Visoko štrle skale nad Rečno.  Na vrhu, ob robu skale, lepi orlovo gnezdo, grad Trsat.  Po visokih pragovih, ki vodijo od mostu nad Reko na Trsat, se vzpenja jesenskega dne orjaška postava moža, zavitega v rjavo bundo (plašč).  Na glavi ima visoko, rdeče podšito kapo iz črnega krzna, na njej se ziblje sokolovo pero.  Izpod kape padajo do ram gosti plavi lasje, iz njih okvira gleda lep, toda mrk moški obraz.  V levici nosi junak dolgo puško.  Dve radovedni Trsačanki, ki gresta po ribe na Reko in neseta poln koš lesene drobnarije na prodaj, se ustavita, gledata moža in pozdravita: „Hvaljen Jezus in Marija!  Bog daj zdravje, gospodin!“ Pristavili bi pač radi: „Odkod, gospod, kakšna sreča te nese na Trsat?  Greš po opravilu h grofu Nikolaju Frankopanu, našemu dobremu gospodarju? ali se hočeš pokloniti Majki Trsaški, da te varuje po črni zemlji in sinjem morju? ali si namenjen na obisk k našim častitim, dobrim patrom frančiškanom? — blagoslovi jih Bog ...“  Toda mrko odgovori neznani junak na njun pozdrav.  Burja potegne od Trsata, razprhne bundo.  Po peresu na kapi, po dolami, z zlatom obšiti, iz modrega sukna, po svetlih ročajih malih pušk, po nožu za širokim rdečim pasom spoznata ženici, da je neznanec uskoški vojvoda.  Ustavita se.  Po navadi teh krajev pleteta nogavice iz debele volne in hitita:  „Kuma, kuma — nič dobrega ne bo.  Junačina gre gotovo k našemu grofu.  Vojska bo, kuma ...  Jezus, Marija, kaj bo!  Turek, pravijo, se zbira na meji.  Benečan požiga naše obrežje, nam seka oljke, odganja živino.  O sveta Mati Trsaška!  Reši nas hudega!  Kaj bo iz nas, revnih Primorcev!  Če nas ne tepejo Turki, nas pa Benečani ...“  „Res je, res, draga kuma ...  Prišel je sel iz Novega, iz grofovega gradu ob morju.  Povedal je, da so zopet priplule beneške galeje pred Senj.  Zdaj se ne more po morju v Senj, Vološčanke ne bodo prodajale big in štruc v Senj, ne Priberci svoje lesene robe, ne Otočani vina in sira.  To so reveži Senjani, kadar zapre Benečan morje ...“  „Vsi smo reveži, kuma.  Slabi časi so to.  Romarjev ni.  Cerkev stoji prazna.  Saj se košati Benečan — Bog ga ubij! — po morju, ustavlja barke, jemlje živež, blago.  Nihče si ne upa na morje, če nima beneške zastave.  Zato je pošteno, da napadajo naši Uskoki benečanske barke, da se preskrbijo z živežem.  Daj mu Bog zdravje, Jurišu Senjaninu!  Napadel je zopet benečansko ladjo.  Silno bogastvo je bilo na njej, kuma ...  Zlatov cele kupe.  Zaboji suhorja, sodi vina in finega sukna cele bale ...“  „Bodo imeli vsaj kaj jesti in piti, siromaki Senjani!  Zdaj bi jim morala peljati barka iz Reke živeža in sukna za obleke.  Pa ne bo mogla v Senj.  Iz Trsta jim pride sol in olje — a ti benečanski vragi ustavijo, pobero vse.“  „Kaj pa hočejo Benečani z galejami pred Senjem, kuma?  Vi hodite v grad, v samostan — vi veste kaj več o tem.“  „Vem, draga kuma, vem.  Pravil mi je pater Rafael.  Hočejo Juriševo glavo.  In galeje so tako velike!  Na njih je po štirideset, še po več na klop prikovanih veslarjev, galjotov.  Na njih je velika posadka.  Sami vojaki, Arbanasi.  Divji, krvoločni.  Na galejah so grozni topovi, priprave za obleganje, posode z žveplom in smodnikom.  Uh, kuma — strašne so galeje ...  Dobro, dani Juriša doma.  Odšel je s svojo četo na Turško.“  „Ne bojte se, kuma, za Juriša!  Vprašajte slepca Tonina, kolikokrat se je rešil Juriša sam.  Pravijo, da ima čare.  No da ...  Saj govore, da je pater Ivo Jurišev brat ...  Niste čuli?“  „Jurišev brat, kuma?  Kaj pa ko bi bil tale junak, ki hodi in gleda tako oblastno — sam Juriša?  Po morju ne more domov — pa gre k bratu in pojde preko gora v Senj.“  „Saj res, kuma ...  On bo to.  Tako velik je in širok.  Zagorel.  Orlov nos, male brke, goste obrvi, široko čelo.  Puške in noži s srebrom okovani.  Srebrne zapone na bundi.  On je, bogati Juriša.  Potomec stare mogočne rodovine.  In — ste videli? — krvav obronek na čelu, madeže krvi na dolami.  To je Juriša, kuma — nihče drugi.  Poglejte, kako gre žalostno, kakor golob, ki ne more v golobnjak — poglejte, kako se vzpenja jezno, kakor orel, ki hoče skočiti na plen ...  In kakšna bridkost, kaka žalost mu gledata iz obraza ...“  Tako kramljata ženici in pozabljata — po ženski navadi — na čas in opravek.  Junak pa hodi kot v težkih mislih.  V levici dolga puška, bunda frli po hrbtu, pero na kapi se klanja.  Dvigne glavo, zaškrta z gostimi zobmi.  Desnica seže za pas, levica stiska puškino cev, ognjeni pogled bega po skalah.  Še ni vzel Trsata ne Turek, ne Benečan.  Ni očitega sovražnika, da mu pošlje krogljo v glavo — ni skrite izdajice, ki prodaja za zlato dom — da ji zasadi nož v srce ...  Skale so, koprivniki, brinje, kapele.  Na vrhu grajski stolpi, cerkev sv. Jurja, trsaške hiše.  In jesen je, motno nebo, siva zemlja, težko srce.  Na sivem mahu pri kapelici Marijinega oznanjenja sedi slep berač, gosli v naročju, rožnivenec v roki, strgan klobuk poleg sebe.  Slepec gleda v dol, napenja bele oči, posluša.  Sliši korake, gosposkega moža korake.  Tujec je to.  Domačini hodijo v opankih.  Kam li gre gospod?  Ni navada, da hodi gospoda sama.  Pa morda ga žene važna vest v grad, v samostan?  Saj je čas tako nemiren — vsak dan novice, toda slabe. — Slabi časi, redki romarji, redka miloščina.  Komaj da se preživi berač.  Treba da zapoje, da ga sliši tuji gospod.  Če je Benečan, se prestraši, razjezi, ko sliši slavo hrvaškega junaka.  Če je list bližnjih gora, cesarjev služabnik, se razveseli in obdari berača.  Slepec zabrenka, zapoje.  Pri prvih besedah se zgane Uskok.  Ustavi se, posluša.  Sence najraznoličnejših čuvstev se menjujejo na mrkem licu orjaka, ko hiti skozi jesenski piš, preko sivih skal, do morja, pesem o — Jurišu Senjaninu.  Pevec z ognjevitim navdušenjem popisuje življenje in našteva zasluge senjskega plemiča, našteva njegove prednike, sorodnike:  Vlastelin in knez je bil Niko Orlovič v Bosni, vreden potomec dolge vrste prednikov, mož slavnih v bitki, v cerkvi, v sodbi.  Bogata posestva je imel Niko Orlovič — slaven, ljubljen se je šetal v zlati opravi po kraljevih vrtovih.  Pa padla je Bosna v roke antikristu.  Vitezi so umirali za čast, za vero ...  Vitezi so bežali iz turške sužnosti in sramote.  Našli so pribežališče ob meji.  Tam jim je dala prijateljska roka zavetje, jim dala ljubo nalogo, da branijo mejo pred turško nevero.  Take pribeglece je imenoval narod ob meji Uskoke — ker so uskočili, ušli turški oblasti.  S svojo družino se je bil naselil knez Niko Orlovič v Senju, v glavni trdnjavi hrvaškega Primorja.  Odlikoval se je v vojski in doma.  V bitvi pri Mohaču je padel s svojimi možmi veliki senjski stotnik Orlovič, po junaškem boju.  Njegov sin se je odlikoval v vsakem metežu s Turkom, hodil po plen na Turško, reševal kristjane, sužnje, lovil bogate Turke za odkup.  Tako je rastla slava in bogastvo hiše za obzidjem v Senju, hiše, ki stoji velika in svetla za stolpom pri morju, pri vratih svetega Save.  V njej, v tej hiši se je rodil junak Juriša, po rodnem mestu imenovan Senjanin.  Leva poznaš po krempljih, junaka po sablji.  Zgodaj je postal Juriša strah Turčinu in Benečanu, Ljubezen do križa ga podi nad Turka, osveta za krivice, storjene Uskokom, nad Benečana.  Slepec našteva, kako se je proslavil Juriša pri Kaniži, Petrinji, Karlovcu, Klisu in drugje, na suhem in na morju.  S petimi možmi je pobil sto Turkov, s stoinpetdesetimi je pognal petsto Benečanov, poplenil njihove ladje.  Beneškemu signoru na Krku je ugrabil deklico.  Pa bridke ure so prišle nad Uskoke.  Kleti Benečan je prepričal cesarja, da so Uskoki gusarji, morska nadloga, kalilci trgovine.  In cesar je poslal okrutnika, nemškega generala Rabata, ki je moril senjske Uskoke, podil revne družine z njihovih domov.  Hotel je prodati Benečanom tudi Juriševo glavo.  Zvesti tovariši so prisilili Jurišo, da je vodil Uskoke v gore, v jame, kjer se skrije Uskok hudobi sovražnikovi.  Poje slepec o življenju Uskokov v gorah, na kamenitih kopah Veljuna in Orlovega gnezda.  Črez Vratnik hodijo v turško Liko po ovce in žito, kot orel se spuščajo iz višine na plen.  Poje slepec, kako je vpila beda Uskokov do nebes, kako sta se pritožila Daničiča v Gradcu pri nadvojvodu, kako so se odprla zopet Velika vrata Uskokom.  Pa Juriša, junak, oče svojih ljudi, je bil na potu krvniku Uskokov, grdogledemu Rabatu.  Odpravil ga je s tristo možmi v Kanižo, zato da obeša in mori lahko v Juriševi odsotnosti.  Ali sivi sokol, Daniel Frankol, pove Jurišu, da preti Uskokom pogibelj.  Juriša se vrne v Senj.  Prekasno.  Že visi knez Posedarič, že visi Margetič.  Rabata, krvnik, ujame tudi Juriša.  Pripravljajo se vislice ...  Za koga?  Za Juriša Senjanina.  Za vojvoda, plemiča, dobrotnika siromakov.  Vzkipi uskoška kri: pobijejo cesarskega stotnika Rabata, rešijo Juriša.  Zdaj se vozi Juriša po morju, nad Turka in Benečana.  Doma ga čaka sestrica kot rožica, čaka mati.  Belé se jadra, drče vetrnjače.  Kot lastavica, kot strela iz nebes.  V prvi ladji stoji ob jamborju Juriša vojvoda.  Kot hrast z Vratnika.  Po mostišču šume Senjani, pozdravljajo:  „Zdrav, Juriša, solnčece naše!“  Hrumi veselje.  Polne so ladje in mošnje Uskokov, vrišč doni do nebes.  Pa obmolkne hipno, ko zaškripljejo tenko vezeni opančiči, ko zazvenkečejo zlati upletnjaki; frfoli pisani trak v dolgih kitah, šumi svila pripasa, žari se škrlatna ječerma, zibljejo se nizi korald, svetijo biseri na čepici.  Ko prihaja gizdava, visoka — Zora Senjaninova.  Ona pozdravlja brata. —  Tako poje slepec.  Oprt na svojo puško posluša uskoški vojvoda.  Gleda na morje.  Pod sivim nebom se ziblje široka, modra gladina, vabi in mami.  Šepeče Uskoku o daljnih zakladih, o biserih, o svobodi, ki je, ki mora biti na morju.  Morje je pot, življenje Uskoka.  Pa beneški vrag hoče vladati po morju, jemlje Uskoku življenje.  Prokleto!  Življenje!  Dober kup je to blago — uskoško življenje! ...  Uskoka sme moriti Turek, Martaloz, Benečan.  Komur ljubo ...  Uskok ne more živeti, ne sme umreti.  Benečan ga podi stran od morja.  Črni ga pred svetom.  Pravi, da Uskok jé otroke, čara, da pije človeško kri.  Prokleto!  Da ni nas, bi se svetil polumesec v Benetkah, v Beču.  Trpimo, umiramo.  Plača za naš trud je pesem.  Pa koliko časa boš še pel, slepec, o Jurišu Senjaninu?  Pozabijo se junaki in njih dela ...  V beračev klobuk pade zlatnik.  Jasen moški glas vpraša berača:  „Kako da hvališ, prijatelj, Juriša?  Ne veš, kaj govore Benečani o njem?  Da je gusar, lopov, hudičev svat?“  Berač je slišal žvenk zlata, ko je trčilo ob bakren drobiž.  Ljubek žvenk ...  Uprl je belo oko v Uskoka, otipal visoke škornje, nože ob pasu, zapone na bundi in rekel:  „Ti si gospod!  Poznam na glasu, da si vajen zapovedovati.  Slušaj, gospod — ti govoriš po naše.  Poznaš ti Juriša?“  „In če ga poznam?“  „Svari ga, te prosim, gospod.  V gore naj beži.  Berač sem, slišim mnogo.  Beneška gospica, beneški kavalirji so šli v goro, poklonit se Mariji.  Govorili so, da je zdaj napeljano vse tako, da ga ulove, ko se vrne.  Podkupujejo, groze.  Pa trdna je uskoška vera — ne izda ga Uskok, ali izda ga Gradec, izda Beč.  Zato bi zapel črez morje in gore, da me sliši moj junak, zapel bi: Beži, Juriša Senjanin!“  „Sporočim mu, prijatelj.  Pa junaki ne beže radi ...“  „Beži tudi ti, zlati knez, dobri moj gospod, ki si obdaroval mene, ubogega slepca, z zlatom in sladko besedo.  Galeje so priplule — uskoške glave bodo padale.  Benečan si je nabrusil nohte.“  „Oj dragi — ne plete se vsakomur vrv.“  „Oj zlati moj — ne zanašaj se na svoje gospostvo.  Posedarec je bil prvi knez in vlastelin v Senju.  Visel je.  Visel je vojvoda Margetič ...“  „Ne bi visel nikoli, da je bil Juriša s svojo četo doma.“  „Zato je moral Juriša v Kanižo.  In tudi Jurišu se je že pletla vrv.  Ali ti naštejem, koliko Senjanov in drugih Uskokov je povesil Benečan po svojih jarbolih?  Oj ...  Oj ...  Vrv zadrguje vratove uskoških plemičev, vojvod.  Čuvaj se, gospod ...  Čuva naj se Juriša.  Da mu ne ostane stara mati brez podpore, da ne bo jokala mlada sestrica ...“  Ko je prispel junak na vrh stopnic, je prihajal še zategnjen, žalosten glas berača do njega, šumel je veter: „Čuvaj se, Juriša Senjanin!“  Neugodno čuvstvo ga prešine.  Berač je govoril o vislicah.  Krasna, slavna je smrt v boju za krščanstvo, za osveto.  Pesem poje takemu junaku.  Večna mu je čast.  A smrt na vislicah je sramotna za ves rod, sramota zanj, ki ni nihče drugi nego uskoški vojvoda — Juriša Senjanin.  Res se je tudi njemu že pletla vrv.  Sedem let je od tega.  Pa ni — ne bo pozabil.  Mati, mlajši bratje, nežna sestra, kaj so prestali tiste grozne dni ...  Tisti grozni dnevi so potrli mater, spravili brata v samostan.  Tako je on zadnji moški potomec stare rodovine.  Ž njim zamre vrsta junakov.  Zato ga grajajo Senjani, mu prigovarjajo ...  Pa on ima sestro kot golobico — noče da se loči od nje.  Juriša se ozre na morje.  Osorščičina glava je potemnela.  Burja vstaja.  Ah, to buči in šumi po Senju!  In sestrica golobica stoji kot po navadi na stolpu svetega Save, gleda s strahom v kipeče morje.  Ona čaka brata! — Po gorah sem hotel?  Kaj bi hodil sin morja po kamnu?  Kaj bo zapiral Benečan Senjanu morje?  Mimo njihovih galej in topov pojadram v luko ...  Buči, morje, stresaj galeje kletega zavistnika ...  Šumi, burja, trešči tuje brodovje v naše skale!  Hladno in tiho je v trsaški cerkvi.  Slike na stenah kažejo v živih barvah bol, ki tlači krščanski narod ob mejah: goreče vasi, Turki na konjih, ki preganjajo bežeče žene in otroke — može, ki umirajo, ime trsaške Kraljice na ustih, jetnike, katerim odpira Marija vrata iz ječe.  Cerkev je prazna.  Nemirni časi, nevarne poti zadržujejo romarje, ki hite sicer na praznik in delavnik radi na sveti kraj.  Pred čudotvorno sliko Marije v velikem oltarju kleči Juriša, uskoški vojvoda.  Puška sloni ob steni, kapa leži na tleh.  Uskok sklepa roki, klanja globoko glavo, moli polglasno:  „Sveta Devica in Mati božja!  Naša Mati!  Obrni svoje oči na bedo svojih otrok, na bedo Uskokov.  Glej, zvesto izpolnujemo izročilo dedovo. — Maščevanje Turku in oproščenje svete rodne zemlje je prisegel ded.  To prisego, drago dedščino, je zapustil sinu, vnuku.  Zvesto jo držimo Uskoki.  Stražimo meje, da ne prodre Turek čreznje, in črez mejo udarjamo, da plenimo turške vasi, rešujemo jetnike in vodimo nove brate iz stare domovine v novo.  V novo, na dom?  Kje ga ima Uskok?  Kar nam je dal Bog, nam jemlje vrag!  Čuj, sveta Devica!  Ne rjavi nam sablja, ne varčujemo s svojo krvjo.  Za tvojo slavo, Devica in Mati!  Na slavo tvojega Sina!  Radi križa, na katerem je umrl.  Zato čuj, sveta Devica!  Ne daj, da poginemo od krščenega pogana.  Čuvaj nas Benečanov — Turkov se — tako mi puške in sablje! — očuvamo sami.  Daj, da poginejo tisti, ki se družijo z nekrščenim vragom.  Hinavci, ki zidajo cerkve in oltarje — a preganjajo stražo krščanstva, bedni uskoški rod.  Ne daj, da nas potisne vrag od morja, ne daj, da vlada pogan po obrežju, ki je bilo vredno nositi skozi tri leta hišico tvoje družine, tvojo hišico, Marija!  Sveta Devica!  Meč in vislice mi prete ...  Ni me prignal strah na gore — o, ne boji se Uskok galej ...  Prignala me je skrb za bedne moje ljudi, za mojo sestrico, mater.  Bratu patru priporočim sestro in mater — bedni uskoški rod tebi, Marija!  Priporočam ti morje!  Adrijo, nekdaj hrvaško last, sedaj beneško sužnjo.  Ti si zvezda morja!  Zablešči s svojimi žarki, da oslepi ves poganski rod, ki obeša krščene plemiče, ščiti nekrščene ...“  V vroči molitvi udari Uskok s čelom na prag svetišča.  Smrtna bridkost mu pokrije srce.  Pred dušo vstane mračna slika: Glej, vislice — rabelj se krohoče — krohoče se Benečan: Slavni vojvoda in knez!  Visel boš — prosta bo pot po morju — naše bo morje.  Naše, benečansko! ...  Uskoške vrste, ki stoje na straži, smo potisnili od morja.  Pobili, pobesili očete, izgnali otroke in žene, da pogine tako vaš razbojniški zarod, da pozabi, oddaljen od morja, svobode, junaštva svojih dedov.  Naša je Adrija, Uskok — tvoje so vislice — smrt.  Naš ded je plačeval vašemu kralju danj od morja.  Minuli so časi Krešimira, Tomislava.  Hrvat je naš suženj — Adrija benečanska ...  „Ne, nikdar!  Dokler diše Juriša, ne bo benečanska!“ hoče vzklikniti junak, potegniti sabljo, razsekati režeče se obraze.  Pa okovi so na njegovih rokah — rabelj mu natika vrv za vrat.  Po prostoru pred senjskim kastelom se dviga jok in obupno vpitje ...  Nemški vojaki pode s sabljami in puškami uskoške družine iz Senja.  Od morja ...  A njemu, silnemu vojvodu, podpori sirot, stiska vrv vrat ...  Težko diše Juriša — srce mu hoče vtoniti v morju bridkosti, Z veliko muko dvigne glavo.  Prikazen izgine.  On je v prazni cerkvi.  Raz oltar ga gleda, mu kima Marijina slika: „Ne boj se, junak, stražnik svetišč.“  Bil je le privid ...  Spomin ...  Vendar prešinja mraz orjaško telo.  Samo sramote se boji junak ...  Zopet moli vroče:  „Sveta Devica!  Nikdar ne pripelje svat neveste v mojo hišo.  V četovanju, pobijanju pogana mi bo minulo življenje.  A ti, predobra — varuj me sramotne smrti.  Naj padem od puške, od sablje.“  Marijina slika gleda prijazno, kima: Pojdi v miru!  Uskok vstane, gre v kapelo na levi.  Stopi na nadgrobno ploščo Krušiča, kliškega junaka.  Pobožen in hraber je sezidal Krušič kapelo, si oskrbel rakev v njej.  Na plošči stoji Juriša, orjaški vojvoda, gleda napis, govori:  „Vstani, Krušič, kliški junak!  Izdajice, krščeni pogani, ki so zakrivili, da smo izgubili Klis, ki gledajo z veseljem, kako gine krščanski rod — beneške izdajice iztezajo umazano roko po Primorju.  Vstani, Peter, kliški junak!“  „Mrtvim bodi pokoj v tihi jami,“ izpregovori blag glas za Uskokom; rahlo položi mlad redovnik desnico na ramo vojvodovo.  Uskokov obraz se razjasni, omili.  „Ti, Ivo!“ Srčno objame redovnika in vzklikne: „Oh, Ivo, daj, sleci to haljo — pojdi z menoj v boj za uskoško življenje in svobodo.  Nimam sina — junaštvo našega rodu gine ...“  Redovnik zardi.  Nekaj kot solza zablešči v očesu, ki je modro kot južno nebo v poletnem času.  Kaj ne zveni v teh besedah očitanje, da živi on mirno za zidom, da leži — ko se bije, preliva kri stotine junakov? ...  Redovnik vzdihne, se ozre vdano v oltar. „Pojdi,“ prosi brata in ga vede na prostor pred cerkvijo.  Pod njima, v nižini, se veže morje z oblaki, ki pokrivajo nebo, otoke.  „Glej Adrijo,“ pravi redovnik, „Kaj vidiš danes na njej?  Le redko jadro.  In kar vidiš, nosi beneško zastavo.  V Rečini se stiskajo vetrnjače, feluki, brigantine, barke plovejo pod varni trsaški breg.  Morje smo zaprli z verigami.  Vsak čas napade lahko Benečan Reko in Trsat.  Vedno silovitejša je želja benečanskega barantača po vojvodovih zemljah, po hrvaškem Primorju.  Zato je treba vedne pažnje na njegovo gibanje.  Ne samo z orožjem, tudi z umom, Redovniško delo je tiho — ne vidi, ne ceni ga vsak.  Pa povej, kdo je obvaroval že večkrat krščanstvo pogube, kdo čuje nad bednimi Primorci, kdo bodri vas v boju — ali ne skromni frančiškan?  Več premore včasih skromni redovnik kot gromoviti bojevnik, Vi s sabljo in puško, mi s peresom in molitvijo.“  „Tako mi Boga!  Ivo, nisem te hotel žaliti, na mojo plemiško vero!“  „Vem, brat, kaj te teži že več let, kaj je dvignilo neko senco med nama: Ti misliš, da sem se odločil v samostan iz straha takrat ...“  „Molči o tem, Ivo,“ mahne Juriša z roko in vedro lice se mu zopet stemni.  Kaj ga spominja brat vislic ...  „Poslušaj vendar, brat, saj doleti tudi redovnika lahko nasilna smrt.  Ali niso Benečani odvlekli svečenika izpred oltarja, ker je služil našemu narodu sveto opravilo v našem jeziku, in ga ubili sramotno?  In naj se obnese Benečanom, ki vedno tožijo sinove svetega Frančiška kot varihe puntarjev in roparjev — namreč Uskokov — naj se jim posreči ...  Kaj čaka redovnika, če se pregreši zoper postave?  Nestrpen si — pa poslušaj, da postane vse jasno med nama!  Ne misli, ti neustrašeni junak, da ne vre po meni očetova kri.  Tudi jaz sem sanjal o bojih. — Sanjal, kako bo opeval slepec pri goslih moje ime.  Pa v uri, ko je zdvajala najina mati — ko je pretila tebi, plemiču, sramotna smrt — sem se zaobljubil Materi trsaški, da oblečem mesto z zlatom izšite plemiške obleke rjavo redovniško haljo.“  „Ivo, moj dragi brat, oprosti,“ jeclja bojeviti vojvoda in poljubuje brata.  Solza zaleskeče v očesu moža, ki se ne boji sovražnika, smrti, ki se boji samo sramote. „Povej mi, dragi brat,“ izpregovori z drhtečim glasom, „ti ni bilo nikoli žal za junaško slavo?“  „O, žal!“ stisne mladi redovnik roko na srce in gleda na morje. „Kadar slišim, kako si se proslavil ti, kadar se odpravljajo vojaki na mejo, mi zaigra srce ...  Nemiren postanem kot vranec, ki je vajen bojnega meteža, ko sliši bojno trobljo ...“  Mladi pater se zamisli ...  Pogladi si čelo in nadaljuje: „Pustiva sedaj to ...  Kako sem vesel, da si tukaj!  Vedel sem, da si na četovanju.  Zakaj naš samostan občuje pridno s senjskim.  Skrbelo me je, da si šel, predrzen kot si, v levovo žrelo.  Mati in sestra prosita Boga, da se ne vrneš, dokler so beneške galeje pred Senjem.  Več ti pove pater gvardijan.  Ti ostaneš sedaj tukaj ...“  „Kaj si ob pamet?“ se vznemiri Juriša. „Jaz da bi ostal tukaj, ko bodo lovili Uskoke?  Tam moram biti in varovati svoje ...  Nisem prišel, da bi ležal tukaj.  Ko smo se vračali s plenom s Turškega — bil je vroč dan, brate — zagledam proklete galeje pred Senjem.  Skrili smo se med čeri, izvlekli lesove iz vode med grmovje.  Plen smo spravili v jamo pri Pešči.  Nato sem poslal svojo četo po gorah domov.  Jaz sem plul okrog otokov, se skrival med čermi.  Srce mi je postalo silno težko, kar sem zagledal galeje.  Vleklo me je sem.  Hotel sem se priporočiti Bogorodici, pozdraviti tebe, ti priporočiti mater in sestro — za vsak slučaj — in iti po gorah v Senj.  Pa morje je viharno, poigralo se bo z velikimi galejami in neslo mojo ladjico srečno skozi nje.“  Pater Ivo zmaje z glavo: „Počakaj, da čuješ, kaj ti pove pater gvardijan.“  Glasno šklepečejo sandale po hodniku.  Iz celic prihite redovniki razne starosti, močne postave, mirnih obrazov.  Vse pozdravlja radostno Juriša Uskoka.  „Zdrav, vojvoda Orlovič!  Bog te živi, Juriša Senjanin!“ — Mrzlo je na samostanskem vrtu.  Vendar gore lica in oči redovnikov, ki hodijo v glasnem pogovoru z Jurišo po vrtu.  Razburilo jih je vprašanje, radi katerega boli glava že toliko let modre državnike v Pragi in v Gradcu — uskoško vprašanje.  Dolga veriga gorja, ki se vleče, odkar je prestopil prvi bosanski Uskok hrvaško mejo.  Dolga veriga gorja.  Hrvaški generali so odkazali pribeglecem zemljišča v opustošenih krajih.  A kadar je obdelal Uskok opustošeno zemljišče, se oglasi prejšnji gospodar zemljišča, zahteva desetino ali izselitev novih gostov.  Desetino krvi plačuje Uskok rad — druge ne.  On hoče živeti svobodno, biti podložen samo cesarju, ne kakemu plemiču, vlastelinu.  Drugi so nastavljeni po trdnjavah v kamenitih krajih, kjer si sploh ne morejo ničesar pridelati, ker ni rodila skala nikdar pšenice.  Na nevarnih krajih, kjer orjejo s puško v roki, potepta Turčin danes, kar je vzklilo včeraj.  Uskoki, stražniki meja, bi morali dobiti plačo vsake kvatre.  Pa je ne dobe niti vsako leto.  Blagajne so prazne — to je vedna pesem.  Uskok pa živi ali umri.  Zato je prisiljen Uskok, tudi če bi ga ne vleklo sovraštvo, hoditi na četovanje na Turško, da si pridobi živeža — zasužnji kakega bogatega Turka in si pomaga z odkupnino.  Ali pa se ustavi, napade turško ladjo, pobije ljudi, popleni kar je v nji, odiči svoje žene in hčere s pisanimi robci, s trakovi in koraljami.  Benečan pa brani Uskoku napadati Turka na morju, brani hoditi preko njegove zemlje na Turško.  Drugače je bilo, preden je padel Ciper v turške roke.  Tačas so napadali Benečani z Uskoki nevernika, dajali uskoškim vojvodom zlate verižice, plemiške pravice.  Po padcu Cipra pa so sklenili Turki in Benečani mir.  Turki so dovolili Benečanom trgovati po njihovi zemlji, Benečani so se obvezali, da imajo Turki prosto pot po Adriji.  Ker pa pri tem dogovoru niso vprašali Uskokov, so plenili ti po svoji navadi, dolžnosti in potrebi turške ladje, kot so jih plenili pred padcem Cipra.  Benečani, ki so imeli raditega vedne sitnosti s Turki, so začeli preganjati Uskoke po morju in po suhem.  Posebno senjske.  Med Senjani in Benečani je že tako bilo staro sovraštvo.  Kot lastniki Krka, so Benečani silno težko videli nemirnega in trdokornega Senjana.  Prepovedali so Uskokom pot po morju.  Jemali so jim ladje in blago, obešali Uskoke na jarbole, jih kovali v galeje, jih obglavljali na trgu svetega Marka.  Seveda tiste, ki so jih dobili.  Ni lahko zgrabiti, ujeti živega Uskoka.  Pa Benečani znajo pritisniti na cesarja, da zadosti njihovi užaljeni pravici.  Kadarkoli pojunači Uskok, mu zapre Benečan morje pri Reki, Bakru, Senju.  Po ožini med Krkom in Senjem lovi ladje, obeša ljudi in pali vasi po obrežju.  Dokler ne pride cesarska komisija in obsodi nekaj krivih Uskokov na smrt.  Že dolgo se poje ta pesem.  Benečani postajajo vedno bolj nasilni.  Doseči hočejo, da mora Uskok od morja.  Zakaj — to je jasno.  To vedo tudi v Gradcu in Pragi.  Slučaj s senjskim škofom de Dominisom jim je odprl oči.  Škof de Dominis se je zmenil namreč z Benečani, da jim proda hrvaško Primorje s Senjem, Novim in Vinodolom.  Njihovo spletko je odkril ugledni uskoški knez Daničič.  Zato so postali bolj previdni na dvoru, zato se Avstrijci ne morejo pogoditi radi senjskih šum, ki bodejo Benečane tako v oči, ker rabijo les za ladje — in tudi ker bi postavili z nakupom šume svojo nogo trdno na senjska tla.  Tudi Uskoki bi izgubili z gozdovi svoja skrivališča.  Izgubili bi venturini pribežališče v Senju.  Tako bi bili Uskoki potisnjeni od morja.  V živ pogovor redovnikov z Jurišo zažvenkečejo ostroge pod naglim korakom.  Visok mož lepega, gladkega lica, kostanjevih las in modrih oči pozdravi redovnike: „Hvaljen Jezus in Marija!“  Juriša se zagleda v lepega junaka, ki prihaja na samostanski vrt, kot na svojo last.  In četudi nosi prišlec le gladko, črno obleko z modrimi rokavi, modro kapo z belim obšivom in malim peresom na glavi, vendar se domisli Juriša, da mora to biti Nikolaj Frankopan Trsaški, čigar predniki so sezidali cerkev in samostan na Trsatu.  „Na veke, milostljivi naš grof,“ odgovarjajo redovniki na grofov pozdrav.  „Pater gvardijan,“ dé grof in prime redovnika pod pazduho, „komisija, ki bo preiskala zadnje dogodke, to se pravi, hudodelstva Uskokov, je že imenovana.  Baron Ditrichstein in Juri Andrej Kacijanar prideta.  Izteklo se bo zopet po želji Benečanov. — Zdaj hočejo imeti glavnega krivca, vojvoda Orloviča.  Pomagajte, pater gvardijan.  To se mora preprečiti!  Mi rabimo Uskoke zoper Turke, a ne za vislice. — A kdo si ti, junačina?“  Zagledal je Jurišo, stopil k njemu. „Sam Juriša!“ se je zavzel grof veselo. „Slavni vojvoda, tebe ne damo Benečanom; dobro, da si tukaj.  Stopi v mojo službo — naj te zahtevajo Benečani od mene.“  Silno vznemirjen je gledal Juriša v lepi obraz hrvaškega velikaša, znanega nasprotnika Benetk.  Da, na tistem ponosnem čelu bi se razbili cesarjevi ukazi, benečanske pretnje.  Vtem ko v Senju ...  Toda dolžnost ga kliče v Senj.  „Hvala tvojemu gospostvu,“ se je poklonil grofu. „Poslal sem svojo četo po gorah v Senj, obljubil, da pridem za njimi.  Da me ni — so kot ptica brez peroti, izročeni na nemilost sovragu.  Jaz sem meščan in plemič.  Uskoški vojvoda.  Varujejo me naše pravice.“  „Dobro, neustrašeni junak!  Znano je, kako si se rešil iz turške ječe, znana pa so tudi tvoja junaštva v Skradinu, Rovinju, Vestri.  Zato ti povem, da nosiš danes svojo glavo levu v žrelo.  Pa gledal bom, da ne doseže Benečan cilja svojih želja.  A zdaj, vojvoda — ti prihajaš iz Like, povej mi, kako stoje stvari na mejah, v Liki!?“  Juriša je povedal, da so obmejne trdnjave v slabem stanju, da je treba topov, smodnika, posadke.  Haramije poročajo, da se pripravlja bosanski paša na večji pohod na Kranjsko in Koroško.  Nikolaj Frankopan je udaril jezno z nogo ob tla, se obrnil k patru gvardijanu: „Vrag!  In ravno zdaj preti tudi Benečan z vojsko.  Zato ker ve po svojih vohunih, kako smo. — Vsaka stvar mu pride prav, da se pritožuje, preti.  Četudi zavlečemo še par let — brez vojske ne pojde.  Ponižati je treba to kramarsko ošabnost.  Zato moramo tudi varovati življenje uskoških vojvod.  Prostak gre za vojvodom ...“  „Očitna vojna z Benečani bo našim radost,“ se oglasi Juriša iskrečih oči.  „Vem, junak.  Pa pripravljeni niso.  Ti vražji Kranjci jemljejo nam Hrvatom najboljše službe.  Vlečejo in vlečejo.  Od njih pa ne dobiš ničesar.  Vse je zadolženo, pravijo.  Blagajne prazne.  Nadvojvoda krči in krči našo last.  Nam jemlje gradove.  Najrajši bi napravil iz Hrvaške same meje.“  Burja je jela močno pihati.  Rečina v dolu je šumela.  Razgreti možje so nadaljevali v samostanu svoj pogovor.  Juriša ni več strpel.  Kliče ga morje.  Radost je v viharju, v nevarnosti.  Iztrgal se je bratovemu objemu, se poklonil mimogrede cerkvi.  „Svojo šibko ladjo izročam tebi, Devica — beneške galeje pa naj trešči vrag v dno pekla!“  Morje buči, se zaganja v trdno obzidje glavne trdnjave hrvaškega Primorja.  Hladen, ponosen, se ne zmeni Senj za viharjev piš.  Naj razgraja burja po vzbočeni rebri Strmca, naj trga skalovje, stresa goste šume v visoki gori.  Naj divja morje, naj groze gorate bojne ladje Benečanov pred luko.  Senj se ne boji.  Kamenit orjak se razprostira po hriboviti senjski dragi.  Dve vrsti nizkih, strmih brd zapirata drago.  Ob vhodu v njo gozdnata Vratnikova glava.  Pod njo gorski kopi Veljun, Orlovo gnezdo.  Senj se ne boji.  Dvanajst močnih stolpov venča njegovo obzidje, iz frčad po stolpih gledajo žrela topov.  Za obzidjem se ponaša notranja trdnjava.  Kraljevi kastel.  Pred obzidjem kipi nad samim morjem visoka in trdna kula (stolp) svetega Save.  Nad kulo stoji na strmem griču zunanja trdnjava Nehajgrad.  Nad Nehajem, v višini, čepi zunanja stražnica.  Stražnica v gori varuje pota in prelaze v gozde.  Da ne pridere iz Like Turek, se ne priklati Martaloz.  Sveti Sava in Nehajgrad stražita morje.  Strel iz čartaka (čuvajnice) v gori naznanja nevarnost.  Strel iz Nehaja odgovarja.  Grmi po gorah, po morju.  Oglasi se Cerkvenica, Novi, Bakar.  Zbude se Trsat, Reka, Kastva, Moščenice, Beršac.  Primorske skale ožive.  Brkati obrazi se prikažejo, svetlo orožje se zabliska.  Glasniki hite po gorskih stezah.  Vstaja Kranjska, Koroška, Štajerska.  Tako straži Senj, se ne boji sovraga ne piša burje ne bučanja morja.  Neustrašen, kamenit orjak, stoji ob Adriji.  Morje buči, burja žvižga, tuli.  Zibljeta uskoške vetrnjače, vitke enojadrnice v luki, treseta, mečeta nerodne galeje pred luko.  Galeje pokajo, stočejo.  Prikovani veslači, galjoti, se drže svoje klopi, oboroženi divjegledi Arbanasi gledajo plašno v vihro.  Silen vihar premetava vse po krovu.  V luki pa škripljejo nevoljno jamboriči.  Težko je ladjici, nemirni lasti nemirnega gospodarja, mirovati v luki.  In mestna vrata so zaprta.  Nikogar ni na ozkem pasu zemlje, ki loči mesto od morja.  Mesto je tiho.  Šestnajst zvonikov gleda radovedno z obzidja na morje, strehe okrog njih se tišče druga druge.  Vihra je prepodila golobice raz nje, galebi so se poskrili v pečine ob morju.  Buči morje, meče bele pene črez rob kule svetega Save.  Na kuli se pojavi bled, nežen obraz, vitka postava, zavita v črno ruto, rdečo kapico na glavi.  Uskoška plemkinja, bogata, lepa.  Divje zažvižga burja okrog nje, mrzle morske pene jo oškrope.  Vezeni rokavi se napihnejo, z biseri obšita kapica zleti po stopnicah, pisani trak sfrči v visokem krogu nad kulo, v morje.  Zora Senjaninova ne vidi, ne čuti.  Plah je pogled, bled dekličin obraz.  Drznost, ki zaliva sicer ponosne črte Senjaninove sestre, je izginila.  Tožnost polni dušo uskoške plemkinje, ko gleda v vihro, na galeje pred luko, na ladjice ob mostišču.  Smrtno žalostna je slika golega obrežja, razburjenega morja.  Golo grmičje in bilke po strmcu se zvijajo.  Grozno hrešče, šume v gori.  Voda, pesek in zrak krožijo po zraku.  Burja poje, joče.  Kot bi pela o usodi, trpki usodi ...  Kot bi pela o barbarih, ki umirajo, da spe omikanci, o materah, ki porajajo sinove za turški meč, za beneške vislice.  Kot bi pela o razrušenih kraljestvih, izgubljeni slavi.  Kot bi vprašala deklico:  Kaj si taka?  Tako bleda, tako žalna?  Kaj si se zavila v barvo vdov in sirot?  Si ti bistra Zora, ki je hitela žareča, krasna bratu naproti?  Škripali so opančiči, zveneli upletnjaki, šumela svila, škrlat.  R bolj od škrlata je žarelo tvoje ličece.  Zora.  Zdaj si kot vdova, bleda, solzna.  Razpletem ti še lase, da boš še bolj podobna žalujočim ob grobu ...  Brezčutna za mraz in piš strmi Zora na brodovje velike Benečije.  Čemu je priplulo?  Kaj hočejo s topovi in vojaki?  Zakaj joče mati, zakaj gledajo Senjani sožalno v njo?  Kje je Juriša?  Da bi se vsaj ne vračal po morju, da bi šel po varnih, strmih gorah, prišel v varni dom.  O tožno življenje uskoško življenje!  Pazi in straži!  Umiraj slavno!  To je naš delež.  Bogate zemlje pradedove uživa Turčin.  Tu ni nade, ni znaka, da si osvoji kdaj kristjan bedno Bosno.  Pač se dvigujejo junaki, mislijo se velike misli, delajo osnove, tvegajo vse sile.  A kaj, ko imajo tam v Gradcu in Beču druge račune.  Le mi naj se ubijamo, stražimo.  Mi smo kot čer na Strmcu, izpostavljeni viharju.  Kot pesem je naše življenje — kot velika junaška pesem.  Neizmerno lepa, a neizmerno tožna.  Tožno je naše življenje, o Juriša!  Sladko le za hip, ko se zavrtiš v kolu, pozabiš pri glasu gosli vse, mirno le za hip, ko sediš pri bratovih nogah, ko so zaprta mestna vrata, ko pravi mati stare pravljice, slušajo sužnje na gospodaričin mig.  Tožno naše življenje, naše skale!  Duša bi poletela v druge kraje.  V mirne, tihe ...  Kjer živi mož srečno ob strani svoje žene, kjer se ne trese sestra za brata.  Tukaj pa šumeva burja — uskoška nevesta čaka ženina ...  A zaman si natika bleščeče prstane, ženinov dar, zaman si upleta bogato doto, zlate upletnjake ...  O Zora!  Mlada, krasna!  Tudi ti ostaneš samica.  Ženin pogine, brat se ne vrne.  Zaman se boš ozirala raz sive skale v bučeče morje ...  Mrzle prše pene na kulo svetega Save, valovi divjajo, se zaganjajo v mestno obzidje.  Ladjice v luki se trgajo, skačejo, galeje pred luko se obračajo, dvigajo, padajo.  A na belih penah ob galejah se ziblje majhen brod.  Jadro je povito, ob krmilu stoji mož.  Kot hrast v gori.  Burja meče ladjico.  On se ne gane.  Na galejah skačejo mornarji, vojaki.  Hočejo izpustiti čoln.  Da rešijo predrznega krmarja?  O ne.  Glej, puške v rokah vojakov ...  Živega ali mrtvega hočejo dobiti.  Spuščajo čoln, merijo š puškami.  Pa burja jim odnaša vrvi, čoln, strele.  Junak v jadrnici pa krmari mirno proti luki.  To je on, njen brat, Juriša, predrzneš, ki se igra po svoji navadi z življenjem ...  Zora zdrči po stopnicah.  Burja ji zaplete dolge lase v obraz, ji zažene čepico pod nogo.  Razleto se biseri pod Zorino nogo, se zasvetijo kot svetla solza, a burja zapoje: Zora, mlada, krasna!  Mnogo bisernih solza potočiš, mnogo.  Glej bratovo malo ladjo in velike galeje.  Pomni: Težko slabemu, ki se bori s silnim ...  Zora poleti skozi vrata na kulo do malih vrat.  Že so odprta.  Že stoji vsa mestna posadka, puške v rokah, na mostišču.  Vojak baše veliki top nad vrati, sam knez Daničič stoji z gorečo šibo zraven njega, na frčadi stoji senjski stotnik, kolne, daje povelja.  Med posadko se mešajo Senjani, vzklikajo, grozijo s pestmi proti galejam, pode Zoro za obzidje.  Ona pa se nasloni na steber.  Vrvenje in krik vidi in sliši le kot v sanjah.  Glej, čoln se je spustil po morju za Jurišem.  Vojaki so v čolnu.  Vojaki in mornarji.  Vojaki nastavljajo puške, mornarji veslajo.  Vojaki hočejo sprožiti — sprožijo ...  Pa val je dvignil čoln — Juriša krmari mirno proti luki.  A onih je šest veslačev.  Zopet so tu.  Val vrže Juriša nazaj — vojaki merijo ...  „Ustreli!“ zakriči stotnik.  Top zagrmi, Zora se strese.  Zapre, odpre oči ob veselem vzkliku. „Živel knez!“ kliče stotnik, stiska Daničiču roko. „Vrag ubij Benečane!“ kolnejo Uskoki in teko na mostišče.  Hipoma so v ladjah — hitijo Jurišu naproti.  Kot v sanjah vidi Zora, kako lovijo Benečani vojake, ki se potapljajo, ker se je prevrnil čoln, zadet od topove kroglje.  Kot v sanjah vidi brata, ki se pozdravlja s prijatelji.  Voda teče iz njegove obleke in bunde.  Utekel je ravno smrti.  Pa obraz mu je miren, kot bi ne bilo ničesar ...  A luki se bliža beneška trojadrnica ...  Bleda, objokana skoči Zora k bratu, ki stoji na mostišču in gleda galeje, jadrnico.  Toda srdito jo pogleda brat:  „Domov!  Tu je mesto za moške!“  Zora zardi, prebledi.  Tako jo sprejme — ko je le še malo živa od strahu za njega. „Hitro za zid!“ kliče brat za njo.  Zora razume, da se boji junak zanjo in srce se ji olajša.  Skrije se za steber malih vrat, da vidi, kaj se zgodi.  Do nje prihaja bratov močni glas.  On vprašuje stotnika:  „Kaj pa so sporočili beneški barantači?  Kaj nam prinaša častni obisk galej?“  „Še nič, Juriša.  Novic nisem dobil ne po mokrem, ne po suhem.“  „Prinašam ti jih jaz, prijatelj.  Skoro te obišče slavni Venier.  Hotel bo samo — mojo glavo ...“  Juriša se glasno zasmeje.  Zori se stiska ob tem smehu srce.  Zakaj je prišel domov ...  Juriša se oglasi zopet:  „Potem dobiš, dragi Frankel, tudi obisk iz Gradca.  Zdi se mi tudi, da skrbe Benečani za tvoje zdravje ...“  „Vrag jih vzemi psoglavce — kaj sem jim na poti?“  „Poizkušajo dobiti drugega Rabata — a zdaj, Frankol, pojdi v kastel, da sprejmeš Veniera dostojno.  Hotel bo samo mojo glavo.“  „Ne dam je, dokler stoji moja,“ je odgovoril Frankol, „pa ti — ne stoj tukaj — ni vere v Benečana ...“  „Počakam pri vratih.  Prepusti meni to šalo.  Ti si stotnik in odgovoren cesarju.“  Nerad je odšel Frankol.  Za njim so se vsuli na Juriševo povelje vsi skozi mala vrata.  Skozi frčado je gledal Juriša na ladjo, ki se je kljub burji bližala mostiču.  Na sprednjem koncu je razločil tri osebe zavite v široke plašče.  „Venier in njegov pobočnik,“ reče Juriša vojakom, „A ona tretja postava?“  Začuden se nasmehne Juriša: „Pomislite ljudje božji: ko sem krmaril mimo te trojadrnice, sem videl na krovu žensko.  In zdaj stoji na krovu, tudi zdaj ...“  „Ženska!?“ se oglasijo začudeno vsi.  „Tako mi Boga!  Mlada ženska.“  „To so norci Benečani.  Z ženskami gredo nad junake.  Bog jim blagoslovi pamet.“  „Da le ni kaka čarovnica?  Naredi lahko našim junakom.  Da te ne odvede ona, Juriša, ker te ne morejo možje.“  Zora sliši smeh, pogovor.  O ta brat, ki se igra tako s svojim življenjem! ...  Tema ji leže na srce.  Skoči k bratu, ga prime za roki, prosi:  „Juriša!  Brat, gospodar!  Daj, bežimo urno odtod.  Preko gora, v mirne kraje, kjer se ne bom tresla vsak dan za tvoje življenje, kjer bo preživela uboga mati v miru svoje zadnje dni.  Najini sorodniki uživajo častne službe v Napolju, v Španiji.  Beživa k njim, Juriša, sokole moj ...“  „Kaj si še tukaj, Zora?“ reče nevoljno brat. „Tu ni mesta za ženske, pravim.“ Vendar ga gane njen strah, mehko pristavi: „Si ti moja sestra?  Potomka Orlovičev?  K onim da bi ušel, ki so pozabili naše častne straže ob meji, očetovega izročila?  Kaj me niso mamili Benečani z obeti in ponudbo?“  „Pa se skrij v gore ...“  „Ženska si, Zora,“ se nasmehne mirno brat. „Kaj nisem meščan in plemič?  Ne prejemam plačila, tudi ukazati mi ne more nihče.  Za menoj pa stoji dvatisoč Uskokov, ki so brez mene ...“  „Kot brez desnega krila, sokol ti naš,“ se oglasi siv Uskok, „mi umrjemo vsi za tebe.  Reci — pa pobijemo to beneško svojat.“  „Ne tako, prijatelj, ne, tako ne smemo,“ se smehlja Juriša.  Zora dvigne roki: „Kot se Bog prosi — te prosim!“  „Pojdi domov.  Zora, k materi.  Ne boj se za mene.  Hočem sprejeti Benečane, četudi nisem primerno opravljen za tako gospodo.  Pa kar je glavno, to imam.“  Udaril je ob sabljo na pasu, se upokončil ponosno.  Zora je vzdihnila.  Počasi je odšla in se ustavila ob voglu hiše.  Čula je še ukaz Jurišev:  „Zapahnite vrata!  Nihče naj ne pomaga Benečanom.  Naj gledajo barantači, kako se izkrcuje v senjski luki.“  Od galej, ki zapirajo kakor črne vrane vhod v Senj, se je odločila bela golobica, trojambornica Dogaressa.  Krasna ladja.  Iztesana, da se vozi v njej zastopnik Adrijine kraljice po svoji lastnini, po sinji Adriji.  Krasna ladja.  Da razvije ob mirnem morju lepoto bleščečih jader, bi gledal Senjan zavidno nanjo.  Ne izteše se taka na senjskem škveru.  Zdaj so Dogaressina jadra podvita, pričvrščeni drogovi.  Vendar je Dogaressa lepa, ko se bojuje z burjo.  Belo telo se pripogiblje, bogato okrašeni rilec reže valove.  Sirena, beloroka, zlatolasa, se smehlja raz rilec.  Ob njej stoje tri v široke beneške plašče zamotane osebe.  Admiral Mark-Anton Venier, njegov svak in pobočnik Ivan Foscari obkrožajo Foscarijevo sestro.  Ob bočnicah, pod jambori, stoje vojaki.  Sami Arbanasi.  Nosijo majhne, rdeče kape, pisano obleko, dolge puške, kratke nože.  Nad njimi veje v burji zastava sv. Marka.  Resnega obraza stoji kapitan pri krmilu.  Mornarji v modri prteni obleki skačejo, plezajo.  A vojak in mornar se ozreta rada na one tri pri rilcu.  Ne radi suhega, strogega Veniera, tudi radi Foscarija ne.  Ženska je tam, o kateri vele, da je lepotica, o kateri govore, da postane doževa nevesta.  Pa nihče od vojakov ni še videl njenega lica.  Saj je priplul Mark-Anton komaj danes iz Reke.  Njegov hišnik pravi, da je spremljal lepo sorodnico na Trsat.  Po kaj je prišla sem?  Brata spremlja, bregov se nagleda.  A poprej, ko so streljali na Uskoka, jo je odvedel Foscari naglo v kajuto.  Niso taki prizori za ženske.  Uh, da je taka burja!  Da gleda le tenki nosek iz kapuce lepe signore, da se vidi izpod plašča rob baržunastega krila ljubičaste barve.  Slišati jo je pa.  Burja ne zagluši zvonkega smeha, veselega glasu ...  Oj deklica, rožica!  Kaj se ne bojiš viharja, morskih pošasti, ki preže po teh bregovih na deklice?  Cecilija Foscarova se ne zmeni za zaljubljeno moštvo Dogaresse, ne za radovedno posadko, poklicano od svaka z galej, da straši ž njo Senjane.  Živahen razgovor o stvareh, ki ji pojasnjujejo prejšnji dogodek z Uskokom in ji naznanjajo zanimivosti za bodočnost, je zavzel vso njeno pozornost.  Svak je dobil ukaz iz Benetk, da počaka v Reki avstrijske komisije, ki pride črez Kranjsko na Reko, da preiskuje v Senju zadnji uskoški zločin in obsodi vsaj kolovodja Juriša Senjanina.  Cecilija je bila preprosila svaka in brata, da sme ž njimi, kamor je želela že davno: na slavni Trsat.  Tam je bila včeraj.  Morala bi se vrniti v Benetke.  Pa prosila je, da naj vidi še Senj.  Brat je podpiral njeno prošnjo.  Dobro je, če vidi mlada deklica kaj in si razširi obzorje — posebno ...  Tisto „posebno“ je razorožilo Veniera — — Tako je prišla Cecilija pred Senj.  Toda mirni izprehod ob hrvaškem Primorju se je izpremenil v resno zadevo.  V senjskih vratih je Dogaresso zgrabila burja.  In namesto da bi poiskal zavetja za ladje, besni svak, ker je ušel Uskok mimo galej v Senj — besni, ker so se upali braniti Senjani domov hitečega tovariša — ki je bil, kot vele vojaki, sam Juriša Senjanin.  Svak noče več čakati komisije, sam hoče v Senj, sam zahteva odgovora v imenu Benetk.  Foscari, Cecilijin brat, mu nasprotuje.  Trdi, da nima Venier pravice zahtevati zadoščenja — hoče, da počaka Venier, da se uredi vse lepo in mirno.  Brat se je razgrel tako pri tem pogovoru, da je vrgel plašč, klobuk in kratek meč od sebe in odpel vezen ovratnik.  V črni plemiški obleki, ki se prilega tako lepo krepkemu moškemu telesu, stoji zdaj oblačnega čela zraven majhnega svaka, ki je tako neprijetnega koničastega obraza, bodečega pogleda, zoprnega glasu, kot bi rezal ...  Svak je časti, blaga lakomen.  Za naklonjenost vélikega svéta proda lastno dušo ...  Svak dokazuje, trdi, se zavija tesneje v plašč, zadržuje klobuk, kolne burjo, Uskoke.  Ivan obmolkne.  Trpkost mu je okrog ust, ki so tako majhna, dekliška.  Črne brčiče ima brat pod ravnim nosom, muho na okrogli bradi.  Bele, nežne polti je, ravnih, črnih obrvi.  Kretnja in pogled tridesetletnega kažeta mladeniški zanos.  V očeh, ki so kot črešnje črnice, ko se smehljajo iz zelenega listja, je zagorel plamen.  „Kako divje - žalosten je ta kraj,“ reče Cecilija, da pretrga molk; „vedna burja ...  Kdo bi hotel stanovati tod!“  „Da, ta divji kraj je samo za te vrage, kajti to niso ljudje.  To vam plešejo na valovih kot vi, donna Cecilija, na plesišču.  To so vragi!  Pa jih preganjaj po morju z našimi barkami!  Oni si stešejo sami tiste vitke lesove, tako pripravljene za vožnjo med čermi, po nevarnih krajih.  Za njimi si — pa oni so že zopet daleč ...  Slišali ste, kako je ušel enkrat Senjanin s tridesetimi ladjami skozi galeje, pred nosom admirala Zana, ki je bil zaprl Uskoke v rovinjsko luko.  To so vragi!  Imajo tudi luknje v čolnu.  Te odmaše v nevarnosti in izginejo ž njimi v vodi.  Misliš, da si ugonobil Uskoka, on pa plava pod vodo, se skrije med čeri in izvleče svojo ladjo, ko mine nevarnost.  Pravi gusar!  Hujši od alžirskih!  Da imajo, kot oni, velike ladje, naredili bi čudeže.  V boju razbesne.  Grozno je njih maščevanje, njih sovraštvo proti Turku.  Ko mu odsečejo glavo, jo držijo nad svojo, da jim teče gorka kri v usta.“  „Strašno!“ se prepade Cecilija in zamiži.  Močneje zavrešči burja po jamborih, da ji vrže kapuco raz glavo.  Za hip se pokaže krasota vranjih las, modrega leska, krasota obraza, mičnega, kot bi ga izklesal iz belega marmorja in navdahnil z žarno bojo juga.  Naglo si popravi deklica kapuco, posluša pridušanje svakovo, da mu mora izročiti senjski stotnik gusarje, takoj izročiti, da ne uidejo v gore ...  Posebno Juriša.  Dovolj sramote in škode je že naredil Benečanom.  Ne bo si umišljeval več, kako bi nahujskal Turke na Benetke, ne bo več ropal s svojim drznim tovarišem Vulatko Vulatkovičem benečanskega obrežja in ladij.  Vse roparje je treba kar najbolj in najstrožje kaznovati.  „Da, gospod svak.  In, kaj ne — Juriša poklonite meni.“  „Tebi?“ se nasmehne suho admiral.  „Da, meni, svak.  Vodila bom tega hrvaškega medveda na srebrni verigi po Markovem trgu.  Veslal me bo po morju.  Vse Benetke me bodo zavidale za tak plen.“  „Zdi se mi, da se vam dopade Uskok ...  No uplenite si ga, grabljivka, z vašimi vročimi očmi, kadar bo v verigah na galeji.  Pa ne vemo, če je ravno tisti.  Brez brk, malo brazgotino od čela po licu, pravi opis Juriša.  Oko modro, obrvi goste, navzgor sileče, kostanjeve barve.  Lasje gosti, kratki, le velik čop osledec mu visi po čelu do nosu.“  „Saj bo vse tako, svak.  Brke so mu porastle na potu.“  „Bo tako.  Saj se ni bril v Liki.  Bril je le turške glave in žepe, razbojnik!  Pa taka je njihova kri, njihove razmere, pravijo.  Mi pa želimo, hočemo mir!  Prosto pot po Adriji ...“ „Prav, gospod svak.  Saj to želita tudi cesar in nadvojvoda.  Pa ... avstrijski poslanik mi je pravil že v Benetkah, da ni tako hudo z Uskoki, kot vi pravite.  In včeraj mi je potrdil to na Reki gospod Štefan de Ravnach ...“  „Za vraga, Cecilija, kaj izprašuješ take stvari?  Mir hočejo imeti, hahaha — mir!  A vse te graške komisije in stotniki drže z Uskoki proti nam.  Le Rabata — pomiluj mu Bog dušo! — je bil naš; zato so ga pa raztrgale pasje duše uskoške.  Mir bo le tedaj, kadar spravimo to gadjo zalego raz te bregove in jo odtisnemo od morja.“  „Kaj?“ stisne Cecilija obrvi.  Sumnja, ki jo je izrekel de Ravnach je tedaj prava ...  Naglo se vsuje iz dekličinih kipečih ustnic:  „Raz obrežje ...  Krasni junaki ste ...  Peščica Uskokov da strahuje slavno signorijo ...  Ne, to je pretveza.  Naša Venecija se ne boji Uskokov.  Morje je široko — prostora je na njem za vse.  Pa poznamo se, svak.  Raz morje naj izginejo, ker so vam na potu ...“  „Molči vendar, Cecilija!“ prosi prepadeni Venier in se ozre plaho okrog sebe. „Da te sliši kdo ...  Mesto doževega venca si priklepečeš rabljevo vrv.“  „Naj!  Vem, da ima slavna signorija povsod svoje vohune.  Pa ne bojim se črnih krink inkvizitorjev.  Vem ...“ „Za Boga, Cecilija!  Imam otroke!“ prosi Venier.  „To ste možje!“ reče prežimo deklica. „Ste videli Uskoka, kako je jadral mimo nas?  Kot knez, vladar.  To je mož.  To bi bil dož.  S takimi ljudmi bi si osvetlila ljudovlada lice.“  Pozorno pogleda brat sestro.  Venier ščiplje nervozno konce brk, prijemlje krajce klobuka, pravi, da je tudi ljudovlada tako modra kot Cecilija.  Da je vabila uskoškega kneza k sebi.  Pa odbil je ponosno vse ponudbe.  Tak razbojnik!  Zato naj visi ...  „O!“ vzklikne živo Cecilija in si pridržuje z belimi prsti kapuco, „škoda, da bi visel tak junak!“  „Da, visel bo!“ ponavlja jezni admiral. „Vse te gusarje pobesim.  Adrija je doževa nevesta, naša last.“  „Samo poloviti mora vse gusarje urni admiral Venier ...“  „To se zgodi.  Huda preti Senjanom, če zapremo morje za dalje časa.  Cesarja prestrašimo z vojsko.  Palimo nadvojvodove vasi, sečemo kmetom vinograde, jim odpeljemo živino.  Vzamemo kako trdnjavo — pokličemo Turka na mejo — in cesar in nadvojvoda pozabita zveste službe Uskokov — in nam pošljeta Juriševo in Frankolovo glavo na krožniku ...“  „Vinograde sečete, palite vasi?  S Turkom se družite — da dobite par uskoških glav? ...  Barbari vi — ne oni ...“  Venier plaho pogleda svakinjo.  Iz ljubkega obrazka je izginila navadna lahkoživost.  Čelce je nagubančeno, v očeh gori plamen.  Tak plamen, kot gori v bratovih očeh.  Plamen silnih duš, ki gredo neustrašeno v pogubo in smrt za svoje vzore.  Od brata se je navzela takih misli, od brata, ki govori o pravicah ljudstva ...  Smešno ...  Signorija ima moč, ima pravico.  Venecija hoče vladati — tu ne pomaga čuvstvenost.  Pa gorje nepremišljenemu kritikovalcu ljudovladinih namer ...  V črni dvorani velikega sveta ne potrebujejo političnih mislecev.  Za take so ječe pod svinčenimi strehami, podzemeljski, mokri prostori, ‚most vzdihov‘ ...  Za sorodnike takih je progon vedno siromaštvo! ...  „Ivan!“ prosi Venier v pišu burje, „pazi vendar na sestro.  Če nočeš radi nje in roditeljev — usmili se mojega sina ...“  Ivan Foscari molči, strmi v vihro.  Kako bi karal sestro?  Ravno zato, da misli pravično, ji razklada svoje nazore.  Jeza nad krivičnimi deli ljudovlade kipi večkrat kot ognjenik v njem.  V takih hipih pričakuje moči, da vstane in pokonča brezsrčno, nikdar sito signorijo in pokliče v dvorano posveta druge može.  Može, ki bodo delali za ljudstvo — za prostaka, ki je človek, kot je človek plemič, kateremu pa brani signorija, da diha, misli.  Previdnost — naročata, prosita stara roditelja.  Radi njiju, ki sta osivela starca, molči.  A pred svakom — kaj bi se hlinil?  Foscari molči, gleda na mesto pred seboj, na veliko kulo pred mestom.  Tam je videl prej skozi daljevid bledo, visokorastlo deklico.  Vitka kot mlada jelka je stala v pišu viharja.  Nad belo obleko črna ruta, nad ruto dolgi, svetli lasje.  Burja jih je opletala okrog glave, morje je pršelo bele pene na njo.  Deklica je stala na kuli, čakala.  Je bil njen brat ali ženin tisti, ki je krmaril tako drzno mimo njih?  Njega je čakala, skočila k njemu.  Kaj ji je rekel?  Obrnila se je, vrnila v mesto.  Sama.  Moški pa je stal ponosno na mostišču ter gledal porogljivo, kako so lovili Benečani vojake po morju.  Čuden je ta kraj, čudni so običaji tega naroda.  Žena, sestra poljubujeta gospodarjevo, bratovo roko.  Sužnje, ki ne smejo sedeti z gospodarjem za mizo.  Sužnje, ki tkejo in pleto, delajo na polju in v domu najtežja dela, sužnje, ki nimajo pravice do javnosti.  Morda pa ljubijo te ženske tem iskreneje svoje može — morda res ni svoboda za žensko?  Tukaj poznajo le eno ljubezen.  A pri nas?  Tu je dolga zaroka običaj, čast.  Zaročena deklica ne sme brez ženina na plesišče.  Umrje ženin — žaluje nevesta vse žive dni.  Kaj je bolje — naša omikana razuzdanost ali barbarska čistost?  Dogaressa se strese, ustavi.  Verige zarožljajo.  Orjaški sidri se spuščata v nemirno morje.  V luki je Venier, a ne pri mostišču.  Do njega branijo gorati valovi.  Senjski brodarji bi morali prihiteti, potegniti ladjo v kraj, jo privezati k stebrom.  Toda Mala vrata ostanejo zaprta, nihče se ne gane, nihče ne zmeni za Benečane.  „Počakajte, vragi!“ zakolne Venier, „videli boste, kdaj ste pustili čakati ljudovladinega admirala.“ Trije čolni se zazibljejo na belih penah.  V dva se ukrca po deset vojakov, v tretjega admiral s pobočnikom.  „Vzemite še mene seboj!“ prosi Cecilija.  „Zdaj ni časa za neumnosti!“ se obregne Venier. „Ostanite pri Jeli.  Ko se vrneva, odplujemo v Reko.  Kapitan — vedite donno Foscari v kajuto.  Vi pa, don Foscari,“ je rekel bolj tiho svaku, „ne pozabite, da ste v moji službi — ne zabite doževega venca ...“  „Dožev venec ni nič posebnega v naši rodovini,“ mu odvrne ponosno Foscari. „A težko, da bi se popel kdaj Venier do njega ...“  Par korakov le — in vendar dolga, nevarna vožnja.  Valovi se upirajo v čolne, kot bi hoteli preprečiti tujcem vhod v Senj. „Začarale so nam senjske coprnice,“ trdijo veslarji, ko lete čolni kljub vsem naporom vedno od brega.  Na admiralov ukaz plava par mornarjev do stebrov, da pritegne in priveže čolne.  Zdaj stoji Venier z vojaki pred zaprtimi vratmi.  V mestu se ne zmeni nihče za njegov prihod. „Razstrelite vrata!“ ukaže Venier, pa Foscari ustavi neprevidni ukaz.  Saj je vendar volja signorije, da se ne izzove prenaglo vojska ...  Vojaki tolčejo s puškinim kopitom po trdnih, hrastovih, z železom obitih vratih. „Kdo je?“ se oglasi od znotraj zapovedujoč glas.  Na odgovor, da je benečanski admiral s pobočnikom in vojaki na poti k stotniku, se odpro vrata.  Pred Venierom stoji na pragu orjak v mokri bundi, na mokrih razmršenih laseh visoko poveljniško kapo.  Vojvoda ...  Oni ...  Benečani gledajo občudovaje krasno postavo.  Take rasto samo v Senju — taki so samo bosanski Uskoki.  In za tem hrustom stoje drugi.  Kapa pri kapi, puška pri puški ...  Toda vojvoda prekriža roki in se klanja porogljivo:  „Pozdravljam slavno gospodo!  Vstop je gospodi prost — tuji vojaki pa naj ostanejo zunaj.  Taka je stara pravica našega mesta.“  „Kdo si ti!“ premeri orjaka Venier. „Admiral govori le s plemičem — ne z vojakom najemnikom.“  Grozno zabliska orjakovo oko, ko se upokonči: „Vladarji, večji od plačanega benečanskega dostojanstvenika, so govorili z menoj.  Juriša sem Senjanin.  Knez rodu Orlovičev iz Bosne, senjski plemič in meščan.“  Venier se vgrizne v usta in vpraša zaničljivo: „Ti je podarila ali potrdila naša slavna signorija, naš prevedri dož tvoje plemstvo?“  „Moje plemstvo ne potrebuje vaših daril in potrdil,“ se osovi Juriša. „Knez sem po davnem pradedu.  Že Tvrdko I. je potrdil naše rodbinske pravice.  Senjsko plemstvo in meščanstvo pa si je pridobil moj ded Martin — s sabljo, ne z barantijo; ni si ga kupil z zlatom.  Sicer pa“ — prezirno stisne Juriša ustni, „mi je bilo na ponudbo vaše viteštvo — a Senjan se ne prodaja.“  „Gotovo te bo krasila železna veriga bolj od zlate,“ se prikloni porogljivo Venier. „Čast mi je, da smem govoriti z vašo milostjo.  Veseli me, da najdem tvoje gospodstvo doma.  Ne samo stotniku — tudi tebi velja moj pohod, prejasni ...“ „Posebna čast mi bo sprejeti tvoje gospodstvo,“ se prikloni Juriša.  Polna je konoba, poln je hram.  Lahko postrežem tvojemu gospodstvu.  Pa zakaj je pustila tvoja milost mlado signoro na ladji?  Burja narašča.  Iz naših gostij se ne vrneš nocoj na Reko, ne skriješ na Krk.  Burja bo pihala osem dni, šibko bitje na ladji bo umiralo od strahu.  Pošlji po deklico, da bo naše veselje popolno.“ Tako govoreč vrže Juriša mokro bundo raz rame, vtakne roki za pas in stoji izzivaje pred Benečani.  Admiral se premaguje s težavo.  Naskočil bi s svojimi vojaki — pa neenaka bi bila borba in ukaza signorije ne sme prestopiti.  Foscariju pa dopadejo silno brkati, odločni obrazi Uskokov, ponosen nastop Jurišev, njega skrb za tujo deklico.  Saj bo Cecilije res strah, če se ne vrnejo hitro.  In če ne morejo nocoj na Reko — morajo na Krk.  Cecilija ne bo v burni noči na Dogaressi, njena hišna Jela je že tako bolna in prosi, da bi prenočili na Krku, kjer je ona doma. „Daj no,“ prigovarja Foscari svaku, „pusti vojake pred vratmi in odpraviva se hitro — vihar narašča, zares ...“  „Ne.  Brez spremstva in straže ne gre beneški admiral k avstrijskemu stotniku,“ odgovori Venier in da vojakom znamenje, da korakajo ...  Prostor!  Sicer začnem streljati s topovi z galej ...“  Vojaki narede korak — napetih pušk cevi jim mole nasproti.  Juriša se ne umakne s praga; mirno pravi:  „Imamo tudi mi smodnika, milostni gospod.  Spremstva hočeš?  Dosti nas je tu.  Straže ne potrebuješ.  Stopi mirno v naše mesto.  Ne boj se prevare.  Trdna je uskoška vera.  Pod mojo streho bodi drag gost — a da te dobim na morju — ogni se me!“