Tam, kjer šumi deroča Soča, ko zapusti sive skalnate Julijske planine, polagoma čez rodovitno goriško polje proti jugu, se odpira krasni vhod v italski raj.  Le še na levem bregu se vzdigne visoko v sinje nebo skalovje kraškega podgorja, v daljavi pa žaluje na severovzhodu slovenski velikan, sivi stari Nanos; žalostno se ozira v nebo ne vedè, kam bi pogledal.  Proti zahodu?  Ne mara, kajti glasov, ki mu donijo odtod, ne razume več - španski glasovi so mu, zavita furlanščina.  Nekdaj je bilo drugače, tudi po planjavi se je razlegal veseli Noričanov glas.  Na jugozahodno stran?  Oj, odtod in tik na podnožju se razlega krepki slovenski glas, tu biva še slovanski narod; resni, trdni Kraševec stoji nepremakljiv kot skala, burja ga še ni odpodila in ga tudi ne bo, ker ljubi svoje kamnito domovje!  Žalostno je njegovo pogorje, ne krasijo ga več hladni, temnozeleni gozdovi — splavali so po adrijskih valovih: nekdaj krasni Kras kaže sedaj svoja gola rebra! — In spodaj?  Tam pod Krasom, tam na planjavi?  Tam tik morja?  Žalosten pogled za očeta Nanosa.  Tam na ravnini se vzdiguje velikanski zvonik: njegovo črno obzidje kaže, da je marsikatera nevihta skušala omajati ta spomenik pretekle slave, toda na njegovem čelu se še vedno bere grobni napis: FUIT AQUILEIA!  Fuit Aquileia!  Oglej je propal!  Le pridiguj, le pridiguj, prav imaš, glasno povej sedanjim prebivalcem veliko slavo slavnih pradedov!  Ali, o stolp, kdo te razume, kdo posluša?  Domačin se dosti zate ne zmeni, Slovenec te je izobčil.  Mar li bodo tvoje tožbe poslušali črni krokarji, ki se od časa do časa vzdigujejo iz tvojih širnih močvar, krohotaje se minljivosti narodov.  Le pridiguj, oznanjuj, toda komu?  Mar li razburkanim adrijskim valovom?  Oznanjuješ jim, da, ali tudi ti se ne zmenijo zate, nič več ne privedejo k tebi množic ladij.  Le oznanjuj, ali komu?  Mar li skalnatim Julijskim planinam?  Prav imaš, tja zaženi svoj glas, njihov sin bo tolmačil tvoj klic, povedal tvojim malomarnim potomcem, o Oglej, slavni propad tvoje slave.  Šteje se leto 453 po Kristusu.  Velikonočni čas je ravno.  Sonce precej močno ogreva že nekoliko oživljeno naravo.  Na jasnem jutranjem nebu ni videti oblačiča.  Krasen, veličasten je velikanski Oglej v svitu svetlih sončnih žarkov.  Krasna je tudi njegova okolica.  Proti zahodu se razprostira beneška ravnina, proti vzhodu pa šume temnozeleni karnski in noriški gozdi, na jugu se blešči neizmerno Jadransko morje, čez katero razliva vzhajajoče sonce svoje žarke; na severozahodu se dvigajo prijetni, rodovitni briški griči, imenovani »ager colonicus«.  Tu pa tam te vabijo mnoga lepa poletna poslopja plemenitih Rimljanov, da jih obiščeš.  Sredi tega raja stoji veličastno ponosni Oglej.  Srečno mesto!  Lepe široke ceste se stekajo v njem.  Noriška cesta preko Frigida, reke Vipave, vabi Noričana v bogati drugi Rim, cesta Veruka kliče Istrana in Dalmatinca v semenj, tretja pa odpira Japidu vhod v mesto.  Tudi z Rimom, središčem sveta, je mesto v zvezi: veže ga lepa cesta Emiliana.  Vrhu tega pelje proti Zahodu via Beloia, via ad Silanos pa mimo Čedada ob reki Nadiži čez Predel do Viruna na Koroškem.  Celih dvanajst cest se križa v mestu.  In kako je kupčevalec gotov!  Ob vseh cestah so rimski tabori — castra; hrabri vojaki skrbijo za varnost zvestemu častitelju Merkurja.  A ni še zadosti.  Pomorskemu kupčevalcu polajšuje od juga sem dohod krasen kanal Amfora, kjer se ziblje veliko število ladij, kamor se stekajo vse delovne moči.  Velikanski Oglej, to bogato trgovsko mesto, ki ga napolnjuje 600.000 čilih prebivalcev, je skoro popolnoma pokristjanjen.  Razprostira se v podobi poldogovatega četverokotnika od jugozahoda proti severovzhodu tik burnega morja, mogočno zidovje mu s štirimi velikanskimi stolpi na voglih varuje pridobljeno bogastvo, objema hiše, njegove krasne palače, cerkve, Belinove in Jupitrove templje s Kapitolom vred.  V tri oddelke se rezdeljuje mesto.  »Staro mesto« je najstarejše in prvotno, sezidano leta 182 pred Kristusom: 3000 naseljencev je tedaj došlo iz Lacija in ga ustanovilo.  Tu je na vzvišenem holmcu Kapitol z lepim, a sedaj zapuščenim poganskim templjem, tu je forum, javni prostor za mestne skupščine, tu je tudi kurija, mestno sodnijsko poslopje.  Od tam proti zahodu se razprostira drugi mestni oddelek — »mesto Avgustovo«; odlikuje se s krasno cesarsko palačo in drugimi imenitnimi stavbami.  Medtem ko v starem mestu prebiva plemenitaš, kraljuje tukaj spodaj oglejski bogataš.  Ta dva oddelka sta posebno močno obzidana, vsakih 20 sežnjev je visok stolp.  Odtod proti jugozahodu je mestni oddelek Mariniana, mesto kupčevalcev z ladjestajo (s pristaniščem) in imenitnim trgovskim prostorom, ki ga imenujejo »forum mercatorium«.  V predmestjih pa prebiva okoli in okoli mesta, posebno proti severu, uboga reva, ubogo ljudstvo in sužnji, tujci — posebno barbari.  Tudi »liberti« — oproščeni sužnji — se tukaj šopirijo, posnemaje med sužnji gospodo in plemstvo.  Na skrajnem jugozahodu je še drugo mesto, mesto miru in pokoja, veliko mestno pokopališče: Nekropolis.  Na bregu sinjega morja v Avgustovem mestu stoji krasna palača.  Njen lepi vrt in prostorni, dobro zarastli gaj se razprostira proti jugu, od koder se sliši šumenje valov.  Na levi je obzidje Amfore, na desni, zahodni strani je druga palača, tik katere se izliva v morje reka Nadiža.  V daljavi se vidi skrajno mestno obzidje z zadnjim mogočnim Stolpom.  Stopimo v palačo!  Lepa prizemska dvorana nas sprejme, umetno ozaljšani marmorni stebri podpirajo strop; ob stenah so razpostavljeni kipi, ne predstavljajoči bogov, ampak imenitne može, ko so zaradi junaških dejanj postali nesmrtni, ki so s hrabrostjo proslavili svojo slavno domovino.  O poganstvu ni ne duha ne sluha, a podoba odrešenikova kaže, da je krščanska hiša.  Zadnja vrata iz te dvorane — imenuje se triclinium, obedovalnica — so odprta, skozi nje se pride na vrt.  Nad vrati je lopa, na obeh straneh so razpostavljene razne domače in tuje cvetlice, visoke, že močno ozelenele rastline zabranjujejo vhod sončnim žarkom.  V lopi sedita dve gospe, ena že priletna, druga pa skoro na pol otrok.  Slednja je nežna kot pomladanska cvetlica, ki občuduje prvikrat svetlo sonce.  Črne bistre oči, črni lasje pričajo, da sta ponosni Rimljanki.  Podobni sta si, le starost loči drugo od druge.  Mati in hčerka sta.  »Glej, draga Evdora,« prične mati ljubeznivo gledati dekle, »glej to zlato sonce, ki razsipa svoje svetle žarke čez hrib in dol, morje in ravnino: ni li prav božje oko, ki nas spominja na božjo navzočnost, nam kaže božjo dobroto, katera daje uživati krasoto zemskega raja dobrim in zlim, vse skupaj objemaje z očetovsko ljubeznijo?«  »Da,« odvrne Evdora in solza ji zaigra v očeh, »njegovo dobroto poznam, poznam njegovo milost, veselim se, komaj čakam sprejetja med njegove verne.«  »Božja milost naj prešine tvoje srce,« odgovori Honorija — tako se imenuje skrbna mati —, »naj ti razvedri um s pomočjo svetega krsta, ki ga boste danes skupno prejeli, da, že dolgo se raduje tega dneva naš ljubljeni škof Sekund, komaj čaka, da vas sprejme v družbo svojih vernih otrok.  Dolgo so vas pripravljali k temu važnemu koraku duhovni očetje, vas poučevali v verskih resnicah, sadili v vaša srca kal žive vere, pojasnjevali vam Kristusov nauk, da sedaj utrjeni v sveti veri prejmete prvi sveti zakrament, dobro vedè, kaj dobite.«  »A, ljuba mati, povej mi, zakaj nas kličejo v cerkev svetega Hilarija, ne pa v Odrešenikovo cerkev, ki je krasnejša?«  »Vidiš, ker je starejša.  Glej!  Stoletja je že pokrivala gosta tema nevere naše lepo pokrajine.  Vsi Oglejčani so bili vdani nespametnemu malikovanju.  Belinov in Jupitrov tempelj še lahko vidiš, a njunih častilcev je le malo več.  Belinu se ne darujejo živali kakor drugim bogovom, kajti ti pogani mislijo, da se njegov žrtvenik ne sme omazati s krvjo, ker Belin daje življenje in zdravje vsem stvarem.  Ozri se tja proti vzhodu, tam prebivajo narodi, ki pa še častijo razne bogove; hrabri so sicer ti ljudje, a tudi nje je prej nepremagljivi rimski meč priklenil k velikanskemu telesu naše slavne države.  Karni, Noričani, Panonci se zovejo ti hrabri, a so jako surovi ljudje.  Sedaj, odkar je rimska moč jela pešati, je mnogo drugače.  Severni narodi se ne zmenijo več za rimskega orla, toda svobode ne uživajo, ukrotil jih je hudi samosilnik Atila pod železno hunsko žezlo.  Velik del teh narodov se je bil že spreobrnil k naši sveti veri, toda vsi ti kristjani so padli v mreže krivovercem, zlasti arijanom, ki so napravili tudi tukaj že toliko zmotnjav.  A odtod bo dobivala mala lučka naše svete vere vedno večjo moč.  Učenec svetega Marka Mohor, ki je prišel okoli leta 60 po Kristusu semkaj in Križanega oznanjeval, ki je za časa cesarja Nerona z Evfemijo, Doro in drugimi oglejskimi devicami smrt dobil za svoj trud, gotovo ne pozabi svoje hčerke, oglejske Cerkve.  O, koliko je naša Cerkev ta čas pretrpela; bila je že pri rojstvu skoro zadušena!  Toda žerjavica tli tudi pod pepelom in Bog svojih nikdar ne zapusti.  Mohorjev naslednik je bil Hilarij, naš meščan, ki je brž zbral razstresene verne in Cerkev zopet naglo uredil, da se je kot pomladanska cvetlica pod vplivom gorskega sonca pod njegovim umnim vodstvom razcvetela.  Ali poganski duhovniki so, bojè se za svoje bogove, staknili kristjane, zatožili Hilarija pri mestnem sodniku Beroniju in smrt je bila tudi njemu plačilo; njegova glava je padla pod rabljevo sekiro.  Temu škofu mučeniku je posvečena cerkev, kjer boste danes prejeli sveti krst.«  »A kako se je potem godilo z našo Cerkvijo?  Dosti časa je še do slovesnosti, povej mi!« prosi Evdora.  »Bog je čuval nad njo.  Naša Cerkev ima to lastnost: bolj ko jo stiskajo in preganjajo, trdnejše stoji.  Komaj je Hilarij v gospodu zaspal, so se razkropljene množice zopet zbrale in dobile novega škofa Krizogona.  In tako se je vedno godilo.  Škofje so s svojo vdano duhovščino neustrašeno in neumorno delali vkljub preteči nevarnosti, vkljub poganski besnosti, vkljub krvavim mečem in nezaslišani sili.  Katoličanstvo je zmagalo s potrpežljivostjo; nikdar se mu ni bati zunanje sile, nad njim čuje Kristus.  A boj v Cerkvi mora biti, boj, ki odsekuje gnile, nezdrave ude, da se tudi drugi ne okužijo.  Blagor mu, kdor ostane do konca zvest!  Zmagala je vera nad nevero, posebno za časa cesarja Konstantina, in ta čas v dnevih škofa Agapita se je oddahnil tudi oglejski katoličan, medtem ko se je moral poganski duhovnik umakniti pred senco svetega križa.  Od tega časa do sedaj, torej v dobrem stoletju, je napredek tako velik, da smemo reči: cvetoči Oglej je krščansko mesto in pogani so med nami le gostje.  Glej, sedanji škof, častiti starček Sekund, je že 15. v vrsti apostolskih naslednikov.  Toda, Evdora moja, čas se bliža, pojdiva, da te pripravim k važnemu koraku! ...«  Vzdigneta se in odideta v sobo.  Poglejmo ta dan v cerkev sv. Hilarija.  Poslopje stoji v starem mestu.  Pred cerkvijo je veliko dvorišče, obdano krog in krog s stebriščem, pod katerim vidimo mnogo ljudi — slepi in hromi so, nemi in gluhi, bolni in stari: berači, reveži oglejske srenje so.  Milo proseč dvigajo roke ter prosijo v imenu največjega Trpina s tihim pogledom usmiljenja.  Srčna molitev je zahvala za prejet dar ...  Pojdimo naprej, bližajmo se svetišču!  Toda stoj, dragi bralec, ne smeš dalje.  Nazaj moraš, ker nisi še čist.  Glej, tam sredi dvora stoji vodnjak, tam si morava, preden stopiva v svetišče, umiti roke in obraz, ker mora imeti čisto dušo, kdor se hoče vredno bližati Gospodovemu svetišču.  Prideva pod lopo pred cerkev in zopet se ustavijo najini koraki.  Več ljudi je tu.  Klečè vzdigujejo tudi ti roke proti tebi, milo prosi njih oko darù, njihov jezik tiho šepeta: »Miseremini nostri!  Usmilite se nas!« Ne prosijo te denarja, tudi kruha ne in ne obleke.  Glej, njihovi lasje so razmršeni, pepel se jim beli na glavi, obraz jim je bled, suho in medlo telo pokriva ostra obleka, preko ledij so prepasani s trdo vrvico.  Grešniki so.  Nesrečni sobratje, ki so padli v velike pregrehe, delajo očitno pokoro — tako je odločila ostra, a dobra mati katoliška Cerkev.  V cerkev še ne smejo, šele na prvi stopnji pokore so sedaj, zato njihov miserere, da bi tudi ti zanje pomolil pri božji službi, po kateri hrepeni njihova duša, a se je ne smejo udeležiti, dokler jim duhoven ne podeli odvezo po popolno opravljeni pokori.  Da tudi zanje pomoliva, stopiva naprej.  Troje je vrat — kam se obrneva?  Na desno morava, kajti moža sva, ženska mora skozi leva vrata.  Tako zahteva čut čistosti in nedolžnosti, ki je krasil srca prvih kristjanov.  Lepa in precej prostorna je cerkev; skoro sredi nje je leca, odkoder doni ob gospodovih dnevih njegov zveličavni nauk; više je kor za pevce, ki z Davidovimi slavospevi pojò slavo nebeškega Bitja.  Še više, za železnim omrežjem in za zagrinjalom, ki je po šegi judovskega templja ločilo prostor za ljudi od pravega svetišča, kamor je le duhovščina smela, stoji na četverih stebrcih oltar.  Oltar je prosta miza, iz marmorja umetno izdelana ter z biseri in drugimi žlahtnimi kamni okusno in dragoceno okrašena.  Samo križ stoji na njej, šest luči razsvetljuje na pol temno svetišče.  Pod oltarjem v rakvi počivajo kosti velikega škofa Hilarija.  Za oltarjem pa je sedež za njegovega naslednika škofa Sekunda, na levi in desni so stoli za ostalo duhovščino.  Mnogo ljudi je zbranih v božji hiši.  Ni jih prignala sem radovednost, pobožnost jih je sklicala, veselje jih je napotilo v svetišče, saj danes dobi krščanska srenja mnogo sobratov: krščenci postanejo kristjani.  Iskrena, trdna vera žari vernim z obrazov, iskreno molijo zase in za one, ki bodo sprejeti v Kristusovo Cerkev.  Škof Sekund, spremljajo ga mnogi duhovniki, vstopi iz stranskega vhoda, gre pred oltar, poklekne, vzdigne roki in tiho opiraje se nanjo, se napoti v spremstvu duhovnikov in diakonov iz cerkve.  Ljudstvo se vzdigne, pevci zapojo in narod jih v največji harmoniji spremlja.  Iz stoterih grl doni Davidov vzdihljaj:  »Kakor hrepeni jelen po studencu vodà, tako hrepeni moja duša po tebi, o Gospod; mojo dušo žeja po tebi, živi Bog, kdaj bom dospel, kdaj vstopil pred tvoje obličje?«  Prepevaje gredo vsi s škofom na čelu iz cerkve, na konec dvorišča, kjer se vzdiguje visoka in prostorna kapelica.  Pred njo stoji mnogo lepo oblečenih deklet in mladeničev.  Tu se ustavi škof in prično se obredi.  V krog se zbere okoli škofa duhovstvo in krščenci.  V zbranem zboru začno glasno moliti:  »Verujem v Boga Očeta, nevidnega in nespremenljivega.  In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega, Gospoda našega, ki je bil rojen od Sv. Duha iz Marije Device, bil križan pod Poncijem Pilatom in pokopan.  Šel je v predpekel.  Tretji dan od mrtvih vstal.  Šel v nebesa, sedi na desnici Očeta, od tod bo prišel sodit žive in mrtve.  In v Sv. Duha, sveto cerkev, odpuščanje grehov, vstajenje mesa.«  Škof vstopi v kapelo, sledè mu posamezni krščenci z diakoni, ljudstvo pa ostane zunaj.  Sredi kapele je marmoren vodnjak, v njem krstna voda, do katere vodijo marmorne stopnice.  Prvi stopijo na stopnice posamezni mladeniči.  S pomočjo botrov in diakonov potopi škof vsakega posebej v vodo tako, da se napravi znamenje sv. križa in izgovarja one mogočne besede, ki prerodè človeka za novo življenje.  Potem jih pomazili s svetim oljem in jim dene na glavo belo ruto.  Drug duhoven jim opere noge, nakar se oblečejo v bela oblačila, okoli čela jim pa ovijejo venec cvetlic.  Prav tako se godi pozneje z dekleti, katere spremljajo k svetemu krstu edinole črno oblečene ženske, diakonise imenovane.  Vse se zvrši v najlepšem redu.  Vsem prižgejo sveče.  Škof izstopi iz kapelice in se obrne na mlade kristjane.  Morda čuti žalostno slutnjo, da izvršuje zadnjikrat to sveto opravilo v Ogleju?  Iz hvaležnih src privre zahvalna pesem in mladeniči in dekleta se vrnejo v cerkev, kjer jih Sekund še potrdi v sveti veri.  Nato se udeležijo prvikrat daritve nove zaveze in prvikrat pristopijo k svetemu obhajilu.  »Mati, mila mati,« reče Evdora, ko pride proti večeru domov, kajti ostali del dneva se je zadržala pri svoji botri Digni, »mati, glej moj venec, krasen je, neomadeževan, bel kot sneg.  Rada bi takega ohranila.  Toda srce mi je pri onem svetem dejanju dejalo, da moj venec ne ostane bel, ampak da se bodo njegove bele lilije spreobrnile v rdeče.«  »Hčerka,« odvrne mati resnobno, »bodočnosti ne poznamo, zakrita je s temnim zastorom.  Naj bo kakor koli hoče, negotove prihodnosti se nimamo bati, kajti nad nami čuje skrbno očetovo oko, milo oko našega Boga.  On skrbi za nas.«  »Da, on skrbi za nas!« se oglasi pri vratih moški glas.  Oglejčanki se naglo obrneta.  »Oh, Gaj Menapij,« kliče Honorija, »ves dan te ni bilo!«  »Oh, oče« se razveseli Evdora, »menila sem ...«  Njene oči se srečajo s pogledom drugega moža: zardi, sramežljivost prešine njeno srce, jezik zastane, besedice ne spregovori.  Z zadovoljnim smehljajem opazuje hčerkino zadrego Menapij, mož ponosne postave.  Dolga, z zlatimi nitkami obšita halja, rimska toga, mu pokriva čvrste ude; dolg, oster meč, iz jekla kovan, strah sovražnikov, ne pa lepa igrača, se mu svetli na levici.  Jeklena čelada mu pokriva visoko čelo, izpod katerega se leskečejo žive, črne oči: kratko pristrižena, gosta, črna brada veča možu moškost.  Bleščeči opanki, dragoceno z biseri okrašeni, mu oklepata nogi, ki se nista v boju nikdar še za korak umaknili.  Gaj Menapij je poveljnik številne oglejske posadke in kot tak tudi najvišji mestni uradnik, cesarju zvesto vdan namestnik, ne le samo za Oglej, temveč za vso provinco Venecijo, 10. regijo rimskega cesarstva, ki se razprostira od reke Ade čez celo Istro, je vrhovni poveljnik, »consularis«.  Za roko drži lepega mladeniča, ki mu kljub mladosti bije v prsih junaško srce, kar se mu takoj pozna na obrazu.  »Evdora, menila si,« ponavlja smehljaje se Menapij, »da bom navzoč pri slovesnosti.  Da, bil sem, potem ko sem izvršil državna opravila.  Od daleč sem opazoval vaše vedenje.  Od radosti mi je igralo srce, ko sem te videl, Evdora, stopiti iz otroških let v dekliška.  Evdora, daj mi roko!«  Obrne se k mladeniču in nadaljuje:  »Marij, tudi ti stopi bliže in daj mi desnico!  Glej, opazoval sem vajino obnašanje, videl sem, da se prisrčno prijateljstvo vajinih otroških let ni razrušilo, ko sta dozorela, temveč je z leti rastlo ter končno sklenilo vajina srca.  Marij, ponosni mladenič, ni li tako?  Ne gori tvoje štiriindvajsetletno srce sedaj za mojo skoro še otroško hčerko?  Evdora, ne čutiš li posebne naklonjenosti do prijatelja otroških let?  Molčita, vajin molk mi je dokaz, da se nisem zmotil.  Evdora, tvojemu slavnostnemu dnevu hočem postaviti končni venec: Evdorica, petnajstletna moja hčerka, ljubi svobodno Marija, podobe drugih mladeničev naj ne stopijo pred tvoje oči, tvoja duša naj se popolnoma spoji z žlahtno dušo hrabrega Marija.  Da, svobodno ljubi Marija, bolje je tako.  In ti, Marij, hrabri sin neustrašnega Severa in krepostne Digne, sin mojih zvestih prijateljev, sprejmi mojo Evdoro, edini moj zaklad, edino moje veselje, edino mojo tolažbo.  Varuj jo kot punčico svojega očesa.«  »Prisegam!« vzklikne Marij in zardela od srčne blaženosti, prevzeta zaradi nepričakovane sreče in nenadnega razpleta, objameta zaročenca svoje starše.  Burno bijoče srce in nemi jezik sta Honoriji in Menapiju dokaz, kako srečna sta otroka.  Menapij konča nemi prizor z besedami:  »Zadosti!  Marij, izročil sem Evdoro tvojemu varstvu.  Skrivaj sem to stvar že davno pripravljal.  Tvoji starši Sever in Digna so silno zadovoljni, na tihem so tudi oni želeli, da bi se sosedni, prijateljski družini sklenili še tesneje.  A šele čez leto dni boš, Marij, Evdorin postaven mož.  Čuvaj njo in njeno nedolžnost.  Vedi, da si si z današnjim dnem morda nakopal sovražnika na glavo.  Bogati Grk Helija je gojil upanje, da dobi kdaj Evdoro, a danes sem mu odločno podrl vso nado.  Molčal je sicer, a videlo se mu je, da je le z veliko silo zakrival svoj srd.  Iz njegovih oči se je brala strast, a iz strasti lahko pride maščevanje.  Marij, ne navajam te k srdu do njega, le opozarjam te, da opazuješ njegovo vedenje in da po tem uravnavaš svoje obnašanje.«  »Oče, strahu ne poznam!« iskreno odgovori Marij.  »Meč je vedno moj spremljevalec, dosti poguma imam, da bom branil veliko slavo svojega bodočega očeta!«  »Dobro,« odvrne Menapij, »dobro, nisem te hotel žaliti, niti ne dvomim, da nimaš poguma, da, da ...« nadaljuje zamišljen, »poguma nam bo treba, če me opazovanje ne moti.  O, vidim, nad nami se zbira nevihta, bojim se, njene strele bodo veljale najprej našemu mestu.  Slutim, da bo moja Evdora v kratkem potrebovala varstva tvojih rok.  Marij, ji boš zvest?  Boš neustrašen?«  »Oče, kakšen govor!« vzklikne mladenič skoro nevoljno.  »Kaj vznemirja tvoj duh?  Nisi li čul moje prve besede?  Glej moj meč: ne bo se skrhal, v desni ga bom vihtel, dokler bo še cela ena kita moje roke. vihtel ga bom za obrambo naše vere in domovine, v obrambo našega ognjišča in krasne moje Evdore.  Zemlja naj čuje, nebo naj bo priča mojih besed!«  »Bodita torej srečna, otroka moja,« reče Menapij s tresočim se glasom.  »Marij, ostani tu, zabavaj mater in hčerko; tvoja mati bo tudi kmalu sem prišla, mene pa in tvojega očeta kliče še resen opravek na Kapitol.  Blagor mesta teži moj duh.«  S krepkim glasom je izgovoril Menapij zadnje besede in odšel.  Lepo je začela rasti v tem času sveta vera.  Oglej je že po ogromni večini katoliški in tudi sosednje dežele se klanjajo svetemu križu: človeštvo je, s svitom večne luči razsvetljeno, spoznalo neumnost razpadajočih bogov.  Toda že od nekdaj je zli duh kot oče laži sovražnik resnice.  Komaj je moralo oslabljeno poganstvo nehotè poriniti v nožnico svoj krvavi meč, se je pojavila druga nevihta.  Ko je uvidela, da se ne dà s poganstvom nič več opraviti, je dobila stara kača v prsih katoličanov samih mogočne zaveznike, ki so napravili strahovite zmešnjave v živahno razcveteli Cerkvi.  Orodje v rokah pekla je bil duhoven aleksandrijske Cerkve v Egiptu, Arij po imenu, sicer učen in jako zmožen mož, a čez mero častilakomen.  Predrzno je napadel nauk o sv. Trojici, trdeč, da Kristus ni bil Bog enakega bistva z Očetom, ampak da je le božja stvar.  Učil je, da je bil ustvarjen Kristus prej ko svet, a da mu je nebeški Oče šele pozneje, ko je previdel njegova dobra dela, podelil božjo čast: torej je postal šele zaradi osebnih zaslug božji Sin.  Ta kriva vera se je začela naglo širiti po celem vzhodnem rimskem cesarstvu, kajti tu so ji bili celo cesarji sami mogočni pokrovitelji.  To seme se je zaneslo v kratkem tudi v Oglej, kjer je nastala, zlasti zaradi trgovskega stika z vzhodom, mogočna stranka.  Res, to krivoverstvo se je na zahodu kaj naglo zatrlo, in tudi v Ogleju je bilo ta čas le malo Arijevih privržencev.  Ostro je postopala katoliška Cerkev proti njim, a arianizma popolnoma ni mogla uničiti.  Kar je na zahodu izgubil, je pridobil na vzhodu; čim dalje se je širil med barbarskimi narodi, ki so na severu in vzhodu prežali na oslabljeno rimsko cesarstvo.  Pridigarji z vzhoda so tem narodom v domačem jeziku oznanjali svoje nauke ter tako lažje spodrivali Latince.  Tako so postali v tem času arijanski vsi Goti, Vandali, Svevi in Langobardi.  Nekoliko časa po krstu naše Evdore se je zbralo v krasnem poslopju nedaleč od mestnega zidovja malo število mož.  Sedè okoli mize, se skrivnostno pogovarjajo.  Da obravnavajo važno stvar, se jim vidi na obrazih: oči se jim bliščijo, jeza jim šviga izpod čela.  »Prekleti Sekund!« kolne suh mož med njimi.  »Delajmo, kar hočemo, napenjajmo vse sile, podreti ga ne moremo.  Njegova vdanost do rimskega škofa je neomahljiva.  Trdno stoji kot skala sredi morja.  Za njegovo osebnost toliko ne maram, toda njegova zgovornost je v resnici mogočna, beseda mu je prepričevalna, navdušenost za rimsko krivoverstvo je grozovita, njegove besede donijo kot tromba na ušesa poslušalcev.  Kaj ni nobenega, da bi si upal poriniti temu zlodeju železo v srce?«  »Počasi, počasi!« ga svari Rufin, prileten mož, grške krvi in zvit, kateremu se je videlo, da ima mnogo vpliva do zbranih: bil je duhoven arijske srenje.  »S silo ne pridemo daleč,« pravi, »kajti kdor se pravično in pošteno bori s svetom, mora pasti v boju.  Z zvijačo pa lahko uničiš ves svet!  Kaj je svet in posebno človeštvo drugega nego igrača v rokah posameznih sleparjev?  Vidiš, odkritosrčen sem.  Naj bo že, kar koli hoče, gospodovali bomo mi, trohljivo rimljanstvo bomo uničili, tega sem gotov.  Zahod mora biti naš.  Arijev duh, njegov pametni nauk ga bo oživil.  Zahod in vzhod se ne moreta nikdar sprijazniti!«.  »Da, da,« odgovori tretji, Helija, »ti imaš le en vzrok sovražiti rimsko duhovstvo, o Rufin, ker te je iz Cerkve izobčilo, ker vas je zadel blisk iz Rima, in razglasil kot krivoverce, ker vam je katoličanstvo iztrgalo iz rok ves zahod, katerega ste toliko časa nadvladali.  Sedaj se moramo mi arijanci potikati le kot begunci po kotih, bledi ostanki nekdanjih mogočnih arijancev, iskrenih častilcev Arija, pred glasom katerega je omahoval prevzetni rimski sadež, že v obupu klicaje, da se je katoliški svet poarijanil.  Z menoj je še drugače.  Meni je splavala po vodi lepa nada, da dobim nežno Evdoro, da pomnožim svoje bogastvo z njenim imetjem.  Ha, ko sem se drznil pri očetu prositi zanjo, kako čudno me je pogledal Menapij!  Porogljiv nasmeh se mu je bral na ustnah, skoro osupnil je, ko je zaslišal mojo prošnjo.  Sluti menda, da sem arijan.  Sekund me je izdal.  Njegovi vohuni so me zasledili.  In kaj že nisem storil zanjo.  Spoznavši jo kot dobro katoličanko, sem hodil pridno v cerkev; vedè, da me bo Menapij kot hrabri vojak le takrat častil, če se vpišem med njegove vrstnike, sem vstopil v rimsko legijo.«  »Ha, ha,« se smeje Vigilij.  »Rufin, si slišal?  Helija bo na samih lovorikah spal!  Ha, ha, ha!  Ko bo v prihodnje vrag zajel našo armado, jo Helija reši, zato naj častno znamenje, venec iz trave, krasi njegovo glavo, ha, ha, ha! ...  Junaško čelo naj mu obsenči tudi venec iz hrastovega listja, ker bo otel tolikim Rimljanom življenje, ha, ha, ha!  Končno boste videli goljufivega Helija kot imperatorja jahati visoko na konju vojski na čelu v mesto in mi bomo tekli naproti in »io triumphe, io triumphe« bo donelo iz naših ust in ...«  »Vrag te vzemi...« se huduje Helija, »da ...«  »Tiho, le tiho,« ga tolaži Rufin.  »Evdoro gotovo dobiš, če zmaga naša reč.  Za sedaj pustimo to, ni glavna stvar.  Naša pravična stvar bo zmagala, rimljanstvo nas ne bo več zatiralo, svobodni bomo, da, mi bomo gospodarili, kajti poslušajte, sedanji svetovni položaj je naši svobodi zelo ugoden.  Rimski cesar Valentinijan je gnil in na gnilem prestolu se komaj zadržuje; maje se pod njim starodavni Kvirinov cesarski prestol.  Zadnja podpora — mati Placidija mu je umrla, in sin se za drugo ne zmeni nego za veselje, pojedine, pijančevanje in razuzdanost.  Po njegovih žilah ne teče rimska plemenita kri.  Lastni ga ne ljubijo, tuji ga zaničujejo, na severu pa se zbirajo temni pogubonosni oblaki.  Hrabri narodi se pripravljajo, da prevzamejo dediščino starih Rimljanov.  Atila, kralj Hunov, je duša gibanja, okoli katerega se zbirajo narodi in čete različnih plemen.  Atila ni mož, da bi pustil zarjaveti krvavi meč v nožnici.  Na njem tiči še lanska sramota; ne more pozabiti, da so ga lani Rimljani v Galiji tako strašno natepli, da je moral sramotno pobegniti v svoje domovje.  Maščevanje mu puhti iz srca.  Razen tega mu je cesarjeva sestra Honorija obljubila svojo roko.  Z njo vred misli zasesti rimski prestol v čudoviti Italiji.  Na njegov migljaj se dvignejo Ostrogoti, Japidi mu sledè brez ugovora.  Heruli, Rugi in Langobardi pa komaj čakajo, da se polastè zahodnih zakladov.«  »In potem,« ugovarja Vigilij, »kaj to pomaga arijanstvu?«  »No, meseni človek ne vidi daleč,« odgovori nevoljno Rufin.  »Vedite, med temi narodi ni duha o katoličanstvu: deloma služijo abotnim bogovom, deloma so iskreni privrženci arijeve vere.  Arijska duhovščina neutrudljivo dela, medtem ko se Rimljani za barbare ne brigajo dosti.  Ti narodi prigrmè, poplavijo te kraje, uničijo rimsko pleme, kakor so Rimljani nekdaj pometali v prah naše pradede.  To se mora zgoditi, rimska kri mora teči zaradi pregrehe, katero je Rim storil s tem, da je zakoval slavnega Grka v verige suženjstva.«  »Da,« odgovori Vigilij, »to mora vsak Grk želeti, če hoče ostati Grk.  Ura maščevanja mora biti tudi za nas.  Za obrambo Rima ne bo noben Grk ganil niti prsta.  A dalje, kaj pa glede vere?«  »Na rimskih razvalinah se ustanovi nova država.  Že pred leti bi se bilo lahko to zgodilo, a sovražniki Rima niso zadeli prave.  Če hočeš koga naglo usmrtiti, porini mu bodalce v srce, ker ni zadosti, da mu zunanjost raniš.«  »A kaj nam koristi, če tudi Atila dospe?« vpraša Vigilij.  In nadaljuje: »Razloček bo ta: namesto Rimljana nas bo tlačilo hunsko kopito!«  »Kratkovidnež,« nadaljuje Rufin, »meniš li, da bo imelo Atilovo cesarstvo obstanek?  Atilovo cesarstvo bo trajalo, dokler je ta samosilnik živ, kajti zaradi mnogovrstnih narodnosti ima že sedaj kal smrti v sebi.  Glavni naš namen mora biti, da se vseka katoličanstvu smrtna rana, in to dobi, če se zruši rimski prestol, ki je tej veri glavna podpora.  Ko se tudi hunska država razruši, nastane druga in bo imela moč v rokah; katerakoli vlada bo, bo arijanska in bo krepko postopala proti katoličanstvu.  In denimo, da bi se za take stvari ne menila, zagotavljam vam, da se napravi rimski Cerkvi velika škoda, če se v Italijo vselè drugi narodi.  Ti narodi so rojeni in utrjeni v arijanstvu in bodo polagoma vcepili suhemu, mrhavemu rimljanstvu naša načela!«  »Visoko letiš, o Rufin!  To se bo zgodilo, ko nas že davno več ne bo.  Povej mi sedaj to: kaj mi bosta Atila in njegova drhal koristila, kaj mi to pomore, da dobim Evdoro?« vpraša Helija.  »Tebi pa rojijo same neumnosti po glavi!« se jezi Rufin.  »Meseni človek, ti ne moreš umreti mojih visokih misli!  Vse Grke in arijance bi morala v tem položaju navdajati le dvojna misel: maščevanje rimljanstvu, maščevanje katoličanstvu!  Vendar pa ti odgovorim na vprašanje.  Rekel sem, da namerava Atila zadeti rimljanstvo v srce, pot do srca pa pelje preko tega mesta.  Glej, to mesto bo prvo občutilo božjo šibo.  In glavna ovira ni li Menapij?«  »Menapij in Marij, junaški sin Severov,« odgovori Helija.  »Naj bo torej,« nadaljuje Rufin.  »Kaj meniš, da bosta ta dva doma čepela?  O ne, na čelu vojske se bosta bojevala, kakor zahteva viteštvo in junaštvo.  Kaj meniš, ni li mogoče, da ta dva prebode tebi na ljubo kaka hunska puščica?  In če bi se tudi to ne zgodilo, kaj mar nimaš rok, loka in puščice in bistrega očesa?  V splošni zmešnjavi, v razsajajoči burji silnega boja zgreši prav lahko Helijeva puščica pot v srce sovražnikov ...«  »In potlej?«  »In potlej je odstranjena glavna ovira, potlej, če hočeš, posnemaj jastreba, ki plane nad osirotelo pišče ter ga odnese v svoje gnezdo; čas vse ozdravi in končno ... ali pa bolje; ko bo silno žalovala za ljubimcem, objemala očetovo rakev, priskoči ji na pomoč, bodi ji tolažnik, sladkih besed imaš polno in zvit si — drugače zakaj bi bil Grk in kupec?  Bodi ji zaščitnik in hvaležnost bo omečila ledeno skorjo srca.«  »Pri vseh bogovih, duhoven samega Belcebuba bi ne mogel take iztuhtati!« se krohota Helija.  »Da, da!  Ne, jastreb ji nočem biti, a varuh ji bom, zvest varuh, v naročju jo ponesem iz krvavega boja, ponesem jo v zaščitje, kjer mi bo Himenej stlal rožice.«  »Amen!« reče smehljaje se Rufin.  »Bomo videli jagnje in volka v novi podobi?  Torej le čvrsto na delo!  Dostikrat te bomo še potrebovali.«  Par ur pozneje se sprehaja Rufin po ulicah.  Zadovoljnost mu sije z obraza.  »Norci,« šepeta sam pri sebi, »kako se dajo za nos voditi.  Čudno, če gre človeku predobro, počne iz samega dolgega časa uganjati norčije.  Bogati Vigilij je že tako vzvišenih misli, tako navdušen za našo stvar, da mu lahko glavo še bolj razgrejem in potem poromajo njegovi zakladi za visoke namene — v moj žep.  Helija je bolj zvit, v denarnih zadevah jako previden: zločinstvo moram storiti, potem ga bom molzel.  Ha, ha, ribe se najlažje lovijo v motni vodi!  Kaj je meni Arij in arianizem mar?  Dokler od njega živim, ga spoštujem; če pa dobim kdaj dovolj premoženja, potem zbogom visoke misli, hajdi proti jugu!«  Onkraj noriških gozdov na severovzhodu od Ogleja se razprostira Panonija, neizmerna planjava.  Daleč okrog ni ne zelenih gorà ne obrastlih holmcev, povsod le sinje nebo in enolična ravan, kjer ne cvete krasna jablana, ne raste temnozelena smreka, ampak le sama visoka trava, ki se giblje, enaka valovom neizmernega morja, pri najmanjšem vetriču.  Na obzorju se sveti nekaj kot srebrn pas čez planjavo.  Reka Hister — Donava je.  Onkraj nje zopet enolična planjava, le na severu, daleč gori se vzdigujejo visoke karpatske gore.  Tam daleč, daleč na ravnini se blešči druga reka.  Življenja ni videti ob njej, le tu pa tam se vzpne tropa povodnih ptic, ki lete krohotaje streljaj daleč in se spet spuste v močvirje.  Tu je lena Tisa, ob njenih bregovih se razprostira spredaj in zadaj ogrska pusta.  Tu je bival Panonec, naš svobodni ded Sloven, tod so se glasile tožno čarobne njegove pesmi.  Svoboden je bil, na čilih konjičih danes tu, juri tam.  Pa so pridrli od vzhoda, iz peščenih azijskih puščav divji Huni in podjarmili mirnega Panonca, ki prosi sedaj, zdihovaje pod železnim žezlom, nebo odrešenja.  Enako kot Panonce tlači tudi druge hunsko konjsko kopito.  Tudi hrabri knezi Vzhodnih Gotov Valamir, Teodomir, Videmir, ponosni sinovi hrabrega Vandalarja, so se morali vdati nezaslišani sili, ukloniti ponosno glavo težkemu hunskemu jarmu.  Japidi niso ušli enaki usodi: njihov knez Ardarik mora služiti v slavo »šibi božji«, krutemu hunskemu kralju Atili, sinu Mondžuka, morilca lastnega brata Blede.  Kdo bi naštel razne narode, ki so vključeni v Atilovo strašno vojsko?  Tudi Heruli, Rugi, Langobardi, Turingi, Burgundi, da, celo svobodoljubni Franki so se bojevali pod njegovimi zastavami.  Med seboj se sovražijo ti narodi, a nasprotnike druži sovraštvo do rimske krvi.  Zato sledi četa knezov kot čreda sužnjev osornemu povelju grozovitega in velikega Atile.  Kje pa je prestolnica tega mogočnega moža?  Ne pozna je in kaj je prestol, ne ve.  Enolična pusta je njegovo mesto, sinje nebo streha dvorni palači.  Dvorjanstva pa ima vendar mnogo, večni ropot obdaja kralja.  Rezget čilih konjičev, žvenket ostrih mečev in svetlih sulic je godba, ki razveseljuje njegovo uho.  Visokih palač ne mara.  Zadostujejo mu bojni vozovi; pripreženi drug k drugemu v kolobar, služijo kot mogočno obzidje stolnega mesta — bajtam, s slamo kritim in z ilovico zamešanim.  Atilovo preprosto domovje stoji sredi tabora, obdano s prekopom, nasipom in leseno ograjo, obstoji iz več poslopij za različne namene.  V kraljevem domu je razpostavljen rop in plen raznih narodov, zlate in srebrne posode, žlahtno kamenje in razne druge dragocenosti — stoletni trud oropanih, omehkuženih ljudstev na zahodu.  Okoli kraljevega poslopja se giblje ogromna množica mož, ki so črnorjave polti in imajo divje brade.  Vzburjeni so, iz žarkih oči jim sije pogum, neustrašenost.  Kosmata medvedova ali volčja koža jim krije krepke ude, na okrogli kosmati kapi vihra orlovo pero.  Dolga, zakrivljena sablja jim visi za pasom in ostro kopje žari v sončnih žarkih.  Tudi bate imajo in še drugo mnogovrstno orožje.  Pozornost vseh je obrnjena v kraljevi zeleni šotor, kajti med ljudstvom je šel glas, prijeten divjemu narodu.  Izza zastora tega šotora stopi krepka in nizka postava z okroglim, bolje štirioglatim obrazom, z divje zmršenimi rdečimi lasmi in enakimi brki.  Mirno in veličastno koraka na vzvišen kraj na nasipu.  Ustavi se in zre zamišljeno čez tabor tja proti zahodu; skoro zaničljivo pogleda na podložne dostojanstvenike, ki se tresejo pred njim kot najslabši sužnji.  Zakaj bi ne?  Čarobno se bliska črnega, svetlega očesa pogled, v jezi in strasti mož sam sebe ne pozna.  Pogled na njegovo divjo, ostudno postavo zadostuje, da vzbudi strah, ta mož je kruti junak, pred katerim se je stresla cela Evropa ter se prebudila iz dolgega spanja; ta mož ni nihče drugi kot grozoviti kralj Hunov, zakleti sovražnik sv. križa, samosilni vladar vseh narodov od Volge do Save, od Baltskega do Črnega morja.  On je »šiba božja« petega stoletja, je čarovnik, ki je dobil po pravljici severnih narodov meč iz nebes, ta mož je Atila, sin Mondžuka.  Neprizanesljiv je onim, katerim je zažugal maščevanje, a zvest tovarišem.  Pa kaj?  Tudi ropar je zvest, dokler služijo tovariši njegovim lastnim namenom.  Neizbirčen v sredstvih za dosego svojih nakan in zato dostikrat hud in krut, se vendar izkaže mnogokrat človeškega.  Pa saj tudi tiger in lev afriških puščav imata, če sta s plenom zadovoljna, trenutke, v katerih se izkažeta milostljiva.  Atila ni poznal tigrove hinavščine, svojih krempljev ni skrival, odkritosrčen je bil v vsem svojem dejanju in nehanju.  Dolgo gleda kralj čez tabor in planjavo.  »Pokličite hitro,« spregovori končno, »svetle kneze Ostrogotov: Valamira, Teodomira, a tudi Ardarik, japidski gospodar, naj pride!«  Ko reče te besede nekemu višjemu dostojanstveniku, se ozre še enkrat zadovoljno čez veliki tabor in njegove neštete prebivalce ter se vrne v svojo palačo.  Kakor blisk odjezdijo poslanci in v kratkem prijašejo knezi v kraljevi stan.  »Valamir in druga dva sinova slavnega Vandalarja,« prične kralj, »in tudi ti, Ardarik, neustrašeni vodja hrabrih Japidov!  Vam ukazujem: Preden se šestkrat menjata dan in noč, bodite pripravljeni s svojimi vojaki na boj!  Vsi na noge, vsi naj sledè, možje in žene z otroki v naročju, da tudi ti vidijo in sporočè potomcem, kako kaznuje šiba božja za lansko sramoto ošabni, nezvesti Rim.  Rim ali smrt.  Na rimskem cesarskem prestolu me boste videli in vi boste postali žlahtni, bleščeči se v moji kroni.  In ti, Elak, moj sin in najhrabrejši junak, kaži nam pot, s prvim oddelkom stopaj neustrašeno proti rajskemu jugu!  Ti, Dengis, moj sin, nam pokriješ hrbet proti nenadnim napadom, a ti Irnak« — glas mu postane milejši in pogled se mu razjasni — »ti, Irnak, si še skoraj dete, torej ostaneš pri očetu v sredini.  Videl boš, kako bo padala šiba božja na hrbte mehkužnih narodov razvajenega juga.  A vi svetli knezi: Japidi na desnem, Ostrogoti na levem krilu spremljajte številne čete drugih narodov in dobro pazite na njihovo zvestobo!«  Po teh besedah migne z roko za slovo ter odide v ženski oddelek šotora k lepi svoji Ildiki in divji tiger postane v rokah dekleta krotka ovčica.  Knezi odidejo.  »Sramota!« škripa z zobmi Valamir.  »Kakor Bog na nebu živi, tako bo prišel dan maščevanja!«  »Nezaslišano, mi slavni gostje, sužnji poganskega krvoloka!« se togoti Teodomir.  »Ha, bogovi, ali pa ti, o Bog krščanski, udari ga, saj pravijo, da si mogočen in smo te zato pričeli moliti,« grozi še na pol poganski Videmir.  »Naj pogine divjak!  Mi, pred katerimi se je treslo že rimsko cesarstvo, mi, ki smo s svojo krvjo te kraje kupili, ki se je pod našimi čilimi rokami Valentova vojska pred Drinopoljem razdrobila v prah, strah ponosnemu Carigradu in končno njegovi prijatelji in zavezniki, mi naj bi torej bili ponižni sluge barbaru, biser njegovi kroni, nemo orodje njegovim namenom!«  »Oj domovina, oj krasne obale Jadranskega morja, oj plemeniti moj japidski rod, kaj tudi ti se moraš krvavo bojevati pod krutim žezlom za tujo slavo?« zdihuje Ardarik.  »Spone, s katerimi nas je ta zver uklenila, so neuničljive.  Da, čarovne moči ga podpirajo!  Meč, katerega je dobil iz nebes, je nezlomljiv in ostane zmagovit, dokler je v njegovih rokah.  Kaj hočemo, tovariši moji, potrpeti je treba, dokler se ne prikaže boljše znamenje svobode.  Upor bi nič ne izdal, vse naše ljudstvo gori za samosilnega tujca!«  »V šestih dneh gremo na boj!  Na boj v rodovitne italske kraje, kjer se blišči zlato, kjer rasto trte, kjer se vrstijo mesta drugo za drugim!  Na plen v bogato deželo!  Proti jugu v slavo in razkošje, v čast in maščevanje!«  Tako je hrumelo med bojaželjnimi narodi.  In narodi, gospodujoči Huni in službujoči sužnji, se navdušeno vzdignejo, njih klic velja kot pozdrav neupogljivi šibi božji.  »Sramota!« zakliče zopet Valamir.  »Niti knez niti narod, ki sama sebe zaničujeta, nista vredna, da živita!  Toda kaj hočem?  Vem, da, prepričan sem, da je skupna moč Germanov le v krvavi roki neupogljivega Atile.  A pride dan, ko bo živel Got svobodno v svobodni Gotiji in bo dedič vsega, kar se pribojuje kruta roka krvoločnega pasjeglavca!«  Hitro se prizor v taboru Hunov predrugači.  Vojaki tekajo sem ter tja, odklepajo vozove, preiskujejo kolesa, polomljeno popravljajo.  Žene spravljajo na vozove živež, obleko in otroke.  Zopet drugi brusijo svetle meče, snažijo ostre sulice, sučejo nove strune ter jih raztegujejo na loke, pulijo puščice, z jermenjem zapletajo raztrgane ščite, pokrivalom prilepljajo mnogovrstna znamenja, da pomnože strahovito podobo lastnih teles; ta prilepi čeladi konjski rep, oni šop različnega ptičjega perja, tretji našije volčjo ali medvedovo glavo.  Od daleč se dozdeva ta šum klic, vrisk, ropot in pok kot zamolklo grmenje nevihte, ki se pripravlja v naravi.  Med tem ropotom doni divje petje.  Sluge letajo sem ter tja naglo kot blisk, spolnjujejo povelja.  Daleč v oddaljene hribe karpatskih gorà se glasè rogovi, njih jek odmeva kot tožen, obupen stok gorskih vil, ki nemara vidijo že tisoče in tisoče gnilih, strohnelih trupel, slišijo stotine in stotine krvavečih ranjencev, vidijo dim in pepel podrtih mest, gledajo toliko žalostno vzdihujočih prebivalcev mirnih vasi, ki begajo okoli brez domovja, brez strehe in živeža in žalujejo po ljubih sorodnikih, ki trohnè za živež ostudnim krokarjem v oglejskih močvirjih ...  Ha!  Divji Atila se ne meni za to, diši mu kri, neizmerno sovraštvo do vseh zahodnih narodov mu sladi srce.  S temnim obrazom gleda priprave, ki bodo pokopale tisoče mladih teles.  Dan za dnevom prihajajo v tabor nove čete.  Goti in Japidi so že prišli in čakajo, da se vzdignejo na boj, a potrpeti morajo, ker število ni še polno.  Izza Volge prihrumijo plemena na konju in peš; slovanskega rodu so — nekdanji Skiti, Kazari in pa Bolgari.  Že davno prej so dobili ukaz za boj.  Izza Visle in Odre hrumijo Heruli in Rugi, Langobardi se jim pridružijo, a tudi Turingi ne izostanejo.  Na jugu se zbirajo še drugi narodi, čakajo prihoda velikega kralja.  Vse te narode, različne po jeziku in šegah, po značaju in noši, omiki in vednosti druži edinole sovraštvo do rimskega cesarstva, brati jih pohlep po njegovem bogastvu.  Priprave so končane.  Ogromna je bojna množica, ki nima podobe dobro urejene vojske.  Vsak dela, kar hoče, gre, kamor si želi.  In vendar je v vsej celoti red, vodi jo silni duh silovitega moža.  Konjiči rezgetajo, možje kričijo.  Žene in otroci sedè na vozovih, ob vozovih nizki, urni konjiči, na konjičih Huni, ostudne pošasti človeškega rodu, z vso pravico imenovani pasjeglavci.  Dolgo zveneč glas rogov zadoni čez planjavo in naznani, da je kralj prišel v sredino svoje vojske s svojimi mnogimi ženami in z ljubljenim Irnakom.  Zopet zapoje rog, njegov jek doni daleč, drugi rogovi se oglase in na to znamenje prešine vse čarobna moč.  Konji se vzpno, jezdeci primejo za uzde, pomolè kopje visoko, zavihtè meč in v dir in skok zdrdrajo vozovi čez pusto.  Konjiči vihrajo.  Naprej, naprej, med divjim krikom in šumom, naprej iz puste Hungarije, naprej v rajske južne dežele ...  Uboga Akvileja!  Noč je.  Pogubni oblaki pokrivajo še malo prej sinje nebo.  Od zahoda sem se včasih zablisne, za trenutek se posveti v krvavem žaru Oglej, a v trenutku je zopet vse zavito v temni zavoj noči.  Pomlad je komaj odcvetela in vendar mogočna narava že razsaja.  Od juga sem doni šumenje razdivjanega oglejskega morja, jezečega se nad viharjem, i mu ne privošči počitka.  Razjezeno pljuskajo njegovi valovi ob močno mestno obzidje.  Zopet se užari temno nebo, mestna poslopja se v blisku razsvetle, razsvetli se sredi njih visoki tempelj, posvečen Belinu, oglejskemu bogu, mestnemu pokrovitelju.  »Vstopimo!«  Nekaj svetilnic razsvetljuje širni prostor.  Visoki stebri iz marmorja podpirajo mogočno podstrešje; okoli in okoli se blišči zlato in razni kipi bogov stoje ob stenah.  Nesramna Venera pohotno gleda krasnega Apolona, Jupiter preži nad svojo sitno Junono, krvoželjni Mars se je bojaželjno zamislil, zviti Merkur se mu hinavsko klanja in prilizuje, a za žrtvenikom stoji na umetno izsekani podlagi, v zlatu se bliščeča podoba boga Belina.  Predstavlja ga postaven mladenič, njegovi udje pričajo, da je v cvetu moškosti; glavo mu obdaja zlata krona v podobi žarkov.  Pred njim na stopnicah kleči osamljen poganski duhoven, občasno devaje na ogenj blago dišeča kadila.  »Belin,« zdihuje pogan, »Belin, oj kam si prišel?  Oj časi, oj spačeno, nezvesto ljudstvo ti!  Pred dvema stoletjema ti je postavil ta tempelj oni božji, za tvojo čast goreči cesar Nerva, cesar Maksiminjan in Dioklecijan, mogočna stebra stare vere, sta ti ga predelala in ozaljšala.  Oj, bog življenja in zdravja, kolikokrat se ti je Oglejčan klanjal, lepih cvetic so ti darovale roke oglejskih devic, koliko dišav ti je zažigala tvoja duhovščina!  In sedaj?  Oglejčan, ki se je še pred leti pred teboj v prahu valjal, stopa sedaj ošabno mimo tvojega svetišča, pogleda tvoje stanovanje kot spomenik starodavne preteklosti, se nasmeje in koraka naprej.  Ali gorje mestu!  S poslednjim Belinovim duhovnom se bo tudi tvoje obzidje na kup zvrnilo!  Oj žalost!  Device, ki so razveseljevale oko tvojih služabnikov, sladile jim ure življenja, se ne zmenijo več zate!  Objele so krivi nauk onega nazarenskega Juda, oni strašni nauk, ki stavi zapreke pametnemu uživanju, razdira vse veselje v svetu.  Jaz pa, tvoj svečenik, klečim osamljen tukaj na stopnicah, točim grenke solze, preklinjaje čase, njih morečo roko in hudobne kristjane.  Ha!  Kdo bi bil to mislil!  Uresničile so se besede onega brezbožnika, ki je žugaje prerokoval: »Kri mučencev je seme kristjanov!  Čim gosteje se mi, setvi enaki požanjemo, tem več nas je.  Od včeraj le smo in napolnjujemo vse, kar je vašega: mesta, otoke, utrdbe, vasi, palače in javne prostore.  Le svetišča vam pustimo prazna!« Da, prazna svetišča.  Galilejec, mogočen si!  Pred teboj so vkljub vsej sili, katero so imeli naši pradedi v rokah, zginile trume naših dohovnov, zginila je rimska moč, Jupitru je padala strela iz rok in mladenič Belin je postal enak tresočemu se starčku; v njegovo svetišče pricaplja le še z dežele kak boren suženj.  Ah ...  Jud ti zapeljivi, sin naroda, ki ga je Rimljan tolikokrat uničil, zmagal si, zmagal ...  Oj, s čim bomo živeli?  Prekleti ...«  »Vae victis, gorje premaganim!  Tudi tu ni nevarnosti za nas, vae victis!« rjove po templju dirjaje.  V tem trenutku se krvavo zabliska, strahovit grom sledi, poslopje se pretrese od vrha do tal, nadstrešje zaječi, duhoven prestrašen poskoči in zakriči: »Vae victis!« rjove ves iz sebe ter plane kot blazen v stranski vhod — — —.  Strašno je razsjala nočna nevihta, a tem krasnejše jutro je napočilo.  Hladni, čisti zrak je privabil mnogo ljudi na prosto.  Mnogo drugače zaspanih Oglejčanov se je že ob sončnem svitu izvleklo iz mehkih blazin ter zapustilo soparne sobane.  Tudi Marij, lepo oblečen, se sprehaja po ulicah.  Nenadoma naleti na Helija, ob obzidju Amfore.  Rad bi se mu ognil, a Grk ga je zapazil.  »Zdravstvuj mi, Marij!« ga pozdravi Helija.  »Kako si pa noč prebedel?  Pa kaj govorim o bedenju, sladki Morfej je zazibal srečnega Marija v svoje naročje.  Evdora, krasna Evdora je angelček, ki je čul s sanjami bodočega blagra nad teboj.  V takem položaju, se ve, se človek malo briga, če se tudi vse furije v divjem plesu trgajo nad mestom!«  »Helija,« reče Marij, »zakaj pikaš?«  »O, ne pikam ne, niti na um mi ne pride, da bi te žalil.  Zavidam te le, zavidam zaradi tvoje sreče.  Menapij mi je povedal, da ne bo imel drug Evdore nego ti.  Privoščim ti jo, privoščim prav iz globočine srca, čeravno je meni splaval up po vodi.«  »A prejšnjih besed ne morem pozabiti.  Četudi sem srečen, vedi Helija, da me sreča ne omamila nikdar!  Najprvo sem kristjan, za eno in drugo sem vedno pripravljen žrtvovati svoje imetje in svoje življenje.  Vedi, ko prvikrat zapoje bojna tromba, me boš našel med prvimi borci!«  »Marij, blagi čuti navdajajo tvoje srce.  Vsak drugi bi si mislil: v boju je toliko zaprek, toliko nevarnosti, kopja žvižgajo, križa se ogromno število strupenih puščic, ki ne vprašajo, ali je srce zaljubljeno ali ne, nočejo vedeti, bo li jokala po junaku zapuščena nevesta — letè in ne izbirajo.«  Mladenič prebledi.  Sam s seboj se bori.  Helija ga nestrpno gleda, a takoj se Marij opogumi in reče:  »Helija, zakaj me mučiš z neprijetnimi podobami?  Da, težko je zapustiti mlado prijateljico, toda moža, ki sedi za pepelom, medtem ko razsaja v domovini bojni hrup, ne more čislati nobena plemenita Rimljanka.  Četudi me bo kril črni grob, naj joče nevesta, njene solze mi bodo ogrevale mrtvo, mrzlo srce.  Pa kaj, da mi rojijo vedno te misli po glavi, kaj me vedno vznemirja srce o bodoči nesreči!  Saj stari Bog čuje še nad nami in mestu ni še zašla zvezda slave.«  »Marij, bojim se, da v kratkem njegova slava otemni.  Čudna govorica gre po mestu.  Med bliskom ponoči, pravijo, se je prikazal na nebu krvav meč; v Belinovem templju, pripovedujejo oni, ki so hiteli mimo pred nevihto zavetja iskat, so slišali strašno ropotanje, strahovit glas, kot nekdaj pred razdejanjem jeruzalemskega mesta, je odmeval po starem svetišču, trikratni »Gorje premaganim!« so razločno čuli.  Pojdi dol preko Amfore, poslušaj pogovore delavcev in mornarjev in čul boš, da tolmači splošno mnenje vse to kot bližnji propad Ogleja.«  »Babje čenče!« zavrne Marij.  »Ne vem,« ugovarja Helija.  »Sicer pa mi je pravil prijatelj Vigilij, da je pozno v noč med najhujšo nevihto prisopihal sel k mestnemu glavarju Menapiju, ki je takoj sklical na tajno sejo mestne očete.«  »O, Bog!« vzklikne Marij.  »Nekaj se gotovo pripravlja, če je to res.  Toda kaj, glej mogočno obzidje, za njim prebiva najmanj stotisoč močnih junakov, ki vedo meč sukati in metati kopje.  Ob času nevarnosti ne bo nihče izostal!  Krščanski Oglejčan bo vedno kazal, da ni manjši junak nego nekdanji rimski pogan, kaj ne?  Zadnja kaplja krvi za prostor, kjer je tekla zibelka!«  »Dobro, Marij!  Velikodušno čuti tvoje srce,« odvrne nekako prisiljeno Helija.  »Za sedaj z Bogom!  Doli v pristanišče moram, kajti še danes mi pripluje ladja, napolnjena z dragocenim blagom iz južnih dežel.  Sicer pa vedi, če preti mestu nevarnost, bom tudi jaz pošteno sukal ostri meč in če bi prišel v stiske ti ali tvoja Evdora, vedi, sem vedno pripravljen priskočiti na pomoč!«  »Hvala, menda ne bo treba!« zavrne Marij ter stopa zamišljeno dalje.  »Čuden mož,« si misli, »ne razumem ga.  Plemenite so mu besede, če bi le tudi srce bilo tako plemenito in bi mačji pogled ne kazal nezanesljivosti.«  »Fantè golobradi, kaj ne bo treba?« mrmra Helija, poln sovraštva za njim gledaje.  »Bom že jaz pokazal, bode li treba ali ne.  Še ga bo treba zbadati, da bo fantè še vse bolj želel pokazati svojo hrabrost in se bo brezobzirno izpostavil nevarnostim ...«  Počasi koraka Marij.  Zlobne Helijeve besede so vzbudile nemir v njegovem srcu.  »Da ljudska govorica ni nastala brez vzroka, potrjujejo nekdanje Menapijeve besede.  Mogoče je starešinstvo že prej kaj slutilo.  Glej, glej,« premišljuje, »kak vpliv imajo te negotove besede na ljudstvo!  Tu je kup delavcev brez dela, okoli sebe gledajo, drug drugemu pripovedujejo novosti in ugibajo, tam se zopet drugi med seboj hudo razvnemajo.  A kaj, na Evdorinem domu bom vse več izvedel!«  Zamišljeno se sprehaja dalje.  Skoro ne ve, kdaj pride v Menapijevo hišo.  Vstopi.  V predsobi ni nikogar.  Gre dalje v prizemsko sobano.  Tudi tu ni žive duše.  Stopi na vrt.  »Ave sponsus — Pozdravljen ženin!« mu zadoni izza grmovja prijeten glas.  »Ave sponsa — pozdravljena nevesta!« odmeva Marijev srčen pozdrav.  In proč so skrbi, prej zgrbančeno čelo se razvedri, pozabljen je prejšnji neprijetni vtis.  Mati Honorija mu daje roko, prijazno se smehljaje: »Osin, tako zgodaj te že vidimo!  To je kaj lepo!  Vidi se, da ti je moja hčerka prirastla na srce.  Prav tako, prav!  Podlaga vsakega zakona je ljubezen, združena z medsebojnim zaupanjem.  Evo ti, Evdora, tvoja tolažba, tvoja zaščita.  Toda kaj se ti je tako naglo obraz stemnil, Marij?«  »Ah, mati, nekaj se kuha; ljudstvo to že sluti.  Razne novice, ki niso prijetne in vznemirjajo duhovne, se širijo po mestu.  Srce mi dè, da napoči grenki trenutek ločitve.«  »Ah ločitev, kako grenka mora biti!« vzdihne Evdora in solza ji zaigra v očesu.  »Evdora, rožica mojega srca,« jo tolaži Marij, »ne žaluj brez vzroka.  Bog čuje nad nami.«  »Marij, vedi, preteklo strašno noč je prišel sel iz daljnih krajev, iz Norika.  Konj se mu je v hlevu kar zgrudil, on pa je ves premočn in ves spehan naglo zahteval očeta.  Oče pride, sprejme pismo, pdpečati in prebledi.  Hitro odide nato s poslancem v mestno palačo, skliče mestne očete na tajno sejo, kjer se še sedaj posvetujejo.  O, kaj bo!  Srce mi dè, da se vname krvava vojna ...«  »Hčerka,« se obrne Honorija k Evdori, »ali si rimska kristjanka?  Kristus ljubi svojo domovino, vera ukazuje možu, braniti vero očetov in domače ognjišče.  In naši očetje storè to dolžnost.  Če oni padejo, skažimo se tudi me hrabre; zadovoljno prenašajmo, kar nam naloži Previdnost.  Marij bo junak in Evdora ga bo, če bi srce hotelo obupati, navduševala v dokaz, da kri vseh Rimljanov ni še ostarela.«  »Slava tebi, hrabra žena, krepka mati!« zadoni krepki, moški glas Menapijev.  »Da imajo vsi Oglejčani enake žene, o potem se ne bojimo, četudi nas napade peklenska drhal.  Marij, sedaj velja pogum!  Nič več se ne da prikrivati, kar sem davno slutil, se bo zgodilo.  Od severa se nam bliža hud sovražnik.  Huni, o katerih smo menili, da smo jih lani na katolonskem polju docela potolkli, so zopet dvignili svoje glave; kruti Atila je zopet zažugal zahodu z razdorom in poginom.  V spremstvu ima skoro vse barbarske severne narode.  O, nekdanja rimska krutost se ostro maščuje nad potomci!  Kar so naši starši delali s pradedi barbarov, to bodo barbari počenjali s potomci.  Neštevilne so njihove trume.  Prve čete so se prikazale že okoli Emone.  Tamošnji noriški poveljnik se je s posadko umaknil in prosi pomoči, nagle pomoči, sicer se prikaže v kratkem sovražnik na oglejskem polju.  Mestni zbor je odrekel pomoč, dobro vedè, da ne bo mogel vzdržati, a povelje je odposlal, naj se naglo umakne ter utabori na gornjem Frigidu, da brani prehod čez Julijske planine, dokler se ne pripravi mesto na krvavi boj.  Na našem polju se bo potem odločila usoda.  Tvojemu očetu Severu je dana častna naloga, da prvi skusi hunske meče, in ti si njemu prideljen; v tvoje roke je izročil zbor do sedaj še neoskrunjeno legijsko znamenje: črnega orla.  Marij, postal si legijski akvilifer (nositelj orla!.  Sin, glej, da mi ne onečastiš nepremagljivega orla.  O, gotov sem, da ne!  Kako se ti bliskajo oči, roki se ti že krčita, kri ti je vzplamenela!  Prav je tako!  Tak je bil stari Rimljan, ko je branil domače Penate!  A Evdora, ne žaluj, Marij se povrne domov z lovorikovim vencem.  Čvrst junak je!«  »Oh, oče!  Ne žalujem zato, ker mora Marij v boj.  Boj ob času nevarnosti je poklic in dolžnost moških.  A vendar, kako žalostna je ločitev!  Vsaj da bi se tukaj na našem obzidju bojeval!  Puščice bi mu podajala, s ščitom bi mu branila glavo, da, meč bi z nežno roko vihtela kakor vsak možak in marsikateri sovražnik bi strmoglavil v mestni prekop pod šibko roko.  Toda, kdaj bo moral iti?«  »Takoj.  Na domu sem ga že iskal.«  »Oj Bog, oj ...  Ah, oprostite trenutno slabost šibke ženske.  Marij, kvišku glavo, dvigni ponosno dvoje čelo, meč v desno, ščit v levo, na konjiča pa nad sovražnike, razbij jim črepinje in vrni se kot junak!  Le junaka pričakuje Evdora, junaka s krvjo oblitega.  Mevžo pahne od sebe.«  »Dobro, hčerka,« vzklikneta oče in mati, »sedaj te poznamo, da si najine krvi.  Ne bomo se ločili ne, in četudi se ločimo, združimo se zopet, če drugje ne, pa tam gori med zvezdami!«  »Marij, pojdiva, da se napraviš doma!«  Marij objame svojo Evdoro in jo poljubi, tako tudi mater Honorijo in odide za Menapijem.  Srepo gleda Evdora za odhajajočima, gleda, dokler še sliši odmev korakov, potem se pa obrne k materi in ko vidi njeno solzno oko, prevlada v njej ženski čut, srce premaga razum in tiho jokaje se zgrudi materi v naročje.  Poldne je proč.  Kako vznemirjeno je mesto!  Različne govorice se slišijo.  Atila, Huni, vojska so na dnevnem redu.  Duhovi so razburkani, ker je prišlo povelje mestnega glavarja Menapija, naj se oddelek oglejske posadke kar naglo pripravi na odhod, da priteče noriškim legijam n pomoč, da jih reši pogube in pogina.  Po ulicah odmevajo trombe mestnih obhodnikov, biriči kličejo, naj se zbere narod na javno skupščino na Marsovem polju izven mesta, kjer mu bo slavna mestna vlada naznanila važno stvar in jo predložila v potrditev.  Tudi plemstvo je že osebno vabljeno.  Vsi, moški in ženske, drvè kljub žgočemu soncu na Marsovo polje, kjer je že pripravljen visok oder za oblasti.  Vse hiti tja brez razločka vere in jezika, a vendar se lahko ločijo.  Pogan nosi dolge lase, ki mu pokrivajo tilnik do ramen in čelo do oči, kristjan pa ima lase pristrižene in čelo prosto, kajti ne spodobi se, da bi bilo čelo pokrito, na katerem je vtisnjeno znamenje svetega križa.  In ženstvo?  Oj, ženstvo je vedno enako!  Preprostost prvih treh stoletij se je začela umikati šopirni noši, vendar še lahko rečeš, opazovaje obleko: ta je dobra kristjanka, a zopet ta je mlačna in malomarna katoličanka, ker je njeno veselje v lepotičju.  Tu vidiš krepko dekle krasne postave, a je sramežljivo zavita v široko haljo, obraz ji je s pajčolanom zakrit; tam zopet ošabno koraka Oglejčanka: lasje, krasni in črni, so v podobi ščita spleteni vrh glav na temenu, a spredaj na čelu so postavljeni v dva stolpa in v sredi je čelo podobno dolini med dvema gorama.  Od ušes ji visè v zlato vdelani biseri, okoli vratu se vije zlata verižica z žlahtnim kamenjem; gole roke objemajo krasne zapestnice in na nogah na udobnih opankah se svetijo demanti, rubini, safiri.  Te niso dobre kristjanke, mlačnost je prevzela srce, Pluton, bog bogatije in lišpa, je očaral njih dušo.  Oglejski možaki se vstopijo okrog odra; najprej plemstvo — patriciji, potem vitezi — equites, končno meščani.  Tisoče in tisoče odličnih in hrabrih Oglejčanov je tukaj zbranih.  Oglej, nepremagljiv si!  Vsi se pogovarjajo o dnevnih novicah.  Kar nagloma vse potihne — izza mestnih vrat se pokaže množica jezdecev v lepi opravi.  »Have Menapij — zdravstvuj Menapij!« »Havete conselus — Zdravstvujete konzuli!« doni vesel pozdrav po planjavi.  Ko lastovice naglo priletè na čilih konjih.  Mestno starešinstvo je pod vodstvom razumnega Menapija, ki stopi na oder.  Krasna toga z robom z zlatom obšitim ga odeva, pod njo se vidi jekleno oklepje, ki varuje v krvavem boju junaška prsa, na glavi mu svetli na daleč bleščeča čelada.  Tik njega stoji mladeniški Marij, v roki ima mestno znamenje — črnega orla.  Za njim stojè drugi mestni dostojanstveniki, med katerimi se odlikuje junaška postava resnega Severa; na levi in desni ob odru pa je uvrščeno vojno spremstvo.  Vse utihne.  Menapij razjasni kratko ponoči sprejeto poročilo; omeni nevarni položaj noiških čet, naznani njih odpoklic in umik iz Norika.  Razpravlja o nevarnosti, ki preti mestu od divjih Hunov, našteje priprave, ki jih je skrbno starešinstvo že davno za katerikoli slučaj preskrbelo, omeni polne žitnice, kupe morilnega orožja, nerazrušljivost zidovja, negotove pomoči z juga ali vzhoda.  Končno pokliče s krepkim glasom:  »Prebivalci našega Ogleja, bogata mesta, po velikosti in številu prebivalcev še ne prekošenega, določite, ali se hočemo pogajati s približajočim se sovražnikom?«  Popolna tišina.  Mrmranje.  Posamezni klici.  Beseda rodi besedo, strašno vpitje nastane.  Beseda »nikdar!« premaguje.  Menapij vzdigne roko in takoj je vse tiho.  »Oglejski prebivalci, plemenito plemstvo, hrabri meščani, torej nočete pogajanja, hočete li boj?«  »Na boj!  Na boj!  Na boj!« se glasi, gromi tisočeri klic, orožje rožlja, žvenket mečev in ščitov se sliši, trombe zadonè, njih zvok odmeva v Julijskih planinah.  Zopet migne Menapij.  Grobna tišina.  »Potomci Antenora, slavnega trojanskega junaka, ki je po opustošenju svoje domovine, po dolgem potu križem sveta zašel semkaj ter našemu glavnemu mestu postavil temelj, ali odobrite torej, da se nikdar ne vdamo, a branimo ključ Italije, ponosni Oglej do smrti?«  »Do smrti, do smrti!  Smrt izdajalcu!« kliče ljudstvo.  »Potomci starih Rimljanov,« predlaga dalje Menapij, »odobrujete li sklep starešinstva, da se od danes naprej vpeljejo v mestu vojne postave za vsakega, ne glede, katerega stanu je?«  »Odobrujemo!« se ponavlja tisočeri klic.  »Slavna skupščina je torej odobrila predlog mestnega sveta.  Sedaj naznanjam, da je mestni svet sklenil poslati naproti sovražniku bojni oddelek mestne posadke v pomoč noriškim vojnikom, da z njimi zadrži sovražnika vsaj toliko, da se v mestu popolno dovršijo priprave.  Za poveljnika temu oddelku je postavil Severa, čigar ime je zaslovelo lani zaradi njegovih zaslug na Katalonskem polju po vsem obširnem cesarstvu.  Dobro pozna šege in način boja bližajočega se sovražnika, skusil ga je od umnim Aecijevim vodstvom.«  »Have Severe — Zdravstvuj Sever!« kliče ljudstvo.  »Oskrbnik mu je akvilifer Marij, njegov sin.« »Have Marij — Zdravstvuj Marij!« nadaljuje ljudstvo.  »Velja torej!  O mili narod, deni roko na svetli meč, vzdigni morilno orožje, bojuj se za vero in dom in lastno svobodo!  Boj bo hud.  Narod, vzdigni se ter brani svoje žene in nedolžne otroke v zibelki!  Narod, na noge ter brani nedolžnost svojih deklet, ne pusti, da padejo v pohotne roke pasjeglavcev, čuj, da ne bo nedolžnost vpila do neba zaradi posilnega oskrunjevanja!  Narod, vedi; Hun je zver v svoji strasti.  Narod mili, brani imetje, ki si ga s krvavimi žulji prislužil!  Ljudstvo moje, evo, Oglej tam!  Kako se svetijo v sončnih žarkih njegove palače, njegove cerkve, njegovi templji, kako ponosno stoji cirkus, kjer si se tolikokrat zabavalo, kako veličastno kipi v nebo veličastni Kapitol.  Narod moj, brani svete spomine očetov, brani slavno oglejsko zgodovino!«  Neizmeren vtis napravijo kratke Menapijeve besede.  Ko se z roko poslovi od ljudstva in zajaše krepkega šarca, se vzdigne buren klic:  »Have Menapij!  Have Menapij!  Havete patres conscripti — Zdravstvujte očetje izvoljenci!«  Tako doni med množico viharen pozdrav, ko zopet odjaše mestni svet v mesto.  Komaj se vrne ljudstvo v mesto, se mu nudi nov prizor.  Na Marsovem polju se je narod odpovedal za čas nevarnosti vsem svojim svobodnim pravicam.  Namesto privilegija je nastopil »imperium«, ukaz vojnega poveljnika: njegovi volji se morajo vsi vdati.  Na javnem mestnem trgu se zbira vojaštvo oglejske posadke.  Razdeljeno je na oddelke, legije, katerih vsaka četa šteje okoli 5000 lahko oboroženih mož; vsaka legija se razdeli v deset drugih oddelkov, kohort imenovanih, vsaka kohorta v deset maniplov, manipel v dve centuriji.  Pri vsaki legiji so vojaki različnega orožja.  Prvi pred vsemi stopajo Antesignani — tako imenovani, ker stopajo pred legijskim bojnim znamenjem; oboroženi so s puščicami in fračami, s katerimi izvrstno mečejo kamenje pa tudi železne krogle: nobeden ne zgreši svojega moža.  Prvi naskakujejo, prvi planejo na sovražnika.  Njim sledi truma pravih vojakov.  Oboroženi so s sulico, oklepom in čelado, s ščitom in kratkim mečem.  Imenujejo se Hastati — suličarji.  Med njimi v vsaki kohorti stojè dragonarji, ki imajo pokrito glavo in hrbet z levovo kožo, v rokah pa drže znamenje kohorte: volka, leva, besnega zmaja.  Sredi kohort stoji glavno legijsko znamenje: črn orel na dolgem drogu.  Nosi ga vedno tik legijskega poveljnika legijski akvilifer.  K legiji spada še oddelek 300 konjenikov.  Navadno obstoji legijska posadka iz štirih ali petih legij.  Trobente zapoje.  Dve legiji se nastavita na širnem prostoru.  Kakšne vrste!  Vojaštvo še enkrat priseže zvestobo poveljn ikuSeveru, ob katerem drži sin Menapij nepremično oglejskega orla.  Sever z ostro besedo spodbuja vojake k hrabrosti, pozornosti, previdnosti in natančnosti v vojaškem zadržanju.  Povelje zadoni in legije se napotijo v silni boj.  Kako veselo pojo rogovi!  Kako lepo se svetijo čelade, kako se leskeče oklep okoli junaških prsi!  Orožje zveni, meči žvenketajo, ščit se stiska k ščitu, gozdu enako se vzdigujejo svetla kopja in tu in tam se pokaže legijsko znamenje.  Zdi se, da se v takih rokah ne bo nikdar upognilo.  Ponosno sledi na hitrih konjičih truma konjenikov.  Ne na desno ne na levo več ne pogleda vojaštvo, tako zahteva vojna postava.  In sicer čemu?  Vsakemu je bila že doma ločitev huda, težka, pretežka.  Tu stopa oče, zapustil je ženo in otroke.  Jih bo li še kdaj objel?  V kratkem ga morda poteptajo hunska kopita.  Tam koraka sin — siloma se je iztrgal iz materinega naročja.  Kaj, bo li še kdaj bilo materino zvesto srce na njegovih mladeniških prsih?  Tam stopa brat, zapustil je nežno sestrico.  Se li bosta še kdaj videla, kdo ve?  Tu koraka mladenič.  Ponosno se drži, obraz mu je trd in nepremakljiv, srepo gledajo oči, roka krčevito drži ščit in meč, ves je vojak.  Oj, ta mora biti junak!  Jeklo ga pokriva, jeklo ga oklepa, a tudi srce mora biti jekleno.  Motiš se, motiš.  Od zunaj jeklo — v prsih občutljivo, krvaveče srce!  Od zunaj je miren, malomaren je njegov pogled, v duši pa ga plaši spomin na objokane oči lepe neveste.  »Jo bom li še kdaj videl?  Ne bo krila v kratkem črne zemlja mojega trupla?« premišljuje Marij, drži v rokah legijskega orla in gleda okoli, da bi še kje zapazil ljubeznive oči.  »Ni je, ni je.  Težko ji mora biti, morda sedaj joče v tihi sobici in moli, moli za ljubimca svojega srca.«  Marij se vzpne na konju, strese se in polglasno zašepeta:  »Orel, bojno znamenje, ti si od sedaj moja ljubica!«  »Prav tako, akvilifer!« se oglasi oče Sever.  »Doma jagnje, v silnem boju divji lev!«  Še enkrat se oglasi viharni pozdrav ljudstva, legija se pomika skozi mestna vrata, trobenta poje, poje marsikomu zadnji korak — v dolgo večnost!  Dan hoda od Ogleja ob bregu reke Vipave med sedanjima vasicama Vogrsko in Gradiščem stoje rimske legije.  Na desni in na levi se vzdigujejo zeleni griči, obrastli s temnim hrastovim gozdom.  Ob Vipavi pelje noriška cesta do tabora na ajdovskem polju, od tam čez oddelek Julijskih gorà, Okra imenovanih, dalje od Emone in Nauporta v daljavo 400 stadij.  Rimske legije so se močno utaborile ter zaprle čez in čez vhod v oglejsko planjavo.  Kohorta se je odpravila po cesti na ogled, kako stojè stvari, a se je takoj vrnila, kajti od Črnega vrha in Hrušice se vali proti nebu gost dim, znamenje, da je sovražnik zopet v deželi.  Noč nastopi.  Vse je mirno.  Tiho sije bleda luna na jasnem nebu.  Legije počivajo.  Tu pa tam stoji straža, oprta na sulico, ter nepremično gleda v daljavo.  Stoji in zre.  Kar zagori plamen na daljnem griču in zopet drugi in zopet tretji, ki naznanjajo, da se nekaj godi.  Rog zapoje in v trenutku sta legiji na nogah in se postavita v bojni red.  Ure in minejo, nič se ne sliši, le ognji po gorah še gorijo.  A čuj, zopet se oglase rogovi, da ni nevarnosti, le pomoč je prišla.  Od severa je dospel noriški vojni oddelek, potem ko je pobral po poti vse druge posadke v raznih rimskih taborih.  Celih 400 stadij je premeril ta oddelek, vedno se je boril z zasledujočimi Huni.  Pa čez Okro psoglavci niso še prišli, ropaje in požigaje so se razkropili po deželi.  Pred njimi beži, kar more, deloma v hribe, deloma pa teče pred rimskimi vojaki, misleč, da bo pod varstvom njihovih ščitov varno njih življenje.  Zopet vse utihne.  Utrujeni vojaki poležejo, da se odpočijejo.  Jutro.  Sonce vstaja izza temnih gozdov, ki krasijo po visokih gorah v polkrogu oglejsko planjavo.  Ptički veselo in brezskrbno žvrgolè, veseleč se svobode, ki jim je nihče ne kali.  Med seboj prijateljsko tekmujejo, kdo bo lepše proslavil dobrotnega Stvarnika.  Človek pa misli, kako bi drugega usmrtil, kako bi ga vkoval v težke spone suženjstva! ...  Blizu hribčka na mali višini ob levem bregu Frigida stoji oddelek oglejskih vojakov.  Razpostavljeni so v dobrem kritju kot opazovalne straže.  Med njimi je Helija.  Bled je, obraz mu je prepaden.  Boji se preteče nevihte.  Oborožen je s ščitom, lokom in mečem.  Srepo gleda pred se.  Tam v dolini stoji poleg očeta poveljnika v sredi legije visoko na konju njegov smrti sovražnik.  Pozornost vseh je obrnjena proti vzhodu.  Dospel je sel s sporočilom, da se bliža Hun na čilem konjiču.  »Res, da bi smel očitno pokazati svoje sovraštvo!  Pa kaj, potem bi bila smrt gotova.  Kdor se s svetom pošteno bojuje, je rekel bistroumni Rufin, mora iti po zlo ...  Ha, kako lepa priložnost je od tod, toda Helija, festina lente — hiti počasi!  Prišel bo trenutek, ko se vname boj.  Odtod prižvižga puščica, zasadi se med sprednjim in zadnjim oklepom v desno stran, roko imam gotovo, in ono zaljubljeno srce se oddahne!  Tu, tu se dovrši usoda, kdo bo čakal slučaja, negotovega slučaja!«  Nenadoma nastane v bližini strašen ropot.  Neznanski krik, kakršnega dotlej še niso slišali naši griči, se vzdigne za cestnim ovinkom nedaleč od prvih vrst.  To ni človeški glas, to je rjovenje divje zverjadi!  Kot blisk se prikažejo na konjih rjave, na pol nage pošasti: zdi se, da sta se konj in človek skoro zarastla, hrbet in glava se dotikata v divjem diru konjskega vratu.  Nešteto konjičev se razsuje po cesti in bližnji ravni, podeč pred seboj rimske vojake, ki so stali na prednjih stražah ...  Rog zapoje.  Vrste se stisnejo, Antesignani napno loke, povelje zadoni in neštevilne puščice frče po zraku med divje pošasti.  Hunski konji se vzpno in brez jezdeca beže nazaj po planjavi.  Že prvi trenutek leži na stotine divjakov na bojišču.  Novo vpitje nastane, krvožejno se vzdignejo drugi nad peščico Oglejčanov.  A kaj pomaga hrabrost Antesignanom: ko padejo prvi Huni, nastopijo drugi.  Konjski rezget, ropot konjskih kopit.  Tuljenje azijskih barbarov onemogoča vsako povelje.  Molče se bojujejo Antesignani; že jih popušča moč in mnogo, mnogo hrabrih junakov stoka pod konjskimi kopiti.  »Naprej!« zadoni mogočni Severov glas.  »Antesignani nazaj!«  Antesignani odskočijo na levo in desno, se poskrijejo med hrastovje na griče, in kot železna stena se vstopijo na bojišče viteški suličarji.  S pomnoženo močjo udarijo nad nje divji Huni.  Zastonj.  Nad njimi se razbije vsak naval.  S hribčkov frče puščice, kamenje leti iz frač, na desni in levi cepajo hunski jezdeci.  Pa se vzpno še suličarji, s strašanskim krikom napadejo hunske pošasti in bodejo in sekajo, da ni več boj temveč mesarsko klanje.  Huni napadajo, napad spodleti, obrnejo konje in odbeže, a se kot blisk povrnejo.  Spet in spet se ponavljajo taki napadi, a rimske vrste se ne ločijo.  Ne korak naprej, a še manj, da bi se umikali.  Kadarkoli pade Rimljan, zakličejo centurioni: »Sklenite vrsto!« toda tudi proti Hunom nič ne izda rimska hrabrost: več ko jih pobijejo, več jih je.  Visoko na konju navdušuje Sever rimske sinove.  Marijev glas — blizu očeta vihti svoj meč, držè v levi kvišku oglejskega orla — doni daleč, vse doseže.  »Sin,« reče Sever in vzdigne meč, »daj povelje konjenikom, naj od strani napadejo silnega ...«  »Da!« reče sin ter povleče konja nazaj, da naznani povelje poveljniku.  V tem usodepolnem trenutku prifrči puščica tik mimo njega in namesto njemu se zasadi očetu v desno stran.  Oče se zgrudi, sin ga ujame v naročje.  »Ah, oče, ljubi oče!« vzklikne Marij prestrašen.  »Glej puščico, glej, a za Boga, to ni sovražnikova, rimljanska je!«  »Moj sin, nič ne dè, po meni je, srce je zadeto ... zgubljenec ... pozdrav materi, zvesti Digni ... pozdrav ... pusti me na tla ...  Ah, glej zmešnjavo ... glej nered ... naši se umikajo ...  Sin, orla kvišku!  V boj!«  Strese se in nagne glavo.  Neizmerna bolečina stisne Mariju srce.  Poljubi očeta, spusti ga na tla, krčevito zgrabi očetov meč, zavihti ga nad glavo, vzdigne orla in njegov klic grmi:  »Maščevanje!  Maščevanje!«  Vzpne se na konja in zapodi med sovražnike; s ponovljeno močjo udarijo na novo suličarji.  Hud boj se vname znova.  Ta trenutek zapojo rogovi, od leve in desne prihrume iz zasede rimski konjeniki.  Napad je silen.  Osupli psoglavci obrnejo konje, zapustijo na bojišču mrtve in ranjence, ter jo popihajo tja, od koder so prišli.  Kot veter so prišli, kot burja so odšli.  Osuplo gledajo Rimljani.  Pravkar se je še razlegel bojni krik, sedaj pa vlada tih, mrtvaški mir, le tu pa tam se čuje stok ranjencev in hropenje pojemajočih konj.  Strmè gledajo Rimljani, njihove oči iščejo poveljnika.  »Junaki!« jih nagovori Marij.  »Sever, poveljnik je padel, v naročju mi je izdihnil junaško dušo.  Oddelek naj poišče truplo!«  Grobna tišina nastane.  Marija premagajo solze, a takoj se vzdigne enoglasni klic:  »Sever je mrtev, evoë Marij, naš poveljnik!«  »Evoë Marij, naš poveljnik!« kliče tudi Helija.  »Prekleta sreča,« nadaljuje šepetaje ter koraka dalje čez trupla, »da se je prav ta čas moral umakniti, ko sem sprožil!  Namesto mladega, sem zadel staro srce.  Skoro žal mi je.  Sever je bil zares mož, tih pa delaven in dobrega srca.  A kaj, še bo sonce vzšlo izza gora.  Huni zopet pridejo.  To je bil le majhen oddelek velike armade, ki se zdaj pomika.«  Vojaki iščejo truplo.  Najdejo ga v mlakuži krvi pod kupom hunskih in rimskih trupel.  Marij pristopi, stisne očeta v naročje, odpne mu čelado, obriše obraz in ga poljubi na mrzla usta.  »Oj, blagi oče, da si moral pasti takoj prvi dan, pasti po rimski puščici!  Da bi te bilo usmrtilo vsaj hunsko kopje, laže bi prestajal!«  Vojaki položijo mrtvega junaka na voz, da ga s častnim spremstvom odpeljejo v Oglej.  Tedaj priletita v naglem diru dva konjenika in vprašata po poveljniku.  Ko zaslišita, da je v boju padel in da Marij zapoveduje, izročita njemu pismo.  Marij a prečita in zapove z donečim glasom:  »Gaj Menapij, vrhovni poveljnik desete rimske provincije in cesarjev namestnik v Ogleju, zapoveduje, naj se legije takoj vrnejo domov, in sicer z naglim korakom, kajti nevarnost preti tudi z druge strani.  Julijsko hribovje je polno sovražnika, vse mrgoli hunskih konjenikov.  Bati se je napada od te strani, kajti če sovražniki pridejo po cesti Beloja ali po poti Ad Silanos, tedaj je legijam dohod do mesta zabranjen in mi smo uničeni.  Torej na delo!  Naglo pokopljite Rimljane, ranjene naložite na vozove, počivajte par ur in potem v sklenjenih vrstah hitro domov!«  Povelje se izvši.  Legije se okrepijo.  Trobente zapojo.  V spremstvu blede lune stopajo legije, v sredi peljejo mrtvega Severa.  »Io triumphe« mu vzklika zvesto vojaštvo.  Slavi ga s starim klicem, s katerim so pozdravljali Rimljani svoje zmagoslavne vojskovodje.  Da, io triumphe!  V zmagi je živel, v zmagi je končal svoj tek.  Io triumphe!  Ah Sever, mislil si, da se boš danes med stoterim klicem na čelu svojih hrabrih vojakov ponosno vrnil v bogati Oglej na konju, v roki držè krvavi meč.  A kdo ve zjutraj, bo li na večer srkal hladni zrak?  Nemila usoda!  Naglo stopajo legije proti mestu, a ne več tako ponosno kot pri odhodu.  Odbile so sicer junaško kot vedno silni naval, umakniti se je moral sovražnik.  Njihovo hrabrost izpričujejo raztrgani ščiti, skrhani meči, polomljena kopja, od krvi otemnelo in rjavo oklepje, zavezane glave, ranjene roke.  Povsod rane od spredaj, v hrbet ni nihče zadet, znamenje, da niti eden ni obrnil junaške prsi v sramotni beg.  Io triumphe!  Visoko na vozu sredi njih je Severovo truplo, bledo čelo pokriva venec, spleten iz oljkovih vej: mir je zadobil.  O da bi bil prinesel oljkovo vejico miru tudi mestu!  S sklonjeno glavo, z žalostnim srcem jaha sin Marij tik mrtvaškega voza.  Srce mu je otrplo, ne zmeni se za vzdihe in stok stoterih ranjencev, ki ječè na vozovih.  Človek v lastni nesreči postane na prvi mah samoljuben, ne zmeni se dosti za tujo tegobo, krvaveče srce ima zadosti lastne bede.  Le od časa do časa vzdigne Marij oko proti Ogleju, zažari mu za trenutek, usta se nasmehno ...  Evdora, nežna, blaga, nedolžna Evdora je hladilni lek na rano krvavečemu srcu.  Io triumphe!  Od mesta sem doni že pozdravni klic.  Na tisoče Oglejčanov stoji ob mestnem obzidju in pričakuje bližajoče se legije.  Srca v pričakovanju trepetajo in upajo.  Kdo ve, se li dragi povrnejo?  Koščena gospa je marsikoga s svojim pogubnim poljubom sprejela za večno v naročje, divji Mars, bog hudega boja, je marsikoga pogreznil v svoje nenasitljivo žrelo.  »Digna,« prične poveljnik Gaj Menapij, »tvoj mož Sever je gotovo vpletel svojemu vencu nove lovorike.  Junak je in zna le dvoje: zmagati ali umreti za domovino.  Ubežniki gorenjih dežel so poročali o ugodnem uspehu prve bitke.  A glej, vojake, prihajajoče iz vojske, že lahko razločujemo.  Poglej bistro, morda zagledaš svojega gospodarja!«  »Poveljnik, srce, oj srce mi hoče počiti!« toži postavna Severova žena Digna in se nasloni na mestno obzidje.  »Neka nerazumljiva slutnja se me je lotila.  Strašni so trenutki negotovosti, a glej, vojska je že blizu.  Glej, glej, ponosno postavo na konju!  Ta je Sever, ne Marij je ... ah da, Marij, moj sin je.  O Bog, kje pa je Sever?  Hitimo, hitimo naproti!«  »Io triumphe!« doni ljudski pozdrav.  Skozi mestna vrata stopi prva legija.  Njej sledi Marij, pri njem je voz.  Siloma predere Digna vrste radovednih.  »Marij, sin, kje je oče?«  »Tam!« odgovori kratko sin, obrne obraz in pokaže z mečem na voz.  Kot blisk je Digna na vozu.  »Oh, Sever je ranjen!  Oh, ne, ne, mrtev je, mrtev!« vpije reva vsa iz sebe in poljubuje mrtvo glavo.  »Gorje meni!  Gorje meni!« vzdihne še onemogla in se zgrudi tik njega.  Vojaki jo rahlo primejo in izroče blizu stoječim ženam.  Marij se s solzami v očeh komaj premaguje in pobesi v znamenje pokorščine meč pred mestnim poveljnikom.  »Naprej!« doni njegov klic in legije stopajo molčè, molčè gre za njimi množica, kajti slutnja nesreče se je polastila vseh.  Zmaga in smrt sta združeni v tem prizoru.  Nihče ne vpije več: io triumphe!  Naj v miru počiva, vošči vsaktero krščansko srce.  Težka, žalostna je bila zadnja dolžnost do umrlega očeta.  Žalostna je bila preselitev v mesto umrlih, v tihotno mesto Nekropolis.  Marij in Evdora tolažita mater Digno.  Dobro ji de njuna tolažba, a najbolj jo tolaži krščanska resnica, da bo kdaj zadonel mogočen klic: »Vstanite, vstanite, suhe kosti!« In potem ne bo več ločitve.  »Evdora, Marij,« pravi žalostno se smehljaje Digna, » bodita srečna vsaj vidva.  Slutim, da moja ločitev od Severa ne bo trajala dolgo.  Slutim, preden bosta srečna, preteče še mnogo solz.  Kdo ve, oj Honorija, in ti blagi prijatelj Menapij, kolikokrat še bodemo tu v tem trikliniju združeni?  Toda, naj bo — per aspera ad astra, po dežju sonca!«  »Prijateljica,«odvrne Menapij, »kdo more odgrniti zastor prihodnosti, s katerim nam je zakrila božja previdnost bodočnost?  Nihče, in dobro je tako.  A Digna, ostani tu pri nas!  Evdora te bo kratkočasila, Honorija ti tešila srce, medtem pa bomo bili mi možje silni boj za vero očetov, domovino in prostost.  Marij, pustiva ženske tu, pojdiva po mestu, da ogledam, kako potekajo priprave za spodoben sprejem hudega sovražnika.  Spotoma mi lahko natanko poveš, kako se je zgodila nesreča.«  »Čudno, čudno, nerazumljivo mi je,« nadaljuje Menapij že na poti, ko mu pripoveduje Marij o Severovi smrti.  »Nekaj slutim, kar si pa ne upam izgovoriti.  Rimska puščica je morala prav njega zadeti od strani, kjer si ti stal!  Marij, če je tebi veljala?  Kaka sovražna roka ...«  »Oj,« ugovarja Marij, »za to ni vzroka.  Komu sem kaj storil?  Nikogar nisem razžalil.«  »Vem, vem, a vsekakor pozor, stvar je zelo sumljiva!«  Molčè ogledujeta dela po mestu.  Tu dovažajo kamenje, tam delajo nasipe.  Zboljšujejo zidove; na obzidje spravljajo mogočne stroje, ki bodo v strah in grozo barbarskim narodom metali daleč tja na njihove glave težko kamenje.  Tu pa tam so kovačnice, v katerih kujejo ostre meče, napravljajo dolga bodala in kalijo bate, ki so na grčastem delu polni ostrih konic.  Gorje, komur trešči tak bat na glavo!  Vse mrgoli po ulicah; mesto je postalo velik tabor.  Vsa pozornost je obrnjena le na pretečo nevarnost.  Na javnih prostorih se vežbajo vojaki.  Obrtništvo in kupčija se ne ganeta, kajti, kjer Mars govori, ondi mora zviti Merkur tiščati jezik za zobmi.  Razna rokodelska in obrtniška društva — colegia —, katerih je bilo v mestu 35 z raznimi pravicami pod lastnimi zastavami, so se spremenila v bojne kohorte.  Njihov načelnik, prefekt ali kapitular imenovan, je postal prvi načelnik.  Dendrofori ne kupčujejo več z lesom kot prej, sedaj sučejo svetlo kopje; centonarii so pozabili na kupčijo s starinami, pripravljeni so drago prodati svojo kri za domovje; cupedinarii ne sekajo več mesa, voljni so razmesariti krvoločnega sovražnika; lapidarii — kamenarji so popustili svoje rokodelstvo; linteones — tkalci, blattarii — barvarji, coriarii — strojarji, murilegii — ribiči, cementarii — zidarji so vrgli od sebe svoje orodje in zgrabili za svetli meč.  Celo miroljubni crepidarii — čevljarji so zgrabili namesto šila za sulico, tudi doliarii — sodarji in cerostrati — tesarji na ladjah so zapustili mirno obrt in vstopili med bojne branitelje.  Bojni duh je prešinil vse, ponosnega plemenitaša kakor tudi ubogega reveža.  Naglo se je sklenilo pobratimstvo v skupni nevarnosti tudi med prej ločenimi stanovi.  »Kaj meniš, Marij,« prične Menapij, »bo vzdržal Oglej preteči sili?  Glej, vode imamo obilo.  Na zahodu nam teče rečica Celina z dvema pritokoma, na vzhodu mesta dere Nadiža, ki dovaža po raznih prekopih v mesto obilo vode.  Vrh tega stoji okoli in okoli zidovja v mestnem prekopu globoka voda, ki brani dohod do mesta.  Preden bo mogel Hun vdreti, se je nažre do sitega.  Dalje, kdo bi si mislil, da je krasen vodotok pod mestnim sprehajališčem, ki pelje proti zahodu in je z dvema zidovoma obdano?  Živeža imamo obilo in čez.  Morje lahko redi četrti del prebivalcev, zaloge olja in vina so bogate, iz ilirskih pokrajin je prišlo mnogo živine in žita ne bo zmanjkalo.  Oj mesto, da, je bogato!  »Felix Aquileia horreum Romani imperii« je njegov stari naslov.