Skozi napolzastrte gardine so silili žarki prvega pomladanskega solnca v sobo mlade in lepe igralke Rene Kovačeve, ki je leno in zaspano ležala na divanu; njeno vitko telo je ogrinjala lahna, napol prozorna jutranja halja.  Gole roke si je podložila pod glavo in gledala za nemirnimi žarki, ki so se spenjali po zidu ... zdajinzdaj se je kak prikradel na njen obraz, da je zaprla oči.  Dolgočasila se je Rene v Ljubljani, kamor je prišla iz večjega mesta, tu ni našla onega kar je pričakovala, česar je bila navajena; njeno življenje je bilo dozdaj viharno, a obenem zanimivo in polno pikantnih doživljajev; a sedaj naenkrat to malomestno življenje, ko so ljudje človeku vsak trenotek za nogami.  Vzravnala se je in vstala raz divan, ponosna in lepa kakor Venera je stala sredi sobe, kakor da si je v svesti svoje moči svojih čarov; stopila je k oknu, razgrnila gardine in pogledala na ulico ... naenkrat se veselo zgane, stopi k zrcalu popravi si hitro svoje lase, ter sede za pisalno mizo.  A že se zunaj zaslišijo koraki, nerazumljiv pogovor in trkanje na vratih, ki se na njen poziv odpro, in v sobo stopi eleganten kavalir, ki se globoko nakloni in reče:  „Oprostite, gospodična, gotovo Vas motim pri študiranju!“  Rene stopi hitro k došlecu in mu veselo ponudi roko:  „Edini Vi, gospod Winter, se spomnite še včasi name ... povem Vam, da moram vsled samega dolgegačasa tukaj umreti!“  Gospodu Wintru je laskala ta opazka, zadovoljno se je nasmehnil in sedel na fotelj, izprožil svoje dolge noge in z vprašujočimi pogledi opazoval Erno.  Winter je bil znan ljubljanski kavalir, ki ga je človek srečal vsak dan in vsak trenotek, ako je šel po ljubljanskih ulicah, precej velike, močne postave, gladko obritih brk, po vsem obrazu pa je imel brazgotine, ki so pričale o njegovem junaštvu dijaških let.  In kadar se je ustavil pred ljubljansko pošto in motril dame, ki so hodile mimo, švigal je njegov pogled na vse strani ...  Tako je tudi nekoč zagledal Rene in malo časa nato sta si postala prijatelja, pošiljal ji je v gledališče šopke, obiskoval jo na njenem domu ...  Rene je opazila njegove plamteče in razburjene poglede, a ostala je popolnoma mirna, naslonila se je globoko nazaj na fotelj, da so se ji dvigale grudi, da se je napel njen beli, tanki vrat.  „Vidite, gospod Winter,“ je govorila mirno naprej, kakor da ni opazila ničesar, „takole se dolgočasim, a to se ponavlja dannadan, vedno sem sama ... a jaz hočem veselja, zabave, življenja!“  Hitro je vstala in skočila k Wintru in mu sedla na koleni, oklenila se je njegovega vratu in se veselo smejala:  „Zakaj ne bi živela, zakaj ne bi vživala vsega, kar morem!  Jaz sovražim ono naivno ljubezen sentimentalnih vzdihov in poljubov; zaničujem pa tudi one moške, ki hodijo k meni in okolo mene in me prosijo, da naj le za en hip, uslišim njih ljubezenske vzdihe ... pfuj!“  Winter jo je začudeno poslušal, kajti malokdaj je že slišal take besede, da bi mu jih govorila žena; bil je sicer precej izkušen v ljubezenskih stvareh, a Rene ga je popolnoma iznenadila, njene besede so mu bile deloma nerazumljive ... ni vedel, ali ga hoče izzivati, ali pa se norčuje.  On ni bil namreč posebno bistrih možgan, migljaj mu ni zadostoval, pričakoval je še vedno udarec s kolom; ni vedel storiti drugega; nego da jo je ovil okolo pasu in jo tesno privil k sebi ... a v tem hipu se mu je ona izmaknila in stopila par korakov v stran!  „Tudi Vi ste tak vsakdanjež, gospod Winter!  Ali bi Vas sedajle zadovoljila, ako bi udovoljila Vaši želji in Vam dala to, kar si želite Vi, kar čitam v Vaših očeh!“  Par trenotkov sta oba molčala, Rene je stopila h glasovirju in njeni prsti so švignili po tipkah, ki so zadonele zamolko in monotomno!  Winter je vstal in se ji počasi približal, položil ji je roko okoli vratu in ji napolglasno zašepnil:  „Rene, jaz vem, kaj si želiš ... tudi tega najdeš ... ukazuj; danes zvečer te pričakujem v Zvezdi, pridi, videla boš, da ni življenje v Ljubljani tako dolgočasno kot si ti predstavljaš!“  Poslušala ga je, a okoli njenih ustnic je zaplaval zadovoljen smehljaj, zasukala se je veselo in se vlegla na divan, Winter pa se je sklonil k nji in ji poljubljal rdeče ustne, bele roke in grudi ...  Hrepenenje po posesti lepega telesa, po strasteh ga je popolnoma upijanilo, ni vedel kaj dela, njegove roke so se nervozno oklepale njenega vratu, a njegove ustne so iskale mesta, ki bi ga poljuboval, kot da bi hotel iz njega izsesati kri.  Rene pa je ležala malomarno na divanu in se smejala njegovi razburjenosti, bil je to njen princip udovoljiti moški razburjenosti ... a potem ga pahniti od sebe in se mu smejati ...  V nji je bila skrita ona duša žene, katere, ki ponuja s nasmehom vso naslado, a potem z mirno vestjo pahne človeka v obup in propast, akoravno se komaj ustavlja njena narava strastem, akoravno bi najraje privila k sebi moža in mu rekla: tvoja sem, ljubi me samo en trenotek, jaz ti dam vse!  Nji je bila ljubezen sredstvo, ki je z njim skozi vse svoje življenje tirala zaljubljence in kavalirje do obupa ...  S krvavimi očmi, bledih zgrizenih ustnic se je ozrl Winter proti nji, a ona ga je pahnila od sebe in skočila raz divan ter se mu glasno zasmejala ...  Haha, pred par trenotki ste mi govorili in obetali vse kaj drugega, a sedaj ... ne bodite smešni!  Tudi Winter je vstal in utrujen sedel na fotelj.  „Gospodična Rene, vi ste vrag: Poglejte, premotili ste tudi mene.  Vzbudili one banalne želje v meni, ki sem užival v mestu sloves najrafiniranejšega don Juana!  Ali verujte mi, to je bilo le za trenotek, sedajle sem se zavedel in ne bi storil več take neumnosti.  Ako me hočete poslušati, ako hočete sprejete mojo ponudbo, ki sem vam jo namignil že prej, najdete v Ljubljani v moji družbi ter mojih prijateljic in prijateljev toliko, zabave in naslade, da boste lahko zadovoljni!“  „Res sem radovedna, kaka je ta vaša družba, govorite mi tako skrivnostno kot o kaki revolucionarni zvezi in namigujete na pikanterije, da bi si mogla misliti na stvari, ki se dogajajo v Parizu!“  Zadovoljen je bil Winter, ker s temi besedami mu je pokazala pot, ki naj gre kar naravnost po nji, zato je hitro rekel:  „Pogodili ste, gospodična, vidim, da lahko govorim naravnost z vami, sami ste priznali, kako neizmerno dolgočasno je tu v Ljubljani, a tega ne občutite samo vi, še v večji meri smo trpeli pod tem jarmom mi mladi lahkoživci, ko smo prišli po končanih študijah iz večjih mest na svoje službe!  Ker nismo našli zabave drugod, smo sklenili, da se zabavamo po svoje ... po dolgih trudih in težavah se je sestala družba mladih kavalirjev in lepih mladih dam — omenim mimogrede, da so to samo najboljši krogi — ki razumemo življenje na svoj način!  Rene, ali hočete stopiti v naš krog?  Bodite prepričani, tu se ne boste dolgočasili!  Ali hočete?“  Pazno je poslušala Rene njegove besede, stopila k njemu in ga pogladila po licu.  „Za te svoje besede zaslužite, da bi vas poljubila ... ali to je premajhno plačilo ... a obljubljam vam, da vas nocoj počakam v „Zvezdi“ ... zvečer vas poplačam!“  „Hvala Rene!  Vsak teden se ta naša družba shaja v neki vili zunaj mesta, upeljati vas hočem še nocoj vanjo!“  Rene mu je popolnoma zagotovo obljubila, da pride; pogovarjala sta se še nekaj časa in se nato poslovila.  Ko je Winter odšel, se je Rene zadovoljno nasmesnila, bila je zadovoljna, da najde slednjič ono življenje, ki je žilo in sanjalo v njeni duši dolgo časa ... njena divja narava, strasti so si iskale izbruha ... dozdaj je živela sama in zapuščena ... kot strup, ki se zaje v kri je delovala nanjo ta samota, ki jo je preganjala kot furije ... videlo se ji je, da je bežala nemirno vse svoje življenje po temnih ulicah, opotekala se je in oprijemala zidov hiš, ki je iz njih donela godba, petje in veselje ... in zopet se ji je zdelo, da hodi po močvirju v polni noči in ne ve, kam bi se obrnila ... in naenkrat je zapazila luč, mogoče je bila samo vešča blodnica, in šla je za lučjo, vedno globočje in globočje so se ji udirale noge v blato ... a naprej je morala!  A z današnjim dnevom je upala, da se spremeni vse ... novo življenje se je odpiralo pred njo, življenje, ki si ga je tolikokrat predstavljala v svojih mislih, hotela je dati prosto pot svojim strastem!  Najnevarnejša in najslabša je žena takrat, ko se v nji prebudi zavest žene; takrat ona spozna svoje življenske naloge, ona se ne zaveda svoje dolžnosti do družbe in človeštva, ona ne pozna takrat več svoje misije v življenju; v taki zavesti je ona le žena ... in pozabi, da je njena življenska naloga združena in rečena le v eni besedi: mati.  Ko se v nji prebudi zavest žene, tedaj vrže raz se kot obrabljeno obleko vse sentimetalnosti, vse pojme o morali in dostojnosti in si hoče le tega, kar ji narekuje notranji nagon!  Vsa razburjena je bila Rene, ko si je predstavljala to, kar bo doživela nocoj; hotela si je pregnati te misli, sedla je za klavir in začela študirati neko ulogo ... ali po prvih taktih je prenehala ... prebudilo se je v nji žensko samoljubje, takoj prvi dan si je hotela pridobiti simpatije vseh lahkoživcev in potisniti v stran druge dame; hotela je kraljevati vsi družbi ...  Stopila je do svoje toaletne shrambe in začela iskati primerno toaleto; nervozno je prekladala in brskala po predalih, a ničesar ni našla, vse ji je bilo premalo rafinirano, premalo razburljivo ... slednjič najde kostum dostojen za take večere ... našla je svilno, prozorno tančico ... takoj se je hotela najprej sama prepričati in vrgla je raz sebe svojo jutranjo haljo in stopila pred zrcalo.  Skozi temno noč je drvel brzovlak, pokrajine so bežale mimo njega in izginjale zakrite in ovite v gosto meglo.  V prvem razredu je sedela ob oknu mlada elegantna dama in dremala, njena mala glava je bila naslonjena ob naslonjač; tiho in mirno je bilo v kupeju, le zdajinzdaj je zamrmral v spanju nerazumljive besede gospod, ki je ležal razleknjen nasproti dami, pridušeno dihanje, šum koles in brlizg lokomotive je motilo tišino.  Vlak je obstal na postaji: dama pa je vstala, pomela si zaspane oči in obrisala zasopljene šipe, pogledala je na peron, ki je bil prazen, le uradniki in železniški delavci so z največjo naglico opravljali svoje delo ... vlak se je začel zopet pomikati naprej, dama pa se je obrnila molče proti gospodu, ki je še vedno trdno spal; stopila je korak bližje k njemu, odvila svetilko, da je bleda svetloba, razsvetila njen obraz, ki so obdajali ogljenočrni lasje zviti v najmodernejšo frizuro, bledi — a obenem intresanten obraz, ozke ustnice ravnoprerezane z globokimi obstranskimi črtami, črne sentimentalne, prodirajoče ... nepremično je stala sredi kupeja in ga nekaj časa opazovala, nato pa stopi k njemu, položi mu svojo roko na lice in zašepeta:  „Henrik, Henrik!“  Poklicani se zgane, odpre oči in pogleda plašno naokoli:  „Kaj je, zakaj me budiš, Mary?“  „Jaz ne morem več spati, dolgčas mi je; ti pa tudi že spiš vso noč, gotovo si se že naspal!“  Henrik se še enkrat pretegne, nato elastično skoči raz klopi in poljubi Mary.  „No, draga moja ženica, zabavati te hočem, zakaj me nisi prebudila že poprej! — Koliko je neki že ura?  Kaj, šele štiri?  Moj bog, koliko časa morava sedeti še v tem kurniku!  Jutri popoldne sva šele doma!  Ti Mary, gotovo težje pričakuješ konca najine poti nego jaz — želiš si, da vidiš ono mojo domovino, ki sem ti v tujini toliko govoril o nji!“  „Res, radovedna sem, da vidim tvojo domovino!  Povej mi, Henrik, ako ostaneva tam, ali pa se vrneva nazaj tja v najini Pariz!“  Henrik je skomignil z glavo in rekel:  „Tega še ne vem, videti moram, kake so razmere tam doli, ako se splača, da ostanem doma, vsaj za nekaj nekaj časa!“  Po dolgih letih svoje odsotnosti se je vračal slikar Henrik Kovač v svojo domovino, ki je že toliko časa ni videl; ko je dovršil na dunajski akademiji svoje študije in se vrnil domov poln idealov, najrazličnejši načrti so dozorevali v njegovi glavi, hrepenel je po delu, po priliki, da pokaže domovini svojo moč, svojo umetnost — ali bil je bridko razočaran; nikjer ni našel umevanja, nikjer onih odprtih rok, dovzetnih src, ki je sanjal o njih, ko je končeval svoje študije!  Celo leto se je potikal po domovini brez dela in zaslužka, za neznatne honorarje, ki so mu jih dajali rodoljubi kot nekako miloščino, je delal portrete ... a slednjič se mu je zagabilo vse to, ven iz teh ozkih razmer si je zaželela njegova ozka duša!  Brez sredstev, brez gotovih misli se je napotil v tujino, ustavil se je najprej v Monakovem in stopil v atelje nekega znanega mojstra, ki je takoj spoznal Kovačev talent, v kratkem času je postal sotrudnik največjih in najboljših ilustrovanih listov, razstavil je par svojih del in dosegel najboljši moralni in materijalni uspeh.  Česar mu ni mogla dati domovina, ona mati ljubezni polna do svojih otrok, dala mu je mrzla tujina!  Opomogel se je financijelno popolnoma in se preselil v Pariz, kjer si je ustanovil svoj atelje, delal je pridno in marljivo, ter povsod dosegel največjih uspehov ...  Ko je nekoč iskal model za neko novo delo, prišla je k njemu mlada grizeta, interesantna ravno taka kot si jo je zaželel ...  In ostala je pri njem.  V začetku ni govoril dosti žnjo, ko je prišla in se pripravila, stopila je mirno na postament, Kovač pa je govoril žnjo o najnavadnejših vsakdanjih stvareh in takoj mu je začela ugajati njena priprostost, njena udanost, vsako njegovo kretnjo je spremljala s svojimi pogledi, upoštevala vsako njegovo tudi neizrečeno željo ...  Kovač se v začetku ni menil dosti za svoj model; Mary mu je bila popolnoma enakovredna z vsemi drugimi ženskami modeli, ki so prihajale v njegov atelje, ki so ostale tam, dokler jih je rabil, potem pa jih je plačal, in odšle so, da jih ni videl nikdar več!  Ali, kolikor delj časa se je mudila Mary pri njem, tem večje zanimanje se je prebujalo v njegovi duši za to tiho nežno ženo; vesel je bil, ko je stopila v njegov atelje, ko je odložila svojo obleko in mu namignila, da lahko prične s svojim delom.  Slika je bila že skoro gotovo, ne bi sicer rabil več modela, a bilo mu je težko, ko je pomislil; od danas naprej ne pride več Mary k tebi, sam ostaneš ... čisto sam!  Kovač je bil človek, ki se ni pustil vezati na nikake obveznosti, kot umetnik živel je veselo in svobodno ... ali vendar občutil je v sebi neko osamljanost, ki ga je prevzela, ko je sedel zvečer v svojem ateljeu in gledal na razsvetljene pariške ulice ...  Doli je bilo življenja, smeha, godbe zabave ...  A on je bil tako sam, tako zapuščeni! ...  In v takih samotnih večernih urah pojavila se je pred njegovimi očmi Mary, gledal je njene udane oči in zaželel si je njene prisotnosti ...  Prišel je zadnji dan, slika je bila končana in moral bi se ločiti s svojim modelom ... ali tega ni mogel; naenkrat se mu je zazdelo, da vidi v nji svojo umetnost, svojo srečo, svoje življenje.  Zadnji večer, ko sta končala delo povabil jo je seboj na večerjo v bližnjo restavracijo ... šele ta dan sta začela govoriti več nego navadno, ona mu je pripovedovala, da je sirota brez starišev, da nima nikogar na svetu, ki bi skrbel zanjo, da si mora sama zase skrbeti ...  In v temni nočni uri jo je privil Kovač k sebi in ji rekel:  „Tudi jaz sem sam na svetu ... združiva se, ostani pri meni!“  Drugi dan se je preselila Mary v njegovo stanovanje in ostala pri njem!  Vse lepše in prijetnejše se je zazdelo od sedaj naprej Kovaču življenje ... imel je pred seboj cilj svojega nemirnega življenja ... tih in miren dom, poln ljubezni in udanosti!  Mary ga je ljubila z vso svojo ljubeznijo in ljubeznijo male grizete, ki tava po pariških ulicah in slednjič pride do sreče ...  Srečno in veselo sta živela skupaj ... a nekega dne se je polastila Kovača želja, da se vrne po tolikih letih v svojo domovino; in od dne do dne je snoval načrte, kdaj da jih uresniči.  Bal se je te poti, ker je vedel, da je postala domovina za njega tuja, ki ne pozna njegovega dolgoletnega dela ... ki se komaj spominja njegovega imena!  Ali vendar si je zaželel, da vidi kraje svoje mladosti, da se ožive v njegovi duši še enkrat vsi oni spomini, žalostni in obupni, spomini na pretekle dni ...  Povedal je Mary svoj načrt, in ona je bila takoj zadovoljna, pripravil je vse potrebno; in zapustila sta Pariz ...  Na vzhodu se je začelo svitati rano jutro, ko sta se Henrik in Mary še vedno pogovarjala v kupeju!  „Ali si sporočil svojim znancem, da se vrneš?“ Henrik se je nasmehnil in dejal: „Jaz imam jako malo znancev; samo moja sestra živi v Ljubljani, a to hočem iznenaditi, šele na prihodnji postaji ji brzojavim in jo obvestim o svojem prihodu ...“  Brzovlak je hitel naprej ... a Kovač je postajal vedno bolj nemiren ... gledal je skozi okno in si skušal priklicati v spomin vse one kraje, ki so se prikazovali in bliskovito izginjali ... ali vse mu je bilo tako neznano, tako tuje ...  Neprijetna čustva obhajajo človeka, ko se vrača po dolgih letih domov; vse ga skrbi ... ali najde še kaj svojih ljudi ... prijateljev znancev ...  S svojo sestro Rene si je dopisoval Henrik kaj poredko; ko je študiral on na dunajski akademiji je ona obiskovala neko tamošnjo gledališko šolo ... pustila se je nato angažirati na nekem dunajskem odru, on pa je odšel v tujino; ko je živel prvo leto v Parizu, zvedel je, da je Rene angažirana v Ljubljani; pisal ji je parkrat, a ona mu je vedno odgovarjala, da je zadovoljna in vesela, da se je popolnoma privadila gledališkemu življenju.  In sedaj jo je hotel iznenaditi s svojim prihodom; malo se je po tolikih letih še spominjal na njo, gotovo je pozabila tudi ona že kolikortoliko nanj ... a sedaj se naenkrat vrne s svojo ljubljeno Mary ...  Brzovlak se je bližal Ljubljani, Kovaču so se začele prikazovati znane pokrajine, znana mesta, znani kraji ...  Nervozno je utripalo njegovo srce, ko je zagledal pred sabo v daljavi ljubljanski grad, ko je solce obsijalo ljubljanske hiše ...  Mary je stopila k oknu, široko je odprla svoje oči in gledala neznane kraje: premagalo jo je čustvo ljubezni, privila je svojega soproga in mu šepetala:  „Henrik, tvoja domovina je moja domovina!“  Rene si je pred zrcalom ogrnila tančico, ki se je ozko oprijemala njenega nežnega telesa; skozi njo so se videle bele, alabastrske noge, poleg grudi rožnato nadahnjene roke ... razpustila si je svoje dolge lase, da so ji padali po hrbtu ...  Bila je v resnici lepa, njene ponosne oči so gledale izzivalno naprej, kot da iščejo onega, ki bi se mogel ustavljati njenim čarom; dolgo časa je stala pred zrcalom, a vsaka njena kretnja je bila tako premišljena, mirna in dostojanstvena. — Vse njene misli so se osredotočile v eni točki ženskega samoljubja; drugi so nič, a jaz sem vse; pred mojimi pogledi se mora sklanjati vsakdo, v mojo bližino mora vsakdo, da se ga oklenejo moje roke, da ga potisnejo ob tla ... in ta, ki je bil enkrat v njeni moči, ne vstane nikdar več, preveč moči je v njenih hrepenenjih, preveč maščevalnosti v njeni duši ...  Odložila je tančico in se zopet oblekla v svojo jutranjo haljo, premišljevala je, kaj naj dela, a nikjer ni imela obstanka, klavir je stokal vsled nervoznih pritiskov njenih prstov, hodila je k oknu, gledala na ulico, kjer so se sprehajali razni kavalirji in se željno ozirali do njenih oken; komaj se je ona prikazala tam, že so obstali in jo pozdravljali ponižno kot pozdravlja hlapec svojega gospodarja.  Ona pa je milostno komaj odzdravljala, njen obraz je bil resen, dasi bi se najraje iz dna srca nasmejala tem ljudem, ki plazijo za njo in se sučejo okoli nje kot muhe okoli pajčevine ...  Samo en smehljaj na njenem licu bi zadostoval — in približala bi se ji cela procesija teh ljudi sklonjenih glav in pasje udanosti.  Moški intelekt vedno pade pri pogledu na lepo ženo, v sebi ne čuti nič samostojnega, išče le trenotkov slasti in naslade; Rene je dobro poznala moško naravo, zato si je bila lahko prepričana, da je njen uspeh današnji večer neizogiben, da jo sprejmo kot kraljico in svečenico Veneri.  Iz njenih misli jo je premotila služkinja, ki ji je prinesla brzojavko, odpre jo in prečita: Vračam se s svojo soprogo v domovino!  Ob polu šestih pridem z brzovlakom; Henrik.  Nič kaj posebno ji ni ugajala vsebina brzojavke; sicer bi se po dolgih letih rada zopet enkrat sestala s svojim bratom, a danes ji njegov prihod ni bil v pravem času, danes ji lahko prečrta vse načrte ... ali naj ostane z bratom ... ali pa naj sprejme Wintrovo ponudbo ...  Premišljevala je in se slednjič odločila za drugo.  Brat in njegova soproga sta vled dolge poti gotovo utrujena, si je mislila, torej gresta v hotel takoj na prenočišče, ona pa se lahko izgovori, da ima v gledališču skušnjo, ki je ne more zamuditi!  Da bi je pa Winter predolgo ne čakal, napiše mu pismo in mu naroči, da naj jo pride ob devetih zvečer iskat z izvoščkom na njeno stanovanje ...  Pogledala je na uro, štiri je bilo ... oblekla se je počasi in stopila na ulico, z mirnim korakom je stopala elegantno po Ljubljani, zdajinzdaj se je nalahno sklonila njena glava, ko so se dvigali klobuki pred njo ...  Šla je mimo pošte, kjer je zagledala že oddaleč Wintra v družbi mladega gospoda, barona de Minetti, ki ga je Rene poznala že delj časa kot velikega blaziranca.  Ni ju hotela srečati, zato je zavila na drugo stran ulice, ali ona dva sta jo že opazila in jo globoko pozdravila.  Rene se jima je prijazno nasmehnila in šla naprej po Dunajski cesti proti kolodvoru.  Čutila je, kako jo spremljajo pogledali in opazke ... ali obrniti se ni hotela, počasen skoro utrujen je bil njen korak, a njeni pogledi so švigali nemirno semintja ...  Pred pošto pa sta še vedno stala Winter in de Minetti; posebno zadnji ni mogel ločiti pogleda od Rene, stegoval je svoj suhi vrat in jo spremljal z očmi, dokler se ni izgubila med ljudmi, ki so hodili po Dunajski cesti.  Nato se obrne k Wintru in mu s prisiljeno naslajajočim glasom reče:  „Hehe, dragi prijatelj, prav res, hehe, čestitati ti moram na ti novi akviziciji!  Hehe!  Naravnost Ti povem, da lepše ženske ne najdeš v vsi Ljubljani!  Jaz se samo čudim, da se jaz nisem prej spomnil nanjo!  Hehe!“  Winter se je široko nasmejal in s silo potegnil k sebi svojega malega psička, ki ga je imel privezanega na vrvici:  „Vidiš, dragi baronček, zdaj mi moraš priznati, da sem jaz najzaslužnejši član naše družbe! — Zakaj sem to storil, po pravici Ti povem, da so mi neke dame postale že naravnost dolgočasne; jaz pa si želim vednih izprememb, zato sem poskusil pri Kovačevi, in kot veš, moj poskus se je posrečil.  Lahko mi veruješ, da nam ne bo žal, ko bo Rene v naši družbi!“  Zadovoljno sta se smejala mlada kavalirja, ko sta šla proti glavnem trgu, nista govorila dosti, a v sebi sta si oba slikala sladkosti in naslade današnjega večera ...  Winter se je igral s svojim belim psičkom, ki ga je pustil, da se je zaletaval v mimoidoče pasante ..., de Minetti pa si je ves čas popravljal svoj monokel, ki mu ni hotel prav nič dobro stati na blaziranem obrazu.  Nestrpno je hodila Rene po kolodvorskem peronu, ki je bil skoro prazen; zaspano so sloneli postreški po ograji in se dolgočasili s svojimi vodenimi dovtipi.  Rene pa ni čula ničesar, misli so ji plavale drugod brez miru in stalnosti, tudi v nji so se včasi prebudili trenutki, ko ji je vstala pred očmi bodočnost kot nerazaumljiva sfinga, ki zahteva žrtve njenega življenja ... in v takih trenotkih so se ji zožile ustne v sarkatičen nasmeh, njene oči so zablestele in sovraštvo je bilo brati v njih ...  Pot, ki jo je nastopila v svojem življenju, ji je ugajala, uživela se je vanj ... ali v trenotkih onega takozvanega moralnega mačka, zastudilo se ji je vse ... najraje bi s kratkim udarcem naredila vsemu konec!  Užitki, ki jih je iskala vse svoje življenje v svojem početju, so ji postajali nekaj vsakdanjega, kar je ni moglo več zadovoljevati, zato si je hotela iskati vedno novih potov ...  Zazvonili so po kolodvoru električni zvonci, od vseh strani so prihiteli na peron uradniki in delavci ... oddaleč pa je zabučalo, slišal se je ropot in hropenje ... in veličanstveno je prisopihal na postajo dunajski brzovlak. — Rene je stopila korak naprej do ograje in pazno ogledovala prišlece, ki so hiteli mimo nje ... takoj je spoznala v mladem možu, ki je skočil iz vlaka in kavalirsko pomagal mladi dami pri izstopu, svojega brata Henrika.  Skočila je k njemu, objela ga in poljubila, stisnila mu roko, Henrik je potem predstavil Rene svoji ženi in vsi trije so šli počasi iz kolodvora ...  Rene je neprestano govorila, prjpovedovala mu je vse mogoče, Henrik pa jo je začudeno opazoval ....  Takoj je spoznal, da ta Rene ni več ona, ki jo je poznal in ljubil še kot otroka ... takoj je opazil na njenem obrazu sledove, ki so mu glasno govorili o njenem življenju ... in nehote je primerjal svojo sestro Rene s svojo ženo Mary.  V svoji sestri je videl utelesnjeno ono burno valovanje človeških čuvstev, ki vodijo človeka do propasti, nič ljubezni, spoštovanja in prijateljstva ni našel v njenih besedah, ki so se mu zdele vse tako preračunjene; in pogledal je svojo ženo, ki se ga je tesno oklepala ... v pritisku njenih rok je čutil njeno brezmejno vdanost, njeno hrepenečo ljubezen, ki je samo njegova!  Videl je v njenih očeh hvaležnost, ker jo je dvignil ven iz onih blatnih razmer pariških ulic, ker jo je povedel z močno roko iz nevarnosti v mirno in tiho življenje.  Henrik je vprašal svojo sestro, ako ima danes zvečer čas, a ona se je začela hitro izgovarjati:  „Vidiš, ljubi Henrik, da ne morem ostati skupaj s tabo nocoj si kriv samo ti!  Zakaj mi nisi poprej brzojavil, danes zvečer imam važno glavno skušnjo, ki je ne morem zamuditi!  Da si mi brzojavil poprej, bi že stvar preuredila — ali sedaj mi je nemogoče!“  „Nič ne de, draga Rene, saj se dogovorimo še jutri lahko mnogo.“ je odgovoril Henrik, „vozila sva se neprestano skoro dva dni, tudi midva sva utrujena in si želiva počitka!  Jutri pa naju takoj obiščeš v hotelu!  Potem gremo skupaj iskat primerno stanovanje, ker mislim, ostati zazdaj še nedoločen čas v Ljubljani!“  Rene je peljala Henrika in njegovo soprogo najprej v svoje stanovanje, kjer so ostali nekaj časa v živahnem razgovoru.  Ko se je skoraj že popolnoma zmračilo, odpeljala sta se Henrik in Mary v hotel in Rene je ostala zopet sama ...  Henrik in Mary sta v vozu molčala, oba sta premišljala o zadnjih doživljajih, obema je bila na misli le Rene ...  Mary je takoj spoznala Rene, take žene je poznala še iz onih let, ko je hodila kot uboga, zapuščena grizeta po pariških ulicah, ko je v temnih nočeh sedela v družbi slikarjev, ki jim je stala v model ... a ona sama je sovražila to življenje brez ljubezni in čustev, njen ideal je bilo že takrat mirno tiho življenje v srečnem in zadovoljnem domu!  Spominjala se je, da ji je Henrik jako malo in redkokdaj govoril o svoji sestri ... sumila je torej, da ji ni hotel govoriti o nji ... zato mu je sedaj tudi ni hotela omeniti in tembolj pa jo je neugodno dimilo vprašanje, ko ji je Henrik rekel:  „Mary, kaj misliš ti o moji sestri?“ Mary je bila v zadregi in ni vedela kaj naj mu odgori ... mogoče se vendarle moti, saj ni poznala tukajšnjih razmer ...  „Ti molčiš, draga Mary!  Da, da mnogo se je spremenila v tem času ... toliko let je že nisem videl ... zapustil sem jo že kot otroka, ... a zdi se mi, da sem sedaj našel ... ali pustiva to ...  Mogoče se motiva oba ...“ Voz se je ustavil in izstopila sta!  Šla sta najprej v restavracijo k večerji ... in še nikdar se ni zgodilo, odkar sta živela skupaj, da sta tako molčala ...  Neka težka mora, neznane in nerazumljive slutnje so vlegale nad njima in jih pritiskala ob tla ...  In nevede se je obema porodilo v duši vprašanje: Zakaj sva prišla semkaj?  Mučen je bil obema ta molk, za to nista hotela dolgo ostati v restavraciji, temveč sta se takoj po večerji napotila v svoje sobe ...  Tudi sama Rene si je bila v svesti neugodnega utiša, ki ga je naredila na svojega brata; a čudno se ji je zdelo, kako more postati mlad človek umetnik, ki živi v samih večjih mestih, tako malenkosten!  Predstavljala si je svojega brata kot lahkoživca, veseljaka ... a našla je moža, ki je v njegovih očeh čitala resnost in prevdarno pojmovanje življenske naloge.  Pojem umetnika si je Rene predstavljala popolnoma drugače, kot ga je videla vresničenega v osebi svojega brata ... čitala je večkrat o pariških umetnikih, njih orgijah in bakanalih ... in vedno je mislila pri tem na svojega brata.  Domnevala si je, da najde v njem svojega prijatelja ... ali takoj, ko je začela govoriti žnjim, ko je opazila njegove vprašajoče poglede je spoznala, da se je varala ...  Videla je v Henriku le ljubečega soproga — a ne umetnika ...  Tudi Henrikova žena Mary, ji ni kaj posebno ugajala ...  Rene je že od nekdaj sovražila ono žensko ponižnost, ki dviga svoje proseče oči do moških ... ona ni poznala slabega spola; a v Mary je videla združene vse one slabosti, ki jih je ona ravno v ženi sovražila, vedela je, da ta nežna in udana ženska čustva prihajajo in imajo svoj izvir v onem vseobčem zlu — v ljubezni.  Kako je prišla Rene do takih načel, ni niti sama vedela; mogoče so bile posledice le njene prve, mladostne ljubezni, ki je bila tako bridko varana v nji ...  Od takrat naprej je zametavala vse ponudbe in živela je naprej, kot je mislila sama, da je najbolje.  Zato je pa tem bolj neprijetno uplivalo nanjo snidenje s Henrikom in njegovo soprogo.  Polaščale so se je razne misli, neprijetne in hude ... in zopet je vstala pred njenimi očmi bodočnost temna in grozna.  Za trenutek se je porodila v njeni duši želja pustiti to nemirno in neugodno življenje in postati zopet žena!  Ali v istem hipu se je spomnila današnje Wintrove ponudbe ...  Vsi njeni sklepi so padli v vodo ... stara Rene je zopet oživela v nji ...  Lahna noč se je že vlegla na mesto, ko se je Rene začela pripravljati na odhod.  Oblekla je svojo najelegantnejšo toaleto, parfumirala se, da je opojen vonj napolnil sobo ... premišljevala je o vseh svojih rafiniranih trikih, ki bo žnjimi premagala vse, ki se bodo sklanjali pred njo kot pred svojo kraljico.  V bližnjem zvoniku odbila ura tričetrt na deset ...  Rene je stopila k oknu in pogledala na ulico, ki je bila že skoraj popolnoma prazna.  Sama pravzaprav ni vedela, zakaj je tako razburjena, ali je v nji prevladovala radovednost ... ali pa hrepenenje po nasladah, ki jih je slikal Winter v tako živih barvah.  Večino svojih veselih ur je preživela Rene v razkošnih zabavah, ali vendar jo je današnji večer nad vse zanimal, ni si mogla predstavljati v Ljubljani velikomestnega življenja, radovedna je bila na družbo, ki se danes snide žnjo!  Niti trenotek ni več pomislila na svojega brata, ne svoje prejšnje sentimentalne misli ...  Pred hišo je zaropotala ekvipaža; Rene se je sklenile skozi okno in videla, kako je Winter hitro skočil iz voza in šel v hišo ...  Komaj je Rene stopila od okna, že je potrkal na vratih Winter in vstopil z besedami:  „Dober večer! — Vi ste že pripravljeni?“  Rene je takoj videla, kako prijetno je Wintra iznenadila njena radovoljna pripravljenost, za to je takoj rekla:  „Ravno sem se odločila, da ne grem!“  Debelo jo je pogledal Winter, skoro ni mogel verjeti, da sploh ekzistira na svetu še bitje, ki bi se ustavljalo njemu!  Ali sedaj je videl njen odločen obraz, hladne oči ...  „Gospodična, mislil sem, da hočete zmenoj ...“  „Oblekla sem se, da obiščem svojega brata, ki je danes dospel iz Pariza: pa tudi sicer ne vem, ako bi prišla.“  Kakor z mrzlo vodo polit je stal Winter pred Rene; vsa njegova družba je že vedela o njegovem uspehu, vsi jih pričakujejo ... a zdaj naenkrat ta blamaža!  „Gospodična, Vi me nesmrtno blamirate!“  Rene je malomarno skomignila z rameni, a najraje bi se smejala obupanemu kavilirju, ki je stal pred njo!  „Žal mi je, gospod Winter, a res ne morem! — Poprej ko sem Vam obljubila nisem sploh mislila ničesar ... a zdaj — ne grem!“  Winter ni vedel, kaj naj stori, proseče je gledal Rene, kot da hoče s svojimi pogledi izprositi nje milosti ...  Tedaj se pa tudi Rene ni mogla več premagovati, glasno se je zasmejala in rekla:  „Poglejte, dragi gospod, kako vas mala kaprica slabotnega spola — kot nas imenujete — spravi takoj ob dobro voljo in tira do obupa.  Hotela sem Vam samo malo pomagati ...  Obljubila sem, da pridem, zato tudi pridem!“  Do ušes so se odprla Wintru usta, ko je slišal te besede, tako neznatnega se je čutil pred to žensko, ki bi mogla nad njim vladati z najmanjšo besedo!  Prvi trenotek se je hotel pokazati užaljenega, ali takoj si je to premislil, ker bi nazadnje Rene mogoče vendarle ne hotela iti, zato ji je požugal in prijazno rekel:  „Gospodična Rene, Vi ste nadvsi premeteni!“  Rene je med tem časom vzela svoj plašč, ki ga ji je Winter pomagal obleči ...  „Tako, sedaj pojdiva!“  Winter ji je ponudil roko, in odšla sta po stopnicah na ulico ...  Sedla sta v voz, ki je oddrdral po ljubljanskih ulicah ...  Tam izza Rožnika so se razlili nad Ljubljano žarki večerne zarje, ki je z mehkimi objemi ogrnila tivolski gozd.  Iz gozda ven pa se je dvigala tema, ki so v nji izginjala drevesa v nejasnih konturah, dokler se niso spremenila v temno maso, ki je ležala nad gozdom ... in vedno višje se je dvigala tema in se zajedala v večerno zarjo, ki se ji je umikala in raztapljala v nji.  Bilo je kot, da se bojuje noč s zadnjimi odsevi svetlega dneva ...  Zarja je izginjala, in temna noč je ležala nad mestom.  Henrik Kovač je slonel pri oknu in opazoval to noč ... in nemirne misli so begale po njegovi duši ... tako tesno mu je bilo v ti mali sobici, tako mučno to ozračje, da ni mogel ostati več doma ...  Poslovil se je od svoje žene in odšel v mesto ...  Počasi je hodil po mestnih ulicah, nehote ga je korak povedel proti Tivoliju.  Nemirne misli, ki so se ga polastile v sobi, ga niso pustile tudi sedaj.  Vsak človek ima svoje ideale, ki stremi za njimi, ali ki so večkrat samo fantom, ki si ga je zgradil pred seboj iz svojih sanj in neznanih hrepenenj.  Moč lastnega egoizma ga vedno navaja, da stremi in hoče doseči nekaj novega, velikega! uničiti ali premostiti mora vse zapreke ...  To je prava, nepokvarjena etika čiste človeške duše — in kakor propada posameznik, predno je dosegel ono „zlato runo“, ker smrt preži na njega — in se ji ne more umakniti ... tako se vse ljudstvo bori v strašni borbi ... a ne more doseči svoje sreče ...  In kje je vzrok ti človeški onemoglosti?  Boj med spolom!  Seksualni pojavi so tolike elementarne važnosti v človeški usodi, da so med vsemi prvi!  Spol je ustvaril mozek in dušo, ki bi se hotela otresti teh spon, ki jih žnjimi oklepa spol ...  In življenje je pozorišče tega boja ... človek trpi, a ne ve zakaj, kako je to zaslužil, njemu je življenje največji sovražnik ... in v ženi so utelesnjene najsilnejše demonske moči življenja.  Žena je vzrok vednega boja ... spol proti spolu ... a oba propadata ...  Vse te misli so polnile njegovo dušo, ko se je izprehajal po glavnem drevoredu: maloštevilni izprehajalci niso opazili zamišljenega moža, ki je korakal sklonjene glave naprej!  Doli iz Švicarije so doneli glasovi godbe, ki so se razlegali skozi temno noč in se izgubljali v sentimentalnih akordih ...  Henrik Kovač je zavil vstran, ker ni hotel srečavati ljudi, šel je pod hribom po podrožniški poti ...  Iz hiš, ki so stalne osamljene in tihe so se usipali na cesto posamezni medli odsevi ...  Ugajala je Henriku ta tišina, ki se je raztirala tod naokoli ...  Naenkrat je začuden obstal pred malo elegantno vilo ...  Vsa okna, sicer razgrnjena, so bila sijajno razsvetljena ... iz vile pa je prodiralo glasno petje, smeh, žvenket kozarcev ... razločeval je moške in ženske glasove ...  Ustavil se je za trenutek, ker ga je premotil ta vrišč ... poslušal je ... slišal je znane napeve, ki jih je prepeval včasi sam v pariških šantanih in varietejih; čudil se je temu ... v tem trenutku je slišal oddalač drdranje voza ... ker ni hotel, da bi ga kdo opazil, stopil je vstran ...  Voz se je ustavil pred vilo, in iz njega je stopila dama v spremstvu nekega gospoda ... šla sta naravnost proti vhodu vile, kjer je gospod potrkal ... isti trenutek je postalo v vili vse tiho ... vrata so se odprla, in v svetlobi je zapazil Kovač svojo sestro Rene.  V prvem hipu ni mogel verjeti tega, saj mu je pravila, da ima v gledališču skušnjo, ki gotovo še ne more biti končana; a ona je že tu ... hotel se je natanko prepričati in stopil je korak naprej ...  Sedaj ni več dvomil, bila je zares Rene, ki se je ravno tedaj obrnila proti svojemu spremljevalcu, ki je plačeval izvoščka.  Nato sta oba izginila skozi vrata, ki so se zaprla za njima ...  Voz je oddrdral nazaj v mesto ...  Henrik Kovač je še nekaj časa stal na cesti in poslušal ... v vili je postalo bolj tiho, petje je popolnoma prenehalo ... a to je trajalo samo par trenutkov ... vrišč se je nadaljeval iznova ... in med glasovi je Henrik natanko razločil glas svoje sestre ...  Kaj dela Rene tukaj?  Vsa ta družba se mu je zdela takoj sumljiva, posebno še zato, ker jo mu je Rene sama zatajila, zakaj mu naravnost ni povedala, da ima danes opravke ...  Zakaj mu je lagala ...  Spomnil se je njenih oči, njenega obraza ... torej so vendarle resnične njegove slutnje, njegove misli ...  Sklenil je, da spregovori takoj drugi dan naravnost s svojo sestro odločno besedo, kaj je na stvari.  Obrnil se je in odšel proti mestu!  Pred očmi mu je zopet priplavala slika njegove žene ...  Kolika razlika med njo in med Rene ...  Ako so se porodile v njegovi duši misli o ženi, tedaj pri tem ni nikdar mislil na svojo ženo ... ona mu je bila nekaka izjema ... kot simbol one žene — heteremu je postala hipoma Rene ...  Ali trdno je sklenil, da odvrne Rene raz to pot, da zaustavi njen korak, ki jo vodi naravnost v pogubo.  Novo življenje mora pričeti ... trdno se je odločil, da pove svoji ženi vse ... ona mora postati najboljša prijateljica njegove sestre ... ona mora čuvati nad njo ...  Popolnoma prazno je bilo že mesto, ko se je vračal Henrik proti hotelu ... po ulicah je bilo tiho in mirno ... nikjer ljudi, nikjer nobenega življenja ...  Nekak strah je prevzel Kovača, ko je stopal po mestu ... ta tišina ga je navdajala z neko neznano grozo ... in zdelo se mu je, da se je z ljubljanskim ozračjem vleglo nekaj težkega, usodnega na njegova prsa ...  Sijajno razsvetljena soba, raz strop vise bogati lestenci, raznobarvne žarnice razsvetljujejo ozračje, ki je napolnjeno z raznimi opojnimi parfumi ... vonj po nagelnih in svežih vijolicah se je spajal s težko atmosfero ... po tleh so pa razprostrti debeli perzijski tepihi, nizki divani so stali ob stenah, ob njih pa majhne okrogle mizice, bogato obložene s steklenicami in krožniki ...  Zastala je Rene, ko je stopila v sobo ... sijajni blesk ji je zaslepil oči, obstala je med vrati in gledala naokoli.  Vsa družba, ki je bila zbrana v sobi, je uprla svoje oči vprašujoče v Rene, ki je stala nekako osupla ... ali le par trenutkov je trajala njena osuplost, takoj se je znala orijentirati, ko ji je Winter predstavljal dame in gospode iz družbe, se je že popolnoma zavedala svoje nocojšnje naloge.  Ali vendar je prevladovalo v nji še vedno veliko začudenje, ko je zagledala v družbi osebe, ki jih je včasi srečavala na ulici in mislila o njih, da bi jih mogli postaviti v oltar kot svetnike in svečenice ...  Družba je sprejela Rene kot svojo prijateljico, kot znanko, kot da bi bila že dolgo časa v njih sredi ...  Njena pojava je tako delovala na navzoče gospode, da so se kmalu razdrli vsi pari, dame so stale same, gospodje so se pa sukali okoli Rene.  Prvi med njimi je bil seveda baron Minetti, ki si je z največjo naglico in ogromnim trudom natikal na oko svoj monokel, njegovo bledo, blazirano lice je bilo nadahnjeno z rdečimi lisami, podplute oči pa so namežikovale! — S hitrimi pogledi je razgledala Rene vso okolico, prešeren smeh je zadonel raz njene ustnice, videla je takoj nezadovoljnost dam, ki pa se jim ni hotela zameriti, pustila je gospode in stopila med nje ... nič kaj prijazni niso bili njih pogledi, ali ona jih je znala takoj potolažiti, njene besede so ji znale pridobiti takoj zaupanja in v par trenotkih se je čutila v njih družbi popolnoma domačo.  Najbolj reservirano pa se je še vedno držala proti nji mlada, najlepša dama, Magda Kuhnova, ona je bila doslej kraljica in odločujoča oseba, a v Rene je opazila nevarno konkurentinjo, ki jo gotovo izpodrine in zmanjša njen ugled in vpliv.  Elegantna koketa Lea Mladenova je pristopila k Rene in ji podala roko:  „Gospodična Rene, vidite v Ljubljani se ne dolgočasimo!“  Medtem se je začelo vračati zopet staro veselo razpoloženje, ki je vladalo v sobi, predno je vstopila Rene ...  Oglasile so se pesni, razposajene in razburljive, zažvenketali so kozarci ... razkošen in divji smeh ... objemi, poljubi ...  V tem pristopi k Rene mladi profesor Freier in ji reče:  „Rene, Vi se morate upeljati nocoj v našo družbo ...  Pokažite, da ste vredni našega zaupanja, ker smo Vas sprejeli v svojo družbo ...“  Rene je komaj pričakovala teh besed, hotela je imponirati vsem ... niti trenotka ni pomislila, prosila je, naj jo peljejo v garderobo ...  Lea jo je takoj odpeljala ...  Gospodom pa je že namignil Winter, kaj namerava Rene, hitro so pospravili male stole ob steno, mizice odnesli ven ...  V napetem pričakovanju je utihnilo petje ... družba je posedla po divanih ...  V tesnih objemih so sedeli gospodje in dame ... a oči vseh so bile uprte v vrata ...  In prišla je Rene ...  Njeno mlado, vitko telo je bilo zavito v belo, prozorno tančico, ki se je lesketala v raznobarvnih odsevih luči ... rožnate roke so ji zakrilile po zraku, da je zdrsnila tančica raz bele prsi ... iz ust pa ji privreli glasovi divje, strastne pesmi ... kakor kača se je sklanjalo njeno telo, prsi so se ji dvigale, oči rdele in zrle poželjivo in pohotno ...  Odpela je pesen in njeno telo se je zavrtelo v divjem plesu, komaj so se dotikale njene noge debelih perzijskih preprog ... tančica je vihrala naokoli kot lahna večerna meglica ... ovijala se tesno telesa, potem pa se je zopet zavijala ...  Popolnoma tiho je bilo naokoli ... sapa je zastajala vsem ... dame so se tesno privile k svojim kavalirjem, njih telesa so drhtela v divji razburjenosti, gospodje pa so se sklonili naprej ... in gledali divji ples ... divja strast je vsem gledala iz oči ... prsti so se krčili ... lica rdela Rene pa je plesala ...  Kot Saloma nekdaj pred kraljem Herodom, si je hotela pridobiti, priplesati glave vseh navzočih ... njena divja narava, nebrzdane strasti so jo silile naprej ... naprej ...  Vedno hitrejši in hitrejši je bil njen ples ... dolgi lasje so se ji razpleli in se mešali v svilno tančico ...  Slišalo se je samo njeno upehano dihanje ... zdajinzdaj se je izvil njenemu grlu glas, ki je bil podoben vzdihu in bolnemu vzkliku obstreljene ptice ...  Čutila je, da ji pešajo moči, da mora prenehati ... ali ni hotela ... trden sklep je bil v nji, da mora vztrajati do konca ...  Plesala je naprej ... zbrala je vse svoje moči, stisnila je ustne ... v lica ji je šinila naenkrat kri ... a to le za trenotek ... kajti lica so zopet obledela ...  Naenkrat pa je razkrilila roke, tančica je zdrsnila raz njeno telo ... noge so se ji udale ... in kakor mrtva se je zgrudila na preproge ... ležala je na tleh ... globoko upehano dihanje ... prsa so se ji dvigala, kot da hočejo razpočiti ...  Par trenotkov so molče opazovali ta nenadni prizor ... a naenkrat so začeli metati vsi nanjo velike šopke, da je bilo njeno belo telo skoraj zakrito z rdečimi nagelji in vijolicami ...  Kot ptica, ki pade obstreljena izpod oblakov, je ležala Rene mirno na prepregah ... njeno telo je drhtelo, žile so se napenjale in postajale skoro modre ... skozi polzaprte onemogle oči pa je zrla utrujenost in bolest ... ležala je med cveticami kot v duhtečem grobu ...  Osupljena je bila vsa družba ...  Splošen molk je vladal po sobi ...  Vsi so bili nekako očarani in omamljeni, prvi se je zavedel stotnik Malenšek, ki je pahnil od sebe soprogo profesorja Freierja in planil k Rene ... sklonil se je k nji in jo poljuboval ...  Tedaj pa je ona odprla svoje oči, napol se dvignila in zmagonosno pogledala naokoli ...  Dobro je razumela svoj uspeh, ki ga je dosegla s svojim prvim nastopom.  Zadostila je svoji divji naravi, zadovoljila pohotnost in rafiniranost navzočih!  In sedaj so se oživeli tudi drugi, njen ples je prebudil v njih divje strasti, želje po rafiniranejših nasladah.  Človeška narava se ne zadovoljuje nikdar s tem, kar izhaja iz nje same, ona skuša nadkriliti svoje lastne moči ... ne pokorava in ne more poslušati raznih sil in ukazov, kolikor bolj napreduje človeški duh, toliko več zahteva narava ...  Z inteligenco prihajajo v človeško dušo nove misli, ki se razpletajo na tisoče in tisoče trdnih korenin, ki se vrastejo v meso, ...  Moderen človek se ne more zadovoljiti nikdar z onim, kar mu daje in dovoljuje narava sama.  Zato je dandanes seksus prešel že v perverznost, ki pa ni smatrati kot nekak bolan izrodek človeške duše, nego kot nekaj potrebnega kar popolnoma odgovarja zahtevam medernega človeka!  Nikdar pa ta rafiniranost ni zamenjati z divjimi orgijami, bakanali, ki ubijajo človeške moči ... ljubezen in spoštovanje se ne sme nikdar umakniti pohotnosti!  Ali družba, ki je Rene zašla v njo, ni poznala tega, vse življenje je tu izviralo le iz rafiniranega spolnega nagona, ljubezen in spoštovanje jim je bilo tuje ...  Nastop Rene je povzdignil in podžgal njih strasti, ki so jih popolnoma premagale ...  Divje orgije brez vsakega čuta plemenitosti in človečanstva so se vršile tu ...  V ženah so se prebudile žene!  Vsi oziri so padli, vse misli so se osredotočavale le v eni točki ... iz ustni je izginila kri, lica so obledela ... le oči so se blestele kot mačje, prsi je polnila nebrzdana strast, hrepenenje po užitku, ki prehaja v trpljenje, v bolesti ...  Sram in morala — vse to je bilo neznano ...  Divji, bolestni vzkliki so napolnili ozračje, vonj vijolic in parfumov se je opojno razširjal naokoli ...  Zdajinzdaj je zadonel razkošen smeh, ki se je naenkrat izgubil v prestrašenem vzdihu ...  Rene je še vedno slonela na preprogi, glavo si je naslonela na roko, razpuščeni lasje so ji padali po hrbtu in golih prsih ... in gledale so njene oči to življenje ...  Povsod samo divja polblazna pohota ...  In približala se ji je mlada Eleonora Rakarjeva, objela jo in poljubovala.  Kuhnova je hotela kot vedno, da bi ostal Winter v njeni bližini, a on ni bil nič kaj posebno zadovoljen ... gledal je samo Rene, ki se mu je smehljala in ga vabila z svojimi pogledi k sebi ...  Kuhnova je opazila vse to, oklenila se je Wintra, kot da ga hoče z vso svojo močjo obdržati ob svoji strani ...  Kot pijana muha se je opletal po sobi baron Minetti, skrbna frizura je bila že popolnoma pokvarjena ... ali sreče ni imel.  Kamorkoli se je obrnil, povsod so ga na lep način odpravili, najdelj časa se je sukal že okoli lepe Freierjeve soproge ... ali tudi to mu je kmalu prevzel drug, ko je videl, da nikjer ne uspe je šel k Rene.  Vzel je seboj steklenico šampanjca, sedel na preprogo poleg Rene ... nji je ugajal ta mlečnozobi blaziranec, ker ga je zaničevala!  Največje veselje bi ji bilo norčevati se, pripraviti ga, da bi se zaljubil v njo, ona bi ga pa potem na svoje načine izrabljala ...  Smejala se je njegovi naivni in naučeni blaziranosti, a on je blebetal in dvoril kot na kakem plesnem venčku ...  Rene je pogledala Wintra, ki je nervozno slonel ob Magdi, zapazila je njegove ljubosumne poglede, bila je prepričana, da bi najraje poskočil kviško in pahnil Minettija od nje.  Tudi pogledi vseh drugih so bili uprti v njo ... a na obrazu vseh dam je brala globoko užaljeno samoljubje, ker so čutile vse, kako zelo je njih lepoto in rafiniranost zatemnela njena prisotnost.  Utrujeni so bili že vsi, roke so omahnile, glave so se sklonile ... in nekaka tišina je zavladala po sobi ...  Kakor na starih idealnih slikah Neronovih bakanalov in Heliodorovih orgij so ležali naokoli po divanih in preprogah.  Samo Rene se ni hotela približati družbi, ker je hotela privabiti vse k sebi ... ona je hotela vladati nad vsemi, vsi se ji morajo pokloniti. — Minetti je pridno natakal šampanjca, ki se je Rene igrala ž njim ... vihtela je kozarec naokoli, da so pršele kaplje na vse strani in blestele v mavričnih lučih ...  Tudi drugi so začeli natakati šampanjca; in orgije so se spreminjale v divje pijanstvo ...  Pozno v noč je že bilo, ko se je zavedla Rene iz pijanosti; z mokrimi očmi je pogledala naokoli ... po divanih so spali pari ...  Med vonje parfumov in vijolic je bil namešan smrad po izpuhteli pijači ... po potu ...  Zastudilo se je Rene prvi trenotek, ko je ogledala ta prizor ... vstala je, zavila se tesno v tančico in odšla v garderobo, kjer se je naglo oblekla ...  Še enkrat je stopila v sobo in pogledala naokoli, hotela je poklicati Wintra, da bi ji preskrbel voz ... a videla ga je, da je trdno spal ob strani Magde, ki se je naslonila preko njega in ga držala v trdnem objemu.  Ni ga hotela prebuditi ... naj spi ob njeni strani ...  Tiho in mirno je zapustila sobo in stopila na cesto!  Tam za gradom se je že danilo in svetlo ozračje je objemalo Ljubljano ... lahni jutranji veter je vel naokoli ... dobro je delo Rene, ko je stopala po cesti proti mestu ...  Ni hotela misliti na današnje dogodke ... kolikor toliko je bila razočarana ... ali spominjati se ni hotela ... težko ji je bilo ...  In naenkrat se je spomnila svojega brata ... stresla je s svojo glavo, kot da se hoče otresti neprijetnih utisov.  Prišla je že v mesto, ki ga je zagrinjala megla, bilo ji je to všeč, ker ni hotela, da bi jo kdo videl, zavila je v stranske temne ulice in šla proti svojem u stanovanju.  Hitro je smuknila skozi vežo in stekla v svoje stanovanje.  Spustila je zastore, da je zavladala popolna tema, slekla se je in vlegla v posteljo, a zaspati ni mogla, nemirno se je premetavala semintja, slika za sliko se je vrstila pred njenimi očmi ... a povsod je videla svojega brata in udani ter ljubeči obraz njegove soproge ...  Ko je slednjič zaspala, sijal je nad Ljubljano bel pomladanski dan ...  Henrik Kovač se je prebudil na vsezgodaj, a takoj se je spomnil prejšnjega večera, skrb za sestro mu je polnila srce. — Obrnil se je v postelji in pogledal Mary, ki je mirno spala ... tako lahak in zadovoljen je bil njen sen, da se on ni upal niti premakniti, ker je ni hotel prebuditi.  Dolgo časa je ležal in premišljeval ...  Skozi zastrta okna so sijali v poltemno sobo svetli solnčni žarki, a Henrik še vedno ni hotel vstati, sklenil je, da pove takoj vse svoji ženi, kar je opazil včeraj, potem pa gre takoj k svoji sestri, da spregovori žnjo odločno in odkritosrčno besedo.  Slednjič se je Mary prebudila, veselo je pogledala naokoli in se napol dvignila v svoji postelji:  „No, kje si pa hodil včeraj, prav nič Te nisem slišala, kdaj si prišel domov!“  In sedaj ji je Henrik povedal vse, kar je mislil o svoji sestri, kar je videl mimo grede in slučajno na svojem sprehodu.  Prosil je ženo, da naj se najožje sprijatelji z Rene, naj bo vedno v njeni bližini.  Henrik je bil človek, ki je čutil usmiljenje in sočutje do onih nesrečnih stvorov, ki jih je neznana sila, pomanjkanje ali pa njih sama strastna narava zapeljala, tako daleč, da so izgubili vsak čut poštenosti!  Poznal je take ženske, poznal njih nagnenja, a obsojal jih ni, ker je vedel, da morajo biti take.  Ko je včasi sedel sam po pariških nočnih lokalih, prihajale so k njemu lahkoživke in on se je vedno pogovarjal žnjimi, skušal je izvabiti iz njih vzroke njih življenja, a skoro vedno je dobil eninisti odgovor.  Moram!  Ne morem drugače!  Med take lahkoživke je prišteval Henrik svojo sestro, vedel je sicer, da ni zašla na taka pota vsled pomanjkanja, ne, poznal je njen živahni temperament, njeno burno naravo ... udala se je v začetku nehote takemu življenju, a sedaj ga ne more več pustiti ...  A Henrik je trdno sklenil, da jo mora rešiti!  Vstal je ter se oblekel, naročil Mary, da ga naj pričakuje v sobi, ali pa bližnji kavarni, sam pa je odšel k svoji sestri ...  Radovedno so se Ljubljančani ozirali za mladim elegantnim gospodom, ko je šel odločnega, trdnega koraka po ulicah.  Dvignjene glave, ponosnih izzivajočih oči je stopal naprej; videl je, da ga v Ljubljani ne pozna nikdo več!  Kot mladenič idealen in brezskrben je nekdaj hodil po ljubljanskih ulicah, kot umetnik je stradal in prosjačil ... takrat so ga poznali vsi, smejali so se mu in se norčevali, ko se je potikal naokoli v najhujši zimi zavit v oguljen plašč ... poznali so ga takrat, ko je sedel obupan in strt v kotu kake gostilne, takrat so ga poznali in se polglasno pogovarjali o pijanem umetniku ... takrat bi hotel pokazati svoji domovini svojo moč, a ona ga ni marala ... potem pa je odšel ...  Ko pa je zablestelo v tujini njegovo ime, ko se je tujina klanjala njegovemu geniju, takrat se je mogoče kdo spomnil sestradanega mladeniča in pri vinu so modrovali rodoljubi: „Kdo bi si mislil, da bo kdaj kaj iz tega pijanca!“  A njegova slava je rasla njegovo ime se je širilo od ust do ust ... na vseh svetovnih razstavah so bila njegova dela!  In zopet so modrovali rodoljubi: Poglejte nehvaležneža, ko je bil lačen, je prosil naokolu, a sedaj ko je slaven in premožen se pa še zmeni ne za nas.  Te misli so rojile Kovaču po glavi, ko je stopal po ulicah, niti zapazil ni, da je prišel do stanovanja svoje sestre.  Potrkal je na vrata, začudeno ga je pogledala služkinja in mu rekla, da gospodična spi, a on se ni zmenil za njene besede, hitro je v predsobi odložil suknjo ter klobuk in stopil v sobo svoje sestre.  Zastal je pri vratih, ker v sobi je bilo popolnoma temno, zato je stopil k oknu in razgrnil zaveso ...  Pogledal je naokoli in videl svojo sestro, ki je še spala ...  Ali skoraj spoznal je ni ... tako se mu je zdela spremenjena od včeraj ... okolu ust so se ji nabrale neke temne, skoro odurne poteze, ki so pričale o prečuti noči!  Henrik je stopil k postelji in položil svojo roko na njen obraz ... tedaj pa je tudi ona odprla oči ... prestrašila se je, ko je zagledala ob postelji svojega brata, uprla je vanj svoje motne in mokre oči in ga vprašujoče gledala.  Tako trudna, tako izmučena je bila, po vsem telesu je čutila neke čudne, neznane bolečine.  Henrik pa je sedel na rob postelje, prijazno jo prijel za roko in ji rekel:  „Nikar se ne čudi, draga Rene, da me vidiš tako zgodaj tukaj!  Ali — moral sem priti, glej ves čas, kar sva se včeraj ločila, sem mislil le na tebe!“  Začudila se je Rene njegovim resnim a prijaznim besedam, a niti slutiti ni mogla kaj da hoče.  Niti v sanjah bi se ne mogla predstavljati, da Henrik ve le najmanj o včerajšnjih dogodkih; hotela je prikriti svoje začudenje in zato je mirno vprašala:  „Kaj hočeš?“  Henrik se je sklonil k nji in jo poljubil:  „Poslušaj me, Rene, govoriti moram s teboj, resno in pametno!  Vem, da nisi več otrok, ki bi potreboval mojih nasvetov, ali vendar čutim kot svojo dolžnost, da ti govorim o stvareh, ki sem jih takoj opazil, ko sem te zagledal!“  Ko je slišala Rene te besede, je hotela vstati, a bila je tako slaba, da se ni mogla dvigniti ... vsa kri ji je izginila iz obraza ... kakor mramor so bila prozorna njena lica.  Henrik jo je žalostno pogledal in ji rekel:  „Nikar se ne razburjaj, dokler ti ne povem vsega!  Ničesar ti nočem očitati, le posvariti te hočem!  Vem, da nisi bila včeraj v gledališču, da nisi imela skušnje ...“  Rene ni hotela verjeti svojim ušesom, ko je čula te besede, kako je zvedel Henrik, da ni bila v gledišču:  „Kako to veš?“  „Pustiva to!  Jaz sem zvedel in vem vse to!  Ali ti se ne zavedaš svojega početja ... ti ne razumeš, kam vodi ta pot, ki si začela stopati po nji!  Jaz poznam tvojo naravo, tvoje nagnenje k poltenosti, za to te hočem svariti, dokler je pravi čas!“  Vse svoje življenje ni še čula Rene takih besed, kajti nasvetov in očitkov ni bila navajena od nikake strani, ker bila je popolnoma svobodna, nikdar se ni hotela vezati.  A sedaj naenkrat pride človek, njen brat, ki poseže odločno in sam ozavestno v tek njenega življenja.  Ni vedela, kaj naj bi odgovorila, ker ni hotela, da bi pokazala v prvem trenutku svoje razočaranje.  Tudi svojemu bratu ni hotela pustiti ingerence na svoja načela in svoje misli!  Tako močno so se zarasle v njeno meso korenine razkošnega življenja, da jih ni mogla več iztrgati iz sebe ... ker preveč bi krvavela njena duša ...  Obrnila se je na postelji in užaljena odgovorila:  „Henrik, moralnih pridig nikakor ne potrebujem, niti od tvoje strani niti od druge!  Jaz samosvoja, svobodna žena, ki delam to, kar hočem, ki živim tako, kakor me je volja!  Nikar ne misli, da kaj opraviš s svojo moralo!  Niti najmanj!“  „Vidiš, Rene,“ je počasi odgovoril Henrik, „ravno to je najslabše, da se sama ne zavedaš svojega početja!  Veruj mi, da jaz nisem moralist, ki bi te sedajle učil bogvečesa, a jaz sem človek, mož z odprtimi očmi, ki gledam in vidim tvojo nesrečno pot!“  Rene se je napol dvignila iz postelje, sklenila roki in zaprosila brata:  „Lepo te prosim prenehaj, jaz ne morem poslušati tvojih besed, ki so tako naivne, kot da prihajajo iz kakega našega filistra!  Bodi prepričan, da me tvoje besede niti najmanj ne ganejo.  Povem ti pa, da takega naziranja od tebe nisem pričakovala!  Umetnik si, moderen človek hočeš biti, a se zgražaš nad stvarmi, ki o njih ne veš ničesar natankega!“  Henrikove besede so v nji prebudile samozavestno kljubovalnost, ako se je tudi v nji, za trenotek prebudila zavest, da govori brat resnico, vendar se ni hotela pred njim ponižati toliko, da bi mu priznala to, kar je sama smatrala kot nekaj čisto navadnega, a je bilo v očeh njenega brata največje zlo.  „Radovedna sem, kaj pravzaprav hočeš, kaj veš o meni; zakaj se ogiblješ dejstev, zakaj mi ne govoriš naravnost!  Vsaj odkritosrčnost bi najprej pričakovala od tvoje strani!“  Ko je rekla te besede, je bil njen glas jezen in užaljen, hotela je razjeziti Henrika, da bi jo slednjič pustil na miru!  Henrik pa se ni razjezil, mirno in prijateljsko je govoril naprej:  „Torej dobro, ti misliš, da živiš prav!  Ali ti ne pomisliš niti najmanj na svojo prihodnjostl Ali si se že kdaj udala takim mislim, ali si že kdaj vprašala samo sebe: kaj bo, kaj pride!  Jaz vem, da nisi storila tega nikdar, ker sicer bi prenehala in pustila to življenje!  Mlada, lepa si, Rene, a nikar ne zlorabljaj svoje mladosti, te svoje lepote!  Sedaj mogoče uživaš v nji, ker ti nudi vse, česar si želi tvoja nemirna narava, tvoje nepokojno srce ... a veruj mi Rene, da pride čas, ko se ti zastudi iz dna duše to življenje, ko boš proklinjala svojo mladost, svojo lepoto!  Takrat, ljuba sestra, takrat bo prepozno!  Takrat stopi tvoj korak v ono grozno, negotovo bodočnost, ki jo sedaj ti nočeš razumeti, ki pa že steguje svoje polipske tipalnice po tebi!  Kaj pričakuješ?  Ali bi ne bilo bolje, da danes končaš vse, da se vrneš na pot miru.  Ako pa ne moreš, tedaj — tu imaš samokres — stori takoj konec vsemu!“  Naglas se je zasmejala Rene, ko je čula te besede:  „Človek, ali blazniš, ali kaj ti je?  Spametuj se vendar, ne bodi tako otročji!“  „Pa pustiva to; sklenil sem, da ti to povem, a ti vendar nočeš ničesar slišati o teh mojih besedah, torej molčiva! — Pridi danes k nama na obed v restavracijo, te pričakujem s svojo ženo!“  Rene je skočila iz postelje:  „Počakaj malo, takoj se oblečem, vsako dopoldne grem malo na sprehod, sedi ta čas, takoj sem gotova!“  Henrik je komodno sedel v fotelj, vzel v roko albume, ki so ležali na mizi in jih začel malomarno prelistati; gledal je fotografije svoje sestre v najrazličnejših ulogah ...  Rene se je pa med tem oblačila; bila je grozno utrujena, roke in noge so jo bolele, a pred bratom ni hotela pokazati svoje utrujenosti!  Videlo se ji je da ga je s svojimi besedami popolnoma porazila, da ji ne more ničesar več očitati ... opazila pa ni, kako jo je Henrik zdajinzdaj skrivaj pogledal, kako je opazoval njene utrujene kretnje ... a njegov obraz je bil tako resen in skrben!  Ko je bila oblečena sta odšla.  Na ulici se ga je oklenila in šla sta roko v roki; ljudje so začudeno gledali ta nenavadni par; Rene je sicer poznal v Ljubljani vsakdo, a Henrik je bil popolnoma neznan, vsi so se začudeno vspraševali, kdo naj bi bil ta novi kavalir.  Henrik je posebno pazil na ljudi, ki so pozdravljali njegovo sestro; hotel se je prepričati, kdo so oni ljudje, ki Rene občuje žnjimi!  Vsakega, ki jih je pozdravil, premeril je od nog do glave, a med njimi je večinoma spoznal degenerirane aristokrate, ki so ponosno in samozavestno tolkli s sabljami ob tlak in hoteli s tem vzbujati splošno pozornost.  Ko sta prišla pred pošto, prihitela je do njih mlada gospodična Rakarjeva, ki je veselo pozdravila Rene; ta ji je predstavila svojega brata in vsi skupaj so počasi šli proti hotelu.  Rakarjeva je ves čas silila v Henrika, spraševala ga o Parizu, kot največja in najboljša strokovnjakinja je govorila o njegovih delih, a to tako, da je Kovač takoj spoznal, da ni videla niti enega njegovega umotvora.  Pazno pa je poslušal pogovor med njo in Rene, hotel je kaj več zvedeti o tem vročem prijateljstvu, a obe sta se spretno umikali vsaki besedi, ki bi mogla le najmanje prebuditi kako sumnjo.  Opazoval je obe, a na obrazu obeh je zapazil enake utrujene in izmučene poteze podplute, upadle oči in skoro sive ustnice ...  Nehote se je v njem prebudil sum, da sta bili Rakarjeva in Rene nocoj skupaj!  Ko so prišli do hotela, se je Rakarjeva hitro poslovila in izrazila upanje, da se gotovo še večkrat vidijo ...  Henrik in Rene pa sta odšla v restavracijo, kjer jih je že precej nastrpno pričakovala Mary.  Veselo jih je sprejela.  Takoj je stopila k Rene in se začela žnjo pogovarjati, govorila je vse mogoče, kar ji je le prišlo na misel, hotela se je po Henrikovem nasvetu takoj prikupiti njegovi sestri da bi ž njo govorila lažje in naravnost.  Rene se je zdelo malo čudna, ko je opazila, kako živahna je danes Mary, a včeraj je samo molčala in zaljubljeno gledala svojega soproga, a danes ji je pripovedovala o Parizu, o potovanjih, o Henrikovih umotvorih.  Henrik je nekaj časa poslušal te pogovore, a nato je vzel v roke časopis, a čitati ni mogel, njegove misli so splavale daleč, daleč ... tja v njegovo novo domovino!  Tako ozko se mu je zdelo tukaj doma, tako težko ozračje je bilo nad njim.  Kot svinčene megle se je vlegalo na njegova prsa nekaj neznanega, nekaj nepričakovanega.  Najraje bi takoj odšel, ali ni se hotel pokazati slabega in omahljivega, hotel je ostati doma ... hotel je tudi svoji domovini enkrat pokopati svojo umetnost.  Že v Parizu je sklenil, da zbere par svojih najboljših del in jih razstavi v Ljubljani, hotel se je najprej že sam prepričati, kake so postale doma razmere v času, ko njega ni bilo!  Odločil se je, da ostane par mesecev v Ljubljani, da uredi vse potrebno, posebno je pa moral ostati sedaj, ko je videl na kaka pota je zašla njegova sestra, toliko časa je ne pusti, dokler ne vidi, da je postala zopet taka, kot si je on želel, ali pa, da ji ni več rešitve.  Ni bil sicer kak filister, ki se zgraža nad vsakim nepremišljenim korakom, ki vidi v vsakem veselem in razposajenem razpoloženju bogve kako propalost, nikakor ne!  Henrik je bil popolnoma moderen človek, ki se ni spotikal nad nikomur, ki ni ugovarjal nikomur, dokler ni opazil, da je dotičnik prekoračil meje!  Ali v slučaju Rene se je prebudil v njegovi duši egoizem!  Zakaj naj bi bila ravno njegova sestra taka?  Zakaj naj gleda propast svoje krvi?  Mary in Rene pa sta se med tem veselo pogovarjali, vse mogoče stvari sta že premleli; Mary je govorila živahno in temperamentno, a Rene resignirano in izmučeno.  Zopet je v nji vstal nenadno oni strah, ki ga ji je slikal zjutraj Henrik, ki se je je polaščal že tolikrat v kasnih samotnih urah.  Skoro zavidala je soprogo svojega brata, kako lepa brezskrbna bodočnost se odpira pred njo ... pot njenega življenja je posut s cvetjem ... z ljubeznijo ...  A ona?  Ali se ne zgrinja nad njeno bodočnostjo temna noč, strah in obup?  Mlada in lepa je sedaj — a kmalu pride čas, ko se zguba njeno gladko čelo, ko upadejo prožna lica ... ko ugasnejo svetle oči, ko se skloni nje vitko telo ...  In takrat?  Zazeblo je Rene pri teh mislih ... kaj se zgodi takrat ... sama zapuščena bo, vsi, ki so sedaj okoli nje, jo zapuste!  Vedela je, da ta čas mora priti!  Ali naj pusti svoje sedanje življenje?  Ali naj postane tiha in zadovoljna Mary njen vzor?  Premišljevala je vse to, ali ni si mogla predstavljati, kako bi mogla živeti ona v tihem zadovoljnem domu, kjer bi vedno srečavala le svojega soproga, kjer bi morala poslušati zadostne besede o skrbeh in resnostih življenja ...  Ne tega, ona ne more storiti!  To bi ne bilo zanjo življenje!  Dokler more, toliko časa živi tako ... a kadar pridejo one grozne ure zapuščenosti in onemoglosti ... je takrat ... takrat storil to, kar ji je zjutraj nasvetoval Henrik ... živeti, živeti, to je bila njena maksima ... a potem umreti hitro, naenkrat brez vsakega smrtnega boja, brez strahu ... živeti, dokler je mogoče, a potem zadovoljno umreti!  Kakor blisk so se vrtile take misli po njeni glavi ...  Ako so jo v trenutku premagala sentimentalna čustva, jih je že v naslednjem s silo zatrla ...  Dalj ko ji je govorila Mary, tem večji odpor se je prebujal v nji!  Ko ji je Mary slikala svojo srečo, se ni mogla več premagovati in je rekla:  „Jaz ne morem razumeti takega življenja, ki je samo na sebi že tako dolgočasno, a Vi uživate v njem.  Poglejte mene, jaz se nočem vezati nikamor!  Vso svojo mladost sem preživela v veselju in razposajenosti, a zakaj tega ne bi storila.“  Veselo in zadovoljno se je zasmejala, da je njen glas odmeval po sobi.  Henrik, ki ni poslušal do sedaj pogovora, je dvignil glavo in rekel z resnim in odločnim glasom:  „Rene, govoril sem ti že danes dovolj o stvari, stara si dovolj, da sprevidiš, kaj delaš, zato te nočem več učiti!  A veruj mi, da pride čas, ko se zgrnejo nad teboj one črne, temnje slutnje, ko se ti zmajo tla pod nogami!  Takrat boš dvignila svoje roke in iskala rešilne bilke ... a bodi prepričana, da je ne najdeš ... prepozno bo, Rene ... prepozno ...“  Umolknili so vsi trije.  Rene se je naslonila na stol in mrmrala neko pesen ...  Mary in Henrik pa sta molčala.  Po vsaki gledališki predstavi je šla Rene v družbi kolegov in koleginj v kavarno; sicer ni dosti občevala z igralci, a to shajanje v kavarni ji je bilo nekaj potrebnega; ko je sedela v družbi, je že prakrat opazila precej priletnega gospoda, ki jo je vedno opazoval in ostal toliko časa v kavarni, dokler je bila ona tam; tudi na ulici ga je večkrat videla, kako je šel par korakov za njo, nato se je vedno ustavil in gledal zaljubljeno za njo; nji so se zdeli najbolj smešni taki starci, ki goje na tihem svoje simpatije gotove vrste do mladega dekleta, ki ga samo opazujejo in se mu ne upajo približati!  Hotela mu je nagajati, zato je vedno v kavarni sedela tako, da je bila obrnjena proti njemu, na tihem se je smejala njegovim pogledom, mimogrede je vprašala svoje kolege, kdo je ta človek, a povedali so ji, da je nek bogat zasebnik, hišni posestnik itd. ...  Bilo je na večer onega dne, ko je bila Rene pri svojem bratu v hotelu; zamerila je njegovim besedam, trdovratno je molčalo ves čas, niti besede ni več spregovorila.  Takoj po obedu je odšla v gledališče; na poti je zopet srečala onega gospoda iz kavarne ...  In takrat se je je polastila čudna misel, za njo dozdaj popolnoma nenavadna.  Spomnila se je besed svojega brata, ko ji je ta govoril o negotovi strašni bodočnosti ... brez vsega bo na svetu, brez sreče, brez miru ...  Kdo se bo zmenil zanjo?  Ali bo morala umreti na ulici zapuščena in zaničevana?  Bila je prepričani, da je bogati gospod zaljubljen v njo, kaj, ako bi se za vsak slučaj oprijela njega ... potem je njena bodočnost zagotovljena.  Toliko jo je vendar premagal strah pred bodočnostjo, da se je hotela žrtvovati; ko je šla mimo gospoda, ki jo je pazno motril, nasmehnila se mu je prijazno, da je on debelo pogledal, kaj naj to pomeni; doslej se ni nikdar ozrla vanj.  Rene pa je šla mirno naprej, šele na voglu se je obrnila in zagledala svojega oboževatelja, ki je še vedno stal na mestu in gledal za njo.  Ko je zvečer nastopila na odru, zagledala je njega v prvi vrsti — po drugem dejanju so ji izročili velik šopek cvetlic z napisom: „Neznani oboževatelj“.  Jako je bila zadovoljna s svojim uspehom; sklenila je, da se kar najprej seznani ž njim; zato jo je ujezilo, ko je stopila iz gledališča in zagledala pred vrati Henrika in Mary, ki sta jo pričakovala.  Vedela je, da ji danes ne bo prilike se seznati v kavarni ž njim, a hotela mu je vendarle pokazati svoje simpatije, zato si je iz šopka iztrgala več rož in si jih pripela na prsi.  Vsi trije so na to odšli v kavarno.  Komaj so vstopili, je že Rene zagledala njega, ki je sedel na svojem starem mestu, nasmehnila se mu je in sedla z bratom in Mary k sosednji mizi.  Opazila je, kako zadovoljen je bil stari gospod, ko je zagledal na njenih prsih svoje rože ...  Henrik se je vsedel in malo razgledal po kavarni, a naenkrat vstane in stopi h gospodu, ki je neprestano opazoval Rene.  „Klanjam se gospod Potrato!“ ga je nagovoril, a gospod Potrato ga je začudeno gledal ...  Henrik pa se je zasmejal:  „Da, da ne poznate me več, jako sem se spremenil, kaj ne?  Gotovo pa se še spominjate mladega slikarja, ki Vas je nekoč portretiral ...“  Tedaj pa je Potrato vstal in rekel:  „Kaj?  Vi ...  Vi ste gospod Kovač, vraga, ne spoznal bi Vas, kako ste se izpremenili v tujini!“  „Da, da mnogo let je od tega, a jaz sem Vas spoznal takoj!  Kolikokrat sem v tujini mislil na Vas, saj Vi ste bili takrat moj dobrotnik, lakote in žeje bi moral umreti, da mi niste pomagali Vi!“  Dobro je delo to Potrati, zadovoljno se je nasmehnil in pomahnil z roko:  „Ah, kaj to!  Veseli me, da Vas zopet vidim ... tako rad bi govoril z Vami, ali vidim, da ste v družbi ...“  Henrik ga je hitro prekinil:  „Tam je moja soproga in moja sestra!  Ako Vam je ljubo, prisedite k nam ...“  Neskončno se je razveselil Potrato teh besed, torej vendarle enkrat pride tolikokrat zaželjena prilika, da se seznani z Rene.  Ko ga je Henrik predstavil svoji sestri, mu je ta stisnila roko kot staremu znancu in prijatelju.  V sebi pa je takoj sklenila, ta človek mora postati moja opora, on bo varuh in zaščitnik moje bodočnosti.  Egoizem žene jo je obvladal popolnoma; ni ji bilo mar nove žrtve, ki jo je hotela zaplesti v svoje mreže, da bo sama srečna in zadovoljna, naj padejo tudi oni, ki ji morajo pripraviti to srečo in zadovoljnost.  Začela je govoriti s Potratom vse mogoče, a on je bil v vidni zadregi, skoro ničesar ni mogel odgovarjati na njena vprašanja, a vendar so se mu zdele njegove besede tako simpatične in prijazne, da si je moral misliti, kako zelo se Rene zanima zanj ...  In v mislih si je že predstavljal Rene kot svojo soprogo, ki jo bo ljubil tako vroče, ki ji bo žrtvoval vse, kar bi želela.  Dolgo so sedeli vsi v kavami, ko je Mary silila domov je Rene vedno ugovarjala a Henrik tudi ni hotel oditi, ker se je hotel do dobrega pogovoriti s Potrato o raznih stvareh, ki so ga zanimale.  Ko so odšli iz kavarne je Henrik z Mary nekaj časa spremljal svojo sestro, a pred hotelom so se ločili in Rene je odšla sama s Potrato proti svojemu stanovanju.  Potrato je postal nekoliko živahnejši, ker poprej se je kolikortoliko ženiral Henrika, a tudi Rene je začela govoriti bolj naravnost.  Ko sta prišla do stanovanja, sta se ustavila, in Rene je izrazila željo, da bi šla še malo na sprehod, ker je jutri tako prosta in lahko spi.  Šla sta po ulicah naprej; Rene, ki je bila poprej jako zgovorna je naenkrat utihnila in molče korakala poleg Potrate; ta je zapazil njeno zadrego in jo začel spraševati, kaj da ji je.  A ona mu ni odgovarjala, oklenila se je samo njegove roke in globoko vzdihnila.  Z žalostnim glasom je vprašal Potrato:  „Kaj Vam je, gospodična!“  Rene pa je stresla z glavo in rekla z glasom, ki naj bi njega prepričal, da ji je žal, ker se je izdala.  „Nič, nič!“  „Nekaj mora vendarle biti, zakaj ste naenkrat tako umolknili!  Povejte mi gospodična!“  Ničesar mu ni odgovorila, samo bliže k njemu se je privila, da je čutil nemirno utripanje njenega srca, burno valovanje njenih prsi.  To ga je še bolj razburilo, z napol tihim glasom jo je poprosil: „Gospodična, oprostite ... ali zakaj ne govorite, zakaj mi nočete reči tega, kar Vas teži ... ali mi ne zaupate?“  Rene je par trenotkov premišljevala, a nato je rekla:  „Zaupam Vam popolnoma, ali sami morete razumeti, kako težko mi je, da bi Vam. ki sem Vas srečala takorekoč danes prvič v življenju, razkrila vse skrivnosti svojega srca, vse bolesti svoje duše!  Vi me poznate kot brezskrbno veselo dekle, gledate me na odru, ko pojem, vriskam, ko se smejem ... a tega ne veste, kak boj divja takrat v meni ... najraje bi se zjokala ... a morem biti vesela ...“  Rafinirane so bile te besede, premotile ne bi samo starega zaljubljenca, tem več tudi mnogo drugih.  Potrati se je obraz zresnil in skoraj solze so zalile njegove oči!  In od trenotka do trenotka je bil bolj zaljubljen v Rene.  „Ali gospodična, kaj Vam je vendar tako težkega na svetu?  Ali Vas ne slave in ljubijo povsod in vsi?  Ali ne uživate simpatij vsega prebivalstva ...“  „Ah gospod, Vi ne poznate ljudi; ali mislite, da slave mojo umetnost ... ne, ne!  Vem, da sem lepa, zato lazi vse okoli meni ...  Ali mislite, da so te simpatije — ljubezen.  Kaj še ... samo pohotnost, samo poželenje je to.  In glejte ... ako bi bila jaz taka, da bi res ustregla raznim ponudbam ...  Kaj bi govorili ljudje o meni?  Tega ne morem, tega ne morem storiti!  In te časti ... to traja le malo, malo časa ...  Ko pride nepričakovano in prezgodaj starost ... takrat bom sama, takrat me zapustijo vsi, oni, ki zdaj uživajo ako se jim samo prijazno nasmehnem, ti se me bodo izogibali!  In ta skrb, to grozno pričakovanje ... to je ta bolest, ki me muči!“  Tako spretno je napeljavala Rene vodo na svoj mlin, da zaljubljeni Potrato ni zapazil, kako se norčuje, kako ga vklepa s tankimi a močnimi vezmi, ki jih ne odvrže nikdar raz sebe.  Ni vedel kaj naj bi ji odgovoril, hotel ji je takoj govoriti o svojih sklepih, a ni se upal ...  On star, prileten mož, ki je že šla mladost, življenje mimo njega ... a ona, ki v nji vse kipi in plamti ... kako bi mogla živeti ob njegovi strani, ko bi ji mogel nuditi le svojo ljubezen, svoj denar ...  Rene je bila prepričana, da delujejo nanj njene besede, ali bila je jako previdna, ker ni hotela izdati svojih namenov naenkrat in preveč očitno.  Molčala je par trenotkov, a nato začela govoriti o popolnoma drugih stvareh.  Obrnila sta se in se vrnila.  Ko sta prišla pred njeno stanovanje, sta še nekaj časa postala in se pogovarjala s Potrato.  Ni se mogla ločiti od njega ...  „Vi ne veste, kako težko grem sedajle v svoje stanovanje!“ Začudeno jo je vprašal Potrato: „Zakaj gospodična!“  „Glejte dragi gospod!  Ko stopim v svoje stanovanje prevzamejo me tako čudne, otožne misli ...  Sama, čisto sama sem, a jaz si tako želim družbe, tihega domačega življenja, kjer bi me odprtih rok pričakovalo ljubeče srce ...  Ali tako sama sem!“  Prenehala je, hitro se poslovila in odšla ...  Potrato pa je stal še dolgo na ulici in se oziral na njena okna, videl je, ko so se razsvetlila ... videl je, ko je smuknila njena senca preko ceste ... a nato so ugasnile luči ...  V Potrati pa je dozorel trden sklepi ...  V najkrajšem času se je odločil, da uredi vse, potem pa stopi pred Rene in ji reče:  Rene ... bodi moja žena!  Ljubil te bom, s cvetjem bom posipal pot tvojega življenja, srečna in zadovoljna boš!  Odšel je počasi proti domu ... a njegov sklep je bil tako trden, da ga ni hotel več odlašati ...  Malokdaj je bila Rene tako zadovoljna kot danes, tako nenadno ji je prišla ta misel in tako dobro jo je izvedla; bila je prepričana, da ji je stari zaljubljenec popolnoma nasedel, da se bo igrala ž njim, kakor jo bo volja.  Zasmejati se je morala, ako je pomislila na svoje življenje ob strani starega Potrata, dolgočasnega in zaljubljenega možakarja.  Toliko časa ga bo ljubila, dokler ga ne preveže popolnoma, dokler se ji ne uda popolnoma — a potem ga bo ravno ta njena ljubezen ubila!  Izginile so ji naenkrat vse temne misli, strah pred bodočnostjo, čutila se je popolnoma varno in skoro pride čas, ko stopi v mirno zavetje, kjer ne bo nikakih skrbi, nikakih bojev... njeno življenje se ne bo sicer izpremenilo niti najmanj, živela bo, kot je živela dosedaj; bogata bo, zadovoljna! ...  A to je vse.  In kaj naj počne s svojim soprogom?  Ljubiti ga ne more, ker ljubezni sploh ne pozna, a ljubiti starca ... gledati njegove mokre oči, drgetajoče ustnice, nagubano lice?  Pfuj!  Ali je žena samo zato na svetu, da mora zadostiti moški pohotnosti kadar se njemu poljubi?  Ali naj res postane sužnja ljubezni, sužnja svojega soproga?  Nikdar!  Tega ne stori nikdar, toliko ne more, ponižati svoje ženske časti, svojega ženskega ponosa! ...  Temna noč je ležala nad Ljubljano, tiha in mirna, kot miren in tih — sladak in zadovoljen sen.  Lahna megla je objemala kot prozorna tančica mesto in oklepala hiše ter ulice ...  Rene je stopila k oknu in gledala v temno noč ... in njen pogled je splaval skozi temo tja gori proti Rožniku ... ki se ga je videlo v temnih nejasnih konturah ... spomnila se je pretekle noči ... orgij in svoje vrnitve v mesto ...  Spomnila se je vseh navzočih in njen obraz je zadobil zaničljive poteze ...  Njena divja, strastna narava je sicer našla svoje zadovoljstvo in nasičenje ... ali vendar je zaničevala te ljudi, ki so ji bili vsi skrajno nesimpatični ... otročji ...  Tako lepa noč je bila zunaj — in Rene se je spomnila onih lepih noči svojih mladih let, ki jih je presanjala v ljubezni in koprnenju, ko so se v njeni duši porajala nežna čustva idealnih in plemenitih teženj.  Ah, in takrat je bila varana, tako bridko varana ... vsi njeni gradovi, ki si jih je zidala takrat v oblake ... so se razsuli ... in s silo je iztrgala iz svoje mlade duše najnežnejša čustva ...  Krvavelo je sicer takrat njeno srce, polaščal se je je ubup ... a ona ni mogla obupati, ni se hotela pokazati pred svetom kot mučenica ... ne, takrat je planila s smelim korakom v vrtinec življenja in nastopila pot, ki je sedaj nadaljuje ...  Kje ji je konec ... kje počitek ...  Ali mogoče v lepem, jasnem pomladanskem dnevu — ali pa v temni in viharni noči ...  Rene je stopila od okna in šla v posteljo, zastore pa je pustila razstrte ... in gledala je dolgo, dolgo časa skozi okno ... in videla, kako so prodirali skozi meglo bledi lunini žarki, ki so silili v sobo in razsvetljevali posamezne predmete ...  In žarki so prisijali na njeno posteljo, razsvetlili nje obraz ... zaprla je oči ... in zaspala ...  Ko se je Potrato drugo jutro navsezgodaj prebudil, spomnil se je takoj prejšnjega večera; niti trenotek ni več premišljeval; tako trdno je sklenil, da ni bilo na svetu moči, ki bi ga mogla odvračati od njegovega sklepa!  Vstal je in začel pregledovati svoje stanovanje, šel je v vsako sobo in premišljeval, kako bi naj jih opremil, hotel je dostojno dočakati Rene.  Odpravil se je od doma, šel takoj v največjo ljubljansko zalogo pohištva in si izbral najmodernejšo in elegantnejšo opravo.  Nemirno je hodil po mestu naokoli, a nato se je spomnil naenkrat Henrika in šel v hotel.  Dobil ga je ravno v kavarni, kjer je zajtrkoval s svojo soprogo.  Prisedel je k njima in rekel:  „Oprostite, gospod Kovač, da Vas nadlegujem že navsezgodaj, a govoriti moram z Vami o jako važni zadevi.  Ker vem in Vas poznam kot resnega moža, zato se obračam prej do Vas, predno storim korak, ki sem se trdno odločil za njega!“  Začudeno ga je pogledal Kovač, ko mu je govoril tako resno.  „Zakaj delate take uvode, gospod Potrato, recite naravnost ...  Vi nečesa želite, zakaj ne poveste naravnost; bodite prepričani, da storim vse, kar je v moji moči, da Vam pomagam!“  Potrato je stisnil Kovaču roko in mu dejal:  „Vi ste mož-poštenjak in mislim, da poznate tudi mene dovolj, da mi ne boste podtikali stranskih namenov ...“  „Prosim Vas ... govorite ...“  „Gospod Kovač, danes zaprosim roko Vaše gospodične sestre Rene!“  Kovač v prvem trenotku ni vedel, kaj naj bi odgovoril, vstal je in začudeno pogledal Potrato ...  „Vi ...  Vi, gospod Potrato, hočete zasnubiti mojo sestro?  Kako ste prišli na to misel, ali ste govorili ž njo?“  Mirno in odločno je odgovarjal Potrato:  „Sklenil sem, da storim ta korak takrat, ko sem prvikrat srečal Rene ... ona ne ve ničesar o tem, zato sem pa tudi najprej prišel semkaj, da govorim z Vami, predno se oglasim pri Vaši sestri.“  Kovač ni mogel razumeti tega, kako je stari Potrato prišel do teh misli, spoštoval ga je, visoko cenil, in sedaj naj bi ga prevaral?  Poznal je dobro sestro, bil je dobro prepričan, da ne bi mogla osrečiti svojega soproga; a mogoče bi se pa vendarle opremila, ko bi živela v tihem domu, kjer bi postalo njeno življenje mirno in zadovoljno.  „In kaj hočete, da naj storim?“ je vprašal Potrato. „Na vsak način morate govoriti z Rene, ako ona neve, ničesar, tedaj je najbolje, da bi govoril naprej žnjo jaz.“  „To sem Vas ravno hotel prositi,“ je hitro odvrnil Potrato. „Vi ste njen brat, poznate njo najbolje, poznate pa tudi mene!  Pojdite k nji, pripravite jo na moj prihod in na mojo snubitev!“  Takoj je odšel Kovač k Rene, ki je ravno vstala in zajtrkovala; ni hotel delati nikakih ovinkov, zato ji je rekel naravnost:  „Rene, ali poznaš gospoda Potrato?“  „Da, včeraj si mi ga ti predstavil, a spominjam se, da sem ga že delj časa srečavala na ulici; ali pobližje ga ne poznam.  Ali zakaj me sprašuješ o teh stvareh?“  To je rekla samo navidez, ker je bila prepričana, da je Potrato že gotovo govoril z njenim bratom o stvareh, ki jih je namigoval že včeraj.  Torej je njegov sklep trden!  „Danes se je oglasil pri meni in rekel, da hoče tebe zasnubiti — a predno stori to, hočem jaz govoriti, s teboj!  Jaz poznam dobro Potrato, visoko ga spoštujem, zato ne morem in ne smem dovoliti, da bi ga zveza, ki jo hoče skleniti s teboj za vse življenje ubijala in uničila.“  „Kako to misliš?“  „Jaz ne poznam samo gospoda Potrato, poznam tudi tebe, in ravno zato se bojim!  On je star, njegove misli in njegova načela niso tako moderna, kot jih imaš ti!“  „Radovedna sem, zakaj mi govoriš ti to, sploh ne razumem, zakaj se Ti tako vmešavaš v take zadeve, ako me gospod Potrato zasnubi, odgovorila mu bom sama ... in veruj mi, moj odgovor bo zadovoljil mene in njega.“  Henrik je uvidel, da ne opravi ničesar, Rene je postala nezaupna ... a hotel je biti priča med njo in Potrato, hotel je slišati izjavo svoje sestre!  Potrato ni mogel dolgo vstrajati, zato je kaj kmalu odšel proti stanovanju gospodične Rene, premišljeval je po potu, kaj naj reče; nekako bal se je ali odnehati ni hotel!  Čim bolj se je približaval njenemu stanovanju, tim počasnejši je bil njegov korak, vsako svojo besedo, ki jo je namenil izreči, je natanko premislil ...  No, pa saj mu Kovač sam ogladi pot ...  Rene je opazila skozi okno Potrato, sedla je hitro v fotelj, a Henriku ni rekla ničesar; tiho brez vsake besede sta sedela v sobi, oba sta bila v sebi prepričana, da sta v svojih načelih popolnoma različna.  Vstopil je Potrato ...  Tišina je zavladala v sobi, na obrazu vseh se je brala neka napeta radovednost ... prvi je spregovoril Henrik:  „Gospod Potrato, svoji sestri sem povedal Vaš sklep, a svoj odgovor si je pridržala, sama Vam odgovori!“  Potrato je stopil k Rene, ta mu je podala roko, ki ji jo je poljubil:  „Gospodična, ker veste vse, torej mi takorekoč ni treba, dostaviti ničesar več!  Jaz pričakujem Vašega odgovora!“  Resen in miren je bil v tem trenotku njen obraz, namignila je obema, da naj sedeta.  Ko so se posedli, je začela govoriti počasi in premišljeno:  „Naravnost Vam povem, da me po Vaših včerajšnjih besedah ni posebno iznenadila Vaša izjava, ker sem nehote pričakovala nekaj takega, seveda ne tako naglo kot se je to zgodilo! — Vi zahtevate moj odgovor, dobro, odgovoriti Vam hočem, samo poprej mi morate dovoliti par vprašanj!“  „Govorite gospodična!“  „Vi me poznate šele par ur, mogoče ste slišali mnogokaj govoriti o meni, ali to ni merodajno pri stvari!  Jaz sem odkritosrčna, zato Vam nočem zatajiti svoje živahne in vesele narave, ki se mogoče ne bi strinjali s tihimi zidovi vaše hiše ...  „Motite se, gospodična, v svojem domu pogrešam veselja, smeha in petja ... in prepričam sem, da se z Vami vseli vanj vse to!“  Molče je poslušal Henrik Kovač ta razgovor, čudne so se mu zdele besede njegove sestre, kajti niti pričakoval ni, da bi čul iz njenih ust tako premišljene in resne stavke.  Zdelo se mu je, da je v njegovi sestri še toliko ozirov in poštenosti, da ne bi hotela z nepremišljenim korakom ubiti bodočnost popolnoma nedolžnega človeka, ki je zakrivil samo to, da se je zaljubil v žensko, ki je ni poznal!  Mislil je, da Rene vendarle ne ugodi Potratovi prošnji.  Rene se je za par trenotkov po Potratovih besedah zamislila, še nikdar ni bil njen obraz tako resen, po daljši pavzi je nazadnje odgovorila:  „Iz Vaših besed, gospod Potrato sem spoznala, da Vas v svojem ukrepu ne morejo motiti tudi moji pomisleki.  Samo to bi rada še vedela, zakaj in kako ste prišli do teh misli.“  „Gospodična Rene!“ je odgovoril Potrato, „zdi se mi, da je popolnoma odveč, ako hočete vedeti vzroke mojega koraka; moja odločitev naj Vam zadostuje!  Recite naravnost in brez vsakih obotavljanj vsak predsodek in pogoj bi mi bil neljub, zato pričakujem od Vas kratkega in določnega odgovora.  In ta odgovor naj bo ... da ... ali ne!“  Kovač je ostro pogledal svojo sestro, kot da ji hoče sugerirati odgovor, a ona je vstala, ponosno se je vzravnalo njeno telo, stopila je korak naprej bližje k Potrati in rekla:  „Ali zahtevate takoj mojega odgovora ali mi ne pustite, da stvar premislim ...?“  „To je Vaša stvar gospodična,“ je mirno odgovoril Potrato, „a po mojih mislih ni treba tu nikakega premišljevanja.  Dasi se poznamo šele malo časa, poznamo se vendarle dodobra!  Vi hočete veselja, radosti, godbe smeha, plesa ... tudi moj dom, moja duša si želi tega; prazen in otožen je bil moj dom, jesen, otožna jesen je bila tam ... ali z Vami pride pomlad, vse, vse, česar si želim!  In zdi se mi, gospodična, da si želiva oba istega ...“  Rene je stopila čisto k Potrati, a v istem trenotku vstane Henrik in reče:  „Dovolita, da spregovorim tudi jaz par besed, sicer mi lahko to zabranita, ali upam, da ne storita tega; korak, ki ga misli storiti ta ali oni vaju, je pač premalo premišljen, da bi ga mogla takoj izvesti ...“  Kovač je hotel govoriti naprej, ali Rene ga je hitro zaustavila in rekla:  „Henrik, povedala sem Ti že poprej svoje mnenje, zato je pač neumestno, da govoriš sedaj Ti, ko gospod Potrato pričakuje mojega odgovora!  Sicer pa, ako misli gospod Potrato, da bi bilo dobro poslušati tvoje pomisleke, jaz lahko odidem toliko časa iz sobe, da se dogovorita vidva, kajti bolje je, da ne slišim vajinih pogovorov.“  Vstala je in hotela oditi, a Potrato je stopil k nji, prijel jo za roko in dejal:  „Ostanite, gospodična Rene, jaz ne potrebujem nobenih pojasnil, jaz pričakujem samo Vašega odgovora!“  Henrik je čutil, da je postal tukaj popolnoma nepotreben, zato se je poslovil in odšel z besedami:  „Sedaj po teh besedah ne morem ničesar več govoriti, mislil sem, da imam dolžnost in pravico, zato pa sedaj vidim, da sem tukaj popolnoma nepotreben!“  Poklonil se je in odšel!  Potrati je bilo sicer žal, ker je odšel, ali kot je spoznal, je hotel s svojimi besedami kolikor toliko vplivati na Rene.  Ni vedel sicer zakaj se je tako obotavljal in odgovarjal, dasi ne naravnost ...  Ko sta bila Rene in Potrato sama, sta par trenotkov molčala ... nato pa je stopila Rene k njemu in mu rekla:  „Ali še hočete mojega odgovora?“  Potrato jo je prijel za roko ... in Rene se je skoro stresla, ko je občutila njegove mrzle roke ... ali vendar je ostal njen obraz prijazen, najraje bi pahnila starca od sebe, a premagovala se je ... njena bodočnost je stala pred njenimi očmi ...  On pa je odgovoril z drhtečim glasom:  „Odgovorite, Rene!“  Rene mu je položila svoji roki na rameni, pogledala mu naravnost v oči in odgovorila glasno in odločno:  „Da!“  Potrato pa se je sklonil k nji in jo poljubil na čelo ...  Zazeblo jo je po vsem telesu, zastudil se ji je starec, ko je čutila njegove ustne, njegovo nemirno dihanje ...  Toda rekla je, spregovorila je odločno besedo in tega ne prekliče več ..., a še isti trenotek, ko je prodala svoje mlado telo zaljubljenemu starcu, porodile so se v njeni duši nove misli ... misli po maščevanju ...  Splošno presenečenje je zavladalo po Ljubljani, ko se je zvedelo za to čudno zaroko; v začetku ni mogel nikdo tega verjeti ali Rene je hodila s Potrato vedno roko v roki po mestu!  Potrato ji je ugodil vsako le najmanjo željo, ki jo je izrazila, nakupil ji je dragocenega lišpa, bogatih toalet in sploh vsega, česar si je zaželela.  Najbolj začudila se je pa družba, ki jo je posetila Rene onega večera, ko je slišala to vest ... prvi jo je seveda zvedel Minetti, ki ni imel drugega dela, kot da je po cele dneve hodil po ljubljanskih ulicah, razglašal na debelo vse novice, ki jih je zvedel; a vse so prihajale iz njegovih usten skoro podvojene; ko je zvedel o zaroki Rene, je letal od enega do drugega in mu pripovedoval najnovejšo vest.  Zlasti je bil presenečen Winter, ko mu je Minetti z zlobnimi namigavanji pripovedoval o Rene:  „Hehe, dragi prijatelj, kaj malo časa je trajala tvoja slava, sedaj ti pač ne bo preostajalo drugo, kot da se zopet primeš Magde.  Hehe!  Kdo bi si mislil, da se ta naša Rene, ki smo v njo stavili toliko nad, tako izneveri in vrže v naročje staremu norcu!“  Winter mu ni mogel odgovoriti ničesar, tako ga je iznenadila ta vest, jezilo ga je, da je storila ravno sedaj ta neumni korak, ko se je mislil z njeno pomočjo otresti Magde, ki mu je bila vedno za petami in ga hotela privezati nase ...  Vedel je, da bo Magda triumfirala, ko zve za to zaroko.  In res, Minetti še ni končal svojega pripovedovanja, ko vstopita Magda Kuhnova in Eleonora Rakarjeva.  Magdi se je bralo veselje na obrazu, ko je vstopila in veselo pozdravila Wintra in Minettija.  „No, ali ste še tako ponosna na svojo „akvizicijo“, ki sta si toliko obetala od nje ...“  Winter je videl zlobne in zaničljive poteze na Magdinem obrazu, zato ji je hotel kljubovati:  „Dobro, naj se poroči, saj to še vedno ni vzrok, da ne bi prihajala v našo družbo!  Saj prihaja vanjo tudi Freier s svojo soprogo, pa tudi Malenšek s svojo ženo je naš stalni gost, zakaj torej ne bi prihajala tudi Rene ...“  Kuhnova se je na glas zasmejala:  „Pa vendar ne mislite, da bi sprejeli tudi Potrato v našo družbo ... to bi bilo pa res jako zabavno ...“  Vsi štirje so se nasmejali, a Rakarjeva je dostavila:  „No, jaz bi bila v damskem komiteju prva proti, a za svojo osobo imam nek nov predlog, ki ga stavim ... ali poznate brata Kovačeve, znanega slikarja Henrika Kovača, ki je ravno te dni dospel iz Pariza!  Ta bi bil za nas!“  Kuhnova se je zadovoljno nasmehnila:  „Dobro, jaz sem zadovoljna, samo ako nam ne napravi kaj takega kot njegova sestra!  Jaz ga sicer ne poznam, a čula sem govoriti že mnogo o njem in o njegovih delih!“  „Jaz ga poznam pa popolnoma dobro!  Govorila sem le enkrat ž njim, a name je naredil najboljši utis,“ je hitela Rakarjeva, „Winter je pripeljal v našo družbo Rene, ki je takoj fascinirala vse moške, a jaz pripeljem Henrika, ki si prilasti takoj simpatije vseh dam!“  S tem ni bil posebno zadovoljen domišljavi baronček, ki ni mogel videti poleg sebe nikakega tekmeca ker je vedel, da ga takoj vsak potisne v kot!  „Hehe, jaz pa nisem kaj posebno zadovoljen, da bi se tako razširjala naša družba, preveč nas bo potem in nevarno bi bilo, da nas izvohajo nepoklicane osebe!  Treba je previdnosti, hehe, skrajne previdnosti!“ Winter je bil istega mnenja, ker se je po Ljubljani že marsikaj namigovalo o raznih skrivnostnih sestankih, dasi se pozitivnega ni vedelo ničesar ... a vendar se je bal, da se vsled mnogih članov ne bi povečala nevarnost, da bi se kdo iz neprevidnosti izdal.  A Kuhnova mu je takoj začela nasprotovati:  „Ako je komite gospodov sklenil, da naj se v našo družbo sprejme Rene, tedaj tudi lahko damski komite sprejme Henrika!  Jaz opravim ta posel, a ti Eleonora, ki se poznaš žnjim, ga pregovoriš in privedeš v našo družbo!“  Minetti je kar mencal jeze, ko je slišal te besede, a ugovarjati se ni upal, ker se je bal, da bi dame nazadnje tudi njemu ne pokazale vrata ...  Ko sta se poslovili Magda Kuhnova in Rakarjeva, sta ostala Winter in Minetti še nekaj časa v sobi; oba sta vedela, da damam ne moreta ugovarjati, zato sta se hočeš nočeš morala sprijazniti z mislijo, da zagledate v svoji sredi Henrika!  Smeje je rekel Winter:  „Je že tako dragi baronček, mi smo se naveličali vedno iste damske družbe, ter smo sprejeli Rene, a dame so se naveličale nas in sprejmo Henrika Kovača!  Je že tako takozvano maščevanje usode!“  Kuhnova in Rakarjeva pa sta se sprehajali po Glavnem trgu, ako bi mogoče kje srečali Kovača, a ker ga niste našli, šli sta na pošto in mu napisali pismo, ki ga je v njem povabila Rakarjeva na sestanek ...  Bili sta si tako v svesti svojega uspeha, da nista niti najmanj dvomili, da pridobita Henrika za svoje načrte!  Henrik Kovač se je nasmehnil, ko je prečital fino parfimirano pismo Eleonore Rakarjeve, sicer ni vedel, kaj hoče od njega, a svoji ženi ni hotel vendar povedati ničesar; zato je mirno spravil pismo in sklenil, da obišče Rakarjevo. — Poznal jo je samo toliko, kolikor je zadnjič mimogrede govoril ž njo, ko je spremljal Rene.  Še isti dan se je napotil k nji.  Ona ga je pričakovala v svoji sobi — veselo ga je sprejela, začela ga je spraševati o najnavadnejših stvareh, a Kovač je bil skrajno radoveden, kaj je pravzaprav vzrok njenemu povabilu, zato je kar naravnost vprašal:  „Gospodična, jaz nisem prijatelj dolgega slepomišenja, zato mi kar naravnost povejte, zakaj ste me pozvali k sebi!“  Eleonora se je nasmejala in rekla:  „Jako radovedni ste, gospod Kovač, ali mislim, da imate vendarle toliko časa, mi lahko posvetite par trenotkov svojega dragocenega časa!“  Na te prijazne besede se je Kovač vsedel, prižgal si cigareto, ki mu jih je ponudila Eleonora in odgovoril:  „Nikdar se ne branim družbe, posebno pa ženske družbe ne!  Jaz sem navajen veselega življenja, a da Vam v resnici povem, v Ljubljani ne najdem dosti tega — no pa upam, da se že privadim, posebno ker vidim, da so se začele zame zanimati tudi dame, kar se mi zdi jako čudno.“  Kovač je izrekel te besede kar tako tjavendan, ker ni vedel ničesar drugega odgovoriti na njeno vprašanje; bil je prepričan, da ga je Eleonora prav brez vsakega vzroka poklicala k sebi!  Zanimalo ga je pa vendarle, zakaj se ta prijateljica njegove sestre interesira zanj; mogoče je Rene stopila vmes in poslala Eleonoro v boj ...  „Gospod Kovač,“ je nadaljevala Eleonora, „že delj časa želim, da bi poklonila neki svoji prijateljici svojo sliko, a ker sem sama velika prijateljica umetnosti, bi hotela pokloniti nekaj izrednega.“  „Razumem,“ se je nasmehnil Kovač, „Vi hočete mojo prisotnost izrabiti, seveda jaz sem takoj pripravljen, da uzadovoljim Vaši želji.  Priznati vam moram, da je Vaš obraz jako intresanten, ki bi me jako zanimal!  Dobro!  Določite ure, ki so Vam najprikladnejše in jaz začnem takoj z delom!“  „No, tako zelo se pa tudi ne mudi, gospod Kovač ...“  „Jaz sem navajen na vedno delo, sedaj sem pa že par dni v Ljubljani, a ne delam ničesar ...“  Oba sta bila zadovoljna z rezultatom tega razgovora; Kovač, ker mu bo mogoče izvabiti iz Eleonore marsikaj zanimivega, Eleonora pa, ker je s tem stopila prvi korak, da dovede Kovača v svojo družbo.  Ko se je Kovač vrnil v hotel, je takoj povedal svoji ženi, da je dobil delo; povabila ga je neka jako interesantna dama, da jo portretira!  Mary ni odgovorila ničesar, ker ni znala biti ljubosumna ... a ker ji je Kovač veliko govoril o nji, ga je vendar vprašala:  „Čudim se, da si prevzel delo, ker si zadnjič rekel, da nočeš več portretirati!“  „Da, ali obraz te ženske je tako interesanten, da sem se takoj odločil za delo.  Dama je mlada črnka, pikantnega bledega obraza, košatih, fino narezanih obrvi ...  Jaz sem že delj časa iskal obraz, ki bi ga mogel porabiti v nekem večjem delu, in najboljši model sem našel sedaj!  Zato sem bil pa takoj zadovoljen!“  Mary je popolnoma zaupala svojemu soprogu, še nikdar ni bila ljubosumna na njegove modele, ker ga je dobro poznala ... a tudi Kovaču ni bilo mar, da bi čutil kake posebne simpatije do Eleonore, ker je v teku svojega umetniškega delovanja tako otopel pri opazovanju ženskega telesa, da ni na njem iskal ničesar drugega, nego samo ono, kar je rabil kot umetnik.  Kovač je pričel z delom takoj drugi dan, redno je hodil k Rakarjevi.  A opazil je takoj, kak namen je imela Eleonora, takoj je uvidel, da ima posebne namene; govoril in delal pa je tako, da ona ne bi opazila, da je spregledal njene načrte, na njene besede in opazke je odgovarjal popolnoma mirno in hladnokrvno.  Eleonora pa se je trudila na vse načine ženske frivolnosti, da bi ga pridobila zase, sama sebi je morala priznati, da se je zaljubila v Kovača, posebno je seveda v ti misli ni oviralo dejstvo, da je Kovač oženjen, da ima seboj svojo soprogo a ona je znala računati z vsemi okolnostmi, zato je niso motili razni predsodki in pomisleki; ko je naredil Kovač pavzo, sedel je k nji na divan in se pogovarjal ž njo.  Eleonora se je tesno privila k njemu in mu govorila, on je občutil njeno razburjeno dihanje, a iz vseh njenih besed je razumel njeno razburjenost in nasladnost.  Sklonila se je k njemu in mu govorila o umetnosti, a on je sedel hladnokrvno in mirno, kadil je svojo cigareto in se zadovoljno smejal ...  Ko sta nekega dne sedela tako na divanu, vstopila je v sobo Magda Kuhnova; Eleonora jo je predstavila Kovaču in takoj so začeli živahen pogovor.  Kuhnova je govorila s Kovačem kot svojim starim znancem:  „Gospod Kovač, zakaj ne prihajate v nobeno družbo!  Vi ne veste, kako zanimanje ste vzbudili v vseh ljubljanskih krogih s svojim prihodom, vse dame se zanimajo za Vas, a Vi ne prihajate nikamor!  Vse se hoče seznaniti s Vami ... a Vi čepite vedno doma ... veste kaj, gospod Kovač, jaz Vam moram staviti nek predlog!“  „Govorite, gospodična, jaz sprejmem rad vsak predlog!“ je mirno odgovoril Kovač.  „Dobro, samo Vi se morate zavezati, da sprejmete že vnaprej našo ponudbo, da ne ugovarjate, temveč zlepo sledite našim pogojem in ukazom!“  Kovač se je zasmejal:  „Oho, gospodična, kaj oblastne so Vaše besede, gotovo niso značilne za karakterizacijo takozvanega slabega spola ... ali, ako so dame v Ljubljani tako zelo emancipovane — kar naravnost povem, se mi zdi jako čudno, — ker poznam razmere v Ljubljani, jaz sem zadovoljen z vsem!“  Kuhnova se je obrnila k Rakarjevi in ji rekla:  „Eleonora, Tebi prepuščam, da pripelješ gospoda Kovača v našo družbo, a drugo ukrenem jaz!  Gospod Kovač, dajte mi svojo roko v obljubo, da sprejmete našo ponudbo!“  Veselo in zadovoljno je stisnil Kovač obema gospodičnama roko in obljubil svoj prihod ...  Ko je Kovač odšel od Rakarjeve, je šel malo na sprehod in je premišljeval, kar je ravnokar slišal ... veselil se je, ker je bil prepričan, da zve natanko vse, kar ga je že dolgo mučilo, hotel je vedeti, ako v to družbo zahaja tudi njegova sestra Rene! — Zaroka Rene s Potrato mu še vedno ni hotela iz misli, vedel je, da je ta zaroka samo spekulacija njegove sestre, ki si hoče pridobiti mirno in zadovoljno bodočnost.  Vedel je, da ji ni mar, ako s svojim korakom muči ter moralno in materijelno ubije človeka, ki so ga kljub starosti prevzele sentimentalno-zaljubljene misli.  Mogoče se mu pa vendarle posreči, ako dobi natančen vpogled v življenje in delovanje njegove sestre, da prepreči to katastrofo, ki gotovo ubije Rene in tudi Potrato ...  Svoji soprogi seveda ni ničesar omenil o teh dogovorih, ker je ni hotel žaliti; dasi jo je poznal in vedel, da ni ljubosumna, vendar ji ni hotel vzbuditi nemirnih misli in strahu!  Kovač je poznal dobro žene, zato si ni mnogo razglabljal, kar je slišal, samo to se mu je čudno zdelo, kako je v Ljubljani, ki je bila v času, ko je odhajal v tujino še tako filistrska in malenkostna; vsak korak, vsaka beseda se je raznesla kot burja po mestu in pobožni ter sveti ljudje so se zgražali nad pohujšanjem!  Zlasti so to mizerijo občutili mladi ljudje, ki so se vrnili iz tujine in povsod naleteli na najrazličnejše odpore.  Občinstvo jih ni razumevalo, postrani so gledali nanje in vsako njih bohemsko zabavo razglasili kot razuzdanost; a zdaj naenkrat taka sprememba!  Kovač je premišljeval vse to in nekaj čudnega se je porodilo v njegovi duši ...  Od onega dne, ko sta ga s sirenskimi glasovi vabile v svojo sredo Magda in Eleonora, ni videl v svoji ženi več onega bitja, ki ga je doslej poznal in cenil.  Zakaj se je poročil ž njo?  Zakaj sem se sklonil ravno pred njo, ki nima ničesar drugega nego samo svojo ljubezen, ponižnost in udanost?  Ali ni ravno Mary ona velika zapreka, ki mu brani živeti, ki ga veže vedno ob se, da se ne more gibati, da ne more uveljavljati svojega lastnega „jaz“?  Sam ni vedel, kaj ga je privedlo do takih misli, ker doslej še ni nikdar premišljeval o ti stvari, ako bi se vprašal, ali je sploh kedaj ljubil Mary, bi si ne vedel odgovora; ali ni bilo to nagnjenje, ta njegova čustva samo tiha simpatija, a nikaka ljubezen.  Mlad je bil takrat, zadovoljen in srečen ... v nji je našel neko mirno in udano bitje, ki se ga je oklenilo in stopilo ž njim v življenje!  Ona ga je ljubila, zasledovala je vsak korak ... a nikdar mu ničesar očitala, kot da bi hotela dokazati s svojim obnašanjem svojo hvaležnost.  In ravno to je bilo Kovaču naenkrat neljubo ... zakaj je tako mirna in udana ... zakaj je njena ljubezen tako tiha — zakaj se ne prebude v nji silna in hrepeneča čustva, ki bi v njem samem povzdigovala moči in sile.  A tega ni našel v nji!  Moral si je priznati, da žene doslej še ni poznal, šele v Magdi in Eleonori je zapazil nekaj novega, ono, kar je slišal imenovati ženske čare.  In vprašal se je: človek, ali si se zaljubil v Eleonoro?  Ne! — To ni ljubezen!  To je novo razumevanje in pojmovanje življenja ...  Ko je prihodnji dan zopet prišel k Eleonori, je bil popolnoma spremenjen, nič več one rezerviranosti ni zapazila na njem, kar je hotela takoj izrabiti ...  Nekaj časa je sedela mirno na fotelju ni opazovala Kovača, ki mu ni šlo nič kaj posebno delo izpod rok; zdelo se mu je, da niso danes njegove poteze nič kaj sigurne in močne; parkrat je že hotel prenehati, a ni hotel pokazati svoje razburjenosti pred Eleonoro; ta pa je vse to opazila ... uprla je naravnost vanj svoje črne oči in ga motrila ter spremljala vsako njegovo kretnjo s paznimi pogledi.  Slednjič je pa vstala in rekla:  „Dovolj, gospod Kovač, danes nimam več potrpežljivosti, da bi mogla še nadalje sedeti! — Veste kaj, prenehajva, pogovoriva se kaj!“  Zadovoljen je odložil Kovač paleto, slekel svojo haljo, stopil je parkrat gorindol po sobi ter se postavil tik pred Eleonoro.  Ponosno in samozavestno je stal pred njo, njegove mirne oči so jo gledale izzivalno, poteze okoli njegovih usten so se nabrale v zadovoljen izraz, žila na visokem gladkem čelu se je napela ... tako je stal pred Eleonoro kot kak bog-velikan.  Tedaj je pa pozabila tudi Eleonora na vse ... oklenila se je njegovega vratu in ga privila k sebi. — Kovač se ni branil njenih objemov in poljubov, mirno je stal in čakal, ko pa je videl, da je Eleonorina razburjenost prikipela do vrhunca ... tedaj jo je nalahno potisnil od sebe in ji zašepnil: „Gospodična, bodite pametni, pomislite, kaj delate?“  Začudeno ga je pogledala Eleonora, ker kaj takega ni pričakovala; on se brani njene ljubezni, on se je brani, ki mu je sama ponudila vse ...  V prvem trenotku so se zablestele njene oči kljubovalnosti in jeze ... a premagovati se ni mogla!  „Gospodična, kaj hočete?“ je mirno rekel Kovač, „nikar se ne razburjajte!“  Te njegove besede so jo še bolj razburile in razjezile, vedela je zakaj Kovač tako postopa ž njo.  Hoče jo ponižati pred seboj ... najraje bi ga zgrabila in zadušila ... toda tako grozno razburjena je bila, njeno telo je drhtelo, žile so se ji napele, strastno in burno so se ji dvigale prsi ...  Oklenila se ga je, da je čutil njeno nemirno dviganje prsi ... tedaj pa se tudi on ni mogel več premagovati, sklonil je glavo in poljubil Eleonoro na ustni ...  Dolg, vroč in strasten je bil ta poljub ... slonela sta si v objemu dolgo časa ... in Kovač je pozabil na vse, pozabil je na svojo ženo ... pozabil na njeno udanost ... pred sabo je videl le Eleonoro, ki je drhtela in trepetala v njegovem objemu.  Trenotno se sam Kovač ni zavedal svojega početja, tesno je privil k sebi telo, ki je postalo igrača v njegovih močnih rokah, čutil je samo drhet in slišal razburjeno dihanje, ki ga je zdajinzdaj prekinil strasten vsklik, poželjiv vzdih ...  Eleonora je sklonila svojo glavo na njegove prsi ... in v istem trenotku je Kovač pozabil na vse ... slika njegove žene je izginila izpred njegovih dušnih oči ... postal je človek, ki ni videl pred seboj ničesar druzega nego žensko telo, ki drhti in si želi užitkov ...  Ko se je Kovač poslavljal od Eleonore, poslovila sta se prijateljsko, popolnoma intimno; Eleonora ga je poljubovala, Kovač pa se je zadovoljno smejal ... zagotovil jo je, da ji je vedno na razpolago, samo pokliče naj ga ...  Kovač je šel naravnost domov, kjer ga je veselo sprejela Mary ... a Kovaču se je naenkrat zazdela popolnoma tuja, kot da bi je ne videl nikdar, kot da jo je danes srečal prvič v življenju.  Mary je stopila k njemu poljubila ga je, a Kovaču so se zdeli njeni poljubi tako mrzli in hladni, objemi njenih rok tako prisiljeni — da ga je zazeblo — in ako je primerjal svojo soprogo z Eleonoro, našel je ono velikansko razliko med obema ženama, našel je ono razliko, ki je doslej ni videl ...  In v istih trenotkih je gledal svojo sestro Rene v popolnoma drugačni luči ... ni je več preziral, njeno življenje se mu ni zdelo več tako čudno in nenavadno, zakaj naj bi ne uživala onega, kar more in hoče!  Mary pa vse te premembe svojega moža ni takoj opazila, ona ga je še vedno ljubila in poznala kot takega, ki ga je spoznala šele v Parizu, ki ga je ljubila ves ta dolgi čas!  Ni mogla niti sumnjati, da se je v duši njenega moža zgodila v zadnjem času velika sprememba, da se je pred njegovimi očmi razširilo novo obzorje ... da je na tem obzorju zatemnela njena slika, da je izšlo novo solnce, ki ga je popolnoma oslepilo ...  Ni se zavedala, da je bila vsa ona ljubezen, ki jo je leta in leta gojila v dnu svojega srca, da je bila ona udanost zastonj, da so hipni utisi v enem trenotku ubili v duši njenega soproga ono mirno življenje sreče, zadovoljnosti! — Kovač pa je opazoval svojo ženo kot tujko ... neznanko; Eleonora jo je popolnoma spodrinila ... a vendar se je Kovaču vlegla na prsi neka temna žalostna slutnja, ki ga je mučila že od prvega trenotka, ko je prišel v Ljubljano ...  S silo se je otresel teh misli, vesela bodočnost, razkošno življenje ga čaka ... in zakaj mu ne bi žrtvoval par trenotkov.  V elegantni ljubljanski kavarni je sedel Winter in prelistaval razne liste, ki mu jih je prinašal natakar; sicer ni bil kaj posebno zadovoljen, ko je moral čakati tu v kavarni tako lepega popoldne; rajše bi pač šel k Rene, ki ga pričakuje ... a on je imel v kavarni randevu z nekim starim uradnikom ...  Smešen se mu je zdel položaj, ki je zašel vanj ...  Nekega lepega dne ga sredi ulice nahruli neki uradnik Dimic, ki mu naravnost in prijateljski pove, da je slišal o sestankih lepih dam in gospodov, ki se medseboj jako lepo zabavajo, da je njegova največja želja, da bi prišel v to družbo ...  Winter je začudeno poslušal in se na tihem smejal staremu blazirancu, ki je komaj premikal svoje noge po ulicah ... a nasprotovati mu ni mogel, ker se je bal, da mu ta človek ne bi napravil kakih neumnosti ...  Rekel mu je, da on sam o ti stvari ne more odločevati ničesar, da se pogovori z drugimi; in mu pozneje že odgovori.  A ta svoj odgovor je Winter zavlačeval od dne do dne, vselej, kadar ga je zagledal na ulici, se mu je skril; a Dimic ga je vedno znal poiskati.  Slednič se Winter ni mogel več drugače otresti vsiljivca kot da mu je sporočil, da ga z odgovorom pričakuje v kavarni.  Pravzaprav sam ni vedel, kaj naj mu odgovori, ker se ga je v resnici bal; svojim tovarišem ni ničesar hotel povedati, ker je mislil sam vse uravnati z Dimicom.  Vedel je, da mu bo težko razjasniti ta položaj, premišljeval je, kaj naj stori, a pravega izgovora ni mogel najti ...  Zaslišal je oddaleč drsajoče korake, dvignil je glavo in zagledal Dimica, ki se je zadovoljno smehljaje pomikal proti njemu.  Winter bi se najraje obrnil in s surovo opazko napodil starega norca, a bilo je preveč ljudi v kavarni; bal se je, da se Dimic ne bi preveč razjezil in ne povedal česa preglasno.  Dimic pa se je vsedel malomarno k Wintrovi mizi in brez vsakih obotavljanj mirno vprašal:  „No, gospod Winter, zdaj je pa že čas., da mi poveste naravnost, kaj je s stvarjo, vlekli ste me dolgo časa za nos, prosim torej, da sedaj poveste ...“  Winter je iskal primernih besed, kako bi mogel v najlepši obliki in elegantno povedati zavrnitev; a ničesar ni mogel povedati, videl je pred sabo Dimicov obraz ki se je nabral v sarkastične gube.  V resnici se je bal tega človeka, ki je bil v Ljubljani na glasu jako nevarnega človeka, špijona, denuncijanta; Winter ga je dobro poznal, zato je pa tudi vedel, da je zmožen vsega ...  Mesto odgovora na Dimicovo vprašanje je rekel:  „Oprostite, gospod Dimic, toda, predno vam definitivno odgovorim, Vas moram prositi, da mi poveste, kje in kaj ste zvedeli o naši družbi, naših sestankih!  Čudno se mi namreč zdi, kako se je to zvedelo, ko se je vendar vsak udeleženec zavezal s svojo častno besedo, da popolnoma in proti vsakomur — molči o stvari!“  Ironično se je nasmehnil Dimic.  „Hehe, gospod Winter, potem me jako podcenjujete, ako mislite, da bi jaz ne mogel zvedeti kaj takega! — Toda po mojem mnenju to ne spada k stvari, zato bilo bolje, da si take pogovore prihraniva za drugo priliko!  Danes hočem pozitivnega odgovora!“  Te besede je govoril Dimic precej glasno, Winter se je preplašeno ozrl naokoli, ako ga je kdo slišal in šepetaje zaprosil:  „Za božjo voljo, gospod Dimic, ne govorite vendar tako glasno, kaj bi bilo, ako nas kdo sliši!“  Dimica Wintrov strah ni prav nič ženiral, ker ga je hotel ravno z odločnim nastopom in žugajočo zahtevo postaviti pred alternativo, ali pridem v Vašo družbo, ali se me pa čuvajte!  „Torej, gospod Winter!“  Winter sedaj ni mogel več molčati ter je rekel:  „Žal mi je gospod, da ne morem na Vaše vprašanje odgovoriti tako, kot mogoče pričakujete Vi!  Ali povedal sem Vam že, da o teh stvareh ne morem in ne smem odločevati, niti jaz niti moji tovariši.  Povedal sem Vašo željo damam, ki so — žal — sklenile, da Vas ne morejo sprejeti v svojo družbo!  Žal mi je gospod Dimic ... ali saj veste, jaz ne morem pomagati!“  Raz Dimicev že itak bledi, skoraj rumeni obraz, je izginila zadnja kaplja krvi, ker takega odgovora ni pričakoval niti najmanj!  Bil je prepričan, da ga vsi dobro poznajo, da se ga boje, a ti ljudje so že tako predrzni, da se ga upajo odkloniti, ko bi vendar morali vedeti, kako nevaren jim lahko postane!  Ali Wintru se ni hotel pokazati razžaljenega in jeznega, premagal se je in glasno ter odločno rekel: da so ga mogli vsi, ki so sedeli v obližju, slišati.  „Dobro, to je torej Vaša zadnja beseda?“  Wintru je bilo pri duši kot človeku, ki stoji bos na vročem železu; videl je, da se je ujel v pest, ki zna postati zanj in za vso družbe usodepolna!  „Prosim Vas, gospod Dimic, ne razburjajte se ... poglejte, vsi gledajo semkaj!“  Dimic pa je zopet odgovoril glasno:  „Jaz se nimam bati ničesar, moje besede čuje lahko vsakdo ... ako se pa bojite Vi gospod Winter in Vaša družba javnosti, tedaj je to Vaša stvar!“  Preplašen je pogledal Winter naokoli in videl je, da so res gostje naskrivaj poslušali ta razgovor, ne mogoče iz radovednosti, temveč iz začudenja, ko so videli konferirati znanega intriganta Dimica z Wintrom.  Ali precej nerazumljiv jim je bil ta pogovor, dasi se je po Ljubljani že marsikaj namigovalo o nekih sestankih mestne elite in aristokracije.  Winter je spoznal, da bi bilo zanj najbolje, ako hitro izgine; plačal je, oblekel svoj svršnik, hotel se posloviti pri Dimicu, a ta mu je prijateljsko stisnil roko in mu rekel:  „Nič hudega, gospod Winter!  Vaša družba ostane pač rada sama zase, zato se Vam nočem več vsiljevati, pazite se pa, da ne stopi med Vas neke lepe, razkošne noči oseba, ki Vam bo veliko manj dobrodošla nego bi Vam bil danes jaz!  Zabavajte se dobro ... saj noči tam pod Rožnikom so tako mirne in tihe ...  Ali jaz vseeno, dasi ste me milostno odklonili, še vedno mislim, da se o priliki spomnite name!  Zakaj bi pač človek hodil v Pariz, ko je podrožniški Pariz tako blizo, kaj ne?  Zbogom, gospod Winter!“  Kakor poparjen kužek jo je pobral Winter iz kavarne, ker je vedel, da je sedaj izgubljeno vse; Dimic se je pa zadovoljno smehljal in opazoval ljudi, ki so tajno šepetali in z očmi kazali nanj ...  In tiste dni so se raznesle po Ljubljani najrazličnejše vesti o raznih čudnih stvareh, ki se dogajajo po noči tam pod Rožnikom.  V največji razburjenosti je letal Winter od člana do člana podrožniške družbe in jim pripovedoval o skrajno neljubem rekontru z Dimicem.  V začetku so bili tudi vsi drugi nekoliko presenečeni, ali polagoma so se potolažili in skušali umiriti tudi Wintra; dasi so vsi poznali dobro Dimica kot denuncijanta, ki bi se v svoji maščevalnosti ne branil posluževati najskrajnejših in najpodlejših sredstev, vendar niso mislili, da bi bil tako nesramen, da bi mogel svoje najožje in najbližje politične somišljenike tako blamirati in onemogočiti v javnosti.  Posvetovali so se nekaj dni kaj naj store, a ker je bil Dimic popolnoma miren in se ni brigal za nič več, mislili so da je govoril one besede v kavarni le v hipni razburjenosti.  Zato so sklenili, da se ne puste preplašiti, temveč, da se shajajo zopet naprej kot doslej ...  Kovačeva antipatija proti Mary je od dne do dne naraščala; Mary mu je postala neko težko breme, ki ga je nevede nosil dolgo vrsto let, a ga ni opazil — a naenkrat je spoznal, da je v njegovi okolici neka moč, ki ovira prosto pot njegovemu koraku.  In polagoma je zapazila tudi Mary soprogovo rezerviranost; poznala ga je dosti dobro, da ni bil nikdar otročje radodaren z ljubeznjivostimi napram nji, bil je vedno resen in strog — a ona je skozi vso to resnobo videla vendarle ljubezen!  A sedaj se je Kovač popolnoma spremenil, njegove besede so bile tako redke in nič več ni opazila v njih one možate resnosti; vedno se ji je zdelo, da zveni iz njih nek tih prezir, ki jo je bolel in pekel ...  Kolikokrat je naskrivaj opazovala svojega soproga, ki je sedel zamišljen poleg nje, a njegove misli so bile bogvekje!  In najraje bi se v takem slučaju razjokala in vzkliknila:  „Henrik, kaj sem Ti storila?“  A tega si ni upala, ker je še vedno verovala v njegovo ljubezen, še vedno je pripisovala to njegovo rezerviranost in hladnost morebitnim trenotnim vtisom in nenavadnemu razmerju s sestro!  Ali prehitro je spoznala, da jo je varal njen optimizen.  Henrikova rezerviranost se je spreminjala počasi v prezir in neko odurnost.  Ako se je le mogel se je je izognil ... govoril je ž njo le najpotrebnejše!  Najela sta si v Ljubljani večje stanovanje in ko sta se vselila vanj, tedaj je videla Mary, da je Henrik ne ljubi!  Malokdaj ga je videla, po ves dan je hodil naokoli, ako pa je bil doma, sedel je zaprt v svojem ateljeu, ali pa v svoji sobi.  H kosilu sta pač hodila skupaj v restavracijo, a Henrik je vedno le molčal ...  Zvečer je prišel le redkokdaj domov, navadno je prihajal pozno v noč in odšel v svojo sobo, kjer je spal drugi dan do poznega dopoldneva.  Neko jutro se je Mary ojunačila in stopila nepričakovano v njegovo sobo; on je sedel pri pisalni mizi napol napravljen in čital časopise.  Mary se je vstavila pri vratih, kot da se boji stopiti naprej; Henrik se je ozrl, ko je čul njen prihod, a ko jo je zagledal, se je obrnil in nadaljeval s čitanjem.  Tedaj se pa Mary ni mogla več premagovati, čut varane udanosti, izgubljene ljubezni, obup nad prihodnostjo se jo je polastil popolnoma, napol blazna je planila h Henriku, objela ga, a njene oči so se zalile s solzami ...  Henrik je začuden vstal, odtegnil je svoje ustni njenim poljubom in odvil njene roke raz svoj vrat.  „Kaj delaš vendar?“  Mary pa ga je zopet objela, njena glava je klonila na njegove prsi ... a sobo je pretresel obupen jok!  Čutila je sicer, kako zelo se je ponižala pred svojim soprogom, a drugače ni mogla, preveč ga je ljubila, da ni mogla molče prenašati njegov prezir ...  Dolgo časa je skrivala v svoji duši te bolesti, skrivala jih je pred svetom in Henrikom — a sedaj ni mogla več ...  Bila je prepričana, da jo ubije ta grozna negotovost.  „Henrik, povej mi, kaj sem Ti storila, da me tako sovražiš ... ali te nisem ljubila udano in ponižno ... reci mi, zakaj me tako preziraš, zakaj se me izogiblješ?  Ako sem kaj zakrivila, psuj me, tepi me, samo nikar me ne ubijaj s svojim molkom!  Ti ne veš, kako to boli ...  Ah, koliko lažje bi mi bilo, da mi dan na dan očitaš mojo krivdo, moj greh, samo ne trpinči me, ne ubijaj me tako počasi s tako groznimi mukami!“  Začudeno je gledal Henrik svojo ženo, ker take je še ni videl nikdar; pogledal ji je v objokane oči ... a spoznal je ni več ... zdelo se mu je, da v njegovem objemu sloni popolnoma tuja žena, ki se ga je mimogrede oklenila ... stresel je z glavo, izvil se njenemu objemu in jezno rekel:  „Mary, ne delaj neumnosti!“  Mary sama ni vedela, kaj da počne, zgrudila se je pred njegove noge in se jih oklenila.  Mirno je stal Henrik pred njo in gledal nanjo ... a njegov duh ni bil prisoten ...  Krut in neusmiljen je bil njega obraz ... nič ljubezni, nič usmiljenja ni bilo v njem.  Kakor mrzel kip je stal sredi sobe ... a ona je ležala kot Magdalena z razpuščenimi lasmi pod njegovimi nogami.  Tiho je bilo naokoli, le njeni vzdihi, pridušen jok je odmeval ...  Tedaj pa je nekdo potrkal na vrata; Henrik ni hotel, da bi opazil kdo to neprijetno situacijo, zato je šel sam do vrat ter jih odprl; zunaj je čakal postrešček, ki mu je izročil pismo, ter odšel!  Kovač je pogledal na naslov in takoj spoznal Eleonorino pisavo.  Pogledal je Mary, ki je še vedno ležala na tleh ... a tolažiti je ni hotel; ni ji hotel lagati, kajti edine besede, ki bi ji jih mogel reči, bi bile: Ne ljubim te!  A tega ji ni hotel reči, ker je hotel, da pride čisto sama do te zavesti!  Stopil je k pisalni mizi, mirno odprl pismo, ter ga prebral:  Dragi Henrik!  Čudim se, da Te že dva dni ni k meni, ko veš, kako nestrpno Te pričakujem!  Zakaj me mučiš?  Ko dobiš to pismo, pridi takoj k meni!  Danes zvečer te upeljeve z Magdo v našo družbo, a moram poprej še govoriti s Teboj!  Pričakuje Te Tvoja Eleonora.  Ko je prebral pismo, ga je položil na pisalno mizo, potem pa se je hitro oblekel.  Niti pogledal ni na Mary, ki je ležala tiho in nepremično na tleh! — Prižgal si je cigareto, dal klobuk na glavo in odšel.  Mary je dvignila glavo, ko so zaloputnila za Henrikom vrata ... bila je sama, čisto sama.  In sedajle je občutila grozo in strah te osamelosti; sedaj je šele spoznala, da je vse izgubljeno ... da je bila zastonj nje ljubezen, nje žrtve ...  Vstala je ...  Njen pogled je splaval naokoli po sobi, kot da se poslavlja od teh prostorov ... in nehote je zagledala na mizi Eleonorino pismo.  Ne iz radovednosti, temveč ker se je hotela popolnoma zagotovo prepričati, kako je s stvarjo ... malomarno je prečitala te vrstice ... sedaj je vedela — da je vsega konec!  Stala je sredi sobe, njene oči so gledale brezizrazno naprej ...  Konec vsega ... vse ubito, vse uničeno ...  Gledala je pred se in slike najhujših barv so bežale mimo nje ... vse temno, povsod groza in strah ...  Obup in razočarane nade ... vse to je polnilo njeno ubito dušo ...  Življenje ji je postalo brezpomembno ... strašni načrti so se porodili v njeni glavi ... hotela je stopiti naprej ... a v istem trenotku so jo zapustile moči, pred očmi se ji je stemnilo, z rokami je zakrivila po zraku ... omahnila je in padla po tleh ...  Tiho in mirno je bilo v sobi kot v grobu ... nič ni motilo tišine ... skozi okno pa je sijalo solnce ... veselo in zadovoljno ...  Henrik Kovač je odšel naravnost k Eleonori, ki ga je že nestrpno pričakovala v družbi Magde in še neke druge elegantne mlade dame, ki mu jo je predstavila kot svojo prijateljico Vero Čehovo. — Ni se dolgo obotavljala, temveč je kar naravnost rekla Kovaču:  „Torej, gospod Kovač, Vi ste mi obljubili, da sledite mojemu vabilu, dobro, danes zvečer, me obiščete, jaz Vas potem odpeljem v našo družbo ...“  Ni še dobro končala Eleonora svojega stavka, ko plane v sobo Rene popolnoma spehana ... brez pozdrava, skoči h Henriku in mu zakliče:  „Henrik, tvoja soproga je nevarno obolela, nezavestno so našli v tvoji sobi ...“  Niso se navzoči začudili toliko ti novici, kot mirnosti in hladnokrvnosti Henrikovi.  Niti ena mišica se ni zganila na njegovem obrazu, naklonil se je navzočim damam ter rekel:  „Zvečer na svidenje, moje dame!  Gospodična Eleonora pričakujte me, jaz pridem gotovo!“  Ponudil je roko svoji sestri in odšla sta iz sobe ...  Šele na ulici je vprašala Rene brata:  „Kaj si imel s svojo ženo?“  Mirno je odgovoril Kovač: „Kaj se je zgodilo.  Kako si prišla v moje stanovanje?“  „Dasi si mi takorekoč pokazal vrata, vendar sem se hotela posvetovati s teboj glede svoje poroke, ko sem prišla v tvojo sobo, našla sem na tleh tvojo sestro onesveščeno; močila sem jo z vodo, da se je zavedla ... a tako napolblazne so bile njene oči, a njene ustne so šepetale tvoje ime!  Takoj sem jo spravila v posteljo, poklicala zdravnika; ko je ta prišel, sem takoj odšla po te, ker sem prečitala pismo, ki si ga pustil na svoji pisalni mizi!“  Henrik je molčal, ničesar ni odgovoril.  Tiho je šel poleg Rene v svoje stanovanje.  Ko sta stopila v sobo nesrečne soproge, je stal zdravnik poleg njene postelje.  Kovač je stopil k njemu in ga vprašal, kako je z njegovo ženo.  Zdravnik ga je pomenljivo pogledal in rekel: „Ta napad, ki se mi zdi precej histerične narave, je posledica velike duševne razburjenosti ... a mislim, da bo stvar srečno prešla.“  Kovač je stopil k postelji in pogledal svojo ženo, ki je v tem trenotku odprla svoje oči ... iz ust se ji je izvil hripav nerazumljiv glas, po vsem telesu se je stresla ... njene ustne so se komaj vidno premikale ...  Henrik je dobro vedel da stoji pred žrtvijo lastnega egoizma ... a vendar niti v tem trenotku ni občutil v svoji duši ljubezni ...  Mary mu je bila popolnoma tuja.  Rene je opazovala oddaleč ta prizor; in neko tiho zadovoljstvo je napolnilo njeno dušo!  Maščevalnost usode!  Nad Henrikom se je kruto maščevalo vse to, kar je očital nji ...  Življenje je zahtevalo tudi od njega onih velikih žrtev!  Zdravnik se je kmalu poslovil in obljubil je, da pride skoro pogledat; naročil je za bolnico popolen mir ...  Tudi Rene ni mogla dolgo vztrajati v sobi, kjer je kraljeval mir ... odšla je in pri slovesu rekla bratu:  „Mogoče se danes še kaj vidiva ...“  Kovač je ostal sam!  Na postelji pred njim je ležala njegova soproga, bitje, ki ga je neskončno ljubilo, ki ga je spremljalo v hudih in veselih trenotkih ... a on jo je pahnil od sebe, pahnil jo je kot stvar, ki ga ne potrebuje več, ki mu je napoti ...  Kaj naj počne sedaj?  Dolgo časa ni premišljeval, hitro se je odločil, napisal je pismo, ki ga je takoj poslal v bolnišnico, ki je iz nje pozval usmiljenko.  Ko je ta prišla, priporočil ji je v skrb svojo soprogo in odšel v svojo sobo ...  A tudi tukaj ni dolgo vzdržal.  Gledal je nekaj časa skozi okno, a tako grozno plašno in dolgočasno se mu je zdelo v sobi, da je odšel v mesto.  Ponosen in samozavesten kot vedno je bil njega korak ... on ni čutil nesreče, ki se je zgodila v njegovem domu, ko njegova nesrečna žena vzdihuje in koprni za njim!  Mrzlo in kamenito je bilo njegovo srce ... a sam se ni mogel zavedati, da so ga potegnile iz objema ljubeče soproge demonske roke rafiniranih žensk.  In zopet se je razgrnila noč nad Rožnikom, lahko in počasi je prihajala, zaželjena in pričakovana kot prijateljica, kot gost ...  In ko so zadrhtela drevesa v lahnem večernem vetru, ko je porosila rosa veje in temni mah, zakoprnela so po miru in sreči tisoča in tisoča srca.  Kako krasna in sanjava je taka noč človeku, ki gre z obupom v duši skozi njo, a povsod ga obdaja mir, zadovoljnost.  In nehote se mu prebude nove, močne misli, strah zginja ... v tihi in sentimentalni noči se vračajo spomini, lepi nežni, pomlad, mladost, življenje vstaja pred našimi očmi, kakor odsevi bledih luninih žarkov, prihajajo ti spomini in osrečujejo človeka ...  In vendar tako naglo mine ta noč ... pride jutro, strah in obup ...  Proti večeru se je prebudila Mary, ozrla se je naokoli, a vse se ji je zdelo tako tuje, tako neznano ... zagledala je usmiljenko, ki je sedela ob njeni postelji in njene ustne so zašepetale:  „Zakaj ste tukaj?“  Udano ji je odgovorila usmiljenka:  „Vaš gospod soprog me je pozval.“  Ko je Mary čula imenovati svojega soproga, spomnila se je naenkrat vsega, kar se je zgodilo; ustrašila se je tega, ker tako grozni so bili ti dogodki ... globok vzdih se je izvil njenim prsom, in vprašala je usmiljenko:  „Kje je moj soprog?“  „Ne vem, po mojem prihodu je odšel, a se dozdaj še ni vrnil!“  Mary je umolknila, zaprla je oči ... a njene misli so plavale v preteklost ... v minolo srečo ...  In vsa sreča, dnevi ljubezni so se vrstili pred njenimi očmi, in srečna je bila v tem trenotku, ni več mislila na grozno prevarano sedanjost ... vse njeno življenje se je osredotočilo v njeni preteklosti ...  Ko je zopet odprla oči, se je začudila, zakaj je pravzaprav usmiljenka tukaj.  Saj ni prav nič bolna!  Ako so se je v onem groznem trenotku polastile slabosti, bilo je čisto naravno, saj njena narava je tako slabotna!  Kot, da bi ji ne bilo ničesar, skočila je elastično kot vedno iz postelje, da je usmiljenka prestrašeno vstala in se začudila.  „Milostljiva.  Kaj vendar delate?“  Mary se je zasmejala:  „Saj sem vendar popolnoma zdrava, le poglejte, prav nič mi ni ...“  Sama se je začela oblačiti, niti tega ni hotela, da bi ji usmiljenka pomagala ... nobene slabosti, nobene utrujenosti ni čutila v svojih udih, tako čvrsta in zdrava je bila!  V tem je prišel tudi zdravnik, ki je preiskal Mary in konštatiral, da prejšnji napad ni pustil nikakih posledic, da je bil le mimogrede.  Zato je tudi lahko zadovoljil želji gospe Mary, da je usmiljenka odšla, ker je hotela ostati sama, češ, da mora govoriti s svojim soprogom ...  Skupno sta odšla usmiljenka in zdravnik ...  Mary je ostala sama v sobi.  Skozi odprta okna se je kradel lahen polumrak, ki se je razgrinjal naokoli ...  Iz ulice doli pod oknom pa se je slišalo glasno govorjenje, smeh in včasi oddaljeno petje ...  Mary je sedla na divan, roke so ji omahnile in oči je zaprla; kot mramornat kip je sedela tu v tihem mraku in mislila ...  Kakor blisk so nastajale v njeni glavni misli ... nove in doslej neznane ... zavedla se je popolnoma svojega položaja, sama, zapuščena ...