V obraz se klanjajo gospej, za hrbtom hvalijo vražjo babnico, in Kastelka odzdravlja košato na desno in levo.  Marsikdo gre vdovi rajši s poti nego naproti; nihče ne zine o nji zlega brez dobrega.  To je dovolj pri naših kmetih, ali premalo za Kastelkin nadčloveški trud.  Premalo?  Ona ima druge reči, ki jo vesele na svetu.  Recimo poletno jutro takrat pred veliko vojno.  Gospodinja vstane prva v hiši: ali že leze solnce izza Sevškega hriba?  In solnce, ki dremavo kuka čez borovce, prestreže njen trdi pogled ter se prilizne:  »Dobro jutro, gospa, dobro jutro!  Podvizam se, nič ne kolnite, mati!  Ves dan bom sijalo brez preneha, le zanesite se name.« Toda Kastelka renči:  »Da te satan!  Ako danes ne bo dežja, naj kar vse skupaj hudič odnese!«  In že je zrastla na rumenem nebu siva pika ter leze bliže in bliže.  Stara jo ureže moških korakov v dekelsko kamro:  »Kvišku, pokore, zberite grešne kosti!  Za hrčanje vas nimam, če se ponoči z dedci pečate, meni nič mar; alò, Katra, Jera, Micon!  Da ne vidim sledi na vrtu, kamor so postavljali prešuštniki lestev in kopita; marš!...  In ti, Polona, ki si v drugem, da se mi spraviš o Šmarnu: tvojo zalego bo vrag poslušal, ne jaz!«  Brez usmiljenja grabi za gola bedresa ter meče zaspanke z ležišč; dekle ne godejo, zakaj vdovini žganci plavajo v masti, plače so dobre, novoletni darovi obilni.  Kastelka se umiva, prha ko delaven konj in natiče grobo obleko, bevskaje zdaj na sakramensko sušo, zdaj na prekleto kravo, kateri je že pred tednom potekel čas, zdaj na ljudi, ki jih je malo prida; kadar odmoli vse blagoslove, je čisto sveža in polna korajže.  Prezirno kaže pest nadlogam:  »Ampak pri moji duši!«  Ampak pri njeni duši je hujši od nebes in pekla.  Kave in belega kruha ne zajtrka, nego kozarec brinjevca s česnjem in ječmenjakom; to daje zdravje in moč.  »Ozrla bi se krog hiše ...«  Ko stopi na prag, razoglava, moško palico v roki, samolastno iskro v sivih očeh, glavo pokonci, levo pest uprto v bok, se ji njenih pet križev prav nič ne pozna.  Še vrabci na žlebu, senice na tepki vrešče glasneje, ko se pokaže.  »Svetleje se moramo bleščati!« mislijo rosne kaplje v travi ter sipljejo pisane žarke, da ljubosumne marjetice komaj iztezajo vrat.  Življenje kipi s podvojeno silo, delo gre po nitki, prav kakor bi se nevidno upiral sam bognasvaruj.  Črni petelin pri hlevih komandira že zdaleč: »Pozor, putače!  Mati gredo, nihče naj ne dela škandala!« Modro stoji živina pri jaslih, trzaje s svetlo kožo: naj vidi gospa, živ krst se ne zmeni za nas!  In jeznih oči leze vdova po prstih k Šimnovi postelji; tiho vzdigne palico ter jo spusti, ne za šalo, na hlapčevo zadnjo plat.  »Nažrt, mrcina žganjarska?  Da bi se živ pogreznil in bi ti s frakljem zobe izbijali do sodnjega dne!«  Pijani Šimen, ki ga ne smeš krivo pogledati, skoči na noge ter švigne pokorno po delu: s Kastelko ni dobro norcev briti, sam Bog ve, da ne.  Kose se bliskajo, hlapci pokajo z biči, voz za vozom drdra po cesti, dekle hite s penečimi žehtarji, gnoj leti na kopico, kot bi držalo po sedem rok za sleherne vile.  Kdaj je zajtrkal, ne ve nihče izmed služinčadi, saj komaj utegne prijeti za žlico in jo položiti iz rok.  Dobro je biti pri vdovi, toda pot lije v potokih, in red se ne omaje leto in dan.  Na razpotju pred domom se gospa ne pozabi ustaviti, da izmeri bogastvo z očmi.  Dolga bela hiša s prizidanim nadstropjem in podstrešnimi kamrami gleda prijazno izmed hrušk in orehov, rožni grmi z zlatozrcalnimi kroglami se sladko smejo čez vrtni plot; kozelci, hlev, skedenj, svinjaki in kašče objemajo dvorišče v podkvi, in zdi se, kakor bi vsako posebe škripalo od izobilja.  »Spodnja okna so stara,« pomišlja Kastelka, »zgornja so moja, veliki kozelc je moj, kašče, svinjaki so moje delo; vse drugo sem prenovila.  Glejte kose v vrsti, motike in lopate in stroje na skednju; v hlevu dva para težkih konj in par lehkih, vmes dve breji kobili, žrebe, sedmero krav, par volov, in prešičev — koliko jih je pravzaprav?  Shrambe so polne, grunt brez dolga, v hranilnici leži tisočak pri tisočaku, trije sinovi študirajo ...  Kaj bi bilo, da nisem jaz garala?«  Da, gospodarila je bolje ko kdaj kak Kastelec; zgrabila je vraga za rep, ko je zasadil kremplje v grunt in ga hotel odnesti.  Kastelčevina raste iž njenih trdnih dlani in neugasnega ognja v njeni glavi, noge ji segajo sedem sežnjev globoko v to rodovitno zemljo; po njenem je šlo, kljub vsemu!  Trda volja v njenih opaljenih črtah se riše globlje in tli v zagrizeni strasti; ako bi ji napotoval Sevški hrib, gotovo bi ukazala: Premekni se! in znorela od presenečenja, če bi ostal.  »Kako se človek prelevi!« mrmra stopaje med travniki ter misleč na leta, ko je prelivala solze ob Prešernovih pesmih.  Na polju prihaja vdovin obraz mehkejši; pogled ji plava božaje po gosto zaraščenih njivah, in včasih se skloni v razgonu, vzame grudo, jo tehta na dlani kot ljubo in drago reč ter jo zamišljeno zmane v pšenico.  Težko in trdo stopa domov.  Za hrastjem na kraju neba se kade fabrike v trgu; porogljivo uhaja Kastelki oko v to stran, kjer žive premogovi Judje, potujčeni trgovci, pijavke in oderuhi, jara drhal, ki se šemi po nemško.  Vdova jih besno sovraži; od njih je prišla vsa njena nesreča, ves boj, ki je mladi dušo izpil.  In kadar jo motijo ničemurne misli, je prvi med njimi ponos, da je zabila v svojem bogastvu jez pred njih nakane.  V takih trenutkih lista rada po knjigi svojega življenja.  Starši, premožni Kranjci, so jo pred petindvajsetimi leti nagloma primožili na Kastelčevo.  Bila je lepa rjavolaska s sanjavimi očmi; študentje domačega kraja so ji nosili berivo, kar ga je rastlo tiste dni po naših logih.  Med kuhalnico in srpom si je polnila srce s poetičnimi ideali »Krsta pri Savici«, Jurčičevih romanov in Tavčarjevih novel ter z zgovornim rodoljubjem onega časa.  Vzgojena v pokorščini in strahu božjem, se ni ustavljala volji roditeljev; nehala je čakati sreče po svojih mislih ter spoznala zakonsko ljubezen v postelji tujega moža.  Toda Kastelec je bil ukanil tasta, ki je menil, da moži Manico z zdravo korenino, pa je dal hčer pijancu in razuzdancu; neizkušena je postala čez noč mučenica, ki je vsako jutro strahoma vstajala v novi dan.  Potrpljenje in upor sta bila enako bob v steno; ob večnih psovkah in tepežu je tem hitreje dojokala za dekliškimi sanjami, ker je spoznala z bistrim očesom že prve mesece, kam plove dom pod takim gospodarjem.  Častihlepni mož je rad popival s tržani ter spravljal njih besedo ko suho zlato.  Nekaj pred poroko so bili zgradili usnjarsko tovarno in zavohali kmalu, da ne bo imela sape; najprej so le šušljali med seboj, nato so čisto drugi ljudje začeli nabirati bogate okoličane v družbo, ki naj bi jo kupila.  Nemškutar Petschnig je bil venomer na Kastelčevem, kakor da se je nehal meniti za kotenino in bičnike v svoji štacuni.  Vse pomenke je obdajala skrivnost; ali ko je Mana ležala za prvim sinkom, je Kastelec vinjen prilomastil v zimski noči ter povedal, da je podpisal delnic za deset tisoč goldinarjev.  To je bilo več od dote, s katero je nevesta podprla grunt; in Kastelka je klela prvikrat v svojem življenju.  Komaj je vstala, je vzela breme gospodarstva nase, da ne vidi, kako raste otroku beraška palica.  Mož se je klatil in popival, vozil se s kolesljem »inšpicirat« ter se vračal pijan in obigran.  Urezal se je tu in tam, zakaj Petschnig ga je spremljal kakor senca; brež njega bi bil zdavnaj v neprilikah.  Imetje se je krhalo in lezlo narazen; ko je povila Mana za Jožkom Tončka in Janka, je usnjarna zagrmela, Petschnig pa je prišel z menicami naravnost povedat, da je glavni upnik in misli kupiti grunt z vsem, kar je.  Da bi bila mera polna, je ležal gospodar za plučnico in bledel.  »Kdaj?« je vprašala Kastelka bleda kot prt.  »Kako kdaj?  Ena poteče v nedeljo, druga čez mesec dni ...  Podaljšanje?  Škoda besede!  Kjer ni prave roke, tudi zaupanja ni.«  »Satan bo kupil, ne ti!« je zaklela Mana drugič v svojem življenju, popadla stol in spodila volka iz hiše.  Nato je stopila k moževi postelji:  »Dobro za nas, če umre,« je dejala.  »Drugače bo pozno; sam Bog ne daj, da bi se izlizal.«  In prvikrat se je oglasil skrivnostni pomočnik: štiri dni potem so nesli Kastelca k pogrebu.  Vse je zabavljalo vdovi, ki ni potočila solze.  Toda njeno srce je bilo okremenelo; če ni poznalo hinavščine, tudi ni poznalo strahu.  Vrnila se je v veliko izbo, ki je dišala po voščeničnem dimu in mrtvaških vencih, spletenih iz zadnjih jesenskih cvetlic; tam je ždela do večera, Janka na prsih, Jožka in Tončka ob nogah, oči uprte v odvetnikovo pismo, ki je ležalo neprebrano na mizi.  Burja za vogali, mraz izpod vrat; lačna dečka sta jokala, Kastelka je tuhtala svojo reč.  Premoženje staršev se je bilo razbilo med troje bratov in dvoje sestra; oni je niso mogli rešiti.  Mislila bi na drugo možitev; ali kje najde petičnika, vdova na zavoženi kmetiji?  Tudi otrok ni hotela roditi, ki bi izpodrivali prvorojene.  Kos kruha je čakal vse pod očetovo streho; toda vdova ni marala stran odtod, hotela je ohraniti dom, zdaj nalašč!  Dolbla je v svoji glavi; sosede so čenčale vanjo, toda Kastelka je molčala in za njenimi priprtimi vejicami je ugašal pogled.  Pozno zvečer je zavihal vdovina usta prezirni smehljaj, ki jih obkroža še danes.  Položila je črva v zibelko, skuhala bratcema mleka ter se oblekla na pot; dolgo je šarila po skrinjah in omarah.  V trdi jutranji temi je dala napreči, prijela sama za vajeti ter pognala.  Dvakrat se je znočilo brež nje; vsi so mislili, da se ne vrne.  Ali tretje dopoldne je zaropotal koleselj pred vrati; Kastelka je imela čisto nov obraz.  Planila je k dojenčku; razleteli so se posli po bližnjih vaseh:  »Hoj, ljudje božji, kdo kupi?  Konje, krave, prešiče, koleslje in drugo robo, vse za gotov denar!  Le vkup, ljudje božji, Kastelka prodaja ...«  In je pridrlo ljudi na Kastelčevo, da je bilo komaj prostora: ta iz radovednosti, onega je prignal pohlep, drugega škodoželjnost, marsikoga sočutje.  Sredi med njimi je stala vdova trda ko led, kričala, klela kakor Hrvat, pulila se za vinar in prodajala.  Ob solnčnem zahodu sta mukali v hlevu dve buši zraven para volov, in dva prešička sta tarnala v praznem svinjaku.  Opustošene kašče, poluprazna vozarna, skrinje po hiši kakor oropane, prodano vse, kar je maral kdo vzeti, še ranjkega obleka, še babičina avba, materin zlati križec, ki ga je dala na smrtni postelji hčeri v spomin, židane rute, kožušna kočemajka in poročna obleka; Mana si je pustila trde cunje, dekla bi se jih bila sramovala.  Ko so kupci odšli, je sedla v kamro ter seštela izkupiček in bankovce, ki jih je bila prinesla s seboj; živa duša ni zvedela, kje jih je vzela.  Manjkalo je še zmerom pet tisočakov.  Na vrata je potrkal sosed, bogati Galjot.  »Saj ne zmoreš, Mana!«  »Zmorem, če me na mestu zlodej vzame.«  »Odprodala bi svetá.«  »Niti toliko, da stopiš nanj!«  »Ne boš ga mogla obdelati ...«  »Naj leži tako!«  »Dobro sem mislil ...  Bog ti daj zdravje in moč, soseda; vražja ženska si.« Podal je kljuko hlapcem in deklam.  »Gremo,« so povedali.  »Nimate nas s čim rediti, s čim plačevati.«  »Vi boste imeli, jaz bom grizla kamenje, ki ga zmečete ž njiv!  Kdor noče delati, naj se pobere.«  Urša in Tinač sta šla, drugi so vsi ostali.  V temi je priburjal Petschnig, ki so mu nesli na uho:  »Moj denar!  Das ist Betrug!  Kje je denar?  Prodajati ne pustim, dokler so cesarske postave na svetu.«  »Zapri čeljusti.  Kje imaš prvo menico?«  Raztrgala je papir ter mu ga vrgla v obraz, obenem z odštetim denarjem.  »Z drugo se prikažeš, ko bo čas.  Marš.«  Toda pet tisočakov ...  Drugi dan je prišla k sosedu.  »Zmorem, Galjot; eno je plačano, za drugo mi manjka pet tisoč.«  Galjot se je počešljal za ušesom in skremžil obraz.  »Rekla sem, če bi jih ti posodil ...  Ne izgubiš jih, s tem je vse poplačano; zapišeš se na prvo mesto.  Jaz ne pijem, Galjot, ne kvartam kakor moj rajni.«  »Vem, teta.  Samo presodi: težak križ si naložila.  Če te zlomi, ne morem prizanesti, ker imam sam svoj grunt in svoje ljudi.  Denar je denar, pomisli.«  »Vse je premišljeno, Galjot.  Pet tisoč dobim na Kastelčevo, kjerkoli potrkam.  In ne zlomi me, dokler imam otroke, bodi brez skrbi.  Ali če bi me zdrobilo, da veš: ti in jaz sva tiste sorte, ki zemlje ne da iz rok.  Kadar bom tako daleč, vzemi in drži.  Ti veš, kako so hoteli in kdo je bil ...  Rajša vidim, da vzame naš hudič, ko njihov bog.«  Galjot je osuplo pogledal, kakor da sliši novo besedo.  Oko se mu je skalilo, mežiknil je, posmrkal, zakašljal in zdajci iztegnil desnico:  »Udari, Kastelka!  Vidim, pekel te ne spravi na tla, sama si vrag nad vragovi.  Da sem te prej poznal, še prosenega zrna ne bi bila prodala; dokler je Galjot na svetu, ne boš več trkala drugod.«  Tako je vdova rešila grunt.  Doma je vzela vse tri na krilo ter jim povedala.  »Ne boste se klatili brez doma, revčki, sirote moje male!  Mati vam vrne, kar vam je oče vzel.«  Dečki je niso razumeli; toda vriskali so, videč sijanje na njenem obrazu.  Grunt pravi: pij mojo kri, da jaz tvoje ne izpijem!  Kastelka je legla na zemljo svojih otrok in sesala, kakor bi ji hotela vzeti zadnjo kapljo.  Tekla so trda leta: delo od zore do temne noči, prebrisano izrabljanje vsake slamice, skoparjenje s slednjim beličem.  Prišel je dan, ko je bil dolg poplačan in nadomeščeno, kar je šlo tedaj od hiše.  Takrat je dala za deset maš pri fari, ali sama ni šla zahvalit Boga, zakaj dobro je vedela, da gre le dvema hvala: njej in njeni zemlji.  In poslom je rekla počivati od jutra do mraka, toda sama ni prekrižala rok.  Ni se mogla več umiriti, peklenski ogenj v njeni glavi je úlil noč in dan; letos je zidala, k letu popravljala, vmes dokupila tu njivo, tam travnik, drugje kos gozdne rebri.  Zdelo se je, da nekdo blagoslavlja vse, kar prične Kastelkina roka; toda Bog ni mogel biti, saj se ni zmenila zanj.  »Vrag jo goni!« so ugibali nevoščljivci.  »Saj ga ima zmerom na jeziku.«  V resnici je vrela v njenem nemirnem srcu mladost, ki so jo bili tako nagloma zadušili, sanjava ljubezen, katere mož ni znal zvabiti na dan; so nature, ki se jim tak nerojen plod do smrti ne izgnoji.  Ali zdaj so bile roke zarite v zemljo, srce, prisesano h grudi, ni moglo stran od nje; vso dušo je dala gruntu, ljudem ni ostalo nič, še lastne otroke se je odvadila božati in stiskati k sebi.  Malo sreče je imela z ljubeznijo do živih ljudi: pol ure potem, ko je objela Jožka, je padel s skednja, Tonček je obolel za vročico, ko ga je vzela k sebi spat, in Janko je skoraj utonil tisti dan, ko mu je rekla »moj zlati«.  Zato je sklenila pri sebi:  »Rajša jih imam krepke in drzne, kakor da bi se njuzala ž njimi.«  Zemlja edina je cvetla v njeni ljubezni, rodila čim dalje več in rastla na vse štiri strani; vdova je razumela, da jo hoče imeti vso, in pustila otroke poganjati kakor troje mladih hrastov v gozdu:  »Dobro pleme se samo ravna!«  Postala je kos uživljenje grude, kakor bi čutila ž njenimi tajnimi silami in mislila njene tihe misli; obraz ji je otrpnil, usta so se navadila kleti, srce se je nabralo v grče in vozle kakor gabri v bregu.  Toda izpolnila je svojo obljubo.  Širok pas od spreminjaste žide, sega Kastelčevo čez vso dolino, spremlja potok daleč po obeh straneh in se vzpenja tu na vrh Sevškega hriba, tam na sleme Konjske rebri.  Vdova gleda svoje roke in misli, kako bele so bile, preden so jo začele raztezati; nekaj kraljevskega in svečeniškega je v njenih očeh, ko se toplo smehlja svoji zemlji.  Solnce, dež in vetrovi so ji pokorni, čeprav jih nihče ne kolne srditeje od nje; glej, pika na nebu se je razlezla v oblak s črnikastim robom — dež bo rosil, še preden se vzdigne solnce na višek.  In ko se vrača po brvi, udari gospa s svojo palico ob hlod ter strese pest proti dimu za hrastjem:  »Tod čez ne pridete, kanalje!  Satan vas vzame prej ko mene — in prej ko nas, ki smo tu doma ...«  Potem se zgane mehkoba v njenem srcu.  »Reva Polona bi vendar ostala; kam se obrne s polnim trebuhom?  Toda če rečem, naj čaka tu, ji lehko umre, in nemara še ona povrhu.  Rajša naj se pobere ...  Sam zlodej je dal to mojo prekleto smolo z ljudmi!«  Molče koraka po lepih, gospodsko opravljenih sobah.  In da bi vendar storila dobro, vzame iz miznice nov petdesetkronski bankovec, položi ga v ovoj ter piše trdo in široko:  »Družbi svetega Cirila in Metoda v Ljubljani.«  Zraven papir s poročilom:  »Da se nam zalega ne izpridi, pošilja to betvece vaša stara Kastelka.«  Ljubljanski gospodje jo dobro poznajo.  Smehljaj, komaj viden, ozarja vdovi obraz.  In potem ima Kastelka svoje tri gade, ki jih ljubi, čeprav še sebi ne prizna.  Kadar so gadje na počitnicah, se vede, kakor bi jih komaj opazila; dokler pa se hiša lišpa za njih sprejem, ji roje po glavi noč in dan.  Od nekdaj je določen sinovom isti dan prihoda: ako se Joža in Tone prezgodaj vrneta iz Prage, čakata v mestu na Janeza, in narobe.  »Da ne bo komedij za vsakega posebe,« se izgovarja gospa.  V resnici pa hoče užiti trojno svidenje v dušku; zanjo mora biti vse močno, od jutranjega brinjevca do materinskega zadovoljstva, ki ga taje vse gubice v njenem obrazu.  Še majhnim jim je namenila učenja, kolikor ga zdrže dohodki; deloma želi sinovom vstopa v višji duševni svet, ki ga je dekle oddaleč gledala izza »Ljubljanskega Zvona«, deloma upa, da bodo učenejši bolj cenili zemljo, katero jim zapusti enkrat, in spretneje množili domače blagostanje.  Zgodaj je vcepila Joži, da pojde študirat kmetijstvo; on pokaže dolini, kako delajo zlato iz rjave prsti in srečo iz znoja na grudi.  V svojo veliko radost je mogla privoščiti zraven njegovega poljedelstva še Tonetu filozofijo in poslati Janeza v latinske šole, čeprav je Benjamin že na prvih počitnicah moledoval, naj sme ostati doma:  »Hudo je v mestu, máma; rajši bom hlapec pri Joži.«  »Ali se nočeš učiti?« je vpraševala Kastelka.  »O pač!  Le toži se mi po naši hiši, po gozdu in njivah, po vsem ...  Zjutraj bi kar umrl, ko pogledam skozi okno in ne vidim Sevškega hriba.«  »Študiraj; hrib in hiša ne uideta.  Ko zdelaš gimnazijo, se pomeniva, če boš priden tačas.«  Pri sebi je dodala:  »Dveh gadov ne spraviš pod eno streho; razen če mi ostane moči, da postavim še Janezu dom ...«  Svetlo se je ozrla po dolini, kakor bi izbirala pripraven kraj.  Zdaj je dovolj zemlje za dva gospodarja; Kastelčevo je izmed najlepših veleposestev v dolini.  Joža je letos gotov, Tone piše doktorsko nalogo, Janez maturira; ž njim se dolgo nista menila o bodočnosti.  Vdova čaka počitnic radovedneje ko prejšnje čase.  »Kaj poreče gadje seme?« se vprašuje.  Zadnje dni imajo dekle križev pot s pripravljanjem fantovske sobe.  »Pomivaš, Jera?  Si zofo obrisal, Micon?  Polona, kje so zastori, da te tristo kosmatih!«  Polona je še pri hiši.  Gospa ji takrat ni rekla ostati, ali grešnica se je potulila in sama ni šla; ob nedeljah se igrajo dekle ž njenim črvičkom, in Šimen ga ujčka, on že ve zakaj.  Nazadnje pridejo mati pogledat, ali je vse na mestu: knjižna polica, usnjata zofa, s katero je iznenadila Jožo po maturi, tri postelje, slovenska zastava nad Janezovim zglavjem in zemljevid slovenskih dežel, ki ga je sam narisal.  Par let že rije gad po zgodovini; kadar govori o Gubcu in Gospisveti, mu tli oko.  »Ali si je premislil?  Bo zato še rajši kmetoval?« ugiblje stara.  Nemir jo draži zadnje dni: tolikanj čenčanjo vsi o vojni, zdi se, kakor bi nekdo brusil nož v daljavi.  Toda Kastelka stresa rame: ne bo je vojne, da bi jih vrag vse skupaj!  Prvič, ker niso padli na glavo; in zlasti, ker bi Tonč in Joža morala iti ...  Ne boste!  Koleselj stoji zaprežen, mladim gospodom naproti; vdova komandira po dvorišču, v desni palico, levo uprto v močni bok; Jernejec se preklada na kozlu.  Takrat — kolesa za ovinkom; vrisk razpara julijsko soparico, jasen in prešeren, da Kastelka zdajci nastavi uho: tako vriska le Joža, še on ne vsak dan.  In že so tukaj: Galjotov brék s klopicami, na njih študentje z Galjotovo Jelo in Zino; sosed je dal hčeri v Ljubljano, da ne bi zaostal za vdovo.  Sam gospodar je kočijaž; lisec in prama obstaneta kakor vkopana, fant za fantom skače na tla, dekleti skrivata rdečico pod svetlima klobukoma.  »Pripeljal sem gade z belouškama vred; kakor najdeno, tako naloženo!« se muza Galjot in prebira vajeti.  »Nu, zbogom vsi skupaj, saj vem, da se vidimo drevi.«  Pa goni dalje.  Kastelka podaja sinovom roko; lizanje tu ni v navadi.  Postrani meri Jožo in Janeza: prvi rad hodi z Jelo, tega je Zinka sladko pogledala; modri Tone ženskih ne mara.  Najmlajši, rdeč do ušes, ji umakne oko; rad bi se ozrl za vozom, če bi se smelo.  »To diši po zaroti,« misli Kastelka, in glasno ponavlja vsem trem: »Pozdravljeni, gadje, pozdravljeni!  Vsako leto večji, vsako pot močnejši; kakor trije hrastje, kakor tri gore ...«  Naj šume hrastje po svoje, ne bo jim klestila veja; sok grude je v njih kakor v pšenici na polju.  Mati jih je okopala in zalivala, zdaj vedo sami, kaj obrode; ona hoče le gledati, kakor strmi zemlja v klas nad seboj.  In gorko se ji dela od čustva, kako se pne most iz minulosti v bodočnost: eden konec je zasidran v njenem životu, drugi v mladem krilu sosedovih deklet.  Popoldansko solnce sije skozi bele zavese v veliki izbi; miza je belo pogrnjena, posoda odnešena, staro vino diši iz brušenih kelihov, ki jih naliva gospa le najbolj častitim ljudem.  Gadje gledajo resno, zakaj trenotja, kadar mati ž njimi vino pije in beseduje, so svečana; in razgovor se vrti o načrtih.  »Zdaj boš gospodaril, Joža,« pravi Kastelka prvorojencu.  »Toda za peč ne sedem, dokler ne pokažeš, kaj znaš; videti hočem, ali si moje krvi.«  »Kakor veste, mati.  Vaše je vse, napravili ste grunt in mene.  Ako Bog da, se izkažem pred vami, samo — «  »Ženitev, kaj?« mu vdova prestriže besedo.  »Z Jelo se meniš, mari ne?«  »Končala je gospodinjsko šolo,« se ogne sin.  »Če vam je prav, bi letos ...«  »K letu osorej je zadosti; videti moram, komu dam ključe iz rok.«  Joža bi šel najrajši jutri k poroki, toda materi je prezgodaj; gad povesi glavo in molči.  »Ne boj se, branila ne bom,« povzame vdova mehkeje.  »Le časa je treba in premisleka: zakon ni vodnjak, da bi skočil vanj na vrat na nos.  In ti, Tone?«  Tone se nasmehne.  On ima svoje knjige, ima kateder, ki čaka nanj; njegova njiva je širja od materinih, pšenica, ki jo hoče sejati, žlahtnejša.  Če mu ostane doma le postelja v fantovski sobi pa prostor za bratovo mizo, kadar pride počivat, za drugo se ne meni.  Kastelčevina mu je dala dovolj, ko ga je izšolala; zdaj pojde vračat vsemu narodu z obrestmi, reševat slovensko zemljo in nje živi plod, kakor je mati rešila grudo svojih sinov.  Zadovoljno posluša gospa in v njenem trdem pogledu se krešejo luči dekliške sanjarije.  Čudno ji prihaja; zaklela bi radi lepšega, pa ji ne gre z jezika.  In gadje gledajo mokroto v materinih očeh.  Toda že se je utrnil mehki hip za staro granitno krinko; zdaj se obrača k Janezu, s trdo roko ga trese za rame:  »Pa Benjamin?  Včasih si hotel kmetovati; kam se obrneš zdaj?  Nu, zini besedo!«  Janez molči v zadregi; ustnice se premikajo, govoriti ne more.  »V lemenat?  Zina bo jokala!  Pravijo, da se kaniš ti tudi ženiti?« ga draži vdova in vrta vanj z očmi.  »Tedaj grunt?«  Janez odkima; in zdajci ji pogleda naravnost v obraz.  Čemu ga draži z Zino, ko sam nič ne ve?  Prijatelja sta in enih misli; včasih si pišeta kaj, ali ne o ljubezni.  Rdeč je do ušes, zakaj srce poje drugo pesem.  Nato preskoči: grunt?  Jezik se mu razveže, pogled zaiskri.  Premislil si je; ne kmet, učitelj hoče postati.  Ali ga pošlje mati dve leti na univerzo, dve leti na potovanje, da vidi narode, kako orjejo njivo duha?  Kadar se vrne, bo učitelj kje v pozabljeni vasi; mesiti hoče bodočnost od mladih nog ter vzgajati novo, še neznano pokolenje.  Velika vojna se bliža, ki stehta sodbo naše peščice: ali nam bo vsem dobro potem, ali huje ko kdaj.  Pa tudi če ne zagrmi, je vseeno.  Mi nočemo poginiti, živeti hočemo, nalašč!  In kazalec življenja kaže kvišku, k luči; le tam je bodočnost, le tam svoboda.  Na dan z zakopanimi talenti: naš človek mora stopiti enakovreden v kolo razsvetljenih; in ker nas je malo, naj bo vsak najponižnejši deležen prenovljenja, da postavimo svojo vojsko v uma svetli boj.  Proč z gospodo, ki se zabava s potvorjeno kulturo vrhu nevednih, zaničevanih stotisočev; pravi Slovenec je s ponosom kmet in kmet ostane, dokler hoče živeti.  Čas kliče pionirjev, ki poneso prosveto v zadnjo siromašno kočo, zakaj nihče ne iztrebi naroda, ki bo segal, trdo zaraščen v svoji zemlji, z duhom do najvišjih zvezd!  To je oporoka vseh naših vodnikov in mučenikov: česar ni zmogel puntarski meč, naj vzame bodočnost z orožjem luči, ki reže spone kakor vosek in melje ječe v solnčni prah.  To nalogo si voli Kastelčev Janez.  Vdova posluša in strmi: teman oreh tare najmlajši gad ter lušči jedro, ki ga je ona vedno zraven mislila, odkar gara in kolne po svojem gruntu.  Le povedati si ga ni utegnila; eh, njena sakramenska, s prstjo zalepljena babja glava!  Nosnice ji drgečejo, solza, ena sama, polzi po rjavem licu; neviden blisk gre od matere do sina.  Janez je komaj utihnil; v sivem očesu mu vihra kakor trobojnica v pomladnji burji.  Iztegnila bi mu roko, stisnila ga na prsi; ali Kastelka se ne dotakne tistih, ki jih ljubi.  Joža in Tone molčita.  Oba vesta, da je zavzel mlajši prvo mesto v materinem srcu, toda ne zavidata mu, gorko se jima streže pogled ž njegovim; zakaj gad ostane gad.  »In Zina?« podreza gospa, da razbije mehko trenotje.  »Zina?« Janez ni več zardel; trdo in resno reče svetopisemske besede: »Le eno je potrebno, mati; vse drugo pride samo.«  »To je moj gadji strup!« Kako mladosten je namah Kastelkin glas!  Smehljaj ponosa ji presiplje črte, ko dvigne čašo naravnost v solnčni pramen pred seboj:  »Bog živi gadje pleme!«  In čase zazvene skrivnostno, kakor da steklo ni steklo, vino ne vino in ljudje ne ljudje: kakor da poje prastara zemlja pod temelji hiše svojo visoko, svetotajno pesem.  Pri Galjotovih je bila v davnih dneh častitljiva slovenska krčma z zeleno pečjo, trebušatim mucem, svetniki po stenah in zmerom žejnimi pijančki na klopeh.  In kakor so gospodarji bogateli, tako so prihajale izbe lepše in lepše, večkrat prezidana hiša je rastla kvišku med jagneda-stražarja, zapeljivi šop je vihral čimdalje ponosneje nad vhodom.  Krčma se je izpremenila v gostilno s salonom in verando, sobami za tujce in senčnim kegljiščem na vrtu; gospodske kočije se pogosto ustavljajo pred njo.  Vsako leto je tu veselica; trobojnice plapolajo v kresnih sapah, učiteljevi godci režejo drzni »Naprej!« in poskočne plese, mlado in staro se zgrinja od vseh vetrov, gospa Kastelčeva se pripelje šumeča v židi s parom konj, nekronana kraljica doline.  Na lično zbitem odru v girlandah in zastavah igrajo fantje in dekleta »Rokovnjače« in »Divjega lovca«, vaški zbor drobi pesem za pesmijo, staro slovensko veselje kipi do neba.  Toda Galjotovi hčeri imata rajši tihe večere, ko sedi v hiši komaj par kmetov in ne morejo peti tako glasno, da bi utihnil razgovor jagnedov v višavi.  Takrat se pritrese kozavi Cena s harmoniko, sede molče za peč in potegne.  Cena ne govori, on pije in gode; ali kar zagode, vse leze v pete, od fantovske pesmi do cerkvene:  »Mili Jezus, tebe počasti-imo ...«  »O, o!« pritisne harmonika tako veselo, da marsikdo pomisli, zakaj v cerkvah klečimo, namesto da bi se vrteli Bogu v čast in dušam v zveličanje?  Toda žegen se preliva v polko, polka vriska tja na Kastelčevo, gospodični se ukradeta razmikat stole na verandi, in zdajci leže dvojna senca izza vrtne meje: sosedov Joža, da se zasuče z lepo Jelo, in Janez, da pogleda Zinki v nežne oči.  Med Jožo in Jelo je stara ljubezen; bogve kolikokrat ju je poročal Tone, ko so dirjali bosih nog med Kastelčevim in gostilno.  Zinka je takrat še majhna dremala v vozičku pod srditim Jankovim varstvom; zdaj je tudi ona krasotica v cvetju sedemnajstih let.  Učili sta se v Ljubljani, klavir igrata in vesta, kaj pomeni »bon jour«, »amour« in »marriage«.  Toda Zinka zna še dosti več: ona bere Janezove knjige ter poseda ž njim v brezkončnih pomenkih; sinje oči se ji svetijo od navdušenja kakor njeni plavi laski v solncu, in vsa šibka postavica trepeče v notranji groznici.  Janezu ni obstanka na klopi; visok, nekam pretenak za svoja leta stoji pred njo, stresa belkaste lase ter široko maha z rokami.  Kaj neki modrujeta med seboj?  Stemnilo se je.  Polna hrepenenj leži dolina kakor sanja obakraj cesarske ceste, ki srebrno teče pod jablanami z Galjotovega na Kastelčevo.  Komaj da se rišejo v mraku domači orehi; žabe si odgovarjajo na polju, zategla pesem slastni odnekod, šumenje gozdov in jezov se zliva v dišavah sena in večernega dima.  To je čas zaljubljenih besed.  Dve mladi dvojici stopata po zamišljeni cesti, poslavljata se na vsakem koncu in se spremljata vedno iznova nazaj.  Sredi poti se meri siva kapelica s častitljivim gabrom, in vmes je tema kot pod vranjo perotjo; še Bog ne vidi Jele in njenega fanta.  Srce zveni ob srcu, tesno, kakor bi se poljubljali z vročima koncema.  Joža pritiska žareče ustnice na njene lase in misli, kako so črni, na njene oči ter okuša njih sladki mrak, na poluodprto školjko ust in trepeče; Jela medli na njegovih prsih, tone vanj, razprostira se kakor cvet dežju, kipi kakor vino žejnemu v čaši.  Kaj dehti v voljni noči zapeljiveje od dekliškega telesa?  In morata čakati še leto dni!  Jelino lice je mokro.  »O drugem kresu,« mrmra Joža vroče, s skrivnostnim pomenom.  »Čez leto dni si gospa na Kastelčevem.«  »Joža, tvoja mati me noče!  Drugače me ne bi mučila s tem strašnim odlogom,« ihti dekle.  »Zakaj te ne bi hotela?  Ona ne kaže, če mara koga.  Dolgo je gospodovala, težko daje oblast iz rok; pustiva ji časa, ti ljubo moje.  Tudi starost je sirota!«  »Ona se ne odvadi gospodovanja!  Komandirala bo, in jaz bom dekla v hiši ...«  Joža jo stisne tesneje; on sam ne verjame, da bi Kastelka izpustila povodce, dokler živi.  Ali saj je vseeno; Joži ni do gospodinje, on hoče ljubiti, božati Jeline bele roke ...  Njegovo srce posluša dekletovo misel, čuti jo z rezko boljo: mati mu je sveta, ob teh prsih pa molči vse razen koprnenja edinega.  Beži, izkušnjava, da sin ne zaželi materine smrti!  »Ne učakam, Joža: nočem, ne morem čakati!« ponavlja dekle hlipaje.  »Samo leto, duša, le še leto dni!  Glej, vsak dan bom pri tebi ...«  Trpko se strese Jelina gibka postava: kaj pomaga, če bo vsak dan pri nji — vsak dan!  Njene grudi merijo fantu v prsi kakor razbeljena trna.  In zdajci — mrzličen blisk mu obsvetli pot: da se je prej ni spomnil!  Nič več ne bodo branili, še silili bodo ...  »Jela!« Zamiraje, komaj slišno ji šepne v uho.  Jela vzdrhti in glava ji pade nazaj.  Ne!  Joža hodi naravnost, on ne krade v zacestni temi; njegove roke se razklenejo.  Toda Jela še ne razume, škrlatna sila jo vleče za njim.  »Joža ...  In če bo vojna?« pregiblje ustnice.  »Ah!...  Lahko noč!«  »Joža!«  Bežeč korak ji odgovarja.  Zdaj ve; zasmeje se tiho, pol bridko, pol škodoželjno, in krene visoko vzravnana proti domu, čuteč mogoto svojega nedotaknjenega telesa.  Kri v njenih žilah poje glasneje od murnov dolinske noči.  Komaj da ve, kdaj sreča Janeza z Zino; že sta pred kapelico.  »Zbogom, Zinka; drugače te bo strah skozi temo nazaj grede.«  Njena roka leži toplo in mehko v njegovi; zvezdni žarek ji pada v velike, nocoj tako čudno strmeče oči.  Nekaj ji teži srce, in rada bi mu povedala, če bi vedela kaj in se ne bi bala ...  In tudi Janez diha težko; on čuti, da se nekaj bliža, in strah ga je.  Oj gad, kako si še mlad!  Nocoj je razložil prijateljici svoje načrte, kakor opoldne materi, samo še mnogo lepše in dosti več: nihče ga tako čisto ne razume!  In Zina je zdajci umolknila.  »Zinka!« moleduje glas v njegovem srcu, »izpregovori, blagoslovi!  Vse to je krasno in veliko, toda skrito je kakor pod meglami, dokler mu ne zasije tvoj smehljaj; mari ne veš, da je lepota in dobrota vesoljnega sveta v tebi raztolmačena in venčana s teboj?«  Ali ga razume, da je položila še drugo roko na njegovo desnico?  »Nu, Zinka,« se osrči glasno, »kaj porečeš?«  Zdaj pride njegova sodba; niti če bi moral na mestu umreti, ne bi izdavil besede več.  Dekle ga gleda kakor v snu; izpustila je njegovo dlan, prekrižala roke na prsih ter jih mahoma razprostrla.  »Kaj porečem?« se ji utrga.  »Kaj porečem!«  Vzdihnila je, kakor bi se zasmejala in zaihtela hkrati.  Za pol glave manjša od Janeza, mu zdajci skoči za vrat in pritisne dvoje svežih, drhtečih ustnic na njegove preplašene, ki se niti ne spomnijo, da bi vrnile poljub.  Toda Zinka ne odneha: še enkrat, in še, in še, med smehom in solzami, sama ne vedoč, kaj počenja.  Zdaj šele spozna Janez svojo srečo.  Kaj je to, moj Bog?  Zvezde se vrte na nebu, cesta igra pod nogami, kakor bi se izpreminjala v mlečno valovje, vsa temna dolina se ziblje in šumi, buči kakor orgle z milijoni sladkih glasov; edino, kar stoji na vsem znorelem svetu, je Zinka za njegovim vratom.  Juh, to vam sikne mladi gad, dekle okrog pasu, in pije prvo čašo paradiža!  »Ti ljuba, ljuba moja!«  »Ti ljubi, ljubi moj!«  Komaj da jeclja nedolžnost: oba poljubljata prvikrat.  »Vse tebi, vse tebi, Zina!«  Janez je zdrknil na kolena ter boječe poljublja rob dekličinega belega krila, ki diši tako nežno po svežem in po nji.  Toda že kleči tudi ona in milo joče na njegovih prsih.  »Ali se mi smeješ, Janez?«  »Ti meni, ti meni, ljuba!  Veš, da te imam rad, odkar sem na svetu?«  »Zelo?«  »Vsa zemlja ne pove, na nebo ne popišeš.  Ali sprejmeš, da storim vse, kar sem sklenil, zato —«  »Zato ker si moj, ker si moj!« ponavlja dekle vznešeno, kakor bi molila.  Oddaleč prihaja korak; morda se vrača od Kastelke.  Otroka gresta vštric proti Galjotovim, natihem zadovoljna, da nihče ne ve; še pod pazduho se ne držita, še roke ji ne poljubi Janez pred hišo.  Le tesnobno vprašanje mu plane z jezika:  »Me boš čakala, Zina?«  »Do smrti ...  Ali Janez, če bo vojna?«  Njen glas je nalit s solzami.  »Ne boj se, Zinka; najina skrivnost je tako visoka in krasna, da ne more umreti; luč, ki nama sveti, je močnejša od zla.«  In začudeno pogleda fant okrog sebe, kakor da je govoril neviden drugi ž njegovimi usti.  Domov grede se ozira; Zina še dolgo maha za njim.  Če bo vojna ...  Vsa dolina govori o nji, vsi časopisi jo prerokujejo; vlaki drdrajo v nočeh — ali slišite rožljanje tovorov?  Edina, ki noče verjeti, je mati Kastelka: ona svojih gadov ne da.  »Vojne ne bo!« je dejala nocoj Galjotu in potrkala s členki ob mizo, ko je vstal po dolgem pomenku o važnih rečeh.  »Ali pa je šla moja pamet s hudičem.«  »Tvoja pamet je na pravem mestu, soseda, le drugi je nimajo več, ki so močnejši od naju ...  Nu, daj Bog, kakor praviš; res škoda bi bilo vsega, kar sva se menila!  Najine vnuke bi še poujčkal, pa ležem rad k svoji rajni.  To ti bo pleme, Kastelka!«  »To ti bo pleme!« ponavlja vdova ponosno.  In gre Galjot; med vrati sreča Janeza, udari ga po rami ter mu jasno pogleda v oči.  Toda srce sosedovo je polno tegobe.  Vse spi; skozi odprto okno fantovske sobe se sliši tihi, brezbrežni glas teme, dihanje zveze in življenja na zemlji.  Benjamin sloni v razpeti srajci ter sanja v neskončnost; vse skrivnosti gredo nocoj mimo njega z odkritimi obrazi, vse bogastvo sreče vidi ob svojih nogah.  Njegovo srce se preklikava s poldrugim milijonom src; njegova skoraj še otroška duša čuti, da je prikovana k njim z vezmi najslajšega koprnenja.  Vroča groza mu bega po koži, ko posluša v svojih prsih nenadoma postoterjeno moč: razliva se ko morje, peni se više od zvezd, nezdržema grmi v rubinastih slapovih.  Najmlajši gad leti visoko k solncu; poljub nedolžnega dekleta mu je razvezal krila.  Kvišku oči, robovi: Prometej se vrne kmalu, in beli dan bo temnejši od njegove plamenice!  Legel je k počitku.  Skozi okno se usipljejo črne kite noči, ki stoji tam zunaj in pripoveduje davne bajke; z rahlim, smehljajočim glasom ji odgovarja velika mati, ki čuje, kadar spe otroci na njenem krilu.  »Ves hudičev je današnji dan!« rentači vdova preko brvi.  Vstala je zdrava ko riba, toda trepalnice so ji s svincem nalite, kolena se šibe in v prsih leži skala, sto centov težka; zaman je primeknila kozarec brinjevca, da bi ugnala slabo voljo.  »In kakšne sakramenske barve je nebo, tfej ga bodi!  Ne dá se reči, da bi bilo megleno, ali pusto je kakor mrtvaška rjuha; solnce sije in se vendar kisa ...  Voda leze kakor olje, komaj se gane kje; pa trava — nobena bilka ne trepeče!«  Zmerom težje leži tisto na srcu.  Še zrak je zoprno mehak, da se kar gabi dihati človeku.  »Tako bi bilo, če bi ves svet umiral,« mrmra Kastelka sama s seboj, butaje s palico ob kamenje za potjo.  Šla je pogledat na Jelenovo, pol ure oddaljen grunt pod Sevškim hribom.  Celega je kupila o Veliki noči, do zadnje njive, ko je šel norec gospodar v Ameriko; neumno je storil, saj ni bil preveč zadolžen, in vdova mu je ponujala na posodo, naj si opomore.  Ali bedak je bil slep in gluh; sam je silil vanjo ter se pobral čez morje z babo in zalego vred.  Nu, vrag ž njim!  Jelenovo, popravljeno in povečano s kosom Kastelčevine, je pripraven dom za Janeza; to stoji, da bo učil v domačem kraju, če ostane zvest nameri; Kastelka ve, da je le tisto delo blagoslovljeno, ki ga začneš na trdnem, s svojega.  Previdna je in sebična hkrati, pa želi, da bi odsevale v zaslugah sina tudi njene srage.  »Najmlajši gad je najbolj moj,« si prigovarja.  »Ni čudo!  Rajni je bil takrat že ves zapit, s težavo mu je dal življenje; kri, um, značaj, hrbtišče, vse drugo je šlo iz matere ...  Seveda, tudi Tonč in Joža sta dobra dečka!  Pa Benjamin je vendar bolj strupen, on misli delj, nego se meni sanja.«  Nič ne pomaga; breme davi, skala raste v grlo, sok zastaja v žilah.  Misel kljuva, trka nekje na vrata kakor siten krošnjar, ki se ne da odgnati; ali Kastelka tišči, tišči, ona se brani slutnje, ona svojih gadov ne da.  »Če le kak satan parklja vmes ne vtakne!« popusti nazadnje za majčken las ter se zgrozi takoj: podala se je, nesreča je odklenjena!  In ko zavije iz debri na poljsko pot, odkoder gre razgled po njivah in stezicah tja do ceste, vidi, kako pušča sosed Urban voz in voliča ter dirja proti domu.  Na cesti so ljudje, kriče in mahajo z rokami, ljudje po njivah jim odgovarjajo, in vsi, dedci in babnice, bezljajo v vas kakor nori.  Vdova je čisto sama, še vpitja ne razloči.  Kaj se godi, tristo rogatih!  »Urban, hoj, Urban!«  Kje je že spredaj, zijalo!  S slehernim korakom goni Kastelko hujša radovednost; davi jo, duši, vrta v hrbtenico, brez usmiljenja jo stiska za srce.  Ni dvoma, to je satan, ki vtika parkelj vmes.  Vdova koraca hitreje, še hitreje, kakor bi pela trnjevka po mečah; že teče, dirja, lovi sapo, zaripla v obraz, palico kakor puško na ramenu.  Paglavec ji plane čez pot.  »Tinček, hoj!  Počakaj, Tine Omahnov!  Kam sopihaš, žaba?«  Toda mali se boji gospe, odkar je višnje kradel v njenem sadovnjaku; on ne utegne, mudi se mu, oblak prahu ostane za njim.  Vas leži streljaj za Kastelčevim; na cesti do hiše ni žive duše več.  Oddaleč vidi pred županijo vse črno ljudi: dva rumena papirja se režita s sivega zidu.  »Kaj se plete, krčenduš!«  Vdova jo ubira za trumo; nekaj jo sune v tilnik, da se ozre domov.  In vidi na pragu dva mlada vojaka; odkod sta se vzela?  Oba visoka, dve hoji z gore, zagorel poročnik s temnimi brki, golobrad praporščak z naočniki.  Tako znana, bi rekla; kdo sta?  Gospa se ustavi, z roko nad očmi; ali pravzaprav še zmerom noče videti.  Če bi vsaj rekel kdo: noriš!  »Vse je hudičevo: Joža in Tone!  Pekel je tu!«  In Kastelka ne črhne več besedice; tiho se ustavi, molče spusti palico z rame ter ostro krene v hišo.  Ustnice ji trepečejo, kri je izginila ž njenih lic.  Joževa sablja zarožlja, ko se umakne materi; fant vidi nagli drget njenih pleč ob mrzlem zvoku ter osuplo vzdigne orožje k sebi.  Tudi ona sta bleda.  »Vojna!  Vojnaaa!« kriči nekdo na vasi.  Ženska z dvema otrokoma za roke beži mimo in vije kakor volkulja.  Pri fari klenka mrtvaški zvonec; nekdo je umrl, Boga naj zahvali.  Kmalu jih bo umiralo mnogo, kosec je spravil oslo za pas ...  »Mati je žalostna!« reče Tone na pragu.  »Grabi jo,« pokima brat.  In lastnim ustom ne verjameta: odkar vlada gospa na Kastelčevem, je niso videli v žalosti niti v strahu.  »To je ljubezen do naju,« mislita oba; težak ponos jima zaliva srce.  Ali vdova ne vidi vase; le nekoga čuti, ki je močnejši od nje.  Divjá, ne vedoč nad kom; ne vda se, ona svojih gadov ne da.  Levinja renči, s šapo nad mladiči.  V izbi se bliska in treska, nekaj se lomi, leti na kose, Kastelka preklinja, kakor živ krst ne pomni; v vežo diši po žveplu in smoli.  »Mati kaj delate?«  Gospa stoji sredi izbe, in vse okrog je razvalina: zrcalo, stenska ura, slike z zlatimi okvirji, sadreni Prešeren, cvetlične vaze in praznični porcelan; višnjeva in razmršena bije pravkar s težkim naslanjačem po hrastovi mizi.  Naslanjač se lomi, hrastova miza ječi, toda Joža ne brani: kdo bi položil roko na mater?  Saj svoje razbija.  Pena ji brizga iz ust.  Kdo je razpeklenčil levinjo?  Besna je na ves svet; nikogar ne ve povedati, nobenega ne izvzame.  Zdaj diha mirneje, kakor da je ubila nevidnega nasprotnika.  Na komodi ležita pozivnici.  »Jutri zjutraj?  Oba?«  Gada pokimata.  Ni mogoče; zmotili so se!  Kdo vzame Kastelki sinova?  Ne, ne, sami bodo izprevideli; smešno, zakaj je divjala.  Nu, kajpak, šala je huda, toda Kastelka ve, kaj treba storiti, sakrament!  In naprosi jih za vse večne čase, naj je ne hodijo dražit s temi rečmi.  »Jutri tedaj!  Čemu sta oblečena?«  Storila sta prvo, kar je prišlo na um; tudi v njiju je treščilo, kakor se pravi.  In ko že mora biti ...  »S katerim vlakom?«  »Popoldne.«  »Še z nočnim prideta zgodaj.  Razumeta?  Niti koraka, dokler se ne vrnem!«  »Kam hočete, mati?« se ustraši Tone.  »Vama nič mar!«  »Zaman je,« odsvetuje starejši.  »Nič ni zaman!«  »Smejali se bodo.«  »Kastelki se nihče ne smeje.«  »Spode vas.«  »Kastelke nihče ne podi!«  »Vso hišo pripravite v sramoto!«  »Kastelcev ni sram pred nikomer.«  Kakor bi kamen rotil!  Njo bosta učila, ki je sama iz tal izdrla, kar je tu?  Lipe, kočijo!  Gada škripljeta; bob v steno.  Janez stoji križemrok za vrati; bled je, brata gleda in molči.  Kastelka šumi v črni židi, z židano ruto na glavi: s klobukom se ni pokrivala in se ne bo.  Tone jo spremlja k vozu.  »Vsaj kleti ne, mati, kričati ne nanje!  Zapro vas in obesijo.«  »Kastelke ne obesijo; sama ve, kaj mora biti.«  V to da sinu roko.  Goni, Jernejec, če konja ubiješ!  Vlak žvižga k postaji, gospa svojih gadov ne da!  Ceste so črne od moških s culami, vino lije iz krčem pred duri, vse pesmi pojo o vojaškem slovesu.  Jok za vrati in za vogali, kamor človek oči obrne, vidi povešene glave; samo Kastelka sedi pokonci.  Sivca krešeta cesto s kopiti; pelje se kakor na rodoljubno veselico, kjer jo časte gospodje v črnih suknjah in se klanjajo pred njo.  Kamor stopi ona, lete klobuki z glav, zakaj povsod vedo, kaj gre Kastelki s Kastelčevega.  Joj, babilonska gneča pri vlaku!  Več bi nasuli premoga, hitreje pognali stroj; gospe se mudi k možem, ki sestavljajo vojsko cesarju.  Mogočno jih pomeri od nog do glave, skopobesedno pove, da ni zadovoljna: po njenem bi Joža in Tone doma ostala.  Že jih vidi, kako se izgovarjajo, brišejo v spisih in prosijo, naj ne zameri.  Toda skala na srcu se noče geniti, vrisk vlaka pred mestom jo presune ko meč; komaj dihaje se izrine na prosto in blodi po ulicah kakor v sivi megli.  V mestu je trg, z okroglim kremenom potlakan, na trgu kamen, na kamenu bronast mož; hiša za možem je blatnorjava, tri vrste oken ima in črnega orla nad vrati.  Okna gledajo pusto in resno kakor odprti grobovi, v veži je zrak zatohel in gost ko testo; Kastelka ne čuti, da je sključila hrbet.  Ko gre po stopnicah, ne utegne gledati vojakov, ki tekajo gorindol mimo nje.  Kolena se ji šibe, gospa ne misli zakaj; srce ji buta in zastaja, ona ne ve od česa.  Narednik jo vodi po temnem hodniku, maje z glavo in govori, ali vdova ne ve, kaj ji pravi.  Pred vrati na koncu se ustavita; reži se narednik, potem pritisne na kljuko in porine Kastelko naprej.  Pri mizah sede oficirji, oficirji hodijo po sobi.  Eden ima srebrn ovratnik, drugi zlatega, vsi jo prebadajo s hudimi očmi; soparno je in polno cigaretnega dima.  Kastelka se postavi mogočno, kakor je bila sklenila, toda pri sebi čuti, da nekaj ni prav; meri jih od nog do glave, ali zdi se, da jih ne plaši; ko zine, da bi povedala svojo pritožbo, so usta suha in vroča, jezik je vse besede pozabil in grlo ne da glasu.  »Sakrament!« pravi gospa v svojem srcu, »kateri vrag me je zajahal?«  In napne svojo železno voljo ter začne ponosno:  »Dober dan, gospodje!  Jaz sem Kastelka s Kastelčevega ...«  Nekdo se hahlja; nekdo nekaj gode; stari gospod z zlatim ovratnikom prižvenkeče naravnost k vdovi, zasadi ji oko v oko, potrka s kazalcem na njeno brošo in zaropoče po nemško, z glasom ostrim kakor sablja.  Gospa ga komaj sliši, le komaj razloči besede:  »Deutsch reden!«  Še mislila ni na to.  Doma se nemški jezik ne oglaša, odkar je bil poslednji valpet tam.  Svoje žive dni se ni učila govoriti po njihovo, kvečjemu kako drobtino ve, mušico, ki je obtičala v ušesu.  Za gada gre; dejala bi na primer:  »Bitte schön, mein Sohn ...«  Toda kako se pravi »dva sina«?  Ni je pomoči ...  In če bi bila!  Groza ji plapola v očeh, soba pleše, pod se ji maje pod nogami — toda rajši naj vzame vrag njena gada in še tretjega, še njo, še grunt povrhu, kakor da bi svoj jezik tajila!  Vzravna se in bliskne s pogledom:  »Sinove marate, matere nočete razumeti, ko prosi po svoje za svojo kri!«  Tako bi jim rekla; prav na koncu jezika so jezne besede.  Nekaj se kreše v glavi, hitreje, čimdalje hitreje — gorje, če se Kastelka raztogoti!  Toda zlatovratnik je mignil, pristopil je mlad gospod v prav takšni suknji kakor Joževa:  »Gaj pi rati, kosbá?«  Zdaj pojde; Kastelka govori, poročnik tolmači, srditi starec posluša in grbanči obraz.  Nekaj mu drgeče za usti — mari je dobila pravdo?  Stari se muza, vsi se muzajo; tudi vdova se drži na smeh, zdajzdaj se začne prilizovati ...  Ali zlatovratnik buši v grohot, maha gospodom, vzklika po nemško; glas se mu seče, solze mu zalivajo trde oči, za trebuh se stiska, udriha se po kolenih.  Za njim se grohočejo vsi, da cingljajo šipe v oknih, bijejo se po kolenih in se drže za trebuhe.  Stari se ustavi pred njo ter jo modro gleda, kakor da je povedala strašno vesel dovtip; nato začne mahati z roko pred njenim nosom in govoriti, govoriti, ves čas boreč se s smehom.  Poročnik prevaja, kakor more: vojna je vojna, cesarjev klic velja vsem brez izjeme; da je Kastelka s Kastelčevega, radi verjamejo, in da sta sina dobra fanta, je prav lepo, ali to nikogar nič ne briga.  Sam cesar ima žlahto pri vojakih, pa ji ne brani v boj.  Opravila ne bo ničesar, ne tu ne drugod; gospod polkovnik se ne utegnejo meniti ž njo in ji lepo svetujejo, naj gre mirno domov ter se Bogu pritoži, ako ni zadovoljna.  Po vsem svetu je zdaj tako, da morajo fantje na vojno.  Dve debeli solzi sta se utrnili gospe; nekaj težkega jo tišči, nekaj strašnega davi.  Nič več se ne spomni, kdo je, le to ve, da gadov ne da.  Zdaj ve samo še poklekniti, prositi z vzdignjenimi rokami; saj ne verjame, da ne bi mogli pomagati!  Že skleplje roke, že sloči kolena; toda nekdo za njenim hrbtom jo rahlo obrne za rame in jo prijazno tišči na hodnik ...  Zunaj pripeka rezko popoldansko solnce.  V blišču se vdova zave: ni je pomoči, vrag se je lotil gadjega gnezda, prav nji na kljub je našuntal krvavi ples.  Obraz se ji koplje v pekočih curkih, sramu ali žalosti, kdo pove?  Kastelka ne vidi, kod hodi, ne ve, kdaj se pelje in kam; črna pest mesi po njenem drobovju, išče srca in ga ruje iž nje.  Toda zvečer, ko pekeče voz v temi na dvorišče, je tista ko zmerom: če so ljudje od svinca, bodo vsaj krogle človeške.  Le nekaj leži mehko preko ust in oči, od boli, prestane za mlade in njihovo gnezdo.  V veži je luč; razdejana izba je spet urejena.  Za mizo čakata Joža in Tone, Janez v sredi med njima; pičle pol ure je časa, da se poslove.  »Saj sem vam pridigal, mati!« Joži ni prav, da je šla, v duhu že sliši zbadljivke.  »Ves regiment bo kazal s prstom za mano; ali je treba?  Kdor mora, mora.«  »Tvoja mati se je bala za sina,« ga zavrne vdova z glasom, kakor bi kamenje padalo nanj.  »Mari te je sram?«  In gad povesi glavo.  »Ne, mati, odpustite!  Ni me, ne bo me; ravnali ste prav, kakor zmerom.«  Kaj ne bi popuščal v teh zadnjih trenotkih!  Vsi štirje molče; potem pravi Tone:  »Če se ne vrnem, mati, so moje knjige Janezove; kar hranite zame v gotovem denarju, razdelite po svojem preudarku med brata in v dobre namene.«  »In moje takisto,« povzame Joža.  »Saj veste sami najbolje ...«  Kastelka se jezi:  »Molčita o testamentih!  Ob miru se vrneta zdrava, vse drugo naj vaju ne briga.«  Že sta prepričana.  Oči jima tle živeje, drzen smehljaj igra okoli ust; niti osmešenje ni omajalo vere v sinovih.  Janez naliva kozarce:  »Da trčimo na srečno svidenje!  Žalostno je slovo brez vinske zdravice; in čas hiti.«  Čase pojo, toda njih glas je moten, in vino je grenko nocoj.  Kastelka nazdravlja:  »Da bi bili skupaj čez leto dni!«  »Da bi bili skupaj ...«  Mati zvrne kozarec v dušku; in ko ga postavi nazaj, se razkrhne z žalostnim klenkom na dvoje.  »Močno roko imate,« se smeje Tone.  »Krepko boste vladali domu, ko naju ne bo.«  »Pri Galjotovih sta bila?« se spomni Kastelka.  »Bila sva.« Joža se grize v ustnice.  Ljubosumna zloba šine iz vdove:  »Nu, vidiš, dekle te ne sramoti, ko hodi mati prosjačit zate.  Starke smo avše, zato imate mlade rajši.«  Toda skesano povzame:  »Naj Jela ne joče, vojna bo kmalu pri kraju.«  In Tone pokima:  »Kmalu; Bog, da sva zraven.  Za veliko gre.«  »Dolgčas bo gledati zdaleč,« se meni Benjamin.  »Kdor to zamudi, je zamudil za zmerom; še tokrat bo zemlja krvava, potem nikoli več.«  »Kako misliš, prerok?« se smeje mati prisiljeno.  »Tako, da je zadnjikrat.  Nemara bom tudi jaz še na vrsti; ves dan hodi slutnja ko senca z menoj.«  »Slutnje so bedarije!« roji Kastelka.  »Kdor sluti, izkupi; modra glava se z ognjem ne igra.«  Tedaj se zganejo vsi štirje: ura pri fari bije deset.  Gadje vstajajo.  »Čas je, mati,« de Joža.  »Zdravi bodite in mislite name.  Bog vas živi!«  Glas se mu trese, mehkoba ga je obšla.  Ali matere ne poljubi: na ustnicah hrani dišavo Jelinih las.  »Zbogom, mati!« pristopi Tone.  »Da se vidimo, da trčimo še na Kastelčevem!«  »Zdrava bodita, gada!« Trdo jima stiska roke.  »Ko vaju vidim spet, se ne bom več branila umreti.  Vrnita se, kakor odhajata; hudo je počivati v tuji zemlji.«  Sablji zvenita čez prag.  Gada vesta, da je čas; težko bi jima bilo s Kastelkino solzo v srcu.  Toda vse ni pri kraju: Janez ju spremlja na postajo.  »Tam zajočemo vsi trije,« premišlja Joža.  »Pa njemu je dobro; z Zino bosta sedela zvečer in čebljala, ko naju morda že več ne bo.  Uboga Jela, z glavo je bila ob mizo ...«  Že na vozu se spomni, plane doli in v hišo:  »Mati, besedo!«  Kastelka se zravna izza okna.  Čemu se vrača otrok?  Jokala je; malo, prav malo sme tudi ona ...  »Kaj bi rad?  Si pozabil kaj?«  »Da, mati.« Joža sede tesno k nji.  »Da bo mir pri duši: kadar se vrnem, napravite svatbo brez čakanja, kaj?«  Vdova mu gleda globoko v oči.  »Ne, ne,« se nasmehne sin ter zardi pod lase.  »Le tako ...  Težko je; dekle se mi smili.«  »Da, sinko,« hlipne stara; ne more se več zmagovati.  »Kar hočeš, stori; ti boš gospodar.  Le vrni se, Joža, pridi zdrav ...«  Bogve zakaj se spomni na lepem, kako je majhnega po nedolžnem tepla s palico, ko je bil Tone kriv; kakor zdajle ga vidi ječati v kotu, in sama ječi, srce se ji zvija kesanja.  Ves čas jo bo grizel črv za tisti dan!  »Odpusti, zlati moj!« hrope za njegovim vratom.  »Če sem bila krivična, trda s teboj, pozabi ...  Nikoli vas nisem božala, ne tebe ne bratov, in vendar je bilo vse moje življenje ljubezen do vas!  Vrni se, Joža; vsak dan in sleherno noč te čaka mati — čaka te zemlja, ki sem jo zate pripravila, tebi hranila ...«  Gadje solze ji kapljajo v roko.  To je trenotje brez imena; kar živi, ni bilo enakega, nikoli več se ne vrne.  In gospa ne ve, kaj dela.  Izpozabi se, oberoč stisne Jožo za glavo, vzdigne jo k sebi, poljubi ga v sredo čela, prav med oči.  Tako čudo se ji zazdi to dejanje, da strahoma sune fanta od sebe ...  Vrata so se zaprla, odbrenketala je sablja po produ; sivca prhata, voz drdra, in gadje vriskajo, da bi žalost zaspala.  Stoj, Joža, stoj!  Bela postava teče z Galjotovega, še enkrat te hoče videti; ozri se, minuto počakaj, le eno še ...  Ne slišiš, Jela te kliče!  O da jo vidiš, kako lovi vriske iz dalje ter išče med njimi tvoj glas ...  Zakaj ne počakaš?  Svoje vroče srce bi vrgla tvojim konjem pod kopita!  Ne dojde jih.  Burja vije za tabo; ne burja, tvoje dekle sloni pod jablano in joče ...  Joža ne sliši; ali vrisk zamre na gadjih ustnicah in roka se skrči ob srcu, kjer čuva pramen njenih črnih las.  Komaj dnevi so minili, toda železen prst je črtal na severu in jugu, na vzhodu in zahodu; rdeča meja loči dvoje svetov.  Kastelka stoji z Janezom na griču za hišo; sive oči ji merijo obzorje, misel ves daljnji svet.  Solze je zdavnaj obrisala, moči povezala v trden snop; čelo ji sili naprej, roke se gibljejo široko, drzna guba deli obrvi: vdova čuti nevidnega sovražnika in si ne da skočiti za vrat.  Četrt stoletja ni šlo za življenje in smrt; zdaj stoji drugače nego takrat.  Ona že ve, da je Bog in zlodej ne zmoreta, ne, nikoli!  Volja sega na drugi konec sveta, in mati veruje vanjo, saj ni le njena volja: to je duša zemlje, katero je ona vzdramila.  »Takšen pokoj naokoli,« govori Janez kakor iz sanj.  »Čudna je misel, da streljajo tam s kanoni.«  »Dobro se čuje,« pravi Kastelka; ona ne laže!  »Streljanje, mati?  Zdi se vam!  Komaj vročino slišim peti.«  »Sam Bog ne pomni takega: na gosto, kakor pesek z voza.  Ti mladič, ne slišiš, ali mati čuje, in zemlja.«  »Zemlja?« Gad se odmakne, da bi ji bolje videl v obraz.  »Zemlja,« ponavlja vdova, mirno, kot bi knjigo brala.  »Po zemlji prihaja.  Misli si, da te zbode trn v peto: mari ne čutiš povsod, v glavi in v srcu?  In to je hujše od trnja; misliš, da nje ne boli?«  »Koga?«  »Zemlje ...  Sinoči mi je bilo, kakor bi govorila pod menoj in mi tožila.  Kastelka, pravi, sam hudič jih je dal; premisli, kaj delajo!  Vso kožo mi slečejo, ves drob izdero ...  In mrliče spuščajo vame: vse belo mrtvih je v meni.  Strah me je, pravi, kadar spite ljudje ...«  »To vam je odleglo, ko ste se zbudili!«  »Zakaj?  Saj jih slišim, podnevi, ponoči ...  Toda vse krogle lete mimo Jože in Toneta.  Ne upajo si; ne smejo.«  »Kdo jim ne da?«  »Zemlja; ona ju varuje.«  Široko strmi Janez materi v obraz; ali se ji meša?  Vdova gleda bistreje ko kdaj.  »Enkrat se mi je v sanjah vrag prikazal.  Pomni, mi pravi, dobro zapomni, Kastelka: Bog se ne bo ravsal zate z menoj!  Pozabila si ga, zapisala si dušo zemlji, da ti služi; paradiž si prodala prsti za svoje bogastvo in svoje otroke.  Na zadnjo uro se vidiva, stara!  In meni se je zdelo, da odgovarjam: Pridi, zlodej, kar pridi!  Samo da ohranim gade in grunt, drugo mi je deveta briga; kar držim, ne izpustim, če me tudi vzameš po smrti.«  »Nu, mati, braniti svoje ni greh, zasluga je!« meni Janez, ali sveta groza mu lije v kosti.  »Braniti svoje ni greh, toda greh je misliti na več.  Zemlja je pokazala, da me hoče imeti zase — kadar sem se obrnila k drugemu, je bilo zlo.  Še vas gadov sem se bala dotekniti, prav do zadnjega me je bilo strah.«  »Tudi tako ste bili dobri za nas; kar smo, ste vi dali!«  »Zdaj pravim: motiš se, za to ne more biti kazni.  Tudi ona ima rada žito, ki raste iž nje, in vendar ji sonce ne neha sijati.«  »Ne, mati, za to je ni kazni; zemlja hoče, da bodi srečno, kar diha na nji.«  »Kosček zasluge prinese vsak na oni svet,« ugiblje vdova.  »Za moje grehe ste vi lehko boljši ljudje; in Bog mi všteje, da bi bili drugače cigani.  Malokdo si zasluži nebesa brez kruha in strehe: naša se je majala komaj par let, pa moram zato preklinjati do groba.  In zdaj povej, Benjamin, kam hočeš jeseni?«  »Nikamor, mati, dokler se ne zvedri.  V burji je dobro sedeti na svojem.«  »Doma ostaneš?«  »Pri vas.« Toplo ji pogleda v lice.  »Tehtal se bom, delal, pazil v svet in poslušal zemljo, kaj pripoveduje.«  »Poslušaj; ali potem ji gospodari, da jo boš prav razumel.«  Komaj skrije zmagoslaven smehljaj; gruda je mogočna ljuba, in kdor jo enkrat objame, ga več ne izpusti.  »Posli!« ga stavi opoldne pred družino.  »Dokler se Joža ne vrne, je on zraven mene vaš gospodar.  Kar zapove, je moja volja, kar obljubi, moj dolg; njegova beseda je moja!«  Srečno gleda Janez in rdi kakor mladi kralj, ki prvikrat čuti krono na čelu.  Mati sliši topove na meji, le volka ne, ki tuli blizu.  Ne vojna, poslednji dan je tu; ves svet zdaj skleplje račune.  Ni je ljubezni, ki bi ne upala, ni ga sovraštva, ki ne bi dvigalo noža ta čas.  Kdo je suženj, pa ne čaka svobode?  Kateri trinog ne kuje novih spon?  Sleherni pohlep izteza roko; čuj in straži, zemlja dedov, strni se tesno, poldrugi naš milijon!  Prihajač in Judež hočeta dopolniti desetstoletno delo, pečat je urezan tvojemu poginu.  Zdaj govori sila, in tvoja je majhna; greh vlada svetu, in ti si bil pravičen; v uho sodnika siče laž — kar močni rad verjame, je resnica!  Jud-premogar se brati z jaro sodrgo; trški pisači, štacunarji in pitani oštirji s tirolskimi klobuki stikajo glave in šušljajo, poglede zamaknjene v sliko te lepe zemlje: daleč drže bele ceste, ob cestah se ziblje drevje, na drevju mrtvaško sadje — najboljši rodú, ki se ni dal ubiti ...  Osirotela čreda moli gamzov šop; nežna deca joka v tuji šoli, poje po taktu lehrerjeve palice pesem zmage nad svetinjo svojih mater.  Tako se menijo, ko teče zanje naša dobra kri.  Maščevanje piše črna pisma; ne pomniš nič sovražnikov, Kastelka?  Komu si tresla pest?  Koga vzame satan prvega?  Petindvajset let je zdaj temu; ali Petschnig ni pozabil.  Herr Petschnig udari gada, ko tebi nič ne more; on kaznuje otroke in otrok otroke, kakor Gospod, bog vojskinih trum.  Čez štirinajst dni bo sam verjel; pogladi si trebuh in se napihne, zaslugo razmazano po vsem obličju.  Od poldne do poldne je bil Janez gospodar; k obedu prirožljata dva žandarja s komisarjem.  Vdovi pade žlica iz rok; gad jih gleda, čudo kako mirno:  »Koga iščete?«  »Janeza Kastelca!« ropoče stražmešter; danes mu štrle brki naravnost pod oči.  »Mene hočejo,« se Benjamin obrne k stari.  »Ne strašite se, za Boga, ne govorite; molčite, mati, mislite na grunt, na vse ...  Vi veste, da nimam skrivnega na vesti.  Ali je zmota ali obrekovanje ...  Kastelka, drži se; dovolj, da enega zadene!«  Težka roka mu pade na ramo:  »V imenu zakona!«  »Čemu!« pobara Janez z rezkim glasom.  »Prehitro zveste,« se sovražno zmrdne komisar.  »Skromni bodite, mladi mož!  Vklenite ga, in pri najmanjšem poizkusu ...«  Dve mrzli železni sponi mu stisneta zapestja; drugi orožnik pomenljivo nagne puško z ostrim bajonetom.  Kastelka sloni na mizi, oprta na stisnjene pesti.  Začenja se Kalvarija, na vsakogar pada veliki križ; da je ne sliši zemlja vpiti v tej minuti!  Ali veriga zarožlja med sinovimi rokami; glas se začuje kakor vihra v hojah; vdovine oči so strašne, zalivajo se s krvjo, in mizna plošča poka med njenimi prsti.  »Mati,« krikne Janez bled, »ne delajte mu veselja, kdor je kriv!  Naj ne vidijo solze v vaših očeh, naj ne slišijo vašega joka; s častjo in slavo se vrnem, mati ...«  »Hm,« gode stražmešter, »to ni gotovo!«  Janez ga ne pogleda.  Toda Kastelka se je vzravnala:  »Dveh je zadnja beseda, pravice in Kastelcev« oznanja kakor s prižnice.  Skoro bi bila vesela gada.  Kakor bor stoji, pogled mu plapola, verigo nosi kakor žezlo, obraz mu sije od ponosa.  To ni obraz človeka, zemlja je, ki odseva zarjo mučenikov!  Ali vdova gleda v duhu ječe in vešala ter moli sama pri sebi:  »Še to pot pomagaj, ti tam, ki mi stojiš ob strani; Bog ali satan, vzemi mojo dušo v odkup!«  Gospodje opravljajo hišno preiskavo; ves dom pretikajo od vrha do tal, vse kašče, shrambe in podstrešja.  V fantovski sobi je plen bogat.  »Zastava?  Za puntarje, že vemo.  Z risanico je hodil Joža na srnjaka?  Mhm, to se razume; petnajst nabojev — tetete, čimdalje lepše!  Pa zemljevid slovenske zemlje, ki bi jo radi odcepili!«  To so reči, ki jih plačujejo s konopcem; ali Janez ne trene z očmi.  Smehlja se: le kdo je iztuhtal vse tako neumno?  Še usta ni da bi odprl, sodniki se bodo zvijali od smeha!  Par knjig zatlačita žandarja v svoji torbi; ozri se, Benjamin, poslednjikrat!  Jo slišiš, zemljo, kaj ti poje v solčnem blesku?  Orehe, kaj šume, zeleno trato, kaj pripoveduje?  Kremen, ostani trd!  »Bog z vami, mati; vrnem se — vesel odhajam!«  »Vidim, gad; korajžo!  Zdržim, dočakam te ...  Voz je zaprežen.«  »Voz — zame?  Izprezi, Lipe, konja v hlev!  Vsi naj me vidijo; Kastelci ne povešamo oči.«  Vdova stoji na pragu, trka s palico, gleda za njimi; črno ljudstva se je zbralo pokraj ceste, da bi videli gada v železju.  Gredo: Janez naprej, žandarja zadaj, komisar v vas, kjer ga čaka voznik.  Veriga tiho žvenkeče.  Povsod šepet, ženske ihte, nihče se ne smeje; ko stopa mimo, se Galjot odkrije, za njim vsi.  Na Kastelcih ni madeža, čast komur čast!  Ob vodnjaku zaječi: Zina je planila k njemu, obraz belejši od snega.  »Stran, v imenu zakona!« jo goni stražmešter.  »Suni!  Poljubim ga vendarle!« Na usta, in niže, na vklenjene roke.  »Svete so; ali me blagosloviš ž njimi, kadar prideš?«  Ženske jo prestrežejo ko mrtvo.  »Do svidenja, vi ljubi moji!« klikne Janez.  »Bog s teboj!«  Ali zdaj — tega ne pozabi vsa dolina: traptraptrap koleselj izza vogala, v koleslju Petschnig, trški župan; volk je tu, da izpije čašo zmagoslavja.  Koga si s stolom, stara, koga si gnala: marš?  Nizko se skloni sovražnik z voza:  »Verräter, Hund!  Na cesti bi ga potolkli, izdajavca ...  Ná — fej!«  In mastno pljune Janezu v lice.  Gad se zdrzne, krikne, trga; oba žandarja ga komaj držita, kri mu lije izza nohtov.  Zdajci odneha; kakor plamen mu leti pogled po ljudeh:  »Judežev pljunek na mojem obrazu!  Kje si, da ga ubiješ namesto mene?«  Toda levinja je gledala s praga.  Že leti, že je snela vile pred hlevom, pet mož jih komaj izdere njenim pestem; vdova hruje naprej, razbija množico vsaksebi, kreči nohtove, kaže zobe ko gol nož izza pasa.  Že je tam, leze v koleselj; Petschnig tuli, rjaveč se vzpenja, Kastelko strgajo nazaj.  Dvajset rok jo drži, vsa vas visi na nji kakor roj na veji.  Zadavi ga, čeprav mu ne dado pregrizniti grla.  Hu, grozotni glas, ko da se para zemlja na celem:  »Stekli pes, krvoses, zemljegolt!  Glejte, ljudje, Iškarijota: v zibelki ga je mislil okrasti za očin dom, in sem ga pregnala; zdaj se maščuje, toži po krivem, pogublja nedolžno kri!  Poznam te, vampasti Judež, ti si ga zaznamoval!  Si odkril svoj obraz in zapisal, kdo si, krivoprisežnik, zavratni morilec?  Čuj, volk, in vsi poslušajte: izdajavec pogine od svojega dela!  Meniš, da moram roko položiti nate?  Haha!  Na drugem koncu sveta te ubije materina kletev: ne zaspim, ne jem, ne pijem, dokler živiš ...  Preklet!  Preklet!  Preklet!«  Množico stresa mraz.  Žandarja z gadom hitita svojo pot, Judež Iškarijot zeleni groze, bije konja, drevi, ni ga več; in vdova kleči sredi ljudstva, joče k nebu, tuli k zemlji, moli k Bogu in satanu za maščevanje.  Drugič zahaja solnce.  V tujem mestu ženó Janeza po razjarjenih ulicah; psovke frče kakor divji sršeni, pljunki oblivajo glavo in prsi, kri čelo in lice jetnikovo.  Toda Janez stopa ponosno: ž njim gredo duše pradedov, ki so jih vlekli pod Brežicami na kol, pred njim obraz zlatolaske, in njiju oči si pripovedujejo, kako človek smehljaje trpi.  Le mati ga ne spremlja.  Doma sedi na prazni sinovi postelji ter gleda srepo čez gore; še Galjotove Zinke ne vidi na pručici ob svojem znožju, ne sliši je, ko tiho joče v njeno krilo.  Kastelka ne je, ne pije, ne spi, ona moli svojo strašno molitev.  Sosed Jelen potrka, z grozo v vseh črtah obličja:  »Petschnig je mrtev, gospa Kastelčeva!  Pred dvema urama ga je zadela kap.«  »Mrtev?« Vdovino lice oživlja v temni zarji.  »Kaj je povedal pred smrtjo?«  »Govoriti ni mogel več; še svetega olja ni učakal.«  In sosed hiti, kot bi se bal.  Kastelkina misel ubija; poslej jo bo stražil trepet, črni psi bodo vili okrog hiše v viharnih jesenskih nočeh.  Le Zina se je ne boji; in vdova se sklanja k nji, zamišljeno mrmraje:  »Zinka je dobra, dobra ...  Laske bi ji pobožala v njegovem imenu, roko bi ji položila na glavo; pa nemara je bolje, da ne ...  Pojdi, mala, pojdi; trudna sem nocoj.«  In veli odgrniti posteljo ter prinesti belega kruha in vina.  Visoke zvezde gledajo z enim očesom na bojne poljane, z drugim v Kastelkino sobo, kjer leži mati med snežnimi rjuhami; še v spanju je kletev na njenih ustnicah, in roke se ji krčijo na praznem životu, kjer je nosila svoje gade.  Gospa sanja: črni vrani so ji razkopali srce; brez njega ne more živeti ne umreti.  Zdaj prhutajo nad njeno glavo, krvave kose v krempljih, in krakajo s hudobnimi glasovi:  »Kaj daš, da jih vrnemo: zemljo ali gade — povej!«  In Kastelka ne da tega niti onega, ne more živeti ne umreti, še vpiti ne more, da bi povedala svoje gorje.  Dnevi so se razlezli v tedne, da nihče ne ve kako.  Že se je tigra opila krvi; v zadnjo kočo sega njen glas, v najbolj zaklenjeni hram, in strašne tožbe ji trepečejo izpod rdečih krempljev po vsem širokem svetu.  Vojna?  Dve polovici zemlje, ena večja, druga manjša, sta se spopadli kakor dve besni želvi velikanki.  Čeljust melje čeljust, šapa lomi šapo, oklep rožlja na oklepu, želva trga želvi drob iz života; vsaka hoče požreti drugo, da zraste od njenega mesa.  Toda nista si kos, nobena ne zmore sovražnice.  Pazi, mala želva, vsak hip bo po tebi, velika je sedemkrat jačja!  Toda mala zver je huda in urna; krvavi, ali grize in trga, da svet ni videl tega.  Živ krst ne ve, kakšen bo konec borbe ...  V mesto so pripeljali prve ranjence.  Njih povesti gredo od ust do ust in rasto kakor plazovi.  Niti staro srebroglavo solnce ne pomni grozot, enakih tem, ki mora zdaj sijati nanje.  »Da, da,« zdihujejo sivci pri Galjotu, »svet se levi, in vsaka nova koža je slabša od stare.  Tak v to smo zabredli z vsemi ongá, izumi!«  »Če pomisliš, kako je bilo pred sto leti ...«  »Takrat so lepo marširali semintja; smolo je moral človek imeti, da se je zleknil v travo.«  »In komaj si dobro zaduhal smodnik, je bila parada pri kraju.«  »Kajpak!  V štirinajstih dneh je bilo vse opravljeno; amen, spet smo si dobri, Bog daj srečo, ljubi sosed, pa nič ne zameri.«  »Takrat je bilo skoraj veselje, kakor pretep na žegnanju; dandanes gredo milijoni drug zoper drugega, in kar z mašinami se pobijajo.«  »To, to!  In s kakšnimi hudičevimi!  Kanoni pokajo hitreje od pušek v naših časih, puške jezikajo kakor babe, in zraven tiste mrtvaške raglje: komur zapoje, zbogom oča in mati.  Eh, marsikaterega ne bo nazaj!«  »Jaz pravim, da so se nalašč zmenili, ker je preveč ljudstva na svetu ...«  Očanci kašljajo, sučejo kupice in zamišljeno kimajo v mizo.  Navadna mokra pivska miza je, toda zanje polna slik; v mlakah vina vidijo polja, nastlana z mrtvimi ko senožeti z mrvo: drug pri drugem in na drugem, vsi rdeči in beli.  Sleherni se boji zagledati med njimi sina.  Vsak dan je več novic.  Rus je navalil s strašno silo, kozakov je kakor kobilic v Egiptu; Rus je vražji, nobena vojska mu ni kos.  »Pa čudni dedci so ti Rusi!  Namesto, da bi ti odrezali glavo, če te ujamejo na samem, te lepo pozdravijo, nasitijo in napojé, in še pokramljajo s teboj: nu, hodi zbogom, doma pozdravi pa oglasi se kaj.«  »V boju jim, pravijo, ni para.  Gredo, kar naprej gredo, bolj ko pokaš nanje, huje pritiskajo.  Naši že kar ne vedo kaj storiti, da bi jih pregnali.«  »V Galiciji je vroče te dni.  Zdaj ali nikoli, so rekli generali.«  »Hudo je, hudo.«  Nikjer ne vidiš človeka, da bi se smejal.  Jela hodi bleda in mrtva, z Joževimi kartami na golih prsih.  Še vedno ližejo zublji noči, ko sta se objela v senci kapelice.  Nebo in zemljo bi prodala, da se vrne k nji, v pekel bi šla, da ga vidi le uro prej.  Z okrutnim veseljem posluša druge, ko tarnajo za svojci.  Že hlipa v vasi prva vdova, vpije mati za edincem, ki je pal; toda Jela šepeče:  »Naj vsi poginejo, samo da ostane moj ljubi živ.«  Galjot jo vidi, kako trpi.  Marsikdaj bi tolažil, ali stori se mu, kakor bi hotel prijeti z roko za skrito belino dekliškega telesa.  On čuti, da stoka v tem srcu ženska, poznajoča svoje globine; oba bi gledala v tla, če bi govoril.  Večkrat se ozre nanjo s strani; obrite ustnice se mu zganejo, zakaj oče je oče.  Toda mahoma strese glavo in umolkne, preden je zinil.  »Da bi vsaj rajnica živela,« vzdihne sam pri sebi.  »Križ je imeti odrasle hčere v hiši in ženo pod zemljo.«  Kadar se Jela sredi noči prevrže na postelji ter sune odejo s sebe in se dobro sliši, kako grebe s prsti v razgaljeno grud, vstane Zinka tiho v svojem koncu sobe; v sami srajčki pride bliže in sede k sestri.  »Ne premišljaj, Jela, ljuba moja.  Spančkaj, da hitreje mine čas.«  In brodi z nežnimi prstki po njenih razpuščenih laseh.  »Mari tudi ti ne spiš?« vzdigne sestra glavo iz blazine; čez minuto povzame s trpko zavistjo: »Kaj veš ti, kako je človeku spati — s tem!«  Zaihtela je: mala se nasmehne v mraku.  »Jokaj, Jelica, tako ti odleže.«  »In ti, ne jočeš nikoli?«  »Da, včasih; ne zmerom, kakor ti.«  »Otrok!  Ti ne veš ničesar.  Ti tega ne poznaš.  Ali te nič ne skrbi?  Si res prepričana, da ostane živ in zdrav?  Pustili jih bodo stradati, dokler ne pomro; ali pa si umislijo lepega dne in jih postrele.  Kdo ve, kaj se lahko zgodi v teh časih,« dreza Jela sestri v srce, da bi se razbolelo: tako dobro de, če sta dva skupaj nesrečna.  »Ne dam se ti oplašiti, ne!  Ali bi mu pomagalo?  Kadar pomislim, kje je in kaj mu preti, si ponavljam samo: tega ne sme biti, ne sme ...  Vsa lepota sveta bi se razsula v laž, ako bi poginilo, kar je med nama.«  »Eh, žal je njim lepote sveta!«  »Ne sme se zgoditi, ne sme!  Janez se vrne, in vse bo še lepše, nego je bilo.  To si mislim, kadar me napadejo črne skrbi, to hočem toliko časa, tako vroče in napeto, da se mi zvrti v glavi ter čutim, kakor bi šla moja volja v gostem toku naravnost do njega.«  »Brezžični brzojav!« se nasmehne Jela po sili.  »Le norčuj se, sirota.  Videla boš, z voljo in vero izmolim gada iz vsega.«  »Nu, da ...  Saj ni storil ničesar.  Oproste ga in pošljo domov.«  »In vojna bo kmalu končana, Joža se vrne k moji črni muci, kaj?  Svatovanje bo na Galjotovem in na Kastelčevem, Jelica vzame Jožo, Zina zapleše z Janezom — kaj?«  Mala je hvaležno zlezla k sestri ter popravila odejo.  Dekleti se držita s toplimi rokami okoli vratov; Zinka poljublja Jeli solze z obraza in začne v tem polagoma misliti nanj, kako leži v ječi, nemara na golih tleh, mogoče v železju, in zdajci sama zajoče.  Tako ihtita druga v drugo; nazadnje se strnejo slike temnic in bojišč v nekaj zmedeno mehkega in fantastično pisanega, kar miglja čez oči liki turška žida ter šumi in boža, tiho in rahlo, dokler ne zatisne trepalnic.  Joža piše domov: zdrav je, nič mu ne manjka, ognja se je privadil, mati naj ne skrbi.  Kastelka se je medtem pomirila; fantovska soba je zaklenjena, ključ leži globoko v njeni pisalni mizi.