Med nebom in zemljo je mnogo reči, katerih nas šolska modrost ne uči!  Šekspir, Hamlet.  Govore, da ni več novega pod solncem.  Posebno se na široko zatrjuje, da ni več mogoče kaj novega napisati.  Jaz tega ne verujem!  Da ni nič »novega pod solncem«, bo že res, ker je vse že »staro« — milijarde let.  Kar pa je v resnici novega, pa je ono, česar se ljudje ali ogibajo, kakor žive žrjavice, boječi se, da bi se ne — opekli, ali pa, kar sploh ne zapazijo.  Ker tega vendar ne bodo tajili, da so navajeni plavati na površju, kakor — olje in da leté, kakor metulji, le po kronah cvetja, a notri v globočine, od koder to cvetje izvira, pogledati pa jih je menda strah!  Zaspane, rahle, bolehne duše bi se morda preveč razburile, ako bi se govorilo o rečeh, ki so zunaj — »dnevnega reda« tega povprečnega življenja, zato bolje — molčati in — bodi kakor hoče — misliti si svoje!  Tako pa ne gre — naprej!  Saj najaktuvalnejša vprašanja zavozijo v napačen tir in voz naše zgodovine obtičal bo v — vesoljnem blatu!  Že dokaj tiči!  Tako daleč zagazi zaspanost, komodnost in gomazenje po zgolj — telesni nasladi!  Ven iz te — napačne naslade!  Zakaj ne poveste človeku te zemlje, da je njegovo življenje, njegovo delo in njegovo — uživanje mračno in nepopolno, ker ni prepojeno z zavestjo o nebesih?  Da, — nebesa!  Oglejmo si vendar to »stvar« od bliže!  Da nebes ni, je drzna trditev onih — zaspanih duš, ki blodijo tod mimo, kakor mimo ograjenih, zaklenjenih vrtov, rekoč: kaj nas brigajo ti vrtovi?  Ali jih morda ni, nebes, ker se o njih ne govori, ne piše toliko kakor o druzem, ali ker se govori in piše — povsod drugače?  Zatorej pogumno trdim: nebesa so! pa dvignem zagrinjalo, da vidite — vse in — mislite ...!  Ker skrajni čas je že!  Šum stvarjenja našega je grmenje slapa v katerem odmevajo čudni glasovi — nebes.  Mi na zemlji se pripravljamo za velike reči, ki so še pred nami; zakaj, še davno ni vse doseženo!  Človek se približuje velikim idejam, katere bodo iz dna gori preobrnile in spremenile ves sedanji družabni sestav.  To se mora zgoditi in se bo zgodilo, ker je po naravi, ker počiva v duši človeštva.  A tu notri, v tej skrivnostni globočini že valoví in se stresa, — jedro sili na dan in danes ali jutri nastopi — katastrofa.  In to katastrofo bo čutil ves svet kakor kak silen potres.  To sluti danes že najpriprostejši človek, kakor tudi prvi olikanec.  Preko vse zemlje, po vsej človeški družbi se širi stresljaj, ki oznanja silen preobrat, ki oznanja — novo pomlad človeškega ljudstva!  Ko vidimo prerojevati se prirodo, katera iz zimske teme in mrtvila vstaja mlada, cvetoča, krasna v svetlobi zlatega solnca, nas zavest o novi pomladi človeštva še močneje prešine.  Na novo se zavedamo, da obdajata naše duše, naša srca še zimska noč in mraz in da nam je potrebna pomlad; — saj je človeška družba vkljub navideznemu napredku se zopet globoko pogreznila v močvirje nevrednosti!  V boju med dobrim in slabim namreč, kateri boj se neprenehoma bije na zemlji, je človek že tako obnemogel, da mu pešajo moči in — padel bi, ako bi ga ne vzpodbujalo še nekaj posebnega, nekaj kar leži skrito v globočini njegove — duše.  In kakor utrujeni popotnik še zbere svoje zadnje moči, da pride na cilj svojega potovanja, tako je danes z vesoljnim človeštvom.  Ono hoče na svoj cilj!  Ves boj na zemlji, — boj med dobrim in slabim, ni nič druzega nego boj za ta visoki cilj!  Vpraša se le, ali se bo ta silen boj izvojeval v splošnih vojnah in v splošnem krvavem klanju, v katerem bo pokončan mozeg človeške družine; ali pa bo človek znal najti drugo, boljšo pot?  Danes se kaže oboje.  Tehtnica gre burno gori in doli!  Vendar se včasih nagiblje odločno na bolje, kar priča, da sili spoznanje o dobrem z vso močjo na površje.  V splošnem opažamo, da tudi najpriprostejši človek, navaden kmet in delavec, začenja spoznavati, koliko je kot človek vreden.  Oba segata rada po dobrih knjigah, oba se udeležujeta zborovanj, v katerih se jima vnema duh in srcé za dobro, plemenito.  Vse to je dokaz, da je še nekaj višjega v njima nego li navadna zmožnost za pridobivanje vsakdanjega — kruha!  Tako se polagoma pripravlja ves človeški rod za velika vprašanja, katera mu bo skupno rešiti.  Pravim: skupno!  Ali naj ostane pri tem, da bi samo nekaj ljudi, samo en neznaten odstotek, bilo deležnih — človeške pomladi?  Ta odstotek bi bil pač podoben oni pomladi, ki jo vidimo v — rastlinjakih, v času, ko zunaj po širni naravi vladata vihar in mraz.  Ravnokar pa sije pred nami zlati majnik s svojim čara polnim cvetjem in zelenjem.  Kamor pogleda oko — vse cvete in zeleni, — vesoljna pomlad je tu!  Ali si naj ob pogledu na ta zlati majnik ne želimo vroče, da preidi splošna — človeška pomlad iz — »rastlinjakov« nekaterih izvoljenih, na vse ljudi te zemlje?  A še več!!!  Ko gledaš, cenjeni čitatelj, cenjena čitateljica v to lepo pomlad pred seboj, — ali te ne navdaja slutnja o nekem drugem večjem in — večnem majniku?  Ob krasotah, ki ti jih nudi ta zemski majnik, pač želiš, da bi to mlado, duhteče veselje ne šlo od nas — še bolj pa želiš, da bi po tem, žal, minljivem majniku zasijal drug, neminljivi in še krasnejši maj!  Da, ali se ti ne zdi, ko gledaš to pomlad, kakor bi bila ona le — prozorna tanjčica, skozi katero prav rahlo sije oni večni majnik — nebesa?  In ako opazuješ celo to življenje, ali se ti ne zdi ravnotako prozorna slika, skozi katero rahlo odseva ono veliko življenje, ki je tam v silovitem ozadju, v — nebesih?  Ali potemtakem ne čutiš, kako velikanskega, nad vse praktičnega pomena je vprašanje — o nebesih?  Vprašanje, katero se po krivici zanemarja, ker uprav s tem vprašanjem v zvezi je ono veliko vprašanje o skupnem cilju človeštva na zemlji, katero vprašanje bo, v dosego splošne človeške pomladi, moralo rešiti — vsevkupno človeštvo.  A da bo človek za to veliko rešitev sposoben, mora konečno začeti opazovati svet in življenje skozi — očala, ki mu razločno kažejo ono sijajno — peršpektivo.  Da je to mogoče, naj dokazuje sledeči roman!  Velika, senzacijonalna razkritja, ki stopajo v romanu na površje, naj slednjič razženó megle dvoma o stvareh, katere ne dopuščajo dvoma in naj bodo v — tolažbo onim hrepenečim dušam, ki, izmučene od življenja prevar, potrebujejo tolažbe!  V majniku 1905.  „Kje so nebesa?“  Naše življenje je skrivalnica, v kateri z nekoliko izurjenim očesom, lahko zapaziš nebesa ...  Do blizu zadnjih let preteklega stoletja je živel na Francozkem, v tej domovini velikih mož, politik in učenjak, okoli čegar malo znane osebe so se razvili posebni politični dogodki ne le Francozke same, marveč tudi drugih držav.  Mož, dasi ni igral na zunaj velike vloge, je vendar veliko pripomogel k temu, da si države in narodi niso že davno skočili v lase ter da ni že skoro vse končalo v bratomornem klanju.  Kdo ve, kaj bi bilo na svetu danes, kaka strašna tema revščine bi krila narode te zemlje, da ni bilo tega moža!  Skoro se zdi neverjetno in vendar je tako, kar bode za las dokazano v tem romanu!  Kakor pa je gotovo to, tako gotovo je tudi, da bi še marsikaj slabega izginilo in veliko dobrega oživilo, ako bi ta duh še živel in delal.  So ljudje, kateri s svojim mogočnim duhom tako uplivajo na druge, da se more reči: oni vladajo svet.  Vladarji, diplomatje, ministri in druge javne osebe so le izvrševalci njihovih velikih idej, katere so morda izrekli kje v prijateljskem krogu ali pustili zapisane ležati v kaki gostilni, na izprehodu ali na kakem drugem očitnem kraju.  Ideja se je raznesla, razplodila, prišla v knjige, parlamente, zakonike in ta ali oni »visoki državnik« i. t. d. jo je izdal za svojo — o izvoru iste nikdo slutil ni; — dosti da je koristila in bi morda še bolj, da je tu in tam niso pokvarili in s primesjo lastnih, manj duhovitih, manj izvirnih včasih dosegli nepopoln uspeh.  Mogoče, ako bi se ideje takih skrito delujočih duhov nepokvarjene vporabljale za javni blagor, bi bila že davno odstranjena s sveta napaka, katero je, po globokem izreku tega moža, pred tisoč in toliko leti zakrivil kak — rimski senator ali kak drugi nepremišljeni državnik one nepremišljene dobe in katera napaka se je razširjala dalje in dalje tako usodepolno, da danes države več izdajo za — morilna orožja, nego za naprave mirnega in srečnega napredka!  Da je po takem napredku resnično hrepenel in zanj deloval z vsemi močmi svojega velikega duha — junak našega romana, o tem priča njegovo življenje, ki je bilo, dasi skrito, eno najzanjmivejih, kar jih pozna zgodovina velikih duhov.  Že v svoji mladosti kot nedorasel deček je baron d’Honcourt — recimo mu tako, ker pravega imena z ozirom na njegovo tajno misijo nočem in ne smem povedati — kazal nenavadne duševne darove.  Zaradi tega ga je njegov strijc, ki je bil general v armadi Napoleona I. in zelo bogat človek, kakor so navadno generali, kateri nastopajo v vojni, zarana dal v Pariz, da se ondi vsestranski izšola in visoko izobrazi.  Previdni mož, kateri je kot vojak tudi nosil sloveče ime, je že naprej računal s tem, da bo nadarjeni deček enkrat »nekaj posebnega«.  No, general se ni varal.  Ko je mladi baron dovršil svoje študije, bil je, petindvajsetleten, že skoro do cela veščak v raznih strokah vede in umetnosti.  V fiziki, kemiji, modroslovju, naravoslovju, jeziko- in zgodovinoslovju; v slikarstvu, glasbi in še nekaterih drugih vedah in umetnostih je bil kakor doma.  Posebno rad se je bavil z zemljepisjem in narodopisjem ter verskimi študijami ...  Nad vse pa je gorel za astronomijo ali zvezdoslovje, kateri vedi je posvetil največ svojega časa in v kateri se je dvignil do tolike dovršenosti, da so prvi veščaki na tem polju že takrat dejali o njem, da ima célo vsemirje »v malem prstu« ter da bo v tej stroki gotovo še iznenadil svet z novimi, velikimi razkritji.  Da je bil mladi in lepi d’Honcourt tudi družabno visoko izobražen, o tem ni da govorimo.  Saj je imel v Parizu, tej univerzi življenja, med številnimi znanci svojega strijca in v drugih odličnih krogih dovolj prilike, da tudi ta del naukov z odliko absolvira. —  Razume se, da se je general svojega nečaka, o katerem je iz mesta dobival najugodnejša poročila, silno razveselil, ko je Ie-ta nekega lepega poletnega popoludne prišel iz Pariza ter položil predenj cel zavitek najboljših spričeval.  Stari general je živel na enem svojih gradov, kateri so iz rok raznih umrlih sorodnikov polagoma prešli v njegovo posest.  Kdor bi hotel pisati zgodovino teh gradov in tudi po večini način in pota, po katerih so prešli v last generala, ki je bil slučajno bližnji ali daljni sorodnik zadnjih njihovih lastnikov, moral bi napisati knjige.  Bila bi nad vse zanimiva zgodovina!  General se za to ni dosti brigal, ker je kot star vojskovodja v krvavih vojnah Napoleonovih izgubil malone ves čut do človeške usode.  Izmed gradov, katerih srečni lastnik je postal, si je izbral onega, ki mu je najbolje ugajal.  Tu si je ustanovil vse po svoji volji in živel je kot kralj na svojem prestolu.  Štedil ni, ker je imel že od posestev ogromne dohodke, in tako je zamogel od življenja sprejeti vse, karkoli mu je nudilo.  Po zimi je preživel čas v velikem mestu, v krogu živahne olikane družbe, — ko pa je nastopila cvetoča pomlad, vrgel se je v naročje zdrave prirode, v katere krasotah se je naslajal, živeč ob spominih svoje viharne preteklosti. —  Tu sredi lepe prirode torej je mladi d’Honcourt dobil svojega strijca onega znamenitega poletnega dne, ko je zaključil učno dobo svojega življenja in stopil čez prag nove, še zanimiveje dobe — dela in uživanja.  Stari general se je nahajal baš v svoji »bojni dvorani«, kakor je imenoval prostor, kjer je hranil veliko zbirko raznovrstnega orožja, katero je prinesel seboj od raznih krvavih izletov z »velikim cesarjem«, ko vstopi nečak.  S polnim navdušenjem mu strijc seže v roko, ga objame in poljubi.  »Dobrodošel, dobrodošel, moj, enfant terrible!« mu kliče drugo na drugo, v lice rudeč ko rak.  »Kako prav, da si prišel!  Zdaj bova skupaj živela, skupaj uživala!  Kako zelo sem že hrepenel, jaz starec, po tem, da bom imel pri sebi mlado moč! — Glej, ravnokar sem ogledoval te spomine preteklih dnij.  O mladost, mladost!  Ko je bil človek mlad, vsaj mlajši, — kako življenje je bilo to pod — zlatim cesarjem!  To je bil človek! — Ne, bog!  To se je živelo, kamor smo prišli!  Res je tekla kri v potokih, a živelo se je — nebeško!  Solnce je peklo na nas, kakor bi se bližalo zemlji; — godbe so svirale, kakor bi bili uglasbeni vsi solnčni žarki; — bojni krik se je razlegal, kakor bi bila prišla vsa pekla na pomoč armadam, znoj in kri sta lila skupaj raz čelo in s telesa ter izmivala madeže ljudske neumnosti, — a človeku se je srce dvigalo radosti in čutil si, da si več kot človek!  Hej, ako bi moglo govoriti vse to orožje!  To bi bila povest, — to bi bili odmevi onih zlatih, mladih dnij!  Toliko rečem: nekaj groznega so te vojne, a če vže morajo biti, imeti morajo za vojskovodjo Napoleona, ali pa naj se ljudje ne utikajo v take reči!«  Stari vojskovodja se je tako razgrel, da mu je jel kapati znoj z gorečega čela, — bil je ves v svojem elementu.  Baronu pa je šel mraz po kosteh ob njegovem pripovedovanju.  Ali ni bilo morda posebno naključje, da je on, čegar življenja naloga je bila v tako ojstrem nasprotju s tem, kar je govorila ta grozna dvorana, ravno koj ta prvi dan moral prestopiti nje prag?  In general je nadalje pripovedoval svoje spomine iz onih krvavih dnij, pod katerih jekleno težo je stokal svet.  »Glej, Rihard, tale meč!  Ta je od Termofilov ...« reče in seže po dolgem zarjavelem meču, ki je visel ravno nasproti vhodu.  A v trenutku, ko je general hotel pripovedovati krvavo zgodovino tega meča, zadone od nekod čudoviti akordi harfe, h katerim se oglasi milobno žensko petje.  Bila je mehka, v srce segajoča melodija neke pesmi, na katere vsebino bi se človek ne mogel prav spomniti, tudi ako bi poznal vse skladbe te zemlje, katera pa bi se vendarle morala vsakomur zdeti zelo znana.  Ta melodija je s čudnimi glasovi, kakor očitajoče, donela na uho obema možkima, ki sta jo strme poslušala.  »Kaj je to?« hitro vpraša baron ter iznenaden pogleda svojega strijca.  General, kateremu je, kakor bi okamenel ob teh glasovih, kar obtičal v roki zarjaveli meč, ni koj odgovoril na vprašanje nečakovo; potem pa se mu je zgubančilo čelo in dejal je mršavo:  »Ah kaj, te babe!  Že mi je žal, da sem jih vzel pod streho.  Prijatelj v mestu me je prosil, da jih vzamem za to poletje, češ, da so bolehne.  Človek je predober.  In zdaj jih imam na vratu!  Niso tu še teden dnij, pa že sem jih sit.  Vedno to brenkanje, vedno to bolehno prepevanje!  To ni za ljudij moje vrste!«  »A kdo so?  Od kodi?« vpraša z rahlim zanimanjem baron.  »No, zdi se mi, da se hočeš za nje zanimati!  Pač bi ne imel boljšega!  No, mlad si, ne zamerim ti.  Mlad mož se mora zanimati za vse.  Kdo so?  I no, imenuje se komtesa Klara de Padrillac in njena mati, če se ne motim, je vdova onega grofa Padrillaca, ki je dal pred nekterimi leti glavo rabeljskemu meču Jakobincev.  Sploh so ljudje obubožali in človek jih ima bolj iz usmiljenja, dokler jih ne vrže izpod strehe!«  Baron se zamisli in strmeč pred se, poluglasno izgovarja: »Padrillac!  Padrillac!  To ime se mi zdi jako znano — —«  »Že mogoče!« odgovori general.  »Ako bi bili to oni Padrillac, potem leži na njih rodbini neka globoka skrivnost, katero razjasniti me že dolgo zanima,« govori baron počasi in zamišljeno.  »No, tudi to je mogoče!  In zdaj se ti ponuja ugodna prilika za eksperimente!  Jutri te seznanim ž njima in potem ti dovolim, da se tudi zaljubiš vanjo, ako te to morda pripelje bliže zanimivemu cilju!« se smeje general, pograbi svojega nečaka pod pazduho ter ga pelje iz dvorane.  »Zdaj pojdiva!  Ti že še natanjčno povem zgodovino te moje zbirke.  Časa bo dovolj, ker zdaj moraš ostati pri meni, dokler ne nastopiš imenitne javne službe, katerih se ti bo nudilo na vsaki prst deset!«  Oba možaka se podasta iz hiše ven v cvetočo naravo, a mladi baron se pri tem skrivaj ozre po oknih gorenjega nadstropja, da ne bi morda zagledal one čarobne pevke.  In prav v onem trenutku se je prikazalo v oknu bledo lice mlade ženske, katere velike, temne oči so se srečale z njegovimi ...  Mladeneč je močno pordel in se moral zatajiti, da se ni izdal pred strijcem, ki bi se zdaj takim »otročarijam« le porogljivo smejal.  Zunaj, pred gradom general hkratu obstane, njegov pogled splava čez bližnji hrib, za katerim je plapolalo, podobno živemu srebru, popoludanje nebó.  Ne ve se ravno, kaj se je uprav tisti trenutek godilo v duši starega moža, a čez lice mu gre jasni odsev notranje radosti, ko reče:  »Ali ni to krasen svet, moj dragi Riko?«  »Res, ta svet je lep!« odgovori baron nekoliko raztresen, vendar s povdarkom polnim samozavesti.  »Poglej na desno, poglej na levo!  Sami vrtovi, sami raji!  Koliko rajev ima ta naš krasni svet! — Ti pisani cvetoči travniki, ti smaragdni, valoviti gozdi!  Pa poglej, Riko, v njih vse živi, vse živi!  Ali vidiš, kako se giblje po travnikih?  To cvetje je živo!  In gozd se premiče, — v zelenju njegovem se pretaka življenje, v tem zelenju je neki veliki duh!  In reci, če ni to res?«  Mladi učenjak pogleda svojega strijca začuden, ker ni mogel prav verjeti, da-li je to še tisti osorni, brezčutni vojskovodja, s katerim je ravnokar stal notri — sredi morilnega orožja.  Ali se je varal, ko je za hip sam pri sebi — drugače mislil o njem?  Ali pa je morda vplivalo nanj vendarle tisto — petje?  Tudi lahko, da upliva narava!  Zakaj pa bi stari ljudje ne bili pristopni lepoti narave?  Saj je duša tudi v starih ljudeh večno mlada!  Z nežnim smehljajem okoli usten, odgovori na strijčevo vprašanje:  »O tem bi se dalo veliko govoriti — —«  »Kaj ne da, kaj ne da?« seže hitro vmes general in še brž dostavi:  »O midva bi to znala!  Z učenim človekom se da vse govoriti!«  »Kdo bi mogel tajiti,« — dopolni baron svoj začeti stavek — »kdo bi mogel tajiti, da živi duševno tudi zelenje in cvetje, kakor vse drugo?  Saj dobiva poslednja bilka svoj lepi obstanek iz istega vira, kakor vse drugo, kakor mi!  In ta vir je velik, — neizčrpen!«  »Vidiš, zdaj si se že pokazal učenjaka!  Že vidim, že vidim, fantič, da v tebi nekaj tiči!  O, to sem koj vedel!  Pa to je previsoko za zdaj.  Jaz pravim: meni bi zadostovalo, živeti vedno tako-le sredi tako lepe narave, zdrav, zadovoljen, vesel, — vedno!  To moram poudarjati!  Potem ne želim nič drugega, — niti v nebesa si ne želim, in če bi jih bilo deset!«  »Nebesa?« poprime hitro za besedo baron.  »Tudi o tem predmetu bi se dalo nekoliko govoriti.«  »Kaj, — o nebesih?  Beži, beži!  To pač ni noben predmet, o tem pač ni mogoče govoriti, — menim vsaj ne učenim ljudem.  Za prosto ljudstvo, — ne rečem ...«  »Nasprotno!  Baš učenost se mnogo peča s tem vprašanjem — seveda z raznega stališča!«  »Če je pa tako, — potem sem koj drugih misli.  O, za take reči sem vedno pripravljen, — ker mene zanima vse, s čemer se peča učenost.  Ker uk, veda, to je moj princip.  Torej o tem se bomo še čvrsto zabavali ... pozneje!  In veš kaj!  Tudi našega župnika pritegnemo v pogovor.  Mož ima dovolj visoke nazore o tem in onem in jaz sem mu zelo naklonjen.  Veselilo ga bo, ko izve, da si tu in da nameravaš tu ostati!  Zdaj pa, ako ti drago, idiva na kozarec dobre kapljice.  Sicer imam vino doma, a v gostilni vse bolje diši.  Do tja imava le dober četrt ure, — pa se sprehodiva po naši lepi okolici, — po naših rajih, hočem reči.  Ha, to je vendar nekaj posebnega; ako človek hodi po — svojem!  Kamor pogledaš, vse naše, moj Riko, vse naše!  V gostilni dobiš tudi lepo sobo za prenočišče.  Oprosti sicer; rad bi ti postregel tu, a saj veš, zaradi mojih gostov, — ne spodobi se in jaz na to zelo držim.  Tudi v drugih gradih je sedaj polno gostov — saj ti je znano, da po leti dajemo v najem.  Vrhu tega pa bi ti bilo predaleč ...«  »Hvala lepa za Vašo skrb, gospod strijc« spregovori zdaj hitro baron in pokaže z roko na bližnji hrib na katerem stoji samoten grad, »a jaz prenočim tu gori na Grebenu«.  Kakor bi ga bil pičil gad, ki je prilezel izpod grma, se ob teh besedah svojega nečaka prestraši general.  Vsa kri mu izgine iz lic in ves iznenaden pravi:  »Gori na Grebenu, da hočeš prenočiti?!«  »Da, gori, ako mi dovolite, gospod strijc?«  »O tem, da bi ti ne dovolil, ni govora, to veš.  A pomisli vendar!  Tam gori, v tej samoti!  Saj vendar veš, da ta naš grad je prazen, da ne prebiva v njem več živa duša!« hiti general vidno razburjen.  »O jaz si že posteljem, gospod strijc, za me ne skrbite!« odvrne baron prostodušno.  »V gradu ni ničesar ko gole stene,« nadaljuje general in si prizadeva, da bi odvrnil nečaka od te nesrečne misli.  »A ne samo to, marveč, — saj ti je tudi znano, da na Grebenu — straši?«  Zadnjo besedo je general izgovoril skoro šepetaje in se nagnil bližje k ušesom svojega strijčnika.  »Ha, ha, ha!  Ali to verujete, gospod general?« vpraša z glasnim smehom in šegavo baron, ker očividno ga zabava strijčeva neumevna strahopetnost.  »Ti se smeješ, ker ne veruješ!« odvrne ta zdaj z zelo resnim glasom.  »A jaz ti rečem, da je to resnica, ker sem se prepričal na svoje oči.  Da, na svoje oči, moj Riko!  Ne verujem, kar si bodi, a to je kaj druzega!  Tudi me ni strah.  Ha!  Stari vojskovodja, ki je prespal in prebdel neštevilno noči med kupi mrličev na bojišču, ko so se zvezde in luna tresle groze, — pa strah!  Glej, a to je vse kaj druzega!  V tem tiči nekaj čudnega, v tem Grebenu!  To niso strahovi in duhovi, kakor navadno, to je nekaj kar sega daleč čez! — Vidiš, ti ljudje, to priprosto ljudstvo menim, ima včasi tudi svoje dobre misli.  In to ljudstvo tu okoli, — no, pa saj veš, je še prej pripovedovalo o strahovih na Grebenu, ko je še živel tvoj stari srijc, baron Henrik d’Honcourt, ekscelenca in bivši dvorni komornik Nj.  Veličanstva Ludovika XVIII.  Odkar pa je stari gospod, ta daleč znani čudak, na še vedno neznani in nepojasneni način izginil z grada in sveta, od tega časa gori ni miru.  Živi človek, niti živina ne vztrpi, ti pravim!  Zaradi tega sem grad pustil izprazniti do zadnje bilke.  Le soba starega barona, v kateri je samotaril in sanjaril na svojih neumljivih izumih, je ostala nedotaknjena!  Zaradi tega te prosim, Riko, ubogaj me, ne hodi gori, utegnilo bi se ti kaj pripetiti!«  Stari vojščak je tako milo prosil, da je mlademu baronu segalo v dno srca.  Kmalu bi se bil dal preprositi in bi bil odstopil od svojega sklepa.  A nekaj posebnega ga je vleklo tja gori, nekaj, čemur se ni mogel protiviti.  Zato odgovori z ozirom na boječnost svojega strica, rahlo in prizanesljivo:  »To so vendarle vraže, gospod strijc in jaz jim ne verujem!  Ali če bi tudi res kaj bilo, hotel bi se na svoje oči prepričati in stvar potem morebiti znanstveno preiskati.  Kdo ve, morda se iz tega celo kaj naučim!«  Beseda »znanstveno« je na generala toliko vplivala, da zdaj ni več ugovarjal svojemu nečaku marveč mu pustil, da naredi kakor hoče.  »No, dobro!« pravi in potegne barona seboj, s katerim se je bil ob tem pogovoru sred pota ustavil.  »No, dobro!  Stori kakor hočeš!  Ako te stvar zanima z znanstvene strani, potem se udam.  Kajti vedi žrtvujem vse, tudi skrb za te.  A to ti povem: pazi se in ne poslušaj starega barona, ako bi te vabil, da greš ž njim kdo ve kam — v »globočino neba«!  Ker, ako bi se dal zmotiti, telebneš čez skalovje v prepad in si razbiješ črepinjo kakor jajce, kakor se je zgodilo zadnjemu oskrbniku Roualdu, katerega so pred pol letom našli pod pečinami Grebena.  V večjo varnost hočem naprositi ondi krčmarja Bideauta, da gre s teboj prenočit.  Ako pa boš hotel še nadalje v svrho svojih študij prenočevati tam gori, pa si vzemi za slugo našega poštnega sela.  Mož je kot moj bivši sluga pri vojakih prebil z manoj vse boje in se ne boji ne pekla ne vraga, še manj se bo bal sence starega barona.«  »Dobro, kakor želite, gospod strijc!« odgovori baron in v tem se približata gostilni. —  Notri v gostilniškem prostoru je bilo zelo prijazno.  Dve okrogli mizi, pogrnjeni s snegobelimi damastno-platnenimi prti, ki sti se blesteli kakor snežni kristali v ojstri zimi, sti stali v njem in okrog miz izrezljani stoli iz tamnega lesa, katere je general daroval iz vitežke dvorane grada Grebena.  Med okni je plala popoludanja toplota okrog zelenja, ki je sililo notri med železnim omrežjem, a v prostoru samem je vladal prijeten hlad.  In glej tu notri je sedel župnik d’Aubry in si hladil vroče čelo, od katerega je rosil znoj, da je moral v enomer privzdigavati klobuk in se brisati z veliko višnjevo ruto.  »Ravno prav, gospod župnik, ravno prav!« kliče general, ugledavši gospoda že od daleč.  »Ravno prav, pa ne bo treba hoditi k Vam predstavljati našega novega deželana.  Tu je!«  S temi besedami pol šaljivi general predstavi župniku svojega nečaka, ki se uljudno prikloni in molče poda župniku roko.  »Prav veseli me, gospod baron d’Houcourt da ste nas zopet osrečili s svojim prihodom!« reče župnik, dvignivši se s stola; v levi roki držeč ruto in klobuk a desno elegantno prožeč baronu.  »Tudi mene veseli, gospod župnik, da Vas nahajam še vedno zdravega in čvrstega — duševnega varuha naše lepe doline!« spregovori baron z izbrano prijaznostjo.  »Gospod baron ostane gotovo zdaj več časa med nami« meni župnik, zavzame zopet svoj prostor in na prijazno zahtevo svojih visokih prijateljev pokrije si zopet glavo.  »Gotovo, gotovo!« pritrdi general veselo.  »On ostane med nami, naš izborni Riko!  Zdaj bo novo življenje v naši dolini!«  »Prav zares«, pristavi župnik »to jaz vedno pravim: ako je že narava sama na sebi nekaj lepega, vzvišenega, dobiva še tem večjo vrednost, tem večji čar, ako prebivajo v njej visoko izobraženi ljudje«.  »Aha, smo že skupaj!« reče general ter si mane roki.  »Smo že skupaj!  Saj sem vedel: gospod župnik in moj nečak, to bo družba!  Če to ne bo zanimivo — — zares, kar veselim se uže!  Apropos!  Ali veste, da sva si z nečakom že izbrala zanimiv predmet za prvi pogovor, na kateri Vas povabim jutri popoludne, ako Vam drago, gospod župnik.«  »Zelo me bo veselilo!« odgovori poslednji smehljaje.  »Glejte, ravnokar sem bil tudi namenjen k Vam ...«  »K nam ...?«  »To se pravi, v vaš častiti grad ...«  »A!  Morda k mojim gostom?«  »Uganili!  K grofici Padrillac, katera me je prosila dušne tolažbe.  Zaupati mi ima, pravi, neko veliko skrivnost.«  »Skrivnost, skrivnost!« reče general nekoliko raztresen.  »Ženske imajo vedno skrivnosti.  In te že menda posebno ...  »Stara grofica je bolna in tako je umevno, da si hoče morda olajšati dušo ...«  »Aha, razumem, razumem!  Toda le nikakor umreti!  Smrti ne pustim pod mojo streho, gospod župnik!« hiti general polresno pol v šali.  »Oho, gospod generali« zavrne starega vojskovodjo župnik z glasnim smehom.  »Vi, kateri je zrl pol življenja v enomer smrti v obličje, Vi, da bi se bali smrti?!«  »Smrt na bojnem polju, ali smrt med tesnimi štirimi stenami, to je menda nekaj druzega, gospod župnik!« odgovori general v strokovnjaškem tonu ...  »Sploh pa so menda v življenju trenutki ...« General ni hotel dovršiti tega stavka, katerega pa je župnik itak dobro razumel in hitro segel v besedo:  »Nikakor mi ne gre v glavo, zakaj se nekateri ljudje tako smrti bojé!  Kakor bi bila smrt nekaj nenaravnega, hudega!  A smrt je treba razumeti, ker ona je nekaj velikega, epohalnega v našem življenju, katero hoče biti umevano, kakor sploh vse veliko.  Ako se večina ljudi smrti boji, je znamenje, da je večina ljudi ne — razumel«  Župnik je te besede govoril s toliko resnobo, s tolikim globokim zanosom, da so nehote napravile na njegova znanca močen utis.  Mladi baron, ki je dosedaj le malo govoril, marveč le poslušal in si hladil žejo z izborno pijačo, katero je prinesel gostilničar svojim gostom, je z navdušenjem pritrdil župnikovim besedam.  »Popolnoma moj nazori!« zakliče žarečega obraza.  »Popolnoma moj nazor!  Ako se dá vse na svetu in morda še izven sveta razumeti, zakaj bi se ne dala razumeti smrt?  In za človeštvo bi bil velik napredek, ako bi se začelo vglabljati in razumevati reči, ki stojé nekoliko nad vsakdanjostjo.  Koliko lepega pokvari pri posamezniku strah pred smrtjo!  Koliko ljudi se prerano postara iz strahu pred smrtjo, — ali morda tudi že samo zaradi tega, ker mislijo na smrt!  Kako pa to ovira splošen napredek in — recimo, tudi srečo, to se da sklepati iz skupnosti.  In, jaz bi trdil, da uprav ta strah pred smrtjo provzroča največje homatije na svetu.«  »Bravo, bravo!« kličeta župnik in general h kratu ter segata v roke baronu, čestitajoč mu k tej duhoviti definiciji.  »To ste dobro povedali gospod baron, tako dobro, da bi jaz ne bil mogel povedati bolje na prižnici,« reče odkritosrčno župnik.  Generalu pa so se kar zrosile oči od same radosti.  »Saj sem vedel, da bo iz njega še nekaj posebnega!« je vzkliknil zaporedoma.  »Ali pa veš, moj dragi Riko, ali pa vesta, da sta me prav krepko potolažila ?  Odslej se nočem ne bati smrti, še manj pa misliti na njo, — morda se pri tem še pomladim, ha, ha!«  »Misliti sme človek na to toliko, kakor na konja, katerega zajezdi in s katerim hoče prijahati na en cilj,« pripomni župnik in se jame pripravljati na odhod.  »Cilj, cilj!  Smo že skupaj!  Smo že blizu predmeta za jutrišni pogovor, gospod župniki!« vzklikne general ves rudeč od navdušenja.  »Dobro, dobro, radoveden sem, zelo sem radoveden!« meni župnik.  »No, zdaj res moram iti.  Ako bi se častita gospoda še hotela pomuditi, — v dobri uri sem zopet nazaj!« spregovori dušni pastir, svečano pozdravi in odide.  »Na svidenje v eni uri!« kličeta za njim general in baron.  Župnik je držal besedo in se v dobri uri zares vrnil k znancema.  Ali kako ves spremenjen je bil zdaj!  Nič več od one veselosti, nič več od onega vedrega lica!  V njegovem obrazu je ležal težek dušni mrak, iz njegovih očij, — katere je takoj pri vstopu mrklo in pomenljivo uprl v generala, — je odsevala velika otožnost.  Na vsem njegovem bitju se je poznalo, da se je v tem času kratke pol ure zgodilo nekaj posebnega.  General za prvi trenutek te izpremembe v župniku ni opazil in je v tonu prejšnjega razgovora vzkliknil:  »Izborno, gospod župnik!  Držali ste besedo!  Ali veste, da vam moram še nekaj razodeti?  Pomislite, ta le gospod, moj nečak, hoče prenočiti na Grebenu!«  Župniku se pri tem izvije samo en kratek »O —!?« za katerim se hipno skrije izraz njegovega potrtega duha; a general nadaljuje:  »Vsi moji prigovori nič ne pomagajo.  Ali, — pomislite gospod župnik, ako bi se mu kaj pripetilo, — saj  vender tam gori — straši ... stari baron in kaj vem še kdo?!«  »Seveda, seveda!  Straši, hm, — tako pripovedujejo ljudje.  Pravljice! — A strahovi so, — to je gotovo. — A ti strahovi so vse druge vrste, gospod general!«  Te besede je župnik govoril tako skrivnostno in s tako tamno resnobo, da je general osupnil in postal pozoren.  Zdaj šele se je natančno ozrl po župnikovem obrazu in zapazil v njem spremembo.  »Kako, — druge vrste, pravite?  Kako naj to razumem? — O!  Oprostite gospod župnik: kaj se vam je pripetilo?  Vi ste žalostni, vi ste potrti!  O govorite!« poprašuje in skrbno opazuje dušnega pastirja.  »O, v naši domovini straši vse kaj druzega!« nadaljuje župnik pomembno.  »O, govorite, govorite!  Nekaj to pomeni!« kličeta zdaj general in njegov nečak nemirno.  »V naši domovini strašé temne, hudobne pošasti, katerih ne vidimo in ne slišimo mi, tu na deželi.  A ti strahovi so nevarni celi Franciji, še več: celemu svetu!«  »Recite, gospod župnik«, spregovori zdaj general in obraz mu zadobi popolnoma vojaško stroge poteze: »Vi ste nekaj izvedeli pri teh ženskah?«  »Da, prav imate gospod general,« odgovori župnik; »to je tudi ona skrivnost, katero mi je imela razodeti grofica de Padrillac in mi jo je tudi razodela v celem obsegu.  »Čujta torej, gospoda!  V Parizu obstoji zarota — hudobnih duhov, katerih namen je, pripraviti do padca našo domovino in potegniti v propad malone vso človeško družbo!«  General in baron pri teh besedah župnikovih obstrmita, kakor bi bilo z jasnega neba treščilo v dvorano.  Skoro neverjetno se jima zdi in vzklik za vzklikom se jima izvija iz prsij.  »Nemogoče!  Nemogoče!  Zarota?!«  »Grofica ne laže, grofica se tudi ne moti.  Ona ima dokumente, neizpodbitne priče, katere jej je izročil njen soprog pred svojo žalostno smrtjo ... «  »Ha!  Kaj slišim, — to da bi bilo mogoče v naši Franciji?  In kdo, kdo so ti!« hrumi zdaj general ves jezen.  »Ti dokumenti«, nadaljuje župnik, »označujejo natanjčno osebe, ki so zaroto osnovale.  Navedena so imena ... visoke osebe!  Imena ... «  »Francozka? — To bi ne bilo mogoče!« seže vmes general razdražen.  »Za vprvo je to velika tajnost, katero sem obljubil držati grofici.  Pozneje pa hočemo izvedeti vse.  Kajti nosilci teh imen so osebe, katerim je tako malo varno bližati se, kakor deročim zverinam — brez zanesljivega orožja.  A v teh dokumentih so sestavljeni obsežni načrti te zarote, — načrti, v katerih je zabeleženo njeno delo za — čujte!  Za ves široki svet!«  »Strašno!  Neverjetno!«  »Sicer verjetno, ako se pomisli, da se je v tej Francozki godilo že vse, kar si človeški um izmisliti more in da je po nadarjenosti svojega ljudstva in drugih udobnih okoliščinah ravno ta Francozka bila določena, igrati prvo vlogo med državami tega sveta — vlogo nebeške države!  Toda menda ravno zato je imela vedno najhujših sovražnikov, ki so se zajedali v njeno meso kakor paraziti, škodljivci, ki so jej pripravili že toliko hudih časov.  A vse, kar je Francija prebila dosedaj, ni nič v primeri s tem, kar jo čaka, ako se delo te tamne zarote posreči!«  »Kar pa se posrečiti ne sme in — se ne bode!« zakliče zdaj baron v divjem žaru in udari z roko ob mizo.  »In glejte, to bi se iz Francije, iz naše zlate Francije potem širilo in širilo preko vse zemlje, dokler da bi na tem strupu poginilo vse, vse!  To je namen zarote, to bi bilo delo satana, ki hoče uničiti delo Stvarnikovo!  Po srečnem naključju pa so prišli dokumenti v roke grofa Padrillaca, ki je poznal te nakane.  Skril jih je na varnem kraju in le njegova soproga je vedela za nje, ki so bili v železni škrinjici zakopani v zemljo.  Seveda je bila to smrt grofova!  Lopovi so zaslutili, da bi bil utegnil on vzeti jim te listine in so ga iz zasede usmrtili.  Nadejali so se, da jih še dobe v roke.  A ker se jim ni posrečilo, začeli so preganjati njegovo rodbino.  Izmišljati so si jeli razne stvari in naprtili pravdo za pravdo ubogi, nedolžni rodbini.  Dva brata grofova so podkupljeni sodniki obsodili v dosmrtno ječo, kjer pa sta oba kmalu umrla.  Udovi so zaplenili vse imetje, a njo in hčer hoteli na skrivnem usmrtiti iz maščevanja, ker jim je grof izmaknil one peklenske načrte.  Imeli so pripravljene grozne muke, s katerimi bi bili do smrti trpinčili ubogi ženski, meneč, da tako pridejo v posest dokumentov.  Le blebetavosti nekega starega sluge, ki je vso to krvavo nakano izdal vašemu prijatelju, je zahvaliti, da je grofica s svojo lepo hčerko utekla neusmiljenim rabljem.  Po posredovanju tega plemenitega moža, ste vi, gospod general, sprejeli ženski pod svojo varno streho, kjer ju menda ne doseže maščevanje zarote ...«  »Ne doseže jih, v to jamčim s svojim življenjem!« zagrmi zdajci general in pograbi z roko ob svojo stran, kakor vsikdar, ko je menil prijeti za sabljo.  »Ženski si gotovo tudi tu niste svesti življenja, ako bi ju oni zavohali, ki imajo najbrže povsodi svoje vohune, kajti zelo veliko jim mora biti ležeče na onih dokumentih.«  »Dokumenti!  Da, da, dokumenti!  Kje so dokumenti?« hitita zdaj vpraševati general in njegov nečak, skoro tresoča se od razburjenja.  »Dokumente ima grofica pri sebi,« odgovori šepetajoče župnik, »a rada bi jih spravila na zelo varen kraj ...«  »Gotovo!  Razume se!« vzklikne general in dostavi: »Na Greben ž njimi!  Gori jih ne iztakne nikdo.  Dokumenti, ki nam dajejo v roke smrtnega sovražnika domovine in ne le to, — sovražnika celega človeštva, za take dokumente je vredno zidati trdnjavo!«  »Izborno, gospod general, izbornol Vi ste velik mož!« zakliče župnik in ginjen do solz stisne vojskovodju roko.  Potem pa pravi:  »To skrivnost sem vam moral razodeti, gospod general, da veste, kake goste imate pod streho in da vas prosim varstva za te izvenredne ženske.«  »To se razume, gospod župnik, varstvo, popolno varstvo tako gotovo, kakor gotovo sem general baron de Reclus, brat matere mojega izbornega nečaka.«  »Potem pa bo treba iti na delo,« dokonča dušni pastir, »potem, ko nam bo znana vsebina teh usodnih listin!  Nesreča se morda še da vsaj deloma odvrniti in v tem, gospod baron, bodete imeli priložnost, pokazati svoje talente — a razume se, previdno in skrivnostno.«  General je gledal predse, a baron je uprl svoj pogled skozi okno v daljavo, kjer se je že bližalo solnce zatonu.  Potem vsi trije hkrati vstanejo in župnik izpregovori važno z vznesenim glasom:  »Ali naj previdnost božja dopusti, da raztegne satan svoje črne peruti čez vso našo lepo zemljo in zasadi svoje ojstre kremplje v srce zadnjega siromaka, da izkrvavi v bedi in obupu?!  Danes še vlada navidezni mir po teh lepih livadah, ki jih obseva božje solnce, — a nad njimi visi že krvavi meč, ki bo presekal nit zadovoljnosti teh narodov.  Zato doli z mečem iz nebeških višav, izgine naj, kakor izgine jastreb iz nad spečega otroka v zibeli, ko se mu približa strelec in pomeri nanj!«  Molče, niti da bi zinili besedico, se napotijo vsi trije po stezi, ki vodi iz gostilne proti gradu generalovemu.  Baron nekaj pota spremi svojega strijca, potem pa se hitrih korakov vrne h krčmi.  Ob slovesu mu poda general roko in pravi:  »Dobro, Rihard, le pojdi!  A ne pozabi, kar sem ti naročal: pazi se in Bidó naj gre s teboj!  Lahko noč!«  »Lahko noč, gospod strijc!  Lahko noč, gospod župnik!« reče baron, poslovivši se od obeh.  Prišedši nazaj v gostilno, reče Bidótu:  »Vi, gospod, imate ključe od Grebena?«  Gostilničar ob tem nenadnem vprašanju nekoliko osupne in neverjetno pogleda v mladega plemiča.  »Kako, — ključe od ... ?«  »Da, da, ključe od grada Grebena!  Kaj se čudite?«  »Pa vendar ne bi hoteli, milostivi gospod ...« jeclja mož in še vedno se ne more zavedati tega, kar zahteva od njega baron.  »Gotovo!  Gori hočem!  Vnanja vrata so vsaj zaklenjena?«  »Da, — zaklenjena so in tudi notri je vse zaklenjeno — kaj hoče mar biti vse odprto?  Duhovi odpirajo brez ključev in zapahov!«  »Duhovi?  Ali ste tudi vi tak bedak, moj ljubi Bidó?« odvrne baron malomarno in smeje potrka gostilničarja po ramenih.  »Nič bedak, gospod baron!  Ljudje me imajo za razumnega človeka in tudi vi me ne bodete imeli za bedaka, ako se prepričate o resnici mojih besedij na svoje lastne oči! — Dobro, le pojdite gori, tu so ključi, pa celo noč ostanite v gradu!  Zaradi mene!  Ta ključ, glejte, je od vrat starega barona Hinkota.  V njegovi sobi je še vse, kakor je bilo, tudi postelja je še postlana, kakor je bila, ko ga ni bilo več vanjo spat!  Dobro, gospod baron d’Honcourt; jutri zjutraj pa mi pridite povedat, kako ste — spali!«  Nekoliko užaljen izroči gostilničar baronu zveženj zarjavelih grajskih ključev in baron se poslovi, da bi se podal na samotni grad.  »Lahko noč, Bidó!« reče kratko in odide.  »Lahko noč, gospod baron d’Honcourt!« kliče za njim krčmar.  Mladi, pogumni mož se poda v grad in niti ne uboga svojega strijca, da bi prosil gostilničarja naj gre ž njim.  Vedel je itak, da bi se gostilničar odločno branil; čemu mu pripravljati zadrego?  Poleg tega, — kaj bi tudi priprosti, malo olikani gostilničar poleg njega?  On hoče biti sam, nemoten v tem gradu, — sam hoče biti s svojim duhom in, če ni drugače, tudi z duhovi svojih prednikov!  Hitrih nog, kakor na perotih, se napoti proti Grebenu.  Niti misliti noče, dokler da ne dospe tija gori!  Solnce se je že bližalo zatonu in v njegovih žarkih se je nepopisno krasno lesketala vsa cvetoča priroda.  Podoba, ki je ležala pred očmi in duhom mladega, nade polnega moža, napolnjevala mu je to kipeče srce naravnost z rajsko srečo.  V svoji čisti duši je slutil, da mora biti ta blaženost, ki jo vliva krasna priroda zemlje v brezskrbno srce človeka, nekoliko podobna oni, o kakoršni pripoveduje vera njegovih očetov, da jo uživajo zveličani v večnem raju.  Pred njim zdaj zasije grad Grebén.  Visoko v nebo kipé sivi zidovi in ga pozdravljajo kakor — znanci z druzega sveta.  Leto in dan ga že ni videl.  Zdaj pa se mu zdi ves drugačen, tako skrivnosten!  Ko blišči v žarkih zahajajočega solnca, kot bi bil iz čistega zlata, mu nekaj pravi in govori o velikem, skrivnostnem pomenu njegovem.  Kakor orjaška baklja je, ki sije notri v tamne globočine njegove prihodnjosti in obseva ondi silne, visoke reči, katere komaj sluti njegov duh.  In pri tem se mu zdi tako visok, ta Greben, tako neizmerno visok!  Više in više kipi v nebo, notri v brezdanje prostore in vabi ga, tako močno, silovito ga vleče k sebi v svoje zlate, skrivnostne dvorane!  Skoro kakor nevedé dospe do vhoda.  Močne, železne duri so zaklenjene.  Ključ zaropoče v ključavnici, — mladi mož napne vse svoje moči, da premakne zarjavelo železje — slednjič se duri odpró, on jih zaklene za seboj ter hiti v notranje grada.  Kakor vihar drvi po hodnikih, prosevanih od solnčne luči, — a še enkrat hoče videti — solnce!  Dospé na skrajno obzidje, pod katerim zija strm propad in tu obstane vtoplien v podobo pod seboj.  Da, to je ta njegova domovina!  Vsa zlata in cvetoča kakor orjaška podoba sreče.  »Francija!« vzklikne in vzdihne iz globokih prs, a roki izproži, kakor bi jo hotel objeti in priviti na svoje srce in ž njo ves ta dragi, zlati svet!  Prvikrat sedaj mu je z mogočnimi akordi donelo skozi dušo veliko ime: domovina!  A zdaj tako silno,  razgibajoče, da silnejši ne more biti vulkan, ki prvikrat bruhne iz gore, da se okrog in okrog razmaje svet in zažari v divjih plamenih.  Potem sede na kamenito klop in, zroč za polagoma izginjajočo gorečo krogljo na daljnem obzorju, prepusti se mislim.  Zdaj še le si more oddahniti.  Kaj vse je v teh kratkih urah priplulo v njegovo dušo, odkar biva pri svojem strijcu!  Kako naj vse to uredi, razume?  Duh mu je kakor vodna globina, po katere zrcalu je ravnokar plulo več ladij, raznovrstnih, ki so rezale površino in jo razburile, da se ne more tako hitro vpokojiti.  V eni teh ladij sedi stari general, njegov dobri, malo čudni strijc; v drugi je ona mlada deva z bledim licem in tako velikimi tamnimi očmi; v tretji je ta župnik z njegovo lepo dušo in velikim, rodoljubnim srcem; v četrti je ta skrivnostna bolna grofica, katere ne pozna in v peti ladiji je oni grozni — dokument!  Vse to mu plove čudovito po duši in ga sili razmišljevati, — veliko razmišljevati!  In njegov veliki duh se tudi popolnoma vtopi v to razmišljevanje!  Saj je to tak trenutek, ko veliki duh najsvobodneje razvija svoja orjaška krila!  Pod njim velika narava širne njegove domovine, ki se pripravlja k nočnemu počitku.  V njej kakor skrivnostni krilatci vstajajo spomini davno minulih časov, — spomini njegove otroške dobe!  Blagodejni mrak, poosobitelj zlate, cvetoče preteklosti, katera se v prenovljeni lepoti zopet dvigne iz kratkega spanja, ko zopet pride solnce, — ta blagodejni mrak večerni kliče v spomin mlademu možu vse njegovo dosedanje življenje, v katerem ni niti senčice tuge, skrbi ...  Kakor žarni krilatec, preleti v hitrosti njegov duh to dobo — od hipov, ko so mu drage stariše položili v globoko cerkveno rakev ondi tik rojstnega gradú, — dogodek, katerega se spominja le še kot mračnih, daljnih sanj; — pa preko milih let šolske dobe v šumečem in grmečem Parizu, — pa do danes, ko mu je koj na pragu novega življenja stopilo nasproti rečij, ki mu z mogočno besedo oznanjajo pomembnost njegovega prihodnjega poklica, ki mu z orjaško roko dvigujejo zagrinjalo, za katerim ga čaka veliko življenje, velik, a neumljivo globoki svet.  Ta njegov strijc, ta general velikega Napoleona, — katerega še vedno prav ne razume svet — in ga morda tudi nikoli ne bo, — ali se mu ne razkriva šele zdaj bitje tega čudnega strijca ?  Koliko zanimivih lastnostij je združenih v tem možu!  Dočim se je v svoji »bojni dvorani« kazal brezsrčnega, krutega človeka, kateremu se ne smili živo bitje, — pa se je hipec pozneje prelevil v mehko čutečega pesnika, v katerem zbuja narava najmilejša čutila; in zopet trenutek pozneje v žarečega domoljuba, kateri bi bil pripravljen takoj žrtvovati svoje življenje za svetinje svoje domovine, za visoke pravice človeštva!  Ta strijc se mu zdi zanimiva uganjka, ob kateri si obeta še veliko krasnih in jasnih ur.  Pogled mu ob tej misli na strijca splava doli, kjer v senci večernega mraka počiva prijazen gradič sredi košatega drevja, kakor skriti biser v orjaškem šopku zelenja in cvetlic.  Tam notri prebiva ta strijc in se morda polagoma pripravlja k počitku.  »Spavaj mirno, duša zlata!  Nočni pokoj lij balzam blaženstva v tvoje plemenito srce!« vzklikne baron; nato pa mu splava pogled tja preko mračne doline k — domači cerkvi, k župnišču.  Tudi pod tem krovom je človeško bitje, ki obeta poseči, globoko v življenje njegovo in, če sluti prav, tudi — preko mej življenja ...  Jutri — tako vsaj je odredil strijc — bo zanimiv razgovor o stvari, katera je smoter njegovega zanimanja vže odkar se zaveda.  In ta pogovor bo ondi v tihem gradiču strijčevem, pod čegar streho prebiva dvoje bitij ...  Ob tej misli mu za hip zastane vtrip srca in rahel izdih se mu izvije iz njega.  Pogled mu iznova obvisi na mirnem zavičaju, potem pa se mladi mož globoko zamisli.  Te ženske!  Kaj pomenita ti dve ženski?  Očividno ju je usoda pripeljala na njegovo pot — kakor se križajo pota zvezd na nebu.  Ta grofica Padrillac, — da, uprav ona bo, o katere življenju je čul čudne zagonetke.  Kaj vse bo izvedel!  In ta njena hči?  Ta komtesa Klara? — O, ko bi pač človek mogel razumeti, kar je včasih zapisala usoda v knjigo njegovega življenja s čudovitimi, nerazvozljivimi slovi!  Morda bi potem tudi on znal dati odgovor na vprašanje, ki mu je stavi srcé: kaj li pomen: zanj ta deklica?  Zakaj mu jo je temni slučaj pripeljal na pot?  Ko je pred malo urami čul njen čaroben glas, ko je v temini grajskega okna videl njeno podobo, ko se je njeno oko srečalo z njegovim, — zazdelo se mu je, da utegne biti to angelj, ki je zgrešil pot na zemljo, kjer ne najde pokoja in zavetja, kakoršnje mu more dati le najčistejša ljubezen.  In pozneje je moral slišati, da ta krilatec plava na zemlji, v njegovi domovini Franciji, neprestano med življenjem in smrtjo!  In zakaj?  Ker je pod okriljem njegovih peroti — dokument, ki pomeni smrtno obsodbo njegove domovine!  In on si pravi, da mora vzeti v zaščito dokument in deklico in da s tem izvrši veliko človečansko dolžnost.  Da!  Ta dokument, dasi ne pozna še njegove vsebine, odpira mu takorekoč pot v bodočnost!  Ta dokument se mu zdi ključ do skrivnostnih vrat, ki peljejo v življenje njegove delavnosti.  Uprav ona nevidna sila, ki vodi vse po skritih potih stvarstva in katera sila si je izbrala njega za izvršitev še neznanih velikih nalog, — ta nevidna sila, to zdaj vidi in čuti mladi mož, poslala mu je to deklico, da se izpolni, kar je namenjeno!  To čuti, tega se zaveda v tem velikem trenutku! —  V tem se je popolnoma zmračilo in noč je legla na zemljo.  Po nižavi so se razgrnile temne in težke sence in kipele više in više gori proti gozdu, ki objema grad.  Na nebu so se jele prikazovati zvezde druga za drugo in kmalu jih je prisvetilo nebroj.  Vse obzorje se zasveti v čudovitem ognju in pred tem veličastvom skoro izgine v noči zemlja in njena s plaščem teme ogrnjena lepota.  Mladi učenjak pozabi vsega okrog sebe, pozabi dogodkov zadnjih ur, pozabi svojega strijca, župnika, svoje domovine in vsega — pa se vtopi v lepoto vsemirja.  Njegov duh pozabi trupla in se preseli v brezmejne prostore, koder žaré nepopisna čuda stvarjenja.  Od zvezde do zvezde se seli, povsod domačin, povsod veščak.  S strokovnjaško gotovostjo prodira globlje in globlje, svet za svetom puščajoč za seboj, — kakor bi sledil nekemu cilju — ondi kraj vseh svetov ...  Da, nekemu cilju!  Saj ko prodira globlje in globlje v vsemirju, se mu dozdeva, da mora v teh brezdanjih globočinah biti rešitev one uganjke, one velike zagonetke, za katere rešitev bi dal rad pol življenja, — o, celo svoje življenje!  Nebesa!  Ali je to živa, verjetna resnica, ali je samo krasna bajka, katera mu doni v dušo še iz davnih otroških let?  Tudi o tem bi se dalo mnogo govoriti, je rekel danes strijcu.  Govoriti!  Ali pa bi bili s tem razgnani — dvomi?  Vendar mu pravi duh, da je to večna resnica, stoječa visoko nad vsemi dvomi.  A ta resnica — kje, kje!  Iznova se vglobi v razmišljevanje, v duhu razbroji ves mogočni sestav vsemirja.  Vse se mu čudnostno vjema, vse, kar mu je znano iz knjige in lastnega globokega raziskovanja.  In za trenutek je kakor odsočen od zemlje, vendar ve, da je tudi ona del vsega tega orjaškega sestava; h kratu pa plane kvišku, kakor bi mu šinila velika misel v glavo.  »Ha! — Ako bi — to bilo!« vzklikne navdušen in iztegne roko proti nebu tako, kakor bi hotel ž njo prodreti vse brezkonečne prostore in pokazati mimo celega stvarstva v neznano — središče; potem pa se zopet globoko zamisli.  Naenkrat pa se zgane in prisluškuje.  Nekaj se je čulo, kakor človeški glas!  Kaj je bilo?  Kdo je govoril?  Saj ni žive duše tu razun njega!  In vendar je prav razločno čul besede!  »He, he, Riko, kje so nebesa?« spregovori zopet oni glas in zdaj prav blizu njega.  Vendar, mogoče je, da se je zmotil in da mu je pričarala ta glas razgreta domišljija?  Ali morda so v naravi stvari, katerih še ne razume, ali katere so sploh ostale še — nepojasnjene?  V tem, ko to misli, pa zopet začuje in zdaj še bliže:  »He, he, kje so nebesa?«  »To nekaj pomeni!« reče zdaj baron sam pri sebi, vstane in se ozre, meneč, da bo koga videl.  Zdaj se tudi natanjčno spomni, da je bil glas, ki je to izgovoril, podoben onemu starega barona, katerega glasu se še dobro spominja.  »Torej se moj strijc in Bidó vendar ne motita!« reče in se jame pred nečem umikati, — kajti čuti, kakor bi nekaj od strani tiščalo za njim in kakor bi se mu položila na ramen nevidna roka.  »Aha, spomnim se, zakaj me je strijc svaril!« reče in, da bi ne prišel preblizu propada, se krepko ustavi in spregovori mirno:  »Gospod stari strijc, ekscelenca baron Henrik d’Honcourt, prosim, do tu in ne dalje, kajti nočem si vam na ljubo razbiti na skalovju črepinje, ker imam na svetu še mnogo, mnogo važnega opravila!«  Vsled odločnega nastopa mladega učenjaka odneha neviden pritisk in baron reče, ne boječ se niti najmanje: »Stvar me je začela zanimati.  Morda se mi vendar posreči, najti ono zvezo z našim življenjem, katero sem zaman zasledoval, ker mi ni bilo prilike.  Zdaj pa, ako se ne motim, imam pred seboj jako hvaležen predmet — svojega prastrijca!  Ali morda jih bode še več?  Meni tudi prav, — čim raznovrstneje gradivo, tem bolje!  Morda me je zares pripeljala sreča v okrožje nevidnih ljudij, katerih ne ovira ničesar več, da bi mi ne mogli povedati resnice, po kateri hrepenim!«  »Resnica!  Resnica!« se začuje zdaj zopet oni glas, kateremu sledi dolg, težek vzdih.  Baron se obrne, da bi se podal v notranje prostore grada.  In čudo, vkljub temu, da je vladala zdaj po hodnikih črna tema, stopa s tako gotovimi koraki, kakor bi bil ves grad sijajno razsvetljen.  Pri tem pa čuti, da gre pred njim nekaj, ki mu kaže in dela pot in ga z neko prijetno silo vleče za seboj.  Njegovi koraki odmevajo votlo in zamolklo, ko stopa po hodnikih tja in sem, gori in doli!  V njegovo veliko iznenadenje so vrata v vse prostore do kraja odprte, dasi je rekel Bidó, da je vse zaklenjeno.  Konečno se mu zdi, da se bliža durim sobe baronove.  Poišče ključe, da bi odprl, — a že stojé pred njim na stežaj odprte duri te sobe!  Ha!  Zdaj se spomni besed Bidótovih: Duhovi odpirajo brez ključev in zapahov!  »Kako prijazni ste, ekscelenca!« reče zdaj in se uljudno nakloni na ono stran, na kateri čuti neko prijetno tišino.  »Že vidim, da je človek slaba stvar, dokler ga teži gruda!«  V sobi, v katero vstopi, vlada oni znani vzduh, kakor povsodi, kjer že dolgo ni prebivalo živo človeško telo.  Zdajci išče po vžigalicah, a glej!  Kakor same ob sebi se mu stisnejo v roke!  Hoče užgati — in že se potegne tenek, dolg plamenček, in roko, v kateri drži vžigalico, mu sili k mizi, na kateri stoji malo ožgana sveča, katera že v tem hipu zagori z nenavadno svitlobo.  »Tu je torej bival ta čudni stari strijc!« reče baron sam pri sebi in se ozira okrog po tajinstvenem prostoru.  Da, zares, bil je čudak ta baron Hinko d’Honcourt!  Čul je večkrat pripovedovati o njem, da je mrzil ves svet, da ni imel človeka, kateremu bi bil zaupal in da je bil v njegovih očeh ves svet zelo nepopoln, hudoben in slaboten.  Zaradi tega se je zapiral pred njim noč in dan in živel je samo svojemu duhu, v katerem so počivali nenavadni zakladi.  To izpričuje tudi njegova soba.  Vsakovrstni znanstveni aparati, knjige, orodje, retorte, kakor v kaki mehanični, kemični delavnici, Različni obrisi in načrti in na posebni mizici popoln model čudovitega — letalnega stroja!  »Ha!« vzklikne baron, ko zagleda ta nenaden pojav skritega delovanja svojega starega strijca.  »Zdaj razumem!  Vaša ekscelenca bi bila, če bi bilo mogoče, najraje živela stalno v zračnih višavah, daleč proč od zemlje in v nobeni, tudi najmanjši dotiki z ljudmi!«  Pri teh besedah se baron slučajno ozre v zrcalo, ki visi na nasprotni steni in notri zagleda — svojega starega strijca, čegar prijazni obraz mu gleda nasproti!  Kakor v potrjilo tega, kar je mladi mož ravnokar izgovarjal, se to lice skrivnostno nasmehlja, a na ustih leži prst strijčeve desne roke.  »Razumem, razumem!« reče baron.  »Mojo častno besedo na to, da nikdo ne izve iz mojih ust!«  Zdaj baronu tudi h kratu postane jasna uganjka o čudni smrti svojega starega strijca, katera še vedno razburja ljudstvo v dolini.  Zdaj mu je vse jasno, a molčati hoče, dasi strmi nad tem, da bi bilo kaj tacega mogoče.  »Toda kaj je velikim duhovom neznano«, reče glasno, »kar leži že od vekov izgotovljeno na viru vseh izumov?  Največji problemi leže ondi rešeni, nad katerimi si ubogo človeštvo, moteno po življenja skrbeh, zaman ubija glavo!«  Ni še izgovoril tega stavka, ko se model — dvigne od mizice in, kakor gnan z nevidno silo, hiti pod stropom sobe skozi okno, ki se je v tem trenutku odprlo in plove ven v temo, a se čez nekaj hipov zopet vrne in se postavi na svoje mesto.  »Čestitam, vaša ekscelenca!« spregovori zdaj baron in se globoko prikloni pred zrcalom, kjer pa je obraz strijčev že izginil.  »Čestitam na tem izumu!  Kako škoda, da kaj tacega ne ostane ohranjeno potomstvu!« — —  Moral se je že precej dolgo pomenkovati s svojim nevidnim sorodnikom, kajti, ko pogleda na uro, bližalo se je kazalo dvanajsti.  »Polnoč je!« reče pri sebi in se ozre na kraj, kjer je stala postelja, zares postlana in pripravljena, prav kakor je pripovedoval Bidó.  Ako bi šel k počitku?  Že hoče misliti na to, da bi se vlegel, ko se sproži na steni nenavita ura in v dolgih, zamolklih udarcih jame biti polnoč.  S poslednjim udarcem dvanajst pa se h kratu zbudi po celem gradu čudno, pošastno življenje.  Duri loputajo, okna šklepečejo, po koridorih je razbijanje, šum in ropot, kakor bi se prenašali težki tovori; mej tem pa nastane po vseh prostorih viharni piš, kakor ob najhuji nevihti.  Baronu se zdi, da se stresa ves grad ter da bodo jele padati strehe in stropi pod silo viharja.  A nič ga vse to ne gane, marveč smehljajoč pravi sam pri sebi:  »Menda prične zdaj oni polnočni ples, ki je gnal vse živo iz grada, kakor je pripovedoval general?  Dobro, pa si oglejmo to zanimivo življenje!«  In že čuti, kako ga prime nevidni tovariš za roko, in sili ven.  Sveča, ki je stala na mizi, se dvigne in gre pred njim iz sobe, potem po hodniku, dalje in dalje, kakor kresnica v gozdni nočni šumi in se naposled ustavi pred durmi velike dvorane.  Ha, kaj vidi tu ob žarečem svitu te sveče?!  Saj mu je general rekel, daje izpraznil ves grad, in tu pa je vse, kakor je bilo, ne, še lepše!  Na stenah visijo velike podobe vitezov iz pretekle dobe in grajskih gospá.  Med podobami pa se bliščijo visoka zrcala, v katerih se gledajo one podobe.  In baronu se zdi, da se te podobe v zrcalih gibljejo kakor žive, da gledajo in upirajo vanj oči.  Kakor bi trenil pa nastane v dvorani šum in hrum, kakor bi privrelo notri vse polno gostov.  Vidi, kako se premičejo stoli — in prav taki, kakor so doli v krčmi — kakor bi sedali nanje ljudje, — nato zopet s kozarci žvenket in na to zopet burno prerivanje stolov, lopot orožja, zamolkli padci, — in ves trušč izgine skozi duri in besni dalje okrog po gradu mej tulenjem in cvilenjem viharja.  Sveča se zopet premakne in gre dalje, — nevidna roka ga zgrabi in sili za seboj.  Slo je po raznih sobanah in dvoranah, koder je bilo vse v lišpu in izobilju, vse obsevano od nadnaravnega svita te sveče.  H kratu pa zadoni iz baronove sobe ura eno in z udarcem ure mine vse, kakor bi umrlo.  Le sveča se zopet polagoma premiče in gre proti durim baronove sobe, ki so še do kraja odprte, a se koj za njim same ob sebi zapro.  In zdaj h kratu čuti, kako se mu bližajo nevidne roke ter ga silijo k postelji.  Res leže in svečnik se trdo postavi na mizo, postelji pa se bliža stari naslonjač in baron čuti, kakor bi sedlo nekaj vanj.  Zdaj se uda razmišljevanju, — zdaj hoče s svojim duhom razbrati vse in najti za ves ta pojav, če mogoče znanstven zaključek.  »Kaj je na vsem resnica?« se vpraša, a od naslonjača zašepeče zopet oni glas:  »Resnica, resnica!«  »Da, resnica!« ponovi baron, kakor bi se hotel spustiti z duhom v resen razgovor glede resnice vsega tega.  »Da so duhovi, o tem sem zdaj prepričan in ne dvomim več o tem, kar pripovedujejo ljudje.  A kaj ste vi, duhovi, kaj je vaše pravo bitje, tega ne razkrije nobena učenost, dokler ostane nerazkrita ona velika skrivnost, katera daje i duhovom moč in življenje!«  2. sešitek  In kaj je — ona velika skrivnost?  Ali ni zagonetka, ob katero zaman bije um milijonov, da bi se približal njeni globini?  Ali ni to iz morja moleča granitna skala, ob katero zaman bijejo valovi, da bi jo omajali in se razsipljejo ob njenem vznožju v same obnemogle pene?  In šumljanje teh pen, — ali to ni mar vse modrovanje, katero si prizadeva razkriti ono veliko skrivnost?  In vendar!  Kako priprosto je vse!  Človek s svojim razumom je našel pota in sredstva, da omaje iz morja molečo granitno čèr, katere divji valovi ne morejo ganiti z mesta, ti valovi, kateri pa si igrajo z življenjem človeka kakor z lahko plévo!  Človek je izumil moč, da razbije granitno skalo, jo zmelje v prah in jo razdene v njene skrajne sestavine, v — atome, ki izpuhté, izginejo, kakor bi ne bili nikoli granitna, čer, kljubujoča sili divjega oceana.  Ali česar neumni val ne vzmore proti granitu, tega pa razumni človek ne vzmore nasproti oni — Sili, ki stoji nad duhovi milijonov, kakor granitna skala nad valovi morja.  Kako to?  Zakaj?  Ker s svojim umom ni še našel sredstva s katerim prodere tudi v to globočino, — ker mu je um nedostaten dokler mu zakriva obzorje neokretno telo.  Ko pa odpade ta zavesa, prodere um tudi to temó ... ker kaj je duh brez telesa?  Duh je človek na predzadnji stopnji svojega konečnega cilja!  In česar človek v telesu ni vzmogel, to vzmore zdaj kot duh: njemu je razkrita ona velika skrivnost, pozna jo v vseh njenih tajinstvenih posameznostih, kajti on je zdaj svobodno dete one Sile, iz katere je izšel, ki mu je dala moči, da izvršuje nadnaravna, nezapopadljiva dela in v katero, kakor popotnik v svojo domovino, se zopet vrne, — ako — — ne zaide ...  »In kje je ta domovina?«  Poslednje vprašanje stavi baron nenadoma na naslonjač, pričakujoč odgovora.  Naslonjač se premiče semintja, kakor bi sedel v njem nekdo, katerega je to vprašanje spravilo v zadrego.  Čuti, kakor bi tam nekaj zdihovalo, potem pa se izvil težek, mučen odgovor:  »Glej!  Čuj — slušaj!«  Skozi okno, ki je še vedno odprto kakor prej, ko je plul skozi oni čudoviti model letalnega stroja, zadoni čaroben glas kakor odmev daleč kje brnečih strun.  Opojno se spajajo njihovi akordi z nočno tišino in sladko mu božajo nekoliko razdražene živce.  Za temi glasovi se ozre mladi učenjak skozi okno prav tako, kakor bi storil na povelje onega v naslonjaču, pa zagleda na daljnem nočnem nebu žarečo zvezdo.  Zvezda je ravnokar vtegnila priplavati iz globočine obzorja in je obrnila na se vso pozornost mladega učenjaka.  Katera zvezda je to?  V katero vrsto spada?  Tako neznana je, — tako tuja in vendar tako veličastna!  Ne more se domisliti, da bi jo bil že videl.  Ali je morda šele nocoj stopila na površje, šele nocoj priplula iz neznanih daljav?  In od kodi?  Ali je morda oznanjevalka velikih del stvarjenja, ki so še neznana?  Vsa ta vprašanja mu valové skozi dušo in jo dvigajo na mehkih krilih onih glasov v svetle višave. — Neopisno hrepenenje ga prešine, hrepenenje kakor po neki veliki daljni sreči, — tako da bi se dvignil in splaval skozi brezdanje prostore — mimo vseh svetov tja k — njej v oni neznani Sredi in bi se raztopil v neopisnem blaženstvu!  V tej blagi zavesti se mu zdi, da rastejo oni glasovi strun, prihajajoči iz noči, rastejo in se širijo ter napolnjujejo s svojo milobo vse prostore grada, — odmevajo od tu, doné od tod, — ves grad je poln te neumljive godbe, uprav kakor bi priredili grajski duhovi zdaj neviden, nebeški koncert ...  In ob teh glasovih mu polagoma mineva zavest, — oči se mu zastro — okoli usten mu zaigra miren smehljaj in le rahlo se še zaveda, kako mu obveja čelo nekaj kakor dotik hladne roke.  »Domovina!  Nebesa!  Riko, kje so nebesa?« začuje šepet starega barona, stoječega prav blizu postelje.  »Nebesa!« zašepečejo v polusnu tudi njegovi ustni; — še enkrat se mu odpro oči, — še enkrat vpre pogled v zvezdo — in objame ga dolg prijeten spanec zdrave brezskrbne mladosti.  Solnce je stalo že visoko na nebu, ko se baron probudi iz spanja.  A ni ga zbudil jutranji svit, marveč nekaj druzega, kar se mu je zdelo jako sumljivo.  Prav razločno je namreč slišal, kako je nekdo močno potrkal na duri in ob enem je čul klic:  »Riko, vstani!«  Hitro plane iz postelje in gre gledat k durim.  A kako se začudi, ko jih najde zaklenjene in ključ v vratih tičati od znotraj!  Saj se dobro spominja, da jih je našel sinoči odprte in da jih tudi on ni zaklenil!  Kaj torej to pomeni?  Odpre, pogleda, — nikogar ni bilo!  Vse tiho, prazno, mrtvo!  Ves grad počiva v mrtvaškem molku!  In vendar je čul trkanje, čul je klic ... in ta klic, ah, zdaj se spomni tega glasu prastrijčevega! — Zdaj ve vse! — Spomni se vsega, kar je doživel ponoči, res, doživel je, ni se mu sanjalo; ni bilo plod prebujne domišljije, kar je videl in — čul!  Jame ogledovati okrog po sobi.  Da, ta soba, prav taka je bila, ko jo je videl še pred — letom in kakoršno je zapustil prastrijc, ki se ni povrnil več vanjo — v telesu.  Tu so še vsi aparati, vse orodje, knjige, obrisi in spisi, kakor jih je videl sinoči, — tu je tudi ta čudovita sveča, katere jasni plamen je plaval pred njim po gradu in obseval one čudne reči, in tu oni neumevni model zračnega broda, sad dolgoletnega truda prastrijčevega in ondi ono zrcalo, v katerem je videl obraz starega barona — — vse, vse je, kakor je bilo, a vse odeva bela odeja prahu in čez vse se razliva zdaj zlati svit jutranjega solnca.  Mladi učenjak stopi k oknu in pogled mu splava po dolini, ki vsa žareča od radosti poje svojo pomladno jutranjo pesem.  Kako mu plove duša v jasni sreči, ko gleda te svoje kraje zopet v gloriji pomladnega jutra!  Zdajci mu obvisi pogled na gradiču generalovem, ki kakor biser v šopku zelenja in cvetja blišči v jutranjih žarkih.  Kar odtegniti ne more pogleda od tega zavičaja, — neka sladka slutnja, neka — velika misel je, ki mu drži pričaran pogled na njem.  Ona deva, — oni dokument!  Kakor sledeč mogočnemu notranjemu povelju se mladi mož naglo opravi in hiti iz sobe, zaklenivši za seboj.  A še se hoče prepričati vnovič, da li je resnično, kar mu je rekel strijc, da je izpraznil ta grad do zadnje bilke.  Stopi v vitežko dvorano. — Zamolklo odmeva po njej njegov korak, — svečano proseva te prostore jutranji svit, — a prazno je vse, — vse prazno!  In kako je bilo sinoči!  Vse sijajno opravljeno, — vse v zrcalih, podobah, lišpu!  »Stvar me zanimiva, nad vse me zanimiva!« govori sam pri sebi baron zroč pred se.  »Veliko sem čital, veliko čul pripovedovati o takozvanih strahovih, seveda verjel nisem ničesar, ker nisem bil prepričan.  Prepričanje je podlaga veri.  To je princip znanosti in vede.  Odkar pa sem se prepričal na svoje oči, — od nocojšnje pomembne noči, verujem to in verujem še več.  To mi bo podlaga za nadaljne študije.  Skoro gotovo se ne motim, da bodem imel priliko še večkrat zabavati se z nekdanjimi stanovalci tega skrivnostnega Grebena.  Posebno me zanimiva ta stari baron d’Honcourt, moj prastrijc, ta največji čudak svojega časa.  Na vsaki način hočem najti popolno sled njegovi tajinstveni smrti, ki dela toliko preglavice ljudem.  Da bi se bil baron usmrtil sam?  To ni verjetno, mož je bil prerazumen.  Ali je bil žrtev zavratnega umora?  Tudi to je nemogoče, ker je živel previdno in ni šel iz grada leto in dan ter se vedno zaklepal.  In vendar je izginil z grada in se ni povrnil več!  To je uganjka, velika uganjka, katere cela rešitev mi bo posebna naloga življenja.  Nekoliko pojasnila mi daje ta — zrakoplov.  Vsakako le nekoliko in pa čudoviti pojav duha baronovega.  Duh — morda slutim prav — mi hoče biti nadalje na uslugo, morda pravi duh-voditelj na mojih še tamnih, nerazkritih potih dela in življenja, kakor velikemu Danteju nekdaj duh Virgilov med groznimi propadi — pekla.«  »Hočem«, je hipoma spregovorilo v dvorani.  Ni pa mogel reči, da je spregovorilo glasno, tudi ne, da bi bilo govorilo v njem samem, čeravno se trdi, da duhovi govore tudi skozi človeka samega, kakor n. pr. v sanjah.  Vendar je baron znal, da je bil to odmev prastrijčev in zadovoljno je prikimal.  Vesel je hitel po vseh prostorih grada, katere je polnil svit mladega dne in splezal na skrajni višek vnanjega stolpa.  Tu, v očigled veličastne podobe pod seboj, tu v tej strmi višini se mu zbudi h kratu velika misel.  »Ta grad bi bil kakor nalašč za — zvezdarno!« reče z oduševljenjem.  »In kaj velja pa pregovorim generala, da mi ga prepusti v to svrho!  Zvezdarno pravzaprav rabim za svoja astronomična preiskovanja, osobito pa da doženem ono tajnostno zadevo z — nebesi.  Slutim, da je v teh globočinah nad nami in okoli nas še mnogo gradiva najlepšemu duševnemu delu.  Zatorej: zvezdarno moram imeti, veljaj kolikor hočeš in to še prav kmalu, še letos!«  Pri teh besedah se urno poda s svoje visočine in se bliža izhodu grajskemu.  Močno zahrešči v vratih orjaški ključ, da bi se moralo čuti po vsej dolini in mladi učenjak se spusti po hribu nizdol.  »Na svidenje, Riko!  Zvečer!« se je zopet glasilo in baron veselo pozdravi s klobukom rekoč:  »Vaša ekscelenca, na svidenje!  Klanjam se!«  Krčmar Bidó je stal na pragu svoje gostilne in mrklo gledal predse, ko prikoraka proti gostilni žarečih lic baron.  »Dobro jutro, dobro jutro, ljubi Bido!« kliče že iz dalja.  »Dobro jutro, gospod baron!« odgovori ta s prisiljeno uljudnostjo ...  »Ako smem vprašati, kako ste spali?«  »Izborno, moj vrli Bido, prav izborno!  Pa vi, ljubi Bido?  Kako ste spali vi?« vpraša baron in smehljaje potrka krčmarja po rami.  A ta nagubanči čelo in odgovori mršavo:  »Vraga sem spal, gospod baron, pa ne dobro!  To imam zahvaliti prav vam, milostivi mladi gospod in vašim ...!« Zadnje besede krčmar ni hotel izgovoriti, boječ se, da bi plemiča ne užalil.  »Kaj pa je bilo, moj zlati Bido, kar vam je motilo ljubo spanje?  Kaj se vam je zgodilo?« vpraša baron navidezno ves začuden in zre v potrti obraz krčmarjev.  »Kaj se je zgodilo?« odgovori le-ta in veli z roko na svojo ženo, ki je pravkar prišla skozi vežo in se s ponižnimi pokloni ustavila na pragu.  »Vprašajte njo, kaj se je zgodilo!  Kaj takega še ni bilo nikoli!  In ako bi se imelo ponavljati, rajši se ko izselim!«  »Zares, milostivi gospod, prav zares!« spregovori ženica in njen upaden bledi obraz je priča njenega dušnega položaja.  »Kaj takega res ne prenesemo v drugič.  No, bilo je táko, da joj!  Opolnoči, prav opolnoči je prišlo.  Saj veste, milostivi gospod general, vaš strijc je iz grada Grebena dal prenesti tudi k nam nekaj oprave, ko je izpraznil grad, ker ni živa duša več mogla gori živeti.  Ta le omara tu v veži, oni črni stoli v gostilni in nekaj podob po stenah — to je bilo tam gori.  No, res, gospod general si ni pustil plačati, podaril nam je te reči, vse milostno podaril, za kar smo mu zelo hvaležni ...«  »Bili hvaležni, — za kar pa mu nismo več, —jaz že ne, od nocoj dalje ne!« seže v besedo Bido, še vedno razkačen.  »Le tiho bodi, možiček!« govori dalje ženica ter rahlo položi svojo belo tolsto ročico na ustni svojega moža.  »Le tiho bodi! — Okoli polnoči, pravim, gospod baron, je bilo —.«  »Prav opolnoči je bilo, — to jaz vem!« seže zopet vmes krčmar.  »No, dobro možiček, bilo je »prav opolnoči« ko začne, tu v veži, — notri po gostilni, — po shrambah, — po sobah, — v podstrešju, — povsodi, po celi hiši tako strašansko ropotati, razsajati, razbijati in se tresti, da smo menili, zdaj se bo podrlo.  Če bi bili razbojniki, če bi bil potres, — oh, to bi ne bilo huje!  In to se je slišalo kakor bi se hotelo vse razklati, vse raznesti!  Vmes pa vihar in piš, gospod baron — oh kakšen!  Bili smo prestrašeni tako, da smo menili, po nas bo.  Pa saj vidite gospod baron, ali more izgledati človek ko rožica cvetoča po taki noči?  Nič spanja, pa tak strah!  Poglejte naju!«  Zenica hiti, da je vsa zahropla, a baron ju opazuje z dobrohotnim smehljajem.  Bidota ta smehljaj nekoliko užali pa reče:  »I seveda, kako pak!  Gospod baron ima za nas, za našo bedo samo smehljaje!  Gospoda so visoki ko Greben in stoje visoko nad nami, ki smo v nižavi, ko stene Grebena!  Kaj za to, če ničvredni duhovi izsrkajo kri ti bori pari — ljudstvu tu doli! «  »No, pa oprostite milostivi gospod, saj to še ni bilo vse!« nadaljuje krčmar nad vse resno, a baron ga začudeno pogleda.  »Da, da, to še ni vse, to še ni bilo vse!  Kaj pri nas, drugod, drugod!  Čujte milostivi gospod: kjerkoli kaj imajo od tiste pro ... oprave, povsod so imeli nocoj peklo, — uprav peklo, vam pravim!  To so si pripovedovali ljudje že danes za rana, — — vsa dolina je bila po konci opolnoči, kakor ob potresu ali požaru!  Najhuje je bilo ondi v gradiču na Logu.  Hlapec je tukaj pripovedoval.  No, ženka, kako je pripovedoval?«  »No, kako je pripovedoval?« pristavi krčmarica in se pogladi po predpasniku.  »Pripovedoval je in prav tu-le je stal, kjer stoji milostivi gospod.  Razbijalo jim je po durih, po gradu, po hlevih, po shrambah.  S strehe je letela opeka, v drevju, v starih hrastih in hojah okoli gradiča je šumelo in lomilo in jokalo.  Po sobah in pa še posebno v oni, kjer visi slika starega barona, je bilo najhujše.  Žvenketalo je, posode so letele po tleh, zrcala so zvenela — ljudje pa, — imajo namreč najemnike iz mesta — so pobegnili že po noči in se vrnili v mestu pa popustili v Logu vso prtljago.  Kdo pa bo prebival v takem kraju, prosim?!«  »Tako, milostivi gospod«, zaključi zdaj Bido, »tako je bilo nocoj v dolini.  Prisežem, nikoli poprej, a nocoj pa in zakaj?  To jaz dobro vem, gospod baron, pa ne zamerite ...«  »No, zakaj pa, ljubi moj Bido?  Kar povejte!« odvrne baron, še vedno skrivnostno se smehljajoč.  »Zakaj?« reče krčmar in se približa ušesom baronovim ...  Zato, ker ste vi prenočili na Grebenu! — Da, le glejte me!  Jaz to že vem.  Še moja stara babica je pripovedovala, da duhov ni dražiti in izzivati, pustiti jih je v miru, kamor so obsojeni po Božji volji da bivajo po smrti. — In vi ste jih izzivali, mi v dolini pa smo trpeli — zavoljo vas!  Nočem vas užaliti, pa ako bi ljudje to vedeli, imeli bi vas za čarodelnika in da ste v zvezi s peklom in vragom, pa brez zamere!«  Dobrosrčni krčmar se je močno razvnel, a baron ga je mirno poslušal do konca.  »S peklom in vragom, pravite, Bido?« pravi nazadnje in resnobno pogleda priprostega moža.  »Ali so zveze samo s tem?  Kaj pa, ako bi bilo nasprotno?«  »Ne, ne, ne!  Prosim nikar!  Pustite me!  Imejte usmiljenje z menoj priprostim človekom!« hiti Bido in se z obema rokama brani, boječ se, da mu baron kar pri belem dnevu ne pričara duhov na vrat.  »Jaz se na take reči prav nič ne razumem, gospod baron!  To je le za učenjake in jaz sem priprosti mož!  Vendar bi ne želel za nobeno ceno, da bi ljudje tu izvedeli, da si gospod baron upa tu prenočevati na Grebenu, delali bi si svoje misli — in kake misli?  To naj si milostivi gospod, ki je prišel še-le iz mesta, le sam tolmači.«  »Dobro, dobro, potolažite se, moji dragi, pomirite se!« reče baron, podavši obema prestrašenima človekoma roko.  »Ljudi treba pomiriti, za to hočem poskrbeti.  Tu pa sprejmite za vaš prestani trud, dobri Bido in vedite, da mi je jako žal, da so vam te uboge stvarice, ti duhovi, ki so vendar tudi ljudje kakor mi — čeravno že davno bili — motili nočni mir in pokoj!«  Reče in stisne v pest nekaj svitlega krčmarju in njegovi polovici, pa naglo odide po stezi, ki drži proti gradu generalovemu.  Med potom razmišlja o tem, kar sta mu pripovedovala priprosta človeka.  Bil je zares iznenaden.  Torej je vendarle tako!  In zaradi njega — je vse to prišlo?  Laska mu, dasi ga je skoro groza.  Ako bi se ponavljalo, — morda, celo vsako noč?  Ljudje bi pomrli strahu!  Ali ni morda celo strijc imel enake noči?  Uprav žene ga to izvedeti.  Za strijca bi se še celo bal.  Ljudje nimajo moči prenašati teh odmevov one velike sile!  Skoro dospe do grada, a tu izve, da general še spi.  Krene torej v vrt, da si ogleda krasne nasade cvetlic, katerih izreden ljubitelj je general.  A ko stopi v vrt, med to razkošno cvetje, ga h kratu ostavijo one temne misli; tako je, kakor bi si ne upale v ta jasen prostor one blede sence, ki so ga spremljale še do predgrajskih vrat.  Pač pa mu pričara duh zopet podobo one krasne deklice, — one komtese Klare.  Ako bi jo našel tu v vrtu, — tu med tem divotnim, življenje in srečo dehtečim cvetjem!  Bil bi zares hip, da bi mu duša lepšega ne mogla želeti!  No, baš v tem hipu se nam zdi umestno da spregovorimo o gostih generalovih, o grofici Padrillac in njeni lepi hčerki, komtesi Klari.  Iz pripovedovanja župnikovega smo izvedeli da sti ženski, iz strahu pred svojimi zasledovalci, bežali v to samoto, kjer ju, pod zaščito vojskovodje samega velikega Napoleona, pač ne doseže ostro bodalo ali zavratni strup, — a da sti prinesli seboj oni usodni dokument, o katerem, to moramo vestno povdarjati, dasi je zgodovinski akt prve vrste, svet doslej še ni izvedel niti črkice.  A vkljub temu, da sti se dami čutili varni v tem skritem kraju, vkljub temu je na nji zelo vplivala njih tamna usoda in vse od onega dne, ko je bil v Parizu zavratno umorjen njih varuh.  Posebno je mnogo trpela grofica, ki je svojega soproga oboževala in katerega si ni najmanje mogla izbrisati iz spomina.  Vedno in vedno jej je plavala pred očmi grozna podoba njegova, ko so ga, zaklanega v srce, prinesli jej na dom od obrežja Sene, kjer se je izvršil zavraten napad.  Kako je vrela kri iz njegovih prsij, kako strogo je bilo njegovo oko, ki je še v smrti obsojalo ono sovražno družbo!  Ta podoba je bila neprestano pred njenimi očmi in jej je provzročila veliko dušne boli.  Razun tega je bilo njeno živčevje skoro do cela razdejano od tolikih udarcev, ki so padali na njo iz rok skritih sovražnikov.  Vse to zaradi one pomembne listine!  Druga drugi so sledile grožnje, skrivaj, iz neznanih rok, a vsaka je obsegala smrt.  Saj je koj dan po umoru došlo strašno pismo, v katerem so stale le-te besede:  »Grofica!  Vaš soprog nas je izdal, zato je moral umreti.  A tudi vas in vašo hčer zadene gotova smrt, ako nam ne izročite listine, ki je za nas vredna več nego vse kraljeve krone sveta.  Ne nadejajte se torej, da vam prizanesemo, — naše maščevanje vas zadene tudi ako se skrijete v zadnji kotiček te zemlje — — in to maščevanje bo tem grozneje čim dalje nam zadržujete oni važni dokument!  To imejte pred očmi, grofica Padrillac, ravnajte se po tem!«  Ni bilo čudo, da je grofica vsled takih groženj že začela slutiti nevarnost povsodi in da jej je bolna domišljija slikala preganjalce noč in dan.  A vdala se ni, skrivala je ono dragoceno listino in bila srečna v njeni posesti, ker jej je razodevala neizmerno veliko, ker jej je razkrila delovanje sovražnikovo v vsej grozni velikosti.  Hotela je za njo žrtvovati vse, četudi svoje življenje!  No, poleg tolažbe, ki jej je izvirala iz zavesti, da hrani ta dokument, bila jej je v srečo njena dražestna hči, ki je delila ž njo usodo in razumela njeno bol.  To lepo dušno soglasje je komtesa, umetnica v glasbi, zbirala v divne akorde harfinih strun, katere je obvladovala mojsterski, in ki so bile glasni odmev njene bogate duše.  In ob teh glasovih se je grofica čutila neizmerno potolaženo.  Pozabljala je svoje bolečine, pozabljala vsega in se vtapljala v balzam teh čudovitih glasov.  V nočeh, ko dolgo ni mogla zatisniti očij, igrala jej je hči svoje fantazije, ki so jej odganjale tamne duhove.  Tudi to noč grofica ni dolgo mogla zatisniti očesa.  Pri odprtem oknu je slonela v naslonjaču in v dolgih požirkih srkala v se balzamičen vzduh narave.  Oči pa je imela neprestano vprte v nebo, kjer je bllščalo milijone svetlih zvezd.  Klara je takrat sedela v kotu pri svoji nežni pisalni mizici, darilu neke visoke dvorne dame zadnjega Ludovika in pri svitu male svetilke pisala svoje »Misli in spomine«.  »Ali veš Klarica kaj mislim?« reče h kratu grofica in v njenem glasu je bilo nekaj veselega, upajočega.  »Kaj, ljuba mamči?« vpraša deva, odloži pero in položi roki v naročaj, a svojo fino aristokratski črtano glavico nagne na pol proti kraju, od koder je prihajal dragi materni glas.  »To, prav to mislim, da mora biti naš pravi dom vendarle tu-le gori — nad zvezdami, — kaj praviš ti, dete?«  »O, ljuba mamči, vendar ne misli v enomer teh rečij!« odgovori komtesa žalostno in skoro očitajoče.  »Zakaj pa ne, Klara?  Je-li mar to kaj hudega?«  »Misliti v enomer na smrt, mamči: Li to ni hudo, vsaj zame?«  »Glej hčerka, kako si ti nedolžna!  Kaj naj misli človek — o in takih je na svetu na milijone! — kateremu je usoda zadala bridko ost, nego na ono življenje, kjer ni več smrti, ne žalosti ne izgube; kamor ne seže sovražna roka krivice, kjer je večna ljubezen, večna — dobrota?«  »Saj to mora misliti vsak razumen človek, mamči, ker je popolnoma naravno, ker je popolnoma v smislu večnega zakona!  In vendar: ti ne smeš misliti toliko na to, ljuba mamica! ...«  »Ali ravno mi, hčerka, bi morali misliti mnogo več o tem!  Ali ne biva ondi dragi ljubljeni mož, tvoj roditelj, moj edini prijatelj in naju vabi iz te doline solz k sebi, da se srečni združive ž njim?  In zakaj bi ne hrepeneli k njemu, ki nama je bil — vse?  Česa imamo še iskati na svetu?  Ali naju ne preganja sovraštvo, krivica, dasi nisve storili nikomur nič zalega?  Res sva našli zavetje v tem gradu prijaznega moža, ali to bivanje ni sladko, ker je nama že omogočilo usmiljenje in — to boli hčerka, to boli!  Vrhu tega pa, — ali sva zares varni življenja, ali ne razodene oni čudni duh, ki vse izdaja, vse razkriva na svetu, najinim preganjalcem tudi tega zavetja, ki nama je že zagrenjeno s tem, vkljub dobroti našega gostodaja?«  »A kdo ve, mamica, da ni po nevidni naredbi se zgodilo, da sva prišli sem?  Jaz nekaj slutim, — nekaj velikega, nekaj zelo velikega — in veš, moje slutnje ne varajo!  Ali nisem slutila takrat nesreče očetove v Parizu in sem, še dete, dirjala za njim, po cestah in ulicah ter ga klicala nazaj, prosila, naj se vrne, ko je izšel, da ne pride več k nama živ?  O kako se je obistinila takrat moja strašna slutnja, dasi sem bila še otrok!  In zdaj —!  Veruj mi mamica, da to nekaj pomeni, da sva došli sem, nekaj prav posebnega pomeni to ...«  »Skoro vem, kaj hočeš reči, Klara — — a vse to ne zadržuje tvoje skrbne mamice, da bi ne mislila, ne hrepenela tja, kjer je On, — o da bi vsaj vedela, prav za gotovo vedela, — kje ... kje je, kje me pričakuje?«  »Žal, da izvemo to še le — potem!« vzdihne Klara in žalostno povesi glavico.  »Potem — potem!  Zakaj bi človek tega ne vedel prej, že tu, — zakaj bi —, ali veš, Klara?« spregovori nenadoma grofica in tleskne z rokama.  »Kaj pa, mamči?« vpraša komtesa preplašeno.  »Veš, jaz bi pravzaprav ne hotela niti umreti, Klara ...«  »Marveč ... ?«  »Ne, živa bi hotela od tod!«  »Ha, ha, ha!  Ti si zares krasna, moja mamči!«  »Živa bi hotela od tod!  In kakor bi me vodila slutnja, dvignila bi se daleč tu-le notri v to veliko noč — in z velikimi koraki bi stopala od zvezde do zvezde, — veš prav tako, kakor se stopa od kamna do kamna gredoč k vrhu strmega hriba — tako dolgo, da bi imela zadnjo zvezdo pod nogami in bi stala na vrhu.«  »In kaj bi videla tam gori?«  »Tam gori, menim, so — nebesa!  Tam gori, menim, je vse svetlo ...«  »O mogoče mamica!  Ali jaz bi te vendar ne imela več ...«  »Saj bi ti šla z menoj, — ali ne bi hotela Klarica?«  »O da, mamči, ali ...«, odvrne komtesa pogumno, a skoro tresoče, tako da je grofica takoj začutila, da iz hčerke govori nekaj — tujega, zato pravi pomembno:  »O Klara, razumem te ali!  Kaj ne, dete, ako bi z nama šel tudi ta-le mladi sorodnik generalov, — potem šla bi rada?  Sem-li uganila?  Govori, je-li res tako?  Je-li sem razumela ono rudečico v tvojem licu danes popoludne, kosi ga ugledala skozi okno, ko seje ozrl za teboj?«  »Tiho, tiho, mamica!  O ne govori tako!« vzklikne mlado dekle in tudi zdaj silno pordi.  »Že prav, že prav, hčerka!  Kar je zapisano v zvezdah ... temu se ne ubrani nikdo«, reče grofica, vsa srečna in zadovoljna, da se jej je z izborno diplomacijo in po teh ovinkih posrečilo priti do sladke tajnosti komtesine.  »Pa ti si mi dolžna še odgovora, Klarica!« pristavi rahločutno in prizanesljivo.  »No da, zares mamči, lepo bi bilo, ako bi šli vsi trije, ha, ha!«  »Ali vidiš, ali vidiš, Klara?!« vzklikne nenadoma grofica in strmi med zvezde.  »Kaj pa je?« vpraša komtesa iznenadena kakor boječa se, da vidi njena mati zopet kako nevarnost.  »Ono-le zvezdo!  Kar nenadoma je prišla! — Ne, te ni bilo še prej, — in ta svetloba!«  Komtesa pogleda v zvezdišče in vzklikne;  »Zares, tudi jaz jo vidim!  Kako krasna!  Kaj pomeni?«  »Veš kaj pomeni, Klara?  Čuj!  Prav to bo oni vedno svetli vrh one gore! — Klara!  Kako krasno, biti tam gori! — Kako velik trenutek je to!  Ali mar ne čutiš?  Veš kaj Klara, hčerka?«  »Mamči, kaj misliš?«  »Daj, vzemi harfo, — uglasbi ta veliki trenutek, — srečo, ko bi šli mi vsi trije k onemu vrhu — saj ti znaš tako lepo!  Klara!«  Grofica se vtopi v krasoto one zvezde, a Klara vzame strune in izpod njenih cvetočih lilijinih prstov se izlivajo v toplo noč glasovi, ki izvabljajo tmini sami sveto strmenje.  Bili so glasovi, ki so izvirali iz dna duše mlade deve in govorili o sreči, ki je doma nekje drugod, daleč proč od zemlje ...  Ti glasovi bi pač morali čudovito vplivati na vsakogar, ki bi jih čul v tej noči, — in vplivali so, — ne-opisno blago so vplivali na — grofico!  »Kako lepo!  O Klara, ti si angelj!« se izvijajo bolni mučenici rahli vzdihi.  »Ti si angelj, Klara!  Ti si otrok one svetlobe, ki si prišel na zemljo, da tolažiš z glasovi svoje duše tvojo nesrečno mater.  A na perotih teh glasov plavam nazaj — v tvoje jasne domove.  Da, — nazaj v ono — svetlobo ...«  Grofico zazibljejo glasovi v mehko spanje.  Komtesa obmolkne in strmeč pred se v noč neba, vzdihuje ... vroči zdihljaji se izvijajo iz mladih prs, v katerih biva — ljubezen in hite skozi noč — k njemu!  Ali je slutila njena lepa duša, da so v istem trenotku glasovi njenih čarobnih strun zazibali v spanje še nekoga drugega? ...  Ni še zlatilo jutranje solnce vrhov visokih dreves stoječih ob gradu generalovem, ko se je mlada komtesa že izprehajala v krasnem grajskem vrtu.  Njena vitka, skoro prozorna postava je malone plavala nad cvetjem in zelenjem v jutranjem hladu, a njene velike temne oči so zamišljeno zrle tja čez bližnji hrib, za katerem so kipeli prvi plameneči valovi zlatega jutra.  Od hipa do hipa pa se sklone k tlom ter se pogovarja z nežnimi cvetovi; prisluška, kakor bi oni znali dati pojasnilo o stvari, ki se zelo tiče njenega mladega srca; kakor s sestricami od onkraj se pomenkuje ž njimi, ki jo razumejo ...  Vsa živi v tem raju, vsa se spaja z njegovimi lepotami!  Tako je srečna, da pozablja vsega, celo svoje in materine usode.  V tem h kratil zažari po vsem vrtu; neopisno čarobna svetloba vzišlega solnca se razlije po cvetočih gredicah, v katerih leskeče mirijade biserov — jutranjih rosic.  Komtesa se skoro preplašeno ozre po vrtu.  Obide jo čut, kakor bi bile nevidne roke prižgale okoli nje na tisoče luči in začele prirejati park generalov za neko veliko svečanost, katere središče naj bi bila ona. —  A v tem, ko splava boječe njen pogled čez gredice, zagleda lepo podobo baronovo sredi cvetja in solnčnih žarkov.  K sreči je ni videl in ona se plaho umakne v bližnjo vrtno lopo.  Od tu opazuje prišleca z napeto pozornostjo.  Njegovo resno plemenito lice, katero obkrožuje elegantna rujavkasta brada, njegove velike višnjeve, strogo mile oči, njegov možki ponosni nastop in ono svobodno kretanje, ki razodeva človeka zavedajočega se svoje veljave, — to je mladi devi močno imponiralo.  Danes še le ga more spoznati od obličja do obličja, dočim ga je videla včeraj le hipno.  A vtis, ki ga je sprejela danes od njegove podobe, je tako močen, da trepeče pod njim nje rahla narav.  Naenkrat se tudi zaveda svojega mučnega položaja v gradu njegovega strijca in svoje sedanje pičle socijalne vrednosti nasproti možu, na čegar božanstveno lepo podobo so uprte njene oči.  Vendar se domisli, da tudi ona je plemenitega velikega pokoljenja, da tudi ona je bila bogata, zelo bogata, a da jo je tega bogastva le oropal krivični svet.  Ponos se jej dvigne v duši in to, kar iz svojega zavetja skrivaj opazuje na plemenitem obrazu tega mladeniča, jo obenem napolni z nekako tolažbo, češ, vsaj ne sodijo vsi ljudje enako ...  In vendar ne ve, naj li ostane, naj li skrivaj beži v grad po drugi strani vrta?  Baron se v tem približa lopi, — med potom ogleduje cvetje, veseli se jutra, ki razliva svoj bajni čar okrog njega, — a pri tem ne sluti, kako blizu je bitju, okoli katerega so v zadnjih hipih krožile vse njegove misli.  Malo korakov ga še loči od kraja, kjer stoji ona, kakor prikovana od sladke groze in neumljivega hrepenenja — — in zdaj, — zdaj stoji pred njo!  Iznenaden stopi korak nazaj in strmi v vilinsko prikazen v mračni lopi.  »O oprostite, milostiva!« spregovori ter pozdravi, a glas se mu rahlo trese.  »Nočem motiti, že zopet odhajam!«  »Ne gospod, niste motili, — ostanite!« spregovori komtesa, stopivša iz lope.  »Več pravice imate, ako se ne motim, biti tu ...«  »Ah, vi ste ...?!« odgovori z navideznim začudenjem baron, ker le predobro si je zapomnil ta obraz.  »Da, jaz sem — komtesa de Padrillac, z mojo mamo začasen gost lastnika tega grada, zelo plemenitega generala ...«  »Mojega dobrega strijca!« vzklikne baron in dostavi: »Moje ime: baron Rikard d’Honcourt, absolvirani slušatelj pariške univerze in zdaj — uprav od sinoči — na počitnicah pri svojem strijcu.  Kako lepo naključje!  Saj ni morda vaš sorodnik oni Viktor grof Padrillac, ki je pred dvemi leti stekel si nevenljivih zaslug v prodiranju na južni tečaj ?«  »Da, on je moj bratranec!« odgovori z otroško radostjo komtesa.  »Vaš bratranec!« odvrne baron veselo začuden ter poda komtesi prijateljski svojo roko.  »O potem smo že stari znanci!  Ker vedite, milostiva, vaš bratranac grof Viktor de Padrillac ni bil le moj najboljši prijatelj v Parizu, kateremu sem razodel vse svoje najskrivnejše misli in načrte in istotako on meni, — marveč je tudi moj dušni zaveznik »za slučaj smrti« ...«  Komtesa upre svoje velike oči resno v barona, a ne reče besedice; razumela je predobro, kaj pomeni taka zveza.  Čez hip pa zaigra okoli njenih usten prijazen smehljaj in reče z globokim povdarkom:  »Ako je res, kar se čita včasih, da gremo ljudje na zemlji, prav kakor svetovi na nebu, neko po višjem nevidnem ukazu začrtano pot, potem moram pritrditi da združuje to visoko naključje neko vrst sorodne ljudij, ki ...«  Komtesa ne dovrši stavka, marveč lahko zardi, zroč pomenljivo v oči svojega učenega znanca, kateri svoje slovesno upre v njen lepi obraz in vzklikne navdušen:  »Ki so od Previdnosti namenjeni za velike reči!«  »Da!« dostavi komtesa, osrčena po odkritem ravnodušnem nastopu baronovem.  Pozabila je za hip vseh ozirov in vedela le to, da stoji pred njo ne le njenemu bratrancu marveč tudi njej sorodno bitje, ki se jej je razkrilo uprav tako nenadoma kakor zažari meteor na nočnem nebu.  Zato nadaljuje:  »Povprečno ljudje hodijo malomarno po zemlji, srečavajo se, stiskajo si roke in pri tem pravijo, da so se »našli«.  Iz tega nastajajo zveze za celo življenje in ljudje čestokrat spoznavajo, da so se varali, ker so morda zgrešili pravi cilj.  To pač niso bila dušna, sorodna znanja in za to tudi navadno nesrečna.  A ne samo to: take zveze so tudi velika pogreška proti socijalnemu redu, ker iz njih izvira prav mnogo družabnega, neizboljšljivega zla, ker ovirajo veliko delo v prospeh srečnega družabnega napredka, kateri uspeva le v zvezah sorodnih duhov!«  Komtesa je govorila tako gladko in iz dna svojega prepričanja, da so njene besede kakor elementaren dogodek učinkovale na barona.  Ker je stal še dokaj pod utisom dogodkov pretekle noči, je ob teh besedah svoje znanke čutil kakor bi govoril nanj eden grajskih duhov, od katerih je želel izvedeti globokih resnic, smoter njegovega stremljenja.  Čudil se je izredni duhovitosti komtese, katere mladost, štela je stoprav osemnajst let, bi sicer ne mogla razodevati toliko jasnosti razuma.  »Ako bi bili govorili iz mene, komtesa, ne bi mogli govoriti drugače!« reče vesel.  »A še več, komtesa!  Vi ste povedali še mnogo več in občudujem vaš globoki socijološki genij, ob katerem, to čutim, bi se zamogel veliko učiti.  Popolnoma soglašam z vami, komtesa v tem, da bi le sorodne dušne zveze pospeševale, da — tvorile srečo človeštva, ko posameznik često nima moči, da bi ustvarjal kaj velikega.  V takih zvezah bi se rodilo potem ono zlato blagostanje na zemlji, o katerem sanjajo pesniki kot o nekakem »zemskem raju« za vse ljudi.  Kajti ako je duša človekova, kakor trde prosvitljeni dušeslovci, izvirna dedščina in neposredni delež intelektualnega t. j. duševnega izvora stvarjenja, kateremu bi za-mogli reči — oprostite, komtesa, da se tako izrazim, — »nebesa«, potem bi zveze duš ne pomenile na svetu nič druzega nego čisto naravni prenos enega dela ondotne sreče na življenje, kateri del pa se itak že nahaja tu, a ga svet zanemarja, prezira, ne sluteč, da se v tem čimbolj oddalja od svojega naravnega cilja.«