Vse ure dneva, ki čez svod hite,  odsevajo v zrcalu te vode,  vse zarje vanjo omakajo perot,  vse zvezde vanjo pišejo svoj pot.  Zupančič.  Jezero sanja v svetotihem krilu planinskih velikanov.  Mlado jutranje zlato še plaho poigrava na bledomodrem oboku in na zardelih okamenelih orjakih, odgrinja mrak nad črnimi šumami in zelenimi livadami.  V smaragdni gladini se ogleduje nebo in breg in otok in grad.  Tiho, tiho pozvanja nad vodami; moli, prosi.  Trepetaje umolkne.  Nenadoma zapihlja vesela sapica, obujena med vonjavo jelovino in dehtečimi tratami pod ledenimi palačami kraljestva Zlatorogovega.  Predramljeni vali se lesketajo, kakor da je naglo bežeča poletna noč pozabila svoje najlepše zvezde v jezeru.  Pred ranim vetrom plešejo iskre in kolobarci mimo ljubkega otoka proti divji skali, kakor z velikanskim mečem odsekani tikoma nad bregom.  Po rahlo valujočih vodah zažiga jutro zelen ogenj.  Dalje in dalje rajajo luči in plamenci po kristalnih cestah, prelivajo barve in svit, se utrinjajo in utapljajo in ugašajo v mračnih globinah.  Vekomaj bi sanjala duša, zamaknjena v milino jezera, v veličanstvo gora.  Blagodejen mir tolaži in blaži nepokojno hrepenečega duha: zemljan se čuti tako brezželjnega — tako srečnega člana ogromnega stvarstva!  Po pesku hotelskega vrta so se bližali koraki in ugledal sem Igorja Kalana, prijatelja izza vseučiliške glorije, precej velikega, lepega mladega moža.  Pozdravila sva se prisrčno; obadva je dokaj veselilo nenadno svidenje po mnogih letih.  Igor Kalan je bil še vedno živahen in hudomušen kakor svoje dni.  Samozavestni, krepkovoljni obraz mu je bil jako ogorel.  Črne brke si je podjetno vihal naravnost proti ušesom.  Prihitela je natakarica.  Igor si je naročil kave in nasmodil kubo.  Tedaj sem opazil na njegovi roki poročni prstan.  „Kaj?  Naš neugnani Igor Kalan se je dal vpreči v zakonski jarem?“  „Je že taka, bratec moj!  Laudabiliter se subiecit, bi dejal naš nepozabni profesor Ivan Vavm.  Jaz pa pravim kakor modri Mohamed: Kismet!  Komur je usojeno, ta se oženi — hočeš, nočeš, moraš!  Komur pa ni namenjeno, pa lahko počenja in uganja, karkoli hoče — sam praznil bo bokale.  Usoda, kismet, fatum nam ravna življenje.  Da me takrat, pred osmimi leti, ni bilo na Bledu, bi bil še danes soliden samotar, ki se vrača vsako noč ob eni domov.  Veš, kaj?  Moja žena se je peljala z obema dečkoma v Ljubljano in se vrne popoldne.  Ako hočeš, ti pa povem, kako sem se zaljubil, zaročil, poročil in hvalevredno pofilistril!“  „Prosim, Igor, kar sproži!“  „Tukaj naju bi utegnil kdo motiti.  Dajva, dajva, popeljiva se po jezeru!“  Najela sva čoln, plačala in se izročila valovom.  Bliskoma so ubežale ribice od najine ladjice.  Že so pluli tudi drugi čolni po jezeru.  V lahnih valih prečiste vode so se zvijale in gugale podobe pisane obale.  Obrežni pragi, dvorci, verande in gaji so se jeli odmikati od naju; jezero se je širilo in širilo.  Nad nama so strigle vesele blejske lastovice, prijatelj Igor pa je jel pripovedovati.  Po prostovoljskem letu sem se izneveril pravoslovju in šel k pošti.  Našemu uradu je načeloval ravnatelj Milan Jarnik, majhen pa hud gospod.  Kratki in trdi so se mu jezili lasje, brki in brada nepristransko na vse plati kakor togotemu ježu bodice.  Ravnatelj Jarnik je bil izboren poštni uradnik, toda sila natančen, siten in muhast.  Včasi je godrnjal ves ljubi božji dan.  Bil je eden izmed onih nesrečnih dlakocepcev, ki grene sebi in drugim življenje večinoma z ničevimi malenkostmi.  Ob vsem tem pa je celo menil, da je še premalo strog v službi.  Kadar je bil dobre volje, je pač tudi znal svojo kritiko ali pravzaprav svojo grajo tako osoliti, zabeliti ali pa oviti, da je skelela malo manj.  Najrajši pa je karal one uradnike, ki so mu bili najljubši.  Meni je o vsaki priliki očital, da mi čimdalje bolj pojema neobhodno potrebno navdušenje za poslovanje na pošti.  Menda pomniš, da sem za gimnazijskih let rad zajahal hipogrifa.  Pa tudi v pisarnici mi Muza marsikrat ni dala miru, dokler nisem vpregel Pegaza v galejo visokodonečih stihov in rim.  Presneta Muza!  Pregrešil sem veliko obilico pesmi, toda ostal sem najširjim krogom slavnega občinstva popolnoma neznan pesnik.  Moja modrica je bila bolj domače sorte: vnemala me je večinoma za rojstne praznike, za godove in jubileje, za krstne in birmanske in svatbene pojedine, za dobljene stave in za „vseh devet“ v kegljaškem krogu.  Nikdar pa nisem opeval kislovijoličastih bolečin in grenkočrne žalosti, kakor je bilo tedaj moderno.  Moje drobne pesmice so bile vse od konca do kraja poskočne, okrogle — in vendar so bile mojemu predstojniku oster trn v birokratični peti.  Porogljivo me je imenoval nedeljskega pesnika!  Ali tudi pravih poetov ni cenil kratkomalo nič.  Poudarjal je, da mu je žabje regljanje ali pa mijavkanje nesrečno zaljubljenega mačka stokrat ljubše nego vsaka deklamacija.  Tako malo laskavo je sodil o pesnikih in mi namigaval, da ne bi pošti prav nič škodovalo, ako bi pustil gospod oficijal Igor Kalan svoje pesmi lepo mirno v črnilniku.  Kako rad bi mu bil povedal, kaj menim!  No, iznenada se mi je ponudila prilika.  Ponesrečil se je star poštni sluga.  Uradniki smo hoteli revežu olajšati bedo in se domenili, da priredimo zabavni večer na korist siromaku.  Tovariši so me dregali, naj deklamiram nekatere svojih pesmi.  Ker so se mi zdele prežaltave, sem jim obljubil le predavanje v prozi.  Izbral sem si tak predmet, da sem mogel — vsaj mimogrede — povedati ravnatelju Jarniku marsikaj, česar mu sicer ne bi smel.  Naglašal sem, da pesniki, pisatelji in drugi umetniki niso kar take ničle, kakor se dozdeva nekaterim materijalistom.  Navel sem več primerov iz svetovne zgodovine.  Zlasti sem slavil Cezarja, tega največjega Rimljana, tega izbornega govornika, občudovanega pisatelja in nikdar premaganega vojskovodjo.  Naposled sem dejal:  „Pesniki in pisatelji vzgajajo narod, mu čuvajo in negujejo svojstvo, jezik in druge narodne zaklade.  Bog ni ustvaril samo prozajičnega krompirja, ampak tudi poetične cvetlice!  Bog ni ustvaril samo kuretine, marveč tudi slavca!“  O kako debelo je gledal oni večer gospod ravnatelj Milan Jarnik!  Poslušal je jako pozorno in tiho pokašljeval.  Po predavanju pa me je posmehljivo pohvalil: „Čestitam vam, gospodine, čestitam!  Bili bi vzoren župnik.  Dovolite mi še opombico!  Zelo dvomim, da bi bil vaš Cezar tudi dober poštni oficijal.  Hvala, gospodine!“  Kmalu potem so me premestili na veseli Dunaj.  Ločitev od preljubih tovarišev mi je bila težja, nego sem mislil.  Naposled sem se poslovil tudi od gospoda ravnatelja Jarnika.  Bil je ves mehak.  „Vso srečo na novem mestu!“ je vzkliknil ginjen. „Oprostite mi, gospod oficijal, ako sem bil nemara kdaj preosoren z vami!  Služba ni šala, odgovornost je velika.  Boste že še izkusili, gospodine, kadar boste sami načelnik.  In spominjali se boste mene, svojega starega predstojnika, ki vam je vsekdar želel vse najboljše.  Ako bi kdaj potrebovali mojega priporočila ali nasveta, vam bom vselej rad na razpolago ...“  Na Dunaju sem se imel prav dobro.  Ej, ali smo bili včasi veseli in razposajeni!  Tudi v uradu se mi ni godilo slabo.  Že drugo leto so me povišali za višjega oficijala.  Prvi dopust sem hotel porabiti, da bi obiskal Bled in preživel par idilskih tednov v rajskolepi jezerski krajini.  Ze veleprijetna misel, da mi toliko dni ne bo treba čepeti v pusti pisarnici ali pa znojiti se po prašnih cestah in soparnih ulicah med vročimi zidinami dunajskimi, že ta misel sama mi je zbujala zidano voljo.  Štel sem tedne, štel sem dni kakor dijak pred velikimi počitnicami.  Vnaprej sem se veselil domačih gora, domačih voda, domačega zraka v najlepšem kraju najlepše doline evropske.  Natihoma sem pomiloval prijatelje, ki niso mogli z mano.  Zbogom, Dunaj!  V Ljubljani sem se dodobra naspal in se drugo jutro odpeljal na Gorenjsko.  Na Gorenjsko!  Ta beseda je imela že od nekdaj tajnovito, čarobno moč do mojega srca.  Kako smo skakali in vriskali otroci, kadar so nam doma obljubili: „V nedeljo se popeljemo na Gorenjsko!“  Jutro je bilo vedro, krasno.  Le nad Šmarno goro je belelo nekaj oblakov, rahlih ko nastlana volna.  Jarko je blestel sneg na Kamniškem sedlu.  Na Ljubljanskem polju so želi pšenico; nekateri kozolci so bili že polni.  Ob rumenem žitu in na rjavih strniščih so se v julijskem solncu premikali svetlobeli rokavi, živordeče rute, temnomodra krila in se bliskale rene na konjskih opravah.  Ponekod so že orali za ajdovo setev.  Vse me je zanimalo, vse se mi je zdelo opazovanja in občudovanja vredno.  Zdravolični otroci na njivah in pašnikih so vlaku na čast živahno mahali s klobučki in slamniki ter ga pozdravljali na vso sapo: „Živio, živio!“ Malo pred Kranjem sta se za kratek čas metala dva pastirca, oba divja in lepa kakor planine v ozadju.  Mlada Sava, še neoskrunjena od tovarniških blagodarov, je prala razklane pečine in odrušene skale z bisernobelimi penami in zelenimi vali.  Reka je bila nekoliko upadla; na obrežnem robu je temnela proga še vlažnega rdečkastobelega peska in proda.  Po dolgi dobi sem zopet videl zale gorenjske Mine in krepke Janeze, kmetiške vozove z dvema ojnicama, očrnele stoge in pisane uljnjake.  Izza nežne modrine jutranjega para je veličastno vstajala neskončna, vedno nova lepota slovenskih planin ter budila domišljiji prijetne slutnje o gozdnem hladu, o šumečih vodicah in bobnečih slapih.  Smejalo se mi je samo ob sebi; z enim podplatom sem bil takorekoč že na Bledu.  Duša mi je pela radostno: „Naše gore!“ in celo iz vlakovega šumenja in drdranja sem slišal: „Naše gore!  Naše gore!“  V kupeju je zaudarjalo po usnju in premogovem dimu.  Nasproti mene je čepel gospod v karirani obleki.  Nepremični pusti obraz mu je bil obrit, le pod nosom se je dolgočasilo nekaj pomiloščenih kratkih brkov, zelo podobnih zobni krtačici.  V orokavičenih dolgih prstih je leseno držal rdečo potopisno knjižico z angleškim naslovom in bral, bral, bral.  Za planinsko krasoto zunaj se ni ogreval kar nič, saj je videl gore in doline protokolirane in registrirane črno na belem.  Na postajah je mrgolelo izletnikov in hribolazcev.  Nekateri so bili tako smešno opravljeni, da so zbujali občno veselje.  Moji sopotniki so jih imenovali športne maškare in planinske bajace.  Na leškem kolodvoru sem zapustil kariranega mvlorda in poveril prtljago mlademu vozniku; nato pa sem jo mahnil preko železničnega tira peš po prostrani Radovljiški ravnini, in se oziral na stare znance, zdaj na Stol in na Begiinjščico, zdaj na Jelovico in na Triglav.  Kakor v prijetnih sanjah sem korakal mimo zelenih pašnikov in kristalnih studencev, čez stari most preko Save in po sveže vonjavem gozdu proti Zagoricam.  Se je skrivalo Blejsko jezero svojo lepoto.  Naposled sem zagledal grad in kmalu potem se je pred mano razgrinjala vsa blejska krasota.  Bilo mi je, kakor da sem se preselil na nov, lepši svet.  Letos sem zopet tukaj.  Jasno so mi oživeli spomini izza mojega prvega dopusta na Bledu, jasno vidim obraze in prizore minulih dni.  V tajnovitem čaru preteklosti se mi zde že lepši in mikavnejši nego takrat, pred osmimi leti, ko sem jih opisoval v svojih zapiskih.  Tedaj že ni bilo več lahko dobiti stanovanja.  Iskal sem po Zagoricah, Želečah in Mlinem.  Naposled sem pri jako prijazni in zgovorni mamki našel v preprosti hiši vzorno čisto zgornjico z razgledom na vrt in na jezero, ki se je širilo med bregovi kakor napeta zelena svila.  Na oknu so žareli bujni živordeči nageljni.  Iz sobice sem mogel preko dvorišča in vrta videti del Karavank, obrasli hrib z gradom in otok, ki se je v jutranjih žarkih lesketal ko pisan dragulj v srebrnem okovu.  Takoj sem se čutil domačega.  Obšla me je iskrena želja, da bi živel vedno v tem lepem kraju!  Na šetališču je bilo že precej izprehajalcev.  Dame so nosile smešno majhna pokrivalca in čudne, rokave, ki so bili nad komolcem pretirano široki, podnevi smešni, ponoči pošastni; bolj prismojene in manj okusne mode že dolgo ni bila na našem planetu.  Po gladki cesti so hikli kolesarji.  Bilo je že jako vroče.  V kopeli sem se spomnil svojega kovčega.  Krenil sem na pošto in naročil, kam naj pošljejo moje stvari.  Vrnil sem se v drevored.  Kar sem blizu topliškega hotela zagledal svojega sorodnika, doktorja Janka Zalokarja, stopajočega iz brilnice.  Jako sem se ga obveselil.  Doktor Janko Zalokar je bil mojega očeta bratranec in, kakor velimo, pravi fant od fare!  Samec v takoimenovah najboljših letih, je bil malo večji od mene in že precej debel.  Služboval je na Dolenjskem in slovel za izbornega zdravnika.  „O, na zdar, Igor!“ je vzkliknil radostno in mi krepko stisnil roko. „Kdaj si pa prišel?“  „Davi.  Ti si prvi znanec, ki ga tukaj vidim.“  Janko je imel one mirno opazujoče, ugibajoče oči, kakršne imajo sodniki in zdravniki.  Iz Jankovih pa je odsevala tudi srčna dobrotljivost in nehote sem sodil: že te sočutne modre oči morajo ubogemu bolniku obuditi neomajno zaupanje do zdravnikove umetnosti.  Včasih pa so se znale kaj poredno bliskati!  „Ostaneš dalje tu?“  „Par tednov.“  „Dobro, dobro.  Odslej bomo lahko tarokirali štirje, eno urico ali pa dve, po obedu.  Kaj pa je v tej vročini prijetneje, kakor v hladni senci ob jezeru slovesno naznaniti kontra in supra igri in napovedanemu pagatu?  Ostane ti še zmeraj dovolj časa za kopanje, plavanje in veslanje, za izlete, plese in koncerte, za šport in flirt in tako dalje.  Vidiš, tamle prihaja eden naših slavnih tarokačev, jasni gospod Ivan Zlatoust Oven, višji geometer iz Gradca, špiritist, jako zabaven človek.“  „Kaj?  Špiritist je?“  „Mož ljubi alkohol bolj nego sebe in svojega bližnjega,“ me je poučil Janko in si pogladil svojo gosto francosko brado. „Sleherni dan podere svojih par litrov starine in po več kozarcev piva.“  Počasi se je bližal gospod Zlatoust Oven z dolgim životom na kratkih nogah.  Roke je držal na hrbtu in opletal z rumeno palico na levo in pravo.  Posvetna ničemurnost mu ni kazila žlahtnega značaja; rjava obleka, že dolgo nič polikana, je bila polna slikovitih gub in izprva beli slamnik je bil že tudi precej rumen in otipan.  Bujnordeči nos je molče trobental, da ga možiček rad pije.  Janko naju je predstavil.  „Povečajmo državi dohodke!“ je dejal gospod Zlatoust bolj sam zase in si prižgal smotko.  „Kako se pa že kaj imate, gospod svetnik?“ ga je vprašal Janko.  Gospod Oven si je leno potegnil z roko po nagubanem obrazu in štrlečih brkih.  Lokavo je pogledal s svojimi drobnimi rjavimi očmi mene in Janka ter se odrezal: „Predolgo sem jadral po jezeru in zdaj me tare morska bolezen.  Res!“  Govoril je skozi nos, kakor stari Slovenci, Francozi in aristokrati.  „Ali to nas nikar ne oviraj, da bi z veselim zaupanjem gledali v prihodnost!“ je tolažil sam sebe in dodal: „Moja Genofefa, moja preljuba žena, mi ne verjame, da sem bolan.  Pa nič ne de.  Zdravit se grem v hladno oazo, katerih se, hvala Bogu, ne manjka na Bledu.  Da se kmalu zopet vidimo, čili in zdravi!“  Odkril se je, pokimal in romal proti bližnji gostilnici.  „Gospod Oven je jako vnet svobodoumnik!“ mi je razlagal Janko. „Rajši sedi v najmanjši krčmi ali kavarni nego v največji pisarnici.  Doma ga pika in zbada in graja njegova preljuba žena kakor sitna guvernanta.  Pušiti sme revež le v veži ali na vrtu.  Zato rad desertira svoji „Genofefi“.  Vobče je prav dober človek, morda predober; le škoda, da je tako mlačen narodnjak!  Gospa Ovnova, veš, je gorenještajerska Nemka in po nemški piščalki pleše vsa rodbina.  Slovenci imamo preveč takih žalostnih Ovnov!“  Izprehajala sva se pod zeleno streho kostanjevega drevoreda.  Na šetališču je bilo čimdalje več elegantnih svetlih oblek in pisanih solnčnikov.  Vsak čas je pozvonil kolesar.  Kolesaric je bilo takrat še malo; kadar se je katera pokazala, je vse gledalo za njo.  Mimo naju je pridrdrala marsikatera kočija.  Pestunje so varovale lične otroške vozičke.  Lepe in nelepe guvernante so krotile nagajive gosposke paglavce, ki so delali zgago z obroči, žogami in drugimi igračami.  Marsikateri topličar je spoštljivo pozdravil doktorja Zalokarja.  „Kako ti zavidam tvoj plemeniti, vzvišeni poklic, Janko!  Oteti človeku življenje — ali bi mogel človek kaj lepšega na svetu?“ Janko se je nasmehnil in dejal: „Svoj čas sem se hotel posvetiti gledališkemu odru.  Z največjim veseljem sem sodeloval pri diletantskih predstavah.  Že medicinec, pa tudi pozneje, zdravnik, sem igral še vedno rad razne vloge, kajpada z večjim navdušenjem nego uspehom.  Se zdaj hranim ponarejeno črno brado, ki sem z njo paradiral prvikrat na odru, haha!  Poglej naravnost!  Nasproti nam prihajata gospod Dragutin Balenovič, jako bogat veletrgovec iz Zagreba, in njegova hčerka Nada.  Vidi se jima, da nista došla na Bled niti zaradi revmatizma ali bolnih živcev, niti zaradi malokrvnosti in bledice.  Oba sta člana našega ožjega kroga, se udeležujeta naših izletov in igrata z nami lawn-tennis ali pa croquet.  Drugi naši gospodi te predstavim že še o priliki.“  „Hvala lepa!“  Gospod Dragutin Balenovič je bil srednje velik, ogorel, slok in žilav.  V črnih laseh in brkih se je svetila že marsikatera bela nitka, toda kretal se je še vedno prožno in iz temnih oči mu je žarel skoraj mladeniški ogenj.  Poteze njegovega podolgastega obraza so bile odločne, ostre, obrvi izredno močne, spodnja ustnica debela; konca dolgih brkov sta visela navzdol.  Slamnik, obleka, rokavice in fini čevlji, vse je bilo sivo.  Iz levega žepa kratke suknje mu je gledal Obzor.  Tudi gospodična Nada Balenovičeva je bila jako elegantno oblečena.  Izraz njenega temnopoltnega obličja je bil plemenit, nekoliko ponosen.  Njeno resno malone strogo lepoto so v čudovitem kontrastu milile sanjave oči z nežnimi gostimi trepalnicami.  Krasni lasje so bili črni z modrim odsvitom, kakor gavranje krilo.  Skozi prozorno tkanino njene bele bluze je lahno rdela rožna polt nežno oblikanih rok.  Ko smo se srečali, me je Janko predstavil in vprašal gospoda Balenoviča: „No, ali se je že kaj poboljšal vaš jasni kajon, vaš tirolski madžaron ali madžarski tirolec grof Hedervarv?“  „A!  Hedervarv!“ je nejevoljno ponavljal Hrvat in zablisnilo je zlato plombiranih zob.  Zaničljivo je zamahnil z roko in poudarjal:  „Phylloxera, doktore!  Phylloxera!“  „Kaj pravi Obzor?“  Medtem sem motril dražestno Hrvatico.  Zlasti so me zanimale njene divne črne oči.  Zdelo se mi je, da se skriva v njihovih globinah zaeno mirna ljubkost in hudourna strast, zaeno angel in demon.  Rahlo je žvenketala srebrna verižica njene pahljače ob zlati zapestnici.  „Prosim, dovolite mi, častita gospodična — kako vam ugaja pri nas na Slovenskem?“ sem jo vprašal, dočim sta jela njen papa in Janko vneto politizirati.  „Prav dobro, gospod višji oficijal!“ je odgovorila živahno. „Ah, vaš Bled, vaše planine, vaša postojnska jama!  Le nekaj se mi zdi čudno.  S papanom sva bila tudi v Ljubljani in njeni okolici.  Tako lepi kraji — ali tako prazni!  Širna ravan, visoke planine — vsa ta mnogolična divota v mestnem obližju!  Kako krasen je razgled z Gradu!  Ali kako malo obiskovalcev je gori!“  „Ljubljančani menda mislijo, da je Grad le za tujce.“  Mimo naju je stopala družba turistov.  Vsi so imeli velike rododendronove in košutnikove šope na klobukih in palicah.  „Na ljubljanskem Gradu bi moral biti lep, velik hotel!“  „Gospodična, počakajmo še petdeset ali sto let!  Zdaj pa vam moram v povračilo pohvaliti vaša prekrasna Plitvička jezera, vašo slikovito „hrvatsko Švico“, vaše prekrasno Zagorje, kjer so se Hrvati in Slovenci dvignili zoper graščinske tirane.  Preživel sem mnogo lepih, mnogo nepozabnih dni v Krapinskih toplicah, v Klanjcu, na Cesargradu, v Novih dvorih, na Pristavi in tam okoli ob idilski Sotli.  Užival sem pa tudi divjo krasoto romantičnih krajev v zlati Bosni.  Zlasti mi je ugajal belo peneči se zeleni Vrbas od Banjeluke do Jezera pred Jajcem, ker se mi je zdel tako podoben naši mladi Savi.“  „Potemtakem ste videli celo več hrvatskih krajev nego jaz,“ je pripomnila gospodična Balenovičeva in se obrnila k očetu: „Čuješ, dragi papa, vedno mi obetaš, da bova potovala po Bosni.  Kdaj pa že pojdeva?“  „Kadar hočeš, dušica zlata, kadar hočeš, samo zdajle še ne!  Zdajle odpotujeva v hotel!  Napisati moram več pisem.  Prosim, oprostite mi!  Priporočam se gospodoma!“  „Vrlo mi je bilo drago, gospod višji oficijal!“ je rekla Nada z dražestnim nasmehom.  „Prosim vas, častita gospodična, ne pozabite jutri priti h kroketu!“ je opomnil Janko odhajajočo, se priklonil in odkril; od njegovih kratko ostriženih las je lahno zadehtelo po frizerskih dišavah.  V stari župni cerkvi je zvonilo poldne.  „Nada ima sicer obilo satelitov in trabantov okoli sebe,“ je povzel Janko. „Kjer je med, tam so tudi muhe.  Danes je pa odpodila kar vse.  Včasi ima svoje kaprice.  Niti doktorja Jurinca ni bilo!  Ta mladi odvetniški koncipijent ji kavaliri najvztrajneje in menda edino on more pričakovati kaj uspeha.  Stari Balenovič pa bi imel rajši trgovca za zeta.  Igor, pazi in ne zaljubi se v Nado, da se danes ali jutri ne izcimi kakšen dvoboj na Osojnici ali na Straži, haha!“  „Nič se ne boj, Janko!  Nisem se prišel ženit na Bled.  Živela prostost!“  „Tako je govoril že marsikdo ...“  Za seboj sva zaslišala hitri topot konjskih kopit in mimo naju se je tiho pripeljala sijajna ekipaža; v njej je sedel sivobrk general z zlatim ovratnikom in rdečimi lampasi.  Šla sva še nekaj kratov po drevoredu gori in doli.  Veselilo me je, videčega več mladih gospodičen v narodni noši.  Na uho so udarjale besede raznih jezikov.  „Naš Bled je mednarodno kopališče,“ je poudarjal Janko z vidnim zadovoljstvom. „Na Bled prihajajo ne samo Hrvati in Čehi, marveč tudi Rusi, Francozi, Nemci, Italijani, da, celo Angleži in Američani.  Na Bledu more biti vsak po svoji fasoni srečen: kdor si želi družbe, je najde dovolj, odlične ali preproste; kdor hrepeni po miru, more tukaj uživati idilsko samoto; tako toplega jezera, tako lepe ravnine in tako vabljivih hribov in gora v najbližji okolici ne najdeš izlepa kmalu v planinskem letovišču!  Kje pa stanuješ?“  „Pri Osojnikovih.  Upam, da bom prav zadovoljen.“  Potegnil je uro iz žepa svojega belega telovnika in se obrnil.  Krenila sva po obrežni cesti proti gostilnici, sedla v leseno hladnico ob jezeru k podolgasti mizi ter naročila obed.  Pri kolibi je bila voda prozorna ko novo steklo, malo dalje od brega se je videla lepo zelena, bolj proti sredi pa modra, kakor vedro nebo nad njo.  Otok je objemal svetel pas.  Čisto blizu hladnice so plavale ribe in ribice nad peskovitim dnom, zdaj mirno premikale plavuti, zdaj ko žive strelice švigale za drobtinami, ki so jih metali preko lesene ograje otroci, obezani s servijetami okoli vratu; hvaležni mali občudovalci so gnali burno veselje, kadar so ribe rojema naskakovale večje kose, da so se bliskale srebrne luskine in se širili čimdalje večji krogi po površini.  Pod bližnjim košatim kostanjem je obedovala večja družba Čehov.  V njih glasnem pogovoru so se ponavljali izrazi in imena: Vašaty, Taaffe, volilna reforma, der dumme Kerl von Wien, hanba, ultramontanci, češko državno pravo, Pacak, Rieger, antisemiti ...  Tedaj je stopil k nama mlad gospod v kolesarski opravi, pozdravil Janka in se okrenil k meni:  „Prosim, gospod, dovolite, da se vam predstavim: doktor Zvonimir Jurinac.“  „Veseli me, gospod doktor! — Igor Kalan, višji oficijal.“ Janko mu je ponudil stol poleg sebe.  Srečni čestilec gospodične Balenovičeve je bil primeroma še Jako mlad mož, ljubezniv, živahen, simpatičen.  Bistre rjave oči so gledale radostno, skoraj poredno: Lasje so se mu lahno kodrali in gosti brki, še nežni in kratki, so upravičevali up, da jih čaka še lepa prihodnost.  V njegovi rdečkastosvileni ovratnici se je svetila igla s smaragdom.  „Naš ministrski predsednik Badeni presoja vse s svojega ozkovidnega gališkega stališča!“ se je hudoval visok tenor češkega omizja.  „Na temle vrtu je stalo nekdaj dvoje jagnedov,“ je dejal Janko.  „Pa tudi med gradom in župno cerkvijo je stalo pred leti več topolov na bregu.  Prav nič mi jih ni žal.  Nikdar nisem ljubil teh dolgočasnih dreves.“  Pomenkovali smo se o Sokolu, o zagrebškem vseučilišču, o Matici, o gledališču, o Južnoslovanski akademiji, o Maksimiru in Tuškancu in naposled o hrvatskem planinskem društvu.  Čehi so še zmeraj vneto politizirali.  Zdaj je zagrmel izza njih mize močan bas: „Kdo neki še kaj uvažuje pobožne želje antikvaričnega grofa Hohenwarta!  Ma ucta!“  „Gospod višji oficijal, ali ste bili že kdaj na Slemenu vrhu naše dolge Zagrebške gore?“ me je vprašal doktor Jurinac, ko sem mu povedal, da sem bil že bogvedi kolikokratov v Zagrebu.  „Še nikdar ne, gospod doktor!“  „Kadar zopet obiščete našo stolico, ne zamudite prilike!  Raz Sleme vidite ob ugodnem vremenu vse Zagorje, Gorjance, Snežnik, Nanos, Kamniške planine, Stol, Jelovico, Triglav ... Najlepši je razgled pozimi.“  Po obedu je priromal gospod višji geometer Oven in Janko je naročil natakarici, naj prinese karte.  „Tako igramo na Bledu!“ se je radoval Janko, kadar je imel koš tarokov.  Kadar jih je pogrešal, je klavrno molčal.  Gospod Zlatoust Oven se je venomer muzal in se previdno krepčal zoper morsko bolezen, doktor Jurinac pa je tiho požvižgaval ali pa spuščal cigaretni dim skozi usta in nos.  Igrali smo precej enako.  Ko smo se naigrali, je odšel Janko proti Zagoricam, jaz pa sem zavil domov.  Osojnikova hiša je bila lično pobeljena.  Streho so krile očrnele skodle.  Za železnim omrežjem majhnih oken od zelenkastega otoškega kamena je še vedno venelo cvetje orumenelih kresnic.  V hladni veži sem srečal Osojnikovo mater, krepko ženo z mirnim, preudarnim obrazom.  Odlikovala jo je prirodna dostojanstvenost kmetiške matere in gospodinje, ki podpira hiši tri ogale.  „Gospod Kalan, vaše reči je pa Minka koj zapoldan gori nesla,“ mi je dejala in si popravila rumenkasto, višnjevopikasto ruto, zavezano za tilnikom.  Govorila je rahlo in naglo. „Minka!“ je zaklicala in obrnila glavo proti odprti kuhinji.  Na kuhinjskem pragu se je pokazala najprvo brezova metla, potlej pa zlatolaso dekle ob osemnajstih letih.  Njene oči, bolj modre nego nebo nad Bledom, so me pogledale radovedno in plašno.  Takoj jih je povesila in njen sveži, rožnati obraz je oblila rdečica.  Menda se je ženirala svoje obnošene obleke.  „To je naš novi gost, gospod Kalan,“ je rekla mati.  „Dober dan, gospod!“ me je pozdravila Minka in mi po kratkem preudarku segla v ponujeno roko.  Dlan in prsti so bili trdi od dela, toda oblika njene majhne roke je bila jako nežna.  „Moram se vam zahvaliti, da ste mi shranili kovčeg, gospodična Minka!“  „Kaj gospodična!“ je ugovarjala mati in se nasmehnila hčerini zadregi. „Kar Minka ji recite, pa bo!  No, le še pometaj, Minka!“  Lepo mlado dekle je izginilo za kuhinjskimi kulisami.  Na cesti pa je ropotal voz in cingljal zvonček.  „Naši so!“ je rekla mati. „Oča in Janezek peljeta deteljo.“  Stopila sva na prag.  Počasi jo je mahal mimo stari Osojnik, visoko vzrasel, močan junak.  Široka pleča in prsi sta mu pokrivala srajca od debelega domačega platna in odpet rdeč telovnik.  Iz žepa mu je molel ogrizeni ustnik kratkega vivčka.  Dasi me je videl že davi, me je premeril s hladnim, malo zaupnim pogledom, kakor motri slovenski kmet vsakega tujca, zlasti pa mestnega škrica.  Naposled je malo pokimal, dvignil širokokrajni klobuk brez strahu in mi odzdravil: „Bog daj!“  Na dehteči detelji je sedel okrogloličen svetlolas deček, držal bič z obema rokama in me debelo gledal z velikimi očmi.  Obraz in roke so mu bile omarogane z višnjevočrnim sokom zrelih borovnic.  Okoli voza in modre stare kobile je skakalo žrebe z zvončkom na rdečem traku.  „No, Janezek, ali si kaj priden?“ sem ga nagovoril.  On pa me je uporno pogledal, češ, kaj pa to tebe briga?  „Reci: Priden, gospod, kadar štruklje jem!“ mu je pomagala mati.  Janezek se je obliznil, oče pa je pognal: „Bistahor, stara!“ Kobila je vlekla samo z ojnicama, poveznici pa sta bili oviti na ojesih.  Nad jazbečevino velikega komata je mahala gabrova veja, konju muhalnik.  Šel sem po lesenih stopnicah v zgornjico.  Na dvorišču je lajal pes.  Razložil in porazobesil sem svoje stvari po orehovi omari in mizi.  Kmalu pa sem bil zopet zunaj, zunaj!  Na Stražo je vabil napis na deski in zavil sem navkreber.  Že je čakal točni polumesec, bela snežinka, na jasnovišnjevem izhodnem nebu.  Na prostrani radovljiški ravnini so se jarko svetile bele hiše in cerkvice in kapelice in ceste med temnimi gaji in zelenimi tratami in rumenimi poljanami.  Od vseh strani je vrela sijajna lepota v začudeno oko.  Vse je bilo tako sveže, tako deviško, tako novo, kakor da je pravkar ustvarjeno.  Na večerni in južni strani so se na holmih in gorah udobno greli gozdi, sami gozdi.  Nekaj nedopovedno lepega, resnega, vzvišenega je trepetalo nad praznujočimi giganti golih Karavank kakor tudi nad obraslimi bohinjskimi vrhovi, nad njimi pa se je svetilo nekaj belega: Triglav!  Moja duša se je očistila protiprirodne dunajske navlake.  Veselo se je dvignila in plula po tej lepoti domačega sveta in se vtapljala in spajala s čisto prirodo.  Sedel sem na klop in poslušal gozdno godbo, dokler ni jelo večerno solnce prebadati drevja z blestečimi iglami in presti zlatih niti od veje do veje.  Vročina je ponehavala.  V daljavi so pozvanjali zvonovi.  Počasi sem se vračal in se spominjal Nade pa Minke.  Večerjala sva z Jankom zopet v kolibi ob jezeru.  Na pogrnjenih mizah so gorele sveče v steklenih oklopcih.  Sivkasti in rumenkasti ponočni metulji so jih strastno obletavali.  Jezero in bregove je ogrinjal ves čar vedre poletne noči.  Bajno je seval otok v mili bledi luči mirne mesečine.  Na nebu in v jezeru so migljale zvezde.  „Skoraj bi ti bil pozabil povedati, da je tvoj bivši načelnik Jarnik na Bledu,“ je dejal Janko in gledal vešče, rajajoče okoli luči.  „Tudi lani je bil tukaj.“  „Moram ga obiskati.“  „Letos je privedel tudi hčerko s sabo,“ je nadaljeval doktor, pomolčal in dodal: „Lepo dekle!  Prav lepo dekle!  Malo takih!“ Janko ni rad hvalil krasnega spola.  Zato mi je zbudila njegova laskava ocena pozornost in radost.  „Gospodična Jarnikova?  Ne poznam je, Janko!  Kako pa ji je ime?“  „Olga.“  Prvo noč na Bledu sem spal posebno sladko.  Proti jutru se mi je sanjalo nekaj izredno lepega in prijetnega: Nada in Minka sta me držali vsaka za eno roko in me poljubljali, kar se je dalo!  Ginjen in hvaležen sem obema vračal vroče poljube tako ognjevito, da je bilo veselje!  Te sanje so se mi zdele kaj dobro znamenje za prihodnost.  Zbudil sem se zidane volje.  Ko sem zagledal na steni podobi Marije in svetega Martina, blejskega patrona, sem se iznova obveselil, da nisem več v dunajski kletki.  V duši se mi je smejalo: Prost si, fant, svoj si — na Bledu, na enem najlepših krajev vsega sveta!  Spodaj na dvorišču je vesel gorenjski petelin izražal svoje občutke z glasnimi kikiriki; v hlevu je hrzal konj.  Naglo sem vstal, se napravil in pogledal skozi odprto okno.  Čiste gore so sevale v vlažnem sijaju.  Izza bujnega obrežnega zelenja se je tuintam lesketalo jezero kakor opal.  Otok je odevala prenežna, komaj vidna jutranja tančica.  Vse naokoli je bilo sveže, ljubko in veselo, veselo!  Kar sem slišal, da stopajo po stopnicah lahne bose noge.  Potrkalo je na vrata.  In kdo je stopil na moje prijazno vabilo v moj hram?  Osojnikov Janezek.  Vrata pa je mali diplomat v srajčki in hlačicah pustil previdno odprta, da bi mogel nemudoma uiti, ako bi mu hotel tuji škric do živega.  Od zdolaj je zadišalo po žgani kavi.  „O, ali si ti, očka?  Dobro jutro!“  Gledal me je zvedavo in še vedno malo plašno in uporno ter oporekal: „Saj nisem očka!“ Prijel je za kljuko in mencal z nogo ob nogi.  „Zgodaj si vstal, Janezek, si že priden, no!“  „Pa bo že sedem!“ je ugovarjal in še zmeraj držal za kljuko.  „Kadar pridejo medičarji na Bled, ti kupim medenega konjička pa odpustkov, veš, Janezek!“  Toda mali modrijan si je menda mislil: Kdo bo čakal tako dolgo?  Po kratkem pa mučnem pomišljevanju me je poučil: „V štacuni imajo pa že zdaj dobre fige in rožiče!“  Dal sem mu nekaj novokovanih krajcarjev; bil jih je jako vesel.  Hvaležno me je pogledal, pustil kljuko in oznanil: „Kosilo je kuhano.  Mati bi radi vedeli, če ga hočete gori.“  „Le reci jim, da pridem takoj doli.“  Odhitel je doli, kazat svoje „cekine“.  Vzel sem si cigaret in šel za njim.  V večji sobi, v „hiši“ me je čakalo „kosilo“: mlečna kava in pšeničnjak.  Osojnica me je prišla pozdravljat, pa se kmalu vrnila v kuhinjo, odkoder je dišalo po „politih“ žgancih.  Sedel sem k orehovi mizi na klop ob steni, zajtrkoval in gledal po sobi.  Vse je bilo lepo čedno in čisto: okenca, police, omara, težka skrinja s pisanimi srci in rožami, klopi ob stenah in ob zeleni peči, kropilnik z blagoslovljeno vodo pri durih ... Ob omari je na vrvici visela pratika z rdečimi svetniki, blizu nje pa močno tiktakala orumenela ura na nihalo.  Na vratih so bile med letnico in štirimi križi s kredo zapisane svetih Treh kraljev začetnice.  V vdolbini nasproti peči, v takoimenovani levi, kjer so svoje dni borove treske gorele in svetile pridnim predicam in poskočnim plesalkam, rokodelcem in molilcem, ondi je počivala košarica s šivanjem, črnilnik in druga drobnjava.  Po zajtrku sem hodil po okolici ali se pa hladil in bral v senci, ali se kopal in plaval v jezeru.  Popoldne, po malici pa me je moj bratranec, dr. Janko Zalokar, brez usmiljenja tiral proti zdraviliški hiši h kroketu.  Na vrtu me je predstavil gospe Genovefi Ovnovi, ki je ondukaj taborila s svojimi tremi hčerami.  Gospodičnam je bilo ime Fefi, Lavra in Hilda.  „Častita gospoda, prosim, oprostite me za nekaj minut, vrnem se skoro!“ se je opravičil in že je izginil in me prepustil moji usodi.  Ovnove dame so sedele na dveh klopeh.  Gospodične so si bile jako podobne.  Vse tri so bile krepke, monumentalne device.  Vse tri so imele okrogle, sladke in skrivnostno neumne obraze.  Vse tri so bile oblečene v pisano gornještajersko nošo.  Njih lasje so imeli bledorumeno barvo slabo pečenih žemelj.  Marljivo so kvačkale ter me sramežljivo in vprašujoče pogledavale kakor tri debele uganke.  To deviško trojico je stražil mršav zmaj, stroga mati Genovefa.  Gospa Ovnova menda ni bila nikdar ogledalo lepote.  Njena suha, postna postava ni kazala prav nobenega ženskega čara.  S svojimi dolgimi koščenimi rokami bi mogla brez posebne težave objeti kar troje zetov obenem.  Njene vodenosive oči so podčrtavali svinčenomodri kolobarji.  Pletla je nogavico, ki je bila navidezno brez konca in kraja, kakor tista čudovita povest o steklem polžu in jari kači.  Nasmehnila se mi je kaj prijazno in na ta signal so se mi mahoma nasmehnile tudi vse tri deve zorne!  Krožile so ustnice tako drobno, kakor bi hotele zažvižgati tercet.  To se mi je zdelo tako smešno, da sem se moral nasmehniti tudi jaz.  Muzalo se nas je potemtakem vseh pet.  „Gospod višji oficijal, izvolite sesti k nam, saj je še dovolj prostora!“ me je medeno vabila gospa Genovefa. „Fefrl, umakni se nekoliko!“ je ukazala najstarejši hčerki, sedeči poleg nje.  V božjem imenu sem se stisnil med zmaja in Fefrl in za to sem se moral še vljudno zahvaliti!  O ti vražji doktor!  Semkaj me že ne bo nikdar več!  „Gospod višji oficijal ste Nemec?“ me je vprašala gospa Genovefa čisto od blizu malone tik ušesa.  „Slovenec sem, milostiva, z respektom povedano.  Es mufi auch solche Kauze geben! je spoznal že stari Goethe, ko je pisal o Slovencih.“  „Kakor vidim, se radi šalite, gospod višji oficijal!  Hm ...  Slovenci imajo — Fefrl, ljubo dete, glavnik ti pade iz las, popravi si ga! — hm, Slovenci imajo krasne narodne pesmi!“  Fefrl, tridesetletno dete, ki je čičalo poleg mene, je pokorno zardelo in si popravilo glavnik.  „Prav rada poslušam vaške fante in dekleta, ki pojo tako lepo!“ je dodala gospa laskavo.  „O jaz tudi!“ so se oglasile vse tri gracije točno, kakor zbor v starogrških tragedijah.  „Slovenci so jako nadarjen, muzikalen narod,“ je nadaljevala sloka gospa Genovefa. „Gospod višji oficijal gotovo tudi igrate na kakšen instrument?“  „Na orglice, milostiva!“  Gospa se je zasmejala in hčere so zopet krožile usta na trožvižg.  „Moja dekleta igrajo vsa tri na klavir,“ je oznanila mati z veselim ponosom, jaz pa sem si mislil: Ubogi klavir!  Ubogi sosedje!  In kaj pa je pravzaprav meni mar, če znajo te stare punce ropotati na klavirju ali na kontrabasu ali na cimbalah ali na velikem turškem bobnu?  Gospa Ovnova pa je veselo nadaljevala: „Vse tri svirajo klasične skladbe ali pa tudi kaj okroglega, kakor kdo želi, po notah ali brez not.  Igrati znajo celo v temi ali pa z zavezanimi očmi!“  „Čestitam vam, milostiva!  Potem vam prihranijo mnogo dragega petroleja vaše gospodične umetnice.“  „O vi šaljivec!  Hilda, ljubica moja, drži se malo bolj pokoncu, saj si tako lepo vzrasla!  Gospod Kalan, kateri skladatelji vam pa najbolj ugajajo?“  „Chopin, Beethoven in Schubert,“ sem odgovoril, dočim se je tako lepo vzrasla Hilda, najmlajša hči, zganila in vzravnala.  „Ah, Chopin, Chopin!“ je vzkliknila gospodična Fefi s pavjim glasom in vzdihnila, kakor bi jo dušilo preobilje nedopovednih občutkov. „Njegove skladbe so nebeške!“  „Nebeške!“ je odmevalo od Lavre kakor tudi od Hilde.  V teh njihovih vzklikih se je ovajala vsa njih dušna topost in praznota.  „Chopin je klavirju duša!“ je deklamirala Fefrl in debelo pogledala na streho Blejskega doma, kakor bi sedel slavni skladatelj tam gori na dimniku.  Mimo so švigali kolesarji in drdrale kočije pa druga kola.  Avtomobilov ono dobo še ni bilo nobenih.  „Počastiti nas morate kmalu s svojim obiskom, gospod Kalan!“ je vabila gospa Ovnova. „Precej dober klavir smo najeli iz Ljubljane.“  Joj! — Priklonil sem se.  „O priliki bom tako prost, milostiva!“ sem odvrnil s trdnim sklepom, da me prav gotovo ne bo nikdar k Ovnovim.  Kritizirale so malone vsakega, ki je šel ali se peljal mimo nas.  Čudil sem se, da poznajo toliko topličarjev; opazil sem kmalu, da se zanimajo bolj za napake nego za vrline svojega ljubega bližnjega.  Tedaj sem slišal glasni smeh veselega svetnika Zlatousta Ovna, ki je prihajal z gospodom Dragutinom Balenovičem in Jankom na vrt.  Za njimi je stopal doktor Zvonimir Jurinac z gospodično Nado Balenovičevo in Jako mlado, meni še neznano damo v preprosti beli obleki s temnordečim trakom okoli pasu in z belo čepico na rjavih laseh.  Njena nenavadno dražestna postava je takoj obudila mojo pozornost.  „Gospod višji oficijal Igor Kalan — gospodična Olga Jarnikova!“ je predstavil doktor Zalokar.  Ko se je obrnila Jarnikova hčerka k meni in ko sem prvikrat pogledal v njene prekrasne temnosive oči v okviru dolgih črnih trepalnic, sem začutil neznano, čudno osuplost, potem pa radostno razburjenost.  „Jako me veseli, da mi je čast, videti hčerko svojega bivšega predstojnika,“ sem ji dejal, dočim so Ovnove dame pozdravljale drugo došlo gospodo z glasnimi vzkliki in hrupnim smehom.  Gospa Genovefa je zavidno in srepo gledala na gospodično Olgo, prenevarno tekmovalko njenih hčera.  „Gospod Kalan, odkod pa poznate mojega papana?“ me je vprašala z mirnim nasmehom.  „V Trstu sem bojeval z njim v poštnem uradu marsikateri boj brez upa zmage.“  Radostno sem motril njene velike, modrosive oči, ki so gledale tako milo in zaeno tako očarujoče in zmagoslavno!  Že dolgo nisem videl tako lepe mladenke.  Nikdar ne bi bil mislil, da morejo biti sive oči tako izredno, tako tajinstveno krasne!  Opazil sem, da je gospa Ovnova šepetala s svojo Lavro in Lavrica je bila precej pri Olgi in ji jela z afektirano naglostjo pripovedovati, da je bila včeraj v Radovljici v graščinskem parku, ki ga imenujejo duhovite glave paradiž, češ, da sta tam Adam in Eva, akotudi le kamenita ...  Olga jo je potrpežljivo poslušala.  Obrnjena je bila napol k Lavri, napol k meni in jaz sem z velikim veseljem občudoval njeno ljubko temnopoltno lice in njen čisti profil.  Pridružil se je zdaj našemu igralnemu krogu vitek mlad pravnik z navihanim bledim obrazom, gospod Bogomil Jereb.  Gospodična Hilda ga je goreče pogledala, ga takorekoč poljubljala z očmi; modra mati Genovefa pa niso bili tega kavalirja kar nič veseli, saj ni imel niti prvega državnega izpita in je bil tudi očitno premlad za prezrelo Hildo.  Praktična mati Genovefa so se ogrevali le za realno politiko: star umirovljenec bi jim bil ljubši zet nego mladenič brez službe.  Pogumnega jurista pa mrzli pogledi gospe mame niso prav nič motili.  Meni nič, tebi nič, je že stal pri Hildi ter ji pripovedoval, da je ujel davi lepega lipana v Savi tam blizu mostu pod Skalami.  Medtem je dvoril doktor Jurinac gospodični Nadi, Fefrl pa je oblegala bogatega vdovca Balenoviča.  Gospod je vdano prenašal ognjevito ljubeznivost na moža dresirane device in ostal hladen kakor led v hotelski omari ter nepristransko delil damam bonbone.  Gospa Ovnova je z glavo mignila najmlajši hčeri in Hilda je oddrobnela po kroketne krogle in kladivca.  Njen častitelj Bogomil jo je precej ubral za njo, zvest kakor senca.  Oba sta izginila v bližnji hiši in mislil sem si: Zdajle se pa dvema dobro godi — poljubujeta se, da je kaj!  Res sta se vrnila nekam rdeča, dasi jima ni bilo težko nositi.  Doktor Jurinac jima je pomagal, ko sta zabijala železne loke in dva lesena količka v tla.  Hilda je dvignila vrečo in vsak je potegnil iz nje svojo kroglo.  Gospodična Olga je ujela rdečo, jaz pa rožnato.  „Skupaj sva, gospodična Jarnikova!  Ali jih bova!“  Nasmehnila se mi je in v licih sta se pokazali dražestni jamici.  Njena spodnja ustnica je bila nekoliko bujnejša od gorenje, ki se je v ponosnem loku prožila nad dolenjo.  Igralo nas je osem.  Doktor Zalokar nas je zapustil; moral je k bolniku.  Gospa Ovnova, njen mož in gospod Balenovič niso sodelovali, ampak sedeli na klopi in gledali, kako podimo pisane lesene krogle z dolgimi lesenimi kladivi skozi železne loke in proti količkoma.  Ovnove gospodične so se pridno gostile z Balenovičevimi bonboni, čenčale in kričale: „Bravo, bravo, višnjeva! — Oh, slabo, zelena!“ Večkrat so se tudi prepirale, ali je zadela krogla kroglo ali ne, in se vnemale tako, kakor bi šlo za zlate gradove.  Olga je govorila le malo.  Presneto pusta igra, ta angleški kroket, sem si mislil.  Ali jaz bom navzlic temu še prihajal, že vidim ...  Pogledal sem zopet na Olgo.  Bila je mirna, resna.  Zdelo se mi je, da se zanima le za krogle.  Krepko je držala njena mala roka kladivce.  Kako spretno in lahno ga je znala sukati, kako izborno je znala krokirati, odbijati sovražno kroglo, da se je potočila daleč po pesku in po ledini!  Gospod svetnik Zlatoust Oven je bil kaj dobre volje.  Pušil je izvrstno smotko gospoda Balenoviča in dražil svojo preljubo Genoiefo.  Zdajci pa je povzel: „Poslušajte, dražestna in cenjena gospoda, poslušajte, kaj se mi je davi sanjalo!  Juhu!  Sanjalo se mi je, da se je izpremenilo Blejsko jezero v šampanjec, pa v pravi šampanjec, prosim!“  „Ali že zopet začenjaš?“ ga je zavrnila gospa in ga ožgala z jako nemilostivim pogledom.  „Ne bodi no taka, preljuba Genofela!  Niti v sanjah mi ne privoščiš dobre pijače in še tako pocenit“  „Ali res ne znaš nič pametnega govoriti?  Si pa že zopet kje ...“  „No, menim, da so bile moje sanje dovolj nedolžne!  Zato se lepo pomiri pa glej me zopet prijazno, Genofefa mojega srca!“  Vsi smo se muzali, samo togotna Ovnovka ne.  Tudi gospodu Ovnu se je dobro zdelo, kar je povedal.  „Vesel sem, zmeraj sem vesel, dasi sem zgrešil pravi poklic!“ je nadaljeval.  „Oho!“ se je oglasil gospod Balenovič. „Čujmo, čujmo!“  „Tako je, ljubezniva gospoda!  Izobraziti bi se bil moral za opernega pevca.  Ali žalibog nisem o pravem času spoznal, kakšen dragocen zaklad imam v goltancu!“  „To pa pač, to!“ je ironično priznavala jezna Genofefa.  „O ti —!“  „Zdaj je pa že prepozno.  V Ameriki bi mogel s svojim tenorjem zaslužiti en sam večer več, nego tukaj v desetih letih!  Pa zdaj je že, kar je.  Zbogom, bogastvo!  No, navzlic temu sem vesel, kakor mlad som v jezeru!“  Ravno smo dovršili igro, ko je iz bližnjega zdraviliškega parka zadonela živahna koračnica.  Vsi smo šli poslušat godbo.  Na vrtu in v drevoredu je bilo polno ljudi; večinoma pa niso poslušali, ampak glasno govorili in se smejali pod košatimi kostanji, kjer so že gledali bledozeleni plodovi izza temnozelenih listov.  Mladi svet je koketiral in flirtal, starejši pa so opazovali, kako se predejo in tko niti ljubezni.  Veseli dijaki so moško in z vidno blaženostjo pušili prepovedane cigarete in motrili kratkokrile deklice.  Črnopolten Italijan je ponujal na vrvico privezan pester oblak rahlo šumečih balonov, tako lepo pisanih, kakor da je ukradel samo mavrico božjo z neba.  Tudi kužki so se veselili svojega življenja, vljudno migali z repi ali pa kritično lajali nad tovariši.  Hodil sem z gospodično Olgo in Lavro.  „Gospodična Jarnikova, ali ste že dolgo na Bledu?“ sem vprašal, ker mi ni prišlo nič duhovitejšega na misel.  „Skoraj štirinajst dni, gospod Kalan!  Ko je bilo šolsko leto v našem zavodu pri kraju, sva prišla s papanom takoj sem.“  „Kaj pa kaj dela gospod ravnatelj?“  Oči ji je odela komaj vidna meglica in preko obraza ji je šla rahla senca, preden je odgovorila: „Bere, piše.  Z doma gre le malokdaj.  Včasih se gresta z gospodom Balenovičem malo izprehajat.“  „Ali pojdete še v zavod, gospodična?“  „Nič več.  Dovršila sem, hvala Bogu!“  Nad jezerom je plul ubegel rdeč balonček; veter ga je gnal proti Zaki.  Nesrečen deček je obupno gledal za njim in oznanjal svojo bridko izgubo z otožnim samospevom.  „Morala bom domov,“ je rekla gospodična Olga.  „Dovolite, da vas spremim, gospodična!“ sem prosil in že sem se veselil, da bom nekaj časa sam z njo, pa je pristopila še Fefi in sladko ponudila: „Olgica, spremiva te tudi Lavra in jaz!  V štirih bo zabavneje, kajne, gospod Kalan?“  Poslovili smo se od družbe.  Fefi se je oklenila Olge, jaz pa sem moral z Lavro za njima.  Lavra je govorila ves čas o nemškem romanu, jaz pa sem gledal Olgo, stopajočo pred nama.  Kako lične so bile njene noge poleg mogočnih dolgih stopal Fefinih!  Prišli smo do vile, kjer je letoval gospod Jarnik.  „Prosim, gospodična Jarnikova, izročite gospodu ravnatelju moje najlepše pozdrave!  Vkratkem si dovolim, da ga posetim.“  Se enkrat sem jo pogledal v globoke, zagonetne oči.  Podala mi je roko, malo, gorko, mehko roko, in rekla mirno: „Gotovo ga bo veselilo.  Zbogom, gospod Kalan!“  Zdaj sem moral spremiti Ovnovi gospodični nazaj.  Prav vesel sem bil, ko sem se ju odkrižal.  Zvečer sem sedel med neznanci v kolibi na gostilniškem vrtu ob jezeru.  Bila je vedra, sanjava noč.  Po jezeru so vozili še nekateri čolni.  Kakor vrelo srebro je v mesečini lila voda od gladkih vesel.  Čudno so trepetali zamolkli glasovi, petje in smeh nad tihimi vodami, posutimi z zvezdami.  Zvečer in ponoči je jezero še lepše nego podnevi.  Pri vseh mizah je bilo polno glasnih gostov.  Pod kostanjem je sedela družba Hrvatov, ki so živahno politizirali, kakor včeraj Čehi.  Ondi je debatiral tudi doktor Jurinac.  Prišel je gospod Zlatoust Oven.  Mene ni videl in je sedel k sosedni mizi k znancem.  Ko je prihitela natakarica, jo je ljubeznivo pogledal, pritisnil levico na srce, vrtal z desnim kazalcem po zraku in sprožil skrivnostno: „Gospodična, gotovo steze zdavnaj opazili, rda se zanimam za vas!  Vaša krasna postava, vaš sladki pogled, vaša angelska lepota me je očarala!  Prosim vas, nikar ne dvomite o resničnosti mojih vročih občutkov in prinesite mi kozarec hladnega piva!“  Natakarica se je smejala in dejala: „Včeraj ste prav tako govorili Jerici tamle!“  Gospod Zlatoust pa se je odrezal: „To naju nikar ne oviraj, da bi z veselimi nadami zrla v veliko bodočnost!“  Tedaj sem slišal doktorja Jurinca pri hrvatskem omizju: „Narodne sile je treba koncentrirati!  Narodni ponos moramo gojiti, širiti, dvigati, nikar pa da bi ga izpodkopavali, dušili, zatirali s kritičnimi frazami, z jalovimi negacijami in jokavim ugibanjem o prihodnosti!“  „Hrvat je rojen govornik, Slovenec pa rojen pevec in — pivec!“ je modroval gospod Zlatoust. „Vsakemu svoje!  Jaz sem vesel dečko!  O kako sem vesel!  Vesel bodi človek, ako hoče dolgo in srečno živeti!  Glejte, cenjeni poslušalci, prijatelji božji, to je vsa umetnost življenja, vsa!  To je odgovor perečemu socijalnemu vprašanju!“  Zlatoustovo omizje se je grohotalo, on pa je nadaljeval bistro: „Žalosten človek ni nikdar zadovoljen.  Ali je to res ali ne, blagorodni prijatelji?  Menim, da je!  Nezadovoljen človek pa tudi ni ni nikdar srečen!  To je vsa modrost, vidite!  Kratka, dobra in lahko umevna, ne?“  Skoraj tedaj pa je dejal doktor Jurinac pri hrvatski mizi: „Slava našemu genijalnemu biskupu Josipu Jurju Strossmayerju, slava njegovim kulturnim in političnim idejam!“  Gospod Zlatoust Oven, apostol zidane volje, pa je jel potresati novce v svoji denarnici, plačal, segel po palici, se poslovil in odkoracal, da bi osrečil nocoj še druge poslušalce z dragocenimi biseri svoje vesele modrosti.  Jezero je sevalo v luninem svitu kakor kovano srebro.  V obrežni vodi so slikale razsvetljene vile, verande in gostilnice dolge svetle lise med obkrajne sence.  Tiho, uspavajoče je pljuskalo jezero ob hladnico in breg.  Polagoma je umolknil tudi ta rahli šum.  Še dolgo sem sedel ob onemelem jezeru in mislil na Olgo.  In nekaj mi je dejalo v srcu: Njenih zagonetnih, očarljivih oči ne boš in ne boš mogel pozabiti svoje žive dni, akotudi ne bi videl lepe Olge nikdar več!  „Igor, no, kako ti ugaja Olga?“ me je vprašal doktor Zalokar drugi dan, ko sva se pred obedom izprehajala na Mlinem v Zazeru, za jezerom, pravzaprav za holmom med jezerom in Savo Bohinjko.  Ob Jankovem vprašanju sem čutil razburjenost, ki me je samega osupnila in skoraj jezila.  „Nikdar ne bi mislil, da ima pusti mož tako hčer,“ sem odvrnil; prizadeval sem si, da bi govoril kar najmirneje.  „Roža ob trnu!“ se je smehljal in počasi gladil svojo francosko brado. „Te oči, kaj?  Sive oči so redkokdaj lepe, sive oči so navadno srepe, bodeče, kačje, ali pa brezizrazne, prazne.“  „Ali v sivih očeh Olginih se užigajo za črnimi trepalnicami modri in zelenkasti plamenci kakor odsevi na jezeru.  Njene oči so triumfalne in vendar mile.“  „Glej ga no fanta, kako je pa že natanko ogledal deklica!“ me je jel zafrkavati.  Ko je pa videl moj resni obraz, je zaobrnil: „Kaj pa Ovnove golobice?“  „Klavirske device?  Oh!“  „Oh?  Kakor vidim, Igor, te niso ravno očarale!“  „Narobe!  Njih smeh je priučen, umeten, njih vedenje afektirano.“  „Omožile bi se rade.  Njih vroče prizadevanje, da bi zavojevale moško srce, je krivo, da se vedejo tako čudno vse tri.“  „To sem pogodil že sam, saj je kar otipno.“  „Moža, moža bi dobile rade vse tri.  Kdo bi jim to zameril?  Jaz že ne!  Toda zamudile so prave urice.  Reve so.  Mati jih preočitno ponuja s svojo skoraj vsiljivo prijaznostjo.  Nespretna mama je mnogo pokvarila.  Plesti ali kvačkati morajo celo na igrališču, na promenadi, da bi kazale svojo solidno vzgojo in veselje do dela.  Klaviračiti in po notah kričati znajo, da se Bogu usmili, gospodinjiti in kuhati pa nič.“  „Kaj pa Hilda in jurist Bogomil Jereb?“  „Bogomil je bencin.  Rad se vname, pa ne gori dolgo.  Ta navihanec je kaj mnogostranski kavalir.  Povsod ima ljubice, v Gradu in v Želečah, v Zagoricah in pri Rečici.  Izborno se zabava.“  „Kako pa da ravnatelja Jarnika ne vidim nikjer?“  „Stari Jarnik piše, oziroma narekuje.  Obsedel ga je goljufivi demon pisateljske slavohlepnosti.  Pravi pravcati samotar je, po cel teden ga ni z doma.  Upokojili so ga pred dobrim letom, kmalu potem, ko mu je umrla žena.  Dočim pa so drugi gospodje veseli, kadar smejo odložiti težko butaro vsakdanje uradniške tlake, je bil Jarnik vsled upokojitve skrajno neprijetno iznenaden.  Noče in noče živeti zgolj o pokojnini in o spominih!  Pokazati hoče, da ga še prav nič ni omajala in oslabila starost, da je njegov duh še vedno bister in čil, izkratka, da je še zmeraj zmožen!  V glavo si je vtepel nesrečno misel, da mora presenetiti svet z epohalnim delom, ki mu je dal naslov: Zgodovina avstrijske pošte.  Domišlja si, da prevedo njegovo Zgodovino nemudoma na vse moderne jezike, menda celo na volapiik in esperanto, in pričakuje, da si pridobi nevenljivo slavo, in sanja, da ga bodo občudovali ne le interesirani veščaki-sodobniki, marveč tudi zanamci.“  „Kaj pa veli Olga?“  „Olga je bila izprva vesela, da je papanova čemernost in nejevolja našla odvod.  Najel si je pisarja in mu narekoval po svojih osnutkih in izpiskih čudno dolgovezna, zamotana, neprebavna zrnašila.  Nevajeno delo ga je naredilo še bolj razburljivega in pisar za pisarjem mu je pokazal figo!  Tedaj je prišla Olga iz zavoda.  Njo je zdaj oče vklenil v pisarski jarem.  Pisati mu mora vsako dopoldne.  Kadar srečno dogotovita par pol, pa stari čudak vse raztrga, bodisi da mu je slog še premalo abstruzen in učen, bodisi da je izvohal novo razpravico z novimi podatki.  Ravnatelj Jarnik je tak, kakor klasična gospa Penelopa ali pa kakor mojškra Klara, ki podnevi šiva, ponoči para.  Vedno iznova se loteva svoje Zgodovine in obsedeva pri začetku.  Olga mnogo trpi zavoljo njegove prenapete natančnosti in nervoznosti.  Prigovarjal sem mu, naj ne muči sebe in hčerke, pa me je tako srdito obrenkal, da je bilo kaj!“  Sedaj sem vedel, zakaj je Olgi otemnel obraz, ko sem jo včeraj pri promenadnem koncertu vprašal po očetu.  „To mu je čisto podobno, Janko!  Prej je mučil nas uradnike, zdaj pa trpinči svoj hčer.  Durak!“  „Pa to še ni vse zlo,“ je poprijel zopet Janko. „Poleg Olge gospodinji sitnemu jazbecu njegova svakinja Brigita, debela jesenska devica, salonski detektiv in birič blejske morale.  Brigita Ogrizova, starejša sestra Olgine matere, je skopa, ošabna in zlobna.  Prava sreča za vse njene bivše častilce, da ni ulišala nobenega!  Rada bi hlače nosila v svakovi hiši; zadovoljevati pa se mora s tem, da prvakuje med drugimi klepetuljami in opravljivkami ter prodaja najnovejše čenče o zarokah in porokah in razporokah, o obiteljskih tajnostih in škandalčkih.  Vsako malenkost razblini in jo razbobna in raztrobi po Bledu.  Na vsem svetu ljubi le dvoje: svojega mopsa in pa sirnate štruklje!  Zato je tako lepo okrogla kakor repa in tako težka, da se ne upa v nobeno ladjo.  Ker pa ni na Blejskem jezeru nobenega transportnega parnika, je debela Brigita obsojena, da prebiva le na kopnem.  Svetnik Oven jo skrivaj imenuje britof sirnatih štrukljev ali pa omaro zdražbe in kovarstva.  Po njenem nasvetu je pahnil Jarnik svojo hčerko v pisarsko sužnost.  Zdaj pa spletkari debeluharica pri Balenoviču zoper doktorja Jurinca.  Na igrališče ne prihaja, zakaj ona in jaz se gledava dokaj pisano!“  Ker po obedu ni bilo ne Ovna ne doktorja Jurinca, sem šel domov.  Tudi mene se je polotil „goljufivi demon“; jel sem pisati dnevnik.  Misli so mi kar vrele in takorekoč same lile na papir.  Ko sem se naveličal, sem jo mahnil proti Zaki, na Osojnico.  Tiho je bilo v hladnem gozdu.  Pticam pevkam so se že pričele počitnice, počitnice kar do prihodnje pomladi; le sinice so se klicale po zelenih domovih in včasi se je grdo zadrla zarobljena šoja, gozdni birič.  Nad solnčno jaso se je zasvetil zlatokril kobilar in izginil za drevjem.  Prijetno je dehtela gozdna smola in sveži dih ponosnih divjih cvetlic.  Čim više sem prihajal, tembolj je lepota zamikala oko.  Slovenski orjaki na skalnatih, kakor s srebrnim prahom osutih prestolih so se v vsej svoji velekrasoti jasno in ostro odražali od svetle sinjine.  Jezero je gledalo kakor hrepeneče lepo oko proti nebu.  Bela cerkvica v zelenem gaju na dolomitnih pečinah se je svetila v zraku in v vodi.  O božanstvena misel, ki je čaroviti lepoti ustvarila čarovito ogledalo!  S tajinstveno močjo je lila harmonija, poezija v dušo, jo opajala, osvajala, pokojila.  Vedno iznova sem se čudil: Kako prekrasno se ujema oblikovitost in enovitost, ljubkost in veličanstvo!  Koliko izredne lepote na tako majhnem prostoru!  Na ovinku sem zagledal doktorja Jurinca in Balenoviča s hčerko.  Gospodična Nada je slikala; videti je bila prav dobre volje.  Na njeni bledozeleni bluzi je rdela bujna vrtnica.  Balenovič je bral svoj Obzor, mladi doktor pa se je igral z Nadino pahljačo, okrašeno z guašnimi slikami.  Upal sem, da bom videl tudi Olgo, toda nje ni bilo.  Balenovič mi je ponudil sedež kraj sebe.  Nada mi je pokazala svoj zvezek s podobami in osnutki: stare koče, mline, ogelnice, gorske cerkvice, znamenja, kozolce, čebelnjake ... Njene slike so prehudo vriskale in izvedene so bile šolarsko leseno, vendar pa Nada vsaj ni slikala zelenih krav in rdeče trave ali pa škrlatnih backov, kakor napol slepi modernisti fin de siecle.  Pohvalil sem gospodično kot umetnico, ona pa je to prijazno odklonila, češ, da je zadovoljna z naslovom diletantinje.  Jurinac jo je prosil za rožo, ali ponosna Nada mu je ni dala.  „Kaj pa je na Hrvatskem novega, gospod Balenovič?“  „Nič, gospod Kalan!  Vse po starem: Madžari in madžaronski mameluki nas varajo, podkupljajo, izpodrivajo, izsesavajo, zatirajo, strahujejo, po novinah pa lažejo, da pokajo zidovi!  Reke, ceste, železnice, morje, vse hočejo imeti vampirji sami.  Mavrico bi aretiral naš mali ban Khuen, ako bi se dala prijeti!  Vas Slovence tlačijo, Nemci, nemškutarji in.  Italijani, nas pa Madžari.  Neka ih voda nosi!“  „Železnice in tarife so si uredili le na svojo korist,“ mu je pomagal doktor Jurinac. „Davke so tako povišali, da mora naš kmet prodajati šume in polja, vinograde in pašnike, živino in koče.  Poljedeljstvo, trgovina in obrt, vse peša.“  „Naši zastopniki „štipendisti“ pa romajo v Budimpešti od ministra do ministra,“ je dejal Balenovič z jeznim nasmehom, „se klanjajo in zvijajo in pojemajo od ponižnosti, napihnjeni Madžari pa se jim posmehujejo in milostno obetajo.  Eljen nagodba!“ Dolgi viseči brki so mu podrhtavali ob debeli dolenji ustnici in izpod jakih obrvi so sovražno žarele črne oči.  „Vražja nagodba!“ je vzkliknil doktor. „Jasna je potreba, da se odkrižamo takih prijateljev in da se združijo Hrvatska, Slavonija, Dalmacija, Bosna, Hercegovina, Bačka, Banat, Koroška, Kranjska, Štajerska, Goriška in Istra v okviru habsburške monarhije.  Upajmo, da nam pomaga prihodnost, upajmo, da bomo v prihodnjem stoletju mogli veselo peti: „Kad se bratska srdca slože, i olovo plivat može!“  „Dobro, gospod doktor!“ ga je pohvalila Nada in mu dala vrtnico.  Poljubil je stebelce tam, kjer so ga bili držali njeni prsti, in si vtaknil cvetko v gumbnico bele suknje.  Zdaj pa sem zagledal onega kariranega Angleža.  Trdo in leseno je stopal John Buli proti nam po senčnati gozdni poti in z orokavičenimi prsti listal po rdeči knjižici.  Obletela me je misel: Ta čudni romar menda tudi spi in se celo koplje v rokavicah!  Njemu na desni je hodila plamenolasa dama.  Mlada gospodična se ni mogla hvaliti z lepoto.  Odlikovale pa so jo zanimive modre oči in pa izredno nežna, finobela polt, ki diči zlasti rusolaske.  Podolgasti obraz je bil hladen, nepremičen.  Premočni obradek je ovajal krepkovoljnost, trdovratnost in kvaril obličju dekliški čar.  Nosila je staromodno, visoko špansko frizuro.  Bila je precej liberalno dekoltirana.  Za obema je pobiral stopinje sluga s fotografsko pripravo, z dvozorom in s pledom.  Vzela mu je aparat in jela fotografirati na vse kriplje.  „To je gospod William Heywood, tovarnar iz Manchestra,“ mi je povedal Balenovič. „Gospodična je njegova hči Molly, Marička.  Poznam ju; soseda sta mi v hotelu.  Večkrat se kaj pomenimo.“  „Ali znate angleški?“  „Živel sem par let v Mehiki.  Tam sem se naučil španski in angleški.  Heywood je vdovec kakor jaz.  Njegova soproga je bila Španka.  Miss Molly se je vzgajala v Ameriki.  Častilcev ima vse polno, zakaj njen papa je milijonar.“  „Miss Molly Heywoodova je jako ljubezniva in interesantna, tudi brez očetovih milijonov!“ je oporekala Nada.  Balenovič pa je zabrenčal: „Španci takole pojo:  Poderoso caballero  es Don Dinero!  Mogočen kavalir je gospod Denar!“  Medtem so se nam Angleži počasi bližali.  Heywood je kratko pozdravil in jel govoriti z Balenovičem angleški.  V Trstu sem se učil tega jezika, da sem mogel brati časnike.  Ali razumeti natisnjeno angleščino in razumeti govorečega Angleža, to je dvoje.  Miss Molly je govorila z Nado precej dobro nemški.  „Kaj pomeni Babji zob?“ je vprašal angleški milijonar v prav čudni nemščini, ko nas je Balenovič seznanil.  „Stare žene zob,“ sem odgovoril. „V tej gori je jama s kapniki, otla je, zato jo imenuje narod tako.“  „Pri nas pa pomeni baby (bebi) dojenčka.  That is funny. (To je smešno.) Hm.“  Nasmehnil se je, potem pa dejal: „Morda bo zanimalo tudi vas, kar sem bral v tej knjižici: Začetkoma devetnajstega stoletja je prebival Podkoren Širjiumphry Davy, genialen učenjak, eden največjih kemikov; našel je prvine natrij, kalij in bor ter otvoril kemiji docela nova pota.  Njegove Memoirs of the Life je izdal njegov brat John po pisateljevi smrti.  Slavni Humphry Davy je zapisal dne 19. avgusta leta 1827. v svoj dnevnik: „Dolino od Ljubljane do Podkorena smatram za najlepše, kar sem videl v Evropi.“ Mož je bil prej tudi v Švici. — Midva z Molly hočeva priti vsako leto semkaj.“  Namuzal se je, pozdravil in slovesno odromal s hčerko in slugo, s knjižico in rokavicami.  Kmalu smo odšli tudi mi.  Kodrolasi, elegantni doktor nas je izborno zabaval; bil je ljubezniv, dovtipen, živahen, vesel, poreden — pravi zagrebački sin!  Ob gozdnih deblih so polzele pozne luči in jezero je lahno utripalo pod laskavo sapico.  Po travnikih so godli čirički; na belih pečah slovenskih planin so jele cveteti prve večerne rože.  Spremil sem hrvatske znance do njihovega hotela.  Po večerji sem se vrnil na Osojnikovino.  Domači so sedeli na hladnem vrtu pod veliko lipo.  Stari Osojnik je nekoliko zasukal svoj ogoljeni klobuk brez traku, pa ne da bi vstal ali se mi kaj priklonil.  Mati so me prijazno povabili na klop.  Sedel sem k zali Minki, ki se je kaj naglo odmaknila.  Osojnik se mi je zdel podoben nemim, težko dostopnim, malone sovražnim goram v obližju.  Obriti obraz mu je bil trd in oster, kakor izklesan iz žive skale.  V korenjaski rjavopegasti levici je držal cedro, kratko pipo s stolpkom, okrašenim z rumenimi glavicami, in počasi puhal dim predse.  „Cekini!“ je viknil Janezek, pomolil pest proti meni, jo odprl, pokazal svetle krajcarje, naglo zopet stisnil in skril svoj zaklad v žepu.  Bila sva že malo bolj prijatelja, midva z Janezkom.  „Daj jih rajši meni!“ so dejali mati. „Naj ti jih lepo spravim.“  „Oh ne!“ se je branil, se malo nakremžil in se skril za Minko.  Dečla je gledala resno, zamišljeno na jezero; včasi se je ozrla nazaj proti hiši, kakor bi koga pričakovala.  Govorili smo o žetvi, v čebelarstvu, o davkih, o vojaščini.  „Oča, ali ste bili tudi vi vojak?“ sem vprašal Osojnika, ki je vlekel dim iz cedre, da so se mu ugrezala lica.  „Tudi, tudi!  Pa še rdečo kapo pa rdeče hlače sem nosil, pa dolgo sabljo — pri moji zeleni!  Tri leta sem jedel komis pri kobalariji na Ogrskem.  Ej!“  Ob mladostnih spominih je ves oživel; skoraj je pozabil pušiti.  Gledal me je že prijazneje.  „O — pri kobalariji je pa veselo življenje, včasi, veste, gospod, zmeraj ne.  Ko le ne bi bilo tistega sitnega pregledovanja in zoprnega raporta!  Ali smo včasi plesali z Madžarkami in pribijali ob tla!  Madžarke imajo hude oči.  Menda so celo uročne.  Pa kaj!  Vrteli in sukali smo jih, da se je vse kadilo!“  „Beži no, beži, Martin, kaj boš tako govoril!“ so ga karali mati.  „I no — kaj bi zato godrnjala, Neža!  Takrat sem bil še mlad.  Vse drug ptiček sem bil kakor zdaj.  Kaj zdaj!  Zdaj ni nič.“  „Kaj pa Madžari, ali so vam bili povšeči?“  „Kar nič.  Vsi so kosmati.  Grdi so.  Jahati pa znajo, jahati, ne bom tajil, gospod, pa saj znamo mi tudi.  Jahati znajo, preklinjati pa še bolje!  Madžar vam kolne gladkeje in še bolj na dolgo, kakor nam bere birič v nedeljo po maši pred cerkvijo, kaj nam ukazuje gosposka.“  „Oh, kakšne ti hodijo nocoj na misel!“ so ga grajali mati.  „Čakaj no, Neža!  Govore vam pa Madžari neznansko čudno: Igen kedveš mekmekmek!  Včasi sem znal nekoliko tega spaka, pa sem še tisto pozabil.“  „Mekmekmek!“ se je veselil Janezek. „Tudi jaz znam!“  „Tako ciganski jo tolčejo.  Nobene besedice ne znajo izpregovoriti po božje, da bi jih krščanska duša mogla razumeti.  Taki so Madžari.  Nič jih ni prida, ne.  Zato sem bil vesel, ko sem opravil pri Jkobalariji in smel spet domov.  Vidite, oni tamle je bil že tudi pri cesarskih.  Sosedov je, Zoretov Jaka, služil je pa pri Janezih v Celovcu.  Danes nam je pomagal ves dan na polju.“  Prihajal je vitek pa vendar krepak mladenič, rjavolas pa modrook.  Klobuk z ruševčevimi perci je nosil nekoliko po strani.  Oblečen je bil že bolj mestno.  Spomnil sem se, da sem ga videl pri leškem kolodvoru med vozniki.  Odkril se mi je in sedel k Minki, ki se zdaj ni prav nič odmikala.  Štiri oči so se veselo bliskale!  Minka in Jaka sta tiho govorila med sabo ... Bila sta vsa srečna.  „Njen fant!“ sem si mislil; saj temu ni bilo težko priti do jedra.  Oča so privlekli pomečkan mehur od mačje kože iz žepa in si iznova natlačili pipico.  Žveplenki so užgali pa kar ob svojih sivih irhastih hlačah.  Pogovor se nam je zasukal na vraže.  „Lani je stanoval poleti črnošolec pri nas v gorenji hiši, kjer ste zdaj vi, gospod!“ so pripovedovali mati Neža. „Ta črnošolec je znal točo delati ali pa ureči, kakor se mu je ljubilo.  Strašno je bil suh, kakor bi ga že smrt tipala, pa grdo je gledal, kakor bi ga kdo davil.  Kar bala sem se ga!  Mati, mi je rekel svetega Ožbalta dan, mati, pred Velikim Šmarnom bo huda toča!  No, nič mu nisem verjela.  Ne bodi len — naenkrat je izginil, menda v Kropo, kjer je konec sveta, kakor pravijo.  Par goldinarjev nam je ostal dolžan, kaj ne, Martin?  In glejte, ljudje božji!  Svetega Lovrenca dan je bil sejem v Kamni gorici, in že ta dan je toča pobila vse tam doli okoli Kranja.  Ali sem se veselila, da je one, tisti črnošolec, odnesel pete!  Kaj pa, če bi se bil raztogotil in naravnal točo na blejsko stran?  Tako je bilo.  Tako vam povem.“  „Kaj pa potlej?“ so vprašali oča Martin.  „Kaj potlej!  Nič.“  Minka in Jaka sta nadaljevala svoje posebne pogovore.  Za vasjo so peli in ukali fantje.  V lipi je sapljal zaspan veter.  Iz line razpokanih oblakov je sijala luna; otok je seval v čarobni mesečini, kakor da so ga vile opredle z zlato prejo.  Od cerkve so očitajoče in svareče doneli pozni udari čez vodno plan v sanjavo noč.  Osojnikov oča so zazehali, vstali in po svoje predlagali konec debate in mi želeli lahko noč.  Dolgo nisem mogel zaspati.  Mislil sem na Olgo.  Spominjal sem se vsega, kar mi je pravil Janko, in nehotoma sem vzdihnil: „Uboga Olga!“  Solidni petelin Osojnikov me je na vse zgodaj zbudil s svojim junaškim tenorjem.  Ko sem pogledal skozi okno, se je domači hlapec umival pri koritu; postava štiridesetletnega možaka je bila majhna.  Potapljal je kuštravo glavo v vodo, jo dvignil, puhal, hropel, pljuval, grgral, se otresal, globoko sopel, se škropil in drgnil po golih prsih in zapel hripavo:  „Antón Capón ...“  Že pa je zopet potisnil glavo v korito in nadaljeval svojo pesem šele po dolgem odmoru:  „je godel zastonj.“  Zadovoljno je ogledoval svoj široki rdeči obraz v vodi, se prijazno režal sam sebi, se pačil in, še moker, oblekel srajco ter izginil v hlev.  Šel sem na leseni hodnik in gledal na dvorišče.  V pasji vili je dremal siv pes, priklenjen na verigo, ki je visela premično na dolgi žici ob žlebu, da je mogel varuh malone po vsem dvorišču.  Ob košu pri listnjaku je sedela na tnalu mačka, bela, s črnimi in rjavimi lisami.  Strašno dostojanstveno se je držala in modro, kakor bi razglabala prauganko tega čudnega sveta.  Na lestvenem vozu pa je skakal črn mucek po kupu zelene trave in lovil poskočne kobilice.  Na stenskem kolu pri hlevu je jahalo dvoje komatov, na klinih so visele kose in grablje.  Pri vratih so ležale cokle.  Blizu hleva se je šopiril velik kup gnoja, estetiku na žalost, kmetu na veselje.  Po njem so razgrebale kure in se prijazno pogovarjale.  Močan kokot, eden največjih slovenskih petelinov, je čuval svoj harem.  Pod streho so imele lastovke dvoje gnezd.  Neutrudno so ljubke živalce prihitevale in odhitevale, zdaj proti hribu, zdaj proti jezeru.  Na vrtu so v lipi šušmarsko in brez občutka čivkali nesramni vrabci.  Hlapec je izpustil kobilo in žrebe iz hleva, da sta šla h koritu pit.  Dolga jutranja senca je segala donad hlevna vrata, korito pa se je svetilo v solncu.  Hlapec je tiho prižvižgaval živalima.  V jutranji svetlobi se je svetila gladka rjava dlaka mirne kobile in dolga črna griva je lahno vihrala v svežem ranem vetriču.  Kako lepo vzraslo je bilo žrebe!  Kako umno, in, rekel bi, simpatično so mu gledale velike oči!  Na čelu je imelo belo liso.  Iz kuhinje je prišla Minka z vedrico po vode.  Stopala je odločno, krepko, ponosno, ne da bi se zavedala tega prirojenega ponosa.  Lahka obleka je izdajala deviško cvetoče oblike.  Rokavci so bili zavihani, krila izpodrecana.  Pes je prilezel iz svojega spalnega salona in vljudno migal z repom.  Minka je postavila vedrico pod curek in božala žrebe, ki se je že napilo.  „Kako je Miško fleten!  Kako je priden!“ Ponudila mu je kos kruha.  Žrebiček je iztegnil vitki vrat, razpenjal nozdrvi, nastavil ušesa, vohal po kruhu.  Hlastnil je po njem, ali Minka je urno umaknila roko.  Miško se je zganil, odskočil, svetlo pogledal dekle in strigel z ušesi.  Kobila je počasi dvignila glavo, se ozrla in se vrnila v hlev.  „Na, Miško, kruhka, na!“ je ponujala mladenka iznova in se umikala žrebetu po rakovo.  Žrebe je močno zasoplo, nejevoljno potreslo glavo in vrat, greblo s prednjima nogama, visoko dvignilo glavo in poskočilo.  Minka se je zvonko zasmejala in, nekoliko upognivši se, je pobegnila pred konjičkom na veliko začudenost psa, mačke in kuretine.  Pes je razburjen zalajal, maček je šinil po lestvi na skedenj, prestrašene kokoši so kokodakale, mahale s perotmi in begale okoli gnoja.  Petelin je odločno zabavljal.  Lahno kakof planinska sapa je bežala Minka po dolgem dvorišču.  Žrebe je zarezgetalo z nežnim, visokim, dejal bi, še otroškim glasom: „I-i-i-i-i!“ in bliskoma zdirjalo za dekletom.  Krila so vihrala bežeči devojki kvišku in videl sem dvoje belih nog — o, kakšnih nog!  Pojdite se solit, vsi klasični kiparji!  Konec dvorišča je obstala.  Zdravje in mladost sta ji vrela po gibkem prožnem telesu, v duši pa prekipevajoče veselje do življenja.  Na obrazu ji je trepetal nagajiv nasmeh in jasna radost ji je sevala iz oči, čistih, zelenomodrih, kakor je jezero tam, koder se ogleduje v njem vedro nebo.  Minka je bila tako preprosta, tako enotna, ulita iz celote, tako neokvarjena, tako milovidna in lepa, kakor planinska priroda v obližju.  Nehote sem primerjal Minko in Olgo.  Zdeli sta se mi sestri: Olga — vrtnica, Minka — divja roža!  Dečla jo je ubrala nazaj, žrebe pa je planilo za njo.  Komaj so se mu nožice dotikale tal, tako bliskovito, tako okretno in lahko so se premetavale in dirjale za dekletom.  Oba sta se igrala s svojo mlado močjo.  Pri koritu je Minka obstala in se jela na glas smejati.  Ko planinski sneg so blesteli njeni beli zobje.  Bežeči so se ji lasje napol razpletli, in ko je prihitela iz sence na solnce, so se zasvetili kakor suho zlato.  Sedaj naj bi fotografirala miss Molly!  Kako lepo je bilo to slovensko dekle!  Le pojdite se solit, vsi slikarji italijanski!  Kar se je iz shrambe pokazala glava očeta Martina.  Pisano so pogledali ata in cirkusa je bilo konec!  Minka je umolknila, obličje se ji je poresnilo.  Dala je žrebičku zasluženi kruh, ga pogladila po beli lisi na čelu in si popravila kite.  Ob tem se je obrnila in pogledala na hodnik.  Kako je zardela, ko je zagledala mene!  Nemudoma je zadela polno vedrico na glavo in nesla v kuhinjo.  Nobene kapljice ni izlila po sebi.  Preko dvorišča so stopali oča s težkimi, počasnimi koraki.  Odspodaj sem slišal glas matere Neže: „Oh, vendar no!  Da se ti le ljubi, ljubi, še tako noreti!  O ti prismoda mlada, ti, kako si pa še vsa otročja!“  Grajano dekle je menda odšlo, zakaj potem sem slišal mater Nežo: „Pusti jo, Martin, mlada je še, mlada in razposajena od samega zdravja in neskrbnosti.  Kakšen si bil pa ti ob teh letih?  Skozi strop bi bil skočil!  Privoščiva ji, no!  Saj tako neskrbna pa vesela ne bo pozneje nikoli več!  Ali se ji bo še kolcalo po dekliških letih!  Le prekmalu jo bo minulo, prekmalu!“  Po zajtrku sem bil na vrtu.  Ozka stezica, ponekod zarasla s kratko rosno travo, je delila gredice sočivja in zelenjave.  Zale, komaj šele vzcvetele solnčnice so nihale nad sivozelenimi zeljnatimi glavami in nad rdečecvetnim fižolom.  Na jablanah in hruškah je gledalo še zeleno ovočje izza listov.  Pod obranimi češnjami so tiho visele črne muhe kakor na nevidnih nitkah, bliskoma švigale v stran in se vračale.  Ob strani so cveteli nageljni, rožmarin, resedica, vrtnice, fajgeljčki, goreča ljubezen in druge živobarvne cvetlice; med njimi so stali količi z nasajenimi pisanimi steklenimi oblami.  V kotu je čepel uljnjak in čebele so neprenehoma šumele ob pisanih podobicah, med katerimi so igrali glavno vlogo ženska, menih pa hudič.  Sadovnjak je segal do jezera.  Ob bregu je pod drevjem ostalo še nekaj tople vonjave poletne noči.  Otok je ovijala prenežna jutranja koprena.  Jezero je mirovalo kakor zamaknjeno v skrivnostne sanje.  Solnce je igralo na peskovitem dnu, kjer so ležale napol skrite školjke.  Priplavala je velika riba in se zagnala za kačjim pastirjem.  Zaškropilo je; na vodni planoti so se gugali čimdalje širji kolobarji in iz globine so se dvigali svilenosvetli mehurci.  Dva laboda sta počasi, veličastno priplula izza bičja, ki so na njem rahlo vihrale zelene zastavice.  Na otoku je pel zvonček, koprneče, proseče.  Minka je prišla zalivat svoje cvetlice.  „Dobro jutro, Minka!  Ali imate zalega fanta!“  Živo je zardela in obrnila glavo od mene.  „Ali kaj pride ponoči k oknu vasovat?“ sem jo podražil.  „Oh!“  „Kdaj bo pa svatba?“  „Prihodni predpust,“ je odgovorila tiho in se nasmehnila.  Pricapljal je Janezek in mi pokazal črnega mucka v svojem slamniku.  „Tukaj ajčka!  Prede.  Kako prede!  Nič se ne boji.  Tako majhen, pa že prede.  Priden je, nič se ne kremži.“  „Čigav je pa onile čoln?“ sem vprašal Minko.  „Zoretov.“  „Jaka tudi čolnari?“  „Tudi.  Največ pa vozi s konjem.“  Pobrala je zelena jabolka, ki so ležala v travi, in jih odnesla v predpasniku.