Blizu mesta L., v vasi, kjer je bila nekdaj imenitna, daleč sloveča suknarija ali tovarna, kjer so žlahtno sukno tkali in ga daleč po svetu razprodajali, je pred nekaj leti živel dober, pošten pa tudi pobožen junak.  Franc Svetin mu je bilo ime.  Starši so mu zgodaj pomrli, torej ni imel nikogar, da bi bil zanj skrbel.  Lastnik suknarije ga je iz dobrote v šolo pošiljal, toliko da se je Svetin brati in pisati navadil; potem je v suknariji delal in se vseh suknarskih del naučil.  Zraven navadnega suknarskega dela je moral Svetin tudi vrt obdelovati.  Svetin je bil priden in prebrisane glave.  Poleti je ves dan vrt obdeloval, ponoči pa v suknariji delal.  Pri vseh svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom in po vsakem delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal.  V malo letih je Svetin toliko prislužil in privaroval, da si je selišče kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil.  Gospodar suknarije ga je zato zelo cenil, pa mu nekega dne reče: "France, všeč mi je, da si tako priden; vidim, da si pomagaš.  Najbolj všeč pa mi je, ko vidim, da nikoli s hudobnimi tovariši ne potegneš, se le svojega dela držiš, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri volji, vzemi mojo kuharico Nežo za ženo, ki je tudi poštena in pobožna.  Nima veliko denarjev, pa je pridna in jaz ji bom tudi nekaj dal in pomagal."  Svetin je v to hitro dovolil.  Pokličejo Nežo, ki se je po svojih starših pisala Neža Trpinc, in jo vprašajo, ali bi bila voljna poročiti se s Francetom.  Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino.  K ženitovanju je prišel tudi gospodar suknarije s svojo gospo, dasi je bil žlahtnega rodu.  Svetina so vsi radi imeli.  Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo.  Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča.  Nikoli ni bilo med njima krega ali prepira.  Ne po posvetnih navadah in mestnih željah, ampak po krščanskih in božjih zapovedih sta živela.  On je podnevi vrt obdeloval, ona je domača dela opravljala.  Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila, ko bi bila še tako trudna.  Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima je šlo vse po sreči.  Dve leti je minilo, kar sta bila poročena, in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu.  Tedaj sta neke noči dobila dva lepa, zdrava fantiča dvojčka.  Pri svetem krstu so prvemu dali ime Janez, drugemu Pavel.  Gospod in gospa suknarije sta bila botra.  Vesela sta bila, da jima je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila.  Sklenila sta tudi fantiča, če ju Bog pri življenju ohrani, v pobožnosti in svetosti zrediti in varovati pred zapeljivimi tovarišijami, da bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.  Lepo sta skrbela France in Neža za fantiča in si z združeno močjo prizadevala več prislužiti, da bi fantiča mogla pošteno in dobro zrediti.  Zato sta še pridneje delala in zvesteje molila.  Ob nekem lepem spomladanskem dnevu, ravno nedelja je bila, ko prideta France in Neža popoldne iz cerkve,reče France:  "Pojdi po bokal vina, da vsak malo popijeva.  Nikoli ne greva v oštarijo, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka."  Prijazno skupaj pijeta in se pogovarjata o tem, kar sta danes v cerkvi slišala.  Medtem vpraša France svojo ženo in prijazno reče:  "Ljuba, dobra moja Neža, povej mi, kako je to, da nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati.  Kaj ti je vendar?  Le povej mi, vse rad storim, karkoli želiš da boš le vesela."  Neža mu na to milo odgovori: "Ljubi moj mož, res je, da sem vedno žalostna in nikoli vesela, toda ne zavoljo pomanjkanja ali zavoljo dela, skrbi in truda.  Ne misli, da te nimam rada; srečna vsaka žena, katera ima tako dobrega in pridnega moža, kakor si ti!  Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem in zdi se mi, da naju bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju prišle; in Bog ve, kako je to, da sem zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega noben človek ne ve."  France odgovori: "Nikar se tega ne boj, če naju tudi kaj hudega zadene, bova vse prestala; v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju ne bo zapustil.  Tako dobrotljivo je Bog za naju do zdaj skrbel;. tudi za naprej naju ne bo zapustil." Potem poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju.  Prav res je, da na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela.  Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom.  Avstrijski cesar je potreboval veliko vojakov.  Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri niso imeli zadosti zemlje, so morali iti na vojsko.  To je zadelo tudi Franceta Svetina.  Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni bilo drugače, moral je biti vojak.  Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici, da se je malo vojaške službe navadil.  Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega moža obiskat in od njega slovo vzet, ker po tistem ga nikoli več ni videla.  Tisti dan je šel na Laško in ni ga bilo več nazaj.  Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti, svojega ljubega Franceta.  Žalostno je bilo videti, kako sta slovo jemala.  Neža joka neprenehoma pred možem in pravi:  "Kam se bom zdaj dela sama s fantičema, komaj sta po dve leti stara?  Kako ju bom preživila, kako zredila?  Oh, jaz uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?"  Tudi Francetu se srce trga, ker vidi svojo ženo tako zelo jokati in žalovati; videl je tudi enega dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju s seboj prinesla.  Solze se mu udero, milo se zjoka; vendar jo potolaži in ji srčno reče:  "Ljuba moja žena!  Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja?  Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega očeta.  Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati.  Kdor v Boga zaupa ne bo nikoli zapuščen.  Bog naju ne bo zapustil.  Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti.  Da moram biti vojak, mi ukazuje cesarsko povelje; gosposkam in oblastnikom pa moramo zavoljo Boga pokorni biti.  Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da srečno, potem ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem.  Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih.  Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi ju učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, da boš vsaj nad otrokoma veselje imela, četudi mene na vojski ubijejo."  S tem besedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki vred proti laški deželi.  Tisto noč, ko je France Svetin šel na vojsko, je njegova žena Neža vso noč prečula, molila in jokala.  Videla je, da si ne more pomagati, tolažila se je in vedno Boga prosila, da bi mož na vojski srečo imel, da bi ne bil ubit.  K sebi je vzela pošteno gostjo, da je pomagala za dvojčke skrbeti in potrebna dela opravljati.  Oba fantiča sta se lepo redila, zdrava sta bila.  Kakor hitro sta začela govoriti, ju je skrbna mati lepo moliti učila.  Sčasoma, ko sta postajala večja, ju je naučila ves potrebni krščanski nauk.  Nista bila še po sedem let stara, že ju je mati naučila brati, kar je sama dobro znala in v žalostnih dneh veliko tolažbo dobivala v branju svetih bukev.  Vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne ju je s sabo v cerkev peljala in ju vedno učila, naj se v cerkvi lepo in spodobno vedeta.  Nikoli v nobeno tovarišijo ju ni pustila, ampak vedno ju je opominjala zvesto Bogu služiti.  Pošiljala ju je potem v šolo, kjer sta se tako pridno učila, da nobeden fantov ne tako.  Janez in Pavel sta tri leta hodila v šolo; že sta znala po nemško brati, pisati in računati.  Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili večerno molitev in konec molitve je mati vselej rekla:  "Molimo še za vajinega očeta, da bi srečno nazaj prišel, da bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih."  Bilo je neko nedeljo zvečer pozimi, ko je mati fantoma ravno o očetu pripovedovala, kako da je moral na vojsko iti; tedaj reče Pavle: "Ljuba mati, povejte nama, kakšen so vendar naš oče ki jih nisva nikoli poznala; ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo oslabeli, ko bi nama vi utegnili umreti?"  Mati žalostna odgovori: "Ne mogla bi vidva očeta poznati, ne, ker sta bila komaj po dve leti stara, ko nas je moral oče zapustiti.  Vendar, spomnim se, zapomnita si: vajin oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje, tako z rdečo barvo zarezano, da se ne da več zbrisati.  Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na levi roki ima: Neža Trpinc; to je moje ime po mojih starših.  Taka znamenja na roke sem jaz vajinemu očetu sama naredila."  "O ljuba mati," reče nato Pavle, "naredite tudi meni taka znamenja na roke, kakršna imajo oče, da se bom večkrat nanje spomnil in zanje molil." -- "Tudi meni naredite tako," pravi Janez.  Mati reče: "Ljuba moja sinka, to se težko naredi.  Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo zapisati, potem s šivanko vse črke pošpikati, da pride barva pod kožo; potem se ne da več zbrisati.  To pa je boleče."  "Naj boli, kakor hoče," pravita fanta, "Le naredite nama, vse rada trpiva, da bova le očetovo znamenje na životu imela." Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče.  Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta in matere.  Po devet let sta bila dvojčka stara, rada bi bila oba še v šolo hodila, pa ni bilo mogoče.  Že ju ni mogla mati več rediti, ne jima napravljati potrebnega oblačila.  Mati se je res noč in dan trudila, vendar ni mogla izhajati; dolg je naredila, njivico in hišico zastavila.  Nekak barantalec I. ji je posojeval, pa ne da bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal.  Veliko dolga se je že nabralo.  Svetinka ni mogla plačati.  Posojevalec jo je trdo terjal in jo tožiti žugal, če ne plača.  Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo.  Vsi trije pred njim jokajo; in prosili so, da bi potrpel in jim vsaj hišico pustil.  Neusmiljeni terjavec jih noče uslišati, ampak ostro reče Neži: "Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal; ako ne plačaš, ti bo vse prodano!  Fanta sta že zadosti velika, da si moreta kaj zaslužiti; ni jima treba po šolah postajati; vsak berač hoče zdaj gospod biti."  Žalostna gre mati s fantoma domov in joka; tudi fanta sta jokala in rekla materi: "Ljuba mati, kam pojdemo zdaj, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti.  Kdo nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal?  Oh, da nimamo očeta, da bi se za nas kaj potegnili!"  Mati jima reče: "Ljuba moja sinka, nikar ne žalujta preveč, saj imamo še enega očeta v nebesih, kateri je veliko boljši kakor vsak posvetni oče; on nas ne bo zapustil.  On dobrotljivi nebeški oče, nas bo preskrbel.  Njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!"  Komaj se je trikrat luna premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v Svetinkino hišo.  Oznanili so, da v 24 urah se mora iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano.  Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko.  Brez usmiljenja je morala zapustiti s fantičkoma vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat.  Žalostna je rekla: "O, da bi jaz sama bila, ne bilo bi mi tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti?  Dobrotljivi Bog, usmili se me, uboge sirote!"  Vsem se je smilila ta pravična družinica.  Neža je kmalu dobila službo pri neki pobožni gospe, premožni vdovi.  Pavle je šel h gospodarju, kateri mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček.  Janeza je bližnji sosed spotoma v Trst s sabo vzel, kamor je moko na prodaj peljal.  Mislil ga je v Trstu kakim ljudem dati, ker je Janezek nekoliko laško govoriti znal.  Z drugimi pastirji vred je Pavle po spašnjah živinico gonil in večkrat pri svojih tovariših kaj napačnega videl in slišal; toda nikoli ni z njimi potegnil.  Vselej je imel pred očmi lepe nauke svoje dobre matere, katera mu je velikokrat rekla: "Pavle, Pavle!  Boga se boj in nikoli nič hudega ne stori!  Spomni se vselej, da te Bog povsod vidi.  Če se boš greha varoval, te Bog nikoli ne bo zapustil." Zatorej je Pavle gospodarja vselej rad ubogal, delo vselej zvesto opravil; zato sta ga gospodar in gospodinja rada imela in mu lepo oblačilo napravila.  Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri nji služila, je kupila graščinico na Štajerskem.  Ko se je gospa Kordula na svojo graščinico preselila, je vzela s sabo tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko.  Ravno svetega Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali na Štajersko prav mimo hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil.  Takrat je še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu daje lepe nauke, da naj lepo uboga, rad moli in da naj se skrbno varuje hude tovarišije.  Vpričo gospodarja mu reče mati:  "Ljubi moj sin Pavle!  Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje; ohrani tudi zdaj v srcu besede svoje matere, katere ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi!  Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta gospodar in gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne.  S hudobnimi tovariši se nikdar ne pečaj; skrbno glej, da nedolžnost ohraniš!  Če boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo bogat.  Bodi priden in rad moli!  Moli tudi za očeta, da bi mu bilo dobro v daljnih krajih.  Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva." Medtem mati objame Pavleta in se od njega loči.  Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere so se ji tako mile zdele, da so ji debele solze iz oči pritekle.  Pa hitro si jih obriše, obe se usedeta na voz in gresta naprej.  Neža je bila po potu tako žalostna, da nič ni mogla govoriti.  Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da se je izjokala, potem pa ji prijazno reče: "Ljuba moja Neža, vem da si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse, kako se je s tabo godilo; vem, da si na tem svetu nesrečna, vendar ne žaluj preveč!  Ne misli, da se na svetu le tebi tako hudo godi.  Poslušaj, česar še ne veš, kako se je z mano godilo.  Jaz sem bila srečna, srečna gospa; imela sem blaga, denarjev, vsega v obilnosti.  Moj mož je bil plemenit baron, Henrik Gap po imenu.  Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da mi bolje ni moglo biti.  Huda sila ga je klicala na vojsko.  Šel je in kmalu je bil ubit; v prsi mu je priletela krogla, ustreljen je bil blizu srca; padel je in v pol ure je bil mrtev.  Kolika žalost zame, si lahko misliš.  Potem so sovražniki v naše kraje pridrli, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino požgali; komaj sem toliko ohranila, da sem kupila graščinico, kamor se zdaj peljeva.  Imela sva edinega sina, Karel mu je bilo ime; ta je bil komaj 17 let star, ko je šel sam radovoljno v vojake in pa k Francozom, kateri so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili.  O, kako sem takrat jokala in ga lepo prosila, rekoč: 'Ljubi moj Karel, ne hodi na vojsko!  Vidiš, da sem sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem sirota" Kaj bom začela, če še ti umrješ?  Tvoj oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne ravno tako zgoditi.  Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman, ni me hotel ubogati.  Šel je z veliko francosko armado v mrzle kraje Moškovitov.  Že dve leti je tega in nobene besede ne izvem in ne slišim o njem.  Bojim se da je zmrznil na rusovski zemlji med toliko Francozi.  S sabo ni od hiše drugega vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana, katero je na vratu privezano nosil.  Kolikokrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak dan pogleda tablico in se name spomni.  Zdaj pa ni nobenega glasu več o njem; o, že so morebiti njegove kosti segnile na rusovski zemlji!  Glej, Neža," pravi gospa Kordula, "da imam vzrok še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar živa in ti utegne ta ali oni še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati.  Pa pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako.  Bog nas s križi tepe, zato ker nas ljubi, da bi nas na onem svetu ne tepel. -- Nič ne skrbi, Neža!  Pri meni boš, dokler boš živa, in če prej umrjem, bom že naročila, da boš preskrbljena.  Vkup bova živeli in druga drugo tolažili."  Med takimi pogovori sta se pripeljali gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno in sveto živeli ter revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali.  Pastir Pavle je bil tudi dolgo časa žalosten, posebno zato, ker mu je mati rekla: "Morebiti se nikoli več ne bova videla." Pavle si je materine nauke zvesto v srce vtisnil in jih nikdar ni pozabil.  Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši, se nikoli ni hotel navadnih igrač lotiti, ampak, kadar so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob stran usedel, bukvice iz torbice vzel in bral.  Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv. pisma, katere je Pavle zmeraj z veseljem bral.  Nekega dne je bral o Davidu, kako je pastirčeval.  "Lejte," je rekel sam pri sebi, "še David, tak imeniten mož, je bil pastir.  Živino je pasel kakor jaz in bil je potem imeniten kralj.  Jaz ne želim biti kralj, ampak zvesto bom ubogal nauk božji, kateri pravi, da mi bo Bog že tukaj srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca ljubil."  Prigodilo se je, da se pripelje kočija po cesti mimo pastirjev, kateri so po gmajni živinico pasli in Pavle z njimi.  Drugi pastirji so svinko pasli; to je navadna pastirska igrača.  Pavel ni z njimi igral, ampak za grm je sedel, na živino pazil in bukvice bral.  V kočiji, katera se je ravno mimo peljala, sta sedela baron in baronka I., ki sta se domov v Nemški Gradec peljala.  Blizu tistih pastirjev se je morala kočija umakniti velikemu vozu.  Konji so zapeljali preveč v jarek, kočija se zvrne in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž je bil po nogah zelo ranjen.  Baron in baronka sta komajda zlezla iz zvrnjene kočije, vsa prestrašena se nista vedela kam dejati.  Na samoti je bilo, blizu nobene hiše in kočijaža ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen.  Konjem sicer ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega kolesa ni bilo mogoče naprej.  Poredni pastirji so vse to videli pa zraven se še smejali.  Baron I. stopi k njim in jim po nemško reče:  "Kje je kakšna hiša, da bi se ljudje sklicali in prišli pomagat?" Nevedni pastirji niso nič vedeli odgovoriti, ker niso vedeli, kaj jih vprašuje.  Nato pokličejo Pavleta, rekoč:  "Pavle, pojdi sem, ti znaš nemško, nam boš povedal, kaj ta gospod vprašuje!" Pavle hitro priteče, se lepo ponižno odkrije in pravi:  "Žlahtni gospod, kaj bi radi?" Baron reče:  "Fante, povej mi, kje je kaka hiša, da bi jaz ljudi dobil, ki bi mi pomagali privleči kočijo do vasi, da se kolo naredi, drugače ne morem naprej." Pavle reče: "Gospod, le tukaj počakajte, jaz stečem hitro domov, bom skusil kmalu ljudi priklicati; prosil jih bom, da vam bodo prišli pomagat.  Naprosil bom svojega gospodarja in še koga drugega.  Vendar mi dovolite, preden grem ljudi klicat, da vašemu kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo kri teče; uteči bi mu utegnila, preden ljudje pridejo." Pavle vzame iz torbice nekako zelišče, ki ga je zmeraj pri sebi nosil, ga položi kočijažu na rano, z ruto zaveže in reče:  "Prijatelj, zdaj pa le prav mirno nogo drži!  Kmalu se bo kri ustavila."  Zdaj Pavle hitro steče domov ljudi klicat.  Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da so s koli in vrvmi kočijo tako zvezali, da so jo srečno do bližnje pošte privlekli.  Pavletovo zelišče je kočijažu toliko dobro storilo, da je že na kočijo sesti smel.  Ko je bilo vse narejeno, preden se baron in baronka v kočijo usedeta, reče baron Pavletu:  "Pavel, reci tem možem, da jih prav lepo zahvalim, ker so mi pomagali." In baron da vsakemu en tolar.  "Ti pa, Pavle, bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo," reče baron in mu ponudi tri bele tolarje.  Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti, rekoč: "Gospod, možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem nič pomagal, pa tudi nič plačila ne vzamem.  Če sem šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost." Baron na to nič ne reče, tiho se usede v kočijo in se pelje počasi do pošte.  Ko se gospoda odpelja, so pastirji, Pavletovi tovariši, kateri so zraven stali in zijali, Pavleta za norca imeli in ga neumnega imenovali, ker ni hotel denarjev vzeti.  Že prej so pastirji Pavleta iz norčije imenovali "fajmoštra", zato ker jim je večkrat kaj dobrega in lepega bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati.  Zdaj so mu pa rekli: "Ti si prav neumen fajmošter, takih lepih denarjev ti je gospod ponujal, in jih ne vzameš." Pavle pa na vse to drugega ne reče ko te besede: "Če sem kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal; če nisem nič zaslužil, tudi denarjev nočem." Pavletov najboljši prijatelj reče tovarišem: "Ne zaničujte Pavleta, kdo ve, kaj še bo iz njega.  Meni so večkrat mati doma pravili: 'Če človek komu le vode piti prinese iz dobrega srca, ne bo brez plačila.  Bog bo vse plačal.'"  Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne.  "Med vsemi," reče baron, "mi najbolj ugaja pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen fant.  Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem mu tolarje ponujal in silil.  Kako veselje mu vendar moram za to storiti, preden grem od tod.  Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem in oštir z mano, da mi hišo pokaže, kjer fant služi, in s seboj ga bom h kosilu pripeljal, da bo z nami jedel; to mu bo večje veselje ko vsi denarji.  Velika čast bo kmečkemu pastirju se v kočiji z gospodo peljati in pri gospodi jesti." Okoli dvanajste ure tistega dne se pripelje po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil.  Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: "Kje je vaš pastir Pavle?"  Žena odgovori: "Ni ga še domov, pase, kmalu mora priti, ker se bliža poldne." Baron in gospodar pošte ga čakata, da pride.  Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta.  Po poti vpraša Pavle ponižno:  "Gospodje, kam me peljete?" Baron mu odgovori: "Ne boj se, ti si meni zelo ustregel, ker si šel ljudi klicat, takrat ko sem jih najbolj potreboval; plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil." Pavle se sladko posmeje in se ponižno zahvali za toliko čast.  "Boljše se mi zdi," je rekel, "se v kočiji peljati in pri gospodi jesti kakor še toliko tolarjev," posebno ko je videl, da so drugi pastirji, njegovi tovariši, za njim zijali in se čudili.  Vse je že bilo pripravljeno, ko se pripeljeta baron in poštni gospodar v kočiji s Pavletom.  Kar k mizi sedejo, katera je bila polna najboljših jedi in dobrega sladkega vina.  Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali.  Baron mu reče: "Pavle, usedi se in jej z nami, kolikor se ti bo poljubilo." Pavle reče ponižno: "Ne zamerite, milostljivi gospod baron, saj niste še molili, pa že jeste.  Meni so mati zelo zatrjevali vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri nam darove daje.  Večkrat sem slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini enak."  Pri teh Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite moliti molitev pred jedjo.  Med jedjo vpraša baron Pavleta: "Povej mi najprvo, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem ti lepe denarje ponujal?"  Pavle odgovori ves bister, naravnost, brez hinavščine: "Gospod baron žlahtni!  Zato nisem hotel nič od vas vzeti, ker sem obljubil zvesto se držati po nauku svoje matere in po naukih duhovnov.  Mati so me lepo učili in mi večkrat rekli, posebno takrat, ko sem se od njih ločil, da nikar za vsako majhno reč plačila terjati, kar se komu stori.  Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem svetu nič plačila dosegel.  Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle vode bližnjemu z dobrim srcem poda, bo pri Bogu plačilo imel."  Nato reče baron: "Pavle, pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil." Tudi gospe baronki je bil Pavle zelo všeč, zato ga prijazno vpraša: "Kako je to, fante, ker si tako bister in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da bi se kaj več naučil?" Pri tem vprašanju se Pavletu solze ulijejo in globoko vzdihne, rekoč: "O, dobra gospa, rad bi bil hodil v šolo pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem se toliko naučil." Nato ob kratkem vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da so bili od vseh zapuščeni, brez pomoči so morali iti po svetu.  Gospa tiho reče baronu: "Prav dober in prijazen se mi zdi ta fant; nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega vzela?  Dobro delo bo to in iz fanta utegne sčasoma kaj biti." Baron reče: "Ravno ta misel je tudi moja.  Vzela ga bova, zanj skrbela in ga dala učit, ker je bister.  Bog bo nama to povrnil, če ne na tem, pa na onem svetu.  Vendar moram fanta prej vprašati, ali bo pri volji z nama iti."  Baron pokliče Pavleta, rekoč: "Pavle, bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč -- v Nemški Gradec?  Tam se boš lahko učil, v šolo boš hodil." Pavle odgovori: "Oh, milostljivi gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem, če bo v to moj gospodar privolil; brez privoljenja ne smem in se ne spodobi."  "Lepo je to," reče baron, "všeč mi je; hiti tedaj domov, prosi privoljenja, in če te bodo pustili, pridi povedat in vzamemo te s seboj."  Pavel hvaležno poljubi roko baronu in baronki in gre.  Ves vesel prižvižga domov.  Ko pride v hišo, mu reče gospodar: "No, si kaj prinesel domov?" Pavel reče: "Oh, oče, ta gospoda me je tako obdarovala, da še eden ne tako; sem le prišel hitro vas prosit, da mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja." "Ne bodi vendar tako preprost," pravi gospodar, "vzemi, kar ti kdo da!  Boš pa že spet kaj neumnega naredil, kakor včeraj, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar povej, kaj ti je gospoda ponudila?"  "Baron in baronka sta me nagovorila, da me s seboj vzameta, če hočem iti, pa sem rekel: Rad grem, vendar prej ne obljubim, da vas za svet in za privoljenje prosim." "Srečni Pavle," reče gospodar, "sreča te išče, ne pusti je iz rok!  Zdaj spoznam, da nisem prav storil, ker sem te včeraj zmerjal za to, ko nisi hotel ponujenih tolarjev vzeti.  Tvoje dobro srce in tvojo pripravljenost pomagati bližnjemu ti je Bog hitro povrnil.  Pojdi brž k dobri gospodi nazaj, reci, da z veseljem dovolim, da te vzamejo.  Pa čakaj, da bo bolj gotovo, grem s teboj, da te izročim."  Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera se ravno po cesti sprehaja.  Pavle se od daleč odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti.  Ko bliže prideta, se Pavle ponižno prikloni in gre obema roko poljubit ter reče:  "Moj gospodar me rad pusti; da je res, je sam prišel pričevat; prosim zdaj, da bi me s seboj vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali.  Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen." Baron in baronka sta rekla: "Prav je to, le priden bodi in nič hudega ti ne bo." Pavle je precej pri gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel.  Drugi dan je bila kočija že popravljena, gospoda gre naprej in Pavle z njo.  Težko mu je bilo pri srcu zapustiti domačo deželo in iti v tuje kraje med tuje neznane ljudi.  Pa si je mislil: Bog je povsod, vsa zemlja je njegova.  Dobrotljivega Boga sem si za očeta izbral in moj dobrotnik, gospod baron, bo moj telesni oče.  S takimi mislimi zapusti Pavle rojstno deželo.  O malem šmarnu je prišel Pavle s svojo gospodo v Nemški Gradec.  Baron je precej ukazal mu lepa gosposka oblačila narediti.  Dal mu je posebno sobico, mu kupil potrebne bukve in ga potem peljal zapisat v šolo.  O vseh svetih je jel Pavle hoditi v prvo latinsko šolo.  Tako se je učil, da so se vsi učitelji nad njegovo razumnostjo zavzeli.  Najprvi je bil med vsemi šolarji, svojimi tovariši.  Doma se je pridno učil, gospodi pri mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral.  Molil je tako rad in vselej tako pobožno, da so se vsi nad njegovim vedenjem razgledovali.  Od prvega do zadnjega so ga pri hiši vsi radi imeli.  Srečno je tako živel v hiši svojega dobrotnika.  S svojimi šolskimi tovariši se ni veliko pečal.  Z enim je bil prav prijatelj, Avguštinom Zormanom po imenu, kateri je bil žlahtnega rodu, z Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič.  Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere pa je še pravda tekla.  Medtem so Avguštinovi starši pomrli in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu le iz dobrot očetovih prijateljev, kateri so mu v šolah pomagali.  Cela tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič.  Vedno je Boga hvalil, da mu je tako dobrega očeta namestil, ker svojega pravega očeta nikoli ni poznal.  Četrto leto pa je Pavle jel klavrn hoditi. in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti.  Baron ga je večkrat vprašal, kaj mu je, pa je le odgovoril: "Žalosten sem, ker vidim marsikaterega, da se mu hudo godi, meni pa je dobro.  Vsakemu bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali." Baron vpraša tudi druge posle pri hiši, s katerimi je Pavle jedel, če vedo, zakaj Pavle hujša.  Rekli so mu: "Pavle mora hujšati, on grozno malo je; več ko polovico si vselej prihrani, v papir zavije pa nekam skrivaj nosi, a nihče ne ve kam." Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili, pokliče in ga pošlje pol ure daleč po opravilu.  Medtem gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo; hočeta se prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje.  Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec mesa, malo kruha in pa malo sira.  "Kaj bova pa zdaj storila s Pavletom?" vpraša baronka svojega moža.  "To je nehvaležnost!" Bolj pametni baron pa reče: "Ljuba moja, tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji!  Drživa se, kakor da bi nič ne vedela; še danes bova zvedela, kam nosi, potem bova z njim govorila."  Baron skrivaj ukaže enemu svojih služabnikov še danes za Pavletom iti, kadar pojde v šolo, in od daleč zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel.  Pavle pride kmalu domov, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice in skrivaj zmaši v žepe spravljeno jed in gre v šolo.  Baronov služabnik ga od daleč pazi, gre za njim, ne da bi ga bil Pavle videl.  Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke hiše ne daleč od šole in gre po stopnicah pod streho v sobico, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev bolan ležal.  Hlapec leze tiho za njim in posluša pri vratih, kaj se pogovarjata.  Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: "O, ljubi moj prijatelj" Danes sem ti še prinesel, smiliš se mi; ne vem, ali ti bom mogel več kaj prinesti; zdi se mi, da so me jeli paziti in spoznavati, da ti kaj prinesem." Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor na glas je jokal in rekel: "Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega umreti." Pavle ga je pa tolažil in ga opominjal, naj v Boga zaupa.  Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran, da ga Pavle ni videl, šel domov in baronu vse povedal, kar je slišal, in si je hišo dobro zapomnil.  Baron, ki je vedel, da mora Pavle zdaj celi dve uri v šoli biti, se napravi, gre in hlapec mu mora iti tisto sobico pod streho pokazat.  Ko noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega šolarja, bolj mrliču kakor živemu človeku podobnega.  Baron reče bolnemu šolarju: "Zvedel sem, da si revež in veliko pomanjkanje trpiš, torej sem prišel te obiskat in ti pomagat.  Vendar mi povej najprvo, kako se ti pravi in kdo so bili tvoji starši." Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: "Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo premožni, pa so ob vse prišli; sama graščina je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki pravdajo, da je menda nikoli ne bom imel, dasi gre meni dedovati po starših.  Pomagati mi nobeden noče.  Dokler sem hodil, sem pri dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj pa sem sirota, ne morem se ganiti iz postelje, nikogar ni, da bi mi kaj pomagal.  O, Bogu se usmili," je začel zdaj bolnik jokati, "z grozno nadlogo me je Bog obiskal, vse me je zapustilo.  Imel sem ljubega prijatelja, Pavla Svetina po imenu, on mi je vsak dan prinesel jesti, kar je sam pristradal, in mi je večkrat prestlal.  Ravno danes mi je pa povedal, da mi ne bo mogel več prinesti.  Rad bi storil, pa ne more.  O gospod, ne zamerite, ne vem, kdo ste in kaj ste, sam Bog vas je prinesel mi pomagat; prosim vas, da mi nekoliko jedi pošljete če ne, moram od hudega umreti.  Bog vam bo obilno poplačal, kar mi boste storili.  Če vam drugega ne bom mogel povrniti, bom za vas molil."  Užalilo se je dobremu baronu, ko je videl mladeniča tako zapuščenega in pa žlahtnega rodu.  Skrivaj si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo dobrih jedi pošiljal, in je šel.  Ko je baron domov prišel, je povedal vse, kar je videl, svoji gospe.  Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole.  Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene.  Hitro uboga in gre k baronu, katerega najde na zložnem sedežu, in gospo zraven njega.  "Kaj bodo ukazali, milostljivi baron?" vpraša Pavle ponižno.  Baron se drži srdito in reče: "Pavle, zakaj si nehvaležen?  Ne veš, da sem ti veliko dobrega storil?  Zakaj zdaj skrivaj od hiše nosiš in mi škodo delaš?  Vse vem zdaj, kako ravnaš; vselej v šolo grede polne malhe jedi nabašeš in odneseš.  Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti; povej, zakaj to delaš?" Pavle, ves bled in prepaden, ponižno odgovori, kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: "Milostljivi gospod baron, moj oče, moj dobrotnik!  Prosim, da mi dovolite odgovoriti." Baron reče: "Govori!"  "Ne tajim," začne Pavle govoriti, "da sem večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem nič škode storil.  Pristradal sem, svojim ustom sem pritrgal, da sem revnemu bolniku, tovarišu, nesel.  Najmanjše reči nisem vzel od hiše drugega, kot kar sem si jedi pritrgal.  Vam škodo in krivico delati, tega mi vest ne dopusti.  Vas za drugega prositi si nisem upal, ker se že za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti.  Tovariš se mi je zelo smilil; mislil sem: ker ste vi meni toliko dobrega storili in mi toliko pomagali, sem tudi jaz dolžan, če morem, kaj drugim pomagati in jim kaj dobrega storiti."  Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala, pa zdaj nič več nista mogla; obema so se solze udrle in sta dejala: "Ne boj se, Pavle!  Vse nama je znano, kako si ravnal.  Rada sva te do sedaj imela, pa veliko rajši te bova za naprej.  Bodi vedno tako dober, zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal." Drug za drugim ga objameta.  "Zdaj si naju ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri družini, ampak pri nama jedel; in karkoli boš poželel, le reci, in vse boš imel.  Prav storiš, če revežem pomagaš; to ti bo prav hodilo.  Pojdi zdaj hitro k svojemu bolnemu tovarišu in ga razveseli!  Glej, vse to mu boš nesel." Nato pelje baron Pavleta v sobo, kjer sta bila že pripravljena dva hlapca, ki sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega vina, drugi pa mehko posteljo.  "Oddaj hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja in tudi za naprej boš dobil vse, kar boš potreboval." Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika, ki je tako dolgo k njemu hodil, da ga je ozdravil.  S kakšnim veseljem je Pavle šel s hlapcema k bolnemu prijatelju, se ne da dopovedati.  Komaj stopi v bolnikovo sobico, mu hitro oznani, rekoč: "Hvali Boga, ljubi moj prijatelj!  On je videl tvoje solze, z usmiljenim očesom te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje tvojo revščino.  Glej, moj gospod ti pošilja jedi, dobre in zdrave bolniku, in vina.  Tudi mehko posteljo, katere zelo potrebuješ.  Karkoli boš potreboval še za naprej, boš prejel.  Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti, da ozdraviš.  Glej, da res Bog nikogar ne pusti od hudega konec vzeti, kateri v njega upa." Bolnik ni mogel na vse to nič drugega odgovoriti, kakor oči je proti nebesom obrnil, rekoč: "O dobrotljivi Bog!  Nisem vreden tolike dobrote.  Povrni obilno mojemu dobrotniku, jaz mu ne morem povrniti."  Vsak dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja in mu nesti, kar je poželel.  V pol leta je ozdravel in spet k moči prišel.  Prva pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev.  Pred velikim oltarjem je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da je bil ves v Boga zamišljen.  Ker je, bilo to popoldne in nobenega človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil.  Medtem ko Avguštin, ves v pobožnost utopljen, srčno moli in Boga hvali, prideta dva tuja gospoda v cerkev ogledovat je znotraj.  Tiho hodita, Avguštin ju ne vidi, le naprej moli na glas.  Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: "Dobrotljivi Bog!  Če je tvoja sveta volja, ohrani mi zdravje in daj mi priložnost toliko prislužiti, da bom mogel kaj povrniti dobrotnikom." Tuja gospoda gledata Avguština in se izgledujeta nad njegovo molitvijo.  Nista ga hotela motiti, pa rada bi ga bila videla in izvedela, kdo da je.  Ko cerkev ogledata gresta ven in pri vratih čakata molilca mladeniča.  Ko pride, mu rečeta: "Tujca sva, z Dunaja prihajava; ali nama moreš kaj o tej cerkvi povedati?  Koliko je stara?  Ali ima kaj dragocenih reči?" Avguštin odgovori modro: "Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli se nisem za to zanimal, sem šolar, sem se le učil.  Zelo sem bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal, zato sem ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit." Nato reče eden tujih gospodov: "Tudi midva iščeva šolarja, imava mu nekaj veselega povedati; morebiti bi nama ti mogel povedati, kje ga najdeva." Avguštin odgovori: "Kmalu ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše." Gospod odgovori: "Šolarju, ki ga iščeva, je ime Avguštin, piše se Zorman."  Avguština, še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina in pomolči, misli, ali bi povedal ali ne, da je on tisti šolar.  Vendar reče:  "Moja gospoda, če tega šolarja iščeta, moram vama povedati, da sem jaz.  Prosim vaju, povejta mi, kaj mi imata oznaniti." Gospoda rečeta: "Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala." "Ne grem prej domov," pravi Avguštin,  "da opravim, kar sem obljubil, da grem zahvalit svojega dobrotnika, barona I." "Prav je," pravita gospoda, "gremo vkup; tudi midva sva z baronom znana."  Avguštin barona ponižno zahvali za vse dobrote in mu roko poljubi, rekoč: "Bog vam povrni; drugega vam ne morem povrniti, molil pa bom za vas.  Če bi kdaj priložnost imel, kateremu vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil; vaših dobrot ne bom nikoli pozabil." Zdaj stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre.  Baron bere na glas.  Zapisano je bilo: "Pravda je končana, krivični sorodniki Avguština, kateri so se bili graščine polastili, ki po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili.  Avguštin je pravi njen gospodar, njemu se mora precej dati.  Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh mestih iti iskat, da se najde in v svojo domovino pripelje." Ta dva dunajska gospoda sta bila dva besednika, katera sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino in vse veliko premoženje.  Torej sta ga sama prišla iskat in mu to veselje oznanit.  Vsi so skup pri baronu ostali in se gostili.  Baron je tudi bil vesel te zgodbe.  Najbolj vesel pa je bil Pavle, Avguštinov tovariš.  Vendar se mu je težko zdelo ločiti se od svojega prijatelja.  Ves teden so bili vkupaj pri baronu.  Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodoma na svojo dobljeno graščino.  Ko sta se ločila Pavle in Avguštin, so bile Pavletove zadnje besede: "Bratec, v nadlogah si v Boga zaupal, v sreči na Boga ne pozabi!" Avguštin obljubi in se ločita.  Večidel je res: prijatelj, kadar je izpred oči, je kmalu iz srca.  Prijatelj je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri Avguštinu.  Pozabil je na svojega Pavleta kakor točaj na egiptovskega Jožefa.  Ni se več nanj spomnil, nikoli mu ni pisal, nikoli nič sporočil.  Pavle ni vedel, ali Avguštin živi ali kam je prešel.  Nič ni slišal ne o njem ne o njegovi graščini.  Pavle si misli: tako je na svetu.  Vendar ga izgovarja in misli, da nima časa ali pa je bolan.  Pavletu je bilo zdaj pri njegovem krušnem očetu baronu I. zelo dobro.  Imel je, karkoli je poželel.  Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice nista storila brez Pavleta.  Pravi oče in prava mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega otroka, kakor sta onadva ljubila Pavleta, ker sta videla, da ima Pavle žlahtno dušo, dobro srce in čisto nedolžnost.  Veliko veselje sta imela nad njim.  Zraven je bil vedno najprvi po vseh šolah.  Zdaj je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen in postrežen.  V taki sreči Pavle vendar nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten.  Velikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: "Zakaj nisi, Pavle, nikoli prav vesel in dobre volje?  Glej, z nama greš v vsako hišo, k vsaki gospodi; saj ti dava, kar hočeš; kaj ti vendar manjka?" Pavle pravi naravnost, brez hinavščine: "Ravno to me dela žalostnega, ker se mi zdaj preveč dobro godi.  Bojim se, da me bodo spet nadloge zadele.  Lasna sreča je spremenljiva; nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti."  H koncu drugega leta, ko je Pavle ravno osmo šolo dokončal, z naglo smrtjo umrje njegov gospod baron brez testamenta.  Vpričo treh prič je še te besede rekel: "Vse za menoj deduje moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti." Drugega več ni mogel naročiti.  Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu ob smrti svojega očeta, svojega dobrotnika.  Še huje pa je žalovala njegova gospa.  Ni se dala utolažiti.  Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla brez vsega testamenta, kar besedice ni naročila.  Preč je bila zdaj Pavletova sreča.  Lakomno sorodstvo je vse pobralo in Pavleta so iz hiše spodili, rekoč: "Ti si že dosti rajnkemu baronu požrl, zdaj se poberi, kamor hočeš!" V bolezni svoje dobrotnice bi si bil lahko kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto.  Vedel je da po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne.  Moral je iti prazen od hiše; toliko je vzel v kar je oblečen bil.  "Kam se naj dam?" je rekel sam pri sebi.  "Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da bi mi pomagal v večje šole stopiti in se še kaj dobrega naučiti.  Hvala Bogu, da sem se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po graščinah.  Morebiti najdem dobre ljudi, da mi službo in potrebni živež dado."  Drugi dan je Pavle zgodaj vstal in se napravil.  Preden se je naravnal na pot, je šel v cerkev, je bil pri sv. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri njih.  Obljubil je, da se bo vselej zvesto vsakega greha varoval.  Ko je odmolil, je vzel bukvice in palico in se odpravil na pot.  Drugega ni imel s seboj vzeti, vendar je bil vesel, ker je nesel s seboj nedolžno srce.  Ko se je Pavle na pot spustil in premišljeval, kam bi se obrnil in šel službe iskat, je naravnost proti Dunaju pomeril.  Rekel je sam pri sebi: "Dunaj je veliko mesto, veliko je tam ljudi, še čez tristo tisoč jih je.  Gotovo je tudi med tolikim številom veliko dobrih in usmiljenih.  Kdo ve, če ne najdem kakega dobrotnika, da mi pomaga še višje šole izdelati?  Nekaj pa, ker sem se že veliko naučil, si bom sam prislužil, ko bom otroke učil."  Pavle je hodil počasi, pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen.  Vedno je moral počivati.  Kmalu ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati.  Ker je bil Pavle ponižen, je zvečer šel vselej v kako kmečko hišo, kjer je večidel dobre ljudi našel.  Kaj lepega jim je bral iz bukvic ali pa tudi kaj povedal.  Radi so ga poslušali, z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo dali, ne da bi bilo treba kaj plačati.  Oštarije se je vselej rad ogibal, tudi dokler je še denarje imel.  Srečno je prišel Pavle blizu Dunaja.  Več ni bil ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil.  Z velike ceste je ugledal lepo, veliko graščino na lepem, zelenem griču, dobro uro od ceste.  Popoldne je že bilo.  Namesto da bi bil šel naprej po cesti, je zavil v stran in šel proti graščini.  Mislil je, morebiti potrebuje gospodar graščine ravno kakega pisarja ali kakega učitelja za otroke.  Ali pa mi zna kam drugam svetovati.  Pavle pride do graščine ves truden, se usede na klop pred gradom in čaka, da bi ga kdo ogovoril.  Ker nikogar ni bilo, gre v graščino in najde hišnika, dobro rejenega, ki je že od daleč zakričal: "Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj?" Pavle odgovori: "Šolar sem osme šole, od vseh zapuščen.  Drugega nimam kakor šolska spričevanja, kako sem se učil in vedel.  Prosim vas, če bi potrebovali, da bi me v službo vzeli." Hišnik mu reče ostro: "Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar ne potrebujemo; poberi se!" Pavle pravi: "Vsaj toliko mi dovolite, da tukaj prenočim.  Pozno je že, ne vem, kam iti; še nikoli nisem bil v tem kraju." Hišnik zavpije:  "Nič ne, meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti.  Dobodi, kjer moreš, da pod streho prideš!  Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi!" Kuharica je vse to videla in slišala.  Zelo se ji je Pavle smilil.  Mislila je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda odžene.  Vem, da bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker je Pavle že osme šole šolar.  Kuharica pelje torej Pavleta v svojo sobico, mu da dobrega kruha, nekaj pečenega mesa in mu zraven dve petici v dar da, rekoč: "Tukaj imate, prijatelj, večerjo; petice pa boste imeli, da boste od postelje plačali in za maseljc vina.  Pojdite do prve kajže; tam je moja teta, stopite noter in tam prenočite; gotovo vas bodo sprejeli."  Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte, si je mislil, ta, ki ima priliko dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; dobre, usmiljene duše pa natihoma dobro delajo.  Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z dobrim srcem!  Neusmiljenemu hišniku pa naj Bog trdo srce omeči, da bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kako je bil proti meni.  Nič hudega mu zato ne privoščim.  Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharica povedala.  Tema je že bila; potrka na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili.  Vprašali so ga, zakaj ni v graščini prenočil.  Pavle pa, ki nikoli ni opravljal, je rekel: "Kuharica mi je k vam svetovala." Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih reči pripovedoval; vsi so ga radi poslušali.  Gospodar je rekel: "Danes ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da se bo gospod graščine mimo peljal.  On je naš gospod, koča je njegova; pusti nas notri prebivati, da mu kaj postrežemo.  Ravno danes se je peljal sosedno gospodo obiskat.  Zvečer se bo mimo peljal, nas enega poklical, da ga bo do grada spremil in mu svetil, ker pot še ni udelana."  Pavle vpraša gospodarja: "Povejte mi, prijatelj, kako se vašemu gospodu pravi, kako mu je ime ali je star ali mlad?" Mož pravi: "Ime mu je Avguštin, priimek ima Zorman.  Mlad je, ravno letos se je oženil in torej šel s svojo gospo v sosedno graščino v vas.  Čudno se je z našim gospodom godilo, veliko bi vam imel povedati, pa zdi se mi, da se ravno pelje." Komaj mož izgovori, kar kočijaž zavpije: "Urban," tako je bilo tistemu kajžarju ime, "hiti posvetit, gospod so se pripeljali!" Pavle hitro vzame laterno in reče kajžarju: "Pustite mene, grem jaz namesto vas svetit gospodu, če vam je prav." Kajžar pravi: "Zelo mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo, da nazaj pridete."  Pavle spremi graščaka do doma.  Dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti.  Vso pot je molčal, le toliko je povedal, da je šolar in da bo prenočil v kajži.  Gospod se ni več menil.  Ko pride domov, skoči z voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe.  Drugega ni rekel, kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju, kateri mu je posvetil.  Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, da bi z gospodom govoril in ga skušal ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil v bolezni.  Kuharica je bila brž pri Pavletu; vpraša ga, kako je to, da je on prišel svetit gospodu.  Ko ji je vse povedal, jo je prosil, rekoč: "Prosim vas, pojdite gori h gospodu in recite jim, da jih jaz prav dobro poznam in da bi rad le eno samo besedico z njimi govoril."  Kuharica gre in pove gospodu, kako šolar, kateri je prisvetil, želi z njim govoriti.  Pove tudi, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik iz graščine odgnal.  Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal.  Ko noter stopi, mu reče Pavle: "Avguštin ali me še poznaš ali me morebiti več ne boš poznati hotel?  Glej, Pavle, tvoj nekdanji prijatelj te je prišel obiskat." Ko Avguštin te besede zasliši, ostrmi: kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal.  Potem stopi k njemu, ga objame in poljubi pa mu reče: "Ljubi prijatelj!  Ne zameri, da sem si pustil od tebe tako postreči da mi še ponoči svetiš, in nisem vedel, kdo da si.  Zakaj se mi nisi razodel?  O prijatelj, presrčni moj prijatelj!  Nikar ne misli, da sem nate pozabil ali da bi te poznati ne hotel.  Vem, da si to mislil, ker ti ves čas nisem, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil; toda verjemi, da sem bil od velikih opravil in skrbi zadržan.  Vsak dan sem nate mislil, in ko bi bil slišal, da kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal.  Pojdi z menoj v gornjo hišo, da boš z mano večerjal in pri nas spal." Z velikim veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega Pavleta v lepe gornje sobe, napolnjene z dragim, krasnim pohišjem, in svoji ženi vse pove, koliko dobrega mu je ta prijatelj storil.  Torej ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla.  Pri večerji sta se Avguštin in Pavle po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih in se spominjala, kako se jima je godilo.  Slednjič pravi Avguštin: "Povej mi vendar, ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako daleč, kam greš ali kam si se namenil?" Pavle mu vse po vrsti razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga brez premoženja, brez pomoči odgnali.  Zdaj išče službe ali dobrega človeka, da bi mu pomagal.  Nazadnje reče:  "Glej, Avguštin, tebi se je prej hudo godilo, meni je bilo dobro.  Zdaj je tebi dobro, meni hudo.  Tako je s časno srečo, goljufna je.  O, da bi le večno, neskončno srečo v nebesih dosegli!"  Avguštinu so stopile solze v oči drugega ni več mogel reči kakor te besede: "O, Pavle, ne boš, ne boš nesrečen, ne, dokler sem jaz živ.  Nisem pozabil, da si mi življenje otel.  Pri meni imaš vse, kar poželiš.  Ako bi si polovico moje graščine izvolil, ti jo z veseljem dam.  Pa o tem se bomo jutri pomenili, nocoj gremo spat, ker je že pozno."  Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino in povabi vse svoje prijatelje, da bi se gostili in veselili.  Pri jedi je Avguštin vsem povabljenim rekel: "Glejte, ta je moj pravi, resnični prijatelj, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat.  Pripravljen sem mu zdaj, kar je mogoče, dobroto povrniti.  Vi ste sedaj priče: karkoli bo poželel, mu z veseljem dam.  Moj hišnik pa je včeraj tega mojega dobrotnika zgrda od hiše odgnal; in ko bi Bog ne bil tako naklonil in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes tega veselja ne imel.  Do smrti bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedel, da je bil moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan.  Pokliči hišnika," reče Avguštin hlapcu, ki je pri mizi stregel,  "da mu vpričo vseh povem, kar mu gre."  Hišnik pride, Avguštin mu srdito reče: "Poznaš tega gospoda?  Zakaj si ga včeraj tako zgrda od hiše stepel?  Ako ga ravno nisi poznal, vendar bi ne smel tako neusmiljen biti.  Glej, moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil.  Kdor ni usmiljen, tudi usmiljenja ni vreden.  Torej pojdi, poišči si službe, kjer hočeš, pri meni nimaš več kruha.  Sedem dni ti dam odloga službo iskati.  Ali jo najdeš ali ne, se moraš spraviti." Hišnik se izgovarja z nevednostjo in prosi, da bi ga še imeli, rekoč: "Kam čem iti na starost?  Kako bomo živeli, žena, otroci?  Oh, Bogu se usmili!" "Poberi se," zavpije nad njim Avguštin, "zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje." S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, vzdihuje, ne ve se kam dejati, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim.  Ko odide, se Pavle obrne proti svojemu prijatelju Avguštinu, rekoč: "Bog te živi, moj prijatelj Avguštin, gospod te imenitne graščine.  Ne zameri, da te vpričo vseh povabljenih za besedo primem.  Obljubil si mi dati, kar prosim; ne zavrzi tedaj moje prošnje!  Prosim te samo to, da hišnika ne deneš ob službo.  Ohrani ga do smrti!  Ne zameri mu, kar je storil, saj veš, da bo za naprej vse drugačen.  Nikdar bi jaz ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil.  Rajši hočem še toliko revščino trpeti kakor k nesreči bližnjega kaj pomagati."  Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni.  "O plemeniti, usmiljeni Pavle, ti si nam vsem lep zgled krščanske ljubezni.  Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal." Tako so vsi obenem vesel glas zagnali in pili na zdravje Pavleta in graščaka Avguština.  Avguštin je hišnika na Pavletovo prošnjo obdržal in mu obljubil tudi, da ga bo do smrti imel.  Vesel dan je bil to vsem, kar jih je bilo pri gradu; posebno vesela je bila kuharica.  Tri tedne je ostal Pavle v graščini.  Medtem mu je Avguštin dal narediti vsa nova oblačila, mu napravil vse potrebne reči in ga potem poslal na Dunaj.  Dal mu je s seboj obilno denarjev in list, katerega je pisal do svojega strica, ki je bil na Dunaju v imenitni službi.  Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju Pavletu, preden ga je od sebe spustil: "Ljubi Pavle, prežlahtno je tvoje srce, škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi se utegnilo tvoje srce spačiti.  Bodi dober tudi za naprej in pojdi se še učit!  Pojdi na Dunaj, da skončaš vse šole!  Loti se učenosti, katere hočeš; izvoli si stan, kateri te veseli, jaz pa te bom z vsem potrebnim preskrbel, kakor si bil preskrbljen pri svojem dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu.  Pojdi naravnost k mojemu stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z veseljem in ti bo dal na moj račun, karkoli boš potreboval."  Pavle se prijazno zahvali za tako dobrotljivo prijaznost.  Prijatelja se objameta in poljubita.  Pavle gre na Dunaj.  Z groznim veseljem gre Pavle Svetin proti Dunaju.  Ni mu bilo več treba skrbeti, kam in kje bo pod streho prišel.  Imel je denarjev dosti in na Dunaju se je vedel kam obrniti.  Vesel je bil iz vsega srca, da bo spet v šolo hodil in se lepih reči učil.  Posebno so ga že naprej velike ali visoke šole veselile.  Vso pot je Boga hvalil, ker mu je toliko dobrotljiv in usmiljen.  Po poti je tudi premišljeval, katerega stanu bi se lotil, ali bi šel v deseto šolo in se učil in pripravljal za duhovski stan, ali bi se prijel medicine in se učil zdravila poznati, da bi zdravnik bil, ali bi se učil pravice, da bi bil besednik ali pravdni doktor.  Vso pot je premišljeval, kaj bi si bil izvolil, pa si za gotovo še nič ni izbral.  Kar od daleč zagleda visoki stolp svetega Štefana, ki izmed velikih poslopij kipi in o katerega visočini je že toliko slišal povedati.  Iz vsega srca zdaj Pavle vzdihne proti nebesom, rekoč:  "O dobrotljivi Bog, razsvetli mi um in pamet, da izvolim pravi stan, v katerega si me namenil; da se obrnem na pravo pot, katera je tebi všeč.  V to cerkev pojdem, katere stolp sem najprvo zagledal; tam čem moliti in prositi za razsvetljenje, da to izvolim, kar je tebi, o dobrotljivi Bog, všeč."  Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo, da pride do velike cerkve svetega Štefana.  Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldne, in tako srčno in zamišljeno moli, da ne opazi duhovnov, kateri ravno po končani molitvi tiho iz cerkve gredo.  Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, katerega stanu bi se lotil.  Potem je v svojem srcu občutil nekako veselje in notranjo željo po duhovskem stanu.  Gotovo je to božja volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim.  S temi mislimi Pavle vstane in gre iskat s pismom gospoda prijateljevega strica.  Kmalu ga spraša, ponižno gre do njega.  Preden Pavle pismo poda, ga gospod prijazno vpraša: "Vi ste šolar iz tujega kraja, videl sem vas v cerkvi.  Kajne, da ste bili malo prej v cerkvi svetega Štefana, pred oltarjem Matere božje?  To mi je bilo zelo všeč." "Bil sem," odgovori Pavle, "molil sem in prosil Boga za razsvetljenje, da bi vedel pravega stanu se lotiti."  Gospod odpre pismo in bere; kar spozna, da je to tisti Avguštinov zvesti prijatelj in dobrotnik.  Z velikim veseljem ga sprejme in mu reče, naj se zraven njega usede, in mu tako govori:  "Ljubeznivi Pavle, vse vem, kako se je tebi godilo.  Dobro vem, koliko dobrega si mojemu stričniku storil in mu v bolezni pomagal.  Vse to očitno kaže, da te je Bog v duhovski stan namenil.  Poslušaj me, stopi v deseto šolo, hiti se učiti duhovske učenosti, z vsem boš preskrbljen, karkoli potrebuješ.  Ti boš kdaj dober duhovni pastir."  Pavle odgovori ponižno: "Visoke časti vredni gospod!  Ravno to je moja misel; v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle v srce velike želje po duhovskem stanu.  Tega se hočem prijeti in si pridno prizadevati, da si pridobim potrebnih učenosti.  Vas pa prosim, da mi pomagate in me učite, kako se moram vredno pripravljati za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski."  Pavle je stopil v deseto šolo, se pridno učil, da mu ga ni bilo enakega.  Pri gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin ga je z vsem obilno preskrbel.  Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovščnico.  Četrto leto je bil za mašnika posvečen.  Ko je Pavle vse šole skončal, je bil postavljen precej za učitelja v malih šolah, da je fante krščanski nauk učil; to službo je pet let z velikim pridom opravljal.  Potem je bil izvoljen za poglavarja male šole in je opravljal to službo šest let z veseljem in k veselju vsem malim šolarjem.  Nato je bil Pavle izvoljen za poglavarskega svetovalca; zavoljo njegove velike učenosti, bistrosti in pobožnosti mu je bilo izročeno to imenitno opravilo.  Pri taki imenitni službi je bil vendar vedno ponižen in pohleven.  Več ko je mogel dobrega storiti, bolj je bil vesel.  Posebno revežem je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je vendar revno živel.  Znana je bila Pavletova učenost, modrost in pobožnost ne le tovarišem, ampak tudi višjim oblastnikom; zato je bil od svetlega cesarja izvoljen za dvornega svetovalca, ko je najmanj na to mislil.  Več drugih, tudi učenih mož je bilo cesarju priporočenih za to službo, pa le Pavel Svetin je bil izvoljen in z veliko častjo v to imenitno službo povzdignjen.  Nekaj let je opravljal to težavno službo.  Vsi njegovi višji oblastniki so ga radi imeli: veseli so bili, da so takega učenega in zvestega svetovalca dobili.  Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal govoriti.  Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč od Dunaja.  Z groznim veseljem so ga prebivalci tistega kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega pastirja, ker so že poprej toliko slišali o njegovi dobrodelnosti.  Velike prihodke je imel.  Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar je Pavle ostal pri svoji navadi, namreč, da je revno živel.  Le toliko si je prihranil, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal, bolnikom je pomagal in jim zdravila kupoval.  Imel je navado reči: "Kar revežem dam, Bogu dam.  Če bolniku postrežem, Bogu postrežem." Zato so ga tudi vsi revni tistega kraja le očeta imenovali in vedno zanj molili.  Nekega dne ga je obiskal nekdanji prijatelj Avguštin, katerega je škof Pavle več dni pridržal, da sta se o nekdanjih časih pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro.  Ko se graščak Avguštin spet na pot proti domu spusti, ga škof Pavle spremi do ceste; škofija je bila dobro uro od velike ceste.  Tam se prijatelja ločita, drug drugemu srečo voščita, si obljubita večkrat drug drugega obiskati in se ločita.  Škof Pavle se ravno usede v kočijo, da bi hitel domov, kar stopi k njemu gospodar bližnje kajže, rekoč: "Milostljivi gospod škof, prosim vas, da bi malo v mojo hišo stopili in pogledali bolnika, kateremu je zelo hudo.  Sinoči sta prišla dva tujca, vsa revna, raztrgana in lačna.  Prosila sta me, da bi jih prenočil, ker denarjev nimata.  Eden je bil že včeraj grozno slab danes pa mu je že besedo zaprlo; bojim se, da bi brez spovedi ne umrl.  Njegov tovariš mu lepo streže pa z nami ne more nič govoriti; zdi se mi, da je Francoz.  Tudi ne vem, kake vere je bolnik.  Na vratu ima navezano majhno, lepo tablico, na tablici je naslikana gosposka ženska."  Škof Pavle gre pri tej priči k bolniku, ga vpraša več reči; nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel.  Škof je dobro znal govoriti francosko, zato vpraša bolnikovega tovariša: "Od kod prihajata in kam gresta?" Francoz mu odgovori: "Iz rusovskega cesarstva prihajava, iz dežele Sibirije, kjer sva bila ujeta,in greva vsak proti svojemu domu." Francoz je bil vesel, da je škof Pavel znal tako lepo po francosko govoriti, in mu je vse ob kratkem razložil, kako se jima je godilo: "Jaz sem pravi Francoz," je rekel, "blizu mesta Tulona doma.  Ime mi je Bazil Hudon.  Zapustil sem doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče.  Moral sem biti vojak in iti z grozno Napoleonovo trumo na gornje mrzle rusovske dežele.  Ta moj bolni tovariš je Ilirijan.  Imenitnega stanu je, ime pa mu je Karel, s priimkom Gap.  Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi.  Oče pa je bil že prej v vojski ubit.  V vojski sva bila pod eno zastavo, tovariša in prijatelja sva bila.  Vkup sva služila, vkup sva bila ujeta in v daljno deželo Sibirijo odpeljana.  Veliko dobrega mi je storil moj prijatelj Karel; sam pri svojih ustih si je pritrgal, da mi je v hudi lakoti dal košček kruha.  Že zdavnaj bi jaz bil pobit, ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil.  Ker je bil Ilirijan, je z njimi nekoliko govoriti znal.  Ujeta sva bila ves čas vkup.  Rusi so naju dali v globoke jame rudo kopat; po tri dni nisva belega dne videla, zraven pa sva slabo hrano imela.  V taki nesreči sva drug drugega tolažila; spoznala sva, da je božja previdnost z nama tako naredila.  Zato sva se iz vsega srca k Bogu obrnila, vedno prosila in molila, da bi se naju Bog usmilil in naju iz take nesreče rešil; dolgo let sva tako zdihovala in molila in najina molitev je prišla pred božji sedež.  Mislila sva, da sva v temnih podzemskih jamah od vseh pozabljena in zapuščena kakor krt, kar pride nekega dne sibirski poglavar in naju ukaže predse pripeljati.  Ko prideva, nama reče: "Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj je prišlo pisano povelje od cesarja vaju pri tej priči izpustiti in vaju vsakega na svoj dom poslati." Od veselja so se nama pri tem oznanilu solze udrle.  Karel me objame in reče: "Glej, bratec, Bog naju je uslišal, da sva dočakala rešenje.  Vidiš, prav je, da si me ubogal in v Boga zaupal.  Ako bi ti bil vedno tako nepotrpežljiv in nevoljen, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo.  Zahvaliva tedaj Boga, ki tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!" Pokleknila sva in na glas molila.  Precej drugi dan se dvigneva in greva na pot svoje ljube domovine iskat.  Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano, jesti le toliko imava, kar pri dobrih ljudeh sprosiva.  Denarci, ki so nama jih Rusi dali, so kmalu pošli in zdaj sva zelo oslabela.  Včeraj pa je mojemu tovarišu tako hudo prišlo, da ne moreva več naprej.  Pa naj se nama godi, kakor hoče, ne zapustim ga, svojega zvestega prijatelja, da ozdravi, ali pa če je božja volja tako, da mu oči zatisnem.  Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, da mu pomorem in postrežem.  Tudi on v veliki revi ni mene zapustil."  V srce se je škofu užalilo pri teh besedah in reče: "Glejte hvaležnega prijatelja!  Potem se obrne k Francozu in mu prijazno reče: "Bazile, tvoja skrb za prijatelja mi je zelo všeč in vsem ljudem tukaj okoli lep zgled.  Žlahtno srce imaš in hvaležno, kakor nam krščanska ljubezen zapoveduje, torej bodi potolažen; ne bo ti treba prositi, preskrbljen bo tvoj bolni prijatelj in zraven tudi ti." S tem se škof Pavle obrne in gre.  Preden se odpelje, pokliče hišnega gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja in ukaže hitro kokoš zaklati, bolniku juho dajati, meso pa naj njegov zdravi tovariš použije.  In kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano.  Vsak dan cel teden se je škof Pavel pripeljal bolnika obiskat in zvesto je skrbel, da je bil dobro postrežen.  Bolnik se je boljšal, tako da ga je osmi dan škof ukazal v svoje prebivališče pripeljati in tudi tovariša z njim, da mu je stregel.  Dva meseca sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu, z vsem bolj ko doma preskrbljena.  Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote.  Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je bolnik že vstajal, sta hvalila Boga in pridno in srečno molila, da bi Bog škofu poplačal taka dela milosti.  Ko se je bolnik že dobro trdnega čutil, gre ponižno s svojim tovarišem k škofu, ga zahvali za vse dobrote in prosi, da naj ju zdaj pusti naprej iskat domovine.  Nista vedela, kako bi se prav zahvalila.  Kar govoriti nista mogla, roke sta mu poljubovala in jih s solzami močila.  Karel je toliko rekel: "O gospod škof, vi ste me oteli od smrti; drugega ne vem povrniti, kakor, dokler bom živel, bom za vas molil," in solze so se mu udrle.  Škof Pavel pa jima reče prijazno: "Zaupajta vselej trdno v Boga in on, dobrotljivi oče, vaju nikoli ne bo zapustil.  On vselej tako obrača, da človek v potrebi pomoč najde, če je pri Bogu išče.  Glej, Karel!  Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem ti pomogel, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobrega storila še takrat, ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat.  Vedi, da sem tudi jaz blizu mesta L. doma (Karel do sedaj tega še ni vedel) in tvojo mater dobro poznam.  Glej, dobra dela staršev Bog še otrokom povračuje.  Če boš tako srečen, da boš našel svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s trpljenjem zbistril in ti oči odprl.  Bodi vselej pravičen in pobožen, tako bosta ti in tvoja mati veliko srečo uživala."  Ko Karel to zasliši, da je škof tudi blizu L. doma in da pozna njegovo mater, začne na glas jokati in pravi: "O moj dobrotljivi gospod, vi poznate mojo mater?  Ali je le še živa?" Škof pravi: "Ne vem tega povedati, veliko let nisem bil na Ilirskem, tudi o svojih ljudeh nič ne vem in ne slišim.  Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz svoje reči opravim, se moreš z mano peljati in tudi tvoj tovariš; čeravno je tujec, naš bližnji je.  Zelo mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno in hvaležno srce, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal."  Zelo sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu, pomagala sta delati, kar sta mogla, pri hiši, da nista v lenobi časa tratila.  Medtem ukaže škof obema nova oblačila narediti, in ko namenjeni dan pride, se napravi škof Pavel na pot.  V kočijo vzame oba popotnika s seboj.  Srečno pot in lepo vreme so imeli ves teden.  Vso pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali, koliko dobrega so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog enega ko drugega z velikimi nadlogami obiskal, pa mu dal tudi v nadlogah veselje najti.  Lepo sta poslušala oba tovariša prijazne škofove besede, s katerimi ju je učil vselej v Boga zaupati in se vedno skrbno greha varovati.  "Ohranita si v srcu, ljuba moja prijatelja," jima reče škof Pavel, "in nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si prizadeva, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varovati, tisti je božji prijatelj.  Bog pa svojega prijatelja nikoli ne zapusti.  Mislita, kako se je godilo z Danijelom, s Tobijem, z Jobom.  Kako se je godilo z apostoli in z drugimi kristjani.  Trpeli so in z veseljem so trpeli s trdnim zaupanjem; in Bog jih ni zapustil.  Niso se goljufali, srečno je bila njih žalost spreobrnjena v večno veselje, katero v nebesih uživajo."  V takih božjih in svetih pogovorih jim je čas popotovanja hitro minil.  Ravno binkoštno soboto zvečer se pripeljejo do C. na Štajerskem in zavijejo v oštarijo "Pri volarju", da bi tam prenočili.  Postrežni oštir hitro priteče h kočiji in spremi škofa s tovarišema vred v hišo in jim odkaže posebno lepo sobico.  Ko je škof Pavle sam s tovarišema v sobici, jima reče: "Zahvalimo dobrotljivega Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesreče obvaroval na poti!  Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej.  Če vama je prav, bomo tukaj ostali, molili in Boga častili.  Ne spodobi se tak sveti praznik popotovati brez potrebe ali brez sile." Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo.  Po večerji in večerni molitvi se spravijo v pokoju.  Binkoštno nedeljo zjutraj, ko je jelo po vseh cerkvah tistega mesta dnevu zvoniti, je škof Pavel vstal in poklical oba tovariša da so vkup molili.  "Gletja," jima reče škof, "današnji dan je sveti Duh na svet prišel na apostole, kateri so bili v molitvi zbrani.  Molimo tudi mi, da bomo vredni prejeti svetega Duha; on nas bo razsvetil, on bo naša srca oveselil." Pokleknejo in vsi trije ves čas molijo, dokler je zvonilo.  Ko odmolijo, jima reče škof Pavel:  "Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jaz pa bom molil in se pripravljal k sveti maši.  Ob sedmih bomo šli v cerkev, jaz bom opravil daritev svete maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravka nimata.  Vendar, Karel, povej mi še prej, kako je to, da se ti danes tako na smeh držiš, ko te še nisem videl ne enkrat se nasmejati in dobre volje biti, danes pa si tako vesel?" "Milostljivi gospod škof," odgovori Karel, "kako bi ne bil, ko imam takega žlahtnega dobrotnika, kakor ste vi, kateri ne skrbi samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo.  Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, da je vse moje srce k Bogu obrnjeno in vneto za božjo ljubezen.  Zato sem nocoj zelo veselo noč imel.  Če vam smem povedati, sicer na sanje nič ne držim, vendar so me nocojšnje sanje razveselile.  Sanjalo se mi je, da so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sem danes tako vesel." Škof Pavel odgovori: "Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli!"  Škof Pavel gre v cerkev, opravi z veliko pobožnostjo sv. mašo in še potem dolgo v cerkvi moli.  Ko odmoli, gre domov še druge dolžne duhovske molitve opravit, tovarišema pa ukaže v cerkvi biti, potem pa po mestu iti kaj pogledat.  Ves zamaknjen v molitvi škof sam moli v sobici.  Kar zasliši blizu desete ure okoli gostilničarjeve hiše veliko ječanje, zdihovanje in vpraševanje.  Pogleda pri oknu, kar vidi veliko revnih, bolnih in slabošnih, kateri so okoli hiše hodili in pobiti drug drugemu pripovedovali: "Ni je danes naše Kordule, ni je danes!" Škof Pavel ne ve, kaj to pomeni.  Radovedno komaj čaka, da tovariša domov prideta, in hitro reče Karlu: "Pojdi in oštirja vprašaj, kaj pomeni, da danes toliko revežev okoli pohaja in po nekaki Korduli vprašuje." Nato gre oštir s Karlom k škofu in mu pravi:  "Nič ni čudnega to.  Vsako nedeljo jih toliko pride okoli desete ure prosit vbogajme neko gospo, po imenu Kordulo.  Ona je zelo dobrodelna.  Daje rada revežem, pomaga bolnikom, veliko dobrega stori.  Ob deseti uri se vsako nedeljo pripelje v cerkev in se pri nas vselej malo pomudi, da revežem razdeli.  Dobro uro od tukaj je graščinica, kjer ona gospoduje in tako tiho pobožno živi, da je vsem lep zgled.  Danes je pa zjutraj k maši prišla in se kmalu vrnila, mora že kaj posebnega opravila doma imeti.  Reveži so jo zamudili, zato zdaj po nji vprašujejo."  Karel zvesto posluša oštirjevo pripovedovanje in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, od kod je.  Oštir pravi: "Nič več ne vem povedati kakor to, da je vdova, ime pa ji je Kordula.  Nihče je drugače ne imenuje kakor naša mati Kordula.  Pri sebi ima nekako služabnico ravno te starosti.  Obe živita vkup kakor dve prijateljici, molita in ubogim veliko pomagata.  Pred več leti je graščinico kupila k veliki sreči vsem revežem našega kraja.  Z Ilirskega je sem prišla in svojo zvesto služabnico, tudi vdovo, že s sabo pripeljala."  Karel pravi nato k škofu Pavlu: "Milostljivi gospod škof, dovolite mi, da grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo videl in poznal, ker toliko revežem pomaga.  Zdaj šele vem ceniti in častiti dobrodelne ljudi, ker sem skusil, kako dobro dene človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega pomočnika." Škof Pavel reče:  "Prava in dobra je tvoja misel.  Ne samo ti, tudi jaz grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da jo gremo razveselit.  Pa, oštir, povejte mi," pravi škof, "ali bi pa gospa Kordula rada videla, ko bi jo mi trije prišli obiskat?" "O, rada," pravi oštir, "veliko veselje ji bo to; še vsakega kmečkega človeka prijazno sprejme, kaj bi vas ne!  Dobro vem, da jo boste zelo razveselili."  Po kosilu ukaže škof Pavel napreči in peljati do graščine gospe Kordule.  Dejal je: "Danes, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega opravka nimamo, lahko gremo tedaj obiskat dobrodelnico in malo kraje ogledamo."  Škof Pavel in oba tovariša se pripeljejo do gradiča gospe Kordule, kateri stoji na gričku.  Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta, ki je bil pred gradom ograjen.  Grede vidijo na vrtu blizu pota sedeti na klopi priletno ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala.  Škof jo s prijazno besedo povpraša: "Žena, bi nam povedali, ali so gospa Kordula doma?" Žena hitro vstane, ker prej ni nikogar videla, si hitro oči obriše, gre in škofu roko poljubi, ker je po oblačilu videla, da je duhovni.  Ponižno odgovori: "Doma so gospa Kordula, doma." Škof: "So sami?" Žena: "Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma sta pri njih, pa nobenega ne poznam.  Odjedli so, zdaj nekaj igrajo, meni pa so rekli na vrt iti, češ da me dve uri nič ne potrebujejo." Škof: "Kaj ste vi gospejina služabnica?" Žena: "Sem že dolgo let." Škof: "Zakaj pa jokate?  Kaj je gospa tako huda?" Žena: "O, Bog varuj!  Saj ne jokam, le žalujem, dasiravno mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico, ampak kakor prijateljico, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna za vsako delo.  Zdihujem pa zavoljo drugih bridkosti." Škof:  "Pojdite in vprašajte gospo, ali jo smemo obiskati, ker smo tujci z Dunaja in nič z njo znani."  Žena gre hitro v grad pravit, da bi trije gospodje z Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je škof, zlat križ ima na vratu.  Gospa Kordula reče: "Teci hitro dol in reci jim da jih lepo prosim, naj pridejo precej gori." Škof Pavel gre s tovarišema v grad, služabnica jim pokaže stanovanje.  Ko v hišo pridejo, se po navadi drug drugemu priklonijo in pozdravijo, potem reče škof Pavel: "Ne zamerite, žlahtna gospa, da vas prihajamo obiskat, čeravno se ne poznamo.  Praznik je danes, ne spodobi se potovati; z Dunaja prihajamo, do L. gremo, danes počivamo.  Glas vaših dobrih del nas je obudil, da vas prihajamo obiskat.  Jaz sem škof v I., ta dva sta moja tovariša, prihajata še iz bolj daljne dežele.  Reveža sta, zato sem ju jaz k sebi v kočijo vzel; domovanja iščeta, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu."  Gospa Kordula je bila vsa vesela; prosila jih je, da so posedli, in ukazala prinesti vina, kruha, masla in redkve in je rekla: "Velika čast mi je, da se tako daleč ponižate, milostljivi gospod škof, in pridete k meni in me ubogo, žalostno in zapuščeno vdovo obiščete.  V srce me to veseli.  Pa ne zamerite, milostljivi gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime."  Škof Pavel odgovori: "Pavle mi je ime; pišem se Svetin, z Ilirskega sem doma." Potem reče: "Plemenita gospa, vašega drugega imena ne vem kakor Kordula, smem vas sprašati, kako se še vam pravi?" Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka še nikomur ni povedala.  Vendar reče: "Več let sem že vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem od vseh zapuščena."  Karel, ki je gospe Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledoval in srce se mu je treslo.  "Oh," je rekel sam pri sebi, "moja mati je bila ravno taka; kako zelo ji je ta gospa podobna, le samo preveč je suha; moja mati je bila debela." Karel je bil ves zmeden in rdeč, kar besede ni mogel spregovoriti.  Potem se vendar srčnega stori, se ponižno prikloni in reče: "Žlahtna gospa Kordula, kajne, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju umorjen, in vaš sin je bil Karel, ki je sam radovoljno k Francozom šel, dasiravno ste mu vi to zelo branili, in je potem na Rusovskem zmrznil?"  Gospa Kordula vsa obledi in pravi: "Oh, kaj vi veste o mojem Karlu?  Povejte mi, kje je zmrznil, kje je zakopan?  Kupit pošljem njegove kosti ali pa sama grem ponje, da bo vsaj mrtev zraven mene prebival. ker te sreče nimam, da bi ga še živega videla.  Oh moj Karel, oh moj Karel!" je vzdihovala na glas gospa Kordula.  "Zakaj me nisi ubogal, saj sem ti naprej povedala, da se ti bo kaj takega zgodilo."  Karel se zdaj ni mogel več premagati, ker je za gotovo vedel, da je gospa Kordula njegova mati.  Solze se mu udero, glasno zajoka, vstane in gre k svoji materi, potem jo objame in poljubi, rekoč: "Oh, ljuba moja presrčna mati!  Ne žalujte, ne žalujte!  Glejte, jaz sem vaš Karel, vaš sin, vaš neubogljivi sin!"  Kordula se začudi, ne verjame, da bi ta njen sin bil.  Oh, kako bi to bilo mogoče, da bi ta bil njen sin Karel?  Karel odpne kamižolo in vzame izza vrata tablico s podobo gospe Kordule in jo da svoji materi, rekoč: "Glejte, mati, vašo podobo, ravno tisto, katero ste mi dali tisti dan, ko sem se od vas ločil.  Vedno sem jo na vratu nosil in vselej se na vas spomnil, kadar sem tablico pogledal."  Kordula pogleda podobo, jo spozna in omedli od veselja.  Ko spet k sebi pride in se ove, so bile njene prve besede: "Karel, moj ljubi sin, oh, kako sem srečna, da te še enkrat vidim!  Dobrotljivi, usmiljeni Bog, kako neskončno si vendar dober!  Uslišal si moje molitve, ozrl si se na moje zdihovanje, dal si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala in mislila, da je že črvom za jed.  Bodi hvaljen in vekomaj čaščen, usmiljeni Bog, ker si danes mojo žalost v tako veselje spremenil!  Tvoje dobrote, o Bog, skušam danes posebno, torej je moje srce polno hvaležnosti."  Ko se srce, od veselja in čutenja take sreče, na katero nobeden ni mislil, vse vžgano, potolaži, reče Karel ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: "Ljuba moja mati!  Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi bridkostmi.  S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati.  On, dobrotljivi nebeški oče, je videl našo potrpežljivost, uslišal je naše zdihovanje in nam danes tako veselje storil.  Sinoči že je bilo moje srce zelo veselo, ne da bi bil vedel zakaj, danes pa poznam in čutim.  Ljuba mati, vem, da se vam je vsa leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje pa vam je bilo, ker niste o meni nič slišali in zvedeli.  Vendar se je veliko huje meni godilo.  Pri reki Berezini, kjer je več sto Francozov, Lahov in Nemcev potonilo, ko so nas Rusi podili, se je most podrl; čez nismo mogli, toliko je bilo mrličev v vodi, da se je skoraj voda zajezila.  Živi so po mrtvih čez lazili.  Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo trpeli pri tisti vodi Berezini.  Tudi jaz sem bil že blizu smrti.  Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli in pred Rusi bežali.  Vsak je hotel prej čez vodo priti in bežati.  Plavati sem sicer nekoliko znal, vendar lačen in slab nisem mogel naprej; videl sem, da je zdaj moja zadnja ura prišla.  Moj tovariš, s katerim sva bila vedno zvesta prijatelja, kateremu sem večkrat kaj dal, dokler sem denarjev dosti imel, je k sreči videl, kako v vodi pojemam.  Skoči v vodo in me srečno iz vode izvleče in pred smrtjo obvaruje.  Ko na suho prideva, sem se mu zahvalil in sem rekel: "Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo v vodi, zdaj pa naju bodo Rusi pobili, kateri so komaj trideset stopinj od naju." Dobri tovariš mi reče: "V Boga zaupajva, on naju bo obvaroval in pri življenju ohranil.  Vrziva vse orožje od sebe in pojdiva Rusom naproti prosit, da naju pri življenju puste." Storila sva, kakor je rekel, in Rusi so naju dali z drugimi vred v temne, globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo godilo, vendar sva Boga hvalila, da sva pri življenju ostala.  V najinih nadlogah sva drug drugega tolažila in vedno Boga prosila, da bi se naju usmilil in nama to srečo dodelil še kdaj domov priti.  Moj ljubi tovariš in zvesti prijatelj me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz njemu.  Po več letih je Bog najino prošnjo, najine molitve uslišal.  Rešena sva bila oba obenem iz rusovske sužnosti, izpuščena sva bila domov.  Glejte, mati, blizu doma sem že bil, ne daleč od Dunaja, in sem že tako oslabel, da mi več ni bilo mogoče naprej.  Ves slab in zdelan, spotan in lačen sem omedlel, tako da se nisem zavedel.  Moj ljubi tovariš me ni zapustil, po bratovsko je zame skrbel, dobrih ljudi prosil, da so mi pomagali.  Brez njega bi bil gotovo moral na poti umreti.  Glejte, ta zvesti prijatelj, ta moj dobri tovariš, je Bazilij Hudon, katerega tukaj z mano pri mizi vidite."  Kordula, vsa ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti: "O zvesti varuh mojega sina, kakšno plačilo vam bom dala za taka dobra dela ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala?  Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko dobrot, ki ste jih mojemu sinu storili, ne morem povrniti."  "O dobra gospa Kordula," odgovori Francoz, "zadosti sem plačan, ko vidim vas in vašega sina tako srečna in tako vesela, da sta se našla in spet zdrava drug drugega dobila.  Bog daj, da bi tudi jaz svoji materi tako veselje storil.  Kar sem vašemu sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega.  Dolžnost je bila to krščanska in hvaležnost do vašega sina me je vezala, da ga ne zapustim.  Tudi on je meni življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem pravi Francoz, ampak je le Rusom pravil, da sem njegov tovariš.  Njegov ilirski jezik me je pri življenju ohranil, saj je Karel precej z Rusi govoriti znal in tako sebe in mene pri življenju ohranil, ker je Rusom vedno pravil, da sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati."  Karel naprej tako govori materi Korduli:  "Drugi moj in mojega tovariša dobrotnik so Le-ta pričujoči, visoke časti vredni gospod škof Pavel.  Oni so nama pomagali, naju preskrbeli, naju k sebi vzeli in zdaj še sami naju k vam pripeljali."  Nato mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta.  "O dobri duhovni oče," je rekla mati Kordula, "kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote povrniti?  Bog naj vam obilno povrne!  Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra dela milosti storite.  Saj je sam Jezus rekel: karkoli boste revežem storili, hočem tako zaračunati, kakor da bi bili meni storili.  Ker vam drugega ne morem povrniti, vas prosim, višji duhovni oče, vsaj to veselje nam storite, da nekaj dni pri nas ostanete.  Vkupaj hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote.  Tudi Francoz Bazil mora pri nas ostati in potem, če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz dala peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti, ker vreden je tak kristjan žlahtnega srca."  Škof Pavel in Francoz Bazilij sta dovolila pri gospe Korduli tri dni ostati; zatorej pošljeta voznika s kočijo nazaj v mesto, naj oštirju pove, da jih tri dni ne bo nazaj, da bodo pri gospe Korduli ostali.  Po tem vozniku se je kmalu razoznanilo po mestu in okoli, da je mladi baron Karel, sin gospe Kordule, domov prišel; zato so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit in mladega Karla gledat.  Da je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in izbrano kosilo napraviti in je zraven povabila veliko prijateljev in prijateljic.  Poleg tega je napravila drugo veliko kosilo za vse reveže tistega kraja in jim ukazala dati obilno jesti in piti.  Vse se je veselilo v gradu in zunaj grada.  Vsi ljudje so dejali: "Glejte, vendar Bog že tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje.  Koliko dobrega je storila gospa Kordula, koliko revežem pomagala.  Zraven je zmeraj zdihovala za svojim sinom; zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovarišiji je našel dobro mater in dobra mati je čez toliko let našla svojega sina.  Pobožno živeti vselej prav pride."  Drugi dan, bil je ravno binkoštni ponedeljek, je škof Pavel v cerkvi, ki je blizu gradu bila, s privoljenjem župnika tiste fare opravil očitno božjo službo, pri kateri so vsi skupaj konec maše zapeli hvalo pesem.  Ko so prišli domov, so zajtrkovali in si drug drugemu pripovedovali, kako se jim je godilo.  Nikoli se niso mogli zadosti zgovoriti.  Vsem skupaj je Bog danes novo veselje pripravil.  Medtem je bilo kosilo gotovo.  Dobre in drage jedi so služabniki na mizo nosili.  Vse je bilo pripravljeno.  Poklicani k mizi, preden se usedejo, na glas molijo; škof Pavel je naprej molil; ni si tega pomišljeval, ali bi glasno molil ali ne, ker pri gospodi ni navada pred jedjo in po jedi glasno moliti.  Škof Pavel kar moli in drugi so za njim molili.  Potem se k mizi usedejo, jedo in se o mnogih rečeh pogovarjajo.  Vsi veseli in dobre volje so bili.  Kmalu potem prinese Neža, stara zvesta služabnica in prijateljica gospe Kordule, novo, dobro jed na mizo.  Gospa ji reče: "Glej, Neža, kako sem srečna, ker sem spet sina dobila, za katerega nikoli nisem mislila, da ga bom videla; iz vsega srca tudi tebi tako srečo privoščim; želim, da bi tudi ti kdaj tako veselje uživala." Neža na to nič ne odgovori, ampak globoko zdihne.  "Ne žaluj, ljuba moja Neža!" ji reče gospa; "dva sina imaš, torej se bo lahko zgodilo, da enega najdeš."  Ko škof Pavel to sliši, se obrne h gospe Korduli in ji reče: "Žlahtna gospa, povejte mi, odkod je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete.  Prav, prav znana se mi zdi; že sem jo večkrat ogledoval od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj."  Gospa reče: "Z Ilirskega je, blizu L. doma, kjer je bila nekdaj suknarija.  Moža so ji mladega na vojsko vzeli in zdaj dolgo let nič o njem ne sliši.  Zapustil je dva fantiča, dala ju je v službo, ker ju ni mogla sama preživeti.  Tudi o nobenem nič ne ve, kje je kateri ali kako se mu godi.  Pri meni je že dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in pobožna.  Druga drugo sva tolažili in skupaj molili."  Pri teh besedah je škofa zelena in rdeča prehajala; drugega ni mogel reči ko te besede:  "Zdaj vsaj vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela.  Prosim vas, gospa," pravi škof,  "da pokličete Nežo k mizi in da mi dovolite ji kako veselje storiti."  Gospa kar pozvoni, in kakor bi mignil, je bila Neža pri mizi in gospa ji reče: "Pojdi, tukaj ti gospod škof hočejo nekaj povedati."  Škof Pavel se prikloni vsem povabljenim, rekoč: "Ne boste mi zamerili, da se tukaj očitno pri mizi s služabnico pogovarjam." Vsi so rekli: "Prav je!"  Potem reče škof Neži: "Ljuba moja, povejte mi, kako je bilo vašemu možu ime!" Neža odgovori: "Franc Svetin." Škof: "Koliko otrok sta imela?" Neža: "Ne več ko dva fanta in pa dvojčka sta bila; potem je mož moral iti na vojsko in ni ga bilo več nazaj." Škof: "Kako je bilo fantoma ime in kam sta prišla?" Neža:  "Prvi je bil Janez, drugi je bil Pavel.  Janeza je neki sosed v Trst odpeljal, potem Bog zna, kam je prešel.  Pavleta sem dala krave past; prišel je neki gospod, ga s seboj vzel in od takrat ni več glasu o njem."  Pri teh besedah je škof Pavel za gotovo spoznal, da je Neža njegova prava mati.  Več se ni mogel zatajevati, vstane, jo objame s solznimi očmi, rekoč: "Ljuba moja presrčna mati!  Glejte, kakor je Bog dal včeraj vaši dobri gospe Korduli tako srečo in veselje uživati, ker je našla svojega sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil pa tudi meni.  Jaz sem vaš sin Pavle, katerega ste krave past dali.  Ne žalujte več, ne zdihujte, moja dobra mati!  Lahko vam bom zdaj obilno povrnil, kar ste z menoj trpeli in zame skrbeli.  Hvalite Boga, ki je uslišal moje in vaše molitve!"  Neža se začudi, vsa bledi, ne ve, ali je resnica ali so sanje, in reče: "Oh, to ne more biti, kako bi bili vi moj sin?" Škof Pavel zaviha rokave in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo v kožo zarezano "Franc Svetin".  Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano "Neža Trpinc".  Ko Neža to zagleda, spozna, da je ravno tisto znamenje, katero je ona sama Pavletu še otroku naredila.  Zdaj je spoznala, da je škof Pavel njen pravi sin.  Od prevelikega veselja je Neža omedlela in nezavedna padla na tla.  Odnesti so jo morali na posteljo, pa z dišečimi mazili so jo kmalu spravili k sebi.  Po praznično so jo oblekli in k mizi se je morala usesti, dasiravno se je branila.  Ko je prišla k mizi, so se vsi povabljeni grozno veselili in se čudili, da sta dva sina našla vsak svojo mater, ne da bi bil kateri mislil.  Ni ga bilo ne prej ne potlej takega veselja v tistem gradu.  Celih osem dni so še potem vkup ostali, se veselili z gostijami, drug drugemu svoje zgodbe pripovedovali in Boga hvalili, ki jim je toliko veselja že na tem svetu dal dočakati.  Osmi dan so se ločili, pa težavna je bila ločitev, vsem so bile solze v očeh.  Škof Pavel je rekel: "Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu Bogu in dal nam bo tudi srečo, da se bomo na onem svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili."  Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko denarja, da je bil do svojega doma obilno preskrbljen, ker je bil tako zvest tovariš Karlov.  Ko ga Kordula od sebe pusti, mu reče za odhodnjo: "Bog vam daj tudi najti svojo in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel storil.  Če boste tako srečni, da jo boste živo in zdravo našli, pišite mi, da bom deležna vašega veselja."  Francoz se prikloni zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre.  Karel ga spremi.  Ko se ločita, se objameta in obema tečejo solze.  Tako je prava resnična prijaznost dve srci sklenila, da sta bili v nesreči in sreči ko prava brata.  Škof Pavel vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi; tudi gospa Kordula prisede in jo do velike ceste spremi.  Težko se je Neža ločila od svoje dobrotnice Kordule.  Obe sta jokali, preden sta se ločili.  Neža ni mogla drugega reči kakor te besede: "Žlahtna gospa, moja dobrotnica, ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, ki ste mi jih storili.  Molila bom za vas, da se kdaj v nebesih snidemo."  Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega domovanja, škof Pavel pa se je peljal s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo.  Svojo mater Nežo je pri sebi imel, lepo zanjo skrbel in jo spoštoval.  Neki mokar, ki je poln voz moke v Trst na prodaj peljal, je vzel s seboj fantiča Janeza, ki ga mati Neža Svetinka ni mogla več prerediti.  Mokar je mislil: fantič je bister, zna brati in pisati; tudi nekoliko laško zna žlobudrati; morebiti ga kam pripravim, da mi bo hvalo vedel.  Ko v Trst privozi, pride kmalu pek, kateri obenem vso moko kupi.  Potem v smehu vpraša mokarja: "Prodate tudi fanta, ki je na vozu?  Zelo mi je všeč." Pek je mislil, da je fant mokarjev sin.  Kakor nalašč so bile mokarju te besede, zato brž reče: "Mož beseda!  Rad vam ga dam.  Ni moj fant to, ampak sin neke revne vdove, ki ga ne more več prerediti.  Vzel sem ga s seboj, da bi ga kam pripravil.  Če vam je resnica ga vzeti, boste dobro delo storili in fant vam bo hvalo vedel." Pek nato fanta z veseljem k sebi vzame in ga uči pekovskega rokodela.  Kmalu se je Janezek v Trstu privadil.  Gospodar in gospodinja ter vsi so ga radi imeli, ker se je k vsakemu delu znal pripraviti in je bil grozno priden.  Dobro mu je bilo, pa vendar tega ni imel, kar je najbolj želel; zato je bil zmerom tih, pobit in žalosten.  Večkrat je ob nedeljah in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval in jokal.  V začetku so vsi menili, da fant po domu joka, da mu je dolgčas.  Čez nekaj časa ga gospodar vpraša:  "Janezek, ti je še zdaj dolgčas, se ti toži po domu ali kaj ti je, ker si zmeraj žalosten?" Fant odgovori: "Nič mi ne manjka, dobro mi je, le tega nimam, kar najbolj želim, pa se ne upam prositi." "Le povej, če se more, ti bom storil, zato ker rad ubogaš." Janez odgovori:  "V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil; premalo znam, pa še to bom pozabil." Gospodar mu prijazno reče: "Fantič, prav všeč mi je to.  Ne bodi žalosten zavoljo tega!  Če boš zmerom tako rad ubogal kakor do zdaj, boš tudi v šolo hodil.  Vsak dan te vendar ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah in praznikih pojdeš pa vselej v nedeljsko šolo.  Čez pol leta bom domačim fantom učitelja v hišo vzel, in če boš priden, boš tudi ti smel včasi zraven poslušati kar se bodo učili."  Kdo bi bil bolj vesel ko Janez pri teh besedah.  Vesel skoči, gospodarju roko poljubi in se mu zahvali.  Od zdaj je bil Janez zmerom vesel in dobre volje.  Precej prvo nedeljo je v šolo šel in zvesto pazil na vse, kar je v šoli videl in slišal.  Učitelj ga je kmalu spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in ga drugim za zgled dajal.  Med vsemi drugimi rečmi, ki se jih je Janezek v šoli učil, mu je bilo najbolj všeč računanje.  Grozno ga je veselilo, kadar v šoli drugi fantje niso mogli narediti računa, on pa ga je urno storil, če je bil še tako težak.  Tudi svojemu gospodarju je Janez vse račune narejal, kadar je moko ali druge reči kupoval.  Kadar je Janezek čas imel, ni norčij uganjal kakor njegovi tovariši, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobrega bral.  Zato ga je tudi gospodar rad imel, ker je videl, kako zvest in priden fant je in pa vedno doma.  Največji dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma držal, da se je obvaroval pred zapeljivostjo hudobnih tovarišev.  Marsikateremu tovarišu, ki ga je kam vabil, je odgovoril: "Ne grem, obljubil sem ubogati mater, ki so mi večkrat prepovedali v tovarišijo hoditi in so mi dejali: Fant, obdrži v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji glava boli."  Neko nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju veliko gostarijo, zato ker so pekovskega fanta, ki se je izučil -- bil je Janezov tovariš -- v pekovsko bratovščino vzeli.  Pili in jedli so in dobre volje so bili ves popoldan.  Janez pa se je skrivaj ukradel, vzel bukvice in šel iz mesta v samoten kraj.  Vroče je ravno bilo; zato se usede ne daleč od ceste na brežičku in morje premišljuje.  Mislil je sam pri sebi: Toliko vode; kar oči peljejo, ni drugega ko voda.  Kaj je neki onstran vode?  Ali so tudi tam ljudje kali?  Ko Janez tako morje premišljuje in božjo previdnost pod drevesom hvali, priteče kodrast pes tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže.  Janez zagleda, da je pes nekaj rdečega v gobcu prinesel.  Janez psa hitro spodi in koder spusti, kar je prinesel.  Bila je lepa štirioglata mošnjica iz žlahtnega rdečega usnja, kakršne imajo le gospodje navado pri sebi nositi, da pisma ali kake druge tenke reči hranijo.  Janez jo odpre, pa kako se začudi, ko najde notri dvanajst bankovcev po tisoč goldinarjev, šest po petsto goldinarjev in še več drugih pisem, katerih ni poznal.  Zraven je bil tudi grozno lep zlat prstan; kamenci so se lesketali, da se mu je bleščalo.  Janez Svetin vse to pregleduje in misli: "O revež, kdorkoli si to izgubil!  Želim, prej ko je mogoče, najti tistega, kateri je izgubil, da mu nazaj dam." Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ki mu je natihoma rekla: "Spravi in tiho bodi, saj te nihče ne vidi; denarjev imaš zdaj zadosti, dokler boš živ.  Zvedeti pa se ne more, ker živ človek za to nič ne ve." Nato Janez proti nebesom pogleda, se hitro na Boga spomni in sam sebi odgovori: "Res da me nihče ne vidi, pa vidi me Bog, pred Bogom ne morem nič skriti.  Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel z mirno vestjo uživati?  Ne, ne, ne obdržim ne krajcarja.  Nikdar ne bom pozabil materinega nauka, ki so mi ga večkrat rekli: "Fant, kadar kaj najdeš, ne misli, da je tvoje; daj nazaj!  Zvedi, čigavo je, daj oznaniti, gospodar se bo kmalu dobil.  Tako boš pred Bogom in pred ljudmi pošten ostal." Janez je tako hitro skušnjave premagal, materin nauk mu je bil dober pripomoček.  Lepo mošnjico spravi v žep in gre počasi domov z resničnimi željami, da bi najdeno nazaj dal.  Vesel gre Janez Svetin ob morju proti domu; ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega lepo oblečenega gospoda, ki hodi ob morju gori in doli, zdaj naprej, zdaj nazaj, ves zamišljen.  Njegov obraz je bil prepaden in bled; ves je bil v žalost utopljen, da je bil mrliču podoben.  Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti, ker je tako zelo žalosten.  Zato stopi k njemu in mu prijazno reče: "Gospod, ne zamerite, da vas vprašam: Kaj se vam je hudega zgodilo, da ste tako žalostni?" Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskega fanta še pogledal ne bil in mu ne dal odgovora.  Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega in visokega človeka ponižnega stori.  Zato gospod globoko zdihne in reče:  "Oh, kaj me vprašuješ, ker mi ne moreš pomagati." Janez naravnost odgovori kakor prej nedolžen in nepokažen mladenič: "Gospod, če vam jaz ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga." Te besede nedolžnega mladeniča so šle žalostnemu gospodu do srca in ga nekoliko zbistrile v Boga zaupati.  Prej je bil gospod le v posvetne skrbi, v barantije in kupčije zamaknjen.  Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil.  Nato pravi gospod: "Prav govoriš.  Res je, da mi Bog lahko pomaga, toda prevelika je moja nesreča, ne morem je preživeti.  Ravno zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se utopil.  Konec je mojega življenja, meni ni več živeti."  Janez Svetin srčno stopi k žalostnemu gospodu in reče: "Gospod. lepo vas prosim, ne storite tega.  Če ste nesrečni na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti?  Kaj ne veste, da vam ta greh ne bo ne na tem ne na onem svetu odpuščen?  Zakaj hočete upanje na božjo milost izgubiti in obupati?  Ne veste, da po hudem vremenu spet lepo sonce sije?  Če se vam zdaj hudo godi, vam bo že Bog spet srečo dal.  Bog pošilja nesreče, da nas z njimi opominja, naj na njega ne pozabimo.  Le trdno v Boga zaupajte in on, dobrotljivi oče, vam bo vse to v vašo srečo obrnil."  Pri teh besedah gospod ostrmi in fanta debelo gleda.  Čez nekaj časa reče: "Fant, danes si ti moj angel varuh.  Tvoje besede so me potolažile.  Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale in z mojo dušo, Bog ve, kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v srce govoril.  Ubogal bom preprostega fanta, ne bom se utopil, naj se mi godi, kakor hoče.  Žlahtno je tvoje srce, o ljubeznivi fant!  Povej mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati.  Glej, jaz sem bil bogat, pri kupčiji sem si opomogel.  Ravno po kupčijskih opravkih sem danes zjutraj šel in vzel s seboj skoraj vse premoženje v rdeči mošnjici.  Ko pridem do kupčije, o strah, sežem v žep, ni je bilo nikjer mošnjice; urno se vrnem, tečem nazaj iskat, iščem in iščem, pa je ne najdem.  Več ko desetkrat sem že danes to pot storil, pa vse zaman."  Janez je zdaj spoznal, da je ta pravi gospodar najdene mošnje, vendar je noče prej pokazati, da reče gospodu: "Morebiti vam morem zvedeti tistega, ki jo je našel.  Povejte mi, koliko je bilo notri!" Gospod pravi: "Bilo je notri dvanajst bankovcev po tisoč goldinarjev, šest po petsto, druga pisma so bila pa dobivna ali menjavska pisma, ki se po nemško veksel imenujejo, tolike vrednosti, da ti ne morem izreči.  Zraven je bilo pet zlatih cekinov in grozno lep, drag prstan s takimi žlahtnimi kamenci, da je veliko vreden.  Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč goldinarjev dam; če pa bi še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi si sam zmislil." Janez, ki je zdaj zatrdno spoznal, da je to pravi gospodar najdene mošnje, spodobno reče: "Gospod, ali vam nisem prav pravil, da le v Boga zaupajte in si nič žalega ne storite?  Glejte, kako kmalu vas Bog potolaži!" S temi besedami potegne mošnjo iz žepa, rekoč: "Ali je to tista vaša izgubljena mošnja?"  Gospod jo ugleda in zavpije: "Moja, moja!" in od veselja mu skoraj težko pride.  Gospod objame fanta, od veselja joka in pravi: "Pošteni fant!  Koliko hočeš, da ti dam zdaj, ker si mi toliko dobrega storil?  Le povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš.  Tisoč goldinarjev sem sam obljubil, pa ti moraš več vzeti.  Ti si me otel nesrečne smrti." Janez nato reče:  "Veseli me, da sem dobil pravega gospodarja in dal tistemu premoženje, čigar je.  Ne vzamem pa nič, nič, ko bi me ne vem kako silili."  Zdaj se gospod šele prav čudi, da fant nič daru noče in da se tako trdno brani; zato ga vpraša: "Fant, povej mi, zakaj vendar nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobrega storil?" Fant Janez ob kratkem odgovori:  "Zakaj bom od vas jemal, ker nisem nič zaslužil.  Da sem vam nazaj dal, kar sem našel, to je bila moja dolžnost.  Vesel sem, da sem se tujega blaga kmalu znebil.  Če sem pa s tem kaj vam pomagal, ker sem vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašega denarja pa nočem.