„Finis finalis!  Konec konca!“ je v prvonadstropni sobi Blagajevega gradu vzdihnil debeli čokati vitez Ahac Doljanski bolj sam zase, ko je pogledal z rjavimi, malo kalnimi očmi v izpraznjeno pisano majoliko.  Nevoljno je pomajal veliko glavo, ki je skoro brez vratu tičala med orjaškima ramama, in se pomaknil na svoji klopi bliže k osemletni zlatolasi deklici, ki je z gosjim peresom počasi in skrbljivo pisala dolge črke na pergamen.  Možu je bilo okoli trideset let; izredna debelost pa ga je kazala mnogo starejšega.  Dolgi črni lasje so mu viseli na tilnik in rame, le nad čelom so bili pristriženi.  Ob vsakem pokretu so mu mahali od obeh strani v napeta široka lica.  Pod nekoliko preveč obokanim čelom so mu silile temne obrvi poševno navzgor, pod zafrknjenim debelim nosom pa so mu štrleli nenavadno močni brki kakor dvoje sulic vodoravno na desno in levo.  Brado si je delil v dva repka.  Ohlapni rokavni razpori so kazali rdečkasto spodnjo obleko.  Ob pasu, na jekleni verižici, mu je viselo benečansko bodalo z dvema rubinoma na fino izdelanem srebrnem ročaju.  Zeleni baret z dolgim pavjim peresom je bil dejal na mizo.  „Dosti bodi za danes, Alijana!“ je dejal marljivo pišočemu dekletcu in se okrenil k mladi gospe, ki je sedela njemu nasproti in vezla zlate niti v svileno denarnico. „Vidiš, ljuba sestra, ura je potekla.“  Iztegnil je kratke, žilave roke in obrnil uro v okusno izrezljanem okviru, da se je nanovo začel vsipavati pesek iz gorenje polovice v spodnjo.  Grofinja Mila Blagajeva je za trenutek pogledala brata in zopet tiho nadaljevala svoje delo.  Sanjave modre oči so se primilile človeku o prvem pogledu.  Na njenem izredno lepem obrazu se je izražal plemenit, resen ponos, zaeno pa krotka ljubeznivost.  Čista slovanska kri se je pretakala po njenih žilah; njen oče je bil Slovenec, njena mati pa Hrvatica.  Pogostoma se je ozirala po svoji edinici.  Mala Alijana je bila svoji materi jako podobna zlasti v očeh in njih okolici, na krasno oblikanem čelu in ob sencih.  Bujni rumeni lasje so malone pokrivali nežna pleča in se svetili v jutranji svetlobi kakor zlati vali.  Mati in hči sta bili oblečeni v moder baršun.  Grofinji Mili se je na zlatem prstanu leve roke živo iskril krasen diamant.  Komtesi Alijani pa je visela okoli vratu zlata verižica z ličnim majhnim križem; vanj je bil nasredi vdelan osmerooglat smaragd.  „Prosim, ujček, le še eno vrsto!“ se je oglasila Alijana.  Vitez Ahac je milostivo uslišal prošnjo svoje nečakinje.  „Le pridno piši!  Potem morava ponavljati zemljepis in računanje.  Lej, kmalu bi bila pozabila!  Za nagrado ti povem potlej lepo zgodbico!“  „Zgodbico?“ je vzkliknila Alijana.  Veseli nasmeh prijetnega pričakovanja, nasmeh še napol nezavedne, srečno sanjajoče mladosti ji je igral na ozkih rdečih ustnah.  „Ta presneta soparica!“ je tožil vitez Ahac in leno pogledal po stenah, koder so bili naslikani prizori iz svetega pisma in viteških bojnih iger. „Leto 1462. bodo morali prištevati najbolj vročim!  Ta vročina!  Saj se je komaj začel junij!  Kaj bo šele v pasjih dneh!“  „Majolika, majolika!“ se je nasmehnila grofica Blagajeva trpečemu bratu. „V tej sobi je vendar dosti hladno?  Zakaj pa piješ toliko?  Vedno si žejen!“  „Res je, ljuba sestra: moja žeja je neumrjoča!“ je zazehal vitez Ahac in prestavil svoje noge pod mizo, da so zažvenketale ostroge. „Nulla dies sine maiolica!  To se pravi po domače: Bog ne daj, da bi ga kdaj pozabil lukati!“  „Zakaj pa prebijem jaz brez vina?“  „To je tudi meni huda uganka!“ ji je odvrnil brat Ahac in se malomarno igral z verižico svojega bodala. „Čudne ste hčere Evine: Prav dobro veste vse, da ste slabotne — in vendar se nočete krepčati!  Početkoma se je res treba malo siliti, potem pa se polagoma pokaže zdrava, stanovitna žeja.  Težak je vsak začetek; izprva je treba mnogo resne, krepke volje.  Brez krepke volje ni nič, ljuba moja!  Kar se tiče mene — je bila moja volja zmerom trdna, kakor ... recimo ... kakor zidovje blagajskega gradu, tam kjer je najdebelejše.“  „Ahac!“  „Čakaj no malo!“ ji je naglo segel v besedo. „Pomisli tudi, da živimo v nevarnih časih.  Kakor kažejo planeti, pride Turek —“  „Oh, to prerokuješ že deset let, pa ga le ni, hvala Bogu!“  „Ljuba Mila, zdaj pride vsak čas,“ je odločno poudarjal vitez Ahac. „Kar čudno se mi zdi, da ga ni bilo že lani.  Treba se je pripravljati.  Treba se je krepčati.  Jaz se vestno pripravljam in krepčam vsak dan.  Krepke volje imam dovolj za dvoje in troje drugih, ali vina je žalibog premalo, vina!“  Grofinja se je ozlovoljena obrnila k polu odprtemu oblokanemu oknu in gledala vunkaj v sijajno junijsko jutro.  Daleč naokoli so se v svečanoresni tihoti širili gozdi, tukaj mračni, tam zlato-zeleni; le malo prostora je ostajalo njivam in lesenim bajtam skromne vasice.  Na obzorju je temnelo hrvaško hribovje in se polagoma gubilo v komaj vidno belo odimljeno modrino.  V jarkem solncu je bleščal izza rakitovja ovinek srebrnopene Kolpe.  Visoko nad reko je plul velik jastreb z mirno razprostrtimi krili, ki so le poredkoma zamahnila in se zasvetila v solnčnih žarkih; počasi se je obračal v širokih krogih, zavil proti jugu čez vodo in odplul, vedno manjši in manjši, proti gorovju.  Na cesti se je dvigala meglica belosivega prahu; krepak možak je gnal težko otovorjenega konja proti Metliki.  V bližnjem vinogradu so kosi vneto hvalili lepo vreme in v mrakotnem smrečju je kukala kukavica.  Včasi je zasapljala od Kolpe sapica in donašala krepke čiste dišave lesovja, nežno blagovonje vrtnic in jazminovega cvetja v sobo.  Prijetno hladno je bilo tukaj za debelimi zidovi nad grajskim vrtom.  „Sem že napisala,“ je rekla Alijana in dvignila glavico.  Ujec Ahac je vzel rokopis mlade učenjakinje in ga pregledoval z važnim obrazom.  „Valde bene!  Jako dobro!“ je hvalil svojo učenko. „Si že pridna.  Če ostaneš zmerom taka, te nauči tvoj ujec tudi latinski, italijanski in francoski.“  Alijana je lahno zardela in povesila oči.  „Rajša bi poslušala lepe basni in bajke,“ si je mislila, igraje se z gosjim peresom.  „Zdaj pa preidiva k zemljepisu.  Povej nam, koliko je delov zemlje?“  „Delov zemlje je troje.“  „Kako jim je ime?“  „Ime jim je Evropa, Azija in Afrika.“  „Optime, jako dobro!  Zdaj mi pa lepo štej do deset, kakor sem te bil naučil včeraj!  Pusti pero!“  Dekletce je odložilo pero in odgovarjalo popolnoma resno:  „Ena, dve, tri —  pridno ga pij!  Štiri, pet —  polna je klet.  Šest, sedem, osem, devet, deset —  Bog naju živi še par sto let!“  „Kaj pa je to?“ se je zavzela grofinja in grajalno motrila viteza Ahaca. „Pomeniva se pozneje, sama!“  Brat pa se je delal, kakor da je ni bil slišal, in velel mali nečakinji: „Imenitno si se odrezala, Alijanica!  Jako si nadarjena, čisto kakor tvoj ujec Ahac.  Le škoda, ker nisi fant, da bi mu bila bolj podobna!“  „Ujček, prosim, zdaj mi pa povej zgodbo, kakor si obljubil!  Pa dolgo, prosim, prav dolgo!“  „Takoj.  Poslušaj, kako sta se prepirala petelin pa zajec in kako so se vojskovale živali!“  Alijana je uprla radovedne oči v ujca Ahaca, on pa se je gromko odkašljal in jel pripovedovati:  „Na dvorišču moško hodi močan in ponosen petelin okoli svojih kokoši.  Ker je lepo vreme, je petelin židane volje.  Zamahne s perutnicami in zapoje na glas: „Mi smo mi!  Kikiriki!“  Izza plota pa čemerikavo pogleda poljski zajec.  Ni mu prav, da se tako postavlja naduti kokot.  Nejevoljno pomiga z dolgimi ušesi, pomoli glavo skozi vrzel med količi ter začne grdo oponašati petelinje petje.  To pa hudo užali petelina, zlasti zato, ker se vse kure spogledujejo nad nesramnim zabavljačem.  Mož nagle jeze neutegoma poleti na ograjo in zakokota ves razjarjen: „Zakaj se mi spakuješ, šalobarda prismojena?“  Zajec ga zaničljivo premeri od grebena do krempljev in mu odgovori porogljivo: „Zato, možiček, ker si tako visok pa ošaben!  Kaj bi se neki tako presneto šopiril v svojih petelinčkovih hlačah!  Koliko te pa je pravzaprav?  Saj nimaš niti vseh udov, pokveka, ki hodiš le po dveh!  Ti si samo reven rob hudobnega človeka — jaz sem pa svoj gospod!  Mi zajci, mi smo svoboden narod, hvala Bogu!  Mi smo mi!  Ti vedno čepiš doma, jaz pa sem videl in izkusil že nekaj sveta in ga bom še, ako Bog da in sreča junaška!  Da te le sram ni, sram!  Ves ljubi božji dan goniš venomer eno, leta in leta venomer eno brez konca in kraja.  Ali si v svojih kurjih možgančkih res ne moreš izmisliti kaj novega in lepega?  Kdor ima količkaj zdravega okusa, vsak je že sit tvojega kričavega pustega ponavljanja.  Prejkone pa meniš celo, da si tak umetnik kakor slavec?  Zakaj sam vase si zaljubljen in domišljav kakor vsak šušmar in mojster-skaza.  Kaj bi bil zatorej tako strašno prevzeten, ti ubogi kljun!  Obžalujem tebe in vso žlahto pa tudi vse one, ki te morajo poslušati!“  Zasramovani petelin se ves trese od same togote tako, da izprva niti ne more odpreti kljuna.  Toliko, da ne pade s plotu.  Pisano gleda zajca in naposled krikne na vso sapo: „Da bi te kokla brcnila!  Kaj klobasaš!  Menda se ti meša?  Mene naj bo sram, mene?  Sram bi me bilo pač, ako bi imel tako zanikaren repek kakor ti!  Kajpada ne moreš prav ceniti mojega petja, ker imaš kosmata ušesa!  Tepec!  Butec!  Bedak!“  „Počasi, očka!“ mu odvrne jezični zajec porogljivo. „Mar je to vsa tvoja modrost?  Kakor slišimo, znaš le psovati.  Jako, jako si smešen v svoji jezici!  Zmeraj nosiš gole kremplje in ne veš, kaj so rokavice in olika!  Res, prav smiliš se mi.  Obžalovati te moram iz vsega srca!“  Te posmehljive besede še huje razkačijo petelina.  Grozno se zadere nad izzivačem: „Čakaj me no, čakaj, dolgouhec blebetavi!  Bomo precej videli, če si za kaj!“  In že se zakadi v zabavljača, ga kavsa z močnim kljunom in bije s perutmi, da leti dlaka na vse strani.  Slaba prede rahločutnemu zajcu.  Ne brani se dolgo; okljuvan, obunkan in obupan jo popiha po poljanah.  Zmagovalec ga preganja še daleč in ga zbada: „Strahopetec!  Bog daj, da bi te požrla lisica!  Stoj, počakaj!  Kam se ti tako mudi?  Bojazljivec si ti pa ves tvoj potepuški rod in tudi vsa svojat, ki hodi po štirih!  Le mi ptiči veljamo nekaj, mi, ki ne lazimo po prahu, kakor vi pritlikavci, ampak letamo tudi po čistem zraku!  Mi smo mi!  Kikiriki!“  Za silo obvezan prišanta zajec ves pobit domov.  Takoj povabi vse svoje štirinožne sorodnike, prijatelje in znance ter jim zatoži napihnjenega petelina.  Dolgo zborujejo in se posvetujejo, kaj bi.  Naposled sklenejo soglasno, da vkratkem napovedo perutnini vojsko zaradi žaljenja časti.  Nemudoma pošljejo poslance prosit presvetlega kralja Medveda, naj jim blagovoli vojvodovati zoper sovražno perjad.  Medved jim zagodrnja na postelji: „Ne morem.  Prehlajen sem.  Nadleguje me hud nahod.  Noč in dan mi kuhajo kamilice.  Srečno pot!“  Poslanci se priklonijo in odhite k velesijajnemu princu Žebcu.  On jim leno zarezgeta: „Ne maram.  Truden sem.  Ne ljubi se mi.  Bog vas obvari!“  Pridejo k imenitnemu baronu Biku.  Baron Bik jih pogleda prav debelo in zarjove: „Častilakomnost je velik greh.  Bog daj norcem pamet!  Ste že opravili — le poberite se!“  „Bik je pa res hudo zarobljen in neumen tudi, najsi bo trikrat baron!“ pravijo poparjeni poslanci in jo mahnejo k slavnemu vitezu Volku.  Pridejo, potrkajo.  Odpre jim gospa Volkulja.  Povedo ji, kaj bi radi.  Gospa Volkulja jim zatuli: „Mojega moža ni doma.  Bogve, kdaj se vrne domov, klativitez.  Povabljen je na koline, na klobase!  Adijo, gospoda!“  Že se boje poslanci, da ne bo nič.  V tem sitnem trenotku pa se oglasi navihani gospod Lisjak in jim svetuje: „Pojdimo še k veleblagorodnemu in velečastitemu baronu Oslu!  Že njegovi preslavni pradedci so bili vsi v najvišjih službah.  Naš baron Osel je zdaj največji osel, kolikor tudi je na širnem svetu velikanskih oslov.  Rigati zna tako izvirno in bistroumno, da ga razumejo najbolj pretkani učenjaki komaj za silo.  Veleučen je, moder in boder ko koder!  Naš baron Osel je galanten in jako preudaren baron, ki se ne prenagli nikoli.  Njegovo oslovsko potrpežljivost in dostojanstveno počasnost občuduje in hvali ves omikani svet.  Baron Osel ne zine nikdar nič smešnega — navdušuje se le za resne oslarije.  Ta Salomon v oslovski koži je vzvišen vzor in veličasten zgled vsem starim oslom pa tudi vsem mladim osletom.  Njega volimo, njega!“  „Saj res!“ kimajo poslanci in se požurijo k odličnemu dostojanstveniku ter mu ponudijo vojskovodstvo.  Baron Osel jih sprejme prav prijazno, se popraska z levo zadnjo nogo zamišljeno za ušesi pa zariga: „I-a!  I-a!  Veseli me, da ... i-a, i-a ... da zaupate moji bistroumnosti in zdravi oslovski pameti!  Že od mladih nog hodim po vseh štirih na poti čednosti in kreposti.  Devet let, devet mesecev pa devet dni sem bil na dvoru prvi oslovski svetnik, predsednik vojnemu svetu, sploh glavna podpora prestola, ponos in nada domovine, biser in dika države.  Ob vsaki večji oslariji sem igral prvo vlogo!  Prav povsodi v mili naši očetnjavi vidite bogate ... i-a ... sadove in plodove mojega koristnega riganja, i-a!  Čestitam vam iz vsega srca, da ste si izbrali mene za vojskovodjo.  Izlepa si ne bi bili mogli izvoliti boljšega strokovnjaka.  O — kakšna sreča: izbrali ste si pravega osla!  I-a!“  Tako se hvali baron Osel in se kuje sam sebe v zvezde, se poveličuje in se šteje za prvega osla, zakaj to je stara navada in tudi stara oslovska pravica vseh pravih oslov.  Nato jih vpraša: „Koliko mi pa plačate?“  Odgovore mu: „Ako ne zmagamo, ne dobiš ničesar.  Ako pa zmagamo, ti damo lepo krono in krasen zmagalski venec od sa mega osata!“  „I-a, velja!“ pokima vojskovodja.  Še tisti dan napovedo perutnini vojsko s pismom, koder stoji rdeče na belem: Bahavi kljunonosci!  Ne moremo vam povedati, kako nazarensko zaničujemo vas, zanikamo drhal.  Vkratkem boste tepeni kakor slama.  Pridite danes teden zjutraj na Veliko livado pri Zlati gori, ako imate kaj korajže, uboge pokveke!  V imenu vseh užaljenih štirinožcev vam to poroča baron Osel, veliki general.  Hrabri ptiči si izbero velemožnega barona Pava za glavnega maršala.  Nato pa precej odgovore sovražniku, da se pridejo bojevat na Veliko livado in da se ne boje nobene kosmate krevlje.  Na obeh straneh se jamejo marljivo pripravljati na odločilno bitev.  Zviti Lisjak pa naglo nakupi za armado živeža prav dober kup, ga prodaja generalu Oslu po najvišji ceni in goljufa, kar se da.  Določeni dan zbere general Osel svojo vojsko na vse zgodaj na Veliki livadi.  Med njegovimi vojaki je največ zajcev.  Najmočnejši med njimi nosijo krvavordeče prapore.  Večjim oddelkom ukazujejo skoraj sami stari osli in mulci, ki so bolj ali manj v rodu vrhovnemu poveljniku.  Manjšim krdelom zapovedujejo večinoma zarobljeni mesarski psi, tuintam pa tudi debeli glupooki mopsi ali starokopitni kozli, sivi veterani.  Ovni, mački, zajci, ježi in drugi nosijo v potu svojega obraza kamenje in gramoz v bisagah, jazbeci in polhi pa malhe, polne ovsa in prosa.  Da ne bi zavili ptiči po varni veliki cesti proti bojišču, morajo polhi in jazbeci po nasvetu premetenega Lisjaka sipati zrnje za vabo po manjši stranski cesti, ki drži v ozko dolino, omejeno od navpičnega skalovja.  Potem se skrijejo k drugim vojščakom nad strmi nami.  Ondukaj nagromadijo na obeh straneh kamenja in prodovine za napad in zagrade izhod iz doline z mrežami.  Kmalu priprhutajo generalovi ogleduhi netopirji in javijo: „ Sovražnik se bliža.  Vodi ga nadmaršal Pav.  Ošabno vzdiga noge in od same nečimurnosti ne ve, kam bi pogledal.  Okoli vratu ima srebrno verižico z zlatim ključkom.  Ta ključek odpre skalnata vrata Zlate gore, koder hrani sovražnik neizmerno bogate zaklade.  Za Pavom korakajo v dolgi dolgi vrsti petelini, jerebi, prepelici, racmani, purani, gosaki.  Gorje nam!  Toliko jih je kakor listja in trave!“  Strah prevzame Oslovo vojsko; nekateri kozli že brbljajo kozje molitvice.  Komaj, komaj jih zopet ohrabri Lisjak.  Medpotoma zapazijo požrešni ptiči zrna, hite zobati in zablodijo v past.  Ko so vsi v dolini, jim zagradi sovražnik tudi vhod.  In tedaj zariga general Osel po nasvetu lokavega Lisjaka: „Ujeti ste!  Udajte se!  Odložite orožje in zastave!  Nadmaršal Pav pa nam daj svoj ključ za vrata Zlate gore!  Ako ne, vas pa vse ubijemo in zasujemo s kamenjem.  I-a!“  Obupani ptiči izpolnijo vse pogoje in se poizgube skozi zopet odprti vhod ponižno domov.  Zmagovalci pa hite k Zlati gori, odpro zakladnico in si nabašejo vse malhe in bisage s cekini in dragulji.  Najlepše si vzame Lisjak.  Vsi ukajo in vriskajo veselo: „Vivat generalissimus!  Živio general Osel!“ In izroče mu zlato krono, bogato okrašeno z biseri in diamanti ter mu poklonijo venec od samega osata.  Ves ginjen ga poje srečni general vpričo vse armade.  Ako uboga navihanega svetovalca, utegne zmagati vsak vojskovodja, in najsi je največji osel.“  Alijana se skoraj ves čas ni ganila in je poslušala prav pozorno, da ji ne bi ušla nobena besedica.  Ujec je znal pripovedovati izborno.  Zdaj je govoril na glas, zdaj je šepetal skrivnostno; zdaj mu je hitela govorica gladko in naglo kakor razposajen potok, zdaj zopet tekla važno počasi, kakor mogočna reka.  Vsa zamaknjena je zrla nečakinja s svojimi radovednimi modrimi očmi v ujca.  Mnogokrat so se ji veselo zaokrožila nežna usteca in pokazala bele zobke, ki so blesteli kakor biseri izza rdečega baršuna.  Zlasti se je smejala vitezu Ahacu, kadar je oponašal živalske glasove.  Pa tudi grofinjo Milo je večkrat prevladal smeh, dasi je bila huda na brata.  Skušala je sicer, da bi gledala prav resno na vezenje ali skozi okno, toda marsikrat je morala skrivati nepremagljivi smeh za svojim svilenim robcem.  „No, ali je bila lepa?“ je vprašal vitez Ahac malo nečakinjo.  „Lepa.  Lepo prosim, povej no še eno!“  „Kaj še!  Ali ni bila ta dovolj dolga?  Zdaj bodi konec konca, finis finalis!“  Grofinja je pozvonila s srebrnim zvoncem.  Iz sosednje sobe je prihitel dvanajstleten paže v modro-beli kamižoli in ozkih hlačah, prepasan z rdečim jermenom.  Dolgi temni kodri so mu padali na rame.  Po mehkem okroglem licu je bil bolj podoben deklici nego dečku.  Toda hoja in kretnje, poredne oči in ozki kolki so bili prav fantovski.  Stopil je pred grofinjo in molče upognil koleno.  „Otokar, pokliči Jerico!“ mu je velela mlada gospa.  Paže se je priklonil in odhitel.  Vkratkem je vstopila Alijanina varuhinja Jerica, velebujno mlado dekle z jako rdečim zalim obrazom.  „Alijana, pojdi zdaj z Jerico, da ti umije prstke, umazane od črnila!“ je rekla grofinja in z materino nežnočutnostjo pogledala mlado komteso.  „Aha, moja preljuba sestra bi bila rada sama z mano, da bi me laglje oštela!“ je ugibal vitez Ahac in z negotovim pogledom motril stare slike na zidu in temnordečo harfo, okrašeno z zlatimi arabeskami in naslonjeno pri drugem oknu ob visoki omari. „Treba jo bo zmotiti in odvrniti od njenih misli.“  „Ljuba Mila,“ je dejal medeno, „danes je imeniten dan: danes začnem pisati kroniko!“  „Ah — to obetaš ne vem že koliko let, pa ni nikdar nič.“  „Zdaj pa bo nekaj, danes.  Vse je pripravljeno.  Danes, prvega junija leta 1462. po Gospodovem rojstvu začne pisati vitez Ahac — o, servus humillimus, najponižnejši sluga, dragi svak!“  Vstopil je bil grof Majnard Blagaj.  Dolgi vranji lasje so mu obrobljali temnopolti krepkovoljni obraz, ki so ga oživljale nemirne ostre oči.  V pogledu in postavi sta se kazala ponos in premoč moža, ki je vajen ukazovanja.  Okoli vratu mu je visela zlata verižica s srebrno piščalko, ki se je svetila na rjavobaršunasti, spredaj odpeti suknji.  Ob strani mu je nihalo široko kratko bodalo z zlatim, umetno izrezljanim ročajem.  Na kljunastih čevljih so se vrtele srebrne ostroge z velikimi konicami na kolescih.  „Kje je Alijana?“ je vprašal soprogo, ko je bil prijazno odzdravil svaku.  „Vrne se takoj z Jerico,“ je odgovorila grofinja.  Vtem se je debeli vitez Ahac počasi skobacal izza mize.  Njegove kratke noge so bile krive in ta raznožnost se je še bolj poznala v ozkih hlačah.  Gorenji život mu je bil neprimerno jačji.  Grofu Majnardu je segal vitez Ahac komaj do vratu.  Z veselim nasmehom je podal svojemu svaku roko, poklonil se pa ni skoraj nič, ker ga je oviral prebujni trebuh.  „Dragi moj, devetega junija bo god mojega očeta Felicijana,“ mu je dejal grof.  „Saj res!  Živio grof Felicijan Blagaj!“  „Povabiti hočemo nekaj gostov.“  „Bene.  Živeli gosti!“  „Nekaterim sem pisal že sam.  Druge povabi pa ti v mojem imenu, ljubi Ahac!“  „Z največjim veseljem.“  Prišel je paže Otokar in javil, da je obed že pripravljen.  „Po kosilu, dragi Ahac, se pomeniva dalje.“  Paže je odprl vrata.  Ko sta bila vitez in paže sama, je zaprl Ahac duri in zgrabil dečka za lase, da mu ni mogel uiti.  „Otokar, ako mi še kdaj vode naliješ v malvazijo, ti primažem tako, da boš razločno videl več nego devetsto devetindevetdeset kometov!  Aii nimaš nobene vesti, da se drzneš tako grdo kvariti žlahtno vino, ti spak?  Kaznujem te gotovo, ako se ne poboljšaš!  Vrhutega te pa še zatožim tvojemu stricu, baronu Erazmu Gradnikarju.  Apage sine gloria — izgubi se brez slave!“  Obednica je bila poleg orožarnice največja soba v gradu.  Precej visoke stene so krasile pisane preproge z vtkanimi podobami in tri jako velike slike: Apolon z muzami, Jezus v templju in prizor iz viteške bojne igre.  Nad obema vratoma sta se lesketala svilen in zlatovezen grb grofov Ursini-Blagajevih z medvedom in levom ter bisernobelo-modro-rdeči grb kranjskih stanov: višnjev orel z vojvodskim klobukom.  V dolgi vrsti so viseli otemneli, skoraj očrneli portreti pradedov, grofov in grofinj, v čudnih oblekah in frizurah.  Tukaj osuplo, naivno, tam osorno, preteče, so gledale oči iz davno minulih stoletij v novo, tujo dobo.  Raz bogato pozlačeni strop je viselo petero bronastih lestencev.  Ob stenah so stale široke mize in klopi, na levi pri vratih pa težka kredenca s krožniki, posodami in obedno pripravo.  V gorenjem koncu je bila pogrnjena posebna obiteljska miza.  Beli prt, ob ogalih in med njimi večkrat naguban, je segal malone do tal.  Med obedom je govoril vitez Ahac Doljanski početkoma le malo.  Držal se je tako modro, kakor da premišljuje najbolj zavozlano vprašanje viharnega petnajstega stoletja.  Stoloval je na dolenjem koncu mize, nasproti starega grofa Felicijana Blagaja, ki je sedel na gorenjem kraju med sinom Majnardom in sneho Milo.  Skoraj sedemdesetletni gospod z izredno močnimi belimi obrvmi je bil še zmerom čil in krepak.  Lahno zardela lica so obrobljali kodrasti sivi lasje; svetla srebrnobela brada mu je deloma pokrivala široke prsi.  Njegovo obličje ni kazalo več nekdanje stroge, svoje volje velmoža, ni kazalo več odločne moči rojenega gospodarja; pozna leta so mu oblažila odporne poteze in milile oči.  Na čelu ob levem sencu je rdela dolga brazgotina zaceljene rane.  Dolga črnobaršunasta suknja z visečimi širokimi rokavi mu je bila opasana z rdečim svilnatim pasom, ki je na njem bleščala lična zlata zapona.  Ob njega nogah je prežal hrt Jupiter na ostanke.  Poleg grofinje Mile je obedovala mala komtesa Alijana.  V levi roki je nežno pestovala lepo napravljeno novo punčko s trpežno leseno glavico in včasi preko mize spoštljivo pogledala molčljivega starega duhovnika grajskega.  Juraj pop Draganovič, doma iz sosednje Hrvaške je bil skromen droban možek, dobrih deset let mlajši od grofa Felicijana Blagaja.  Vitez Ahac je sosedoval obema drugaricama grofinje Mile.  Njemu na desni se je šopirila dolgovratna baronesa Virida Oberburgova.  Srečno je bila učakala že petdeset predpustov.  Že so ji siveli lasje; že so se pokazovale tukaj in tamkaj izdajalske gube in gubice; že so ji izpadli nekateri zobje — toda žoltopolta suhljata samka se je štela še vedno med nadobudne mladenke: še vedno je pričakovala viteza-odrešenika.  Njen ozebli nos je bil izvirno dolg in na spodnjem kraju izvirno rdeč, kakor bi ga bilo sram, da je tak silen korenjak.  Ponosno so se dvigale velebujne prsi proti vratu; ali ustvaril jih ni bil ljubi Bog, marveč umetniška roka baronese Viride Oberburgove.  Sama si je sešila dve debeli žogi od beneške svile in si ji previdno pripela pod obleko, da ne bi bila katera morebiti že opoldne kje drugod kakor zjutraj.  V laseh, pobarvanih z orehovim oljem, se je svetil zlat šapelj.  Pred ušesi jih je spletala na vsaki strani v dvoje pokoncu štrlečih klobasic, zadaj pa v kito.  Gospodu vitezu na levi se je bila usidrala dvajsetletna velika pa debela gospodična Genovefa plemenita Mačerolova.  Njej ni bilo treba nobenih upodabljajočih umetnosti.  Vsi njeni monumentalni čari so bili popolnoma pristni.  Srečna brezmiselnost, blažena maloumnost se je smehljala z njenega okroglega obraza.  Nobena zdravju zoprna duhovitost, nobeno škodljivo premišljevanje ni kalilo miru te nepokvarjene, skoraj animalske naravi.  Dočim je priletna baronesa Virida oprezno tiščala ustne skupaj, so bila Genovefina usta malone ves dan lahkomiselno odprta in kazala zlasti gorenje zobe, bele, velike, močne.  Njena glava je bila pravtako ljubka, nedolžna in prazna, kakor bele zvončice v njenih rjavih laseh.  Za grofom Felicijanom je dremal drugi paže Udalrik, debele Genovefe debeli nečak.  Bledolični fant je bil zmerom zaspan in zaradi tega užival odlični priimek Polh.  Za širokim vitezom Ahacem pa je stal poredni paže Otokar.  Bistro je gledal naokoli, donašal in nalival, nalašč potrkaval s krožniki ter čakal ugodne prilike, da bi ponagajal vitezu Ahacu ali pa vsaj zaspanetu Polhu.  Po vsej sobi je močno dišalo po muškatovih orehih, žrebicah, po rožmarinu, majeronu, cimetu in drugih takih dišavah.  „Jajčja juha je bila izborna,“ je izpregovoril vitez Ahac in se takoj obrnil h gospodični Genovefi. „Hm — žlahtna gospodična Mačerolova, dovolite dobrotljivo svojemu vdanemu častilcu in zamaknjenemu sužnju, da vas vpraša z veselim spoštovanjem: kako ste kaj spančkali, dušica draga?“  „Oh, kdaj sem že vstala, gospod vitez!  Bila sem že ob šestih v grajski kapeli pri maši.“  „Jaz tudi!“ se je naglo pohvalila baronesa Virida, dasi se vitez Ahac ni menil skoraj nič zanjo.  „Že ob šestih?“ se je začudil bujni Genovefi. „Kdo bi si mislil, da ste tako pridni in pobožni, dušica srebrna!  Jaz sem spal davi do devetih.  Sanjalo se mi je pa nekaj res čudnega in lepega!“  „Kaj pa, gospod vitez?“ je radovedno vprašala srebrna Genovefa.  „Zdelo se mi je, da sva se srečala in izprehajala midva na grajskem vrtu,“ se je lagal vitez Ahac dokaj gladko. „Držala sva se prav modro in se pogovarjala čisto pametno, zdajci pa —“  „Pazimo, zdaj pride nekaj strašnega!“ je ušlo baronesi Viridi Oberburgovi. „Ah ...“  „Naenkrat pa popade plemenita gospodična Mačerolova svojega jako vernega in jako zamaknjenega sužnja tam pod lepim brestom za roke!“ je nadaljeval vitez Ahac tise. „In privije ga k sebi, kolikor tudi se je brani on, reva neumna —“  „Ah, bežite no kam!“ je šepetala Genovefa in si pokrila obraz, z rokama pa radoznalo gledala skozi prste.  „In žlahtna gospodična pritisne vitezu plamteč poljub na usta, potem pa še enega, pa še enega, pa še —“  „Nehajte no, lepo vas prosim!“ je dejala sramežljiva Genovefa. „Kako se vam more sanjati kaj tako ... kako bi le rekla? — kaj tako prismojenega!“  „Ne morem pomagati.  Tako je bilo, pa nič drugače ne, dušica zlata!  Jezi me še zdaj, da sem se vas branil.  Kar sram me je, da sem se obnašal tako zarobljeno.  Kadar se mi bo sanjalo spet kaj takega, vam ne bom delal nobenih sitnosti, dušica božja!  Poljubim vas na vaše ustne, tako lepo rdeče kakor redkvica pa tako prijetno dehteče ko jagode.“  „Kaj pa se menita vidva tam doli?“ je vprašal grof Felicijan.  „O redkvici pa o jagodah,“ je odgovoril vitez Ahac, namežiknil plemeniti gospodični Mačerolovi in se okrepčal iz majolike.  „Gospod vitez Doljanski pripoveduje svoje davišnje sanje,“ ga je zatožila zavidljiva baronesa Virida.  „Povejte jih še meni, pa na glas, prosim!“ je velel stari grof. „Zanimajo me sanje.“  „Z največjim veseljem, gospod grof!“ je odvrnil vitez Ahac radostno.  „Nikarte!“ ga je prosila gospodična Genovefa, dočim se je natihem veselila nevoščljiva baronesa Virida.  „Sanjalo se mi je, da so Turki oblegali náš grad!“ se je jel lagati vitez Ahac glasneje. „Sam sultan Mohamed Drugi je bil zvedel o čudoviti lepoti naše baronese Viride Oberburgove in se zaljubil vanjo kar oddaleč.  Po vsej sili jo je hotel za ženo.  Po poslancih ji je obetal vse najbolje in ji ponujal devetero velblodov, težko otovorjenih z zlatnino, biserjem in dragulji.  Vse zastonj: baronesa ga ni marala in se ni prikazala izza nobenega ogala.  Zato so nas oblegali Turki.  Bilo jih je vse polno, turban do turbana, kakor bi jih nasejal.  Predla nam je prebito slaba.  Jedli smo že hrastovo skorjo.  Naposled nam je pošlo tudi vino, vino!  Sem pa šel k svojeglavni baronesi in zastokal: Usmilite se nas in uslišite zaljubljenega koprnuha!  Saj je vzela Mara, sestra celjske grofinje Katarine tudi Turka, sultana Murada Drugega. — Te besede so omečile našo lepotico.  Pa bodi v imenu božjem, je rekla, hitela k oknu in prijazno pomigala sultanu.  Komaj pa so jo Turki zagledali, že so obrnili konje in tako dirjali proti Kolpi nazaj, da so se kovale iskre in jim užgale hlače.  V reki so sicer pogasili tlečo obleko, vendar so bili vsi hudo osmojeni.  Najbolj pa se je opekel sultan sam.  Sila močna je bila poljska princesinja Cimburga, pozneje druga soproga Ernesta Železnega, očeta našega cesarja Friderika; trla je orehe med prsti ter zabijala žeblje v zid brez kladiva, kar z golo roko.  Ali mnogo jačja je naša baronesa Virida, ki je zapodila s samim migljajem vso turško vojsko v beg.  Vivat Viridis!“  Vsi so se smejali, le baronesa se je po sili držala modro, skrivala zobe in povešala oči na svoje takoimenovane prsi.  Pažeta sta prinesla na mizo kuretine in srnine, pečene na ražnju.  Vitez Ahac je vstal, prestavil veliki stekleni in srebrni solnjak in vzel dvorogljate vilice pa oster razrezalnik.  Spretno in naglo je razrezal pečenko v primerne kose.  „Alijanica, kaj si pa delala dopoldne?“ je vprašal grof Felicijan svojo vnukinjo.  „Danes sem pisala prvikrat na pergamen,“ je odgovorilo dete tiho. „Rajši pišem z zlatim pisalom na voščeno tablico.“  „Ali je bila pridna?“ se je okrenil grof Majnard k vitezu Ahacu.  „Prav pridna.  Pisala sva imenitno črko o, ki je tako lepo okrogla kakor sod.“  „Kaj si bil pa prej tako tiho, ljubi svak?“ je vprašal grof Majnard. „Kaj si pa premišljeval?“  „Vojska bo!“ se je odrezal vitez Ahac modro in važno. „Vojska bo, pa še na dve strani!  Ali se ni pokazala letos repatica?  Dunajčanje se puntajo proti cesarju.  Njegov rodni brat Albreht iznova rije in ruje proti njemu.  Mi se bomo lasali med sabo, Turki pa porabijo ugodno priliko in obiščejo spet naše kraje.“  „Bog nas varuj vojske in vseh hudih časov!“ je vzdihnil duhovnik.  „Jaz pa mislim, da Turka ne bo tako kmalu k nam,“ je dejal grof Majnard. „Bilo bi dvakrat žalostno, ako bi pridivjal letos, ko kaže letina tako lepo.“  „Tako dobre letine pa menda ne bo izlepa več, kakor pred tridesetimi leti,“ je pripomnil grof Felicijan. „Takrat, leta 1432. sem bil v Ljubljani.  Spominjam se še prav dobro, da je bil mernik pšenice po šest, sedem soldov, mernik rži pa po vinarju.  Jajec je bilo dvanajst za en sold.  Tovor najboljšega vipavskega vina, kar ga je mogel nositi konj, je veljal trideset grošev.  To bi bilo kaj za vas, vitez Ahac!“  „Škoda, takrat sem menda komaj dobro izhodil,“ je žalostno zagodel vitez Doljanski. „Pa reci kdo, kar hoče: v starih časih je bilo vse boljše.  Aha, notranji glas mi veleva, da bi še eno majoliko!  Otokar!“  Po pečenki in paštetah so segli drugi po sadju.  Vitez Ahac pa se je previdno ogibal ovočja, da si ne bi pokvaril žeje; pač pa si je privoščil francoskega sira.  „Kdaj pa so bili Turki poslednjikrat na Kranjskem, gospod grof?“ je vprašal vitez Ahac. „Videl sem jih pač v Benetkah, tukaj pa še ne.  Dolgo jih že ni bilo pri nas.“  „Dolgo, dolgo, hvala Bogu!“ je kimal grof Felicijan. „Prvikrat so pridrevili v naše kraje leta 1408.  Takrat sem dovršil komaj petnajsto leto.“  „Rojeni ste potemtakem 1393. leta,“ je izračunil vitez Ahac in spoštljivo pogledal starčka.  „Kako pa je bilo takrat, ko so se po kazali prvi neverniki?“  „O tem ni mnogo pripovedovati,“ je dejal grof Felicijan. „Takrat niso imeli Turki nobenega vladarja.  Po smrti „Bliska“ Bajesida so se njega starejši sinovi dolgo prepirali za prestol.  Begi, poveljniki posameznim četam, niso imeli v onih letih razpora in zmešnjave ne dela ne plače.  Zato se ropali po sosednjih deželah.  Ali kdo bi si bil mislil, da prihrujejo k nam iz take daljave skozi Bosno, skozi Hrvaško!  Bilo je jeseni, meseca oktobra, na svetega Dionizija dan, Naenkrat so bili Turki tukaj!  Kakor vihar!  Kakor vihar!  Napadli so Metliko in Črnomelj, divjali, palili, plenili po okolici.  Posekali so mnogo ljudi, druge so ujeli in prodali v sužnost, menda na Grško ali v Malo Azijo in severno Afriko.  Ali hudo so jo izkupili, ko so pridivjali drugič k nam.“  „Hvala Bogu!“ je vzkliknil vitez Ahac.  „Temu bo zdaj že več nego trideset let,“ je nadaljeval stari grof. „Nad osemtisoč teh divjakov je prihrulo skozi Hrvaško.  Prebrodili so Kolpo.  Kakor napade tolpa krvoločnih volkov prestrašeno čedo ovac, tako so navalili kroti jezdeci nemudoma na zbegane Metličane.  V hiše, v strehe so streljali goreče puščice, ovite z žveplenimi nitmi in ozlicami.  Leseno, slabo utrjeno mestece je kmalu gorelo na vseh koncih in krajih.  Nepripravljeni meščanje se niso mogli dolgo braniti.  Že so bili Turki v mestu.  Plenili so in ropali, poklali Metličane in kmete iz okolice, moške in ženske, staro in mlado, vse, vse.  Daleč naokoli so slišali skriti deželani jok in krik obupanih žrtev.  Turki so pograbili vse, kar so mogli dobiti v naglici, odgnali živino, kar je ni zgorelo.  Paleč in moreč so se bližali Novemu mestu.  Ulrik Šenk Ostroviški, naš tedanji deželni glavar, je takoj sklical kranjske in tudi koroške plemenitaše.  Sklenili smo, da neutegoma planemo na sovražnika.  V malo dneh smo zbrali štiritisoč mož jež in peš: koroških kirasirjev, kranjskih lahkih konjenikov, lokostrelcev in topničarjev.  V treh dneh smo zagledali Turka pred obleganim Novim mestom.  Bojeval sem se proti Benečanom, Ogrom, Husitom, proti celjskim grofom, toda ne prej ne slej nisem videl tako divjega, nečloveškega sovražnika kakor ta dan.  Vnel se je grozovit boj.  Jaz sem jahal takoj v prvi vrsti.  Nikdar ne pozabim trenutka, ko je deželni glavar Ostroviški zagrabil in dvignil našo rdečo zastavo s križanim Kristusom in belo-modro-rdečim kranjskim orlom na drugi strani ter zaklical: „V imenu svetega križa — za mano, junaki!“ Tresla se je zemlja in bobnela od konjskih kopit.  Kakor besni in blazni se zakade Turki proti nam in kriče: „Udri krsta!  Alah il Alah!“ Na holmu grme naši topovi.  V Novem mestu zvone vsi zvonovi.  Posekamo prvo sovražno krdelo.  Ali že trčimo ob drugo, mnogo večjo četo.  V divjem bojnem metežu zagledam pred sabo velikega, grozovito tulečega Turka.  Na njegovi sulici je nabodena krvava glava mladega dekleta z vihrajočimi dolgimi lasmi.  Dvignem meč.  Zdajci se mi spotakne konj ob turški tarči, pade na kolena.  Kriva sablja mi zablisne pred očmi.  Zaskeli me na čelu tukajle.  Vse se zavrti okoli mene.  Ugrezam se v neizmerno temo ...  Zavedel sem se šele po bitki, v našem šatoru.  Povedali so mi tovariši, da so sijajno premagali Turke.  Mnogo so pomagali topovi.  Naši so pobili in posekali nad štiritisoč peklenskih sovražnikov.  Rešili so Novo mesto, vse ujete rojake, ves plen, iznova so zvonili novomeški zvonovi - jaz pa sem se jokal od samega veselja, ako tudi me je zelo pekla moja huda rana.“  Staremu grofu so žarele oči; razigrala se mu je duša ob takih spominih.  Poslušalci so molčali.  Spodaj na dvorišču je kričal pav.  „Kaznovali ste jih prav občutno, da mirujejo že tako dolgo!“ je povzel vitez Ahac.  „Bog daj, da jih ne bi bilo nikdar več v naše kraje!“ je dejal duhovnik tiho. „To bi bila strašna pokora, za naše grehe.“  „Mamica, bojim se!“ je zašepetala komtesa Alijana in se plaho pritisnila h grofinji.  Otroku je šlo na jok.  „Le pomiri se, Alijanica!“ ji je prigovarjala mlada mati. „Nič se ne boj, saj si pri meni!“  „Ponoči ...  Turki!“ je zaihtela hčerka in spustila punčko na tla.  Jok ji je zapiral glas.  „Saj jih ne bo,“ jo je tolažila grofinja in jo božala po obledelih licih. „Čakaj, zapojem ti pesem o golobici.  Udalrik, harfo!“  Zaspanega tovariša pa je prehitel paže Otokar.  Pobral je Alijani punčko in že je smuknil iz obednice.  Debeli Udalrik je le nerodno stopal za njim in mu delal napotje v drugi sobi, dokler ga ni podregal in odrinil Otokar z lepo izrezljano labodjo glavo na prednjem koncu glasbila.  Grofinja je odmaknila svoj stol od mize, vzela harfo iz rok uslužnega Otokarja in jela rahlo prebirati strune.  Blažilno, pomirjevalno so pluli sanjavi zamolkli zvoki po dvorani.  Igralka je dvignila glavo nekoliko više in zapela preprosto narodno pesem:  Pridi, golobica zala!  Dete mi boš varovala,  dete zlato, dete malo,  da bo mirno, sladko spalo.  Priletela ptica zala,  moje dete je zibala.  Dete zlato, dete malo  sanje rajske je sanjalo.  Izborno se je ujemal zvonki jasni glas pevke s tožno zamolklimi akordi.  Grofinja Mila je bila kakor izpremenjena v drugo, višje bitje.  Iz njenih krasnih modrih oči je sijala vsa milina materine ljubezni.  Blažen, komaj viden nasmeh je ozarjal njen obraz s čudovito lepoto.  Skoraj začudeno jo je gledala Alijana, nepremično, ne da bi trenila z očmi.  Tudi vsi drugi so nemo motrili pevko in molčali še potem, ko je umolknila ona in zamirajoči akordi milotožnih strun.  Mala komtesa pa je naslonila glavico na materino roko in vzkliknila iskreno: „Ah, mamica, da bi te mogla zmeraj, zmeraj tako poslušati!“  Grofinja se je sklonila k hčerki in jo poljubila na nežna usta.  Vsi so pohvalili zdaj njeno petje, celo brat Ahac.  Nato je vstal duhovnik in odmolil.  Alijana je poljubila očetu in staremu očetu roko.  Grof Felicijan se je vzdignil in za njim so odšli tudi vsi drugi iz obednice.  Počasi jo je mahal vitez Ahac v drugo nadstropje.  Votlo so odmevali njegovi težki koraki na kamenitih ploščah po dolgem obokanem hodniku in po stopnicah.  Konec mostovža je odprl zadnja vrata, stopil v svojo spalnico in zagnal baret na klop.  Ondukaj je bilo vse navlečeno.  Vitez Doljanski si ni rad dal pospravljati.  Na hrastovi mizi so ležale bukve z okovanimi ogali in zapenci, pisalno orodje, čelada s čapljino perjanico, zodiak, podobe ozvezdja, pisan horoskop s skrivnostnimi čačkami in druga astrološka navlaka.  V kotu ob omari je stala na šestih nogah ogromna, jako visoko postlana postelja z nebom in zagrinjali med lesenimi stebri.  Ob zidu sta visela na debelih železnih kljukah vitezov meč s prestrežnim klinom in njegov ščit z zlatokljunim krokarjem, ki je držal sabljo v krempljih, nad klopjo pa lovski rog, debela sokolarska rokavica in posebno široka čutara.  Na edinem stolu pri postelji je stal bronast svečnik v obliki pokončnega leva z odprtim žrelom, na pruki pa kositrna skleda in velik vrč vode, toda le za umivanje.  Iz spalnice je šel vitez Ahac v sosednjo okroglo sobo ogalnega stolpa, v svojo delavnico.  Tudi tukaj je bilo vse narobe.  Ob prašni peči je ležalo oglje, žveplo, kovinasti kosi, meh, klešče, cinaste žlice, ponve, tehtnica, talilniki in druga alhimistična šara.  Kraj peči je počival samostrel na raztrganih mrežah za ptičji lov, tul s puščicami, boben in nerodna zarjavela puška z viličicami na kljuki.  Vitez Ahac je stopil k lesenemu zaboju pod oknom, odmaknil preluknjani pokrov in izvlekel mladega poljskega zajca za ušesa iz njegove ječe.  „Kako pa že kaj, Hanibal?“ je prijazno nagovoril dolgouhca. „Dolgčas ti je samemu, kajpada?  Zato se hočeva zdaj malo pozabavati!  Prišla je ura tvojega vsakdanjega pouka.  Le priden bodi in ubogaj me, prijatelj, pa te bodo letali gledat radovedneži vesoljnega sveta!“  Nesel je zajca k bobnu in pobobnal z njegovima sprednjima nogama.  „Tako.  No, zdaj pa sam!  Lepo bobnaj, Hanibal, da te bo vesel tvoj dobri učitelj!“  Ali Hanibal je zamahnil z nogama le po zraku.  „No, prijatelj?  Kaj me gledaš tako debelo in neumno, ko si vendar pameten in nadarjen zajec!  Mene že ne boš goljufal, ti hinavec potuhnjeni!  Bobnaj!  Ali se res že tri tedne zastonj mučim s tabo, da mi ne bi ostal tako preprost divjak, kakor so tvoji tovariši?  Se ti ne ljubi!  Lenoba!  Grdoba!  Katilina!  Kar čisto nobene gorečnosti, nobene častilakomnosti ne kaže ta svojeglavec nemarni!  Plenus venter non studet libenter — sit trebuh rad pase lenobo, pravi že Ciceron, če ne pa kdo drug.  Le čakaj, Hanibal!  Za pokoro ne dobiš danes nobene deteljice, nobenega peteršiljčka.  Kar sram te bodi, bestia infernalis, zverina peklenska!  Alo, nazaj v karcer!“  Spustil je zajca v zaboj; sedaj je slišal korake na mostovžu.  Prišel je grof Majnard Blagaj.  Vitez mu je ponudil edini stol in prestavil svečnik na mizo.  „Hvala, ljubi Ahac, ne bom sedel, saj opravim vkratkem.  Prihajam zaradi vabil.  Naveličal sem se že pisati.  Prosim te zatorej, bodi tako prijazen in povabi še barona Gradnikarja, Gregorijanca in Jankoviča pa viteza Anžeta Mačerola, Otona in Andreja Semeniča in Kozjakove.  Piši jim kratko, da bomo devetega, junija vezovali mojega očeta.  Tudi lovili bomo, in to s sokoli.  Podpiši kar mene!  Stoj, pozabil sem ti imenovati viteza Frauensteinerja, našega najbližjega soseda.  Povabi tudi njega in sestro.  Vsega skupaj bo treba zdaj še sedem pisem.“  „Erazma Frauensteinerja?“ se je začudil vitez Ahac.  „Zakaj ne?“ je vprašal grof mirno.  „Ne vem — v njegovem obrazu je nekaj, kar mi ne ugaja.  Pa rdeče lase ima in rdečo brado.“  „Zastran tega utegne biti vseeno poštenjak.“  „Ali njegov obraz!  In njegov glas!  Vitez Erazem Frauensteiner je hud hinavec.  Verjemi mi, dobro polovico tvojih jelenov pohrusta on!  Ali ga nismo zalotili lansko jesen kar dvakrat zaporedoma?“  „Bilo je ob meji, ljubi Ahac.“  „Pravijo, da hodi s svojimi hlapci na Hrvaško prežat v zasedo in da je oropal in pokopal že marsikaterega potujočega trgovca v hrvaških šumah ali v Kolpi.  Njegov brat na Gorenjskem je pač poštenjak, naš vitez Erazem Frauensteiner pa je Satanas generis masculini.  Prav tak je, kakor hudič, ki ga je naslikal moj prijatelj Andrea Mantegna, slavni slikar v Benetkah.“  „Morda te je žalil, da govoriš tako zoper njega?“ je vprašal grof Majnard jako resno.  „Ne, mene ni žalil nikdar,“ je zagotovil vitez Ahac in pokašljal nekoliko v zadregi. „Oprosti, ljubi svak, moram ti povedati, kar mi je na jeziku.  In — Erazmova sestra Salda, ona je šele prava ptica!  Satanas generis feminini!  Slišal sem, da zna kuhati posebno tečen — strup!“  „Mačkam,“ se je nasmehnil grof debelemu vitezu.  „Morebiti tudi mačkam, lisicam, volkovom.  Nevarna ali vsaj sumna kuharica je na vsak način.“  „Le kar povabi obadva!“ se je iznova nasmehljal grof Majnard in odločno zamahnil z roko. „človek ne sme verjeti vsem govoricam, ki jih trosijo zlobni opravljivci o svojih nasprotnikih.  Kolikokrat si bil že sam na Frauensteinerjevem gradu, pa se ti ni zgodilo nič hudega!“  Grof Majnard je še enkrat narekoval svaku imena povabljencev in odšel.  Vitez Ahac je sedel za mizo, vzdignil pokrov velikega roženega črnilnika, zamišljeno pomočil gosje pero in jel pisati:  Dragi prijatelj!  Prosim Te, počasti me devetega tega meseca gotovo s Svojim obiskom.  Sokolarili bomo in obhajali god mojega očeta Felicijana.  Tukaj smo, hvala Bogu, vsi zdravi, posebno pa moj preljubi svak, vitez Ahac, ki je zmerom židane volje.  Drobil Vam bo take, da Vam popokajo oklepi in pasi!  Z veselim pozdravom Tvoj prijatelj Majnard grof Ursini Blagaj.  Troje podobnih pisem je spisal vitez Ahac, potem je odložil pero.  „Tri bom pa jutri in naslove tudi,“ je premišljal. „Saj se ne mudi tako.  Soseda Frauensteinerja pojdem pa sam vabit.  Dedec ima včasi prav pitnega vipavca v svoji kleti!  Morebiti ga opravljajo res le po nedolžnem — toda meni se nikakor ne zdi vreden prijetne časti, da bi pil našo malvazijo ...  Zdaj pa — zdaj začnimo pisati kroniko!  Vitez Ahac, prišel je veliki trenutek!  Treba bo novega peresa.  Muza, pomagaj!“  Urezal in preklal si je z nožem drugo pero, se naslonil na stolu in trpeče pogledal proti stropu, koder je pajek vrebal na muhe.  Vneti kronist si je gladil nagubano čelo in preudarjal v potu svojega napetega, širokega obraza, kako bi začel.  Kako bi začel!  Po kratkem, toda sila mučnem trpljenju je nastavil pero, naredil nekaj umetnih zavojkov in zank ter moško zapisal:  In nomine Domini.  Amen.  „Kar nič se mi ne ljubi!“ se je jezil sam nase. „Prevroče je.  In pero je slabo urezano.  Pa kaj!  Zdaj mi ne more očitati nihče več, da nisem začel pisati oljubljene kronike.  Toliko zadostuj za danes!  Ne smem se preveč zaleteti takoj početkoma, da ne omagam prekmalu!“  Po hodniku so se bližali lahni koraki.  „Ojej, Mila prihaja!“ si je dejal in ni nič kaj veselo pogledal proti vratom. „Karala me bo.  Da le ne bi besedičila predolgo.  Pa meten kristjan ljubi kratko pridigo pa dolgo klobaso.“  Vstopila je sestra Mila in tiho sedla na klop.  „Kako imetno se mi godi!“ je vzkliknil vitez Ahac, odložil pero in se obrnil na stolu k njej. „Obiskujejo me sami grofi in grofinje.  S čim pa ti more ustreči tvoj vdani brat, ljuba sestra?“  „Moram ti reči, da s tvojim poučevanjem nisem posebno zadovoljna,“ je začela nejevoljno.  „Kako si naučil Alijano šteti!  Ta način je neprimeren in neroden — da ne rečem kaj drugega.“  „Tako-o-o?“ se je začudil vitez Ahac in si gladil oba repka svoje brade. „To je moja metoda!  Čisto nova metoda, ljuba moja!“  „Ostani rajši pri stari!“ je velela grofinja pikro. „Oprosti!  Ako bom slišala še kaj enakega, izberem Alijani drugega učitelja!“  „Kaj, kaj, kaj?“ je strmel vitez Ahac in se nemirno premikal na stokajočem stolu. „Ali ti nisem nemara dosti izobražen, jaz, ki sem poučen in physicis et mathematicis, jaz, alhimist in astrolog, ki poznam vse zvezde in njih vpliv na človeka in še marsikaj drugega!  Pomisli vendar, prijateljica, koliko sem študiral!  V šenklavški šoli ljubljanski sem odlično dovršil trivium: gramatiko, retoriko in dialektiko — pa tudi quadrivium: glasbo, aritmetiko, geometrijo in astronomijo.  Na dunajskem vseučilišču sem poslušal mimo drugih doktorja in profesorja kanonskega prava, gospoda Bernarda iz mesta Kranja, magistra Andreja iz Ljubljane in še dva magistra iz Kranja, gospoda Konrada in Gregorija.  Kaj?  V Italiji pa sem poslušal učenjake Poggija, Donata, Acciajuola in peripatetika Argiropula, na padovanski univerzi pa zlasti slavnega pravoslovca Frančeska Aretina.  A?  Kaj?  Izpita res nisem naredil nobenega.  Tega mi ni bilo treba, ker sem naposled vedel in znal več nego vsi magistri, doktorji in profesorji skupaj.  Pomisli tudi, draga prijateljica in sestra, kaj bo potem, ko se mi posreči, da najdem magisterium in začnem delati ž njim zlato!  Potlej ne bom štel cekinov, ampak meril jih bom z merniki in vagani!  Kaj praviš?“  „Pravim, da se mi zdiš zdaj hudo podoben bahatemu baronu v pravljici, ki si jo pripovedoval dopoldne,“ mu je odgovorila jedko.  „Zdaj so začele celo ženske duhovititi!“ je godrnjal vitez Ahac. „Zdaj bo pa kmalu konec sveta — finis finalis!“  „Opozoriti te moram še na nekaj drugega!“ je nadaljevala grofinja malo tiše. „Prosim te, nehaj toliko piti!  Lepo te prosim, Ahac, poboljšaj se!“  „Zdaj še ne, ljuba sestra!  Zdaj je prevroče.“  „Pusti šalo!“ je dejala žalostno. „Saj si moraš vendar misliti, kako hudo mi je zaradi moža.  Vedno se bojim, da mi bo očital, kakšen lahkoživček je moj brat“.  „Oho!“ je ugovarjal vitez Ahac pogumno. „Grof Majnard se tudi preveč ne brani kapljice božje.  Seveda je treba nepristransko pripomniti, da njegova žejica pač ni vredna resne primere z mojo žejo, ki je neminljiva — aere perennius!“  „Ah, da si tak!“ je vzkliknila jezno. „Saj ti iz vsega srca privoščim vina, kolikor ti ga je res treba.  Ali ti piješ preko mere!“  „Vidiš, ti ne razumeš tega!“ se je zagovarjal brat. „Zato ti ne smem zameriti neprijaznih očitkov.  Vino je zdravilo duši in telesu, V vinu pozabiš vse gorje tega sveta.  Poštena mera malvazije ali pa tudi ciprca je najslajša tolažba nesrečnega srca.  Po žlahtni kaplji je sirota-človek vesel, hraber, duhovit.  Čuj, Mila!  Ako bi imel hčerko, bi jo imenoval Majoliko.  Majolika plemenita Doljanska — ali ni to ime krasno in blagoglasno?  Doni tako mehko, tako prijetno, kakor bi te božal baršun po ušesih.  Oj — Fiametta!  Fiametta!  Moja prva, moja edina ljubezen!  Ti najlepša vseh lepih Benečank!  Tako vroče ni ljubil ne Dante svoje Beatrice, ne Petrarka svoje Lavre, kakor je ljubil Achatius eques de Carniola svojo čarobno Fiametto.  Kako srečen sem bil, ko sem poljubljal tebe, svojega angela!  Kakšen junak sem bil tedaj!  Kako je bilo takrat vse drugače, vse lepše na svetu!  Poezija mladosti, prva ljubezen!  Kako naglo si minila ... kako naglo!  Izginila si ... brez sledu kakor zarja na jutranjih oblakih.“  Umolknil je in nagnil glavo.  Sočutno ga je gledala grofinja.  Jel se ji je smiliti in jako ji je bilo žal, da je bila prej nekoliko osorna.  „Fuit Ilium, fuimus Troes — to se pravi po naše: svoje dni smo bili ptiči, zdaj pa je vse naše glorije konec!“ je nadaljeval vitez Ahac in zopet dvignil glavo. „Oj, nepozabna ljubica moja!  Kolikokrat sem splezal po pleteni lestvici k njej na balkon.  Najine poljube in objeme so videle samo nebeške zvezdice in mila luna, nekoč pa žalibog tudi Fiamettin oče Carlo Santarosa, bogat patricij in senator republike svetega Marka.  Ta gospod me ni mogel živega videti, ker sem bil ultramontanus, tujec.  Smatral je vsakega prekogorca za bedaka, celo mene.  Tem rajši pa me je imela moja zlata Fiametta!  Odurni dedec mi je prepovedal plezati na balkon.  Poslej sem popeval v gondoli pod oknom svoje ljubice vsako noč, ako je bilo le količkaj lepo vreme.  Stari Carlo pa se je jezil, da ne more spati.  Čudak ni ljubil ganljivega petja.  Večkrat je metal name fige in pomaranče, ki niso bile čisto sveže.  Lepega večera sem le spet splezal proti balkonu.  Ali ondukaj sem zagledal pošastno Fiamettino teto Dulcibello.  Ta petdesetletna deklica mi je naznanila, da je moja Fiametta že omožena doli v Kalabriji.  Povera mia Fiametta!  Kakor od strele zadet, sem padel v laguno.  Brrr!  Še danes se čudim, da nisem nič obolel, ko sem popil toliko zanikarne vode!“  „Premisli moje besede, ljubi brat!“ je dejala grofinja resno in vstala. „Upam, da se spametuješ in poboljšaš!  Zlasti pa te prosim, da ne boš več popival po tujih gradovih in tam klepetal vsakojakih neumnosti.  Obnašaj se tako, da bom mogla biti ponosna na brata!  Vedi se tako, da bi te bili veseli najini rajni starši!  Pomagaj ti Bog, ljubi brat!“  Grofinja je odšla.  Vitez Ahac je debelo gledal na vrata, ki so se zaprla za njo.  Potem pa je skočil pokoncu in udaril z nogo ob tla.  „Presneto me je dajala danes!“ je mrmral. „Kaj?  Da ne bi smel hoditi, kamor bi hotel?  Da ne bi smel piti in govoriti, kar in kolikor bi se mi ljubilo?  Da bi bil pokoren ženski, ko niti nisem oženjen?  O-o!  To bi bilo pa preveč narobe!  Ako bo naša Mila prodajala take sitnosti, jo bom moral slabo opisati v kroniki!  Zdaj pa nalašč takoj obiščem viteza Erazma Frauensteinerja in njegovo zlobnooko sestro.  Sanjarila je nekdaj, da bo ona grofinja Blagajeva, pa se je morala umaknit naši Mili.  Zdaj je po tako dolgem času zopet vabljena v blagajski grad.  Ali bo gledala Salda, ko ji naznanim to nepričakovano novico!“  Jezno je udaril grajani vitez Ahac nanovo z nogo ob tla, in to močneje nego prvi pot, zakaj vedel je, da je sestra Mila že daleč.  Zažvenketalo je vrteče se kolesce velike ostroge in od desak se je dvignila prašna meglica.  In kakor ta meglica, tako je polegla in izginila tudi vitezova jezica.  Takoj je bil zopet dobre volje.  Veselo žvižgaje je prijel za težki bridki meč na debeli železni kljuki, pomajal z glavo, pustil orožje in se obrnil k mizi.  Shranil je zvezek svoje dragocene kronike v miznico in vzel iz nje usnjato torbico.  To denarnico, obenem nožnico za širok, malo kriv nož, si je pripel za pas.  Potem je snel debelo sokolarsko rokavico z žeblja, vzel svoj zeleni baret s klopi in ga pogladil z desnim rokavom.  Naposled je popravil pavje pero, se pokril in šel iz sobe.  Njegovi težki koraki so zamolklo odjekovali po praznem dolgem mostovžu.  Malo pred stopnicami prvega nadstropja pa je srečal velebujno gospodično Genovefo plemenito Mačerolovo.  „Ah, žlahtna moja prijateljica!“ se je obveselil vitez Ahac močne in velike device. „Kam pa tekate tako naglo, kam?“  „H gospe grofinji na vrt,“ se mu je nasmehnila tako obširno, da je mogel videti malone vse njene korenjaške zdrave zobe.  „No, no, saj se vam ne mudi tako hudo!“ je dejal in ji s svojim širokim životom zastavil pot.  „Pustite me, gospod vitez!“ je prosila pretirano ganljivo in ga pogledala od strani. „Gospa grofinja ...“  „Čakajte no malo,“ jo je ustavljal mirno in prijazno. „Rad bi vas nekaj vprašal.“  „Prosim!  Izvolite!  Urno!“ je hitela in se mu umikala proti stebru.  Izmuznila bi se mu bila prav lahko, toda zadržavala jo je njena neukrotna radovednost.  Zdajci pa se je pokazala izza ogala na vrhu stopnic poredna glava navihanega pažeta Otokarja in se hkratu zopet umaknila za steno.  „Oj — to bo pa nekaj!“ si je obetal deček radostno in oprezno kukal samo z levim očesom na onadva ...  „Ah, dušica sladka!“ je vzdihnil vitez Ahac in sukal usnjato sokolarsko rokavico na jermenu. „Ali me imate še tako radi, kakor včeraj?“  „Jaz — vas?“ se je zavzela in ga gledala nepremično.  „Koga pa?“ se je muzal on samozavestno. „Ali nisem jaz edini vitez in fant na tem dolgočasnem gradu?“  „Kaj pa vendar mislite!“ ga je zavrnila navidez ozlovoljena.  „Nič hudega!“ ji je odvrnil in dejal tiše: „Zakaj se me pa tako bojite, čarobna in dražestna gospodična Genovefa?“  „Saj se vas ne!  Gospod vitez ...“  „Pa se mi le umikate!“ je milo tožil vitez Ahac. „To me ne veseli.  To ni prav ...  Izvolite pomisliti: časi so resni.  Koristno je zvesto prijateljstvo vsak dan.  Zvestih prijateljev nima človek nikoli dosti.  Ali mi izvolite verjeti, da sem vam iskren prijatelj?“  „Verjamem — ali gospod ...“  „Verjamete.  Dobro ste se odrezali.  Veseli me.“  Prijel jo je nežno, vendar tudi krepko za obli podlaket in nadaljeval sladko: „Prijatelja pa se je treba pokazati, kadarkoli utegnemo.  Izvolite poslušati, plemenita gospodična Genovefa!  Ako bi vas hotel ugrabiti sladkosneden zmaj ali krvoločen Turek, bi vas jaz branil in varoval s svojem mečem in sulico.  Zdaj pa vam žalibog ne morem pokazati svojega prisrčnega prijateljstva drugači, kakor da vam naredim majhno veselje, nedolžno veselje.  Nobene nepotrebne priče ni blizu.  Prilika je ugodna — ne vidi naju nihče kakor par neumnih muh — in jaz ne povem nikomur nič — —“  „Aha!“ si je dejal paže za zidom.  Težka sokolarska rokavica je padla vitezu Ahacu iz roke in se zavalila na stopnice.  Paže Otokar jo je pobral s tihim, neopisnim veseljem.  „Ah, kako ste sitni, gospod vitez!“ se je branila gospodična Genovefa, pa ne preveč. „Pustite me no že!“  „Včasi mora biti človek malo siten, če ne pa ne doseže ničesar v življenju!“  „O ti presneti vitez!“ si je mislil paže. „Kakšne se iznebi včasi!“  „Zatožim vas gospodu grofu Majnardu in gospodu Juraju!“ je pretila gospodična Mačerolova tiho.  „Ne verjamem,“ je dejal vitez Ahac, jo objel z desnico okoli pasu, z levico pa okoli vratu in jo poljubil prav prijateljsko in prav navdušeno na bohotna usta.  Branila se je svojega vdanega prijatelja, toda le toliko, kolikor se ji je zdelo zaradi dostojnosti neobhodno potrebno.  „Prvi poljub je smetana ljubezni!“ je zagotavljal vitez Ahac modro. „Toda požrtvovalno prijateljstvo ceni tudi drugi in tretji poljub in tako dalje.“  „Pustite me, gospod vitez, če ne pa zavpijem!“  „Kaj takega vam moram pa odločno odsvetovati,“ ji je prigovarjal iskreno. „Kaj bi ukala in vriskala!  V prijetni stiski uživajva svojo srečo hvaležno in ponižno na tihem!“  Skritemu pažetu je med tem duša prekipevala od samega veselja, da bo mogel malo ponagajati teti tovariša Udalrika in njenemu dvorilcu.  Vsaka mišica mu je trepetala od gomezeče razposajenosti.  Siloma se je umiril in pritisnil zobe na spodnjo ustnico.  Njegov zali, skoraj dekliški obraz je kazal sedaj stroge, odločne poteze.  Opiraje se z levico na stopnico, je tiho, tiho dvignil rokavico nad glavo.  Živo so se mu zabliskale oči.  „O — da bi ju le dobro zadel!“ si je želel goreče in pomeril kar najpozorneje.  Že je iznova približal vitez Ahac svoj široki obraz okroglemu licu gospodične Mačerolove.  Ali čemerikava usoda mu nikakor ni privoščila drugega poljuba, dasi je nameraval pohlevno uživati svojo srečo lepo na tihem: preden se je dotaknil prijazni gospod vitez vabljivih usten razkošne prijateljice, je priletela debela sokolarska rokavica po zraku — in počilo je kakor prava klofuta.  Ko bi trenil, sta skočila narazen in osuplo gledala drug drugega.  Prijateljica se je držala za desno lice, prijatelj pa si je gladil levo.  Izprva je domneval, da ga je udarila močna roka krepostne Genovefe, potem pa je zagledal rokavico, ki se je valila proti zidu.  „Kaj pa je bilo to?“ se je nanovo začudil vitez Ahac in debelo pogledal gospodično. „Neviden sovražnik nama je zagrenil in pokvaril vso skromno zabavo!  Kdo je mar ta zarobljeni zoprnik?“  „O — že vem, že vem!“ je vzkliknila gospodična Genovefa. „To nama je storila zavistna baronesa Virida pa nobeden drug ne! „Poglejte, poglejte po stopnicah!  Le hitro!“  Pogledala sta obadva, toda nikjer ni bilo žive duše.  „Jo je že popihala!“ je rekla gospodična Genovefa bridko. „Prepozno sva šla gledat za njo.“  „Lejte, lejte, kdo bi si mislil, da je ta stara punca tako poskočna!“ se je čudil vitez Ahac. „In kdo bi verjel, da zna tako izborno meriti!“  „Kaj bo pa zdaj?“ je tožila jezna in žalostna Genovefa. „Vidite, v kakšno zadrego ste me pahnili?  Ah, ah!  Baronesa Virida raztrobi to ... to novico po vsem gradu in Bog ve, kaj vse natrobenta gospe grofinji!“  „Izvolite se pomiriti, žlahtna prijateljica!“ jo je tolažil samozavestno. „Baronesa Virida bo molčala kakor grajska grobnica.  Takoj uredim stvar tako, da se vam ne bo bati nobene zadrege.  Nemudoma jo pojdem iskat.  Bodite brez skrbi!  Jako me veseli, da vam morem biti na uslugo, akotudi le malo.  Bog daj, da se kmalu spet vidiva zdrava in vesela!“  Priklonil se je odhajajoči in obenem pobral rokavico, da se mu ne bi bilo treba pripogibati in mučiti dvakrat.  Kri mu je zalila tolsti obraz, vzdihnil je renče in jel sapo loviti po tej naporni telovadbi.  „Oj — Fiametta, moja prva, moja edina in potemtakem tudi moja zadnja ljubica!“ je sopihal tiho in stopal počasi po stopnicah. „Zopet sem poljubil drugo dekle!  Lepo te prosim, nikar mi ne zameri tega prehudo: mižal sem in mislil, da poljubljam — tebe!“  Komaj je bil v pritličju, je že zagledal in pisano pogledal dolgovrato suho baroneso Virido Oberburgovo.  Pa tudi pretkani paže Otokar ni bil daleč.  Ko je slišal, da prihaja vitez Doljanski po stopnicah, je smuknil na dvorišče, počenil za zidano ograjo hodnikovo in se pritihotapil bliže za steber, da bi laglje vlekel na ušesa.  „Ah, gospod vitez ...“ je vzdihnila baronesa in proseče upirala oči vanj.  Preverjena je bila, da se vitez Doljanski še vedno huduje nanjo, ker bi bila kmalu izdala grofu Felicijanu pri obedu prvi del Ahačevih davišnjih sanj.  Obstal je in zavrtel rjave oči od leve na desno proti dvorišču in od desne na levo proti steni.  „Jezite se name,“ je povzela jako zbegana baronesa.  „Saj se lahko,“ je zagodrnjal on in hotel mimo.  „Prosim vas, oprostite mi, ako sem vas užalila,“ je dejala skesano.  „Mh-hm!“ je grohal srdito in si mislil: „Prav je uganila Genovefa, da je vrgla rokavico Virida!  Grešnica priznava sama.  No, tem bolje!“  „Prav žal mi je gospod vitez!“  „Kaj takega!“ je golčal nejevoljno in mahal z rokavico pred sabo. „Nekateri ljudje — hm — tudi nekatera gospoda pozabijo včasi, kaj so rokavice, kaj je olika.  Ali kdo bi bil pričakoval kaj takega od vas!  In kdo bi si bil mislil, da ste tako — otročji!“  „Aha,“ je sklepal paže hitro in veselo sam pri sebi, „vitez misli, da je zagnala rokavico Virida!  Nekaj pa je naonegavila tudi ona narobe; mar je meni kaj.  Da bi se le kmalu nehala pogovarjati, če ne pride naposled ubogi Otokar le še v škripce! — Oh, da se ne smem smejati na glas!“  „Saj ne bom nikdar več,“ je obetala baronesa vitezu kakor otrok. „Prosim vas, ne zamerite mi!“  „Bodi vam za zdaj!“ je odgovoril gospod Ahac milostljivo. „Ker vidim, da se kesate resnično, vam odpuščam s pravim krščanskim usmiljenjem.  Pregovoriti hočem tudi plemenito gospodično Mačerolovo, da ne bo kuhala jeze.  Tako bodi končana ta zoprna stvar!  Prosim vas, ne omenjajte je nikdar nikomur z nobeno besedico; gospodična Genovefa in jaz bova molčala kakor grob.“  „Jaz tudi, jaz tudi!“ je obetala baronesa in se lepo zahvalila blagosrčnemu vitezu.  Pažetu za stebrom pa se je zdelo vse to tako izredno šalobardasto, da je skril svoj obraz v široki rokav ter hrkal in pojemal od težko pritajenega smehu.  Glava, vrat in život so mu zatrepetavali sunkoma, hitro zaporedoma; naposled pa je čutil, da se ne bo mogel premagovati dolgo več: stekel je, vedno priklonjen, za zidom previdno do konec hodnika, sedel na tla, se držal za boke in se jel grohotati na glas.  Vitez Ahac je pogledal čez ograjo in se začudil tretji pot.  Baronesa Virida je takoj hitela k Otokarju, vitez pa se je podvizal za njo.  Pažetov smeh je polagoma zamiral in se kmalu izpremenil v tiho ječanje.  „O — hahaha — ne morem več — ojej — ne morem več!“ je tožil s solznimi očmi.  „Kaj pa ti je?“ ga je vprašala baronesa Virida sočutno in se sklonila čez ograjo.  „Oh, vse me že boli!“ je javkal paže in se zopet zasmejal slabotno. „Komaj že diham.  Haha —“  „Zmešalo se je revežu!“ ga je pomilovala baronesa. „Preveč se je najedel paštet!“  „Zmernost je prav lepa čednost — kdor ni zmeren, ne učaka sivih let,“ je pritrjeval vitez Ahac modro in ugovarjal odločno: „Od paštet pa se ni zmešalo še nikomur, velecenjena baronesa Oberburgova!  Zgodovina nam ne poroča nobene take primere.“  „O — hohohohoho!“ se je oglasil Otokar nanovo.  „Le poglejte ga, kako mu žari obraz!“ je pripomnila baronesa plaho.  „To prihaja od vročine,“ je razlagal vitez učeno. „Treba mu bo puščati!“  „A — tega pa ne!“ je viknil Otokar, skočil pokoncu in zbežal.  Oba sta gledala za njim.  „Ta spak naju je imel pošteno za norca s svojimi bolečinami,“ se je jezil vitez Ahac.  „Meni se zdi tudi tako,“ je pritegnila baronesa.  „Dandanes nima mladina nobenega pravega spoštovanja do starejših,“ se je gneval on. „Saj sem bil jaz včasi tudi mlad in razposajen, ali nikdar nisem uganjal takih kakor ta Otokar.  Prav ima naš stari grof, ki pravi, da je bilo v starih časih vse boljše.“  Priklonila sta se nemo.  Baronesa Virida je vzdihnila in odšumela na vrt.  Vitez Ahac pa je stopil v kuhinjo in si vzel izmed ostankov kos mesa za svojega sokola.  V veži je ležal močni klapouhi pes Tiger, zvit v kolač.  Ko je začutil prihodnika, je vstal, se iztegnil, mu šel naproti, mahal z repom, zvijal život in se sukal okoli debelega gospoda.  Vitez ga je malce pogladil po glavi, potem pa ga je zapodil nazaj in zavil na veliko grajsko dvorišče.  Mnogobrojna jata golobov se je dvignila od tal in se ponesla z rahlim zvenenjem perotnic na streho nasprotnega poslopja.  Na prisojni strani je mogolal zrak od vročine ob močno utrjenih zidovih in ob stebrih hodnikov, koder jih ni pokrivala zelena vinska trta.  Pod solnčno uro je pestrela slika svetega Martina; glava njegovega belca je bila sicer mnogo bolj podobna jelenji ali ovčji, toda rimski kavalerist je moško in trdo sedel na svojem čudnem konju in podajal svoj modri plašč nagemu beraču, prezebajočemu sredi snega.  V senci, ob srednji hiši in ob vodnjaku so počivale in se kopale kokoši v pesku in prahu.  Pri vhodu na vrt je vodila pavica svoje mlade, dočim je pav, ničemurni gizdalin, bahato vozil svojo lesketavo pisano kočijo po solncu.  Zraven hleva sta zehala dva hlapca ter leno snažila jermene in stremene.  Nekaj vojščakov je sede ali leže smrčalo med strelnimi linami pri velikih topovih.  Vitez Ahac jo je primahal na konec dvorišča do pesjaka in sokolnjaka.  Za leseno ograjo so lajali, cvilili, renčali in se podili lovski psi.  Majhni čemerikavi hlapec Bajukov Miko, imenovan „pasji stric“, jim je bil pravkar prinesel kosila.  „Mrhe grde!“ je kričal venomer. „Čakajte, čakajte, dam vam jih s palico!  Pusti ga, kuzla!  Semkaj, Belas!  O ti drhal požrešna!“  Vitez Doljanski si je nataknil debelo sokolarsko rokavico na levo roko in stopil v sokolnjak.  Tukaj, v visoki leseni utici, so sedeli priklenjeni na lesenih drogovih lepi sokoli, ukročeni in izučeni za lov na čaplje, jerebice, zajce in drugo divjačino.  Vsi so dvignili glave.  „Odisej!“ je poklical vitez Ahac svojega najljubšega sokola.  Odisej je takoj spoznal svojega gospoda in poizkušal zleteti proti njemu.  Vitez Ahac mu je dal mesa.  Tedaj je zašumelo po vsem sokolnjaku; vsi sokoli so nemirno krilili in zamahovali s perotnicami, da je sapa odnašala izpadlo perje in prah v zrak.  Ko je Odisej pogoltnil svoj kos, mu je njegov gospod odpel verižico.  Precej je skočil krasni ptič na orokavičeno pest, se dobrikal, priklanjal glavo, grgutal krotko in se dal božati in z rokavičnim jermenom mirno privezati za nogo.  Vitez Ahac se ga kar ni mogel nagledati.  Toda on ni bil edini plemenitaš, ki je bil kar zaljubljen v svojega sokola.  Aristokratje so jih jemali s sabo, kamorkoli so se napotili.  Sokoli so jih spremljali na vojsko in v cerkev.  Celo škofje in prelati so jih imeli pri velikih mašah poleg sebe.  Nekoliko hitreje je korakal debeli vitez proti konjušnici in se obrnil k starejšemu hlapcu v usnjati kamižoli in ozkih irhastih hlačah.  „Marko!  Osedlaj Žoltka in Šarca!  Mojega oprode danes ni doma; zato me spremiš ti!  Boš videl, da bo prav, ako boš jahal z mano.“  Matkovičev Marko je bil precej velik in primerno plečat mož z opaljenim trdim obrazom in bistrimi očmi.  Lica so mu bile razjedle osepnice.  Obradoval se je, ko je slišal, da ga namerava vitez za nekaj časa rešiti dolgočasne puščobe na grajskem dvorišču.  „Kam pa odrineva, milostivi gospod?“ je vprašal naglo.  „Molči pa stori, kar sem ti ukazal!“ je velel vitez Ahac in se okrenil k mlajšemu: „Jure, Jure Bahorjev!  Kaj prodajaš zijala!  Pomagaj Marku!“  Slugi sta se požurila.  Marko si je opasal široko kratko sabljo in si pripel samostrel ob boku.  Zadel si je na ramo tul in zavezal njegove jermene na prsih.  Kmalu potem sta hlapca privedla konja iz konjušnice na dvorišče.  Rumenkasti Žoltko ni bil posebno lep, pač pa jako močan, tako da bi mogel nositi težkega Ahaca tudi v železnem oklepu z orožjem vred.  Zato ga je vitez Ahac visoko cenil in ga hvalil, da je Žoltko pravi potomec najboljše izmed petero slavnih kobil kralja Salomona!  Tudi belo-rjavo marogasti Šarec je bil jak, težak konj; niti on nikakor ni bil ustvarjen za parado, marveč za boj.  Marko je ustavil oba konja, Jure pa je držal gospodu vitezu nerodni veliki stremen.  Debeli Ahac je vtaknil levo nogo v stremen in nekaj trenotkov okorno skakutal na desni nogi ter miril sokola, ki se je s svojimi ostrimi kremplji krepko držal rokavice.  Zdajci pa se je dvignil v globoko sedlo laglje, nego bi kdo pričakoval od tako težkega jahača.  Pomajal se je konj pod pezo in zardeli vitez je sopel vsled napora malo hitreje.  Jure mu je podal široke uzde.  Konj je potresel svojo rumenobelo grivo.  Tačas je prišla na dvorišče varuhinja Jerica z malo komteso, ki je z nežno skrbljivostjo pestovala svojo preljubo punčko.  „Ujček, kam pa jahaš?“ ga je vprašala z zvonkim otroškim glasom.  „Malo naokoli, mlada mati!“ se ji je namuzal ujec.  „Rajši ostani doma, da te ne ujamejo hudi Turki!“ ga je svarila s plašnimi očmi. „Pojdi rajši z mano na vrt k mamici!“  „Marajo Turki zame!“ ji je odvrnil vitez Ahac veselo. „Nisem tako lep.  In kje so še Turki!  Zdaj še doma štruklje kuhajo!  Le pridkana bodi!  Varuj te Bog!“  In poščegetal je svojega konja z ostrogami.  Toda Žoltko je bil pameten in preudaren kopitar.  Ljubil je zmernost in zložno življenje ter sovražil nepotrebno poskočnost in razuzdano vihravost.  Lepo počasi, skoraj svečano je nesel svojega gospoda odtod in s svojim dolgim repom odganjal muhe, ki so ga bile zvesto spremile iz konjušnice.  Pri velikih grajskih vratih se je pokazal vratar Mate Hudak, majhen širok možak z debelimi čeljustmi in kratkim krivim nosom.  Ob levem boku so mu viseli ključi, spredaj pa mu je nihal nekoliko zavit rog na dolgem jermenu.  Svoje orožje, svoj vratarski buzdovan, ovit z usnjem in obit z žeblji, je naslonil Mate na obokani zid in hitel odpirat.  Ječe so se otvorila močna železna vrata.  Ropotaje in škripaje se je spustil vzdižni most na zarjavelih verigah čez grajski jarek.  Par žab je skočilo z elegantnim skokom pred jezdecema z brega v mlake in luže med bičevje napol suhega jarka.  In most je odropotal za njima zopet kvišku.  Vitez Ahac je sedel na konju tako udobno in lagotno kakor na klopi in se pogovarjal s svojim sokolom.  Pot je vodila malone vedno skozi gozd; bila je jako slaba, ujedena, mestoma podobna jarku.  Na osojnih straneh sta se pogrezala konja včasi donad kolen v blatne mlake, drugod pa sta se udirala v globok pesek.  Praznično tiho je mirovala hosta in jasa ...  Molčalo je v drevju, v grmovju, v praproti in travi, molčal je gozd kakor začaran.  Naenkrat pa je jel Markov konj nemirno striči z ušesi in širiti nozdrvi.  Izza velike temnosive skale, tupatam obrastle z zelenim mahom, se je zasvetilo dvoje strastnožarnih oči v razoranem rjavem obrazu.  Hkratu sta se ustavljala oba konja in vohala po zraku.  Markov Šarec je srdito grizel žvale in se poizkušal popeti na zadnjih nogah.  Sokol Odisej je razburjen mahal s krili.  „Kaj pa je?“ je vprašal vitez Ahac, nekoliko nemiren. „Marko!“  „Ciganka!“  „Kaj?“  „Ciganka!  Ciganka!“ je šepetal Marko ...  „Pojdi, pojdi, ciganka!“ se je upiral vitez Ahac. „Jaz nisem videl nobene žive duše, ničesar ne!  Morda je bila lisica ali druga žival.  Menda se ti blede?“  „Jaz pa sem jo videl prav dobro, četudi le za trenutek!“ je trdil Marko z vso odločnostjo. „Bila je stara ciganka!  Rdeče in rumeno pisano ruto je imela na umazani sajasti glavi in razkuštrani črni lasje so ji viseli po prsih.  Kaj je ne bi bil videl!  Hej — kako so se ji bliskale hinavske oči!  In ko bi trenil, je izginila v goščavi!“  „Je bila sama?“  „Sama.“  „Potepenka tatinska!“ je kričal vitez Doljanski v gozd. „Česa pa iščeš v gozdih grofa Blagaja?“  Vse je ostalo tiho in pokojno ...  „Hej — kje je že zdaj, čarovnica črna, stara!“ je dejal Marko in zaničljivo nakremžil usta.  „Slabo znamenje!“ je šinilo zdajci vitezu Ahacu po glavi.  Jezil se je ob tej neprijetni misli.  Konja sta se pomirila.  Hitreje sta jahala jezdeca skozi tajinstveno mirno hosto.  „Ako spet zagledaš vražjo ciganko, sproži samostrel nanjo!“ je velel vitez Ahac po kratkem molku in pogledal nazaj.  „Gospod — pomagalo ne bi prav nič!“ se je tiho protivil hlapec Marko, ki je jezdil za vitezom. „Morebiti le narobe!  Verjemite mi, milostivi gospod: ta črna grdoba je — čarovnica, vdana hudiču z dušo in s telesom!  Delati mora zgago in škodo, kakor ji ukazuje hudič.  S samim hudim pogledom more uničiti reveža, ki se ji je zameril.  Pa — saj veste vse to sami bolje nego jaz.“  „Strahopetec!“ se je jezil vitez Ahac. „Ali se res bojiš stare babe?  Pa zdaj?  Podnevi?“  „Milostivi gospod — saj vendar poznate Matkovičevega Marka?“ je ugovarjal sluga nekoliko glasneje in užaljen nagubal kozavo čelo. „Ne bojim se niti nobene zverine niti nobenega človeškega sovražnika, ne podnevi, ne ponoči — s tako hudobo pa vendar ne bi imel rad posla.  Naenkrat je tu kakor sapa, naenkrat izgine kakor sapa.  Namaže se s čarovniškim mazilom in jaše na metli ali na grabljah.  In kakor bi pihnil, je že onkraj Gorjancev!  Lejte, gospod, na ročaju sablje mi je vdelan „kamen življenja“, kamen, ki vleče strup in vnetico iz ran.  Pa Bog ve, če mi ga ni že razčarala pošastna babura s pogledom ali kletvico.  Pravijo, da še celo volkodlak —“  „Le streljaj, le, kadar vidiš potepuljo!“ ga je izpodbujal vitez Ahac. „Saj naju je dvoje!  Pa tudi ni treba, da bi jo zadel.  Toliko da jo prestrašiš, halapuzdro zanikamo!“  Marko se je popraskal za ušesi po ustriženi glavi in umoval sam zase: „Pa streljaj ti, hrabrost gosposka!  Jaz že ne bom dražil prijateljice satanove!“  Polagoma je ponehavala vročina.  Po loži so se oglašali kosi, kukavice, drozgi in drugi gozdni umetniki; žolna je bobnala v žlamboru, žužki v zlatih oklepih so brneli nad grmovjem in debeli črnorumeni čmrlji so basirali diskretno in spodobno.  Veselo so rajale ob tej ubrani godbi muhe in mušice.  Jarko solnce je sulo zlato na lansko listje, na skale in mah.  Tikoma ob poti so rdele in rumenele zrele in napol zrele jagode.  Skozi les je potegnil hladilen veter; mrtev hrošč, majnikov sin, je padel v pisan in vonjav grob med raznobarvne cvetlice in zeli.  Poredna sapica je odnašala regratu srebrnobele klobučke in zibala visoko travo, da se je usipal s kimajočih suhih prašnikov droben prah.  Poigrala se je tudi s pavjim peresom na baretu viteza Ahaca, preden je odšumela globlje v goščavo.  Pot je zavila iz hoste med pašnike.  Bister studenec je hitel nad gladkimi kremeni proti Kolpi.  Izza leskovega grma je plašno in radovedno lukal pastirec, nadzornik pohlevno neumnih ovac.  Leno se je guncal vitez Ahac na svojem konju in gledal Odiseja, ki se je igral z jermenom.  Za pašniki se je dvigal holmovit svet.