Pod gorami burja spi,  joče, ko se prebudi  razsrdi se kadar vstaja  piha, tuli in razgraja.  Luka, stari poštni hlapec, je privozil s suhim kljusetom pred kolodvor.  Polagoma je splezal z voza, pokril konja s kocem, vrgel vajeti čez kol načelnikovega vrta, vzel vrečo s pismeno pošto, jo vrgel na ramo in podrsaval v preddvor kolodvora.  Pri blagajni sta čakala le dva Kotjanca, drugi potniki so se sprehajali pred kolodvorom.  Vrli sluga postaje, Boštjančič, mož ogromnih brk, v visokih škornjih, je imel veliko opravila.  Stehtaval je „coli“ in jih nosil vun.  Hodil je z urnim, odločnim korakom in se ni zmenil za opombe pomenka željnega Luka.  Luka je zazeval in stopil na peron.  Tu sta se sprehajala sodnik in adjunkt v živahnem pogovoru.  Juriščan in Šembijec pa sta stala in opazovala vzhodno stran neba.  Pridružil se jima je Luka in zmajal z glavo.  Sodna uradnika sta prišetala bliže in poprašala, kaj bo?  „Burja“, je odgovoril Luka nakratko.  „Kaka burja“, se je smejal sodnik, „saj je toplo in tiho kakor o sv. Jakopu; ta sneg je ravno za parado; še malo solnca, pa ni sledu o njem.  Krasne zimske dneve imamo.“  Ozrl se je po okolici.  Res je blestela posnežena pokrajina v žaru zimskega solnca.  Tiho so molele gore gole vrhove v zrak — tiho — ker spala je burja pod zasneženim kraškim gorovjem.  Po cesti proti strmemu Globovniku so hiteli vozovi, na trnovski mlaki so se drsali razigrani otroci — skrivljena drevesa v dragi nad lepim Trnovem so stala nepremično.  Nemo je gledal goli vrh Straže v svet in sanjal o nekdanjih dneh, ko še ni hodil človek po teh dolih, ko je močila voda njeno in njenih sosed vznožje.  Ponosno je stala cerkev na griču in kraljevala nad pokrajino; na visokem stolpu se je svetilo nje žezlo — zlati križ.  V njenem vznožju, pod njenim varstvom so se zbirale prijazne hiše krog visokega šolskega poslopja.  Krog nje, v njej, se je sredotočilo življenje okoličanov.  K cerkvi so hiteli v zimskem pišu, v letnem žaru — v veselih pomenkih, radostnih lic.  Pod šumečimi lipami so se shajali možje, so čakali fantje deklet.  Črne oči so se srečale — bolečine hrepenenja so se zbudile in privedle mlado dvojico do stopnjic oltarja, kjer je blagoslovila cerkev njuno ljubezen, kjer sta si prisegla večno zvestobo.  In ko je izklila mlada vejica na deblu njune ljubezni, jo je sprejela cerkev ljubeznivo v svoje krilo, pomočila jo je v vodi življenja, da se bode krepko razvijala in trdno stala v vihrah sveta.  In šibka vejica je porastla, iz otroka je postal resen mož in večkrat se je vračal truden k cerkvi, okaljen od svetnega blata.  Sprejela ga je ljubeznivo, očistila madežev, okrepila s kruhom življenja in — romal je dalje — hodil je in blodil — saj zmota je življenje.  Sušila se je veja v solnčnem žigu, utrudil se je človek na poti življenja — vračal se je zopet k cerkvi — nevreden ali poln zaupanja.  Od nje spremljan je zapustil duh prsteno ječo, nad prahom pa so šumele one iste lipe, ki so bile priče njegovih prvih korakov do kraljice-cerkve.  Morda niso mislili možje stoječi na kolodvoru tako daleč, vendar so obviseli njih pogledi s spoštovanjem na ponosni stavbi na griču, ki je bila kras okolici.  Luka pa je pokimal na besede sodnikove, nasmejal se je zvito in pokazal na vzhodno stran neba, kjer se je dvigala neka meglena stena, dočim je jel pihati oster zrak.  „Naj pogledajo, gospod komisar, burja ima zastavo — poldan bo — kmalu bo ples, in še kakšen!  Kotjanka prihaja.  Hej, burja!  Midva sva si dobra znanca; kolikokrat sva se tepla na Globovniku, ko ni bilo še železnice in sem vozil pošto do Zagorja na Pivki.  Hej, burja!“  Luka je zaškilil in se ozrl po poslušavcih.  Bili so sodnik in adjunkt, Kotjanca, Juriščan in Sembijec.  Pristopila sta k njim še načelnik postaje z rdečo kapo, in sluga v visokih škornjih.  Vsi so radi poslušali zgovornega starega postiljona, saj so postiljoni nekdaj doživeli mnogo spomina vrednega, vozeč po samotnih klancih, skozi tihe gozde in roparske brloge.  Luka je potegnil klobuk na čelo in vzdihnil: „Poštni hlapec in poštni konj — nista zastonj.  Na potu v burji in snegu, čez žamete in čez vode — pošta mora iti naprej.  Hej!  Enkrat so me čakali v Dolenjskem potoku.  Štirje so bili — eden je prijel konja, drugi trije so hoteli skočiti nad pošto.  Potegnil sem pištolo, udaril na desno — na levo — in zavpil na konja.  Konj je bil močan in pameten — otresel se je primojduševcev in zdirjal.  Roparji pa za nami!  Par krogelj mi je frčalo prek glave, vendar sem srečno ušel.  Denarja sem imel v pošti — dosti denarja, roparji so to vedeli.  Jaz sem ušel — nekdo drugi pa ni — dobili so ga pri Rupi, pobili, vzeli denar in izginili.  Pa kaj roparji — burja, burja!  Ta mi je dajala popra!  Onkrat je bil ples — celih osem dni je divjala, zameti so bili ko gora, mraz ko kača — vsi peklenščeki so bili takrat v burji.  V Trnovem je vzela dve strehi, prevrgla nekaj senenih voz na potu v Reko, Ličanovemu hlapcu je prevrgla voz z moko tam na vrhu Globovnika.  Jaz sem peljal iz Zagorja — k sreči sem si naložil kamenja v voz.  Ko pridem na Globovnik, hej!  To vam je bil ples.  Ličanov voz je ležal v jarku, hlapec, ves zmeden od burje, je tiral konje iz snega.  Skočil sem s svojega voza.  Burja je tulila, pritiskala proti jarku, pa se ji ni posrečilo: jaz sem pritiskal od jarka, konj je bil močan, in prišla sva srečno skozi.  Pri Ličanovih sem povedal, da so poslali par hlapcev na Globovnik, a vse moke pa le niso dobili — burja je vrgla kar cele žaklje na dno Globovnika.  Naša gospodična Malka pa se je smejala, ko sem pripeljal pošto, polno kamenja.  Rekla je, da je zelje že potlačeno ...  No, pa veste zakaj se je takrat burja tako razjezila?  No — ko so se stajali zameti, so našli mrtvo truplo Capinke iz Bača.  Prepirala se je s pritepenim zetom, peljala sta se k „dnevu“, se pobotala pred sodnikom in šla skupaj nazaj.  A domov je prišel zet sam in rekel ženi, da je šla mati v Kastavščino k drugi hčeri.  Mislil je pač, da bodo strgali truplo volkovi ...  Ej burja — jaz jo poznam; kadar joče, se je zgodila nesreča ...“  „Ne bodite nespametni, Luka“, se je smejal sodnik, „to je slučaj.“  „Slučaj, da, pa ko je vrgla vlak čez koseški most, in se je Mate obesil v bistriškem gozdu, aaa?“ Zmagovito je pogledal Luka poslušavce — gospôda se je smejala, kmetje so pritrjevali.  „Res je, res, gospod sodnik“, je pritrdil stari Kotjanec, „kadar je burja posebno huda in vstaja naglo, se zgodi zmiraj kaj.“  „Tudi danes vstaja naglo“, je opomnil Boštjančič in pokazal na skrivljena drevesa v dragi, ki so se zibala v prvem pišu kraške gospodarice.  Luka je kimal: „Zopet bo kaj novega ...“  „Kaj neki, duša krščanska?  To so babje vraže, prazne čenče“, se je jezil sodnik.  „Hm, morebiti bo še kaj posla za njih, gospod sodnik“, se je nasmehnil zvito Luka in vrgel žakelj na ramo ter oddrsal do tračnic, kajti vlak je zažvižgal in storil konec njihovemu modrovanju.  Načelnik je hitel v prvi hlapon, za njim sluga; smejaje se kmetiški lahkovernosti sta stopala sodnijska uradnika v vlak; ker sta se vozila v tretjem razredu, so prisedli še kmetje k njima in govorili so naprej o burji, nesrečah in zločinih.  Luka pa je oddal, kar je imel, in sprejel potem pismeno pošto in nekaj zavitkov.  Vse to je nesel počasi in previdno skozi preddvor na voz, snel ondi koc s kljuseta, zlezel na sedež, rekel: „hoj!“ in počasi sta lezla s konjičem proti Bistrici.  Nekaj potnikov, prišedših z reškim vlakom, jima je sledilo v živahnem pomenku.  Zdaj se je oglasil mogočno poldanski zvon z griča ...  Luka je odkril svojo sivo glavo ...  Trnovski zvon!  V zimskem pišu, v letnem žaru, v megleni jeseni in divni pomladi se razliva enako mogočno njegov glas po okolici.  Spraznejo se ceste zvečer ... s poslednjim zvokom lega čudna tišina po polju ... duhovi vstajajo ... poslušajo, zrejo v svet s praznimi očmi ...  Luka se je podvizal z molitvijo in urno pokril glavo, ker mrzlo mu je pihalo naproti s Kotjan.  Kimal je, klical: „hoj!“ in prispel končno do starega, ponosnega, grádu podobnega poslopja, kjer je bila pošta.  Oddal je pošto lepi sestri gospodarice in jel razpravljati konja.  Ko je izprezal, je prihajalo par kmetov iz sodnije, nahajajoče se v isti hiši.  „Oj, burja vas bo, oče“, je klical Luka staremu možu v lahki jopici.  „Vraga“, se je začudil stari, „saj res, kotjanka vstaja, vrag jo vzemi!“ In je šel z drugimi proti hiši, katere se pravi Kranjec ne ogne rad, proti gostilni.  Luka pa je drsal v kuhinjo po kosilo.  „Burja prosi“, je razlagal kuharici, ko se je oglasil zunaj vstajajoče burje tožni glas.  Včasih smo ji dali pšenice, pa se je potolažila, sedaj pa ne veruje nihče več v take stvari ...  Le poslušaj ... zdaj še joče ... pa kmalu bode jezna.“  Prav je imel stari mož.  Pooblačilo se je naglo, kakor poletne dni, sneg je jel padati v gostih kosmih, burja je postajala silna — ledena.  Spala je mirno pod zasneženim kotjanskim gorovjem, prebudila se je s tožnim glasom jokajočega deteta, prehajala je v tožbo prognanih duhov in zatulila z lačnimi volkovi v gori.  Vzdignila se je do prodirnega vrišča peklenskih duhov, besnela po gorah, lomila drevesa, stresala hiše y dolu, metala opeko raz strehe, igrala se s senenimi vozovi in pela svojo divjo pesem.  Z divjo silo se je zaganjala v preproste hiše Kotjancev.  Sedeli so krog nizkega ognjišča, da se ogrejejo, a burja jim je nagajala v svoji zlobi.  Ni pustila dimu razprostreti njegovih kolobarjev, podila ga je skozi ozki dimnik nazaj v kuhinjo, v zarepele oči in v suho grlo ondi sedečih.  Plaho so se pogledovali siromaki, ko je prijemala in stresala njihove strehe in pela divje-otožno krog njihovih hiš.  In tiho so si šepetali o ubojih, samoumorih, ropih in tatvinah, o zločinih, ki jih je oznanjevala burja s svojem tuljenjem in jokom ...  Burja pa je divjala dalje od Kotjan do Postojne, brisala sneg s polja, kopičila ga po dvoriščih, cestah in železnici.  Stresala je težke železniške vozove ...  Šklepetala, tresla so se okna in vrata ...  Plaho so gledali potniki, sprevodniki v divje šumenje: da le projdejo srečno skozi carstvo burje — ker velika je njena sila in grozen njen srd.  Glasno se je ponavljalo v njenem šumenju, divje je donelo: Smrt! — Smrt onemu, ki se izpostavlja njenemu pišu!  Sama se hoče voziti po svojem kraljestvu — s svojega tira pomete slaba človeška bitja, uniči delo njih trudnih rok.  Zameti so rastli naglo, vasi so izginjale pod njimi, ceste se skrile, drevesa lomila.  Sosed ni mogel k sosedu — vlak ni več drdral po zasneženih tirih, visoka gora snega pri Kilovčah je pretrgala promet med Reko in Št. Petrom.  En vlak je privozil od Šent Petra do Kilovč, pa ni mogel ni nazaj ni naprej.  Drugi vlak, iz Reke, se je ustavil v Trnovem; nazaj ni mogel, branila mu je burja čez koseški most; naprej ni smel, ustavljala ga je gora snega.  Pač so poizkusili prodreti sneženo goro — vse zaman.  Primrznil je plug, primrznila lokomotiva in da se ni grelo moštvo v čakalnici male postaje, primrznili bi bili tudi oni.  Tajali so kolesa z gorečimi poleni, pa tudi plamen je zmrzaval ... pri burji ni milosti ...  Hotela je, da se ustavi promet in ustavil se je.  Gosto, gosto, je sipal sneg iz oblakov.  Dan je bil kratek in temen ...  Burja je vriskala, tulila, jokala, pela ...  Plašno so gledali ubogi potniki iz oken tresoče se trnovske restavracije v razburjeno naravo.  Pričakovali so jih doma. — Ah, doma!  Blagor mu, kdor bi mogel biti sedaj doma, v mirnem varnem zavetju!  Vihra v prsih mu šumi,  se vest mu je stemnila ...  Promet je počival.  Zmagoslavno se je vozila burja po svojem kraljestvu.  Tri dni so čakali, da se vleže njena nevolja, a prava kotjanka pleše osem dni — burja ni nehala, sneg je sipal gost, leden, v velikih kosmih.  Po poštah se je nabralo pisem, denarja in zavitkov kar na kupe.  Niso mogli dalje čakati — pošta mora iti.  Lukamatija je pripeljal srečno par vozov čez koseški most: tako je prišla pošta iz Reke v Trnovo.  Tu je imel Luka z mladim poštnim hlapcem dosti dela, preden sta znosila vse na zaprti voz, s katerim sta prišla izjemno, da jima burja kaj ne odnese z odprtega.  Bilo je ravno pred Božičem, ko se čuti vsakdo dolžnega, da pokaže ljubezen do daljnih svojcev z ukusno povitico, s suho klobaso ali kako drugo, bolj ali manj dragoceno stvarjo.  Ko je bilo vse naloženo, je skočil Luka v čakalnico, si snel velike rokavice iz ovčje kože in segrel vkljub rokavicam premrle in trde roke ob razbeljeni železni peči.  „Pasja vera“, se je jezil Luka, „zdaj pa v Št. Peter v tem vražjem vremenu!  Seve, pošta mora iti, Luka jo pa mora voziti.“  „Kdo pa pojde, če ne ti?“ se je smejal Boštjančič, odprl vrata pri peči in vrgel velike kepe premoga v žarečo žarjavico.  Premog je prasketal in gorel veselo, plamen je poskušal posnemati burjino pesem.  Luka pa je mel trde roke in kimal z rdečim nosom.  „Lahko, ko sem bil mlad; tedaj sem imel tudi iskre konje, sedaj pa imam to kljuse, ki ni vredno pet pomaranč, in kar počepa sredi ceste.  S tem kljusetom ne grem, in sam tudi ne, hlapec mora z menoj.  Vražje prebrisano pa je to moje kljuse!  Kar vun se ni dalo iz hleva.  Kazalo je z očmi in z glavo na vranca.  No, vpregel sem je vendar — pa ni hotelo naprej; kazalo je na vrata pri hlevu, potapljalo kopito v sneg in kazalo ...  Sem pa šel k gospe.  Nič rada mi ni dovolila vranca, vendar je morala.  No, star poštni hlapec, star poštni konj ...“  „Luka, kaj si se zaljubil v peč?  Hajd gremo ...“ Mlad, krepak fant je poklical Luka, pa sam stopil urno k peči in blagroval Boštjančiča.  „Vrančev Podstenec, tebi se pa godi in se, kar peč objemlješ.“  „Ne bodi zaviden, če se pogrejem; kmalu me nese burja v vas — mesa moram prinesti za vse stranke na postaji, nobeden se ne upa čez mlako.  Tone je pa za vse.  V restavracijo moram tudi vsega preskrbeti: polno je gostov, in tudi te sem moral peljati gori kar za roke.  Najbolj se mi je smilila mlada gospa, Lahinja: tresla se je po vsem životu in stiskala k sebi otroka. — Seveda, kaj takega še ni videla ...  Pa kaj, morda ji tudi pri možu ni kaj prida — gleda jo tako izpod čela in nima besede za njo.  Videlo se mi je, da mi hoče nekaj povedati, ko sem jo peljal semkaj.  Venomer je zdihovala: „Terribile!“ — Ubožica!  Morda sta se z možem sprla.  On je dejal našemu staremu, da se mu mudi v Trst.  Rekli smo mu: tu ni pomoči — pa je kar klel in škripal z zobmi, ko sem ga vedel v restavracijo.“  „Lah je Lah“, je rekel Luka in oblačil pačasi velike rokavice, „precej ti ima nož v roki.  Hajdimo, Pepe ...“  Šla sta.  Tone je še vpil za njima: „Srečen pot čez klanec!“ Potem je oblekel še eno kamižolo povrh jopice, nateknil rokavice in pretegnil svojo junaško postavo.  Suknje ni oblekel: ta le ovira v burji, ker se opleta.  Vzel je klobuk in krepko palico, ter zavpil še nad delavcem, stegnjenim na leseni klopi čakalnice: „Hej, Vodopivec, ti mrcina lena, pazi, da burja ne upihne ognja in poslušaj, če zakliče stari: utegne priti kak brzojav.  Slišiš, Brcajz, ne dremlji kakor jazbec v luknji.“  Vodopivec iz Brc ali „Malega Dunaja“ se je pretegnil leno in zazeval, Podstenec pa je stopil junaških korakov skozi vezna šklepetajoča vrata v viharni piš.  Zasadil je krepko palico čvrsto v požledela tla in se uprl na njo.  Razljučena se je vrgla burja z vso silo na njega: zakaj ji je hodil na pot?  Boštjančič je prišel od gorke peči — pa burja ga je oblila v hipu z ledenim curkom, kri mu je zašumela v ušesih, oči so se zasolzile, nohti so zaščemeli in posineli, visoka junaška postava se je gibala v pišu zdaj na desno zdaj na levo.  Sicer je potreboval mož eno samo minuto od postaje do restavracije, stoječe na nevisoki brežini, za katero se je širila trnovska mlaka in segala, omejena od ceste, do lepe trnovske vasi.  V boju z burjo pa je porabil deset dobrih minut, preden se je skobacal skozi sneg in piš čez stopnice do vrat.  Podstenec ni klel, saj je bil dober kristjan.  Mislil si je: potrpljenje — božja mast, priboril se do vrat in potrkal, da so mu odprli odznotraj, ker mu ni dala burja pritiskajoč na vrata, da bi jih odprl odzunaj.  Dva moža sta pritisnila odznotraj — podstenec je smuknil v vežo — burja je zaloputnila vrata.  Boštjančič je stopil v kuhinjo, kjer je nalivala restavraterka, žena obilnega života in zabuhlega obraza, čaj v visoke kupice.  „O hvala Bogu, da ste tukaj, Tone, prav skrbelo me je zaradi mesa. — No, pogrejte se ...“ Postavila je pred njega kupico čaja, steklenico ruma in vogal kruha.  Moža ni bilo treba prositi.  Žena je poškilila malo z drobnimi očmi, ko si je vlil precej rjave tekočine v čaj in naložil kos za kosom sladkorja. „To me bode segrelo“, je dejal Tone zadovoljno, nadrobil kruha in jedel glasno, dočim je naročevala restavraterka, kaj naj ji prinese iz vasi.  Ko je pojedel, in je žena razložila vse svoje želje, si je obrisal mož usta z veliko modro žepno ruto in prašal z laskavim glasom:  „No, kaj pa vaši gostje, mamica?“  „Oh“, je tarnala žena, „ti-le ubogi Lahi, človeku se smilijo!  Dala sem jim čaja — pa zdaj bi šli lahko v čakalnico ...  Brez krajcarja na potu, to je res hudo — opoldan jim moram zopet kaj dati, kaj hočemo.  Oni Nemci so v boljši sobi, kolnejo in se jezijo na kranjsko deželo in burjo, pojó in popijó dosti.  Najbolj me draži dolgi Lah z drobno ženo.  Leta po sobi kakor zver, kadar se bliža noč, zagrinja se v sobi v plašč in skriva obraz kot kak hudodelnik, samo oči mu gledajo vun, prav kakor volčje.  Žena revica pa ždi tam, kodrasta punčka, prijazna, kot angelček, skače po sobi — on ju še ne pogleda.  Nič pa nič, nobene stvari, ne eden ne drugi, ne ona, ne on.  Moj Bog, saj sem že videla kakšno gospôdo in ji kuhala; pa še pohvalili so me — ta krota pa ne pokusi nič, le sprašuje zmiraj, če bo kmalo moči iti.“ —  „Pa naj voz nájme“, je menil Podstenec modro.  „I, kdo bo pa vozil v takem vremenu; in otrok mu zmrzne.“  „Saj mora tudi Luka iti s pošto, Rejčev France pa se ne bi obotavljal, njemu je šala, če se zvrne pod Globovnik.“  „Njemu da — ali revna drobna ženica!  Ti tujci so bolj nežni kakor mi, ki smo vajeni mraza.“  Zvonček je zabingljal iz sobe, žena je hitela pogledat, kdo kliče, in se vrnila z besedami: „Klical je Lah, poslala sem moža noter, ker ga jaz ne razumem, kakor veste; mož je povedal, da želi govoriti Lah z vami.  Stopite tu v našo sobo.“  Boštjančič je stopil v majhno, čedno sobo.  Tujec, mož visoke rasti, je hodil po sobi in si zavijal obraz v plašč.  Žena, vitka, drobna, je sedela pri oknu in gledala v divjanje viharja.  Dete pa je še ležalo na postelji in spalo.  Ko je stopil Tone, se je tujec ustavil pred njim in ga vprašal, ali ne bi bilo mogoče dobiti voza in oditi iz tega kraja.  Tone mu je pritrdil, dà — samo, da bi to bila zelo neugodna vožnja za šibko gospo.  „Nehajmo!“ je mahnil tujec z roko in velel, naj le preskrbi voz.  „Odoardo“, se je oglasila plašno žena in ga pogledala proseče s krasnimi črnimi očmi.  Pokazala je na speče dete in na tresoča se okna, po katerih so bile od burje tepene veje jablane izpred hiše.  „Andiamo!“ je odvrnil mrko in naročil Tonetu, naj pride kar hitro mogoče: morda dobijo še prvi vlak v Trst.  Res se je spustil Tone previdno po zmrzli trnovski mlaki.  Burja ga je obračala semintja, včasih je postal, včasih pocenil, dokler ni minil najhujši piš, in tako je prišel polagoma v vas.  V zavetju hiš je bilo dokaj bolje nego na mlaki, ki se je dičila poleti s krasnimi spominčicami, po kateri je rajala sedaj burja.  Ko je odšel Tone iz sobe, je hitel tujec zopet po nji gorindoli.  Odgrnil je lepo moško lice, v katerem so bile začrtane poteze strasti.  Častilakomen je moral biti ta človek in neustrašljiv.  Gotovo je dosegel cilj, katerega si je zaželel.  Če mu je kdo zastavljal pot, slabo zanj.  In žena mu je zastavljala pot — njen očitajoči pogled mu je govoril: „Pravijo, da se ženiš ...  Mar nisem jaz tvoja žena?“ Da, bila je ona njegova žena, žena mladostne nepremišljenosti, žena revščine.  Njen bledi obraz ga je spominjal ozke ulice, kjer je živela in gospodarila s pomanjkanjem v bornem stanovanju — tačas, ko je sedel on v lepi prokuracijski palači ob nogah krasne, bogate Leonore.  Leonora mu je bila ključ k bogastvu in slavi, Lucietta večna zavora na tej poti.  Lucietta mora s poti — po kaj pa je prišla iz Rima za njim v Benetke, iz Benetk v Opatijo?  Ostala naj bi bila tam, bila bi se stvar že nekako razmotala — sedaj pa ...  Po Božiču se je hotel poročiti s hčerjo bogastva, hčerka bede, njegova žena, pa še živi.  Razmišljeval je že dve noči, kaj mu je storiti.  No, za denar se dobi vse.  Poznal je agenta, ki je spravljal ljudi v Brazilijo.  S tem se zmeni, ta mu jo spravi z zvijačo tja, in ko bode enkrat na ladji, ko bode v Braziliji — ne pride več nazaj.  Zapiše jo tudi pod tujim imenom — kdo bi ji verjel, da je ona žena slavnega arhitekta Gigantija.  Obraz je skrival med potjo od Opatije sem — polno je slučajev — lahko bi zvedela lepa Rečanka, njegova nevesta, da je hodil z osebo, ki ga je klicala za moža, z otrokom, ki ga je klical očeta. — A ona ne sme izvedeti nikoli nič o tem.  Žena, sedeča pri oknu, si je zagrnila obraz, da ni videla njegovega pogleda, v katerem je bila zapisana smrt.  Telesna smrt — saj njena duša je umirala že dolgo, umirala, kar je umrla njegova ljubezen.  Poročil se je ž njo na pritisk odzgoraj, a potem se je nje ogibal po možnosti. — Živela je težke dneve, a tolažila se je z detetom.  Dolgo ni pisal — ni prišel.  Bila je njegova žena, iskala ga je.  V Benetkah je izvedela, da je v Reki — pri nevesti.  Peljala se je za njim po razburkanem morju.  Kapitan se je moral zateči v opatijsko luko, in glej — tam je našla Odoarda ...  Duri zunaj so zahreščale.  Zaslišal se je ropot močnih korakov.  Nekdo je potrkal.  Giganti si je zakril obraz do oči.  Vstopil je Tone z mladim, krepkim fantom; kosmata kapa mu je pokrivala glavo, grela ga je kamižola, s kožuhovino podložena, na rokah je imel debele rokavice, na nogah visoke škornje.  Zaničljivo je pogledal tenke čeveljčke meščana — ha, tak da bi hodil po burji!  Pogledal je šibko mlado ženo in prosil Boštjančiča, naj jima pove: Pelje jih že, odgovornosti pa ne prevzame za morebitno nesrečo.  Kar je njemu igrača, zadá lahko smrt takemu šibkemu bitju, kakor sta ta gospa in otrok.  Priti pa more šele po kosilu — morda se poleže medtem vsaj nekoliko nevolja burje.  Zaprte kočije nima, vozi se tudi laže v koleseljnu s polstreho. — Če je tako gospod zadovoljen, pride po kosilu.  Tone je raztolmačil vse.  Tujec je kimal: „Si, si, andiamo!“  „Dobro“, se je nasmejal Rejčev France, „plesali bodemo po Globovniku.“ Poslovila sta se, France je sopihal skozi burjo proti vasi, Tone na postajo.  Poldanski zvon je velel z mogočnim glasom burji, naj miruje.  Vlegla se je malo, utihnila.  Potniki v restavraciji so se razveselili, a restavrater, star mož, se je nasmehnil: „To je le premirje, zdaj počiva, kmalu bode zapiskala še huje ...“ Rejčev je prišel z vozom na saneh, konji so prhali ...  Giganti, zamotan v plašč do oči, je prišel vun in pomagal tresoči se ženi na voz.  Restavraterka ji je podala zavoj, iz katerega je gledal droben nosek otrokov.  Vsi čakajoči potniki so prišli vun. — France je pognal, pozdravili so se in oddrčali proti Trnovemu.  Ko se je spustil voz izpred hiše, je zatulila burja z podvojeno močjo.  Bilo je, kakor da bi spustil bese iz pekla.  To je hreščalo v zraku, tulilo, jokalo, smejalo se ...  Smrtno-bled se je stisnil Giganti v kot voza.  Videl je, da se vozi proti visoki gori, zakriti s snegom in ledom, videl, da ni daleč okrog žive duše — in slišal, umel je pesem burje: „Pokaj v Trst in v Brazilijo? ...  Tu je prilika, tu je čas, nihče te ne vidi, ne pozna — reši se ovire svoje sreče in vrni se proti Reki ... nevesta te pričakaje ...“  Konji so se tresli v silnem pišu, burja jim je metala oblake mrzlih snežink v oči.  Snežinke so primrzovale na grivi, na komatu, na kapi voznikovi, na strehi koleseljna.  Sapa konj se je gostila v kolobarje in gubila v oblakih snega.  Burja je zaganjala konje zdaj na levo, zdaj na desno, pihala jim zdaj v oči, zdaj v hrbet.  Ustavljajoč se, a zopet pognani od neustrašenega voznika, so kobacali čez snežne žamete.  Slo je navzgor, počasi — korak za korakom — med divjim tuljenjem in sikanjem.  Nebo je postajalo vedno temneje, piš močnejši — junaškemu Francetu so premrle roke in noge — sram ga je bilo povedati — pa obrnil bi bil najrajši in se vrnil k domačemu ognjišču.  Mlada žena ni mogla več držati otroka v premrlih rokah; postavila ga je na sedež med moža in sebe, potegnila mu ruto čez obrazek, da ga ni zeblo v drobni nosek.  Dete je zdelo tiho, žena pa je trepetala groze.  Divje, glasneje je donelo v burji: Smrt!  Vedela je, da velja nji ta klic, vedela, da je to tuljenje njena smrtna pesem, pusta zasnežena krajina njen grob ...  Zaprla je oči, da ne vidi grozote v naravi, in ne vidi moža, kateri jo je ljubil nekdaj ...  Zakaj pač mine ljubezen?  O, kako je bila njena duša trudna. — Vihar na morju, vihar v gori in poguben vihar strasti v srcu Odoardovem ...  Više in više so se spenjali konji, silna in huda jih je ustavljala razljučena burja. „Zdaj ... zdaj ...“ je tulilo Gigantiju v uho, „reši se je ...“ Bes mu je šepetal: „Urno, vrzi jo v vihar, naj zapleše ž njo ...“  Silen sunek navzgor — trepetajoč so se ustavili konji, zagazili so v zamet — voz se je nagnil, žena je zavpila.  Voznik je vpil, pokal z bičem ... „Daj, daj“, je šepetal bes, „urno, preden mine prilika ...“ Vzdignil se je malo v visečem vozu — burja je zaglušila krik: „Odoardo!“ — sprejela jo je iz njegovih rok in zaplesala divje.  Burja je zavriskala, zatulila, zajokala, zasmejala se peklensko ...  Voznik je tiral konje iz zameta — videl in slišal ni nič — sneg mu je padal gost in leden v oči.  Giganti je sedel, dihal je burno, mrzel pot ga je oblival.  Iz zameta zraven njega pa se je oglasilo dete: „Mama, kje si?“ Mož se je prijel za glavo, v burji in strasti je bil pozabil deteta.  Kaj ž njim? „Vun, vun“, je tulila burja ...  Junaško so potegnili konji, dirjali en čas in se ustavili.  Zavozili so v zamet tik nizke hiše.  Voznik je klel in stopil z voza.  Potnik se je ozrl naglo — vas je tu, zakrita, zasnežena, nikdo ga ne vidi.  Naglo je prijel dete in ga postavil rahlo tik hiše. „Mama ...“ je zastokalo in že so drčale sani naprej.  Za njimi je pela burja svojo zmagoslavno pesem, igrala se z vranjimi lasmi mlade mrtve žene na dnu Globovnika, razplela ji dolgo kito in obkrožila glavo s črnim kolobarjem.  Pojoč je metala sneg na še gorko truplo — pojoč o minljivosti človeške ljubezni, o zlobi človeških src ...  Sani so pa drčale po zasneženi pokrajini, mimo vasi in pristav.  V njih se je tresel zamotan mož.  Oprostil se je, a bilo ga je groza te prostosti.  Grozna noč je nastala in ga plašila.  Videlo se mu je, da se dviga stvarstvo in mu preti — in mož, ki ni verjel v nadnaravne moči, se je tresel pred srdom razljučene narave.  Bela cesta, gladka cesta,  nas vodeča v daljna mesta ...  Svečana tihota nedeljskega popoldneva je legla na skalnate gore nad Trnovim.  Iz prozorne nebesne modrine je pošiljalo solnce svoje najtoplejše žarke na skale, na temne borove gozde krog Snežnika in na tihe vasi v krilu gor.  Le za hip je predramil tišino zvok strela s strme Straže, le včasih je zaukal pastir na paši, zalajal pes tam daleč med gorami.  Strel, vrisk in lajanje je odmevalo od gor in se gubilo v jasnem ozračju.  Cesta se je vila dolga bela, zapuščena med gorami in zdela v vročini poletnega popoldneva.  Mejilo jo je nizko grmičevje, borne robide, nedorastli bori.  Borno rastlinstvo tega kraja je kazalo na večni boj z burjo, vladarico Krasa.  Upognjena, skrivljena, so stala drevesa kakor ponižni dvorniki ljute kneginje.  Mimo njih hité jim je pravila cesta o slovanskem morju, katero je pozdravljala ob beli Reki, pravila jim je o uganki starih časov, romantični Kastvi, o bornih istrskih selih in o samotni postaji, o mladih hrastovih gozdih, mimo katerih je hodila, pravila o ličnih Kosezih, o slavni Bistrici, o lepem Trnovem.  Šepetala jim je trudno, leno, zaspano: da prihaja čez Globovnik skozi Šembije, Knežak, Zagorje, do sv. Petra — da hiti mimo glasnih mlinov ob zeleni reki, pod šumečimi drevesi do sinjega morja.  In skrivljena drevesa ob cestah so sanjala o morju, širnem, krasnem.  O morju, po katerem hité jadra, rdeča, modra, bela.  O morju, po katerem nosijo brodovi bogastvo iz enega dela sveta v drugega.  Sanjala so in šepetala — in poslušali so mladi hrasti v zatišju, hrepenenje se jih je lotilo po nečem širnem, krasnem ...  Zašumeli so tožno: oni pač ne vidijo nikamer iz svoje tihe dolinice, njihove korenine so zarite v zemljo ...  Tožno je vršala tožba mladih hrastov, razumela so jo skrivljena drevesa, razumelo grmičevje in tanki viš med skalami ...  In zamajali so se lehko, zastokali neslišno ...  Bolest hrepenenja je vela po gorah, legla je kot modričasta megla na nje ...  Skale pa so stale hladno, mirno — bile so skale in niso čutile nikakega hrepenenja ...  Pač pa je čutil hrepenenje narave človek — in solze so padale po licu ljubke drobne pastirice sedeče na skali v dolinici ne daleč od pustih Šembij.  Ob pastirici — Luca Hrvatinova so ji rekli — je mulilo travo nekaj ovac, oziralo se po svoji varihinji in si bingljaje iskalo poti v skalovje.  Deklica jih ni opazila, njene oči, polne južnega žara, so obvisele na skalnatih gorah.  Žalost, ležeča na njih, je senčila ljubki obrazek nedorastlega deteta.  Te goré, ta mir in to hrepenenje!  Ostro so se črtali njih obrisi na jasnem nebu.  Visoke, skalnate, neizprosne!  Nad njimi prozorna meglica, pod njimi globoka jezera, med njimi hrepenenje po južnem krasu ...  Slabotna je bila deklica.  Njej je bilo treba južnega solnca, hrepenela je z rastlinstvom po sinjem morju, po temnozelenih gajih javorja, po oranžnem cvetu in sadu.  Vedela je, da ni tukaj doma.  Burja jo je prinesla, nihče ni vedel odkod.  Njeno mater so našli mrtvo pod Globovnikom.  Sprejeli so jo dobri ljudje za svojo, ljublili so jo — a vendar je videla, da je tuja — in starejši ko postaja, močneje se budi v njej hrepenenje, da bi šla po beli cesti tako dolgo, da pride do kraja, kjer cvete južni sad, kjer govoré ljudje v njenem sladkem jeziku ...  Redniki je niso pustili dotlej.  Sina imajo, Jožeta, in ta jo ljubi, njo, malo Luco, ki ne mara popolnoma nič zanj in ne za kmetiško delo.  Šel je v Ameriko, da prisluži in prikupi kaj, pisari vedno, naj Luce ne pusté v tujino.  Njo pa mami bela cesta ...  Doslej so nasprotovali tudi županovi, da bi odšla služit v mesto — sedaj ne branijo več in ona pojde in bode videla svet, o katerem pravi njen rednik, da je hud in da trpi, kdor hodi po njem ...  Morda najde očeta — kje ...  V sanjah si ji prikaže pogostokrat lep ženski obraz, nagiblje se nad njo — skrbne roke jo zavijajo ...  Vmes pa tuli vihar in v njem se bliža nekaj groznega, nepojmljivega.  Spominjala se je vedno, kedar je tulila burja, proseče krog hiš.  Tedaj se je zbudila vselej z grozo v srcu in klicala rednico: „Mati, mene je strah ...“ In žena je vstala, prižgala svetilko z besedami: „Naj gori za duše v vicah“, prekrižala deklico z blagoslovljeno vodo in sedela pri njej, dokler ni zopet zaspala.  Včasih se ji je zasanjalo, da se vozi po veliki vodi, vidi velikanske stavbe, sliši govoriti ljudi v njej nerazumnem, vendar znanem jeziku ...  Rednik ji je pravil tudi, da je govoril sprva, ko jo je prinesla burja v tistem jeziku ž njo pa — mu je bilo mučno iskati v spominu pobirke svoje vojaške laščine — a ona se je naučila z otročjo hitrostjo naše domače govorice.  Včasih je tudi zasanjala, da je prišel oče po njo, da jo kliče mati. — Planila je po koncu — sanje samo — nad njo se je nagnil matere Hrvatinke zgrbljeni obraz, izza peči so jo gledale Jožetove debele oči.  Mesto krasnih mest, o katerih je sanjala, so jo gledale gole stene in jo ubijale s svojo praznoto.  Njena duša je bila vkovana v verige ...  Slišala je pravljice od zakletih kraljičin, od Pepelčice — in pričakovala, da reši tudi njo kak kraljevič. — Polagoma je dobival ta kraljevič v njenih sanjah podobo Grgurinovega Vinka, županovega sina, ki je obetal Luci, da jo vzame, kedar dokonča osem šol in stopi v službo.  Grgurinovi tudi ljubijo Luco in ne bodo nasprotovali, če se vzameta.  Tako je vsaj obetal sebi in njej Vinko.  Luca je bila več pri županovih nego doma; pomagala je v hiši in pasla včasih njihove ovce.  In če pojde v službo v Ljubljano, ne v Trst ali Reko, storila bode to, kar ji nasvetuje Vinko tako, županovi so pa tudi bolj zadovoljni, da gre tja, kjer bode gospa Jurmanova, sorodnica županova, lehko pazila malice na njo.  Župan je čutil dolžnost, poskrbeti kaj za njo, dasi je bila pri Hrvatinovih.  Vsi so skrbeli — in ravno to jo je bolelo in jej kazalo, da nima svojcev.  Vsak vaščan je rad poprašal, kako in kaj bode ž njo ...  „Tako zamišljena, Lucika?“ se je oglasil znani glas in vitez njenih sanj, Grgurinov Vinko, je stal pred njo.  Bil je fant črnolas in vitek, bledega obraza, prijaznih, črnih oči.  Sedel je k nogam deklice in ji gledal sočutno v rjavopolti, mični obrazek.  Dekle je obrnilo solzne oči vanj in se nasmehnilo.  Sladek čar se je razlil po ljubkem, še otročjem obrazku, zobčki so zablesteli, na licih so se pokazale jamice.  Ah te jamice!  Nebroj rim vseh mer in vrst je že pregrešil študent Vinko na njih račun.  Luca je pokazala na gore in vzdihnila: „Kako težko čakam, da pojdem od tod!“ „No, no“, je tolažil Vinko, „take sile pa tudi ni — drobna si, pogubiš se v svetu — in te naše gore, mar niso lepe?  Lepe so, ali žal, nerodovite so res in vprašati moramo: Skalnata zemlja, s čim preživljaš ti svoje sinove?  Ne, ti nimaš kruha za nje ...  Iskati ga morajo daleč od tebe.  Po daljni ruski Aziji, po bližnji Bosni in Slavoniji, v oddaljeni Ameriki hodijo tvoji otroci.  A v tujini te ne pozabijo, zemlja bedna, vendar ljubljena.  V sanjah objemljejo sinovi tvoje sive skale, po napornem delu dneva se vrača duša iz trušča svetovnih mest k borni rodni vasi ...  Glej, še zdi tiha vas domača, ko krotka ovčica med gorami, še se zgrinjajo začrnele hiše krog cerkvice, kakor piščeta pod perotjo koklje — in srce najde pokoj v tebi, zemlja ljubljena.  Dolgi so dnevi v tujini, in polne nevarnosti so tvorne, rudokopi, kamenolomi.  Marsikateri naš mladenič najde zgodnjo smrt v tujini.  Doma sivijo materi lasje — in če se vrne — o radosti!  Izkušen, izmučen je prišel, kri je na denarju katerega je prinesel, kri njegovega življenja ...  Ž njim poplača dolgove, kupi potrebnih stvari in gospodari naprej, dokler pojde, saj dolgo ne pojde več, ker ti zemlja ljubljena nimaš kruha za svoje sine ...  Zakaj zabavljaš našim goram, Lucika?  Jaz jih ljubim tako goreče in komaj čakam, da pridem do njih.“  „Ti si pa tukaj doma, Vinko“, je rekla deklica modro.  „Kje si pa ti doma, neumnica?“ se je smejal fant. „Kjer sem jaz doma, tam si tudi ti — le počakaj, ko bodeva na železniški postaji — jaz bodem hodil v rdeči kapi, ti bodeš gledala z okna.  Nosila boš klobuk, imela deklo in lepe obleke, vozila se boš v drugem razredu — to bo lepo, kaj ne, Lucika?“  Nasmejala se je z zvonkim dekliškim smehom in pogledala mladeniča s krasnimi, vlažnimi očmi.  Popravila si je rdečo ruto, izpod katere so silili nagajivi kodrci v čelo, na ušesa in vrat in nadaljevala je jezno: „In ti nedeljski popoldnevi!  Vse je tiho po vaseh, žarjavica zagrebena po ognjiščih, po napah stojijo lončki, lonci in lončine ...  Na pragu sedijo stare mamke in brskajo po laseh male vnukinje — kaj misliš, zakaj?“  „Pustimo take stvari“, se je nasmehnil Vinko, „tiho je res vse, prav praviš.  Vaščani so odšli k večernici v bližnjo cerkev, do katere je dve ure hoda.  Drugi ležijo v senci in govorijo z botrom Hrapovškom.  Izza kamenitih ograj vrtov se sliši včasih razposajen dekliški smeh, kuštravi pes za ograjo dvigne zaspano glavo, zapodi leno, sitno muho in sanja dalje sladke pasje sanje — proti večeru pa prihajajo v belih rokavih fantje in možje — postavijo se na cesto in balincajo.  Žene in dekleta posedajo po klopeh in čenčajo ... in tako mine nedelja.  Seveda, v mestu je drugače.  Tam se našémijo dekleta in koketujejo po drevoredih.  Tam je drugače ...“  Iz Šembij je donel zategli klic: „Vinkooo!“ Fant je vstal: „Kličejo me k južini, ne pasi predolgo, Lucika ...“  Vitka postava je hitela med skalovje in izginila za ovinkom.  Za njo so se smejale dekliške oči ....  Vinko, on jo poroči — povede v svet.  Bog ve, kaj je tam onkraj gora, kaj ji prikriva ta svet?  Lačen želodec jo je zbudil iz misli, segla je v žep po kos maslenega kruha in zasadila zobčke vanj.  Kruh je bil peke Grgurinke, pri Hrvatinovih niso imeli takega, le kaka podlatvica se je spekla v žarjavici pri njih.  Solnce je šlo niže, ovčice Matere božje so se razpasle po nebu, oster duh materine dušice, rubije in lecjana se je širil po zraku.  Meglica na gorah se je gostila.  Ovčice so prižvenjkljale in legle trudne krog pastirice.  Leže so še mulile tanki viš, pobirale drobtine iz pastiričine roke in pazile z ovčjo pametjo, kdaj pojde solnce za božjo gnado.  Spet se je zagledala deklica v gore.  Spet je cula šepetanje hrepenenja v naravi: hrepenela so drevesa, grmovje, trava ...  Ozrla se je na cesto — bela je vodila iz teh gor, zvijala se in izginjala za ovinkom.  Deklica je zdihnila: „Bela cesta, davna znanka, v tujino brez prestanka, z belimi udi nas vabeča, z upom srce nam mameča.“  V koči borni za vasjo  tiho plamen plapola:  Tukaj sreča je doma.  Sedeli so na klopici pred nizko Hrvatinovo hišo.  Mesec je zlival srebrne žarke na gore in na vas.  V bledem bajnem svitu so rastle skale, vrhovi gora do nebes, so dremale hiše ko zaklete kraljičine.  Skalnata pokrajina je postala dom duhov.  Proznani, prozorni, nevidni, so se plazili po nji.  Nevidna roka je sprožila kamen, glasno ropotaje se je kotrljal v nižino.  Zamolklo je odmevalo v tihi noči.  Na klopi sedeči so se spogledali, psi v vasi so zalajali, samoten potnik na cesti se je ustavil nehote in mraz je šel po njem.  „To je mrak“, je šepetala Luca in se stisnila k staremu možu dolgih sivih brk.  Po teh brkah, ki so visele tožno nad lončeno pipico, si spoznal lehko starega vojaka, ostanek junakov, ki so stali v ognju pred Solferinom in Magento.  Mož je spuščal goste oblake dima — in ta se je mešal z dimom, ki je prihajal iz veže, ki je bila ob enem tudi kuhinja.  Slišalo se je tudi šumenje in vrenje, širil se je nežnemu nosu neugoden duh po pesnem perju, krompirjevih olupkih in osatu.  Večkrat je skočila Luca na poziv zraven moža sedeče Hrvatinke in potlačila v kotlu.  Važno je bilo to opravilo, saj se je kuhala v kotlu piča za edinega rilčarja v pohlevnem gospodarstvu.  „Podtekni še malo“, je velela mati.  Luca je pograbila pest dračja in vrgla na žarjavico.  Vnelo se je hipoma.  Plamen je razsvetlil ljubki obrazek in črne svetlikajoče se stene.  Plaho se je ozrla Luca po kotih in skočila nazaj med očeta in Vinka.  Saj je bil tu njen vitez, vedno vesel in neugnan, in je namigaval Luci, ko je spraševal starega vojaka že stokrat slišane zgodbe: Kako se je bil s Piemontezarjem, kako so ga lovile čarovnice po Globovniku; kako ga je tlačila mora, itd.  Hrvatin jo razkladal resno in važno, prepričan, da pripoveduje stvar vprvič.  Živo so mu ostali v spominu dogodki mladosti, sedanjost pa je hitela brez sledu mimo njega.  Navadno je začenjal: „Tako dobro vem, kot bi se zgodilo včeraj ...“ O takih prilikah je sunil Vinko Luco, pogledala sta se in nasmejala z veselim otročjim smehom.  Stara Hrvatinka pa je vzdihnila: „Kakšen je mladi svet, včasih smo poslušali s spoštovanjem besede starih, sedaj je pa vse neumno, kar je staro ...“ In zlezla je še bolj vkup, v čudno pozituro kraških ženic.  Čudno se to vidi v trnovski cerkvi: Ko prečita duhoven evangelij, čepê — kot bi trenil — ženice na tleh.  Kolena potegnejo pod brado in jih objamejo z rokami — in tako, z brado naslonjeno na kolena, vpirajo oči v govornika, ali pa — dremljejo.  Zaman se je trudil rajni dekan odvaditi jih tega, umetniškemu očesu mučnega sedenja ali čepenja.  Čepele so in čepe.  Morda posnemajo žalujoče Židinje ob babilonskem potoku?  Saj govori globoka žalost iz njihovih vase sesedenih životov — saj govori glasneje nego iz opustošenih gorá ...  Tako je govorila tudi žalost iz sključenega života Hrvatinke, z nje velega, razoranega obraza: Glej jo tu, rosno ko mlado jutro, je menila, da ji bode opora v starosti — da bode družica njenemu sinu — a ona hrepeni drugam — kje more biti lepši nego v Šembijah.  In kje je fant, boljši in lepši od Jožeta?  Njen Jože, ki ljubi prešernega dekliča z vso močjo ljubeče notranjske duše in se trudi onkraj morja radi nje — ona se pa smeje tu s tem študentom ...  „Oče, kakšen pa je mrak?“ je vprašal Vinko, ko je kotrljal kamen v dolino.  Stari je snel pipico iz ust. — Pa prehitela ga je žena: „Kosmat in gladek, dolg in kratek, širok in ozek.  Pobira rad malopridne fante in dekleta.“  Otroka sta se nasmejala, stari se je odkašljal jezno.  Nespodobno, da mu krade žena besedo iz ust!  Iztresel je pipo in zagodrnjal: „Molči mi in tiho bodi!“ Nabasal je svež tobak v pipo in pravil važno: „To, kar kotrlja kamenje, ni mrak.  Moj oče, Bog jim daj dobro, so bili pameten mož.  Pravili so, da so te gore dom velikanov.  Ti so bili tako veliki, da je sedel eden pri sv. Trojici, drugi na Straži, noge sta pa močila v koritniški strugi in si dajala roke preko nje.  V kalškem jezeru so se pa kopale vile, njih sestre.  Nekrščen duh teh ajdov nima miru.  Kadar se kotrlja kamenje, je to njihova roka, ko tuli burja, je to njihov jok, in kupi kamenja je njihov grob.  Kot fant sem našel na paši njihove koščine — našel sem tudi stare denarje in verigo, na katero so privezavali čolne, ko je še polnila voda te doline ...“  „In“, je dostavil Vinko, „ko so še krili krasni gozdi te gore, ko je plul naš praded po vodi tja do morja, je živel od trgovine in ropa.  Vem, da ni bil plašljivec: V gozdih se je vojeval z zvermi in ljudmi, po morju je plul v tankih korabljah v daljne kraje in prinesel zlata in plena drugim.  O, da sem živel takrat!“ je vzdihnil mladenič in pretegnil junaško tanki život.  „Molči, molči“, je zagodla Hrvatinka, „takrat pač so morali biti drugačni ljudje, ne taki mlečni študentje!  Spominjam se, kaj se je izpremenilo v štiridesetih letih pri nas ...  V moji otroški dobi še nismo poznali ne vžigalic, ne potroleja, ne čaja, ne sladkorja, ne kave.  Ričet s kračo smo imeli za velike praznike, bel močnik za bolnike.  Zdaj pa pravijo: „Slabi časi so“, pa kako so ljudje razvajeni z obleko in hrano — moj Bog!  Včasih smo nosili le pobarvano kotenino — zdaj pa je vseeno, z grunta ali bajte, s kmetov ali iz mesta.  Kakšno vpitje je bilo, ko je prinesla rajna Šlepuca pisan kambrik iz Ljubljane za Tomažkovo.  Vse je gledalo za njo.  Zdaj jih pa poglej Juriščanke in Zagorke! — Včasih je šla botra Fenda iz Zagorija v Ljubljano — po cel teden se je vozila in hodila in mi otroci smo vedeli, da je Ljubljana nekje daleč za gorami — zdaj pa v enem dnevu semintje.  Svet se je zožil, menim.  Pravijo, da vozi po Ljubljani goreča pošast ljudi po cesti — pomislite samo —„  „Res, res“, je hitel Vinko, „za dvajset vinarjev vas pelje po celem mestu.“  „Moj Bog vendar“, je vzdihnila ženica.  Hrvatin pa je rekel: „Drugi časi, drugi ljudje, vsak rod je slabši, pravijo da bode konec sveta, ko bodeta mlatila dva pod enem mernikom.  Moj oče so imeli še vse zobe —“  „Zdaj jih pa še novorojenčki nimajo“, se je smejal fant.  „Molči, mlečnik!  Misliš, ker študiraš, da smo mi od včeraj ...  Čarovnica je lezla skozi ključavnico nad mene — pa sem ji pokazal, kaj se pravi nagajati staremu kanonirju.  Dušila me je ...“  „Žgancev ste se najedli, oče, in vznak ste ležali“, se je oglasil Vinko kratko.  „Ali res ne moreš biti tiho!“ se je jezil stari vojak. „Debele bukve, kakor jih imajo fajmošter pri maši, bi lehko spisal, kaj sem vse videl.  Kakšni fantje smo bili pred Magento: Šabcev Luka, Erjavčev Lovre in Lojze iz Zagorja, Jadevov iz Trnja — sami kanonirji in še kakšni!  Naša krogla ni izgrešila — in če bi bil jaz feldmaršal, ne bi bili izgubili bitke, pri moji veri, da ne!  Pasja stvar, v najhujšem streljanju prijaha general, da naj pustimo kanone in bežimo ...  Še nekaj hipov, pa bi nas zajel hudič laški.  Mi z zasedenega mesta, oni nanj in za nami.  Srečo, da smo imeli generala.  Ko smo bežali, je prijezdil k nam Gylaj — naš general je zahteval sablo od njega, ga del pod eskorto in šli smo naprej ...“ Mož se je zavil v dim.  „V zgodovini ni nič o tem“, je zinil Vinko z nevernim obrazom.  „Seveda, če ni zapisano, pa ni res. — Napiše se pa, kar se hoče.  Mi prostaki smo videli čudne reči — pa kdo veruje prostaku ...  Jokali smo od sramote, ko je bilo vse izgubljeno ...“ Mož je molčal.  Mnogo let je minulo od takrat, sramota radi izgubljene bitke je še segrela kri starega kranjskega fanta.  Škoda, da umirajo drug za drugim pravi kranjski fantje, stare korenine.  Tiho je sedela družba.  Luca je naslonila glavo na fanta, mati je dremala, skale pa so rastle v mesečnem svitu više in više, po njih so se plazili duhovi, prozorni, megleni ... z nasprotnega konca vasi pa se je slišalo petje: „Kranjski fantje, mi smo mi ...“ Stari je vzel pipico iz ust in del zaničljivo:  „Je to petje?  So to fantje?  Smrkovci so!  Mi, mi, smo bili fantje ... kadar smo zapeli, so se tresle hiše, dekleta so odpirala okna, kaj ne, Žefa?“ Sunil je dremajočo ženo.  „Molči, molči, prismoda“, se je oglasila nevoljno, „moli rajši!“ In dremala bi še naprej, pa priletela je žareča od ognja, krepka mlada dekla županova in prisela na klop z besedami: „Eh, naj se malo ohladim.  Večerja je na mizi, Vinko, in tudi za Luco bo nekaj.“ Odskakala sta veselo, žena pa se je predramila, spustila kolena iz objema rok, raztegnila jih in zazevala globoko.  Potem je prašala dekleta: „Ste imeli dosti pivcev?“  „Oh, odkod pa naj pridejo?  Ustavljajo se po drugih vaseh; cel dan smo stočili štiri litre.  Trudna sem pa, cel teden smo imeli delavce, zdaj sem pa pripravila za v gore.“  „Kaj si pripravila?“ je prašala stara žena radovedno.  „Oh, saj veste kaj: fižolovka, turšični žganci, vino, kofe, potica, vse mora biti, pa še mrmrajo.“  „A, svet je strašno razvajen“, je pritrdil Hrvatin. „Ubogi kmet, ki ne more obdelati z lastno družino — ni v stanu shajati.  Letine so slabe, zemlja je izpita, davki veliki — zato pa gre vse v Ameriko.  Za božjo voljo — Peterk je prodal seno in zračunil, da ima še izgubo ...“  „Kaj pa Jože, oče?“ je prašala krepka deklica in postala še bolj rdeča.  „Na jesen, pa ne letos, pride domov“, je rekla veselo mati Jožetova.  „Potem ga boste pa ženili, kaj ne?“  „Potreba bo.  Piše, da bo kupil še par njiv in kako živinče, delati pa nima kdo.  Luca pravi, da gre v službo v mesto.“  „Ali ne mara Jožeta?“ je prašala dekla.  „Ne Jožeta, ne kmetiškega dela“, je odgovorila pikro mati; „pa naj gre; odgojila sem jo, naj pa poskusi po svetu.“  „Saj tudi ni za kmetico“, je rekla dekla živahno, „ona je le, da pase in sanja; pri vas pa je treba, da dela in prinese tudi kaj s saboj.  Da Jože nekaj prinese, nekaj nevesta, potem si hiša opomore.“  „Prav imaš“, je rekel stari, vzel pipo iz ust in ogledoval pozorno krepko deklico.  Kajti na kmetih se ne govore take besede tjavendan, tam je vse premišljeno, polno pomena.  Tudi mati je pogledala dekleta in nasmehnila se zadovoljno: „Ne bo tako slabo ne pri nas, in če bo nevesta delavna in prinesla kaj ...“  „Take da nima nič, vam pa ni treba jemati“, je dejala dekla in vstala. „Kedar pišete Jožetu, recite, da ga pozdravljam.  Lahko noč.“ Odšla je. — Preden sta mogla pregovoriti stara dva kaj o tem, je prihitela Luca, spremljana od Vinka.  Prinesla je materi kos pečenega štruklja.  „Vidiš“, je rekla mati, „take štruklje bodeš spekla, ko bodeš pri Vinkotu za kuharico, saj jo bodeš vzel Vinko, kaj?“  „Seveda“, je pritrdil fant veselo.  Luca se je smejala: „Vam štruklje, očetu tobak, ste zadovoljni, oče?“  Pa mož je molčal nevoljno, on ni maral slišati, da odide Luca, ker jo je ljubil, odkar jo je našel burnega zimskega dne, jokajočo pred svojo hišo.  Ura je bila devet.  Vinko je odšel, Hrvatinovi so šli molit po lepi stari navadi rožni venec.  Misli pa mu preletijo  tesno sobo in hitijo  do domače vasice,  do preljube rodice.  Počitnice so hitro minile.  Dijaku je prišel dan ločitve od domače vasi.  Težko se je odpravljal.  Domača vas!  V njej je bila vsa poezija njegovega življenja.  Skrbni oče, dobra mati in ljubka črnooka.  Junaško se je držal Vinko, ko je zlagala mati s solznimi očmi perilo v kovčeg, ko je polnila dva koša, enega za sina, drugega za gospodinjo.  Vendar — ko je stal voz pred hišo, ko ga je objela mati zadnjikrat in priporočila Bogu, ko so se zaiskrile Lucine oči in je udaril hlapec z bičem — tedaj so se orosile tudi njegove prijazne oči.  Bilo je tudi tako lepo doma.  Mati ga je že pri zajtrku izpraševala, kaj naj mu skuha za kosilo.  V omari so ga čakale dobrote, katerih se dijak nikoli ne brani.  Dan mu je potekal brez vse skrbi in boli.  Tam v Ljubljani pa ga pokliče zjutraj zgodaj osorni glas gospodinje, porogljivo ga pogledajo z mize Virgil, Ovid, Homer!  In v šoli večni strah — komaj si odprl usta — modro si zinil, pa že jo imaš — dvojko.  In ko prideš iz šole, ne srečaš materinega ljubečega pogleda — rezki glas gospodinje te izprašuje, kako je bilo v šoli.  Tudi materine vedno odprte omare ni, kosila ni, da bi izbiral dijak — mora biti skromen in zadovoljen z vsem ...  In kje so Lucine oči, kje njen srebrni smeh?  Težko dijaku v takih okoliščinah!  Padale bodo dvojke, slišal bode opomine, preden se bode zopet zavzel in vtopil v vso gimnazijsko modrost.  Res, težko je dijaško življenje, zato slava s trudom priborjeni učenosti: slava njim, ki so se prerili brez spotikljaja od prve do osme šole in so zadobili slednjič mature lavorjev venec!  Take misli so spreletale nekoliko raztresene dijakove možgane, ko so brzeli konji proti Globovniku.  A se jim ni imel časa vdajati, saj je sedel oče zraven njega in mu dajal po navadi očetov dobre nauke.  Fant je poslušal in obetal.  Ljubil je moža, ki se je žrtvoval, da pribori sinu boljšega kruha.  Žal, da uvažuje le malo dijakov zlate nauke očetov! ...  Prišli so do klanca.  Hlapec je ustavil in zavil zavoro.  Vozil je počasi po nevarni strmini.  Sedaj je popravljena cesta, zasut Globovnik, takrat pa se je bilo kaj lehko ponesrečiti v dol.  Počasi so prišli doli, hlapec je odvil zavoro, Grgurin pa je pozdravil preprosti križ, postavljen v znamenje in spomin nesreče.  „Tukaj so našli Lucino mater“, je rekel sinu.  „Oče“, je prosil Vinko, „povejte mi no natanko, kako je bilo.“  „No, ravno do postaje bo“, je menil mož, zavihal si brke in začel: „Tista zima, ki je prinesla Luco v Šembije, je bila prav huda.  Ravno pred Božičem je razgrajala burja z neobično silo.  Zametala nam je vrata, da nismo mogli iz hiš.  Če si odkidal sneg, v hipu je bil tu nov zamet.  Vlak ni mogel več dni naprej.  Ljudje so morali čakati ali voziti se s pošto, ki je šla po tej cesti do Št. Petra.  Osem dni je razgrajala burja, pihala, piskala, tulila, da smo mislili: konec nas bo. — Dva dni, preden je polegla, je pridihal proti večeru Hrvatin k nam.  Prikobacal se je komaj skozi piš in žamete in pravil razburjen, da je stopil po opravku iz hiše in našel v snegu zamotano, jokajoče dete.  Vzel ga je urno v hišo in žena ga je komaj pogrela; še malo, pa bi bilo zmrznilo. — Otrok je moral pasti s kakega voza — sem rekel — saj od daleč ga tudi burja ni prinesla. — Ali pa če je vilinsko dete, je rekel Hrvatin, ki je bil vedno poln vraž. — Ne bodi neumen, sem mu rekel, kaj ti vse pride na misel; jutri pridem pogledat, ko se poleže burja, se bode že kdo oglasil in iskal dete.  Bil sem že takrat župan, je dostavil mož ponosno, kajti županoval je že dvajset let in pobahal se rad malo s tem.  „Hrvatin se je vrnil po zametih, mi smo pa ugibali, od kod bi bil otrok.  Drugi dan nam ni dalo miru; hlapec pred nama z lopato, midva z materjo za njim.  Pripehali smo se s trudom do bajte in našli v naročju Hrvatinke ljubko, malo deklico, po mestno oblečeno.  Skrivala se je k ženi in vpila: „Mamma mia! mamma mia!“ ...  To je torej laško dete. — In ni drugega mogoče, nego da se je kdo peljal skozi vas v tistem vražjem vremenu, in da je vrgla burja otroka z voza.  Moja žena je občudovala lepoto otrokovo: kar se ustavi pošta v silnem pišu burje, stari Luka je držal konje, mladi hlapec pa je skočil k nam.  Bil je premrzel in prestrašen, komaj je mogel izpregovoriti.  Dejal je, naj gre eden k županu. — Župan je tu — pravim jaz. — Hudodelstvo ali nesreča, župan — je jecal zmrzli hlapec; — pod Globovnikom leži pol v snegu zakrita ženska, mrtva seveda.  Naznanil sem vam to, mi moramo v Št. Peter.  Vrnemo se popoldne; če ne gre nobeden poprej v Bistrico, greste lehko takrat z nami. — Spogledali smo se.  Kaj storiti?  V takih prilikah naglica ni dobra.  Skoraj gotovo bode tu kakšna zveza med mrtvo ženo in detetom.  Morda se je cel voz ponesrečil in dokler se ne vleže burja, ne izvemo nič stalnega.  Vendar sem rekel hlapcu, da pojdeva v Bistrico, otrok pa naj ostane pri Hrvatinu, dokler kaj izvemo.  To sem povedal Hrvatinki, ki je bila v vidnem strahu, da ji odnese otroka moja žena.  Saj veš, kako so ženske neumne na lepe otroke.  Moja je gledala kar zaljubljeno v punčiko — pa smo imeli doma tri takrat; no pozneje, ko so nam pomrli, je bilo tudi meni skoraj žal, da nisem vzel Luce k nam.  Pa nisem hotel žaliti starih.  Skrbel sem po možnosti za njo, kakor veš.  No pa vrnimo se k vožnji.  Bila je od vraga ta vožnja v Bistrico!  Mraz, da se je duša tresla, burja taka, da je hotela vse odnesti.  Gore snega so bile po potu, komaj smo prišli doli blizu ceste.  Na dnu Globovnika je res ležala ženska, mrtva kajpada.  Burja jo je bila pokrila s snegom do pasú — roke so bile stegnjene — črni lasje razpleteni — v kolobaru krog glave — primrznjeni ...  Burja ji je odpela obleko, razgalila vrat — bilo je tako čudno.  Ustavila sva malo voz in gledala.  Najrajši bi se bil jokal.  Hlapec naš si je brisal nos z rokavom, meni so zmrzovale solze v očeh.  Gore snega in ledú, krajina trepetajoča v pišu burje, mrtva žena v snegu, in gori pri nas ubogo dete, bržkone njeno dete ...  Zavpil sem na konje, prevpil tuljenje burje in prišli smo srečno v Bistrico.  Konje sem pustil pri Andrževih.  Začudeni! so izpraševali, kaka sila me je pripodila v takem vremenu.  Ko sem povedal, so kimali, da so pričakovali, da se bode nekaj zgodilo, ker je tulila in jokala burja z neobično močjo. — Hitel sem na sodišče.  Ko sem otepal sneg z obleke, je prišel stari Gärtner gledat, kdo prihaja. — Za božjo voljo, Grgurin — je dejal, — kaj se je zgodilo? — Le hitro k sodniku, sem odgovoril in hitel v prvo nadstropje.  Uradniki so se dolgočasili pri svojih mizah.  Stranke ni bilo nobene — moj prihod je zbudil občno pozornost.  Uradniki so pustili posel in prišli za mano, sodnik mi je skočil naproti — povedal sem naglo o otroku in o mrtvi ženi.  „Slišal sem, da čakajo na postaji Lahi, morda se je kateri od njih peljal z vozom in ponesrečil ...“, se je oglasil sodnijski pristav.  „Pojdite, Gärtner, hitro k stražmojstru, naj pošlje na restavracijo in kolodvor povprašat“, je velel sodnik, „in pride naj kolikor mogoče hitro, da izvemo morda, pri čem da smo.  Vi pa sedite, Grgurin, da vzamemo vašo izpovedbo na znanje.“  Zapisali so vse, potem smo še govorili, povedal je vsak svoje mnenje, in sodnik je rekel adjunktu: „Vražji Luka, sedaj jo je pa ugenil.“  „Slučaj“, je odgovoril pristav.  Minula je dobra ura, preden je pridihal orožnik.  Sinji nos, ogorela lica, solzne oči so pričale, kako se je tepel z burjo.  Povedal je, da je odpeljal popoldne prejšnjega dneva Rejčev Frane laško družino iz restavracije v Št. Peter.  Žena, mož in malo dete — bržkone so bili tisti.  Poslal je že k Rejčevim po Franeta.  Kmalu je pripihal že drug orožnik in povedal, da se Frane še ni vrnil.  „Mogoče, da se je ponesrečil“, je menil sodnik in si mel roke, „čuden slučaj, kaj ne?“ je dejal adjunktu. „Ni drugače — komisija mora v Globovnik — treba je voza za nas, voza za mrliča.  Najpoprej jo pripeljemo sem — drugo bode spravila preiskava na dan.“  Gärtner je šel naročit voz, jaz sem šel kosit, ker sodnik je menil tudi, da si je treba segreti želodec za tako pot.  Ob eni uri sta stala voza pripravljena pred sodnijo; tudi jaz sem čakal tam s svojim vozom, hotel sem kaj izvedeti radi otroka.  Prišli so sodnik, pristav, pisar in praktikant.  Tudi zdravnik, ne vem kaj je hotel pri mrtvi, je sedel na voz.  Burja ni bila več tako silna, ker sploh rada počiva okoli poldne.  Vozili smo lepo v vrsti, radovedne babele so plaho odpirale duri in kukale za nami.  Kmalu smo bili pod Globovnikom.  Kakor nalašč je umolknila burja popolnoma, ko smo stopili z vozov.  Čudna tihota je nastala, mrtva je ležala nepremično ...  Uradniki so pogledali po strmini po okraju: o vozu in Franetu ni bilo sledu v snegu.  Pisar je stopil nazaj v voz, odprl svoj kovčeg za pisanja in se pripravil, da bode pisal kleče.  Naš hlapec pa Križev Janez sta pripravila lopate, da odgrebeta mrtvo.  Sodnik je narekaval, pisar je pisal.  Kako so našli mrtvo, ob kateri uri in kje — vse drugo bo že spravila preiskava na dan.  Pisar je končal in spravil akte, ko se je pokazal na robu Globovnika voz, ki je drčal hitro po gladkem snegu.  Pred komisijo se je ustavil Rejčev Frane.  Debelo je gledal hlapca z lopatami, mrtvo žensko truplo in komisijo.  Vsi smo stopili krog njegovega voza.  Pisar je segel zopet po papir — sodnik pa je velel: „No, Frane, le stopi malo doli ...  Ali nisi vozil včeraj neke Italijane v Št. Peter?“  „Sem.“  „Koliko jih je bilo, ko so šli tukaj na voz in koliko jih je izstopilo tam?“  Frane je gledal mrtvo in se praskal za ušesom: „Videl nisem, koliko jih je vstopilo, ker mi je pihala burja tako salamensko v obraz; vedel pa sem, da so mož, žena in dete.  V Št. Petru pa tudi nisem gledal, kdo stopa z voza, burja mi je nosila sneg in pesek v oči, konja mi je hotelo odnesti; moža sem videl, ko mi je plačal — obraza njegovega pa ne.“  „Kaj pa ta ženska tu, se ti kaj znana zdi?“  „Pri moji veri, zdi se mi, da je to žena Laha, katerega sem vozil včeraj. — Prosila ga je, naj ne hodi ...“ „Kje je pa otrok?“ je vprašal sodnik strogo.  „Ali jaz vem?  Morebiti tudi tukaj v snegu.“  „Otrok je v Šembijah“, je razjasnil sodnik.  „O ti primaruha!  V Šembijah sem bil moral ustaviti, zagazili smo v zamet ...“  Pa kaj bi pravil vse natanko, naložili smo truplo in se vrnili spremljani od Franeta v Bistrico.  Burja je spet vstala in jokala krog nas.  Ostal sem tisti dan v Bistrici.  Moral sem poslati po otroka.  Drugi dan so bili povabljeni vsi s kolodvora in restavracije, da si ogledajo truplo mrtve žene in živega otroka in popišejo moža, ki je bil na sumu — za katerim so brzojavili že prejšnji dan v Št. Peter in Trst.  Priče so izrekle enoglasno, da sta to žena in otrok, katere je vozil Frane.  O možu pa ni vedel nihče nič povedati: ne imena, ne stanu, ne obraza.  Da je bil visoke postave in črnih oči, zavit v črn plašč, to je bilo vse, kar je izvedel sodnik, in še, da se mu je mudilo v Trst.  Sodnik je kar besnel: od tolikih prič, pa ni mogel dobiti imena njega, ki je storil nečloveški čin.  Restavrater se je izgovarjal, da ni imel povoda, prašati tujca za ime, knjige za potnike ni niti imel — plačal je bil pa vse pošteno.  Frane je rekel tudi, da ni navada izpraševati v taki burji popotnike, posebno če človek ne zna laškega.  Plačal je pa tujec dobro.  „Tepci ste vsi vkup“, je renčal sodnik, „da vam le plača, pa je vse dobro!“ ...  Storil je vse, kar je bilo mogoče.  Hrvatinka je prosila, da sme otroka vzeti s seboj.  Sodnik je dovolil za toliko časa, dokler bode kaj več zvedel.  Zdravnik je razkosal mrtvo — in je pogruntal, da se je najbrž ubila in potem zmrznila.  Moder je bil.  Vsa pisanja in preiskave niso nič izdale.  Sodnik ni vedel kam z otrokom.  Hrvatinka je prosila, naj ostane pri njih. „Saj človek ni pes, kaj bi preganjali ubogo dete po svetu.  Kjer jedo trije, jedo tudi štirje.“ Tako je ostala Luca pri njih.  Dokler ni Jože dorastel, je že šlo in branil sem, kakor veš, deklici v službo, saj se vendar en dan ali drugi lehko še kaj izve. — No, pa sedaj se je stvar zasukala.  Luca ne mara Jožeta in tudi, ko bi ga marala, bi jaz tega ne dovolil.  Naučiti se tukaj tudi ne more bogvekaj; naj pa gre ...“  Prišli so v tem že do postaje, ustavili se pri Franci, izpili kupico na srečen pot in hiteli po vozni listek.  Na kolodvoru je sprejelo Vinka par dijakov iz Bistrice.  Poslovivši se od svojih dragih, so stopili v vlak in pozdravili še skozi okno mogočno trnovsko cerkev.  Hitro je izginila cerkev, vas pod njo, podstenski most, cesta na Šembije, vse je izginilo.  Vlak je puhal in stopal vedno hitreje, kakor potnik, ki se spomni šele na potu, kako kesno je, in požuri svoj korak.  V Št. Petru je vstopilo še nekaj zagorskih dijakov, za njimi se je pririla stara ženica in se pohvalila, preden jo je kdo prašal, da gre k sinu, ki ima imenitno službo v Ljubljani.  „Kaj pa je vaš sin?“ so se muzali dijaki. „Vidijo, gospodje, takle je, kakor ta gospod, ki karte ščipljejo ...“ Dijaki so se posmejali dobri mamici.  Med smehom in veselimi dovtipi se je prikazal kmalu ljubljanski grad, se videl Rožnik, Rožna dolina, pozdravljal je dijake dobro znani Tivoli.  Sprevodnik je dokazal, da imajo železničarji močna pljuča — odprl vrata in izsuli so se dijakov in dijačinj črni roji.  Vinka je čakala gospodinja, žena visoke postave, cvetočega lica.  Rano zlata zora vstala,  bele gore poljub’vala  bele gore skalovite  in njih cerkve ponosite ...  Jurmanova Katra je bila vdova sodnijskega sluga ali biriča, Lovrinevega Pepeta iz Bistrice.  Bila je doma iz Šembij.  Ker je bil mož svoj čas v Bistrici in potem v Postojni v službi, je bila poznana po celem postojnskem okraju, in kdor je imel opravila v Ljubljani, se je obrnil do nje, ko se je po moževi smrti nastanila le-tu.  Šla je v Ljubljano, kakor toliko drugih mater, da omogoči sinu študiranje.  Upala je, da postane sin duhoven, a sin je prevaril njen up, vleklo ga je v visoke šole.  Mati je bila poparjena — pa bila je mati — odpustila mu je prevarjeno nado, podpirala ga po močeh, dokler je skončal še tista leta in stopil v službo k nekemu advokatu na Dunaju.  In ko ji je došel nekoč droben list z besedami: „Promoviran sem za doktorja“, je točila mati solze veselja.  Rada je govorila o sinu doktorju, ki ima lepo službo in ji pošilja vsak mesec nekaj za stanovanje.  Pristavljala je: „Težko je šlo; koliko košev sem zvlekla na pošto, koliko korakov sem naredila, kaj sem pretrpela — pa hvala Bogu — sedaj je moj Janezek doktor.“ Da se le ne bi še oženil, to je skrbelo mater: pozabil bi potem na njo, in sinahe so navadno ošabne.  Iz Ljubljane si ni želela, ali upala je, da se nastani sin enkrat v Ljubljani. — Katra ni bila po Notranjskem samo znana, ampak tudi spoštovana kot modra žena.  Ni pretekel teden, da se ne bi oglasil pri njej zavedni Zagorec, krepki Knežan, ali ponosni Postojnčan.  Vedela je Katra, kje se kupi to in ono, kateri advokat je boljši, kdaj ordinira ta ali oni zdravnik.  Njeno blago srce je našlo pomoči in sveta vsem.  Revež ni šel nikoli brez daru od nje, znanec ne brez postrežbe.  Pri tej dobri ženi je stanoval Vinko in še dva prvošolca, ki sta prizadevala skrbni gospodinji mnogo gorja.  Imela je Jurmanova še malo posestvo po možu v Bistrici.  Ker ga ni mogla obdelovati sama, je dajala na polovino in prišla vsako jesen po svoj pridelek.  Tedaj se je razneslo hitro po okraju: Jurmanova gospa je tukaj.  In prišel je voz iz Šembij po njo, morala je v rodno vas.  Na tem potu je srečavala pogostokrat nabiračice, ki so hodile od hiše do hiše.  Navada je namreč po Notranjskem, da pridejo omožene vaščanke jeseni v mesto na biro: tu skleda fižola, tam jerbas krompirja, pa se pribere.  Malo pogodrnjajo kmetje, če je slaba letina, dajo pa le, ker je Notranjec radodaren, kakor pravijo.  Čas je hitel.  Komaj se je Vinko udomačil v šoli, mu je odprl odhod gospodinje v Bistrico srčne rane ...  Gladka in bela se vije cesta po Globovniku proti Šembijam.  Ob njej žarijo dekliške oči, po njej stopa skrbna mati ...  Naročil je Vinko gospodinji pozdravov do roditeljev in — do Luce ...  Ko je Katra opravila v Bistrici, spravila svoj pridelek v žaklje in dela na vlak, se je pripeljala zmagoslavno v Šembije.  Na pragu hiše sta jo sprejela župan in županja in jo peljala v gornjo sobo.  Tam je že čakala pokrita miza, in rdečelična dekla je hitela nosit na mizo cvrtje, ki je najboljša jed v Šembijah.  Po veži pa je stopicala Luca, žareča v obrazu.  Rada bi videla teto, pa se ni upala v sobo. „Eh, kaj boš stala tukaj“, se je smejala dekla in sunila Luco skozi odprta vrata.  „Luca, tička moja zlata, pojdi le sem,“ tako je klicala Katra sramežljivega dekleta in jo posadila k sebi.  Mati županja pa je postavila krožnik in kupico pred njo: „Danes se moraš tudi ti gostiti, saj si naša.“ Luca je gledala skozi kodrce na krožnik.  Cvrtje!  Pomislite, da ni poznala Luca boljše jedi — pa sramovala se je jesti v tako odlični družbi.  „Ali bodete prišli kaj k nam, teta?“ je prašala plaho.  „Bodem“, je dejala teta.  Župan je natočil: „Pij, Katra, na tvoje zdravje!“ In trčili so, tudi Luca je morala trčiti, in štela si je v posebno čast.  „Seveda bodo prišli teta“, je odgovorila županja, „zmenile se bodete s Hrvatinko za Luco.  Ti ji dobiš lehko kako dobro službo v mestu.  Kaj hoče dekletce tukaj, za kmetiško delo ni, šivati je ne veseli, naj pa poizkusi malo po svetu.  Jože pride drugo jesen domov in ker jo hoče poročiti, je to zelo sitno — bolje, da gre odtod.“  „Prav je to“, je dejala Katra. „Bogve kaka sreča jo čaka po svetu, tukaj pa tolci revščino.“  Prijela je drobne dekletove roke. „Ali so te ročice za kmetiško delo?  Neumen je tisti Jože — naj si dobi kako Kraševko.  Ti boš nosila v mestu klobuk in solnčnik — pa še uradnika lehko dobiš, kaj, taka punca?“  Grgurinovim so ugajale te besede, in, ko jih je ponavljala Jurmanova pri Hrvatinovih, je bila mati zelo zadovoljna, stari vojak pa je molčal nevoljno.  Saj njegova beseda nič več ne velja.  Kje so stari časi, ko je zapovedal gospodar, in je stalo kot pribito?  Zdaj ima vsak ud družine svojo glavo, zato pa gre tudi vse narobe.  Tako je godrnjal Hrvatin sam s seboj in spuščal svojo jezo v goste oblake dima.  „Na zimo, zlata moja“, je dejala Jurmanova, „ni dobrih služb, zato ker s kmetov pritisne vse v mesto.  Na pomlad pa gredó zopet na polje.  Tudi pridejo laške gospe — pri tistih je dobro služiti.  Pisala ti bodem, kadar dobim kaj dobrega; tačas si pa napleteš nogavic in našiješ perila.  Botra Grgurinova so obljubili bombaža in platna, pokazali bodo tudi, kako se šiva.“  Luca je na vse to kimala.  Jurmanova ni ostala dolgo v rodni vasi, odpeljala se je v Zagorje in v Knežak.  Obiskala je znance, in ko je izvedela, kdo se je oženil, kdo umrl, kdo odšel v Ameriko, ko je razveselila vse bolnike z dobrimi sveti in sprejela od vseh davek spoštovanja in hvaležnosti, se je vrnila v Ljubljano.  Obdarila je svoje znanke, odpočila se od truda in čakala mirno zime.  Tista zima je bila posebno dolga za dve hrepeneči srci.  Vinko je premleval šolske knjige in mislil na Luco, ona je pletla, šivala, učila se italijanščine in mislila ne toliko na Vinka, kakor na novosti, katere bode videla in doživela v mestu.  Videla je te borne kmetiške hiše, in si ustvarjala v svoji, po lepoti hrepeneči duši, krasne palače, čarobne vrtove.  Menila je, da more stanovati sreča samo za umetno okrašenim zidovjem, samo sreča hoditi po mehkih preprogah hiš, katere si je slikala njena južna domišljija.  Tista zima je bila prav burna in večkrat je zarila deklica ponoči glavo v blazino, da ne sliši jokajočega glasú.  Spominjal jo je matere, ponesrečene v pišu burje ...  Kadar je šla k maši, se je ustavljala na posneženem grobu materinem.  Molila je in jokala.  Kaj čaka v daljnem svetu hčerko nesrečne matere?  Pa minila je zima, četudi je bila ostra in huda.  V zatišju skal so se pokazali rumeni ključki.  Prišla je pomlad.  Ugoden vetrič je vel, v voljnem zraku je brstelo drevje in grmovje, trava je zelenela, zvončki so zvonili, vijolice dehtele.  Veseli otroci so se dičili vriskaje s cvetjem, odrasli so hiteli kopat, orat, sadit.  Za nje je bila pomlad čas dela, in šla je mimo njih, v svojem čaru neopažena.  Nikogar v Šembijah ni razburil prihod pomladi tako kakor Luco.  Ona ni hodila, plavala je na perotih svoje domišljije, srce ji je bilo burno, ponoči ni spala — štela je skozi okno svetle, trepetajoče zvezde.  In ko je prišel sel s pošto iz Trnovega, so mu žarele naproti njene oči, polne upanja in vprašanj.  In prišlo je dolgo pričakovano.  Vinko je pisal, da ji je dobila teta službo pri gospe nekega italijanskega inženerja, ali kaj da je.  Vodila bode dva otroka na izprehod in pomagala v hiši.  Gospa, pravi teta, je dobra ko duša.  Pride pa naj takoj.  Luca je skakala od veselja.  Mati si je brisala solze, ko je pripravljala perilo za deklico.  Spekla je masleno štruco in pri Grgurinovih se je pekla potica.  Oče Hrvatin ni našel miru, šel je z doma na njivo, z njive je prišel na dom, in ni vedel, po kaj, ne kam.  Čevljar je pokazal Luci tiste čižme, da bo obuta za nekaj časa.  Bil je ravno praznik Oznanjenja Matere božje in Hrvatinka je hotela iti z Luco na Brezje, preden stopi dekle v službo.  Ko je čula soseda Mihlovka, da se odpravljata na Brezje, se je zavzela brž, da gre tudi ona ž njima.  Mihel, gospodar, je godrnjal nekaj, pa to je možka navada, in pametna žena se ne ozira na to.  Prišel je na trepetajočih krilih zadnji večer pred odhodom. „Zdrava Marija“ je že odzvonilo, v daljavi se je slišal milotožni glas zvončka osamljene cerkve na gori.  Bilo je, kakor da bi zvonili duhovi.  Milo je gledala večernica na sedeče pred Hrvatinovo hišo.  Oblak je plaval nad večernico, a ona je žarela tem svetleje.  Oblak žalosti je ležal na obrazih Hrvatinovih, a Lucine oči so žarele tem svetleje.  Grgurinka in nekaj deklet se je prišlo poslovit.  Žena je dajala Luci dobre nauke, dekleta so jo prosila, naj jim piše.  Hrvatin je že nabasal in pokadil tri pipe, pa ni mogel priti do besede.  Slednjič se je vendar oglasil.  Spregovoril je važno: „Stara, ljuba moja  Žefa, molči in bodi tiho!  Dekle, ko bi ti mojo pamet imela, nikoli ne bi šla od nas.  Mar nimaš kruha?  Žgancev ti je ostajalo.  Letos bodemo redili par prašičev, bo tudi špeha, rebrec in gnjati.  Ko pride Jože, kupi kravico, imeli bomo mleka in masla.  Jože prinese denar, nakupi ti lepih oblek, bodi pametna Luca, ostani doma!  Dosti ni, kar imaš, ali to veš: po svetu pa je prevara.  Jože je kmet, pa je pošten, glej, da te ne prevari gospod.  Tudi jaz sem bil po svetu, videl sem Rim, Milan in Verono.  Pa ljubše so mi Šembije, kakor tista mesta, zato pravim: Otrok, ostani doma!“  Mati se je nasmehnila trpko: „Ljubi moj Jože, cela vas ne ustavi Luce!“  Deklica je poslušala nestrpno, da je končal Hrvatin najdaljši govor svojega življenja, in je pregledovala poselsko knjigo, kjer je zapisal župan: „Oči črne, nos raven, čelo visoko, usta majhna“ itd.  Tisti večer ni spalo dekle.  Ob petelinjem petju je že vstala in stopila pred vrata.  V mraku, je še zdela vas, skale so gledale strogo na Luco, cesta se je belila in hitela dalje ...  Radostno je gledala deklica po njej in po skalah. „Še danes pojdem od vas, in dolgo dolgo me ne bode ...“  Tedaj se je odtrgal nekje kamen in padal z ropotom v nižino.  Moral je pomandrati po potu prijazne ključce in sladke vijolice ...  Psi v vasi so zalajali tožno, petelini so zakikirikali ...  Luca se je stresla in skočila v vežo.  Jeli to spomin?  Morda duh materin?  Kaj pravijo skalnate gore?  Šumelo je pač v votlem odmevu ropotanja: „Bedna, tožna se vrneš nekoč k nam in gledali bomo tvoj tihi grob.“  Ne več tako vesela, se je Luca oblačila.  Stara dva sta vstala in se kremžila krog ognjišča, mačka je mijavkala in se plazila krog Lucinih nog.  „Glej živalice“, je rekel oče, „še ona ve, da gre Luca od nas!“  Molče je nalila mati kavo v velike skodele, molče so jo pihali in gledali so drug drugega.  Grgurinov hlapec je privozil pred hišo in počil z bičem.  Vinkova mati ni pustila Luce peš na daljno trnovsko postajo.  Prišla je tudi Mihlovka, posedle so, prišel je tudi oče na spremek do postaje.  Konji so potegnili in brzeli proti Trnovemu.  Pokazala se je cerkev na griču, spoštljivo so jo pozdravili.  Pri znamenju v Globovniku je ustavil hlapec, Luca je skočila z voza in pomolila za dušo uboge nepoznane matere.  Kmalu so bili na postaji.  Tam so našli še par Zagork in Knješčic, ki so bile istotako namenjene na Brezje.  Ženske so se domenile, da se ustavijo drugi dan pri Jurmanovi in si ogledajo Ljubljano.  Vlak je zažvižgal, prihitel je mladi poštni hlapec Boštjančič; še vedno krepak, le nekoliko osivel, je nosil „koli“ k tračnicam.  Vlak je pripihal in se ustavil.  Nekaj potnikov je izstopilo, naše ženice pa so se zgnetle v prazen voz.  Luca je sedla k oknu.  Bila je prva vožnja v njenem življenju.  Kmalu, še prehitro za Luco, se je ustavil vlak v Ljubljani.  Na kolodvoru jih je res čakala Katra in pozdravljala burno romarice:  „No, kam ste se pa namenile, na Višarje ali na Brezje?“ je prašala.  „Na Brezje“, je donelo enoglasno in žene so vlekle neke zavitke iz cekarjev in podajale Jurmanovi: „Nate, nam boste skuhali malo kosila jutri.“  „Saj ni bilo potreba“, je dejala ta, „malo kosila že premorem.“  Luca se je ozirala plaho po široki cesti in vprašala tiho: „Teta, kaj ni Vinka?“ Katra se je nasmehnila z višine svoje modrosti.  Marsikaj so se zmenile ženske do gorenjskega vlaka, ki jih je odpeljal proti Brezjam.  Krasna si, Ljubljana bela,  kakor deva razcvetela  polna mika, polna čara ...  Veselo so doneli zvonovi.  Po trgu se je vse gnetlo praznično oblečenih ljudi.  Razgovarjaje se, so stali v gručah možki — mimo njih so zazvenčale sablje — zažvenketale ostroge.  Zibala so se nališpana dekleta, hitele gospodinje s svojim nakupilom.  Med hitečimi je bila tudi Katra.  Sicer zgovorna, je komaj odzdravljala številnim svojim znankam; godrnjala je nad gnečo in vlekla zasopla težko naloženi koš.  Nestrpno so jo čakali dijaki; ura se je pomikala na osem.  Hitro jih je odpravila k maši, urno pospravila in pristavila ogromen lonec na švedrasto železno ognjišče.  Vrnili so se dijaki, odkazala jim je predjužnik, ukazala se jim učiti in vršila dalje važna svoja opravila.  Včasih je vzdignila svoj močni glas in reka raznih priimkov se je zlila na fante, katerih glasno, iz sobe prihajajoče vpitje je pričalo jasno, da se ne obnašajo kot krotki, dobri dijaki.  Hitela je Katra, uznojila se je — no — ko se je bližal poldan, je dozorel sad njenega truda: Miza je bila pogrnjena, kupice so čakale sramežljivo v omari, lonci so stali skromno na robu ognjišča ...  In slišalo se je na stopnicah ropotanje težkih, z žeblji nabitih kmetiških čevljev, desetero različnih glasov je klicalo nakrat:  „Oj Katra, kje si?“  Ta si je privezala urno bel predpasnik, odprla vrata in pozdravljala prihajajoče:  „No, romarice, kje so odpustki?“  Odgovarjale so ji vse enoglasno, vsaka je hotela govoriti — mnogo — in prva govoriti — zato so vzdignile druga čez drugo raznolike glasove — nastalo je vpitje, da so mislili prestrašeni sosedje: Turek se je utaboril pri Katri.  Prihiteli so fantje.  Vinko, da pozdravi Luco in druge, manjša dva, da se nasmejeta kričečim kmeticam.  Pa zgrabila je Katra omelo in zapodila zanikarneža ...  Nato je postavila veliko skledo na mizo in silila goste na stole.  Obotavljale so se ženice in prisedale počasi.  Vinko je privedel Luco, Rude je molil, sledilo je previdno zajemanje, siljenje in priznavanje, da je juha dobra.  Katra je kimala: „Štirinajst dišav denem k mesu, mora biti; meso je od pitanega vola — kaj bodo tiste buše na kmetih.“  Žene so občudovale Katrino umetnost v kuhi, botra Krncova pa je potočila srebrn goldinar po mizi:  „Pošlji po en Štefan, Katra, po juhici gre štirideset kapljic.“  Rude je skočil na noge, vzel štefan z omare in prašal že na stopnicah:  „Belega ali črnega?“  Ena je želela belega, druga črnega.  Modri fant je prinesel rdečega in — manjkalo ga je pet prstov od roba.  „Si ga že zopet pokušal po potu!“ je godrnjala Katra in natakala kupice.  „Da bi bila Bogu všeč naša romarska pot!“ je napila Krncova in nagnile so kupice.  Katra je prinesla dvojno meso, dvojno prikuho.  Žene so se branile:  „Celo svatbo ste nam pripravili, kdaj Vam vrnemo“ itd.  To je kmetska etiketa; treba je siliti in braniti se.  Luce ni bilo treba prositi; vožnja ji je pretresla želodček.  Tem manj sta jedla Vinko in Hrvatinka.  Vinko od veselja, ker je bila navzoča Luca, Hrvatinka od žalosti, da zapušča Luca tako vesela dobre reditelje. „Daj tujemu otroku srčno kri, ne boš žel hvaležnosti“, tako si je mislila in molčala, dočim so romarice glasno govorile o tem in onem in jim je Katra pravila o doslej nezaslišani draginji v Ljubljani — in dočim sta se pretepavala Fonze in Rude, razgreta od kupice vina.  Ženice so pa pregledovale stanovanje in se čudile lepoti posode v omari ter preprogam na tleh.  Segle so celo pod pogrinjalo in otipale posteljnino:  „Oh, na migance ima vse, glej jo Katre, glej!“  Tako so vzklikale, rekle, da je tako lepo kakor v cerkvi, in pokukale tudi v sobo fantov. „Le noter, prijateljica“, je zaklical Fonze, „tukaj se mi učimo, zakaj nima tele oslovske pameti ...“ Razsrjene žene bi bile že pokazale hudobnemu fantu — pa klicala jih je že preoblečena Katra na izprehod.  Poslala je manjša dva fanta k večernici, zavila si glavo v svileno omotačo, vse pozaklenila in odvedla žene v cerkev svetega Petra.  Vinko jih je spremil.  Saj ne bi hodil s tropo glasno govorečih žensk — vedel je dobro, da bode srečaval sošolce — da bode grmelo drugo jutro v šoli vprašanj — zasmeha ...  Ali Luca je hodila zraven njega — njene črne oči so občudovale vse, njena rdeča usta se niso utrudila v vprašanjih.  Ponosno je stala pred njimi cerkev svetega Petra.  Na krasnem pročelju se je zalesketala svetnikova podoba v mozaiku.  Katra je razlagala jezikajočim romaricam, kako se je trudil gospod župnik, da se je cerkev sv. Petra tako krasno prenovila, koliko škode je naredil drugi potres itd.  In naprej jih je vodila neutrudno govoreča Katra, čez leseni most na Poljane in na novo cesto pod Golovcem.  Rdeče je žarelo tu v solncu na obširnem prostoru stoječe samotno poslopje — križ na strehi je pričal, da je to dom miru.  Katra je privedla žene skozi tihi prijazni vhod — in objela jih je tihota ljube kapelice ...  Skozi barvana stekla je prihajal le medlo solnčni žar — zlatil je lepo, malo nagnjeno glavo Kristusovo, lil čar življenja na blagi obraz, in sijale so oči v nebeški milobi ...  Na drugi strani je kazala Žalostna Mati svoje od sedem mečev prebodeno srce: Pridite k meni vsi, ki ste potrti ...  V belem blesku lilij je stal na edinem oltarju kip dobrega očeta vseh družin, vzora vseh mož, ljubko dete v beli srajčici mu je bilo v naročju in širilo ljubeznivo roke: Zatecite se k nama v borbah življenja ...  Prazna, tiha je bila kapelica — pa zažvenkljalo je — po hodniku so zadoneli koraki — oddaljili se zopet — v kapelo je stopil prileten, uborno oblečen mož bolnega obraza — trudne hoje ...  Odprla so se vrata zakristije — pater visoke postave, duhovitega obličja je stopal proti spovednici; njegove oči, polne milobe, so se nasmehnile Vinkotu, so premotrile romarice in lile up in tolažbo v bolno dušo trudnega potnika ...  Drobna roka se je doteknila Vinkove rame, žarne oči so ga vabile — odšle so že romarice, molče je stopal Vinko z Luco za njimi.  Katra se je ustavila pred vodometom na Franc Jožefovem trgu, razlagala modro pomen „Mestnega doma“, „Zavoda sv. Marte“ in naštela, koliko brizgalnic in ognjegascev ima naša rezidenca.  Nato je peljala svoje znanke čez novi most do frančiškanske cerkve, ki je bila ženicam posebno povšeči.  „Jejs, jejs, kaj bo šele v nebesih, ko je že v tej cerkvi tako lepo“, so zdihovale naše dobre Notranjke.  Luca je stala ko okamenela sredi cerkve.  Vedela ni, kaj bi pogledala prej, slike na oboku, na straneh ali na oltarjih — ali bi občudovala prej vitke stebre glavnega oltarja, lestenca umetne cvetlice, vbrane barve oken, ali bi se ozrla na desno ali levo?  Vinko jo je potegnil v lavretansko kapelo — pokazal ji nežnoljubke podobe Deteta Jezusa na stenah in jo vedel pred mali, v zlato in svilo odeti kip Praškega Deteta.  Luca je pokleknila, solze so priigrale v njenih očeh in spustile se po žarečem licu — bila je hči umetnika, hči lepega juga, in čutila je živo lepoto izraženo v teh slikah in kipih.  Ganjen jo je gledal Vinko.  Šibka, nerazvita, v nerodni kmetiški obleki a z ljubkim nedolžnim obrazkom, je sodila popolnoma v okvir slike, ki jo je obdajala.  Katra je naganjala: „Pojdimo, še dosti je cerkvá!“ Nerada je šla Luca.  Pogledale so ženice še vse cerkve, občudovale so umetno okrašene oltarje, divile se lepemu petju.  Potem so šle k Jurmanovi po cekarje in koše.  Katra je še pokazala kaj zna hitra kuharica: zavrtela se je — skuhala in nalila v trenotku velike skodele ženske tolažbe.  No, odpravile so se na kolodvor.  Hrvatinka je jemala slovo od Luce in priporočevala je Katri: „Zanesem se náte, pelji jo k tisti gospe in povej, da je sirota ...“  Brisala si je solze in naročala Luciji, naj bode pridna, naj ne pozabi Šembij in starega očeta. — Težko res je bilo slovo od drobne ljubke deklice — tem težje, ker je uvidela; da je Luci tako lehko ostati v tujem mestu.  Menila je Hrvatinka, da bode peljala sama deklico k novi gospodinji, pa Katra je povedala, da gospe ni doma.  Prišle so na postajo.  Kmalu je klical vratar z gromkim glasom potnike — Romance so se zbasale skozi ozki prostor — Luca je gledala za njimi — njene krasne oči so se ovlažile ...  Drugi dan sta šle Katra in Luci na Resljevo cesto.  Ustavili sta se v prvem nadstropju z balkonom odičene hiše.  Močno je bílo Luci srce, ko je prečitala v medeno, na vrata pritrjeno ploščo vrezano ime: Odoardo Giganti.  Imenu je sledila beseda, ki sta jo obe komaj prebrali in še potem nista vedeli, kaj pomeni; kajti Katra, dasi že cela meščanka, je slišala le redkokdaj besedo „arhitekt“.  Stali sta pred vrati in se nista upali noter.  Posredovavka za službe je rekla Katri, da zna gospa Gigantijeva samo laški, čeravno je govorila hrvaški ž njo — zato je skrbelo Katro, kako se bode pomenila.  Tudi Luca ni dosti zaupala svoji laščini, katere se je naučila iz Vinkove knjige.  „V imenu božjem, snedla nas ne bo!“ se je ojunačila Katra in pritisnila na gumb.  Močno se je stresel zvonec — nekdo je pridrsal in odpehnil sitce. „Kdo je?“ je vprašal rezek glas.  „Jaz“, je odgovorila Katra.  „Jaz?  Kdo je jaz? — Jaz je vsak“, je godel glas za vratmi.  Na to nepobitno dokazovanje je hitela Katra: „Jurmanova sem in dekleta sem pripeljala.“ To je izdalo.  Debela kuharica zabuhlega obraza je hitro premerila Luco in jima odprla vrata ukusno opremljene sobe.  Lucine oči so obvisele na lepem prizoru.  Na pisani preprogi sredi sobe je sedela zelo krasna, še mlada gospa, v beli halji, z dolgimi, modrimi pentljami.  Krog nje sta skakala lepa mlada fantka, jo objemala, božala, vlekla za dolge, zlatorumene lase, ki so se zgrinjali ko plašč po njenih oblih ramah.  Lice gospejino je bilo klasične lepote, a žarelo je v tistem hipu v neopisnem čaru materinske nežnosti in sreče.  „Prišla je deklica, gospa“, je naznanila kuharica.  Dama je vstala, poravnala si krasne lase in gube na obleki — fantka sta se skrivala v njih in tapala po dolgi vlečki.  Katri in Luci se je odvalil kamen od srca, ko ju je nagovorila gospa s prijaznimi besedami v milo zveneči reški hrvaščini — povabila ju na divan in sedla sama v bližnji naslonjač.  Plašno je sedla Luca na mehko sedišče — Katra je pa govorila.  Besede so kar vrele iz njenih ust, povedala je vse, kar je vedela od Lucinih razmer, dostavila še mnogo iz svoje bogate domišljije — in uspeh je bil ta, da je potekla solza po krasnem licu gospe Giganti, da je potegnila Luco z besedami „Ubogo pišče!“ k sebi in ji obljubila, da ji bode ne gospodinja — ampak mati.  Vzhičena ji je poljubila Luca roko.  Zdelo se ji je, da je to eden najlepših trenotkov njenega življenja.  Ko so se zmenile za vse drugo, je vprašala neugnana Katra:  „Gospa, ali ste z Reke, ker govorite tako lepo kastavski?“  „Da, z Reke, iz Vičičeve hiše.“  „Jejs, to pa je najbogatejša hiša v Reki.  Odkod so pa Vaš gospod?  In kje pa so?“  „Moj mož je Rimljan — ni ga doma, moral je po opravkih in ne bo ga še nekaj časa.  Kako se bo začudil, ko bo videl malo Italijanko pri nas — veste — po laško jo oblečem — moderno je, da je pestunja v narodni noši — in ravno rimska noša se bo Lucieti najbolj podala.“  Gospa je povedala fantkoma, da je to njihova družica — in potegnila sta Luco kar seboj.  To je dalo Katri priliko povedati povest o Lucini materi.  „Uboga revica!“ je zdihnila lepa Leonora in odslovila Katro.  Pustila je vasico belo,  odšla je v širni, beli svet,  srce ji sreče je želelo ...  Po teh kolikor toliko zanimivih dogodkih so pretekli trije meseci.  Divno so že cveli kostanji v tivoljskem drevoredu — in kadar je potegnil veter, so leteli cvetja dehteči, beli oblaki po šetavcih, ki so hodili posamezno, paroma ali v gručah pod visokimi, zamišljenimi drevesi.  Kaj je Tivoli brez dijaka?  Bil je in bo dokler stoji Ljubljana študent o prostih popoldnevih v ljubljenem šetališču: od plašnega prvošolca na strani stroge gospodinje do nadutega četrtošolca in do resnega maturanta.  Tam, kjer se križajo poti proti Radeckega gradu, pod šumečim kostanjem je sedel tudi Vinko.  V roki je imel odprto knjigo, ali njegove prijazne, črne oči so motrile bolj deklico sedečo poleg njega.  Le-ta se je bila naslonila na drevo, cvetje kostanjevo ji je padalo v bujne črne lase, katerih kita je ovijala ljubko glavico, dočim so silili nagajivi kodrci na čelo, ušesa in vrat.  Imela je pletivo v naročju in roke so ji bile lenivo povešene.  Oči so zrle na kup igrajočih se otrok, vender je bilo vidno, da so njene misli nekje daleč ...  Zgenila se je, ko ji je padla igla na tla.  Vinko jo je pobral in ménil:  „Danes se ti pa nič ne ljubi, Lucinka.“  „Saj se mi res ne“, je odgovorila deklica, vstala in vzela široki slamnik s klopi.  Igraje ga je vrtila krog glave, da so leteli konci rdečih trakov liki venec krog njene glave ...  Stala je tu mična, neprisiljena, in Vinko si je mislil: „Glej, kdo bi rekel, da je pasla še nedavno ovce!  S težkimi čevlji matere Hrvatinke je sezula tudi kmetico ...  Kako se je izpremenila.  Zrastla je malo, poprej šibko telo se je razvilo, koža je postala nežna, zalila se z divno bojo temnih vrtnic, in oči — ah, te oči!“ Tako je mislil mladenič, a vender se mu je zdelo, da mu je bila šembijska Luca ljubša nego ljubljanska Lucieta —: tista ga je ljubila ...  Z glasnim vriščem sta prihitela ljubka fantka k Luci.  Žlobodrala sta čudno zmes hrvaščine, slovenščine in laščine. „Nov jezik iznajdeta“, se je nasmejal Vinko.