Mlad junak po polji s težkim srcem hodi.  S. Jenko  Pripovedovalci imajo, kakor trdi že sloveči romanopisec Walter Scott, staro pravico, da svojo povest začnó v krčmi, to je v tistem shodišču vseh popotnih ljudi, kjer se raznovrstni značaji naravnost in odkrito pokažejo drug drugemu poleg pregovora: v vinu je resnica.  Da se torej tudi mi te pravice poprimemo, izvira iz tega, ker menimo, da naše slovenske krčme in naši krčmarji, čeravno imajo po deželi veliko preprostejšo podobo, niso nič manj originalni ko staroangleški Scottovi.  To se vé samo ob sebi, da ga slovenska mati do zdaj še ni rodila, ki bi z isto rezno natančnostjo obrisal naša narodna svojstva, kakor je omenjeni nedosegljivi mojster značaje svojega ljudstva svetu predočil.  Zato ne bode pripovedovalec te vseskozi resnične pripovedi poskušal veselega slovenskega vinotoka Peharčka naslikati, in to iz treh razlogov ne: prvič zato, ker ni mogoče misliti si Peharčka takšnega, kakor je v resnici bil, drugič, ker ima le-tá poznanja vredni mož le začasno, hitro minljivo mesto samo v začetku naše povesti, in tretjič, ker imamo še enega krčmarja, Peharčku po duhu sorodnega, pozneje v povest vplesti; to pa menda ne gre, da bi se sem ter tja enake reči dvakrat pravile.  Pred štiridesetimi leti torej je Peharček, koščenega obraza, raztrganega slamnika, oguljenih, z zaplatami obloženih hlač, hodnične srajce in križatih naramnic, polič vina na vegasti mizi muham branil.  Pri poliču je pa slonel kosmat mož, suknar, ter je krčmarju Peharčku to in to nepotrebno reč pravil.  »Prav gladka kaplja se bo učistila iz letošnjega vinčka,« dejal je suknar in zavzdignil kupo proti majhnemu oknu, da bi pijačo proti luči ogledal.  »Bogme, gladka!« pokima krčmar in jezno udari z lesenim muhalnikom po mizi, kjer je tropa te sitne živali razlito vino srebala.  »Tega mrčesa je povsod polno!«  »Le stoj, Peharček, pa mene pomni: tako bo močno to vince, kadar se cvet do dobrega usede, da si bodo ljudje, kadar se ga bodo prav po božji volji navlekli, lase in ušesa pulili ter rdeče nosove pa otekle vratove, prazne mošnjice pa krvave betice nosili, kakor se v pesmi poje.«  »Bogme!« pravi Peharček; pa preden besedo konča, zasliši, da je voz pred hišo priropotal in da nekdo zunaj kliče.  Brž vrže muhalnik iz rok in leti ven.  Peharčkova hiša je stala tik velike ceste.  Za hišo pak je držala mala cesta, ali bolje kolovozna pot, v stran.  Dva gospoda sta poskakala z majhnega vozička in starejši je glasno klical pijače.  Krčmar je enega poznal, kajti pozdravil ga je, slamnik pod pazduho stisnivši: »Bog daj dober dan, gospod Vencelj!  Hitro ste prišli iz Ljubljane, kdaj — v petek ste mimo šli.  No, zdaj vem, da ste zopet žavb, rož, kuglic in vsega mrčesa nakupili in boste zdravili ljudi, da bo strah.«  Govoré se je krčmar oziral na mlajšega gospoda in ugibal sam pri sebi, kdo je pač to, ki se je z okrajnim zdravnikom gospodom Vencljem pripeljal.  Bil je mlad, jako lep gospodek, a Peharčku čisto neznan.  Gospod Vencelj ni pustil, da bi bil krčmar konja izpregel; pila sta na voz naslonjena.  »Peharček,« dejal je zdravnik, izpraznivši dočista prvo kupo, »naprezi, da boš tega gospoda peljal na Slemenice!  Saj veš, da moram jaz tukaj v stran.«  »Jaz bi to prav rad, zakaj ne, zaslužka se nisem še nikoli branil — vrag naj vzame še kolesce! — pa zdaj ne morem, jutri pač.  Kolo se mi je strlo od voziča in ravno otódi ga je nesel fant moj h kovaču.  Jutri bi vas pa peljal, naj si bo ta ali kateri če, jaz ali fant moj.  Jaz menim, naj bi mladi gospod pri meni čez noč ostali, saj je že štiri čez poldne.  Moja stara zdaj v bobu korenje pleve — bode že vrgla zvečer kaj čez ponev, da se bo dalo ugrizniti.  Postelje res nimam take, da bi se človek v blazino vdrl; pa bom že na otavi tako mehko postlal, če je božja volja, da se bo ležalo za silo.«  »Jaz sem obljubil, da pridem danes,« odgovori mladi tujec,  »ali ne morem nikjer drugje tu v obližju voznika dobiti?«  »Bogme, ne z lepo,« odgovori Peharček, »tod imajo ljudje bolj vole, konja imam samo jaz.«  Zdravnik gospod Vencelj je mislil in mislil, nasvetoval zdaj to, zdaj to, kako bi mladeniča na pot spravil.  »Bode že,« reče čez nekaj časa; »ali jezdarite?«  »Še nikoli nisem bil na konju,« odgovori potnik.  »No, na suhem se ni še nihče plavati naučil.  Peharček, ali imaš konja napasenega?«  »Bogme, konj je dober, sit ko stopa, ravno popred sem mu povesmo detelje vrgel; vem, da je že vso potrl in pohrustal.«  »Že dobro.  Jaz imam tu na vozu ravno prav kupljeno sedlo.  Pa bova gospodu vsak pol posodila, naj jezdi.«  Peharček se popraska za ušesi, ustnice pod nos zaviha in pravi: »Nikarte mi ne zamerite; saj veste vi bolje ko jaz, kaj pregovor govori, ki pravi, da tri reči niso vsakemu človeku ali pa nikomur napósodo dati: ne žena, ne pipa, ne konj.  Pa ker ima moj serec že stara rebra in je že vsemu vajen, ne rečem, da ga ne bi dal, ko bi — nikar ne zamerite — ko bi — gospoda poznal.«  »O, nič se ne boj za konja; jaz sem porok za to, da ga boš jutri nazaj dobil,« reče zdravnik.  Trenutek potem je stal Peharčkov serec, ki je že malo preveč rebra na očiten videz stavil in glavo bolj v tla ko nakvišku molil, osedlan in očejen na cesti.  Peharček je z všečnim očesom gledal zdaj svetle dvajsetice v roki, katere mu je mladi gospod dal, zdaj usnjato sedlo, ki tako lepo stoji na koščenem hrbtišču njegove kleke.  Mladenič se je malo nerodno skobalil na svojega rosinanta; krčmar pa mu je veliko njegovo usnjato torbo na konja dal in ga podučil, kako mora ravnati s pohlevnim sercem, da bo rajši stopal.  »Torej srečno pot, gospod Kvas,« dejal je zdravnik, »pred mrakom boste ravno v gradu..  Sporočite moj pozdrav gospodu Benjaminu.  Kmalu enkrat pridem tja s svojo hčerjo, da mu srečo voščim, ker je dobil tako korenito izobraženega in učenega mladega moža svojemu sinu za učenika, kakor ste vi.  Zbogom!  Prav vesel sem, da sva se seznanila; upam, da nisva bila naprvo in nazadnje vkup.  Zahvaljujem se vam za druščino.«  »Prosim, gospod zdravnik, na meni je zahvaljevati se vam za dobrotno prijaznost!«  »No, no, kajpak!  Greh bi bilo, ko vas ne bi bil na voz vzel; žal mi je, da ne utegnem z vami v stran do Slemenic.  Srečno!« Rekši, udari Vencelj po konju in voz zdrdra po stranskem potu.  Gospod Kvas — tako je zdravnik svojega zdanjega tovariša klical — spodbudí tudi svojega zaspanega šarca in odjezdi po veliki cesti, ko si je, kolikor se je dalo po nejasni Peharčkovi razlagi, zapomnil, kje mora na stran zaviti, da pride prav.  Dan je bil prijazen; sonce se je bilo že na zahod premaknilo; vendar se je še z vso žarnostjo upiralo potniku v hrbet, kar mu je bilo toliko bolj nepriležno, ker se je izpod kopit nemarno klavzajočega konja vedno oblak cestnega prahu vzdigoval in polnil mladeniču nos in ušesa.  Zastonj so bile vse poskušnje, da bi žival v hitrejše stopinje pripravil in tako vsaj nekaj prahu za seboj pustil.  Peharčkov serec je bil tepeža in suvanja tako vajen ko trave; zato ga ni kar tako kdo v dir pripravil.  In ker je Kvas, kakor sedlu nevajen človek, nekaj boječe in nerodno sedel, zraven pa še svojo sitno butaro, z obleko in knjigami natlačeno, moral držati pred seboj, potem se razume lahko, zakaj se je le počasi nadalje pomikal.  Lovre Kvas je bil dovršil vse učenje na ljubljanskem liceju.  Rojen pod slamnato streho, je bil v zibeli namenjen, da bode čez nekaj let krave pasel, potem pri bogatejšem sosedu za hlapca služil in naposled po očetovi smrti ubijal se z malim zemljiščem deset mernikov posevka kakor vsi Kvasovi, kar jih je oče Luka po starem pomnjenju znal na prste našteti.  Ali rojenice, katere imajo pri zibeli vsakega poštenega Slovenca svojo odločno besedo, naklonile so bile našemu Lovretu kmalu po porodu drug, lepši namen, da bo delal z glavo in rabil namesto ótke gosje pero.  Znano je življenje ubogega učenca; torej mi ni treba posebej opisovati Kvasovih stisk in bojev z revščino in nadlogo.  Posebno izvrstna glava za učenje, ljubezen do dobrega reda in obnašanja in marsikatera druga lepa lastnost je mladeniču pridobila podpornikov in prijateljev in je delala starima roditeljema veliko upanja, da se jima spolni poslednja, največja želja.  Ali čuda, dokončavši ljubljanske šole, tihi mladenič ni »hotel dobro storiti« po materini misli in, ne da bi bil postal mašnik, kazal je vse bolj posvetne naklepe.  Hotel je iti v daljna večja mesta v višje šole.  S tem pa niso bili samo ubožni starši nezadovoljni, ampak zameril se je tudi večini svojih podpornikov, tako da je bil skoro popolnoma zapuščen.  Vedel je pa, da Angleži še niso iznašli tako blagotvornega stroja, da bi se dalo po njem od zraka ali čiste vode živeti.  Zato mu je bilo ravno prav, da je po nekem priporočilu dobil začasno službo za učenika sinu premožnega graščaka Benjamina G* na gradu Slemenicah.  Ker je bil tudi precej slabotnega zdravja, hotel je potemtakem okrepiti se na deželi in še kaj zaslužiti za daljnje učenje.  Tako ga najdemo ravno na poti.  Voza iskaje, je bil po sreči naletel na zdravnika Venclja in to mu je naklonilo prvič prijetno druščino za potovanje, drugič pa si je prihranil voznino.  Kmetje ob cesti in drugi napotni ljudje so, srečevaje Kvasa, zvedavo ogledovali mladega jezdeca.  Zlasti mlade deklice so se rade ozirale za njim, ker po svoji zunanji postavi je bil Lovre kaj čeden mladenič.  Ne veliko čez dvajset let star, oblednega, okroglega obraza z visokim čelom in živimi črnimi očmi, iz katerih je bil poprej otožen kakor vesel značaj brati, bil je Kvas na prvi pogled vsakemu zanimiv človek.  Obleka njegova bi morda v vélikih mestnih sobah ne bila veljala za lepo, a za na kmetih ji ni bilo kaj reči.  Suknja je bila iz črnega sukna, cela in še neoguljena, dasiravno bi bil poznavalec po natančnem pogledu sodil, da je temu že dolgo, kar jo je krojač iz rok dal.  Isto bi se moglo reči o drugem opravku.  Lišpa ali drugih nepotrebnosti ni imel nič na sebi, samo veliko srebrno uro je nosil na pozlačeni verižici, katero je naš mladi prijatelj zdaj pa zdaj iz žepa potegnil, pogledovaje, kako dolgo že hodi.  Vedno niže se je sonce pomikalo.  Po vročem jesenskem dnevu je nastajal prijeten večerni hlad.  Zamišljen je sedel mladenič na konju; niti zeleni travniki in zapuščena rjava strnišča niti otožno, vedno zeleno smrečje okrog starih, domišljijo budečih razvalin na obcestnih hribih niso mogli potnikovih oči nase obrniti, kajti imel je veliko premišljevati.  Skoro najlepši del svojih let je imel za seboj; ali vsa ta leta so mu prinesla malo malo užitka.  Veden trud, delo, nadloga — in nekatero bridko uro je prestal; in če je pogledal v najbližnjo prihodnost, tudi tu ni imel veselega upanja.  »Zdaj pridem v tujo hišo, k tujim ljudem, Bog vé, kako bom tam zadovoljen.  Morda dobom puste sitneže za svoje zapovedovalce, ki mi bodo dali čutiti, da sem plačan človek, hlapec!  Ah, Bog moj, kako malo tvojih nazemskih darov bi bilo meni potreba, da bi zlahka prišel do samostojnega in srečnega življenja!  Koliko je ljudi, ki v obilnosti živé in ne poznajo in ne vedó, kako človeka teži čut, da je na druge navezan, da se za tujo mizo useda!  Vi niste poskusili, kaj je siromaštvo, vi domišljavi poetje, ki trobite in pojete svetu, da je več sreče v uboštvu ko v premožnosti.  Res je morda, da si vsak človek sam ustvari srečo, ali prvi pogoj v tem je, da mu usoda pota ne zapira.«  Prišlo mu je tudi na mar, kako neokretno se mu bode pač včasi v svojem novem stanu zdelo.  Vedel je, da je velika pokora podučevati trpoglavega paglavca, zlasti če so starši v svoji preveliki ljubezni prepričani, da ima fant bister um in dobro glavo.  Dalje ni bil Lovre Kvas veliko vajen, vesti se po navadni etiketi; prosti kmečki sin je bil bolj utrjen v Horaciju in Homerju ko v abotnih poklonih in neslanih govoricah tako imenovane omikane družbe.  Vendar, kar se poslednjega tiče, tolažil se je s tem, kar mu je gospod Vencelj pravil o slemeniški družini; z druge plati pa se zopet ni tako okornega čutil, da bi se mu bilo ravno bati, in zaupal je na svoj naravni, vednostno dovolj izobraženi razum in čut.  V tej razmišljenosti je bil Lovre Kvas pozabil paziti, kje je stranska cesta, katera po Peharčkovem popisu drži do Slemenic.  Šele ko je sonce zašlo in ko so ga jeli ljudje bolj pogosto srečevati, domislil se je, da je morda že zgrešil pravega pota.  »Ali je tod prav do grada Slemenic?« vpraša starega, zgubanega moža, ki je nesel butaro rogovilastih, neobrezanih brezovih vej na hrbtu.  »Ka-áj?« zatuli dedec z visokim glasom, iz katerega se je dalo soditi, da je gluh.  Kvas še enkrat vpraša.  »Metličja sem narezal, metličja,« odgovori mož.  »Vi me ne razumete, oče.  Jaz bi rad vedel, koliko je še do Slemenic in kod moram iti do tja.«  Stari dedec ga s svojimi malimi očmi debelo pogleda pa pravi: »Nu aha, res!« in odide počasi svojo pot.  Če ni hotel Lovre s svojo kleko na sredi ceste ostati, moral je dalje jezditi, dasiravno se mu je skoro zdelo, da bi bilo bolje, ko bi se vrnil; kajti, po uri sodé, je mislil, da bi moral po Peharčkovih besedah biti že na Slemenicah, ko ne bi bil zgrešil stranskega pota.  Pa kakor bi mu sovražen duh kljuboval, ravno zdaj ni bilo nobenega človeka na cesti.  V vzhodu je mesec pokazal svoje polno lice.  Čez nekaj časa zagleda majhnega dečka s cajnico na rokah, ki mu je ravno naproti tekel.  Kraj je bil malo samoten in fante je morda menil, da je ta človek v suknji eden tistih hudih gospodov, ki pridejo očeta za davek rubljevat, zato se je ognil s ceste na travnik.  »Hej, fantič, stoj!« vpije jezdec, »kod se hodi do Slemenic?«  Ali bosonogi deček stisne namesto odgovora svojo kapo pod pazduho in jo udere po travniku, kakor bi mu bili vsi vragi za petami.  Nejevoljen je začel Kvas rentačiti in jeziti se sam nase in na starše, ki otroke tako izrejajo.  Zdajci zagleda tretjega človeka in misli: v tretje gre rado; če še zdaj nič ne zvem, pa se vrnem in prenočim v prvi hiši.  Mlada deklica s košarnico na glavi ga sreča.  »Dober večer, Micka!« ogovori jo Lovre ter ji zastavi že tolikokrat ponovljeno vprašanje.  »Oh, moj Bog in mati božja,« odgovori deklica, »saj ste že zašli za poldrugo uro predaleč.  Ali niste videli velike smreke na samem in s peskom nasute male ceste?  Tam bi bili morali v stran zaviti.  Če boste počasi jezdili, greva vkup, pa vam bom pokazala.  Ravno prav bode; tako me vsaj ne bo strah.«  Lovre obrne konja in počasi sta potovala z deklico nazaj.  Marsikaj jo je vprašal in marsikaj mu je povedala medpotoma, česar pa ne bomo tu sem postavljali, ker bi za katerega resnobnejšega izmed prijaznih bralcev bilo morda premalo važno.  Ko sta prišla do imenovane smreke, razložila mu je, katerih potov naj se ogiblje, da bo prav prišel..  »Oblačno je malo; da bi le Bog dal, da bi se mesec ne skril za oblake, pa boste lahko našli.«  »Aha!« zarohní tu tretji glas in Kvas zagleda čudovitega moža na cesti, »aha, dekle, jaz bom že tvojemu povedal, da se ti z drugimi razgovarjaš ponoči pri mésečini; slabo te bom pohvalil, ha, ha, ha!«  »Kaj si ti, Martinek?« dejala je deklica.  »Glej, ta gospod gredó na Slemenice.  Ti greš ravno to pot in lahko ž njimi hodiš.«  Lovretu pak je pošepnila natihoma: »Nič se ga ne bojte; čeravno je raztrgan in bos in grd in nima prave pameti, pa je pošten.  On je deseti brat, pot dobro vé.  Lahko noč!«  Povsod poznan, nikjer domá, kjer uleže uro se poslednjo, tam smrt mu domovanje dá.  Fr. Levstik  Kdor pozna življenje, dejanje in nehanje, misli in prepričanja, kakršna so bila nekdaj po pripovedih naših starih slovenskih očakov, ki, gluhi in slepi za spačeni novi svet, vedno le čase svojih in svojih prednikov dni hvalijo: ta mi bo pritrdil, da je bilo pred štirideset in več leti med našim narodom veliko več poezije ko v današnji suhoti.  »Kje se zdaj še kaj čudovitega zgodi?  Kdo dandanes še kaj vé?  Le kakov sleparček še pride, da človeka opehari.« Tako pravijo dedje.  Koliko časa že ni bilo slišati o desetem bratu!  V poprejšnjih časih se je pa še vendar včasi naletel, ki je, rojen deseti sin, iz matere, s čudovitimi lastnostmi in zmožnostmi obdarovan, po božji namembi preganjan, od hiše do hiše po širokem svetu hodil, za srečo povedoval, zaklade pokazoval, pesmi pel in pravljice pravil kakor nihče drug.  Ljudje so ga častili, radi videli in mu dali živeti in spati.  Pač pride v kako hribsko dolino še zdaj sem ter tja kak raztrgan in umazan peripatetikar, ki mu robato po domače pravimo berač, ki se izdaja za desetega brata; toda svet je postal neveren, manj gostoljuben ko nekdaj in tudi današnji deseti bratje niso tisto ko nekdaj, malo vedó in, kakor očetje trdijo, »niso drugega ko goljufje«.  Ta čudna prikazen, namreč pomanjkanje pravih desetih bratov, dá se menda samo tako razlagati, da slovenske žene niso več take, da bi zavrstjó po letih deset sinov rodile.  A pustimo taka premišljevanja bolj izurjenim mislecem in vrnimo se rajši k svojima popotnikoma.  Tiho je korakal človek, katerega je Lovretu deklica imenovala desetega brata, konju pred gobcem in mladenič je imel časa dovolj, v mesečini opazovati to čudno podobo.  Bil je človek kakih štirideset let star, toda že mu je hrbet hotel lesti v dve gubi.  Na sebi ni imel drugega ko srajco iz najdebelejšega platna, kakor ga sprede slovenska mati, dolge hlače iz iste tvarine, nekdaj na črno pobarvane, zdaj že zarjavele in pod koleni jako blatne in razcefrane, na glavi pak mu je čepel rjav klobuk s širokimi krajevci in čez oglavje z belo nitjo prevezan.  Da mu hlače niso uhajale, branila je usnjata oprtavnica, na križ čez ramo razpeljana.  Večerni zrak je bil precej hladen, Lovretu se je celo mrzlo zdelo, vendar je stopal deseti brat bosonog.  Da bi pa kdo ne mislil, da čevljev nima, nosil jih je z bekovo trto prevezane čez ramo.  Kaka dva pota se je nazaj na Lovreta ozrl ter ga ostro ogledoval.  Pri tej priliki je Kvas videl obleki popolnoma primeren obraz.  Lice je kazalo kosti, katere so imele voljo in nagon, vsemu obličju štirivoglato podobo ustvariti.  Strani ste bili upadeni in šírok nos je ošabno nosnice v zrak molil.  Vrh malih sivih oči so se v sredi zraščene obrvi predrzno visoko vihale gor v čelo, katero se ni veliko videlo iz zmršenih lás.  Dasiravno ga je bila deklica potolažila, da se ni treba bati desetega brata, vendar je Lovreta nekaj čudno spreletelo, ko je na širokem polju ponoči sam bil s takim nemalo neznanskim človekom.  Ko je pa čez nekaj časa v dalji zapazil luč, ohrabrilo ga je to nekoliko in mislil si je, kaj mi more storiti, enega se ne bom bal.  Da bi poprej čas minil, začne pogovor z njim.  »Koliko je še do grada?«  »Popred boš tam, kakor pojdejo spat,« odgovori deseti brat z glasom, ki je bil vse drugo pred ko prijazen.  »Ali ste vi znani z gospodo?« vpraša dalje Lovre.  Njegov drug se grozovito zasmeje, potem pa reče:  »Ti si šema!  Zakaj me pa vikaš?  Jaz sem Martinek Spak, deseti brat, kakor vsi otroci vedó.  Če nočeš, da bi se ti kdo smejal, ki je bolj neumen ko ti, tako me pošteno tikaj, pa utegneva še prijatelja biti v teh letih, kar boš šolmoštraril na Slemenicah!«  »Kako pa veš, kdo sem?« vpraša Lovre čudé se.  »Saj si me vprašal, če sem kaj znan na Slemenicah,« odgovori Martinek in se zopet smeje na vsa usta.  Čudni graščaki morajo to biti, h katerim pridem, da vsako spremembo v svojem družinskem in domačem življenju zaupajo takim ljudem, mislil je Kvas sam pri sebi.  »Ker je videti, da so ti povedali, da bo tak in tak človek prišel,« reče Lovre, »moram misliti, da si star znanec v gradu.  Zato mi lahko poveš, kakova je gospodična, gospa, gospod?«  »O, prav lahko ti to povem,« odgovori Martinek.  »Pa nočeš?  Zakaj ne?«  »Ti nekaj rad poprašuješ,« odgovori Spak.  »Zato mi moraš dovoliti, da te še jaz neko reč vprašam.  Kako sem ti kaj jaz všeč?«  Rekši, je čudoviti človek Kvasa tako ostro pogledal s svojimi malimi, svetlimi očmi, da je bilo mladeniča skoro strah.  Vendar na misel mu je prišlo njegovo smešno vprašanje, pobesil je oči in s posiljenim smehom je odgovoril: »Prav dobro si mi všeč, prijatelj, zakaj pa ne?«  »No, jaz ti bom povedal, da mi tudi ti dopadeš.  Mislil boš morda, da je to pač vseeno, pa ni taka.  Martinek Spak, deseti brat, in kakor bi se še lahko imenoval, bode ti še prav prišel v sili, zato ga le dobro poznaj.  Zdaj ti bom pa povedal najprvo to, kar si vprašal.  Kakova je gospica?  Da mlad človek, posebno če še ni grd, da bi ga pes oblajal, kakor pravijo, da sem jaz, rad pozvé za deklico pred ko za baburo, to je že stara reč.  Z grajsko Manico se midva prav dobro pomeniva.  Morda si že v mestih lepšo videl ali pa ne.  Gospod in gospa tudi nista napačna, pa to boš že še vse videl in skusil.«  »Ali si že ti dolgo tu v okolici?« vpraša Kvas.  »Kar mi je mati umrla,« reče Spak nekako zamolkleje pri tem vprašanju.  »Kje si pa doma?  Kako je to, da po svetu ne hodiš, ker praviš, da si deseti brat?«  »Jaz sem doma, kjer so dobri ljudje, kjer po mojem jeziku govoré.  Nimam svojega zapečka, pa se ne pritožim zato.  Če ne verjameš, da sem deseti, pa pusti.  Misli, kolikor hočeš, pa malo govori, če nočeš, da se ti kaj ne zgodi.  Zdaj pa molči o tem in kaj veselega govori.  Jaz imam poskočne in vesele ljudi rad.  Juheja, hopsasa!«  In kakor bi bil naenkrat ves drug, poskoči od tal, zažene čevlje z rame daleč od sebe proč in leti zopet ponje.  Kvas ni mogel razumeti vsega tega.  »Človek mora biti malo prismojen,« mislil si je.  »Ali znaš peti, prijatelj škric?« vpraša ga Spak.  »Malo, pa zdaj ne pojem.  Ti zapoj!«  Spak vzdigne glavo proti mesecu, odpre široka usta in hreščaje začne robato pesem:  »Stara baba Iskrca  jedla sok iz piskrca,  migala s suho bradó,  hčer zmerjála je takó:  Če boš v cerkvi ti na moško stran,  kjer Martin stoji mi razcapán,  tak obračala oči,  če bo hodil na naš prag  tebe gledat Martin Spak,  — — — — — — — — — — — —  ha, ha! kaj ni lepa, pesem o meni, kaj?«  »To si sam zložil?  No, poj do konca!  Takih sem še malo slišal.«  »Le čakaj, prijatelj suknjač, to in nekatero ti bom še zapel, če se bova lepo gledala na Slemenicah.  Še srečo ti bom povedal, če hočeš, precej nocoj.  Samo to si izgovorim, da se mojih sovražnikov ogiblješ.«  »Kdo pa je tvoj sovražnik?«  »To boš zvedel, preden bo dva, tri dni.  Na Slemenicah ga boš videl vsak dan.«  Prideta na travnik.  Pri poti je stalo na samem košato lipovo drevo, ki je fantastično molilo svoje goste veje v tiho, krasno mesečno noč.  Na zapadu se je videla s hribca prijazna lučca izmed sadnega drevja, grajske strehe so se v mesečini svetile.  Mladeniča so zopet obšle prijetne in otožne misli vred, ko je zagledal svoje novo stanovanje pri tujih ljudeh.  »Tu pod lipo grajska Manica sedéva; tu sem ji srečo povedal,« pravi deseti brat.  »Saj nič ne veš,« odgovori mladenič.  »Kako prihodnost bom imel jaz?«  »Ti boš nekaj doživel tam gori, česar se ti še ni sanjalo nikdar.  Le dobro ogledaj grad, mesec sveti lepo, pomnil ga boš do smrti, pomnil boš tudi desetega brata, čeravno mu ne veruješ, do groba ga boš pomnil.«  Glas Spakov je bil pri teh besedah popolnoma različen od prejšnje govorice, nekako temen in strašán, tako da je mladeniča malo osupnil.  In ker se je ravno ta trenutek luna skrila začasno za oblak, prešinila ga je tembolj neka čudna čut; rajši bi bil že v gradu ko tu s tem pol norim človekom na samotnem polju.  Dasiravno kakor izobražen človek ni trohice verjel v vraže, obšla ga je vendar misel, da Martin Spak res kaj več vé ko navadni ljudje.  Lahko je misliti, da je kraj, kjer sedeva in sanjari lepa deklica, najsi bode tudi nam neznana, mikaven za mladeniča, čigar »srce je prazno« in samo hrepeni po nečem, česar um ne vé vselej razložiti.  Zatorej je Lovre, ko se je luna medtem zopet izza oblaka prikazala, pazljivo ogledal mesto okoli  »grajske lipe«.  Ozek pa dolg travnik se je raztezal po dolini.  Razen lipe je raslo samo še gosto vrbovo grmičje ob majhnem šumečem potoku, ki se je zvijal ravno mimo krasnega drevesa.  Pod lipo, katere deblo bi bila komaj dva moška obsegla, bila je okoli in okoli napravljena klopca in tla so bila razhojena, očiten dokaz, da je Spak resnico govoril, rekši, da hodijo dostikrat le-sem grajska gospoda, posebno pa Manica.  »Prijazna sprehajališča imam že, da bi le še vse drugo dobro bilo,« mislil si je Lovre.  »Sitno je ponoči priti; ali ne bi mogel tod v kaki krčmi prenočiti?« vpraša Lovre.  Ko odgovora ne dobi, obrne se nazaj in pogleda za Martinom.  Nikjer ga ni bilo.  Lovre si ni mogel razložiti, ni kam ni zakaj ni kdaj mu je izginil.  Ostalo mu ni drugega na izbiranje, kakor po belo potresenem potu v grad jezditi, katerega je imel pred očmi.  Na Slemenice ga je peljala pot proti zadnjemu majhno navkreber.  Grajsko poslopje je bilo precej prostorno, štirivoglato in v dva gorna (stropja).  Dasiravno je bilo zidano, kakor se je iz stavbe dalo soditi, že v novejšem, to je, ne v srednjem veku, poznalo se je vendar, da so stavitelji malo v mislih imeli take čase, v katerih je dobro, če se dom da braniti.  Zato je okrog in okrog spodnji del zida imel obliko majhne trdnjave in majhna, jako zamrežena okna.  Gosto sadno drevje je raslo okrog in okrog gradu po hribcu; samo proti severu je bil svet nekaj bolj kamenit in gol.  Zato so tam stali hlevi in druga gospodarska poslopja.  Zadaj se je svet naglo vzdigoval do strmega holma, na katerem je Kvas na hiter pogled zapazil rogovilasto zidovje, razsip stanovanja nekdanjih gospodov na Slemenicah.  Luč, ki je gorela v gradu od zdolaj in v prvem nadstropju, prepričala je Kvasa, da še družina in gospoda ne spé.  Prišel je pobič lep in mlad, pa kaj mi je prinesel, vprašala ga nisem, povedal mi ni.  Narodna pesem  V zgornji sobi slemeniškega grada je bila majhna druščina okrog omizja zbrana, katero hočemo bralcu bolj natanko predočiti, kar se tem laglje zgodi, ker je ni bilo več ko pet glav; gospodar z ženo, hčerjo in malim sinom pa Marijan Piškáv, sin sosednega lastnika na pristavi Polesku, komaj četrt ure od Slemenic.  Benjamin G* je bil meščanske rodovine; ni mogel torej ošabno šteti plemenitih prednikov, ki bi si bili v boju tako ali tako čast pridobili, tudi niso bili njegovi pradedje še tako dolgo naseljeni na Slemenicah, da bi bil mogel gospod Benjamin svoj pridevek v starem kronistu Valvasorju brati.  Pa imel je devet oralov zemlje, lepe bukove gozde, precej velik vinograd, osem parov konj in celo čredo rogate živine — in to je bilo, s čimer se je graščak več ponašal, kakor bi se bil mogel sklicevati na »šestnajst kolen slovečih pradedov« kakor plemenitniki znane severne dežele.  Ko se naša povest začenja, bil je Benjamin že čez petdeset let star, kar so sem ter tja osiveli lasjé pričali; vendar čisti zrak, v katerem je živel od svojega dvajsetega leta, kar je šole popustil, ohranil mu je bil še neko mladeniško krepost, zaradi katere je svojo nenavadno visoko postavo še vedno pokonci nosil.  Obraz njegov je bil večidel vesel in to je veliko pripomoglo do tega, da lica in čela niso razorale tiste črte, katere nam človeka starejšega delajo, kakor je v resnici.  Nočemo segati v njegovo življenje nazaj, tu povemo le dve reči, namreč da je bil precej po zgodnji smrti svojega očeta vzel svojo zdanjo ženo, še bolj miroljubnega značaja ko on, dalje pa, da je dolgove, katere mu je bil oče zapustil, s tem poravnal, da je staro opuščeno pristavo Polesek z nekaj zemljiščem vred nekemu priseljencu, do tačas neznanemu gospodu Piškávu, prodal.  Roditeljema nasproti je sedela deklica, stara kakih tri in dvajset let.  Manica je bila prvorojenka in edina sestra mlajšega brata, komaj devetletnega Balčka.  Postave je bila bolj očetove, kajti prej bi jo bil človek imel za veliko kakor za majhno.  Iz modrih oči je sijala neka mila, neskrbna in malomarna melanholija, katera je bledo lice še veliko lepše delala in skoro morala vsakega nekako čudno ganiti.  Njena rdeča usta so se le malokdaj nasmehnila.  Pa ne morda zavoljo tega, da bi bila kaka skrivnost morila deklici mlado srce, to ne; sama ni vedela, zakaj se ji včasi smejati ne ljubi, ko se drugi smejó; sama ni vedela, zakaj ni vesela, dasiravno si je morala izpovedati, da ji ne manjka ničesar.  Oče je mislil, da izvira ta lastnost od tod, ker preveč bere; pa ker je ljubil svojo edino izmed štirih rojenih pri življenju ostalo hčer neizrečeno, zato ji ni hotel veselja kratiti s kako prepovedjo.  Gosti lasje kostanjeve barve nad visokim, čistim čelom, pravilno ustvarjen obraz in cela zrast ji je dajala nežno, čeravno ne posebno lepoto.  Bila je nekaj časa v mestu, večji del svoje omikanosti in vednosti pak si je pridobila z lastno pridnostjo.  Razen domačega, še nedoraslega sina je sedel na koncu mize kakih devetnajst let star mladenič, Marijan Piškáv.  Imel je eno tistih obličij, ki po eni strani lahko veljajo za lepa, po drugi pa se lahko o njih reče, da jim še nekaj manjka, česar se ne moremo domisliti.  Zdravega, životnega mladeniča je vsak na prvi pogled uganil iz tega obraza; nasproti pak bi bil moral tisti, ki trdi, da se človeku z obraza bere, kako živi in misli, soditi, da je življenje in mišljenje Marijanovo kaj enolično.  In res bi se tu posebej ne bil zmotil.  Kakor sosed je bil skoro veden in večen gost na Slemenicah.  Sredi mize je gorela voščena sveča in okrog svečnika so ležale raztrošene kvarte.  »Ali jih vržemo še enkrat?« vpraša mladenič in zbira posamezne podobe.  »Jaz sem se že naigrala,« reče Manica in potegne knjigo bliže.  Videlo se je, da bi bila rajša brala.  »Kako moreš ven in ven v bukve gledati?  Ves dan si vanje zamaknjena in še na večer se jih ne naveličaš,« pravi Marijan.  Ker je bil v prvi mladosti njen tovariš v igri, torej star znanec in skoro bolj na Slemenicah domač ko na domu svojega očeta, zato jo je tikal.  »Jaz sem že tudi dejala, da bi bila Manica doktor postala, ko bi bila Balček,« pravi mati nato.  »Ali jaz ne bom doktor postal, mama?« vpraša deček.  »Ti si premalo priden, vse drugo ti je bolj mar ko bukve,« pravi mati.  »Le počakaj, kadar učenik pride, ta te bo že nagnal, da se boš pridneje učil, ko si se do zdaj.«  »Učenik te bo ostro držal,« reče Marijan, da bi dečka podražil.  Balček je verjel, naslikal si je v domišljiji učenika starega, grdega, ki ga bode uhljal in lasal, kakor je v vaški šoli videl, da šolmošter lasá kmečke fantine, in na jok so se mu ustnice napravile.  »Nič ne verjemi, Baldvinče!  Če boš priden, ne bo ti nič žalega storil novi učenik.  Midva se bova vkup učila,« pošepnila je sestra bratcu na uho in mu z lepo ročico pogladila rumene kodraste lase z lica.  »Kdaj pa pride?« vpraša Marijan.  »Danes bi bil imel že tu biti, kakor mi je pisal moj prijatelj profesor v Ljubljani, ki mi je to reč oskrbel.  Bajé da je izvrsten mladenič in bil eden najpridnejših učencev,« odgovori gospodar.  »Dobro bo to!« pravi Marijan.  »Da bi le kaka mevža ne bil, imel bom potlej vsaj tovariša na lov.  Lisic je letos dosti, v vasi doli je ena že precej kur odnesla.  Predsinočnjim sem jo bil šel čakat, dve uri sem na prelazu sedel, nazadnje pak mi je bilo dolgčas ponoči samemu prežati, zebsti me je začelo, obesil sem puško čez pleča in sem šel spat.  Ko bi bil še enega imel, pa bi bila lepega lisjaka dobila.  Tudi zajcev je letos dosti, Bog vé, kako je to, da je letos tako srečno in rodovito za žival.«  »Lovec ste, morali bi vedeti, da zato, ker je bila lanska zima prav gorka in je torej spomladi bilo veliko zaroda,« razlaga gospod Benjamin.  »Ali bode letos velik sneg.«  »Bog vé, morda pa ne,« odgovori gospodar ter se nasloni na stol.  »Gotovo, jaz vem, da bo,« trdi mladenič, »gob je bilo letos vse polno, lišaj po hrastju je dolg zrastel, dežja je bilo malo poleti, žerjavi so že leteli —«  »Bežite, iz tega vsega se ne dá nič posneti.  Vi morate bolj pametno misliti.  Pustite vraže Martinu Spaku in kmetom doli v vasi.«  Manica ni poslušala tega pričkanja, odprla je bila knjigo in jela brati, mati pak je imela z nekim šivanjem opravek.  »To niso vraže,« ugovarjal je Marijan in bil ravno namenjen svoje prepričanje dalje razpeljevati, ko pogleda hišna, stara Urša, v sobo in pri pol odprtih durih naznani, da je neki gospod prišel, ki bode najbrž hotel čez noč ostati.  »Kdo bi pač ponoči prišel?« dejala je gospa, hitro svečo prižgavši.  »Nima biti kdo drug kakor učenik, saj ima danes priti, najbrž se je na poti kako zamudil.  Daj napraviti sobo, večerjo in kar je treba, grem jaz dol.«  Rekši, vzame gospod Benjamin luč svoji ženi iz roke in odide.  »Kakšen je ta gospod?« klical je strežajki Marijan.  »Ah, gospod, mlad je in lep, prav lep,« dejala je Urša in še enkrat pomolila glavo v izbo.  »Prijezdil je in deseti brat je ž njim prišel; to pomeni, da je srečo v grad prinesel.«  »To ti je lepa druščina, kajne, Manica, gospod učenik in capin deseti brat!« In kakor bi se bil bog vé kako bistroumno odrezal, smejal se je mladi gospodič na vse grlo.  »Kaj ni Martinek takov človek kakor mi?  Kaj si more, če ima malo manj pameti včasi.  Tudi reveža ne smemo zaničevati.  Morda je on boljši vodnik ko kdo drug.«  Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in Lovre Kvas je stopil z graščakom v sobo.  »Le otresite se teh premislekov,« govoril je gospodar, »tukaj smo na kmetih in sami domači.  Ne gledamo vnanjosti in formalnosti, sploh boste nas našli kmečko preproste in malo meščanske navade v hiši.  To vsak vé, da se človek po poti upraší in utrudi, usedite se!«  Po tej prijazni, domači sprejemi je bilo Lovretu nekako dobro pri srcu in, ko se je hotel izgovarjati, da je tako pozno na večer prišel in morda zarad tega neprijetnosti napravil, ni mu dal gospod Benjamin še besede izgovoriti in ga je precej seznanil s pričujočimi in svojo ženo, ki je, preskrbevši potrebne reči, zopet v sobo prišla.  Malega Balčka je naglo minil strah, ko je videl, da učenik ni nikakor tak kakor oni stari doli pri fari.  Ko ga je celo tako prijazno pogledal in mu obljubil, da bosta gotovo prijatelja, ker vé, da bode priden učenec, razbistrilo se je popolnoma dečkovo obličje in ogledal je svojega prihodnjega učenika od nog do glave.  »No, gospod Kvas,« spregovori graščak, ko je prebral Lovrova spričevala in priporočilno pismo svojega nekdanjega prijatelja in Kvasovega profesorja, »Iz vsega vidim, da je resnično, kar sem že prej o vas slišal, preden sem vas poznal.  Preverjen sem, da, če je komu mogoče našemu Balčku glavico zdramiti, bodete jo vi.  Gledite in prizadenite si, da vam bode vsaj malo podoben nekdaj, in prepričali se boste, da bova s seboj zadovoljna.«  »Glavo ima dobro,« pristavi mati in ljubeznivo pogleda na svojega ljubljenca, »lahkó se bode učil, samo —« hotela je reči: malo razposajen je včasi; ali ko je videla, kako jo je sinček za obleko cukal in proseče ozrl se vanjo, naj ga ne zatoži, nasmejala se je in ni končala stavka.  »Jaz si bom gotovo prizadeval na vso moč, da storim svojo dolžnost, in, ker ima moj gojenec, kakor milostljiva gospa pravijo, dobro glavo in vem, da bode priden, imam najboljše upanje, da bodeva v dveh letih precej daleč prišla,« reče Kvas.  »Samo dve leti ste namenjeni pri nas ostati?« vpraša gospa.  »Da, dve leti, potem bi rad šel na višje šole, kar bi bil že zdaj storil, ko ne bi bil imel nekih ovir ali, da naravnost povem, materialnega pomanjkanja in malo slabotnega telesnega zdravja.«  »To je zato, ker ste bili vedno v ozidju in ste se morda preveč trudili z ukom in podukom, kar seveda ne tekne zmerom tako telesu kakor duhu,« dejal je gospodar.  »Ali tu pri nas na deželi imamo ves drug zrak kakor v mestu, zato boste pri nas zdravi ko riba in, ker ste mladi, ne odide vam univerza, tudi če se pogodimo s časom še za dalje.«  »Boste videli, gospod učenik,« spregovori Manica, »da pri nas ni tako dolgočasno življenje, kakor si morda mislite in kakor se vam je na prvi pogled zdelo.  Posebno ker ste ponoči prišli, niste videli, kako lepo okolico imamo.  Tukaj pri nas se boste učili lahko naravo in ljudi poznavati; zakaj po mojih mislih je malokje toliko originalnih, nevsakdanjih značajev ko v našem okrožju.  Če Bog dá, privadili se boste tako našega življenja, da ostanete tudi več ko dve leti.«  »Beži no, Manica,« dejal je Marijan, ki je bil medtem kakor doma veliko pipo izvlekel in tobak napravil, ne vprašaje za nikako dovoljenje, in vstal, »misliš, da je gospod Kvas — tako se menda pišete, če sem prav razumel — ravno tak ko ti, da se mu bo ljubilo cele ure poslušati neumnega bernjavsa desetega brata ali pa Krjavlja tiste prazne kvasiti ali tiste nore pesmi peti ali kamnoseka Matijca ogledovati, kako v leščevju sedi in nič ne govori, beži!  Midva bova rajša hodila rakov lovit, zajcev gonit, lisjaka čakat.  Pa se bomo že še zmenili, deset je ura.  Lahko noč!«  Rekši, odide Marijan.  Lovre je iz vsega predomačega obnašanja mladeničevega sodil, da je najbrž Maničin ženin, dasiravno se je čudil, kako nasprotno mišljenje se vidi med njima.  Ni si mogel reči, da bi mu bil mladenič povšeči, zato tudi precej za prvega ni imel pravega sočutja do njega.  Bil je malo v zadregi, ko ga je gospa vprašala, kako mu kaj sosed dopade.  Govorica se je pletla še nekaj časa o raznih rečéh.  Po večerji pak, katero je bila nova njegova gospodinja hitro zanj pripravila, razšla se je družina spat in Lovre je dobil prijazno sobo z razgledom na vrt.  Svoje reči je našel že tam.  Dasiravno truden, vendar ni šel popred spat, preden ni uredil in razložil knjig in obleke, katerega vsega blaga žalibog ni imel veliko.  Izbica in pohištvo je bilo preprosto, ali Lovre še v svojem življenju ni imel tako prijaznega in prijetnega stanovanja.  Premišljevaje razne skušnje in dogodke današnjega dneva, uleže se v mehko posteljo s sladkim občutkom trudnega človeka, ki je dan preživel popolnoma zadovoljen z njegovim koncem.  Komaj nekaj ur popred so ga še obhajale bridke misli, tožil je nad svojo usodo, ki mu ni dala veliko več ko revščino, ki ga je drvila že blizu od praga njegovih željá k tujim ljudem — in zdaj je bil srečen, kajti vedel je, da so ti tuji ljudje dobri.  Že davno je bil odpravil svojo kratko večerno molitev, pa zaspati ni mogel, težko ga je stalo misliti nocoj na milo svojo staro mamico in na Boga; razne podobe, katere je podnevi imel pred očmi, vrstile so se mu v spominu.  Zdravnik Vencelj, posamezni udje grajske družine, miloglasne besede Maničine, prelepa njena podoba — ah, kako srečen mora biti ta Marijan, ki je menda ženin njen — čudna prikazen deseti brat, njegove preročne besede — vse se je mladeniču čudno vrtelo po glavi in, ko je naposled zadremal, vezale so se te misli v čudne, sladke sanje.  Ko se je Lovre drugo jutro zbudil, bil je velik dan.  Sonce je prijazno sijalo skozi njegovo okno.  Čudil se je, kako da je tako trdno in dolgo spal, kar ni bila sicer njegova navada.  »Ljudje si bodo mislili, da sem bog vé kak zaspanec in nemarnež,« dejal je in naglo na noge skočil.  Ura je bila že osem.  Obleko je našel očejeno in pripravljeno.  Hitro se opravi in odpre okno.  Zdaj šele je mogel natančneje ogledati kraj in lego gradu, svojega novega stanovanja.  Slemenice so stale na nizki višini.  Vrt, z gostim sadjem preraščen, katerega je sinoči le na pol videl, razprostiral se je po rebri posebno lepo na južno stran.  Precej za vrtom pa se je začel travnik ob obeh platéh malega potoka, ki se je daleč po vedno ožji dolini med vrbovimi grmi vil in bleščal v jutranjem soncu.  Tudi velika samotna lipa, ki je ponosno na samem raztezala široko razraščene veje, dala se je s strani zapaziti.  Konec dolgega žleba se je potok nalival v širok ribnjak, ki je bil majhnemu jezeru podoben.  Na obe platí ribnjaka pa se je vzdigovala strmina, na desni strani gosto preraščena, na levi pa gola, kamenita tja do vasice, ki se je, na vzvišenini stojé, okolici kaj lepo podajala.  Med gradom in vasjó je bila majhna podružna cerkvica z ograjenim pokopališčem, katero so bili nekdanji slemeniški gospodje postavili.  Proti vzhodu čez vrt in čez travnik pak je Kvas videl posamno večje domovje; vendar, ker je stalo tik hoste in se ni veliko videlo iz drevja, zato ni mogel razsoditi, ali je hiša premožnega kmečkega moža ali pa gradič.  Visoki macesni in redno nasajene lipe so kazale na gradič.  To je bil Polesek.  Ko je tako skozi okno gledal, zapazil je desetega brata, bosega in opravljenega ko včeraj, ki je izza konjskih hlevov prignal konja, katerega je on včeraj jezdil.  Imel je veliko batino v roki in, ker je konj počasno stopal, usipaval ga je neusmiljeno prek reber po dolgem.  Prišedši mimo okna, je zagledal Kvasa, namežikal z očmi, na čuden smeh široka usta raztegnil in zavpil: »Dali so mi gospod, da bom zver tiral Peharčku nazaj, hi!  Pa ta božja stvar tako hodi ko polž na vlaku.  Krjavlju jo bom dal na popravo, takole!« Pri zadnji besedi zopet loputne z gorjačo po konju.  Kvas ni vedel, ali bi se smejal ali jezil nad neusmiljenim človekom, katerega je še nekaj časa z očmí lovil.  Stara hišna je pokukala v izbico in, vidé, da je vstal, poklicala ga je k zajtrku, ki mu ga je na mizo postavila.  Obenem mu je pravila, da so drugi že zunaj, »gospod pri ljudeh, ki češplje tresejo na gornjem vrtu, gospa na sušilni jami in gospica doli po vrtu hodijo.«  Četrt ure potem je bil tudi Kvas na vrtu.  Naproti mu pride Manica.  Danes se mu je še veliko lepša zdela.  Voščil ji je dobro jutro in ona ga je vprašala, kako mu kaj dopada na Slemenicah, kako je kaj spal in druge čisto navadne reči, na katere je Lovre rajši odgovarjal ko dostikrat na še tako važne.  Precej pri tem razgovoru pak je čutil, da ima gospodična nekaj v sebi, kar jo veliko više postavlja, in ravno zató je bilo vse njegovo obnašanje skoro nekako boječe.  Gospodična je to menda sprevidela, kajti govorila je ž njim kakor s starim znancem prosto in domače.  Ob to prijetno druščino pripravi Kvasa človek, ki mu je bil do zdaj še neznan, ki je pa naravnost iz grada prišel in je moral biti torej domač.  »Glejte, tu prihaja naš stric Dolef,« reče Manica in, ko se je mož približal, dejala je: »Stric, to so gospod Kvas, naš učenik.«  Novi prišlec je bil precej prileten in suh ko sama kost.  Po vsem svojem zunanjem opravku ni bil nikakor podoben, da bi bil ud grajske družine.  Po špičastem koščenem obradku so rasle zapuščene in zastarane ščetine, katere so zmršene in nerazčesane pričale, da je lastnik imel jih samo zato, ker je bil prezanemarjen, da bi jih bil obril.  Čelo vrh globoko ležečih, mročih oči bilo je visoko pa nagrbančeno, kolikor se je dalo razvideti izpod nekdaj belega, zdaj pa orumenelega raztlačenega slamnika in ravno tako razkuštranih, sem ter tja že osivelih, dolgih las.  Obleka ni določila, ali je gospod Dolef star krojač ali rokodelski popotnik, kakršnega na veliki cesti srečaš z uprašeno culo na plečih, ali drugi deseti brat.  Oguljena suknja, na komolcih že skoraj votla, zapeta do brade, segala je komaj do tistega neimenljivega telesnega dela, kateri pri sedežu in tepežu največ trpí.  Hlače so bile dolge, ozke in na drobnih, koščenih nogah vendar še preohlapne, zlasti od spodaj, kjer so se rjavih čevljev dotikale, blatne in s peto pohojene.  »Salve, prijatelj, ste prišli?  No, dobro, da ste prišli.  Midva se bova šele kaj zmenila, dva študioza, eden mlad, eden star.  Deklina, le pojdi, ti ne razumeš nič tega, kar se midva lahko meniva.«  Rekši, izvleče iz žepa malo kmečko pipico in zamazan mehur tobaka in si jo natlači.  Manica odide po vrtu, popred pa nekako smejé se pogleda Lovreta, ki je strmé gledal tega moža in ni vedel, kako bi odgovoril; ni vedel, ali je prav razumel ali ne, ko je dejala: »Tu prihaja naš stric.«  »No, vidim se vam kakor kak ‚vacuus viator’, kakor Latinec pravi, ne vem že kateri, ali Ovid ali Vergil ali Horacij.  Pa to nič ne dé, če človek dolgo živi, vse mu pride v koš.  Včasi smo bili že drugi ljudje, ‚fuimus Troes’, veselo smo živeli, pili in peli, da nikdar tega, in Adolf, svojega očeta drugi sin, ki bi bil imel tolar vrh glave vrezan dobiti in črn talar, ni bil zadnji.  Pa zdaj so vse tiste urice k niču.  Povejte mi, moj tovariš, kaj bo iz vas, kam se boste obrnili, ko ste filozofijo in fiziko dognali?«  »Ne vem še, nisem se še določil,« odgovori Kvas.  »V seminar ne?« vpraša stric Dolef in tlečo gobo v tobak potakne.  »Najbrž da ne.«  »Pa zakaj ne?  Glejte, ko bi se jaz ne bil premislil in bi bil to, kar so moj rajnki oče menili, da bodem, bil bi zdaj ves drugačen trebušček izredil, kakor je tale.  Dekan bi bil in še kaj več.  Pa to se vé, ko bi pijače ne bilo na svetu, bilo bi marsikaj drugače.  Ko bi se pes ne bil za grmom zamudil, pa bi bil zajca ujel; tako bi bili moj oče bolj pametno storili, ko bi bili še nekaj malega časa živeli.  Ko so umrli in je ta moj brat gospodarstvo prevzel, ta Benjamin, tačas je Dolef dobil po oporoki nekaj petic več v roke in halo! kakor bi vraga spustil, bilo je vse naše!  Štirje pravi tiči smo bili: jaz, neki Logar, Vesel pa neki baron Fric Frik, in mi štirje smo imeli groše in ves svet je bil naš pri poličku.  Jeminej, to so bile urice!  Na Starem trgu je bila lepa Nežika, tista nam je točila do štirih čez polnoč.  In pili smo ga dan na dan.  Drugo jutro sem vselej prišel ves zaspan v šolo.  To je bilo zadnje leto, v prvi klopi sem sedel — imeli smo zgubanega profesorja, ki je vedno palico nosil pod pazduho na ulicah poleti in pozimi; ta je imel latinsko.  Jaz sem bil popred zmerom priden in to mi je potlej, ko sem samo pil, tako prav prišlo, da sem ravno tako shajal ko drugi, ki so zvečer do desetih v bukvah čepeli.  »Quid tu censes?« je prišla vrsta náme in Dolef se je vzdignil iz prve klopi, malo bled in krvavih oči, pa vendar še čvrst, in se je tako odrezal, da so vsi strmeli.  In na večer smo spet in spet pili.  To so bile urice!  Povejte mi, ali je današnji dan še kaj veselega sveta?«  »O, še se najdejo!« odgovori Kvas, »toda jaz sem takih veselic malo skusil.«  »Verjamem, verjamem,« pravi Dolef in hitro tri pote na gosto dima potegne, da bi spet pravil dalje o svojih uricah.  »No, ljudje so se sprevrgli; nemara da že ni več pravih pivcev.  Glejte, kako se svet spremeni, tempora mutantur!  Tisti moj tovariš Frik je bil svoje dni tak, da je vinski kar denar trosil — trosil, zastópite; no, zdaj pa ljudje povedó, da je neki na Štajerskem sodnik in si je tako prelevil poprejšnjo kožo in pamet, da ga ne pije kaplje več in da si je že veliko premoženja naskoparil.  Samo jaz sem še stari ostal in bom ostal najbrž do groba.  Včasih sem že rekel, da bom popustil pitje, ali ne gre in ne dá se.  Kamor se človek enkrat vpreže, tam mora voziti po suhi in blatni cesti.  ‚Vino pellite curas,’ bere se v Horaciju, če se ne motim.«  »Dobro pamet imate, da niste še pozabili takih izrekov.  Ali ste še potlej kaj pečali se s knjigami?« vpraša Lovre.  »O, kaj še!« odgovori Dolef.  »Kar so rajnki oče umrli, pustil sem ves uk.  K vojakom sem jo bil pobrisal, pa je nisem mogel daleč prignati.  Dejali so, da sem vedno pijan, pa pijan sem bil malokdaj.  Res sem ga zvračal, kakor tisti v pesmi:  En starček je bil,  je vince rad pil:  je glažek izpraznil,  je druzga nalil,  ali znal sem ga tudi nositi.  Kar so mi bili pa oče pustili dote, tisto je šlo z vragom; pa naj gre v božjem imenu, saj mi mora brat Benjamin kot dajati do smrti in pri tem se še vendar včasi kak božjak ulovi, da je za požirek brinovca.«  »Ali če človek preveč pije, prikrajša si življenje in človek živí zato, da sebe in druge srečne stori —«  »Le tiho, le tiho, že vidim, da majhno filozofa v vas tičí in da bi me radi spreobrnili.  Pa saj veste, kdaj se pijanec spreobrne: kadar se v jamo zvrne.  Zakaj tega ne skrivam, da sem pijanec; kakor sem vas videl, precej sem vam povedal, da me boste poznali.  Jaz tudi vem, da bi morda bolje bilo záme, ko bi se ne bil te navade navzel.  Ali kar je, to je in mir besedí!  Zato me ne bo nikoli nihče slišal, da bi mu rekel: pijančuj, ampak pravim zmerom: varuj se vraga, delaj tako, kakor me slišiš, ne tako, kakor me vidiš.  Pa se bova že še kaj pomenila o moji šoli in druge reči.  Zdaj grem dol v vas, če imajo kaj za primáko za suho grlo.  Če ste kaj učenih bukev prinesli, bodeva jih enkrat skupaj pogledala in še en pot se bom pomladil in se še marsičesa domislil.«  Lovre je še precej časa gledal za starim, kako je koračil čez vrt.  Noge so se mu že opletale, na gosto je že stopal, vse je spominjalo na to, da ni daleč tisti čas, ki bode konec storil življenju tega moža, in vendar mu je bila strast še tako živa!  Pač čudna reč to, da more človek drugače ravnati, kakor mu razum veli, razum — največja moč v njem!  Pogovor vmes vname od modrih se jim glav, od sladkosti življenja in od njega težav,  in če se menim ž njimi, nobenemu ni mar, da nisem bil še v Rimi, na vojski še nikdar.  Fr. Levstik  Ako je kdo sodil iz tega, kar smo do zdaj pravili o Kvasu, da bodemo Lovretu do konca te suhotne pravljice za petami, to je, da bomo najmanjša dejanja njegova načrtali s tisto jezičnostjo, ki jo včasi občudujemo, poslušaje naše stare majke, rojene v prejšnjem stoletju, ali da bomo tako vestno svojega junaka stopinje sledili v temotni preteklosti štiridesetih let kakor sloveči angleški novelisti, ki, vpeljevaje svojega viteza v kako izbo, celó ne pozabijo povedati, da je kljuko pritisnil — kdor tako sodi, ta ni prave pogodil.  Nikakor pa se s tem nočemo hvaliti, ker vemo, da ni taka obširnost reč, katero vsak pisač lahko posnema, ampak da tistemu, kdor jo hoče upotrebljevati, posebnega božjega dara tako potreba ko ribi vode, in ta dar je — živa domišljija.  Ker se pa s tako domišljijo pisalec te pravljice ne more ponašati in ker bi rad še nekaj poštenih možakov čisto stare korenine bralcu pred oči postavil, zapustimo za več časa svojega mladega prijatelja na Slemenicah, naj se seznanja in udomačuje, kakor mu je drago, ter poglédimo dol v Obrhek, kmečko vas, ki dalje časa stoji, kakor bi kopa dedov, zavrstjo živečih, pomnila.  Pot do tjakaj ne bo dolga, kajti komaj četrt ure ti bo treba, če malo urneje stopiš, in gospod Dolef so, kadar so se najbolj od pijanosti opotekali, prišli v pol uri.  Nekateri gospodje učenjaki trdijo, da je za deželno zgodovino zelo imenitna etimologija lastnih imen starih krajev, mest, hribov, vasi.  In ker je tudi slavni Šafarik med temi, verjamem tudi jaz, da včasi v kakem imenu kaj več čepi kakor samo ime.  Zavoljo te vere sem že dostikrat, kar sem povest o desetem bratu izvedel, premišljal in dejal sam pri sebi: »Kaj vraga bi se dalo iz Obrhka po odmečku, pristavku, spremeni in predevku posameznih črk, po iznajdbi korenike v sanskrtu in materi staroslovenščini — izpeljati in izkazati vsaj toliko, da bi Slovence za trenutek osleparil in preveril, da znam več ko hruške peči?« Ali povedati moram danes, ko je čas, da bi svojo navidezno učenost očitno pokazal, da nisem s svojo preiskavo nič dalje prišel, kakor da imam ponižno misel: Obrhek se pravi vasi samo zato, ker je stavljena ob vrhu na levici že imenovane doline, kjer je bil grajski ribnjak.  Zraven te misli imam pa še drugo, manj razvito, namreč to, da je pri vsej moji prizadetvi in preiskavi še zmerom mogoče, da je Obrhek ime dobil od tega staroslovanskega malika ali od onega božanstva, samo da sem jaz prekratkega pogleda in da imam premalo ali pa nič genialnega duha naših starinarjev.  Morda mi bo kak dobrovoljen starinoslovec pri mogoči drugi izdaji Desetega brata tu iz zadrege pomagal ter mi pod črto tega lista napravil majhen komentarček.  Obrhek, ves od kraja, s Krjavljevo kočo vred, je imel dva in dvajset številk nad hišnimi vrati.  Da so bile hiše po večini lesene ali samo ometane, da so bili posamni tramovi, čeravno iz bukovine, vendar že črvojedni in črno zakajeni, da so bile nekatere strehe, kakor se je iz zarez na slémenu bralo, že petnajstkrat s slamo prekrite in je skoraj sploh že v šestnajsto tu in tam kaka luknja krovca prosila: to nam potrjuje že izrečeno verjetnost, da je bil Obrhek star.  Obrščanje so bili pa tudi najboljše duše, kar si jih misliti moreš.  Dasiravno siromašni kmetavsi in revni ko jare miši vsi do enega, katerega bomo še omenili, ravnali so se vendar po božjih in cerkvenih zapovedih; odrajtovali so fronke in desetino in bero, če je bilo le za žive in mrtve mogoče, ob pravem času.  Dasiravno so možakarji včasih malo porentačili in pokleli, kadar so jih ženice razjarile ali kadar je pri pipi tobaka govorica tako nanesla, da se je bolj možato podalo, če so vpletli hudiča ali vraga med poštene in mirne besede; dasiravno so obrški fantinje, da bi staro navado in svojo čast ohranili, sešli se na večer sredi vasi, polegli pod »velikim čampljevim drevesom« in kako staro pesem zaokrožili; čeravno so ženice imele tisto čudovito lastnost, katero je že pred več ko devetnajst sto leti pri Galijancih Julij Cezar našel — zvedavost namreč: vendar pri vseh teh slabostih so bili Obrščanje pobožnejši ko vsi njih sosedje okrog in okrog.  Vsak večer si slišal v posameznih hišah petdesetkrat ponovljeno češčenamarijo z roženkranskim dostavkom; v sredi Obrhka pa je stalo leseno znamenje s kaj malo umetelno izrezljano podobo Križanega, kateremu so vaška dekleta na vsako pomlad glavo z venci in rožnimi kitami olepšale in pred katerim se je vsak vaščan mimo gredoč spoštljivo odkrival, spomnivši se na smrt in na fajmoštrovo besedo, tudi če je ravno šel od krčmarja Obrščáka ves vinski in težak.  Ta ravno imenovani mož je bil glava vse vasi in neovrgljivo zelo potreben za okolico, če smemo tistim zaupati, ki trdé, da človek najbolje stori, če nepotrebne, to je ne živo živo potrebne denarje zapije ali, da lepše povemo, tistemu dobrotniku spraviti dá, ki mu sladke kaplje ponudi pokusiti.  Že samo to, da je po njem imenovala se vsa vas, moralo mu je nekaj veljave pridobiti, kajti pravil je on in njegovi očetje, da je nekdaj na Obrhku samo njegova hiša stala in da so se drugi sosedje okrog njega naselili, to se vé, menda kmalu potem, kar je nehal bob v klasju rasti in se je v stročevje spremenil.  Koliko imenitnejši mož je moral torej Obrščak biti, ker so zraven imenovane zgodovinske in imenske veljavnosti še druge reči pristopile, katere so ga vzviševale nad vse vaščane.  Bil je namreč krčmar in župan in potemtakem naravni brambovec in zastopovalec vsega, kar je sosesko zadevalo.  Njegova postava — bil je velik, rdečega lica, nosil je toliko trebuha, da se je dalo spoznati, da ne goni sam za brazdo voličev — ta je popolnoma pristovala k drugim lastnostim, vnanjim in notranjim.  Premožnejši ko drugi sosedje, je kakemu revežu tudi včasih frakeljček na upanje natočil in, čeravno se taki dolžniki niso nič posebno kaj podvizali, da bi svoje dolgove poravnali, imel je vendar Obrščak vsaj toliko dobrega od njih, da so rekli: »Nič napačen mož ni to.« Kadar je bilo za sosesko kaj govoriti, ustopili so se sosedje za Obrščaka in on je imel tačas samovoljo.  Čeravno se ni bil naučil ni brati ni pisati zakaj pred štiridesetimi leti so se ljudje manj pečali za take reči — izuril se je bil vendar toliko, da je po lastni iznajdbi zapisoval, koliko poličev je imel pri tem ali tem sosedu na dolgu.  Obrščak je imel namreč v treh znamenjih vso matematiko in vso abecedo.  »Kljuka pet, križ deset, kol enó, pa je XVI krajcarjev za en bokal.« To se vé, da je Obrščak te kole in križe tako napošev, zdaj majhne, zdaj velike, zdaj na to, zdaj na to stran viseče zastavljal, da jih ni živ krst več razumeti mogel ko on sam.  Ker pa je bilo takih dolžnikov obilo število, kateri so na upanje pili, in ker je bil krčmar prepošten in prevesten, da bi bil s svojim pisanjem sebi in drugim zmešnjavo napravljal in od tega terjal, kar je oni zapil, zaznamoval je Obrščak kovačevo vrsto na prazni strani stare pečati  (drugega papirja ni poznal) z rogovilastim zaznamkom, ki je imel klešče pomeniti, grajskemu Dolfu je napravil v zapisnik nekaj črt, ki so hotele škrice pri suknji naslikati itd., drug je drugo znamenje imel.  Prebravši popis krčmarjeve osebe, vém, da častiti moj bralec pričakuje zbrano družbo okoli tega poštenjaka, zlasti če se še domišlja naše posebne pravice, katere sem od kraja prvega poglavja opomnil.  Popoldne je bilo okoli treh, ko so sedeli Dolef, deseti brat Martinek, dva kmečka možaka pri enem, dva druga — eden mlad, čeden fant okrog dvajsetih, imenovan Francelj Dražarjev, eden pa več ko še enkrat toliko star, Miha izpod Gaja — pri drugem vinu.  Ker je krčmar videl, da imata poslednja dva sama med seboj govoriti, mešal se je le bolj med prvo druščino.  »Jej, naj te vrag!« dejal je eden kmečkih možakov, Matevžek,  »gospod Dolef, kaj je zdaj v vašem gradu novega, kaj?  Tako je vendarle res, da ste dobili novega šolmoštra, sami záse, posebej.  Enega sina ima gospod slemeniški, ta vaš brat, pa učeniku daje jesti in piti in — kaj bom drugače govoril: dobro váse in dobro náse mu preskrbí in še denarja mu bo dal, vem da, in kaj bo iz vsega tega?  Nič!«  »Denar bo potekel,« pravi drugi.  »Vidva tega ne zapopadeta; molčita rajši!« dejal je Dolef.  »Kaj bi vraga ne vedel?« huduje se Matevžek.  »Ali nisem svojega paglavca celo zimo zaganjal k šolmoštru, da bi ga kaj izučil?  Po svetem Urbanu, to se vé, sem moral pastirja imeti, potlej je s šolo proč.  Pa sem bil ondan, ko sem prašiče v mestu prodal, kupil mu ene bukvice, češ naj bo fant v cerkvi na branje molil, da ne bo stal kakor trot pred Bogom.  Ali kaj menite, da je znal brati!  Hudirja je znal, namalanega!  Beri kaj iz bukvic, dejal sem mu v nedeljo popoldne.  Pa se je pripravljal ko bolni iz postelje, tako zbiral besede in tolkel in jecljal, kakor bi kislo repo jedel iz škrbaste sklede.  In ko mi je ondan birič pečat prinesel, zakaj nisem peska na cesto napeljal, še razločiti ni mogel, kdaj je dan postavljen, da se imam pri gosposki zglasiti.  Šember te vzemi, sem dejal, pokaj sem te pošiljal vso ljubo zimo k šolmoštru, ko se nisi naučil nič in si še večji telek ko jaz sam.  Mar bi bil jaz fanta doma imel, da bi mi bil prejo vil v klobčiče!  Zato jaz pravim, grajski gospod mora imeti čudno pamet, da našemu farnemu šolmoštru bero daje ko mi vsi in še več, potlej si pa še sam enega vzame in ga sam plačuje.«  »Kaj ne veš, zakaj tako dela?« pravi krčmar.  »Zakaj?« pravi mož.  »Ko bi ti imel tako kopico denarja, pa bi ravno tako delal.«  »Ta je pa resnična,« pristavi drugi izmed možakov.  »Ko bi jaz ali ti hodil po ajdovi setvi od kozolca do kozolca z velikim poveznim vozom in z žrdjó in bi vsak deseti snop izpulil in tako nekatero razstávko pšenice, ki so jo drugi ljudjé pridelali, domov napeljal, i, menim, da bi potlej denar trosil in razmetal.«  »Le pijte, pa molčite!« reče Dolef, kateri ga je že v možganih imel, da so mu oči vkup lezle; potem je, z glavo pritrkovaje, začel peti z onemoglim glasom:  En starček je bil,  je vince rad pil,  je glažek izpraznil,  je druzga nalil.  Ali modri možje z Obrhka se niso dali motiti z gospod Dolfovo pesmijo, katero so slišali že nekatero in nekatero krat.  »Pritožili se ne bomo čezenj,« pravi krčmar, kateremu je na misel prišlo, da bi utegnil gospod graščak izvedeti, kako se je v njegovi hiši zaničljivo o njem govorilo.  »Bog obvaruj!« dejal je drugi izmed sosedov, ki je bil Obrščaku nekaj grošev dolžan in se torej ni spodobilo, da bi bil na nasprotni strani stal.  »Dober gospod je, on bi ne mogel ubožčka s palcem v oči dregniti kakor kdo drug.«  »Kaj se vama meša?  Kaj sta šlevasta ali šele bosta?  Kaj pa odgovarjata na tisto, kar vaju nihče ne vpraša!  Jaz nisem dejal, da ni dober, pošten mož, ali pameti nima prave, pameti!« trdi svojeglavo Matevžek.  »Jaz bi mu tudi iz oči v oči to povedal, kaj se bom torej bal, če me stric Dolef sliši ali ne.  Saj smo možje, ne nosimo modrca, ampak kamižolo in vemo, kdaj je čas molčati, kdaj govoriti in na uho pošte prenašati.  Kaj ni res, gospod Dolef?«  »Kajpak da ga bom še en bokal, še en bokal, še en bokal,« blebetal je Dolef in z glavo vedno bliže mize prihajal.  »To pa to, dolžen sem že — koliko sem že?  Nikomur nisem nič zapil, otroke sem vse preskrbel, ki nisem nobenega imel. — Še en bokal!«  »Saj še tega nismo izpili!«pravi krčmar.  »Še en bokal!« ponavljal je Dolef vedno.  »Vidite, tega je že vrglo, za danes ga ima dovolj, božjega darú,« reče Matevžek, ko je Dolef izza mize vstal in kolovratil se na klop k peči, tam nekaj cunj si kup zdrgnil za zglavje in se zleknil po klopi.  »Kaj mu pomaga, da je gosposke matere sin!  Kaj mu pomaga, da vé več ko vsa naša vas, da je rajnki gospod poprejšnji nekateri tolarček vrgel zanj iz mošnjička?  Vse je bilo tako, kakor bi jaz pšenico vsega letošnjega pridelka v gnoj zakopal.  Saj je tak človek, dasiravno dosti vé in zna in ima ime in suknjo nosi na sebi, še zmerom manj vreden ko jaz ali pa ti, Obrščak, kaj ni res?  Za koliko je boljši ko moje babnice petelin?  Petelin moje babnice — že dostikrat sem dejal, da ga bom s krepelcem pobil ali pa Krjavlja najel, da ga mi bo ustrelil — petelin drugega ne dela ko škodo na božjem svetu, in to je: na dvoru mi vse razbrska in razkoplje, med seno mi tistega perja nanese, da pozimi junci kašelj dobodo, in ječmen mi pozoblje.  Za drugo ni na svetu.  Tako tudi ta gospod Dolef za drugega ne tava pod soncem, kakor da nič ne dela, da travo tlači in da vino, dar božji, končuje.«  »Glej vraga, kako jo je dobro razpeljal, kakor bi pravljico pravil.  Vem, da še Martin ne bi bil bolje povedal.«  Čudno se je zdelo možém, da deseti brat ni govoril danes nič in se je vedno obračal na drugi konec mize, kjer sta onadva sedela in se menila.  »To sem vam jaz samo zato postavil, da boste videli, da je res neumno otroke učiti branja, pisanja in vrag vé, kakove cóprnije se še učé.  Ta človek je modre, učene glave, pa je bolj neumen ko ti, Krjavelj, ki ne veš nič; ná, pojdi pit!«  Ta poslednji ogovor in konec moževe modrije je veljal starcu čisto samosvoje, nenavadne postave in podobe, ki je bil v hišo stopil in se mizi približal.  Ali preden je Krjavelj prijel za kupo, da bi radodarnemu sosedu odpil, prigodi se nekaj, kar je storilo, da je moral oči drugam obrniti, dasi je bil že suhoten po grlu skozi in skozi dol.  Kakor je torej bil kaplje željan, moral je pogledati desetega brata, svojega prijatelja, ki je ravno v tem trenutku spel se izza mize, za pedenj više zrastel, kakor je bil sicer velik, strahovito oči okrog sebe metal in naposled zarohnel nad starejšim izmed spodnjih dveh pivcev:  »Ti, Miha izpod Gaja, nisi vreden, da za mizo sediš.  Ti si oderuh, tebe bomo dali h konjederki v službo; vrgli te bomo na smeti, če se brž ne pobereš ven!  Ven!«  Tisti, kateremu je to veljalo, in njegov sosed sta vzdignila glave pokonci.  Priletnemu Mihu so se grbe na licu pomnožile in barva se je v zeleno spremenila, ko je videl, da ga podi Martinek ven.  Obledel je iz jeze in sramote, da ga tak človek hoče iztirati iz družbe, in ni ga bilo volja iti; nasproti pa je bil toliko babjeveren, da se je bal z desetim bratom prepira, kateri bi mu lahko napravil, da mu bodo krave krvavo mleko imele in drugih urokov veliko.  Tudi morda ga je vest toliko pekla, da ni niti šel niti ne precej odgovoril, zakaj ne gre.  »Ali si me slišal?  Kaj sem dejal?« vpije Martinek.  »Pa zakaj?« vpraša Miha s svojim zoprnim glasom.  »Zato, ker smo tukaj sami pošteni ljudje, ti pa si mrcina pasja, oderuh!  Ti pojdi h konjedercem in rabeljnom za hlapca, ne pa med poštene može za mizo.  Poglejte, možje,« — obrne se deseti brat do drugih — »tukaj sem dolgo poslušal, kaj imata ta dva, in Bog oče me udari, če sem še kaj takega slišal.  Za štiri tedne odloga prosi ta vaš sosed Francelj.  Vsi veste, da temu hudirju denarja ni treba.  Pa zakaj ga tako terja, da se še z jokom ne da preprositi?  Zakaj Francelj je res jokal pod pestmi, le pod oči ga pogledite.  Zato, ker mu méni domačijo prodati, ker vé, da ga bodo potlej v vojake vzeli in da bo potlej lahko za njegovo deklico hodil v svojem šestdesetem letu, palica ga potiplji!  Kaj počnemo ž njim?  Ali ni prav, da se naprvo izkida izpred nas?«  »Aha, dobro govoriš, Martin!« oglasi se Krjavelj in izpije glaž.  Drugi možje so pak molčali na Spakovo vprašanje, in sicer iz raznih razlogov.  Krčmar Obrščak se ni hotel Mihu zameriti, še manj pa desetemu bratu, ker je dobro vedel, da, če z enim potegne, drugega ne bo več blizu.  Izmed pivcev pak je bil eden Mihu v rodu po krvi, drugi pa po mošnji; torej sta oba namuzovala se tako, da se ni vedelo, ali odkimavata ali pritrjujeta.  »Ven bom šel, ali berači me ne bodo podili!« pravi Miha.  Deseti brat pak je stopil izza peči in z močjó, kakršne v njegovih koščenih udih ne bi bil nihče pričakoval, ubere Miha za vrat in ga zlahka zvleče izza mize do vrat ter ga sune venkaj.  Krčmar, ki se pri vsem tem ni ganil, dejal je zdaj:  »Prav, saj ta skopuh ne da tako dosti več skupiti ko nič.«  Kakor bi se ne bilo nič zgodilo, tako se usede Martinek zopet za mizo.  »Nič se ne boj, France, pa vesel bodi, plačala bova tvoj dolg, hiša ti ne bo prodana in ljubico boš imel.  Jaz vem za zaklad; drevi ob poldesetih v Leznecu bodi; na križišču posedi, da jaz pridem,« pošepeta Martinek mladeniču na uho, udari potem ob mizo in ves spremenjen zavpije: »No, kaj ste obmolknili?  Poprej ste godli in klopotali, da so me po eni plati ušesa bolela.  Zdaj naj kdo kako obaltno zarobi, da se nam kri razgreje.  Le pijte, danes je moj dan, jaz dam zanj, kolikor more kdo piti.«  »Martinek, jaz bi rad nekaj vprašal,« pravi Matevžek.  »Le migaj z jezikom, pa se ti bo govorilo.  Vse se sme vprašati, samo to je druga reč, ali se če odgovarjati ali se neče,« odgovori deseti brat.  »Glej, ljudje pravijo, da ti hudir sam — Bog nas varuj in sveti božji križ! — denar donaša, zato se ti ga nikoli ne zmanjka,« pravi Matevžek.  »V kakšni postavi pa dohaja k meni, ali v mačji koži ali s kozlovo brado ali z oslovsko peto?  Kaj pravijo?« pravi deseti brat in se tako zasmeje, da je bila Matevžka res misel, za resnico verjeti, kar je vprašal v šali.  »Polsedmo brazdo pod zemljo ga ima vrag zakopanega — tako so včasi pravili — in ti ga menda najdeš, zato ker si deseti brat.«  »Tako pravijo?  Ali ti verjameš ali ne verjameš?« vpraša Martin s smehom.  »Ravno to sem te hotel vprašati, ali smem verjeti ali ne.  Dejal sem, če boš potrdil, i nu, potlej bi utegnil drugače misliti.  V tiste coprne babe, rojenice, strahove in mrliče, ki nazaj zahajajo, jaz ne verujem, ker jih sam še nisem videl.  Hudič mora pa vendar biti, saj je v štiridesetdanskem postu Boga skušal; v tej skušnjavi se pa tudi vidi, da ima denar pod oblastjo, ker obetal je tačas bogatije in lepotije vesoljnega sveta.  Zato sva se že z babo oni dan menila — pa, Martinek, če ne boš zameril, da ti naravnost povem?«  »O, nič se me ne boj!  Tebe ne ugriznem, ko bi že tudi koga.«  »Nu!  Z babo sva se menila o tebi in sva ugibala, kje toliko denarja doboš, da tako rad za vino daš, beračem pomagaš in da se čudno vidi ...«  »Kako je to, da sem sam razcapan in onegáv, jeli?«  »I nu, res, da si še čevljev ne privoščiš, čeravno bi lahko take nosil, ki bi bili gori do pregiba.«  »Mar do podpazduhe,« se zasmeje Martin, »ali čakaj, bom še jaz tebe eno vprašal: ali veš, kaj je deseti brat?«  »To je res, da vem,« odgovori Matevžek, »ali ti, Martine, nisi tak ko drugi deseti bratje, o katerih pripovedujejo stari ljudjé.  Ko so se moja rajnica mati možili, bil je tudi tak na svatovščino prišel kakor ti, ves neumen, pa vsegavedež.  Pa nihče ni vedel, kdaj je stopil v hišo; naenkrat je stal tam pri godčevski mizi.  Tačas je moji materi prerokoval, koliko in kakove otroke bodo dobili, in vse se je zgodilo, kar pové, da je bil res deseti brat.  Pa ko se je klobas in plečeta najedel in nekaj v malho nabral, ni ga bilo več videti v tem kraju.  In kdor še o kakem desetem bratu vé povedati, vsak pravi: prišel je in šel ...«  »Kaj sem pa jaz?«  »Je, tega ne pravim, da nisi deseti brat; jaz menim le, da si drugačen, ko so drugi taki, zato ker imaš denar, ki ti ga sam vrag bruha iz sebe ali vedi ga Bog kje ga dobivaš.«  »Nič naj te to ne skrbi,« odgovori Martinek nekaj resnobneje.  »Če misliš, da sem koga okradel, skaži mi; če sem koga oplahtal, naj me toži; če je pa pošten denar, pa tiho bodi.  Glej, cesarska podoba je gori vrezana na tej petici ko na tvoji; zato pij, hudirja!  Ko bi tudi za vragov denar pil, kaj zato; vino je božji dar iz Obrščakovega soda.«  Toda Matevžkovega soseda, kateremu je pijača napita stala, stresnilo je nekaj čudno po vseh udih, ko je nesel kupo na usta, kajti verjel je na žive in mrtve, da je to vino res s podzemskim škratovim denarjem plačano.  Ker je mislil, da bi utegnilo v želodcu ostati ali kake gliste v njem zaroditi, zlil je po obradku in naprsniku pol kupe in le drugo četrt je izpil.  Matevžek pa ga je bil že nekaj v glavo dobil; zato se ni samo čisto nobene vinske vraževine bal, temveč je celo hotel pogovor z desetim bratom dognati, kajti dolgo si je že obetal, da mora neke čudnosti in nenavadnosti iz samih Martinkovih ust razjasnjene slišati.  »Ti, Martinek, ker vidim, da sva danes pri poliču in da nič ne zameriš, vprašal te bom še eno.  Ali sta res vidva z gospodom na Polesku, tistim tihim, zaprtim človekom, prijatelja?  Pravijo, da je on tudi vragu zapisan —« Matevžek ni mogel dalje govoriti, ker ga je stari dedček Krjavelj vedno pod mizo z nogo becal in silno z očmi migal, da naj molči o tej reči.  In res se je Martinkovo lice čisto spremenilo, ko je slišal gospoda s Poleska omenjati.  Položil je dve petici na mizo, vtaknil pipo v usta, vrgel prevezane čevlje čez ramo in počasi šel ven.  »Ali niste mogli molčati!« jezi se Krjavelj.  »Kaj je bilo treba blebevsati o Piškávu, morski strah te postrašil?  Kdo bo za vino dal?  Nalašč sem prišel leskaj, da bi ga enkrat pil čez dolgo ko večni kraj, pa mi ga odženete.  Bog se vas usmili!  Že toliko dni je med nami, pa ne veste, da se ne sme ž njim govoriti, kar človeku v glavo pade.«  Tak dedje nam bili pred stotino let.  Jak.  Zupan  Prišel bo en možiček!  Stara pesem  Krjavelj, mož, ki je poslednje besede govoril, zdi se nam tako imeniten, da ga natančneje narišemo in zato ž njim celo nov odstavek začnemo.  Zakaj današnji Obrščanje, ki so bili tačas otroci, ko se je naša povest godila, trdijo, da niso razen desetega brata Martina Spaka nikogar za večje čudo imeli ko Krjavlja.  Bil je ta mož čez šestdeset let star, srednje velikosti, pa precej životen.  Lica je bil zabuhlega, čela nazaj visečega in nekaj čudnega, pol škilavega pogleda.  Oblečen je bil pozimi v suknjo, ki je bila bog ve kdaj vojaška in iz plavega sukna, kateri se pa zdaj iz množice poméčkov, zaplat in lukenj, z vlaknom in nitmi zapletenih, že ni poznalo, katera barva in zaplata je bila prvotna in katera je šele potlej pridejana.  Hlače prtnenice so segale samo do kolena, kjer je Krjavelj za malo péd bose kože kazal, ker so bile golenice njegovih čevljev že tolikrat udelane, da niso več segle do kolena in do stremen.  Na glavi je imel klobuk s širokimi kraji, kakor ga sem ter tja današnji čas samo še včasi v starini ali na glavi častljivega slovenskega deda vidimo, ki se ne da zapeljati neumnim nošam mlajšega sveta.  Pa da bi Krjavelj pokazal, da je svoje dni cesarja služil, torej kaj svetá skusil, imel je krajevec nad levim ušesom gor zavihan in na oglavje pripet kakor nekdanji brambovci v francoski vojski.  Pravijo, da je lepše, če se človek nevednega kaže, kakor če laže.  Zató bom tudi jaz naravnost povedal, da ima pričujoča povest med drugimi slabostmi ravno na tem mestu znamenito prazno lino, katere nikakor ni bilo mogoče zadelati in zamašiti.  Ni namreč znano, kje se je naš dedek Krjavelj — rodil, ni znano, kje je pastirčeval in fantoval, kje in kaj so bili njegovi roditelji.  Vem sicer, da bi bil mogel, ko bi bil bolj prepričan svetosti pisateljevega poklica, v krstne farne bukve iti gledat in to prazno mesto napolniti, tem bolj, ker je v istini rojstvo prvi pogoj, tedaj največji faktor vsakega velikoumnega dejanja v človeškem življenju.  Ali fajmošter obrške fare je čmerikav, star gospod s kljukastim nosom in srebrnimi naočniki; ta je, ne vém zakaj, najhujši sovražnik vseh novelistov, romanopiscev, dramatikov in drugih ljudi te ropotije; lahko si potlej misliš, da sem se bal moža spraševati za letne številke in osebne zadeve drugih ljudi, češ ko bi pa dedec slutil, kaj bi jaz rad, gotovo bi me po hlapcu in kuharici vrgel na plano.  Toda naj bo že Krjavljeva mladost taka ali taka, to moremo za trdno povedati, da je bil pred desetimi leti smreko posekal, katera je bila za prvi tram v hiši, ki si jo je Krjavelj na pusti Obrščakovi njivi tik hoste postavil z lastno roko in katera še današnji dan stoji, dasiravno namesto Krjavlja samo miši in podgane v nji gospodarijo.  Krjavelj je smolo bral po hosti ter jo prekuhaval in prodajal kmetom, da so si kola mazali.  Zraven tega pa je imel še več lastnosti, katere so ga daleč okrog seznanile.  Skupek vseh teh lastnosti ga je pa povsem ločil od desetega brata, kateri se je veliko ž njim pečal.  Ljudje namreč, ki so videli in vedeli, kako Martinek vse preudari in vsako reč izve in so ravno zato radi verjeli, da zna več ko drugi — ravno tisti ljudje so govorili, da ima blaženo lastnost, ki marsikoga stori srečnega v nesreči — dejali so, da je Krjavelj dobra duša, samo malo neumen.  In vendar Krjavelj ni nič posebnega počenjal.  Smolo bral, kislega mleka gospodinj v vas prosit hodil, smolno olje prodajal po dva krajcarja funt, vranam in vrabcem nastavljal, veverice streljal in pekel in jedel, crknjene prašiče po okrožju pobiral in doma za predpustno slanino in slaščico sušil, zvečer k sosedovim za peč hodil sest, pravil tam vselej in vsak večer, kako je morski strah, hudirja na barki, videl, ko je bil vojak, kako je kozo ozdravil, da ni več v pšenico hodila, kako je  »štatljivemu« konju navado odpravil itd. — nič drugega ni revež počel.  To pa gotovo ni bog vedi kaj.  In vendar so ga neusmiljeni jeziki raznesli za neumnega ali vsaj malo prismojenega.  Ker so vedeli, da je Krjavelj dobra duša in rad ustreže, imeli so ga za Jurčka in nalašč govorico napeljali na hudirja, na kozo in na take reči, da je le mož, pozabivši, kako je to stokrat že v raznih spremembah pravil, še enkrat isto reč ponovil.  In če je ubožček malo drugače zategnil, če je danes dejal, da ga je bilo strah, ko je hudiča na kose sekal, jutri je pa rekel, da ga ni bilo nič strah, brž so ga dejali na osla in ga na laž stavili.  Da, nekaj jih je bilo, ki celo niso verovali, da je bil Krjavelj kdaj morski vojak, ampak so hoteli vedeti, da ni v svoji vojaščini dalje prišel ko gor do Sorškega polja nad Ljubljano in da jo je tam kakor bojazljivec skrivaj pobrisal.  Pa to so bili menda le hudobneži, ki nikomur nič ne verujejo; zato menim, da bode bolje, če midva z bralcem vzameva Krjavljevo za resnično.  »Tako ti praviš, Krjavelj, da se temu Martinku ne sme o čemer si bodi govoriti?« pravi kmet Matevžek.  »Kaj še!  Ne sme se, ne!« vpije Krjavelj, ki je imel zraven naštetih še to dobro lastnost, da je glasno govoril in besede vlekel.  »K tebi rad zahaja, pravijo,« dostavi Matevžkov sosed, »ti že veš, kaj mu je nevšečno.  Kaj praviš, zakaj noče o tem gospodu s Poleska nič slišati, pa vendar eni vedó, da sta znana?  Kaj ti kaj pové?«  »Nič ne pové!« odgovori Krjavelj.  »Če je hudiču zapisan, kar jaz mislim, ker ima zmerom denar, dasiravno živi kakor čuri muri božji volek v travi, brez dela, vém, da se kaj pomenita o vragu,« pravi Matevžek in čez ramo pogleda soseda, krčmarja in mladega Franca, ki se je bil tudi bliže pomaknil.  »Saj ga ni, hudiča, kdo ga je videl?« pravi krčmar in namežika drugim gostom, kakor bi hotel reči: zdaj ga imamo, poslušajte.  In res je bil Krjavelj naenkrat ves živ.  »O, to pa to!  Hudir je pa, hudir.« Rekši, se stegne po mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: »Saj sem ga jaz presekal, o polnoči sem ga presekal, na dva kosa.«  »Povedi nam, kako je to bilo.«  »Takole: jaz stojim ob enajstih na barki za stražo pa —«  »Pred si pa rekel, da o polnoči,« seže mu France v besedo.  Krjavelj se ni dal ni temu ugovoru ni smehu motiti, ampak je svojo trdil in dejal: »O enajstih je bilo, to še dobro vém.  Sam sem stal, megla je bila in tema kakor v rogu.  Zeblo me je pa sabljo sem imel.  Dremoten sem prihajal; zato sem začel tjakaj po morju gledati.«  »Kako si po morju gledal, ko je bila tema?«  »Naj bo tema, saj sem imel kresilo in gobo in drva, pa sem zakuril.  Kar gori v jamboru nekaj pravi: vrr, vrr, vrr!  Jaz gledam, gledam — ni bilo nič!  Spet dremoten začnem prihajati.  Le počenem tja na tla.  Kar se barka tri pota zaguglje sem ter tja.  Jaz gledam, gledam, poslušam — ni bilo nič.  Kar nekaj sem po morju pride po vodi in z nogami pravi: comp! comp! comp!  Jaz gledam — kar vidim, da hudič gre!  ... «  »Kako si pa vedel, da je hudič?« vpraša eden nevernih poslušalcev.  »Kaj bi ne vedel!  Ali ni imel rdečih hlač, zelene kapice, kosmatih tačic in takih nohtov na prstih ko onile kavlji pri vagi?«  »Ali te je bilo kaj strah?« vpraša krčmar.  »Kako me bo strah, ko sem bridko sabljo v rokah držal? —  No, potlej je tista pošast ali tisti peklenski škrat plezal gor ob barki prav na glas: škreb! škreb! škreb!  Kakor je na vrh prišel, pa se ti je iz oči v oči meni nasproti postavil.  Sveta mamka božja sedem križev in težav — sem jaz dejal — pa sem zavzdignil bridko sabljo pa sem zamahnil pa sem čez glavo ubral in loputnil: lop! — pa sem ga presekal, samega hudiča sem presekal, na dva kosa!«  »Kako pa veš, da si ga presekal?« vpraša Francelj.  »Kaj bi ne vedel, saj je dvakrat padlo v morje; prvič je reklo: štrbunk! vdrugič pa se je slišalo: štr—bunk!  Pa reci potlej, da ga nisem presekal, da ga nisem na dva kosa presekal.«  »To je res, da si ga!  Ná, pij, ki si tako dobro delo storil,« pravi Matevžek.  »Ali ti še koza kaj na Obrščakovo njivo uhaja?«  »O, nič več ne, zdaj sem jo že ozdravil, kozo, že dobro dolgo let je tega,« pravi Krjavelj in prazno kupo na mizo postavi.  »Kako si jo ozdravil?«  »I, kako!  Kri sem ji spustil, pa se je popravila.  Jaz sem imel s kuho opraviti, moral sem paziti, da se mi smola v loncu ne vžge; zato nisem mogel zmerom v kozi očesa imeti.  Ti, Obrščak, si mi vedno žugal, da mi jo boš vzel, če bo v škodo hodila.  Kaj je bilo početi?  Zaprte nisem mogel imeti, varovati in vračati zmerom in zmerom nisem utegnil.  Čakaj me, vrag, čak, ti bom že eno naredil, kozača, da ne boš ven in ven gobca v ograjo tiščala!  Pa sem vzel véliki nož ter sem ga nabrusil na ós in sem se ulegel na trebuh prav tiho za mejo tam pri vrzeli, kjer je žival noter hodila.  Kaj ti pride!  En gobec trave namuli pa odtrga: hrst!  Zopet namuli — tačas se pa jaz stegnem in: šop! porinem nož kozi v bedro.  Kri je tekla kakor v turški vojski in vpila je uboga Dimka, kakor bi jo na meh drl; jaz sem pa dejal: čakaj, zdaj te ne bo več v škodo.«  »Ali ti je crknila potlej?«  »Kaj še!  Kakor ji je tista pregrešna kri odtekla, ki jo je zapeljevala, potlej je ni bilo več videti v škodi in zdaj vem, da nima nihče bolj pohlevnega živinčeta.«  »Kaj meniš, da je hudobija v krvi?«  »To je da!« vpije Krjavelj.  »Slaba kri sama stori pri živali in pri človeku, da se greh dela.  To sem jaz od učenega Hrvata zvedel v vojakih, na barkah sva bila vkup.  Tam na morju imajo take igle, da puščajo vsakemu, kdor je uporen, razposajen, hudoben, poreden in pregrešen.  Zato sem pa še jaz kozi puščal.«  »Kolikokrat so tebi puščali?« vpraša Francelj.  »I te zgaga prekanjenska!  Kdaj sem se pa jaz kaj pregrešil?  Nikoli!« odgovori Krjavelj malo hud.  »Klin se s klinom zbija, vino z vinom, glavo za glavo, tako pa tudi hudobnost s hudobnostjo.  Ali sem vam že pravil, kako sem Bučarjevemu konju poštatljivost odpravil?«  »Nikoli nisi še pravil!« odgovoré sosedje, čeravno je vsak izmed njih to pravljíco že bog ve kolikokrat slišal.  »No, spomladi onega leta, ko je bil lan pozebel, sejal je Bučar oves po lanišču.  Ker je bil hlapec — tisti Urh je tačas služil Bučarja — nekaj obolel in je v stanici ležal, ni mogel za brazdo hoditi.  Bučar pride póme in pravi: ‚Pojdi, Krjavelj, pojdi, boš namesto Urha ene tri kraje povlekel’.  Jaz grem precej.  Bučar mi vpreže tistega serastega konja, ki ga je prédlansko spomlad konjederec vzel, pred brano in jaz poženem: ti hóte!  Dvakrat sva šla po razboru gor in dol.  V tretje pa poženem: bistahor po sredi!  Pa ni hotel iti po sredi, le v rázbor je silil, mrha.  Cukam za vajeti, cukam, vpijem, pa nazadnje se mi pošast še ustavi in se ne gane.  Ko bi bil imel nož, precej bi ga bil popravil, kakor sem kozo; kar porinil bi ga bil tja v tisto suhoréber.  Čakaj me, čak, pravim in odpnem vago, pomerim in mu zviškoma eno tako po rebrih prisolim, da se tri rebresa zlomijo.«  »Kaj te ni Bučar nič oštel, ko si konja končal?«  »Kaj še, saj sem mu rebra spet zravnal.«  »Kako?«  »Kar še enkrat sem loputnil, pa so kosti zopet nazaj stopile.«  Vem, da bi bil Krjavelj tisto popoldne še nekateri izmislek svoje modre in misleče glave sosedom povedal, ne samo, kako se žival po novem zdravi, ampak še druge izkušnje, postavim, kako je svojo mačko voziti učil, kako je ponočne tatove, ki so okrog njegove koče lazili, za vselej odgnal, ko ne bi bil krčmar v tistem hipu zagledal, da dva mlada gospodiča s puškama čez pleča gresta mimo hiše, in sicer Marijan s Poleska in novi grajski učenik.  Vedečni možje so pa vendar hoteli videti, kakov je poslednji, in so se skozi okno stegnili.  Krjavlju ni bilo mar gospode; ali kakor so ljudje trdili, da je neumen, domislil se je zdajci prav po pameti, da bode treba kmalu plačevati, denarja pa ni imel, ker je bil ravno za sol in za tobak dal polšest krajcarjev.  Zagodrnjal je nekaj, da ima doma  »molzavo kozo«, da mora torej iti molst, ter se je tiho izmuzal iz sobe, da ni nihče prav vedel kdaj...  Na srcu, se mi zdi, en kamen mu leži.  Narodna pesem  Zapustivši Obrhek, krenil jo je Martinek čez polje naravnost proti gradu Polesku.  V tem hipu pa ni imel tistega veselega, norčevalnega obraza, ki ga je ljudem prikupoval.  Sicer navšvic zavihane obrvi so mu bile zdaj upadle; strnile so se nad nosom v gubanice in odvzele navadno pečat neumnosti in preprostote, katera se je drugo krat brala z njegovega lica.  Usta so izgubila polovico svoje širokosti — ob kratkem, to ni bil več deseti brat, ki je v vasovanjih deklicam čudne reči pravil in prerokoval, ki je včasi med radovernimi možaki sedel, ko so kako modro ukrepali in razdirali.  Večkrat je ozrl se okoli in okoli in, vidé, da je sam daleč okrog, zatrepetale so mu ustnice in mislil je z glasno besedo.  Usede se na kamen tik pota, izvleče izpod srajce debel podolgast šop, v zamazano ruto ovit.  Razvije iz nje več listov in jih skrbno pregleduje.  In polahko se Martinkove oči razmočijo in po rjavem licu prileze debela solza in kane v velo travo na tla.  »Ljubezen vas je pisala, vé črke, roka, ki me je edino božala nekdaj; ljubezen vas je sestavila in vendar imate v sebi smrt, kazen hudobiji.  Odpusti mi, draga mati, če nisem tvoje zapuščine rabil tako, kakor je bila tvoja volja, samo za svoj dobiček; odpusti, če sem dolgo misel imel, da moram ž njimi njega upropastiti, ki je tebe v nesrečo pripravil, ki ti je vzel mir, mir in še več.  Umrle boste z menoj, ali poprej morate še vsaj drugim ljudem kaj dobrega storiti, poprej morate njemu spanec preganjati z oči, buditi mu vest —« Od daleč tam je zdajci Martinek zapazi moža, ki se je z motiko na rami bližal ravno po tisti stezi, ki je mimo njega držala.  Naglo odbere iz svojih pisem eno, druga zopet zavije, skrije v nedrje pod srajco, vstane in s hitro stopinjo korači proti gradu Polesku.  Če pravimo proti gradu, ne mislimo s to besedo znamovati selišča, ki bi to imenovanje zaslužilo; kajti povedali smo že, da je bil Polesek nekdaj samo drugo bivališče gospodov slemeniških, pristava; govorimo le z ljudsko besedo, ki razločuje kmečka in gosposka poslopja in z neko spoštljivostjo meni, da poslednjih, četudi niso posebno odlična, vendar ne sme z navadno besedo hiša imenovati.  Ne samo, da so že nekdanji stavitelji grada Poleska bolj potrebnosti in življenje pred očmi imeli ko lepoto, tudi zdanje posebno zanemarjeno stanje je imelo videz, da bi bil marsikdo to domovje z večjo pravico imenoval puščo.  Na sprednji, to je zapadni, strani moral je človek skozi stara vrtna vrata, ali bolje vrzel, ker lesa se je bila že davno polomila in je samo še na spodnjem vretenu visela.  Plot okoli vrtne ograje je bil tu in tam raztrgan, segnite plotnice so mirno ležale, križem preraščene, v koprivah in habatu.  Ozka steza je peljala do vežnih vrat, iznad katerih se je bil velik kamen, grb bog vedi katere prejšnje rodovine, iz zida izluščil in padel na tla.  Krivec, oskrbnik ali pristavnik v Polesku, kakor so mu ljudje dejali, odvalil je bil ta kamen samo toliko izpred vežnega praga, da se ni kdo ob njem spotaknil.  Zidanje ni bilo visoko.  Grad je imel samo eno nadstropje; na širjavo pa ga je bilo precej, tako da je bilo veliko izb in shramb praznih.  Zid je bil zunaj osivel, tako da je bilo videti, kakor da bi vse plesnovalo.  Grad je bil krit s šibrami; tu in tam pa, kjer je bil sneg ali kjer je burja kako luknjo naredila, zadelana je bila streha z deskami.  Hlevi in drugi podstreški pa so bili kriti s slamo, na kateri je rastel mah in staroletni tresek; Če ne štejemo nekaj kuretine, pisane mačke in lovskega psa, ni bilo v vsem Polesku več živali ko dva repa, ena krava in mlad, lep konj v hlevu.  Na majhne kosce razdeljene in z raznimi semeni obsejane njive okrog Poleska kakor tudi raznovrstna gospodarska orodja in vozovi, ki so bili zarjaveli in razvrti nakopičeni pod lopo, vse to je pričalo, da se gospodar ne peča sam s kmetijo, ampak da je zemlja v najemu.  Po vsem tem bi človek sklepal, da mora gospod s Poleska kaj ubožen biti.  Ali vsi ljudje v okrožju so vedeli, da to ni res, da gospod Piškáv in njegov sin imata tako življenje, kakršnega si le želita; nekateri so celo trdili, da ima stari Poleskar toliko denarja, da ga v dveh dneh ne sešteje.  To se vé, da so si veliko glave belili, kako je to, da mu je doma tako malo mar.  Pa saj so imeli še veliko drugega ugibati, česar niso mogli razumeti.  Zakaj ta stari gospod, ki je bil v te kraje prišel s svojim še čisto mladim sinom, bil je kaj čuden mož.  Za ves svet se ni zmenil.  Dasi je bil že lep čas v tem kraju, ni imel nobenega znanja, nobenega prijatelja.  Vsak dan, poleti in pozimi, hodil je dve uri po stezi ob svojem gozdu, ki se je čez velik klanec na vzhodni strani raztezal.  Če je kdo na teh sprehodih srečal in pozdravil starega in zamišljenega moža suhega obraza, majhne postave, črnikastega lica, v dolgi, že oguljeni rjavi suknji, snel je dolgo svojo pipo, iz katere je ven in ven kadil iz ust ter je malo nakimal, govoril pa nikdar nič.  Ko so ga enkrat kmetje poznali, jeli so se ga zato nekako bati ter so se mu radi že od daleč ognili.  S komer je imel kaj opraviti, s tistim je besedoval samo toliko, kar je bilo potrebno.  Za prvega je njegov sosed Slemeničan včasi prišel k njemu; ali tudi temu je gospod Piškáv kmalu videti dal, da mu ni nič dolžen in da ga ne vidi rad pri sebi.  Zato se ga je tudi le-ta ogibal.  Tolika je bila gospodova odurnost, da je nekdáj, ko je videl, da ga gospod fajmošter, častitljiv starček, gre obiskat, zapovedal Krivčevi ženi, naj reče duhovnemu gospodu, da ga ni doma.  To se vé, da je Krivčevka sklenila roke, klicala Boga in vse svetnike na pomaganje, ker ni mogla razumeti, kako ne bi bil človek takega posvečenega gosta vesel.  Bala se je lagati in je fajmoštru po pravici povedala, da je gospod domá in kaj da je rekel.  Lahko se pa vé, da je Piškáv imel tudi od fajmoštrove strani potem za vselej mir.  Od kod je Piškáv prišel, tega ljudje niso vedeli.  Da je deželján, to se je dalo iz tega sklepati, ker je po božje govoril kakor drugi ljudje, kadar se je menil s Krivcem ali kmeti, ki so mu najemnino plačat prinesli.  O poletenskih nedeljah je včasi jezdil v cerkev, pa le včasi.  Tam je imel spredaj klopco zase plačano in je ves čas iz nekih črnih bukvic bral, ne ozrl se ni na levo ne na desno.  Nekdaj je bil pozabivši to knjigo v cerkvi pustil in kruljavi Mihelj, ki se je bil svoje dni pri kanonirjih v Nemškem Gradcu brati izučil in je te bukve pobral in gospodu nazaj nesel, raztrosil je bil med ljudi, da niso pisane ni po nemško ni tako kakor kakšne navadne poštene molitevske.  Iz tega so povzeli umni možjé v Obrščakovi krčmi, da je knjiga najbrž »koloman« ali tisto pisanje, ki se uči, kako se hudič — Bog ga nas varuj! — kliče v ris.  O eni lastnosti pa se niso mogli možakarji zediniti.  Eni so namreč dejali, da je za druge ljudi skop, drugi pa, da ni.  In res je včasi ostro terjal od kmetov, kar mu je bil kateri na najemščini dolžen; včasi je pa zopet pravil kakov berač, ki se je bil ponevedoma v Polesek zaletel, da je pri gospodu le-tam dobil tak dar vbogajme, kakršnega še živ dan ne.  Star pregovor hoče vedeti, da se otroci radi po starih zvržejo.  Ali pri Piškávovem sinu to ni veljalo.  Marijan je bil ves drugačen ko njegov oče.  Kakor je oče večno doma tičal in sam vase zamišljen preživel pri tobaku, vinu in starih knjigah zimo in leto, tako je človek Marijana dobil, kjer je hotel, samo doma malokdaj.  Ako ni s puško in psom taval po gozdu za zajcem in lisico, bil je v gradu na Slemenicah ali v vasi v tovarišiji, ki mu nikakor ni bila enaka.  Pa ker je hotel veselo družbo, ni imel kje izbirati.  Zato pa so mladeniča kmetje veliko v čislih imeli in stari so z mlajšimi vred poudarjali: to je pravi gospod.  Nobeden vaških fantinov ni znal bolje spevati navadnih, dostikrat ohlapnih in obaltnih popevk in zdravic ko grajski Marijan.  Dasitudi si še sam ni bil prav za prav v svesti, kaj ga veže na Slemenice, pogodile so bile vendar stare žene — in malo je bolj modrih na svetu, kakor so bile obrške babnice — da bo grajsko Manico vzel.  Ker sta bila potemtakem oče in sin malo vkup, misli se lahko, da zveza med njima ni bila najožja.  In zares je bilo čudno videti, kako malo se je stari gospod pečal za dejanje in nehanje svojega sina.  Če je cele dni preživel zunaj doma, ni ga zvečer še vprašal ne, kje je bil.  Istotako kakor z drugimi je tudi s sinom redkokdaj kaj več govoril.  Le do petnajstega leta je moral Marijan vsak dan ob gotovi uri doma biti; tačas ga je oče učil brati in pisati in početke najimenitnejših znanosti, tako da je bil Marijan povrhu izobražen.  Ali po petnajstem letu je oče pustil učenje in sinu je bilo to popolnoma povšeči; kajti, ker ni imel do uka nikakršnega veselja, zdele so se mu tiste ure, ko je moral očetu nasproti sedeti in v dolgočasne knjige zreti, najpustejše v njegovem življenju.  Govoril ni stari ž njim nikdar drugače ko nemško.  Kaznoval ga ni še v otročjih letih nikdar drugače kakor z osorno, ostro besedo.  Vendar se je Marijan tudi te same besede tako bal, da si ni nikoli upal niti ugovarjati mu.  Dasi je bil vzrastel mladenič tako popolnoma opuščen, brez ljubeče matere in po očetovi neskrbnosti živel čisto po svoji glavi in volji skoro v vsi svobodi, ne bi bil tudi njegov sovražnik reči mogel, da nima dobrega srca.  Zakaj, četudi ni od očeta nikdar očitnega znamenja ljubečega srca in ljubeznive besede prejel, ljubil je vendar pri vsem tem starega kakor sin in, ko je bil stari Piškáv preteklo zimo nevarno zbolel, postal je mladenič cel čas njegove bolezni ves drugačen človek in res po sinovsko skrbel zanj.  Bil je že od otročjih let vajen videti očeta pod to osornejšo skorjo in, ker ni nikdar veliko premišljeval, zato mu še na misel ni prišlo, da bi mogel njegov oče drugačen biti, kakor je bil.  Razen gospodarja in sina je bilo na Polesku še troje glav prebivalstva.  Ko se je bil namreč gospod Piškáv naselil na Polesek, poprašal je po kakem človeku, ki bi mu bil za postrežbo in oskrbovanje takih vsakdanjih reči, za katere se sam ni hotel pečati.  Čevljar Andrejček, po svojem orodju Krivec imenovan, ki je s svojo ženo poprej v vasi osebenjkoval, bil je tako srečen, da je v Polesku dobil dve izbi in velik kos njive zato, da je njegova žena in pozneje njegova hči Franca gospodu postregla, on pa včasi okrog hiše pogledal, zvečer vrata zapahnil, očedil in otrebil, kar je posebno vpilo iz nesnage in nereda.  Iz vsega, kar je bralec okrog Poleska videl, pa se da posnemati, da se je oče Krivec bolj brigal za svoja kopita in šila kakor za snažnost in red grada Poleska.  Zato je bila res zanj in za njegovo pristavnikovanje velika sreča, da se stari in mladi gospod nista dosti zmenila, če je le Krivčevka vsak teden dvakrat mesa in tobaka prinesla iz bližnjega trga in če je konja očedil in psa napasel.  Stari gospod Piškáv se je bil tega dne popoldne ravno s svojega sprehoda vrnil in je, v svoji zgornji sobi sedé, mirno vlekel iz svoje dolge pipe.  Na mizi je stala steklenica vina in prazna kupica zraven kopíce razmetanih bukev.  Soba ni imela nobene lepote in, ko bi ne bilo velikanske z bukvami založene omare, na kateri so vse križem stale majhne in velike posode iz stekla in drugega blaga, prazne in »z belimi, rdečimi in črnimi vodami napolnjene«, kakor je pravila Krivčevka, bila bi skoro prazna.  Stene so bile gole, samo tam omari nasproti je visela podoba, na platno naslikana mlada ženska.  Krivčevka je menila, da je to mati božja, in to ji je še nekaj tolažilo srd, da gospod nima ni molka za roženkranec niti  »bridke martre« v svoji izbi.  V tej sobi je torej sedel gospod s Poleska, ko je nekdo nerodno na vrata potrkal.  Nevoljno se je staremu premračilo čelo, kajti ravno zdaj mu je bilo posebno neljubo, da bi ga kdo motil.  Ali preden se je oglasil, odprla so se vrata počasno in v sobo stopi sključena postava, Martinek Spak.  Bil je Martinek v tem trenutju svojega imena popolnoma vreden, kajti res je bilo na njegovem obrazu nekaj spačjega, vražjega brati.  Stopil je pred starega sicer čudno v dve gube zvit, ali nikakor ne z isto spoštljivostjo in boječo pohlevnostjo, s katero se nižji človek bliža višjemu; temveč v svetlem njegovem očesu je sijala neka divja iskra in okrog ust se je videl zaničevalen smehljaj.  »Kaj hočeš zopet?« vpraša stari in vstane s stola.  »Jaz sem pač vedel, da ne pridem prav, kadar že pridem.  Ali tako vprašati sina uboge Majdalene, to ne gre,« odgovori deseti brat in še bolj ustne raztegne.  »Svoje rojstvo zastavim — in sam Bog vé, kako grozno bi neki gospod rad, da bi to stavo izgubil, ko bi bilo mogoče, he, he! kajne? — svoje rojstvo zastavim, da pred toliko leti, kolikor jih jaz štejem v življenju, kar ga je poštenega mestnega in potepinskega, ne bi bila uboga Majdalena Strugova verjela, da bo doktor Peter Kaves nekoga, ki ga tačas še ni bilo na pozemskem svetu, tako malo prijazno sprejel.«  »Ne vem, kaj čvekaš, tu vzemi pa pojdi!« pravi gospod Poleščan in mu porine nekaj tolarjev.  »Ne veste?  I, kaj kratke pameti bi bili!  Saj je že dolgo tega, kar sem vam vse to skazal in, če hočete, bodem vam danes še enkrat.  Ali danes nisem prišel bernjat, ampak kupčevat.  Kar ste ondukaj na mizo vrgli, to ni zadosti.  Človek ima tudi svoje večje potrebščine, čeprav hodi okoli kakor potepin, česar mu ne bi bilo treba, ko bi nekateri ljudje bili ljudje.«  Stari je bil obledel.  Usedel seje na stol in glavo podprl.  Precej pak se je zopet pokonci sklonil in dejal nekaj prijazneje:  »Zakaj mi ne daš miru?  Pojdi, da te videl ne bom, in dobil boš, da boš pošteno živel.  Povedi, koliko hočeš; vse boš imel, samo pojdi iz tega kraja; daj mi pisma, z zlatom jih plačam.  Saj veš, da se te lahko iznebim, sodniji te bom prepustil —«  »O, kaj še!« zakrohoče Martinek, »papir je v mojih rokah, ta bo varoval mene, vas ne.  Zdaj ponujate denarja, ali moja mati je v nadlogi umirala, kje je bil tačas ta vaš denar?  Ne boste se me iznebili, ne; vem, da imate ondile nekaj, kar bi me spravilo tjakaj, kjer je ona, ali tudi jaz imam takega mačka  (pokaže samokres izpod srajce), tako za samo brambo ga nosim, ker vem, da se včasi čudeži lahko godé.  Živeti pa jaz ne morem niti nočem drugače, kakor sem se privadil.  Ko bi vas bil popred našel, morda bi se bilo naredilo, zdaj je proč.  Pa vendar, da ne boste rekli, da sem prišel samo nagajat in neljubih spominov budit, zato vam prodam tole popisano plat.  Glejte, tu se govori o nečem, kar bi vašemu Marijanu v eni noči sive lase napravilo, ko bi izvedel, da mu je grdi capin, katerega samo po strani pogleduje in zasmehuje, celo po krvi bližji, kakor kdo misli razen vas in mene.  Koliko mi daste zanj?«  Gospod Piškáv se stegne in pogleda.  Moral je pisanje spoznati, kajti segel je hitro po njem.  Ali Martinek ga ravno tako naglo odtegne in pravi: »O, ne tako!  Vidite, da nisem tako hudoben, če sem ravno znorele matere sin.  Dve sto križatih in nič več vam ne bo preglavice delalo, da ste kdaj poznali Majdaleno Strugovo.  Ali drugače ne ko iz rok v roke.«  Molčé gre stari do omare, izvleče vrečico in jo dene na mizo, potem pa hlastno pograbi listino.  »Zdaj se boste oddahnili!  Morda vam bo še mogoče utajiti, ko bi se kdaj prigodilo, da bi jaz hotel kaj trditi, kar bi vašemu Marijanu malo časti delalo, morda, ha! ha!«  Rekši, spravi vrečico pod srajco.  Staremu se je moral neki spomin zbuditi, ki ga je vsega prevzel; zakaj zginila je topa mrklost z njegovega obličja, tresel se je na vsem životu in glas je bil mehek, proseč, ko je dejal:  »Sin —« Deseti brat se pretrese pri tem ogovoru.  »Sin, pusti me, naj umrjem vsaj v tem miru, umrl bom kmalu.  Ne onečasti mene in Marijana in — sebe!  Daj še drugo iz rok, kar imaš v rokah, da ne bo pričalo o nekdanjosti —«  »Priče so zmerom dobre, nekaj moram imeti od matere za spomin, od nesrečne matere,« ugovori zamolklo Martinek.  »Pusti to življenje,« pravi dalje stari, »pojdi v druge kraje, jaz te bom preskrbel, samo da sin ne izvé, da —« Dalje ni mogel govoriti.  S tresočo se roko nalije kupo in jo desetemu bratu porine.  Že je Martinek z eno roko segel po pijači, z drugo pod srajco, kamor je bil prej skril zavita pisma.  »Zarotim te za ljubezen tvoje matere —«  »Ljubezen!« krikne Spak in zopet se mu oko divje zabliska,  »ljubezen, ne, ne, ljubezni vi niste imeli, ne iskre ne!  Obnorela je!  Ne dam, ne pijem iz te kupe, morda je kaj takega v nji, kar je njen stric pil, kar mu je doktor Kaves piti dal!«  Rekši, se obrne in zleti iz sobe ko burja.  Na smrt bled in zelen strmi stari gospod za njim in ustnice trepečejo: »Tudi to vé!«  Oskrbnik Krivec je medtem v spodnji izbi na nizkem stolu sedel, pred seboj je imel razloženo svoje čevljarsko orodje ter je žvižgaje tolkel podplate.  Sivi dolgi lasje so mu nagajivo padali po grbavem licu, na katerem je bila vtisnjena vedno vesela in neskrbna natura.  Ko si z žuljavo, smolnato roko obriše sitno lasnato zbrav s čela, zagleda na pragu desetega brata.  »Ohej!  Le noter, le bliže, deseti materin sin!  Kako ti je kaj?  Kaj mi novega poveš?« zavpije in vzame pol dodelan čevelj med koleni.  »Tebi ne morem nič novega povedati, ti si že star, vse ti je že v koš prišlo, samo grob ti bo še nov,« odgovori deseti brat in vrže svoje čevlje na klop.  »Volk te podiši!« pravi zopet čevljar, »čemu pa brusiš golo peto po pesku in po strnišču?  Tako mi ne boš nikoli nič zaslužka naklonil, zakaj potemtakem bo samo Bog tvoj čevljar, ki ti bo vselej druge žive podplate pripel, kadar boš te shodil in skvedral.«  »No, jaz menim, da imam zadosti dobrega čevljarja, če sva z Bogom pobogala se za podplate.«  »To je res, železna opetnica se zvrne in raztepe: živa božja koža pa ne z lepo. — Ali kaj mi boš novega povedal?  Ljudje govoré, da včasi komu za srečo poveš kakor ciganka; meni pa nočeš in ne privoščiš nikdar kaj takega.  Daj, daj, zini!« priganja Krivec in žebelj, ki se mu je bil zvrl, iz čevlja puli.  »Ti si star, moli in pokoro delaj, če hočeš.  Sreča se samo mlajšim pripoveduje.«  »Vidiš, kako te prav uči,« dostavi Krivčeva žena, v izbo stopivši.  »Ti grdun ti, če ne boš drugega povedal ko o grobu in smrti in starosti in molitvi in pokori, nesnažna žverca, zahvalil se ti bom s kopitom čez glavo,« huduje se čevljar.  »Le molči, smole stari, ali mi pa rajši povedi, kdaj boš hčer možil, saj jo bo onegavi Francelj doli iz vasi vzel, ne?«  Krivcu se naenkrat vedro lice zresnobi.  »O Franceljnu se jaz nimam kaj meniti; in če nečeš, da bi se mi zameril, še ti ne govori o njem.  Kam jo bo pa vraga dejal?  Ko bi bil jaz vedel, da ima na svoji hiši toliko dolga, zares ne bi bil pustil svoji deklini ne ene besede govoriti s fantom.  Saj si že slišal, da mu bo Miha hišo in zemljišče prodal.«  »Ne bo mu je — ne,« odgovori Martinek.  »Sam je tukajle pravil,« potrdi čevljar.  »Jaz sem nekaj vinarjev na stran položil, zato pa nočem, da bi šla deklina brž po poroki z malho po svetu.  Zato tudi tebi svetujem, nikar ji ne nosi nobenih pošt od njega.«  »Kaj pa, ko bi Francelj denar dobil?  Ko bi skopuha plačal?« vpraša Martinek in oprtí čevlje, da bi odšel.  »Kje ga bo dobil?  Napósodo, to ni nič.  Drugače ko bi mu ti povedal, kje so na sveti večer tolarji cvetli, ha, ha!«  »Kdo ve!« pravi deseti brat.  »Stoj no, kam pa kolovratiš?« vpil je čevljar, ali Martinek je bil že duri za seboj zaloputnil in videl ga je, kako je široke stopinje delal čez dvorišče.  »Glej ga, stari!« šepetala je Krivčevka svojemu preljubeznivemu,  »to je vendar pol čudesa!  Nikoli nihče si ne upa k našemu gospodu, ta Martinek je bil pa otodi dober čas gori.  Kaj praviš, kaj je to?« In to čudo kakor tudi Martinkove besede o možitvi njune hčere sta mož in žena v dolgem, zaupljivem pogovoru obravnavala, katerega pa ne ponavljamo bralcu zavoljo njegove dolgosti in navadnosti.  Martinek je, gredé skozi vrt, kjer je Krivčeva Franca v gredi nekaj okepavala, postopil k njej ter rdečeličnemu dekletu nekaj tiho povedal, kar ji je še bolj razvnelo obraz.  »Kaj ti veš!« dejala je.  »Bodeš že videla!  Preden bo pust —« Martinek ni skončal.  Zagledal je nedaleč Marijana, ki je prihajal po stezi.  Na očesu se je desetemu bratu videlo, da bi se mu bil rad s pota ognil, pa bilo je že prepozno.  Zato je oči v tla pobesil in hitro stopal po potu Marijanu ravno naproti.  Ko sta se srečala, stopil je deseti brat z eno nogo v stran in ni pogledal niti ogovoril Marijana ter hotel dalje.  »Kaj si pa zopet iskal tod okoli?« vpraša ga Marijan.  Deseti brat mu je bil edini človek, ki ga ni mogel videti, dasi sam ni vedel prav za prav zakaj.  »Tebe že ne, za druge ti pa nič mar!« odgovori Martinek.  »Bodem videl, če mi nič mar, berač potepilni!« Martinek ga hudo pogleda, kakor bi ga hotel z očesom prebosti.  »Berač!  Kdaj sem tebe kaj prosil?  Boga moli, da ne boš kdaj še večji berač ko jaz.  Bog vé, kdo med nama ima zdajle več v rokah, ti ali jaz.«  »Še enkrat naj te vidim, da boš tod lazil, pa ti bom puško stolkel na buči,« pravi mladenič in zavihti kovano kopito svoje risanice.  »Poskusi!  Pri Bogu je milost potlej,« odgovori deseti brat s pomenljivim smehom ter sam med seboj godrnjaje koracá dalje čez polje.  Bodisi da je Marijan Piškáv, površno izobražen, z drugimi ljudmi vred veroval, da ima ta Martinek Spak res nekaj čudesnega in vražjega na sebi, ali pa da se je v tem hipu vkljub svoji srčnosti in neustrašljivosti res bal tega človeka, ki je bil vsaj njemu nasproti že od vselej potuhnjen in nekako prezirljiv: nekaj ga je pretreslo, kesal se je, da ga ni na mirti pustil in šel svojo pot.  Potok, ki teče čez slemeniške travnike in potem dalje mimo Obrhka, izvira v severu komaj dobre pol ure od velike lipe v odstranskem zatišju izpod hriba, preraščenega z brezjem in jelševjem.  Ravno mimo skal, z robidovjem prepletenih, izpod katerih se tiho kaplja za kapljo pririne in potem v ozki stružici z lahnim šumom ena drugo dalje in dalje podi: tam mimo skal drži malo uhojena pot, kravji stezi podobna čez hribe.  Hodijo tod Obrščanje in drugi iz obližja malokdaj.  Le kadar se kak gospodar napoti peš v daljni semenj po voli in hoče najbližjo pot čez hribe ubrati, krene jo tod tja.  Skoro nikoli pa nobenemu na misel ne pride, da bi ponoči sam šel mimo samotnega znamenja, vegastega križa in »grmade«, ki že od nekdaj tu stoji in je zaradi pravljice in raznih ostrašljivih reči, katere je ta in oni tu videti hotel, med narodom na slabem glasu.  Bil je namreč na tem mestu pred več in več leti neki kramar ubit.  Ker je pa nesrečni mož moral imeti kakove grehe nad seboj in neznan tolovaj ni za maše dal, strašil je ubiti kramar nekatero mesečno in temno noč po brezju in celo doli na travniku je včasi kdo mislil videti dolgo, črno podobo s krošnjo in podkovano gorjačo stati med vrbovimi grmi.  V tem glasovitem kotu tedaj bi bil tistega večera človek videl desetega brata, kako je, pod robidovim grmom čepé, s klinom jamo v zemljo kopal.  Mesec se je bil ravno prikazal izza vzhodnih hribov in obseval samotnega človeka pri njegovem neznanskem delu tik lesenega križa.  Bilo je mrzlo.  Martinku so se tresla kolena in večkrat je prenehal, odložil svojo nespretno leseno kopačo in si mel roke, da bi prste ugrel.  »Vrag!  Dve pedi globoko, zadosti je, kaj bi zmrzoval!« zagodrnja kopač, izvleče iz nedrja vrečico, odvozlá motvoz, vzame nekaj denarja ven, drugo pa vrže v izkopano kotanjo.  »To bo zaklad!« pravi, in se zasmeje tako na glas, da se lastnega jeka ustraši.  Vstane in gleda okoli.  Le vodica je lahko šumela pod njim in razen njega, drevja in na pol podrte podobe križanega Zveličarja ni bilo čuti in videti ni živega ni mrtvega.  Kotanja je bila kmalu zasuta.  Vrh prstí položi Martinek travnato ježo in potem zagrne mesto z odrasleki robidovega grma.  »Ná, leži do jutri večer, da te s Krjavljem in Franceljnom za doto vzdignemo, in če ima škrat toliko moči, da bo cvenk in žvenk v žeblje ali oglje spremenil, naj bo, to veselje mu že privoščim.«  Potem nasadi svoj veliki klobuk na glavo in obuje čevlje.  Ko gre mimo križa, ustavi se in reče: »O moj Bog, ne bodi mi hud, kadar bom na sodni dan stal pred teboj; ne bodi mi tačas tako malo milostljiv, da bi me na levo posadil zavoljo tega, da sem norije uganjal po tvoji zemlji!  Saj si mi dal s pametjo tudi neumnost, saj si vedel, kakov bom in kako se mi bo godilo; preden si me ustvaril. — To se vé, morda mi boš kdaj dejal: če si hotel dobro storiti, zakaj si pri tem ljudi zapeljeval, da so v vraže verovali.  Jaz vem, da je ta bosa, ali ravnam se kolikor toliko po tvoji besedi, ki si dejal: kar desnica dobrega stori, naj levica ne zna.  Ljudje ne smejo vedeti, da bi jaz lahko kaj imel; v grob bom s seboj nesel, kar vem in imam.  To pa drugače ni mogoče. — Morda ni prav, da ga imam v strahu, ki bi mu imel vsaj zato zahvaliti se, da sem na svetu.