»Zdaj pa, kadar hočete, gospod inženir, pak naprežem.«  Tako je rekel v dvorišču mestne gostilnice druge vrste kmetski voznik mlademu gospodu, čigar popotne stvari je bil na svoj odprti, jako primitivni voz zadaj natovoril.  Ali mladi gospod inženir ni slišal teh besedi, dasi so bile precej s hribovskim glasom vpite, ker njegovo oko in cela njegova pozornost sta bila uprta v mlado, lepo, plavolaso gospodično, ki je stopala s póstarno suho gospo, katere veliki nos je na prvi pogled v oči bol, baš v starinski koleselj.  Gospodična, ne čez šestnajst let stara blondinka, bila je preprosto opravljena, mode ni bilo na njej nič in, po mnogoštevilnih košarah soditi, ki so tu in tam privezane bile, zadaj za kočijo in spredaj pri »kočijažu«, ako se je smel tako imenovati topasti kmetski fant, ki je mesto »na kozlu« zavzemal in nad dvema poljedelskima vpreženima konjema klel, prišla je bila s svojo staro tovarišico v mesto nakupovat za gospodinjstvo ter se je sedaj domov vozila.  Ko je njen voz skozi vhodna vrata odhajal, snel je prej omenjeni kmetski voznik prašnati svoj klobuk z glave, a videč, da ga gospe ne vidita, zarenči nad voznikom njunim:  »Le počasi vozi, Janez, da te bo moja kobilica mogla dohajati; za vozom rajši teče.«  In ker je hipoma kočija že iz dvora ven, obrne se zopet k mlademu gospodu inženirju — kakor ga je prej klical — in nadaljuje:  »Če precej naprežem, bodeva vozila za tem grajskim vozom in moja kobilica teče po cesti za vozom tako rada, da je ni treba nič tepsti; kar sedem lahko na gajžlo in vajeti lahko privežem zraven sebe; tako ti piha kakti blisk; za vozom, sem dejal.«  »Le brž no,« oglasi se »inženir« in kmet pripreže, sede potem spred, gospod inženir zad in z ropotom drdra okorni voz čez predmestni tlak.  Tu in tam kdo pogleda mladega, ličnega gospoda na takem prenárodnem vozu, tako da je bilo voženca skoro malo sram; zato je bil klobuk pomaknil čez oči ter si ni upal ni na levo ni na desno pogledati.  Kmalu pak sta bila iz mesta; kajti kmet je brez pardona z bičem konjsko kožo strojil in s svojimi večkrat sešitimi vajeti po kobiličinem hrbtu energično pritrkaval, da bi — kakor je rekel — »prej grajskega Janeza došel«.  Naš inženir, lep mož z mlado, črno brado, na podbradku na levo in desno razčesano, in z mladostnim licem, zove se po svojem imenu Ivan Lisec.  Že njegovo sedenje na takem preprostem vozu daje uganiti, da se iz mesta sedaj ne vozi na zabavno šetanje, nego da ga vodi posel na deželo filistrski posel ali skrb za vsakdanji zaslužek, o katerem pravi narodni gospodar, da je častilen, a lenušina, da je grenek in da je bolje, če je človek bogat in mu ga iskati ni treba.  Lisec pa ni bil bogat.  Oče, majhen obrtnik v majhnem slovenskem mestecu, ga je sicer pošteno izšolal, a kmalu je bilo treba mlademu možu gledati na: pomozi si sam.  Sedaj živi od tega, kar se je naučil, od zaslužka, ako namreč delo najde.  Tega pa ni zmerom obilo.  Dve leti je bil pri nekem državnem zidanju, a po dovršenem delu brez službe več tednov.  Kar je imel prihranjenega, je ginilo počasi in ni mogel dolgo čakati, ker za kako bolezen je vendar dobro, če ostaje kaj na strani.  Zato mu je bila prav ljuba ponudba nekega prijatelja, naj gre na stroške občine Volčjak in graščine Pražanek gozde razmerit in razdelit, kakor je zaradi zemljiške odveze med občino in graščino pravno dogovorjeno.  Ker je občina precej velika in hoče obenem imeti po hišnih številkah in v razmeri velikosti davkov porazdeljene parcele, da bode »mapa za vekomaj veljala«, imel bode Ivan Lisec precej časa v Volčjaku ostati in meriti.  »Ti prekleti Janez ti, ti ušesa ti!  Čakaj, jaz ti ga bom že vedel.  Neče majhno počasi voziti, ta lesena cokla grajska!« huduje se Liščev voznik, ki je bil od slavne občine volčjaške poslan v mesto, da zemljemerca pripelje.  Res je bil prej omenjeni koleselj že daleč pred njima na cesti, zavit v oblak belega prahu, in »kobilica« je omagovala, obupavši doteči več grajskega Janeza, ali bolje, njegova dva konja.  Z glavo skesano v tla cincajoča, začela je le počasi in počasi naprej migati, dokler ji zopet bič ni jel kože strojiti in je nov zalet poskusila.  »Iz katerega grada je oni voz?« vpraša Lisec.  »Nu, lej ga, prav s Pražanka je, prav tam, kjer boste merili, nedaleč od nas,« odgovori voznik.  »Je li ona mlada gospica iz graščine?«  »Kajpak, to se ve, da je, domača je, hči stare gospé,« odgovori kmet.  »Kako?  One stare ženske, ki poleg nje na vozu sedi?« vpraša zemljemerec.  »E te, kaj še, bog obvaruj!  Ono je tako neka stara gospa; služi, če tudi gospoda služi; ali jaz ne vem, kako je; v gradu je nu, tako je bolj, bi dejal, kakor kakova gospodinja.  Pri gospé je v velikih obrajtih, kar sama gospodari, reva bolna.  Menda bo tudi kaj v žlahti, ker ji teta pravijo, pa ne vem, ali je ali ni.  — Nu, bistahór, gé-é, kaj klempaš že spet, ti motoroga ti!«  Razume se, da so bili zadnji voznikovi vzkliki adresirani na ubogo njegovo vozno živalco, katera sicer ljubeznivega deminutivnega imenovanja ni zaslužila, ker je bila velika in suha, da bi ji bil lahko rebra štel in bi se bil Ribničan bal poleg nje ogenj kresati.  »Ali je družina naseljena ali že stara in dolgo na gradu?«  »Kakšna družina!  Saj ni družine, samo stara gospa pa to dekletce je in ta teta ali kaj je.  Same babe.  Gospod je umrl.  In še kako je umrl, ojemnasta!«  »Kako pa?« vpraša Lisec.  »I nu, enkrat ponoči ga je kočijaž mrtvega domov pripeljal v kočiji — čisto mrtvega — tisti Gromov Peter je bil za kočijaža, ki je mislil rajnico Antolkovko vzeti, pa je precej po smrti graščakovi, ko je mislil pričat iti, z Vélikega zoba padel in se ubil.  Koliko je že tega?  Čakaj!  Pet — ne bo, ampak šest let bo tega; da, ozimina je bila tistega leta vsa pozebla, ajde smo bili pa toliko pridelali, da je skoraj omlatiti nismo mogli, in jeklena je bila, da se je je naštokan žakelj namlelo.«  »Tedaj oče te mlade deklice je nesrečno ali naglo smrt storil?  Kaj se mu je zgodilo?  Kaj ga je zadelo?« vpraša Lisec dalje radoveden.  »E, béžite, kaj bi ga zadevalo!  On ni bil naše vere, ampak lutrski človek, od tistega Lutra Martina, ki je bil nekdaj vero zmešal.  Tudi ta naš graščak je bil te vere; vsaj k maši in k izpovedi ni hodil.  Vse ljudi je znal v kozji rog ugnati, samo fajmoštra se je ogibal pa tistega Zobrovega doktorja se je bal.  Tega pa, tega.«  Tu se nagne voznik nazaj, dene dlan ob usta, iz katerih je bil pipo vzel, in skrivnostno pravi: »Vsi mislijo, da mu je sam hudič tisto noč v kočijo po dušo prišel, po krivoversko.«  »In vi tudi verjamete to?« vpraša mladi inženir kmeta.  »Lejte, kaj ne bom verjel?  Dušo je imel takó ali takó enkrat hudiču podkrižano, če je bil lutrski človek.  Potlej pa, kaj ni Gromov Peter pravil Antolkovki, ravno préden se je bil ubil, da sta v mesto doktorja Zobrovega vozila?  Zober je šel zopet po svetu, onadva pa proti domu; kadar je na širokem klancu Gromov Peter s coklo zaviral, zdelo se mu je tako, kakor da bi bila dva v kočiji in ne le gospod.  Ko je pa doma gospodu kočijo odprl, bil je sam v njej in še ne živ.  Mrtev, v čevljih je umrl.  Ni mogoče, da bi bil kdo drug kot hudič v zaprto kočijo zlezel, za boga svetega ne!  Kako bi bil pa sicer zginil?  Nekateri res pravijo, da mu je doktor Zober, katerega je tačas v mesto vozil, tako zacopral, da je umrl na potu domov.  Ali tega pa jaz ne verjamem.  Naj govoré jeziki, kar hočejo, jaz sem pa že Zobrovega gospoda vozil, tako kakor zdajle vas, in jaz pravim, da je dober človek in nič napačen.«  »Rane ni imel graščak nič?«  »Kaj še!  Ni ene praske ne!«  »In zdravniki niso preiskavali ga?«  »Tega ne vem.  I, več škricev in gospodov, malih in velikih, je lazilo okoli gradu, menda so bili že zdravniki ali kaj so bili, če niso bili kaj drugega.«  »In kdo je ta doktor Zober?«  »I, kaj bom pravil, kdo?  Zobrov je iz Volčjaka; po svetu hodi, tja, od koder sonce izhaja.  Takega ni še mati rodila v naši dolini in ga ne bo.  Tam ljudi zdravi, doma jih pa neče.  Denarja ima, pa so vendar bratu grunt prodali, ki ga je zapil.«  »In kakšna je gospa v gradu?« vpraša Lisec.  Kmet se zopet obrne, dene prst kazalec na sredo svojega širokega čela in, čudno namrdnivši se, začne svedrati in vrtati v čelo.  »Vi hočete reči, da je slabega uma, da ni pri pameti popolnoma?«  »I nu, zmerom ne, ali včasi pač.  Vendar ne, da bi nora bila.  Ona gospodari, po polju hodi, vse ogleda, dobra ženska je, če ni jezna, ali včasi se ji pa v glavi zmeša, menda zato, ker je njen mož sedaj v peklu ...«  »V peklu ni, ne govorite tega.«  »Nu, lepo bi vas prosil, kje pa more biti, če ni naše vere?  V vicah vendar ne, bi dejal.«  »Povejte mi dalje o gospé.  Kako se ji meša, kaj počne?«  »I, tako — zamišljena je in grunta kakor tale moja motoroga kobila, kadar nima kaj jesti — hi-i-i, Luca!  Nora ni, ampak taka je, kakor je bil tisti Oplatarjev Korle.  Prav taka, kakor je bil Korle.  A vi ga niste poznali?  I, ta je bil čuden človek.  Sam s seboj je govoril pa okoli brundal.  Otroci smo se ga bali.  Ob postu, ko smo šli za velikonočno izpoved k izpraševanju, glej, kdo je bil tudi prišel?  Korle!  In ko je kaplan vse izpraševal, pak je še njega vprašal, ko je na vrsti bil.  ‚Korle,’ pravi, ‚povedaj mi ti, Korle, kateri je najbolj potreben zakrament?’ —  ‚Kruh!’ je rekel Korle.  ‚Kruh!’ je odgovoril, ‚kruh!’ In vsi smo se smejali, pa se je še kaplan smejal.«  Kmet je brbljal različne stvari naprej, a Ivan Lisec ga ni več izpraševal niti poslušal.  Imel je iz tega dovolj, kar je slišal.  »Nenavaden je ta kraj vsekako, kamor pridem, in tudi nenavadne ljudi ima.«  Tako mlada, tako ljubezniva in nežna stvarca, kakor je bila ta plavolasa gospica, ki se pred njim vozi — in kako nesrečna mora biti.  Oče nenaravno ali vsaj naglo smrt storil, mati na umu bolna, deklica najbrž brez sorodnikov, živeča samotno na kmetih brez omikanih znancev.  Ubožica!  Smilila se mu je.  On sam je do svojega sedanjega devetindvajsetega leta že mnogo zlega in neprijetnega izkušal, videl razdrabljati se prijateljstva in razvezavati lahke ljubezni, celo bridkost materialnega pomanjkanja je že poskusil — ali zdelo se mu je v tem hipu, da sme vendar še srečnejšega šteti se nego ono dete, ki se je vozilo pred njim po isti cesti.  »Tule je pa treba malo napajati, živina in človek potrebuje kaj v sebe dobiti,« pravi voznik in zavije k veliki obcestni krčmi.  Lisec zapazi, da tudi grajski koleselj stoji pred hišo in konji zobljejo.  Tedaj mora biti ona lepa sopotnica tudi tukaj.  Ali bi se ne dalo začeti kaj znanja?  Kako, to bode prilika nanesla.  S to mislijo stopi v krčmo na ono stran, kjer je bil, kakor je po kmetih šega, za »boljše ljudi« prostor.  Tam res najde gospico, s spremljevalko sedečo, sicer ni bilo nikogar v izbi.  Pozdravi, a le čisto majhen znak odzdrava dobi.  Molk.  Dvakrat čuje kratke vprašaje starkine.  Sedeč na drugem koncu iste prilično dolge mize, ker v vsej tej ekstra sobi je bila samo ena, mogel je deklico bolj natanko pogledati.  In rekel si je, da je zares ljubezniv obrazek.  Ona se ni zmenila zanj čisto nič, ali to nič ne de.  Kako bi tu znanje storil?  Tu ni mogel.  Kakor da bi se bil bal.  Človek je včasi čuden.  Pred junakom ga ni strah, kaj se plaši pred žensko, slabo kakor dete?  Kmalu je prišel »grajski Janez« na prag naznanit, da je konje že napojil.  Z lahkim površnim pozdravom odideta ženski in Ivan si je bil celo v svesti, da se je nerodno obnašal, dasi se je tolažil, ka se v tem položaju ni mogel dru gače.  Sicer pa bog ne daj večje nesreče!  Če bode hotel in če bode trebalo, seznani se lahko in priličneje na mestu samem.  Pol ure še je moral čakati, preden je voznik bil pri volji misliti o daljšem potu.  Mrak je bil že, ko se voz ustavi pri županovi hiši v vasi Volčjak.  »Božji prst« v znamenju smrekovega vršička nad vrati je pričal, da je župan tudi krčmar v vasi.  Golorok, s pipo v ustih in z nekako predrzno izpostavljenim trebuščkom je oče župan na pragu stal, njegovega kolena se je držal triletni sinek v prilično umazani sami srajci in boječe opazoval v Volčjaku nenavadno prikazen civilno oblečenega človeka, kakor je bil inženir, a hišna dekla, ki je ravno iz hleva šla, smuknila je brzo ob zidu kakor senca, ker jo je bilo gospoda sram, kajti ni je bilo tu črne suknje, kar je kaplan bero pobiral in potem adjunkt z biričem na komisijonu tu pil.  »Bog daj, bog daj, dober večer,« vpije krčmar, »so prišli, gospod, so prišli?« — Rekši, vodi došleca v izbo, kjer je bilo zbranih že več radovednih vaščanov, kajti prihod inženirjev je bil eden najvažnejših in največjih dogodkov za zapuščeni, od velike ceste oddaljeni Volčjak; zato je že več tednov svojo senco pred seboj metal, kakor se pravi o vseh imenitnih in velikih dogodljajih tega sveta.  Sami kmetje so bili v sobi.  Omolknili so vsi, tudi Lisec ni imel veselja govoriti, le krčmar župan, ki je bil gospôde bolj vajen in zaradi svoje spretnosti med sosedi močno občudovan, on je hitel pripovedovati, kako in kaj je z gozdom, kakove lepe stare pravice so občani imeli od nekdaj v tem gozdu, a sedaj, ko je tlaka in desetina proč, naenkrat gospôda niso hoteli več odkazovati lesa, kakor da ne bi bog dal mu rasti ponoči in podnevi za vse ljudi.  Pravdo so pravdali.  In po pravdi je prišlo tako, da prevzemó kmetje del gozda od Dolgojelšja do Sive peči v last, kar je sicer premalo, pa vendar boljše nego nič; kajti z onimi gospodi, ki so po kanclijah, se ni dobro továrišiti, tisto pravico ti jutri jemljó, katero ti danes še puščajo.  Če prej imamo umerjeno in v mapo dejano, prej smo brez skrbi.  Župan znaša vsa pisanja, dotikajoča se stvari, na mizo in jih razpolaga po mizi, po znamenjih poznajoč, katero se tiče tega in onega, ker razumeti jih sam ni mogel, bile so nemške, znan plod potujčenega uradovanja, kakršno se v posmeh zdravi pameti po Slovenskem skoro še obče nahaja.  Mati županja je pripravila večerjo, ki je bila precej po kmetsko narejena, vendar nocoj je bil naš pripotnik truden in lačen.  Tudi kmetje so bili polagoma zgovorni in dovtipni postali in vpraševali z veliko naiviteto kakor otroci.  Lisec je imel potrpljenje ž njimi in jim je odgovarjal ter razkladal, zakaj in kako se mora na papirno mapo tudi istinito zemljišče narisati, da drugemu ostane razločno, kar se je kmetom čudežno modro zdelo in gledali so svojega inženirja kakor nekaj posebnega.  Cenek Vitrin, najstarejši med njimi, je zaklel, da maševati ni dosti bolj kunštno kakor tako na papir zarisati, da čez 100 let še pismoučen gospod akuratno najde, kje je mejnik postavljen.  Lisec se odpravi spat v »najlepšo izbo v Volčjaku«.  Kajti na ta način dvorjaniti si dati, bilo mu je kmalu odveč.  Kot mestni človek kmetskega humorja ni bil vajen.  Ta noč je bila čisto navadna noč, taka, kakor jo preživi bogve koliko tisoč preprostih ljudi, a vendar je bila za Lisca nekako odločilna, čeprav ima način tega odločenja tudi svojo smešno stran.  Utrujen je bil namreč jedva Lisec zaspal in razni dnevni vtisi so se mu kot sanje po možganih razpletati počeli — podoba krasne, a nič koketne sopotovalke je bila vmes med njimi — ko je bil nemilo moten.  Prebudi ga — oprosti, bralka, življenje je polno proze — neprijetni čut srbenja po životu.  »Bolhe,« si misli, pomaga si, kakor si v takih stiskah ubogi trpinčeni človek pomagati more, a zastonj poskuša znova zaspati.  Nobena kletev ne pomaga, potrpeti je treba do jutra.  Znan, neprijeten duh mu udari v nos.  Hitro plane iz postelje, dotiplje vžigalo, naredi luč in vidi, da je živa istina: stenice so švigašvaga po rjuhi pred svečo bežale.  Stenice, zanj največja gnusoba.  In ta soba je bila njemu za stanovanje namenjena!  In v najlepši hiši v vasi je bil ustanovljen!  Rajši vse popustiti in bežati v mesto nazaj, nego tu v takem gnezdu biti.  Kako morejo ljudje tako nečisti biti!  Nič več ne more uleči se, dasi je močno zaspan.  Obleče se in hodi gor in dol po sicer še res čedni izbi.  Dolga noč je bila in mučno čakanje.  Iz svojega kovčka vzame to in ono knjigo, da bi čital; a komaj začne, lezejo mu trudne oči skupaj in opustiti mora.  Naposled se vendar začne daniti, vstanejo dekle, vstane gospodinja, tudi Lisec gre na prosto polje.  Župan se začudi, ko čuje hudovanje inženirjevo in grozenje, da tu ne ostane, da hoče ali drugo stanovanje, čedno in snažno, ali pak odide.  »Kaj vraga!  Preklete stenice, jaz še vedel nisem zanje,« meni on.  »Kdo neki bode zavoljo treh stenic že bežal!  Soseda je bil lani gad pičil, a še ni umrl.  Toliko nas je ta gozdna stvar veljala gotovega denarja, zdaj pa bi zavoljo treh prekletih stenic morali zopet z ničem in hudičem vse pustiti!«  »Te preklete stenice«, odmevalo je iz ust sosedov, ki so bili na posvetovanje pozvani.  »Anti so gospoda mehkužni in zanič,« šepeče prvi.  »Od ene stenice ne bo crknil, ne!« meni ljubeznivo drugi.  »Poparite posteljo z živim kropom, pa bo dobro,« receptira županu tretji v vznemirjenem Volčjaku, kjer ni bilo nobenega drugega kvartirja za gospodo.  A inženir ni bil s tem zadovoljen.  Drugo stanovanje!  Če ga v vasi ni, pa v soseščini.  Ali do bližnje fare, kjer je bilo pač laže gosposko, t.j. sploh kakovo stanovanje dobiti, bilo je eno celo uro hoda.  Ker je bilo že iz Volčjaka precej daleč do gozda, odreka Lisec naravnost, da take daljave hoditi neče, da mu potem poseben voz morajo priskrbeti za ves dan.  Kmetje so pak prvič skopi, a drugič imajo le voli za vozno živino, konj in voznik — en sam je bil v vasi — oj, to bi bilo predrago.  Župan skliče še nekaj mimogredočih občanov in vsi se med seboj resno posvetujejo, kaj storiti.  Tudi novodošlim se zdi grozno neopravičeno, kako da morejo tri stenice, za katere se noben pošten Volčjan ne bi niti zmenil, gospodu, ki pri njih tak »lep« denar služi, presedati in ga celo proč goniti.  »Ali tu se ne da nič opraviti, ta človek je svojeglaven in bogve, ali bi drugega dobili ali ne,« pravi župan.  »Kam ga denemo, kaj pravite?«  »Ko bi se v gradu dobilo,« reče eden.  »I bome, ko bi ne bila gospa tako čudna, ljudi boječa in sama svoja,« meni župan.  »V Zobrovo kočo ga denimo,« pravi drugi.  »V Zobrovo kočo!« odmevalo je od vseh strani, torej je morala biti ta misel srečna.  »Po Solarja pojdi!« veli župan in kmalu pride še en kmet, ves prtnen in okoren.  Razodenejo mu veliko zadrego, v katero je Volčjak prišel, torej naj da ključe od Zobrove koče, ker tam je gosposka postelja, politirana miza in kar je treba; stenic pa tudi ne bode, ker starega Zobrovega doktorja že dve leti ni bilo doma.  Ali Solar se brani ključe dati.  Doktor Zober je hude jeze mož, za krščen svet, kaj bi dejal, ko bi prišel in našel koga tujega v svoji izbi.  Tega pa ne!  Začne se parlamentiranje z županom in Solarjem zaradi ključa v Zobrovo hišo in, ko Solar čuje, koliko je za občino važno, da zemljemerec stanovanje dobi, pravi nazadnje: »Poskusite prej v gradu, oče župan, in če tam ne bo nič, nu, potem vam pa dam doktorjev ključ, naj se pes obesi, saj ga ne bo vrag prinesel vprav zdaj.  Najprej v grad.«  Pod eno streho stanovati z včeraj videno mlado gospico in videti razmere, o katerih je neobičajne stvari že včeraj slišal, ugajalo je Liscu, ko ga župan povabi, naj gre z njim vred v grad stanovanja iskat.  Nenavadni položaj njegov je moral tu vsak pomislek odbijati, sicer pak tudi ni nameraval kake posebne gostoljubivosti zahtevati, saj ljudje tam so vendar gotovo omikani, menil je.  Gresta z županom.  Gradič Pražanek, kakor je bil Lisec iz aktov pri županu že sinoči razbral, sedaj lastnina grajske gospe Marije Langman  (kdo se bode nemškemu imenu pri nas čudil, ko so po graščinah, žalibog da, večidel tuji naseljenci!), ta grad je bil na vzvišenem holmcu — kakor vsi, v lepem zakotju pod gozdom in hribovjem.  Več potov in stezá je vodilo do njega.  Nekdaj se je baje tudi na vse strani braniti dal, vendar sedaj je bil prekop okoli in okoli zasut in samo še na severni strani je kazal okrogel zid, da je tu bil nekdaj stolp.  Drugi deli so bili kasneje zidani ter je predzadnji lastnik bil mnogo podrl, kar je bilo preveč.  Okoli gradu so bila gospodarstvena poslopja.  Pred vrati je rasla košata lipa, okoli njenega debla je bila živa klop s posedeno in potlačeno kratko travo zarasla.  Na tej klopi je sedela pri nekem delu mlada gospica, a zagledavši dva prišleca, smukne preplašena hitro v vežo.  Mlada je, zato boječa, misli si Lisec, ko prideta do vežnih vrat, do katerih je vodilo pet širokih stopnic.  »Teta, sem pojdi!« razlegal se je proseč glas po veži, baš ko sta Lisec in župan vstopiti imela.  Iz izbe v vežo stopi Liscu od včerajšnjega pota znana stara ženska z dolgim nosom naproti.  V tem hipu, ko mu je prav blizu bila s svojim koščenim licem, zdela se mu je skoro grda in sodil bi jo bil za hudobno stvar, kdor sodi po vnanjem in po prvem vtisu.  »Kje je gospa, midva morava z gospo govoriti,« vpraša župan z malo respektom.  Liscu se je stoprv zdaj videlo, da pravzaprav je on smešna figura v sedanjem pred stenicami bežečem položaju, in ker se je začel bati, da ne bi župan spravil teh posteljnih sovražnikov človeškega nesnažnega rodu tu pred lepo gospodično v nespodoben govor s svojim grobim jezikom in njega potegnil v zadrego, sklene lotiti se sam stvari.  Ker je čul gospico prej klicati »teto«, obrne se do stare in, predstavivši se ji, kratko svoj položaj razjasni in svojo prošnjo izreče s pristavkom, da je morda tem bolj opravičenja zmožna, ker je on v tem kraju v poslu, kateri se tika ne le vaščanov, nego posredno tudi grada Pražanka.  Obenem pak še dostavlja, da bi bil gotovo tih in ne nadležen gost, za katerega, ako tako želé, niti ne bi znali, da je tu, ker mora itak ob lepem vremenu skoro ves dan na prostem delati.  V vasi žalibog stanovanja ni mogoče dobiti.  Župan volčjaški pak je bil medtem zvedel, da je grajska gospa pri delavcih na bližnjem polju.  »Gotovo so dobre volje, če so na polju, jaz grem tja, le tu ostanite, zdaj vse opravim jaz sam,« pravi in odide.  »Počakajte!« kliče teta, a župan le z glavo odmaje in odide.  »Mi se že od včeraj poznamo, če se prav spominjam.  Slutili sva že včeraj, kdo ste, ker sva vašega voznika poznali.«  S tem mu pokaže stol pri veliki kameniti mizi, ki je v kotu v veži pri vratih stala.  Lisec sede, rekši, da bi se bil že včeraj med potom rad predstavil, a se ni upal.  »Kar se pa vaše prošnje tiče, bode odločila gospa, h kateri je, kakor ste videli, župan šel, preden sem mu mogla braniti.  Vendar je dobro, da ste že prej pripravljeni na njen odgovor.  Ona bode najbrž vašo prošnjo odbila.  Nikar nam tega v zlo ne štejte in ne mislite, da je krivo temu pomanjkanje gostoljubja.  Pri nas smo samo ženske poleg družine, torej vi veste, da je potem težavno ...«  »Prosim, nadležen nečem biti; reklo se mi je, da je stvar prav lahka, če ni, potem ...« Lisec vstane.  »Ne, gospod, poslušajte me do konca.  Kar ste naveli zaradi svojega posla tukaj v kraju, da se tiče tolikanj grada kakor vaščanov, to je res, ali za vse te reči se briga samo Linin varuh, gospod sodec Pevec, me ženske same nič.  Dalje pak — vidim, da vam moram vse povedati (tu odide mlada gospica naglo proč v sobo) — glavna stvar je, da je naša gospa včasi bolna, nervozna, duševno razburjena, da bi vam samemu ne bilo ljubo blizu nje biti; ona je mnogo trpela in to je njene nerve izneredilo.  Včasi jo ta bolezen prime za več dni.  In prav sedaj je zopet tako čudna.  Tačas neče tujih ljudi.  Če to vse pomislite, boste nam lahko odpustili.  In sicer še, kar koli drugega potrebujete, če le morete v vasi potrpeti, medve z gospodično vam storive, ako je le v najinih močeh.«  Lisec se opravičuje in zahvaljuje ter hoče oditi, da bi se čimprej rešil mučnega položaja.  Baš se hoče posloviti, ko čuje na dvorišču županov in še drug glas.  V tem hipu stopi mlada gospica iz sobe zopet v vežo in z veselim obrazom reče: »Mama so dovolili, teta.« Skozi okno je to čula z dvora.  »Res?« začudi se teta.  »Obžalujem, da po dobljeni obrazložbi tukajšnjega stanja sedaj tudi z gospenjinim dovoljenjem ne morem ostati,« odgovarja Lisec pikro, »najvljudnejša zahvala.«  »Sedaj pa morate, prosive vas, sedaj pač!  Tiho bodite o tem, kasneje vam povem več,« šepeče naglo »teta« s prosečim glasom.  Lisca je bilo skoro malo strah.  Kakovi so ti ljudje!  Na pragu se pred županom sedaj prikaže visoka ženska z osivelimi, nekoliko razmršenimi lasmi, ognjevitim očesom in nekoliko zagorelim obrazom, ki je pa navzlic petdesetim letom gospé kazal sledove nekdanje nenavadne lepote.  V rokah je nosila paličico, vendar ne da bi se opirala, ker hoja njena je bila trdna.  Gosposki obleki se je poznalo, da je bila na polju.  To je bila gospa na Pražanku.  Lisca ni precej opazila, nego mimo njega šla k »teti« in ji rekla z glasom, ki je značil energično in resolutno naturo:  »No, ker ljudje hočejo, da je pri nas in ker jim je potreben, naj bode.  Dve sobi na zgornjem koncu mu daj opraviti in skozi zadnja vrata pri sušilnici naj hodi noter in ven.  Kakov pak je?  Ali star?  Inženirji so menda stari.«  »Jaz še ne posebno, milostna gospa,« oglasi se Lisec in stopi bolj prednjo.  Ona ga srpo gleda, oko se ji ostekleni, pomakne se tri korake nazaj, s prstom pokaže nanj in vpraša neprenehoma vanj gledaje: »Ta?  Ta?«  Precej pak skloni malo nakrivljeni hrbet pokonci in vpraša prej »teto« klicano starko: »Ali nima ta Andrejevih oči?  Tak ne bode nobeden več pri nas, nobeden več!«  Lisec je videl, da ima pred seboj res blazno žensko.  Njegova navzočnost je bila tu motilna, torej se molče prikloni in se obrne iz veže ven.  V istem hipu je tudi gospa odšla v notranjo izbo pri tleh in vrata zalopnila za seboj.  »Eno besedo, gospod,« čuje Lisec za seboj in, obrnivši se, vidi staro teto.  »Vi ste razžaljeni, a jaz sem vam prej razložila, kako je; tu je bolezen in prosim vas lepo, molčite, kolikor morete o tem, kar se vam je reklo.«  Župan je klel in opombe delal.  »Zdaj ostane še samo Zobrova koča.«  A Lisec ni na to pazil.  Po glavi mu je šel cel ta čudni prizor.  Mlada gospica Lina — to ime je čul — lepa, vse sreče vredna deklica, a v tej okolici!  Le nekoliko trenutkov jo je imel priliko gledati in vendar je videl veselje na njenem obrazu, ko je bila mati, ne videvša ga prej, dovolila, da sme ostati.  Kmalu pak se mu misli povrnó zopet do njegove neprilične situacije.  Reče županu:  »Zakaj mi niste povedali, da pri vas ni mogoče za poštenega človeka dobiti poštene postelje?  Nikdar bi ne bil izpostavljal se temu, da me enkrat mrčes, drugič nora ženska iz dvora meče.  Vi v čudnem kraju županujete.«  »Zobrova hiša, Zobrova hiša,« tolaži župan, ko koračita čez polje v vas nazaj.  Lisec je bil radoveden, kako je to zadnje pribežališče.  Solarjeva hiša je stala zunaj vasi.  Tjakaj župan inženirja vodi in gospodarja pokliče ter mu razklada, da zdaj mora kočo odkleniti in da naj spava inženir na postelji Zobrovega doktorja, ker nič drugače ne more biti.  Solar z glavo maje in pravi:  »Ključ imam, ključ, ali pravzaprav jaz ne smem nikomur odpreti; gospod mi je prepovedal in rekel: nihče se ne sme nobene stvari v moji izbi pritakniti, vse mora tako biti, kakor je.«  »Saj bo tako ostalo, kakor je.  Samo tačas, dokler je inženir tukaj, naj notri spi in svoje stvari piše.  Dve leti že ni bilo v naši vasi videti Zobrovega doktorja.  Sam hudič bi bil, ki bi ga sedaj prinesel.«  »I, jaz si vendar ne upam.  Ti ne veš, kakov je, kadar je jezen.  On zna tudi coprati.  Kdo mi povrne, če mi prašič crkne,« pravi Solar.  »Če si ti ne upaš odpreti, odprem jaz, daj sem ključ.«  Solar da naposled ključ in zdajci vodijo Lisca proti koči, ki je stala v sredi med sadnim drevjem zadaj za Solarjevo hišo.  Tedaj tudi tukaj težave!  Večje nuje za stanovanje ni nikjer nego tu v Volčjaku, misli Lisec, gredoč za kmetoma.  Odpró in v svoje začudenje zagleda Ivan dobro in čedno, z nekaterimi rečmi ne bogato oskrbljeno a lepo pobeljeno sobo, iz katere je udarila le nekolika zaduhlost zaprtega zraka.  »Tu pak se bode dalo prav idilično stanovati,« misli si Lisec ves zadovoljen in vpraša: »Čigava je, pripovedujete, ta sobica?  In kaj je s tem Zobrovim doktorjem, ki ga večkrat imenujete?  Ali je ta soba njegova lastnina?  Ali smem vsaj tu brez skrbi ostati?  Ali kako je?«  »Brez skrbi,« odgovori župan.  »Zobrov doktor ni tako napačen človek, kakor nekateri mislijo; če ga nobeden ne pogovori, jaz ga.«  »To se ve, da je njegova lastnina za zdaj, dokler on živi, če še živi, a po njegovi smrti pa meni pade,« pripoveduje dalje Solar.  »Zobrovega doktorja je, pač da,« pristavi župan.  »Tedaj je ta koča izgovorjena pri vas za kakov kot, za preužitek?« vpraša Lisec, da bi nekaj več zvedel.  »Kot, kot, kot,« potrjuje kmet, »in ne le samo izgovorjen, ampak tudi intabuliran na mojo zemljo.  Zobrov gospod se je intabuliral, ni dal drugače; kakor da bi bil jaz kakov pijanec in zapravljivec, ki dolgove dela.  Hudo mi je bilo, ali plačal mi je pa res, dasi bi bil jaz njemu imel plačati.«  »A kdo je ta Zobrov doktor?  In kje je?«  »E, študiran človek je in še močno.  Ko je bil mlad, dali so ga Zobrovi, ki so bili prej na tej domačiji — jaz sem jo na licitandi kupil, ko jo je Zobrov Miha, doktorjev brat, zapravil — tačas so ga bili v šolo dali, pravijo, da bi bil duhoven.  Kajpak.  Ne vem, katere sorte doktor je.  Eni pravijo, da je vse vkup, da zna vse, ker ve vse, kar tisti cesarski in kar oni doktorji, ki ljudi zdravijo.  Doma, kadar pride, ne dela nič.  Samo toliko vem, da je bil daleč po svetu; tja čez morje nekam je bil šel, še čez deveto deželo; slišal sem, da v Egipt, kamor je bila Marija z Jezuščkom bežala, kakor iz evangelija beró.  Vprašati se ga nikoli nikoli nisem upal.  Ka se zmisli in še ne odgovarja!  Tačas, ko je stari Zober Mihi vse izročal in so v kancliji pismo delali, ni nič vedel, kje je starejši sin, ki je za dohtarja študiral in potlej po svetu izginil.  Vendar je dal stari — tačas je bil še bogat — tako v pismo postaviti: Moj starejši sin Drejko, ki je študiral, je tudi moj kakor ta moj mlajši sin Miha; zato pa je moja volja, da se zapiše in postavi v pismo tako, da bode veljalo, dokler sem jaz živ in dokler je moj starejši sin Andrej živ: kajža za hišo z jablani, z orehi in drugim sadjem do plota je last moja ali mojega starejšega sina Drejka, dokler ostanem jaz živ in dokler bode on živ, da bode imel, kam bi položil svojo glavo, če kdaj v nadlogo pride in v silo in če bo hotel pri nas na Volčjaku stanovati, kjer je bil rojen, in da bo vedel, da je tudi on sin Matevža Zobra iz Volčjaka.  In takisto, kakor je stari Zober v kancliji govoril, zapisali so gospoda na pismo in priče so se na to podkrižale.  Zato sem jaz samo tako tudi kajžo kupil, da jo potlej dobim, kadar gospod umrje, če je nečem odkupiti, ker stari Zober je umrl, oj, tega je že dober čas.  Dolgo ni bilo gospoda nič blizu, a nazadnje je prišel.  Še denarja mi je dal in pustil sem, da se je intabuliral.  Stari je umrl, Miha tudi, ali niti gospod ne more dolgo več živeti, svoja leta ima.«  »Dve leti ga že ni bilo?  A prej?  Je li prej večkrat prihajal?« vpraša Ivan.  »Prej?  E, več let nismo vedeli, ali je živ ali ne in kje je.  Tudi zdaj ne vemo.  Jaz sem mislil, ko sem to domovje kupoval, da je gotovo umrl.  Gospoda so mi rekli, da moram mrtvega tožiti.  Kar pride, kakor da bi z oblakov pal.  Potlej je prihajal nekaj časa večkrat, sedaj pa redko.«  »Če hočete več zvedeti, v gradu ga bolje poznajo,« župan reče Liscu.  »In zadnjič, ko je bil tu, ti je pisal, da pride,« pravi župan kmetu.  »Ker sedaj ni nič pisal, te ga ne bode.«  »Zadnjič tudi ni pisal, tisto je bilo prej enkrat, ko je pisal,« reče gospodinja Solarica, ki je bila blizu prišla.  In med možem in ženo se počne prevažni prepir, ali je bilo zadnjič ali še prej »tisto, ko je pisal«.  Tako nekoliko podučen, kje je, uredi in udomači se inženir v izbi, kakor se je dalo.  Razen čiste postelje in vsega za to pripravljenega perila stal je v kotu še težak z železom okovan zaprt kovček brez ključa in na steni je visela draga puška dvocevka.  Stoli so bili gotovo iz mesta naročeni in tudi naslonjač je bil prav komoden sedež.  Stene so bile gole in nikjer ni bilo nobene olepšave.  Na okenski polici najde dve knjigi v jeziku, ki ga ni razumel.  Prvo noč je izvrstno spal v sobici neznanega si Zobrovega doktorja, po vsem soditi jako zanimivega moža v nezanimivem Volčjaku.  Dobro se je bil Lisec naposled utaboril in, ker ni imel velikih potreb, bil je še precej zadovoljen.  Društva, namreč omikanega, ni imel nobenega.  Kvečjemu da je bil v nedeljo šel v bližnji trg in tam s honoraciorji znanje storil.  Ali tudi do teh ga ni posebno vleklo, ker vsi vkup niso znali druge zabave, nego da so igrali tisto igro, o kateri Schopenhauer govori, da, kadar ljudje nimajo misli, da bi jih med seboj menjavali, potem menjavajo — karte in se obirajo za goldinarje.  Imel pa je dela več in to je dostikrat, če ne najkratkočasnejši, pa najpoštenejši in najkoristnejši tovariš.  Dela pak mu ni manjkalo, ker razen tega, zaradi česar je bil prišel na pogodbo s kmeti sem, imel je še druga naročila.  Posebno mu je v tej stvari bil na pomoč okrajni sodec g. Pevec, kurator gospice Line, sicer tih, a pri kmetih priljubljen mož, ki je povsod okoli z uspehom ljudi nagovarjal, naj dajo dvomljive stvari na polju in v gozdu premeriti, da bodo imeli prihodnje zemljiščne knjige bolj v redu.  Pot v gozd je vodil mimo grada, tik spredaj pred vežo.  A Lisec ni hotel tam mimo hoditi.  Ni hotel srečati gospe, od katere je bil tako nevljudno spoden.  Zato si je bil dal pokazati nekoliko daljšo stezo za gradom, bolj pod jarkom, sicer tudi čez graščinski vrt, vendar precej za hišo in že toliko nizko, da ga je drevje zakrivalo.  Tam je hodil zvečer domov dosti dni, vselej neviden.  To se je spremenilo po sledečem slučaju.  Nekega večera pred mrakom je sam mimo grada šel, zadaj, po navadi.  Ker je bil svojega pomagača že iz gozda na pošto poslal, nosil je sam, kar je imel s seboj instrumentov in drugih reči, povezano v podolgovat zavoj.  Pod Pražankom ga sreča berač, naprosi ga miloščine in, ko dobi mali novec, opozori gospoda, da se mu je razvezal stremen nogaviški, tedaj za človeka, ki iz grmovja prihaja, čisto običajna, ne posebna nesreča, ki se hitro da popraviti in v navadnem življenju nima ni najmanjšega nasledka.  Drugače se je pripetilo tu pri našem prijatelju Ivanu Liscu.  Ta malost, razvezan stremen, pomenja mu majhno epoho.  Vrgel je namreč zvezani svoj tovor z rame na travo, sedel v jarek in si popravljal svojo toaleto s počasnostjo kakor človek, ki se mu ne mudi.  Baš se je rumenilo nebo v zatonu, bil je lep pogled.  Vstane in se ozre, da bi pobral povezane stvari — ali tu leži grajski pes, velik kot star volk (Lisec niti videl ni, kdaj mu je prišel za hrbet) ter jezno zarenči in zobe pokaže, ko Ivan roko stegne, da bi pobral svojo culo!  Poskuša večkrat, a ne more; pes taco polaga na njegovo imenje in kdo se more s temi zobmi boriti.  Jasno je bilo precej Liscu, da pes misli nekako tako: »Vse, kar leži na zemljišču moje gospodinje, vse je njeno; jaz sem varuh in ta človek bi nam tole stvar rad ukradel!«  Kako zdaj velikanskemu psu dopovedati, da se moti?  Kako njega, starega stražarja, preveriti, da ta stvar na tleh ni imetje njegove gospodinje, nego s seboj prinesena?  Lisec čaka, misleč, da se bode pes naveličal in odšel.  Ali ta je imel še večje potrpljenje.  Jezik je pomolil na dan in ga hladil mirno ležeč z največjo flegmo; za Lisca se niti zmenil ni; samo kadar je on zopet hotel poskušati pobrati svoj zvezanec s tal, tačas se je Sultan na noge postavil, zarenčal in bil tako grozen, da je bilo jasno videti njegovo pasje mnenje: »Eden od naju bode ležal, če se sprimeva.« In brez dvombe bi bil ležal Lisec, kajti orožja ni imel nobenega s seboj, ko bi bil že smel na uboj misliti.  O prostem zapodenju pri Sultanu pak ni bilo sodbe.  Položaj bi se bil škodoželjnemu gledalcu zdel humorističen, a za našega prijatelja je bil vendar prekleto ozbiljen.  Svoje blago čez noč tu pustiti, to vendar ni mogel.  Zadnji poskušaj: da li je možno Sultana prevariti?  Ivan gre počasi po stezi, kakor da bi resigniral na svoj zavoj, pak se skrije za bližnji grm.  To je na videz pomagalo.  Sultan je bil prevarjen, vstane, pusti svoje mesto in s počasnim korakom kakor zadovoljen kmet v nedeljo popoldne med njivami koracá proti gradu.  A tu se obrne zopet, sede na zadnjo oplat svoje kosmatine, podpre s sprednjima nogama široko obraslo glavo in široke prsi in gleda, kakov je ta svet in kaj se godi po njem.  Gleda in ne dopada mu, kar vidi.  Izza grma je stopil Lisec in gre proti svoji culi.  Pride do nje in jo srečno prime, pod pazduho dene in odnesti hoče.  A tu je bilo pa Sultanovega potrpljenja konec, hipoma vstane in v velikanskih skokih čez tri krtine, čez strm in grm navzdol dirja.  Lisec ga vidi in, vedoč, da se ljuto vrže nanj, če mu plena brž ne izroči, metne svoje zavito orodje hitro od sebe proč, psu nasproti, pes skoči nanje in bila sta zopet v prejšnjem položaju.  Tu je moral kdo domačih na pomagánje priti in psa odpraviti.  Ali v grad on vendar ne more sam, on, ki je bil tako odpravljen iz njega!  In drugega človeka ni bilo nikjer videti, mrak je bil vedno večji.  Vendar zažvižga proti gradu in zakliče, enkrat, dvakrat.  Okoli ogla pride umazana dekla in trebalo je mnogo migljajev, preden je blizu prišla, a pes ni hotel iti ž njo, morala je pretuja biti, zato odide s tolažbo, da bode gospe povedala.  Lisec je že mislil reči, da tega ni treba, a vendar ni rekel.  Po stezi pride stara gospa.  Počasi stopa s svojo palico.  Od daleč že Lisca bistro gleda.  Prišedši do njega, obstane.  »Vi ste tisti inženir?« čudeč se vpraša.  »Da, milostiva gospa, prosim, odpravite svojega psa, da morem svojo culo pobrati,« reče on ostro.  Starka pobere zavoj in ga da Liscu.  Psa prime za ovratnik in ga z roko pohvali.  Ivan hoče po tihem poklonu kar oditi.  Kaj je mogel z blazno damo govoriti?  Neki strahu podoben čut ga je vlekel od nje proč.  »Čakajte, gospod,« pravi pak ona mirno in z dobrohotnim glasom.  »Jaz se imam še opravičiti pred vami, da vam nisem kvartirja dala.  Ne zamerite.  Tačas je bil tak dan zame.  Jaz sem bolna.  Ne vem, kaj sem vam govorila, a ne mislite več na tisto.  Sicer tudi ni, da bi pri nas stanovali, vi ste mlad, jaz imam mlado hčer.  Če manj pride v družbo takih ljudi, kakor ste vi eden, bolje zanjo. — Kakovo imate postrežbo v vasi?  Gotovo slabo.  Če kaj potrebujete, pošljite k nam.  Ali pa vam jaz pošljem, če kaj želite!«  »Hvala, gospa,« odgovori Lisec nekako boječ, a tudi močno iznenaden.  Govorila je sicer odločno, a popolnoma pametno in razborito.  O oni blaznosti, v kateri jo je prvič videl in o kateri mu je že voznik pripovedoval, ni bilo ničesar na njej.  »Če kaj potrebujete, pošto dajte, po komer je, ali meni ali gospodični Senčar, ženirati se pri nas ni treba.  Sami pač ne hodite, ker, kakor sem vam že rekla, nimam rada obiskovanj.  Kje ste potem stanovanje dobili?«  »V vasi doli,« odgovori Lisec.  »V čigavi hiši?  Ne veste imena?« vprašuje gospa čisto lahko in ravnodušno, kakor se govori, da se sploh kaj govori.  »Pri Solarju.«  »Kaj?  Tako se ne pravi pri nobeni hiši,« pravi stara gospa in se na pol nasmehne, dasi resno.  »Pač, gospa, morda pa vam je v spominu samo drugo ime, ki sem ga tudi mnogokrat čul, to je staro hišno ime: pri Zobru.«  »Kje?  Zakaj pri njem!« zavpije gospa naenkrat, zgane se, pogleda ga z živo ostrostjo in se obrne od njega.  Kak bes jo je obsel?  Sprememba je bila v obnašanju gospe tako nagla, prehod iz najpametnejše govorjene diskusije v neko bolestno navezanost tako čuden, da je Lisec med potom mislil: tu so morali posebni dogodki krivi biti.  In ko je tako premišljal, zapazi, da ne hodi sam proti Volčjaku, nego da ima spremljevalca, grajski pes je šel ž njim.  Ko je videl, da je gospod govoril z njegovo gospodinjo, spoznal je Sultan, da je tu prijatelj, hotel je tedaj svojo sitnost s posebno uslugo popraviti.  Spremi Lisca do vasi, tam pa se obrne, to se ve, brez slovesa.  Drugi dan je delal Ivan doma v izbici »Zobrovega doktorja«.  Iznenada je dobil »obiskovanje«, kakršnega se ni nadejal.  Potrkalo je na vrata in, misleč, da prihaja njegov strežaj — vaški postopač, slepi Lovš — niti ni glave od papirja vzdignil, na katerem je risal.  »Kaj češ?« vpraša nevoljen.  Zdajci čuje pozdrav in nenavaden ženski glas.  Hitro vstane in se obrne.  Pred njim je stala tako zvana »teta« z grada in pokladala majhno, z belim prtom pol pokrito košarico na mizo, iz katere so gledali vratovi kakih treh vinskih butelj vabljivo med svet.  Poleg tete pak je bil znanec od včeraj, veliki pes, in radovedno Lisca pogledal, potem pa počasno šel v kot rekognoscirat.  »O, gospa ...« vzklikne Ivan.  »Nič gospa, če smem prositi, gospodična, še zmerom le gospodična Amalija Senčar.  Glejte, niti prav predstavljeni vam nismo, a vendar vso etiko na stran puščamo in mlade gospode v njihovih svetiščih doma obiskovati moramo, ki niti naših imen ne poznajo!  Ni li to še večja nesreča, nego da se stara leta moramo še gospodična imenovati?«  »Že zadnje ni nesreča pri vas, gospodična, če ste dostikrat pri tako dobri volji kakor danes,« reče Lisec.  In smeje se sede stara gospodična na stol, katerega ji Ivan ponudi.  »Čudno se vam zdi, da sem prišla k vam, kajne?  Meni tudi.  Po pravici povem, da nisem šla rada.  Ali včeraj ste se naši gospé tako močno prikupili — kaj enakega pri nas ni navada — da nisem imela miru, preden se nisem vdala, da vam tu prinesem nekaj boljšega vina iz naše kleti, in še nekaj drugih takih reči boste našli tu.  Celo to ni bilo dovoljeno, da bi bila kakova služabnica prinesla vam stvari, temveč jaz sem jih morala sama.  Potem ko sem bila enkrat na nogah k vam, mislila sem, včasi je pa ipak za žensko dobro, da je stara, in pot mi ni bil težak, ker me smo vajene vsem prilikam, tudi novim.  Gospa Langman tedaj prosi, da sprejmete tole, kar vam je včeraj obljubila.«  »Obljubila?  Ne, gospodična.  Ponuditi mi je gospa Langman s Pražanka pač izvolila, ako kaj potrebujem, ali jaz sem se lepo zahvalil in jako obžalujem, da ste se trudili tudi vi.  Jaz sem zadovoljen s tem, kar imam.  Privadil sem se in že od prej sem bil navajen malo zahtevati.  Da se pa na kmetih mora potrpljenje imeti, to mi je prej znano bilo.«  »Potrpljenje je jako koristna čednost, gospod, ali kjer je nepotrebno imeti ga, tam ni več čednost.  In vi ste v takem položaju nam nasproti.  Znate, tu v samoti smo se odvadili vseh form, torej ne imejte pomislekov, ki niso za Volčjak,« reče grajska teta.  »Ali jaz ne vem, s čim bi bil jaz količkaj zaslužil to vašo in gospenjo pozornost do mene ...« v zadregi Lisec pravi.  »Zaslužil?  No, hvala bogu, tako daleč svet pri nas še ni prišel, da bi se moralo vse le zaslužiti.  Ali ni lepše in ljubše ono, kar pride iz dobrega srca in dobre volje?  Pa če že hočete le to, kar ste zaslužili, tudi dobro.  Potem moram reči, da ste še več zaslužili od nas, kajti jaz vam ne morem povedati, kako je mene in Lino bolelo, ko ste prav ob nesrečnem dnevu prišli in ne dobili stanovanja pri nas, dasi imamo za cele familije praznega prostora.  Že zaradi tega vam moramo kaj postreči, da si odkupimo zamero pri vas.  In zato me je tudi veselilo, da ste včeraj z gospo skupaj prišli.  Kaj sta vse govorila, tega seveda ne vem, ker pri nas se več molči, nego govori, ali nekaj nenavadnega je vendar bilo, da gospa tako nekako sama priznava, da ni prav ravnala.«  »Prav nič posebnega nisva imela.  Celo nevoljna je od mene šla, dasi je bila prej prijazna z menoj.  Kar se pa tiče slučaja, da nisem dobil stanovanja pri vas, prosim, ne omenjajte tega.  Tu sem bil sam kriv, da se nisem prej podučiti dal, da ima vse te stvari kurator gospice v rokah, da torej v svojem delu nimam z gradom nič opraviti.  Ker je gospa bolna in bolezen povsod prva opravičevalka, tu o zameri niti govoriti ni mogoče, grešil sem tudi tu le jaz, ki sem že po potu od svojega voznika slišal nekoliko, a drugi dan na to ne mislil.  Sicer me pa veseli slišati — vsak človek je nekoliko sebeljuben in jaz tudi da sem imel vaše in simpatije mlade gospice, s katero ste se iz mesta vozili, katero ste, če se ne motim, Lino imenovali ...«  »Da, Lina, Karlina s celim imenom.«  »Kajti, da sem bil v jako neprijetni zadregi, to si morete misliti.  Človek pride v tuj kraj in vajen človeške postelje, ne dobi je.  Jaz sem bil vprvič v taki nepriliki, torej morem le druge za oproščenje prositi, če sem se nerodno obnašal, kar sem se gotovo.«  »Mi nismo nič sodili, ali pustiva enkrat to.  Kakor smo sedaj, vdajte se v to položje, ki je.  Sedaj še mene razžalite, če ne vzamete.  Jaz sama vina ne pijem, zaradi mene bi svet lahko prebil brez njega.  Ali vem, da gospodje veliko čislate svojo dobro pijačo.  Zato in ker je v Volčjaku naravno, da pijete samo kislo vino in da z jedjo niste posebno fino postreženi, napravila sem se tem rajši na pot do vas in sem še celo težko nosila — dekle nisem hotela za odnašanje s seboj jemati — skoro težko, dasi je malo.«  Lisec še ni mogel braniti.  Vzame torej prinesene darove.  V teku celega pogovora je videl, da se mu ne zdi njen nos več tako dolg, njen obraz ne več tako grd in koščen, temveč da je v tej stari ženski in v njeni naravnostni šegi govorjenja nekaj ljubeznivega in da v vsej neprisiljenosti njenega obnašanja blago in dobro srce vlada, kar, pravijo, da ni vseh starih devic lepa lastnost.  Preden je Ivan znal kako, zavila je bila ona pogovor na druge reči, izprašala ga je bila o tem in o onem, izpitala za vse njegove razmere tako natanko, kakor le radovedne ženske znajo.  »In starše imate še?«  »Očeta ne, mater pač, stara je in živi pri moji teti.«  »Vi jo imate radi?«  »Menim, da bi vam sama protivnega ne mogla povedati, ko bi njo vprašali.«  »Bodite veseli, da jo imate, da ste tako srečni in da ji morete kako veselje delati na stare dni.  Glejte, jaz nisem bila tako srečna.  Jaz nisem svoje matere nikdar poznala.«  Solza je ozlatila oko starki, a le mimogrede.  Potem je Ivan Lisec vedel celo njeno preprosto zgodovino.  Amalija Senčar je bila hči omikanega, a nižjega uradnika, ki je pa kmalu potem za svojo ženo, katera je po njenem porodu umrla, tudi v večnost preselil se, zapustivši malo siroto, a nič premoženja.  Pri tujih ljudeh vzrasla, služila je potem za učiteljico pri raznih tujih rodbinah, kjer je jedla bridki kruh odvisnosti in služabnosti, dokler ni prišla k sestri gospe Langmanove za tovarišico, katera jo je res imela za táko in še za več, kajti, ko je rano za tuberkulozo umrla, priporočila jo je svoji sestri na grad Pražanek in tako je sedaj v družini Langmanovi že mnogo let.  »Radi so me imeli dobri ljudje povsod, dobri ljudje, pravim, zli ne znajo radi imeti.  In na stare dni sem še tako srečna, da me vsaj eno bitje rado ima.  To je moja Lina, ona me ljubi bolj nego svojo mater.  A tudi jaz bi menda umrla, ko je ne bi imela,« končala je pripovedovanje svoje.  »Torej se nisem tako močno motil, ko sem slišal večkrat, da vas je gospodična Lina klicala teto?«  »In ste mislili, da sem res rodna teta?  Nisem, a sama ne vem, kako je prišlo: odkar govori, kliče me tako in za njo še vsi drugi pri hiši.  To mi je ljubo.  Hvala bogu, izhajam lahko z vsemi.  Res ima človek polno skrbi, tja čez ušesa, ali delati se mora.«  Lisec je hotel nekaj vprašati, a stara Senčarica naglo vstane in smejoč se pravi:  »Oj, oj, gospod Lisec, glejte, kako govoriva, kakor bi bila sto let že znana in prijatelja.  In vendar sva bila še pred eno uro tuja.  Sedaj vidim, da sem stara in da malo med ljudi prihajam.  Preden vemo kako in kdaj, izpovemo vse.«  »Ali se smem tedaj v grad priti zahvalit?« vpraša Lisec odhajajočo.  »Za zdaj ne, prosim vas, da nikakor ne.  Naša gospa neče tujih obrazov, za nič ne.  Zato tudi nikoli nikamor ne pridemo nego v nedeljo k maši, kjer pa, kakor veste, so skoro sami kmetski ljudje, in še tukaj se ne smeva z Lino nikjer pomuditi.«  »A vendar v mesto hodite večkrat z gospico, tako kakor sem vas jaz vprvič videl, ko sem se sem vozil?«  »V mesto?  O!  Ko bi vi vedeli, kako dolgo sem gospo prosila, preden mi je dovolila Lino s seboj vzeti!  In samo za en dan!«  Od tega dneva dalje ga je stara gospodična mnogokrat obiskovala in, ko bi se bil še tako branil, moral je iz grajske kuhinje in kleti, katera je bila še od prejšnjih časov oskrbljena, raznovrstne reči v dar jemati, dasi mu je bilo še vedno prepovedano v gradu osebno zahvaliti se zanje.  Navadil se je na tak čuden položaj tem laže, ker v vasi zares v gastronomičnem oziru ni bilo nikake izbire in ker se je na družbo stare gospodične kmalu tako priviknil, kakor da bi bila tudi njegova teta.  Po dve uri je mogel ž njo govoriti in se je večidel prav dobro zabaval, kar seveda je bilo tem manj kaj posebnega, ker je bil na Volčjaku brez omikane družbe.  Mogel je tej stari ženski nasproti tako odkritosrčen biti kakor dobri materi in morda še bolj, kajti s časom ji je na zvita njena povpraševanja pripovedoval celo z veselim humorjem natančno historijo svoje prve študentovske »ljubezni« in kako je nazadnje cela stvar smešen konec vzela ter je on izprevidel, da je bilo vse vkup bolj mladostno motenje samega sebe nego resničen, za vse življenje trajajoč čut.  Tega, izvzemši najboljšega prijatelja svojega, ni še nikomur pripovedoval.  Isto tako ji je razložil zaradi njenih jako diplomatično stavljenih povpraševanj mnogo mladih dogodb iz svoje mladosti, svoja trpljenja in veselja, kakor jih ima večina ljudi, a so vendar zmerom originalna.  In za take reči ter pripovedovanja, za tako — del bi — otročjo zaupnost so postarne dobre ženske hvaležne.  Kaj čuda, če je tudi starka nazadnje prav kakor kaka mati našega znanca rada imela in skrbela za Lisca ter bi ga bila včasi, kadar je govoriti hotel, poslušala do bogzna kako dolgo, ko bi je ne bilo klicalo delo domov.  Tako je bila pogostoma pri njem in govorila sta vedno več.  Ta njena zaljubljenost — naj se nikdo na tem nepravem izrazu ne spotika — je imela važne nasledke.  Omenjali smo že, v kaki srčni razmeri je bila »teta« z mlado gospodično Karlino Langmanovo v gradu.  Ljubila jo je kakor hčer in tudi Lina je imela v njej edino srce, kateremu je vse zaupavala, kajti mati njena, grajska gospa, ni niti s hčerjo govorila, tudi ne, kadar je bila zdrava, in za hčer se ni več brigala, nego da jo je, kolikor se je dalo, samotno držala, za vse drugo skrb prepustivši Senčarjevi, celo za vso odgojo mlade deklice.  Ni čuda, da je gospodična Senčar nasproti svoji mladi tovarišici in učenki mnogo o tem govorila, kar ji je bilo v srcu, tem več, ker drugemu ni imela komu govoriti.  Zato, kadar koli je prišel govor na inženirja in to je bilo naravno jako mnogokrat — znala je stara teta Lini toliko hvale in toliko lepega in dobrega o tem novem znancu napovedati, da se je mladi gospici zdel ta mladi gospod ideal dobrega človeka.  Naravno, da se je njena mlada fantazija tudi potem s podobo tega mladega inženirja pečala, kadar ni bilo niti govora o njem.  Isto tako je pa tudi starka nasproti Ivanu mnogo govorila o njej, ki ji je bila najljubša na svetu, o gospici Lini, in hvalila njene dobre lastnosti, njeno srce itd.  Tako je tudi Lisec hote ali nehote bil na gospico vedno pozoren.  Po starem že klasičnem izkustvu je baš ono, kar je prepovedano — on ni smel v grad — najslajše in najbolj zaželeno.  Zatorej je morda tudi pri Liscu ta slučaj, da nekoliko tudi zaradi nje ni smel v gradu bivati — kakor je bilo iz gospenjih zadnjih besed soditi — mnogo pomagal, da tudi njegova fantazija ni bila čisto prosta slik, katerih središče je bila lepa gospica.  Vsaj nobene nedelje ni zamudil ob desetih maše in postavil se je vselej pred ono krčmo, kjer je grajska kočija čakala, da je mogel gospico videti in pozdraviti, ko se je s staro teto vozila domov.  In nekov šopek cvetlic, ki jih je dobil na svoj rojstni dan po teti od gospice za god, čuval je celo z žensko marljivostjo, kar je gospodična Senčar enkrat z zadovoljstvom opazila.  Teta bi mu bila lahko povedala, da je gospica Lina zardela kakor pol zrela češnja, ko je to čula, ali teta tega zardenja ni opazila, kajti sicer v drugih rečeh tako previdna stara je bila v tem slepa.  Da je bila namreč v dve mladi srci vržena iskra, iz katere se more razpaliti žar burno plameneče ljubezni, kdo je bil kriv nego prvič slučaj, drugič pak ta teta s svojim ponevednim in nehotenim posredovanjem.  Realist bi sodil: koliko ljubezni potrebnih src leže k večnemu pokoju, ki niso bila nikdar ljubljena!  Koliko ljubezni polnih src nima kam iztresti svojega izobilja, nima kam obrniti bogastva tega morda edino plemenitega in blagega na materialistični zemlji!  Ali, da se realist k prozi vrne, koliko samcev in samic ostane »tako«, samo ker je manjkalo prilike, slučaja ali naredbe, da bi se bili zavezali.  Tako bi bil tudi naš Ivan Lisec gotovo po svojem odhodu iz Volčjaka in od Pražanka proč kmalu iz misli pustil gospico in niti ne s Prešernovim dohtarjem za slovo pel:  Naj teko ti mirni dnevi,  Bog ti živi teto staro.  Nekega jutra je Lisec neobičajno dolgo spal.  Bil je prejšnji dan po opravkih v bližnjem trgu in tam se je z nekim znancem dalje v noč pomudil, potem kasno domov prišel.  Ko tako v najprijetnejšem jutranjem polspanju na postelji leži, čuje zunaj pred vrati kričanje jeznega človeka, vrata se odpró in v njegovo izbo stopi majhen, suh, star gospod, drobnega lica, a iskrih oči, sivih las, na glavi rdeč fes, kakor je v vzhodu med Srbi in Turki navaden, a sicer starinsko civilno oblečen.  »Jaši ti vrag dušo!  Sto hudičev!  Kdo ti je dovolil!  Kdo si ti, kaj imaš tu?«  Tako vpije tujec sredi izbe na Lisca, ki se je bil na pol v postelji vzdignil, in ga s srditimi očmi gleda in s prstom vrata kaže: »Ven!«  Zadaj se prikaže gospodar, kmet Solar; zadrega in strah se mu vidita na obrazu.  »Gospod doktor ...« poskuša kmet govoriti.  Sedaj je Lisec vedel, kar je precej slutil, da ima poslovati z gospodarjem izbe, v kateri je stanoval na županovo odgovornost.  To je torej tisti Zober!  »Hudič!« kolne starec Solarja.  »Kdo ti je rekel kvartirat v mojo posteljo vsakega pritepina, ki skozi vas teče, pasja vera, jaz ti pokažem.«  In obrnivši se proti vratom, odide ven ter kriči kmetu, da je Lisec še čul: »Naj bode kdor hoče, z nebes ali iz pekla, ti tega človeka in njegove cape in kar ima, ven vržeš, in sicer precej, če ne, postrelim tebe in njega.  Jaz te bom učil gospodariti z mojo sobo.«  Lisec je še slišal, kako se je Solar hotel izgovarjati, ali kaj mu je starec odgovarjal, ni več čul, le posamezni kriči so se čuli še z vrta sem.  Vstane in se oblači.  Ker je bil iz spanja zdramljen in je cel prizor le nekaj sekund trajal, Lisec ni bil niti izpregovoril.  Ali položaj mu je bil jasen.  V tretje je bil že v tem prekletem gnezdu Volčjaku brez stanovanja, vtretjič odurno ven vržen.  Mora posebno prekletje nad to vasjo biti, ali — pa me neki čuden demon preganja, mislil si je Lisec.  Grobo je vse tu in nevljudno, grob je bil slučaj, ki mu pri županu ni dal spati, grobo ga je bila odpodila gospa v gradu.  »A ta gospod Zober ni najmanj grob, bogami!  Vsa imena kažejo, da je tukaj staroslovanski kraj, tudi ‚Zober’ ima staroslovanski žvenk, ali staroslovanske gostoljubnosti tu v tem kraju res ni.«  Da Lisec ni mogel, baš ker je bil preveč iznenaden, ničesar odgovoriti staremu »surovežu«, ki ga kar s »pritepinom« pita, to ga je tudi jezilo.  Obhajala ga je volja, tu počakati, da starec nazaj pride, in lastnoročno vreči ga iz lastne izbe, preden jo zapusti.  Ne, ali poiskati ga in dati mu lekcijo v vljudnem obnašanju, to sklene vsekakor učiniti.  Sedaj je umel, zakaj so mu prej ljudje tako raznoliko govorili o Zobrovem gospodu, zakaj mu je nekoč rekla gospodična teta, da je tisti doktor Zober strašen človek, o katerem niti govoriti neče, ker jo že mraz stresa, ako se ga le domisli.  Doktor medicine je bil, baje v turški državni službi, tukaj rojen, prej je prihajal vsako leto na spomlad in na jesen za nekaj dni sem.  Več ni bil Lisec niti od Senčarice zvedel o njem.  Razen pravljice njegovega voznika in Solarja, ki nista mogla čista vira biti, ni se do sedaj ni brigal zanj.  Kakor da bi z neba padel, pride in ga na prosto polje meče!  Da bi ga bil bes vsaj še nekaj tednov zadržal, kjer je že dve leti do sedaj tičal.  Kje sedaj Liscu drugod stanovanja iskati?  »Enkrat sem bil v Volčjaku, a nikdar več me ne bode.«  To je bilo sklenjeno naglo.  Po nekolikem premisleku tudi še drugo.  Kar je imel še izdelati, to je mogel tudi bolj iz oddaljenega kraja delati, čeprav ne tako lahko.  Torej je mislil precej oditi iz Volčjaka.  Svoje stvari hitro skupaj spravi, ker mnogo ni imel.  Kmalu je vse njegovo stalo zunaj pod orehom.  »Ali je bil jezen, ježešte!« sopiha Solar, ki je bil od župana prišel, kamor je spremil doktorja.  Lisec ni bil voljan poslušati ga, zato hlapcu ukaže, naj vse njegovo nese v krčmo, kamor se tudi sam napoti.  Ko tam v hišo stopi, najde na sredi izbe stoječega in cigareto prižigajočega starca doktorja s turškim fesom, župan krčmar je z veliko spoštovalnostjo držal pred njim na plošči vino, dasi bi ga bil lahko na eno ali drugo mizo v prazni izbi postavil.  Lisec zgubanči svoj najtemnejši obraz, ko zagleda starega grobijana tu.  A le-ta vrže goreč klinček od sebe, puhne dolgo meglo dima iz turške cigarete in krčmarja vpraša:  »Ni li ta?« in Lisca fiksira s svojimi očmi.  Župan pokima z debelo glavo ter pravi Ivanu:  »Dobro jutro želim, gospod.«  Lisec se usede, ne pozdravivši krčmarja in ne pozdravivši starca, k mizi pri vratih, kjer je navadno zajtrkoval, in tudi sedaj mu krčmarica prinese zajtrk.  Sklep, starcu lekcijo o vljudnosti dati, je bil v Liscu zdajci omahnil in sedaj je bil odločen popolnoma prezirati ga, tako kakor da ga ne bi bilo, ako povoda ne da, da se razgovor drugače zasukne.  »Tedaj tako je ta stvar?  To je drugače.  In ti si bil sam na gradu tačas?« vpraša doktor.  »Oba z gospodom sva bila, vprašajte ga; pa ni dala in ni.  Obljubila je bila, ali potem je zmaknila besedo, bog si ga vedi zakaj.  Jaz sem dejal že tačas — ali nisem dejal, gospod inženir? — baba je baba, naj bo naša v hodniku ali pa gosposka v žametu.  Ni tako kakor človek.  Pa je.«  Doktor skoči k malemu oknu in pogleda skozi.  »Ni li to Kijar?« vpraša župana.  »Je,« odgovori župan, »in strašno slabo se mu godi.  Sin mu je umrl, ki mu je še včasi za kak požirek vina dal — saj veste, da ga je bil Kijar od nekdaj vajen, ko je kot zidar dosti zaslužil, a zdaj na starost ga nima za kaj piti.«  »Pokliči ga sem noter,« reče Zober.  V izbo prikrevsá na krčmarjev poziv silno star dedec, sicer širnokostenjaški, ali na licu se mu je brala bledost in trohnelost, ki naznanja nedaljno naturno smrt.  »Ali ste še živi, oče Kijar?« vpraša Zober in mu v roko seza.  Starec se zamolklo in neumno smehlja, videti je, da pozdravljalca ne pozna več.  »Zobrov gospod, ali jih ne poznate več?« zatuli krčmar dedcu na uho, Zobru pa pravi: »Gluh je, vpiti se mora nadenj.«  »Ho, ho, ho!« razveseli se ded in odgovarja na glasnejše vprašanje: »Še majhno, še majhno sem živ, komaj lezem, ho, ho, ho!  Prosim boga, da bi me k sebi vzel, ali njegova volja ni še, ni še; ho, ho, ho!«  »Ali bi pili kozarec vina, oče Kijar?  Sedite tjale na ogel in pijte,« reče stari doktor.  »Ho, ho, ho!« razveseli se dedec.  »Bog ti daj zdravje Drejček Zobrov!  Ali tako ne smem reči, sto sreč in zdravje, gospod!«  In ko je Lisec videl nepopisno veselje, katero se je na obrazu, že bližnji smrti podobnem, izraževalo, ko je ded z roko, ki se je od starosti tresla, a ipak z neko hlastnostjo nesel dolgo dolgo pogrešano krepčevalno vinsko kapljico k ustnam, minilo ga je mnogo jeze na Zobra, kateri deda popusti in se kar brez vsega k Liscu obrne:  »Torej vi ste inženir in tu na korist občine delate?« vpraša ga in se neženirano usede k njemu.  Vprašanje je bilo stavljeno nemški.  Kajti znana je našim bralcem nečastna navada pri nas Slovencih, da se rado ogovarja vse, kar se »omikano« sodi, po nemško.  Lisec je bil eden tistih ljudi, ki se svojega jezika ni nikdar sramoval, odgovori, kakor je Zobra do sedaj govorečega čul, slovenski:  »To ste slišali!«  »Dober apetit vam želim, gospod inženir.  Tudi jezo, ki jo imate, kakor iz vašega glasa vidim, na mene, dol požrite,« — nadaljuje sedaj starec slovenski, dasi dialektično; »mlad želodec mnogo prenaša, torej že lahko poskusite.  Nisem znal davi, da so vas ljudje tu, uboge pare, ki vas potrebujejo, v mojo luknjo vtaknili.  Tudi sem se ponoči vozil in poštni voz po naših cestah ne budi dobre volje.  Dalje pak, kadar je človek nad šestdeset let star, ima druge živce nego v vaših letih, sosebno če je po temperamentu tak kolerik kakor jaz.  Mislil sem, da je morda kakov prepotnik v moji postelji.  Kaj takega bi tudi vi ne trpeli.  S kratko besedo: mladi mož, ne zamerite.«  V istem hipu prinese hlapec Liščeve kovčke v sobo.  Lisec molče pusti za roko prijeti se.  »Aj, kakor vidim, ste res že vse svoje pospravili iz moje izbe.  Žal mi je; ko bi bil prej vedel, poiskal bi si jaz drugje ležišča, ker najbrž itak ne ostanem dolgo tu.  A kar je, to je.  Sedaj je treba, da vi dobite drug kvartir.  In sicer pojdete v grad stanovat.«  »Tja ne,« seže Lisec v besedo.  »Znam, da se vam je že enkrat odbilo, ali baš zaradi tega pojdete.  Kar namreč vidva z županom nista dosegla, to dosežem jaz nekoliko laže, če niso še moje besede pozabili, kar menda ni, kakor čujem, da so še živi.  Počakajte tukaj ali pak v mojo hišo nazaj idite tačas; kamor vam je ljubše; čez eno uro dobite povabilo.  Jaz grem, da vam posteljem.«  »Ne trudite se, gospod,« ugovarja Lisec.  »Nič ugovora; jaz nečem, da bi vi zaradi mene kmete s polovičnim delom pustili.« To reče tako zapovedovalno, da je Lisec hotel odločno ugovarjati.  Vendar prvič mu je stari čudni doktor Zober imponiral, drugič za ugovor zopet časa ni bilo, ker starec je bil že zunaj.  »Na vsak način odidem takoj danes, bogve koliko smešnih prizorov bi še imel,« misli Lisec.  Poslan je bil dečak voznika iskat.  Natihoma mu je pak župan zunaj na uho pošepnil, naj leže za mejo na trebuh, lice v dlani podpre in dolgo leži; kadar pa nazaj pride, naj reče, da voznika ni najti.  Tačas pak posestniki po Volčjaku zvedó, da je prišel Zobrov gospod, njih inženirja na polje dejal, da inženir odide in iz vsega dela ne bode nič.  V veliki brigi se zberó pred krčmo in se živo posvetujejo.  Naredé se dve stranki, ena s krčmarjem na čelu je trdila: »Pustite, Zobrov doktor bode že zopet vse prav naredil,« druga je pa klela vse preklete škrice, ki so tako natančni, kajti »vrag vedi, zakaj bi ne mogla oba v Zobrovi kajži spati, če inženir že drugje neče: eden bi bil na postelji, drugemu bi se pa na tleh postlalo, par rjuh in kaj za pod zglavje se že še dobi na Volčjaku, ni hudiča.«  Nekaj pred poldnem pridrdra voziček.  Lisec, ki je bil na vrtu, meni, da je njegov voznik, in hiti skozi zadnja vrata v županovo hišo.  Tam mu gospodinja županja naproti pride in pravi:  »Ježeš, grajske gospe so prišle!«  »Vse tri?  Pri vas?  Kaj hočejo?« vpraša Lisec, čudeč se in vendar spominjajoč se besedi starega doktorja Zobra, da mu gre v grad po stanovanje; sluti, da bi bile prišle iz tega vzroka.  »Ali, zaboga, kako je vendar to mogoče?« Stopi iz veže ven.  Res je stal grajski mali voziček pred krčmo, na vozičku ljubki, sedaj sicer zelo zardeli obrazek plavolase gospice Line, kateri je bila videti velika zadrega, in z vozička je bila stopila stara teta.  »Vidite, tako je prišlo, iskati vas moramo in prositi,« pravi starka v tonu, o katerem je bilo težko reči, ali je šaljiv ali resen.  »Zakaj?« pravi Lisec, ki je hotel imeti razjasnila, in obenem sname klobuk pozdravljajoč na vozu sedečo gospico.  Nikdar je tu v vasi še videl ni.  »Vi morate z nama v grad.  Gospa je zvedela, da ste brez stanovanja, in ponuja vam ga sedaj.  Obedve sva morali iti to vabilo izročat, jaz in Lina.  Ni bilo drugače.  Saj veste, kako je pri nas, nagla odločitev in potem ni noben ugovor mogoč.  Nanagloma in obedve me, mislite si!  A povejte vendar, je li res, da nimate več stanovanja, in zakaj ne, za boga svetega?  Saj pogoreli niste, hišica še stoji, videli sva jo; a ko sva tam ustavili, kazali so nama, da ste tu pri županu, zakaj vendar?«  Tako golči gospodična Senčarica in iz vsega tega je Lisec mogel vedeti, da ne ve ničesar o Zobrovem dohodu.  Ni li v gradu bil?  Od kod torej že prej po njem napovedano vabilo?  Je li naposled res čarovnik, kakor neumni Volčjanje govore?  Take misli so v hipec udarile Liscu v glavo, a ni jih izrekel, hotel je čakati in podučiti se.  »Mislil sem, da, ker me vabite na stan, znate, da je prišel stari doktor Zober, v čigar domu sem nastanjen bil, domov in me prav fino na polje vrgel, kakor se govori.«  »Dr. Zober tu!  Ah!« začudi se kakor prestrašena teta, a Lisec, bolj obrnjen k mladi Lini, govori dalje:  »Sicer pak se srčno zahvaljujem gospicama za njun prijazni trud in odlikovanje moje osebe, kakor tudi prosim milostivi gospé izročiti mojo najtoplejšo zahvalo za vljudno vabilo, a obžalujem, da ga ne bodem mogel porabljati, ker od danes v tem kraju nobenega stanovanja več ne potrebujem, odhajam namreč proč.«  »To pač ni lahko verjetno, gospod Lisec.  Teta mi je pripovedovala, da se mudite tukaj še kake tedne, da imate še toliko dela.  Tako ste ji sami rekli pred tremi dnevi,« govori gospica Lina, ki strahu svoje psevdotete pred imenom dr. Zobra niti ni bila opazila.  Simpatični glas njen, katerega je Ivan prvič tako od blizu čul, in morda še drug čut spravil je tudi njega v nekako zadrego, posebno ker mu je resnico očitala.  »Razmere so se spremenile, gospica.«  »To vemo; ali le toliko so se spremenile, da stanovanja nimate; zato hočete oditi.  Pri nas pak ga zato nečete, ker so vas mama tačas razžalili.  Ali teta vam je že povedala, da so bili bolni.  Ne mislite, da so zmerom taki.«  Poslednje besede so bile z nekako žalostno nevoljo rečene in Lisec je videl, kako je bilo deklici na tem, popraviti slabi vtis, ki ga je bila njena mati naredila mu, ko je prvič pri njih gostoljubja zahteval.  Proti temu se je bilo težko ustavljati, sosebno tako mehkemu in dobremu človeku, kakor je bil Lisec, dasi je imel trden sklep.  Torej dé:  »Da me ne boste krivo sodili, pridem gotovo k vam v grad in se bodem milostivi gospe sam zahvalil ter ji razložil, da bi gotovo njeno prijazno vabilo sprejel, ko bi ne bil v meni že sklep storjen, preden sem ta častiti poziv dobil.«  »Tedaj morete precej prisesti,« hiti dekletce, »glejte, jaz sedem tu in vi imate s teto prostora dosti, doma se že še dalje zmenite, naša mama ...«  »Nu, dobro, dobro!« pravi teta.  »Gospod Lisec, pojdite, stopite brž, da naročiva očetu županu ... vi morate iti z menoj  ...  Potrpi, Lina, majhno ...«  S temi slovi vleče stara gospodična Lisca v vežo.  Tu, kamor se od voza ni videlo, prime ga za komolec in skrivnostno pravi:  »To je naredil ta Zober, ta strašni, da vas naša vabi!  Nič Lini ne govorite!  Ali zdaj morate iti, morate nekaj časa pri nas stanovati, lepo vas prosim, ni drugače, zavoljo nas vseh!  Tiho, več vam povem, kadar bova sama; ne ustavljajte se nič, mora biti, če je prav mala sitnost za vas.«  Krčmarica pride iz kuhinje.  V hitrosti, kakršne je zmožna le ženska, kadar je treba zatajiti misli, vzhičenost, veselje ali žalost ali kakršen koli izredni položaj duševnega počutja, obrne se tudi Senčarica h krčmarici in ji v isti sapi in v istem skrivnostnem tonu, ki se je pa tudi v novi rabi dobro podajal, govori:  »Kajne, mati županja?  Vi tudi tako mislite.  Ker imamo mi na vozu premalo prostora in se tudi ne spodobi, da bi nadeli kakor svetojurski selniki, pride popoldne naš hlapec k vam in mu boste naložili, kar ima gospod Lisec, ki bo od danes naprej pri nas v gradu stanoval in kosil in vse.«  Ker z očetom županom in krčmarjem ni imela niti rečice govoriti — to je bil prej samo izgovor, da je Lisca na samo dobila in mu v nenavzočnosti Linini mogla pošepetniti, kar je moral znati, da se ni več branil — odideta zopet k vozu in vsi trije posedejo, kakor se je moglo.  Prej omenjeni kmetje in vaška mladina, od malega Francka županovega, ki je še bosonog in gologlav v sami srajci in s prstom v ustih ob oglu stal, pak do sosedove Cilje, ki se je začela ob nedeljah po maši že po fantih ozirati, vse iz bližine je prišlo in tu in tam ali javno ali izza kakega polovičnega zakotja občudovalo lepo grajsko gospico in čudo čudo, kako je to, da se je enkrat v vas pripeljala in še na delavni dan!  Župan pak je kmetom rekel: »Vidite, kaj premore na gradu Zobrov gospod.«  Kako ne bi bil tudi Lisec med vožnjo v grad zopetno svojega začudenja izrazil o čudnem slučaju, ki je ne le njega s takim nepričakovanim vabilom počastil, nego samo mlado gospico s tem poslom obložil.  Gospica je zardela v dokaz, da je stvar tudi njej čudna.  Po nekoliko ovinkih mu pové, kar bi bil imel že prej razumeti, da je i ona šla stoprv na izrečni nalog svoje matere.  Da li je šla res nerada?  Tega je ni nihče vprašal.  Bilo bi vendar posebno za Lisca prezgodaj.  Gotovo je, da je bil pot do grada prav kratek za oba dela, dasi razgovor ne tako lahek, kakor bi v drugačnih razmerah med temi tremi mogel biti.  Pod lipo pred gradom je stal stari doktor Zober pričakujoč prišlece.  Lisec ga je bil že od daleč zagledal, a zadrževalo ga je vse čutje opozoriti na njegovo prisotnost.  Gospica, ki je poleg njega sedela, ni ga videla prej, nego ko so bili že v dvoru.  Morala ga je tudi spoznati, ker naglo je prijela Senčarjevo za roko in rekla z vzhitom, kateremu Lisec ni mogel poznati, ali je veselje ali samo zanimanje:  »O teta, teta, poglejte, kdo je pri nas!«  Teta se počasi obrne, pogleda, kakor bi ji nič novega ne bilo, a ne odgovori ničesar.  »Tisti čudni doktor, ki nič ne govori, od kod je prišel?  Včasih sem se ga bala.  O, sedaj se ga pa nečem več, prav v oči mu pogledam,« brblja mala gospica.  To je bilo za Lisca zopet več nego mučno stanje.  Torej človek, ki se ga ljudje toliko bojé, ki ga je danes zjutraj iz postelje vrgel, priskrbel mu je to stanovanje!  »Zakaj ste se bali tega starega gospoda?« vpraša Lisec gospico, a ta le z glavo zmaje, bili so že preblizu in takoj že pred vrati, držečimi v vežo.  »Vidite, da sem besedo držal?« glasno kliče doktor Liscu nasproti.  Za obe gospodični se niti ne zmeni, kakor da bi ju ne bilo tu, ne pozdravi ni ene.  Šele ko obe, z voza stopivši, pri Liscu stojita, potem se starec obrne k njima in reče gospodični Lini:  »Aj, aj!  Kako smo zrasli.  Že zrelo, da bi kakega pametnega človeka okralo za tisto malo razuma, kar mu ostane od drugih ljudi; je že tak obraz!  Sicer pa se smeta moji dami v svoje notranje prostore, ali kamor hočeta, pomakniti, danes bom enkrat jaz predstavljal gospé novega gosta.  Vi, lepa gospodična — kako se že pišete?  Veste, da znam to.«  To zadnje je bilo govorjeno Senčarici, a z ugrizljivostjo, da sta se obe že obrnili proti veži, ko je stari končal in potem Liscu rekel:  »Stopite z menoj tu nekoliko korakov gor in dol, da vam potrebne instrukcije dam, gospod inženir.  Ni vse tako gladko tukaj, kakor sem mislil.«  Lisec stopi korak nazaj in pravi mirno:  »Pridržite, gospod, svoje instrukcije za sebe.  Jaz vidim, da tu niste posebno priljubljena oseba, da se tudi ne obnašate nasproti ženskam kot omikan hišni prijatelj, nego da nekov strah vzbujate; zakaj, to je vaša stvar.  Vendar, kar se mene tiče, jaz ne trebam pomoči od vas.  Vaša protekcija bi mi bila tu celo na škodo.«  »Ha, ha, ha,« zasmeje se starec.  A Lisec nadaljuje:  »Kar imam tu opraviti, opravim sam, in to je malo.  Tudi svoje besede vam ni treba držati, ker jaz nisem od vas nobene obljube sprejel.  Oprostite tedaj, da vas prosim, da te moje z vso odločnostjo govorjene besede enkrat za vselej na znanje vzamete in mi potem dovolite, da svoje zadeve odslej nadalje sam opravljam tu v gradu in drugod.  Da sem bil do sedaj slučajno vaš gost, za to se vam ima občina zahvaliti, ne jaz.  Zbogom.«  »Ha-ha-ha!  Sedaj pa morda mislite, ljubi moj prijatelj, da ste me do tal potolkli.  Navsezadnje so vam ženske med potom nekaj svojih predsodkov v glavo vlile.  Ta starka me tako rada ima kot jaz njo.  Nič ne de.  Toliko vam rečem: hoteč ali ne, sedaj ni drugače, vi tukaj ostanete vsaj nekaj časa; sedaj je že vse narejeno.  In ker veste, da je ta ... ženska tu v gradu nekako ... nu, saj veste, kakova je!  Bodite pametni ali pravzaprav ne ustavljajte se ljudem, ki vedó, kaj vam svetujejo.  Ko bi bil prej vedel, kako stvari stoje, nu, bodite uverjeni, da vas bi bil pustil iti, kamor hočete.  Za nekaj goldinarjev več, katere že še poiščemo, če treba, naročim za občino drugega inženirja, ako sem ji jaz enega prepodil s svojega ležišča.  A sedaj sem stvar v roko vzel in, kar Zober prime, ne popusti, in da sem jo izvel, moral sem celo lagati za vas ...«  »Bilo je jako nepotrebno, gospod doktor,« seže pikro Lisec vmes.  »Tu imam zopet jaz sam škodo in odgovornost, torej molčite.  Jaz vam povem, ne delajte si mene za sovražnika.« To je rekel s tako iskrim in bodečim očesom, da Lisec ni ničesar odgovoril.  Kako, da si ta človek prisvaja tako ž njim govoriti?  Zober pravi dalje: »Lagajte malo z menoj ali pa molčite, kadar nihče o vas nič ne vpraša, kdo in od kod ste, komu ste in komu niste v rodu.  Sedaj pa tiho in z menoj pojdite, ne bodite čudni.«  Lisec se ni mogel braniti, ker to je bil ves drug ton.  Gnala ga je tudi neka radovednost.  »Kar mora biti, mora biti in vi vendar ne boste sitnosti napravljali,« nadaljuje Zober, »katere se tukaj, kakor zdaj stvari stoje, gotovo naredé, ako ne pristanete na moje besede in tako, kakor sem jaz naredil.  Sicer moram jaz vam svojo sobo prepustiti ali se pa — duelirava, kar hočete.«  Lisec se domisli, da mu je nekaj enakega rekla tudi gospodična Senčarjeva.  In dueliral se, nu, do sedaj še ni.  Vda se torej brez daljšega ugovora in gre v zgornjo sobo z doktorjem.  Molče koračita po stopnicah.  Gospa Langmanova je sedela v veliki sobi v prvem nadstropju sama na zofi in brez dela.  Podpirala je težko glavo v dlan in zrla srpo predse.  Tenki zastori na oknih so bili zagrnjeni, tako da je bilo na pol mračno po sobi.  Ko sta došleca vstopila, vstane ona in, videča najprej Zobra, s hlastno nevoljo vpraša nemški: »Kaj zopet hočeš?«  Starec predstavi Lisca molčé, samo z roko dotično gibanje čineč, in nategne svoj stari, suhi obraz s svetlimi očmi na čuden neprijeten posmeh.  Lisec se pokloni.  Ker zapazi na licu graščakinje izraz neke čudne vzrujanosti, da, celo nekaj podobnega onemu hipu, ko ga je iz svojega doma zapodila, češ da ima nekovega Andreja oči — sedaj mu to zopet na misel pride, ker se mu zdi, da ga gospa naravnost v oči gleda, kakor bi mu hotela isto očitati — ne zdi se mu primerno, da bi on kaj rekel, in tako je nekaj sekund vladala tišina.  »Zakaj mi niste precej tačas povedali vsega, kdo ste?« izpregovori naposled gospa s prisiljenim glasom.  »Kako mislite, milostna gospa?« vpraša Lisec, ki ni vedel, kaj bi se dalo na to odgovoriti.  Ali gospa samo odkima kakor brezmiselno — ne odgovori ničesar.  Nekako topo pogleda doktorja, ki se je bil na stol usedel, potem pravi čez nekaj hipov:  »Torej vi imate že nevesto?  Lepo in bogato?  To je prav.«  »Kdo mu bode sobe odkazal?« reče dr. Zober.  »To mu povedaj, pa smo pri kraju.«  Gospa pozvoni.  Senčarica pride.  Z nejevoljo pogleda Zobra, nekako s strahom Lisca.  »Pokaži mu sobe, kjer hočeš.«  Lisec nekaj izpregovori, ali ona ga ne posluša, kakor statua sedi tiha.  Poslovi se on, Zober ostane še sedeč sam pri njej.  Kaj sta govorila, tega ne vemo.  Čez dobro uro, ko je bil Lisec, pravzaprav proti vsej svoji volji, v gradu vkvartiran, videli so tudi starega Zobra koracati s tako brzimi in lahkimi koraki od grada, kakršnih bi njegovim letom nihče ne bil prisodil.  Starec je med potom baje od početka jako temen in skrben obraz nosil, a naenkrat je malo glavo vzdignil, stresel dolge sive lase pod rdečo kapo in glasno se zagrohotal, da so ga plevice na polju slišale in se ga bale, potem pa uganile, da so vsi gosposki ljudje posebni ljudje.  Da je doktor Zober v Volčjak prišel »na vakánce«, kakor so kmetje učeno rekali, to je bilo hitro znano daleč naokoli mladim in starim.  On je bil povsod in nikjer, govoril je z vsakim in z nikomer, ta ga je videl tam, oni je zopet na svojo dušo trdil, da so ga otroci videli ob istem času daleč proč drugje.  Največ so ga pa ljudje nahajali po hosti in v gozdu.  V sredo popoldne ob petih so se kopale pastirice iz Volčjaka, mlade deklice po osem, devet, dvanajst do štirinajst let stare, v tolmunu potoka, ki teče preko zaraslega vaškega pašnika, skrite v varstvu jelševih grmov, ker vroč dan je bil.  Male nimfe so veselo regljale in raztepale po vodi, sonce je ostro upiralo se v gole, iz vode stoječe zgornje dele mladih teles; prijetno jim je bilo v vodi, da niso znale, kaj bi počele.  Ali glej groze, ob bregu na levi naenkrat stoji oni čudni Zobrov gospod s puško na rami — in prestrašene kakor žabe v vodo, tako dekletca iz vode poskačejo, hlastno vsaka svoje pol obleke pograbi in, ko bi trenil, na drugem bregu v goščo zginejo.  A ko se tresoč od straha prve oblečejo in prilezejo izmed gošče med perjem opazovat, ali je še mož pri vodi, ni ga bilo že nikjer, izginil je, strah pak je med mladimi pastiričicami ostal, več dni se niso upale kopat iti tam v tolmun v potoku med zelenim jelševjem.  Drugikrat so mali pastirji, bosopeti in mršavi, a čvrsti volčjaški dečki, »svinjko bili«.  Naenkrat je prikazal se Zobrov gospod med njimi.  Jenjali so takoj, nekateri so se boječe odmaknili, drugi pak, bolj pogumni, so kape z glav sneli in izpod čela pogledovali pol kljubovalno, pol radovedno, ali ne posebno korajžno.  In ko jih je začel gospod ogovarjati, naj dalje igrajo, niso hoteli; in ko je obljubil vsakemu srebrn groš, začeli so samo trije, drugi mu niso verovali, da bi naposled res dal groš — pak so bili potem svojim tovarišem grozno zavidni, ko je Zobrov gospod pred odhodom v istini dal onim trem vsakemu po grošu, njim pa, ki ga niso slušali, ničesar.  O teh treh groših je govoril cel Volčjak tisti večer, to je bila vest kakor v mestih važen telegram z bojišča.  In sicer je imel ta Zobrov doktor še druga svojstva.  Kadar je mimo znamenja šel, ki je v sredi vasi stalo in sv. Jurija namalanega imelo, ni se odkril kakor možje niti ni križa naredil kakor žene, tako da bi človek bil dejal, da ni dober kristjan; ali zadnjo nedeljo je bil vendar v cerkvi.  Fajmoštra sicer ni nikoli iskal niti kaplana, torej ni maral za te gospode, dejal bi — ali Remenčkova Uršlja, ki je bila tako božja ženska, da je hodila na vsake štirinajst dni k spovedi, ta ga je ondan videla vino pijočega pri fajmoštru na Svetem Ahcu, tri ure od Volčjaka, ki je »star gospod in posebno zato sloveč, da je dober in voljan mož z vsakim, ki prinaša torbo svojih grehov k njemu.«  Vse to so si pripovedovali Volčjanje o Zobrovem gospodu in še več enakega.  Na priliko tudi tole: Zabrdski málinar, čigar dva tečaja tečeta v zakotju med gradom in Volčjakom kake četrt ure od vasi, ima študenta, kateri že osem let v mesto v šolo hodi, sedaj se že pol po gosposko nosi, že brati in pisati in najbrž že celo nemško zna ter neprenehoma čita in čita, da je že ves bled in zelen od same učenosti.  Tega študenta iz zabrdskega malina je bil Zobrov gospod dobil enkrat na potu, ko je skozi Volčjak hodil, ustavil ga, dolgo izpraševal, celo uro ž njim govoril — kar se še nikomur ni prigodilo — in mu nazadnje dal tri zlate cekine, take, da nihče v Volčjaku ni vedel, koliko eden velja ali plača v navadnih novcih, niti malinski študent sam tega ni vedel, dasi ta že nemško zna, ob nedeljah k fajmoštru kosit hodi in je tako učen, da je ves bled in zelen od same učenosti.  Da je celo uro s študentom govoril, to je bilo Volčjanom tem bolj čudno, ker se pri drugi priliki, ko je sodski »adjunek« skozi vas šel in v krčmi ostal, doktor Zober nanj niti ozrl ni, nikar da bi govoril z njim ali vsaj z biričem, dasi bi ju bil gotovo znal ogovoriti po maniri, tako in tako, kakor mora biti med gospodo.  Eden glavnih čudežev je bil tudi ta, da so mu Solarjevi po meso pošiljali in ga prinašali, ali on ga ni vselej peči ali kuhati dal.  Od kraja so mislili, da tudi surovo meso jé kakor sivi volk.  Ali Solarica je povedala, da ga sam kuha.  In kako ga kuha?  Tako, kakor ga nikoli nihče ni in ga ne bo!  Ljudje božji, na mizi in brez ognja!  Nobenih drv ni, kar nekakov višnjev plamen se naredi okoli čudne svetle škatle in meso se samo skuha.  Če to ni coprništvo, kaj pak je?  To se ve, da je inženir Lisec svojemu postreževalcu, dosluženemu vojaku in vaškemu postopaču slepemu Lovšu, ko mu je tudi ta čudež iz Zobrovega doma pripovedoval, rekel, da je ono le neka samovarna mašina in da ogenj na mizi ni iz ničesar, ampak iz hudega žganja, ki se mu pravi špiritus.  Gospodinje pak, ki so od božiča, velike noči in od časa posebnih praznikov tudi vedele, kdaj se mora meso k ognju pristavljati, da je mehko, niso si dale kaj takega neumnega dopovedati, kaj takega, česar bi niti otroci ne verjeli.  Taka je bila ob kratkem občna sodba o doktorju Zobru na Volčjaku.  To se ve, da vsi ti dogodki niso bili čisto novi.  Dogajali so se že tudi prej, ali ker zdaj doktorja tako dolgo ni bilo doma, bilo je prejšnje mnogo pozabljeno in vse se je zopet z novega kritikovalo.  Volčjanje so si bili med seboj močno podobni, skoro kakor groš grošu.  Pridno so delali vsi, molili so vsi, kleli so vsi, samopridni so bili vsi, zavidali so se med seboj vsi, prepirali in obirali so se tudi vsevprek in prašiče so redili, da so z veliko težavo in še z večjo nevoljo davek plačevali, vobče: bili so taki kakor drugi kmetski ljudje po naših zakotnih, od cest in mest oddaljenih vaseh, kamor ne zahaja še noben slovenski časopis.  Vendar je bil tudi med njimi eden original, in ta je bil slepi Lovš.  Slep pravzaprav ni bil, ker imel je le desno oko iztečeno, a videl je z levim več nego drugi z obema.  Stari Cenek Vitrin, edinec v Volčjaku, ki ga je črtil, tudi ne bi bil pritrdil, da je original — ko bi bil to tujo besedo slišal in razumel — nego dejal bi: ta Lovš je potepin, malopridnost, delopust, ki neslanega kropa ne zasluži in ni vreden, da bi ga volk potipal.  To je bilo res, da Lovš ni nikdar redno delal.  Malo, sedaj to, sedaj ono, a le rajši kaj lahkega, in sicer vsakemu gospodarju, kateri je hotel.  Zato tudi ni imel nobenega stanovanja, nobene hiše, kjer bi stalen bil, nego kamor je v vasi prišel, znal je do sklede spraviti se, če so ga povabili, če pa ga niso, stradal je in se ni pritoževal nikdar, z vsem je bil zadovoljen.  Denarja ni mogel trpeti pri sebi; zato, kadar je kakove groše zaslužil, nesel jih je nemudoma za slivovec ali drugo žgano pijačo, vino mu je bilo predrago.  Tačas ga pa tudi ne bi bil nihče s štirimi volmi prej proč zavlekel, preden je zadnji krajcar šel v krčmarjev žep in, ker kredita pri krčmarju ali pri žganjarju ni imel, moral je v slamo iti; tam je prespal svojo pijanost in za nekaj dni je bil dober delavec.  Rojen ni bil v Volčjaku, prišel je sem bogve od kod; trdil je, da je bil vojak, ali tistih krajev, koder je on puško nosil, ni poznal noben drug, kar je volčjaških fantov prihajalo iz vojske domov.  Tega moža so bili, kakor že povedano, vaščanje Liscu za postrežbo dali s priporočilom, da je sicer nepridiprav, ali pošten, t. j. nikoli ga niso še zalotili, da bi bil komu kaj vzel ali ukradel.  Če je pa pregovor resničen, da, kdor laže, tudi krade, bil bi moral slepi Lovš tako prebrisan biti, da je znal ukradeno skrivati in sebe iz sumnje vzdržavati, kajti lagati daleč okoli ni nihče bolje znal nego on.  Ker je bil namreč navezan na to, da so ga vaščani med seboj imeli, tudi kadar se mu delati ni ljubilo, moral jih je zabavati, moral jim je mnogo pripovedovati in, ker ni mnogo vedel — od kod? — moral je lagati, t. j. iznajti kaj takega, kar je bilo resnici tako podobno, da so jemali za resnico, dokler se o protivnem niso prepričali.  Precej časa je trajalo, preden je Lisec na njem spoznal omenjeno lastnost.  Kakor ga je prej rad izpraševal in si dajal pripovedovati od njega vsakovrstno, tako mu od onega hipa ni več veroval, ko je videl, da laže iz vzroka, da bi se zanimivega delal.  Še dandanes je uganka ostalo, ali je v sledečem pravo zadel ali ne, ko je dvomil, ali bi veroval ali ne bi.  Z doktorjem Zobrom ni prišel Lisec namreč v nobeno dotiko od tedaj, ko ga je bil v grad spravil, dasi je več dni minilo od tačas in je bilo v majhnem kraju nenavadno, da bi se edina dva izobražena moža ne srečavala.  Nekega dne, ko se Lisec vrača z Lovšem iz gozda, začne ta pripovedovati:  »Gospod, jaz sem tak, kakršen sem, ali z onim Zobrovim doktorjem ne bi menjal, njemu se bode še taka stvar prigodila, kakršne ne misli.  On vrat za seboj ponoči ne zapira.«  »Kaj?« vpraša Lisec.  »Okraden bode, če ne ubit, zato ker ima denar,« odgovori Lovš.  »Bilo bi mnogo ubojev, ko bi bil vsak ubit, kdor ima denar,« odgovori Lisec.  »Tu je pa drugače.  Jaz sem bil sinoči pri stari Mici na Rogovili in kaj sem slišal, ko sem šel zvečer domov?  Tega nihče ne ugane.«  »Nu, kaj, zlagaj se zopet kaj, ali vsaj preneumno ne, če ne moreš brez tega biti.«  »Nu, če lažem, pa ne govorim nič.« S tem je Lovš mislil zbuditi Liščevo pozornost in radovednost.  Ali Lisec ga ne vprašuje dalje.  S tem pa Lovš ni bil zadovoljen.  »Pri stari Mici na Rogovili,« začne kasneje sam od sebe pripovedovati, »sta sinoči dva berača žganje pila, eden star, drugi mlad in kruljav.  Ne vem, od kod sta, ali malharja sta prava, to vem.  Tiho sta se menila, ali jaz sem vendar tako na ušesa vlekel, da vem, da sta se o Zobrovem doktorju in njegovem denarju menila.  Preden bode tri dni, slišali boste, da se je kaj zgodilo, jaz bi stavil glavo.«  »No, če si res kaj takega slišal, zakaj pa ne greš doktorju povedat?«  »Nikoli ne!  On s človekom ne govori, še poslušal bi me ne.«  »Tedaj povedaj županu.«  »On bi tudi rekel, da lažem.«  »Mora že vedeti, zakaj bi tako rekel,« pravi Lisec in ga pusti.  V mraku pak se zopet domisli teh besedi in v glavi mu ostanejo.  Ko bi pa kaj istine bilo?  Potem bi si on moral očitati, da ni svoje dolžnosti storil, ko je molčal.  Doktor Zober mu je vendar navzlic vsemu svojemu vedenju učinil uslugo; in ko bi jo tudi ne bil, besede je majhne samo treba in tako je storjeno.  Sede in kratko napiše, kar je od Lovša čul, imenuje vir in svoje dvomljenje ter list v vas pošlje Solarju, naj ga izroči pri prvi priliki starcu v koči.  Dve sobi, kateri je dobil Lisec v gradu odkazani, bili sta na severni strani.  Med njimi in med stanovanjem domačih je bilo mnogo praznih, to je s starimi opravami oskrbljenih in bogzna že kako dolgo nezastanjenih sob.  Tako je bil Lisec ne le popolnoma odločen od drugih prebivalcev, nego imel je na zadnjo stran celo svoj lastni izhod pri malih vratih, ki so bila prej zaprta.  Vendar se je prišlo do njega tudi po malem, temnem in ozkem notranjem hodniku, koder mu je tudi zvečer kuharica nosila, ako je česa želel.  Na mizi najde nocoj pisemce, v katerem mu stara gospodična Senčarjeva naznanja, naj ne hodi tako brzo spat, ker mu hoče še nocoj priti nekaj povedat, kar mu v družbi ne more tako lahko.  Na Pražanku in ob njenih šestdesetih letih se menda ni bilo ustrašiti za dobro ime in reputacijo ni enega izmed njiju, ako je on žensko obiskovanje pričakovati imel, dostavila je starka sama s humorjem, kakršen ji je baš na razpolaganje bil.  Noč se je ulegla na zemljo.  Lisec je bil odvečerjal, sedel pri mizi in čital.  Ali danes je bil razmišljen, kmalu popusti čitanje.  Okno je bilo odprto in veje velike jablane so molele do zida, gori ob zidu pak je do okna bila priplezala divja vinska trta.  Na bližnjih orehih je že skovir svoj enoteri tožni klic ponavljal.  Sicer je bilo vse tiho, samotno, dolgočasno.  Na steni je razen zrcala visela le ena sama podoba: slika nekega viteza v železnih oklopnicah.  Kupljena je morala biti z gradom vred in predstavljala je bogzna iz katerega veka slovečega ali neslovečega uda prvih posestnikov pražanskih.  Vitez je s svojimi debelimi očmi in s precej navadnim štirioglatim obrazom s stene gledal svojega opazovalca, pri mizi sedečega, kakor da bi mu rekel: »Kaj delaš ti tukaj, širokoperno sedeč, ti vsiljenec plebejski.«  In ta misel je Liscu vzbudila razne fantazije, segajoče nazaj v čase, o katerih nam pripoveduje divne reči pripovedovana povest ali kronika pisana.  Naposled se začujejo tihe stopinje, nekdo potrka, stara Senčarica je bila z visoko svečo v roki med vrati.  »Nikdar več ne hodim tod,« sopiha starka.  »Tako me je bilo strah po teh hodnikih, da nisem vedela, ali grem nazaj ali naprej.  Vem, da je bila podgana ali mačka, ki je za menoj zašumela, vendar se še na vsem životu od straha tresem.«  »In jaz sem vprav tega viteza na steni ogledoval in občudoval njegov ljuti pogled ter se domišljal pripovedk o izdanih gradovih, vitezih rešilcih in kar smo še čitali v otročjih letih enakega s pohotno grozo in prijetnim strahom,« odgovori Lisec.  »No, te poezije pri nas baš ni, ako si je sami ne ustvarite v fantaziji.  Podgan imamo pač mnogo in sove hodijo iz gozda pogosto neprijetno pesem pet nam pred okno; drugih strahov menda ni.  Vrata pa zapiramo precej, ko se noč stori, da strahovi od zunaj noter ne morejo.  Ste li pač tudi vi vnanja vrata dobro zapahnili?«  »Pozabil sem jih zapahniti, a mislim, da so zaprta.«  »Pustite sedaj.  Sicer so naši psi odklenjeni in so na dvorišču, tako da se morate varovati kasno ponoči domov hoditi.  Mi zapiramo zmerom.«  Starka sede na stol in se najprej po sobi razgleda, o tem in onem nevažnem kaj vpraša ali omeni.  Nazadnje se na stolu popravi in reče:  »A sedaj vam moram povedati, zakaj sem prišla k vam in zakaj danes tako kasno.  Ni drugače mogoče bilo, ker prej si nisem upala, jutri zjutraj pak je še manj možno, odlagati se pa ne da.  Poslušajte.  Kaj pa je ta doktor Zober hotel pri vas?«  »Doktor Zober?  Pri meni?« vpraša čudeč se Lisec.  »Da, popoldne ob petih sem ga sama videla prihajati gor v grad.  Mislila sem, da pojde zopet h gospé, kakor je prej hodil, kadar ga je naša nesreča v Volčjak prinesla, ali začudila sem se, ko sem videla, da je korakal naravnost sem na vašo stran.  Matija mi je potem pripovedoval, da je precej odšel in sicer gor proti gozdu, da vas torej najbrž ni doma dobil.  Kajne?«  »Popoldne nisem bil doma, ne,« potrdi Lisec, »prišel sem stoprv pred mrakom.«  »Radovednost me je že tačas gnala, vas vprašat priti in vas — posvarit, ali bala sem se, da se ta stari grdin oglasi nazaj grede pri vas, zato si nisem upala.  Matiji sem bila naročila paziti, kdaj pojde nazaj; ali pravi, da tod mimo nas ni šel, gotovo je torej drug pot izbral in lahko vas posvarim, da, ko bi jutri prišel ali kadar bodi — čuvajte se tega človeka, ni dober človek.«  »Zakaj mi dajete ta svet, gospodična?« vpraša Lisec.  »Zapazil sem pač že nekatere krati, da imate veliko in posebno antipatijo do tega moža, ki se tudi meni povse nenavaden zdi.  Vi imate vzroke, katerih mi niste še povedali, ali povedati ste jih obljubili.«  »Vzrokov vam ne morem povedati, ker jih skoro sama ne vem,« reče stara gospodična.  »Ali vendar morate poznati njegovo preteklost in one razmere, ki mu dajejo neki vpliv tu pri vas na gradu, vpliv, kateremu se imam jaz zahvaliti, da sem tukaj.  Saj ste baš prej rekli, da je hodil prejšnje čase bolj često sem na grad, in nekaj zmešanega sem že od ljudi o tem slišal.«  »Prav ste slišali.  Prej, kadar je prišel domov, bil je vsak dan pri nas gost, čeprav neljub in nepovabljen.  Zato sem se ga tako ustrašila, ko sem slišala, da je zopet prišel.  Kar čudno se mi je pa sedaj zdelo, da ga ni po tistem prvem potu nobenkrat več k nam, kakor tudi, da je naša gospa tako mirna, dasi je on doma.  To so čudne reči!  Zato sem se ustrašila, ko sem ga danes videla; potlej pak, ko je k vam šel, zbala sem se, da bi vas ne zavajal k čemu slabemu.  Ogibajte se ga, gospod Lisec, to je grd človek, prav gotovo.«  »Taka obsodba mi ni dovolj, gospodična, ne zamerite mi, če nimate vzrokov.  Dejanja mi povejte.  Meni se zdi ta doktor Zober, kakor sem rekel, takov, kakor ni vsak drug doktor; ali enkrat sem ga videl v dobrem položaju in več sem že tudi slišal, kar zanj govori.  Pa zakaj mi ne poveste, kaj od prejšnjega časa o njem znate, gospodična?« vpraša Lisec.  »Zato, ker ne znam mnogo več nego vi sami.  Mi prej nismo leto in dan tukaj stanovali, nego smo bili pozimi v mestu in le poleti večidel na Pražanku.  Tačas jaz nikdar nisem nič slišala o kakem doktorju Zobru, noben človek tu ni o njem govoril in ni ga bilo.  Kar naenkrat se pokaže neko jesen tu.  Mene tačas ni bilo tu doma, poslali so me bili v mesto, ne vem po kaj že, ko je bil prvič v grad prišel.  Ali nikdar ne morem pozabiti, kako je bilo, ko sem se vrnila; kar ni mogel nobeden govoriti, ni gospod ni gospa; vsak zase sta bila potem zaprta, gospa je jokala, gospod Langman pa« — tu se starka pripogne in tiho govori — »jaz nisem bila zraven, ali hišna mi je pravila, hotel se je celo enkrat ustreliti.  Vse to potem, ko je bil namreč ta doktor Zober pri njih.  Kaj so imeli, tega nobena živa duša ne ve.  To je gotovo, da je potlej večkrat šel gospod k njemu dol v vas, v isto izbo, kjer ste vi bili, in da je bil zmerom njemu naproti tako krotak kakor ovca, dasi je prej vse druge ljudi na svetu osorno imel, tudi svojo ženo.  Kadar je kasneje Zober v grad prihajal, bilo je, kakor da bi oblak čez sonce potegnil, ako smo bili majhno dobre volje.  Vendar od tistega časa, kar se je prikazal, pravzaprav nismo bili nikdar več veseli.  Posebno gospod in gospa ne.  Prišel je pa skoro vsako leto dvakrat, čeravno navadno le za malo časa.  Jaz se ga vselej bojim.  Kar on hoče, to mora pri nas biti.  Tako je, odkar se je prikazal.  Gospa je pa tudi tako svojeglavna kakor otrok.  Gorje nam vsem, če se ne zgodi, kar enkrat hoče.  Zato sem vas prosila, da ostanete pri nas, ker je ona hotela.«  »Ali ničesar ne slutite, kaj je tej prikazni vzrok?«  »Prav nič gotovega.  Kar imajo skupnega, mora biti še iz prejšnjega časa, ko mene ni bilo v familiji.  Ugibati nečem, dasi bi nekoliko morda uganila.  Govorila nisem o tej reči nikdar ž njo; tudi bi se ne drznila.  Posebno odkar je gospod Langman umrl in je gospa prišla v tako duševno bolezen, je prihod tega nesrečnega človeka za mene vselej strašen.  Tačas se je gospé vselej bolezen bolj polastila.  Zato pravim, se mi čudno zdi, da zdaj, ko je tudi tukaj, nič ne prihaja k njej, da je tudi ona bolj mirna kot prej in da on sedaj vas išče.  Kaj vam pač hoče?«  »Tega jaz tudi ne vem,« odgovori Lisec in nekaj pikro pristavi:  »Tedaj s tem je razlagati, da je mene povabila sedaj in celo hčer poslala vabit me, a prej me je najbrž iz bojazni za hčer iz dvora podila.