Tiho so se zaprla velika železna vrata; v mračnem hodniku, na mrzlih stenah je zasijalo za hip jesensko sonce.  Za steklenimi durmi, v sobi vratarnice, je gorela rdeča luč z dolgim, mirnim plamenom; nad svetilko je bilo pribito na steni razpelo z golim, vse krvavim telesom križanega Kristusa, ki še ni bil nagnil glave in je gledal z velikimi mirnimi očmi.  Malči je vztrepetala v materinem naročju in se je prekrižala.  Izza steklenih duri je stopila vratarica, mlada, šepava ženska.  Nasmehnila se je, kakor se smehljajo v kloštrih, s hladnim, neveselim nasmehom.  »Hvaljen bodi Jezus Kristus!  Pojdite gor, zmerom na levo, v drugo nadstropje in po hodniku; nad vratmi je zapisano: soba sv. Neže.«  Šli sta dalje; Malči je objemala mater okoli vratu in ji je slonela z životom na prsih.  Hodniki so bili prazni, mračni, koraki so odmevali daleč naokoli, kakor da bi prihajali in odhajali nevidni ljudje.  Visoka okna so bila temno poslikana, ali če sta postali, sta čuli tam zadaj glasove, vzdihujoče, stokajoče, kakor rožni venec v temni cerkvi, pozno v noč, pred polrazsvetljenim oltarjem.  Stene so bile polne svetih podob; rdeče luči so gorele pred njimi; velo cvetje je viselo od okvirjev.  Malči je gledala te slike, njene oči so bile kakor pričarane nanje, bilo jo je groza in stiskala se je k materi.  Na prvi podobi je bil naslikan sveti Štefan; nag je bil do pasu in je klečal, glavo je nagibal nazaj, oči so bile uprte v nebo, roke sklenjene na prsih; telo je bilo čisto belo, tako da se je svetilo iz temne podobe kakor da bi bilo izdolbeno; dolgi krvavi curki so curljali od obraza, od ramen, po vsem telesu, po nežnih belih rokah; in obraz je bil tako miren, le ustnice kakor da bi se premikale.  Neštevilo rdečih, silnih rok se je dvigalo zadaj, na desni, na levi, divji obrazi so prežali iz temnega ozadja; svetnik je klečal mirno na kupu okrvavljenega kamenja, oči njegove so bile, kakor da so bile ugledale tisto lepoto, ki so hrepenele po nji vse solzne.  Okrvavljeno kamenje se je spremenilo v dišeče rdeče rože.  Na drugi podobi je bila devica, oblečena v dolgo belo haljo.  Tudi njen obraz je bil čudovito miren.  V rokah je držala velik srebrn krožnik in na krožniku so bile njene odrezane prsi, bele deviške prsi.  Bele lilije so bile v njenih laseh in še bolj bel je bil njen obraz.  Oči so bile uprte v nebo, uprte v oltar, na katerem je darovala svoje bele deviške prsi ...  Za njó, v temnem ozadju, je prežalo dvoje divjih obrazov.  Šli sta dalje, hodniki so bili temni in samotni.  Prišli sta mimo visokega okna, ki je bilo zagrnjeno samo napol z belim zagrinjalom.  Pred oknomje bila nizka klopica; mati je pokleklnila, Malči je pogledala skozi okno v polumrak.  Iz polumraka so se zasvetile najprej široke bele perotnice na glavi usmiljenke, ki je sedela prav blizu okna pred harmonijem.  Glava je klonila, obraz je bil kakor iz mramorja, tudi usnice so bile čisto bele, bolj bele kakor svetlo platno perotnic.  Oči so bile polzaprte, mirne kakor ves obraz in kakor polumrak tam doli.  Roka se je dotaknila tipke, in samoten glas, kakor iz daljne daljave, se je zazibal v zraku, padal je polagoma, izgubil se tja dol v temò.  Iz temè se je svetlikala luč; visoko dol od stropa je visela na srebrnih verižicah srebrna svetilka, razsvetljevala je veliko podobo Matere božje, ki je segala od stropa do oltarja.  Mati božja, v dolgem, sinjem, z zlatimi zvezdami posutem plašču je stala na zemlji, bleščeča bela noga je gledala izpod zlatoobrobljenega plašča.  Noga pa je počivala na ploščati glavi velike zelene kače, ki se je vila okoli zemlje, objemala jo trikrat v strašnem in gnusnem kolobarju.  Od rok Matere božje, od vseh desetih prstov, so lili žarki milosti na zemljo.  Ali bolj jasen kakor zvezde na plašču in kakor zčati rob in bolj kakor žarki milosti, ki so lili na zemljo, je bil obraz Matere božje.  Malči je pogledala na velike, v nebo uprte, miru in ljubezni polne oči, na ustnice, resne in blage, na srebrno solzo, ki se je svetila čudovito na belih licih, in sladko ji je bilo, pritisnila je čelo na okno, Mati božja se je bližala, stopila je iz teme in čisto pred njo je bil milostipolni obraz ...  Vstali sta, Malči se je oklenila matere okoli vratu.  Prišla je mimo ženska in malči se je tresla od groze.  Lica so bila vsa razjedena, kazalo se je živo meso, ustnic ni bilo več, ne nosa in jezik je lizal po golih čeljustih.  Postala je, ozrla se je z mirnim pogledom – »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« – in je šla dalje.  Malči je trepetala, mraz ji je bilo; hodnik je bil neizmerno dolg, temán in samoten.  Vodil je Bog vedi kam, v novo deželo, kjer ni nič sonca in nič človeških glasov, v neznano deželo, polno svetih in strahotnih čudes, šepetajočih molitev, belih mirnih obrazov, tako tujih, kakor da bi bili stopili dol iz nebes, izpred božjega trona ...  Odprle so se duri, iz postelje so se dvignile glave, radovedne oči so se ozrle nanja.  Soba je bila velika, čisto bela.  Dvoje oken je segalo od stropa skoro do tal, zagrnjeni sta bili z belimi zastori, prijeten polurmak je bil v sobi.  Ob stenah postelja ob postelji, štirinajst jih je bilo.  Nad posteljami svete podobe, razpela, med okni slika debelega plešastega gospoda z rdečim ovratnikom in zlatim križcem na zlati verižici.  Pod sliko božične jaslice, umetno sestavljene iz lesa in papirja – vse lepo in zelo resnično, hlev, sveta družina, pastirji, sveti trije kralji in naokoli zelena pokrajina, zadaj pa betlehemsko mesto.  Stopila je k njima sestra Cecilija, mlada, rdečelična in vesela.  »Kako ti je ime?«  »Malči.«  Vzela jo je v naročje in jo nesla k prazni postelji ob oknu.  »Tako, Malči, to je tvoja postelja, tvoje stanovanje.«  Mati je zajokala.  Bila je že pri durih in se je vrnila, pokleknila je k nizki postelji in je jokala.  Tudi Malči je imela vlažne oči, ali obraz ji je bil miren in ni se ozrla na mater; život jo je bolel od dolge poti, čutila je, da se odpira rana na nogi; tudi žejna je bila, ali ni si upala prositi vode.  Sitno ji je bilo, da mati joka, sram jo je bilo, ker so gledali nanjo, ali tudi nji sami so silile solze v oči, dasi ni vedela zakaj in dasi ni marala jokati.  Mati je vstala, poljubila jo je na obraz; Malči je zaskrbelo na licih od materinih solza, spreletelo jo je in vzdignila je roko, da bi se dotaknila materinega obraza, ki je bil gorak in ves moker.  Videla je od blizu ta obraz in zdelo se ji je, kakor da ga še nikoli prej ni videla; širok je bil, rdeč in spačen od joka, oči so bile prestrašene, velike, motne od solza in ustnice so se tresle.  Sestra Cecilija je spremila mater do duri.  »Nikoli več ne pride odtod!« je rekla mati in je pogledala sestro s čudnimi, otroškimi, prosečimi očmi.  »Kakor je božja volja,« je odgovorila sestra Cecilija mirno.  Duri so se zaprle in koraki so odhajali po mostovžu ...  Sestra se je vrnila, prinesla je kruha s surovim maslom in kozarec vina, mešanega z vodo.  »Pij in jej, Mlči, nato se preoblečeš.«  Malči je popila vino, nato je slekla vso obleko do srajce in je oblekla rdeče karirano krilo, šito scela, kakor pri malih otrocih, in čez krilo modro progast predpasnik s pasom in naramnicami.  Sedela je na postelji in je gledala po sobi.  Samo še časih je smuknil k nji radoveden, hudomušen, skoro hudoben pogled, ali že so se bile navadile nanjo, spet se je oglasil smeh, krik, čvrljajoči, veseli glasovi so se podili vsekrižem.  Hipoma se je ozrl širok, rdeč, razposajen obraz naravnost v Malči.  »Pa ne misli, da boš imela vina, kadar se ti bo hotelo!«  Malči se je prestrašila, Tista, ki jo je ogovorila z rezkim glasom, je sedela na nizkem stolčku, z rokama se je opirala ob slonice, kakor jih imajo bogati fotelji; zibala je stolček od leve na desno, zelo močno in zelo hitro, ter se je tako pomikala naprej, ne da bi se dotaknila tal z bolnimi nogami, ki so tičale v težkih copatah.  Bližala se je postelji in Malči se je bala, prijela se je za odejo z obema rokama in se je naslonila na vzglavnik.  »Kaj se me bojiš?  Čakaj, odgriznem ti nos!«  Smeh je buknil po sobi.  »Pusti jo no, Lojzka!« se je oglasil od duri tenak, majhen glas, kakor da bi bila zaklicala prav nežna punčka iz cunj.  Od postelje, ki je stala tik duri, se je spustila tenka, tenčkena postavica; obraz je bil droben, majhne črne oči so mežikale, skuštrani lasje so zakrivali čelo, nosek je bil malo privihan.  »No, pusti jo, Lojzka!«  Spustila se je od postelje in Malči si je mislila: glej, zdaj bo padla!  Samo po eni nogi se je bližala, druga, v veliki črni copati, je visela čudno sključena in je segala tenki zdravi nogi komaj do gležnja.  In noga ni skakala, temveč drsala je tiho, čudovito hitro, sukala se na levo in na desno, život pa je bil miren, malo sklučen – kakor da bi plaval majhen angel po sobi.  To je bila Rezika, tretja Rezika, zakaj bilo jih je še dvoje; služila je vsem, nosila jim je na postelje kavo in juho in je pletla zjutraj lase neokretni Francki.  Njen obraz je bil samo tedaj prepaden in bled, kadar so jo dražile: »Rezika, mati pride póte!« Tedaj se je skrila v kot in je gledala izza posteljnjaka s prestrašenimi očmi ...  Prišla je k postelji in se je naslonila s komolci na blazino.  »Kako ti je ime, ti?«  »Malči!«  Vse ostale so utihnile in so poslušale.  Sedele so sredi sobe okrog nizke mize, vse pokrite s knjigami, podobami, pisanimi igračami, pletivom, nogavicami, ostanki kruha, kolača, olupki pomaranč in jabolk.  Od zadnje postelje, v mračnem kotu se je oglasil globok, zategnjen glas.  »Samo eno Malči smo šele imele.  Pred tremi leti je umrla, tukaj je ležala poleg mene.  Ponoči je umrla, kričala je ... oh ...  Rezika, daj mi vode, ne morem tja z roko.«  Nekoliko se je vzdignila kuštrava glava iz blazine.  Rumen obraz, nos kakor nož, oči žareče, črni lasje; iztegnila se je roka, koščena, tenka kakor klina.  Pomočila je ustnice, glava je legla počasi na blazino in oči so se spet zatisnile.  Izpraševale so Malči, toda ni odgovarjala veliko; sedela je trdno pokonci, obrvi strnjene, oči pazljive, srepe, drobne pesti zakopane v odejo – kakor da bi gledala v oči trinajsterim sovražnikom ...  Mrak je legel, samo še visoko ob stropu so se svetili rdeči žarki.  Sestra Cecilija je odprla duri.  »Večerja!«  Sklenile so se roke, kričeč glas se je vzdignil iz gruče in za njim so se oglasili mrmrajoči, zategnjeni glasovi.  Obrazi so bili mirni, resni, bogve kam so gledale oči, tihe, široko odprte.  Večerna molitev je bila hitro pri kraju – in kakor trenotna senca je izginil iz obrazov resni mir brez sledu, ustnice so se smejale prešerno, oči so gledale živahno in razposajeno.  Malči je držala v naročju skledico juhe.  »Ali je juha dobra?« jo je vprašala Lojzka in se je smejala z rdečimi, debelimi ustnicami, da so se svetili široko beli zamorski zobje.  »Dobra,« je odgovorila Malči in je srebala počasi, malo boječe, kakor ob tuji mizi.  Lojzka je dala svojo skledico Reziki in Rezika je izlila juho v posodo, kjer je bila umazana umivalna voda.  »Ti nedolžni otrok ti!« je vzdihnila Lojzka.  »Če bi ji dali pomije, pa bi jih pila!«  Oglasila se je Tina, najstarejša, ki je imela že štirinajst let.  Krepka je bila, obraz ji je bil zdrav in rdeč, nekoliko grob, oči so gledale resno, materinsko.  Močne, mesnate roke so se opirale ob stol; hodila je drugače kakor Lojzka: zibala se je s stolom in z vsem životom naprej in nazaj, ne od desne na levo in opirala se je z eno nogo; tako je ropotala bolj ter se premikala bolj počasi.  Noge so ji bile tenke, kakor noge dveletnega otroka, in so se skrivale pod krilom.  »Jej juho, Malči!  Juha je dobra, samo Lojzka je hudobna ...  Ti, še juhe ne boš imela; le glej!«  Obraz Lojzke je bil hipoma resen; pogledala je začudeno in je umolknila; sedela je tiho ob oknu, dokler niso prižgali luči; njene ustnice so bile polodprte, zlovoljne in otožne.  Prišla je sestra Cecilija in je prižgala plinovo luč, ki je visela od stropa.  Žareča bela svetloba se je razlila po sobi.  Slačile so se in so se napravljale spat.  Stoli so ropotali, časih je vzkriknilo – ponesrečilo se je kateri in padla je, ko se je slačila; samo strah je bil, smejala se je sama in vse so se smejale.  Postelje so šumele, govorjenje je polagoma utihnilo, smejale so se pritajeno, sunkoma, samo šepetale so še.  Sestra Cecilija je stala sredi sobe.  »Kje je Tončka?  Tončka!«  Glave so se vzdignile v posteljah.  »Tončka!«  Ob oknu, skrita za zagrinjalom, je stala Tončka.  S počasnimi, nerodnimi rokami je odgrnila zagrinjalo, prišla je, glavo sklonjeno, obe roki nalahno iztegnjeni, obraz smehljajoč, miren, brez strahu.  Oči, lepe, črne, so gledale nestalno, brezizrazno.  Tončka je bila slepa.  »Kje si bila, Tončka?«  »Ob oknu, sestra Cecilija.«  Tončka je stala ob oknu uro za uro, kadar je bil lep večer in je gledala z velikimi, brezizraznimi očmi, s smehljajočim, mirnim obrazom.  Vztrepetala so ji lica, kadar jo je pobožal sončni žarek.  »Kaj si videla zunaj, Tončka?« jo je vprašala Lojzka.  Tončka ni odgovorila; slačila se je počasi in se je smehljala, kakor da je bila doživela nekaj čudovitega, ljudem nerazumljivega.  »Ali ne veš, da imamo spet novo?  Malči ji je ime.«  Kakor da bi ji bile roke obrnile glavo, se je ozrla Tončka naravnost k postelji, kjer je ležala Malči.  »Dober večer, Malči!« se je nasmehljala Tončka.  Malči se je komaj ozrla; trudne so ji bile oči in vsa je bila trudna; dan je bil nemiren in dolg, kakor takrat, ko se je vzila po železnici od jutra do noči.  »Tiho, otroci!  Molite in zaspite!  Sveti angel varuh z vami!«  Sestra Cecilija je ugasnila luč.  Glasu ni bilo več od nikoder.  Zašepetalo je še kdaj nalahko, kakor da bi podrsala dlan po šumeči odeji.  Malči ni spala.  Mraz ji je bilo v novi postelji, bolela jo je glava in tudi rana na nogi jo je skelela; zarezalo jo je časih, da bi zavpila, zavzdihnila, ali ni si upala.  Tresla se je, odela se je do ust in je sklenila roke pod srajco na prsih.  Kakor je bolečina malo odnehala, so prihajale čudne, žalostne misli.  Tiho je bilo, tiha bela svetloba je svetila skozi visoka okna.  Nikjer ni bilo lune, ali košček neba, ki se je svetlikal nad črnimi strehami, je bil ves bel in bleščeč od gosto nasutih zvezd.  Z obema rokama je tiščala odejo k sebi; strah jo je bilo.  Zgenilo se je časih tu, tam, zašumela je blazina, zavzdihnilo je, zaječalo.  Malči je bila sama, izgubila se je bila, sama kakor ponoči sredi gozda.  Če bi poklicala mater, bi je ne slišala, nihče na svetu bi je ne slišal ...  Začela je moliti, ali besede so ji nenadoma pošle, težko, mučno ihtenje se je vzdigalo iz prsi, ustnice so trepetale in se nategale, zaskelelo jo je v očeh.  Spomnila se je bila na malega brata, ki leži doma, napol razodet, ustna odprta, lica rdeča in potna.  Na mater se je spomnila, ki sedi za mizo, pred svetilko, in šiva; globoko kloni glava, obraz je rdeč in svetel od luči.  Zasmilili so se ji vsi, tudi kanarček se ji je zasmilil, ki je sedel tam v kletki čisto zgoraj, glavico v perju, kakor lepa rumena kepa ...  Izpregovoriti je hotela, toda ozrla se je, – tišina vsenaokoli, bele stene, visoka, neprijazna okna, Bog vedi, samoten črn gozd.  Poljubila je svetinjico, zatisnila je oči.  »Sveti angel varuh moj – –«  Ali odeja se je stresala sunkoma, po licih dol so ji tekle solze, ni se mogla braniti, ihtenje se je oglasilo po sobi.  Obrnila se glavo in je pritisnila usta na vzglavje.  Od drugega okna je zašumelo, Tončka se je bila vzdignila v postelji in je poslušala s sklonjenim životom.  Vstala je, šla počasi po sobi, v beli srajci do kolen, roke iztegnjene, glavo sklonjeno, oči široko odprte.  Prišla je k postelji, tipala je z roko po blazini, po odeji, doteknila se je Malčinih las.  »Malči, ali ne spiš?«  Malči se je ozrla, od okna je padala svetloba na droben, smehljajoč obraz.  Tončka jo je božala po laseh, po čelu, po mokrem obrazu.  »Nič ne jokaj, Malči!«  In hotela ji je povedati nekaj lepega in veselega.  »Nič ne jokaj, – jutri bo nedelja ...«  Malči se je nasmehljala sama – jutri bo nedelja.  Komaj še se je malo ozrla, spreletelo jo je toplo in trudno, oči so se zatisnile ...  In precej se ji je sanjalo nekaj zelo čudnega; tam se je širil travnik, do kolen je segala zelena trava in rdeče in rumene cvetice so se klanjale.  Sonce je sijalo in Malči se je igrala z veliko rdečo žogo; lahko kakor perotnice so jo nosile noge.  Nedeljsko so bile oblečene, počesane, pisane pentlje so imele v kitah.  Skoro vse so sedele okoli mize, samo tri, štiri so ležale.  Bilo je že blizu dveh, čakale so gostov.  Tončka je slonela ob oknu.  Obrnila se je proti sobi, obraz ji je bil svetel in rdeč, kakor da bi bili ostali sončni žarki na njem.  »Sonce sije; ne bo jih veliko.«  »Kaj mislite, ali pride grofica?« je vprašala Lojzka s hudobnim nasmehom in vse so se zasmejale na glas.  »Malči, le pripravi predpasnik, kadar pride grofica!  Boš videla – ljí-ibo djéte!«  Ozrle so se vse hkrati, če so zaškripale duri.  Prišla je najprej, takoj ob dveh, bleda, slabo oblečena ženska.  Toliko da se je ozrla po sobi in da je pokimala z glavo.  Stopila je k postelji, kjer je ležala Katica, bolna Katica; sklonila je glavo prav blizu k njenim ustnicam in šepetali sta, dokler se ni zmračilo; nihče ni čul besede in se ni zmenil zanja.  Prinesla je nekaj zavitega v papir, ali nikoli še ni videla Lojzka, ki se je časih ozrla, da bi bila Katica jedla.  Mati je imela rdeče oči, ko je odhajala, Katica pa se je obrnila k steni in ni govorila z nikomer.  Grda je bila v obraz, velik nos je imela, potlačen kakor zamorka, debele ustnice, majhne oči in kuštrave in pepelnate lase; trinajst let ji je bilo morda šele, nad posteljo pa je bilo zapisano, da so jo bili prinesli v hišo pred šestimi leti; ves život ji je bil z ranami pokrit in iz ran je teklo neprestano.  Tina, štirinajstletna, je sedela sama v kotu med dvema posteljama; obraz ji je gorel, oči so gledale zamišljeno.  Lojzka se je ozrla nanjo in zamežikala je, kakor da bi ji bilo zableščalo sonce v lica.  »Edvard!« je zaklicala z mehkim, pojočim glasom.  Tina se je zdrznila, oprla se je z rokama ob slonice in se je napol vzdignila z životom; temna rdečica se ji je razlila po licih do vratu in oči je pokrila vlaga.  Stisnila je ustnice, nagnila je stolec sunkoma, zazibala se je z vsem životom naprej in nazaj ter se pomikala ropotoma proti mizi.  Lojzka se je zasmejala na glas, s čudnim, hripavim smehom, ročno je zibala stolček na desno in na levo ter je bežala.  Tina se je ustavila pri mizi, pogladila si je z roko lase, ki so ji bili padli preko čela in se je nasmehnila.  Tudi Lojzka je postala pri oknu in je gledala Tini naravnost v oči ...  Zaškripala so vrata, prišlo je troje elegantno oblečenih dam, vsaka je imela v roki majhen papirnat zavoj.  »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« se je oglasilo v pojočem zboru od mize, od okna, od postelj.  Prva dama je bila starikava, suhotna, imela je velik rdeč nos in na glavi velik črn klobuk.  Tudi ostali dve sta bili suhi in rdečenosni, toda mlajši, morda njeni hčeri.  Počasi je slačila prva dama rokavice, stala je še pri durih ter se ozirala z zelo prijaznim, sladkim nasmehom po sobi.  »Kako vam je, otroci?« je vprašal nje tenki, nosljavi glas – razlil se je po sobi kakor med.  Lojzka se je poklonila in je odgovorila z zelo ponižnim in nežnim glasom: »Hvala Bogu, dobro nam je, gospa grofica!« – Rezika se je ozrla v stran, mežikala je in ves obraz ji je bil napet od pridržanega smeha.  Lojzka pa je bila resna in niti trenila ni.  Polahko je odvijala dama zavoj in se je ozirala s hudomušnim pogledom: Zdaj poglejte, otroci, kaj sem vam prinesla!  Gledale so in so čakale, nobena ni izpregovorila besede.  Iz zavoja so se prikazale pomaranče, četvero jih je bilo.  »Daj mi nožek, Edit!«  Mlada rdečenosa dama je odvezala pisano vrečico in je prinesla iz nje ličen bel nožek.  Starejša dama je stopila k mizi, lupila in rezala je pomaranče z gosposkimi kretnjami, lepo je sukala tenksa rdeča mezinca, ozirala se je izpod črnega klobuka po posteljah.  In mlajši dami sta stali poleg nje, ob desni in ob levi.  Nato so hodile okoli mize in od postelje do postelje ter so delile koščke, iz katerih se je cedila sladka voda.  »Bog poplačaj!« se je glasilo enakomerno, dolgo zategnjeno, v taktu.  Dama pa je opazovala obraze, brisala si je tenke prste ob robec, sladko razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem srcu.  Ali nato je stopila sredi sobe, zasmejala se je, vzdignila je roko.  »Številka druga!«  In tišje, veselo:  »Odpri zavojček, Edit!«  Mlada rdečenosa dama je odprla papirnat zavojček in prikazali so se podolgasti, tenki piškoti, četvero jih je bilo.  »Daj mi nožek, Edit!«  Razrezala je piškote v čisto enake koščke, hodile so okoli mize in od postelje do postelje ter so delile.  Dama je bila vsa rdeča, razžarjena od radosti in med se je cedil na tenkih ustnicah.  »Številka tretja!«  Tiho, veselo:  »Odpri zavojček, Margit!«  Tretja, najmlajša rdečenosa dama je odprla zavojček in prikazale so se pisane podobe, natanko štirinajst jih je bilo.  Prijazna, smehljajoča mamica je držala v naročju debelega otroka v sami srajčki ter ga je pitala z majhno žličico.  A pod podobo je bilo zapisano: »Katreinerjeva kava«.  Romale so in so darovale svetle podobice, vsaki po eno.  Postajala je dama ob posteljah, ob mizi in je božala drobne, sramežljive obraze.  »Kako ti je ime, ljubo dete?«  Prišla je do postelje, kjer je ležala Malči.  »Ah, glej, tebe še nisem videla!  Kako ti je ime, ljubo dete?«  »Malči.«  »O, Malči! – Daj ji, daj ji podobico, Margit! – In, Malči, ali kaj moliš za dobrotnike?«  Malči je povesila oči in je molčala.  Izpod trepalnic je videla Lojzko, ki se je bila pravkar spačila tam zadaj; in Malči se je zdelo dobro, da se je Lojzka spačila.  Pred durmi je stala sestra Cecilija, roke prekrižane na prshi, glavo malo upognjeno, tih smehljaj na ustnicah.  Tudi smehljaj sestre Cecilije je bil Malči pogodi.  »Premisli, ljubo dete,« je govorila dama, »da to pozemsko trpljenje ne traja dolgo.  Kmalu, kmalu te pokliče k sebi Gospod Bog, da te odreši vsega hudega –«  Dama se je ozrla, sestra Cecilija se je umaknila, odprle so se duri na stežaj ...  Hipoma se je spremenil obraz drečenose dame, trd je bil in jezen, tenke ustnice so se približale nosu.  S krepkimi koraki je premerila sobo, krepko sta stopali za njo spremljevalki njeni; pred durmi se je poklonila sestra Cecilija, roke prekrižane na prsih, tih smehljaj na ustnicah.  »Bog poplačaj!  Hvaljen bodi Jezus Kristus!« je zapelo štirinajst glasov.  Prišla je bila velika debela ženska, zelo bogato oblečena, obraz širok in mehak, kakor iz testa.  Nasmehnila se je hudobno, ko je bila ugledala rdečenoso, črno damo in podbradek se ji je nalahko stresel in se je tresel še ves čas, ko so stopale mimo nje s trdimi koraki rdečenose dame.  Globok poklon, hudoben pogled, zaprle so se duri.  Velik zavoj je nosila v roki debela dama.  Sedla je takoj, položila je zavoj na kolena in si je brisala z robcem potno čelo, obdrgnjeno od klobuka, ki je visel globoko v obraz.  »No, kaj ste dobile?«  Zasmejale so se grohotoma.  »Podobice in olupke.«  Dami se je zasvetil obraz, kakor da bi ji povedale nekaj zelo prijetnega.  »To je skopost, grofovska skopost ...  Lojzka, zakaj pa ji nisi dala koščka kruha? – Náte, otroci!«  Odvezala je zavoj in prinesla je na dan kolačev, jabolk, pomaranč, bonbonov; velik kup je bil na mizi.  »Sestra Cecilija, delite!«  Sestra Cecilija je pokleknila pred nizko mizo in je delila.  Nard radovednimi, veselimi, plavolasimi glavami so se svetile široke bele perotnice.  Dama je sedela na stolu, velika, debela, silna.  Male živahne oči so švigale v globokih jamah, v testu izkopanih.  Z željnim, skoro prosečim pogledom je iskala pogleda sestre Cecilije, uprla se je vanj, obraz je lezel v okrogle gube, podbradek se je tresel, stresalo se je vse ogromno telo.  »Take so, no, poglejte ... pride k revicam, kakor sveti Miklavž ...  Meni je dolžna meso še od lanskega leta, še od lanskega leta ...  Takrat smo imeli še staro prodajalnico, no, in ob tistem času ...«  Sestra Cecilija se je tiho nasmehnila, poklonila se je in je šla proti durim.  Dama je sedla na stolu, debela, silna, smehljala se je, gledala je proseče po sobi.  Ali nihče se ni ozrl nanjo, otroci so jedli in so se smejali ...  Prihajali so ljudje zmerom bolj pogostoma.  Matere so stale ob posteljah, dolgočasni, žalostni obrazi.  Malči je ležala, ob vzglavju je slonela mati; prinesla je kolačev in pečenega mesa.  Izpraševala je, ali Malči je bila razmišljena in je gledala po sobi.  Tiho je sedela Tina, obraz žareč, oči uprte na duri.  Stresla se je, nagnila je glavo in se je ozrla v stran.  Prišlo je troje žensk, z njimi je prišel mlad fant.  Šli so preko sobe do okna, kjer je sedela ob postelji Pavla ter jih je pozdravljala od daleč z veselimi očmi.  Pavla je živela samotno, govorila ni z nikomer, edina židovka je bila v sobi.  Pomikala se je težko s stolom in če je prišla do mize, je sopla in čelo ji je bilo potno.  Njene oči so bile nenavadno jasne, razumne, kakor pri odraslih ljudeh; obraz ni bil lep, ustnice so bile hrastave in zelo otekle.  Dala je roko materi, sestram in bratu; govorili so tiho, hlasno, skoro prisiljeno, kakor na posetih pri tujih ljudeh.  Edvard je bil mlad fant, obraz mu je bil čisto ženski, mehak, nežen, brez brk; izpod črnih, kodrastih, židovskih las se je svetilo čelo kakor od mramorja; velike oči so se ozirale malomarno in mirno po sobi.  Klobuk je držal z obema rokama na hrbtu, iz suknje so mu visele nove rokavice od rumenega usnja.  Stopil je k Tini in se je nalahno nasmehnil.  »Kako je, Tina?«  Njegov mirni pogled je legel na njene lase, na njen obraz, počasi je zdrsnil na njene polvzcvetele prsi, na život, na roke, na tenke, mrtve noge, skrčene pod krilom.  Tina je trepetala, dihala je težko.  Obrnil se je in se je vrnil počasi k sestram.  »Edvard!« je zaklicala Lojzka od okna.  Njena lica so bila polna, rdeča, ustnice so se široko smejale, oči so gledale razposajeno.  »Edvard!«  Zasmejal se je tudi on in je stopil k Lojzki.  Ko ji je pogladil z roko bujne, plave lase, je nagnila glavo in se je ozrla izpod njegove bele, ozke roke na Tino, ki je sedela globoko sklonjena, močne, delavske roke oprte ob stol, oči žareče ...  Pavla se je dolgočasila.  Pričakovala je nestrpno mater in sestre in brata, ali ko jih je ugledala med durmi, si je zaželela, da bi se vrnili ...  In zunaj je bil lep jesenski dan, nebo se je svetilo nad lepo pokrajino tam pred mestom, nad zlatim jesenskim drevjem ...  Stale so poleg postelje, nedeljsko oblečene, pajčolan na obrazu, rokavice na rokah in so gledale skozi okno – tam zunaj se je svetil prelep jesenski dan ...  Pavla se je ozlra na obraz materin, na sestre, na brata in zasmejalo se ji je srce od tihe hudobnosti.  »Ostanite ... ostanite do šestih!«  Stale so ob postelji in so molčale, zunaj pa se je že nagibal dan, že so plavale sence na nebu, plezale so že tam zunaj po zidu gor ...  Opazila je Pavla zloben, sovražen pogled, ki se je zasvetil gor ...  Opazila je Pavla zloben, sovražen pogled, ki se je zasvetil v očeh kakor nož.  »Ostanite ... ostanite še do šestih!« ...  Po sobi je plavala Rezika, tenka, tiha, kakor dih.  »Rezika, – mati!« je zaklicala Lojzka.  Rezika je prebledela in se je oklenila postelje z obema rokama.  Toda ustnice, vse še prestrašene, so se veselo zasmejale.  Prišel je postaren, slabo oblečen človek, suh in slaboten.  Roke je imel velike, nerodne, črne od dela.  Obraz mu je bil zelo bled in upal, oči so bile rdeče, trepalnice gole.  Rezika je vzpela roke visoko in se ga oklenila, kakor da bi mu hotela splezati do obraza.  Pobožal jo je po licih in njen drobni obrazek se je čisto skril v veliki črni roki.  Preko njegovih suhih, izjedenih lic je šinil žarek; čudno je bilo, – kakor da bi se bil nasmehnil siv kamen.  »Kako se ti godi, Rezika?«  »Dobro, oče!«  »Lepo je tukaj, Rezika ... prijetno je tukaj ...«  Ozrl se je naokoli, z motnim, hrepenečim pogledom, kakor bolnik po zeleni pokrajini.  »Nekaj sem ti prinesel, Rezika.«  Izvlekel je iz žepa jabolko, držal ga je visoko, da ga Rezika ni mogla doseči in se je smejal kakor otrok.  »No, dajte, oče, dajte!« je prosila Rezika s pol jokajočim glasom, ali srce se ji je smejalo s sladkim, razumnim smehom, zato ker se je oče smejal.  Tako je bil ubog in majhen in truden, da bi ga spravila v gorko posteljo ter ga prekrižala kakor mati ...  Praznila se je soba, zagrnili so že okna in so prižgali luč.  »Šest!« je zaklicala sestra Cecilija pri durih.  Bolna Katica, ki je ležala na postelji ob durih, se je zgenila in je vzdignila počasi levo roko k amteri, do prsi, do obraza.  Desnica je ležala mrtva ob životu.  »Potrpite, mati ...  Bog bo obrnil ...«  Izraz njenih oči je bil miren in razumen; drobni, koščeni prsti levice so se skrčili, prijela je robec, ki je ležal ob robu postelje in je borisla materi mokra lica.  Plaho in začudeno jo je pogledala mati; nič nista govorili o strašnem domu, ali Katica se je bila ozrla in je pogledala naravnost v srce.  Mati se je sklonila in njene ustnice so se doteknile drobnih koščenih prstov, ki so se iztegali proti njenemu obrazu, doteknile so se uboge desnice, ki je ležala mrtva na životu ...  »Šest!«  Zaprle so se duri za življenjem in zgodilo se je, kakor da bi se odgrnila okna na stežaj in bi posijala v sobo nova neomadeževana svetloba.  Kakor da bi se odprla okna in bi dihnil v sobo spomladen zrak, da prežene zadušni vzduh življenja.  Spet so bile stene nedolžnobele, spet je razgrnila nad smehljajočo družino sladka in prijazna smrt svoje blagoslovljene roke ...  Osmešilo se je pustnopisano življenje, bežalo je osramočeno in razcefrani, rdečepikasti plašč je vihral za njim, kakor za dolgočasnim klovnom, ki ga preganja nezadovoljstvo, objestno občinstvo z gnilimi jabolki ...  Bežalo je kakor nerodno-zloben netopir ob zori in sonce se je smejalo s širokim otroškim obrazom ...  Tišje je bilo v sobi, trudne so bile, pol trudne, pol vzburjene.  Počasi so ugašale oči, je ugašal ogenj na licih.  Lojzka se je zibala proti durim.  Njen obraz je bil resen, ali debele živordeče ustnice so se gibale v prešernem nasmehu-posmehu.  Vzdignila se je trudoma, odprla je duri in je pljunila na mostovž.  »Zbogom, gospa grofica!  Hvaljen bodi Jezus Kristus!«  Sestra Cecilija je strnila obrvi.  »Lojzka, jutri pojdeš v izbico!«  Lojzka se je ozrla vdano.  »Kakor je božja volja.«  Kramljanje, šepetaje so se napravljale v postelje.  Tina je slonela v kotu, obe roki naslonjeni ob posteljo, glavo med rokami.  »Spat, Tina!«  Vzdignile so se motne, rdeče obrobljene oči; obraz je bil bledejši, rdeče pege so žarele na njem.  »No, Tina?«  Sestra Cecilija je pogledala resno, začudeno, zgenilo se je ob ustnicah, kakor spomin, kakor sanje je šinilo mimo obrvi.  »Takoj, sestra Cecilija!«  Prišel je glas mrzle stene, od zunaj, Bog vedi odkod; globok je bil truden, tuj ...  Tišina; dremotna, bela svetloba je sanjala na zagrinjalih, na stenah.  Mirno in enakomerno je soplo na posteljah; zunaj je zahreščalo zamolko; zapirali so velika vrata; od daleč še je prihajal moten, nerazločen šum – šum mesta, ki je živelo tam daleč, daleč onkraj življenja ...  Tišina; angel je hodil od postelje do postelje, zapirale so se trepalnice, na ustnicah je ostal smehljaj.  Od postelje do postelje je hodil bel angel, prijemal je za roko uboge mlade duše, glej, in vse so se vzdignile in so šle veselo sončnemu življenju naproti, ki je onkraj smrti.  Danilo se je in sence so bledele, čudolepa pokrajina se je odpirala, kakršne še nikoli ni videlo belo oko.  Veliko belo sonce in zeleni travniki pod soncem in svetle bele obleke, rože v rokah in v laseh, bele, rdeče, modre rože, svetel bel smehljaj na licih, v očeh, zvonek, velikonočno radosten smeh nad svo čudolepo pokrajino, ki je onkraj smrti ...  Malči se je nenadoma prebudila in je strmela v polmrak.  Od postelje v kotu je zaječalo, zavzdihnilo.  Sijala je v sobo dremotna svetloba jesenske noči ...  Tina se je bila vzdignila, sedela je na postelji v beli srajci, roke sklenjene na prsih.  Glava se je nagnila, dlani so zakrile obraz in ves život se je stresel, zaihtelo je pritajeno, natihoma ...  Malči je strmela v temo, ali trepalnice so legale spet na oči, zameglilo se je, zazibalo in spet se je odgrnil zastor pred čudolepo pokrajino ...  Zjutraj je prišla sestra Cecilija, postavila je pred Tinino posteljo platnene stene, pregrnili so posteljo na novo in Tina se je preoblekla.  Na obrazu sestre Cecilije je bila tiha senca, kakor spomin, ustnice so bile sladko-resne, materinske.  Tina je bila bleda, oči so gledale plaho in motno, kakor da bi bile ugledale nekaj neznanega, skrivnostnega ...  Sedela je trudna ob postelji in ni govorila z nikomer ...  Vseh vernih duš dan je bil; vstale so zgodaj in so se napravljale k maši zadušnici.  Noč je bila še, ko so vstajale, luč je gorela; zunaj na mostovžu so odmevali koraki.  Samo štiri so ostale v postelji, vse druge so šle k maši.  Dolga procesija se je pomikala po mostovžu; spredaj je šla sestra Cecilija in je nosila Malči v naročju; nato je prišla Pavla, židovka, vsa potna že in trudna; opirala se je z eno nogo, zibala je stolček z obema rokama; zadaj je porivala Rezika, ki je poskakovala na eni nogi; tla so bila raskava, zato ni mogla drsati; Lojzka in Tina sta drsali sami, zibaje, ropotaje, Lojzka vesela, rdeča in pogumna, Tina vsa resna in zamišljena; še petero jih je bilo zadaj; dve sta se zibali na stolih, dve sta hodili in zadnja je bila grbava Brigita, zelo majhna in široka, v obraz rumena, koža vsa zgrbljena in vela, kakor starikav pritlikavec.  Vse so bile zavite v težke, sive rute, noge so tičale v velikih suknenih copatah, s kožuhovino podšitih, v rokah so imele molke s silnimi črnimi jagodami in bakrenimi križi; Brigiti je segal molek skoro do nog.  Čudno je odmevalo po mostovžu – ropot stolov, naporno sopenje, zamolkli koraki.  Polmrak je bil; samo daleč tam koncu koridorja se je svetila luč.  Od sten, iz teme so strmeli obrazi svetnikov, se je črnila kri na belih, golih telesih, gledali so rabeljnov zlobni obrazi ...  Zazvonil je zvonček v kapelici, sestra Cecilija se je okrenila.  »Brž, otroci, brž!«  Jagode na molkih so rožljale, stoli so ropotali.  Koridor je bil dolg; Lojzka je sopla na glas in je gorela v lica.  Zasvetile so se steklene duri, procesija se je ustavila.  Sestra Cecilija je odprla duri in prišle so na dolg teman kor; nobene luči ni bilo ob zidu, komaj so se razločevale podobe na stenah.  Pred zidano oslono so bile nizke klopi za klečanje, a oslona sama je bila tako nizka, da je videla Malči, če je sedela na stolu, globoko dol v kapelico in na veliki oltar, kjer je gorelo dremotno četvero visokih sveč.  Tudi je videla na sredo kapelice, kjer je bila na visokem odru rakev, pregrnjena do tal s črnim žametom; zgoraj na žametu se je svetil bel križ, pod križem je bila mrtvaška lobanja.  Ob odru so gorele sveče na srebrnih svečnikih, ob vsaki strani po troje.  Od stropa je visel lestenec, ali bil je zavit v črno platno; sveče so plapolale, trepetale zaspano, mrak je bil, po stropu, po vseh kotih kapelice, ob stranskih oltarjih, po koru samem so se plazile sence, vztrepetavale so in se plašile, kadar je švignil nenadoma kvišku plamen sveče, vračale so se, prihajale so čisto blizu, zagrinjale se skoro preko vse kapelice.  Kakor čudno, skrivnostno življenje je bilo, ki je živelo na stenah, vsenaokoli, molče podrhtevalo, trpelo morda, Bog vedi; živeli so tisti dolgi, beli, zibajoči se plameni in živele so tiste sence na oltarju, na stropu, na svetih podobah; izgubile so se morda sence od ljudi, ubežale so, in zdaj žive svoje nemirno, tiho življenje, v večnem strahu in molku.  Tudi tiste svete podobe žive; živo, strahotno se belijo iz teme, na obrazih se pozna trpljenje, še se niso posušile solze na licih ...  Zazvonilo je, prišli so gospodje v dolgih, belih haljah, s črnimi ovratniki, roke sklenjene, glave globoko sklonjene.  Ustavili so se sredi kapelice pred visokim odrom, peli so zategnjene, žalostno zveneče, nerazumljive pesmi; kakor stokanje, bolestno vzdihovanje je odmevalo od zidov.  Malči se je tresla od čudne groze.  To je bil svet, poln strašnih, svetih skrivnosti; njene oči so bile čudovito bistre, kakor breztelesne in so videle, kar je bilo breztelesno in je živelo vsenaokoli neznano življenje; slišala je glasove, ki so prihajali iz neznanih pokrajin, tožeči in vzdihujoči ...  Tresla se je, zabolelo jo je v glavi, nagnila se je in čelo se je doteknilo mrzlega zidu.  Sestra Cecilija je stopila k nji, pobožala ji je s toplo roko mrzla lica in Malči se je vzdramila.  Bolj svetlo je bilo že na koru in doli v kapelici, gospodje so se bili vrnili od črnega odra in so peli visoke, vesele in slovesne pesmi pred velikim oltarjem.  Trudne so bile, ko so se vrnile v sobo in legle so ali pa so slonele na stolih, roke mirne na kolenih.  Mračen dan je bil zunaj, nebo je bilo umazano in neprijazno, skoro bi bilo treba prižgati luč.  Na visoki mizi pred jaslicami je medlela »duša« na olju v kozarcu; tenki rumeni plamenček se je zibal neprestano; umiral je in ni mogel umreti.  Smrt je bila v sobi, vse so jo čutile, ali ni bila žalostna in nič strašna ni bila; poznale so jo kakor Anastazijo, sestro nadzornico, ki je prišla časih v sobo ter se ozrla po posteljah molčé, z resnim in mirnim obrazom: malo spreletelo jih je in gledale so kakor pričarane proti durim, ki so se bile že davno zaprle za sestro nadzornico.  Ni jih bilo strah, ali niso si upale izpregovoriti razposajene besede.  Vzdignil se je iz postelje suhi, rumeni obraz Minke, črni lasje so padli na čelo, žarele so črne oči.  Minka je ležala na svoji postelji že dolgo let, zapisano je bilo nad posteljo, ali sama se ni več spominjala.  Suha je bila, da so se videle kosti skozi tenko kožo, prsti so bili kakor kremplji mrtvega tiča.  »Otroci, pomislite kaj se je zgodilo pred tremi leti ... ali je bilo pred štirimi leti ...  Imele smo takrat Olgo, ležala je na oni strani zraven mene in komaj par tednov je bila šele pri nas.  Bolna je bila zelo in zmerom je molila ... in suha je bila, še bolj suha od mene, pa je imela morda že štirinajst let ...  Nekoč se ji je prikazala ponoči Mati božja ...«  Poslušale so z velikimi, svetlimi očmi.  Minka je zakašljala, Rezika ji je prinesla kozarec vode.  »Kakšna je bila Mati božja?« je vprašala Pavla, židovka.  »Kakor v kapelici.  V dolgem, sinjem plašču je bila, z zlatom obrobljenem in z zlatimi zvezdami posutem.  Od rok pa so lili žarki milosti.  In vsenaokoli je bila svetloba, kakor sonce ...«  »Kje se ji je prikazala?«  »Tu v sobi, naspori postelje, malo gori, kakor je postelja visoka ...  Drugi dan smo šle vse k maši in sveče so gorele pred Materjo božjo v kapelici ...  Ponoči, otroci, se prebudim in tako mi je bilo, kakor da je nekaj belega izginilo skozi duri.  Bleščalo se mi je, in pomanem si oči in pogledam; duri so zaprte.  Potem pa se mi je zgodilo, kakor da je bil nekdo zraven postelje in mi je položil nalahko roko na oči in zaspala sem ...  Ali zjutraj, glejte, ni bilo Olge na postelji.  Tema je še bilo, ko je prišla sestra; vzbudila nas je vse, prižgali so luči in so iskali.  Nikjer ni bilo Olge.  In so šli s svečami po mostovžu, kakor je dolg, in dol po stopnicah in v kapelico.  V kapelici pa je ležala Olga in je bila mrtva.«  Umolknila je vse so molčale, tako da se je slišalo trepetanje umirajočega plamena pred jaslicami.  »Jaz pa sem poznala nekoga, ki ni veroval, da je Mati božja,« se je oglasila grbava Brigita in vse so vztrepetale, kakor da so ugledale nekaj čisto nerazumljivega in groznega.  »Iz Amerike je prišel in ni veroval, da je Mati božja.  Tako je ležal na postelji, ker je bil bolan, ženske so molile in otroci so jokali, duhovnika pa ni bilo ...  In se je spačil, zamahnil je z obema rokama in je padel iz postelje.  Zavpili so in so pobegnili, jaz pa nisem mogla bežati, ker me je držalo za noge.  In takrat, pomislite, se vzdigne zunaj pred okno, veliko in črno; stalo je pred oknom dolgo časa, nato je izginilo in oni na tleh je bil mrtev ...«  Leglo jim je nekaj težkega na srce – kakor da bi stalo tam zunaj pred oknom veliko in črno.  Pol plaho, pol očitajoče se je ozrla Tina na grbavo Brigito, ki je sedela ob postelji, rumen in zloben pritlikavec.  »Lani je umrla Ančka,« je pripovedovala Tina, »tretja Ančka je bila in vse tri so umrle.  Tebi je bila podobna, Malči, samo še bolj majhna je bila.  Čisto droben obraz je imela in čisto bel, kakor angel.  Nikoli ni jokala, samo gledala je in se je smejala in umrla je čisto tiho.  Samo jaz sem vedela, da je umrla.  Zvečer je bilo, vse smo ležale ob oknu, na tvoji postelji, Malči, in se ni genila.  Ali glavo je imela obrnjeno proti oknu in jaz sem videla, da ima oči odprte, tako so se svetile.  Nisem mogla zaspati; kakor da me zmerom kliče, ali ni me klicala.  Meni so lezle trepalnice, ali še zmerom sem jo videla tako natanko, kakor da bi imela čisto odprte oči; še bolj svetlo je bilo.  Svetlo je bilo in zmerom bolj svetlo, kakor da bi se hotelo daniti.  Tedaj pa se vzdigne od postelje, kjer je ležala Ančka, nekaj lepega, svetlega, kakor cekin, in plava ... plava zmerom višje in skozi okno in gor proti nebesom.  Njena duša je bila ...  Stresem se in pokličem sestro Cecilijo; temno je bilo v sobi, Ančka pa je bila mrtva.«  Tončka je sedela blizu okna, slonela je ob postelji; žalostna je bila, ker ni sijalo sonce.  Doteknila se je bila stekla na oknu, ali steklo je bilo mrzlo, da je vztrepetala; vedela je, da je zunaj grdo mokro nebo.  Njene velike slepe oči so se ozrle po sobi.  »Lani je umra Nežika; deževalo je in mraz je bilo, ko smo se peljale za pogrebom.  Ali se spominjaš, Tina, kako je škropilo na okence, kakor da bi trkalo s prstom?  Spredaj v vozu je bila rakev in vso pot je ropotala in se je zibala ...  In ko je zadelo kolo ob velik kamen in se je voz zelo zazibal, takrat je zastokalo v rakvi.  Nežika je zastokala, kakor da bi ne mogla spati.  Mene je bilo strah in Nežika se mi je smilila, Tina pa ni slišala ničesar ...  In stokalo je vso pot in jokalo natihoma, otroci, Bog se usmili, Zagrebli so jo in jokalo je, ko so sipali težko prst na rakev.  Nato smo se vračali in še zmerom je deževalo, trkalo je na okence.  Poslušala sem in glejte, zastokalo je zunaj pred okencem, trkalo je in prosilo, vso pot.  Njena majhna duša je šla z nami; zunaj je hodila, ko je bil dež in mraz, in ni mogla v nebesa.  Ko smo prišle domov, smo šle v kapelico in smo molile rožni venec in njena duša je šla v nebesa in zjutraj je sijalo sonce.«  Luč je ugasovala pred jaslicami; Rezika je nalila olja in plamen je vzplamtel visoko.  Minka je gledala proti stropu, štela je na prste.  »Koliko jih je že umrlo? ...  Dvanajst jih je bilo, zadnja je bila Roza, ki se je zmerom smejala.  Šest tednov je šele, ko je umrla.  Na tvoji postelji je ležala, Malči.  In zdaj poslušaj, Malči.  Smejala se je zmerom in ni mogla zaspati zvečer; ko smo že vse spale, je še zmerom govorila in se je smejala.  Če sem se vzbudila, sem jo slišala in slišala sem jo še v spanju, kakor da bi zvonilo.  In tudi tako se je smejala, kakor da bi zvonilo z majhnim zvončkom.  Vsa bolna je že bila in suha, komaj se je še videla iz postelje in njene oči so bile večje nego ves obraz.  Ali smejala se je. ‚Nocoj, Minka,‛ je dejala, ‚umrjem in ti pridem povedat.‛ In se je smejala. ‚Kako pa prideš?‛ sem odgovorila, zato ker ni mogla premakniti ne nog ne rok; noge je imela čisto zvite in vsa je bila polna ran.  Zaspimo in tema je bila ...  Takrat pa se prestrašim in se vzbudim.  Zasmejalo se je bilo tako naglas, s tistim majhnim zvončkom in zaklicalo je dvakrat: ‚Minka!  Minka!‛ – Mislila sem, da sem bila šele zaspala in da me kliče Roza, ki ne more spati, toda glejte, že se je danilo.  Ozrem se s postelje in se začudim.  Čisto pod mano, ob oglu moje postelje, leži Roza v sami srajci, leži na kolenih, glavo ima skrito med rokami.  Kako je pač prišla do moje postelje?  Mislili smo, da kleči, ker je bila trudna in da je tako zaspala.  Ali bila je mrtva ...«  Hitro se je mračilo; nebo se je nižalo zmerom bolj in je temnelo; kakor motno zagrinjalo je viselo zunaj pred oknom in tudi hiše so se gubile v sivo noč.  »Katera bo zdaj prva izmed nas?« je vprašala Lojzka z mirnim nasmehom.  »Katica bo prva!« je odgovorila Rezika resno.  Katica se je komaj ozrla in lahek smehljaj je šinil preko grdega bolnosivega obraza.  »Jaz bom prva!« je dejala Minka.  »Dvanajst sem jih videla, trinajsta bom sama.«  Pavla se je oglasila z globokim, razumnim glasom.  »Ne tako!  Ugibajmo! – Rezika, daj mi papir!«  Narezala je trinajst koščkov papirja, štirinajsti je bil daljši.  »Katera potegne daljšega, bo prva!«  Rezika je vzela koščke, potegnila je najprvo sama in se potegnila kratkega; nato je hodila okoli mize in od postelje do postelje.  Gledale so z veselo radovednostjo in so se smejale, samo Rezika je bila resna, ker ji je bilo v mislih, da bi katera ne ugledala pod njeno roko daljši papir ter jo tako osleparila.  Tiščala je roke k životu, nagnila se je k postelji ter gledala natanko na oči, na roko.  »Vleci!«  Prišla je do Katice, tudi Katica je potegnila kratkega ter je vrgla košček malomarno na tla.  Ko je prišla do Minke, je gledala Minka v strop, nasmehnila se je, iztegnila je roko in je potegnila hitro.  »Daljšega!« so vzkliknile.  »Daljšega!  Minka bo prva!«  »Kaj nisem rekla?« je opomnila Minka mirno.  »Saj sem vedela, da bom prva.«  »Ali prideš povedat?« se je zasmejala Lojzka.  »Pridem, le čakaj!  Pridem ponoči in te zlasam ...  Daj mi vode, Rezika!«  Minka ni govorila več ves večer.  Ali na smrt ni mislila Minka.  Njeno srce je bilo tako mirno in hladno, kakor srce grobarjevo.  Prihajale so in so umirale in druge so prihajale namesto njih.  Postelja bo prazna, sneli bodo tablico, izbrisali njeno ime ter napisali drugo.  In soba bo ista in vse bo isto.  Na dom je mislila Minka, ki je bila že zdavnaj pozabila nanj.  Spomnila se je nanj in se je začudila.  Bilo je tam, kakor v živo pisanih pravljicah.  Čudnobele so bile hiše, kakor naslikane; čudnosinje je bilo nebo; pisani vrti, zeleni travniki, in drevje in bele nizke cerkvice – vse samo čudo.  Naslikano na debel papir otrokom za kratek čas.  Ljudje so hodili okoli, pa so govorili moško, polni skrbi in resnobe.  Ves dan so skrbeli, kaj bodo jedli, kaj bodo pili; tudi za obleko so skrbeli in za čevlje celo.  »Hm, hm!« Tako so bili resni in tako smešni, kakor tisti majhni možički iz lesa; potegne se malo za vrvico, hop – pa se vzdignejo noge, vzdignejo se tudi roke, ali obraz ostane resen, tako neumno resen ...  Spomnila se je Minka na vrvico in spomnila se je na svojega očeta.  Obesil se je bil ubogi oče!  Tako majhen je bil in sključen in smešen.  Prijemal se je za glavo: »Oh - oh - oh!« – kakor tisti možički, ki vzdigajo roke – in naposled se je obesil.  Minka je imela rada očeta in takrat se je jokala.  Kako je bil oče majhen in smešen in kako je bil neumen, da se je obesil!  In kako je bila ona neumna, ko se je jokala! ...  Tudi mati je bila smešna; debela, okrogla, kadar je hodila, se je vse zibalo na nji, kakor puta je hodila in tudi obraz je imela kakor puta.  In je sklepala roke: »Oh - oh - oh!« – No, umrla je tudi mati.  Kako je pač ležala na odru, ko je imela tako smešen okrogel obraz in ko je bila tako debela?  Uboga mati!  Morda je vzdihovala še na odru? – Oh - oh - oh!  Nesli so jo možje, težko, dolgo in široko rakev so nosili, v rakvi pa: Oh - oh - oh! – Vse to je bilo kakor naslikano.  Naslikani možički in naslikane punčke, v pisanih oblekah, resni in polni skrbi.  Na prvi strani stoje leseno sredi zelenih travnikov, tam zgoraj svetlo sončno nebo, na desni bela cerkvica; na drugi strani, glej, pa leže na tleh, kakor da bi bili mrtvi.  Samo obrazi so isti, zmerom tako neumnoresni ...  In ko bi človek knjigo raztrgal?  Neumna Francka je bila oni dan raztrgala tako knjigo in sestra Cecilija niti trenila ni ...  Zakaj so bili tako resni in zakaj so zmerom tako jokali?  Gorke solze so tekle po smešnoresnih licih in Minki so se smilili ubogi ljudje.  Ubogi oče!  Uboga mati!  Izrezala bi iz knjige obadva, skrila ju varno na svoje prsi, pod srajco.  In malo bi ju zibala, kakor v zibki!  Ej, ne jokajta, saj je lepo zunaj, travniki, lepi gozdi, lepo božje nebo!  Ej, ej, ej! – Ogrejta se pri meni, tukaj nam je dobro! ...  Noč je bila, vse so spale.  Minka je zakričala nenadoma.  »Vode, Rezika, vode!«  Prebudile so se, Rezika je skočila iz postelje, še pol v sladki omotici.  Pred jaslicami se je še zmerom zibal ubogi mali plamen, umiral je in ni mogel umreti.  Rezika je zadela ob mizo, ob stol, kakor pijana je bila.  »Vode, Rezika!«  In Rezika je posegla po kozarcu, ki je bil do polovice poln ter ga ponudila Minki.  Ali Minki se je roka tresla, ni mogla držati kozarca, voda se je razlivala po odeji.  »Drži, Rezika, pomagaj mi!«  Nagnila je glavo, omočila je ustnice z vodo.  »Dovolj je.  Postavi kozarec tja.  Idi spat, Rezika!«  Oči so se navadile teme in Rezika je videla Minkin obraz.  Ozek in koščen je bil kakor nož, oči so žarele, na čelo so padali črni lasje.  »Ali je umrla?« je vprašala Lojzka iz postelje.  »Ne še!« je odgovorila Rezika zaspano, vrnila se je v posteljo, odela se je do ust in je takoj spet zaspala.  Lojzka si je mislila: »Če zdajle umrje in mi pride povedat!« Malo čudno ji je bilo, ali bolj je bila radovednost nego strah.  Poslušala je, če bi se kaj zgenilo, če bi kaj zaklicalo in v napetem poslušanju je zaspala ter je poslušala in gledala v sanjah.  In ko je gledala, je zagledala nenadoma nekaj svetlega, bleščečega, kakor cekin.  Plavalo je preko sobe, preko okna, zmerom bolj kvišku.  Ob oknu pa se je spremenilo, zmerom še je bilo svetlo in bleščeče, kakor cekin, ali bil je Minkin obraz.  In Minka se je zasmejala in je zaklicala.  »Lojzka!«  Lojzka se je predramila, dan je bil skoro.  Tina se je že oblačila, Rezika je sedela za mizo in si je pletla lase.  Tončka je sedela v postelji, zehalo se ji je in ni se ji hotelo vstati.  Minka je ležala mirno, roke na prsih, oči odprte, tudi ustnice so bile malo odprte in zobje so se svetili.  Rezika se je domislila, vstala je in šla k Minki.  »Minka, ali ne spiš?  Ali bi rada vode?«  Minka se ni genila.  Rezika se je doteknila njenih rok, njenih lic; nič se ni zgenilo.  Lica so bila hladna, čelo je bilo trdo in gladko kakor iz porcelana; oči so gledale mirno, punčice so bile obrnjene malo navzgor, polskrite pod trepalnicami.  Rezika se je ozrla po sobi.  »Minka je umrla ...  Rekla je, da bo prva in res je!«  Zašumelo je na posteljah, vse so vstale in so se oblačile hitro.  »Jaz sem videla njeno dušo!« je zaklicala Lojzka.  »Njena duša je šla po sobi, kakor cekin, in ko je šla skozi okno, me je poklicala.«  Niso bile še oblečene in umite, ko je prišla sestra Cecilija.  Prižgala je blagoslovljeno svečo in jo je postavila na mizico poleg Minkine postelje; tdre koščene prste je ovila okoli bakrenega razpela.  Nato pa so molile rožni venec; molki so rožljali, mladi glasovi so peli enakomerno, otožno ...  Dobile so kanarčka.  Ves majhen je še bil in neumen in zmerom ga je bilo strah; tudi pel še ni nič.  »Babica je!« je menila Pavla.  »Kako bo babica!« je ugovarjala Lojzka.  »Saj sem pogledala précej!«  »Kako pa se pozna, da ni babica?« je vprašala Malči.  »Zadaj mu odpihnem perje, pa pogledam ...  Čakaj, ti pokažem!«  Kletka je bila na mizi, Lojzka je odprla vratica, toda kanarček je kričal, cvilil pretresljivo, kakor da bi prosil milosti.  »No, pusti ga!  Pa naj bo babica!« se je vdala Pavla.  »Ni ga treba dražiti, zbolel bo!«  Sestra Cecilija je obesila kletko na zid ob okno prav poleg Malčine postelje, tako da je škropilo Malči na posteljo in v obraz, kadar se je kanarček umival.  »Ej, ti, Hanzek, zakaj me škropiš?« se je zasmejala Malči in nevoščljive so ji bile, da je škropil nanjo in da se je pogovarjala z njim.  Hanzek je študiral; gledal je z živimi črnimi očmi po sobi, kakor da bi opazoval ter se čudil.  In kolikor bolj je opazoval, tem manj ga je bilo strah.  Če se je približala roka, Rezike ali Malči drobna roka, se je najprej umaknil in gledal napeto.  Nato je polagoma iztegal vrat, odpiral kljun in oči so zadobile nekako sovražno svetlobo.  Zmerom bolj se je iztegoval vrat, perje na vratu in v glavi se je šopirilo, ježilo, perotnice so zamahovale, najprej nalahko, potem zmerom bolj hitro in srditohreščeč glas je prišel iz tankega grla, kakor da bi brusil britev ob pili.  »Zakaj pa se jeziš, Hanzek?« se je hudovala Malči.  »Saj vidiš, da ti dajem vode!  Kaj ne maraš vode?«  Hanzek se je malo ozrl, malo je pobrcal z nogo; videl je, da so mu res prinesli vode in polagoma se je umiril; samo časih je še malo poškilil, nezaupen je bil; ni se bil še privadil vseh peterih prstov in razjezilo ga je posebno, če se je zganil debeli palec, ki ni sodil k ostalim štirim.  Ko se je potolažil, je poniknil glavo globoko v vodo, stresal se je ter škropil na vse strani.  Skočil je potem na zgorenji klin, bil je kakor nepočesan, ves moker in skuštran; smejale so se mu; on pa se je le stresal ter se ni ozrl nikamor.  »Ali te ni sram, Hanzek?« mu je zaklicala Malči.  Poškilil je malo, nato pa se je sklonil, vtaknil je v kljun dolgi tenki krempelj ter si je čistil nogo in kljun, oboje hkrati, in nič ga ni bilo sram.  Polagoma je spoznaval, bistril se mu je razum.  Uvidel je, da ni veliko nevarnosti na svetu.  Kadar so mu odprle vratica, je poskočil najprvo na prag ter se je oziral naokoli.  Nič tujega, neznanega se ni prikazalo, nič nenavadnega se ni zgenilo v sobi.  Zafrfotal je in je sfrfotal Malči na glavo, na mehke plave lase.  Malči je sklonila glavo, prijetno ji je bilo in smejala se je.  Nato je vzdignila roko, pomigala je s prsti.  Kanarček je skočil na roko in obšla ga je čudovita, nepoznana slast.  Iztegnil je vrat, perje se je našopirilo, perotnice so frfotale in stopical je in plesal z drobnima nogama ter pel s čistim, veselja in hrepenenja polnim glasom.  Gledale so to lepo čudo s strmečimi očmi, ali v Lojzki se je vzbudila zavist.  »Daj ga z roke, Malči, poginil bo!«  Malči se je prestrašila, stresla je z roko in kanarček je odletel.  Precej se je umiril, malo se je še stresel, pobrskal s kljunom po perju pod perotnicami in pod vratom, nato pa je zobal mirno, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo.  Ali kakor se je privadil sobe, dvomov se ni otresel in tudi strahu ne.  Zgenilo se je kdaj, oglasilo se čudno in ves se je preplašil.  Temne nevarnosti so prežale iz vseh kotov in lahko bi se pripetilo, da bi poseglo nenadoma nekaj velikega in črnega od tod, od ondod, poseglo ter se približalo bliskoma; vztrepetal je, skočil je na strop svoje nizke kletke, držal se je krčevito za mrzle žice ter gledalnizdol.  Mirno je bilo, nič se ni prikazalo.  Lotevala se ga je otožnost, porojena iz nerazumljivega hrepenenja.  In kadar ga je ovladala siloma, mu je privrelo iz prsi, sklonil se je globoko in je plesal na klinu ter pel.  Malči je gledala nanj z velikimi očmi.  Kaj mu je pri srcu?  Gleda kakor človek, samo govoriti ne more.  Zdelo se ji je, da tudi misli kakor človek in da vse sliši in vse razume.  Zletel je časih na polico prek oknom, sprehajal se je od kota do kota ter potrkaval na steklo.  Tam zunaj je bil tudi svet.  In časih je priletelo zunaj mimo okna, frfotalo je in je izginilo.  Ves se je prestrašil, zletel je s police; zunaj je bil pač čuden svet, poln neznanih strahot.  Mnogokrat so prišle v samo sobo strahote, ki so bile zunaj.  Zaprli so ga tedaj v kletko in gledal je plašno in sovražno, kako so hodili sem pa tja, od postelje do postelje in poslušal je njih grde globoke glasove.  Kadar so odšli, si je upal komaj iz kletke.  Morda je še ostalo kaj v tem, v onem kotu, morda je samo čakalo, da bi se takole nedolžno približal in tedaj bi seglo po njem, veliko in črno.  Ali on je bil pameten, ni šel koj iz kletke, dasi so mu bila vratca na stežaj odprta.  Nato je malo zletel, samo za pedenj po sobi in brž v kletko nazaj, zato da bi poskusil, da bi videl.  Toda na posteljah, ob mizi je bilo vse kakor zmerom, nič ni ostalo v sobi od tistega odurnega in groznega življenja, ki je bilo prišumelo tako nenadoma.  Smejali so se sami znani obrazi, znani glasovi; spet same majčkene roke, ki ne morejo storiti žalega, same majčkene roke, ki dajejo kruha in vode ...  In kakor so se vse zaničevaje smejale neokretnemu, velikemu, grdemu življenju, tako se je smejal tudi kanarček.  Prav tako vesel je bil, kadar ni bilo tistega življenja v sobi in prav tako je čakal hrepeneče, da se poslovi ter odkobali.  Prišlo je časih prav do njegove kletke, skušalo je celó z veliko in grozno roko odpirati vratca; toda ni jih odprlo.  Stisnil se je globoko v kot, strmel z žarečimi, sovraštva in silnega strahu polnimi očmi; odpiral je kljun, iztisnil se je iz grla cvileč, obupen glas.  Takrat pa se je vzdignilo na postelji pod njim, prišle so od vseh strani, tenki glasovi, podobni cvilečemu glasu kanarčka, so govorili vsevprek.  »Stran!  Stran!«  In pustilo je vratca, moralo je stran, kanarček pa se je oddahnil.  Vse so čutile kar je čutil sam.  Ni se ga smela dotekniti tuja roka, ubila bi ga.  Niti sladkorja mu ni smela podariti tuja roka.  Grofica mu je bila prinesla nekoč sladkega zelenja, lepih kurjih čevc, ali ko je šla – »Bog poplačaj!  Hvaljen bodi Jezus Kristus!« – so vzele iz kletke njen zeleni dar ter so ga razmetale po sobi.  »Naj jé sama, lakota lakomna!« se je razjezila Lojzka, sama ni vedela zakaj.  Ali kanarček bi bil jedel, toliko je bil pač neumen.  Malo bi se šopiril, malo bi revskal, dokler bi bila tuja roka blizu, potem pa bi se potolažil ter bi okušal drobne zelene lističe.  Malči je to vedela in očitala mu je v srcu, da je tako umazan in požrešen.  Ona je pač lizala tuje bonbone, toda kanarček ne bi smel.  Veliko grozo je občutil kanarček, kadar je prišel Rezikin oče.  To je bilo dvoje silnih, težkih, črnih rok, dvoje lopat, ki sta bili ustvarjeni pač za samo ubijanje, za mračna hudodelstva.  In vse je bilo temno, strašno – vsa črna postava, dolgi brki v obrazu, globoki in raskavi glas.  Dokler je bila v sobi ta strahota, ni pozabil kanarček niti zrnca.  Rezika ni pustila, da bi stopil oče h kletki.  Ali vendar ji je bilo malo sitno in prigovarjala je kanarčku.  »Zakaj pa se bojiš, Hanzek neumni?  Saj je oče tako majhen, nič ti ne stori hudega!«  Kanarček pa je le gledal.  Majhen!  Malo bi samo pomignil s tisto črno lopato, malo stisnil! – In gledal je napeto in srepo, kako se je pomikalo po sobi, odvalilo se je naposled, zaprlo duri.  »Bog poplačaj!  Hvaljen bodi Jezus Kristus!«  Življenje je bilo zunaj, smeh je bil v sobi, bele postelje so se svetile ...  Slutil je kanarček nekaj temnega, zato je bil časih otožen.  Vse gorjé pride od zunaj, ali kedaj pride in v kakšni podobi, ni znano nikomur.  Skrivajo se tam zunaj strašna čuda, lahko se odpró duri nenadoma in prikaže se ...  Silne črne roké segajo po posteljah, segajo v kletko; niti glasú od nikoder; oči buljijo v mrzli grozi, ne morejo prositi ...  »Ne boj se, Hanzek!« ga je tolažila Malči, kadar se je skrival, kadar je nenadoma zastokal od velike bojazni.  »Nič se ne boj, saj sem jaz pri tebi!« Poletel ji je na glavo, igral se je z mehkimi svetlimi lasmi in če je iztrgal las, ga je ponesel nenudoma v kletko.  Napotil se je časih po sobi, od postelje do postelje je hodil, zabaval se je prijetno, jezil se malo, zapel za kratek čas, pozobal drobtino kruha, naposled je našel belo nitko, ali je izrval iz blazine mehko perče ter se je vrnil v kletko.  Položil je nitko, perče v kot, pomislil je malo, toda ni se mogel domisliti.  Poskočil je na najvišji klin, mencal nitko pod nogama ter zapel dolgo in lepo pesem.  Gledale so nanj z zadovoljnim in ljubeznipolnim pogledom, sami materinski obrazi.  »To je naš kanarček, takega ni nikjer in ga nikoli ni bilo!«  Na duri pa je trkalo življenje, ki je živelo zunaj v svoji strahoti.  Bila je žalostna nedelja, mrzel in meglen dan je bil zunaj, prišlo je malo ljudi in dolgočasni so bili še bolj nego drugače.  Malči se je ozrla malomarno; prišla je mati in je malo posedela in je šla.  Nekaj neizmerno težkega in otožnega je bilo v sobi, kakor megleno nebo tam zunaj, kakor vse življenje tam zunaj.  Ni bilo še potrkalo in že je bil v sobi njegov bolni dih.  Katica je čakala, nemirne so bile njene oči, matere ni bilo.  In tedaj so se odprle duri na stežaj in prišlo je hrupoma.  Prikazal se je med drumi velik, širokopleč človek.  Oblečen je bil slabo, ves je bil umazan in raztrgan.  Mraz je bilo pač zunaj, ali imel je tenko črno suknjo s škrici, posvaljkano in obnošeno.  Sive karirane hlače so bile spodaj čisto razcefrane in tudi čevlji so bili razhojeni, zevali so, da so se kazale mokre nogavice.  Obraz je bil zabuhel, poraščen, sivobled, oči so gledale motno in so gledale vse rdeče.  Postal je med durmi in se je ozrl po sobi.  »Kje je Katica?«  Ni je videl, bila je poleg njega, na prvi postelji.  In Katica je vsa vztrepetala, vzdignila je malo roko, kakor da bi se hotela braniti, ali prišla je z bolno roko komaj do obraza.  »No, glej, Katica, danes sem prišel jaz!  Da te vidim!  Kaj gledaš, ali ti ni prav?«  Katica je gledala, kakor da bi jo hotel oče udariti s pestjó in zmerom še je držala roko pred obrazom.  Sestra Cecilija je bila prišla, stala je zraven duri, obraz rdeč od nemira; gledala sta oba enako, boječe in radovedno, sestra Cecilija in kanarček.  »Že dobro vidim, Katica, že vidim čisto dobro!  Kakšne reči pa ti je pravila?  Zato sem prišel, da bi malo pogledal.  Kaj res misliš, da sem tak pijanec?  Da vse požrem, zapijem na žganju?  Da ji še solda ne dam, da tepem otroke?  Da so lačni?  Da so goli? – Laž, Katica, laž!  Sem vedel dobro, da ti vse to pripoveduje in da ti vse to verjameš, ti otrok neumni!  Zadosti denarja ji dam, ampak ona –«  Govoril je zelo na glas, hitro in jezno; držal je Katico za roko, da jo je bolelo.  Sestra Cecilija je videla Katice obraz, zasmilila se ji je in čudno strah jo je bilo.  Okrenil se je nenadoma k nji.  »No, sestra milostiva, ne glejte me tako, nisem prišel krast!«  In hotel se je nasmehniti.  »Oprostite, jaz nisem, kakor si morda mislite, človek brez manir, pijanec in tako.  Oprostite, jaz znam francoski.  Comment vous portez-vous? – Nič? ...  Katica, no, še zmerom se me nisi privadila ...«  Ustnice so se smehljale prijazno, ali v očeh njegovih se je bliskalo od tihe jeze.  »Ná, Katica, prinesel sem ti nekaj.  Ali ti ona kaj prinese, kadar pride? ...  Ná in jej, dobro je!«  Prinesel je piškotov in piškoti so dišali po žganju.  Katici se je zagabilo, ko jih je ugledala, ali tresla se je od bojazni in jedla je.  Nato je pogledal po sobi.  Drobni, prestrašeni obrazi so strmeli vanj, glasu ni bilo od nikoder.  In zasmejal se je široko.  »Kaj se me bojite, otroci?  Kaj sem takšen?  Čakaj, ti, čakaj!«  Obrnil se je k Lojzki.  Lojzka je gledala predrzno, ali držala se je stola krčevito z obema rokama.  »Ej, otroci, jaz nisem takšen!  Ko bi bil vedel, bi vam bil vsem kaj prinesel.  Vsem!  Bonbonov, jabolk, pomaranč!  Kadar pridem vdrugič, vam prinesem vsem!«  Smejal se je, ali jeza se je razlila iz srca v oči, na čelo, na ves obraz; ustnice so se odpirale, kakor da bi se smejale, toda kazale so samó ostre hudobne zobé.  »Zakaj pa se me bojite?  No, zakaj?«  Ozrl se je na Katico; ležala je na postelji, kakor umirajoč vrabec na dlani.  Ni mu bilo več prijetno, žal mu je bilo, da je bil prišel.  Toda rad bi se poslovil prijazno – bilo mu je, kakor da bi bilo zaklicalo z lepim glasom od nekod, iz davnodavne preteklosti.  Pobožal je Katico po licih; roka je bila raskava in je smrdela.  »Nisem tako hudoben, Katica, kakor misliš!  Vsak človek ima bolj črno senco, nego sam.  Blagor se tebi, Katica!«  In se je ozrl.  »Nisem tako hudoben, otroci, nič me tako ne glejte!«  Začivkalo je, zastokalo.  »Ej, in kanarčka imate tudi, kako lepega kanarčka, ej!«  Zaklicalo mu je v srcu in zapelo, sam ni vedel, kako se je zgodilo.  In šel je preko sobe, silen in črn, od groze prepadli obrazi so gledali nanj.  Malči se je hotela vzdigniti, hotela je iztegniti roko, hotela je izpregovoriti ...  »Ne kanarčka, kanarčka nikar!«  Toda ni se genilain glasu ni bilo iz grla ...  Ali vratca so bila odprta, Bog je hotel in bila so odprta.  Kanarček je gledal in se je tresel.  Tam je prihajalo, bližalo se je kakor gora.  V poslednjem trenotku – že se je bila iztegnila silna črna roka – je skočil na prag, neokretne, od groze odrevenele so mu bile nogé, niso se hotele vzdigniti perotnice; bila je nezavedna, obupna moč.  In takrat se mu je zasvetilo nekaj čudnega – tam je rešitev, tam zunaj!  Z vso silo se je pognal proti oknu, udaril je ob steklo in je padel na polico.  Rezika je bila tam, bleda, trepetajoča.  Vzela ga je v roko, varno, nalahko, nesla ga je k postelji, kjer je sedela Malči, roké uprte ob blazine, oči široko odprte, ustnice bledosinje.  Komaj je prišel Reziki šepetajoč glas iz grla.  »Malči, glej!«  Položila je kanarčka na vzglavje, malo se je še stresel in je umrl ...  Tako je bilo prišlo življenje, ki je živelo tam zunaj v svoji grozi; prišlo je kakor volkodlak opolnoči – ostala je bleda groza, ko je posijalo jutro in šele počasi, mukoma, se je izvil iz prsi glas, so se izvile solze iz oči in je dihalo srce ...  Bližala se je zima, slišale so zvečer, kako je potrkavala na okno.  Že je bila osmukala drevje zunaj; sonce ni gorelo več, sijalo je kakor v mrzli vodi, v veliki mirni reki tamgori, ki se je že pokrivala s svetlim ledom.  Ali tu notri ni bilo zime, ne mraza, ne burje; zima je prihajala kakor Božje dete, gorka in prijazna.  Kakor Božje dete je prihajala in kakor sestra Cecilija, ki je napravljala jaslice ter se smehljala, smehljajoče oči polne lepih skrivnosti.  Prišla je zjutraj sestra Cecilija, skrivala je nekaj v rokah, ali gibalo se je in je brcalo.  »Otroci, glejte!«  Sklonila se je, izpustila je iz rok in skočilo je na tlá – smešno, nerodno, črno.  Zasmejale so se na glas.  »Vrabec!  Vrabec!«  Vrabec se ni zmenil za nikogar.  Zelo mlad je še bil, niti zobati še ni mogel in treba bi ga bilo pitati.  Ves kuštrav je bil in grd; repa še imel ni, perje mu je viselo navzdol, nerodno in zmršeno – kakor premočen havelok.  Kljun je bil zelo širok, oči se ni videlo.  Poskakoval je, kakor da bi hotel pasti na glavo in tako je cepetalo, kakor da bi nosil copate.  Vse so bile okoli njega, on pa si je našel pot – cepèt, cepèt – in že je bil pod posteljo.  »Kje pa ste ga dobili, sestra Cecilija?«  »Zmrzaval je na vrtu; padel je z drevesa, ker še ne more leteti, siromak!«  Zaropotalo je pod posteljo, nekaj se je prevrnilo, copat ali kaj.  In spet se je prikazal na drugi strani – cepèt, cepèt ...  Sestra Cecilija je gledala nanj in ko je bil tako črn in potuhnjen v mokrem haveloku, se je nasmejala.  »Anarhist!«  In anarhist se ni udomačil, ni maral lepe, bele, zakurjene sobe.  Tudi ljubezni ni maral.  Hotele so ga pitati.  Malči ga je vzela k sebi v posteljo, da bi ga ogrela.  Ni maral jesti in tudi ogreti se ni maral.  Komaj se je Malči zavedla, že je štrbunknilo na tlà in cepèt, cepèt ...  »Kaj pa je temu vrabcu?« je prašala Malči nejevoljno; razžaljena je bila, ker se ni zmenil zanjo in ker ni maral njene ljubezni.  »Ne znaš ga pitati!« je dejala Lojzka in se je vozila po sobi za njim; cepetal je naokoli in se je umikal, Lojzka pa je bila trudna.  »Čemu pa nam je prinesla to grdo žival?  Če mu tukaj ni povšeči, pa naj bi bil zmrznil!«  Abarhist je iskal, Bog vedi česa; stikal je po kotih, vso sobo je že preromal in vsevprek; če je počival, se je stisnil v temò in takrat se je zdelo, kakor da se sveti dvoje svojeglavnih, upornih oči.  Izpustile bi ga bile, ali sestra Cecilija ni hotela.  »Si že poišče drobtin pod mizo; ni treba, da bi zmrznil.«  Prišel je blizu Lojzke, pahnila ga je z roko in smejale so se, ko se je prevalil ter zibaje se in cepetaje odkobacal.  Pod okno je prišel in ozrl se je navzgor in je poskakoval.  Peroti so bile preslabe, mučil se je in je padal; komaj dve pedí visoko je mogel poskočiti, niti roka nizke postelje ni dosegel.  Tekal je pred oknom, kakor je bilo široko, poskočil je tu, poskočil je tam, ali nikjer ni bilo nižje.  Reziki se je zasmilil, vzdignila ga je na polico.  In takoj je poskočil, butnil je ob okno z glavo, z vsem majhnim neokretnim životom.  Butnil je, ali sunilo ga je nazaj, padel je na polico.  Vzdignil se je precej, šel je po polici malo dalje, poskočil je in je butnil znova.  In spet ga je sunilo nazaj, spet se je zvrnil in se precej pobral.  Vstopil se je sredi police, videl je ven – tam je bilo nebo, črne hiše so bile, videl se je vršiček golega drevesa.  In anarhist je pozabil, da ga je bilo sunilo nazaj – saj je bilo tam zunaj nebo in črne hiše so bile in videlo se je golo drevje in vse je bilo tako blizu ...  Spet je udarilo zamolklo in spet je padlo.  Hotel se je hitro vzdigniti, ali prevrnilo ga je, nato pa se je le vzdignil in je tekel dalje po polici.  Nič več ni vedel, da ga je bilo sunilo nazaj, samo to je vedel, da je zunaj nebo in da je drevje zunaj.  Tako je butalo zamolklo, neprestano, kakor da bi bìl s pestjo ob okno.  »Pa skoči ven!  No, pa skoči ven!  Skoči!  Skoči!  Hop!«  Lojzka se je smejala hudobno, vse so bile poleg in so gledale, kako je poskakoval in padal.  »Skoči ven, če ti ni povšeči pri nas!  Skoči, anarhist!«  Butilo je in se je prevalilo in je padlo na tlà, kakor težek črn klopčič.  »Poginil je!«  Gledale so, nobena se ni genila.  Ali vrabec se je stresel, pobrcal je z rumenimi nogami, vstal je.  »Ej vrabec!« se je razjezila Lojzka.  »Kakor od lesá je.«  Komaj se je vzdignil, je poskočil znova proti oknu, ali zdaj komaj za ped visoko; padal je bolj težko, bolj že na prsa in na glavo kakor na noge.  Toda ni se utrudil, tako dobro je vedel, da poskoči naposled dovolj visoko in da poleti ven, kjer je nebo in kjer je drevje.  Ves čas ni bilo glasu iz njega, nikogar ni bilo, da bi govoril z njim, ali da bi se jezil, ali da bi prosil.  In poskakovalo je neprestano, tekalo ob oknu, poskakovalo in padalo.  A ko se je oziral navzgor, mu je temnelo zmerom bolj pred očmi, ginilo je nebó, ginilo je drevje, noč temnih poslopij se je širila in širila, zagrnila je vse.  Komaj za palec visoko je še poskočil – ali glej, že ni bilo ničesar več, niti okna ne ...  Niso se več zmenile zanj, luč je že gorela, napravljale so se spat.  Nehalo je padati, tudi cepetalo ni več, anarhist se je bil skril, Bog vedi kam.  Nič se ni več zgenilo, zaspale so ...  Ko si je Lojzka zjutraj obuvala copate, se je prestrašila in je zavpila.  Črn klopčič se je izvalil iz copate, skrit je bil globoko na dnu.  Pahnila ga je stran z nogo, gnusil se ji je anarhist.  Kremplji so bili čudno zviti, sključeni, glava je bila vsa ranjena, komaj še se je poznalo, kjer so oči in kje je kljun, vse je bilo krvavo in zmršeno.  Z metlo so ga pomedle skozi duri, na mostovž.  Tako je poginil; ne žalosti ne spomina ni bilo po njem.  Prišla je zima, polagoma in nevidno, kakor starost: včeraj so bila lica gladka, zgrbljena so danes, kdo bi si pač mislil, da so minili dnevi in da so minila leta.  Osorna je bila zunaj in nepriljudna; čemerno je bilo nebo in videlo se je, da so mrzli celo oblaki, ki plavajo po njem.  Na gole veje zunaj je bilo leglo ivje, okna so bila zjutraj z rožami preprežena.  Brezzoba in neprijazna starka je bila zima zunaj, starka skopa in godrnjava, ki je hodila z vewlikimi koraki po suhem snegu ter rožljala z molkom.  Ali drugačna je bila v sobi; mamca je bila, ki sedi za pečjó in pripoveduje bajke o vedomcu, o polnočnih strahovih, o beli ženi in torklji ...  Nočilo se je zgodaj; sence so prišle in prišel je mir.  Topla in prijazna je bila svetloba, ki se je razlivala od stropa, svetloba domačega, veselega sonca, ki ni tako ošabno in tako gosposko kakor ono sonce tam zunaj, ki se zasmeje malokdaj; to malo belo sončece je bilo krarkočasno, kakor da bi tudi samo pripovedovalo prešerne pravljice ter se jim samo smejalo ...  Zunaj pa je bil mraz in je bila noč; življenje, zaničevano in zaničevanja vredno, je šlo mimo in je rožljala z molkom ...  Kakor čarovnica je šla mimo zima, je šlo življenje.  Otroci so se je bali, stisnili so se v kot in so gledali s prestrašenimi očmi.  Tako pripoveduje pravljica: vstal je otrok in je šel za starko-čarovnico, po globokem snegu, skozi zimski gozd; kamor ga je vabila, je šel za njo, trepetajoč od mraza, srce polno strahu in čudnega hrepenenja.  Šel je otrok za starko, skozi zimski gozd; izgubil se je in je legel in je umrl žalostno; od daleč se je zagrohotala starka ...  Ugasnilo je prijazno sonce na stropu; veter je bil zunaj in okna so se časih nalahko stresla; zagrnjena so bila slabo in zimska noč je gledala skozi špranje.  Tini se je zdelo, da gleda na njeno posteljo zimska noč z velikimi črnimi očmi.  Težko ji je ležalo na srcu, ni ji bilo do spanja.  Vzglavje je bilo vroče, vsa postelja je bila vroča in trda.  Sedla je; oči so se privadile teme in so videle po sobi: postelja ob postelji, skuštrane glave, polodprta hropeča usta; obrazi so bili drugačni kakor podnevi; zdaj ni bilo na njih nič veselja, nič mladosti; na licih, okoli oči in ustnic je bil starikav, bolen izraz; posebno oduren je bil obraz grbave Brigite, sivorumen, čudno spačen, kakor obraz opice; izza odeje je gledala noga: kost, zavita v ohlapno rumenkasto kožo.  Nad posteljami visoke, mrtve stene – take stene, si je mislila Tina, so v ječah, stene, na katerih je zapisano trpljenje in uboštvo ljudi, ki so gledali nanje.  Vsi vzdihi so še ostali na stenah, vse težke misli so ostale tam; in kadar je noč in tišina, tedaj vzdihuje zopet, vzbudi se staro trpljenje in toži v razločnih besedah.  Gorje mu, kdor se vzdrami in posluša, gorje mu, kdor pozna te vzdihe in razume te besede; nikoli jih ne pozabi več in žalostno je njegovo življenje.  Tina je poslušala in je razumela vse in zato je bilo njeno življenje brez veselja.  Tina, kakšna je bila tvoja mladost?  Zazeblo jo je, lica so se ji zgrbila in zdelo se ji je, da so trda in mrzla kakor od usnja; videla je zdaj natanko po sobi; in kakor bi bila zdaj ta soba mrtvašnica in kakor da bi bila mrtvašnica njeno življenje ...  Ali nekoč je bilo drugače.  Zapisano je v pravljici, da je živel človek drugo življenje, predno je prišel na svet, in ono življenje da je same radosti polno.  Resnico pripoveduje tista pravljica.  Tina se pač ni spominjala, samo čutila je, da je bilo nekoč drugače – Bog vedi kedaj, Bog vedi na katerem svetu.  Obraz je živel v njenem srcu, lep in milostipoln, kakor obraz matere Božje v kapelici.  Sklanjal se je k nji, govoril je ljubeznivo ... in tam je bil vrt ... grede rdečih rož, zelene trate in lepo visoko drevje ... imela je punco v pisano žido oblečeno, z dolgimi plavimi lasmi ...  Bog vedi, kedaj je to bilo in na katerem svetu; zazibalo se je, zatonilo je; kar je bila videla še pravkar jasno pred sabo, ni bilo nikjer več, spustilo se je veliko črno zagrinjalo; od daleč so gledale samo še milosti in usmiljenja polne oči ...  Mrtvašnica je bila njeno življenje od prvega dne in bo ostala na vse večne čase.  Spominjala se je na visoke ozke stopnice v predmestju.  Pred davnim časom je bilo.  Plezala je po stopnicah, počasi, bolna noga je drsala za njo kakor mrtva.  Tiščala je v roki steklenico in v steklenici je bilo žganje.  Bodalce je zarezalo v rano, zakričala je, Bog se usmili, steklenica je ležala razbita na tleh.  V tistem hipu je bolečina odnehala, vse je odnehalo, kakor smrt se je razlilo po životu.  Skrila se je v kot ob stopnicah in je čakala noči.  In ko se je mračilo, je molila – mislila si je, zdajle pride, Bog vedi odkod, usmiljena roka, pride morda sam božji angel, kakor se je zgodilo v povesti, ter jo povede s seboj.  Mraz je bilo, že je legla noč.  Mostovž je bil teman, samo ob oknu, ki je gledalo z mrkim očesom na ozko dvorišče, je bilo nekaj belega.  Svetilo se je zmerom bolj, zdelo se ji je, da se premika, da namiguje.  Groza jo je bilo, glabo je klonila med kolena, život se je stresal.  Plazila se je k durim, poslušala je, roka je pritiskala boječe na kljuko.  Duri so se odprle in tedaj se je zgenilo tudi znotraj, zaropotalo je, kakor da bi bilo prevrnilo stol.  Bližalo se je s težkimi, omahujočimi koraki, dvoje oči se je zasvetilo.  »Kje imaš šnops?« Sklonila je glavo, zatisnila je oči in je iztegnila predse plašne roke.  Zgrabilo jo je s silno pestjo, glava je bíla ob tla, ob zid, čudno je drsala bolna noga, nič je ni bolelo, mrtva je bila in lahka, kakor kos obleke.  Ni prosila in tudi jokala ni; obvladalo jo je naposled nekaj sladkega, mehkega, vse je bilo tiho, čudomirno.  Ko se je vzdramila, ni stopila nikoli več; iz rane je teklo neprestano.  Vse je bilo tam strašno, Bog je bil pač proklel tisto hišo in vse ljudi, ki so bili tam in vse veliko temno predmestje.  Tam ni bilo prijaznih obrazov, ni bilo veselih oči; črno je bilo vse in umazano, smrdelo je po žganju in po gnoju.  Prestrašila se je, kadar se je bližal korak, zakaj vsi ljudje so bili zli ...  Prišla je tista zima, ko so zgrabili njeno posteljo ter jo nesli dol po visokih ozkih stopnicah ter jo položili na dvorišče, na kup gnoja.  Tam je ležala dva dni in dve noči; mraz je bilo in drugo noč je naletaval sneg, tako droban in mrzel, da jo je zbadal v lice, v roke kakor z iglami.  Ali tista noč je bila lepa, izmed vseh noči najlepša.  Tina je bila lačna in bi prosila kruha, toda bilo ni nikogar.  Tako se je zmračilo, vse je bilo tiho in samotno in Tina si je zaželela smrti.  Prvikrat si je je zaželela in obšlo jo je ob tej želji neznana sladkost.  Vse je dozorelo v nji ob tisti uri, tisto noč.  »Kakšna smrt?« si je mislila Tina.  Starka je, zavita v gorek kožuh, toplo ruto ima na glavi in izpod rute gledajo prijazne oči.  Pleten koš ima v roki, belo pregrnjen, in v košu so sami kolači; lepo diši, kakor iz slaščičarne.  Pride bliže in pogleda in se skloni.  Odgrne koš, poseže vanj ... ali ne prihaja tam?  Zgenilo se je, prikazalo se je nekaj ob zidu, ziblje se, ziblje, ne približa se ...  Starka prijazna, v gorek kožuh zavita, približaj se! ...  »Vstani, Tina,« poreče, »pojdi z mano!« In vstane in pojde ...  Glej, vstala je in se je napotila.  Hodila je kakor v sanjah, lahko, komaj so se dotikale tal noge.  Odpiral se je svet, nebo se je odpiralo.  Spomnila se je Tina na svojo umazano in cunjasto obleko in bilo jo je sram.  Ali ko se je ozrla dol po krilu, je opazila zelo vesela, da nosi lepo belo krilo, rdeče obrobljeno.  Že so bile zvezde blizu, skoro bi se jih lehko doteknila z roko, bleščeče so bile in prijazno migljajoče, kakor zvezde na božičnem drevescu, izstavljenem v oknu slaščičarne.  Prihajali so angeli, zamahovali so nalahko z belimi perotmi, da ji je dihala v lica prijetna sapa.  Zasvetilo se je od daleč kakor sonce.  Zazvonili so zvonovi, zapeli so zvonki glasovi veselo pesem.  Stisnila se je k starki, od radosti je zatisnila oči ...  In ko je zatisnila oči, je vse utihnilo; tedaj se je vzdignil iz daljave, od onkraj oblakov osoren glas, udaril je kakor s pestjo, in oglasili so se drugi, zmerom bolj so se bližali, skoro je že razločevala besede in ni si upala odpreti oči.  Prišli so, zgrabili so postelj in so jo vzdignili; zgenila je nalahko s trepalnicami, ali težke so bile, kakor lesene, in komaj se je zasvetilo: bradati moški obrazi, tuji ljudje ...  Padla ji je snežinka na oko, spreletelo jo je in vse je izginilo, ni bilo več ne dvorišča ne tujih obrazov, ničesar ni bilo ...  Tudi to je bil drugi svet, drugo življenje je bilo; za črnim zagrinjalom je zdaj, ki se odmakne komaj časih, komaj za trenotek – takrat, kadar je noč in strmé oči na sive stene mrtvašnice.  Prikaže se na steni čudna podoba, prikažejo se visoke ozke stopnice, naslikano je dvorišče, obzidano vsenaokoli z mokrim zidom, iz katerega gledajo umazana okna, kakor smrtiželjne oči bolnika, na gnoju umirajočega.  Bog vedi kedaj je bilo in na katerem svetu ...  Zašumelo je na posteljah ob oknu; Malči je bila zavzdihnila v spanju in zamahnila z roko.  Tina se je stresla od mraza, legla je in se je odela do vratu.  Ali takoj je bilo vzglavje spet vroče in trdo, misli so prihajale, spanja ni bilo ...  Dolgo že ni bilo spanja, nič lepih sanj; njeno srce je bilo žalostno, želelo si je in ni vedelo kam.  Tesen ji je bil dom: dva metra dolg, meter širok, tesen kakor rakev.  Nikoli se ni ozrla na tablico, ki je bila nad posteljo in ki je bil na nji zapisan dan, ko so jo bili prinesli.  Bilo je že dolgo od tega, celo življenje je bilo vmes; leto je bilo letu enako, dan enak dnevu ...  Popotnik hodi, lahko misli v glavi, v srcu nič skrbi; kakor sanje je njegovo potovanje, ne čuti nog ne samega sebe, ne gleda naprej, ne ozira se nazaj, veselo izgubljen, kakor tica v zraku, ki jo nosi jug preko dežele; ali nenadoma se vzdrami, zmračilo se je morda, pooblačilo se je modro nebo; pade mu na srce težka misel, spomni se nase, na svoje žalostno življenje, na nelepo preteklost, na nemo prihodnost; ozre se nazaj – in glej, prehodil je bil neizmerno pot, ne da bi bil živel; oči so izpregledale in zdaj je potrto njegovo srce, težak in nestalen je njegov korak ...  Zgodilo se je neko noč, da ni mogla spati in tedaj je slišala Tina prvikrat, kako so govorile stene.  Poslušala je strahom in je spoznavala mrtvašnico.  Postelja ob postelji, rakev ob rakvi.  In mrtveci vstajajo, hodijo naokoli s smešnimi, neokretnimi koraki, smejó se in kramljajo.  Ali vse njih kretnje, vse njih besede so smrt.  Njeno srce pa je gorko, njene misli so daleč zunaj, tam, kjer je življenje.  Ugledala je mrtvašnico, življenje je prišlo v njeno srce in z življenjem vsa bridkost njegova ...  Da, prišla je bila starka, rožljala je z molkom, smejala so se brezzoba usta; in otrok je vstal in je šel za njó, kamor ga je vabila, šel je in se je izgubil; izgubil se je in je poginil, ker je bilo njegovo srce gorko in nepokojno ...  Kamor pride starka, brezzoba, z molkom rožljajoča, pride z njo zlò in nepokoj; gleda skozi okno, vabi, in gorje mu, kdor vstane ...  Malči je videla, kako je bil poginil anarhist; želel si je življenja in je izdihnil klavrno v copati.  Malči je pogledala Tini v obraz in se je spomnila na anarhista, zakaj njene oči so bile čudojasne.  Vzbudila se je ponoči, ozrla se je naokoli in je ugledala Tino, ki je sedela na postelji; zunaj je bila bela noč, žarki jasnega neba so se kopali v snegu.  »Zakaj ne spiš, Tina?«  »O Malči, strah me je.«  Malči je pomolčala, pomislila.  »Potrpi, Tina, ozdraviš in pojdeš.«  Okrenila se je Malči na postelji, pogladila si je s trudno roko lase raz čelo in je zaspala mirno.  Tina je gledala v noč, dokler ni legla kakor v omotici in so se spremenile nemirne misli v divjepisane sanje ...  Prišla je zjutraj sestra Cecilija, postala je ob postelji.  Njen obraz je bil resen, kakor lep spomin je bilo v njenih očeh, na njenih ustnicah.  Pogledala je na lica, ki so bila bolnordeča, na oči, ki so se svetile kakor v vročici, na ustnice, ki so bile suhe in razpokane.  Postala je in si ni upala prašati in je šla mimo; tudi v njena lica je bila stopila tedaj nenavadna rdečica in zasvetile so se tudi njene oči – nenadoma je bila švignila senca preko poletnega travnika, švignila je in sledu ni bilo več po nji.  Spoznavala je bila Tina, da je rakev njen dom.  Živela je med mrtveci in vse njih početje se ji je zdelo zoprno in smešno.  Njene oči so gledale drugam, drugod so hodile njene misli in če je govorila, so bile njene besede čudne in nerazumljive; prihajale so iz druhig krajev, izpod drugega nebá.  In mrtveci so začutili, da je živo srce med njimi ...  Tako so gledale nanjo z nezadovoljnimi pogledi, smešna se jim je zdela in zoprna, komaj se je zgenilo še kdaj sočutje.  »Če ti ni povšeči, pa pojdi; pojdi ven, kjer je golo drevje in sneg in kjer so ljudjé, ki imajo zlè oči in roké nevarne in hudobne.  Pojdi ven, kjer je življenje in pogini!«  ...  Ali anarhist se ni zmenil; butalo je ob okno neprestano ...