Od vzhoda, severa in zapada so se zgrinjali vojščaki.  Dan na dan so se vračali na znojnih konjičih sli v gradišče in naznanjali starosti Svarunu, da so dobro opravili.  Potem so posedali po dvorišču in polegali krog ognjev.  Hlapci so jim rezali kose pečenih koštrunov z ražnja; Ljubinica, staroste Svaruna lepa hči, jim je točila medu in obdarovala vsakega s kožuščkom iz bele jagnječevine.  Sin Iztok pa je za slehernim poslancem odjezdil iz gradišča in hitel prihajajočim vojščakom naproti.  »Svetovit te je navdahnil, starešina, vile so vas pospremile, hrabri vojščaki, da ste pregazili močvirja, da ste preplezali gorska sedla in prišli do gradišča staroste – mojega očeta Svaruna, ki vas zahvaljuje in pozdravlja!«  Tako je nagovarjal mladi Iztok, Svarunov sin, čete Slovenov, ki so se zbirale v dolini krog gradišča.  Vsak trenutek so se pobliskávala kopja iz hrastovega gozda, v poznem večeru so zagorevale plamenice – in Iztok se ni utrudil.  Vsako četo je pozdravil v imenu staroste, vsakega starešino povedel v gradišče, kjer so dobili prigrizkov in počitka pa prijaznih besed in pozdravov veliko.  Dolina krog gradišča se je napolnila s šotori.  Po ravnini je plapolalo ponoči jezero ognjev, donele so bojne pesmi, meketali ovni in ovce, mukali so junci, ko so jih gonili v zakol.  Naokrog pa so porezgetavali konji in mulili usahlo travo.  Zakaj v déžel je prišla pozna jesen.  V gradišču se je izprehajal po okopu Svarun, sivoglavi starosta Slovenov.  Ljubinica mu je bila stkala iz belega lanu mehko haljo.  Za okrog ledij mu je bila sešila gorkih jagnječevin, a stara pleča mu odela z najlepšo ovnovo kožo.  Ko se mu je oko potopilo v morje ognjev, so se zravnala široka, od let upognjena pleča.  Dvignil je pest in zamahnil proti jugu.  »Hilbudij, Hilbudij – tat naše svobode!  Ti moč Bizantincev, ti naša groza, oj, tale ogenj te požre, tale ogenj opali tvoje orle – Hilbudij, hlapec črnih besov!  Svarun, siv in star in upognjen, stisne svoja ledja z jermenom od bivola in najtežji meč obesi nanj – pa pojde na vojsko zoper tebe, da zasije Slovenom zopet svobodno sonce!«  Obe pesti je dvignil starec, mišice na rokah so se vzvalovile, oko je odsevalo kakor ognji iz doline.  Počasi pa so se pesti razklenile, odprte roke so se dvignile še više; ozrl se je s pepelastim obrazom proti vzhodu in s tresočim se glasom vzdihnil:  »Svarog, usmili se nas!  Perun, udari ga!  Morana, prizanesi meni, prizanesi vojščakom!  Groblje belih kosti mojih sinov leže od jastrebov raztrošene po deželi, koder hodi Hilbudij.  Morana, usmili se, dosti imaš žrtev!«  Svarunu se je utrnila solza in kanila na belo brado, prva solza za prvega sina – in še druga in tretja – in deveta – za devetega sina, katere so mu poklali meči Hilbudijevih vojakov.  Starosta se je stresel, koleno je klecnilo in v bridki žalosti je sédel na okope.  »Oče, ne jokaj!  Poglej ognje!  Prišli so mladi vojščaki, prinesli so loke, ki prožijo strelice kakor Perun z neba silne bliske.  Oče, mi zmagamo!  Perun je z nami!«  Iztok je dvignil očeta.  »Morda še ti, edini moj ...« Nemo sta odšla z okopov.  V dolini so ognji zamižali, hrup je potihnil, meketanje ovnov je umolknilo, na nebu so gorele mirne zvezde.  Razžarilo se je krasno jutro.  Spomladi vstajajo take zore.  Svarun se je dvignil z ležišča, ki je bilo pogrnjeno z mehkim krznom.  Na njegovem obrazu se je svetilo nekaj jutrnjega, kakor bi legla vesela luč preko sivih skal.  Veselo je pozdravil dan, veliko upanje se mu je zbudilo v srcu.  »Jeseni – pa tako jutro!  Vse solzno od same rdeče radosti, kakor bi Devana hodila po pašnikih in mimo brstečega žita.  Srečo oznanja tako jutro, ki je določeno daritvi.«  Starosta se je dvignil in krepko udaril z drobnim kijem po leseni steni.  Hipoma je stal pred njim mladec, močan, golih, rjavih prsi, dolgih, rdečkastih las.  Ob pasu mu je visel na lanenem konopcu kozlovski rog.  »Krok, pozovi rogove, vedi jih na okope, glasno zatrobite, da se zbero vojščaki krog žrtvenika.  Bogovi so se mi nasmehnili iz zarje.  Hitimo z obetom!«  Krok je odšel; ni preteklo, da bi obrnil plug na ozárah in ga zastavil za novo brazdo, pa je zagrmelo in zabučalo krog in krog po okopu.  Sunkoma kakor udarci so peli zakrivljeni kozlovski rogovi – vsa dolina je tonila v jeki; glasovi rogov so pluli do gorá po orumenelem hrastju in bukovju.  V dolini se je zganilo, kakor bi posijalo veselo sonce na neizmerno mravljišče.  Izpod šotorov so se usipali vojščaki; pripenjali so si meče z debelimi jermeni, tule, natrcane s strelicami, so si obešali mladci na pleča, z levico so segali po lokih.  Možje kakor hrasti, porasli po širokih prsih, so izdirali dolga kopja iz mehke zemljé in sulice so zableščale v soncu.  Starešine so klicali svojce, rjave gruče na pol golih borcev so se zgrinjale krog vojvod.  Vsaka gruča je bila pisana od kožuhovine, ki jim je visela ob ledjih in čez pleča.  Beli jagnjiči, črni ovni, rjavi medvedje, lisice in risi, bobrovina in vidrna dlaka, pa tudi belo pražnje – vse se je družilo in valovalo.  Še enkrat so zadoneli rogovi z okopov, sto in sto vzklikov stoterih starešin jim je odgovorilo iz doline.  Tedaj so se zdramile gruče, kakor bi na morje udaril vihar, in vsi ti pisani valovi so se zganili in zapluli proti majhni groblji, na kateri je otresala mogočna lipa rumeno listje z vej in ga stlala na žrtvenik, kjer je gorel ogenj.  Ukresala sta ga Iztok in Ljubinica.  Njuni lici sta bili slovesni, roké sta držala prekrižane na prsih in zrla v plamene na oltarju.  Ko je zahrumelo v dolini, ko so se zganile čete vojščakov, se je ozrl Iztok od ognja.  Njegovo oko je kar žarelo od veselja.  Ljubinica se je okrenila proti vzhodu; na njenem snežnobelem platnu so vztrepetali sončni žarki, ki so se ji usuli na bujne, z jesenskim cvetjem prepletene lasé.  Pogledali so ji v oči, pa so vztrepetali od sramu.  Zakaj odsvit teh oči je bil čistejši kakor samo višnje sonce.  Njene ustnice so se premikale in prosile bogove za vrle vojščake.  Krok je zatrobil z visokim, slovesnim glasom.  Vse glavé so se obrnile proti gradišču.  Skozi močno zatvornico se je prikazal z okopov starosta Svarun.  Bela halja se je lila po visoki postavi do tal.  Ponosna in mogočna je bila ta postava.  Hrbet ni bil upognjen, z dvignjeno glavo je stopal krepko pred zborom najstárejših starešin.  Bili so brez mečev – svečeniki.  Za trenutek je zašumelo in vzkliknilo med vojščaki, pa takoj vse umolknilo v globoki pobožnosti.  Svarun, starešina in svečenik, se je bližal žrtveniku.  Vsi starešine so stopili okrog oltarja in podájali Svarunu obetov, da bi jih položil na ogenj.  Vsul je v plamene najlepše pšenice, na žerjavico je izlil dehtečega olja, ki so ga prinesli azijski trgovci izza Črnega morja; hlapci so zaklali belo jagnje, starešine so ga položili na grmado.  Darove so objeli zublji, visoko se je dvigal ogenj, veje na lipi so se pripogibale, naokrog je zadišalo.  Vsi so z velikim spoštovanjem odstopili od ognja.  Samo Svarun je ostal: siva glava se mu je sklonila na prsi, da se je lice do malega skrilo v dolgo, belo brado.  Molk ...  Vsak list, ki je padel z lipe, se je slišal.  Noben vojščak ni škrtnil z mečem, kopje ni udarilo ob kopje, tetiva na loku ni brenknila.  Kakor vkopana je stala vojska krog groblje.  Tedaj je Svarun razprostrl roké.  Visoko jih je dvignil; vojščaki so pripognili glave.  »Daždbog mogočni, ki odpiraš roko in seješ setve in polniš hrame, ki plodiš črede ovác in pitaš goved, usmili se nas!  Ne daj, da bi bili prazni tvoji žrtveniki, ko bi nam sovražnik poteptal njive, ugrabil goved, odgnal ovcé.  Usmili se nas!  Veles, ki čuvaš pašnike, odvrni sovražno kopito od zelenih trat!  Perun, sproži strelo in grom, ukroti bese, nadeni Morani vrv, da nam prizanese – dovolj ji bodi naših mrtvih sinov!  Svetovit, ki gledaš z enim samim očesom po vsej zemlji, pokaži nam sovražnika, da ga uzro naše strelice, da ga zadene kopje in mu naše sekire razkoljejo glavo.  Usmili se nas!«  Svarun je umolknil; roke so se mu tresle, s hrepenečo prošnjo mu je plulo oko proti soncu.  Kar potegne piš, lipa zašumi, listje se ospè na oltar, na svečenike.  Vojska se zgane in vztrepeta.  Kakor da se je zveselila vsa dolina in da hoče zavriskati.  Zamolkel krik jekne iz množice.  Svarun se veselo obrne proti vojski.  »Bogovi so nas čuli!«  Obrazi so se zjasnili, roké so se oklenile mečev in kopij, završalo in zašumelo je, kakor bi planil ogenj v suho goščavo.  »Bogovi so nas čuli!  Z nami pojdejo, da nam pokažejo njega, ki je zaslonil pot rodu Slovenov; ki nam je obsenčil svobodno sonce in se usedel kakor ris na Donavo, da bi pil kri Slovenov.  In pije jo že tri leta.  Čez Donavo hodi predrzni Hilbudij in išče naše govedi in naših ovác, kolje naše svobodne sinove in jih vklepa.  Požrešnemu Bizantincu diši naša zemlja.  Toda veste, bratje, da smo Sloveni vajeni zemljé pridobivati, ne pa dajati.  Zato prisezimo maščevanje sinovom in naši zemlji, maščevanje bogovom, ki jih Bizanc zaničuje.  Dokler je kaj sonca, dokler je kaj kopij in strelic in mečev, se Sloven ne poda!  Smrt Hilbudiju!«  Starec je umolknil, kakor bi mu gnev zadrgnil grlo.  Vojska je molčala – pa samo trenutek.  Nato je zagrmelo, kakor bi izbruhnil vulkan iz osrčja zemlje.  Gozdi kopij so se dvignili, polni tuli so zarožljali, tetive na lokih so zabrnele; visoko nad glavami so se bliskali meči.  Če bi mignil, bi se utrgala ta vojska kakor plaz.  Gole prsi bi se postavile kakor zid, bizantinski oklepi bi ječali pod sunki kopij, ki jih prožijo te strašne mišice.  Krik je donel do neba, vse se je gibalo, kakor bi trgala zver verigo in hlepela, da plane in zmendra vse, kar sreča.  Svarunovo lice pa se je smehljalo, sončni žarki so veselo trepetali v njegovih belih kodrih.  Donava se je lesketala v medli mesečini.  Valila se je in plazila, kakor bi se vila velikanska svetloluskinasta žival skozi visoko trstje in bičevje.  Neslišno je polzélo mogočno vodovje.  Da ni včasih pljusknilo iz vodé, da se ni ob bregu pripogibalo jelševje in trstje, bi človek ne sodil, da je to živa voda.  Nekaj sto korakov od Donave se je dvigal na majhni višini mogočen četverovogelnik.  Debeli hlodi so stali navpik, v njih podnožju je bila zemlja razkopana in nakopičena v visoke nasipe.  Nad hlode so se dvigale mrtve sence, na vogalih večje, po sredi nasipov manjše, in segale daleč po razriti zemlji.  Med temi mrtvimi sencami – bili so nizki stolpiči – so se premikale še manjše sence, nemirne, žive.  Bližale so se druga drugi, ali preden so se srečale, so se neslišno obrnile in se zopet oddaljevale.  In kadar so se zasukále, se je zableščalo z glave ali s prsi ali pa se je posvetilo nad glavo kakor iskra in trepetalo posrebreno od meseca, ko je šla senca po okopu.  Bizantinski vojaki so stražili Hilbudijev tabor.  V tabor je gledala luna.  Nič se ni ganilo v njem.  Noben ogenj ni gorel, noben konj zahrzal; bilà je sama gosta množica čez kole in drogove napetih volovskih kož in debelih ponjáv.  Vojaki so bili izmučeni, kakor bi bili prišli iz boja.  V zgodnjem jutru tistega dne so bile namreč zapele trombe.  Vsakdo se je moral obložiti, kakor bi šel v dolgotrajen boj.  Niso nosili samo mečev, sulic, ščita, vsak je imel lopato ali sekiro, vsak vrečo s pšenico in ječmenom, ki bi ga zadostovalo za dva tedna.  Hilbudij je jezdil pred njimi na pohod, vedel jih je na hrib, zapodil v dolino, po močvirju, posekati so morali majhen gozd, hlode zvaliti na kup, nakopati zemlje in v najkrajšem času izvršiti mogočno pregrado.  Ko so se vrnili na večer v tabor, si mnogi niti ječmena niso namleli, da bi kuhali večerjo.  Popadali so kakor snopi po šotorih in zatisnili trudne oči.  Samo eden ni bil truden, tribun Hilbudij, poveljnik.  Še usnjatega oklepa ni odložil.  Na širokem jermenu, ki je bil okovan z bronastimi pločicami, mu je visel kratek meč ob boku.  Za nekaj časa je legel na bivolovo kožo.  Nato je malomarno povečerjal pšenični močnik, ki mu ga je v glinasti skodeli prinesel mlad Got.  Ko pa je vse pospalo, trudno kakor pobiti vojaki na bojišču, je Hilbudij vstal in šel v jasno mesečino na okope, se naslonil ob stolpič, gledal preko Donave in razmišljal.  Preteklo je tretje leto, odkar ni slekel oklepa.  Očistil je Trakijo in Mezijo divjih barbarov – močnih Slovenov in Antov.  Usipali so se poprej čez Donavo kakor roji kobilic, ropali in zasužnjevali bizantinske podložnike, da se je tresel pred njimi sam Bizanc.  Ali on jih je pregnal preko Donave, da so se poskrili po širokih poljanah v visoko travo in zlezli v doline in gozdove kakor pregnana zver.  Koliko plena, volov in ovac, sužnjev, krepkih in postavnih, je že dal odgnati po cesti v Bizanc!  Ali Bizanc je kakor morjé.  Vse pogoltne, pa je vedno lačen, nikdar ne pravi dovolj, kakor peklensko brezno.  Justinijan je deloven cesar, ali samogolten ko zmaj.  Vendar, njegovo žrelo bi se še napolnilo, ko bi ne vladal ob njem še nekdo drug – Teodora!  Ko se je Hilbudij domislil imena cesarice, je stisnil pest in segel po ročniku meča.  Teodora, gizdalinka, prešuštnica, igralka v cirkusu – ha, taka cesarica!  In tribun mora prednjo na kolena in ji poljubljati nogo, tisto nogo, ki je vredna, da bi jo živo odžagali, ker jo nosi na pota zločinov.  Oj, ljubša mi je ječmenova kaša, ugodnejša bivolova koža na slami za ležišče, milejše so mi strelice Slovenov kakor en sam tako poniževalen poljub na nogo taki carici!  Junake preganja, ker so pošteni, gizdaline, ki smrdé po dišavah, sprejema v razkošnih dvoranah in obsipa s častmi.  Kje smo, kaj bo z nami?  Hilbudij je žalostno naslonil glavo ob lesen stebèr in gledal na valove Donave, ki so pluli mimo dalje.  Kaj je to?  Hilbudij je okrenil glavo, razmršeni kodri, ki so bili zlepljeni od potu, so se stresli.  Drugi signal – in še tretji in četrti.  Vse straže so se oglasile.  Tabor je oživel.  Završalo je, pred Hilbudijevim šotorom, sredi pretorija so se zbrali stotniki.  Poveljnik je šel s trdim korakom, navajenim zmag, počasi in mirno do stražnika nad vrati.  Stražnik mu je pokazal z roko, da se bliža četa jezdecev.  »Sli iz Bizanca.  Zatrobi, da vojaki ležejo!  Potem pojdi in odpri!«  Ob glasu trombe je tabor takoj umolknil, vsi stotniki so se umaknili izpred Hilbudijevega šotora.  Sam pa je stopil po lestvi z okopa in se napotil skozi vrata čakat jezdecev.  Niti plamenic ni ukazal prižgati.  Zakaj noč je bila jasna, da so se spoznali obrazi pri mesečnem svitu.  Pred Hilbudijem je razjahal stotnik Azbad.  Njegov oklep se je lesketal v zlatu, lahki šlem je bil okrašen s pisanimi kamenčki.  Njegov žrebec je bil rejen, sedlo dragoceno, na uzdi so se svetile pozlačene zapone.  Poznalo se mu je, da je iz cesarjevega hleva.  Azbad je pozdravil poveljnika Hilbudija s pravo dvorno uglajenostjo.  Hilbudij pa mu je odzdravil krepko in kratko kakor vojak, ki mu je ljubša težka roka ko pokloni.  Pospremil ga je do svojega šotora in mu rekel sesti na hrastov hlod, pred katerim je stal surovo obtesan ploh – miza.  Nato je sam ukresal ogenj in prižgal lončeno svetilko, ki je visela sredi šotora, ter šel ven dajat povelja.  Azbad se je ozrl po šotoru.  Meči, kopja, sulice, nekaj oklepov, ki so imeli na prsih vdrtine od sovražnih sulic; po nekaterih so bili še sledovi krvi.  Azbad se je začudil.  Krog ustnic mu je zaigral smeh.  »Tak poveljnik!« si je mislil.  »To je stanovanje za barbara, ne pa za bizantinskega vojskovodjo.«  Ko se je Hilbudij vrnil, je Azbad še stal sredi šotora.  »Sedi, stotnik!  Truden si.  Ukazal sem, da vam speko janjca za večerjo.  Ali ste dolgo potovali?«  »Štirinajst dni!«  Hilbudij ni odgovoril.  Pomenljivo ga je pogledal in si mislil: Če bi bilo to res, bi se tvoja oprava ne bleščala tako in žrebec bi ti bil zmedlèl!  »Prinašaš li važnih novic?«  »Jasnost njegovega veličanstva, gospod in cesar Justinijan, te, svojega hlapca, pozdravlja in ti izroča tole pismo.«  Hilbudij je takoj odprl cesarjev list in stopil prav pod leščerbo, da je videl brati.  Njegov obraz se ni za pičico izpremenil.  Azbadu se je zdelo neizmerno razžaljenje, da je poveljnik s takim hladom in mirom bral vrste iz cesarjeve pisarne.  Ko je tribun pergament prebral, ga je položil na mizo in mirno sédel.  Azbad ni bil radoveden, ker mu je bilo znano, kaj želi cesar.  Ali jezilo ga je, da Hilbudij ni črhnil besede.  »Kdaj se vrneš?«  »Jutri.  Mudi se mi.«  »Še nocoj dobiš odgovor.«  Hilbudij ga je premotril z živimi očmi, kakor bi mu hotel reči: »Ne mudi se ti od tod!  Ali slama in volovska koža ti ne prija.  Ustaviš se rajši onkraj Hema, kjer lahko mogočno poveseljačiš v varnih mestih; doma pa poveš dvorjanom v cesarjevi palači, kako si stradal po barbarskih deželah.«  »Ne zameri, tribun, tako stanovanje je za poveljnika vendar preberaško – recimo prebarbarsko!«  »Aleksander je bil mogočen vojskovodja, pa je spal na golih tleh.  Zame, ki me je poslal Bizanc, da kot pokoren hlapec pometem barbarske smeti z naše zemlje, je tako stanovanje še predobro.  Žal mi je le, da ne morem tebi postreči z damaščanskimi preprogami in s perzijskimi dišavami.  Sicer pa vedi, da je v ostrogu Hilbudiju veliko bolj všeč duh po česnu in čebuli, kakor pa smrad po azijskih dišavah!«  Stotnik se je vgriznil v ustnico.  »Razumem te; človek se navadi na to divje življenje.  Kdor pa pride iz božanske carjeve palače, mu ni zameriti, če se ob prvem pogledu zavzame!«  Hilbudijev oproda je prinesel večerjo.  Azbad se je lotil dehteče pečenke in jo pridno zalival z vinom, ki je stalo v vrču pred njim.  Med večerjo je napisal Hilbudij cesarju en sam stavek:  »Gospod in cesar, dobiš, kar zahtevaš, če ne padem v boju.«  Pergament je zvil, ga zapečatil s težkim bronastim prstanom, na katerem je bil vrezan velik križ s sulico, ter izročil pismo Azbadu.  Poslanca je silno jezilo, ker ni zvedel niti črke od Hilbudija.  Ali poveljnik se ni menil za njegove védečne poglede.  Voščil mu je lahko noč in mu prepustil svoj šotor za stanovanje.  Sam pa je odgrnil ponjavo v šotoru najbližjega častnika, legel k njemu in trdno zaspal.  Ko se je zgrnilo platno za Hilbudijem, se je Azbad zaničljivo nasmehnil.  »Bedak!  Res te občuduje Bizanc, res te je imenoval cesar zadnjič stebèr cesarstva na severu, ali kljub temu si bedak.  Če si vrl vojak, prav.  Udari, zmagaj, potem pa pridi vendar v bleščeči Bizanc, se pozabavaj, napij in naužij in se zavleci nato zopet v ta pasji brlog.  Ali tako – bedak!  Niti žene nima s seboj in v vsem ostrogu nobenega dekleta.  Bedak, hahaha ...«  Drugo jutro je Azbad ročno odjezdil, noseč drobno pismo s seboj.  Hilbudij je takoj po poslančevem odhodu ukazal vojakom, naj poostré skrhane meče, napolnijo za tri tedne malhe z žitom in vzamejo s seboj ves svinčeni želod za prače; brzostrelci naj si napolnijo tule s puščicami.  Na večer jim je ukazal pripeti plavajoči most preko Donave, preiskati in popraviti mostnice, zabiti nove zagozde na oplene, kjer so se zrahljali, in biti nared – opolnoči.  Nihče ni zinil, nihče premišljeval.  Vse se je zgodilo, kakor bi iz Hilbudijevega srca tekla ista kri v vse roke, ista misel v vsako glavo.  Nihče ni radovedno izpregovoril in povprašal z besedico.  Pogledali so na dvignjeno glavo poveljnika, na vzbokle prsi pod oklepom, na trdo zapeti jermen krog njegovega pasu – in vsak je vedel, da jih čaka hudo delo.  Tisti dan po daritvi je Svarun ukazal, naj počivajo vsi bojevniki.  Zaklati je velel pitanih volov in celo čredo ovac, da so se gostili in praznovali.  Iz gradišča je privedla Ljubinica veselih deklet, ki so vojščakom stregle, jim točile medu v roženice in kozarce ter prepevale in plesale ves ljubi dan v velikem veselju.  Sredi taborišča je sedèl na hrastovem hlodu godec Radovan.  Povsod je bil znan, doma nikjer.  Potoval je od roda do roda Slovenov, bil na plunko in pel junaške pesmi, zlagal prigodnice in pripovedoval vesele zgodbe.  Do Baltiškega morja je prišel, prezimil že trikrat v Bizancu in sedaj ga je vedla pot zopet v Bizanc.  Zvedel je namreč po trgovcih, ki so prišli k Hunom po krzno in konje, da se pripravlja Carigrad to zimo na velike veselice.  In ob takih časih so od vseh krajev vreli barbari v Bizanc.  Bili so postopači, kruha in zabave lačni ljudje, ki so dobro vedeli, da so bogatim gospodom potrebni.  Treba je bilo razglašati njih slavo po ulicah, vpiti v cirkusu, delati javno mnenje po beznicah in predmestnih gnezdih.  Zato so tudi živeli kakor ptice, katerim potresa bogata roka obilnega zrnja iz visokega okna.  Radovan je sedèl torej sredi taborišča in udarjal na vesele strune.  Zavit je bil v dolgo haljo in čez ledja prevezan z belim konopcem.  Še nikoli mu jih ni stisnil jermen, da bi obesil nanj meč.  Njegovo bogastvo je bila plunka, pa tudi njegovo orožje.  Hvalil se je, da so ga Bizantinci že ujeli in ga zaprli, misleč, da je vohun.  Celo cesar Upravda se je zanimal zanj in ga dal privesti predse.  »S plunko sem prišel,« je pripovedoval, »pred Upravdo.  Povem vam, da Perun ni lepši od tega cesarja.  Zableščalo se mi je, ko sem stopil predenj, in zvrtelo, kakor bi na pol pijan pogledal v sonce.  Pa je rekel cesar:  ‚Za koga vohuniš?  Od kod je tvoj rod?‘  ‚Pošten in pravičen sem in na Krista verujem!‘«  Mladci so se mu zasmejali.  »‚Na Krista verujem,‘ sem rekel in se prekrižal.  ‚Tvoj rod, tvoj rod,‘ je zahteval Upravda.  ‚Sloven sem, miroljuben in ponižen!‘  ‚Sloven!  Torej vohun tistih barbarov, ki plenijo po naši zemlji.‘  ‚Nisem, na Krista, da nisem tisti Sloven.  Od severnega morjá sem doma, na plunko godem, ljudi tolažim po svetu. — Še nikoli ni prijela za meč moja roka.‘  ‚Udari na plunko!‘  In sem udaril.  Upravdi se je raztajalo srce kakor koštrunova maščoba na ražnju.  Pa mi je rekel: ‚Pošten si, kakor so poštene tvoje strune.  Pojdi svojo pot!‘  Šel sem.  Ali zvedel sem, da je slišala mojo plunko sama Teodora, carica, ki je takrat skrivaj odgrnila zagrinjalo in pogledala name.  Sama pri sebi je rekla: Kako lep človek, ta Radovan!«  Ponosno je pogledal po dekletih, ki so stale krog njega.  Ali te so se mu glasno zasmejale, Radovan pa je udaril na strune in začele so veseli raj.  Jutro nato, ko se je nehalo gostovanje, je razposlal Svarun spretne mladeniče na ogledi.  Naročil jim je, naj se na večer vrnejo in povedo, kje bi se sledila Hilbudijeva vojska.  Prepričan je bil, da bo prekoračil Bizantinec Donavo pred zimo, da si nabere plena za ostrog.  Zato je sklenil pozvedeti za njegov pohod in ga zgrabiti iz zasede.  Naročil je vsem, naj pobrusijo sekire, priostré kopja in meče.  Strelci so se morali vaditi ves dan, da so prožili strelice na buče, ki so jih potaknili na kole.  Med mladci, ki so šli pozvedovat, je bil tudi najmlajši in edini še živi Svarunov sin Iztok.  Nerad mu je dovolil oče.  Slednjič se je vdal, ali mladec si je moral izbrati še tri tovariše.  Vsi drugi so odšli peš po dolinah, gozdovih in planjavah.  Samo Iztok in tovariši so zasedli iskre konjiče.  Imeli so nalog, da prodro najdalje proti jugu, naravnost proti Donavi, kjer so vedeli, da je Hilbudijev tabor.  Kolikokrat je odjezdil mladi Iztok nad divjega merjasca, kajkrat se je plazil sam za medvedom, mnogokrat je zapihal ris nad njegovo glavo, ko je ležal opoldne pri čredi ovac, ali še nikoli mu ni utripalo srce tako kakor danes.  Prvikrat v bojni službi!  Ni mu rad dovolil Svarun; ko pa mu je poveril najvažnejšo službo, mu je odkazal pot naravnost proti sovragovemu gnezdu.  Ljubinica je izgubila že devet bratov – bala se je za Iztoka, a bilà je ponosna nanj.  Poznala ga je, kako drzen je in lokav, kako izboren strelec, močan borec; vedela je, da se prime njegove roke sekira in meč, pastirski korobač in lok.  Šla je zato veselo sama po risovo kožo, pogrnila z njo hrbet bratovemu konju in stopila na okope, ko je Iztok odhajal.  Z mladci je jezdil počasi skozi šotore.  Ko so prihajali mimo zadnje gruče borcev, so konji prhnili: kakor bi se spustili štirje črni vrani v prostrano poljé, so planili jezdeci v daljavo in kmalu so se izgubile štiri črne lise in izginile v rjavih bilkah visoke trave.  Iztok je divje jezdil.  Hrepenenje ga je priganjalo, drzen je bil, da bi bil planil skokoma pred samega Hilbudija, mu pomolil pest v lice ter zakričal: Stremo te!  Prvikrat je čutil bojni pas krog ledij, prvikrat, da mu ni iskalo oko zverjadi, ampak hlepelo, da bi zagledalo bleščeče šleme Bizantincev.  Burno mu je plalo srce v prsih, čutil je mogočno silo v rokah; stisnil je tu in tam povodce tako trdo, da je konj zasmrčal, ukrivil vrat in se pognal v divjem skoku po dolini.  Zdelo se mu je, da tako prijazno, tako polno svobode še nikoli ni sijalo sonce.  Ali to svobodno sonce bi rad zasenčil Hilbudij, krščenik, njemu in njegovemu rodu, ki prosto goni črede po daljnih stepah, ki svoboden išče plena, koder hoče.  Iztok se je trdno nadejal, da bodo mladci, katere popelje v boj on, pomendrali Bizantince in pregnali oblak, ki se je obesil pred jasno sonce njegovih dedov.  Konji so se uznojili, sonce je stalo visoko.  Majhen potok, ob katerem so jahali, se je izlil iz soteske, porasle z gostim gozdom.  Pred Iztokom se je širila dolga planota, po kateri se je upogibala trudna jesenska trava.  Pridržal je konja in počakal spremljevalcev.  »Razjahati moramo!  Če jezdimo po tej planoti, nas utegnejo zapaziti bizantinski ogleduhi.  Potem je vse izgubljeno.  Zato odvedimo konje v gozd, tam jih eden straži in napasi, drugi trijé pa se prerijemo po travi in grmovju do tistegale grička, ki se dviga iznad planote.  Oče mi je rekel, da se vidi od ondod Donava in onkraj reke Hilbudijev ostrog.«  »Iztok, daleč je grič.  Komaj če do noči prispemo do njega.«  »Moramo!  Rado, ti čuvaj konje, dokler se ne vrnemo!  Če nas še ne bo, ko leže noč, nam jahaj naproti; tuli ko volk, da se snidemo!«  Iztok je govoril kot poveljnik, ki ima oblast.  Nihče mu ni ugovarjal.  Poskakali so s konj.  Rado je prijel za uzde in zavil z živalmi za grič, da bi jih skril in na varnem napasel.  »Ti greš na levo, ti na desno, jaz po sredi!  Vrh griča se snidemo!«  Hitro so se ločili.  Brez stezé in brez ceste je bila raván.  Visoka trava jo je krila, tu in tam se je razpenjalo grmičevje.  Nikjer ni bilo sledu konjskih kopit.  Hilbudij že dolgo ni jahal tod. — Mladci so se zarili med travo in se plazili naprej, previdno in hitro kakor mladi lisjaki.  Komaj so bili nekaj sto korakov oddaljeni, že bi ne bil nihče razločil, da lazijo po travi človeška bitja.  Včasih so popolnoma izginili, včasih se je kakor v vetru zamajala visoka trava.  Iztok je ril silno hitro naprej.  Pot mu je polzel po obrazu, pa se ni zmenil.  Po plečih ga je često oprasnila bodeča veja; še začutil ni.  Trgal je spotoma zelene bilke in sočne liste ter jih žvečil, da si je tolažil žejo.  Dihal je globoko, nosnice so mu plale, kakor bi pihal mlad merjasec skozi dobravo.  Ustavil se je pri samotnem drevesu, ki ga je nalomil čez leto vihar.  Zlezel je v njegove veje in sédel, da bi si za trenutek oddahnil.  Oko mu je iskalo griča.  Bil je že bliže, vendar je bilà ravnina še kakor morjé med njim in hribcem.  Ali pogum mu ni upadel.  Oči so se mu svetile kakor sokolu; predrl bi bil rad s pogledom grič in zazrl široko reko in za njo Hilbudijev tabor.  Kar se nekaj zablešči pod gričem.  Kakor bi svetel plamen švignil in hitro ugasnil.  Iztok se vzpne skozi veje, zasenči z roko oči in gleda v daljavo.  Zabliskalo se je vnovič in zopet in zopet.  Ni dolgo gledal, da je natančno razločil tri jezdece, ki so jahali proti njemu.  Lesketali so se oklepi, svetili se šlemi.  Iztok je zažvižgal kakor ptica ujeda, da je opozoril tovariša na nevarnost.  Oglasila sta se mu.  Pomudil se je še nekoliko v gostih vejah, jezdeci so se v hitrem diru gnali proti njemu.  Srce mu je prvi trenutek vzplalo.  Za pasom je imel samo kratek nož in pomislil je, kako ga razsekajo Bizantinci, če ga dobé.  Dobro, ko je jesenska trava upognjena, da ne opazijo zlepa njegovega sledu.  Legel je na trebuh in se kakor kača plazil po tleh proti gostemu robidovju.  Veliko, nizko grmovje je ležalo kakor záplata sredi stepe.  Zaril se je po vseh štirih v goščo.  Do tja s konjem ne pride nihče.  Srce mu je tolklo od neučakljivega hrepenenja.  Zamislil si je že, da mordà ugledajo njegovo sled, da razjahajo in ga poiščejo v skrivališču.  Segel je za pas po nož in natančno preudaril, kako bo planil nad prvega in mu zarinil rezilo v goltanec; druga dva se preplašita, vtem pa bo on že pri konjih, enega zasede v skoku in odvihra preko stepe.  Tako se je vživel v to misel, da je vzboknil hrbèt kakor mačka in hrepeneče čakal plena.  Že so se čula kopita.  Zamolklo so donela po suhi ravnini.  Vedno bliže so prihajali.  Tu so!  Iztok je videl skozi majhno liso v grmovju bleščečo opravo, zahotelo se mu je boja in komaj komaj, da se ni dvignil ter zakričal nanje.  Jezdeci pa so v lahnem diru šli kar mimo, čul je pogovor, razločil ime Hilbudij, sicer pa ni razumel ničesar, ker so govorili grški.  Počasi so se oddaljevali udarci kopit.  Iztok se je v grmu oprezno in neslišno dvigal, tako dolgo, da je prirasla njegova kodrasta glava skozenj, kakor bi se dvignila sončnica, in se ozrla za odhajajočim bleskom konjikov.  »Če zavijejo v gozd in dobé naše konje!«  Te misli se je prestrašil.  Kakor kip je stal sredi grma in ni se mu rodila pametna misel.  Ali polagoma se je umiril.  Konjiki so krenili na desno k potoku.  Napojili so konje, prebredli vodo in se spustili na drugem bregu počasi v klanec.  Iztok se ni ganil, dokler niso izginili v goščo.  Lahko bi bil pozval sedaj tovariša, da bi se vrnili do konj in odšli naglo domov pravit, da bizantinska vojska ni daleč.  Toda Iztoka je gnalo dalje.  Morda za onim hribom tabori Hilbudij!  Preštel bo njegove vrsté, se vrnil in naznanil važno poročilo o vojski.  Vil se je kakor mačka in se gnal po najvišji travi, se skrival za grmičevje, se plazil po vseh štirih, pa zopet ležal, kadar je bil dosti v zavetju.  Sonce je tonilo, ko je stal pred gričem – zmučen in truden, da so se mu tresle mišice na stegnih.  Ali sta tovariša prišla?  Zaskovikal je.  Oglasilo se je prav blizu na desni in levi prav tako skovikanje.  V kratkem jih je združila temna loza.  Plezali so neslišno po strmi rebri in, še preden je izginilo sonce, so bili vrh griča.  Poslušajo.  Vse tiho.  Nekaj ptičev se je splašilo z vej, daleč nekje je zakruncal divji prašič.  Uležejo se na zemljo in nastavijo uho na prst.  »Topot!  Topot!  Kopita!« Vsi hkrati so to izgovorili.  Iztok vstane in spleza na drevo.  »Donava!«  Vzkliknil je skoraj glasno.  Pred seboj je videl prostrano ravnino.  Oklepal jo je v sonce žareč okvir – široka reka.  Tam za ognjenim okvirom, prav na mestu, kjer je ležala čez vodo dolga črna proga – most – se je dvigal iz temne lise dim.  »Tabor vidim!«  Tovariša sta se razveselila; kakor divja mačka sta se oglasila in začudila.  Iztok se je oziral, od kod klopotanje kopit.  Še enkrat so se vneli sončni žarki in žareča ploskev je izginila.  Prav takrat je tudi Iztok zapazil troje lučk, ki so se bližale hribu.  V silnem skoku so se vračali jezdeci pozvedovalci in se drevili krog hribca v ravnino, da bi čimprej dospeli v tabor.  Iztok je vesel in srečen zlezel z drevesa.  »Če so konjiki ovohali naše gradišče?«  »Strašno gonijo!  Važna poročila neso.  Vrnimo se!«  »Počakajmo še in odpočijmo se nekoliko!  Mesec vzide, Rado nam privede konje naproti, mordà še kaj zaslišimo in zagledamo.«  Mladci so legli na mah, vgriznili v kose ovčjega sira, si poiskali sladkih koreninic in govorili tiho junaške besede.  Naglo je legal mrak na zemljo.  Na vzhodu se je že dvigal mesec, še ves bled.  Njegovo prepalo lice se je še balo sončnih žarkov, ki so jemali v rdečih plamenih slovo po nebu.  Topot konj je že zdavnaj obmolknil.  »Pojdimo!  Svarun je naročil, da se vrnimo z nočjo,« sta silila mladca.  Iztok pa ni hotel.  Z mladeniško svojeglavnostjo se je veselil, da zapoveduje – prvikrat v življenju.  Zato se ni zmenil za očetovo naročilo.  Hrepenel je po slavi in še važnejših novic bi bil rad prinesel v tabor.  »Ne gremo še!  Če pride Rado s konji, počakajte me, jaz pa pojezdim za onimi tremi prav do mosta.«  »Pomisli, Bizantinec ga straži!  Ujamejo te.«  Iztok se je na glas zasmejal, da sta se tovariša ozrla.  »Morana ti prizanesi!  Iztok, ne tvegaj!  Stribog naj popihne tvoj prešerni smeh Hilbudiju na uho!  Besi naj dvignejo volkodlake v šumi, pa nam zaskočijo pot in nas zvodijo!«  Tovariš, ki je tako govoril, je nehote segel z roko za vrat, kamor mu je obesila mati tri mogočne merjaščeve okle, da bi ga varovali urokov in besov.  Iztok se je prevalil vznak in na licu mu je obsvetila medla mesečina smeh, poln dvoma.  »Morana – besi – volkodlaki,« so šepetale ustnice.  Da bi mu ti mogli škodovati?  Vera očetov ... pa vendàr ...  Zakaj se jih ne boji Hilbudij? ...  Zaklopil je oči, na čelo si je položil sklenjene roké in molil z vročim vzdihom k Svetovitu, naj ga potolaži on, ki hkrati zre na vse štiri vetrove, ki vidi v temni noči in gleda v jasno sonce, pa se mu ne skalijo oči ...  »Tra-tra-tra!«  Vsi trije planejo kvišku.  Vnovič: »Tri-tra-tri-tra ...«  Od daleč so se čule trombe.  Iztok je bil v trenutku vrh drevesa.  Napenjal je sokolje oči, zapičil jih je v črno liso za Donavo, kjer je prej videl dim.  Mesec je razžaril okolico.  Zazrl je v motni luči, da se usipljejo s tistega vzvišenega prostora svetlikajoče se lučke.  Vedno več jih je – proti reki se zibljejo.  »Hilbudij prihaja z vojsko!«  Iztok je planil z drevesa, v divjem teku so se zapodili po bregu in skokoma bežali naravnost proti griču, kjer so bili konji.  »Da bi prišel Rado!« je siknil Iztok in se pognal čez grm.  »Čuj, volk je zatulil!«  »Rado prihaja.  Blizu je že!  Hitro proti njemu!«  Vsi trije so se drevili s podvojeno silo v smeri, od koder so čuli volčje tuljenje.  Oglasil se je zdaj pa zdaj kdo izmed njih, volk se jim je odzival, bliže in bliže so prihajali drug drugemu.  Kmalu so začuli hrzanje konj in šum trave.  Oddihali so se in šli korakoma.  Od daleč so že videli črne sence, ki so se hitro gugale po ravnini.  Iztok se je ustavil.  »Tovariši!  Ne skušajte se z mojim konjem.  Veste, da je najboljši, kar jih je v taboru.  Do jutra lahko prijezdite v gradišče, jaz pa moram biti prej tam, da se hitro dvignejo bojevniki in gremo nad Hilbudija!«  Komaj jim je to sporočil, že so zahrzali konji tik pred njimi.  Iztok je planil kakor ptica na svojega vranca.  Ta se je vzpel in obrnil na zadnjih nogah, ko je začutil gospodarjevo roko na brzdah.  Zavihrala je griva in kakor misel sta zletela preko poljan.  Nekaj krati je konjič ponehaval v skoku, kakor bi vpraševal, čemu ta pogon.  Ali Iztok ga je stisnil s koleni, da je globoko zahropel, povodci so se nategnili in tedaj je žival razumela, da ta ježa ni šala, da je treba planiti na življenje in smrt.  Izborni konjič – očetu ga je bil podaril hunski poglavar – je povesil glavo, nozdrvi so se mu razširile, bela pena je letela v kosmih po zraku, drevesa so bežala mimo in tonila kakor bliskavica v daljavi.  Na njegovem hrbtu pa je sedèl Iztok z naprej nagnjenim životom, kakor bi ležal na konjskem vratu.  Nič se ni ganilo na njem.  Kakor prirasel je tičal na konju, samo dolgi kodri so pluli v zraku in risovo krzno je veslalo z repom po konjskem hrbtu.  Iztoku se je zdelo, da se vleče pot še enkrat tako dolgo kakor podnevi.  Ozrl se je včasih z boječim pogledom na zvezde, ali ni polnoč že minila.  A zopet je stisnil konja, mu pošepetal v ušesa besedo, polno hvale in ljubezni – in šlo je skokoma čez drn in strn.  Dolgo je že jahal ob potoku v soteski.  Zdaj zdaj je upal, da zagleda ognje – ali potok se je zasukal na levo in za ovinkom še vedno gluha šuma.  Konj je začel pogosto hrzati in prhati.  Iztok je čutil, da napenja zadnje sile.  Kaj, če se zgrudi?  Moral ga je ustaviti, da je šel korakoma dalje.  Lákotnice so mu plale, vse kite so se tresle od napora, z globoko sklonjeno glavo je šel in hropel.  Od trebuha se mu je cedil pot.  Iztok je skrbno meril okolico.  Predivje je zjutraj jahal in se ni menil, kaj je krog njega.  Zato se ni mogel domisliti nobenega drevesa, nobene kotanje, ki bi mu povedala, kako daleč je še do gradišča.  Torej naprej!  Objel je konju vrat, mu pritisnil lice prav k ušesu in mu obljubil najlepšega žita, če se podviza in ga čimprej prinese v šotorišče.  Vranec je udaril dvakrat s kopitom prav silno ob tla, pa se zopet zleknil, iztegnil vrat in bežal kakor vihar.  Zopet ovinek.  Iztok je zapazil nekaj ognjev v daljavi.  »Gradišče!« je vzkliknil.  Stisnil je konja, tla so zabobnela, hrestale so suhe veje, ognji so se bližali.  Še kratka ravnica, soteska se je odprla na široko kotlino.  Z besno divjostjo se je spustil konj, ves uznojèn in spenjen, kakor od snega opadel.  Začuli so ga stražniki.  Plamenice so se dvignile in premikale.  Kakor bi pal iz oblaka, je treščil Iztok na sredo taborišča.  »Hilbudij!  Hilbudij prihaja!«  Divje je zakričal, vsi šotori so se prebudili, završalo in zašumelo je med vojščaki, rogovi so zatrobili.  Iztokov vranec pa je zatrepetal in se s krčevitimi utripi zgrudil ob ognju; iz nozdrvi mu je brizgnila vroča kri.  Ko je Azbad odšel iz Hilbudijevega šotora, je bilo že vse vojaštvo na delu.  Stotniki in častniki so nadzorovali posamezne gruče, Hilbudij si je sam ogledal vse težko in lahko oborožene pešce, konjici je veleval sam in presojal opremo; marsikateremu vojščaku je preskusil sulico in meč, je li dosti nabrušen.  Vsi so mislili, da odidejo opolnoči čez Donavo.  Konji so bili nakrmljeni in osedlani, vojaki so z vsem orožjem sloneli na slami in rahlo dremáli.  Toda Hilbudij ni hotel na slepo udariti v deželo Slovenov.  Razposlal je najhitrejše jezdece čez Donavo, da pozvedo, kje bi bil Svarun in njegove črede.  Kajti za te mu je šlo.  Justinijan mu je bil sporočil, da vojskovodja Belizar zapored zmaguje Vandale, da je zasedel mesto Kartagino v Afriki, da zbira vandalski kralj Gelimer zadnje ostanke svoje vojske, ki jo bo vrli Belizar gotovo v kratkem porazil.  Zato namerava koj po novem letu napraviti velikansko slavje v Bizancu in sprejeti vojskovodjo Belizarja v svečanem triumfu.  V ta namen potrebuje denarja in živil.  Hilbudij naj priskrbi – denarja ne more – pač pa zadosti drobnice in govedi, da pogosté na dan zmagoslavja vojaštvo in ljudstvo v Bizancu.  Udari naj torej hitro na Slovene, jim pobere živino in jo upoti naglo po cesti v Bizanc.  Podpisal se je cesar: Justinijan, zmagalec Alanov, Vandalov, vladar Afrike.  Hilbudija pismo ni razveselilo.  Res je črtil barbare Slovene, pa je bil dosti plemenit, da se mu je zdel tak roparski pohod vse preponiževalen za pravega vojaka.  Dokler je pokoril Slovene roparje, dokler je imel opravka z veliko vojsko, tako dolgo se je veselil bojnega viharja.  Ali Sloveni so sedaj ukročeni.  Mirno pasejo črede po svoji zemlji, čemu bi jih napadal, pastirje, on, vojak in vojskovodja.  Zaradi tega Hilbudij ni bil vesel pohoda.  Pokorno je slušal carsko povelje, v srcu pa iskreno želel, da bi mu ne bilo treba klati pastirjev, marveč da bi naletel na mogočen odpor pri Slovenih.  Razposlal je torej prednje straže čez Donavo in čakal tisto noč in še drugi dan sporočil.  Vojska je čákala v taboru in gledala temne sence na poveljnikovem čelu.  Zvečer so se vrnili zadnji pozvedovalci.  Nobeden prejšnjih ni našel sledu.  Ali ti trije, ki so jezdili mimo Iztoka, so ujeli v hosti mladega Slovena.  Dolgo jim ni hotel odgovarjati.  Pa vojaki so ga pripeli za noge in za roke med dve drevesi, zanetili ogenj pod njegovim trebuhom in mu žgali ledja z žarečimi ogorki.  V silnih bolečinah je Sloven razodel, da je za goro Svarunovo gradišče, da ima Svarun zbrane velike črede in da skriva v gradišču mnogo bogastva.  Sloven ni hotel izdati, da so te črede vojščaki, vsi združeni Sloveni in Antje, ne pa črede ovac in krav.  Upal je preslepiti Hilbudija, da bi v svoji drznosti ne povedel s seboj vsega tabora in bi ga Sloveni tem laže zmagali.  Ko je na pol mrtvi Sloven Svaruna na videz izdal, mu je sunil Bizantinec meč v srce in ogledniki so odjahali v tabor.  Hilbudij se je razveselil novice.  Odbral je oddelek najboljših pešcev, konjice pa je vzel le za silo s seboj, da bi v potrebi pohitela v tabor po ostalo vojsko.  Razveselil se je, ker je zvedel za gradišče, češ bo vsaj nekaj junaškega dela.  Tudi po Svarunu, glavarju Slovenov se mu je zahotelo.  Šest stotnikov je takoj razporedilo čete.  Hilbudij je šel v šotor in si pripasal težki meč; na glavo si je del najtežji in najlepši šlem.  Treba je bilo glavo zavarovati pred kamni, ki bodo padali čez okope z gradišča.  Šlem je bil razdeljen na pet polj, ki so bila posrebrena in ločena z zlatimi sponami.  Na prednjem polju se je svetil križ, sestavljen iz dragih kamnov.  Na levi strani je bil vrezan golobček z oljkovo vejico, na desni viseča krona.  Pod križem sta se bleščali zlati črki alfa in omega.  Ko je prijezdil iz tabora, so že stale čete pred mostom.  Zamahnil je z roko, vrste so se premaknile, plohi na mostu so votlo zabobneli.  Hilbudij je hotel dospeti ponoči preko ravnine do soteske, da bi ga Sloveni ne zapazili in ne odgnali čred v skrite šume, kjer bi jih bilo težko zaseči.  Prepovedal je med potjo trombe, velel je paziti na ščite in meče, da bi se ne zadevali drug ob drugega in ne delali hrupa.  Čete so z lahno nogo bredle visoko travo, ki se je drobila in mečkala pod njihovimi koraki.  Bojevniki so tiho šepetali in si pripovedovali vesele vojne dogodke.  Na vseh licih veselje in brezskrbnost, kakor bi šli v goste.  Zakaj vérovali so v nepremagljivega Hilbudija, ki jih vodi že tri leta od zmage do zmage.  V taboru Slovenov so se zbrali takoj po prihodu Iztoka sredi noči vsi starešine s Svarunom v posvèt.  Zborovali so dolgo.  Niso se mogli zediniti.  Nekateri so svétovali, naj se vsa vojska poskrije v gradišču, zažene vanj goved in drobnico, da bi imeli zadosti hrane, ostalo živino pa naj odženo daleč proč v skrivne gozdove in soteske, kamor Hilbudij ne pojde.  Za to misel so se vnemali starešine Antov.  Sloveni s Svarunom vred pa so zahtevali, naj se takoj dvignejo čete in hité po strmih potih Hilbudiju nasproti ter ga zajamejo iz zasede.  Mnenja so si nasprotovala, čas je bežal.  Tedaj se dvigne starešina Radogost in izpregovori:  »Možje, zvezde bežijo na zaton, Hilbudij jaha nad nas mi pa besedujemo in čakamo bizantinskih mečev nad svoje črepinje.  Svetujem vam, naj se pozove Iztok, plemeniti mladec, našega staroste Svaruna sin, s katerim so bogovi.  Stopi naj sredi med nas, pa naj govori modro besedo.  Svetovit mu je pokazal sovraga v nočni temi, Svetovit mu navdahne modro besedo in naše sive glavé se uklonijo žarki misli mladeniča, kateremu gori jasna luč v glavi.«  Začudili so se vsi, začudil sam Svarun.  Da bi stopil mladec v zbor starešin – nikoli tegà!  Spogledovali so se, pa se nihče ni dvignil, da bi ugovarjal, nihče, da bi prigovarjal.  In Radogost začne vnovič:  »Pa se čudite!  In molčite!  Ali rečem vam: Bogovi hočejo besedo Iztokovo!«  »Bogovi hočejo – – –« je završalo in zamrmralo v zboru.  Radogost je odšel sam po Iztoka.  Skoro plah, s ponižno priklonjeno glavo je stopil Iztok v slovesni zbor.  Svarun je povzel besedo:  »Sin moj, molče te je poklical zbor veljakov in izkušenih bojevnikov iz slavnega rodu Antov in takisto Slovenov – molče, pravim, ker nas je pretresel nasvet starešine Radogosta, da ti, mladec, ki imaš sulico krvavo samo od krvi merjascev in medvedov, da ti rečeš besedo, če ti jo vdahne Svetovit, kako naj sprejmemo Hilbudija.«  Iztok je sklenil roke in se globoko priklonil.  »Jahal sem kot vihar.  Spremljevalcev še ni za menoj.  Kdo mi je podpiral konja, če ne bogovi?  Zakaj se mi je zgrudil doma in ne daleč v soteski, da bi naša vojska mirno spala in ne zvedela, kako se bliža bes vseh Slovenov, Hilbudij?  Svetovit je prižgal mesec, da sem videl blesk vojske, Morana je zbežala v hosto, da ni zatela mojega konja – žrtvujem ji najlepšega ovna – in če ste me poklicali vi, mislim, da vas je nagnil sam Perun.  In jaz vam pravim: Starešine in veljaki, hrabri bojevniki, udarimo z vso vojsko hitro proti Hilbudiju.  Od štirih strani ga zgrabimo in dosti mora biti naših sekir, da razkoljejo vse ščite, dosti kopij, da prevrtajo oklepe, dosti mečev, da razsekajo šleme na glavah Bizantincev.«  »Ti si govoril, možje, govorite vi!«  Na ta Svarunov poziv se dvigne vojni svet v en glas:  »Nad Hilbudija!  Iztok je velik!«  Vsi so se takoj razpršili po taboru.  Vsak je zbral svoje borce.  Vrhovno povelje je vodil Svarun.  Ob njem so se zbrali najmočnejši junaki.  Od pasa gori so bili vsi goli.  Ne enega ni bilo, ki bi bil brez obrunka na širokih prsih.  Vsi so se že često vojevali z veliko hrabrostjo.  Ta zid slovenskih prsi je imel nalogo, da se napoti po dolini in udari Hilbudiju v lice ter mu zabrani pot do gradišča.  Oboroženi so bili s težkimi kopji, ki so jih metali do trideset in več korakov s tako silo, da so predrla vsak ščit in prevrtala vsak oklep.  Na debelih jermenih so jim viseli mogočni meči, mnogi so imeli tudi sekire.  Le malo jih je nosilo majhne ščite.  Vsi so hodili peš, samo starec Svarun je jezdil.  Edino on je imel čez jagnječevino na prsih oklep iz konjskega roga – dar Hunov.  Najtežjo nalogo so poverili Iztoku.  Prideljeni so mu bili vsi mladci, ki naj bi jih vodil hitro po stranskih stezàh, po bregovih in gostem lesu ter napadel Hilbudijevo vojsko s strelicami iz zasede.  Mladež se je gnetla krog Iztoka.  Imeli so polne tule puščic, poskušali so tetive na lokih in drhteli od poželenja po boju.  Vsak je imel za pasom kratek nož, da bi ga rabil, če bi se spoprijel od blizu z bizantinskimi pračarji.  En oddelek je vodil Radogost, najvrlejši starešina.  Ti so imeli za glavno orožje kij, bojno kladivo, ki je strašno gospodarilo po šlemih nasprotnikov.  Kogar je zadel kij na glavo, vsak se je zgrudil, če ne mrtev, vsaj omamljen.  Ti so imeli nalogo, udariti šele sredi boja, ko se prične zmešnjava in nastane gneča.  Drugo vojsko je vodil Krok: trobilce.  Imeli so raznovrstno orožje pa veliko rogov.  Niso bili prida vojščaki, pač pa predrzni izzivači, hlapci in pastirji, pretepači na poljanah, ki naj bi z nenadnim hrupom, tuljenjem in trobenjem zbegali sovražnika.  Poverili so jim tudi zelo važno nalogo čuvajev.  Zato so morali najzanesljivejši splezati na vse višine in stražiti, ali ne bo Hilbudij premenil smeri ter udaril preko hriba nad gradišče.  Zakaj dobro so vedeli, da se Bizantinci ogibajo sotesk in da izpeljujejo celo ceste rajši čez gore kakor po ozkih dolinah, da so varni pred zasedami.  Ko so bile vse čete urejene, je opravil Svarun molitev; nato je dal znamenje in voji so se razkropili po šumah brez hrupa, brez krika in ropota, kakor bi jih pogoltnili temni gozdovi.  Sam se je premaknil zadnji.  Pa tudi njegova četa je lezla ob straneh, bredla po potoku, da ni puščala sledu za seboj.  Svarun je bil po toliko vojskàh zelo previden.  Dobro je vedel, da pošlje Hilbudij pred seboj pozvedovalce na hitrih konjih.  Če bi ti izsledili izhojeno pot v travi, bi se Hilbudij takoj okrenil in jih kako prevaril ter iznenadil.  Ko je v jutro vstajala zarja, je šla Ljubinica iz gradišča in vse mladenke z njo; zbrale so se pod lipo ter darovale Perunu lepa jagnjeta za zmago očetov.  Gradišče je čuvala majhna posadka, med njo godec Radovan, ki je čepel na okopih, stiskal plunko pod pázduho in strahoma poslušal, kaj bo.  Bal se je krvi, vojni krik je »žalil njegovo pevsko uho«, kakor je sam trdil.  Preudaril je natančno, kam pobegne z urnimi koraki, če pribežijo sli in naznanijo poraz Slovenov.  Hilbudij je prekoračil čez noč ravnino in se naslonil v jutro s svojimi vojaki ob pobočje hriba, ob katerem se je odpirala soteska do gradišča Slovenov.  Vse čete so se poskrile v gosto hrastičje.  Prepovedal je ukresati ogenj, da bi si varili vojaki ječmenovo juho.  Zato so jedli mrzlo, nekateri suhe ribe, drugi prekajeno meso, in prigrizovali česen.  Hilbudij je sklenil počakati popoldneva, potem pa kreniti v sotesko, da bi mogel že v jutro zgrabiti gradišče Slovenov.  Še malo ni mislil, da ne bo zmagal.  Tudi zasede se ni bal.  Bal se je samo za vojake.  Vsakega se mu je zdelo škoda.  Zakaj vsak teh utrjenih in izšolanih mož mu je zalegel za deset novincev.  Zategadelj je pozval predse vrlega jezdeca, nekega barbara – Tračana.  Prišel se mu je pred letom ponujat v vojaško službo.  Hilbudiju je ugajal; in res se je izuril, da mu ga ni bilo para.  Tega je poklical Hilbudij.  Njegova polt je bila temna, lasje rdečkasti, postava velika, prav kakor kakega Slovena.  Ukazal mu je, naj sleče opravo bizantinskega vojaka in natakne kratke prtene hlače, kakršne so nosili Sloveni.  Takisto naj razsedla konja in naj jezdi kakor divji pastir oprezno po soteski.  Razumel je precèj dobro jezik Slovenov.  Naj vpraša, mu je rekel, če naleti na kakega Slovena, po ovcah ali konjih, češ da je poslanec azijskega trgovca, ki bi prišel na kupčijo.  Ali oprezno naj gleda, so li v dolini sledovi po vojnih četah.  Tračan se je hitro prelevil iz bizantinskega konjika v barbarskega pastirja in malomarno odjezdil.  Z glavo je gugal na levo in desno in pel pastirsko pesem.  Vajeti je pustil, da so visele konju na vratu.  Kakor bi se ne menil za ves svet, tako je jahal Tračan ogleduh.  Ali njegove lisičje oči so opazile vsako sled v travi in predirale gosto grmovje po bregovih.  Zapazil je konjsko sled.  Skobalil se je s konja in trgal kislico, ki je rasla ob potoku.  Žvečil je liste, brskal po travi, kakor bi iskal še drugih zelišč.  Toda meril je le skoke, katere je delal preteklo noč Iztokov konj.  Leno je zlezel zopet na konja in jahal dalje.  Včasih je pognal v dir, pa zopet prenehal in skrbno opazoval.  Vsepovsod ta razkoračena, iztegnjena sled konja, ki se je drevil v divjih skokih.  Čedalje bolj sumljivo se mu je zdelo, hitreje je gugal z glavo in še skrbneje so se mu svetile lisičje oči.  Vendar ni mogel ničesar drugega izslediti.  Vse grmovje je spalo, po gozdu se je tu in tam osulo listje, ko je sedla divja ptica na vejo.  Kar pridrži konja.  Pred njim leži v potoku mrtva žival.  Zopet zleze na tla in stopi bliže.  Konj!  Hitro je bil v vodi.  Od vseh strani ga je pregledal, a nobenega sledu, da bi bil brzdan.  To je divja mrha!  Volcjé so jo preganjali pa je poginila in se zvalila v potok.  Od tod tisti skoki!  Vesel je zlezel na konja; pogledal je še nekoliko dalje, pa veliki skoki so se izgubili. — Iztok je jezdil le-tam po vodi.  Pa se je varal Tračan.  Ta konj je poginil enemu izmed Iztokovih tovarišev.  Gnal se je za Iztokom, ali žival mu je opešala in se zgrudila.  Zadavil jo je z jermenom, pobral s seboj brzde, zvalil konja v vodo, sam pa izginil v goščo in se plazil po lesu dalje.  Druga dva tovariša nista šla za njim v sotesko, ampak sta krenila v hrib, da bi dospela preko gore v gradišče.  Tračan je vesel obrnil konja in odjahal v najhujšem diru, da bi sporočil poveljniku Hilbudiju, kar je našel: vse mirno, nobenih sovražnikov.  Toda sredi pota, kjer je dolina najožja, se dvigne pred njim iz trave človeška postava.  Tračan je potegnil konja, da se je vzpel na zadnje noge.  »Hoj, pastirček, kaj delaš?«  »Ovac iščem; sto ovac mojega očeta se je izgubilo.  Tri dni jih iščem.  Ali si jih videl?  Od kod tvoja pot?«  »Hej, mladec, ovac iščem kakor ti.  Ali jaz jih iščem za kupce iz Bizanca.  Kožuhov bi radi, usnja potrebujejo, ali veš za moža med Sloveni, ki bi imel naprodaj teh reči?«  »Moj oče Svarun ima dan hodá od tod gradišče.  V njem so grmade dragega krzna, gore bivolskih kož, žlahtnega kámenja mnogo.  Rad bi prodal, pa ne more, ker leži za Donavo tisti pes, tisti Hilbudij, in ne utegnemo naprodaj z bogastvom.  Pripelji trgovce, ej, skupili boste, da se vam ne sanja, če se potrudite semkaj!«  »Pastirček, hodi z Daždbogom, poišči ovcé, Veles s teboj in povej očetu, da pridejo bogati kupci.  Dobro bodo plačali –«  Tračan je bliskoma odjezdil, za njim je zvedavo gledal pastir in mahal z dolgo šibo.  Ko se je jezdec skril v daljavi za ovinkom, se je pastir glasno zasmejal, vrgel šibo proč, stisnil pest in zapretil: »Le pridite, besi, po krzno!  Oderemo vas, da ponesete v Bizanc mehove iz lastne kože.«  Nato je planil v gozd kakor divja mačka.  Bil je Iztok.  Ko je Svarun ukazal odhod, je prva izginila četa gibkih lokostrelcev z Iztokom na čelu.  Popeli so se naravnost v reber.  Vili so se med grmovjem kakor risi za plenom, plezali preko pečin, po strminah so lezli po vseh štirih kakor potuhnjena zverjad.  Hodili so oprezno in varno, da suha veja ni počila; v nobenem tulu niso zarožljale strelice, niti hropli niso glasno, dasi jih je vodil poglavar hitro, kakor bi bežal mlad volk po lesu.  Ko so dospeli na greben, so se na široko razpršili, potonili med visoko travo in robidovje ter v temi – mesec je zašel – gazili uspešno dalje.  Ko se je zasvitalo, se je popel Iztok počasi na sivo skalo in zrl krog sebe.  Vse tiho, kakor bi ne bilo nikogar v lesu.  Le včasih je majceno zašumelo, kakor bi prhutnil divji jereb iz listja, le tu in tam se je potegnila senca preko jase, pa hitro zopet utonila v mraku drevja.  Iztok se je smehljal.  Oko mu je žarelo ko sokolu, pritrdil si je jermen, na katerem je oprtiv nosil tul, zlezel s skale in šel dalje.  Pol jutra je že prevozilo sonce, ko se je ustavil mladi četnik in z jastrebjim piskom naznanil, da so prišli na določeno mesto.  Stal je v gostem hrastovem gozdu na strmem pobočju, kjer je bila dolina najožja.  Na pisk so prirasle iz tal postave tovarišev, iz vsakega grma, izza vsakega debla, iz trave, čez skale in iz kotanj, vsepovsod so se dvigali vrli mladci.  Iztok jih je brez besed vedel navzdol.  Noben kamenček se ni sprožil, da bi se zakotalil v dolino.  Tonili so neslišno po strmini in kmalu dospeli do mladega, gostega lesa.  Od ondod je bila najboljša razdalja za strelice, ki bi jih prožili v dolino.  Ukazal jim je, naj se raztegnejo v dolgi trojni vrsti po rebri in poležejo v travo in grmičevje.  Vsi naj čakajo njegovega povelja.  Dokler on ne sproži, se ne sme nihče ganiti.  Nato si je sam narezal vej, jih zataknil vrh mahovite skale, zlezel podnje in počenil v skrito opazovališče.  Od ondod je bil zagledal jezdeca, Hilbudijevega poslanca.  Prvi hip je mislil, da je eden njegovih včerajšnjih spremljevalcev, in skoro bi se bil dvignil izza umetnega grma in ga poklical.  Ali njegovo oko je spoznalo visokega konja, kakršne so imeli Bizantinci.  Sloveni niso jezdili takih.  Zbudila se mu je sumnja.  Roka se je sama od sebe krivila, da bi segla za pleče po strelico in jo poslala tujcu za vrat.  Pa se je premagal.  Hitro je odpel jermen, tul mu je zdrknil s hrbta, poleg njega je položil lok, bojni nož je pa skril za kratke hlače iz jagnječevine.  Vsi bojni znaki so izginili in Iztok je zdrsnil tiho po bregu.  Na dnu si je odlomil šibo in čakal jezdeca.  Pričakal ga je in Tračana lokavo prepričal, da je Svarun v gradišču brez vojske.  Upal je za trdno, da se Hilbudij napoti po soteski.  Ko se je Tračan vrnil do Hilbudija in mu sporočil, kar je videl, se poveljniku čelo ni zvedrilo.  Nezadovoljen je bil, ker po imel bržkone premalo boja, a plenitev mu je bila zoprna.  »Ropanje po šegi barbarov, cesarju na ljubo, da napase nekaj lačnih tolp, ki se pridrvé čez zimo v mesto.  Za neumni cirkus, za veselice se trošijo milijoni!«  Legel je jezen na travo.  Vojaki so ga strahoma gledali in se pogovarjali samo šepetaje.  Sredi poldneva Hilbudij vstane in da povelje za odhod.  Težko oborožene čete – z velikimi ščiti, sulicami in meči, vse v železnih oklepih – so korakale spredaj.  Za njimi je jahal Hilbudij, ob njem nekaj konjice, da bi ji dal hitra povelja, če bi bilo treba.  Zadaj so šli lokostrelci in pračarji, ki so bili zelo nevarni v boju iz daljave.  Na okroglih palicah so imeli pritrjene usnjate prače, s katerimi so nedosegljivo spretno metali podolgaste, na koncu priostrene svinčenice, imenovane »želode«; kogar je želod dobro zadel, ni več ganil v boju.  Vojska se je počasi premikala po globeli.  Sonce se je nižalo in se z izredno gorkimi jesenskimi žarki upiralo četam v hrbet.  Hilbudij je jahal zamišljen.  Malomarno mu je visel šlem na rdečem jermenu po hrbtu.  Tudi drugi jezdeci in mnogo pešcev je odpelo jermene in spustilo šleme.  Le-ti so se veselo svetlikali in na kamenčkih Hilbudijevega križa so plesali pisani sončni trakovi.  Pod milim nebom grobna tihota.  Vojaki so molče stopali drug ob drugem.  Le šum korakov je donel po globeli in potok je enakomerno curljal.  Sonce se je polagoma bližalo zatonu.  Dolina se je stisnila, sence so se zgrnile nad čete.  Bližali so se tesni soteski.  V mladih Slovenih, ki so prežali na rebri, je kipela kri.  Čuli so šum, včasih je zarožljal meč.  Vsaka roka je segla po strelici in jo položila na lok, prsti so krčevito držali za škrto, ki je že sedela v tetivi.  Kmalu so zapazili skozi presledke v grmih prve oddelke.  Razburjenje je kipelo, treba je bilo velike sile, da se ni utrgal ta plaz mladih, boja in krvi žejnih Slovenov.  Iztok je čepel na skali – okamenel.  Mogočni lok je stal pokonci, najboljša strelica je sedela na tetivi, mišice na desnici so se vzvalovile, srce mu je plalo, da se je tresel jermen na prsih, ki je nosil tul.  Težko oborožene čete so bile že pod njim.  Lahko bi bil sprožil, ali oko mu je iskalo Hilbudija, iskalo ga je in zasledilo.  Na ovinku se prikaže prvi jezdec v lepem oklepu s šlemom na hrbtu.  Za njim jezdijo drugi po dva in dva.  Poveljnik!  Hilbudij!  Sam jezdi, brezskrbno in zamišljeno.  Vedno bolj se bliža Iztoku.  Še petdesetkrat stopi konj, vojskovodja bo pod njim.  Iztok prime trdneje za lok, tetiva se prične napenjati, lok se krivi – še deset korakov.  Iztok se dviga izza vej, lok je upognjen do skrajnosti.  Drink, tetiva je zapela, po zraku je zasičala strelica, spodaj pa je kriknil s strašanskim glasom Hilbudij »Kyrie éleison!«, zakrilil z rokami po zraku, segel k sencu, kjer je tičala ost, pa omahnil in padel s konja.  V tistem trenutku je zažvižgalo in zašumelo v bregu, oblak strelic se je utrgal in posul Bizantince.  Razlegal se je krik, da je vztrepetala gora, Hilbudijevi vojaki so padali in z divjim krikom pulili strelice iz ran.  Ali hipoma je bilo zmešnjavi konec.  Stotniki so velevali, vojska se je strnila, ščiti so se nagnili kot streha nad četo, strelice so pokale in odletavale od bronastih nabuhov na ščitih.  Kakor snežni plug se je obrnila vojska, vsa pokrita s ščiti, in nastavila svoj rilec proti napadalcem pa navalila vkreber.  Pračarji in lokostrelci so se usuli čez potok na nasprotni breg; cepali so in padali; ker so strelice predirale lahke oklepe, ali drevili so se v hrib, da bi vrnili od ondod napadalcem s svinčenim želodom.  Prvi ščiti so bili že blizu, dvajset korakov pod Iztokom, nobena strelica se ni več prijela, svinec je deževal od nasprotnega brega; marsikateri mladec je kriknil, lok mu je padel iz roke, sam se je zgrudil in zakotalil po bregu.  Iztok je izprevidel, da morajo bežati.  Ali tedaj zabučé divji rogovi na nasprotni strani.  »Krok,« pomisli Iztok.  Svinčeni dež je hipoma ponehal, razleglo se je rjovenje in kriki, trušč in ropot.  Krok je kakor divji merjasec udaril z brega na pračarje in lokostrelce.  Klin Bizantincev, ki je prodiral proti Iztoku, se je ustavil; spoznali so, da so obkoljeni.  Krokova divja drhal se je spopadla z lahko oboroženimi, nastal je svitek, klobčiči človeških trupel so se kotalili po brdu, klali, grizli in bodli drug drugega, na dnu v potoku so se premetavali in davili, voda je rdela od krvi.  Bizantinci so zatrobili, trobente so velevale umik.  Vsa stisnjena se je težko oborožena četa obrnila – nad njo streha ščitov – in zbežala v dolino.  A tam so se že prikazale mogočne postave Svarunove čete.  Kopja so sviščala po zraku in vrtala luknje v železno streho ščitov.  Začel se je boj moža proti možu.  Sekire so treskale po ščitih in jih klale, meči so se pomakali v kri in bliskovito švigali po telesih Slovenov.  Vsa dolga dolina je bila zamotana veriga besnečih vojakov, ki so se z grozno silo bili in klali.  V sredo te gneče je pribesnel še Radogost.  Kiji so se dvigali in strašno telebali po bronastih šlemih.  Bil je hrup in krik, vzdihi in rjovenje, žvenket mečev, trušč lomečih se kopij.  Iztok je planil s strelci naprej po bregu.  Konjica se je pravkar utrgala izmed gneče in hotela bežati.  Posuli so konje s strelicami, da so se grudili pod jezdeci.  Mladci pa so planili z nožmi za njimi, glava za glavo je padla pod urnim mečem izbornih konjikov, ali čez mrliče so tiščali drugi, podrli Bizantince na tla in jih zadušili s težo svojih trupel.  Noč je legla na zemljo.  Po travi so tekle kaluže krvi, vzdihi so ječali do neba, Sloveni pa so peli divje davorije, da je donelo pod jasno svobodno nebo.  Zmagovalci so zapalili ognje in se zbrali v velikih tolpah okrog njih.  Z ogorki so iztikali potem po dolini in iskali svojcev, katerih so pogrešali.  Morana je strašno gospodarila.  Potok se je na več krajih zajezil, toliko mrličev je ležalo v njem.  Še mrtvi so se davili, stiskali nože v rokàh, tiščali v zobeh kose človeškega mesa, ki so jih odtrgali, ko so se bili zagrizli v sovražnika.  Kroka so dobili v jarku, krog njega deset poklanih pračarjev.  Eden je ležal na njem, v njegovem srcu je tičal Krokov nož.  Velika žalost je obšla Svaruna, ko so prinesli na smrt ranjenega Radogosta.  Preko prsi mu je zevala dolga rana, dvakrat je še dihnil pri ognju in ugasnil.  Bil je najslovitejši starešina Antov.  Sloveni so zmagali, pa plačáli zmago s potoki krvi.  Zakaj Hilbudijevi vojaki so se besno borili; bili so dobro oboroženi in zavárovani.  Zlomila jih je samo mogočna sila Slovenov, sicer bi si bili presekali pot skozi čete in ušli.  »Vsi Bizantinci so padli!« Tako so sodili četniki in starešine.  Svarun ni verjel.  Trikrat je imel presekan oklep iz konjskega roga, zmučen je bil, pa ni miroval.  Obhodil je vse mrliče, štel Bizantince in zmajeval z glavo.  »Več bi jih moralo biti, Hilbudij ima močnejšo vojsko!  V taboru jih je pustil, če ne, so ubežali.«  Zato ljudem ni dal pokoja.  V gradišču so že zvedeli za zmago in hitro poslali številno konj, da bi povezáli ranjence nanje in jih prenesli domov.  Svarun je odbral dvajset dobro oboroženih vojščakov, jim ukazal na konje in jih še v noči pognal čez ravan proti mostu.  Velel jim je, naj se poskrijejo in varno čuvajo most.  Če zaloté potoma beguna, naj ga umoré, če bi hotel kdo proti mostu, naj ga takisto napadejo in hitro pokončajo.  Če zve posadka v taboru o porazu Hilbudija, razdere most in vojska Slovenov bi ne mogla čez Donavo.  Nato so pobrali ranjence in jih odvedli na konjih v gradišče.  Med njimi je bilo kakih petdeset še živih in onemoglih bizantinskih vojakov.  Te so odgnali v sužnost.  Ko so bojevniki počivali, je slonel Svarun sam ob ognju in razmišljal.  Jasno mu je bilo, da je treba osvojiti tabor.  Toda tabor Hilbudijev!  To je trdnjava, katero bi kupil samo z življenjem polovice vojske.  Premišljeval je, čelo se mu je gubančilo, s prsti je brodil po beli bradi, ki je bila vsa oškropljena s krvjo.  Tu in tam so se zakrohotali mladeniči ob ognju, tam so zapeli pesem, Svarun pa se je ključil bolj in bolj v dve gubé.  Ni se mu rodila pametna zvijača, kako bi zasegel tabor, da bi ne žrtvoval preveč ljudi.  »Svetovit, vdahni mi modro ukano!  Samo eno še pošlji v mojo sivo glavo, saj potem ležem počivat.  Samo eno še ...« Glava mu je zlezla čisto nizko, da je čelo naslonil na ročnik meča, ki je bil zaboden pred njim v tla.  Trudne oči so se zaklopile, po spanju je hrepenelo telo, ali duša je bila nemirna, polna skrbi.  Bolj in bolj se je poizgubljal šum in krik okrog njega, ognji so ugašali, nebo se je na vzhodu žarilo v tanki, rdeči progi.  Kakor bi se utrgal žarek te luči z neba in šinil v glavo Svaruna.  Od veselja je vzkliknil in hitro vstal.  Takoj so zapeli rogovi, vsa vojska se je dvignila in gnetla v gosto črto.  Starešine so obkolile Svaruna.  »Bratje, starešine Slovenov, veljaki med Anti, vrli vojščaki,« je izpregovoril Svarun.  »Bogovi so bili z nami, Perun je po pravici udaril oholega Hilbudija, tatu naše svobode, udaril njegovo vojsko, da trohné sedaj njihova trupla, v hrano jastrebov in lisic.  Ali padlo je komaj pol njegove vojske.  Udariti moramo na gnezdo za Donavo, razsuti moramo tabor, sicer pridejo drugi Hilbudiji in nas vnovič pokoljejo in oropajo.  Toda Bizantinec sedi kakor zmaj v gnezdu.  Poznate njegove okope, raztopljeno smolo, silna kopja in meče, urne kakor blisk.  Več ko pol vojske si razbije glavo ob zakopih, pa jih še ne vzamemo.«  »Razderimo most in se vrnimo k čredam!« svétuje star Ant.  »Ne, brat!  Most je naš.  Ne smemo si odlomiti veje, na kateri stojimo.  Po mostu pojdejo naši voji, da si povrnemo, kar so nam ugrabili.  Zato moramo razsuti tabor!«  »Udarimo nanj!  Izstradajmo vojsko Bizantincev!  Sežgimo jih v gnezdu!«  Navdušenje se je oglasilo v zboru.  Zadaj so dvigali vojščaki kopja in meče, s sekirami so mahali nad glavami.  »Da, v tabor udarimo, a naše glave bodo cele, Morana bo sedela in od daleč gledala zmago!«  Vsi so široko odprli oči, s hrepenečimi usti so strmeli v Svaruna.  Vsa gneča se je še bolj stisnila in poslušala.  »Bratje, Svetovita zahvalite!  Podaril je moji sivi glavi ukano!«  Vesel krik je šinil skozi množice.  »Hitro slecite vse bizantinske vojščake, nadenite sebi šleme in prnje, ščite obesite na roke, pa naprej nad tabor!«  Vsi so ostrmeli.  Nihče si ni upal izpregovoriti.  V tako nerodni opravi!  Svarun je blazen!  Usmili se ga, Svetovit!  Nihče se ni ganil z mesta.  Ali Svarun zapove odločno še enkrat: »Šlemena na glavo, oblecite oklepe!«  Vsi borci so se razpršili in planili nad mrtva trupla Bizantincev.  Snemali so jim šleme, odpenjali oklepe in odpasovali lepe, okovane jermene.  Iztok je poiskal Hilbudija.  Ležal je vznak na travi, v roki je držal Iztokovo strelico, ki si jo je bil potegnil iz sencà – in umrl.  Vrl junak je bil in Iztoku se je porodila iskrena želja, da bi tudi on in njegovi tovariši jezdili tako oboroženi, da bi ne bilo treba čakati v zasedi sovražnika, marveč bi ga zgrabili na široki poljani.  O, drugačno bi bilo Iztokovo veselje, ko bi se sam, oborožen, takisto sešel s Hilbudijem na zelenem travniku.  Pa bi se zaletela konja drug v drugega, dvoje kopij bi zapokalo in se polomilo, potem bi potegnila meče, pa udarec na udarec, da bi se iskre kresale.  Obema bi curljal pot po čelu, oba bi krvavela, a nazadnje bi mu Iztok preklal šlem in Hilbudij bi se zvrnil na zemljo.  Da, to bi bila zmaga!  Skoraj žalosten mu je snel oklep in si ga nadel krog prsi.  Kaka moč v Hilbudiju!  Silnejše prsi od Iztokovih!  In ko je odpel oklep, je pogledal Hilbudiju pod prteno srajco.  Kake brazgotine, vse križem razsekana koža!  Bil je velik junak!  Iztok si je nadel opravo z globokim spoštovanjem do ubitega sovražnika.  Truplo je zavlekel potem v grmovje in ga pokril čez in čez.  Takega junaka ne smejo trgati zveri in ujede.  Ko se je vojska Slovenov prelevila, so opremili tudi prav toliko konj z bizantinskimi sedli in brzdami.  Iztok je zasedel konja, vojska pa ga je veselo pozdravljala in se norčevala iz Hilbudija.  Ker je bilo za vse bojne oprave premalo, se je vzporedila četa v sredo.  Tako se je glasilo povelje.  Svarun je ukazal, naj takoj odrinejo, ali kreniti morajo na desno, da jih zakrije hribec pred Donavo.  Tam se odpočijejo in v mraku se napotijo čez most nad tabor.  V gradišče je poslal hitre sle, naj priženo za njimi ovnov in govedi ter prineso mehove medu in pšenice, da bi se dostojno gostili po zmagi.  Vojska je krenila po soteski.  Smeh, krohot in divje šale so jo spremljale.  Nerodno so se gibali Sloveni v težki bojni opravi.  Šlemi so jim viseli po strani.  Niti eden ni bil gladek.  Vsi so imeli vdrtine, razklane spone, potrgane jermene.  Oklepi so kazáli udarce, od kopij prevrtane luknje, vsi umazani od krvi in prsti.  Neokretno so se gugali Sloveni po ravnini.  Ko bi jih bil tedaj zalotil padli Hilbudij le z enim samim maniplom, bi bil požel neokretno vojsko do zadnjega moža.  Iztoku se je zdelo, da je vklenjen.  Bil je izvrsten jezdec, toda težki ščit mu je prizadeval toliko neugodnosti, da bi ga bil pri prvem navalu vrgel na tla, sam pa telebnil iz sedla, katerega ni bil vajen.  Preden je vojska pregazila ravnino, se je mnogih polotila nejevolja.  Snemali so šleme, nekateri so jih skrivaj metali v jarke, drugi so odpenjali oklepe, ki so jih do krvi žulili na golih telesih.  Samo da bi si bil drznil ugleden starešina zakričati, bi bil vzbuknil upor, ustavili bi se bili, se uprli Svarunovemu povelju in pometali vso opravo v jarke in kaluže.  Mnogi so se ozirali in zavidali lagodno hojo svobodnih vojakov, ki so se neprestano smejali omahujočim šlemom in godrnjajočim vojakom v oklepih.  Toda vselej so se ustrašili bliskovitega pogleda Svarunovega.  Ponosno je jezdil v opravi konjika, poleg njega je nosil vojak Hilbudijev prapor, divjega merjasca na pozlačenem drogu.  Ukrotili so divjo strast po svobodnih kretnjah, umolknili in teptali visoko travo; da bi čimprej dospeli do cilja in se osvobodili bremena.  Zakaj vsi so bili prepričani, da je Svarun zaradi zmage od veselja ponorel, ker jih je tako obremenil.  Dolga senca je ležala od griča po ravnini, ko je vojska dospela v podnožje.  Brez reda, v divjih skokih, so se bojevniki zagnali v grmovje in polegli v rumeno listje in suho travo.  Šleme so metali z glav, oklepe so s truščem butali ob tla.  Smeh in krik se je razlegal pod gričem po vsej gošči.  Bila je neurejena in nebrzdana četa svobodnih ljudi, pijanih od zmage.  Tedaj pridrvi na konju med starce Svarun.  Namrgodeno čelo, kakor jeznega Peruna, oči vse v ognju.  »Na noge!  Oblecite oklepe, šleme na glavo!  Ali ste vojaki?  Tolpa zdivjana!  Posluh Svarunu, starosti, sicer me vrzite s konja in prebodite me in srce mi izpulite pa ga obesite na vejo za vabo volku in lisici!  Bolje bo očetnemu srcu v črevesu zveri ko v prsih, ki naj vodijo vojske s takimi ljudmi.  Na bese, sramota nad vas!«  Iztok je planil med mladce in govoril Svarunovo povelje.  Z dvignjeno roko je veleval, njegove besede so padale med Slovene kakor kladivo, pod katerim vse klone.  Vrvež je potihnil, trume so se dvigale.  Zdelo se jim je, da jih davi sama Morana za glasne goltance.  Svarun je bil kakor grozeč bog, ki utegne treščiti z ognjem mednje, in Iztok se jim je zdel za čevelj višji in njegova pleča so bila kakor hrib.  »Ko ugasne sonce – poglejte, sence so že podaljšane – tedaj se dvignemo in pojdemo do mosta, pa čez in nad tabor.  Preden bo polnoč, boste zahvalili Svetovita, ki mi je vdahnil ukano!«  Vojščaki še zdaj niso razumeli, kaj misli.  Mnogo upornih misli se je dvigalo, ko so povézovali šleme na glave in pripenjali oklepe.  Z vprašujočimi očmi so buljili v starosto, ki jih je uvrščal v red prave bizantinske vojske.  Sence so se iztegnile, zatrepetale in izginile.  Sonce je utonilo.  »Naprej!«  Iztok je jezdil prvi.  Molče je korakala četa za četo.  Spredaj težko oboroženi, v sredini svobodni Sloveni, zadaj lokostrelci in pračarji.  Bil je molk, pod nogámi je hrumela stepa.  V sivem mraku so zagledali Donavo, širok, globok pas preko ravnine.  Na pasu črna proga.  Proti njej je obrnil Iztok konja.  »Pripravite kopja, sekire in meče!«  Iztok se je okrenil in sporočil povelje.  Šlo je šepetaje od ust do ust.  Jermeni so izpustili sekire, ročaji mečev so tičali v krčevito stisnjenih rokah, kopja so se povesila.  V vojščakih se je zbudila strast, ukresal se je ogenj in želja po boju.  Za črno progo se je dvigal četverokot, iz katerega je puhtel dim.  Iztok je zamahnil z mečem proti dimu.  Vse oči so obvisele na taboru.  Zmračilo se je popolnoma.  Siva megla, kot tančica, je priplula navzdol po Donavi.  Sto korakov so bili še od mosta.  Dve temni senci sta se premikali pred njim.  »Straža,« pomisli Iztok.  Sklone se na levo, sklone na desno in šepetaje naroča.  Hitreje je nato stopil konj, vojščaki so pritiskali za njim.  Dojezdil je tik pred most.  Meseca še ni bilo.  Straža se je dostojno umaknila na desno in levo in pozdravila ‚Hilbudija‘.  Ali že sta počila dva oklepa, mogočni sulici, zagnani z vso silo, sta predrli čuvajema prsi.  Zgrudila sta se in kriknila.  Toda krik je zaglušil hrup na mostu.  Grmeli so plohi pod nogami vojske, ki je hitela čez reko.  Tedaj se veselo oglasijo trombe z okopov.