»Pri kraji je tvojega sluge modrost!«  Aškerc.  Ljubeznivi Marcijan je opeval redkev, Skriban pa oslavljal velekrepostno muho; dovzetni Skaliger je segel više in se vnemal za gos ...  Vsi vemo, da je redkvica kakor nalašč za vznesene ode; uverjeni smo, da je muha ne navadno prikladen predmet pesniškemu poletu; znano nam je pa tudi, da je pikantni ptič kapitolski vzbujal že mnogemu siromašnemu pevcu bogato domišljijo.  Koliko več je torej vreden svojih Skaligerjev, Skribanov in Marcijanov korenjaški Groga Kozól, sluga majorja Stojana, »prva oseba« na javoriškem gradu in zató v prostih urah prvi junak teh-le večinoma pohlevno-poskočnih poglavij!  Groga je bil krepke, precèj visoke in životne rastí, junaških prsij in pleč, mogočnih, mišičastih rok.  Kolikor tudi je trdil njega starikavi obraz nasprotno, bilo je Kozolu šele malo nad petintrideset let. — Dlje časa je bil premišljal, ali naj si dela prečo na desni ali na levi strani ali pa kàr sredi glave.  Da bi zadobil prejšnji duševni mir in ne visel več »mej dvômi, zmótami«, odločil se je jedenkrat za vselej in zavrgel vsak kakeršenkoli okras ...  Glavnik je izgubil zanj malone vso vrednost, ker je prihajala njega korist Kozolovi glavi, ostriženi čisto na kratko, čimdalje bolj iluzorna.  Grogov obraz ni bil samó daljši, temveč tudi izdatno širši od drugih.  Najglavnejši in zajedno največji prostor je jemal na njem nos, malo na levo zakrivljen in razvit mnogo bujneje, nego bi bilo zadoščalo strogim zakonom dovršene lepote.  Šopirili so se na njem v zapravljivem številu rdečkasti ogorci in mozolci, kar je razlagal Groga evfemistiško, rekoč, da njega nos poleti večkrat cvetè.  Omenim naj tudi, da ga je imenoval »bajonet«, sam Bog vé zakaj.  Umevno je, da ta nos ni bil jedne same barve, kaj še!  Lepo pisan je bil v finih izpremenih.  Vender lahko rečem z mirno vestjó, da je imela lila-vijoličasta barva na njem največ posestva, pravice in glasú.  Videč, kakó je ta objestni magnat zgoraj prevzetno motil harmonijo lepote, umikali so se globoko užaljeni brki v tožni resignaciji brezozirnemu mogotcu.  Njih žalost je bila toli huda in resnična, da so celó pozabili vse jedinosti.  Nekateri so pač kot značajni in stanoviti brki štrleli trdo in neizprosno vkreber, na tihem prezirajoč tovariše, viseče nizdolu kakor veje žalobne vrbe.  Zopet drugi na levi strani bi bili na vso moč radi menjali z ónimi na desni in narobe.  Takó torej moram priznati, kolikor tudi se to žalostno bere, da je bilo pod Kozolovim »bajonetom« malo discipline in mnogo separatistiškega nagnjenja.  Vzpričo takega tožnega razmerja se je grbančilo ponižnonizko čelo v vedne skrbne gubé.  Le oči niso delile obče žalosti na obrazu Grogovem; velike, vodeno-modre, nekoliko izbuljene, gledale so navadno veselo in prijazno v svet, časih lokavo, časih bedasto.  In oči so odločile izraz vsemu obrazu, na katerem si videl nekaj tihokomiškega, dobrovoljnega, zvitoneumnega.  Običajno je nosil Groga rjavkasto opravo; kadar pa se je napotil v bližnje mestece Vranovo po pošto ali po kàj drugega, oblekel se je vselej črno.  V tej obleki in s cilindrom se je kazal najrajši, češ, da se takó najbolj imeniti kmetskim ljudém.  To opravo si je izprosil od majorja namesto druge livreje.  Kmetski fantje in dekleta v okolici so pa komaj dobro opazili to njegovo slabost, že so mu vzdeli žaljivi priimek »gospodska žalost«.  Očito, sevé, ga takó ni klical nikdo, boječ se njega krepkih pestíj.  Groga je bil pa resnično markanten prikaz.  Nehoté te je silil na smeh, kadar je, ves črn kakor princ Hamlet, takó lepo počasi in samozavestno jadral svojo pot, tiščal levo upognjeno roko tesno ob bok in prsi ter mencal v nji jedno majorjevih finih smodek, z desnico pa veslal v širih, častitih kolobarjih okolo sebe.  Kadar je defiliral skozi Vranovo na pošto, poln ga je bil ves trg.  Dolgi krajci črnega fraka so vihrali kakor zastave žalosti na vse straní in se veličastno lovili po vetru.  Ponosneje ni stopal nì sam »cesarski Pavliha« Kaligula, izprehajajoč se po Rimu danes kot Jupiter, Neptun, Herkul ali Mart, jutri celó kot boginja Junona, Venera ali Dijana.  Kar se tiče Kozolovega cilindra, ne dá se tajiti, da je minilo že več let, odkar je bil nov. Takrat, kajpada, bliščal se je kakor Zenova dvorana v Olimpu in je delal srečnemu Grogi mnogo veselja in častí.  Sčasoma pa je izgubil zaradi globokih vtiskov in trpkih izkušenj svoj prvotni značaj blagorodnega veličanstva in ogromen del svoje svetle tendence.  Vender pa je bil Kozolu ljubši in dražji od drugih, ker so bili ti za njega glavo — premajhni.  Žalostilo je Kozola le to, da ga ni smel vedno nositi, ko se mu je podajal vender takó nenavadno lepo!  Korakajoč po trgu, pozdravljal je Groga prijazno stare in mlade znance in marsikoga tudi odlikoval z daljšim ogovorom iz prirojene prijaznosti.  Zakaj popularen je bil Groga, da sam Cezar svoje dni ne takó.  Dosedanji njegov životopis podaja le malo zanimljivega.  Ubožnega gorenjskega kmeta sin, okusil je zarana vso neusmiljeno prozo lirskega kravjega pastirja.  Pozneje so ga povišali v službi; služil je za hlapca.  Kakšno je bilo zasebno življenje Grogovo v mladosti, o tem ni bilo navzlic vsemu preiskavanju in pozvedovanju najti, dejal bi, skoro nič gotovega.  Le raznovrstne bajke, odlikujoče se po banalni nedokaznosti, in jednako neverjetne pripovedke so razširjene o njem, takó da zastira vse »res gestae« vihravega mladeniča neprezorna mitiška temà.  Umevno je, da bi bil prav rad dognal kàj natančnejšega zlasti o tisti dôbi Kozolovega življenja, ko moškemu nevarna prihaja zavêdna lepota ženskega spola.  Kakó se je vêdel Groga v teh kritiških dnevih?  Kateri vaški krasotici so bile posvečene zaljubljene njegovi misli in fantovske sanje?  Kateri je nosil mične odpustke?  Ali so bile njene očí bolj podobne črnim ali modrim?  Morda pa rjavim? — Vse to so pereča vprašanja!  Njih prava rešitev bi najjasneje pokazala njega ukus in mišljenje, njega značaj in vso psihološko barvo.  Ali ni rekel sam Goethe, da s tem najbolj pokaže mož, koliko je vreden, kakeršno si izbere nevesto?  Slišalo se je sicer marsikaj!  Ali ...  Nekateri so govorili, da je imel Groga tisti čas v sosednji vasi prav zalo ljubico, po imeni Uršo, da je pa tej Urši že za sedem mesecev prelomil zvestobo, ker je večkrat imenovana Urša v tem vzela multipliciranega vdovca s tremi grunti in štirimi otroki.  Zvestobo prelomil!  To bi naposled v tem slučaji na Grogovem mestu storil prav takó vsakdo od nas, najsi bi dotični vdovec imel samó tri otroke, pa štiri grunte.  Grogova nezvestoba se mi zdí torej nenavadno upravičena.  Podatki pa mi tolikanj imponirajo zaradi natančno zaznamenovanih številk mesecev, gruntov in otrók, da bi tej novici skoro pritegnil, ako bi mi ne bila zgodovinska dvojba, kot nekaj višjega, nad vse draga.  Čez in čez pa me prijetno draži presladko imé Urša.  Groga in Urša, kakó bi bilo to lepo!  Zlobni jeziki so takrat sicer ugibali, da se ne bi prav vedelo, kdo je prava Urša, ali Groga ali Urša, ako bi namreč Groga Uršo vzel v zakon.  Prav krčevita slabost tega žaljivega dovtipa pa mi jemlje vse veselje, da bi verjel v resničnost ljubavnega razmerja med tema dvema.  Ne morem si pa kàj in omenim naj, da bi bila Grogo, kakeršen je bil, po mojem mnenji najbolj osrečila le kakšna Urša, taka ali taka, da bi bila le Urša.  Druge priče zopet trdijo, da je imel Groga kot mladenič celó dve ljubici in — glej ga spaka — obe kàr zajedno!  Najsi preudarimo, da je bil Groga nenavadno močan in trden, takó da bi res strahoval za silo tudi dve ženski, vender ne moremo verjeti kàr takó, da bi bil Kozol resnično zmožen take hudobnosti in prepovedanega licemerstva.  Ta novica je popolnoma izvita iz trte, zakaj ves značaj našega junaka kaže očito, da za Turka ni imel nadarjenosti.  Še zlobneje pa kruši njega fantovsko poštenost tretja trditev, češ, da je imel Kozol vsake kvatre drugo ljubico in da navadno še tistega zadnjega meseca ni počakal prav do konca. — To je naravnost laž.  Recimo, da bi bil Groga že takšen naveličan bonvivant ...  Ali tega nikakor ne smemo verjeti, da bi ne izpolnil termina!  Uverjen sem do duše, da bi bil Kozol vselej v vsakem slučaji, pozimi ali poleti, gotovo potrpel do tridesetega ali jednointridesetega in da bi mu »za jedan časak« ljubeznivosti več ali menj ne bilo kdo vé koliko.  Toliko bi bil vsaj skrbel za svoj dobri glas, ki je »parfum kreposti«, kakor velí Sokrat.  Vzpričo vsega tega žalostnega nedostatka pravotnih in pristnih podatkov morem, ako je dovoljeno, le sklepati, da našega Groge dosihdob sploh še ni osvetlila prečudna danica prve kardinalne ljubezni in da je ostal po posebni milosti kapricijozne usode srčnih prisadov popolnoma prost in do pike zdrav.  Čimdalje bolj se mi zdí ta sklep utemeljen, da majorjev sluga dosedaj od svojega srca ni zahteval drugega nego to, da mu goni kri po žilah, ker je to zdravju zeló potrebno.  Nikomur pa nečem usiljati tega mnenja, ker je preslabo osnovano, nikar da bi govoril naravnost o dokazovalnih razlogih.  Jedino njegovo poznejše vedenje bi utegnilo nekoliko podpirati omenjeno trditev, ako se sploh smé minulost človekova soditi po sedanjosti.  Hipoteza torej, da Groga svojemu srcu ni nakladal nikdar nepotrebnih bolečin, kakor se to sploh spodobi odraslemu pametnemu fantu, ostane — kočljiva hipoteza. —  Čez nekaj let so ga vzeli med naše slavne »Janeze« k domáčemu 17. pehôtnemu polku.  Z njimi je moral ónkraj Save v Bosno na Turke.  Prve sovražne krogle je slišal pri Varcar-Vakufu, neprijetno žvižgajoče mimo ušes.  Pred obzidjem trdnjave Jajce je prebil sedem najvročejših ur svojega življenja.  Tam bi bil izgubil malone svojega stotnika, sedanjega gospoda svojega, majorja Stojana.  Groga je ravno snemal razkrhnjeni bajonet raz puško, ne meneč se za artilerijski koncert gorskih topov, za strahovito ječanje ranjencev, krik in stok umirajočih vojakov in divji »Allah-il-Allah!« fanatskih sovražnikov.  Ta trenutek ugleda svojega stotnika ranjenega, klečečega na levi nogi, slabeje in slabeje odbijajočega ljute udarce svetlega handžarja, katerega vihtí orjaški vstaš.  Bliskoma priskoči Groga, zasukne puško in udari na vso moč po sovražniku.  Pade vstaš, zdrobí se pa tudi puška ...  Zató izvije Groga padšemu Turku krivi handžar in maha ž njim kakor besen okolo sebe.  Priskočijo še tovariši; Groga pa porabi prvi ugodni trenutek in odnese, dasi sam močno ranjen v levo rame, nezavestnega stotnika iz bojne vihre.  Od tistega časa ga stotnik in pozneje major Stojan ni dal od sebe.  Ker je gospodov prejšnji sluga padel v boji, prevzel je Groga njegovo službo.  Stotnik ga ni nikdar klical drugače nego »Janez«, češ, da so bili prvič vsi njegovi dosedanji strežniki Janezi, drugič da so pravi Kuhnovci sploh vsi le Janezi, in tretjič, da je »Janez« v obče mnogo lepše in ponosnejše imé nego »Groga«.  Dokler je nosil Kozol vojaško suknjo, ni dejal ničesar proti temu, preudarjajoč, da pomagata o nevarnih vojnih časih dva patrona lahko več nego jeden sam.  Od vseh pehôtnih polkov, ki so se bojevali v Bosni, dobili so junaški Kuhnovci od cesarja največ častnih odlik; tudi Groga je prinesel domov dve svetinji, navadno vojno in drugo za hrabrost.  Na cesarjev rojstveni in godovni dan ji je vselej iz nova zlikal, da sta se svetili solncu na sramoto, in je ponosno korakal ž njima za »drugimi« honoracijorji k slovesni maši.  Vender o dogodkih v Bosni ni govoril rad.  Zakaj ne? — To naj razjasni jedno prihodnjih poglavij.  Neprikrito vesel je zamenil po dosluženih letih ponosno puško s ponižno krtačo in ostal pri Stojanu.  Z majorjem sta izhajala prav dobro, Kozol je sicer cesto napravil kàj takega, česar major nikdar ni izrecno zahteval niti na tihem pričakoval od njega.  Narobe pa je bil gospod major izvestne dneve neznosno pust, siten in muhast, česar ga zopet Groga ni nikdar izrecno prosil niti si na tihem želel.  Takoj prve dni, ko se je Groga iz različnih tujih in domačih zverin prelevil v človeka in se zopet veselil svojega civilnega bitja, poprosil je gospoda svojega prvega imena.  Težko se je odvadil major »Janeza«, ali šlo je sčasoma le.  In takó se je izprevrgel naš junak iz nova v Grogo in je ostal tak vse žive dni.  Sčasoma se je popolnoma udomačil v Stojanovi obitelji, katero polagoma spoznamo.  Zlasti pa se mu je omilila laskava misel, da je on prva oseba med vso javoriško gospôdo, da bi šlo brez njega vse rakovo pot in da je za Stojanove »prava terna, ker ga imajo.« Rad je poudarjal sam sebi, da je biser svojega stanú ...  Od ónih petih krepostij (modrost, pravičnost, usmiljenost, odkritosrčnost, uljudnost), katere je Konfucij takó toplo priporočal svojim Kinezom, pogrešal je Groga večkrat darú modrosti.  Navzlic vsemu trudu je bil časih počasne pameti.  V obče pa je bil resničen lastnik rahločutnega srca; bil je krotak, uljudno pohleven in z vsem zadovoljen — iz kratka, kakor porojen za slovenskega kritika starega kopita.  Glavni kraj Grogovih činov, grad Jávorice, na pol zakrit med smrečjem in bukovjem, stoječ na ravnini, ni bil pravemu gradu na zunanje nič kàj podoben.  Poslopje, sezidano jednostavno, pa solidno v dve nadstropji, gledalo je prijazno z belimi zidovi in rdečo streho proti Vranovemu.  Zlasti sedaj-le je bilo lepo tukaj, ko je rano solnce razsvitljalo vso krasoto mladega poletnega jutra.  Ogenj in zlató je slikalo na grajska okna, čaroben, raznobojen blesek je sipalo po peresih in bilkah, z jutranjo roso obsutih, jasnilo rjavkaste strehe Vranovega in se topilo, tvorec široke, sijajne proge po čistomodri Savi, v nje vodah, katere so se sedaj urno lovile nad plitvim kamenatim dnom, sedaj mirno in gladko postajale nad temnimi, gluhimi kotlinami, sedaj zopet jezno šumeč in bobneč lile ob robu strmih, divje razpokanih pečin v razpenjene vrtince.  Nad gozdom za gradom so se vznašale in ginile vlažne belkaste meglice.  Od bližnjih gorâ je pihal hladilen vetrec in prinašal čaroben parfum iznad cvetičnatih, tihih višin ponosnih gorenjskih velikanov, galantno zibal rdeče in namene rože, žarne klinčke in bele lilije tam v parku pred hišo pod starimi kostanji, akacijami in platanami in bežal kakor temna senca nad visokim žitom po širih poljanah proti Savi.  Po drobnem belem pesku pred verando so skakali vrabci in se na vse zgodaj glasno veselili, da so v tem prelepem kraji domá.  Potem pa so po kratki, burni konferenci sfrčali v gostem oblaku mimo verande in balkona zadi čez gospodarsko poslopje v vrt na hruško k zajutreku.  Časih se je oglasila plaha pr pelica iz žita, časih se je zadrla šoja v gozdu; sicer je bilo vse svečano tiho ...  Prezoren ovoj, stkan od zlatega zračnega para in najnežnejših solnčnih vlakenc, preprezal je vso pokrajino.  Celó veličastni Triglav je razkril svoje snežene glave, počasi vstajajoč iz gostega meglenega spalnega plašča, in resno gledal doli na divno razkošje vzbujenega krasnega jutra.  Ako je imel kdo količkaj še takó homeopatsko povodenega čustva za prirodno lepoto, moral se ji je tu čuditi in jo veselo uživati.  Te trenutke je stal Groga Kozol, imenovan »gospodska žalost«, široko razkoračen, razoglav, z zasukanimi rokavi dôli v veži javoriške graščine, krtačil čevlje gospoda majorja in stavil besede v tá-le doslej še natisnjeni monolog:  »Tristo obupanih žab! — Kakó so te zmerjali stari šentlenartski šomašter Bohinjec — Bog jim daj dobro — in kakó so govorili? ‚Groga!  Groga ti Grógarska!‘ dejali so, ‚viž, iz tebe ne bode nikdar nič prida!  Veš, preveč si na slabo nagnjen!‘ Takó so te devali v nič.  In — glej, glej — počasi si le prišel do sluge velikega gospoda, ki ni daleč za cesarjem samim.  Majorjev sluga!  Koliko pa je majorjevih slug na tem svetu?  Malo, reče se!  Kdo vender bi si bil kdàj mislil, da učakaš še táko čast?  Ali bi te sedaj-le gledali šomašter spoštljivo in ginjeno!  In ko bi takó vsi začudeni stali in te le od daleč opazovali in se kàr nič ne upali blizu, takrat, Groga, takrat bi stopil prijazno k njim in jim podal desnico, rekoč: ‚Prav nič se me ne bojte, gospod Bohinjec, najsi sem v službi pri majorji in visoki gospôdi na pomoč!  Nič vas ne bodi strah, časih ste mi v prejšnjih letih z brezovko večkrat prizadejali neprijetne občutke.  Vsega tega vam ne zamerim, gospod šomašter, saj ste me v štirih letih venderle naučili, da za silo berem.  Pišem pa še vedno takó slabo kakor svoje dni v šoli, ne zamerite!  Pa v taki službi, kakor sem jaz, tega spaka še treba ni; no, pa saj veste, kaj je gospôda, ko ste učen mož.‘ — O-ja aa-jáv, zdeha se ti, pa prav gospodsko! — Ali je res ali ni res?  Prvi za gospodom!  In kadar gospoda ni domá, kdo je prva oseba na Javoricah in kar se jih drží?  Kdo? — Groga Kozol! — Pa ta-le tvoj major!  Samó to vprašam, čemú lazi po hribih in klancih?  Le kvišku, kvišku!  Sedaj na ta vrh, sedaj na drugi, vse gré kàr po vrsti: Jalovec in Rozora, Vršac in Tičarica, Mangart in Jélovica, Črni Vrh in Črna Prst, Možic in Mojstrovka — le lepo paroma, Bog nas varuj — Stol in Dobrča, Ratitovec in Jepa, Konjavec in Plevelnica, Lipač in Zelenica, Prisojnik in Radeščica — oh, in še jih ni konec, kaj še! — Tošec in Belščica, Pršivec in Begunjščica, Pihalec in Golica, Tavir in Pleša, Vogel in Kopica ... in kar sem jih pozabil!  Mislim, da sem jih dobro poženil in pomožil ... le Triglav mi je ostal brez neveste ...  To vse sva obredla po nepotrebnem, da je bilo le količkaj podobno gori.  In če nismo mogli do vrha, pa smo lepo obstali sredi pota in nabirali tiste planinske rože, da smo jih potem sušili po cele dni!  Gospôda mora vedno kàj imeti, da je ne sné dolgčas.  V našem grajskem vrtu je toliko lepih rastlin, da mi res neče v glavo, čemú se pulimo po težavnih strminah za tiste potuhnjene koprive.  Pa le na vrh, na vrh!  Major celó Triglavu ni v strahu!  Ta je pa pravična, Groga: Ako bi bil ti major, kakor so major tvoj gospod major, ti se ne ganeš z mesta na nobene višave več!  Ljube goré, Groga vas po zdravlja najponižneje od zdolaj!  Trudiš se in pehaš, in ko si srečno zgoraj ves zdelan, zmočen, lačen, žejen — žejen šele, žejen — kaj imaš od vsega?  Tu nekaj vatlov megle, tam nekoliko več megle, tu je gosta, tam je redka, povsod pa megla, megla in megla!  Časih pa še te megle ni; tedaj vidiš nekaj mernikov zemlje, pa takó nerazločno in drobno, da je prava žalost!  Res, gospod major so na to ali na to stran malo takó-le — hm, nekoliko udarjeni, rekel bi, da uganjajo take!  V miru in zložnosti bi lahko živela.  Takó hladno klet in toliko polnih sodov sladkega vinčka imajo!  Ali ni to kraj kakor nalašč za pasje dni?  Pa ti hodijo — glej ga vender — na Triglav Benetke gledat!  Tistih par baronov bi lahko plačali, kajpada, in se peljali tja z menoj, in tam bi si ogledala Benetke čisto od blizu in natanko od župnišča do zadnje koče in vse tisto kislo morje, kar ga neki teče tam okolo.  Skoro bi verjel, da je človek res od opice, kakor trdi izgubljeni student, Sorščakov Tone.  In stavil bi, ne vem, kaj, da bi gospod major, ako bi le mogli, sfrčali na sámo luno po kako še takó zanikamo praprot ali karsibodi.  Če pa iznajde studirana bledost tisti balon, da bi se ljudjé ž njim vozili po zraku, šla bi z gospodom gotovo vsak teden dvakrat na luno.  Ne bòdeš kaše pihal!  Zakaj tedaj se postaviš ti, ljubi Groga, po robu, ako si za to, in porečeš: ‚Gospod major!  Ponižno javim, da je našemu prijateljstvu konec!  V štirinajstih dneh grem!‘ Gospod major, sevé, na vso moč prestrašeni, prosili bi te za žive in mrtve, da ostani in ostani.  Ti pa bi odgovoril takó-le: ‚Gospod major!  Vse, kar je prav, gospod major!  Po zvezdah pa ne pojdeva, gospod major!  Kdor visoko leta, nizko pade, gospod major!  Kdo pa naju spravi na zemljo nazaj, če balon poči ali pa če se nam rešpetlini podrobé?  Na zemlji vam služim in ohranim zvestobo, tudi na najvišji gori.  Več pa ne, gospod major!  Meni se zdí, da je bolje, ako luna človeka le bolj od daleč trka — brez zamere!‘ — Takó bi jim povedal in nič drugače! — Hm!  Saj te imajo le radi gospod Stojan, dasi nosijo takšne blatne čevlje domov!  Lahko rečeš, da te imajo radi!  Ali!  Danes bode pa hud dan.  Da bi le že vse minilo!  Oj, da greš in jim narediš kàj takega!  Pismo, namenjeno Žontarju zaradi slabo popravljenih škorenj, oddaš obristu Grebenu, čevljarju pa poročiš, da so gospod major s poslanim darom prav zadovoljni. ‚Sulce loviš po smrekah!‘ dejali bi rajni oča.  I no, nič ne maraj, ljubi Groga; glej, da popraviš svojo nerodnost.  Neumnega se bode treba delati, da se zasmiliš gospodu, sicer — že veš kaj. — In to ti povem, jedenkrat za vselej: zadnjič si vzel buteljko ljutomerčana, ki ni bila nikdar namenjena tebi, in jo porabil, kakor da je od nekdaj tvoja!  Tu in tam požirek na tihem, to ni Bog vé kaj, tudi dva ali tri, štiri, na poseben praznik, bodisi celó pet.  Več pa ne!  Tudi gledé tobaka se moraš poboljšati, vidiš, zadnji čas je.  Vsak dan pol pipe menj bodeš jemal gospodu majorju; kàr zajedno ne smeš ustaviti vsega, sicer bi gospod takoj vedeli, kakšen malopridnež si bil.  Sevé, sevé, človek je trši od kamena in slabši od jajca.  Danes te doletí še nekaj posebnega, Groga!  Pazi, pazi, da te ne spodé!  Kaj bode potem?  Konec tvojemu majorstvu!  In dobra gospôda je redka kakor zelenega psa senca!‘«  Takó je umstvoval na tihem Groga sam s seboj, časih zvito zamižal z levim očesom, časih prestal v delu in odločno mahnil s krtačo po zraku v potrdilo svojih mislij, časih zmajal z glavo, kakor je že naneslo.  Opravivši svoj posel, odkoraka z osnaženo obleko in svetlimi čevlji v drugo nadstropje in precèj močno potrka na vrata majorjeve spalne sobe.  Iz nje se oglasi negotovo, zaspano renčanje.  Groga potrka še jedenkrat.  Nató pa zazvení iz spalnice takó gromovit »Naprej!«, da sluga od začudenosti odprè usta in očí.  Dušo priporočí vsem svetnikom in vstopi.  Odloživši gospodovo obleko s čevlji vred, potegne naoknice desnega okna kvišku in »naredí dan« v temni spalnici.  Potem pa se postavi vojaško vzravnan pred majorja, udari z glasnim sunkom desno peto ob levo in izpustí svoj glas v tá-le nagovor:  »Gospod major, pokorno javim, sedem bode! — In vse v redu«, dodene nekamo mrzlično, vzame »direkcijon«, ne da bi se obrnil, proti vratom in jo hoče lepo tiho popihati pred uimo.  Toda ta trenutek skoči gospod v postelji pokonci in zakričí nesrečnemu Grogi odločen: »Stoj!«  In Groga stojí, kakor stojí v národni pesmi »tam lipica«.  Major Pavel Stojan je bil trebušat mož visoke rastí, pri kakih petdesetih letih, jako rdečega obraza, sivkastih, ostrih očíj, orlovega nosú in močnih črnih brkov in lâs.  Govoreč in kretajoč se je odlikoval z óno energijo, po kateri najlože spoznaš bivšega oficirja.  Živel je že več let v pokoji in ostal neoženjen.  Užival je torej dvojen pokoj.  »Tedaj«, začne burno, slugo v jednomer ljuto gledajoč, »saj veš, â? — Odpuščam te iz službe!  Še danes greš!  V dveh urah!  Razloge poznaš, â?«  Ponižno in pohlevno kakor kak jota subskriptum stojí Groga ob peči blizu vrat in skesano in udano posluša ouverturo, ki že razločno oznanja najglavnejše točke pretečega viharja in nevarne bliskavice, ki se je sedaj še tiho kuhala.  »Ali kadar bode vsa izkuhana — — — Kolikor moreš, delaj se neumnega.  Neumnost je že otela marsikoga«, misli si in molčí kakor Moltke, Viljem Oranijski in Immanuel Kant v jedni osebi.  In Groga gleda majorja in ga gleda takó najivno, kakor bi mu bil povedal gospod ravno kàj natančnejšega o historiški sintaksi španskega jezika ali o vplivu grškega ideala na razvoj glasbene umetnosti ali o stratigrafiji mezocojiških formacij ...  Dlje časa major zastonj preží na odgovor.  »Poznaš, kàj ne?  Kaj ti je omeniti v svoje opravičilo?  Nič!  Kakó pa je bilo to vse takrat, hm?«  »Takrat ... takrat, gospod major, dobili ste od čevljarja čevlje, gospod major!«  »Kakšne čevlje?«  »Od Žontarja, gospod major!«  »Jaz ti že pokažem Žontarja!  Milijon svetlozelenih strrrel ...  Kakšni so bili čevlji, vprašal sem te!«  »Usnjeni, gospod major!« odreže se sluga točno.  Široko odprè major Stojan sive očí in se nasmehne mrzlo srdito.  Takó se menda nasmiha tudi boa konstrictor, predno požrè ubogega zajčka kar živega ...  Potem pa hlastne gospod z desnico na mizico tik postelje, zgrabi rumeno škatljico, v kateri ropotajo »paraffinerede sikkerhed-staendstikker«, in jo zažene »presto agitato e con grand’ espressione« naravnost proti Grogi.  Ta je pa početek sovražnostij že iz davna slutil in nastavil »poco allegretto e grazioso« široke roke, v katerih se je projektil ujel srečno in brez škode.  Zajedno s škatljico je izpustil major vzklik, ne samó krepek, temveč tudi dolg in sestavljen od raznovrstnih zelenih in rdečih strel, gromov, toč, bomb, granat, bataljonov in elementov, vse kàr na milijone in v nemškem jeziku ...  Ker bi se to slovenski slabo podalo in ker nečem motiti domišljije prijaznega bralca, zadoščaj ta opis za sedaj in v prihodnje.  Kar se dostaje Groge, vemo že, da si je pomagal o priliki z izvestnim številom »obupanih zajcev«, »preoblečenih martinčkov« i. t. d., katere je v sosebno hudih zadregah pomnožil tudi na tisoč.  »Pretesne mi je naredil,« zakričí gospod, »pretesne, Groga!  Ali slišiš, pretesne!«  »Pretesne, gospod major!«  »In potem?«  »In potem, gospod major, dobili ste še tisti dan v dar stoinpetdeset pravih havan od gospoda polkovnika Grebena — to se pravi ...«  »Kaj se pravi?  Še jedenkrat!  Jaz te že naučim govoriti!« Takó zahrumí v pretečem »crescendu« razdraženi gospod.  Groga pa nadaljuje ves razbeljen od notranjega žara »adagio cantabile e molto semplice« blizu takó-le: »— — od gospoda polkovnika Grebena stoinpetdeset pravih pretesnih škorenj in dve lepi havani od čevljarja v dar — êhê, je že prav, ahá!«  »Takó, takó, ti štempihar, počakaj no!« vzklikne major razljučen in pošlje prazno urino stojalce, lično zrezljano od črnega mahagonija, z mizice po tistem poti kakor prej škatljico.  Spretno kakor najboljši cirkusni jongleur je Groga ujel tudi to sovražnikovo orodje.  Prej se je namenil, da bode govoril kolikor mogoče narobe — sedaj pa res sam že ni več vedel, kaj pripoveduje.  Z vsemi petimi prsti desne roke se popraska za ušesom, pregleduje in vrtí škatljico in stojalce v levici in časih uprè plašen pogled v majorja, takó nedolžno, kakor da mu je ta razlagal samó slavno indsko junaško pesem »Mahâbhârata« ali »Siddhântakaumudi« ali celó »Mâlotìmâdhava Nàtaka«.  »Nadaljuj!« zatogotí se major ves hripav.  Groga molčí v obeh deželnih jezikih.  »Torej!  Naglo!« velí major.  Še nič odgovora ...  »Govôri!« zaječi iz postelje.  Naposled dokončá Groga svoje izvestje »andante con variazioni,« pripovedujoč:  »Zató ste mi, gospod major, zapovedali, naj oddam čevljarju pismo in škornje, gospodu polkovniku pa naj rečem, da so havane prav izvrstne in ... in ... in kakó ste vi, gospod major, prijetno zmedeni ... ê, prese ... presenečeni«  Major rahlo zdivjá!  Vojaški koledar, zgodovina francoske revolucije, svečnik, in ko je mizica prazna, tudi še dve blazini izpod vzglavja, vse to zletí »allegro con brio« v naglih presledkih na zmočenega Kozola.  Potem je za nekoliko trenotkov vse tiho v sobi.  Od železniške postaje sem se zasliši zategel pisk.  S kratko presekanim puhanjem odsopiha tovorni vlak mimo Javoric, glasno stoka, cvili in zvení težko železje.  Še iz dalje se čuje ritmiško udarjanje ropotajočíh koles ob tirne sklepe.  »Izgubi se!«  Sluga postavi razmetane stvarí lepó vznásad na kanapé in žalostno odkoraka v pritlično sobico.  »Marcia funebre«.  Pismo, katero je bil pisal major ves jezen čevljarju, je bilo kratko in jedernato!  »Vi!  Ako mislite, da ste količkaj podobni pametnemu človeku, motite se neusmiljeno.  Takih zanikarnih pošiljatev ne potrebujem od vas.  Sploh mi je žal, da sem Vas kdaj ogovoril.  Pavel Stojan, major v p.«  Teh laskavih besed polkovnik Greben sevé ni bil nič kàj vesel.  »Ali se mu blede?  Vika me, pa kakó!  In ta surovost!  Ali je to olikano?« Sédel je takoj in spisal, od ogorčenosti ves plamteč, písemce, v izrazih nič menj rezko in točno od majorjevega:  »Vi barbar!  Kar se tiče inteligence, zdí se mi, da ste jeden tistih izvoljencev, katere sreča pamet šele v štiridesetem letu, v jednoinštiridesetem jih pa že zopet mine.  Izvestno tudi poslušate na telefon, kakó trava rase.  Ako Vam pa moje cigare niso povolji, prosim, vrnite jih milostno ob mojih troških in čitajte v prostih urah kàj več o uljudnosti in hvaležnosti!  Viktor Greben, polkovnik v p.«  »Kaj pa je prišlo temu na misel?  Hm! — Hm?« vprašal se je major čudoma, prebravši sinoči ta list.  Po daljšem izpraševanju sluge Groge je razrešil zagonetko. —  Groga Kozol pa je slonel v svojem budoaru žalostno ob mizi, žvižgal »Radeckega koračnico« in bobnal s prsti pred-se.  Takó hudega Stojana še ni videl nikdar; »zapodil« ga je bil gospod sicer iz službe že večkrat, pa le za nekaj minut.  Takoj je bilo vedno zopet vse poravnano.  »Vidiš, vidiš, Groga, kam si zavozil!« dejal je tožno.  Naposled je utegnil stari šentlenartski šolmošter venderle prav govoriti!  Včeraj si bil še majorjev sluga in sam pol majorja.  Danes si pa butec in vse je pri kraju!  Oditi bodeš moral s preljubih Javoric in od gospic Milene in Stanke, ki sta bili takó prijazni in dobri s teboj.  In gospod so bili tudi dober gospod!  Za zadnjo majoliko, katero si pobil, niso ti rekli ničesar.  In vender je sicer gospôda na take črepinje vsa mrtva.«  Ves nesrečen je slonel ob mizi, bridko zgrbančen kakor Levstikova mrtva žaba.  Zdajci se odpró vrata, in major Stojan, opravljen na svoj obični jutranji izprehod, postojí med njimi.  Prejšnji togotni in mrzki izraz na lici se je vidno ublažil.  Major ni bil takšen »strah«, kakeršnega se je delal.  Poleg tega je dobro videl, kakó resnično se kesá svoje nesrečne zmote najbolj nespretnež sam.  Kakor bi se ne bilo nič zgodilo, velí Grogi z navadnim, vender vedno gromkim glasom:  »Pripravi vse potrebno!  Jutri pojdeva na Stol!  Ná za tobak!«  Preveč je bil siromak Groga še zmeden po burnem ramovšu in zajedno prevzet od majorjeve dobrosrčnosti, da bi se dostojno zahvalil.  Gospod odide.  »Ampak ...  Groga, to ti povem!  Nobene take več!  No-be-ê-ne!« prisezal je sluga sam sebi in migal s kazalcem pred očmí.  »In glej, kakó se izkažeš hvaležnega gospodu in drugim!«  Tisto noč je imel Groga kàj nemirne sanje.  Zdelo se mu je, da sta odpotovala z majorjem v velikanskem balonu na luno.  Kozol je bil namreč odjenjal gospodovim prošnjam, ko mu je major obetal, da gresta prvič in zadnjič z zemlje, in da bodeta gori na mesecu takoj bratovščino pila.  In res, pri kupici brinjevca sta se pobratila.  Potem je major takoj nabiral nekov rožmarin, katerega je zalotil v razorih.  Groga pa je grabil srebró, posejano po luni na gosto in debelo, kar oberoč in ga tlačil v žepe, v škornje in kamor je mogel.  »Sedaj pa le naglo doli, ti major, da se preveč ne navadiva, sicer bodeva še mesečna!« potikal je majorja prijateljski in vteknil še lep kos svetlega srebrá pod srajco »za stare dni«.  Major se je urno spustil po dolgi, dolgi vrvi zopet na zemljo in pomigal Grogi, naj pride tudi on.  Spustil se je tedaj tudi Kozol.  Toda pretežak je bil.  Preveč se je bil nabasal.  Tisti kos lune, za katerega sta bila privezala vrv, ulomil se je, in Groga je padal, padal ...  Strašno hitro je šlo.  »Da bi se le ne razleteli« skrbelo je Grogo.  »Prav mehkega se narêdi!« In veter ga je zanesel, in padel je Kozol v sredo Blejskega jezera in splaval.  Prišel pa je hud vrtinec in vlekel Grogo na dno, da se je udiral vedno bolj.  Čudno pokaje so zabučali valovi — in Groga se je pogreznil.  Tačas se je vzbudil in videl, da se mu je udrla postelja.  Kakó pa se je trudil odsihdob pokazati svojo hvaležnost »gospodu in drugim,« o tem naj pripovedujejo naslednja poglavja.  V tem poglavju bodi omenjeno samó še to, da je razbil, premišljujoč veselje svojega rešenega »polmajorstva«, brez nobene slabe namere jedno izmed dvanajstorice tankih kavnih čašic od najlepšega sèvreškega porcelana.  Que diable alloit-il faire dans  cette galère?  Ah! maudite galère!!«  Molière.  »Jasno in gotovo, ma chère!  Le vse dobro je, kar vam želim prav od srca.  Nì tebi, nì drugim ne bode žal, nikdar žal, ljuba svakinja, ako se ravnate po mojih nasvetih.  Nisem se zastonj šolala v trdi šoli življenja, draga Ana!«  Te besede je bolj šepetala, nego govorila starikava dama velih lic, šiljastega, voščeno-prosojnega nosú, tankih, strogo črtanih ustnic, s temnimi sencami pod očmí.  Sedela je v naslanjaču tako svečanoelegantno in gledala takó resno, oholo, mrzlo, praznično in odločno kakor trdo emancipirana učiteljica kakega zavoda za »višje hčerke«.  Vsa je plavala v eterskih čipkah: čipke okolo vrata, čipke pod vratom, čipke ob rokavih, čipke ob prsih, čipke na čepici — zdelo se ti je, da se vse te čipke zdajci vzdignejo v zrak in ponesó gospó Emilijo pl. Jeličevo v neznane višave.  Črnosvilena obleka, časih rahlo šumeča, skrbno spleteni lasjé, okolo temena že nekoliko osiveli, tihi, vender odločni glas, vsa osebnost, vsak gibec in vsaka guba — vse je kazalo malenkostno natančnost in na obe očí slepo njeno zaljubljenost v leseno etiketo. — Kar se tiče »trde šole življenja«, dovoljena bodi »faktiška opazka«, da je gospá pl. Jeličeva nekoliko pretiravala.  Kruta usoda jo je pehnila v nežni dôbi osemintridesetih let bogatemu staremu samcu v odprte roke.  Ta čas se je pričela tista »trda šola življenja«, pa ne gospé Emiliji, temveč gospodu pl. Jeliču, ki je siromak doslej lepo mirno živel v temnih zmotah neoženjenega ljubljenca posvetne sreče.  Sladki pojem o prosti volji je v svojem slovarju takoj izbrisal prve »medene« dni s sramežljivimi solzami v očeh in s trpko žalostjo v oženjenem srcu.  Spoznal je, da bi bil poleg govorniških zmožnostij gospé soproge sam Demosten le ubožček; zató je odgovarjal nje daljšim razlagam in razpravam kratko in udano: »Oh, Emilija, Emilija!« Takó je izhajal, dokler mu ni prišla zadnja ura.  Zgolj od veselja, da smé zopet jedenkrat ravnati prostovoljno, volil je svoji objokani soprogi obe dolenjski graščini, bogate vinograde, gozde, polje, hranilnične knjižice, vrednostne popirje in druge posvetne sladkosti.  Odslej je nosila gospá Emilija »življenja težko pezo« in svoje lahke čipke sama.  Nje visokost je vzrasla na vatle in kilometre.  Vsako leto pa je posetila Stojanove za mesec dnij ali za dva meseca v Ljubljani in na Javoricah na posebno nezadovoljnost brata majorja in in obči nemir vseh drugih.  Grad je bil skupna svojina obeh bratov, majorja Pavla Stojana in odvetnika doktorja Ivana Stojana, pa bogate sestre Emilije pl. Jeličeve.  »Ma chère, ljuba svakinja in draga Ana«, trije naslovi, jedna sama oseba, je bila soproga odvetnika Stojana.  V srednjih letih, vedno še lepa, je bila le nekoliko prebujnih oblik in jako flegmatiška.  Pregloboko se ni nikdar zamislila, nego živela je vedno v jednakomerni plitvi zadovoljnosti.  Z možem sta se strinjala in se ljubila, kakor bi ne bila nikdar v zakonu.  Opravljena je bila v temnosivkasto poletno obleko, vender brez onih dodatkov in prišitkov, katerim smo se čudili ob gospe Emiliji.  Dami sta sedeli v hladnem salonu, v katerem so bile zavese na pol zastrte, steklena vrata, držeča na balkon nad parkom, pa skrbno zagrnjena in zaprta, da bi branila zunanji soparici popoldanski.  »Svet poznam kakor malokdo,« nadaljuje gospa pl. Jeličeva in si pahlja z lično pahalnico dolgočasni obraz.  »Zato se nadejam, da odobriš, kar ti sedaj povem.«  Svakinja jo mirno posluša, tiho sklonjena nad pisanim vezilom in počasno vbadajoč iglo.  »Dekleta v nekih letih« povzame zopet teta Emilija, »si namreč domišljujejo, da si le one same lahko izbero pravega moža, in da drugim ob tem ne gre nič besede.  Kaj pa ve neizkušeno dekle o življenskih razmerah in zahtevah?  Treba torej, da o takih prilikah kdo svetuje tem mladim modrijankam še o pravem času, da niso potem žrtve zaljubljenih romantiških nazorov. — To se tiče tvoje Milene, ljuba Ana!«  »Milene?« začudi se malce gospa Stojanova.  »Kako misliš to?«  »Da, da, Milene!  Milenica naša je sicer pametna, ali — lahko se zgodi, da ji veternjak ali nimanič preslepi mlado glavico.  Vedi, da se jaz nečem več omožiti; otrok nimam.  Tvoja Milena in Stanka sta moji dedičinji.  Njiju teta in kuma, izberem jima tudi dostojne ženine.  Stanka je še premlada, za Mileno pa sem že poiskala.  Nikar me ne glej tako prestrašeno ...  Vedi, da nimam predsodkov o plemstvu.  Ali, naj reko ljudje, kar hočejo: mnogo več veljaš, ako imaš na posetnici krono ali grb.  To vem dobro.  In vedi torej, Milena dobi plemenitega moža.  Kaj meniš, kdo mi je v mislih?«  Svakinja jo nemo gleda.  Oprezna tetka pa hiti, ne brez veselja in ponosa: »Baron Lahnberg, katerega sem uvedla letos v našo hišo.  V Berlinu ima strijca, kakor mi je sam pravil, strijca, ki je zelo bogat in brez otrok.  No vidiš!  Ali si zadovoljna ž njim?«  »Jaz že; tega pa ne vem, kaj poreče Milena.«  »Kako si čudna!  Devetnajstletno dekle ni, da bi kaj reklo.  Pa saj je Milena pametno dekle brez nobenih nazorov.«  »In če bi se upirala?«  »Svoji sreči bi se upirala.  Beži no!  Stavim kaj, da ji ugaja galantni kavalir že zdavna.  Reci ji o priliki kaj besed.«  »To je težko. — Pa saj je še premlada!«  »Premlada?  V najnevarnejših letih, pravim ti.  Ali veš to?  No, govorila bodem pa jaz ž njo, ako ti nečeš.  Ravno prihaja.«  Starejša hčerka Stojanova, Milena, ki je stopila sedaj v salon, je bila preljubko dekletce, »rosna rožica«, ki je v pusti salon prinesla nekaj kakor sladke vonjave in svežega klitja pogorskih gozdov okrog Javoric.  Stavim kaj, prijazni bralec, da bi bil rajnji Platon temeljito preosnoval svojo teorijo, da je kdaj videl te čiste, nežne in mehke poteze mladega obraza, polnega jasne miline, to dvojico črnih, mirno se smejočih, nekoliko sanjavih zvezd, ta na pol še detinski, na pol resni ponos prave ženske plemenitosti, ta harmoniški, vitkobujni stas in v licih te jamici, v katerih so se domače gracije naselile in »se igrale skrivalnice.«  »Ljuba Milena«, izpregovon teta Emilija po nekaterih ovinkih in ogleduje fotografijo, katero je vzela z mizice raz stekleno stojalo, nasajeno na srebrni podstavi, »ljuba Milenica, kako ti kaj ugaja baron Lahnberg?«  »Rekši, dama strogo opazuje obrazek Milenin in čaka, kdaj se pojavi na njem ona znana izdajalna rdečica, ki pove mnogokrat več, nego sto besed. — Toda nežna polt se ni izpremenila mladenki niti za senco.  To seveda že ni kdo ve kako prijalo stari gospe, še menj pa ji je ugajal Milenin odkritosrčni odgovor.  »Gospod Lahnberg?  Oh!« zasmeje se Milena in sede poleg tete.  »Ali veste, kako mu pravi sodnikova Minka? ‚Pipifaks‘ mu pravi, in nam drugim se zdi to ime prav srečno izbrano.  Ah, mama, Pipifaks, to je res dobro, ali ne?«  »Ali, Milena!« posvari jo gospa Jeličeva, položivši sliko na staro mesto, »ne tako glasno!  To se ne spodobi za take mlade dame, kakor si ti.  To ni lepo!  Govori tišje?  Kako pa imenujejo barona tvoje prijateljice, nam ni treba vedeti, kaj ne, Ana?  Ali ni Lahnberg kavalir od nog do glave?«  »Kavalir, res, teta!  Čakajte, kaj mi je doktorjeva Elza vse povedala o njem, kakšne ‚vtiske‘ je delal zadnjih štirinajst dnij po Ljubljani.  Zjutraj, to se pravi, proti poldne, kadar je vstal in se šel sprehajat, stopil je komaj črez prag, in že uzre mlado dekle, iz šole gredoče.  Pogleda jo, veste, tako svetlo jo pogleda skozi monokelj, namižikne ji, milostno se ji nasmeje — in že je uboga gospodičina izgubljena!  Ona zardi, povesi oči, gospod Pipifaks pa nadaljuje zmagovito svojo pot in sreča celo kohorto pripravniških kandidatinj, vračajočih se domov.  Mnogo jih je, pa Pipifaks ne izpusti nobene.  Vsaki privošči vzpodbuden pogled in galanten nasmeh.  In tresejo se pisani solnčniki in šolski zvezki v nežnih rokah, in burneje vtripljejo srca oh!  Toda Pipifaks ...«  »Milena, Milena!« prestreže sedaj teta dostojanstveno brzo čevrljanje svoje netjakinje, a mama je lepo mirno vezla kakor prej, in le proti koncu Mileninega izvestja jo je karajoče pogledala.  »Res, nisem mislila, nadaljuje teta, da si še toli otročja.  Rekla sem ti že, da nas pusti s svojimi Minkami in Elzami!  Lepe prijateljice imaš!  Tega seve ne morem verjeti, da bi bil gospod baron Lahnberg komu kaj takega pripovedoval sam o sebi. — To je pa resnično, dekleta so dandanes vsa neumna.  Baron, no mogoče — lahko se tako norčuje ž njimi.  Ali, Milena, on je tako prikupljiv mlad mož v vsakem oziru, da bi ga jaz, da sem na tvojem mestu, visoko čislala in si nobenega drugega ne želela za moža.  In ti, Milenica?«  »O jaz pa že ne!« vzklikne devojka hitro.  »Zakaj ne?« vpraša teta, že nekoliko srdita.  »Zato!« odgovori Milena brzo.  »In ako bi jaz, ako bi mi« — popravi se teta, za trenotek obrnivši se proti svakinji, »ako bi mi vsi to želeli?«  Tiho je postalo v salonu.  Nekoliko zvedavih solnčnih trakov se je prikradlo hipoma skozi žaluzije, smuknilo črez imitirano smirensko preprogo, po modrem plišu ebenovinske garniture, šinilo čez kopije Kaulbachovih slik na steni in izginilo.  Popil jih je teman oblak: zunaj se je pripravljalo na dež.  Milena ni odgovorila; vstala je in šla počasi proti oknu, potem pa postala, od matere in tete na pol v stran obrnjena, pred velikim Makartovim buketom in si ogledovala z nepojmljivo paznostjo razne rokoko-kipce in »nippes« na konzoli.  Rdečica ji je oblila ves obrazek, in mali ušesci sta ji žareli kakor dve nežni rožici.  Gospa Emilija je zaorgljala še nekoliko hvale o aristokratiškem dandiju in omenila, da mora priti vsaki čas, kakor ji je obljubil.  »Radi mene naj bo v centralni Afriki!« mislila si je na tihem Milena, ugriznila se v spodnjo ustnico in povesila lepo glavico.  Kar se javijo nepričakovani gostje, dve »prijateljici« gospe Ane Stojanove izza šolskih let, soproga trgovca Zoblja in gospa davčnega kontrolorja, Grizajka.  Prijazni čitatelj jih bo težko razločeval, zakaj žena vranovskega Rothschilda je bila velika in debela, druga pa majhna in suha.  Zato naj jih nekoliko natančneje orišem.  Krepka prikazen Zobeljina je bila okrogla v pravem pomenu te besede in od vseh stranij jednaka.  Okrogel obraz Perzijanci visoko cenijo, in njih pesniki ga celo navdušeno opevajo in primerjajo veličastni luni.  To delajo perzijski pesniki, ker so v Perziji doma.  Seveda midva z bralcem, ki Perzije nikdar nisva videla na lastne oči in je skoro gotovo niti v prihodnje ne bodeva, midva bi takega polnega obraza ne opevala očito, niti bi na tihem delala škode dosedanjemu dobremu glasu poštenega meseca.  Da, obširno je bilo obličje gospe trgovke; ali navzlic tej prostornosti je bil majhni vzfrkneni nos v večni zadregi med napetima rdečima licema, ki sta se svetili, kakor da bi bila novo lakirani, in ju je ponižno prosil milosti.  Tudi oči so bile hudo v stiski; kadar je bilo slabo vreme, komaj si jih videl. — Grizajka pa je živela kot živo nasprotstvo bujno razvite »prijateljice«.  Šibka in lahkonoga in nizke rasti, ni napravljala poleg premočne drugarice nikakeršnega vtiska.  Suha kakor gospa Jeličeva, ji je bila tudi v tem nekoliko podobna, ker je nosila po obleki polno petijic in zanjčic.  Morala je torej skrbeti za povekšanje svoje specifiške teže.  Vedno je imela v to svrho s seboj ročno torbico iz rjavkastega usnja, katero se je pa prvotne boje v teku let skrajno naveličalo in kazalo živahno hrepenenje po drugih barvah.  Uloga težilnega orodja je bila prisojena tudi solnčniku z masivnim ročnikom.  S svojo torbico, v kateri je bilo radi previdnosti vselej nekoliko težkih ključev, in pa z bremenilnim solnčnikom v roki je postajala gospa Grizajka navzlic svoji mršavosti venderle kolikor toliko tehtna oseba in je tako prav lahko kljubovala manjšim gorenjskim sapicam ter ostala večjidel vedno na trdih tleh ...  Vranovčanje so poleg tega trdili, da ji mora gospod Grizajec, nje mož, vselej prej povedati, kadar hoče kihniti, da bi se še v pravem času rešila pred vetrom v bližnjo sobo.  Kadar so pa pihale ostre sape in burje, takrat je gospa kontrolorka rajša ostajala doma, ali pa se je oklenila svoje težke prijateljice gospe Zobelje.  Tako združenih bi ne bila odnesla niti kraška burja ...  Suho nje lice je imelo sladkoprijazen izraz, kakor da je pripravljena vsakogar vsaki čas objeti.  Na njeni drobni lisičji glavici pa se je zibal pošasten klobuk velikanske obširnosti.  Najprvo je vzbujalo pozornost na tem spaku nadčloveškega ukusa mogočno zelenkasto pero, migajoč večinoma ob levi strani, tako, da ni zakrivalo drugih mičnih stvaric, ki so kitile desno stran.  Tukaj je zavzemal prvi prostor rejen tič z odprtim kljunom, izpreminjajoč vse barve.  Majhen ni bil, in za malo večerjo bi ga bilo dosti.  Kar je bilo pa še prostega sveta med zeleno zastavo in pisanim golobom, vse je bilo kaj umetno zastavljeno, da so se oči tudi najbolj blaziranega izbirčneža pasle z veseljem ob tem spreminjastem pogledu.  Temnočrni in bledozeleni grozdki, prešerne cvetke, skromni žitni klas, svetlozeleni hrostki, fantastiški popki in trezno listje, vse to pestro grmovje se je šopirilo v bohotni bahavosti na širnem pokrivalu.  Le škoda, da ni bilo več prostora, recimo, za kako pomanjšano kravico ali vsaj za kakega backa ...  Nasprotno je imela gospa Zobelja majhno, majčkeno pokrivalce.  Smrtni prebivalci vranovški in drugi božji ljudje ga sploh niso videli, ako se niso potrudili v prvo nadstropje.  Klobuček je bival visoko gori na zadnjem vrhu velike Zobelje.  Širok temnovišnjev trak je bilo jedino, po čemer je človek mogel temno slutiti, da utegne biti ob tem traku v nevidnih višavah mogoče tudi kaj klobuka.  Saj večji ni bil, kakor dober groš stare veljave.  Za muzejsko zbirko botaniških in zooloških predmetov torej ni bil pripraven.  Le jedna tožna dolgostebelna, žaltavordeča cvetka je samovala na vrhu in zavidno zrla na tuje bogastvo Grizajkinega klobučiča.  Ali si je morebiti želela jednega tistih leposvetlih hrostkov? — Tako sta hodili po svetu kakor z zamenjanima klobukoma, Grizajka, od daleč gobi podobna, Zobelja pa na pol razoglava. — Dasi sta si bili te zastopnici gotiškega in rokoko-zloga na vnanje toli različni, jedinila jih je jedna skupna krepost — dar zgovornosti in jezičnosti.  Katera njiju je drugo nadkriljevala, tega ne vem, in to mi je res prav žal.  Danes je bila prva lovorja vredna, jutri se je zopet druga pognala na vrhunec spretne opravljivosti.  Sprli sta se po osemkrat vsaki teden, vender sta se vselej zopet »sprijaznili«, kar kaže blag in mehek značaj.  Na Vranovem in deset milj naokolo so se ju bali kakor živega vraga; zakaj živeli nista samo o sadovih te revne zemlje, temveč tudi o dobrem imenu vseh sorodnikov, prijateljev in znancev, katere sta vlekli čez svoje neplombirane zobe ...  Razun tega nista dajali nikomur nobene druge koristi ...  Kako sta sladili življenje zakonskima možema, o tem naj »molči pevčeva uljudnost«.  Kako pa da sta sodila soproga o njih, in kaj sta si želela na tihem vsaki za se, o tem bodi nekoliko povedano po ovinkih. — Božja pot v Meko je prepovedana ženskim samim brez mož.  Ako hoče tedaj neomožena dama romati v sveto mesto, mora se prej poročiti z možem, katerega si nalašč za to najme, in ki jo mora toliko časa čuvati in varovati, dokler ostane ona v Meki.  Ko pa romarica zapusti mesto zopet, postane zakon neveljaven ...  Je pa tam vrsta moških, ki nimajo drugega opravila, nego da žive kot provizorni zakonski suplentje.  Ako bi bila gospoda Zobelj in Grizajec o tem kaj vedela, nobena sila bi ju ne bila zadržala — šla bi bila še tisti teden z ženama naravnost v rešilno Meko.  Morda bi se jima bil približal še kedo iz naše mile domovine?  Vedeli sta, da se na Javoricah nekaj »kuha«.  Zato sta se obe podvizali, da druga drugi gorko novico pred nosom izpodgrizne in raztrobi prva po mestu.  Goreči tekmovalki sta se srečali na pol pota, druga jezna na drugo, da ji je pokvarila prvenstvo ustne tradicije, na obrazu pa sta kazali najslajšo prijaznost.  Združili sta se na vzajemno delovanje, kakor se v obče rada pajdaši šibka nrav z krepkejšo.  Privedli sta s sabo Grizajka svojega Mirka, Zobelja pa sinka Rudka, dečka oba v nežni mladosti osmih let.  In pričele so se one znane konvencijonalne navideznosti, vriščeči pozdravi, nabrencane fraze in uljudni smeh zadrege v odmorih.  »Ljubi gostje« so odložili in se naselili po zofi in stolih tako previdno in solidno, kakor da nameravajo ostati tukaj črez zimo.  Ko so srečno opravili zdravje, vreme, toaleto in posle, prišla sta Rudek in Mirko na vrsto.  »Oh, moj Mirko je tako pohlevne nravi«, legala je Grizajka in skrivaj rahlo sunila sinka, mislečega, da je prav sedaj prišel tisti toli željno pričakovani sladki trenotek, ko lehko pobrcne Rudka, svojega naravnega sovražnika, malo, samo takole malo z nogo.  »O, in moj Rudek še le, ta je pa tako miren!« hitela je Zobelja.  Ob jednem pa je strogo pogledovala fantka.  Ta je bil namreč o pravem času opazil hudobno namero »pohlevnega« sovražnika in skrčil tudi svojo nožico v kolikor najbolj izdaten sunec.  Mirko in Rudek sta bila namreč še v oni zlati dobi, ko šteje vzbujajoči se financijalni duh človeški imovino po starih peresih in pisanih frnikolah; ko se jamejo dvigati v mladostni duši prvi kritični dvomi o pravi osebi presvetega Miklavža, milega angeljčka njegovega in pošastnih parkljev; ko diletant življenja rad vidi, da gre sajasti dimnikar na drugi strani ceste, in da je mamičino krilo — za vse slučaje — prav blizu; ko se človeška strast za šport zadovoljuje z visokostno igro »klinec biti«, v kateri se šteje »pointe« lahko kar po deset, da so tisočnice prej gotove; ko vzbuja lastnik najponižnejšega vrtiljaka mlademu bitju pekočo zavist; ko se zdi sedaj svetli oficir, sedaj spretni cirkusni jahač, sedaj kondukter, sedaj pomorščak nežni domislivosti nedosežen fantom ...  Seveda sta se mlada junaka vsaki za se že — večkrat odločila.  »Pohlevni« Mirko je bil tačas navdušen mornar.  »Mirni« Rudek pa je hrepenel po zapeljivem dostojanstvu železniškega sprevodnika in se vozil v duhu na vse kraje, v Ljubljano, na Dunaj in celo v Ameriko.  Bila sta oba zadovoljna, vsaki v svojem »poklicu« ...  Res, najsrečnejši ljudje na svetu so otroci; njih je nebeško kraljestvo pravega veselja.»  Stojanovi so bili že prej pojužinali; o gospe Grizajki in Zobelji pa se ni vedelo nič gotovega.  Vender se jima je poznalo obema na tem, kako krčevito sta se branili vabilu na »kavo«, da se je veselita druga bolj od druge.  Družba je torej odšla v obednico, kjer sta se zlasti Rudek in Mirko razveseljevala, videč na mizi sadje, med in sladice.  Kavo, sir in take stvari sta krepko prezirala.  Prav tega, radi česar sta bili prišli, namreč, kako se ima stvar z Mileno, o kateri se je govorilo po Vranovem, da je »na pol zaročena«, tega se ni še lotila nobena.  Naposled se vender osokoli gospa Grizajka in vpraša presenetljivo smelo na pol doktorico, na pol gospo pl. Jeličevo:  »Ali bomo imeli kmalu čast, da Mileni čestitamo?«  Milena je od jeze in srama zardela; gospa Stojanova, ne vedoč, kako bi primerno odgovorila predrzni vprašalki, pogledala je osuplo svojo svakinjo.  Ta pa je odločno pokimala z glavo in odgovorila glasneje, nego obično: »Da, da, v kratkem.«  Torej venderle res!  Tuji gospe sta dobro vedeli, da pl. Jeličeva odločuje na Javoricah, in da se to zgodi, kar ona reče, naj bo, kar hoče.  Zobeljo je ta trenotek strašno peklo, da ni ona prva vprašala.  Milena je torej — rekli bi kar naravnost — zaročena, toda s kom?  Že se je debela trgovka pripravljala, da popravi prejšnjo zamudo in stavi »glavno vprašanje«, ko javi hišina gospoda barona Lahnberga.  Pozornost vseh se je obrnila ta trenotek proti vratom; ta hipec je porabila uboga Milena, da si obriše dve sijajni solzici, kateri je že ves čas komaj, komaj zadržavala..  Gospod baron Lahnberg!!  Lepa moja bralka mi dovoli blagohotno dva klicaja ...  Ti pa, moje pero, zberi sedaj vse svoje moči, da s pomočjo preljubega gospoda Apolona in vseh gospic muz vredno opišeš aristokraško prikazen visokoblagorodnega gospodka.  Gundakar Bruno Frodobert baron Lahnberg!  Ta vele »chic« imena so prijatelji novovstopivšemu članu temeljito razpravljali v svojem dunajskem klubu pri šampanjcu ter jih radikalno okrajšali.  Po dolgem posvetovanju so ostrigli dolgega Gundakarja prav ukusno, tako da se je izcimil iz njega ljubki »Gundi«.  Tako je dobil baron Lahnberg svoje pravo ime, da se mu ni bilo med »jeunesse doree« sramovati svojih dragov, kakoršni so bili Niki, Rudi, Mandi, Gigi, Muki — sami grofje in baroni ali pa sinovi denarnih aristokratov.  Bridko pomadiran in duhovito počesan, presladko dišeč po parfumu, ves »a quatre epingles«, vrat vkovan v trde spone ozkega, visokega ovratnika, hrbet utrujeno upognjen, rokovice in čvršasto batino najnovejše fasone v levici vihteč, v desnici pa držeč elegantno prikrojen klobuček s skoro neposnemno gracijoznostjo, noge leno in visoko vzdigujoč — blizu takšen je pristopical visokoblagorodnež v sobo.  Kdo ne bi občudoval veličanstva širokih hlač, kdo bi se ne divil tej dražestni kravati, tej kratki suknji, žaklju podobni, tem prefinim rumenim čolnastim črevljem in temu aristokraškerau kašeljčku, ki naj bi diskretno oznanjal, kako interesantno bolančkana je ta možka koketa.  Kaj pa šele dolgi, dolgi noht na mazincu desne roke!  Ta noht je bil tako lep noht, da je bil baron Gundi sam zamaknjen vanj časih po cele ure.  Da, tako krasen je bil, da je marsikdo medlel samega ginjenja in občudovanja, ko ni preje videl še nikjer take lepote.  Oj, ta dolgi, skrbno negovani noht je bil »specijaliteta« in ogledovanja in premišljevanja vredna stvar!  Kakor »ex ungue leonem«, tako bi bil spoznal po samem tem divnem, krasnem, brezprimernem nohtu celega barona, dobro preverjenega, da delo kavalirja ni vredno.  Zdravi bralec je gotovo že nestrpno opazil, da obraza tega heraldiškega bitja nisem označil še prav nič.  Zato naj hitro dodenem verni njegovi fiotografiji še pečat, katerega mu je udarila neusmiljeno objektivna narava.  Ta pečat pravi: »Nič!« Same prazne tope, blazirane poteze.  Dosedanji životopis baronov je tudi kaj kratek.  Najznamenitejši dogodek njegovega življenja je bil ta, da se je porodil.  Skoro do polnoletnosti je potem počival od tega visokorodnega truda.  Nato pa je jel razsipavati denar svojega očeta.  Tudi ob tem opravilu se mu ni bilo samemu preveč truditi; pomagali so mu zvesti prijatelji in lepa dekleta.  Kaj je sedaj delal?  Nič in pa dolgove.  Poleg tega je živel po več mesecev zaporedoma v polnozavestni zaljubljenosti v svojo lastno osebico. —  Dično se je naklonil damam.  Teti Emiliji so se zasvetile oči, kolikor je to dopustila etiketa.  »Najponižneje, e, poljubljam damam roke!  Jako srečen, e, da najdem — e — kar venec nežnih rož — e — jako srečen.  Charmant, amusant!  Een Hochjenuss!«  Galantno je poljubil javoriškima gospema prste ...  Zobelja in Grizajka sta bili nekoliko poparjeni; da štejeta k »nežnim rožam«, tega že dolgo, dolgo nista bili slišali.  Oh, kako je pa vender dobro delo!  Z druge strani pa je sladki možic njiju rok popolnoma pozabil?  Ali kmalu je potolažil pikirani dami.  Vzel je iz zavitka tri male šopke, razdelil jih doktorici, teti in Mileni, iz gumbnice pa je snel sam svoj povojek in ga počastil ginljivo-viteško Grizajki in Zobelji, vsaki polovico ...  »Vse za dame, e, vse za dame!  To je moja deviza!« dejal je.  Govoril je tako mično skozi nos, da bi mu bil moral vsakdor, ki bi bil doslej dvomil o njegovem baronstvu, sedaj brezpogojno verjeti, da se pretaka po njegovih žilah kri posebno modre barve.  Sedel je na mehek stol, kjer je delal s svojo nesolidno suhostjo jako površen vtisek; vzel je monokelj, napravil obraz kakor vseh devet bridkostij — in steklo je sedelo, kakor prirasteno.  Prostor mu je bil med Mileno in teto.  Seveda ni opustil cenene priložnosti ter je primerjal cvetoči »teint« Milenin z belimi in rdečimi cvetkami podarjenega buketa.  Srečno je tudi prodal predpotopno metaforo, s katero je gotovo že dvorljivi Holofernes dolgočasil lepo Judito, ki se je za to korenito maščevala in mu vzela zaljubljeno glavo — metaforo, da se boji ognja njenih krasnih očij, v katerih bi moral pogoreti, da si pa zopet želi tako sladke smrti!  In pravil je, kako se izkazuje vojvoda Rochefoucauldski v rožnordečem trikotu na visokem trapecu; kakšne čudovite kozlece preobrača vojvoda Mornyski kot clown; da ima markiza de Belboeuf, kraljica mode, v svojem budovarju trapec, in da se da fotografirati v črnih tkankah za svoje prijatelje ...  Take velezabavne, prezanimive, visokoaristokraške novosti je pripovedoval.  In gotovo je bilo to lepo in prav, da jih je pripovedoval!  Razlagajoč jih, je lahno gibal z roko po zraku in držal ob tem mazinec z nečloveško gracijoznostjo kvišku.  Kakor v mišljenju, tako posnema človek hote ali nehote tudi v načinu govorjenja in kretanja več ali menj druge.  Pri baronu bi ne bilo treba dolgo preiskovati, od kod ima ta diskretni kašeljček, ta plemiško-prezirljivi nasmeh, to božjastno mežikanje z očmi. — Poslušali so ga vsi: teta se je divila, doktorica se je čutila »čaščeno«, živi kroniki v podobi gospe Grizajke in Zobelje sta odpirali oči, ušesa in usta, takisto njiju »mirnost« in »pohlevnost« — le Milena je ostala hladna in normalna.  Baron Lahnberg je govoril tiho in izbrano, prav po volji gospe pl. Jeličeve.  Pripovedoval je tudi o Berolinu, o velikomestnem življenju ; kako lepo je »unter den Linden«; zagotavljal, da ima tam kavarna Bauerjeva najboljši sladoled, a čokolada je v Kranzlerjevi konditoriji najizborniša.  Svoje opise je bogato okraševal z vzkliki, katerih mnogi so se glasno jokali po pristni berolinščini, n. pr.: »Auf Taille!  Unverjesslich!  Janz kolossal!  Een Hochjenuss!« — Tako se je polagoma razvila tista »salonska konverzacija« v onem zlogu, kakoršno je teta Emilija tolikanj ljubila, tisto poluglasno govoričkanje in šepetanje, kakor v mrtvaški hiši.  Menili so se tako tiho, da si lahko slišal pršenje ponižnega dežka zunaj.  Kar zadoni v sosednji sobi sonorni glas gospoda majorja.  »Kaj poset, kaj to meni!  Saj sem vender tu doma!«  — Že je bil v sobi.  »Dober dan, gospoda!« grmel je.  »Oh, saj sem vedel, da ni nič takega, sami znanci!«  Rahla teta Emilija se je stresla in jezno pogledala mogočnega kričača, motečega njene mirne kroge.  Toda nje brat se je kaj malo brigal za take srepe poglede, ki so velevali: »Pš, pš!«  Njenega gospodstva je bilo konec.  Major je prevzel voditeljstvo »konverzacije«, ker je tako glasno basiral, da so ga morali vsi poslušati hote ali nehote.  »Sami znanci, to je, vas še ne poznam, gospod, dasi ste bili že večkrat tu pri nas na Javoricah.  Vedite, mene ni skoro nikoli doma.«  »Baron Lahnberg,« predstavljala je gospa Ana.  »Bravo, bravo!  Poznal sem vašega papa, starega Lahnberga.  Čvrst dečko je bil in v vaših letih že ritmojster.  Pal je pri Kustoci.  Junak, kar ga je bilo!  Dasi je bil mnogo starejši od mene, bila sva si vender dobra prijatelja.« Tako je prijazno kričal major in stisnil baronu roko mnogo krepkeje, nego je ta pričakoval; radi tega je za hipec bolestno skremžil bledi obraz.  »Da, da, vaš papa je bil pameten mož«, nadaljeval je Stojan na ves glas, »in za take-le antikvarske naslove, kakor baron, vitez, grof etcetera, ni dal počenega groša.  Kaj pa vi, ste-li v vladni službi ali ...«  »Ah, Pavel« vmešala se je teta Emilija, »gospod baron ni v nikakoršni službi, on — on je bolan na živcih in se zdravi na deželi.  »Kaj!  Živce imate?  Vi?  V teh letih?  Bežite no!  Mene poglejte!  Nad petdeset let jih imam že na grbi — živca pa nobenega!  Lepo je, ako vam je zapustil papa kaj premoženja, toda, ne zamerite staremu prijatelju svojega očeta, ali, lotite se kakega resnega dela, pa vas dolgočasni živci kmalu minejo.«  Teta Emilija je sedela v nemem srdu na svojem sedežu.  Čipke so se ji vse tresle in hotele vsaki hipec vzplavati z gospo vred v zrak.  Toda masivna pahalica, katero je imela v rokah; je naredila s svojo specifiško težo, da je ostala eteriška prikazen na stolu. — Brat in sestra sta živela v vednem nasprotju in prepiru, prav kakor da sta si zakonska.  Nesorodno njiju mišljenje je bilo pa tudi toli različno, da sta se le malokdaj strinjala.  Bog ve, kaj bi bil major v svoji brezobzirni odkritosrčnosti ba rončku še vse zabrusil, da se ni začul prav sedaj iz jedne sosednjih sob prav huronski krik.  »Mirni« Rudek in »pohlevni« Mirko, vedno sorodna elementa, sta bila namreč srečno izginila takoj o prihodu majorjevem iz obednice na kratko potovanje po bližnjih kraljestvih ...  Našla sta bogato vrsto raznih predmetov, katere sta kolikor možno izpremenila mlada anarhista glede barve, svita in drugih fizikalnih lastnostij.  Album na mizici sta okrasila in obogatila z originalnimi odtiski potnih prstkov in ga pustila šele, ko ni bil več tako nov, kakor doslej.  Potem sta zalotila v stranski sobi majčkeno luknjico v zofi; to luknjico sta s pridnostjo, vztrajnostjo in združenimi močmi kmalu znatno razširila in se čudila obilici žime, prihajajoče na dan, Prijetno premembo jima je podal domači pinč »Azor«, kateremu sta na proseče praskanje po vratih uljudno odprla.  Smilil se jima je Azorček, da je ves tako dolgočasno bel.  Zato je skočil »pohlevni« Mirko k pisalni mizi po črnilo in hotel namazati kužku vsaj ušesa in repek ter povzdigniti vtisek njegove vnanjosti, da ne bi bilo psičku v prihodnje več treba tožiti o prepičlem čislanju javoriškega občinstva.  Ne bi-li po takšnem delovanju »mirnosti« in »pohlevnosti« lahko primerjal »Helijevima hudobnima sinovoma«, Ofni in Finees po imenu, ki sta dregala z vilicami po posvečenih piskrih med kuhajoče se meso, za daritev namenjeno? —  Azor pa, značajen kuža, kakor jih je le malo, jo je prasnil v pravem trenotku skozi vrata, še vedno odprta, in srečno odnesel neomadeževano fantovstvo.  Naposled sta si napovedala mlada junaka vojno.  Unela se je bila namreč med njima pravda o važnem vprašanju, kateri njiju je močnejši — prepir, tako živahen in oster, kakor oni med mestoma Londonom in New-Yorkom, pravdajočima se, katero njiju ima pravo šivanko kapricijozne Kleopatre.  Pričela sta torej »olimpijske igre« in si grenila drug drugemu mladostno življenje, kakor sta si ga najbolj mogla.  Rudek je držal prav miroljubno svojega nasprotnika za ušesi, kamor je zastavil Gall kraj čutu za uničevalno strast; Mirko pa je spoznal v zavihanem nosu in dolgih laseh sovražnika strategiški moment in predmet za uspešen napad.  Naposled je padla »pohlevnost«, nanjo pa »miroljubnost«; obe pa je ovila debela sobna preproga tako gostoljubno, da padlih titanov ni bilo več videti.  Vzpričo živahnega gibanja v prostirači se je prevrnila bližnja na njenem koncu stoječa mizica.  Najprvo je pogrešil ravnotežje na njej doprsnik Jupitrov in izgubil pri tej ropotavi priložnosti svoj vrli velegrški nos; lahko si mislimo, kako grozno ga je to bolelo.  Križem okolo njega se je razstresla glasno zvenčeč bogata zbirka vaz, kupic, porcelanastih igračic, »petits riens« in več takega drobiža v črepinaste atome.  To pa je pogumna atleta navdalo s takim strahom, da sta začela uspešno tuliti na vse grlo.  Skoro prav v tem trenotku se je prigugal v sobo — Groga Kozol, imenovan »Gosposka žalost«.  Osupel je pristopil in strmeč opazoval burno življenje in prečudne njega zapletke v preprogi, podajajoči podobo zakritega ideala.  Po zategnjenih internacijonalnih glasovih žalosti in po migajočih udih je spoznal polagoma, da utegnejo prebivati tu notri organska bitja.  Razmotal je previdno gordijski vozel in posegel vmes, kakor Rusija pred leti v balkanske zmešnjave z mogočno roko.  Počasi sta se razvila iz prostirače Rudek in Mirko, po malem, kakor roman iz junaške pesmi.  Trdovratno pa je vlekel Mirko svojega nasprotnika »za sladke«, dočim je bil prirastel Rudek navidezno neločno za neprijateljeva ušesa.  Tačas je nastopil Groga kot disjunktivna partikula.  Srdito držeča se sovražnika je sodnijsko ločil v samostalna bitja in ju tiral v srednjo sobo k občni kritiki.  Sedaj pa sta se šele jela dečka dreti, kakor da bi rezal jermene z njih.  Gospe Zobelja in Grizajka sta se čudoma čudili, da bi bila njih sinčka napravila »kaj takega«, in objeli sta z obširno prisrčnostjo vsaka svojega razposajenčka.  »Saj je moj Rudek tako miren!«  »Oh, in moj Mirko pa tako pohleven!«  Priporočili sta se kmalu in odšli.  Dež je bil ponehal, in solnce je zopet prav gorko sijalo.  Zadovoljno so se vlačili filistrskl polži s svojimi separovanimi kabineti po mehki, mokrotni zemlji in po lesketajočem se pušpanu v parku.  Komarji so imeli vesele plesne vaje in so pridno koketovali z lahkoživimi mušicami.  Stari, začrneli, tu in tam z zelenim mahom prepreženi plitčevi kipi konci parka, predstavljajoči štiri letne čase, so se svetili v mokroti kakor srebro.  V previdni razdalji od mamic sta se veselila za njima junaka, zopet sprijaznjena, a mamici sami sta se živo razgovarjali in mnogo ugibali.  »Mornar« Mirko pa je vestno prebrodil vsako, tudi največjo lužo.  In Rudek mu je pomagal, dasi bi ga bil moral njegov prihodnji poklic »kondukterja« vezati bolj na kopno.  Kmalu za njimi se je poslovil tudi baron.  Svakinji sta odšli v verando.  Milena pa je prijela v ugodnem trenotku strica za roko in ga odvedla s sabo v zapuščeni salon.  Tam se mu je naslonila na prsi in začela vroče ihteti.  »Kaj pa je, Milenica, kaj?« vprašal je major rahlo; njegov glas ni bil več tako grmeč, ampak čudno mehek.  »Le povej!«  »Oh, striček!«  »Hm!«  »Striček!«  »Hm!  Hm?«  Toda ta trenotek, ko je izpustil stric major svoj nemirni »Hm?«, priskakljala je v cvetnobelem, še nekoliko kratkem krilu v sobo tik salona, burno kakor pomladanski vihar, devojka kakih šestnajstih let, Milenina sestra Stanka.  Ravnokar je srečno ušla pusti guvernanti, nesrečnemu klavirju in zoperni Czernyjevi »Schule der Gelaufigkeit«, katero je spisal »dolgočasni gospod gotovo le iz prirojenega sovraštva do mladih deklet v tajni zvezi s kako nasajeno, trmasto in čemerikavo odgojiteljico.« Tako je vsaj sklepala gospica Stanka v svoji nemirni glavici.  Njej seveda nisi mogel očitati ničesar dolgočasnega.  Vse je bilo jasno na tem obrazku: iskrožive lepomodre oči polne radosti, ljubko čudeče in smejoče se lice, rumeni kodravi lasci, rubinaste, smelo po vznesene ustnice.  Dolge resne trepalnice so brezuspešno prikrivale ogenj očij, kakor sanjajočih o neznanih še čustvih.  Neka drzna pogumnost se je javila iz teh črt in fino upognenega, ne prevelikega noska in mnogo razposajene samovoljnosti ter oni čisti ponos še nedotaknjenega dekliškega srca, deviškega, še »nepremaganega Sebastopola«.  »Do šestnajstega leta je vsako dekle angelj«, pravi nekdo; žal, da ni možno tega roka podaljšati. —  Zaslišavši jokajoči glas Milenin, je postala za trenotek Stanka; potem pa se je bližala z lahnimi koraki svilenoplišasti portijeri z onim širnim, nekoliko nespretnim kretanjem dekliškim, ki se počasi razvije v gracijoznost.  Osuplo in oprezno so zrle nje modre oči, in obrvi so se ji najivno potegnile kvišku.  Kazalec je švignil k ustnicam, kakor da si je hotela sama sebi veleti: »Pst!« Vse je bilo tiho, zaškripal je le čreveljček, — oh, ta čreveljček!  Kako mičen, majhen, elegantno vzbočen je bil ta čreveljček in njegov kolega, kako lahno je stal na parketu, vsaki trenotek pripravljen, da zleti naprej.  Toda tako Stanko je lepše videti na lastne oči, ljubi bralec, nego jo drugemu devetkrat opisati.  Stanka je bila v onih letih, v katerih imenuje prozajiški Nemec devojko z neopravičeno primero »Backfisch«.  Deklica šestnajstih let!  Zlata doba!  Modro, vednočisto, mehko, gorko, solnčnojasno nebo brez oblačka, sanjajoča, malozavestna in mirna duša, vse jeden sam lep, rožnat, nov, vonjav pomladanski sen.  Stanka pa ni bila jedina, ki je prisluškovala.  Ob nasprotnih vratih se je stiskal tudi Groga in sapo nase vlekel.  V tem je Milena razodela stricu tete Emilije namere z baronom.  Major je bil v jako neprijetnem položaju, kakor se mu je videlo prav očito.  Časih je tiho pokašljal, časih si popravljal ovratnik.  In v črnih očeh Mileninih se je zaiskrilo — že so bile zopet tu solze.  Solze, ženske solze, katerih se je stric major vedno tako bal!  »Oh, striček, ti mi pomagaš, kaj ne, ako me bodo silili?« prosila je Milena in ga pogledala malo od strani skozi laske, od solzic rosne, skozi svitlo-črne laske, ki so ji bili padli v obraz.  Da bi videli ubogega strica v tem trenotku!  Sam ni vedel, kaj naj bi počel!  Njegov kašelj je postajal naravnost sumen.  Ta presneti vratnik mu je pa tudi prav danes tako čudno tiščal vrat, da je bilo treba vedno z glavo zmajevati in si zavratnico popravljati!  Sedaj je major potipal žepno uro, sedaj zopet vzel robec, vtaknil ga v drug žep in iz tega zopet v prvega, zamežikaval je z očmi, sedaj zopet kradoma pogledaval nežni, neprestano drgetajoči vratek dekleta, solze točečega.  »Ti mi boš pomagal, stric? — Striček!  Stri — i —ček?«  »I no, seveda ti bom, ako — ako — vsekakor!«  Tam za portijero pa so se stiskale mehke male ročice v grozno nevarno pest; odločno so se zabliskale modre oči, in čreveljček je energiški vdaril v preprogo.  »Tudi jaz ti bom pomagala, vsekakor!« dejala je Stanka.  Ob vratih nasproti, no, tam pa je stal Groga, obe roki v žepu, na obrazu lokav nasmeh, ki se je časih umaknil izrazu dobrosrčnega usmiljenja, kakor je namreč Groga gledal ali majorja v njegovi zadregi, ali pa Mileno v njeni gorki žalosti.  »To so občutki, to so občutki!« mrmral je.  »Tudi Groga bo pomagal!« — Srečna Milena, nikar več ne žaluj!  »Trojna zaveza« stoji za teboj!  »Ljubezni so cvetice kal pognale.«  Prešeren.  Umevno in opravičeno je sedaj vprašanje, zakaj neki se je Milena tako zelo branila plemenitega Lahnberga, ki ni bil samo baron, temveč tudi tako eleganten, čist, poizčesan in dišeč baron, kakor bi bil stoprav skočil iz prvega pariškega modnega salona.  In celo strica je imel, berolinskega strica, ki je zopet imel na tisoče mark in »ne sina, ne hčere«.  Tako premišljuje po pravici moja lepa bralka, ako so mi sploh katero prisodili zavidni olimpijevci.  In tetka Emilija je imela tako prijazne namere s plemičem!  Toda, dejal bi, kdaj vender so jemale gotove nečakinje v poštev še tako prijazne namere gotovih častitih tet v gotovih razmerah!  Takšne so časih nečakinje!  Seveda moja bralka, ki ni samo lepa, ampak gotovo tudi prebrisana, je uganila že takoj po citatu, za katerim grmom tiči zajec.  Torej ne odlašajmo večin počnimo ono staro in vedno novo zgodbo o ljubezni dveh mladih bitij, katerima se je smejalo srce samo po sebi, kolikorkrat koli sta se zagledala ...  Bilo je na večer tistega pomembnega dne, ko je Groga toliko prebil in Milena tolikanj prestrašila se.  Milena in Stanka sta bili sami v svoji spalnici v prvem nadstropju javoriškega gradu.  Z vso krepkostjo sestrinske ljubezni in z vsem navdušenjem nekoliko sanjarsko navdahnjene devojke teh let se je oklenila Stanka svoje starejše sestre okolo vratu, živo pogledala jo in kliknila veselo in nagajivo:  »Vse vem, vse vem, Milena!  O-o-o, vse!«  »Kaj pa?« vprašala je Milena kolikor mogoče mirno.  Že je sumila: »Kaj, ko bi vedela sestra res o njeni največji tajnosti!  Ko bi vedeli o tem morebiti tudi drugi ljudje?  Pa saj ni mogoče; ves čas je varovala svojo skrivnost kakor nekaj svetega na dnu srca, in — on?  Seveda tudi!«  »Vsevednost« Stankina jo je zadela skrajnje neprijetno.  »Taka si, Milena?  Prav lahko bi mi bila vse povedala!  Saj znam — molčati! — Pa mi nisi zaupala!  Beži, to ni lepo od tebe!  No, pa saj tako vse vem!« In urno sipajoč svoje misli, je gibala svojo kodrasto glavico poredno proti ramenom na levo in desno.  Gibki jeziček, ljubko igrajoč se za snežnobelimi zobki in časih rahlo zadevajoč se ob-nje, umiril se je zdaj, in ustnice, vprašujoč na pol odprte, so ostale nepremične.  »Kaj pa vender veš, Stanka?  Ti bi se ves dan šalila, ali zdaj —«  »Oh, kakšno se dela! — No, da ti povem!  Tebi silijo tistega šemastega Lahnberga, haha — vidiš — kaj ne — haha — in ti — ti ga — ne maraš, pa je amen!«  Že se je Milena oddahnila prav globoko, misleč, da je to vsa vednost sestrina.  Toda takoj je zopet nadaljevala Stanka z otroškim veseljem:  »O — pa še vse nekaj drugega vemo, nekaj drugega!«  »Stanka?« je nehote vzdrhtala Milena.  »Vem, zakaj ga ne maraš!« Besedico »zakaj« je posebno poudarila.  »Pojdi no!« poskušala je Milena šaliti se.  Srce pa ji je utripalo tako burno!  Bala se je, da bo hudomušna Stanka, sloneča ji ob prsih, »zvedela« tudi še to novost.  »Zakaj pa ne?« vprašala je tiho.  »Kaj praviš, zakaj neki ne?  Zato, ker — zato« — glas je postajal Stanki komično-slovesen, desno roko je dvignila kvišku in naglaševala z ravnim kazalcem vsako besedo posebe — »zato — ker — ljubiš — drugega, haha — ljubiš tistega ...«  Ta hip je zakrila Milena, vsa v zadregi, rdeča kakor živ ogenj, z mehko roko sestri zgovorne ustnice.  Toda Stanka se je urno izvila in oznanjevala kar najhitreje:  »Tistega inženirja, ki hodi od ...«  »Ali mi boš takoj tiho, ti otrok ti!« vztrepetala je Milena in objela mlajšo sestrico tako ognjevito ...  In prijela je ta nežni, nagajivo in zmagodobitno smejoči se obrazek z obema rokama in poljubovala ga tako strastno ...  Midva z lepo bralko seveda, midva si ne moreva kaj in si na tihem misliva, da je bila Stanka tačas starejši sestri le model in vzorec za onega — — pst!  »No, ali imam prav?  Kaj ne!  Saj sem takoj rekla!  Ti se mi pa tako skrivaš!  Ali je to lepo? — »Otrok« pa nisem več, in še to zimo poprosim mamo za daljše krilo.  »Otroka« si jedenkrat za vselej odločno prepovem, gospodična Stojanova! — Ne bodi huda — povej mi rajša, če ga imaš zelo rada; pa saj to se razume! — Zaradi barona se pač nič ne boj, ljubi moj Milenček!  Reci, da ga nočeš!  Da ga ne maraš, da ga ne maraš in da ga ne maraš!  Pa je!  Pika in konec!«  In neustrašena mlada gospica je odločno udarila z nogo ob tla.  Zadnji glasni in kategorični vzkliki Stankini pa so prisilili guvernanto, mademoiselle Etiennette Steinbauer, da je nervozno odprla vrata in prišla iz svoje sobe, ki je bila zraven spalnice obeh devojk.  Žalibog, da guvernante v življenju niso vse tako lepe, kakor v romanih!  Etiennette, krajše Netty je bila sicer na fotografiji dražestna; komaj bi jo bil spoznal.  Original je bil velik in močan, nežnega le malo na njem, obraz preširok in dolgočasen kakor uvod v modroslovno razpravo.  Mademoiselle je štela svoje vesne do osemindvajsete.  Sčasoma pa ji je postalo seštevanje zoprno, ker je videla, da lepota ne raste z leti.  Začela je torej odštevati.  Naposled je naredila generalni odmor in ostala začasno pri številki 26.  Prave starosti nočem povedati iz več vzrokov ne; prvič, ker je negalantno, ako se kdo briga za take natančne neprijetnosti; drugič, ker ta točka za povest ni skoro nič pomenljiva, in naposled, ker sem preverjen, da bi ljubeznivi bralec številko bržkone pozabil že črez leto in dan.  Angleški zdravnik trdi, da postaja žensko srce od tridesetega leta nekoliko ložje.  Nasprotno pa je dokazal, pravijo, nemški profesor Benecke, da raste srce do petdesetega leta in sicer vsako leto za kubiški centimeter!  Ako se pridružimo zadnjemu mnenju, moramo reči, da je napredovalo Nettyno srce že za dober kubiški decimeter.  Znano je, da »lepote ženske pestri cvet« ne trpi kritične analize, in da deluje le celotni vtisek.  Toda cvet gospice Steinbauerjeve je bil tako posebno »pester« v besede najstrožjem pomenu, da ga je prav prijetno opisati vsaj v glavnih »potezah«.  Za slikanje je imela guvernanta namreč od nekdaj izreden dar!  Barvala pa ni ne na platno, ne na popir, temveč po svojem obrazu.  Sledila je materi naravi, »večni učiteljici«; njena umetnost je oponašala stvarstvo in prirodo.  Na svojih licih je posnemala rožasto jutranjo zarjo in cvetoče vrtnice, na ustnicah jasni bager rdevajočih večernih oblakov, na svojih obrvih je kopirala črnoto decemberske noči, po ostalem pa si pomagala z »moko«, belo in fino kakor mlad sneg.  Po grškem idejalu hrepeneč, je rabila vsa sredstva, ki pospešujejo razvoj telesne lepote.  Zobje so ji bili tako lepo beli in stali tako nepričakovano po redu in pravilu, da ne bi zlepa mogel nihče odrekati zasluženega priznanja spretnosti njenega zobozdravnika.  Ponarejena, kakor ozobje, je bila tudi bujnost oprsja in kolkov — vse draga, fina roba iz sloveče prodajalnice ob živahni »Mariahilferstrasse« na Dunaju.  »Koliko te pa je, o Etiennette?« vprašal bi lahko kdo po domače.  Niti lasje niso vzrasli na njenem zelniku, — mon Dieu — na njeni glavici, katera je bila pa drugače pristna.  Etiennette je bila doma z gorenjega Štajerskega, torej trda Nemka, kar nam pove že njeno francosko ime.  Nemščine ni bila popolnoma zmožna; dobro je govorila in pisala le francoski.  Vsi drugi jeziki so ji bili »barbarski«.  Čebrnjala je nekoliko laški; angleški pa je znala tako slabo, kakor bi bil to njen materinski jezik ...  Dlje časa je bila zaljubljena v nekega gimnazijskega suplenta, ki je bil leposlovno navdahnjen in je pisal nerazumne in zato tudi popolnoma nedolžne pesni in dvoril muzam tako silovito, da je naposled pozabil, katerega spola je njegov pegaz.  Da je nosil dolge lase, tega ni treba izrecno praviti.  Opeval je guvernanto dobrega pol leta; ko so mu pa rime nanjo pošle, si je poiskal nov predmet. — »Ti nesrečna Mantua!« Tudi njenih poznejših častilcev se je vsaki rešil še o pravem času njene neprirodnosti.  Odgojiteljica pa je našla tolažbe v feljtonskih romanih, katere je spisal francoski mnogopisec Ponson du Terrail, in se nalezla iz njega božjastnega romantiškega duha.  Pri Stojanovih se ji je nezasluženo dobro godilo.  Bila je zadnja leta manj učiteljica hčerkama, nego »lectrice« tete Emilije, kateri se je vedela in znala tako lizati in sladkati, da si je pridobila za vselej stalno mesto v obiteli.  Tako ji je bilo prešlo jutro življenja, »dieses Gabelfruhstiick des Teufels«, kakor pravi Heine.  In začele so se »migraines«.  Etiennette je postala pusta in neprebavna, kar sta nemilo čutili zlasti Milena in Stanka. — Za neznatne tri, štiri urice gorenještajerske francoščine in klavirja je dobivala plačo, kakor malokateri uradnik ob obilem poslu; ob vsem tem pa se je s slastjo delala nesrečno in tožila svojim manj ugodno živečim tovarišicam, kako jo tepe usoda.  Kar se tiče vpliva na gojenki, se ji ni posrečilo, da bi sveži cvetki oropala zdrave barve in jima prestrojila naravno ženstvo s polovičnimi vednostmi v domišljav, neresničen, umeten značaj.  »Ah! tenez, c’est un joli vacarme!« ječala je devojkama, »j’ai une migraine, mais une migraine!  Ca me tient la, dans le sourcil gauche.  Il est temps d’aller se coucher!« Ponovila je še jedenkrat, kako jo boli glava, in velela, naj gresta vender že spat!  Potem je staro dekle izginilo.  Mladina ljubi opozicijo in besedi »nalašč ne«.  Sestri sta ugasnili luč in stopili k oknu sobe, katero so polnile sence tajnostne poletne noči.  Čisto bled je vzplaval mesec izza bližnjih gozdnih vrhov in lil negotov, trepetajoč sijaj po lahno zibajočih se žitnih poljanah in po krivi, beli cesti, vodeči proti Vranovemu.  Kako bi tudi ne bil bled ta nebesni poštar, zaljubljencem stari prijatelj in tihi zaveznik, ki ima toliko nočne službe, nujnega opravila z neštetimi brezplačnimi vzdihljaji, rekomandovanimi poljubi in srčnimi brzojavi!  Ob vsem tem ga pa še dražijo lahkomiselni »milijoni«, koketne zvezdice, plešoče brez dela in skrbij po parketu sinjega svoda; nagajajo mu, da ga zemlja, v katero je nesrečno zaljubljen, ne mara, ker noče premajhnega moža!  Mesec pa se jezi, da je ves rumen; hujša in shujša, da ga ni skoro nič videti.  Potem pa si zopet opomore, ker je trdne narave, in znova prevzame zaljubljeno pošto ....  Črički so prirejali veliki koncert, ki je obsegal le jedno samo točko; zato pa je bila ta tem daljša in jednakomernejša; godli so brez napak.  Zaspano so šumele resne smreke kraj temnega gozda ob travnikih, in od njih sem je prinašala tiha nočna sapa rezek, grenek, trpek vonj.  »Vedi, Milena, tudi jaz imam že svoj idejal«, pričela je mlajša sestra in tiho in navdušeno razlagala vse kreposti in vrline svojega dozdevnega viteza.  Ta presrečni mladenič je bil »visoke in vitke rasti junak,« opravljen kakor kak princ v bajkah!  Jahati, streljati, boriti se, plavati in tako dalje, vse to je znal, da je bilo kar veselje!  Tako lepega obraza in tako plemenitega srca ni imel zlepa nihče drug na vsem božjem svetu ne.  O, brez primere!  Rešil je skoro vsaki mesec sedaj temu, sedaj onemu življenje, bodisi da je potegnil otroka iz reke, bodisi da je vzdržal splašene iskre konje, bodisi da je otel celo obitel s posli vred iz goreče hiše!« Kar se tega tiče, moral bi prav za prav poseben sluga za njim nositi vsa svetla priznanja, odlikovanja, svetinje in križce.  »Skratka, bil je najlepši, najboljši in najpogumnejši junak, star natančno petindvajset let!« Le žalibog, da ni bil — živ ...  Milena je površno poslušala iskreno izpoved sestrice, ki je mahoma utihnila.  Dolgo sta molčali obe.  S strašno resnim obrazom je obljubila Stanka še jedenkrat, da le takšen in nič drugačen ne bo njen prihodnji.  Uboga Stanka, koliko boš morala črtati!  Poljubili sta se, obe z nekim posebnim nasmehom, in odšli k počitku.  Stanka je kmalu zasanjala lahen sen, Milena pa je bedela.  Vzburjeno srce ji ni dalo miru.  Vedno znova je prečutila tajinstveno novost svojih čustev.  Vse, kar je doživela zadnji čas, in vse, kar si je osvojilo njeno dušo z neznano, naravsko, nepremagljivo, čudodelno silo, se ji je zdelo nekaj neizrečno sladkega, nepričakovanega in premagujočega vse druge misli.  To je bila ona tajinstvena, nedoumna, vsemogočna, samovoljna vladarica — prva ljubezen nepokvarjene duše.  In on?  Inženir Ivan Vojnik, mlad mož nenavadno elegantne rasti, z resnim, vender kaj prikupnim obrazom, veselimi, samozavestnimi, prijaznimi očmi in črnimi, podjetno navzgor vzvihanimi brčicami, ta »nesrečnež«, kakor ga je sprva imenovala, sama ne vedoč, zakaj, on je vzbudil Mileni spečo dušo iz detinskih sanj.  Major Stojan ga je privedel pri neki priliki s sabo na Javorice, hoteč pokazati mu svojo bogato zbirko posušenih pogorskih rastlin.  Od takrat je Vojnik večkrat prišel.  Motil pa bi se vsakdo, misleč, da je prihajal radi mrtvih, otisnjenih in strogo po številkah in imenih urejenih otrok raznobojne flore.  Botaniške kataloge in zapisnike majorjeve je seveda cenil, kakor to že zahteva važnost lepega predmeta.  Toda priznati je treba, da je še mnogo rajši obiskoval Javorice, odkar so ga povabile gospodične Stojanove na »lawn-tennis«.  On sam pa tudi ni bil kriv tega, da mu je na Javoricah tako ugajalo.  Kajti takoj prvi dan je sedel smejoči se Amor na tenko omreženo zagrajo, izbral si svoji najlepši puščici in poskusil z nedolžno resnostjo ostrost sladkih strel Kadar pa Amor hoče, ne zgreši nikdar sredine.  Tudi tačas se je pokazal nebeški sel strokovnjaka.  Puščice so le predobro zadele in globoko!  Z rastočo radostjo sta čutila mladca notranjo sorodnost.  Njiju duši sta si vzleteli takoj početkoma nasproti s težko prikritim veseljem.  Kako je bilo vender to vse drugače, kakor v Mileninih povestih veleznane nemške pisalke in njenih epigonov, v sladkovodenih, previdno okisanih proizvodih, v katerih se vedno lepo po jedni metodi on in ona početkoma živahno sovražita, iz same ljubezni bržkone ... pozneje pa bridko ljubita, iz samega sovraštva seveda ...  Odkar je zahajal inženir na Javorice, je bila Milena vsa izpremenjena.  Tiha, zamišljena, vtopljena v nemirno sanjarjenje, je bila najrajša sama.  In večkrat, kadar je slonela brez nadležnih prič na verandi ob grajskem obzidju, gledala kakor v spanju rahlo zibajoča se peresca drevesna, igrajoča se med sabo v popoldanskem vetru, poslušala oddaljeno bučanje in šumenje deroče Save in zrla proti vabljivim vrhovom hladnih snežnikov, je zasačila sama sebe, kako se ji polnijo v nenadnem genotju oči s solzami neizrečnega hrepenenja.  »Urekel oči ji je mladec,  Ni znala, ne kdaj, ne kako!«  O Vojniku pa je treba potrditi, da bi prej ne bil nikdar verjel kaj takega, namreč, da se bo kar tako nanagloma kedaj navdušil za »lawn tennis« ali sploh za kako drugo angleško igro, naj si so tudi imenitne in zdravju koristne.  Vselej je komaj, komaj čakal, kdaj lahko zapusti Vranovo in pohiti proti Javoricam.  Toda videlo se je, kakor da nima Vojnik prav nikakršne nadarjenosti za omenjeno moderno igro!  Kolikokrat je zgrešil žogo z usnjem preoblečeno, kolikokrat je mahnil prepozno, kolikokrat prekmalu, — po praznem zraku!  Skoro bi rekel, da je inženir nekamo premalo pazil.  Ali!  Zato je tem pozorneje gledal in gledal vedno zopet le njo, to gibko postavo, te bele, gracijozne roke, ta mili, ljubeznivi obrazek, ta srečni nasmeh, te ponosne, mirne osemce, te blesteče zobke za koralnimi, komaj otvorjenimi ustnicami!  Ves ta fini, lahni čar prirodno-dražestne devojke ga je mamil tako, da mu na vse zadnje ne smemo njegove nepaznosti resno šteti v zlo.  »Ali gospod Vojnik!  Že zopet!« opominjala ga je Milena večkrat.  On se ji je samo smejal.  Oh, očitno je imel mladi mož malo, mnogo premalo častilakomnosti, da je bil tak!  Da, smejal se ji je — smejala se je pa tudi ona.  Gotovo mu je mehkosrčno oprostila vsako napako kar mimogrede.  Stanki, baronu, odgojiteljici, adjunktu Govedku, kateri je dvoril po nekoliko guvernanti, in o katerem se pesem pozneje prične, vsej druščini se je to tako dobro zdelo, da so se tudi oni smejali.  Marsikateri lepi popoldan je bilo prav glasno in živahno tam ob smrekah za parkom javoriškim!  In prišel je čas, ko se ni dalo inženirju nič več, da bi narejal starejši hčerki Stojanovi banalne poklone, po dovtipnosti hlepeče, čas, ko se mu je videlo vse to za Mileno nekako »trivijalno«.  Kakor smo že rekli, Amor je dobro zadel na obe strani.  S takim mojstrom ni šale!  Jasen, len, tih popoldan je bil.  Stojanovi so bili povabili med drugimi tudi gospoda Vojnika na kratek izprehod po bližnjem gozdičku proti mlinu.  Taki-le izprehodi po hladnih »gozdičkih« so, kakor nekateri vedo, jako pripravni v to, da si mladi ljudje v neki razdalji od starejših mnogokaj povedo, kar bi, recimo, onih starejših morda ne zanimalo tako živo, ali pa — govorimo odkritosrčneje — kar bi omenjena starost niti prav vedeti ne smela.  Naš zaljubljeni inženir je ta dan tako preudaril, da mora priliko po svoje porabiti in povedati Mileni, — »da brez nje ne more živeti.« — Kadar pa je življenje v nevarnosti, takrat, ljuba bralka, takrat, no — saj veš — hm!  Posrečilo se mu je.  Bila sta sama.  Ljubezniv slučaj je dopustil, da sta zaostala v potrebni razdalji za drugimi.  Trenotki so bili ugodni.  Vojnik bi si ne bil mogel želeti ugodnejših ...  Toda!  Kaj misliš, blagovoljni bralec?  Da je zinil Vojnik kakšno besedico?  O ne!  Molčal je!  Bilo je vroče; niti tega ji ni povedal!  Ničesar ni rekel.  Molčal je klasične govore!  Mahal je s paličico srdito po nedolžnih gozdnih rožicah ob potu, jezil se na tihem sam nad svojo »nerazumno« neodločnostjo in tresel se od razburjenosti ...  Nekateri beli metulji so se nosili brezglasno nad otrplim praprotjem, hiteč proti njivam ob robu gozda ...  Nobenega glasu ni bilo naokolo.  Tako mirno je bilo vse, da je bilo skoro slišati burne udarce dveh mladih src, kateri sta jeli hipoma viharno utripati.  Inženir je molčal!  »Kako je vender neroden!« ujezil se je nekdo.  »Moji streli niso zastonj, le čakaj!« Bil je prijateljček Amor, seveda.  Smuknil je na nizko hrastovo vejo in pozibal jo tako spretno, da je mimoidoči Mileni odsmukal slamnik raz glavo.  Potem se je smejoč poslovil; mudilo se mu je drugam.  Vojnik je pobral pokrivalo.  Počasi in nekoliko nespretno ga je stavil Mileni na glavo.  Saj slamnika niti dobro opazil ni!  Videl je le vlažni svit njenih očij prav blizu, čutil nje gorko sapo, čutil konce njenih las laskavo ob svojem obrazu ...  In nenadoma je čutila Milena strastni objem dveh krepkih rok, dobro znan obraz se je nagnil k njej, njegove ustnice so se dotaknile njenih v prvem, sladkem, vročem —  »Petsto objokanih zajcev!« je zašepetal izza leskovega grma ta hip Groga Kozol in se divil nenavadnemu prizoru »živih podob«.  Nesel je bil za družbo pozabljeni šal gospe Ane.  Na tem potu je opazil zaljubljeni parček in se takoj varno poskril.  Svojih samogovorov pa ni opustil.  »Groga, glej no, glej! — To so občutki, glej jih no, to so občutki!  Pa vedno prav prideš!  Ješ, ješ!  Kako se imata rada!«  Zaljubljenca seveda nista vedela sedaj za ves svet ne, kamo-li za Grogo?  Inženir je v jednomer gledal ta razburjeni, zardeli, prestrašeni obrazek in velike, črne, preplašene oči prečudne miline.  »Milena!« vzkliknil je tiho, razburjeno.  Ona je drhtala.  Mehko je slonela njena glavica njemu ob prsih, v njenih očeh je zatrepetalo nekaj in se treslo.  »Milena, ali me ljubiš?« vprašal je strastno, zahtevajoče.  Kakor sladka harmonija iz daljave so udarjale besede na njeno uho.  Dekle ga je zopet za hip pogledalo; vsa boječnost, strah in sreča prve čiste ljubezni je sijala Mileni iz očij.  Rahlo se mu je izvila in ozrla se osupla okolo, kakor bi se bila vzbudila iz globokega sna ...  »A, a, a, to so občutki!  Ta-le inženir, ta pa zna! — Groga, ti si pa tič, da vsemu prideš na sled.« — — —  Nekoliko pozneje pa je dejala gospa doktorica svoji hčerki:  »Ah, Milena, kaj pa ti je, da imaš tako rosne oči?«  »Nič, mama, prav nič!  Komar — komar mi je padel v oko in preveč sem si je — jih otrla.«  »Hm, hm,« majal je Groga z debelo glavo in oddal pogrešani šal ter mislil si: »Ta hentani komar!  Kako je bil velik!  Pa ga vender nihče ne vidi!«  Ko se je vračal Vojnik tisti večer domov proti Vranovemu, zdelo se mu je vse izpremenjeno, vse mnogo lepše naokolo.  Veselo in hitro, skoro poskakujoč je korakal!  Okolo ustnic mu je igral neprestan smeh, in gorka rdečica, rdečica naj blažjega veselja mu je pokrivala obraz.  Mladost, ljubezen, sreča!  Razumeti le ni mogel, kako mu je bilo mogoče prej tolikrat stati tik nje, ne da bi se zavedal, kako jo obožava!  Solnce je zahajalo.  Visoko gori na nebu so stali nepremični dolgi, rdeči oblaki; nad gorami je gorelo in žarelo ...  Vrhovi gorenjskih velikanov so se topili v barvah nepopisnega ognja, Vojnik je obstal na visoki terasi nad Savo in gledal slikoviti, veličastni prizor.  Globoko doli je šumelo in pelo savsko vodovje prečudno, sladko pesem.  Nekaj večnega doni iz teh tožnih glasov ...  Slovo jemljo valovi od Triglava, poslavljajo se od prelepe domače zemlje in jo zadnjikrat pozdravljajo ...  Vsako skalico še jedenkrat objamejo in poljubijo, predno odhite proti vzhodu v tuje struge in doline ...  Kako dolgo je stal tukaj zamaknjen v mirno otrplost, inženir sam ni vedel.  »Juhuhuhuu!« zauka nekdo z močnim glasom.  Vojnik se zgane in obrne.  Pred njim je stala visoka, krepka, še mlada ženska nepremično in tiho.  Na glavi je imela širok slamnik z rdečim trakom, gosti plavi lasje so ji padali nespleteni po ramenih; obraz ji je bil zabuhel.  Okolo vratu izpod las se ji je ovijal venec belih in rdečih suhih rož z vsakojakimi svetlimi kroglicami.  Sicer je bila opravljena kmetiški.  V levi je držala košaro, v desni pa debelo gorjačo.  To je izpustila sedaj na tla in pomolila inženirju odprto roko.  Dal ji je torej nekaj drobiža.  »Meni pravijo »divja Mina«, veš!« izpregovorila je hlastno, kratko presekano, s suhim glasom in spravila denar v pisano ruto in zadovoljno kimala z glavo.  »Kdo si pa ti, lepi gospod?  Ne govori mi pa dosti, da me ne ujeziš!«  Odgovora ni pričakovala nobenega, temveč, zavezljavši drobiž v konec rute, je nadaljevala s topim nasmehom, bolj sama za-se: »Prijatelj si, ker si dober človek.  Želim ti srečo!  Samo, ako bo mogoče!  Le počakaj.«  Nekako tesno je bilo inženirju pri srcu, ko je opazoval to blazno žensko.  Gotovo je stala že poprej dlje časa za njim, dočim je on ob strmem prepadu zrl v globoko savsko dolino.  Samo jeden sunec njene krepke roke, in Vojnik bi bil treščil po divjem skalovju brez rešitve v valovje tam doli.  Zato je sedaj naglo odskočil od roba.  »Divja Mina« pa je to takoj opazila.  Strahovito se je zakrohotala.  »Nikar se me ne boj!« dejala je potem skoro proseče.  »Ne bom te ubila ne!  Prej bi te bila lahko, nihče ne bi bil vedel«  »Ne bi bil vedel«, ponavljala je zategnjeno in sedla na skalo tik strašnega prepada z nogami proti globočini.  Ves prestrašen jo je inženir hotel potegniti s tega nevarnega sedeža.  »Ali mi ne greš?« zarezala je.  »To je moja pruka, pruka divje Mine.  Nikar me ne jezi!« Dvignila je parkrat svojo gorjačo.  »Mina, lepo te prosim, sedi vsaj proti meni, da te bolje vidim!« Ta zvijača je pomagala.  »Naj pa bo, ako me že rad gledaš.  Ljubi moj, tudi jaz sem bila jedenkrat lepa!  Takrat!« Zamislila se je ....  »Veš, prijatelj, ubili so ga!  Daleč tam na tujem.« »Koga pa?«  »Mojega Franceljna!« tožila je.  Glas ji je postal rahel, pogled tako krotek in mil. Vsa divjost jo je minila.  In sedaj, ko je izgubil njen obraz vsako trdo potezo, ko ga je oblival večerni svit žarečih snežnikov, je videl Vojnik, da je govorila Mina resnico, rekoč, da je bila nekdaj lepa.  »V vojski so ga ubili«, je šepetala.  »Tam na Turškem.  Daleč, daleč tam za gorami ...  Franceljna ne bo nikdar več.  Ustrelili so ga Turki.  Ti bi ga ne bil ubil, kaj ne da ne?  Najlepši fant je bil, najlepši je bil moj ljubček!  Morebiti pa«, je dostavila tajinstveno in tiho, »morebiti se pa venderle vrne?  Čakam ga.  Tako težko, komaj, komaj ga čakam!  Bolan leži, hudo so ga ranili.  Toda na jedenkrat bo zopet zdrav.  Haha!  Groga že ve, le vprašaj ga, on ti pove vse, on je bil ž njim na vojski!  In Groga mi je rekel, da se Francelj kmalu povrne.  To bo veselje!  Prijatelj, prideš li na svatbo?  V kratkem bo!  Oh, kako pa tudi molim!  Sama Marija v nebesih mi bo pomagala ...  Moli tudi ti! — Vidiš, tukaj, le poglej!«  Previdno je izvlekla iz nedrij zavitek in iz njega celo število Marijinih podobic.  Komaj se jih je dotikala, in gledala jih je z nepopisno zaupnim pogledom.  Inženir jih je smel videti le od daleč.  Navzlic njeni paznosti pa ji je padla jedna slika v travo.  Naglo jo je Mina pobrala in shranila vse skupaj, klečeč na kolenih.  Se nečesa so iskale njene oči.  »Bo!« vzkliknila je veselo.  »Štiriperesna deteljica!