Upokojeni oficial Janez Trpotec je sedel v tesni spalnici in se tiščal peči.  Ni še pritisnila zima, komaj hladna jesen, pa je mož že zavijal revmatične noge s staro plahto in premestil oguljeni naslanjač od okna k peči.  V rokah je držal časnik, ki ga je dobival iz druge roke, že dokaj posvaljkanega in umazanega.  Prečital ga je vselej od konca do kraja, novice po dvakrat, kolone „Izpred sodišča“ tudi po trikrat.  Kake struje je list in katere stranke, tega mu ni bilo mar. Genil ga ni noben boj in nobena praska med strankami. „Neumnosti,“ je razlagal svoji ženi Baruši, „same neumnosti, da se ljudje takole dajejo in prepirajo.  Revna je moja pokojnina, pa sem je vesel, da je vsaj mir.  Če bi mene takole očitno trgali, zbolim, veruj mi, da zbolim.“  In zares, ko se je zadnjikrat tiskalo njegovo ime po listih med uradnimi vestmi, da je šel Janez Trpotec v pokoj, je bil mož tako razburjen, da je pri treh večerjah pokazal ženi s prstom na dotično mesto v listu.  Ta večer je pa držal že dobro uro list v rokah in obtičal pri inseratu.  „Poizkusimo, tu moramo poizkusiti, in koj, jutri, da ne bo prekesno.“  List je spustil na kolena in gromko zakašljal, da bi priklical Barušo, ki se je mudila v kuhinji.  In njegova dobra žena je poznala ta kašelj.  Kmalu so se odprla vrata, in pred možem je stala žena.  „Viž, Baruša, kakor sva se pogovarjala, tako naj se zgodi.“  „Hudo je pravzaprav takole loviti kruha po svetu.  Ko bi mogel dati človek Aleni svojo pamet!  Potem seveda!“  „Kaj pa pravi Alena?“  „Hm, Aleno vendar poznaš, saj je tvoja hči!  Smeja se in poje in tišči kakor ptič iz gajbe: vun, vun v svet!“  „Zato naj gre!“  „Naj gre, naj gre, da moreš tako govoriti.  Ali nimaš nič srca?“  „Srca imam še preveč, ampak jesti imamo premalo.  Jesti, razumeš, ob tej draginji.“  „E, eno leto bi že še prebili, Nemara se v mestu kaj dobi.“  „Aha, v mestu!  Jih čaka kakor duš pred peklom na skorjico pogače.  Zato pa pravim: do kruha smo jo pripravili, sedaj naj si pomaga sama; kdor je preveč izbirčen, gre lačen od sklede.“  Baruša je skomizgnila z rameni.  Mož jo je gledal vprašujoče, in ker ni odgovorila, je začel vnovič sam:  „O, poznam te, Baruša; vse dobre matere ste take.  Kakor kokljica bi rada imela do smrti vse otroke pod perotmi.  Lepo je to, nič ne rečem, in blagor se jim, ki to morejo.  Vsak pa ne more, mi tudi ne!  Menda je dosti za očeta, ako zaradi otrok komaj eno samo smotko na mesec pokadi, da se prihrani vsak vinar.  Menda je dosti, ali ne?“  „In če bi jih deset, nihče bi ti jih ne oponesel.“  Trpotec je pogledal vnovič na inserat in na ženino opombo ni odgovoril.  Zakaj zgodovina njegovega zakonskega življenja je pričala drugače, kakor je trdila Baruša.  „Po moji pameti in previdnosti se stvar ne da kar nič odlašati.  Zato bi sodil: pokliči Aleno in zmenimo se vpričo nje.“  Za par hipov je že privrela hčerka Alena v sobo.  Kakor bi luč posijala v temo, kakor bi se življenje zasmejalo ob pokopališču!  Tak kontrast je nastal v sobi, ko je stopila živahna hčerka ob luči revne petrolejke pred stara dva.  Tanka, boka in visoka, prav kakor poje pesem.  Ni bila več skrito popje, pa tudi ni bil še razcvel cvet.  Tisto mlado jutro je praznovalo dekle, ko z gredice zakipi cvetje, vse orošeno s solnčnim hrepenenjem, in kipi kvišku: k solncu, k življenju — vun v svet — v valove!  Njene rjave, zaupanja polne oči so gledale tako mirno in jasno izpod izredno bogatih kostanjevih obrvi, da bi ta bela roka brez skrbi segla po pisani čaši strupa, ko bi ji jo ponudil vesel smehljaj.  Sama vera v življenje, samo hrepenenje po njem in ljubezen, ki je kakor v temi tavala za nečem velikim, brezmejnim in sladkim.  Dasi je bilo njeno cvetoče, žametno lice še čisti tip študentke, so se vendar v motnih konturah slabe luči že izrazito črtale klasične poteze njenega lepega profila, od katerega je odsevala energija, vsaj hrepenenje po svobodi in samostojnosti, kar so kot pečat potrjevale drobne ustnice, katere je ob važnem premisleku stisnila in zaeno s tankimi gubicami zasenčila jasno čelo.  Kakor je hrepenela za počitnicami po dovršeni maturi, tako se jih je naveličala do gabnosti.  Bogatejše tovarišice so odšle v letovišča, kmetiške so se razkropile po deželi — in ona je obtičala v mestu.  Tiste sanjave svobode in sreče po maturi ni bilo.  Iz gole želje, da bi svetu dokazala, kako je „dozorela dama“ vsled mature, je šla parkrat sama v kavarno, si kupila cigaret, kadila in čitala najpikantnejše ilustrirane liste ter izkušala celo v kretnjah posnemati drzne velikomestne študentke, katerim je, tako je povzela iz slik, na rovaš emancipacije vse dovoljeno — in je vse lepo.  Ko je pa videla, da stem pri par stalnih biljardistih, pustih kvartopircih in časnikarskih moljih ni mogla izzvati nikakega občudovanja njene zrele svobode, se ji je pristudilo tudi to — in vsa njena notranjost se je zlila v eno samo gorečo željo: vun odtod, vun od tesne kletke svojih staršev — vun v življenje!  „Torej, Alena, kako bi?“  Trpotec je gledal v hčerko ponosen in kakor zamaknjen.  Tudi Baruša ni odmeknila oči od njenega lica, od njenih valovitih, razpuščenih las ter se je spominjala svoje mladosti, ko je kot lepa hišna bojevala toliko bojev s priliznjeno lažjo gosposkih galanov.  „Saj sem že rekla, jaz grem!  Kaj bi doma?“  „Ampak zasebna služba je to.  Ko bi stopila še enkrat do nadzornika in bi mu razodela: tako in tako je pri nas!“  „Ne grem!“ je odgovorila odločno.  „Ta tvoja trmica!“ jo je rahlo posvarila mati.  „Trmica, seveda!  Saj veste, kaj mi je ponujal.  V Bukovje, v zasilno šolo, med tiste umazane kmete, ko vse diši po gnoju, po kravah, ko ni izobraženega človeka na milje daleč.  Celo župnik je kmet, pravi kmet.  Sam orje, vlači, nosi strahovite škornje, kakor ruski mužiki, in na lojtrah se vozi v Ljubljano.  Pa — ne grem v tako gnezdo, rajši za natakarico.“  „To je pač začetek, ljubica.  Sem tudi jaz izpočetka kuverte lepil in brisal aktom prah — no, pa sem le uradnik in imam pokojnino.  Odspodaj se pride nakvišku!“  „Nekdaj morda že, sedaj je drugače.  Vsi tako pravijo.  Vsaka pravi: Le v hribe ne!  Poglejte mestne učiteljice!  Ali so se kaj več učile?  Nič.  Ampak čakale so, da so takoj izpočetka prišle na dobro mesto.  In sedaj se jim godi!  Če se pa zariješ v hribe, ne prideš izlepa med ljudi.  Ne grem, ne grem v Bukovje, rajši čakam deset let v zasebni službi.“  „Veš, oče, Alena ima prav, res ima prav.  V hribih izgubi človek kredit, in brez tega, saj veš, kako je.  In med tistimi umazanimi kmeti!“  „Torej poizkusimo tu!“  Oče je pokazal s prstom na inserat v časniku, ki ga je še vedno držal v rokah.  „Kar le, samo da grem stran.“  „Stran ...“  Oče in mati sta zaeno ponovila to besedo, ki je zabolela kakor rana v srcu.  Oči so se jima ovlažile.  Alena se je v hipu, ko je rezko izgovorila to besedo, sama preplašila izgovorjene besede in se zavedela, da je žalila.  Iztegnila je roke, da so zdrsnili ohlapni rokavci nad komolce, in objela oba, očeta in mater, ki sta še z bolečino v srcu takoj odpuščala tej vroči krvi, ki je dehtela iz njenih poljubov, od njenih belih rok.  „Oprostita, ne zamerita, nisem mislila tako, nisem žalila, vaju bi tako rada imela pri sebi — vaju, samo vaju — ali vse drugo — to postopanje — ta prazni nič — to me goni proč — samo to — in da bi gledala, kako si na starost zaradi mene ne smete nič privoščiti — to me peče — odpustita!“  Alena je razklenila roke, pa prijela očetovo staro glavo med dlani in ga še enkrat poljubila v lice in takisto poljubila mater.  Še so se svetile oči pritajenih solz, svetile očetu in materi in hčeri — ali te solze niso bile več grenke, to je bila sladkost, kakor jo rodi ljubezen, ki je pognala svoj sad na deblu družine.  „Alenčica, oj, vedno si bila taka.  Blisk in vihar — potem pa solze.  Vidiš, otrok, zato se bojim zate.“  Mati je popravila Aleni dolge lase, ki so se razsuli čez rameni in vznemirjene grudi.  Kakor bi z roko dosegla davno svojo mladost, se ji je zdelo, ko so drseli Alenkini kostanjevi, mehki kodri skoz njeno velo dlan.  „Res je, moj otrok, brez preudarka si!  Teplo te bo to med tujci.“  Oče si je s plavo ruto otrl solzo iz levega, bolehnega očesa.  „Med tujci bom previdna, drugače previdna kakor doma.  No, pa nikar o tem ne govorimo.  Pokažite mi še enkrat inserat!“  Alena je brala polglasno, nemirno:  „Posestnik in trgovec na deželi išče domače učiteljice za sedemletnega sinčka.  Kraj prijazen.  Plača po dogovoru.  Želi, da se interesentinja osebno predstavi.  Naslov pri upravništvu.“  „In ste šli danes v upravništvo, oče?“  „Šel.  Ga poznajo.  Bogat človek je menda, veletržec z lesom.  Pol ure od postaje je vas, samo pol ure.  Smrekar se piše in Štefan mu je ime.“  „Ime je hudo kmetiško,“ je omenila mati.  „Kaj ime,“ se je nekoliko razvnel oče, „ime še ni človek.  Tudi tvoje ni bilo po novem, dokler si bila še Barba; pa si vseeno uradnikova soproga, za med boljše kroge, ne?“  „Saj nisem nič rekla, kar tako mi je prišlo v glavo, ko sem ga slišala!“  „Ah, nikar se ne menimo o imenu!  Mama, sedaj se dogovorimo, če se grem predstavit ali ne?“  Alena se je stisnila k materi in ji ovila roko krog pasu.  „Kakor hoče oče, in ti!  Saj vesta, da moja ne velja nikoli!“  Baruša se je še enkrat namrgodnila, ker jo je zabolela moževa opazka zaradi imena.  „In sedaj spet to!  Ko vendar dobro veš, da še jesti ne upam, če ti ne ukažeš.  Pa se iznebiš takele!“  Trpotec se je užaljen premaknil na stolu, da mu je zdrknila plahta s kolen.  Alena se je naglo sklonila in ga odela.  „Očka, sedaj boste še Vi hudi!  Ah, da sem tako nesrečna!“  Hči se je naslonila s komolcem ob star predalnik in stisnila ustnice, da sta se v kotih ob njih zarezali dve krepki črti.  Roditelja sta se spogledala, oči so govorile in oče je odločil.  „Res je, to so neumnosti!  Krog cilja hodimo, ponepotrebnem hodimo in se umikamo.  Zato pravim in rečem: Mir in konec pravde in očitkov in vzdihov, potrebnih in nepotrebnih!  Baruša, jutri zjutraj greš z Aleno k Smrekarju.  Vlak odhaja ob pol sedmih.  Takole!“  Trpotec se je povzpel v naslonjaču, da bi dodelil tehtnosti svojemu odloku in ukazu.  Še z rokami si je pomogel, da se je vzpel njegov život više, se nagnil celo nekoliko naprej v znamenje odločnosti.  V tej umetni pozi je vztrajal nekaj trenotkov in motril ženo in hčerko izpod sivih obrvi.  Ni povsem zaupal, da bi zmagal, ker tega mož ni bil vajen.  Ko je Alena slišala ta nenavadno odločni glas iz očetovih ust, so se ji hipoma razširile stisnjene ustnice, za njimi so se zasvetili drobni, krasni zobje, oblak umetnih gubic je skopnel na čelu — in veselo je tlesknila ob dlani ter se oklenila krog vratu očetu, ki se je ponižal v naslonjač.  „Hvala, očka — hvala, papači!  Jutri gremo!  Jutri gremo!“  „Že jutri?  Ko bi pojutrišnjem ...“ je izpregovorila Baruša, ne da bi ugovarjala, ampak samo zato, da je dostavila še svojo besedo, ker je bila tako dolgoletna navada.  „Ne pojutrišnjem, mama, kar jutri — jutri!“  „No, pa jutri!  Katero obleko bi, kaj misliš, Alena?“  „Najlepše nikar za na kmete in na pot.  Utegne deževati, ker me tako prijemlje v kolenih.“  „Oče, ti si čuden, ne razumeš!  Najlepšo oblečeš, Alena, tisto moderno, in jaz tudi!  Ne sme misliti zunaj tisti kmet, tisti Štefan, — bogve, kakšno ženo ima —, da sva prišli vbogajme prosit.  Alena je uradniška hči — visoko izobražena, z maturo; bi pa prišla prvič taka med tuje ljudi, da bi rekli, lej, kako je posvaljkana in utepena!  Še tega je treba, Alena, le nobel!  Naj zvedo tam zunaj, da si iz Ljubljane, da nismo kar tako!  In pomisli, oče, — Baruša se je razgrela in se s širokimi gestami okrenila k možu — to pomisli, kako napneva vse drugačno ceno za šolanje tistega paglavca, če sva tudi na oči to, kar sva.  E, ljubček, poznam svet!  In da mi daš denarja dovolj!  Sicer ostaneva obe doma.  S kolodvora se popeljeva z izvoščkom, da veš!“  „U, pol ure,“ je nenadoma zaskrbelo moža, ko je pomislil na ta po njegovi pameti čisto nepotrebni strošek.  „Seve, pol ure, pol ure, — pet ur ti še hodim, zlahka, pet, tukaj pa ne, še pet minut ne!  Da mi poreče kdo: o, škandal, taka gospoda pa peš!  Seveda!“  „Mama, in če ne bo voza?“  „To je druga reč!  Potem se midve zgroziva pri Smrekarju, češ, kakšna vas, kako gnezdo, še voza ni!  In čast je rešena! — Sedaj se, Alena, takoj pripravi in potem spat!  Jutri bo zgodaj dan.  Lahko noč!“  „Lahko noč,“ je odzdravila hči in hitela žarečih lic v svojo skromno sobico.  Ko so se že vrata za njo zaprla, je Baruša prijela za kljuko in naročala: „Alena, le nobel!  In mature ne pozabi doma! — Sicer pa, kaj kmet razume,“ je dostavila prek možu in zaprla vrata.  „Veš, ljubi moj, za jutri takole naredimo: Zajtrk ti prinesem v posteljo, potem poleži, opoldne greš k „Zlati rački“, je poceni, pravijo, in poštene porcije, zvečer se pa itak že vrneva.  Sedaj pripravi denar, jaz grem še za hip v kuhinjo.“  Trpotec je samo prikimal, zadovoljno prikimal, ker se je domislil „Zlate račke.“ Žena je naglo odšla v kuhinjo, on je skrbno odmotal plahto z nog in drsal v gorkih opankah k predalniku, kjer je poiskal skromni prihranček, ki si ga je priščipnil redovno vsak mesec od pokojnine in ga skrbno varoval za nepričakovane sile in opravke.  Ko je nabral nekaj kronic v dlan, se mu je zdela vsota že tako izredno težka, da je vrnil srebro nazaj v predalček in začel računati.  Za vlak — karta za na oba konca — toliko voz — recimo — toliko — kmetiški koleselj menda ne bo tako drag kot mestna kočija — da, je že prav, dvajset kron ji dam. — Saj sama tudi ni brez nič — naj le tudi nekaj primakne, ker je toliko njena kot moja — naj le.  Ko je razpostavil kronice v lepo dolgo vrsto po predalniku, je počakal žene, ki se je naglo vrnila iz kuhinje.  „Na, Baruša, poglej jih!“  Oči so mu žarele, ko je s tresočim prstom kazal na zbor kronic.  Kakor bele ovčice, so se mu zdele, na travniku.  Baruša je hitro štela: ena, dve, tri — — —  „Je že nekaj!  Če bi pa še en desetak v papirju dodejal, bi bilo lepše; veš, lepše, ne da bi ga zapravila, seveda ne; ampak bolj se postavi človek, če ni sam drobiž.“  „Drobiž, kakšen drobiž, saj je samo srebro!“  „No, saj nič ne rečem,“ je spravljala žena denar v pest — in ga zopet štela —, mož je pa ob vsaki številki prikimal in gibaje s prsti na roki kontroliral še enkrat izdano vsoto.  Ko je izginila zadnja krona v ženino pest, je izpregovoril kakor nekdaj v uradu: „Prav.“  Baruša pa je molče hudobno pomežiknila na levo oko in rekla:  „Še toliko se nisem nadejala!  Skopušček!“  Trpotec je zinil, da bi razodel strah in jezo zaradi svoje prevelike radodarnosti; ali Baruša se je dvignila na prste in ga v trenotku, preden je izgovoril besedo, poljubila na lice.  „Takole je vselej,“ je zamrmral Trpotec zadovoljno in si obrisal z ogoljenim rokavom poljub z lica.  Jeza, ki se je v hipu rodila, je s poljubom zamrla, in mož je udobno drsal nazaj k naslonjaču.  Baruša je še nekaj časa prenašala kronice v pesti in jih težkala s slastjo, kakor jo imajo ljudje, ki se jim reže tenek košček kruha vse življenje.  Nato se je pa lotila z mladostnim ognjem pripravljanja za drugi dan.  Škripala so vrata visoke omare, hreščal predalnik, in žena je izbirala in zlagala na stol, na stari kanape, dokler ni kar trudna od tega tekanja po sobi dovršila svojega posla.  „Menda je vse,“ je sklenila roke in še enkrat pregledala.  Potem je pa primeknila stol k možu, ki se je med ženinim skrbnim opravkom zamislil in zagledal v pobledelo, pisano zvezdo na stropu.  „Kaj smo učakali, Janez!“  Trpotec se je predramil iz sanjavosti.  „Taka je postava življenja!“  „Trda je.  Verjameš, da me je sedajle, ko natančno premišljam, zakaj gre, kar zabolelo pri srcu.“  „Zabolelo?  Zakaj?“  „Uh, ti moški!  Brez srca ste, čisto brez srca!  Le pomisli.  Človek se ubija, pritrguje in strada, da odredi otroka.  Ko je za kaj, ti pa kažejo po svetu z njim.  In namesto da bi tebi služil in malo, vsaj malo povrnil, pa služi drugim — in drugim dela.“  „Taka je postava življenja.“  „Postava, postava, naj bo, če je, ampak je krivična.  Ah, takole mladega dekleta in še lepega povrhu, pa samega v svet!“  „Ali jo boš pod lonec poveznila?  Kakšna si!“  „Kakšen si pa ti in vsi moški!  Ali je treba, da se potika toliko takih deklet, ki so učene in lepe in poštenih rodbin, križem sveta.  Ali je tega treba?“  „Treba?  Seveda bi ne bilo treba, če bi jim kdo vsako jutro nasul mizo z mano.  Ta je pa skopnela v puščavi in je ni več.“  „Nalašč me ne razumeš, ker me nočeš, ker ste moški vsi enaki, sem že rekla.  Koliko je ženinov, ki so pri dobrem kruhu, pa mar je komu pridne in dobre in lepe!  Nič!“  „Ljuba duša, ali si čudna!  Če hoče ženska moža, mora prav zaradi njega v svet, zaradi njega, da veš!“  „Kako pa!  Ženske naj nore za moškimi!  Narobesvet!“  „Narobesvet.  Dobro, ga pa obrni na lice!  Aleno doma zaprimo, in na vrata nalepi list: „Tu pridna in dobra in lepa deklica.  Koj oddati.  Kdor pa še ni v devetem činovnem redu, naj ne vpraša po njej!“ Takole, če hočeš.  Ali pa jo posodi trgovcu Bernardoviču v okno tja na Glavni trg!“  „Kako si grob!“  „Taka je postava življenja,“ je bolj deklamiral kot govoril Trpotec ter se zagledal zopet v zvezdo na stropu.  Baruša je obmolknila in iskala rute v žepu.  Ko si je obrisala oči, je vzdihnila globoko iz prsi.  Nato je še za časek pomolčala in še enkrat vzdihnila:  „Kakor je božja volja! — Pojdiva spat!“  Trpotec je vstal in še enkrat ponovil, monotono mrmraje:  „Taka je postava življenja!“  Medtem pa Alena ni razmišljala, kaka je postava življenja in se ni srdila na moške.  Njo je prevzela samo ena edina misel: Vun — v življenje — v lepi, pisani svet.  Ko je stala pred zrcalom in si spletala kodre v tenke kitice, jo je prvič v življenju prevzelo s čudovito silo omamno, gizdavo čuvstvo.  Prevzelo jo je s toliko močjo, da je videla v steklu, kako je zardela sama pred seboj.  In takrat so se stene njene ozke sobice še bolj stisnile, strop se je ponižal prav do nje, da je srce občutilo tesnobo.  Nemirno je vztrepetalo in koprnelo: vun — vun — v svet — v življenje!  Dajte solnca roži, dajte bele ceste in prostranega neba tej duši, dajte dvoran in blestečih kandelabrov temu prelestnemu telesu, dajte piti skritim sanjam iz studenca živih ...  Vsa je vztrepetala, vsa drhtela.  Široko odprtih oči hrepeneči sijaj je žarel v zrcalu, žarel in gledal za nepoznanimi cilji v daljavo, kjer je solnce, kjer je luč, kjer se smeja prostranost ...  Strop se je višal, stene se razmikale in kakor omotično se je zazibala bela postelj.  In v njenih mislih ni bilo ne grenkobe slovesa, ni bilo oči materinih in ne očetovih, njene misli so bile same rože, in nad rožami skrivnostni vonj, nepoznan in neokusen, in vendar je tako silno žejalo po tem slaju njeno dušo.  Dobro dolgo se je zasedel Janez Trpotec tistega dne pri „Zlati rački“, ko sta žena in hči iskali službe pri Smrekarju.  Dokler je bil doma, je bil nemiren in razburjen.  Pogledaval je na uro in glasno momljal sam s seboj.  „Osem!  Sedaj sta že na postaji, — Če nima vlak kaj zamude. — Jeseni menda ne.“  Potem je pogledal skoz okno, če se vreme ne bi kaj izprevrglo.  „Pol devetih.  Ali sta dobili voz? — Bogve.  Na kmetih je težava. — Vem, dobro vem!  S komisij to vem. — Da bi le preveč ne plačali! — Ni mi bilo povolji, da sta šli nafrljeni kakor baronovki, nak, ni mi bilo povolji.  Seve, Baruša je že taka!  Le nobel! — Marsikdo — seve — za moje pristradane kronice. — O, tudi jaz bi na ta način.“  Trpotca je obšla pereča grenkoba pri misli na denar.  In če bi se navsezadnje naklepičilo, da bi prišli domov — brez službe — no — na to niti ni smel pomisliti.  V samih nogah je začutil ob tem ščipajočo bolečino in dosti se je potrudil, da je zamoril tako misel.  Do enajstih je preudarjal in popotoval v duhu z ženo in hčerjo.  Ob enajstih se je pa domislil „Zlate račke“ in vse drugo nenadoma pozabil.  Skrbno je izvlekel iz omare najlepšo obleko in se opravljal in lišpal, kar se je dalo.  Z zadnjim koščkom pomade si je pomazilil sive brke in jih nasukal, da so stale kot le kaj.  Ko se je ogledal v zrcalu, s palčko pod pazduho, se je razveselil samega sebe in se samemu sebi od veselja odkril.  „Le nobel, Janez!  Če drugi, zakaj pa ne ti?“  Na glas se je zasmejal, ker je bil prepričan, da je iztuhtal imeniten dovtip.  Nato je skrbno pozaklenil in odšel.  Ko je odkosil, si je po cvičku privoščil še bizeljca.  Učinek je bil izvrsten.  Zakaj Janez Trpotec je pri odhodu dal pošteno napojnino natakarici in ji za slovo parkrat prav fantovsko poredno pomežiknil.  Natakarica se mu je veselo nasmehnila, kar ga je tako navdušilo, da je trikrat potipal mimo kljuke, preden jo je ujel in odprl.  „Presneta reč,“ je preudaril na cesti, „še bi se oženil, če bi se Baruši kaj primerilo, presneta reč, da bi se!“  In ker je bilo v njegovem srcu veselja veliko in nad njim trdna zavest, da ga nihče ne nadzoruje, jo je zavil še v kavarno ter tam po črnem posrebal šilec slivovke.  Kaj dobre volje in čudovito zdravih nog se je še nekoliko poizprehodil, preden se je nameril domov.  Pred durmi se je hipoma zopet domislil žene in hčere ter se je ustrašil, kaj da je tako pozabil nanji.  Zato se je tik pred vratmi okrenil, šel v trgovino in se vrnil obložen domov.  Tu je razpostavil po mizi par buteljk piva, mrzli prigrizek, štručke rženega in maslenega kruha, krožnike in kozarce in primaknil tri stole k mizi.  Med delom se je pogovarjal sam s seboj.  „Viž, Baruša, kaj sem pripravil?  Vem, da si trudna, ti in Alenčica. — Takole, ti boš tu — Alenčica meni vis-a-vis — pa se pokrepčamo in pomenimo. —“  Ko je dovršii delo ob mizi, je sedel v naslanjač, trdno prepričan, da samo za pol urice; potem pa jima gre naproti do kolodvora.  Nalašč, dasi je zjutraj rekel, da ji počaka doma.  Nalašč, da ji preseneti in jima dokaže, da si je samo zato nakačil brke in za nič drugega ne.  Tako je sklenil in upognil glavo na prsi in zadremal. — —  Nad Ljubljano je ležala megla, lena in pusta jesenska megla.  Po ulicah so že gorele svetilke, obdane z meglenimi kolobarji.  V sobi Janeza Trpotca pa ni gorela luč.  Kakor je mož sedel in se upognil, tako je sedel in spal v naslanjaču.  Celo tedaj se ni prebudil, ko so zacvrkale deske pred vratmi, ko so se ta veselo odprla in sta stopili v sobo Baruša in Alena.  „Moj Bog,“ se je zavzela Baruša strahoma, „moj Bog, Alena, ni ga, očeta ni — in vse odprto!  Alena, luč, hitro luč!“  Ob tem klicu je zahrkalo v kotu.  Alena je prasknila luč — Trpotec je izpregledal, se ustrašil, začudil in se razveselil.  Ko bi bilo sedajle vse po stari navadi, bi si bila Baruša uprla komolca ob boke, stopila predenj in mu naštela očitkov — težko kopo.  Toda nič tega, Baruša se je zasmejala, da je plosknila z rokami ob kolena, in pomagala možu iz naslanjača.  „Sta opravili?  Dobro, kakor vidim?  O, ti znaš, e, Baruša, saj pravim in še porečem, ti znaš! — Meni se je pa zadremalo, od samega čakanja, prav zares!“  In nato je iztegnil roko proti mizi in pokazal s prstom na jedi in pijačo.  „Poglej, takole sem vaju čakal!  Ni prav tako?“  Baruša se je šele tedaj ozrla po mizi, tlesknila z dlanmi in potapljala moža po rami.  „Nisi je še iztuhtal boljše, Janez!“  Alena si je že odlomila peto štručke, ugriznila, stopila k očetu, prijela mu z drobnimi prsti navihana brka in se od srca zasmejala.  „Kajne, Alenčica?“ se je upokončil Trpotec, „nisem še kar tako?“  Za par minut je sedela Trpotčeva družina ob mizi, katero jim je pogrnil oče tako nenavadno darežljivo.  Dami sta večerjali in se smejali kratkim opazkam, katerih Trpotec ni kar nič razumel.  Smejal se je pač z njima in čakal, da Baruša začne zgodbo sama. —  „Torej, Janez, sedaj pa poslušaj!  Alena gre takoj k Smrekarju!“  „Za koliko ste se pogodili?“  „Za trideset kron.  In vse prosto, seveda.“  „Saj ni slabo!“  „Kaj slabo, dobro je, izvrstno!“  „Imaš prav.  Res je, dobro je, izvrstno! — In on — in ona?“  „Kakor sem uganila.  In ti nič ne daš na ime.  Jaz pa, sedaj še dvakrat toliko.  Smrekar je Štefan, dvakrat Štefan, to se pravi kmet, razumeš, pravi kmet.  Jejhatano, Alena, kakšen je bil, ko sva prišli, kajne?“  Obe sta se zasmejali.  „Kakšen?“  „Pomisli, človek, ki inserate plačuje, ki za svojega otroka išče domače učiteljice, le pomisli, veš, kje sva ga našli?  Na žagi, pomisli, na žagi!  Hlode je meril in valil, zavihane rokave, umazan predpasnik, hlapec, veš, pravi hlapec, ne bogat gospod.  Kakšne roke je imel!  Rokavico mi je osmolil, ko mi je segel v roke, da ne bo več za rabo!“  „Rokavice je pravzaprav res škoda, ampak če dela, ni tako grda reč, bi mislil.“  Baruša ni hotela slišati te opazke in je kar nadaljevala.  „In ona!  Veš, kakor sem slutila.  Kje sva to dobili?  Ne uganeš!  V hlevu, pri kravah! — Pa naj bi bila, če bi kot gospa pogledala za posli.  O ne!  Božala je krave, pripovedovala imena posameznih, da sva stali v hlevu tako dolgo, meni se zdi, da imam še sedaj v obleki ta duh.“  „Mama, pa imajo Smrekarjevi lepo živino!“ je pripomnila Alena.  „I živina, živina, saj nič ne rečem.  Le to povem, kaj je kmetiška gospoda, samo to, nič drugega!“  „Kaj pa fant, Alena,“ je zasuknil Trpotec pogovor drugam, ker se je Baruša vznevoljila zaradi hčerine opazke.  „Fant, to sem hotela povedati,“ je hitela odgovarjati mati za hčer. „Da se vidi, kako ne razumejo.  Če bi prišla Alena za deklo, naj bi jo vedla v hlev.  Če pa pride za učiteljico, bi bilo pa treba pokazati učenca, ne krav.“  „Saj ga ni bilo doma, torej ga ni mogla pokazati.“  „Še k obedu ga ni bilo o pravem času.  Taka vzgoja!  In kakšen je prišel!  Umazan, razkuštran, brez klobuka.“  „Meni je bil všeč!  Ga bom vsaj lahko vzgajala po svojem.“  „Če se bo dal!  Si čula, kako se mu je Smrekar smejal, ker je povedal, da je klobuk izgubil.“  „Klobuk izgubil?“ se je zavzel Trpotec.  „Klobuk, menda še čisto nov klobuk!  Človek res ne ve, ali je tako bogastvo pri njih, ali je le prazno bahanje!“  „Papa, kaj je naredil med kosilom!“  „Povej, povej, Alena!“  Obe sta se zasmejali.  Trpotec je pa poprijel za besedo „kosilo“ in poizkusil to vrzel zamašiti.  „Kosilo?  Je bilo?“  Baruša je tlesknila z jezikom in pokazala od dobrega vina razpaljena lica.  Mož je zadovoljno prikimal.  „Pri kosilu je povedal Smrekar dečku, da bom jaz njegova učiteljica,“ je nadaljevala Alena.  „Kajne, saj nekaj že znaš, Viktor!“ je vprašal Smrekar.  „Da, Viktor mu je ime.  Vidiš, sinu so že dali gosposko ime!“ je takoj pripomnila Baruša.  „Deček me je pogledal čez mizo, popustil žlico, vstal in se sredi sobe postavil na glavo.“  „Pomisli, Janez, med obedom, ko so tuji ljudje pri mizi, se postavlja na glavo!“  „Alena, hudo delo bo!“  „Še mar mi ni!  Kar bom mogla, naredim.  Kaj me briga.“  Oče je dvomljivo zakašljal, mati je pa pritrdila hčeri.  „Prav imaš, Alena, Preveč se nič nikar ne ubijaj s paglavcem. —“  Oče je še enkrat pokašljal in ni nič rekel,  Baruša je pa dvignila kozarec: „Na zdravje, Alena!  Nič se ne boj!  Le nobel!  Da bodo videli kmetje, kaj je uradniška hči!“  Čaše so se dotaknile.  Trpotcu se je tresla roka, tako očitno, da je celo vesela Baruša opazila in osupnila.  Ko je Alena nesla kozarce in krožnike v kuhinjo, se je Baruša nagnila do moža in pošepetala:  „Tebi ni vse povolji. — Tudi meni ni.  Ampak Smrekarica mi je razodela: — Ali je lepa Vaša hči!  To ni za službo!  Zato je prav, da bo pri nas.  K nam zahaja vse polno mladih gospodov ...  Sreča jo išče, pomnite, gospa!  Sreča! — Takole mi je rekla.  In zato sem se pogodila, samo zato.“  „Sreča, sreča, aha, mladi gospodje, aha — ali pa nesreča!“  Baruša je za hip obmolknila.  Nato se je dosti zadirčno okrenila do moža.  „Sitnež, res si sitnež.  Same strahove vidiš!  Ker si bolan, menda.“  Trpotec je poskusil, da bi še tretjič zakašljal, pa ni.  Dan pred Aleninim odhodom je bil dan razburjenja.  Alena je prepevala in se smejala, Baruša je skrbela s pristno materinsko skrbjo za najdrobnejše malenkosti, oče je pa pozabil na naslanjač in na revmatizem ter je drsal venomer iz sobe v sobo, postajal, prikimaval in bil tako kratkobeseden, da celo Alenin glas ni zabrisal in ni prezvenel skrite skrbi, ki se mu je pasla v srcu.  Hči, hrepeneča v svet, ki je slutila samo solnce, in mati, prepričana, da gre njen otrok sreči naproti, sta tekom dneva pozabili grenkost tiste ure, ki se je bližala rodbini prvič v življenju.  Oče je ni pozabil.  Nosil jo je v duši ves dan in vso noč — preden je udarila.  Tista ura!  Vse delo, vse trpljenje v rodbini — vse je obrnjeno v to uro s težkim pričakovanjem.  In ko pride, v hrepenenju dočakana, ko zamahne meč časa v rodbino ter odseka kri od krvi, srce od srca, takrat zaboli, da duše tonejo v bridkosti.  In ko je udarila tista ura v Trpotčevi rodbini, vetrovno jesensko jutro je bilo, tedaj je črna žalost stisnila vsa srca.  Alena ni prepevala.  Zasmejala se je parkrat pri zajtrku.  Pravzaprav poizkusila se je zasmejati, ker je videla objokane materine oči.  Toda začutila je v smehu toliko ironije in laži, da jo je od stida oblila rdečica.  Mati jo je pogledavala čez mizo.  Iz oči so ji silile solze, drobnega koščka kruha, ki si ga je bila pripravila za kavo, ni mogla použiti.  Siloma je izpraznila skodelico in mimo nje, ko jo je nagnila, sta pritekli dve veliki solzi.  Oče je molčal.  Krog ustnic so mu vztrepetavali živci, nosnice so mu plale, ker se je moško boril sam s seboj.  „Da ne zamudita!  Imata prtljago!“  Trpotec je pogledal na uro in izpregovoril, kar se je dalo, hladno.  Baruša je segla po rutico, se ozrla očitajoče nanj, potem pa zajokala tako glasno in iskreno, da je planila Alena k njej, se je oklenila in razplakala kakor dojenček na njenih prsih.  Trpotec je stal ob ženi in hčerki, prsi so se mu dvigale, v obrazu je trepetalo, dušilo ga je v grlu, da je zinil, lovil sape in globoko hropel.  „Še trideset minut!“  Zopet je opozoril na odhod z uro v roki.  Glas se mu je tresel in trgal iz prsi.  Mati in hči sta se tesneje objeli in poljubili.  „Ali — ali — kakor hočeta — ali bi — odložili za en dan, za dva dni!  Kakor hočeta!  Moj Bog, ta ura!“  Tedaj se je Alena iztrgala iz materinega objema, stisnila ustnice in si otrla solzne oči.  „Ne, papá!  Grem!“  Iz teh besed je zvenela odločna volja in je govoril protest njenega srca, da te grenke ure ne želi živeti vnovič.  „Z Bogom, papa!  Bog ti povrni trud in ljubezen.“  Hči je poljubila očetu roko, ki je krčevito stiskala njeno in drgetala bolesti.  „Bog s teboj, moj otrok, moja — Alenčica —“  Več ni mogel.  Sklonil se je do njenega čela, se ga dotaknil s trepetajočimi ustnicami in še enkrat položil desnico na njeno glavo, kakor za blagoslov — — —  „Z Bogom, papa!“ je zadonelo še enkrat na dnu stopnic.  „Z Bogom,“ se je oglasilo odzgoraj z zamolklim glasom.  Trpotec je slišal, da je zaropotal voziček, ki je odpeljal Alenino prtljago.  V grlo mu je ob tem ropotu silil vzkrik: Nikar odtod! — Nazaj! — Ustavi se!  Jaz je ne dam — ne dam — Alene —  Ali vzkrika ni bilo.  Oče se je opotekajoč vrnil v sobo, se zgrudil v naslanjač in se bridko razjokal — — —  Ko je vlak pretegnil in klopotaje odpeljal s kolodvora, je Alena slonela ob oknu in videla, kako je omagala materina roka, ki je mahljala z belo ruto, in kako je bela ruta zakrila nato materino lice.  Tedaj je obmolknila tudi njena roka, ki je še pozdravljala iz daljave.  Alena je zaprla okno in se stisnila v kot praznega kupeja.  Še enkrat so se ji orosile oči, še enkrat je srce zakrvavelo in zahrepenelo nazaj, da je stopila k oknu, ga odprla in pogledala proti kolodvoru.  Vse je že izginilo: kolodvor in ž njim bela ruta.  Mimo vlaka so bežale preorane njive, orumeneli gozdiči in orjaveli travniki.  Vse krog nje je dihalo pokoj.  Spet je zaprla okno, ker ji je jesenski hlad rezal v razpaljeni obraz.  Nekaj hipov je prežedela v kotu, trudna od viharja, od valov grenkih čuvstev, ki so stresla njeno srce prvič v življenju s tako silo.  Ropotanje in bobnenje vlaka jo je kakor usnivalo v veselejše misli, želja po svetu, po svobodi je vzkipela vnovič še s silnejšo močjo, z razdaljo od doma je pokala vez, ki jo je morala raztrgati prejalislej — in preden je vlak obstal na postaji, kjer je imela izstopiti, je zmagala mladost, in Alena se je veselo zasmejala.  „Ah, ali smo pravzaprav čudni!  Veseliti bi se morali, pa se jokamo.  Neumnost!“  Že na vagonovih stopnicah je zagledala Smrekarjevo kočijo.  S parom so poslali ponjo!  Imenitno.  Prvič v življenju se popelje tako!  Ko bi jo srečala na cesti zdajle mama, gotovo bi ji kriknila na voz: Le nobel, Alena!  In nič bi se ne razjokala.  Gotovo da ne!  Vlak se še ni dodobra ustanovil, ko je skočila na tla Alena vesela kot študentka.  Šele na tleh si je domislila, da to ni bilo povsem dostojno.  Zakaj ker je samostojna dama, je treba tudi drugačnih kretenj.  Zato je takoj umirila poskočni korak in krenila proti kočiji umerjeno, samozavestno.  Komaj pa je napravila par korakov, je zagledala visokega, mladega fanta, ki je šel proti njej.  Dasi je prvi mik izvabil Aleno, da bi se ozrla nanj, ker na kolodvoru so izstopili samo kmetiški ljudje, ta pa je bil gosposki, se je kljubtemu premagala in šla ponosno mimo njega.  Še oči ni okrenila, kaj le glavo, dasi jo je mladenič pozorno motril.  Ko je stopila k vozu, jo je hlapec nerodno pozdravil.  „Od gospoda Smrekarja, kajne?“  „Ahà,“ je rekel hlapec in se nekoliko namuznil.  V vasi ni Smrekarju nihče rekel „gospod“.  „Prosim, ali bi prinesli mojo prtljago?  Nate listek!“  „Ahà“, je zagodel hlapec in začel navijati vajeti krog zavore, da bi šel po kovčeg.  Takrat je pa stopil neznani mladenič k Aleni, se odkril in priklonil.  „Dovolite, gospica Trpotčeva, kajne?  Moje ime: Ivan Brest, filozof.“  Alena se je samo nekoliko okrenila od voza proti njemu in mu z rahlim poklonom odzdravila.  Kakor bi se bila pravzaprav rada takoj pogovorila z njim, ker je v tujini srečala prijaznega, olikanega človeka, vendar ji je v tem trenotku zazvenel v spominu materin glas: Le nobel, Alena! in je zato takoj poizkusila igrati veliko damo.  Brest je to opazil, pa ni prišel v zadrego.  „Gospica, nekoliko ste presenečeni, oprostite, ampak jaz Vas že poznam in mi je izredna čast, da Vas prvi pozdravim na potu v službo v mojo rodno vas.“  „Poznate?“  Alena se je obrnila proti njemu.  „Da, po opisu gospe Smrekarjeve.  Tako ste ji namreč imponirali, da je bila kar očarana!“  Alena je bila še preveč otrok, da bi se ji ne bile prilegle te laskave besede.  Domislila se je sicer imenitne dame, ki je dvorljivca odslovila za vselej samo zato, ker je bil tako predrzenv da ji je povedal v obraz, kako je krasna.  Toda to ni vplivalo.  Izpod umetne Alenine maske je takoj prisvetilo zaupanje tiste duše, ki namerja prvi korak v svet in išče samih rož ter prav zato trnja ne vidi.  „Tako?  Torej od tam, gospod doktor!“  Alena se je obrnila proti njemu in videla njegove lokave oči, ki so že pile sijaj velikega mesta.  Fant ni bil lep, vsaj tak ne, kakor si je njena mlada domišljija slikala lepe mladeniče.  Slok, kretnje elegantne, obraz bled, spodnja čeljust mu je stala za spoznanje naprej, da je bilo težko uganiti, ali naj je to znak moške odločnosti, ali pa brezobzirne trmoglavosti.  „Da, od tam, gospica!  Sedaj se vračam na Dunaj, in Smrekarjevi so bili tako prijazni, da sem se pripeljal na kolodvor.  Občujemo prav mnogo pri Smrekarjevih.  Čestitam Vam na tej službi!“  „Hvala, to me pa resnično veseli.  Saj veste, človek gre, pa ne ve, kam!“  „Pojdite brez strahu!  Smrekar je sicer kmet, čisto navaden kmet, ona pa — med nama ostani —“ Brest je pogledal za hlapcem, če ni s kovčegom že preblizu, in izpregovoril tise — „ona pa kravarica.“ Obtem je položil prst na ustnice. — „Toda denar, denar!  Jaz zahajam tja, tudi drugi — ker nas hočejo, pravzaprav potrebujejo.  Akademiki pri meni, v naši hiši — da — ker sem olikan!  Edini olikan v celi fari!  Tako se baha Smrekar; njemu prija pavje perje — nam pa njegovo izborno vino in okusne gnjati!“  „Jaz —“ Alena je trdo poudarila to besedico, „jaz bi samo zaraditega ne vzdržala dolgo!“  Brest je začutil ost v odgovoru.  „Ne sodite napak, gospica!  Saj veste, kaj je slovenski dijak!  Revež!  In če o počitnicah postavi kdo predenj čašo vina, in naj je kdorkoli, se je ne bo branil.  Tako je.  Sicer pa — ne zamerite — boste Vi pri hiši pravtako pavovo perje kakor mi akademiki.“  Aleni so se pojavile jezne gubice na čelu.  Toda Brest je govoril naglo dalje, da mu ni mogla ugovarjati.  „Za šalo povedano, gospica!  Ali Vam se bo obtem izborno godilo in svoj namen — svoj poklic kot učiteljica boste lahko vršili odlično.  Kaj drugega se pač ne more zahtevati.  In o počitnicah!  Boste videli!  Sijajno, naravnost sijajno se bomo zabavali.“  V tem je hlapec prinesel kovčeg in ga natovoril na kozla.  „Dober začetek, gospica, in izvolite izročiti za voz mojo najiskrenejšo zahvalo Smrekarjevim!  Na svidenje o Božiču!“  Alena mu je segla v proženo roko, Brest jo je stisnil in ji pogledal v oči, da jih je povesila, se hitro okrenila in sedla v kočijo.  Še zbogom ni rekla!  Konja sta se vzpela, zavora je odnehala, in voz je zdrčal po cesti.  Brest se je še trikrat za vozom z dalje odkril, Alena se pa ni ozrla.  „Nekaj posebnega je ta ženska!“  Tako je razsodil Brest, ko se je kočija skrila za ovinkom, in je začel hoditi gorindol ter čakal vlaka.  „Nekaj posebnega!“ je ponavljal in gledal predse na pesek.  „Kratkokrilka pravzaprav, pa se nosi, o, smo že kaj drugega videli.  Kaj pa misli!“  Pa se je zopet razjezil nad to sodbo, in Alena je stopila predenj ponosna, gubice na čelu, stisnjene ustnice.  Ob takem oklevanju je dočakal vlaka.  Ko je vstopil, ga je gnalo z nerazumljivo silo k oknu, odkoder je gledal po cesti do ovinka, kjer je izginil Smrekarjev voz — z Aleno.  Tudi Alena je pomislila na Bresta, ko je bila sama.  Toda spomin ji je bil bolj neprijeten, nego ljub, in žal ji je bilo, da je premalo odločno ugovarjala, ko se je Brest pravzaprav norčeval iz ljudi, ki so mu bili dobrotniki.  Zato se je te misli hitro otresla in zaeno sklenila, da o prvi priliki popravi, kar ni storila danes.  V resnici jo je nekoliko zapekla vest, ker sta z materjo pravtako sodili Smrekarjeve.  „Toda, to je bilo doma, tajno!  Ta človek me pa prvič vidi — in takoj udari!  To je grdo!“  Voz je hitel po lepi cesti.  Ob levi so se dvigali griči bukovega lesa.  Žolto, jesensko listje je gorelo v solncu, veter se je igral z njim in ga sukal v veselih vrtincih po cesti pred konji.  Polje je bilo zapuščeno, Tuintam se je sklanjala ženska sredi njive nad zadnjimi paberki poljskih pridelkov, ob cesti na travniku je pasel bajtarski otrok edino kravico.  Kakor je bila pokrajina lepa in čudovita v jesenskem miru, se je Alena kar ni mogla veseliti.  Njene oči so iskale rož, njeno uho je želelo petja ptičev — a vse mrtvo — vse trudno in pripravljeno za pokoj.  Edino tolpa kričečih kavk je spremljala voz, se preletavala in posedala tako blizu ob cesti, da je hlapec zamahnil z bičem po njih in se je ena zadeta — opotekla ter še z večjim krakanjem dvignila v zrak.  „Oh, ti črni tiči,“ je izpregovorila vsa preplašena hlapcu.  „Ahà!  Tiči!  Jeseni pridejo k nam, samo v jeseni in natečni so!  Nate!“  In je zopet švistnil z bičem po predrznih spremljevalkah.  Aleno je pa prevzel hipoma čuden strah.  In ko je hlapec na kozlu s hripavim glasom zapel: „Le-ti ta črni vrani, le-ti bodo moji pogrebovci“, ji je srce tako vztrepetalo, da je pritisnila roko na prsi in vznemirjena vzkliknila:  „Kriste, kaj to pomeni!“  Hlapec se je ozrl, zatezajoč pesem venomer dalje, prekinil pa je sredi verza, ko je videl Alenino preplašeno lice, in rekel:  „Ahà, nič ne pomeni!  Hi!“  In je zamahnil ob konjih.  Nič ni potrkal, kar vstopil je.  Alena se ga je prestrašila, da so ji padle zalasnice iz rok, ko jih je pred zrcalom zatikala v skrbno urejeno frizuro.  „Oprostite,“ je jecljala in glas se ji je tresel.  Obrnjena v kot je urejala bluzo.  Lica so jo zapekla, tako burno je zardela.  „Ha, ha, ha,“ se je smejal Smrekar in obstal, vrata za seboj nastežaj odprta.  „Ha, ha, ha, neumnosti!  Zapomnite si, neumnosti, mestne neumnosti!  Kaj bi se ženirali pametnega človeka!  Saj nisem prismojen študent!“  Alena se je obrnila proti njemu in se sklonila, da bi pobrala zalasnice.  Mimogrede ga je pogledala.  Tamkaj je stal, orjaški, golorok, zavihane rokave, izpod katerih so kipele trde mišice.  „Prosim, kaj želite, gospod Smrekar?“  „Sem mislil, da Vam te želje ne bo treba razodevati, jo bom pa vseeno, Alena, zapomnite si tole: Odslej in dokler ste pri nas, ste naša.  Razumete?  Naša, to se pravi, živite po naše, vedite se po naše in vso mestno hinavščino obesite na kljuko.  Vse tisto njerganje: „Oprostite“ pa „pardon“ pa „prosim“ in ne vem kaj še vse, vse tisto je pri nas popolnoma odveč.  Poglejte me!  Že tri ure sem delal — Smrekar je iztegnil težki roki, da so se mu mišice napele kakor atletu — umazan sem, predpasnik sem si raztrgal — vidite — a vendar imam v žepu — s težko dlanjo je udaril po njem — več drobiža, samega drobiža, recimo za tobak, za berače, kakor kaka židana učiteljica gaže na mesec.  Pri nas velja delo in denar — vse drugo je nič, pajčevina, s katero še zaplate ne prišiješ na raztrgan komolec.  To si zapomnite!“  „Zapomnim si, zapomnim.“  Alena ni vedela, da mehanično ponavlja te besede.  „Prav. — Zdaj to, za kar sem prišel.  S fantom začnita precej.  Menda še leži.  Pojdite nadenj in ga potegnite iz postelje.  Če ne vstane izlepa, naj izgrda.  Spočetka je dve uri pouka dovolj.  Po učenju pa obiščite našo poštarico, saj ste že videli, da imam tam na pristavici pošto.  Skoro zastonj dajem stanovanje, pa naj bo, da nimam pošte tako od rok.  Poštarica Erna je nervozna ženska, jaz ji pravim, da je sitna.  No, jo boste že spoznali.  Takisto je prav, da greste tudi v šolo.  Imamo dve učiteljici.  Le zvohajte se, kar vas je tičev istega perja.  Takole.  Sedaj se mi bo pa že prilegla klobasa in polič vina.“ Smrekar se je obrnil, zažvižgal in odšel trdih korakov, da se je tresel pod.  Alena je trenotek obstala in gledala skoz odprta vrata za njim, potem zaprla tiho, da se ni slišalo, sedla na posteljo, roke sklenjene v naročju.  V njej je valovilo, pred njo je stal še vedno Smrekar z iztegnjenima rokama, vzboklih mišic, ropotajoč z drobižem v žepu — in na njegovem licu izraz, ki prezira vse — razen denarja.  Alena je občutila šele sedaj ost, ki je tičala v njegovih besedah, ki je pa ni zadela kakor izprožena puščica, ampak se je vbadala počasi v njeno srce.  Tesno ji je bilo v prsih, grenkoba ji je silila v grlo.  Ozrla se je na odprti kovčeg, iz katerega je snoči izložila prtljago — in ta zevajoča skrinjica jo je vabila: Nazaj, nazaj!  Tu si prodana — tu si dekla!  Ali njen temperament je razbil tesnobo v prsih, skočila je s postelje, zaloputnila zevajoči pokrov in skoro zakričala: Mamá, mamá, prav imaš, to je kmet, bahat sirovež!  In domislila se je Ivana Bresta in nič več ni zasledila žalitve v njegovih besedah.  Ko je odprla vrata, je še slišala žvižganje iz kuhinje, Alena si je pa zapela pesem in šla po učenca.  Viktor je stal polopravljen pri velikem lesenem konju in mu čupal grivo iz repa.  „Kaj pa delaš?  Ne smeš!“  „Zakaj ne?  Saj je moj!  Žimnice napravim za strnade.  Kar rumeno jih je po njivi.  Še danes jim nastavim.“  „Nič ne boš nastavljal nedolžnim tičkom.  Kar pusti!  Danes se bova učila!“  Deček je izpustil rep in šop žime mu je zdrsnil iz rok.  Stopil je pred Aleno in jo motril z razprtimi očmi.  „Učila se bova, da, ljubček moj!“  „Boste hudi?“  „Če boš priden, ne, sicer pa.“  Alena mu je zažugala z roko in napravila z njo kretnjo, katero je fant dobro razumel.  Viktor je odskočil za par korakov — in ji pokazal osle.  „Ti!“ je topotnila Alena z nogo in nagubančila čelo ter stopila proti njemu, ga prijela za roko, ga vedla k mizi in posadila na stol.  „Očetov sin,“ je pomislila in sedla k njemu.  „Torej poslušaj!“  Alena se je živo domislila šole in knjig, kakor so jo učile, ter je začela uvodno pridigo.  „Poglej, Viktor, in poslušaj: Poslej ne boš več samo za igrače, velik si že, dosti velik, da se lotiš kaj drugega ...  Šola — kako važno za življenje ...  Kako imaš dobre starše — Koliko lepega se boš naučil — — — Vsak ne more tako — — —“ Učenec je poslušal prve stavke, čezdalje bolj je ginil zmisel za lepe besede, slišal je zvenenje, trkanje besedi na uho, noge so mu začele same od sebe vsled dolgočasja zvoniti, oko se je uprlo v okno, odkoder se je videlo na golobnjak, kjer so grulili in se izpreletavali golobje.  Alena pa je govorila navdušeno, ognjevito ...  Nenadoma je planil Viktor s stola in zakričal:  „Pikapolonica!“  Skokoma je bil pri oknu in ujel na šipi okroglega hrošča ter ga na prstu prinesel Aleni.  „Poglej,“ — še zavedel se ni, da jo tiče — „poglej, jaz ji naredim, da bo zletela.  Le poslušaj: Tičca plev, plev, zleti na zlati hlev — plev — plev — na hlev — plev — — —„  Pikapolonica je zaplesala na prstku, poizkušala in odpirala krila — izpod njih se je razvila tenka srajčica — plev — plev — in je zletela nazaj na okno.  Deček je zaploskal z rokami.  „Pa ti naredi, če znaš!“  V dečkovih očeh je gorelo toliko veselja, da se je Alena zgrozila nad svojo pusto pridigo, iztegnila roko in iskreno objela učenca.  Viktor je prijel njeno roko, jo tesno stisnil in se pomaknil prav do Alene ter bolj z očmi nego z besedo poprosil:  „Začni še enkrat!  Zdaj poslušam!“  Alena je začela še enkrat, toda začela drugače ...  Uri sta naglo pretekli.  Viktor je šel k ovčkam na travnik, Alena v sobo, da se pripravi za obiske.  Ko je Alena v poštnem uradu potrkala na pregrajo s slepimi okni, se ni nič oglasilo.  „Morda je ni v uradu. — Toda ob enajstih — mora biti.“  Potrkala je močneje.  „To je že od sile!  To ropotanje!“ Tako se je oglasilo za pregrajo, zadirčno, nervozno.  Alena je zaničljivo namrdnila obraz.  Tedaj se je odprlo okence in isti glas je zaklical:  „Kam pa tiščite?  Kaj je?“  Alena je stopila od kljuke do linice.  „Ne zamerite, gotovo ste silno zaposljeni!  Samo hipec dovolite, da se Vam predstavim: Alena Trpotec, domača učiteljica pri Smrekarjevih.“  „Aah — gospica Alena — a — kako me veseli!“  Glas poštarice se je zvišal za kvinto, in bolj je zapela nego izpregovorila te besede.  Vrata so se hitro odprla, in še preden je Alena videla njen obraz, je zašepetala sama pri sebi: Maskarada!  Erna je Aleni iskreno stisnila roko in jo vedla na staro komodo za rdečim zagrinjalom, ki je delil njeno privatno stanovanje od urada.  „Prosim, sedite!  Zares me veseli, da vsaj en človek pride v mojo bližino.  Verujte, celi tedni minejo, da ne vidim človeka.“  „Na pošti?  To ni mogoče!“  Alena je motrila petintridesetletno Erno.  Oblečena je bila v črn predpasnik, ki jo je mahadravo zagrinjal od vratu do gležnjev.  Spredaj je bilo blago obdrgnjeno in se je svetilo, na tem svetlem dnu pa je bilo nastlanih polno črnih lis križemkražem.  Pero je brisala Erna ob predpasnik.  Lasje so bili v naglici zvihrani in zviti, da so ji na obeh sencih silile štrene izpod zapon navzdol.  Lice, brezizrazno, okroglo in neprijetno rdeče, je še kazil rožen ščipalnik.  Tip, pravi tip službe, kakor poštni pečatnik.  „Na pošti?  Hi-hi-hi!“ se je zasmejala Erna; „to niso ljudje, ki prihajajo sem?  Sama ne vem, kaj so, toda ljudje niso, to dobro vem.  Sicer pa tudi sama nisem v uradu človek.  Saj ste me slišali, kajne?  Hi-hi-hi, kaj neki ste si mislili!“  „Vedno delo, monotono delo, dannadan, to ubija človeka, da mora biti nervozen.“  „Ne samo nervozen, prismojen — top — stroj, navaden stroj postane človek.  Zato se Vas veselim, ker ste mladi, ker ste še človek, povem kar po pravici, in zato upam, da vzbudite v meni včasih vsaj za nekaj trenotkov to, kar je nekdaj živelo v moji duši — a — seveda!“  To zadnjo besedico je Erna poudarila in melanholično zategnila ter izza ščipalnika pogledala v strop.  „Gospodična, nikar ne pretiravajte!  Sicer me bo pa zelo veselilo, če bom smela z Vami občevati, saj veste, otrok sem še pravzaprav. — Kako pa, oprostite ali k Smrekarjevim ne zahajate?“  „Zahajam, toda Smrekar, moj Bog, ta takisto ni človek, je tudi nekaj drugega — ne vem kaj — utelešeni denar!  On stori za denar vse in proda vse: sebe, ženo — otroke — dušo — vse je naprodaj.  Ga že še spoznate!“  „Sem ga že nekoliko.“  „Ste ga?  Saj ste komaj prišli!“  „Pa mi je že danes naprerokoval toliko, kakor bi se dogolega slekel.  Original pravzaprav!“  Alena se je zvonko zasmejala, pred vratmi je nekdo zakašljal in nerodno potrkal na ograjo.  „Vidite, takole je pri meni!  Nikoli miru.“ Alena je vstala.  „Da Vas ne motim, se priporočam — in na svidenje!“  „Kar pridite, kadar drago!“  Erna je odgrnila zaveso in sta stopili v urad.  „A — seveda, kako sem pozabila!  Razglednica za Vas!“  Poštarica je segla na mizo in ji dala karto.  „Šele prišli, že prihajajo pisma!  Mladost ima dosti čestilcev!“  Alena je pogledala podpis in rahlo zardela.  Erna ni obrnila glave, pa je vendar videla to rdečico.  „Brr, te razglednice — sitnice!  Z Bogom!“  „Na svidenje!“  Pokašljajoči kmet je stal potrpežljivo pred okencem, poštarica si je pa obrisala očala, šla k oknu in gledala za Erno, ki je brala razglednico, dokler ni izginila za lipami.  „Frklja, kako hodi!  Smo me druge tudi — a — seveda!  Pri nas je minulo — a — seveda!“  Nato je šele zaškrtala oknica v pregraji in je zahreščal uradni glas.  Alena je brala razglednico: „Moj duh — k studencu modrosti — moje srce je pa pri tebi — o domovina.  Ivan Brest.“  Ko je pogledala podpis, je takoj razsodila: Vsiljivec!  Še vprašal me ni, če sme pisati.  Ali brala je vnovič in jeza se je hladila.  „Kako idealen fant mora biti!“  In živo se ga je spomnila, kako je šel prožno proti njej, kako gladko mu je tekla beseda, kako je v par stavkih očrtal razmere pri Smrekarju. „Da, ni zastonj filozof, globoko vidi.“  Pa je zopet šinil vanjo ponos in na čelu so se naredile gubice.  „Ne bom ne neumnica.  Z menoj se ne boš igral, metulj ti tak!  Sladkač, kakopa!  Kakor vsi!“  — Jezna je zvila razglednico in jo zataknila za pas.  Pred njo se je dvigalo novo poslopje, najlepše v vasi.  Na njem napis: Ljudska šola.  Postrežnica ji je pokazala: Tu so gospodična Mara, tu pa gospodična Minka.  Potrkala je na Marina vrata.  Mara je slonela na gugalniku, se zibala in kadila cigareto.  „Servus, kolega,“ je pozdravila Aleno prav fantovski in ji segla v roko. „Po obrazu Vas že poznam.  Na abiturientski veselici sem Vas že videla.  Sedite!“  „Vaš pozdrav me izredno veseli.  Dasi sem zasebna učiteljica, pa upam, da bomo kljubtemu koleginje.“  „Gotovo da!  Posebno, ker vidim, da je kaj ognja v Vas.  Nate cigarete!“  Alena si je prižgala in ob prvem dimu zakašljala, da so ji stopile solze v oči.  „Ne znate!  Pa pustite!“  „Včasih sem že kadila, pa mi ne tekne!“  „Zato ste pa šli v Bukovje, kamor so Vam ponujali!  Nič fraz, naravnost se govori!  Vse vem!“  „V Bukovje sem se branila, ker je celo preveč odtrgano od sveta.“  „Tako?  Odtrgano od sveta —!  Saj to je naš poklic!  Kot učiteljica na kmetih sem odtrgana od vsega, kar se imenuje svet.  Družbe nič, kruha malo več kot nič, to je svet?  To je Sahara, ljuba duša, Sahara, pusta in prazna kakor zemlja pred stvarjenjem.“  „Jaz pa kadim kot Turek!  Kaj hočem!  Tu pod milim nebom nimam nič; če bi še cigaret in romanov ne bilo na svetu, potem obupam in se menda obesim na prvo vejo.“  „Kaj v šoli ne dobite razvedrila?“  „V šoli, kaj še!  Vprašam Vas, kdo se pa zarije v ta posel iz poklica, namreč iz tistega poklica, o katerem so nam deklamirali po šolah.  Ali ste se Vi posvetili — to besedo je izgovorila z grozno ironijo — iz samega veselja, notranjega veselja, vzgoji nadebudne mladine, kaj?“  „Ne vem, ampak veselje pa vendar čutim v srcu.“  „Popolnoma brez zabave pač niste in brez družbe tudi ne.  Imate koleginjo, knjige, krasne izprehode —“  „Koleginjo — imam —, pa ta ima poklic, zato ni ljubezni med nama.  In izprehodi!  Ali naj na stara debla trkam in se s smrekami pogovarjam, pa s tičicami, kakor princezinje v bajkah.  Za take sanjarije mora biti človek nekoliko trčen, jaz pa nisem.  To ni svet in to ni življenje!  Vsaj zame ne!“  „Gospodična koleginja, ste rekli, ima poklic.“  „Da, ima ga, kakor ga sto drugih nima.  To je naš socialist!  Vsaj jaz jo tako nazivam.  Ste bili že pri njej?“  „Še ne!“  „Pojdiva, Vas spremim.  Čudili se boste!“  Mara in Alena sta stopili v Minkino stanovanje.  „Najina koleginja — Alena —, naš socialist — Minka!“  „Mara, Mara, vedno nepoboljšljiva porednica! —“  Minka je odložila škarje in meter in prisrčno pozdravila Aleno.  „Poglejte, njeno stanovanje je modni salon!“  Mara je dvignila na mizi za kroj prirejene otroške predpasnike in jih kazala Aleni.  „Za Miklavža pripravljam, za revne šolarice.“  „To je zares lepo, gospodična!  Boste še mene učili.  Nič ne razumem.“  „Drage volje!  Kar pridite!“  „Ti socialist, ne boš mi izkvaril dekleta!  Pomislite, Alena, kaj neki ima Minka od tega?  Prosjači, sama daje od te revščine, kar ima, urezuje, šiva — če to ni smešno —!  Če nočejo ljudje sami oblačiti otrok, naj bodo nagi, kaj me briga!“  „Gospodična Alena, ne verujte vsega!  Mara je navihanka!  Kolikokrat mi pomaga do polnoči, še dalje!“  „Kajpada pomagam, da ne zblaznim od dolgega časa.“  Mara je stopila k stojalu za knjige.  „Poglejte, kaj ima tu!  Perutninarstvo, Vrtnarstvo, Homeopat — Kmetijstvo —“  „To je moj svet, to je moje veselje!  Mara, ne veš, kako je Brtancu pomagal akonit!  Izboren uspeh!“  „Nikar ne pripoveduj, Minka!  Kadar se lotiš bomb, tedaj me pokliči, da razbijeva ta pusti svet!“  „Ali pa tedaj, ko se naučim ženine delati —“  „Potem pa bomb ni treba!“ —  Vse tri so se zasmejale.  „Kaj pa to?  Ženin?  Ljubček?“  Mara je pokazala na Alenino razglednico, ki je gledala izza pasa.  „Ba, vsiljivec!“  Mara se je sklonila, da je videla pisavo.  „Oho, ga poznate?“  „Koga?“  „Bresta!  Saj je njegova pisava!“  Alena je bila vidno v zadregi, kar je Maro silno veselilo.  „Kaj ga poznam?  Enkrat sem govorila z njim, pa že pošilja razglednice!“  „Dekle, le pazi!“ ji je namežiknila Mara.  „Mar mi je!“  „Ste pa Vi njemu, kakor se vidi!  Vam ga privoščim, jaz ga nočem, za ves svet ne.  Tega že ne!  Takle idealen fantast, takale mehkoba.  Mož mora biti mož, skala, da se ima žena kam opreti, kakor vinska trta ob kolje.“  „Mara, ne zarekaj se!“  Minka je izpregovorila to s čudovito resnobo, z dvignjenimi obrvmi in žugajočim prstom.  V tej besedi, v tem pogledu in v tej kretnji je bilo nekaj, kar je pretreslo.  To sta občutili obe, Alena in Mara.  Umaknili sta se očem Minke, pa ob istem hipu se sami srečali s pogledi.  In obe sta brali v očeh druga drugi skrivnostno tajno, kakor veliko, v bodočnost zapisano vprašanje ...  Tedaj je zazvonilo poldne.  „Viktor, kako je bilo?“  Tako je vprašal sina oče, ko si je po večerji nalival v kozarec terana.  „Dobro, Kajne, Alena, da sem bil priden?“  „Je šele prvi dan, Viktorček!  Pohvalo boš moral pošteno zaslužiti.  Zato danes še nič ne rečem.“  „Jo bom, jo bom, jo bom!“  Deček je poskakoval na stolu in gledal v lice Aleni, ki se mu je smehljala in mu z roko gladila razkuštrane lase.  „Lej, Štefan, kako se imata rada!  Res me veseli, gospodična!  Kakor nalašč ste zanj!“  Mati je nalivala čaj v skodelice.  „Je prav tako,“ je prikimaval Štefan ženi ter si točil vnovič.  „Meni tudi čaja!“ je prosil Viktor, ko je opazil, da zanj ni posodice na mizi.  „Zate ni čaj!  Ti dobiš piškot in jabolko!  To je za otroke!“  Viktor je pogledal očeta, ki mu je odrekel čaj, se namrdnil, izbuhnil veliko sobico in začel cefrati franže namiznega prta.  „Pusti!“ je zagrmel oče. „Če ne —“  Ozrl se je po leskovki, ki je tičala za podobo na steni.  Pajčevine so visele od nje.  Tudi Alena se je ozrla tja, zagledala pajčevine na šibi in skoro bi bila na glas izpregovorila: „Za parado.“  Viktor se ni zmenil za očetov grozeči pogled na šibo.  Vstal je in se šel v kot kujat.  Alena je stopila k njemu.  „Ne jokaj!  Vzemi piškot in jabolko!  Jaz tudi ne bom pila čaja, ker te imam rada!  Vidiš, zaradi tebe ne!“  Viktor se je obrnil, oči vse zasolzene.  „Res ne boš?“  „Kaj pa tičeš gospodično, smrkolin!“  „Gospod Smrekar, nikar, saj sem mu dovolila, da me tiče.  Bova še bolj prijatelja.“  „Uh, ti si tudi pregrob s fantom, kadar se nastaviš,“ je zamrmrala žena in mu ponudila čaj.  „Spat naj gre!“  „Pa pojdiva, Viktor!  Spremim te!“  Sinček je ubogal Aleno.  Pri mizi se je pa domislil obljubljenega jabolka in piškota.  Izmuznil je roko iz Alenine dlani, pobral klobuk, ki je ležal pod stolom, in sam naložil piškotov in jabolk polno štulo.  „To je preveč,“ je svarila učiteljica. „Nikar toliko.“  „Sem lačen!“  Iz oči mu je gledala kljubovalnost.  „Ná, pa še te!“  Oče je pograbil še tri jabolka in mu jih vrgel v klobuk.  Sin je pa odmaknil, da so se zakotalila po sobi, in zbežal skoz vrata.  Alena se je kmalu vrnila iz Viktorjeve spalnice, kjer ji je odkritosrčno povedal, da se šibe nič ne boji in da ni nič lačen, da je jokal kar tako, nalašč.  Smrekar se je smejal sinu in omenil Aleni:  „Ta bo tič, kaj?“  Alena ni nič odgovorila.  Štefan je izpil zadnjo kupo terana in si primaknil čaj.  „Alena, par pisem bi mi pisali, kaj?“  „Prosim!“  „Meni se po večerji ne ljubi, pa je nujno.“  In narekoval ji je par kupčijskih pisem v jeziku, ki je bila mešanica laških, nemških in slovenskih besedi.  Kadar je Alena prekinila in skromno vprašala, če bi se to ne zapisalo slovenski, je Smrekar vselej zamahnil z roko.  „Kaj tisto!  Tako pišemo mi, ki imamo kaj pametnega pisati.  Ko boste pisali fantu zaljubljene budalosti, pišite po svoje!  Sedaj — po moje!“  Ko je pisala naslove, so se vrata v obednico naglo in bučno odprla.  Vstopil je človek, da se ga je Alena prestrašila.  Mozoljast obraz, porastel s ščetinasto, redko brado, višnjev nos z bradavico, oči čudno majčkene, zelenkaste, obleka oguljena in osmoljena.  Vegastega klobuka ni snel.  Da je bila Alena sama v sobi, bi bila strahu zakričala, prepričana, da je prišel nadnjo bandit.  Zato se je tembolj začudila, ko sta Smrekarja oba hkrati veselo pozdravila prišleca.  „No, Jok, te je vendar prineslo!  Kar nataknjen sem že bil!  Kakor na trnju!  Sedi!“  Prišlec si je primaknil ropotaje stol, se ozrl, kakor bi nečesa iskal, potem pa pljunil kar za vrata in sedel.  „Pasje sem delal, Štefan!  Žejen sem!“  „Tina, stopi po pijačo!“  Žena je vzela liter in odšla.  Jok pa je segel po steklenici ruma in si natočil v vinski kozarec.  „Najprej bom kapljo tegale, da se mi duša otaja.“  Nagnil je, zamižal in zvrnil.  „Aha-ha!  Ta je, ker pošteno vreže po grlu!“  Z rokavom si je obrisal kocine krog ust.  Žena se je vrnila z vinom.  „Gospa, jaz grem, da ne motim, jeli?“  Alena je vprašala kakor strahoma.  „Le ostanite, Vi ste naša.  Morda piševa še eno pismo!“ Smrekar je izgovoril to zapovedujoče in s poudarkom, ki je narekaval: Kar se bo sedaj govorilo, je naše in ostane med nami.  Alena se je primaknila h gospe, od katere je šepetaje zvedela, da je prišlec gozdni mešetar Jok Maslè.  „Grdun, kajne, ampak desna roka mojega moža pri takih kupčijah.“  Mešetar si je nalil parkrat v kozarec, preden je začel s pripovedovanjem.  „Šest tisoč je vreden Brnotov les, vreden med brati!“  „Si preštel pravilno?  Premeril debla?“  „Za prmoj — — —“  Jok se je veril in dušal, da je bilo več kletvin nego besedi.  „Vse premeril, vse preštel.  In če sem se zmotil za pet kubikov, naj me vrag cvre še dvajset klafter bolj globoko, kot me bo itak.“  „In Brnot?“  „Drži za štiritisoč in ne jenja, dasi sem ga pestil in opijanil.  Ne jenja.“  „Torej dva tisočaka bi se le iztesalo iz gozda!“  „Dva najmanj.  Pa raje več nego manj.“  „Ko bi ga še enkrat poprijel?“  „Ne bom ga!  Je hudir tako previt, da mi je zagrozil: sam preštejem in premerim.  Morda je še več vreden gozd, še več!“  „Torej ne kaže, da bi čakal!“  „Udari, Štefan, koj udari, še jutri!  Dva tisočaka sta tudi vredna, da se pripogneš.  Mar ne?  Zakaj povem ti: kmet se je začel brihtati.  Ne prodaja rad gozdov načez.  Na kubike, na kubike!“  Mešetar je zopet nagnil kozarec in ga izpraznil v dušku.  „E, Štefan, smetano smo pobrali.“  „Kako pa z vdovo Strniška?  Ta Brnotov drobiž me ne briga toliko.  Pri njej bo pa masla na cente.“  „Tudi njene gozdove sem prehodil, dvakrat, trikrat.  Tu pa rečem: Vsaka ura je zlata vredna — za izgubo ali za dobiček!  Nikomur se še ne sanja ne, kaj je denarja po teh njenih tokavah.  Njej sami pa najmanj.  Kaj pa baba ve.