Nocoj je večer mojih spominov.  Medla luč, belkast kolobar v sivem mraku sta jim odklenila grob, v katerega sem mislil, da sem jih položil za večno.  In zdaj prihajajo, znanci, in se mi smejó, podajajo mi roko, sedajo čisto domači na stole okrog mize in silno jih veseli moja zadrega, ker so prišli nenadoma, nenapovedani, ker so me obiskali v samoti, da se nasmejejo mojemu začudenemu licu, ki je menilo, da se bo zravnalo v ravne, mirne gube, da se ne bo nikdar več vznemirilo in vztrepetalo.  Kako sem se varal!  Sanjal sem o tihih zimskih večerih, polnih miru in blaženstva, sanjal sem, kako bo počivala moja duša in živela sebi, samo sebi.  Toda njeni otroci so ji zvesti.  Ne dajo ji miru, za njo prihajajo; kadar so vrata zaklenjena, spuščene zavese, ko je vse krog in krog kakor na pokopališču, in ko sedim sam, da bi užival blaženstvo tihih večerov, tedaj potrkajo na okno ti vasovalci ...  Toda ne mislite, da sem se jim bil vdal takoj, da sem na prvo trkanje odprl okno.  Oj ne!  Kakor nedolžna deklica se je vojskovala moja duša, ko je zvenelo prvič na okno.  Ne, ne, ne smem jim odpreti, tem spominom, ne smem začeti vasovati — — — In hodil sem po sobi s trdimi koraki, vojskoval sem trdo bitko sam s seboj, z roko sem potezal preko čela, v kot za gorko peč sem se skrival, sedal sem k pultu, s katerega zre nekaj bledih obrazov naših pesnikov in pisateljev, odpiral sem znanstvene knjige, listal po prečitanih romanih, zagledal se v zeleno mirto, ki stoji poleg pulta — nič!  Vasovalci so neprestano trkali na okno; veter je žvižgal krog vogla; moji duši so se zasmilili ...  In odprla je spominom okno široko in zavasovala je prvič tistega večera.  Naj bo samo nocoj — — —  Samo nocoj? — Tisti spremljevalec na vseh nevarnih stezicah, tisti tovariš na sklizkih potih ob brezdanjih brezdnih — tisti „samo enkrat“ je prevaril mojo dušo kot je prevaril že milijone src na svetu ...  Samo nocoj?  Ha, če nocoj, potem tudi jutri in pojutrišnjem in vselej in vedno brez konca in kraja ...  In sedaj je moja duša nepoboljšljiva vasovalka.  Komaj čaka, da zatone dan, da pozaspé vsakdanji opravki, da vse poleže in potihne, da se zaklenejo duri moje delavnice in da ni v nji drugega čuti, nego trdo nihanje budilnikovo, da me ne gleda nihče drugi, kakor resni obrazi s kipov slovenskih literatov, da ni drugega življenja v sobi, kakor tiho žitje drobnoliste mirte, ki dolgočasuje v zimski sobi in sanja o ravnih vrtovih z večnim solncem.  Tedaj pa se oglasijo ob oknu spomini, in moja duša jim odpira vselej na prvo trkanje, potem jih zvabi skozi okno v gorko sobo in prične iskreno, dolgo kramljanje v pozne zimske večere — — —  Sedaj sem navajen teh vasovalcev.  Stari znanci so ti spomini; znane oči me zró, znani smehi mi donijo na uho, skozi vlažne oči jim gledam v dušo in srce.  A čudo — več vidim sedaj, veliko več kot nekdaj v vrtincu življenja.  Seveda, saj takrat ni bilo časa.  Ustavljali smo se za trenutek na ulici, kar tako mimogrede, pozdravili smo se, stisnili si roke, izpregovorili par hitrih stavkov, pogledali globoko drug drugemu v oči pa odhiteli hitro dalje po opravkih, in srečavali nove znance, oči drugačnih barv, pa smo se zopet ustavljali, pozdravljali in — hiteli naglo dalje ... ker se nam je tako silno mudilo.  Vtisk se je vrstil za vtiskom: komaj ga je zaljubila naša duša, ga je že izpodrival drugi; komedija je zabrisala tragedijo; tiho žitje skrivnostnega pogovora v idealni uri je použila hrupna napitnica ob polnih čašah; drobna pesem deviškega grla, vsa polna dehtečega vonja, vsa potresena z zlatim prahom prvih ljubezenskih vzorov, je prodrla v srce in se tiho skrila v skriven kotiček, a za njo so kmalu zadoneli samopašni orkestri, prepojeni z bojem in krvjo, s strastmi ter bedo življenja, in drobna pesem deviškega grla je izniknila iz duše kot cvetni prah med viharjem, da nihče ne ve, kam ga je zasejal neukročeni podsolnčnik ...  V tihih samotnih večerih se nam ne mudi tako. — Komodno se lahko naslonimo na kanape, zapalimo si s solidno previdnostjo smodko, počasi nalijamo kozarce in pijemo premišljeno in varno, da imamo ob tem modrih užitkov, ne pa polite mize, strastnih besed in težkih glav.  In ko tako sedimo, se pomenimo brez šundra prav precizno, vržemo vse pajčolane in krinke v kot, da se vidi naravnost v srce.  Tu si ne damo ključavnic na usta, ne natičemo rokovic, ne pobrizgamo obleke in besedi s parfumom — v dolgih zimskih večerih kramlja moja duša z vasovalcispomini jasno in odkritosrčno.  Drugod ne smeš biti odkritosrčen; to je prvi najglavni greh, katerega se odvadi v kulturni družbi, sicer boš delal pokoro, da ti bo sijala pleša z upognjene glave, a odpuščanja še ne bode.  To je edini greh, za katerega svet nima odveze ...  Zato pa znajo ljudje, ki „hodijo gazeč“, izborno hinavčevati.  Preden gredó v javnost, opravijo si srce in telo pred zrcalom.  In ko pred njim ne spoznajo več samih sebe, tedaj so šele zadovoljni, tedaj gredó malo v gledišče, v koncert, na družabne večere ...  In s seboj nosijo velike lekcije za hudobni svet, govorijo kot v sodni dvorani sodbo nad svojim bližnjikom, da res misli sosed, da so ti ljudje sama utelešena nebeška pravica in krepost. — Sicer se tudi v družbi pove resnica.  Pa kako?  Človek pogleda, kako daleč je sosednja miza, potem si popravi kravato, ki ga jezi in davi, pa jo le nosi s patosom, ker je moderna, in se hvali, kako mu ugaja, dasi jo doma vrže jezno od sebe — in popravi torej kravato in pri tem sune tovariša s komolcem in mu pove resnico — na uho ...  Ko je pa povedana, zardita oba in hitro ter glasno pripovedujeta najgorjo laž, ostudno pikantnost, ki se je zlegla v možganih bogsigavedi kakega velikomestnega bonvivanta.  In družba se zgraža, strmi, jezi, obsoja — — — In ko se loči družba, pravi, da se je izborno zabavala, presojajo pa hkrati drug drugega ter celo ne vedó, da kritikujejo maskerado človeških src — — —  Moja duša je vesela, da ji ni treba poslej krinke, da vasuje s svojimi spomini z odkritim licem.  In ko se pogovarja, naj že razpravlja z vasovalci o velikih življenjskih problemih, naj tolaži kašljajočo starko za pečjo, naj ljubkuje z globokimi očmi ali pije bratstvo z dobrimi prijatelji: tedaj pomakam jaz pero naravnost v srčno kri tistih spominov, in preden se zavedó, so ukovani na papir brez pesimizma in brez idealizma — prav taki kakor so, v poštenem negližeju, brez pardona, naj jim ugaja ali ne!  Do tega prepričanja me je dovedla bridka izkušnja in sklenil sem, da se poslej spokorim vsaj za en greh, ki sem ga morda parkrat zagrešil, namreč — za literarno laž.  Kako strašno je, če celo literati obešajo težke zvonove na pajkove niti in otroške kraguljčke na Samsonove vrvi.  In zato naj hodijo moji vasovalci taki, kakršni so, kakor dihajo in čutijo, brez naličja, brez rokovic in galoš izpod mirtinega grma ob mojem pultu — v širni svet.  „Kar je iskal, je dobil!“  „Pa res!“  „Da si to upa!“  „Pa takle gostaški.“  „Zgled bo vsem!“  „Saj pravim, no!“  „In kako je stara tulila!“  „Boga naj zahvali, Boga, ciganka!“  „In še druge bo dolžila.“  „Kar zna!“  Izpod snežnikov je brisala ostra burja, in komaj vidne snežene muhice so švigale po zraku.  Trgovka Jara in gostilničarka Brenta sta se zavili v težki ruti in ju tiščali na usta.  Na pokopališču je tolkel grobar zmrznjeno grudo in jo spravljal jezno na grob, da je lopata zvenela.  Ob nagnjenem križu pri grobu je zmučeno ihtela in se stresala borno oblečena starka.  Iz pretrganega čižma ji je gledala ozebla noga — — —  Na mrzlem, globokem nebu je bilo vse na gosto zvezd, kakor bi se skozi zamrznjeno morje svetili nedvignjeni zakladi.  Z gorâ so se v presledkih pobleskavale rdeče bakle, ki so se bližale z vseh kotov in vse lezle kakor kaplje na liju vedno bližje in bliže druga drugi — v dolino, kjer je skozi velika cerkvena okna gledal z jasnimi očmi polnočni dan.  Pod nogami je škripalo, ljudje so se zavijali v kožuhe, kučme so vlekli čez ušesa, roke tiščali v žepu in gugaje šli po sneženi poti, kjer jim je pri vsakem koraku izpodrsavalo.  Od daleč se je čulo votlo, a melodiozno zvonenje, nad celo dolino je legala neka čudovita glorija, srca so plavala v sveti melanholiji, govorjenja ni bilo, vsak se je zavijal čez usta in se potapljal v globoke misli pa mencal z vso hitro silo proti jasnim oknom sredi ravnine.  Bakla za baklo je izginjala in utonila pred cerkvijo v velikem kresu, krog katerega je stalo nekaj dečkov in molilo rdeče prste proti ognju.  Vse bakle so prišle — ne, še ena hiti po bregu — sedaj je v ravnini; po zraku se je zasvital svetel ris, nosilec je vrgel baklo proč — — —  Zvonovi so zapeli svečano glorijo, po cerkvi je dišalo po kadilu, ljudstvo je klečalo in molilo in tisoč nemirnih src je hrepenelo s šepetajočimi ustnicami: Mir, mir, mir!  In plaval je pod sveti obok ta veliki vzdih trpečega ljudstva, in prodrl strop ter kipel visoko, visoko — potrkal na nebeška vrata in na zemljo je hitela truma dobrih duhov ter nosila na božji vesi pretehtan zlati mir in hodila od srca do srca, da bi jih napolnila s polno kupo edine sreče — — — Ljudje so vzdihovali: mir! mir! hrepeneli po njem in ječali — a ko je potrkal duh miru na vrata njihova, so mnogi duri zaklenili — — —  „Mati!“  „Vide, kaj je?“  „Tisto-le zvezdo gledam skozi okno!“  „Le glej zvezdo, pa moliva, Vide!  Glorijo zvoni!“  V siromašni sobici je visela izpod črvivega stropa na lancu brleča leščerba.  Plamen je neredno podajal više in niže, po stenah so se pretezale sence na čelesniku razobešene obleke.  Na voglu pri peči je sedela mati in tiščala suha kolena pod ošpičeno brado, in jagoda za jagodo je padala po nitki na debelem molku.  Njeno lice je bilo razorano, izpod nerodno pokrite rute so gledali še pred tednom počesani sivi lasje, in motna luč je pritiskala senco tako po koščenem obrazu, da so bile črte nerazločne, nekam skrivnostno-mračne — utelešena skrb in beda.  Na slamnici pri peči je napol visel napol sedel njen sin Vide.  V strop je bila zabita železna klanfa, na to privezana vrv in sin je držal s trudno roko za to vrv ter se neprestano poizkušal premikati.  Z levico je večkrat segel po rdeči ruti in si obrisal potno čelo in si popravil z njega dolge, črne lase, ki so sprijeti od potu silili v stremenih prav do obrvi.  Ustnice je imel stisnjene, na licih so se mu krčile in potezale mišice; stiskal je zobe od bolečin in včasih je zaškrtnil zob ob zob ...  Če ga je mati čula, vselej se je zganila, in hitro prašala — kar sredi češčenesimarije: „Te boli, Vide, kaj ne?“  „Ah, mati!“  Tak je bil navaden odgovor, in sin je okrenil glavo proti materi, in dvoje rosnih oči se je srečalo.  Sina je bolela materina bridkost in skrb, mater je žgala sinova bolečina.  In sin je sklenil, ko je videl solzno oko matere, da se bo premagal in ne bo več škrtnil z zobmi, mati je pa hitreje molila in skrivaj dvignila plavkasti predpasnik, da bi sinu prikrila, kar ji je lezlo po licih.  Potem je vstala, vzela z vegaste mize piskerc cukraste vode in stopila k sinu.  „Si žejen, kaj ne, Vide?  Pa pij!“  Sin je požrl parkrat iz posode, mati mu je popravila slamnato blazino in preko ram odela raztrgano plahto.  „Kako se potiš nocoj!  Da se ne prehladiš!“  Zopet je postavila lonček na mizo, stisnila se k peči in molila in se križala ter tolkla na prsi.  Zvonovi so zvonili Sanctus.  Vide se je zagledal v skromne jaslice, ki jih je postavil že pred leti in so od tedaj neprenehoma črnele v kotu in se prašile.  Pastirji so bili obledeli, hlevec se je upognil, čeda je polegla po suhem mahu.  Nekako otrpnil je in za trenutek so izginile silne bolečine.  A kmalu so prišle vnovič, strašne in grizoče, da je zopet škrtnil zob ob zob.  Mati je stopila k sinu.  „Vide!“  „Mati, zvezdo gledam!“  „Poglejte, onole!“  Pokazal jo je s prstom, a pri tem izpustil vrv, za katero se je opiral.  Mati je pogledala za prstom skozi okno.  „Ježeš, Marija!  Zakaj si jo pokazal?“  Zvezda se je utrnila, sin se je zgrudil na slamnico in bridko zaječal.  „Mati, m — ati!  Umrl — bom!“  Omotica se ga je lotevala, oči so se mu razširile.  Mati ga je prijela za glavo in čutila mrzli pot.  „Vide, zakaj si pokazal zvezdo s prstom?  Vide — umrl boš zato, o sveta božja Pomočnica!“  Hotela je sina dvigniti, a bila je preslaba.  Polglasno in s težko sapo je sin prosil:  „Mati, mati, le pustite me.  Umrl bom — z Bogom!“  „Jezus, Vide, nikar!“  Solze so lile starki po licu.  „Mati, poslušajte!  Na izpovedi sem povedal, pa vam bom sedaj, ko umiram!“  „Vide, nikar!  Sedi!  Sapo ti jemlje!“  „Mati, le pustite me!  Mati, mene so ubili!“  „Vide!“  „Nisem padel!“  „Saj si rekel.“  „Sem lagal!“  „Da si Zdolšovega hotel, pa si padel — so rekli drugi.“  „Poglejte!  Leščerbo!“  Sin je dvignil odejo s silnim naporom, mati je posvetila z leščerbo in videla črno liso na telesu.  „Semkaj me je, narobe s sekiro!“  „Za pet ran!  Zakaj?“  „Ker sem Tilki nesel tisto izrezljano, lepo škatlico — saj veste — v dar, ker je Vam stregla, ko ste bili bolni.  Ona se mi je pa zasmejala in rekla, da ne dá mojega darú za nič ne nikomur — — To je on slišal.“  „Slišal, Zdolšov, ta bogati!  In te je?“  „Pričakal — pa me je ...“  „Moj Bog, Vide, in nisi povedal!“  „Saj veste, da bi bil jaz kriv. — Tako, mati, da veste vsaj vi.  Nedolžen sem, Tilka tudi.  Molite, mati!  In tiho bodite! — Nam ne verjamejo — Beraču se ne sme verjeti — — — Zdolšovemu odpustim — vse vse — — Mati — mo-ja — ma-ti — — —“  Na lice se mu je začrtal vrhunec bolečin, ki jih je trpel vsled udarca v odrobju — — — Materi je zdrsnil iz rok — udje so konvulzivno zadrgetali — vzdih — steklen pogled na mater — in ni ga bilo več.  Z lica pa je izginil sled bolečin in prelil se je v žarek miru, ki ga svet ne more, dati — — — Materina solza se je zmešala s sinovo, ko mu je zatiskala oči — — — Pristavila mu je stol, nanj dejala blagoslovljeno svečo, potem sedla k sinu, začela moliti — a kmalu zadremala — utrujena in uničena ob mrtvem — ubitem sinu. — — — — — — — — — — — — — — — —  Zunaj pa so na mrzlem, globokem nebu blestele jasne zvezde.  Tako na gosto so bile nasejane, da se je zdelo, kakor bi se skozi zamrznjeno morje svetili nedvignjeni zakladi.  Sijale so divni božični noči ...  Zvonovi so odzvonili polnočno pesem — bakle so se razlile po gori, nad kočo so se ustavili angeli miru — — —  Nekomu pa je demon stlal v posteljo nemir — prvega ubijavca — — —  Do kolena sam stal v snegu ...  Na dvocevko se je naletelo za prst snega.  Moje oči so zrle nepremično po dolgi preseki med gostimi borovci.  Videlo se je komaj trideset korakov daleč.  Tam je pa izginjala preseka v mračno - sivkastem sneženem metežu, v katerem so bile videti kakor črne pege temnozelene veje borov, ki so se šibile pod težo snega.  Na vrh gore se ni videlo.  Legla je nanjo gosta megla, in zdelo se je, kakor bi to zaveso milijoni demonov skubli na koščke in jih v neprozorni množini trosili na zemljo.  V daljnih vrhovih je tulila bora.  Krog mene je vršalo čudovito skrivnostno prasketanje ledenih zvezdic, katere je burja metala z veliko jezo preko hriba v dolino.  Tako misteriozno je to donelo v suho listje trdovratnokošatega hrasta, ki je sameval med bori, da je zvenketalo, kot bi nekje daleč sipal kdo prožne kovinske igle na bronasto pločo.  Zamaknil sem se čisto v to hrestljanje in zvenketanje, plašč mi je zdrsnil ob puškini cevi, v roko so pikale ledene iglice, lice me je peklo, kot bi od daleč kdo metal vanje šivanke, a jaz sem stal nepremično, zapal od snega, in moje oči so zrle po ozki preseki med gostimi borovci.  Divje, silno divje je bilo krog mene, in prav to je ugajalo moji duši.  Narava nepokvarjena, čisto nedotaknjena od človeške roke, je plesala divje orgije, sferični zvoki so ji godli za ples, vetrovi so jo venčali z zimskim belim cvetjem in jo ovijali kot nevesto pod mirtnim vencem s čudovitim pajčolanom, ki je bil stkan iz milijonov kristalčkov in nanizan iz milijard prekrasnih zvezdic.  Da, bal sem se prestopiti, bal sem se otresti sneg s klobuka in plašča — in dvocevke si nisem upal obrisati, da ne bi s tem dejanjem posegel kot disakord v mogočno melodijo elementov.  Poslušal sem, užival, strmel in bilo mi je ugodno, tako mogočno ugodno, da ne bi dal tega užitka za največjo simfonijo, ki so jo zamislili kralji glasbe.  Hov, hov, hov!  Hov, hev, hov hev!  Izpreletela me je jeza.  Pred par urami sem še veselja zadrgetal, ko so se oglasili lovski psi in gnali naravnost proti meni čedico preplašenih srn; puška se je dvignila k licu kakor sama od sebe, petelin je škrtnil, in prst je nervozno obvisel za jezičkom, da pritisne in sproži na bližajoči se plen ...  A sedaj me je spreletela jeza.  In videla je burja moje jezno lice, zabučala je s silnejšo ihto in sipala ograbke snežink v kotlino, kjer so se oglasili psi, zasipala sledove, slepila jim oči in mašila bevskajoče gobce.  Še nekaj silnih žvižgov — borovec nad mano je zaječal, postaren je bil, divji ples ga je zmučil — in zopet nekoliko pasjih bevskov, pa so umolknili tisti glasovi, ki so se drznili motiti — pritlikavci! — kraljevo godbo svobodne narave.  Do kolena sem stal v snegu ...  Lovski rog je hripavo zaječal in velel, da je konec gonje.  Slišal sem ga, toda ostal sem apatičen.  Premaknil sem se proti borovemu deblu, naslonil se nanje in moje srce je zaprosilo naravo, da smem še nekaj časa prisluškati divji godbi, kot otrok, ki se prikrade v vaški cirkus in se stisne za plot ter z odprtimi usti gleda, kako preobračajo pisani klovni kozelce in plešejo po vrvi.  In dobil sem dovoljenje od svobodne narave.  Še več.  Burja je spoznala, da sem sanjav človek, da mi je kultura pokvarila živce in da bi jim utegnil škodovati predivji „galop“, zato je zaigrala mehko in nežno, kot bi brenkala harfa pred otomanom orientske kraljice.  In snežinke so padale rahleje na listje suhega hrasta; harfo so spremljali tihi cimbali in zvončkali melanholinčno uspavanko.  Mene je pa zagrinjala pravljična tančica rahlih in gostih snežink. — — — — — — — — — — — — — —  Prigazil sem v dolino za samotnim logarskim domom, kjer so se zbirali lovci.  Mrak je bil že teman.  Komaj so se ločile konture hribov od ravne, zasnežene doline.  Prišel sem zadnji med lovce.  Vsak je bil zavit čez ušesa, na potlačenih klobukih in plaščih je bilo vse polno snega.  Nekateri so otresali snežene plasti s sebe in jezno otepali klobuke.  Dan je bil naporen, pota silno slaba — plena skoro nič.  Izmučenost je zato umorila običajni humor, ki se redno razvije po lovu.  Psi so čepeli v snegu, otvezeni na lance, in drgetali mraza, brakirji so hukali v prezeble roke in trkali s težkimi črevlji ob tla pa tiho rentačili na to pasje vreme.  Hladno so se poslavljali lovci in, zbrani krog mladega, visokega logarja, kateremu so se svetile kaplje tajajočega se snega v fino pristriženi bradi, ukrepali kdaj se zopet snidejo pred njegovim domom, da zopet poizkusijo lovsko srečo, nadejajoč se, da jim bo milejša kot je bila danes.  Mene to baratanje za dan in kraj ni čisto nič zanimalo.  Spoznal sem, da sem pravi tujec v tej družbi, tujec namreč po svojem srcu, ki je upravkar zajelo čarovitih užitkov v divji prirodi.  Ker sem se bal, da bi mi prozaični pogovori ne ubili še tisto malo poezije, ki se je komaj rodila v moji duši — in poezijo ubijati znajo nekateri ljudje mojstrski — zato sem šel nekaj korakov proč ob beli, ljubeznivi logarski hišici.  Na holmčku stoji, sredi tihih Poljan, kakor dremajoča pastirica sredi pašnika.  Skozi severno okno je žarela luč.  Nehote sem se ozrl skozi nezastrto okno.  Komaj sem okrenil glavo, že se je oglasil konvencionalni ton v prsih: „Se ne spodobi!“ — Hm, koliko stvari se ne spodobi!  Moje oči so kljub temu glasu obtičale na pramenih velike svetilke, ki je visela izpod stropa in bila zasenčena z rožastim zastorom.  Pod svetilko je sedela ob mizi mlada gospa.  „Soproga logarjeva!“  Obrnil sem se hitro in se počasnih korakov vračal k družbi.  Lovski zbor je bil čedalje glasneji.  V debato so posegali stari, dolgobradi lovci, ki so utemeljevali umetnost lova na Hudem gozdu z dolgim pripovedovanjem, ki je bilo prepleteno s številkami plena za petdeset let nazaj.  „Debata bo še dolga!“ — si mislim jaz in namerim korake nazaj proti luči.  Vleklo me je s čudno radovednostjo do okna, da bi še enkrat videl mlado gospo.  Zazdela se mi je namreč znana, ko sem se bil ravnokar prvič ozrl skozi okno.  Sneženi kosmiči so plesali v žarkih luči tako gosto in tako naglo, kakor bi hoteli prepresti nezastrto okno z neprozorno tančico, da ne bi moglo prodreti nepoklicano oko v svetišče samotne kraljice — snegulčice - sredi tihih Poljan.  In vendar meni moja radovednost ni dala mirovati.  Obstal sem precej daleč okna.  Rožna luč je padala na njene kostanjave lase, ki so bili najskrbnejše urejeni.  Ni je zapeljala samota sredi tihih Poljan, da bi zanemarila le en kodrec, opustila le eno zalasnico; ne, ona ni bila vrtoglava lahkoživka, ki hoče biti lepa svetu — ona je bila nazorov, da mora biti plemenita in čednostna ženska lepa najprvo — sama sebi.  Na mizi je bil odbit majhen zabojček, iz katerega je gledal bel papir.  Na odtrganih pečatih se je poznalo, da je prišel pred kratkim po pošti.  Pred njo je bilo razgrnjeno pismo.  Pa ga ni več brala.  Desnica je podpirala glavo, velike oči so gledale v nasprotno steno, kot bi se ne mogle ločiti od kake ljubljene podobe.  Tanki, dolgi prsti levice so se igrali z majhnim, srebrnim zvončkom.  Belo je bilo srebro, a je temnelo vpričo njene aristokratsko lepe roke.  Ko je tako slonela, sem videl naravnost njen markantni profil.  Vsaka poteza, od lepega čela do majhne brade, vse je bilo kakor profil iz alabastra v kiparjevem ateljeju.  Po licu pa ji je polzela — solza — —  „Dà, nekje sem jo že videl!“  To je bila gotova sodba.  Toda kje? kje? — — Vrtinec spominov, hitrih kakor misel, je preplul mojo glavo.  Snežinke niso hitreje plesale pod nebom, kakor so se vrstili vtiski mojega življenja nazaj, vedno nazaj, globlje in globlje, dokler se spomin ni hipoma ustavil v lehnem čolničku sredi sinjih valčkov — Blejskega jezera.  „Da, odtam jo poznam!“  Avgustovo solnce se je že nekoliko nagibalo, z Zelenice je popihaval hladen veter, da se je jezerska gladina rahlo vznemirjala.  Kako sem prišel v njihov čoln, sam ne vem.  Neki znanec me je menda predstavil v gostilni, in ker nihče ni znal veslati, sem se ponudil jaz tujim izletnikom, da jih popeljem do otoka.  Bila je mama, tri hčerke in sinček — prvošolec — pa dotičnik, ki me je predstavil — dijak, inštruktor.  Jaz dijak — on dijak, deca — sami dijaki in gospa vdova, ki je takisto dihala sredi svojih otrok samo dijaško ozračje — bili smo hitro dobri znanci.  Najstarejša hčerka je bila štirinajstletna Maša.  Naročil sem ji, kako naj vodi krmilo, sedel njej vis-a-vis, drugi pa so sedeli za mojim hrbtom.  Izpočetka sam se upiral krepko v vesli; na sredi jezera sem pa odnehal, da smo se zibali, kakor je bilo drago valovom.  Maša je skrbno držala za vrvici krmila in gledala vame z vprašajočimi očmi, ali je prav, ali ne, ko še le prvič krmari.  Njene rahlorjave oči so plavale v blesteči vlagi neizmerne radosti, lice ji je gorelo; velik slamnik ji je visel na hrbtu, in kostanjevi kodri so se vsipali na čelo in po sencih doli na vrat.  Mehanično sem pomalem veslaril.  Mama je zadaj tuintam zinila kako modro, inštruktor je neprenehoma svaril Vilkota, da ne bi padel v vodo — mi drugi smo se pa smejali.  Smejali smo se — pa kako zvonko in čisto, kako glasno in veselo!  Toda ne dovtipom, ne naučenim šalam ali duhovitim satiram.  Ne, ne!  Vsega tega še poznali nismo.  Smejali smo se, če se je zaujčkal čoln, smejali, če je brizgnila voda od vesla in je s par kapljicami oškropila tenko obleko Maše, smejali, če se je prikazala ribica na površju.  Dà, takim stvarem smo se smejali — vsaj mislili smo tako.  A danes vem, da se nismo smejali ne kapljicam, ne ribam.  Smejala se je tista neizrazljiva, kakor cvetni prašek rahla, pa kakor demant čista mladost — sama sebi.  In tega nismo vedeli! — — — —  Triglavski vrhovi so rdeli v večerni zarji.  Vrnili smo se z izprehoda ob jezeru, kamor smo šli, vrnivši se od otoške cerkvice.  Maša je vezala v šopek ciklamne.  Nikoli jih še ni toliko imela.  Pri večerji se je nadaljevala ista otročje nedolžna živahnost.  Maša je postala vrtoglavo poredna.  Poseznanila sva se tako kot ptici istega gnezda.  Izmislila si je vse mogoče nagajivosti.  Poveznila mi je na glavo svoj širokokrajni slamnik, tako da so višnjevi trakovi viseli po mojem licu.  In tedaj so udarili vsi otroci v smeh in ploskali z rokami, da jih je morala miriti mama.  Živeli smo prekrasne ure, ko se je smejala mladost — sama sebi — In tega nismo vedeli. — —  Voznik je javil, da za četrtinko ure napreže.  To je bila slana na sveže in rahle rože naše mladosti.  Mami se je zresnil obraz; šlo je za račune od treh dni. — Maša je umolknila.  Z neko nejevoljo je neredno stlačila nekaj stvari v kovčeg, potem se je pa naslonila na ograjo ob jezeru in nemo zrla po vodi. — Prav tako je nedostajalo besed meni.  Nerodno sem se obračal, stopil blizo nje, vrnil se k mizi, govoril nekaj z dijakom, pa bil zopet samemu sebi odveč. — Kar mi šine nekaj v glavo.  Stekel sem preko ceste v prodajalno in kupil majhno pahljačko.  Na njej je bilo napisano: Spomin z Bleda.  Glas se mi je skoro tresel, ko sem poprašal za ceno.  Imel sem v žepu velik kapital revnega dijaka — pet belih dvajsetic.  A bil sem pripravljen žrtvovati vse do zadnjega vinarja.  Za vsako drugo stvar bi se bil desetkrat premislil, a tu se nisem nič prašal, jeli škoda, ali ne.  Samo da ima spominček od mene.  Z neizmernim ponosom sem se vrnil na verando k mizi.  Maša je še vedno gledala po vodi.  „Prosim, za spomin!“  Ozrla se je na pahljačko, prijela jo z drobno roko, potem pa pogledala vame z velikimi, jasnimi očmi.  A njene oči so bile solzne.  Krog ustnic je bila sicer komaj vidna, a tako bridka poteza, da me je zabolelo in zazeblo krog srca.  „Pojte z nami!“  Na pol tiho in boječe je izrekla to prošnjo.  „Ne morem!“  Njene oči so postale še bolj rosne.  „Maša!  Maša!  Le hitro!  Voz čaka!“  Materin glas je veleval odločno.  „Za spomin!“  Tri ciklamne je vzela iz šopka in mi jih dala, potem pa hitro odšla k vozu.  Naglo sem jih spravil v notes, vtaknil notes v žep in ga vedno tiščal z roko, kot bi skrival zaklad.  „Z Bogom!  Z Bogom!  Hvala za družbo!“  „Klanjam se.“ — — —  Voz je oddrdal, Maša je mahala z belim robcem. — — — — — — — —  Vračal sem se v mraku po pašnikih domov.  Krog mene je donel smeh Maše, šumelo njeno krilo, in gledale so me njene oči kot zvezde z jasnega neba.  Zjutraj sem se probudil.  Na vzglavju je bil notes in v njemu trije ciklamni.  Videl sem jo!  Takrat razvijajoči se rožni cvet, danes dovršen model resnega življenja.  Pri slovesu je imela solzo v očeh, danes ji je pritekla solza po licu in kanila na pismo.  Zakaj?  Ali ni srečna?  Kako je prišla sem? — V meni so se dvigali spomini, plalo je srce. — Morda se motim?  Ne!  Še enkrat naj pogledam, nekoliko bliže.  Stopim korak proti oknu.  Mlada gospa se je zganila, obrisala solzo, spravila pismo in vstala. — Lovska družba je dognala torišče prihodnjega lova in se razhajala.  Ker sem imel precej daleč, mi ponudi logar sani da se peljem domov.  „Izvolite, da bo napreženo, z menoj v sobo!“  Vleklo me je noter, a v družbi se tako navadimo fraz, da ne vemo, kdaj jo izbleknemo.  Zato sam se moral opravičevati in braniti: da sem ves moker in umazan, da je prepozno, da se ne spodobi ...  „Prosim!“  Pokazal mi je odločno vhod v vežo mož svobodne narave, kateremu so bile moje fraze gotovo priskutne.  Ker je bilo temno, je šel naprej v sobo.  Gospa mu je prihitela nasproti z iskreno ljubavjo; objela ga je vroče, kot bi hotela pritisniti nase srečo vesoljnega sveta, in poljubila ga je z gorkoto prvega poljuba.  Malce se je zdrznila, ko je soprog pokazal name, ki sem stal še v veži blizu odprtih vrat.  Srce mi je burno utripalo, da sem bil sam nase nejevoljen. „Domišljija!“ sem se ošteval. „Ta romantični dan, pa živ spomin na otročjo preteklost, to me razburja.  Pametni ljudje se za to ne menijo!“  Z odločnim korakom sem stopil pred gospo in se ji dostojno poklonil, ko je logar imenoval moje ime.  Pogleda me v lice s tistim globokim, sodečim pogledom, ki je last skoro vsake ženske.  „Vi ste?“  Spoznala me je.  „Me poznate?“  „Poglejte!“  Pokazala je na steno, kjer je bilo mnogo spomin-obeskov.  Med njimi — moja pahljačka.  Sedli smo in pri čaju sem izvedel vzrok njene solze.  Izpovedal sem ji odkritosrčno, da sem jo opazoval skozi okno, jo tudi spoznal in videl, da ji je kanila solza na pismo.  Bilo je pismo matere.  Poslala ji je raznih darilc in okraskov za božično drevesce.  Pridejala je tudi srebrni zvonček, s katerim je nekoč ona vedno zvonila mlajšim sestricam in bratcem, ko se je odkrilo razsvetljeno drevesce.  In zvonček ji je prizvončkal iz očesa prvo solzo v zakonu.  Njegov srebrnoskrivnostni glas ji je pričaral v spomin celo vrsto svetih večerov, katere je praznovala med svojimi.  In letos bo prvič — odtrgana od njih, prvič sama sredi zasneženih tihih Poljan.  Vse žilice tihe ljubezni do doma so naenkrat zakrvavele, njena duša je poletela vun iz te samote v svetlo dvorano, v šumečo družbo, kjer vonjajo dehteče toalete, kjer se krešejo pogledi, kjer blesté uniforme, kjer se tako galantno klanja in zabava na levo in desno. — — — Njeni duši se je stožilo po domu, stožilo po svetu, katerega pa v resnici ni poznala prav nič.  Nekaj veselic, par sijajnih plesov — to je bilo vse, kar je dovolila mama svoji hčerki.  Prav zato ji je plaval pred očmi svet ves ogrnjen z vonjem in krasoto, spremljan s šumom in sladko godbo in vse to ji je še pozlatil veliki kontrast neme tišine sredi tihih Poljan.  In prvič v njenem življenju se je dvignila v srcu grozna intrigantinja zakonske sreče — ledena mržnja.  Že si je stavila vprašanje, zakaj je prišel on s tistimi dobrimi očmi, zakaj je prišel s tistimi ponosnimi koraki, vitkim stasom in lepo brado — zakaj, da je posegel v vrt in odtrgal njo, ki se je razcvela čez noč — zakaj je prišel in jo odvel v samoto. —  Tako intrigantinja.  A bila je dosti krepka, da je zmagala.  In ko ga je iskreno poljubila pri dohodu, je bil to poljub kesanja, da je dovolila le trenutek takim mislim prostora v duši.  Res, vse ji je vzel, a vse ji je tudi dal.  Pokazala je soprogu materino pismo, pokazala zvonček in se mu izpovedala.  Njegove dobrodušne oči so jo objele in ji sveto prisegle, da več, kot on, ji ne more dati nihče. — Govorilo je oko sveto prisego, usta so pa izrekla mirno in šegavo, kot govori mož prirode:  „Zato zvonček konfisciramo!“  „In jaz to takoj izvršim, če dovolite, gospa!“  „Prosim!  Revanche — za pahljačko!“ — — — — — — — — — —  Zdaj visi nad mojim pultom zvonček s tihih Poljan.  Krog mojega doma se je pasla umazana, pepelkasta megla, ki je trdovratno in leno zapirala vsak razgled, zastirala ves božji dan solnce, da se je zdelo, kakor bi zaklenila vse vedre misli v svinčeno ječo.  Ne vem, koliko reči sem se lotil, pa vse brez uspeha.  Vse moči so bile ukovane v čudno stagnacijo; vun se mi ni hotelo, v sobi sem bil zopet nervozno-nemiren, da sem se presedal s stola na stol.  Težko sem čakal noči, ki je, dasi temnejša, vendar bolj prijetna kot tak leni dan brez življenja in brez luči.  In prišla je noč — prav zgodaj.  Sedel sem k pultu in iskal po miznici rokopis nekega prijatelja.  Ko tako iščem, zadenem prav na dnu miznice na šop pisem, ki so bila povezana z obledelim rdečim trakom.  Deset let jih že nisem pogledal.  Kar pozabil sem iskanega rokopisa, razvezal šop in začel pregledavati liste davnih spominov.  „Nikomur nisem pisal.  Samo tebi.  Jaz grem tako daleč, da me ne vidi nikdar več znano lice.  Veš, zakaj grem?  Saj ti je znano, zaradi nje, zaradi Mine.  Nikoli nisem klel, nocoj pa kolnem — njo, samo njo.  Vso srečo sem ji uklel — boš videl — — —“  Tako pričetek pisma, katerega ni pisala roka, ki se je mnogo trudila s peresom.  Črke so bile dokaj šolarske.  A slog je kazal, da je pismo pisano s srčno krvjo.  Pretrgani stavki, vzkliki, izpuščene besede, vse je pričalo, da je Tone drgetal razburjenosti, ko je to pisal.  Da, skoraj sem ga bil pozabil.  A po tem pismu se je zbudil preživo spomin na prijatelja.  Bil je posebnež, toda plemenita duša in neskončno rahlega srca.  Jaz dijak — on tesar, pa sem vendar preživel lepe ure z njim. — Posvečujem mu — ta večer.  Stari, nadušljivi oče je kašljal pri peči.  Po sobi je vladala tema. „O, para ti parasta!“ Tako je vzdihoval stari, ko se je odkašljal in prizdigoval kapaste trepalnice pod mogočnimi sivimi obrvmi in gledal topo skozi okno, ki je bilo kakor siva lisa v steni.  Zunaj je svetila mrkla mesečina.  „Ga ne bo, kali?“  Ob palici je drsal skozi duri v vežo in se kašljaje ustavil na pragu ter strmel s širokoodprtimi očmi po shojeni stezi, ki je vodila do kajžice.  „Ko bi vsaj umrl! — — Ali pa naj bi bila Urša malo še potrpela na svetu — — Treba ji še ni bilo umirati. — — — O, para ti, para — — Aha, zdaj — —“  Zagnal je deda kašelj, da se je krčevito sključil in se trdo oprl na rogljasto palico.  „Oče, zakaj pa niste v hiši?  Zunaj še bolj kašljate.“  Sin krepke postave, s suknjičem čez ramo je ljubeznivo ogovoril očeta, ga prijel z eno roko pod pazduho in vedel v hišo.  Stari je sedel v svoj oguljeni kot k peči, sin je pa prižgal lojevo svečo.  Na mizo je postavil v plavo ruto zavezan lonec.  „Sem mislil, da te ne bo!“  „Par tramov smo morali še potegniti na zid.  So pa težki, in podnevi ne utegnejo ljudje priti pomagat!“  „Seve, seve. — — — E, povsodi imajo dela!“  „Oče, večerjo sem Vam prinesel.  Poglejte, kava je, s pogačo podrobljena.“  Oče je bil lačen in hitro je zato vstal in trkal s palico k mizi.  Slastno je jedel iz piskra.  „Ti ne boš?“ Oddahnil se je in postavil žlico pokoncu.  „Sem že, ta je vsa Vaša.“  Stari je brez obotavljanja nadaljeval, sin je pa vzel izpod trama oslo in začel brusiti tesarsko orodje.  Po večerji je risal oče zopet k peči.  Precej dolgo sta molčala.  „Tone!“  „Kaj?“  Oče je zelo zakašljal.  „Oh, tale naduha, kako me tare! — Tone, veš kaj, tako-le sem premišljeval danes: kaj ko bi se ti oženil ...“  Starec je z nekim strahom in nekim velikim pričakovanjem izrekel to besedo.  Sinu je roka zastala.  Položil je na mizo oslo in sekiro, pomolčal dokaj dolgo in gledal v starca, potem pa rekel:  „Da bi se oženil?  I, zakaj pa to?“  „Da ne bo vse narobe pri hiši.  Ona bo lahko doma vse lepo pospravila in oprala nas bo, pa zašila in skuhala nam bo — saj vidiš, kako je nerodno, ko sva kar sama dedca pri hiši.“  Zopet molk.  Tone še ni na to nikdar mislil v življenju.  Deset let že ni bilo Urše, rajnice matere; navadil se je kuhe in drugih ženskih del, pa je mislil, da je tako najbolje.  „Oženil?  Katero bi pa jemal?“  „Danes je bila Marinčkova pri meni.  Mino je ponujala.“  „Mino?“  Zategnjeno je bilo to vprašanje.  Tone ni zinil nobene besede več.  Pridno je drgnil z oslo po sekirah, stari je tudi molčal in zlezel počasi na trdo ležišče, sin je pa ugasnil luč in se zleknil na klopi pri peči. — —  Mina ...  Mina ...  Mina ...  Poznal jo je dobro.  Šivilja je bila Marinčkova Mina.  Na koncu vasi sta imeli z materjo majhno kajžo in vrtec krog nje.  Mina — seve.  Kako bi jo poprašal?  Ali me bo marala?  Prelepa je.  Moj obraz je kozav pa mustače mi stojé na dež.  Drugi fantje imajo lepo sesvedrane, moje pa ne stojé drugače — — —  Potipal se je pod nosom ...  Pa če je mati rekla, mora že Mina tudi biti zame.  Saj me je zadnjič tako lepo pozdravila, ko sem prinesel nekaj šivat. — —  Da, šivala bi, jaz pa tesaril; pa bi se res lahko živelo — Mina — Marinčkova — —  Prvo noč je Tone prečul v svojem življenju, razen tistih dveh, ko je mati ležala na mrtvaškem odru — — — — —  V soboto je prinesel Tone na večer domov kos platna.  Ko je oče večerjal, si je šel sin pred vrata umivat smolaste roke.  Potem je pospravil z mize, ogrnil suknjič, stisnil platno pod pazduho, zaklenil bajto in šel.  Očetu ni nič povedal, kam da gre.  Ej, mnogo je že hodil Tone, mnogo, ponoči in podnevu, nevihte so ga podile, bliski in gromi so ga spremljali po samotah, ko se je vračal z dela domov — a zanj ni bila nobena pot pregrda, nobeno vreme predivje ...  Toda nocoj mu je zastajala noga.  Srce je menda prvič začutil v prsih, ki mu je bilo tako močno, da se je često ozrl, če ne gre morda kdo za njim.  Zbiral je besede, iskal stavkov, izmišljal si izgovorov, kako bi začel pri Mini.  Čim bliže je bila Marinčkova kajža, tem težja je bila njegova noga.  „Da so si morali oče izmisliti to sitnost!  Ali mi je tega treba!“  Kar nazaj bi šel.  Ali zopet ga je vleklo z nepoznano silo.  Skozi okna Marinčkove kajže je gledala luč.  V sabotih je Mina šivala pozno v noč.  Pred durmi je Tone še nekoliko postal.  Prisluškal je, če ni morda kaj ljudi v hiši. — Tihota.  Pokljukal je.  Marinčkovka je prišlapala v vežo in odrinila leseni zapah.  „Sem mislil, da ne boste več pokoncu, pa res ne utegnem sicer priti; to-le platno sem kupil, sem rekel, bo pa za srajce, jih bo Mina naredila, če kaj utegne.“  Tone je govoril hitro, kar ni bila njegova navada.  „Lej ga no, Toneta!  Le noter pojdi!  Pri nas ni izlepa delopust; ima deklič na pretege dela.  Kar posuli bi jo.“  S trsko mu je svetila skozi vežo v čedno pobeljeno izbo, kjer je med belim platnom sedela za mizo — Mina, belih rok in belega lica — bolj od platna.  „Mina, za srajce sem prinesel.  Na, poglej, če bo to-le pražnje!“  Mina je odložila šivanje na kolena, pogledala dobrovoljno Toneta, potem segla po tkanini — na sredincu se ji je svetil rumen naprstnik — potipala pražnje pa se zopet ozrla v Toneta, ki si je popravljal suknjič, ker mu je lezel z ramen.  „Oho, Tone, to je za ženine!  Kaj se boš?“ Krog precej bledih ustnic ji je igral čuden, sarkastičen smeh.  Tone tega ni videl.  Njeno sivo oko se je pa vprašajoče uprlo v Toneta.  „Že vse ve, sem že rešen!“ ...  „I, saj mi ne kaže drugače.  Pri nas je tako nerodno, ker ni nikogar pri hiši.“  Sedel je za vogel mize, klobuk pomaknil nazaj in se naslonil na roko.  Mina je pričela hitro vbadati in je strmela nepremično v šivanje.  Stara se je oglasila izza pečka:  „Le se, le, Tone!  Kaj boš čakal!“  „Kaj ne, mati!  Naš oča tudi tako pravijo!“  „Ali imaš že izbrano?  Pri nas se veliko izve, ker vedno kdo pride, pa o tebi še nič ne govoré.“  Mina ga je zopet pogledala in z belimi zobmi hitro odtrgala dlakico nitke, katero je vdevala v šivanko.  Tone je brez potrebe zakašljal, presedel se nekoliko ob mizi in že šel po sapo, da ji pove kar odkrito, čemu je pravzaprav prišel.  Pa se je oglasila mati izza pečka in lezla govoreč na tla.  „Oh, tak-le delavec, tako priden, ki kaj zasluži, pa živ človek mu ne more reči napak besede — oh tak-le fant — deset na en prst! — Pomila še nisem.  Le zmenita se za srajce!“  Stara je nateknila velikanske copate in se izmuzala v vežo pred peč.  Tone je bil v silni zadregi.  Ni mogel takoj izpregovoriti.  „Mina!“ — Komaj je izpregovoril.  „Kaj?“ — Nič ni pogledala od dela.  „Veš, Mina, saj pri nas bi se ji res ne godilo slabo.  Nekaj imam, zasluži se tudi vsak dan, pa bi se že živelo — ali ne, Mina?“  „Boljše bi se ji godilo, kakor pri najboljšem kmetu!“  „Kaj ne, Mina!  No, kaj praviš?“  „I, saj sem rekla, da bi ji ne bilo nič sile!“ —  Mina ga je zopet pogledala vdevajoč v šivanko.  Njene oči so žarele v svitu luči, krog ustnic je pa ležal pomilovalen smeh.  A Tone ga ni videl in ga ni — umel.  „No, Mina, reci no!“  „Ali si čuden nocoj!  Kaj naj rečem!“  „I no, da bi ji res ne bilo sile.  Pa kako bi jo rad imel.  Če bi ne mogla kdaj sama podelati, pa bi ji pomagal.  Mina, jaz znam vse, še kuhati!“  „Mala nebesa bi imela pri tebi!“  „Kaj ne Mina!  Kaj misliš?  No!“  Mini je bilo jasno, kaj vpraša Tone.  Rdečica ji je plula v belo lice.  „Ko te pa skoro nikoli ni k nam!“  „Saj me res ni bilo.  No, zato nikar ne bodi huda.  Pa pridem zdaj.  Boš videla.  Črez teden ne utegnem, takole ob nedeljah popoldne pa.  Kaj ne, Mina, pa se bova pomenila?“  „Tone, le pridi, le“ — — —  „Ali oče še kašljajo?“  Mati se je vrnila v izbo in zadovoljna gledala Tonetovo razgreto lice. — S starim bova kašljala vsak na drugi strani peči.  Kaj malega še tudi premakneva pri hiši, eno kajžo bomo prodali, on bo zunaj služil, ona pa notri. — Tako je računala starka.  „Naduha, saj veste, mati!“  „In pa leta, seve; le oženi se, le; bo tudi za starega bolje!“ — — — — — —  Tone se je vračal domov; njegovo srce je vriskalo, prepojeno s čuvstvi, katerih doslej ni poznalo.  Tone je hojeval k Marinčkovim v vas, delal na vso moč, stiskal vsak krajcar, krog hiše pa popravljal in pospravljal, belil in snažil, da ne bi mogla reči nevesta tako ali tako.  In ljudska sodba se je širila: Res, pripraven zakon bo to-le. — — — — — — — — — — — — — —  V nedeljo je stala sredi vasi gruča fantov.  Med njimi je bil zopet Kebrov Matevž, najgorši fant cele vasi.  Tako ni nihče nosil kastorca, tako niso nikomur pristojala kriva peresa za trakom, nihče ni znal tako plesati, tako vriskati in peti kakor Matevž.  Njegovo lice je bilo nekoliko zagorelo, a lepo okroglo in gladko obrito.  Pod nosom je imel navihano-zafrknjene brke, izpod kastorca so mu silili bujni, črni kodri.  In kako je on hodil v visokih, škripajočih škornjih!  Kakor vlit je bil v gamsovke, in rožast žametast telovnik se ga je oklepal kot bi z njim rastel.  „Kako je bilo, Matevž, povej no, ko si sedel celo leto?“  „Dobro!  Več smo mesa pojedli kot vi doma.  In še zaslužil sem.  Poslušajte!“  Požvenketal je s tolarji v žepu.  „Pa res ni sile, če ga zapró!“  „A, kaj še!  Ne veste, kakšni fantje smo bili skupaj!  Take smo utrinjali včasih, da se je vrag čudil.“  „Ali te je bilo danes kaj sram, ko si prvič šel po vasi?“  „Sram, šavra!  Kako si otročji!  Če si zato zaprt, ker si tat — seveda, potem beži in se skrij!  Če pa na žegnansko nedeljo kakemu zabavljaču pošteno rebresca porahljaš, to pa vendar ni nič takega.  O, le čakaj, če bo treba, saj se bomo še!  Toda ne več tako neumno.  Notri se vsega nauči, najbolj pa tega, kako moraš govoriti, da te ne zapró.  To so vam tiči!  Jezični dohtarji naj se kar skrijejo pred njimi!“  Nekaj fantov, vernih sodrugov bojevitega pretepača Matevža, se je glasno krohotalo njegovim besedam, drugi so se pa odmikali in kmalu tvorili gručo zase in odšli drugam.  „Nekaj si pa vendar na škodi, ker si sedel.“  „Kaj neki?“  „Dekle si izgubil!“  „Katero?  Saj ne vem — ker so vse silile za menoj!“  Zopet prostaški smeh.  „I no, Mina se moži!“  „Marinčkova?“  „Da, tista!“  „Naj se, strdena punca!  Maram zanjo!“  „Kako se dela!  Lažeš!  Jaz pa vem, kako si jo rad imel.“  „Ona mene — to je res.  In da je res — čakajte — kdo jo pa jemlje?“  „Tone s kajže!“  „Tisti kozavi kozar!  Hahaha!  Da je res, kar sem rekel, vam povem, da ga ne bo vzela.  Prej mene!  Boste videli, kako bo temu trolastemu Tončku zajec pot pretekel!  Hahahaha!“ — — — — — — — —  Solnce je bilo še nad goro.  Pošev so padali rdeči žarki skozi okno Marinčkove hišice in obsevali roke Mini, ki je zgrinjala belo obleko na mizi.  Njene roke so bile tako nežne in bele, da so jih skoraj prosevali solnčni prameni.  Matere ni bilo doma.  Mina je bila zatopljena v misli na bodoče življenje.  Ni trohice ni mogla očitati Tonetu.  Spoznala je, da jo ljubi tako iskreno, da bi dal dušo zanjo, in da se ji bolje ne bo nikjer godilo, kakor ob njegovi strani.  Da bi bil le nekoliko gorši ...  Ta kozavi obraz — Izkušnjava je dvigala drzno črna krila nad njeno dušo — — —  Tedaj zaškriplje v veži urna, ponosna stopinja.  Vrata se hitro odpró in pred Mino je stal Matevž.  Srce ji je vztrepetalo, lica ji je podplula kri.  „Me še poznaš, Mina?  Daj mi no roko, če se me ne bojiš, ker pridem iz zapora!“  Dala mu je roko.  On pa je pričel svojo priliznjeno in hinavsko govorico.  „Mina, koliko sem mislil nate!  Noč in dan sem se spominjal tebe in tvojih rdečih nageljnov — in ti — Mina — oj, le čakaj, nezvesta si postala ...“  Njegov glas je bil mehak, in oči so mu žarele ...  Mina je drhtela.  „Pusti me!  Prepozno, Matevž!“ —  „Zakaj?  Saj še nista poročena!  Ali si ti, Mina, za takega, kot je on!  Sram te ga bo, na sam poročni dan te ga bo sram Mina, le pomisli — tisti grdi, kozavi obraz!“  Tisti grdi, kozavi obraz! — Kar zašumelo je po njeni glavi in na senceh je začutila utripanje žil.  In na dnu duše jo je zapeklo ...  Sram je bo njega, sram ...  In vsi ljudje bodo kazali za njim in za njo ...  Ona pa — tisti grdi, kozavi obraz!  Molk, molk strašnega boja.  A Matevž je dosegel, kar je nameraval.  Razpalil je strast njenega srca, ki je sežgala podobo Tonetovo in posadila na prestol — njegovo.  Zmagoslavno je zapustil hišo prav tedaj, ko se je potopilo solnce za goro: njegovo jasno oko ni hotelo gledati, kako je bilo prevarjeno dekliško srce. — — — —  V mraku je prinesel Tone polič vina in vogel belega kruha za mater in zanjo, da si priboljšajo, ker je nedelja.  Mina ni upala pogledati ženina.  Ob oknu je stala in trgala suhe lističe roženkravta.  „Mina, pij no!“  „Ne bom!“  „U, ali si huda?“  „Pusti me no!“  Toneta je zapeklo.  Približal se ji je in jo rahlo prijel za roko.  „Mina, kaj ti je?  Ali si bolna?  Ali si huda?  Lepo te prosim, povej no!“  Njegov glas je bil proseč in iskren, kot bi ne govorila usta, ampak bi govorila naravnost ljubeča duša sama.  „Pusti jo“, pravi mati. „Vsaka ženska se včasih kuja; posebno tako-le pred svatbo!  Pa ga samá!  Na dobro zdravje, Tone!“  Ženica je srknila krepko iz kozarca in si odrezala pogače.  Tone ni mogel piti.  Gledal je Mino, in čuden strah mu je hotel stiskati dušo.  „Mina!  Mina!  Kaj me nimaš nič rada?  Reci no!“  „Nič!“  Odgovor je bil rezek in kratek, da je ubijal.  Tone je obžedel z napolodprtimi ustmi, nekaj ga je hotelo zadaviti v grlu, srce se mu je skrčilo in topo je zazrl v Mino.  Šele za dokaj trenutkov se je zbral, da je vnovič vprašal:  „Mina, torej ne boš moja žena?“  „Ne!“  Zopet ista rezkost.  Tedaj je v Tonetu zavrelo.  Zobje so mu ostro šklepetali, ko je glasno zaprašal:  „In zakaj ne?“  „Ker si pregrd!“ — — —  Strašno kletev je izustil Tone, zagrabil polič in ga treščil njej pod noge, da je tisoč stekelc zazvenelo po podu in da je naširoko brizgnilo črno vino ter oškropilo s črnimi lisami belkasto obleko Mine.  Ta je kriknila, mati je planila v sobo z vikom in jokom — Tone je pa odburil kot nevihta. — — — — — — — — — — — —  Drugi dan sem dobil pismo, katerega začetek sem zgoraj priobčil.  Prinesel ga je neki pastir.  V pismu je bil ves Tonetov prištedeni denar z napisom: Tega daj očetu! — Sam pa je izginil bogve kam, bržkone v bosanske šume.  Dve leti po tem dogodku sem srečal bledo, mlado ženo, ki je pokašljevaje rinila pred seboj ročni voziček.  V njem je bilo par buč in nekaj zelenjave, na vrhu pa malo, bolehno dete.  Mina!  Bila je žena Matevževa.  On je zopet sedel zaradi poboja ...  Srce me je zabolelo, a siloma se mi je vrivala misel: Ni li to kletev zavrženega srca? —  Morda človeška duša res sluti prihodnjost? ...  Živo se spominjam one noči.  Blizu polnoči je bilo.  Ob postelji je še gorela luč, moja roka je trudno držala Tolstega roman „Vstajenje“.  Oči so me že skelele, več nisem mogel brati, a zaspati tudi nisem mogel.  Ob voglu mojega stanovanja je piskala burja, ostra kakor britev, da si je našla pot skozi okno pri najmanjši špranjici in pomajala zdajpazdaj zavese nad oknom.  Pod oknom sem slišal že tretjič brze, škripajoče stopinje.  Vojaška straža je bila; ni se mogla dolgo vzdržati na silnem mrazu in se je češče menjavala.  Koraki straže pa so me še bolj razburjali, in vkljub skelečim očem ni bilo spanca.  Prižgal sem si zadnjo cigareto, iskreno želeč, da bi me omamil nikotin.  Tedaj je zaškrtal električni zvonček nad posteljo. „Saj sem vedel!“ sem vzkliknil in v trenutku sem bil pri vratih in odprl oknice.  Nadpaznik prisilnice mi javi, da želi bolni Frice z menoj govoriti.  „Takoj!“  Za par minut sem že hitel čez široko dvorišče za trdimi koraki nadpaznikovimi.  Burja je žvižgala in po strehah je čudno cvililo.  Nebo je bilo pa jasno in zdelo se mi je, da je iz samega ledu.  Šla sva po koridorih mimo trudnih straž, ki so se zavijale v težke burnuse in v klobučinastih škornih hojevale pred vrati, da so zmagavale zimo.  Krut mraz je gospodaril, da je človeka spreletavalo do mozga.  Vkljub ostremu zraku pa je udarjal v obraz tisti grozni duh, katerega ne pozna nihče, kdor ni hodil po mračnih celicah tistih nesrečnih bitij, ki jih je izločila iz sebe človeška družba, ker so se ji zdela na kvar, in jim je pritisnila za celo življenje znamenje — ničvrednežev.  Pred vrati bolnice sva se ustavila toliko, da je bil odrinjen zapah in odklenjene ključavnice.  „Sedaj Vas ne potrebujem!“ sem velel spremljevavcu.  Stopil sem v veliko sobo, sredi katere je visela izpod stropa luč, zasenčena z zastorom, na katerega je naslikala roka bogvedi katerega siljenca okorno nekaj okraskov.  Deset bolnikov je bilo v sobi.  Večina so spali.  Le pri vratih tisti me je topo pogledal.  Bil je edini, ki me ni mogel trpeti.  Strašna, nalezljiva bolezen, sad razuzdanega življenja, se mu je zajedla v celo telo.  Njegov um je bil mračen, odgovarjal ni nikomur; ko je pa zagledal mene, se je obrnil v zid in zaškrtal z zobmi, čez katere je bruhnila grozna kletev.  Stopil sem prijazno do njega; on je pa skril obraz v odejo, in izpod nje sem čul zopet škrtanje z zobmi ...  Ker se ni nihče ganil, sem šel po prstih skozi sobo do bolnice siljenčkov.  Rahlo sem odklenil in za seboj zopet zaprl.  V kotu na postelji je sedel Frice.  Oči so mu bile vdrte in komaj komaj je dvigal trepalnice.  Vse telo je bilo izmozgano in izsesano, ustnice brez krvi, roke voščene in sam skelet.  „Frice, kako ti je?  Slabo, kaj ne?“  „Strah me je!“  „Strah?  Česa se bojiš?“  „Tako strašno nekaj hrusta in škriplje.  Smrt gre po mene.  Ali ne?“  „Ne boj se, Frice!  Veter tuli in brije!“  „Ni veter!  Veter nima zob!“  Veliki navihanec, ki je z desetimi leti dozorel za prisilnico, je bil otročje-najiven.  Posmejal sem se mu.  Brzo je opazil smeh in bil je razžaljen.  Majčkena rdečica mu je podplula obraz.  „Nalašč ne verjamete?“  Trudno glavo je naslonil na zid in me gledal z mrtvimi očmi.  „Verjamem, verjamem, Frice, da si čul.  A pravim, da si se motil.  Ali pa si slišal iz sosednje sobe hreščanje, kjer spijo drugi bolniki.“  Frice me je gledal zdržema z mrtvimi očmi, kot bi s pokopališčnega vogla gledala vame naslikana smrt.  Prijel sem ga za roko, da bi zbudil v njem zaupanje.  Roka je bila mrzla in polita s tistim potom, ki oblije človeka tedaj, ko se bori zadnji plamenček življenja s smrtjo.  „Frice, slabo ti je, kaj ne?  Ali hočeš kozarček konjaka?“  Pokimal je.  Nalil sem posodico.  Tresoča roka je segla po nji hrepeneče, kakor bi se dvignila iz morja roka potapljajočega in segla po slamnati bilki, da si otme z njo življenje.  Močna pijača ga je nekoliko pokrepčala.  „Povejte mi, ali bom res umrl?“  „Nič se ne boj, Frice, saj si pripravljen, in na svetu te itak ne čaka nič dobrega!“  „Saj bi rad umrl, ko bi samo še enkrat videl, kako sije solnce zunaj ječe“ ...  Po njegovem licu se je razlila tolika bolest in se zasvetilo tako gorko hrepenenje, da nisem mogel za čas govoriti, in moja duša je čutila njegovo žalost.  Počasi so se mu zaklopile oči, izpod njih je pripolzela solza, in zazdelo se mi je, kot bi bil ugasnil.  „Frice, ali boš zaspal?  Zdaj lahko grem, kaj ne?“  „Ne, ne, ne smete iti!“  S tresočo roko je iskal moje, da bi me pridržal.  „Saj bom pri tebi.  Le miren bodi!“  „Bogve, ali oče imajo delo ... ali so mati še lačni?“ ...  Debelejša solza mu je pritekla po obrazu.  „Nikar ne skrbi!  Gotovo imajo službo oče in mati imajo dosti kruha; gotovo sta preskrbljena.“  Neverjetno me je pogledal in zopet naslonil glavo na zid.  Obsedel sem tiho pri njem in gledal vanj — v nesrečno žrtev, ki jo je rodil boj za obstanek.  Dve leti poprej je bilo.  Frice se je vrnil iz šole, z veliko slastjo je použival kos kruha in prigrizaval jabelko.  S komolci je slonel na kolenih matere, ki je šivala prav zanj novo perilo.  Mati je bila šibka, v obrazu je ležalo nekaj gosposkega, in njeni prsti so bili tanki in prozorni.  Večkrat je pogledala Frica, ki je neprenehoma izpraševal in hotel vedeti stvari, o katerih sama ni vedela večkrat odgovora.  In tedaj je vprla velike rjave oči v oko svojega edinca, in radost ji je žarela v očeh, velike misli so se ji snovale o lepi bodočnosti tega otroka.  Vrata se trdo odpró.  Oče.  To ni bila njegova ura.  Vračal se je iz tovarne navadno točno ob sedmih zvečer.  Njegova obleka je bila sicer sleherni dan zamazana, a obraz je bil čist, brez megle, brez težkih, temnih oblakov.  Danes pa se ga je mati prestrašila.  Obraz je bil jezen, obrvi namršene ...  Fricu ni prinesel nič s seboj.  Neljubo ga je pogledal in vrgel jopič na posteljo, sedel za mizo in strmel skozi okno.  Materi je zastalo delo.  Zadrhtela je po vsem životu, srce ji je burno zaplalo in glas se ji je tresel, ko je zaprašala:  „Kaj se je zgodilo?“  „Pripravi mi lepšo obleko!  Bomo že pokazali tem vragom!“ — —  Frice se je prijel materi za krilo in hitel z njo v sosedno sobico.  Nikoli še ni videl očeta takega, nikoli ga še ni slišal kleti.  Žena je molčé slušala in mu znesla na posteljo pražnjo obleko.  „Pa umiti se moram tudi, ne?  Ali bom tak!“  Zopet nobene besedice, a v trenutku je bilo pripravljeno umivanje.  Mož se je naglo preoblekel, zahteval nekaj denarja in odšel brez slovesa. — —  Žena je obstala pri vratih in v groznih slutnjah gledala po stopnicah, dokler niso utihnili njegovi koraki.  Potem je bolj omahnila kot sedla k mizi, sklenila roke, pogledala proseče v podobo Žalostne Matere božje in zaihtela ...  Frice je ihtel z materjo ...  Precej pozno zvečer se je vrnil oče in privel s seboj dva človeka.  Frice se ju je silno bal in iz druge sobice plašno gledal divja obraza.  Oče je zahteval pijače.  Bil je že nekoliko vinjen.  Žena je zopet slušala brez ugovora in brzela po stopnicah v bližnjo gostilno, da naglo ustreže možu.  Frice je gologlav tekel za njo.  Mož in oba neznanca so sedeli v pozno noč.  Govorili so grde besede, često so kleli, srd in sovraštvo so sipali na vse ljudi; ónadva sta hujskala moža in mu slikala nebesa, če bo stanoviten ...  Žena je v gostilni izvedela, da delavci v tovarni štrajkajo in da je kolovodja — njen mož ...  Navidez malomarna, brez čuvstva v licih, je hitela z vinom domov.  Kolena pa so se ji tresla, strašna slutnja ji je stiskala srce, in tujca v sobi sta se ji zdela kakor dva rablja, ki sta prišla z golim mečem, da zakoljeta tako lepo, tiho domačo srečo — — — — — — — — — — —  Minulo je štirinajst dni, tistih strašnih dni, ki so se vlekli kakor večnost, ki so pogoltnili zadnji novec, v katerih so mladi ženi pobledela lica, oči od joku zardele, v katerih je bil Frice večkrat lačen in nikdar od očeta ljubkovan, često pa ozmerjan s trdo besedo.  Iz tovarniškega dimnika se je zopet začel valiti črni dim, kolesa strojev so oživela.  Zvonec je zopet klical oddihe in delopuste.  Izboljšali so delavstvu plačo, silno malo sicer, a doma je gledal stradavec skozi okna — morali so na delo, zakaj obetane podpore ni bilo.  Prišli so - vsak je stopil na svoje mesto, prijel za orodje in zdelo se jim je, kot bi bila pretekla dolga doba velikih nad, ki se jim niso izpolnile.  Krik otrok po kruhu je razdrl zračne gradove ...  Vsi so prišli — tudi Fricov oče.  Vsi so prijeli zopet za delo — tudi oče Fricov.  Vsi so smeli delati — le njemu se je s trdo besedo odreklo delo in se mu pokazala vrata — njemu, ker je vodil stavko ...  Kakor bi ga kdo s silnim sunkom prebudil iz težkih sanj, tako je gledal krog sebe in proseče vprašal tovariše:  „Ali dovolite to?  Zakaj se ne dvignete za me — svojega voditelja, ki vam je izvojeval priboljšek?  Vi imate boljši kruh — jaz naj pa gladu ginem?“ ...  Njegove oči so švigale in begale po tovariših — ti so pa molčali in zrli zamišljeno vsak v svoje delo.  Skrivaj ga je srečal pomilovalen pogled — a on je moral odhajati brez dela in kruha.  Železna kolesa so brezčutno svičala, in ko so se zaprla za njim težka vrata tvornice, bilo mu je, kot bi ga pognali lastni otroci v prognanstvo, ga sunili na cesto, da bo povožen in pohojen kakor črv ...  S tistim nesrečnim dnem se je naselila sloka in bleda žena, koščenih rok, vdrtih lic in lačnih oči v stanovanje pred kratkim tako srečne delavske družine — prišla je strašna gôstija — beda.  Frice je hojeval poslej v šolo brez zajtrka.  Suha žemljica je bila njegova večerja.  Mati je bila vedno žalostna, njene oči zaplakane, oče ga ni več božal, ni mu nosil boljših prigrizkov.  Njegov obraz je vpadal, po dnevi je polegal, šel često po mestu iskat dela, a se vračal brezuspešno, in vselej je tako zoprno zadišalo po žganju v sobi, kadar se je vrnil ...  Lepo junijevo jutro.  Otroci so hiteli rdečih lic v šolska poslopja.  Frice je pa stopal lačen, da se je tresel.  Njegova obleka je bila zanemarjena; mama ga ni več snažila in čedila, kakor nekdaj.  Snoči tudi suhe žemljice ni dobil.  Pot ga je privedla mimo prodajalke kruha.  Kako je to dehtelo in vonjalo!  Mehki hlebčki, rmeni štruklji — in cele skladovnice jih je bilo.  Frica je vleklo h kolibi, šel je desetkrat mimo, pa se je zopet vrnil.  Ura je bila osem.  Ni je čul.  Samo eno žemljico ali en štrukeljček!  Kako bi bil srečen!  Pa so mu vstajali nauki matere, Mojzesa je videl z resno brado in ostrim pogledom, kako je držal table in kazal s prstom na VII. zapoved.  Frice se je oddaljil od kolibe.  Pa so mu klecala kolena in zavidal je matere in gospodinje, ki so stopale k skladom kruha in polnile košarice in cekarje, da dobé njih sinčki in hčere, vrnivši se iz šole, dober prigrizek.  „Sedaj-le ...  Frice!“ ...  Gneča je bila velika krog prodajalke.  Skoro ni mogla vsem postreči.  Prsti so se razširili na lačni Fricovi roki — kar sami od sebe.  Tresli so se in z nepremagljivo silo ga je privleklo do kolibe. — Še en kratek boj ... „Nikar!“ — Frice je stisnil prste, in v roki je obstal lep štrukeljček ...  Kakor bi ga nekaj zaskelelo konec prstov, tako se mu je zdelo.  Zbežal je s s kruhom ...  Revež ni znal krasti.  Prodajalka ga je z ostrim očesom hitro zapazila, pričela kričati in teči za njim; odurne priimke so sipala njena usta, klicala je stražnike na pomoč ...  Frice se ni zavedel, kaj se prav za prav godi, ko ga je že držala roka stražnikova in ga sirovo tirala h kolibi, kjer mu je bil vzet štrukelj.  Gneča ljudstva se je nabrala, na trgu.  Samo radovedne oči, zasmehi, vzkliki: „Seme, semensko!“ „Tat!“ „Tako mlad!“ „Aha, sin tistega puntarja!“ „To je zalega!“ ...  Takih besedi Frice še ni slišal nikoli.  Jokati ni mogel.  V goltu ga je nekaj davilo, tresel se je kot šiba, knjige so mu padale iz rok, ko ga je tiral stražnik po ulicah ...  Kaznovan je bil samo v šoli.  Pa od tega dne ni videl prijaznega lica.  Součenci so ga kazali s prstom, učitelj ga je presadil v zadnjo klop — — kjer je apatično in brezdelno presedel cele ure.  V mladi duši je vstajalo silno sovraštvo do ljudi; spočela se mu je zavist in začel je tiho kleti, dasi se je zgražal ob teh besedah, ko je videl, kako jedó součenci maslene štručke in okusni kruh.  Doma je bilo vse narobe.  Sobe so bile oropane.  Vse je bilo poprodano, le najpotrebnejše je ostalo še v stanovanju.  Pa tudi stanovanje so morali zapustiti — stanarina je potekla — denarja ni bilo.  Preselili so se v zaduhlo pritlično sobico, ki je bila bolj klet nego stanovanje.  Mama je šivala noč in dan staro obleko, da je zaslužila nekaj za živež.  Za Frica se ni nihče več mnogo brigal.  Nikdar ni bil vprašan, zakaj ga ni bilo tako dolgo domov, ali je bil v šoli ali ne ...  Zato je Frice začel opuščati šolo.  Sovražil je vse součence, sovražil učitelja.  Hodil je iz mesta, klatil se po polju, iskal živeža na nedozorelem sadju.  Nekoč naleti na tri dečake.  Bili so nekoliko starejši od njega.  Kurili so v gozdiču in pekli kokoš.  Ko se jim približa, ga obkolijo in mu zažugajo, da ga obesijo na hrast, če le besedico zine o tem, kar je videl.  Spočetka se jih je Frice bal.  Ko jim pa pove vse, kaj je in kako mu je, so sklenili z njim prijateljsko zvezo.  Dobil je bedro pečene kokoši, in povedali so mu, kam naj jutri pride.  V gozdu je bila majhna duplina.  Tam je bil brlog mladih tatičev, tam je bila poslej šola Fricova ...  Ko je izostal prvo noč in stražil pri nekem hlvu, kjer so kradli piščeta, mu je bilo neznosno.  Zdelo se mu je, da so se gibala tla pod njim, da se odpira peklo, da čuje rožljanje verig.  Ob vsakem hrestljanju ponočnega hrosta je zadrgetal, klic skovirja ga je vznemiril, da je hotel bežati ...  Prebil je prvi poskus.  V jutru je zaplapolal ogenj, in Frice se je najedel po davnem času do sitega — najedel okusne pečenke.  Sedaj ga ni več skrbelo.  Le doma se je nekoliko bal.  Ko je potožil tovarišem strah, so ga naučili pretkano laž, in s to naučeno lažjo se je opravičil doma ter dobil dovoljenje, če ga rabijo pri onem kmetu, da lahko še gre pomagat na polje, kadar hoče ...  Frice je bil svoboden — svoboden, pa vendar tako žalostno ujet v zanke hudobnih tovarišev ...  Za pet mesecev je pa stal ubogi Frice pred sodiščem.  Ko je izvedel sodbo — devet mesecev v zapor — mu je posijalo z vso mogočno lučjo v dušo bridko spoznanje.  Sesedel se je na zatožni klopi in pričel jokati solze izgubljenega sina.  Verjeti ni mogel, da je resnica, kar se godi.„ Mama, moja mama!“ je donelo po sodni dvorani; ljudstvo je mrmraje odhajalo, sodniki so urejevali akte, njegovega joka ni poslušal nihče ...  Zaprla se je za njim celica in začel je živeti one strašno življenje, katero mu je izpilo ves mozg.  Ljubeznive besede ni slišal več.  Kletev je bila hrana njegovi duši, psovanje — namesto materinskega ljubkovanja; ostudne reči je moral poslušati, o groznih grehih je izvedel med tovariši, ki so se smejali s satanskim smehom njegovi — nedolžnosti.  Ne — ne — z njimi on ni mogel!  In radi tega sovraštvo, pikanje, zaničevanje!  Če se je pritožil, dvignilo se je sto glasov zoper njega, in bil je on, ki je zakrivil vse — drugi so bili nedolžni.  Klonila mu je glava, pobledela so lica, oči so se mu skrile globoko pod čelo.  Jed mu ni dišala, žalost mu je objela dušo in v tihih nočeh so se kopale te bolne oči v solzah ...  Minuli so oni meseci ...  Svobode ni bilo.  Iz ječe v ječo — v prisilnico.  Železni paragrafi so ga tirali dalje, da zadosti pravici do zadnje nitke.  To ni bil deček — to je bila smrtna senca.  Za nekaj dni si je sicer za spoznanje opomogel.  Sumljiva rdečica je pobarvala bledi obraz — pa to je bila le iskra, ki je z zadnjo močjo zažarela — potem je pa umrla za vedno ...  Po strehah je cvilil vihar tisto noč.  Frice se je zdrznil pred menoj na postelji.  Smrtni boj — —  Posinele ustnice so poljubile razpelo, iz mrtvih oči je pritekla zadnja solza.  Vračal sem se zamišljen čez mrzlo dvorišče. — Biser, pa pohojen v lužo!  Truden sem legel in ga blagroval z Davidom:  Ipse liberavit te de laqueo venantium ...  V aleji je zbujala splošno pozornost ...  Gizdalini so natikali monokle in spešili korake za njo.  Gruče častnikov so se izzivajoče in predrzno ozirale v njene jasne oči; ko je ponosnih korakov odšla za pet kostanjevih debel dalje, še ni nihče okrenil glave.  Šele ko jo je množica šetalcev skrila in je bilo videti le še bujno-prožno se gibajoče cvetje širokega, modernega slamnika, šele tedaj je zamrmrala gruča hkrati isto vprašanje: „Kdo je ta? ...“  Ona je pa šetala s prijateljico, ki je bila komaj senca njene elegance in lepote, dalje in dalje.  Kamor je dospela, povsod triumf, povsod očaranje.  Zadrhtel je celo majev vzduh, oblil jo z dehtečim vonjem akacij, in drevesa so zatrepetala in vsula nanjo ljubezenski sneg pomladnega cvetja.  In v njenem srcu je tudi zacvetela pomlad s silnim vonjem in hrepenenjem ...  Sedemnajsto leto je bila dovršila.  Dala je slovo institutu in se vrnila v mesto k stari teti.  Roditeljev ni imela več.  Bila je sirota.  Prav zato je bilo menda v njenih prsih tako tesno, tako valovito.  Zdelo se ji je, da je edino teta, ki jo ljubi.  A ta je bila prestarokopitna, maloizobražena.  Mare ni umevala.  Včasih ji je Mara pričela pripovedovati visoke sanje svoje domišljije; njeno lice je ožarelo, iz srca so hoteli na dan valovi nerazumljivega hrepenenja — a vselej je s silo zaprla vrata, udušila kipeče besede, nasmejala se teti, stisnila jo k sebi pa ji rekla: „Kaj ne tetka, kako sem neumna!“ —  „Čenčica, čenčica!“ je brbljala teta, in dobre oči so plavale v radostni rosi, njeno srce je bilo ponosno, in v prečutih nočeh je teta pogosto modrovala, kaj neki da bo iz tega dekleta, ki govori tako modro, tako čudno učene stvari, da je ni razumeti.  Zato je Mara od dne do dne bolj zaklepala svojo dušo.  Od narave je imela vcepljeno nezaupnost do vsakogar.  Imela je učiteljice: zdelo se ji je, da jo ljubijo.  Vzgojiteljice so bile nekatere kar zaljubljene vanjo.  Večkrat je začela z njimi govoriti v prostih urah intimno, iz duše so ji silile tajne skrivnosti.  Gledala je vselej z velikimi rjavimi očmi vprašujoče v njihovo lice — a preden je bila iskrena, se je ustrašila, hipoma umolknila, goste črne obrvi pod visokim, belim čelom so se skoro naježile, ustnice je stisnila pa hitela h klavirju, kjer je udarila najdivjiše akorde — ali pa se je naslonila na okno ter brezizrazno gledala na vrt, na ulico, na nebo ...  „Plačana ljubezen!“ Tega se ni mogla otresti. „Radi me imajo, da, radi — zakaj?  Nekaj denarja imam in moj varih je točen mož, ki vestno in dobro plačuje zame.  Da sem sirota — kako malo bi me vsi ti ljubili!  Tako malo kakor Tero, kateri iz vsakega koščeka kruha doni: Tu imaš — vbogajme!“ ...  Tako je vzcvela bujna roža, duševno bolj izobražena kot njene tovarišice, ki so v počitnicah slonele na vročih maternih srcih, ki so hitele s svojci od zabave do zabave.  Zabava Marina je bila knjiga; srce pa, ki jo je ljubilo, je bilo mrzlo in pokojno, globoko pod rušo — v grobu matere.  Tja je zahajala pogosto vasovat in polslišno je šepetala v grob najgloblje skrivnosti dekliškega srca, polslišno, da ne bi veter njenih skrivnosti odvel med ljudi s plačano ljubeznijo, polslišno, da ne bi predramila mamice v grobu — saj matere spé tako rahlo, neprenehoma skrbeča ljubezen jim ne dá brezskrbnega počitka ...  Pa je prišlo osemnajsto leto, prišlo s krasno pomladjo.  In ni bilo na vrtovih rože, ki bi procvitala tako bujno, kot Mara v lepoti mladega življenja.  V njeni duši pa je bil vedno večji nemir, za srce se ji je zdelo, da ni več prostora v prsih, želela je daleč, daleč, nevemkam; zahotelo se ji je peroti, da bi vzletela čez travnike, se dvignila nad zelene gozde in glasno zavriskala, da bi dala duška svoji srčni tesnobi.  Da bi srečala človeka, ki bi jo umel, ki bi jo vzljubil iskreno, hitela bi mu na prsi in pol dne bi jokala, samo jokala, da bi njegovo srce začutilo vso neizmerno ljubezen, katero skriva in zaklepa ona pred ljudmi, ker se jih boji, ker sumi, da ljubijo, ker so plačani ...  Mara in prijateljica Tera sta prišli bliže gozda, kjer je bilo izprehajalcev vedno manj.  Tu je zavila Mara na desno po ozki stezi.  Hotela je proč od ljudi, vun v naravo, v tiho in samotno naravo.  Narava, ta ne laže, pri nji ni hinavščine, ona ničesar ne zahteva, vse ljubi z isto ljubeznijo: kralju stelje isto cvetje na pot kakor prosjaku, bosa peta raztrganega pastirčka sme po istih, s cvetjem pretkanih preprogah na livadi, kakor svileni čeveljčki milijonarke.  Mara je snela slamnik in šla urno dalje, da so se bogati kostanjevi kodri zibali v zraku in ji je v lice kipela razvneta kri.  Tera je skoro ni dohajala.  „Mara!  Mara!“  Parkrat jo je poklicala, pa Marini šolnički so šumeli po pesku hitro naprej in naprej, zdelo se je, kakor bi plavala med temnim zelenjem.  Margarite so visele na stezo pa so vztrepetavale, dotaknjene od njenih kril, in obračale za njo velike rumene oči, kakor bi se čudile vili-pogorkinji.  Prišla je do mostiča.  Precej globoko pod njim se je svetlikala med širokimi listi kalužnic mala vodica.  Mara se je naslonila na rogovilasto brezovo ograjo in čakala prijateljice Tere.  „Le počakaj, s teboj ne grem več!  Ah —“  Tera je bila izmučena.  V obrazu se ji je bral trud, kakor bolehnost.  „Ali si huda, Tera?“  Mara je stopila k nji in jo ljubezno pobožala po razgretem licu.  „Le sitna mi ne bodi, Tera!  Sitna sme biti samo naša teta, ker je stara, ti pa ne, razumeš?“  Mara je zapičila solnčnik v mehko črno zemljo ob stezi, obesila nanj slamnik in pričela trgati cvetje ob stezi.  Preprosto je bilo, pa sredi narave vendar lepo.  Ni imelo zrahljanih gredic ne pisanih lončkov, bilo je brez umetnega nakita — samo po sebi lepo — lepo, kakor Mara brez zlatnine in draguljev.  „Ajs!“ vzklikne naenkrat Mara.  „Kaj je?  Si se zbodla?“  „Pesek se mi je zasul v šolničke.“  Mara se je naslonila na ograjo in sezula čevlje, da iztrese pesek.  Tedaj zazveni nekaj, koraki zahreščé v pesku.  Mara se vsa zgane in se ozre po stezi.  Dva častnika sta prihajala, ostroge so tiho zvenele.  Mara se prestraši, izpusti hitro čeveljc, da bi ga obula — a nesreča —: čeveljc zdrsne čez mostiček in pade v jarek.  Kratek vzklik.  Eden častnikov je zapazil Marino nesrečo.  Kavalir seveda — je moral na pomoč.  Hipoma je bil po ilovčasti strmini v jarku, prijel se je za jelšo z eno roko, izdrl sabljo in z njo dosegel lakasti čeveljc, ki je boječe obvisel na visoki travi in s strahom gledal, kaj bi bilo, če bi zdrsnil v kalužo.  S par krepkimi dvigi je bil nadporočnik iz jarka in z dovršeno dvorljivostjo je srečen izročil otetega nagajivca Mari.  Mara je bila nekoliko zbegana; sramovala se je.  A vendar je iskreno zahvalila nadporočnika ter mu pogledala naravnost v obraz.  Njune oči so se srečale.  Takih oči Mara še ni videla.  Začutila je ta pogled v zadnjem kotičku srca ...  Častnika sta salutirala in šla dalje.  Na ovinku se je nadporočnik ozrl — ozrla se je prav tedaj tudi Mara in zopet jo je pretreslo skozi celo dušo.  Naprej ni hotela.  Vračali sta se s Tero.  Mara se je zamislila.  Ko so jo ljudje opazovali, je povešala oči.  Zdelo se ji je, da se nasmihajo, da se izpogledujejo, da s silo vpirajo svoje oči v njeno srce, in da se ona sramuje tega, kar vidijo v njem.  Nemirna in trudna je prišla domov.  Kaj je to pomenilo, ni vedela.  Čutila je le, da se je zgodilo nekaj velikega ...  Mara je dobivala šopke, majhne in velike, a vsak je bil spleten iz najlepših rož.  Nekateri so bili nekoliko — ne uveneli — pa že malce onemogli.  V njih so bile cvetlice, katerih niso nudila okna domačih vrtnarjev.  Prišli so od daleč, morda od juga.  Toda nobenega šopka ni spremljala vizitka, v noben ni bil zataknjen droben listič, da bi Mara izvedela ime čestilčevo.  Bilo je vse zaman! — Na promenadnem koncertu pa je za njo včasih zazvenelo kakor tedaj v gozdu ...  Mara se je premagovala, a končno se je morala ozreti, čeprav skrivaj, nekako slučajno.  In zablestela je polikana uniforma, ostroge so glasneje zažvenketale, sablja je tedaj nalašč trčila ob tla, in Maro je srečal tisti pogled iznad zarjavelega lica in ponosnega, nekoliko orlovega nosa, pod katerim so se zmagovalno ponašale vitežke brke.  In vselej, kadar se je Mara ozrla, ji je nadporočnik dvorljivo salutiral, in vselej so njegove oči še bolj zagorele.  In zopet ...  Če je v hladu slonela za gardinami in gledala malomarno na ulico, gotovo je parkrat šetal nadporočnik mimo okna.