Visok mlad mož korenjaške rasti je hodil nestrpno po peronu južnega kolodvora na Dunaju.  Prisodil bi mu bil dvaindvajset, največ štiriindvajset let; njegove črte so bile prijetne in krepke, prepojene z izrazom prirodne moči in zdravih instinktov, ki te je dirnil sila tuje in vendar simpatično, ako si ga primerjal s priznano bedastimi obličji Dunajčanov.  In če bi bil srečal mladega čakalca kak človek iz naših krajev, gotovo bi se mu bil nasmehnil radostno in prijazno, misleč si na tihem:  „Vrag naj me vzame, če ni gorenjska kri!“  In mladi mož, čigar inteligentni pogled in spretni nastop je kazal, da utegne biti visokošolec, je želel morda sam pri sebi, da bi srečal ljubega znanca iz domačih krajev.  Nekaj hudega mu je moralo težiti srce, zakaj v svetlih očeh mu je ležala skrb, in prerana guba se mu je risala na močnem, širokem čelu.  Bog ve, kolikokrat je bil že premeril ta peron z naglimi, nepotrpežljivimi koraki!  Drugi državni izpit se je bližal s tisto zoperno naglico kakor vse reci, ki so nam na poti, odprte knjige so čakale na mizici v mračnem dijaškem stanovanju — njega pa je gonila tajna sila venomer semkaj, gledat jeklene kače, ki so prisiketavale z domačega juga.  Marsikakega tovariša je pozdravil, ki je dospel iz domovine — toda pozoren gledalec bi bil opazil kljub temu, da odhaja razočaran, kadarkoli izbljujejo vagoni svoje množice okajenih in trudnih popotnikov.  Tako se mu je godilo zdaj že tretji dan ...  Mladi mož se je mahoma ustavil.  Nemirna zaposlenost uradnikov je bila postala še nemirnejša, ljudje so se zbrali v gneči okrog izhodišča, in v slehernem očesu je zaigralo pričakovanje.  Brzovlak, ki prihaja na Dunaj ob 9. dopoldne, je imel tisto jutro pol ure zamude.  In gibanje, ki se je pojavilo na peronu, je pomenilo, da prihaja.  Zaslišalo se je rahlo drdranje, narastlo mahoma v mogočen, umerjen šum, kolodvor se je napolnil z ostrim sopihanjem pare — zableščali so se jekleni in medeni deli na črnem životu lokomotive — in zdajci je stala pred očmi stena voz.  Truma došlih se je usula okrog našega znanca — truma tujcev, zašumela in se razkropila.  Naš rojak je zmajal srdito z glavo; še bolj se mu je zamračil pogled, in guba na čelu se mu je vdolbla še globlje.  Zopet ju ni bilo!  Obrnil se je, hoteč oditi in čuteč, kako se mu poraja v prsih težka, dasi popolnoma neopredeljena slutnja.  „Nekaj ni v redu!“ je zamrmral sam zase. „ Nekaj je temnega v tej reči, in prav sem imel, ko sem rotil očeta, naj je ne da temu človeku ...“  Takrat pa je začutil na svoji rami tujo roko.  Splašil se je iz misli in se ozrl.  Za njim je stal mož njegove starosti, temnopolt in temnolas; njegove oči so zrle iskro in živo, izpod ostrega nosu so se mu vile predrzne brčice, pod njimi pa je igral gorak, dobrodušen smehljaj.  Vsa postava došleca, ki je držal v levici ogromen kovčeg, kakor da je navaden zveženj knjig, je bila še čilejša in še prožnejša od njegove.  „No, no, spomni se kaj, lepo te prosim.  Javornik!“ je zaklical prišlec in se zasmejal na vse grlo, videč našega znanca, ki se je ustavil na mestu in v svoji osuplosti ni našel takoj besede. „Glej ga zlomka, res me ne spozna!  In kako gledaš — Javornik, človek božji?  Aha, že vem, kaj te tišči, duša kranjska: v Švabico si se zaljubil tu na Dunaju, in zdaj noriš okrog in boš še pamet izgubil — prav ti je! ...“  „Ne bo sile, Dušane!“ Javornikov obraz se je mahoma razvedril, ko je spoznal v dozdevnem tujcu svojega prijatelja Dušana Jurišića, Srba iz svobodne kraljevine. „Oprosti!  Saj ves, da te nisem pozabil, stara sablja — toda glava mi je polna skrbi in zamislil sem se bil tako ...“ je govoril, korakaje z njim proti izhodu.  „Zamislil?  In skrbi imaš?  Saj sem rekel!“ Pri teh besedah je Jurišić ostro pogledal prijatelja.  „Kaj praviš?“ Javornik se je zdrznil in obstal na pragu kolodvora.  „Nič posebnega ...  Res sem te hotel poiskati, kakor hitro dospem na vaš blaženi Dunaj — nekaj bi se rad pomenil s teboj.  Toda za to je časa dovolj, in tudi kraj ni primeren; saj vidiš, da si v napotje častivrednim postreščkom cesarskega mesta!“ je dejal mladi Srb, videč, da se je zadel v Javornika obložen pestrešček z zabuhlim dunajskim obrazom in izpustil vse svoje škatlje in kovčege na tla.  „Govoril bi rad z menoj?“ Našega znanca je pretreslo kakor čudna, silna slutnja.  „To mora biti kaj nenavadnega — ko praviš, da si hotel takoj ...“  „Nič nisem hotel!  Ali veš, kaj je navada starih Slovanov, kadar se vidijo po dolgem času? ...  Če ne, ti moram priznati vsaj jaz, da sem potreben rose kakor trava na pianini.  Ta vražja vožnja.  Nisem sicer prijatelj teh švabskih pijač — to veš! — ampak v tem trenotku bi dal za čašo piva pol življenja ...“  To rekši je poklical izvoščka.  „Saj stanuješ še v starem brlogu, kaj ne da?  No, prav!  To bo vesela tvoja debela gospodinja, ki mi je omenila že predlani, da sem ji simpatičen ...  Za nocoj me povabiš na divan, prtljago odložim pri tebi, in potem greva kam, iskat lečila duši bolni!“  Drdrala sta proti sredini mesta.  Javorniku niso šle iz glave Dušanove besede, da se ima pomeniti z njim ...  Vrivale so se mu šiloma v neopredeljeno skrb, ki ga je glodala v prsih, kakor da je od njih do nje gotova brv, ki se mu mora razodeti v prihodnjem trenotku.  Toda siliti ni hotel v tovariša, in da bi prekinil molk, ki je bil nastal za minuto, je napeljal drug pogovor:  „Preklicano si očrnel to leto, ko te ni bilo na Dunaju!  Belokožec nisi bil nikoli, ali zdaj si takšen, kakor da bi se vračal iz Afrike ...  Kaj si vendar uganjal?“  „To, kar sem jaz uganjal, bi moral ti tudi enkrat poizkusiti, Ivan moj dragi!  Odkar se nisva videla, sem živel do malega ves čas kakor sokol v zraku, izven zakonov tega sveta, kot zver pod milim nebom, ki ima samo zob in krempelj za varuha in prijatelja ...“  Jurišićevo oko se je zaiskrilo v strastnem plamenu, in nozdrvi so se mu razširile, kakor da je udaril vanje veter tistega daljnega, svobodnega življenja.  „Kako to?  Menda nisi šel v hajduke?“ je vprašal Ivan Javornik pol v šali, pol resno.  „V hajduke ni treba hoditi pri nas doma.  Saj je dovolj plemenitega posla v neosvobojeni Srbiji — v Sandžaku, Stari Srbiji in Makedoniji!  Tam doli, kjer poti naša raja krvavi pot in vzdihuje po velikem dnevu osvete.  Tam — biti branitelj in maščevalec svojih zasužnjenih bratov — in tvoja edina pravica je mor tvojih rok, in nož in puška na rami!  To ti je življenje, brate moj, še vse drugačno, nego sva ga živela pred dvemi leti pri vas doma, ko sva lazila po triglavskem pogorju za prepovedanimi gamzi ...  Samo takšno življenje je vredno moža, ki ima um, da misli, srce, da čuti in kri, da jo prelije za to, kar je dobro in pravo! — Vem, vem,“ je dodal čez nekaj časa, „vi ste miroljubni ljudje — to pravite, da bi laglje trpeli.  Namenili ste se, da zajezite železno reko zatiranja z letečimi besedami.  Svobodno vam — rešite se po tem receptu, če pojde.  A radoveden sem, kako bi prijalo tebi, gorenjski Javornik, če bi preživel samo mesec dni z mano tam na starosrbskih brdih, in bi okusil, kako politiziramo mi — s puško in bombo!“  Okrog kočije se je stemnilo.  Zapeljali so se bili v ozko stransko ulico, kjer je stanoval naš prijatelj v hiši, naseljeni z delavci in majhnimi uradniki.  „Pa to ti povem drugič: kako sem bil komita pri vojvodi Dovezenskem in kako smo se igrali s Turki — eh, krasota!  Sve je sveto i čestito bilo, i milome Bogu pristupačno, kakor pravi kosovska pesem ...“ Po mračnih, vlažnih stopnicah sta prišla visoko gori v četrtem nadstropju v majhno sobo, kjer je visela trobojnica nad pisalno mizo in pričala, da brsti v tej zatohli ječi mladost slovenskega študenta.  Javornik je odgrnil žaluzije; pramen solnca, ki se je kradlo preko streh, se je razlil po sobi.  In mladi mož je opazil v tej nenavadni svetlobi, da je dobilo prijateljevo obličje zdajci tudi vznemirjen in razburjen izraz.  Ozrl se je vanj; zdelo se je, da vprašujeta obadva z očmi in že slutita, o čem bosta govorila.  „Veš kaj,“ je povzel Dušan, odpiraje svoj kovčeg. „Premislil sem si.  Za žejo mi daš ti kozarec vode, v krepčilo pa imam sam nekaj malega.“ To rekši je izmotal steklenico rakije, nekaj prigrizkov in škatljo finih srbskih cigaret, češ, „da bo laglje kramljati.“  Sedla sta na ogoljeni divan in si nalila.  Dušanova roka se je začela tresti; mahoma je moral postaviti kozarec na mizo.  Dvignil je obraz; njegove oči so bile nemirne in polne zadrege.  „Tako je torej, kratko in jasno,“ je povzel skoraj brez prehoda. „In ne razburjaj se — saj ni nič hudega.  Stvar je le zagonetna; samo jaz ...  Eh vraga!“ se je prekinil in mahnil zlovoljno z roko. „Tak poslušaj.  Ko sem čakal v Zemunu svojega vlaka, je stal na tiru ravno ekspres, ki vozi proti Turčiji.  Po peronu je hodilo dokaj ljudi, med njimi eleganten moški, angleško obrit, s krasno mlado gospo ...  Vse kaže, da je bila žena; toda njen obrazek je bil čisto svež in mil — dekliški, z eno besedo.  Ali veruješ v ljubezen prvega pogleda?  Jaz verujem zdaj.  V hipu, ko sta se srečali naju oči ... pa saj veš, kako je.  Bilo je po meni.  To se pravi — na popotovanju — kaj hočeš?  Jaz na sever, ti na jug.  Kljub temu sem jo moral gledati hudo zaljubljeno, zakaj videl sem, da me je opazila.  In čudno: njen obraz se mi je zazdel mahoma tako trpeč — nekam odrevenel ... sam zlodej vedi!  Dalje se nisem mogel zanimati — trajalo je premalo časa.  Videl sem le, da je tudi mož opazil moje poglede.  Postal je nervozen, govoril ji nekaj naglo in razburjeno; nemara, da jo je ošteval.  Ko sta stopila v voz, sta šla čisto mimo mene; gospa se je ozrla ... jaz, saj veš, srce mi je hotelo skočiti za njo ... takrat pa slišim, da je padlo nekaj pred menoj na tla ...  Pisk lokomotive — ekspres je izginil — a jaz sem stal še tam in držal v roki papirnat zavojček, ki nisem vedel, ali ga je vrgla nalašč, ali ga je le izgubila ...“  Jurišić se je prekinil; znojne kaplje so mu stale na čelu.  „Zavojček je tu,“ je dejal in ga izvlekel iz listnice. „Do Zagreba sem se obotavljal — ne vedoč, ali mi ga je dovoljeno odpreti.  V Zagrebu — sem ga odprl.  In zdaj — Ivan, povej mi samo: ali je tvoja sestra doma?  Ona — veš, ki je bila pri teti na Koroškem, ko sem bil jaz s teboj na počitnicah.  Kazal si mi njeno sliko ...“  „In tista gospa ji je bila podobna?“  Javornik je skoraj zakričal.  Planil je kvišku, in kri mu je zalila obraz.  „Potrpi!“ je dejal Dušan. „Sklepam torej, da tudi tvoje sestre ni bilo doma — včeraj, ko sem srečal ono gospo v Zemunu.  Ali se je tvoja sestra poročila?  „Pred štirimi dnevi je bila poroka ...“  „S kom?“  „Njen mož je neki von Schratten ...  Prišel je k nam na letovišče, zaljubil se v sestro in pregovoril očeta, ki mu je imponiralo ime — in denar seveda ...  Ves je bil v prstanih in briljantih.“  „Švaba?“ je prašal Dušan s prezirljivim, sovražnim povdarkom.  Javornik je zardel sramu.  „Da,“ je pritrdil tiho. „Jaz ne morem za to.  Dedec mi je bil zoprn tudi drugače; rotil sem — prosil — divjal — nič ni pomagalo.  Stari je trdoglav, a sestri je bilo bolj povšeči kakor ne.  Saj veš, kako so ženske pri nas nerazsodne.  Sprt z vso rodbino sem se odpeljal na Dunaj.  Pri slovesu sem rekel sestri, naj me obvesti, če bo kdaj nesrečna.  Ljubša mi je od vseh že izza mlada, in če bi vedel, da potrebuje moje pomoči, bi šel za njo do konca sveta ...“  „In kakšen je — von Schratten, ali ne? — po zunanjosti?“  „Srednje postave, črnolas, s polno črno brado.“  „Oni v Zemunu je bil obrit.  Toda brivcev je dovolj ob poti.  Ali nima nad desnim očesom ...“  „Brazgotine?“ je kriknil Ivan, tresoč se povsem životu. „Ima jo: majhno rdečo brazgotino — kakor od lučaja s kamnom!  Za Boga, ne muči me dalje!  Kaj je z ubogo Jerico — o, Kriste, Kriste — to je moralo priti.“  „Potem so potrjene hude slutnje, ki so me popadale spotoma,“ je rekel Dušan z drhtečim glasom. „Ubogo dete je bilo videlo pri tebi mojo sliko in me je spoznalo v Zemunu.  Ta zavoj si je bila pripravila gotovo že prej, da ti ga spravi v roke.  Evo ga — poglej in sam presodi!“  Ivan je odvil zavoj; iz njega je padla slika.  Njegova — bratova slika!  Na zadnji strani, pod firmo fotografa — njegov lastnoročni podpis.  „Rekel sem ji — usodna slutnja, ki mi je velela to opreznost! — rekel sem ji: Če bo pazil nate, pošlji mi mojo sliko ... nič ne piši, vedel bom brez tega ...  Ali pa — toda kaj je to?“ je vzkliknil Javornik s turobnim glasom.  Poleg slike je ležal tiskan list: stran iz Prešernovega „Krsta pri Savici“.  Javornik se je sesedel v naslanjač.  Roke so se mu tresle tako, da je padla fotografija na tla.  „Prosim te, Dušan,“ je izpregovoril trudoma, „tam ... samovar ...  Nažgi ga.  Tako ...  In zdaj — razgrej papir, ki je bil zraven ... previdno, da se ne vname ...“  Dušan je začel ogrevati list nad modrikastim plamenčkom.  V vročini so se začele pojavljati črke — debele rjave črke — kakor da niso pisane s peresom, marveč s koščkom lesa ali z drobnim ženskim mezincem!  Ivan je iztrgal prijatelju list.  Čital je: „Reši me! ...  Carigrad ...  Moj mož je strašen človek!“  „To je pisano z mlekom,“ je pojasnil prijatelju z zamolklim glasom. „Kot otroka sva našla v neki knjigi ... in potem, že kasneje, mi je pisala večkrat tako.  Da boš bolj vesel, ko boš cital, je dejala ...“  Dušan se je udaril z roko po čelu.  „Reši me!“ je vzkliknil. „Pred tednom dni mi je pisala, da pojdeta“ z možem v Pariz na ženitovanjsko popotovanje, ker je dejal, da Italija ni več moderna ...  In jaz, tepec, sem hodil na kolodvor ...“  „Ali je imela Jerica kaj dote?“ je prašal Dušan nenadoma.  „Dvajset tisoč ...  Zakaj?“  „Samo tako sem prašal.  Ubogo dete!  Kaj je morala doživeti v par dneh tako strašnega, da ti je napisala skrivaj ta klic iz bede?“  Ivan je molčal, zakrivaje si obraz z rokami.  Debele solze so mu polzele izmed prstov.  „In kam jo je vlekel — ta lump!“ je izbruhnil nenadoma. „Kje trpi zdaj sirota, rev išče nedolžno ...“  „Carigrad!“ je dejal Dušan važno. „Carigrad, stoji tukaj — in ne brez pomena.“ „Ne obupaj, prijatelj!  Saj veva, kaj nama je storiti; iskala jo bova. in odpraviva se takoj, če ti je prav.  Samo nekaj te prosim: kadar ju najdeva — njega prepusti meni!“ Pri teh besedah je postal Dušanov glas tako trd in krut, da je stresla Ivana groza. „Staremu komiti ne uide, pa če bi se skril z njo v zadnji kot Turčije.  Brate moj, povedal sem ti, kako se mi je zgodilo v Zemunu; in zdaj ko veva, da je tvoja uboga sestrica v nesreči, mi je dražja kakor luč oči.  Iskala jo bova z enim srcem in eno dušo, in najdeva jo — to vem — morava jo najti!“ je vzkliknil strastno ter dodal tise: „Morava, ker jo — ljubim ...“  Molče sta se objela prijatelja, z zavestjo, da sta sklenila vez, trdnejšo od zidanega hrama.  Ivan je naglo pospravil, kar se mu je zdelo najpotrebnejše za pot.  Ko sta šla po stopnicah, mu je rojilo po glavi tisoč neverjetnih možnosti; v teh mislih je preslišal prijatelja, ki je mrmral med zobmi:  „Saj vem, kakšni so taki von Schratten ...  Dvajset tisoč dote — in stari jo je gotovo naštel na mizo — pa še sveže, mlado blago povrhu ...  Ha, Švaba!  Kamor pride, je dušekupec!“  Kdo izmed bralcev še ni občutil sile, s katero se polasti človeških misli jekleno petje železniških koles?  Tisto enakomerno, suvanje železja rodi v duši nebroj obrazov, slika za sliko vstaja v tebi, sen za snom, in kakor v jeklu ni mehkobe, tako tudi v mislih na železniški vožnji ni strahu; upanje in samozavest se porajata v tvojem srcu, in ko te prinese črni konj do cilja, si ga v resnici vesel!  Javornik in njegov pogumni prijatelj sta si bila izbrala alpsko progo; po treznem preudarku sta bila sklenila, da se mora Ivan oglasiti doma, ker izve gotovo kaj važnega za njiju bodoče zasledovanje.  In ker je ležala rodna vas skoraj tik ob gorenjski železnici, je pomenila vožnja po državni progi dobre tri ure prihranjenega časa.  Tri ure — to je mnogo za človeka, ki ve, da preti ljubljenemu bitju nevarnost!  Sicer pa jima je spotoma narastel pogum; nič več nista dvomila, da morata priti do cilja.  Dušan ni omenjal Ivanu svojih posebnih šumenj glede Jeričinega soproga, in tudi naš rojak si ni ubijal glave z malenkostmi:  „Kar bo treba, narediva,“ je dejal. „Bojni načrt se bo razvijal sam od sebe, in tvoja znanja, o katerih mi pripoveduješ, nama bodo v nemajhno pomoč ...“  „Tako je!  Saj praviš vedno: Korajža velja!“  „Korajža velja!  In vem, tudi Jerica ima srce na pravem kraju; dekle je res, toda gorenjsko dekle — dekle in pol!“  Ob teh besedah se je nekaj trpko stisnilo v Jurišićevih prsih; vendar pa ni hotel spomniti prijatelja, da je bil Jeričin obraz ob njiju čudnem srečanju tako nekam plah in zbegan, kakor da nosi na duši jarem tajinstvene sile ...  Vlak pa je drdral, drdral vse naprej; edina misel v njegovem železnem srcu je bila: Do cilja!  Vozila sta se po koroških tleh, po tistem krasnem kosu slovenske zemlje, ki je zasužnjen in ponižan kakor nobeden drugi.  „Vaše Kosovo!“ je rekel Dušan zamolklo.  „Ne bojte se za nas!“ je odgovoril Ivan. „Z novim časom pridejo novi ljudje; kmalu bo zmanjkalo ponižnih, in takrat zapojemo novo pesem!  Odklenkalo bo hlapcem, ki jim je vsak von Schratten drugi bog, če pride prodajat v naše kraje svojo kulturo in kvarit poštena slovenska dekleta.  Sam Bog nama daj, da zalotiva razbojnika dovolj na samem; to mu razloživa po stari kranjski šegi ...“  „In po srbski!“ ga je prekinil Dušan z usmehom.  „Po jugoslovanski torej! — mu razloživa najin politični program ...“  „In Bog daj, da bi mu prihitel še kateri na pomoč: za naju dva je eden premalo ...“  Tako se je razpletel med prijateljema razgovor, ki se ga utegne bralec spomniti, kadar dohitimo njiju poznejše nevarne prigode na divjem Balkanu.  Toda zopet se je upehal železni vranec z nemškega severa; udarci jeklenih kopit so postajali vedno počasnejši ...  „Kul-turrr!“ je udarilo še enkrat in zahreščalo na gladki progi: vlak je obstal na Ivanovi domači postaji.  „Do svidenja, brate!  Kakor hitro dospeš v Belgrad — oglasi se pri ‚Belem orlu.‘ Ali te počakam tam. ali pa odhitim naprej in ti pustim obvestilo.  Ti glej samo, da prineseš tudi z doma kako vest za najino rabo ...“  Še enkrat je stisnil Dušan prijateljevo roko; vlak je zažvižgal — mahljaj z roko — Ivan je stal sam pred postajo.  Domača hiša se je dvigala par streljajev od ondot na zelenem griču — pristna gorenjska hiša, ki pa je kazala že na prvi pogled vse znake nenavadnega blagostanja.  Stari Javornik je bil spreten gospodar; pomnožil je bil svojo dedščino tako, da mu že zdavnaj ni bilo para daleč na okoli. „Gospod Javornik“ so ga klicali zdaj sosedje in spoštovali njegovo mnenje v vseh občinskih rečeh.  Prsi so se razširile Ivanu, ko je zavil mimo lične vile, ki jo je bil oče zgradil za letoviščarje, pred rodno hišo, obsajeno z jablanami.  „Boljše bi bilo, da ni prišlo vse to premoženje, gospodstvo in tuja navlaka v našem domu: ne bila bi se vgnezdila tuja misel in tuji ljudje ...“  Toda pozdravil ga je širok, porogljivo dobrodušen smeh:  „Oho, Janez!  Takšnega pa še ni bilo: zdaj pride, ko je že vse pospravljeno po svatbi ...  Boš vsaj drugič vedel, da ni lepo, če se mudi študirat — iz same gole trme!“  Oče je stal na pragu, visok, plečat mož v polugospodski obleki, z debelo smodko med ustnicami.  Počasi, kakor se spodobi očetu, ki bi moral biti bridko užaljen, če bi ne bil tako blagega srca, je pomolil sinu roko.  „No, zdaj vidiš, če je bilo treba, da sva se tako skregala!“  Resno je pogledal sin očeta in bol se mu je oglasila v srcu:  „Kako bo siromaku prihodnjo minuto, ko spozna svojo krvavo zmoto?“  „Treba je bilo oče, je odgovoril z drhtečim glasom, držeč starega za široko dlan. „Stopiva v hišo, da naju kdo ne sliši; in bodite pripravljeni — hudo je, kar vam imam povedati.“  Starodavno, domače pohištvo je ležalo zavrženo pod streho; kmetska izba je bila poslikana s šablonami in napolnjena z mestno robo, ki preplavlja svet iz velikih tovaren.  In še bridkeje kakor nekdaj je občutil Ivan zdaj to izpremembo; odkimal je očetu, ko mu je pokazal z roko na zofo, ter sedel na star kmetiški stol, ki je stal po naključju v kotu izbe.  „Oče!“ je izpregovoril počasi in s povdarkom, ohranjaje si trudoma mirno kri. „Prav sem imel, ko sem vas prosil: ne dajte Jerice temu človeku — če ga tudi sama rada vzame.  Kdo ga je pa poznal?  Jaz ne — in tudi vi ga niste.  Prišel je, rekoč, da je graščak na Solnograškem; to lahko reče vsak.  Bil je tu na letovišču kakor sto in sto ljudi — tujcev, ki jih ni moči pretehtati, ali prihajajo z odkritim srcem.  Vedi sam Bog, ali se res piše tako, kakor pravi, in ali ima res kje kako graščino!  Kramljal je z vami, hvalil vas, da ste pameten mož in da govorite dobro po nemški, pripovedoval, kako silno ljubi cesarja in kako se zanimajo na Dunaju za Gorenjce, ter vam obetal, da bo izposloval po svojih znancih visoke podpore za tujski promet ...  Zato, samo zato ste ga imeli za finega gospoda!  In vi, ki pravite vedno, da je denar sveta vladar, se niti niste prepričali, ali ima kaj denarja.  Še računa mu niste predložili — kako bi, ko je postal vaš zet.  Vse to bi vam rekel, a kaj, ko je ...“  „Ko je zaman!“ je zaklical stari Javornik trdo. „Ali meniš, da sem otrok?  Moj zet in tvoj svak, ki se lahko ponašaš z njim, mi je pokazal vsa pisma — vse listine, in tudi pisma svojih znancev — svojega strica, ki je general!  Možu, ki se lahko sklicuje na takšne osebe, ne boš očital, da je goljuf!“  In besno je udaril po mizi.  „Potrpite, oče.  Dobro — da je goljuf ne bom trdil tja v en dan.  Toda to vam ponavljam, kar sem rekel že prvikrat: Jerica ne more biti srečna s tem človekom.  Če je bila tudi tri leta v zavodu in se naučila nemško in vrag vedi, kaj še — ona je vendar naturno dekle; ne more razumeti njega, in on je ne more ljubiti res globoko in trajno.  Res ga je marala sama — toda vi bi lahko vedeli, kakšne reve so naše ženske!  Večno so nezadovoljne, pa se zagledajo v takegale ... omamijo jih gladke manire, fino se jim zdi vse skupaj, kaj pa da ... in zdajci misli neumnica, da bo ob njegovi strani sam paradiž, ter je pripravljena roditi otroke sovražniku svojega naroda!“  „Končaj!“ je kriknil oče in planil kvišku.  Žile na čelu so se mu napele v skrajni razjarjenosti. „Schratten je mož, da je malo takih!  Človek, ki govori o cesarju tako spoštljivo in poroči dekle — on, kot plemenitaš — čeprav mu njen oče ne more našteti več kakor bore dvajset tisoč kron ...“  „Torej ste mu jih našteli — kar na mizo?“ je vzkliknil sin in vstal takisto, kakor da mu je šinila v glavo huda slutnja.  „Naštel — kar na mizo!“ je ponovil oče s kmetskim ponosom.  „In kam sta odšla na ženitovanjsko popotovanje?“  „V Pariz!“ seje odrezal stari. „Schratten pravi, da je na Laškem zdaj že premalo nobel.“  „To ni res!“ je vzkliknil Ivan.“V Pariz nista šla, ker ju je srečal moj prijatelj v Zemunu — na poti proti Carigradu ...“  Nato je povedal očetu v kratkih besedah vse, kar je že znano našim bralcem, ter položil predenj tajinstveno Jericino pismo na listu iz Prešernovih poezij.  „In še nekaj, oče,“ je dodal nazadnje. „Jerici je tako ugajala njegova črna brada — v Zemunu pa je bil obrit, gol kakor lonec!“  Oče ga je gledal izprva posmehljivo, nato neverno, nazadnje pa se je izpremenil ves njegov obraz; spodnja ustnica se je začela tresti, in oči so zastrmele v široki, otroški plahosti.  „Grom in strela!“ je zamrmral, povešaje glavo. „To so čudna znamenja: v Carigrad, ko mislimo vsi, da se vozita proti Parizu ... obrit, ko je nosil prej brado ... in tole Jericino sporočilo ...  Ne, ne, to ni mogoče!“ je vzkliknil nenadoma, izkušaje se otresti strašne misli. „Kaj se ti blede, fant!  Če bi res ne bilo vse s poštenjem in pravico — Bog nebeški, čemu pa bi bilo vse to?  Kakšen pomen bi imelo ...  Jezus Marija?  Ne, ne ... vse skupaj ni nič, in to pisanje ... ta list ... saj še vrag ne pretuhta babnice, kaj ji pride na um!  Pokregala sta se, pa že misli, da je vse pri kraju — ne, ne!“  In boječe se je ozrl v sina, kakor da bi ga prosil, naj potrdi njegove besede — naj reče, da je gotovo vse le videz — da ni mogoče, da ni res, z eno besedo!  Takrat pa se je zdajci zaslišal izpred hiše trd korak.  Prišlec je stopil po stopnjicah do hišnih vrat in poprašal deklo, ki je stala na pragu.  Ivan je spoznal njegov glas!  Zgenil se je v prvem trenotku, da bi planil ven in skril nezvanega gosta, skril ga kamor koli, samo da ga oče ne vidi ...  Zakaj, ni malo ni dvomil, čemu je prišel!  Toda že je prisluhnil tudi oče.  Njegov zdravi, rdeči obraz je prebledel, kakor da je padla slana nanj,  Spogledala sta se: nekaj groznega je šinilo med njima sem in tja, in kakor bi udaril, je stala v dušah obeh enaka strašna gotovost.  Potrkalo je na vrata in v sobo je stopil žandarski stražmešter Videč — tisti, ki je včasih obračal oči za Javornikovo Jerico! „Kaj — kaj pa je?“ se je izvilo očetu. „Službeno, gospod Javornik, službeno ...  Vašega zeta iščemo — vašega gospoda zeta!“ je dodal stražmešter s porogljivim povdarkom.  „Mojega zeta!“ je zakričal Javornik z nečloveškim glasom: „Kriste nebeški — kaj pa hočete mojemu zetu?“  „Le mirno, gospod Javornik, lepo mirno!  Veste, uradna oseba je uradna oseba ...  Torej, kje se zdaj nahaja vaš gospod zet?  Prišlo je pismo — takšno, veste, ki mu pravijo tiralnica.  Popis in slika soglašata do pičice — tu poglejte.  Posebno znamenje: brazgotina nad desnim očesom ...  Izdaja se za von Schrattena; sicer ima pa svojih petnajst imen.“  „Tak kaj pa je naredil, za Kriščevo voljo?“  „Z dekleti kupčuje! ...“  — — — — — — — — — — — —  „Jezus Marija! ...  Moja hči! ...  Moje dobro ime ...  Moj otrok! ...“  Kakor težka gruda se je sesedel bogataš na kmetski stol, ki je stal zaničevan in pozabljen med novodobnim pohištvom ...  „Oče!  Pomirite se ... za božjo voljo!“ je zaječal Ivan v smrtnem strahu in podprl očeta, da se ni zvalil na tla. „Saj še ni prepozno ... oče, lepo vas prosim ... saj sem prišel, da jo grem iskat! ...“  „Iskat ...  Jerico! ...  Ta lopov ... mojega otroka! ...  Poštene hiše poštena hči — in vsak pes ... ki pride s ceste ... vsem na ...“  „Moj Bog, kaj pa je to?“ je zagodrnjal stražmešter in skočil po dekle.  Veža se je napolnila z ženskim jokom; kuharica Meta je planila v izbo in plosknila z rokami.  „Blagor materi, da jo krije hladna zemlja!“ je zamrmral Ivan, polagaje težko očetovo telo na zofo. „Janez naj zapreže, kar more najhitreje, in po zdravnika!“ je zaklical. „Ve pa prinesite vode in jesiha!“  Nepričakovani udarec je bil zadel starega s strašno silo.  Obličje mu je zardelo kakor škrlat, ustnice so mu posinele; namesto besed je prihajalo iz grla nerazumljivo hropenje.  Po zagorelem moškem licu pa sta spolzela dva curka debelih, vročih solz ...  Odpenjaje očetu srajco, je mignil stražmeštru z očmi, da naj ostane v bližini.  Jokajoče ženske so začele močiti staremu Javorniku sence.  Nabralo se je sosedov, in sleherni je priporočal, kar je vedel in znal. — Toda nesrečnežu se ni hotela vrniti zavest; le tisto težko, bolestno grgranje mu je vrelo iz prs, kakor tožba, zgovornejša od vsake človeške besede.  Voz z zdravnikom se je pripeljal v divjem diru.  Doktor, resen in postaren mož, je poizvedel s par besedami, kaj je gospodarju; nato je velel Ivanu, naj ga puste z bolnikom samega.  Takrat se je ozrl mladi mož po stražmeštru in ga našel slonečega na vrtnem plotu.  Ko je dvignil žandar obraz, je videl Ivan vse njegove črte skrčene v izrazu muke in potrtosti.  „Gospod Javornik,“ je zajecljal žandar, „če bi bil vedel, da bo tako hudo ... strela božja, kdo je pa mislil!  A to vam povem: ljudje pravijo, da sem gledal za vašo sestro, in menda ... bo res tako ...  To se ve, prebogata je bila zame; še misliti ni bilo, da bi izpregovoril ...  A tiste tedne, ko so začeli govoriti, da jo dajejo onemu falotu — da bi ga zemlja požrla! — veste ... ves čas mi je sililo v možgane: Kaj če bi ga enkrat ponoči ... s temle svojim ...“ in krčevito je stisnil puško pri bajonetu. „Pa ga le nisem — škoda je bilo ...  In tudi vi ste bili zoper to ... in vsa vas ... o, kako prav smo imeli vsi!“  Nato mu je povedal, kako da je prišlo naročilo: takoj aretirati!  Von Schratten je bil eden najnevarnejših kupčevalcev z živim mesom, s tisto ubogo, zapeljano robo, ki polni pohotne brloge sirom sveta ...  A kam slediti za njim?  Ivan mu je povedal svoja domnevanja. „V Carigrad?“ je vzkliknil stražmešter žalostno. „Na Turško?  Tam ga ne doseže roka pravice!“  „Doseže ga moja!“ Ivan je zaškripal z zobmi. „In če se mi skrije v sredo zemlje ...“  Takrat pa je prihitel doktor iz hiše; vesela vest se mu je brala na obrazu. „Zavedel se je!  Govoriti še ne more, toda z rokami giblje in ozira se ... gotovo išče vas!  Hitite k njemu!“  Očetove oči so zasijale, ko je stopil Ivan k postelji, kamor so ga bili prenesli.  Hotel je govoriti, toda jezik se je valjal nerodno po ustih; slišalo se je le zamolklo mrmranje.  Zdajci pa se je zgenila roka; dvignila se je rahlo — slabotno — in pokazala z drhtečimi prsti na omaro, ki je stala v kotu; stari Javornik je spravljal vanjo lovske puške in denar.  Odprl jo je in pokazal očetu debelo rdečo listnico.  Bolnikova roka se je spustila na odejo; oči so odgovorile:  „Da, da! ...“  Stopil je k postelji, ter pomolil očetu odprto listnico.  Počasi, s silnim naporom je izvlekel Javornik dva nova tisočaka; sin je iztegnil roko.  „Da, vzemi!“ so rekle bolnikove oči.  Roka pa se je dvignila iznova in se pričela gibati, kakor da bi mahala:  „Pojdi, pojdi!“  Ivan se je sklonil k očetu:  „Za njo? ...  Iskat Jerico? ...  Kaj ne da, oče?“  „Da, za njo — iskat jo!  Reši jo, dokler ni prepozno!“ so zaprosile oči; jezik se je premaknil v ustih, in vzgrgralo je polurazločno:  „Da ... iskat ...“  Vprašujoče je pogledal Ivan zdravnika.  Ta pa je potipal mladega moža po rami:  „Nič nevarnega, mladi mož ...  Ako ne pride kako novo razburjenje, bo vse dobro čez teden dni.  Samo čuvati ga je treba — skrbna postrežba in nič razburjenja — to je prva stvar!“  — — — — — — — — — — — —  Dve uri nato se je odpravil Ivan zopet na pot.  Očeta je priporočil staremu stricu Martinu, ki je sameval v Javornikovi bajti, in Meti, ki je bila hiši druga mati, odkar je spala ranjka Javornica tam za cerkvijo svoj poslednji sen.  Ponosno so sinele planine v popoldanskem solncu in milo se je storilo Ivanu, ko je pomislil:  „Z Bogom, Triglav moj, in vi vsi, kar vas je njegovih bratov!  Z Bogom, oče, ki trpiš tako kruto za svojo slepoto — z Bogom ti, domača vas.  Ali se ne vidimo nikdar več, ali pa kmalu spet, srečni, pošteni in — maščevani!“  Jerica ni mogla razumeti, kako se je zgodilo ...  In vendar je bilo res: sanje o sreči in ljubezni — razbite, srce — nalito z grozo in obupom do vrha, poslednja nada rešitve — izgubljena, izjalovljena ...  Že drugi dan sta bila v Carigradu; ona in njen mož ...  Njen mož? ...  Globoka noč je ležala nad mestom sultanov.  Umolknilo je bilo poulično upitje, umolknil krik čolnarjev na Zlatem rogu; že zdavnaj je bilo izlilo solnce svoje rdeče vino v morje.  Sove so plavale neslišno po zraku, len veter je šumel med cipresami in sikomorami, in tuintam je zatulil pes — gladen carigrajski pes brez reditelja in gospodarja; njegovo tuljenje se je zategnilo v noči tem pošastneje, odgovorilo mu je tuljenje tovarišev po vseh umazanih ulicah — in zazdelo se je za trenotek, kakor da tuli ves Carigrad divjo, nerazumljivo pesem, polno blaznosti in bolečine.  Nato je počasi zamrl ponočni zbor, in molk je zavladal nad mestom — turoben molk, ki je segal s svojim vznemirjajočim dihom v Jeričino sobo in ji davil srce.  Kod je hodil von Schratten?  Saj ga že od jutra ni bilo doma; sinoči pa je spal v sosednji sobi: porinil jo je v to tesno kletko, zaprl vrata in obrnil ključ ...  Medlo je brlela majhna svetilka na vegasti mizici z umazanim pregrinjalom; rože na nesnažni, raztrgani tapeti so plesale v njeni bolni luči čuden, pošasten ples.  Poleg svetilke je stal lesen podstavek s komaj dotaknjeno večerjo; Jerica je parkrat poizkusila jesti, toda poleg čudnega okusa tuje jedi ji je branil strah, kakor da jo uklene zavžitje hrane do kraja in nerešljivo v spone prokletega življenja, čigar nesrečno bližino je čutila od trenotka do trenotka razločneje.  Bila je tam pečena jagnetina, sladčice in krožnik s cigaretami.  Debela ženska s kuštravimi, črnimi lasmi in žoltim obrazom je bila prinesla jedi že dopoldne.  Zamomljala je nekaj v nerazumljivem jeziku in postavila pladenj na mizo.  Jerica je planila nehote mimo ženske na temni hodnik; takrat pa jo je objelo dvoje mišičastih rok.  Brkat dedec enako žoltega obraza jo je dvignil ter jo vrgel na posteljo; furija se je zarezala s porogljivim glasom — ključ je zaškripal v vratih — in jetnica je bila zopet sama.  Toda plašila je ni toliko samota kakor grozne misli, ki so jo obhajale in tkale v njeni glavi odurno sliko — obraz krute, nezaslišane resnice.  Zdaj se je spominjala vseh tistih neverjetnih povesti o deklicah, zamamljenih z blestečimi obljubami ali poročenih po brezvestnih zločincih in odvedenih v tuje kraje ...  In slutila je usodo, ki jo čaka: trepetala je pred uro, ko pride kupec živega plena ter jo odvede v kak skrit brlog, kjer bo brez milosti izročena njegovi pohoti — ali morda celo vsem, vsem in vsakemu, kdor pride ...  Torej je bilo vendar mogoče, da žive na svetu tako podli, propadli ljudje!  Najstrašneje pa jo je morila zavest, da nima v sebi toliko moči, da bi se mu uprla; da bi zakričala na pomoč sredi ceste in opozorila nase ljudi.  Vso silo ji je bil izsesal ta človek s svojim strašnim očesom, obdarjenim s tajinstveno oblastjo.  Ljubila ga vendar ni nikoli!  A drugi dan po tem, ko je prišel k Javornikovim na letovišče, jo je našel samo v hladnici na koncu vrta; čitala je.  Von Schratten je prisedel in začel razgovor — kakor pač govore velikomestni gospodje z mladimi, neizkušenimi deklicami.  Med tem je začutila mahoma, kako srepo se upira vanjo njegov prodirajoči pogled.  Bilo je kakor neviden curek moči, prepajajoče dušo in misli; in nehote je morala vzdržati ta pogled, iskati ga z lastnimi očmi ter mu nuditi odprto pot — vase, v globino svojega srca.  Zazdelo se ji je, da bi ta človek lahko storil z njo, kar bi hotel; ona se ne bi mogla, ne bi znala braniti ...  „Prav rada se bova imela, gospodična,“ ji je dejal nazadnje. „Tako rada — vi niti ne veste!  Ponoči in podnevi boste mislili name ...  Živeti vam ne bo brez mene ...  Ljubili me boste! da ... že zdaj me ljubite ...“  Kakor ukazi so zvenele njegove besede; podjarmile so njeno dušo in vse njeno bitje ...  In vse, kar je mislila potem, kar je čutila, želela in počela — mari ji ni on narekoval vsega tega?  Bilo je, kakor da ji polaga v dušo silne kali, iz katerih poganja vse, kar misli, čuti in dela.  Jerica je zapadla pogubonosni moči sugestije!  Spomnila se je, kako ji je rekel tisti dan, preden je prosil očeta za njeno roko:  „Ako te oče ne da radovoljno ... potem pojdeš z mano — skrivaj — z mano, ker ne moreš živeti brez mene ... pojdeš, kamor bom hotel — na konec sveta ...“  O, kako prav je imel Ivan, ki je prosil, besnel in grozil, naj je ne dado temu tujcu, Nemcu — nje, kmetske deklice, ki ne bi bila nikdar popolnoma srečna ob njegovi strani, niti če je najboljši človek na svetu!  Če bi bil Ivan vedel, zakaj ljubi Jerica Schrattena!  Nastopila sta ženitovanjsko potovanje ...  Kako čudno jo je izpreletelo, ko je zapazila, da se vozita v drugo stran proti Zagrebu, namesto proti severu — v Pariz!  Tiho, boječe ga je vprašala, kaj pomeni to ...  On pa je odložil mahoma vso gladko nežnost, ki ga je odlikovala dotlej; osorno jo je pogledal s svojimi čarobnimi očmi, udaril jo je z zmagujočim pogledom in ukazal kratko:  „Molči!“  Bilo je v Zagrebu, na terasi restavracije.  Sedeli so pri obedu, von Schratten, ona in tuj gospod, ki ga je srečal „slučajno“: grof Pekmesics, kakor ga je predstavil von Schratten ...  Takrat jo je izpreletela groza, ne da bi sama vedela zakaj; govorila sta ogrsko, muzala se drug drugemu in jo pogledovala po strani ...  Enkrat, ko je padlo v razgovor mimogrede par nemških besed, je razločila: „Frisch, jung ... prima Ware ...“ (Sveže, mlado ... blago prve vrste).  In takrat se ji je posrečilo, da je začela premišljati sama pri sebi, ugibati in trepetati ...  Takrat je našla neopazen trenotek, da je pomočila mezinec v mleko in napisala tajno pismo na list iz Prešernovih poezij, ki jih je nosila pri sebi.  In na dolgi vožnji od Zagreba do Zemuna je sklenila porabiti prvo priliko, da poizkusi poslati bratu vest o sebi; zdaj je čutila jasno, da mož nima poštenih namenov.  Kako se je razveselila na zemunskem kolodvoru, ko je spoznala v neznanem občudovalcu Dušana Jurišića, bratovega prijatelja, o katerem ji je Ivan toliko pripovedoval in čigar fotografija je stala v rezljanem okvirčku na njegovi mizi.  Kakor blisk ji je šinilo po glavi: on bo spoznal bratovo sliko — morda ugane, da je namenjeno njemu — ali pa se mu vsaj posreči, opozoriti ga — nemara se mi približa, in morda — morda! — morem takrat prelomiti zlokobni čar, ki me prikleplje k von Schrattenu ...  Izginil je Zemun, izginil Jurišić — kalna megla brezupja in neopredeljenih bojazni je obdala Jerico od vseh strani.  Bog ve, ali najde brata njena poslanica?  In če ga najde — ali se bo spomnil in prihitel za njo?  Če se spomni — ali jo najde v daljni tujini?  In če jo najde — ali ne bo že zdavnaj prepozno? ...  Prepozno! ...  Oh, rajša umreti kakor to! ...  Jerica je stopila k oknu.  Tesno dvorišče je zijalo pod njo kakor črn prepad brez dna.  „En skok tu dol ... en sam ... to je rešitev! ...“ so zamrmrale ustnice.  Obenem pa se je stisnila siroti duša v zavesti, da nima moči storiti tega, ker ve, da ne sme — da on ne pusti ...  Lasje so se ji razpletli in se usuli po ramah.  In mahoma sta se ji ulila po licih dva vroča, tešilna potoka solz.  Jerica se je vrgla pred posteljo na kolena in plakala dolgo, dolgo ...  Nato je zastrmela v medlo luč, poigravaje si z zlatim pramnom svojih las, ki ji je bil zdrknil med prste.  Danes — danes prvikrat se ji je bila zasvetila misel:  „To se razume, da ima nepoštene namene ...  Poročena sem mu, on pa se vede, kakor da bi bila tujka ...  Se ve, nedotaknjenemu blagu je cena višja ...  Gorje mi!“  Izkusila se je pomiriti z molitvijo.  Poiskala je v ročni torbici droban rožni venec, spomin nepozabne ranjke matere, in ga je začela prebirati med prsti ...  Toda v njeni duši ni bilo tistega miru, ki dvigne misel nesrečnega k Bogu.  Zdajci je vstala in stopila k mizi.  Zapeljivo so se belile cigarete na malem krožniku.  Jerica jih ni pušila še nikoli ...  Nekaj je zaškrtalo pri vratih.  Bila je linica, skozi katero je pogledala včasih ona žolta babnica ...  Jerica je zlovoljno stresla rame in se obrnila proč, dokler se niso oddaljili njeni drsajoči koraki.  Nato je naglo zapalila cigareto, vrgla obleko raz sebe in legla v posteljo.  Enkrat še spati — spati, da se vsaj za trenotek spočije izmučena duša.  Saj to je vedela, da se ji tu, v tej hiši, ne zgodi nič zalega; ljudje čuvajo blago, ki je namenjeno, da se proda za drago ceno!  Omamen vonj se je dvigal iz cigarete — čuden, omamen vonj.  Zavilo je možgane kakor božajoča tenčica, bohotne slike so se dvignile v mislih ...  Daljna, opojna godba se je oglasila tam nekje; revna soba z zamazanimi tapetami se je izpremenila v palačo, leskečočo se zlata in dragih kamnov ...  Po dvorani so se sukali vitezi — vrvel je ples prelestnih plesalk ...  V tobaku je bil hašiš, opojni sok konoplje, s katerim se omamljajo orientalci.  Čez dolgo se je zazdelo Jerici, da se hočejo razbežati podobe njenih, sanj.  Sijajna dvorana se je odmikala v daljo; pred Jerico je ostal samo obraz gospe v bogati halji — čutila je, kakor da bi jo nekdo obračal — nato je s trudom odprla trepalnice, težke kakor svinec ...  Tisti hip so se zaloputnila vrata; zaškripal je ključ, in zlobni grohot rumene starke se je začul s hodnika.  Tako mrzlo je bilo ...  Jerica je pogledala po sebi; val gorke rdečice ji je udaril v lice in vzkriknila je od groze.  Bila je gola, kakor jo je Bog ustvaril: njena obleka je bila izginila ... a na stolu poleg postelje so ležala turška ženska oblačila!  Kmalu potem, ko je sedel Ivan na zagrebškem kolodvoru v vlak, ki ga je imel popeljati za prijateljem in izgubljeno sestro, je izprevidel jasno, da se zdaj začenja zanj življenje prigod in doživljajev.  Še preden je postavil nogo v voz, je začutil tuintam oči, ki so ga motrile skrivaj z ostro pozornostjo ter se skrile, kadarkoli je hotel prestreči njih pogled.  In ko je sedel v kupeju drugega razreda, ni dvomil več ni malo, da je opazovan.  „Preglasno sem zahteval listek do Belgrada“, je zamrmral sam pri sebi ...  Tajna policija in mreževje konfidentov je že od pamtiveka univerzalni lek, s katerim si preganja avstrijska vlada strahove slabe vesti; nikjer pa ni ta špecialiteta v tako bohotnem cvetu kakor na Hrvaškem.  Ako se mudiš kot tujec v Zagrebu, ali če je znano o tebi, da si pogledal katerikrat, kakšen je svet tam onostran Donave in črnožoltih kolov, ne moreš biti prepričan niti v svojih najintimnejših opravkih, da ne pazi nate vsegaveden nos in vseslišoče uho ...  Ivan Javornik je posnel po zunanjosti svojih treh sopotnikov, da sta dva med njimi Juda; brez preneha sta gobezdala po nemško, obdajaje se z gosto meglo tiste vonjave, ki varuje sinove Izraela že od nekdaj bližine spodobnih ljudi.  Tretji je bil rdečelas možiček z nanosnikom in pristriženimi brki; gledal je sila prijazno, in videlo se mu je na obrazu, kako rad bi se spustil v razgovor z našim rojakom.  Prilika se je ponudila.  Ivan, naveličan izraelskega parfuma, je izvlekel cigareto, da vsaj nekoliko razkuži dušljivi zrak.  Rdečelasec je bil bliskoma pri roki s švedskimi užigalicami.  „Hvala lepa,“ je dejal Ivan vljudno in kratko.  Toda mož se ni dal oplašiti, in tako se je vendarle razplel razgovor.  Odkod da je?  Ah, Slovenec!  To ga veseli: Slovenac i Hrvat, na uvjek bratu brat ...  In potrebno je, prav potrebno, da se združimo še vse tesneje, posebno v današnjih časih, ko ravnajo z nami kakor svinje z mehom ...  Izprevodnik je prišel ščipat listke in prekinil rdečelasca v njegovem gostobesednem ščebetanju.  In zdaj se je zgodilo nekaj čudnega; Ivan, ki mu je bila dala narava sokolje oči, je opazil takoj.  Rdečelasec ni pokazal nikakega listka.  Pač pa je ostro pogledal izprevodnika in napravil z roko čudno gesto, ki se je zdela kakor domenjena.  Nato je pogledal bliskoma okrog sebe, kakor da bi se bal, ali ga ni kdo zalotil.  Izprevodnik je pomežiknil, dvignil roko malomarno k pokrivalu ter odšel.  Nočilo se je.  Vlak se je sopihaje bližal Sisku.  Rdečelasec pa je silil neprestano v našega rojaka; in človek bi bil sklepal po njegovih besedah, da ga zanima na vsem svetu zgolj politika in nobena druga reč.  „Čujte,“ je rekel naenkrat, mežikaje z zvitim očescem izza nanosnika, ter se sklonil prav tesno k Ivanu. „Ali se vam ne zdi, da bi bilo najboljše, ako bi se mi vsi ... saj veste, Jugoslovani skupaj ... no, saj me razumete — ali ne?“  Njegov pogled je ob visel vprašujoče na Ivanovem obrazu.  „Razumem,“ je rekel Ivan z mirnim glasom. „Toda stopiva malo ven — že prej sem vam mislil zaupati nekaj važnega — tajnega ...“  Od strani je prestregel zmagoslavni in škodoželjni blisk, ki se je zasvetil v rdečelaščevih očeh pri teh besedah.  Stopila sta na hodnik; skozi široka okna je temnela noč, in le tuintam jo je prebodla daljna lučka.  Ivan je spustil najbližje okno in prijel možiclja za rokav:  „Poslušajte, človek božji.  Hotel sem vam zaupati važno skrivnost, da pri nas ne rasto kalini, kakršne vi lovite.  Kdor se spušča v politične razgovore z ljudmi, ki se vozijo brez listka in dajejo izprevodniku tajna znamenja, je večji tepec nego jaz.  Če bi vas pa vseeno mikalo ostati v moji družbi in nadaljevati ta pomenek ... ali mi zaupate, da vas vzdignem za vrat in vas treščim tu skoz kakor mačko? ...“  To rekši, se je obrnil, vrnil se na svoj prostor in se pogreznil v zadovoljnost človeka, ki ve, da je storil prav.  Rdečelasec je segel po svojo ročno torbico in izginil; tudi Juda sta izstopila nekje ...  — — — — — — — — — — — —  Zasvital se je dan.  V rosnem jutru je zelenela brezmejna ravnina, razlivajoča se kakor morje od obzorja do obzorja.  Ob rohnenju vlaka je mahoma preplavila Ivanovo srce otožnost.  O, ti planjava — kakor morje hrepeneča in čakajoča, da bruhne tvoj vihar!  Ti črna zemlja, rodovitna in vsega zmožna, ječeča pod zatiralčevo peto ...  In vendar — kje je bila meja med to zemljo in med domovino?  Ivan je ni čutil; in prav zato se mu je stisnilo srce še bridkeje.  „Ali ni tam in tukaj ena sama domovina, spojena po našem skupnem trpljenju in ponižanju — neodrešena devica, poročena tujemu dušekupcu?“  In že ni mogel več ločiti Jeričine usode od gorja vsega tega izdanega ljudstva.  Tako podobno se mu je zdelo oboje; in tudi Dušan, brat od onostran Donave, je imel svoje mesto v tej primeri — pripravljen, pomagati mu z vsemi silami in žrtvovati se za skupno, srečno in svetlo bodočnost.  Vlak pa je bobnel — čuj, ali ni grmel z železnimi besedami:  „Pride čas! ...  Pride čas! ...  Pride čas! ...“  — — — — — — — — — — — —  Zemunski most!  Kakor vihar je popadlo Ivana tisto strašno in bliskovito čustvo, ki ga okusi pač vsak Slovenec, kadar ga pripelje tukaj železni vranec na srbsko obrežje Save.  Slovanska zemlja, gruda brata po misli in krvi — zemlja svoja, svobodna, od nikogar ne teptana!  Prvikrat v življenju se mu je odgrnila zagonetka svobode ...  In kakor mali otroci, ki so si nedolžni in odkritosrčni ter ne umejo prikrivati genotij svojega srca, je začutil mahoma, kako ga davi v grlu nekaj sladkega in bridkega obenem.  Komaj mu je še ostalo časa, da je segel po rutico in obrnil lice proti oknu: zaplakal je kratko in tiho, a krčevito, vroče — kakor žalostno dete v materinem naročju ...  Toda že se je ustavil vlak na pragu bele prestolnice srbskega kraljestva.  Ivan je skočil z voza kakor prerojen — kakor da stopa v nov, preustvarjen svet.  Nič več plahosti ni bilo v njem, nič več dvoma; tako silno je vrela v njegovih prsih radost neizmernega oddahnjenja.  Svobodna zemlja — zemlja volje in ponosa!  Šele tu se je zavedel naš prijatelj, da vera v moč in pogum premoreta vse ...  Hitel je z drugimi proti izhodu.  Zdajci pa mu zastavi pot širokoplec moški, udari ga po rami in zakliče glasno:  „Kam, brate?  Iščeš Jurišiča?“  Osuplo se je ustavil Javornik in pomeril moža z očmi.  Bil je rjav, brkat in srednje velike postave; oči so mu zrle prosto in resno.  Kar nekako nasprotovala je njih dobrohotnost ogromni brazgotini, ki je klala levo stran obraza v dvoje neenakih polovic.  „Ta je bil že tam, kjer treso svinčene češplje!“ je dejal Ivan sam pri sebi in potrdil tujčevo vprašanje.  „Poslal me je čakat,“ je velel mož z debelim basom. „Jaz sem Jovo Pazarac,“ je dodal, videč, da motri Ivan njegovo postavo z vprašujočim očesom, od srbske kmetske kučme pa do opankov na nogi. „Če hočete, pojdeva takoj k Belemu orlu.“  Naš prijatelj se je naglo sprijaznil s preprostim spremljevalcem, ki ga je odlikovala jakost v besedah in gibanju, lastna po navadi ljudem, ki žive mnogo v vihrah in svobodi.  Dolgo sta korakala po okroglem kamenju belgrajskega tlaka, po stranskih, poluturških uličicah, čez krasne, velikomestne Terazije in zopet po neravni stranski cesti, preden sta se ustavila pred enonadstropno hišo dokaj starikave zunanjosti.  Čez vse pročelje se je razpenjal napis v velikih črnih pismenih: Hotel pri „Belem orlu“ — nad vrati pa je visel izpran pločevinat izvesek z naslikanim belim orlom, ki je držal med kremplji ogromen handžar.  „Beli orel“ se prišteva tistim belgrajskim prenočiščem, v katerih gost ne sme pričakovati zapadnje-evropskih udobnosti, ki pa jim vendar ne manjka zvestih gostov.  Znan je bil v časih naše povesti zlasti četnikom, mudečim se v prestolnici po napornih in nevarnih pohodih v Staro Srbijo in Makedonijo.  Takšen četnik ali komita, kakor veli običajna srbska beseda, je bil tudi Jovo Pazarac, ki je čakal Ivana na kolodvoru.  V pritličju „Belega orla“ je krčma z dvema sobama; prva, na ulico, je namenjena tujcem in zbog tega večinoma prazna.  Druga, ki gleda na dvorišče, je majhna in tesna, zato pa tudi polna običajnih zvestih gostov, pomenkujočih se tiho ob rakiji ali časi ognjevitega temnordečega vina, ali pušečih zamišljeno svojo cigareto k izborni turški kavi, ki jo donaša strogooki krčmar.  Namenjena je samo njim; tuj človek, ki je pomotoma zašel vanjo, se je vrnil že nekaterikrat hitreje, nego so ga nesle lastne noge ...  Saj ima vsaka krčma svoje tajnosti; a malokatera jih skriva toliko kakor „Beli orel“ pod svojimi perotmi.  Ivana je kar tresla napetost, kaj bo videl in kaj izve.  Kakor jagnje se je dal poriniti Jovu v zakajeno čumnato, kjer je ob njegovem prihodu utihnilo več moških glasov.  „Dobrodošel, Ivan!“ je zaklical nekdo v tem trenotku.  Dušan je bil vstal izza mize, skočil k prijatelju in mu položil obedve roki na rame.  „Že ves dan zborujemo in te pričakujemo“, je dodal nato. „Armadiea je mobilizirana; če te je volja, marširamo takoj.“  To rekši je pokazal z roko na četvorico, ki se je približala ob teh besedah.  Ivan ga je pogledal osuplo.  „Da, da,“ se je zasmejal Jurišić. „Ali si mislil, da pojdeva sama?  Ne, dragi, tudi v Carigradu se ti lahko zgodi kaj macedonskega.  Čim več nas je, tem bolje — da nas le ni preveč.  Mnogo oči več vidi, več ušes sliši mnogo — več pesti več zmore, kadar pride do tega.  Plen, ki ga hočeva iztrgati Švabu, nama je predragocen“, je dodal z rahlim drhtljajem v blagodonečem glasu.  Ivan je stopil k Dušanovim tovarišem ter jim po vrsti stisnil roke, dočim je Jurišić predstavljal:  „Jova poznaš, saj te je spremil.  Vrl junak je!  Ta, Marko Nedeljković, je njegov rojak Šumadinec — eden najboljših četnikov, kar jih je podpisanih na turških glavah; divji Marko mu pravimo zaradi kosmate brade.  To je moj bratranec Mihajlo Janković, ki študira pravo in ne obrača puške nič slabše od paragrafov; in to je moj brat Miloš, naš Benjamin.  Mlad je mož — pravkar je dovršil gimnazijo — toda drzen in premeten kakor star junak, in komaj čaka prilike, da se izkaže.  Ni mi dal miru, dokler mu nisem obljubil, da pojde z nami.  Da veš: tvoja povest je znana vsem; zdaj povej samo, če prinašaš kaj važnih novic.“  Ivan je sedel ter poročal v kratkih besedah dogodke, ki so znani bralcu iz prejšnjega poglavja.  „Ali si našel med tem kako sled?“ je prašal prijatelja nazadnje; njegove oči so obstale v tesnobnem pričakovanju na Dušanovem obrazu.  „Nobene; dognal sem le, da Schrattena dobro poznajo tudi v našem mestu — četudi ne najboljši krogi — in to, da segajo njegove zveze res do Zlatega roga.  Verjetno je po tem takem — ali bolje, niti dvoma ni, da nas privede v Carigradu ta ali ona pot na njegovo sled.“  „Kakšne zveze ima lump tu pri nas?“ je dejal Ivan z glasom, drhtečim od zaničevanja.  „Takšne, ki si jih lahko misliš.  Srbske oblasti so mu stopile že parkrat na prste, in mož je zdaj sploh iztiran iz Srbije.  Izvedeli smo, da je bil tisti dan zares na zemunskem in na belgrajskem kolodvoru, v družbi mlade dame — tvoje sestre Jerice ...“  „Kako da ga niso prijeli, če je iztiran?“  „Počakaj; tu se začenja drugo poglavje.  Prvič je bil obrit — spoznal ga je samo eden; a drugič je prišla policija na sled stvarem, ki jo tako zanimajo, da je sklenila, ne ovirati ga, če bi se mu vseeno še stožilo po belgrajskih tleh.  Von Schratten je namreč znanec nekega Krastiča, prodane kreature, ki je izginila odtod, ko je pomagala izvestnim ljudem ponarediti tajne dokumente po nalogu tuje države.  Da so to vedeli prej, bi ga sploh ne bili iztirali; tako pa je vsaj umevno, da se naša policija ne bi branila, dobiti tička bliže pred oči, in da je beležka o njegovem iztiranju izginila nekega dne iz policijskih aktov.“  „Pa kakšne so bile njegove zveze s Krastičem?“  „Vrag me vzemi, ako vem kaj pravega.  Ali je Schratten pomagal Krastiču vohuniti in ponarejati, ali pa Krastič Schrattenu trgovati — s pomočjo visokih zvez, saj veš — in morda še kakih priporočilnih pisem ...  Eno je naravnejše od drugega, in prej ko ne —“  „Prej ko ne je oboje resnica, hahaha! „ se je zasmejal Ivan s kratkim, bridkim smehom.  „Za naju dva bi bilo res najboljše,“ je zatrdil Dušan važno. „Govoril sem z izvestnimi gospodi in s tem in onim zaupnikom naše tajne organizacije; pazili bodo na vso vrlo družbo, in ravno na teh krivih potih mora srečati Schratten prej ali slej roko, ki ga prime za vrat.“  „Prej ali slej!“ je vzkliknil Ivan v trenotnem razburjenju. „Ta je lepa!  Prej ali slej!  Čez mesec dni ali čez dva meseca — morda pa tudi že jutri — z eno besedo, prej ali slej bo prepozno za naju dva!  Prej ali slej bo Jerica izgubljena, in nikdar več se ne bo dalo popraviti — nikdar več ...“  V nemem obupu se je udaril naš rojak z rokami po čelu.  Dušan pa mu je položil roko na ramo in mu pogledal resno v oči.  „Ne, ne, dragi moj,“ je izpregovoril s trdnim glasom, „tvoj strah je upravičen samo, če pojdeš s tem plašnim srcem na pot.  Ali mari ne čutiš, da vera in volja premakneta goro, če je treba?  Treba je samo hoteti, verovati v uspeh z vso strastjo in vso skalno zavestjo svoje moči — pa se ti uklone sovražna usoda, tudi če bi igrali za njo na drugem koncu sveta.  In pamet sama ti pravi, da se bojiš brez povoda.  Von Schratten je trgovec — on se ni in se ne bo doteknil blaga; s tem bi mu vzel polovico cene.  Ker bo pa tudi gledal, da ga speča čim najbolj drago, stavim glavo, da se šele ozira, komu bi ga ponudil.  Jerici ne preti nevarnost ne danes in ne jutri, niti najbližje dni.  Ti misli samo to, kar si ponavljam jaz vsako uro in vsako minuto: jaz hočem, da počakaš, usoda, dokler ne pridem in se ne pomerim s tabo, oko v očesu!“  Rdečica je oblila Ivanovo lice; kaj dobro je slišal v prijateljevih besedah očitek malodušja.  „Prav imaš, Dušan,“ je odgovoril in mu stisnil roko. „Oprosti mi ta napad obupa.  Pri nas doma živimo mirno in leno, kakor živina v gospodarjevem jarmu; v našem življenju je premalo ostre borbe, premalo nevarnosti in premalo zmag; zato ne znamo ceniti lastne moči.  A bodi prepričan, tega se naučim tu doli — od vas ...  In ko se vrnem med naše planine, prinesem našim ljudem novo evangelije s seboj!“  „To so moške besede, „je zaklical Dušan veselo, „in vredne čase negotinca!  Tako mi ugajaš, Ivan!  Saj si junak od mejdana, samo zavedi se tega, da si.  In zdaj, ko se ti je vrnila boljša volja, ubogaj me in sprejmi moj načrt.  Preloživa odhod do jutri — bodi brez skrbi: kar sem ti rekel prej, je kakor pribito!  Pojdiva k nam domov, da se odpočiješ in pokrepčaš, in da te seznanim s svojo sestro Ljubico, ki se zanima tako živo za usodo tvoje sestre.  Na glas je jokala, ko sem ji pravil njeno povest ...“  „A vendar — mudi se!“ je oporekel Ivan.  „Poslušaj me.  Ako odidemo takoj in dospemo jutri v Carigrad, se itak ne bi vedeli kam obrniti.  Nihče nas ne bo čakal na kolodvoru in nas zapeljal naravnost pred kajbico. kjer zapira švabski lopov svoj plen.  Pač pa sem napravil poizkus, ki se utegne obnesti izborno; da, ako me nadeja ne vara popolnoma, morava imeti jutri v roki zanesljivo znamenje — kakršno koli — ki nama pokaže sled zveri, ali celo sam brlog, v katerem se skriva ...  Stvar je tako tajinstvena, da mi je ljubše, če ne vprašuješ; toda kolnem se ti — tukaj je nit, od katere zavisi ves uspeh najine namere ...“  Poslovila sta se torej od novih Ivanovih tovarišev, ki so z zanimanjem poslušali njun razgovor, dočim sta Sumadinca snažila samokrese — mnogo obetajoče znamenje bodočih doživljajev.  Jurišićeva hiša je ležala na južni strani mesta, obrobljena s prijaznim vrtom; tuintam je že zlatila jesen košato drevje, in rano odpadli listi so pokrivali lopico na koncu vrta kakor s cekini.  „Tu je naš dom,“ je dejal Dušan Ivanu, ko sta stopila na prag. „Ni nas veliko: majka, Ljubica, Miloš in jaz — ti pa boš peti med nami, kadar koli prideš pod našo streho.“  Srba je težko pripraviti do tega, da bi gradil tiste velike kasarne, ki so tako neprijetno značilne za večino zapadnih mest; on ljubi lastno ognjišče, in kadar zida hišo, jo zida sebi in svojcem.  Tudi hiša Jurišicevih je bila neveliko poslopje skromne, prikupljive zunanjosti; kakor hitro pa si stopil vanjo, si spoznal, da biva pod njenim krovom imovitost in blagostanje.  Jurišićev oče je bil trgovec — eden največjih in najpremožnejših v svojih dneh.  Toda pobrala ga je smrtonosna pljučnica, ko je tekal Dušan še v kratkih hlačicah, Miloš v krilcu, Ljubica pa se je stiskala v materinem naročju kot nežno, od vseh negovano dojenče.  In vrla mati, dobro vedoča, da ne more skrbeti za trgovino in za vzgojo svojih ljubljencev v enaki meri, je po tem bridkem udarcu rajša prepustila dobičkanosni posel oddaljenemu sorodniku, sama pa je živela z otroci v tem tihem solnčnem domku z obrestmi gotovine, ki jo je bil zapustil ranjki mož — živela edinemu namenu, vzgojiti iz svojih malčkov dva vrla Srba in dobro, zvesto Srbkinjo.  Tudi ona je čakala gosta z nestrpnostjo; kogar je ljubil njen Dušan, njen Miloš ali njena Ljubica, je bil drag tudi njej kakor lastna kri.  Komaj sta stopila v vežo, že so prihiteli iz sobe nagli ženski koraki; pred našima znancema je stala žena visoke, krepke postave in že nekoliko osivelih las.  Toda njene oči so zrle tako sveže in dobrotno, in z mladostno blagozvočnostjo je zaklical njen prijetni glas:  „Dobrodošli v naši hiši!“  Dušan pa je rekel prijatelju z glasom obožavajočega spoštovanja:  „To je moja majka ...“  Cela pesem otroške ljubezni je bila v teh besedah!  In malo je manjkalo, da se ni vzdramila v Ivanovem srcu zavist, ko je pomislil:  „Moja spi že zdavnaj v grobu ...  In ravno zdaj bi bila blaženost vedeti, da bije zame gorko materinsko srce!“  Takrat pa je pogledala preko majkine rame črnolasa dekliška glavica s črnimi, globokimi očesci sredi obrazka, milega in izrazitega obenem — obrazka, kakršne imajo devojke tam doli na našem jugu.  Kako lahko je vzljubiti te obrazke, kako težko — pozabiti jih!  Jedva je pokukala glavica na gosta, že se je skrila; čeveljčki so odcepetali drobno kdovekam v temen kot.  Ivanu pa je bilo, kakor da je zasijala pred njegovimi očmi skrivnostna lučka in se skrila nagajivo, vabeča ga za seboj.  Rdečica, ki je ni bil vajen, mu je rahlo pobarvala lice, in mahoma je začutil, da se spušča nanj s teh sten in teh ljudi neviden, čaroben plašč in mu odeva dušo s presinjajočo gorko to.  „Ljubica!  Ej, Ljubica!“ je zaklicala Jurišićka. „Najprej je bila tako radovedna — skoraj nestrpnejša od Dušana samega,“ je dodala z dobrohotno hudomušnim usmevom, ki je presenetil našega prijatelja. „zdaj pa nori, o, Bože mili ...  To vam je vrtoglavka — ali kaj hočemo, s sedemnajstimi leti tudi mi nismo bili drugačni!  A zdaj stopita noter — in prav naglo, da? — obed je takorekoč na mizi.  Čakali smo samo še vaju!“  Tako prijazno je bilo v svetli sobi, za belo pogrnjeno mizo, kamor je posadila Ivana Jurišićeva majka in mu sedla nasproti.  Mladi mož bi se bil začudil, ako bi mu kdo rekel v tem trenotku: Tu nisi doma! ...  Blage majkine oči so se uprle materinsko v našega rojaka.  „Dušan mi vas je popisal tako natanko, da sem vas videla v duhu, z zaprtimi očmi.  Že predlani ni mogel prehvaliti počitnic, ki jih je preživel pri vas,“ je izpregovorila počasi in premišljeno, kakor da bi tehtala vsako besedo. „In vaša sedanja nesreča — poznam jo vso, gospod Javornik, moj sin mi je povedal to žalostno povest.  Ne pripovedujte ničesar, nič ne pojasnjujte; vsi vemo, da boli človeka srce, ko razkriva drugim takšne rane.  Iz dna srca čutim z vami, in kakor je draga vsaki materi skrb za glavo svoje dece — rada ju pustim z vami, saj gre za dobro delo, za čast in poštenje neizkušene, nedolžne, dobre deklice ...“  Čisto slučajno je ušel majki pri teh besedah pogled na komodo poleg mize; fotografija je stala tam med dvema vazama — majhna fotografija v pozlačenem okvirju.  Ivanove oči so sledile temu pogledu, in ko je zapazil fotografijo, se mu je iztrgal vzklik presenečenja.  Preden se je zavedel, kaj dela, je skočil mladi mož pokoncu in segel s tresočo roko po sličici.  „Jerica!“ je zaklical. „Kako je prišla ... njena slika semkaj?“  Dušan je stopil k njemu; rdeč je bil v obraz, in poznalo se mu je, da ni v majhni zadregi.  Toda kmalu je bil spet gospodar nad seboj.  „To je sila enostavno,“ je dejal osuplemu prijatelju. „Ali je nisi nič pogrešal?  Ugajala mi je vse tiste tedne, ko sem bil pri vas na Gorenjskem, in kar gorel sem nestrpnosti, da se seznanim z živim izvirnikom te nepopolne slike.  Žal, da zaman — saj veš, da tvoje sestre ves čas ni bilo domov.  Kajpak — tebi nisem povedal svoje želje, ker si me imel takrat na tihem za lahkomiselnega človeka, in tudi zato ne, ker sva imela preveč drugega posla.  Vseeno, stvar mi ni dala miru, in ko sem se vrnil v Belgrad, sem našel fotografijo v svoji listnici — vede ali ne vede, to je postranska reč!“  In veseli fant se je nasmejal tako odkritosrčno, da je Ivan mahoma razumel vse.  „Pa vendar“, je odgovoril, čudeč se še vedno, „moral bi mi bil povedati ...  Vsaj enkrat bi mi bil omenil: ne, nisem te imel za lehkomiselnega človeka — in morda bi zdaj ne bilo tako! ...“  „Ne bodi hud!“ je vzkliknil Dušan. „Pomisli, da je nisem niti poznal; kdo bi zameril, če sem se hotel pozneje pregovoriti, da je bil samo počitniški sen — saj veš, kako idealna so bila moja razpoloženja tam gori v vaših krasnih gorah ...“  „Človek spozna svojo ljubezen šele takrat, kadar je ljubljeno bitje v nesreči!“ se je oglasila zdajci Dušanova mati.  „Kaj — gospa, vi veste —?“ je vzkliknil Ivan, ki še ni bil čisto premagal svojega začudenja.  „Kako ne bi vedela?“  Majka je pogledala našega znanca z velikimi očmi, kakor da ga ne razume dobro.  „Majka je moja najboljša prijateljica in izpovednica v vseh rečeh,“ je rekel Dušan tisti trenotek. „Odkar govorim, še nisem čutil nobene radosti niti bolečine, za katero ne bi vedela moja mati ...“  „In tudi zdaj se ne hudujete nanj?  Moja sestra vam je vendar tujka — ne poznate je, in ...“  „Kogar pozna Dušan, tistega poznam tudi jaz,“ ga je prekinila plemenita žena. „In ne hudujem se — narobe!“ je dodala z otožno srečnim smehljajem na ustnicah. „Moj sin je vrla duša, in človek, ki ga vzljubi on, mora biti dober človek.  Ne hudujem se, marveč blagoslavljam ...  Kaj pa ostane nam ubogim majkam na stare dni, ako ne to, da želimo srečo svojih otrok?  In kakor vroče sem jo želela vselej jaz in jo bom želela, dokler mi bije srce, je čisto nemogoče, da bi Dušanu ne bilo v srečo, kar stori po glasu svojega srca ...“  Ivanu se je stresla duša: takšnih besed še ni bil slišal iz ženskih ust.  Ni se mogel premagati; prijel je ženo za roko in jo poljubil z globokim, ganjenim spoštovanjem, kakor bi poljubil človek roko svetnice.  „Če vama morejo izprositi srečo želje matere in sestre, se vrneta kmalu zdrava in srečna!“ se je začul za Ivanovim hrbtom čist, zvonek glas. „Noben hip ne bo minil, ne da bi bila najina misel pri vaju!“  Ivan se je ozrl, in sladka zona ga je oblila.  Ljubica se je bila vrnila iz svojega skrivališča; zdaj mu je zrla jasno in ganjeno v oči, iztezaje mu roko v pozdrav.  Iznova je zardel, ko se je doteknil drobnih prstkov in objel s pogledom njeno mlado, vitko postavo.  Beseda mu ni hotela prav z jezika: prvikrat v svojem življenju je okušal zadrego, čutiti se trepetaje v čaru nedotaknjenega ženskega bitja.  Nato je izdavil iz grla navaden kompliment; zavedel se je nerodnosti — pogledal Ljubico in zapazil šele zdaj, da drži še vedno njeno roko v svoji.  Njiju oči so se srečale; Ljubičina glava je zatemnela kakor mak ...  Majka je bila odhitela v kuhinjo.  Dušan je postavljal ves zamišljen fotografijo na prejšnje mesto.  „Oprostiti morate, gospodična,“ je izpregovoril naposled naš prijatelj z velikim naporom. „Vse se mi vrti v glavi od te skrbi.  Kdor še ni nikdar izgubil, niti ne ve, kaj pomeni, imeti ljubljeno sestrico ...“  Dušan se je ozrl ter objel Ljubico z božajočim pogledom.  Ivan je čital v njegovih očeh: Naj mi jo kdo poizkusi vzeti! ...  In zabolelo ga je v srcu, kakor da si je že sam želi.  „K mizi, otroci!“ je zaklicala gospa Jurišićeva, ki se je bila vrnila iz kuhinjskega svetišča.  Ves čas obeda je vodila razgovor Ljubica, ki se je po prvotni zadregi prelestno razčebljala.  In njene besede so bile tako umne in prijetne, razodevale so kljub mladosti tolikšno naobrazbo duha, da se je Ivan začudil:  „Odkod veste vse to, gospodična?  Saj govorite kakor mala doktorica?“  Dekličino oko se je zasvetilo v mladostni hvaležnosti.  „O,“ je dejala, „v Belgradu imamo prav dobre šole!  In tudi doma se najde poleg gospodinjstva večkrat prosta urica, da vzame človek knjigo v roko ...  Sicer se pa gotovo šalite; jaz mislim, da sem še zelo, zelo nevedna ...“  Sramežljivo je povesila glavo.  „Ne recite tega, gospodična!“ je vzkliknil Ivan skoraj ogorčeno.  In zareklo se mu je: „Takšnih deklet, kakor ste vi, sploh ni pri nas ...“  „Ali boš!“ mu je zagrozil Dušan z usmevom. „Toda res je, kar je res: za tisoč švabskih gosk ne bi dal niti enega srbskega dekleta — ali slovenskega ... saj to je vse eno!“  Ljubica je nalila vino; Ivan je komaj opazil, da se ji je stresla roka pri njegovem kozarcu.  Toda prestregel je gorko iskro njenih oči; z navdušenjem je dvignil kupico in zaklical:  „Bog daj našemu narodu, kar ga živi od Korolana do Macedonije, obilo takšnih mater in sestra, da učakamo enkrat vsi skupaj zlati dan svobode!“  „In osvete!“ je dejal“Dušan ter izpil do dna, sledeč njegovemu zgledu.  Mala Ljubica pa je dodala v svojem srcu tiho in plašno, zardevša nad mislijo, ki jo je prešinila kakor blisk:  „In združitve ...“  „In sreče,“ je zaključila mati s svečanim glasom, kakor da bi blagoslavljala z očmi vso mlado trojico.  Takrat pa je nastal pred hišo hrup moških glasov in korakov.  Nekdo je planil v vežo in zakričal na vse grlo:  „Imamo ga!  Švaba je naš!  Ivan, Dušan, Ljubica, majka ...“  V sobo je treščil Miloš kakor bomba, smejoč se z vsem svojim brezbradim obrazom, ter vrgel pred Dušana zapečateno pismo.  Dušan se je ozrl zmagoslavno na našega prijatelja, kakor bi mu hotel reči:  „Ali ti nisem pravil?“  Z vročičnim razburjenjem je raztrgal ovoj.  Ivan je odrevenel od napetega pričakovanja.  Mati in Ljubica sta sedeli s sklenjenimi rokami in zrli nepremično na sina.  Tudi Miloš je bil umolknil.  Mrtvaška tišina je zavladala za trenotek v prijazni sobici.  Nato je zložil Dušan papir, spustil roko na kolena in zmajal zamišljeno z glavo.  „Nič?“ je vzkriknil naš prijatelj tako bolestno, da se je deklica plaho ozrla nanj.  „O, pač,“ je odgovoril Jurišić, „in prej ko ne mnogo!  Toda nekaj sem bil pozabil v svojem računu: da si pišejo diplomati in lopovi — ako so pametni — šifrirana pisma.  Sam poglej!“  S temi besedami mu je pomolil pisanje.  Ivan je čital, boreč se z razburjenostjo, ki mu je mešala pogled:  „Cenjeni gospod!  Osebi, ki ste jo priporočili moji paznosti, je došlo pravkar pismo iz Carigrada; prilagam Vam prepis, nadejaje se, da se Vam samemu posreči razvozlati šifrirano pisavo, ki je nam popolnoma neznana.  Ključ bi se dobil k večjemu pri prejemniku, do katerega pa nimamo oblasti, ker stoji pod zaščito tuje države.  Gotovo mi Vas ni treba posebej prositi, da ostane usluga, ki Vam jo storim, popolnoma tajna.  Vaš —“  Sledil je nečitljiv podpis.  Ivan je segel z nervozno roko po priloženem listku.  Bil je pisan z latinskimi črkami.  Toda črke so stale v neredu, kakor zmešane — kakor razvrščene po tajnem, dogovorjenem ključu:  „Axmbid vcuphrg ...“ in tako dalje.  Iz tega jezika bo težko prevajati,“ je dejal Ivan z drhtečim glasom in pomolil prijatelju list nazaj. „Ali je to vse, kar sva pridobila s čakanjem?“  „Ne vznemiri se prehitro!“ je vzkliknil Dušan. „Priznam, da je stvar zavita in zavozlana; in če nama moj vplivni znanec ni mogel raztolmačiti lista, nama ga ne raztolmači nihče drugi — to je, radovoljno.  Toda človeška dejanja se dele v dve skupini: v tista, ki jih storimo sami od sebe, in v ona, ki jih opravljamo prisiljeni.  Sam boš priznal, da so le ta najbolj pogosta.  Zakaj ne bi upala tudi midva, da se najde kak lump od pismouka in nama raztolmači to svojo lopovsko latinščino?“  „Prisiljen?“  „Vsekakor.  Človek, ki mu nastaviš revolver na čelo, je v svojem mišljenju in svoji vstrežljivosti silno različen od brezskrbneža, ki ne misli na smrt.  Pogumen razbojnik se morda ne bi dal prestrašiti; toda vohuni in obrtniki iz vestne vrste nimajo velikega poguma ...“  Ta metoda je v svoji enostavnosti takoj vzbudila Ivanovo simpatijo.  „Pa kje imaš takšnega človeka?“ je prašal nekako potolažen. „Ali ga bo treba še le iskati?“  „Stavim, da že ve, komu se bo priporočil!“ je vzkliknil Miloš in pogledal starejšega brata z zaupanjem v očeh.  „Vem,“ je potrdil Dušan. „V Carigradu živi individij z imenom Birbantini; mož je zanimiva oseba, in način, kako se preživlja, zelo mnogostranski.  Od trgovskega potnika do bančnega defravdanta, od detektiva do tatu, od dninarja do sleparja, ki se izdaja za potomca starodavnih aristokratskih rodbin, je ni uloge, ki je ne bi bil že igral v svojem mnogoličnem življenju.  Opravičeno se da sumiti, da ga mikajo tudi lavorike, za kakršnimi stremi von Schratten.  Gotovo je, da je sodeloval z njim in z onim Krastičem v aferi ponarejenih tajnih listin, ki sem ti jo prej omenil; istotako stoji — po informacijah, ki jih imam iz sorodnega vira kakor to dragoceno pismo — da si je dal pozneje odkupiti od naših ljudi nekatere skrivnosti, ki Schrattenu niso bile v korist, Krastiču pa še mnogo manj.  Iz tistih dni imamo tudi par podatkov, ki nas morajo privesti naglo na njegovo sled ...“  Dušan se je prekinil; nekdo je bil potrkal na vrata.  Miloš je skočil odpirat.  Na pragu je, stal Mihajlo Janković; obraz mu je pričal o notranji zadregi, in z nekakšno težavo je izpregovoril:  „Oprostite vsi, da motim ...  Jovo in divji Marko čakata zunaj: zadnji čas bo, da se odpravite, ako hočemo iti s prihodnjim vlakom.“  Ivan je planil po koncu, poln nestrpnosti. „Vendar že enkrat!“  „Ali ne stopiš bliže?“ je dejal Dušan in vstal istotako.  Janković se je v tem hipu ravno poklonil deklici; Ivan je prestregel njegov pogled, ki se je zasvetil kakor dve črni, vroči oglji, ter videl, kako je Ljubica umeknila oči.  Zoperno čuvstvo je prešinilo srce našega prijatelja.  Misel:“Tudi on jo ljubi!“ mu je prešinila možgane kakor nagel blisk.  In zdajci je priznal samemu sebi:  „Ako ljubi ona Jankovića — potem bežite, sladke sanje, ki ste se rodile v moji duši ...“  Zavedel se je, da je Ljubica v tej kratki uri skupnega razgovora zavzela v njegovem življenju odločilno mesto in zakraljevala njegovi usodi.  Dušan in Miloš sta se odpravljala, poslavljaje se od matere in sestre; majka je poljubila sinova in podala Ivanu roko:  „Zdravi se vrnite, dragi moji!  Bodite pogumni in zaupajte ... in Bog vam daj srečo in uspeh! ...“  Ljubica je imela solzne oči; in ta mokri blesk je dajal njenemu pogledu čudovito milobo.  „Z Bogom!“ je dejala Ivanu čudno trdno in resno ter ga pogledala naravnost, kakor da išče nečesa ...  „Z Bogom in do svidenja!“ je zamrmral Ivan s tresočim se glasom, čuteč, kako mu stiska temnooko dete roko vse krepkeje in krepkeje ...  Slutil je, kaj bi mu povedala, če bi mogla ... vedela ... znala ...  Velika radost je zasijala v njegovem srcu; tako velika in mogočna, kakor da je rožnato solnce mahoma oblilo ves svet s svojo zarjo.  In spet ni bilo več dvoma v njem; poklonil se je še enkrat, objel s pogledom to srečno sobico, prestregel zadnji odsev Ljubičinega očesa ter se naglo obrnil in stopil na prosto ...  Spotoma ga je prijel Dušan pod pazduho:  „Tako, Ivan!  Zdaj se začenja čas dejanja ...  Megla negotovosti izginja — čez par ur bomo vedeli, pri čem da smo ...“  „Kamen se mi vali od srca!“ je pokimal Ivan.  „Da veš, tista sled v Carigradu je dobra in zanesljiva.  Birbantini ima — ali je vsaj imel pred par meseci — metreso, Italijanko; za njo vemo.  Sodeč po nestalnosti takih ljudi, jo je gotovo že zapustil; in v svoji maščevalnosti izda Italijanka Boga in dušo, če je treba ...  Težje bo, ako sta še dobra: vsekakor glej v vseh slučajih, da se ne izdaš, kdo si, kaj misliš in kaj namerjaš.  Zagotavljam te — preden vzide solnce dvakrat, doživimo istorij, da samemu sebi ne boš verjel! ...“  O, Carigrad, prestolnica sultanov ob Zlatem rogu!  Kako krasno si, kadar te zlati jutranje solnce, ali kadar ti krvave ponosne kupole in ostri minareti neštetih mošej v škrlatni zarji večera!  Kako srečno si tistim, ki jim je dana moč in bogastvo, kako nesrečno, ako pogleda človek v tvoje globine.  Koliko sijaja, koliko pomanjkanja!  Vztok se poljublja v tebi z zapadom.  Mohamedanstvo se stika s krščansko kulturo — in strupen sad je plod tega objema.  Rušijo se strogi nauki Mohamedove vere, bohotno kipi ves čutni pohlep, ves zunanji blesk orienta.  In kar ti daje Evropa — kaj je to drugega kakor lov za denarjem, diplomatske spletke in tista rafinirana užitkaželjnost, ki izpopolnjuje naslado že itak dovolj rafiniranega orientalca.  Neverjetni pohlepi, pravljične orgije mesa, strašni temni, zločini poganjajo na tvojih strupenih tleh, o Carigrad!  Kdo bi domislil vse gostije razbrzdanih strasti, ki se vrše za mrežastimi okni tvojih starodavnih palač in v zatišju tvojih skritih, sramotnih brlogov!  In kdo bi razvozlal vse mračne istorije, kdo spoznal mrtve, ki spe na dnu morske ožine — otrovani, zadavljeni, zaklani?  Zgodi se včasi, da dvigne tuja ladja sidro ob tvoji obali ...  Težko in nerade se navijajo verige.  Škripljejo in stokajo, branijo se priti na vrh.  In ko dovije ladija železnega mačka, zapazijo prestrašeni mornarji, da so izdrli globini njen plen: bleda, gnijoča trupla, navezana drugo k drugemu; v oseh, izjedenih od morskih rib, jim zija še slepi posmeh njihove grozne skrivnosti.  Včasi je tudi eno samo, zavito v vrečo ali golo, z zvezanimi rokami — truplo mlade ženske, ki se upira smrti se v gnusobi svojega razpadanja in budi slutnjo o krasoti in slasteh umorjenega življenja, budi ugibanje o temnih vozlih romana, pokopanega na morskem dnu ...  V Carigradu trohni dedščina Mohamedova.  Mesto sultanov, srce mohamedanstva — v tebi umira slava kalifov, otrovana z mehkobo srca, ki nasprotuje tvojemu sijajnemu barbarstvu, z diplomatstvom Evrope, ki je močnejše od sabelj damaščank ... najbolj pa s penečim frankovskim vinom in s tajnimi nasladami, ki so mamile tvoje mogotce in oblastnike ...  Pa ne samo oblastni in mogočni — tudi ljudstvo, tudi tujci, ki se ustavljajo na bregu Marmarskega morja ali žive v tem skrivnostnem mestu, tudi drhal, ki se peha v znoju svojega obraza, ima svoje paradiže.  Prepovedana pijača, opij, hašiš in ženske ... ženske ...  Malokod ima prostitucija tako mračne, nedogledne globine kakor v Carigradu.  Med mlakami, v katerih se nabira gniloba carigrajske pregrehe, zavzema prvo mesto Galata.  Galata je bila do srede 19. stoletja edini sedež evropske trgovine; in dasi so pozneje mnogi trgovci preselili svoje kontorje v bližnje dele Stambula samega, je Galata vendar še dandanašnji sedež mnogih bank in parobrodnih agentov.  Vso Galato reže na dva neenaka dela glavna cesta, Grande Rue de Galata, podobna tesni, umazani soteski.  Tod valuje gosta in pestra množica, mešanica vseh mogočih narodov Azije in Evrope.  Grande Rue de Galata in njene zloglasne stranske uličice so ena sama nepretrgana vrsta nizkih prodajalen, delavnic, kavaren, plesišč, gledališč in umazanih beznic, po katerih se shajajo najsumljivejši elementi evropske družbe.  In v redkih slučajih, kadar resno zasledujejo v Carigradu kak skrivnosten zločin, se zgodi pogostoma, da vodijo krvave niti semkaj ter se združujejo v okolici Grande Rue de Galata ...  Dušan in divji Marko sta že poznala Galato izza prejšnjega leta.  Njiju izlet v Carigrad je trajal tistikrat par tednov, ker sta morala nadzorovati po nalogu svoje organizacije bivanje in početje nekega sumljivega človeka.  Temu so se imeli ostali trije zahvaliti, da mala rešilna ekspedicija ni bila izročena v milost in nemilost raznonarodnim vodnikom, ki brenče po Carigradu kakor muhe okrog neveščega tujca.  Seveda je trebalo kljub temu velikega truda, preden so se jih otresli; a dobra volja, krepki komolci in preteči obličji divjega Marka in Jova, ki sta bila oblekla za na pot francoski kroj, sta zmogli tudi to težavno nalogo.  Vsa družba se je nastanila v „boljšem“ galatskem hotelu z zvenečim naslovom „Hotel des cinq Nations“ — hotel petih narodov.  Katere narode misli s tem visokoleteci hotelir, ni razodeval niti eden izmed mnogih in raznojezičnih napisov.  Ivan, ki je bil začel razglabljati to vprašanje, je zaključil naposled:  „Fantje — teh pet narodov pomeni bolhe, uši, stenice in za nameček še ščurke in miši, ki nam bodo pomagale spati v tem brlogu!“  „Brate, kdor lovi medveda, mora v gozd!  Prijatelj, ki ga želiš objeti, tudi ne stanuje v hotelu Bristol,“ je dejal divji Marko. „Ali nimam prav, Jurišić?“  „Žal, da ti moram potrditi!  In zdaj, možje, naj gre sleherni v svojo sobo — naročil sem si prijeten poset.  Ti, Javornik, pa lahko ostaneš tu, da ne boš preveč nervozen.“  Dušan in Ivan sta si zapalila cigareti.  „Koga pričakuješ?“ je vprašal naš prijatelj.  „Ugeni! ...  Se ve, da ne slutiš!  Ukazal sem krivonosemu Armencu, ki opravlja v tej palači dostojanstvo vratarja, da naj mi privede nemudoma najboljšega zvodnika, kar jih pozna naokoli.“  „Zvodnika?“ je zastrmel Ivan. „Da misliš na take reči!“  „Ne obsodi me prehitro, dragi; vse to spada v naš bojni načrt.“  Dušan je bil prevzel nehote ulogo voditelja; narava ga je gnala že izza mlada, slediti neznanim rečem, in nikdar brez uspeha.  In še koliko rajši je napenjal tu svoj detektivski razum!  „Čemu potrebuješ zvodnika?“ je povzel naš rojak.  „Da naju seznani z gospo Birbantinijevo.“  „Z njegovo metreso?“  „Tako je; rad bi se prepričal, ali ga ljubi še vedno, in kakšen je njen značaj.“  „Kaj pa ... če bi bil Birbantini sam zvodnik in bi stopil mahoma v to sobo?“  „Bodi brez skrbi; kakor hitro vidiš, da se ga polotim, mi pomagaj in stori, kar ti rečem.  Sicer pa verjemi, da ne pojde tako po ravni poti.“  „Ali meniš, da ti jo najde? ...“  „Takšni možje poznajo vse lahke ženske, kakor je poznal stari Temistoklej vse Atence.  In zlobni jeziki pravijo, da je ta deklica v Galati bolje znana kakor v Stambulu turški car.“  Tisti hip pa se je začulo diskretno trkanje na vrata.  „Vstopite!“ je zaklical Dušan po francosko.  Čez prag se je zakotalilo v sobo človeče debele in zalite postave, v ogoljeni črni suknji, svetlih hlačah, s turškimi opanki na nogah in s fesom na glavi.  „Evo me, gospoda!“ je zaklical v polomljeni francoščini. „Čast se mi je predstaviti: Alkibiad Pyguris, potujoča pisarna za ljubezensko posredovanje ...  Najboljši znanec vseh dobrosrčnih dam v Carigradu, gospod!  S čim smem postreči?  Nemko, Madžarko, žarnooko Italijanko, vročekrvno Španjolko, graciozno Francozinjo, ognjevito Arabko — vse, kar želite!“  Dušan je z malomarno gesto ustavil tok Grkovih besedi.  „Moje zanimanje je bolj drugačne vrste.  Rad bi prišel v stik z gotovo osebo ...“  „Ah, razumem!“ je zavreščal posredovalec. „Gospod grof se žele seznaniti z odlično muslimansko damo, ki jih je očarala ...  Moje izborne zveze se raztezajo noter v mrak haremov — in dasi so troški veliki ...“  Pomežiknil je in pogledal našega znanca.  Dušan je odmahnil z neprikritim gnusom, rekoč:  „Mirujte, da vam vsaj povem ...  Ali poznate neko ... dobrosrčno damo, z imenom Olimpia Montebello?“  Grk je počasi zmajal z glavo in položil prst na čelo.  „Olimpia ...  Montebello ... ne poznam, gospod!“  In spet je vprašujoče pogledal Dušana.  „Poznate jo, mož ...  Izdal vas je pogled, ki menite, da ga nisem opazil.  Vi hočete le drago prodati svoje znanje.“  „Za sto frankov, gospod grof, bi se mi morda posrečilo ...“  „To bo še troškov!“ je zagodrnjal Ivan, ki je sedel na vegasti železni postelji, sam pri sebi, ter se potipal za prsni žep, v katerem je imel očetove tisočake.  „Gospod grof“ pa je pomeril Grka z zaničljivim pogledom, rekoč:  „En funt, ako hočete; ne več, ne manj.  Odločite se kmalu — moj čas je oddan.“  „Za Boga svetega!  Vaša kneževska milost me upropašča!  Usmilite se mojih krvavih žuljev in ne uničite ubogega očeta treh nepreskrbljenih otrok ...“  „Hodi, človeče!“ je velel Dušan in pokazal s prstom na vrata. „Ako je tebi premalo, mi pove tvoj prvi konkurent!“  Grki so rojeni kupci, in kdor jih spomni trgovske koristi, jim prodre najlaglje do srca.  Lepa Dušanova beseda je našla lepo mesto.  „Gorje mi!“ je zajavkal gospod Alkibiad Pyguris. „Vaša visokost je vajena sijajnega življenja in ne ceni prav, kako se moramo reveži potiti za vsakdanji kruh.  Toda moji mili otročički so že od snoči brez skorjice kruha ... primoran sem torej sprejeti zaslužek ...“  „Kdaj?“ je vprašal Dušan kratko.  „Najkasneje jutri ob tej uri jo privedeni k vam!“  „Prepozno!  Govoriti hočem z njo še danes!“ je dejal nas znanec in položil prst na čelo.  Prišlo mu je bilo na um, da je vsekakor boljše in koristnejše uspehu skupnega podjetja, ako se ne razve predaleč naokoli, da stanujejo on in njegovi prijatelji v hotelu „Des cinq Nations“.  „Ne maram je videti tukaj,“ je povzel nemudoma. „In sploh ne sme izvedeti nihče, da stanujem v tej hiši.  Razumete?  Niti besedice o vsej tej kupčiji — nikjer in nikomur.  Ako se prepričam, da ste res molčali, lahko pridete vsakih štirinajst dni, dokler bom v Carigradu, po pol funta; ako zinete le enkrat, pa vas poiščem kjerkoli in vam zavijem vrat!“  Lice poštenega Grka je zasijalo radosti.  Zaklel se je pri Bogu in Allahu, da hoče molčati kakor grob.  „Toda gospodično Olimpijo Montebello moram na vsak način poiskati, preden vam lahko obljubim kaj gotovega.  Verjemite, kneževska visokost — niti če bi mi plačali tisoč funtov, ne bi mogel reči drugače ...“  „Kdaj torej — in kje?“ ga je prekinil Dušan.  „Zvečer, ko se zmrači, me pričakujte doma.  Dotlej jo upam najti.  Saj veste, kneževska visokost, da takim damam čas ni gospodar ...  Dogovorim se z njo in vas popeljem na pripraven kraj — ali kamor si izberete.“  Po tej obljubi se je Grk poslovil.  Ivan je sledil temu zanimivemu razgovoru s pomočjo francoščine, s katero se je je bil seznanil kot samouk v svojih gimnazijskih letih.  „Ljubše bi mi bilo“, je dejal prijatelju, ko sta ostala sama, „da se ne bi bilo treba toliko pogajati z zvodniki in iskači dobrosrčnih dam ...“  „Vem, ti bi se raje tepel, kakor je fantovska navada.  Le bodi pripravljen vsak hip, da se ponudi ugodna prilika.“  Videli bomo, da se Dušan ni motil.  Šestorica je nato poiskala gostilno, ki jo je poznal mladi Srb še od lani, ter zavžila hlastno skromen obed.  Nato se je vršil v hotelu „Des cinq Nations“ skupen „vojni svet“, kakor je rekel Miloš, ki je kar gorel v pričakovanju aventur.  Sklenili so, da pojdeta Dušan in Ivan s Pygurisom, kamor ju povede. „Toda falotu ni zaupati“, se je oglasil Mihajlo Janković. „Najboljše je, če sledimo tudi mi — v nesumljivi razdalji, to se razume.  Razkropimo se po cesti in pazimo na vaju.“  Njegov nasvet je obveljal.  In ko se je začelo mračiti, je prašal Dušan našega prijatelja, ali je oborožen.  Ivan je odkimal:  „Pri nas doma si pomagamo brez tega ...“  „A tu ne čakajo ljudi s poleni, in tudi plotov je malo v Galati.  Vzemi ta nož in browning, ki sem ga nabavil zate v Belgradu.  Toda pazi, če bi se kaj zgodilo: dokler ni skrajne sile, bodi, ne streljaj.  Strel se sliši — in kakor hitro se vmeša policija, imamo lahko sitnosti, ki nam pokvarijo ves načrt!“  Z mrakom je res prišel vrli Pyguris.  Našel je bil Olimpijo; in važno je oznanil, da pričakuje knezevsko visokost na svojem domu.  Odpravili so se, kakor je bilo dogovorjeno: Ivan in Dušan s Pygurisem, ostali pa razkropljeni za njimi, tako, da jih Grk ni mogel opaziti.  Zavili so v eno izmed stranskih uličic, ki smo jih omenili zgoraj kot kraje zloglasnih zabavišč.  Pestra množica se je trla okrog razsvetljenih vhodov; skrivnostni žvižgi so oglašali z oken, za katerimi je vršalo hihitanje ženskih glasov.  V brleči razsvetljavi so videli naši znanci, da postaja ulica dalje tam samotnejša in se bliža ovinku.  To je bila pot v osrčje galatskega pekla ...  „Nič strahu, kneževska milost,“ je šepnil Pyguris Dušanu. „Kmalu bomo pri krasni Olimpiji ...“  Zdajci pa je zavreščal izza vogala presunljiv ženski glas:  „Aiuto!  Pomagajte! ...  Ah, lopovi!  Roparji, morilci!  Assassini!  Briganti! ...  Na pomoč!“  Instinktivno sta planila mlada moža naprej in zagledala za ovinkom neobičajen prizor.  Ženska v kričeči evropski obleki je ležala v cestnem blatu.  Raztrgan moški jo je davil za vrat in ji klečal na prsih, druga sumljiva postava pa se je sklanjala čez njo in ji pravkar izdirala uhane.  Ženska, ki je bila očividno še mlada in čednih oblik, se je zvijala krčevito in se trgala na vse kriplje, da bi ušla grabežljivemu prijemu.  Toda napadalca sta bila močnejša od nje; in tudi njen krik je zamrl v bolestnem stoku: v ustih je tičala kepa umazanega robca in zapirala glasu pot.  Toda že je dospel Ivan z mačjim skokom do tega človeškega klopčiča.  Sledilo je nekaj čudovitega.  Dušan sam je odrevenel v prvem trenotku — ne videvši Pygurisa, ki se je stisnil k vogalu, tresoč se kakor šiba na vodi.  Ivan je pograbil roparja za glavi, in preden sta se zavedla, kaj se godi, ju je treščil skupaj s tako silo, da je kar zapelo po mračni ulici.  Nato se je sklonil k ležeči ženski, da ji pomaga na noge.  Njen obraz bi se bil odlikoval z veliko lepoto — tisto vročo, črnolaso lepoto italskih hčera — če ne bi bilo razuzdano življenje zarezalo vanj svojih pečatov.  Toda napadalca sta se začela pobirati, preden je izvršil naš prijatelj svoj namen.  Prvi izmed njiju je šinil proti Ivanu kakor podlasica, tiščeč se k tlom; izpod rokava se mu je zasvetilo kakor ostro jeklo.  Dušan je komaj opazil v polumraku, kaj se godi.  Nehote je siknil krepko kletvico in skočil prijatelju na pomoč.  Toda že se je okrenil Ivan, začuvši šum nasprotnikovih opankov.  Zdelo se je samo, kakor da je segel falotu naproti in mu podal roko.  Toda ropar je zatulil v tistem hipu kakor volk, ki mu izbiješ kočnjake ... v železnem prijemu našega prijatelja se mu je razklenila pest, in bodalo je padlo žvenketaje na tla.  Komaj pa se je to zgodilo, ga je zgrabil Ivan pod vratom in za pasom, dvignil ga kakor klado in ga treščil v njegovega tovariša, ki se je ravno takrat zaletel proti njemu ...  Na cesti sta obležali dve blatni, okrvavljeni človeški grudi, otepaje okrog sebe z zamolklim ječanjem in preklinjanjem.  Dušan je videl, da je prišel prepozno; vse to se je bilo zgodilo tako bliskovito, da mu ni ostalo drugega kakor pobrati napadeno žensko.  „Moji uhani!  Moja zlata verižica! ...“ je bila nje prva beseda, ko so ji potegnili cunjo iz ust.  Ivan je prižgal užigalico; uhana sta ležala v neposredni bližini neznanke: padla sta bila na tla, ko je Ivan presenetil lopova s svojim prvim strahovitim sunkom.  Verižico pa je stiskal drugi napadalec še vedno v umazani roki; toda Ivan ga je prijel za prste — prav rahlo, kakor je rekel — in verižica se je vrnila v pravo posest ob bolestnem javkanju nesrečnega tolovaja.  Ženska je slonela ob steni bližnje hiše, stiskala se za prsi in lovila sapo.  „Oh ... assassini ... maledetti! ...  Umorili so me ...“ je stokala teatralično v mešanici italijanščine in francoščine.  „Brate, Bog ti daj zdravje do sedmega kolena!“ sta vzkliknila skoraj hkrati Jovo in divji Marko, priletevša brez sape za tovarišema.  „To je napravil kakor sam kraljevič Marko!“ je zamrmral Janković in pomeril Ivana s pogledom očividnega spoštovanja.  Mladi Miloš pa se mu je vrgel v burnem navdušenju okrog vratu in ga poljubil na obedve lici, smejoč se tako krčevito, da ni mogel spraviti besedice preko ust.  A tudi vrli Pyguris se je osmelil sedaj in pricapljal za šestorico.  „Bog nebeški!“ je vzkliknil in plosknil z rokami nad glavo. „Kneževska milost — malo je manjkalo, pa bi ne imeli več koga iskati! ...  Dama, ki ste jo rešili teh strašnih razbojnikov“ — pri tem se je ozrl s patetično gesto groze na lopova, ki sta lezla ječaje iz dosega junaške šestorice — „je sama „Olimpia Montebello v svoji lastni dražestni osebi ...  In to, madam, je visoki gospod, ki se želi razvedriti v vaši ljubki bližini!“  Olimpia se je mahoma vzravnala; na njeno razkuštrano in objokano lice, ki so ga bile prepregle solze s progami odplavljene šminke, se je vrnil koketni smehljaj lahkoživk.  „Ravno sem se vračala domov, da počakam vašega obiska,“ je dejala z afektiranim, nekoliko raskavim altom. „Ko pa krenem mimo vogala ... planeta name kakor tigra ta dva krvoločneža — in kaj je sledilo, ste videli sami! ...  Pojdi z mano, dragec,“ je dodala z vznesenim velikodušjem. „Nič mi ne boš plačal — nagradil si me dovolj, ko si mi rešil življenje!“  „Ti gospodje so moji prijatelji,“ je dejal Dušan, ne da bi se zahvalil Italijanki za milostno ponudbo. „Spremijo naju do vaše hiše, a ta“ — pokazal je Ivana — „pojde z mano prav do vas; in tudi vaš rešitelj je on, ne jaz.  Ne bova vas dolgo zamudila ...“  „Mio Dio!  Kaj hočete pravzaprav od mene?“ je vzkliknila Italijanka nezaupno.  „Samo kratek razgovor, nič drugega ...“  „Razgovor?  Dragi moj mali, jaz nisem detektivska pisarna! ...“  „Nič za to!  Čas ki nama ga posvetite, vam bo vseeno nagrajen.“ „Dobro; pojdimo!“ je rekla po kratkem premišljanju lepa Olimpia, ki je očividno pozabila na svojo prejšnjo „velikodušnost“, kakor hitro je izpregovoril Dušan o nagradi.  Še dobrih pet minut so romali po vijugastih, temnečih ulicah — Dušan in Ivan z Olimpijo naprej, ostali pa za njimi v prejšnjem redu; pri tem se je zgodilo čisto slučajno, da sta vzela Marko in Jovo Pazarac Pygurisa v svojo sredo, kakor da ju je genilo njegovo plašno trepetanje, ki ga ni mogel več premagati, odkar je videl spopad na ovinku.  Že dolgo je bilo, da jih je srečal zadnji človek in se ognil družbi v širokem loku, skriveje potuhnjene oči.  Daleč tam nekje se je odbijala luč in dajala komaj razločiti mrkla vrata, pred katerimi se je zdajci ustavila Italijanka.  Potegnila je za ročaj, ki je visel v kotu na tenki žici; zvonček je zapel globoko tam zadaj — pridrsali so koraki, vrata so se odprla pred trojico in se zaprla za njo.  Tajinstveni vratar je odhitel kdovekam, in prijatelja sta ostala sama z lepo Olimpijo v strahotni, zlovešči temi.  Z isto, instinktivno kretnjo sta segla skoraj obadva hkrati po užigalice.  V luči drobnega plamenčka so se pokazale umazane, smradljive stopnjice.  Vrhu stopnjic je bila Olimpijina soba: brlog z majhnim oknom, črvivo, razmetano posteljo, mizico, dvema stoloma in raztrganim divanom, ki ga je pokrivala ogoljena preproga.  Italijanka je pokazala prijateljema ta sedež, sama pa se je naslonila na posteljo.  „Kaj želita vedeti od mene?“ je vprašala brez najmanjšega prehoda, kakor da jo je popadel sum, ali nista tudi to dva viteza, ki iščeta plena, kadar se razgrne noč nad Galato.  „Ali poznate nekega Alberta Birbantinija, madam?“ je rekel Dušan istotako brez prehoda in pogledal Olimpiji ostro v obraz.  „Birbantinija?“ je kriknila ženska, in oči so se ji zasvetile v zlobnem, srditem blesku. „Kaj vas je napotilo, da se zanimate zanj?  In zakaj ga iščete pri meni?“  Dušan je bil pravzaprav v zadregi.  „Ako ji rečem, da ga iščem z zlim namenom,“ je umoval sam pri sebi, „si pokvarim vse — če sta še prijatelja.  Nobena sila je ne bi več prepričala.  Molčala bi kakor grob, ali pa bi naju nalagala — kar je še hujše.  Če pa ji odgovorim, da sva dobra z njim, nama utegne zaupati; ako sta sprta, se izda po mržnji, ki jo mora popasti do naju — no, potem jo bo laglje prepričati, da ni tako ...“  Odgovoril je torej po kratkem premolku, gledaje ji neprestano v oči:  „Njegova stara znanca sva, madam.  Izvedela sva, da mu preti velika nevarnost, pa ga hočeva posvariti ...“  „Kaj!“ je zavreščala Italijanka, in lice, pisano od raztopljene šminke, ji je zardelo kakor pesa. „Tega lopova hočeta svariti, in jaz vama naj pomagam! ...