Manj strášna nóč je v črne zémlje krili, Ko so pod svétlim sólncem súžni dnovi.  V prvem tednu meseca septembra leta 1572. bil je v Zagrebu velik semenj.  Iz vseh delov hrvatske dežele, celó iz Bosne in iz sosednih kranjskih okrajev prihiteli so kmetje na ta tako rekóč črez tri dežele slovéči mednarodni kupčijski zbor.  Poldne je že bilo, ko se je isti dan polnila stranska ulica zgornjega mesta.  In ondi na oglu naraščala je gruča ljudij, zijóča v sivolasega pevca slepca, na tleh pri zidu sedéčega.  Vselej ko sta bila vrišč in gneča največja, povzdignol je pevec otožno doneči, a krepki svoj glas, in koščeni prsti so mu drsali po edinih dveh strunah na tamburici.  Ko je slepec odpel vrstico priljubljene popevke o »kraljeviču Marku«, zadoni mu glasna pohvala od vseh stranij.  Ploskanje se razlega daleč v sosedne ulice.  Med tem pa, ko ne morejo nekteri prehvaliti te najlepše jugoslovanske pesni, silijo in prigovarjajo drugi starcu, naj zapoje eno svojih lastnih popevk.  Saj je bilo znano, da je on najboljši hrvatski pevec in igralec na tamburici.  Zmenil se ni slepec v začetku za takove prošnje.  Nadaljeval je »sladke kraljeve sanje« ter opisaval »v junaškej roki buzdovan jekleni«.  Kakor da bi ga bile poslednje vrstice vzdramile iz sanj, strese z glavo, in dolgi sivi lasje mu zavihrajo na visokem mračnem čelu.  Gube na mrklem lici se zganejo, in njegovo veliko, z duhovitimi obrvimi okrašeno okó mu zažari, dvignejo se mu kakor razsrjenemu junaku trepalnice, a se zopet v istem trenotku zapró. — saj jim je že davno zatonolo zlato solnce na veke.  Nekaj trenotkov sloni nató nepremakljivo slepec.  Le po očeh je potegnol kaka dva pota z dlanijo.  Naposled pa ubere, kakor da bi se bil hipoma opogumil, globoko doneči struni ter zapoje s krepkim glasom:  »Zatoni solnce, milo, zlato, Da solz ne vidiš, ki na trato Nam v robstvu večnem tu tekó; Ali pa vžgi nam, solnce milo, Pogum in bratstvo, ki zdrobilo Mogotcev naših vseh bo silo. —«  Strmé so poslušali okoli stoječi to neznano pesen starega slepca.  Zmajevali so z glavami občudujóč starčev pogum in pričakovali radovedni, kako se razvozla ta slepčeva nenadna popevka.  A zdaj se pririje sém izmed množice krepek, visokorasten, kakih štirideset let star mož.  Ta prime slepca za ramo in mu reče nekako nevoljno: »Zakaj ne ubogate in prelamljate dano besedo?«  Nepopisljiv utis napravile so te besede na slepca.  Mahoma utihne.  Nekako plašno strese z glavo in stisnovši tamburico pod pazuho, skoči bolj urno, kakor bi bil kdo pripisoval njegovej starosti, na noge in se dá molčé odpeljati prišlecu izmed množice.  Godrnjali so poslušalci zaradi takove sile tujega moža.  Nekteri so celó poskušali zabraniti slepčev odhod.  A temen, ponosen pogled visoko-rastenega, skoro orjaškega tujca obpogumil jih je urno, da so dolgo gledali za odhajajočima.  Molčé sta hodila po malej ulici potém v spodnje mesto.  Več potov zapored ozrl se je mlajši spremljevalec nazaj na prostor, od koder sta bila prišla.  Ko se je prepričal, da sta oddaljena dovolj in da so zaostali nekteri izmed množice, ki so v začetku hiteli iz radovednosti za njima, ustavi se ter upre nekako nevoljno svoje okó v slepca, polglasno rekóč:  »Oče, kaj ste mi obljubili zjutraj, ko sva odhajala od doma?  Zakaj prelamljate brez potrebe dano besedo in škodujete potém neizmerno našej stvari?«  Molčal je nekaj časa slepec.  Le zapored je položil dlan na čelo in povzdignol glavo, kakor da bi se kesal skrivaje svoje nemožatosti.  Naposled pa je skrčil desnico v pest, zamahnol jezno po zraku in dejal slovesno:  »Ilija, ne muči me!  Pusti mi edino orožje in moč, ki jo imam še jaz na svetu.  Ko mi omaga jezik, postanem nepotrebna stvar, napotje vsemu!«  Otožno so donele te besede iz slepčevih ust kakor opravičena in bridka obramba zoper krivico, ki se vsiljuje njegovej svobodi.  Odgovoril ni mlajši spremljevalec, slepčev sin v začetku temu energičnemu zagovoru.  Pod pazuho je ubral svojega razžaljenega roditelja in stopal zopet urneje navzdol ter pristavil pomirjen in s sočutnim glasom:  »Prepričate se kmalu sami, morda prej nego se nam vsem dozdeva, da je molčanje zdaj zlató, in le skrivno delo, a ne ščuvanje že preveč razburjenih duhov pospešuje naš namen.«  Molčala sta nató naša znanca, stopajóča urneje po namenjenem potu.  Stoprav na bližnjem oglu, kjer široka glavna ulica križa malo stransko, ustavi se mladi tovariš menéč samemu sebi: »Ako se ne motim, dejal je: če ga ne najdem nikjer drugod, oglasim naj se napósled tú pri ,Sokolu’.«  Izgovorivši povzdigne glavo ter se ozre nad vrata velikega starega poslopja, kakor da bi se hotel prepričati, ali je res tú gostilnica pri »Sokolu«, kjer se toči najboljše vino in prodaje najlepše pečen »janjec«.  Motil se ni.  Na temnej, od zobú časa okrušenej steni nad vrati bil je naslikan velik sokol, sedéč na vinskem sodu.  Med tem pa, ko je ogledoval naš znanec zanimivi in precej zapeljivi grb mestne krčme, razlegal se je iz pritličnih hišnih prostorov razen govor in hripav krik v obilnem številu zbranih častilcev Sokolovega soda.  »Na pravem sledu sva.  Njegov glas čujem, če me ne moti uho,« pravi potém sin slepemu očetu ter pristopi bližje k omreženemu oknu, dalje poslušajóč pivske glasove.  Črez nekoliko pa utakne, kakor da bi se bil prepričal o resnici svojega mnenja, dva prsta svoje roke v usta in tri pote zaporédoma urno zažvižga.  Nenavaden upliv je imelo to žvižganje na nekoliko že vinjene pivce.  Zapored se je ta in ona glava prikazala na omreženem oknu ter zijala v tovariša pod njim.  Marsikteri je klical tudi slepca v krčmo, da pomnoži s petjem in tamburico pivsko veselje.  Na enkrat pa se začuje krepek moški glas v krčmi rekóč: »Ilija, na, pij, da opustiš prežo!«  V znamenje, da niso bile poslednje besede razžaljive in tako robate, kakor se glasé, prikaže se v istem trenotkn žulava kmetska roka skozi omreženo okno in poln vinski vrč v njej.  Rudečeličen, debeluhast možak z malimi nekako neprijetnimi, zbadljivimi očmi in s precejšnjo plešo na glavi pa kriči, kajti njegova je roka, ki podaje pijačo:  »Pij, brate, za hvalo, da si prišel, če ravno za nekaj ur pozneje, kakor sva se bila pogovorila.«  Odvrnol ni besedice Ilija Gregorič, — tako se je imenoval ta naš znanec, — tej prijaznej napitnici, dà celó nekako strupeno, zbadljivo je pogledal pivca za omrežjem, a vendar je nagnol vinski vrč, pil nekoliko ter ga potém še spremljevalcu očetu ponudil.  Vračajóč posodo pa položi kazalec desne roke na usta in namežika, nató pa bližje k zidu pristopi, tiho vprašujóč:  »Ali sta ona dva tudi v tej beznici?  Otročarija, najlepši čas izgubljamo, ali prav za prav zapravljate vi tú, ne pomislivši, da je čas drag, predrag!«  Neprijeten utis so napravile te besede na rudečeličnega moža.  Nevoljno je stresel z glavo, in v gube se mu je nabralo sicer gladko čelo.  Napósled pa, kakor da bi se bil premislil, nabere v posmeh dobro rejeni obraz, da se strese tolsti podbradek, in namežika tovarišu rekoč:  »Ni take sile, brate!  Voda ni ogenj!  Jaz sem sicer mož beseda, le zamudil sem se nekoliko.  Tudi Pasanec je v živem razgovoru tú med nekimi hribovci, našimi sosedi.  Mihe pa še ni bilo na ogled.  Nedvomno še stika po trgu ter ogleduje staro orožje.«  Zadovoljen je bil Ilija s tem opravičenjem, kakor je bilo videti: kajti izjasnilo se mu je lice, in on pristavi:  »Dve popoldne že mora biti sedaj.  Do petih, mislim, opravim lahko svoj posel, če se podvizamo in najlepših ur ne zapijamo.  Zvečer je bolj hladno in prijetno hoditi domú.  Torej ob petih, kakor smo se zmenili, je skupščina na klanci in potém točen odhod.«  Tako je govoril možak pod oknom in odhajaje dejal svojemu spremljevalcu:  »Oče.  Vi ostanete, če vam drago, lahko tukaj.  Naročite si južine in vina!  Samo, — že veste, kaj mislim, ogibljite se — ščuvanja!  Petje je kakor olje v razburjeni plamen.«  Stisnovši slepcu roko. odšel je Ilija urnih korakov po glavnej ulici na desno.  Rudečelični pivec pa je še dolgo slonel na oknu in zrl smehljaje za njim.  »V resnici, korenjak je ta Ilija in poštenjak!« govori zadovoljno samemu sebi.  »Pa ta krepka postava, ta pogum in resnoba!  Že njegov sokolski pogled očara in navduši vsakega, ki je le eden pot z njim občeval.  Da, mila nam sreča junaška!  Takova pridobitev je zlatá in belega srebra vredna ter zagotavlja uspeh!«  Urno je stopal tako opisani Ilija Gregorič po ulici ob hišah, ne menéč se za razno blago ondi razpostavljeno in mnogobrojne sejmovalce.  Pozdravljali so ga nekteri znanci njegovi in kmetje silovitega plemenitaša Ferenca Tahy-ja v okraji na kranjsko-hrvatskej meji.  Stoprav konec ulice, kjer se prične predmestje, obstojéče iz posameznih raztresenih hiš, ustavi se pred videzno nepomenljivo prodajalnico železa in železnih izdelkov ter zavije proti vhodu.  Že na pragu mu pride nasproti postaran možak majhne postave, s fesom na glavi ter se mu globoko in nekako posebno prijazno prikloni.  »Dolgo me ni bilo, in čakali ste me nedvomno.« Tako ogovori Ilija svojega tovariša, stopivši z njim v prodajalnico in iz nje na ravnost v malo sobo poleg nje.  »Meni bi bilo enako, prijatelj.  A čujte, Srb moj rojak s Turškega Broda je došel danes za rana.  Zvedel bi bil rad, ali je kaj gotovosti v istej kupčiji,« odgovarja gostobesedni kupec s srbskim naglasom ter mu odkazuje sedež na divanu poleg sebe.  »Tudi jaz bi rad vedel kako in kaj.  Takove stvari se ne dadé dolgo odlagati.  Nenadno, odločno in neustrašljivo! to je moje geslo.  A moji tovariši, bolje rečeno glavne osebe so preveč oprezne, premalo je odločnosti.  Pravega vodstva manjka.«  S temi besedami odgovarja prišlec svojemu tovarišu in se med govorom nekekrati skozi okno na ulice ozre.  »Kakor češ; potreba ni, da bi čul vsak nepridiprav razpravo o najinej kupčiji.«  Konečno pa še resno pristavi:  »Koliko stotov zamore tedaj imeti pripravljenih in koliko samokresov in handžarov, in v kterem času se zaveže dovesti vse na kranjsko mejo?«  »To je odvisno od konečnega odločnega dogovora, ki se izvrši še lahko danes, če zahtevate.  Izročena je daljna pogodba meni samemu.  Znane so mi vse okoliščine v tej zadevi,« odgovarja smehljaje se kupec in si gladi dolgo črno brado, kakor da bi se veselil precejšnjega zagotovljenega dobička pri tako znamenitej kupčiji, če tudi iz druge roke.  »Danes niso daljne razprave mogoče.  V kratkem, najmanje v dveh tednih so pa toliko izgotovljene, da vemo staviti določna naročila, Vsekako pa je računjeno v najbolj ugodnem slučaji na dvajset tisoč mož.  Dve tretjini tega števila ste vsaj po mojej sodbi potrebni, če smemo pričakovati ugodnega uspeha.  Pripravo za takovo potrebo, prijatelj, izračunate si površno sami in že danes mi lahko jasno odgovorite, ali morete prevzeti ob priliki naše naročilo v takem številu.«  Poslednje, morda nepričakovano visoke zahteve so bile kupcu videzno jako po godu.  Ponižno se je zvijal v dve gubi odslej »pred priprostim kmetom kakor pred slavnim vojvodo, zagotavljajóč z vso svojo ne baš majhno izgovornostjo, da lahko kupec turški oboroži vso avstrijsko vojsko; povrh pa je on imovit in značajen, na Hrvatskem dobro poznan in pri plemenitaših čislan in priljubljen.  Le edini on je zmožen vtihotapiti v deželo toliko streliva in orožja brez nevarnosti in najmanjšega suma.  Dolgo sta se še posvetovala potém naša znanca in razpravljala posamezne malenkosti o svojej kupčiji.  Pri razhodu sta si pa zagotavljala pri vsej svojej časti in značaji, da ostane stvar tajna med njima povsod in proti vsakemu.  Mračilo se je že isti večer, ko so korakali po cesti, ki se vije iz Zagreba proti severu, trije možje.  Prišedši na vzvišen prostor, od koder je odprt zadnji pogled na mesto, ustavijo se.  Tovariš, ki se je že med potem pogostoma oziral nazaj, sname pokrivalo in brišóč si pot raz čela pravi:  »Čudno se mi dozdeva, da ga ni za nami.  Zabičeval sem baš njemu, naj se podviza, da hodimo skupaj domú.«  Potém pa še pristavi nekako nevoljno: »Napósled se mu je menda pripetila zaradi njegove opreznosti kakova neprilika, ki je zmožna prečrtati vse naše črteže.«  »Ne jezi se in ne skrbi, Ilija!  Saj ga poznaš Miho.  Zašel je gotovo med vojake.  Brez vojaške družbe ne more živeti on v mestu.  Ko čuje vojni rog, ne vzdržuje ga nobena sila v poštenej družbi njegove vrste.«  Poslednje besede je govoril majhen, širokopleč možak kmet Gubec, isti, ki je prejšnjega govornika, našega znanca Ilijo Gregoriča, v krčmi pri »Sokolu« opoldne k pijači vabil.  »Ali pa se je celó k vojakom zapisal in bode, predno se nam sanja, najbolj slaven general hrvatski in prijatelj naših blagih pijavk po gradéh okoli in okoli,« pristavi urno zadnjim besedam tretji tovariš, suh, za slabotno visoko postavo malo prešibek, kakih petdeset let star mož rudečkaste brade in enakih las, najemnik kmetskega posestva, Pasanec po imenu.  Nekako neprijetne so bile prvemu govorniku poslednje pol resne, pol šaljive besede; kajti molčal je nekaj časa, a potém s pomenljivim naglasom dejal:  »Naj bode, kakor veste in znate.  On nam je resna naša stvar, počakati ga moramo na vsak način.  Sporočiti nam more le on stvari, ki so odločilne v našej zadevi — posebno gledé vojaštva na Hrvatskem.«  Velik utis so napravile te besede na ostala tovariša.  Šaljivosti je bil storjen konec.  »Prav imaš, Ilija!  Guzetič nam je predrag in prezvest prijatelj, da bi zaslužil naših dovtipov.  Desna roka nam je poleg tebe in kakor stvarjen je za tvojega osebnega pomočnika ali adjutanta, da se izrazim po vojaško.«  S temi besedami je poskušal najstarejši med njimi, Gubec, zaviti pogovor v pravi tir.  V znamenje, da se ujema popolno z Ilijevimi nasveti, sede v travo pod starodavno širokovejno lipo ob cesti, in za njim oba ostala tovariša.  Noč se je storila med tem.  Na vzhodu pa se je jelo svetliti nebo v znamenje vzhajajoče lune.  »Kako si opravil, Ilija, moje naročilo?« vpraša črez nekoliko Gubec.  »Okoliščine so primerne, naročilo zagotovljeno.  Kedar je v redu vse ostalo in dogovorjeno, čakam le tvojega povelja, in kup je storjen,« odgovori nekako zadovoljen s svojim današnjim poslom Ilija Gregorič, ter se pomakne bolj k cesti, da bi videl, kolikor vsaj svetloba pripušča, po cesti proti mestu.  »In koliko smem v tvoje obljube upati, Pasanec?« nadaljuje Gubec proti drugemu tovarišu.  »Upanje imam najlepše, da bodo ob pravem času potrebni novci na razpolaganje.  In kar primanjkuje, dodaš ti, mojster naš.  Tvoji gozdi in tvoje posestvo donaša navzlic vsemu tiranstvu precejšnji kupček zlatov!«  Dobro je del ta odgovor in pohvala rudečelasega Pasanca bogatemu Gubcu.  Razsvetlilo se mu je lepo rejeno lice in razširilo v zadovoljen posmeh.  Kar je odgovoril potém, bilo je podobno velikemu priznanju tovarišema za njijun trud.  A iz vsega se je pa vendar videlo jasno, da si je svest svoje lastne moči in veljave, ki je duša in središče vsem ostalim podvzetjem in ki obeta svetovno znamenit uspeh.  »Kakovo je, mislita, ljudsko mišljenje sploh v Zagrebu in po mestih?  Ali smo zagotovljeni tú odkritosrčnega sočutja, ali smemo računati na izdatno pomoč po vstaji tudi tu med bolj omikanim ljudstvom, kot smo mi kmetje?«  Poslednje vprašanje je bilo stavljeno bolj neposrednje: kajti odgovoril je ná-nje urno Gubec sam, rekóč:  »Kar sem videl in se prepričal danes sam, ni neugodno.  Tudi tú kipi nezadovoljnost do vrha.  Čuti se bridko moč in bogastvo imovitih posestnikov nad uboštvom.  Le iskrice je potreba, ki pade skrivaje v sod smodnika, in vse mesto se izpremeni v goro, ki ogenj in žveplo meče na vnebókričečo krivico okoli in okoli. — Vendar pozabil bi bil skoro vprašati, kaj sta imela danes z očetom navskriž, Ilija? ...  Ali ni bilo tudi sočutje mestjanov za pravico uzrok vajinemu prepiru?«  »Zgodaj zrelo sadje, Gubec, je piškavo in odpade ter pravi trenotek žetve kazi.  To si zapomni, Gubec, ki si sicer zanesljiv voditelj naš in izkušen.  Primerjal si prej naši1 ljudstvo s sodom smodnika, kteri se z iskrico zažge.  Pomislil pa nisi, če se vname smodnik prezgodaj in v nepriličnem času, da uniči najprvo one, ki so ga nakopičili v lastno obrambo.  Takov smodnik ob nepriličnem času so baš zdaj naši pevci slepci, ki s preognjenimi pesnimi obračajo pozor gosposke na uboštvo, in oni škodujejo sedaj več, nego morejo začasno koristiti.  Zaraditega sem se hudoval danes nad očetom, kije zvabil s tvojo priljubljeno, a pregorečo pesnijo, Gubec, brezštevilno množico ljudstva okoli sebe.  Hvaležen sem osodi, da me je poslala še v ugodnem trenotku v obližje ter ga rešila ječe.  Saj je zadnji čas prepovedano po ostrej kazni poulično petje naših slepcev brez izjeme.«  »Čutil sem poslednje sam, Ilija,« odgovori Gubec.  »Pivci v krčmi so po tvojem odhodu objemali in poljubovali starega Marka, tvojega očeta, ko jim je ponovil na mojo prošnjo omenjeno pesen.  Ogrela jih je vse brez izjeme, da so pozabili pijače in nevarnosti, v ktero so izvabili starca.«  Vnel bi se bil skoro prepir med Gubcem in Ilijo zaradi pevcev slepcev.  Prvi ni hotel namreč priznati, da bi petje toliko uplivalo na njihovo stvar.  »Pripravljati pa moramo baš po petji sploh naše rojake na oni rešilni dan, ko hočemo sami zdrobiti svoje tisočletne spone,« trdil je odločno zapored.  Šum stopinje v obližji na cesti pa zabrani daljno besedovanje o tej zadevi; kajti obmeu je bil pogled vseh treh tovarišev na ondotno stran.  Kakor da bi bil tudi prišlecu povšeči kraj, kjer so počivali naši znanci, ustavi se na višini ter se ozre nazaj proti mestu, odkoder je bil prišel.  »Lepa si domovina in prijetno bi bilo živeti tu, ko bi bilo več pravice na svetu,« pravi polglasno potém in pristavi:  »Noč je že, najmanj za dve uri sem se zamudil neradovoljno, in vendar jih še ni tukaj, kakor so obljubili.«  »Sam nad sebój izlivaj svoj žolč.  Miho. in ne obiraj nas po krivici!« oglasi se zdajci pod lipo naš znanec Ilija Gregorič, Gubec pa pristavi nekoliko hudobno:  »Ali si imel parado z vojaštvom, da si pozabil nas priprostih kmetov, ki le tako med seboj za kratek čas igramo vojvode in na papirji in v pogovorih vojaške trume zbiramo in boje bijemo?«  »Pozor!« čuje se kake tri pote zapored raz ceste sèm.  V istem trenotkn pa krene prišlec na stran pod lipo in pravi:  »Gubec, mojster naš, ti govoriš, kakor da bi zmago že na dlani imel.  Ti ne pomisliš, da ima noč čudno moč ter lahko tvoje brezskrbne besede raznese in razširi na vse svetovne strani.«  Luna je priplavala med tem izza posameznih raztresenih oblakov in pošiljala nekaj svojih žarkov skozi lipovo vejevje, kjer je stal govornik prišlec in molčé vsakemu tovarišu posebej desnico podal.  Ker se je moral pripognoti in zopet zravnati pri tem poslu, videla se je v mesečini njegova visoka, vitka in vendar krepka postava v raznih položajih.  Veliki rumeni lasje pa, ki so mu zavihrali pri vsakem gibljeji po ramah in se vsuli tudi na mlado, po solnci ogorelo lice, dajali so mu nekaj vzvišenega in nepopisljivo vabljivega.  »Ne zamerite, tovariši, da dohajam tako pozno!  Zoper mojo voljo je ta zamuda.  A naša stvar jo je zahtevala odločno ter me mislim tudi opravičuje,« ogovori po prvem kratkem pozdravu prišlec Miha Guzetič, mlad kmet iz sela Brdovca ob kranjsko-hrvatskej meji, svoje tovariše.  »Takova zamuda se že strpi, vzlasti če nam je na korist,« odgovori kakor popravljajóč svoj prešnji dovtip Gubec in v drugo tovarišu desnico stiska.  »Prepričamo se v kratkem, ali smo storili zastonj današnji pot v mesto, o kterem smo si obetali toliko,« nadaljuje Miha Guzetič svoj govor, položivši svojo potno, precej veliko prtljago pod lipo.  »Mi smo že našemu mojstru odgovor dajali o svojem delu.  Na vrsti si ti, da opravičiš zaupanje, ki se je stavilo v tvoje skoro najbolj imenitno poslanstvo in naročbo.«  Poslednje besede je govoril Ilija Gregorič z nekako posebno prijaznim glasom, ki je pričal, kako priljubljen je baš njemu mladi Miho.  Povrh mu še odkaže mesto poleg sebe v počitek.  »Veseli me, da je zadovoljen naš mojster z vajinim uspehom, prijatelja.« nadaljuje Guzetič.  »Moj nalog je bil težaven in jako počasen, čakati sem moral dolgo, da se je vrnola vojska od svojih vaj.  Stoprav potém sem prišel po zvijači v vojašnico.  Predstavil sem se ondotnemu poveljniku uaznanujóč mu, da sem stavbar Jurja Schrattenbacha, celjskega stotnika, ki me pošilja s prošnjo, naj se mi dovoli ogled vojašnice in vseh shramb, da sezidam v tem slogu poslopje za enako njegovo potrebo v Celji.  Zmajeval je z glavo poveljnik ter zahteval pooblastila.  A pregovoril se je, ko sem mu zatrjeval, da nisem v mirnih časih računal na takove dokaze.  Vodil me je potém sam iz shrambe v shrambo, od oddelka do oddelka, razkazujóč mi vse znamenitosti lepega poslopja.  Naravno je, da so mi bile najbolj povšeči orožnice.  Pri tleh so zidane poslednje proti jugu, a ne posebno zavarovane — in prijatelji, napolnjene so najlepšega orožja, preskrbljene z vsem, kar mi —«  »Potrebujemo tako silno,« hotel je reči.  A kakor da bi se bil sam prestrašil te pogumne in preodkritosrčne besede pod milim nebom, namežikal je le pomenljivo svojim tovarišem in pristavil s povzdignenim glasom:  »Ako nas ovara kupčija po drugem potu in ne dobimo potrebnih novcev, — prijatelji, sto mož in temna noč nam pomore do tega zlatega zaklada!  V to vam zastavim svojo častno besedo.  Ponudim se vam že nocój jaz sam za ta posel.«  »Pozneje sem se pridružil,« nadaljuje prejšnji, »vojakom ter se z njimi spoprijaznil.  Ko sem kupil vina, da je prišlo pravo veselje v glave, opazoval sem skrivaje njihovo življenje.  Popraševal sem po njihovih stanovnih dolžnostih in tožil sam o žalostnej kmetskej osodi, ki nas tira črez kratko v obup, če ne pride — nepričakovana pomoč, — da si ne vém od kod.«  »Videti bi bili morali, prijatelji, pomilovanje in navdušenje prostega vojaštva do nas kmetov tlačanov.  Nekteri so mrmrali glasno, da tudi oni ne strpé dalje večnega miru, da si želé boja, da jih le on reši hudomušnosti in slabih časov pod sedanjimi ponosnimi in neusmiljenimi poveljniki.  In ko omenim v primernem trenotku Ferenca Tahy-ja in njegovih grozovitostij, zavre nekterim kri.  Stiskali so v maščevanje pesti ter obžalovali, da oni žalibože ne morejo v mirnem času ničesar storiti za uboge kmete.  Ali ko bi se pripetila prilika, vprašam jaz.  Ko bi v noči zapeli zvonovi po gorah in dolinah, ko bi se zakurili kresi v znamenje maščevanja proti najbolj silovitemu krvoločniku, — kaj bi prijatelji storili vi, vprašam jaz nató.  Pretrgali bi prisego in hiteli na pomoč našim bratom sosedom in ne mirovali bi prej, dokler jim ni zagotovljena boljša usoda.«  Tako je pripovedoval mladi Miha Guzetič, in iskrile so mu samega navdušenja oči.  Tovariši so mu zapored stiskavali roki, poljubovali ga in objemali za izvrstno izvršeni njegov težavni posel.  Pozna noč je že bila, ko se dvignejo izpod lipe ter nadaljujejo skupni pot proti severu.  Na križempotu, kjer se vije ena cesta proti Stubici, druga v Sused in lbdovec, pa postanejo.  Lep razgled je tú v posavsko dolino in na zahodne hrvatske gorice.  Zidano znamenje posvečene matere božje je stalo tedaj na razpotji.  Sezidali so je rojaki v spomin slavne zmage nad krvoločnimi Turki, šibo božjo hrvatske in sosednih dežel.  K temu znamenju je stopil molčé Gubec in opazoval nekaj časa v mesečini dobro razločno sliko na zidu, ki je kazala z živimi barvami, kako prisegajo Hrvatje, polagaje roki na crkveno zastavo, zvestobo v boji zoper polmesec.  Ko je stal dolgo tako utopljen v starodavno podobo, pridružijo se mu brez povelja ostali tovariši.  Tihota nastane nekaj časa.  Nepremakljivo stojé ondi naši znanci.  Zapored se odkrijejo potém in upognejo život kakor v molitvi.  V tem trenotku pa dvigne Gubec tri prste desne roke ter jih položi na zid, kjer je bila naslikana zastava.  »Tovariši!« reče potém s slovesnim glasom.  »Dvignite, desnice na to sveto mesto in govorite za menój: Nocój prisegamo vpričo tega svetega znamenja, da si ostanemo zvesti do zadnjega trenotka v boji za pravico in svobodo!  Da rajši prelijemo kri, kakor klanjamo krivici glave, tako gotovo, kakor nam og pomagaj!  Amen!«  Resno so izgovarjali možje prisego, in nekako skrivnostno so se čule v drugo besede: »Kakor nam Bog pomagaj!  Amen!«  Objeli so se in poljubili po tej v zgodovini slovenskega in hrvatskega naroda znamenitej prisegi na križempotu.  Zatrjujóč si pa, da so predno se zopet pomladi luna, že izgotovljeni daljni črteži za bodoče delo, se razidejo.  »Hört Wunder zu.  Der Baurn unruh Thet sich so ser auspraitten.«  ''Ein neues Lied von den kraynerischen Baurn.''  Opazil je brez dvombe bralec, da slepi Marko Gregorič, ki je bil pred gostiluico pri »Sokolu« obljubil svojemu sinu Iliji, da pride točno ob petej uri popoldne na klanec k skupnemu odhodú domu, ni bil mož-beseda.  Vrnol se je stoprav drugo dopoldne, in sicer ne posebno dobrovoljen.  »Ali ste izgrešili sinoči pot?« ogovori tedaj Ilija svojega očeta, sedéčega na klopi pod lipo poleg svoje bele hišice, na nekoliko vzvišenem kraji v sein Brdovci na kranjsko-hrvatskej meji.  »Opominjal si me včeraj, Ilija, naj se pazim in ne dražim že sedaj razburjenega ljudstva s svojimi pesnimi.  Jaz sem te ubogal.  Opazoval sem in videl mnogo, skoro preveč, ti pravim, kar ne vidite vi, akoravno imate oči zdrave in črteže visoko letéče.«  »Vi se norčujete, oče, in odgovarjate nevoljno.  In vendar je naša stvar tako resna, in vi bi bili lahko po izkušnji naš najboljši voditelj,« pravi po očetovih nenadnih besedah osupnen mladi mož in sede poleg slepca na klop.  »Ko bi se norčeval z vami in z našo otožno osodo, pil bi bil sinoči dalje na Gubčev račun.  Prepeval Iti bil zoper tvojo voljo od hiše do hiše.  In zvečer bi bil čakal na klanci družbe, da hodimo skupaj domú in pokažemo javno vsemu svetu, kaj nas vodi tako pogostoma v Zagreb.«  Izgovorivši te besede, dvigne stari Marko desnico in zakrije z dlani jo svoje oči, kakor da bi hotel reči: »Verjami, sin, slepčevim besedam in pomisli, iz kterega uzroka so izgubile one svoj zadnji žarek, potém stoprav sodi.«  Zgane se Ilija pri teh s posebnim naglasom govorjenih besedah svojega reditelja in nagnovši se proti njemu pravi:  »Oče, vi govorite tako nerazumljivo danes, kakor da bi bili videli kaj posebnega, kakor da bi bila —.« Pri zadnjej besedi utihne ter se pomilovalno ozre v bledo starčevo lice, po kterem se v vetru igrajo dolgi sivi lasje.  Stoprav črez nekoliko pa še resneje pristavi:  »Oče, vprašam vas pri našej vnebókričečej bedi in krivici, kakor da bi bila izdana — naša sveta nainerjavana stvar?!«  Slepec je stresel z glavo pri tem vprašanji.  Nató pa seže z obema rokama proti sinu, objame ga strastno in stisne na svoje prsi ter odvrne pomenljivo:  »Ilija, paziti moramo.  O tem sem se prepričal stoprav včeraj sam.  Mraz me vselej pretrese po vsem životu, ako mislim na našo bodočnost in tvoje meni razodete sklepe.  Kajti dozdeva se mi, da ne prinesó vsaj tebi prave sreče zató, da se daruješ, kakor nekdaj jaz, za brambo z nogami teptane krivice!«  Tihota nastane po zadnjem stavku, ki ga je starec s povzdignenini glasom govoril.  »Vi imate danes svoj temen, — otožen dan, oče!  Takove neopravičene besede ne zidajo poguma, temveč podirajo temeljni kamen najlepšim sklepom,« povzame črez nekoliko sin.  »Čudno, da mene otožna ura in neopravičena tesnoba tako redko goljufa,« odgovori slepec in pomirjen nadaljuje: »Ilija, naši sklepi so nujni, ako nočeš, da uničijo one, ki so jih rodili.  Čul sem sinoči v gostilni pri »Sokolu« govorice, ki ne koristijo našej stvari.  Gubec sam je zakrivil v pijači, da se je imenovalo brez potrebe tvoje ime in ono našega krvoločnika.«  »Moje ime, oče!  Ali ni ono pošteno, — ali ni ono —?« »Pripravljeno,« hotel je razburjen odgovoriti Ilija, Ali slepec je položil prst na usta v znamenje, naj molči, in pristavi potem:  »Poštenost danes malo veljá ali nič.  Moč gre pred pravico, zvijača pred odkritosrčnostjo.  Zaraditega je treba dvojnega pozora.  Govorilo se je namreč, čuj me, v krčmi o pogostih vaših shodih v mestu in na Gubčevem domu ter o nevolji, s ktero opravljate Tahyju tlako in plačujete desetino. — Ali to pomenja kaj posebnega; kajti krvoločnik se je že posvetoval zaraditega z deželno vlado in navajal ondi pripomočke, po kterih se uklonijo vaše trme!«  »Trme, oče, svojeglavnost!  Prosim, ne izgovarjajte dalje teh nam neznanih besed!« vzklikne pri tej priči Ilija in skoči kvišku, kakor da bi ne mogel več poslušati takovega krivičnega natolcevanja.  »Pomiri se, sinko, in poslušaj!« nadaljuje slepec s proséčim glasom.  »Hvaležen sem osodi, ki me je pripeljala sinoči v tako družbo, ki vé več kot vsi naši ovaduhi ter v vinu resnico govori.  Naznanjam ti zaraditega, bodite pozorni in bolj previdni, kot je naša glava Gubec sam, kedar mu pride vino v glavo!«  »Gubec naj bi bil lahkomiseln in naj bi izdajal in podiral sam lastne gradove?« vpraša iznenadjen sin in položi desnico na razgreto čelo, kakor da bi premišljal, kako bi bilo to mogoče.  »Vsi pošteni ljudje so preveč zaupljivi in odpirajo vsakemu malopridnežu, ki jim pokaže prijazno lice, svoje skrivnosti.  Zapomni si, ljudje so hudobni!  Zlorabiti odkritosrčno prijateljstvo, to jim je največja zabava in tudi neizogibljiva, če obeta povrh le vinar dobička ali senco osebne časti.  Pomisli, Ilija, na mojo lastno osodo, in lahko umljive so ti potém moje besede!«  »In kaj hočete, da storimo, oče, če so okoliščine tako žalostne, kakor trdite?« seže sin slepcu v besedo.  »Vaše razmere potrebujejo brzo dvojnih lastnostij, to si zapomni: Prvič odločnosti in nujnosti, drugič krepkega vodstva, kteremu se klanjajo brezobzirno in točno vsi drugi.  Zaraditega skusite, da se ravnate po omenjenem črteži, — ali pa pozabite vse dosedanje razgovore!«  Z odločnostjo in z nekim pomenljivim glasom govoril je starec poslednje besede.  A nató je urno vstal ter hotel oditi.  Ali sin ga prime za roko, posadi ga zopet na sedež in mu šepne v uho:  »Oče, jaz cénim vaše besede, kakor zaslužijo; a veste pa dobro sami, da še nimam sedaj odločilne besede v zboru.  Vendar, če me ne varajo vse okoliščine, pride čas, oče, ko se bode glasilo od ust do ust: Ilija Gregorič, prvi in edini kmetski vojvoda!  Ne zamerite mi zadnje besede.«  S ponosom je govoril Ilija Gregorič poslednji stavek.  Zaplamtele so mu lepe črne oči.  Kakor v nemirnih sanjah stisnole so se mu pesti, ko je zopet planol kvišku in se kakor slavni vojvoda po svojej vojski ozrl po vaséh in kočah, okoli in okoli po goricah in dolinah raztresenih.  Nekaj časa je slonel molčé, napósled pa dejal s povzdignenim glasom:  »Oče, ko bi se bila vsaka solza po teh kočah prejokana izlila v posodo in posoda v potok in potok v reko in morje, in ko bi se jej bila povrh še pridružila krv po nedolžnem prelita, dvignolo bi se že bilo to morje in preplavilo naše krvoločnike in njih posestva.  In naša sveta stvar naj bi ne slavila zmage?  Tisoč in tisoč junaških pestij naj bi čutilo dalje krvave žulje svoje, da se radujejo zatiralske kukavice? — Ne, oče, nikdar več!  Vaš pogled mi pravi, da je sinu sramota — očetu zadana krivica.«  Ginljive so bile zadnje sinove besede.  Molčé je objel in poljubil potém slepca, svojega očeta.  In starec je čutil na svojem lici vročo solzo sinovo, ki je privrela iz onega blagega očesa, ktero mu je zakrila že pred dvajsetimi leti temota — večna temota! —  Tretjo noč po imenitnem razgovoru postalo je na samoti med vinskimi goricami stojéče poslopje historično in v zgodovini dveh sosednih slovanskih narodov, Hrvatov in Slovencev, znamenito.  V globokej vinskej kleti, kamor ne posije nikdar solnčni žarek, sedelo je isto noč pet mož na sodih okoli majhne hrastove mize, na kterej je stal velik vrč z vinom napolnjen.  Poleg njega pa je ležal z vinskimi kapljami omočen in zamazan zemljevid hrvatske kraljevine in sosednih dežel.  Močne hrastove duri so bile zapahnene od znotraj s težkim zapahom.  Odprle so se le kake tri pote, ko je šestnajstletna, črnolasa in nežno razvita Ilijeva hči Jela ná-nje po prstih trkat prišla ter vprašala, ali častiti gostje ničesa ne potrebujejo, in potém je jedij, papirja in črnila donesla.  Oljnata svetilnica ob stropu nad mizo viséča je le za silo razsvetljevala omizje.  Okoli in okoli pa je bila skoro popolna temota.  Le kedar so se možakarji na sodih v okrožji sedéči proti mizi stegovali po ondi stoječém vinskem vrči, pokazal se jim je nekoliko izpod širokih pokrival obraz.  Bila so to zapored nam že znana lica.  Gubec, s priimkom beg, sedel je v kotu med mladim rumenolasim Guzetičem in suhim majhnim Pasancem; njemu nasproti hišni gospodar Ilija Gregorič, nekoliko odstranjen pri zidu pa slepi Marko, njegov oče.  Ko je Ilija v drugo napolnil vinski vrč ter ga postavil pred Gubca na častnem mestu sedéčega, dejal je slovesno:  »Pozdravljam vas iz srca, možje, pod mojo streho ter upam, da rodi vaš prihod in vaše vztrajno rodoljubje najlepši sad.  Posebno ti, prijatelj Gubec, si nam dvakrat dobro došel, in sicer kot najstarejši in po svojem osebnem položaji najbolj upliven na naše razmerje.  Zaraditega te nazivljem brezdvomno po občnej želji našega starešino in kučegazdo.«  Glasno so okoli sedéči pritrjevali tem besedam v znamenje občue zadovoljnosti.  In potem se je vrč urneje vrstil iz roke v roko.  Tudi Guben, oslavljenemu po tem priznanji, bil je po volji tak nagovor; kajti dvignol je vrč in vzkliknol glasno:  »Radostno naznanjam, da sprejmem rad v me stavljeno zaupanje s prisrčno željo, naj blagoslovi Bog naše skrivno delo,« in pije na zdravje cele družbe.  S temi besedami se je končal slovesni sprejem gostov, in začelo se je historično zborovanje v vinskej kleti na hrvatskem pogorji.  »Kraj in čas našega nocójšnjega zborovanja nam naznanja jasno, tovariši,« prične potém beg Gubec svoj govor, »da hodimo v temi, med tem ko sije našim gospodom jasno solnce.  Mi iščemo v podzemeljskih votlinah pravice, ki se tepta pri belem dnevu na našem in naših očetov domu.  Vendar do vrha je prikipela naša krivda.  Znamenje na nebu, tovariši, nas opominja, kakor pred sedeminpetdesetimi leti naše očake, da pride tudi nam sodbe in plačila dan, ko se bode tresla naša zemlja pred mogočno kmetsko pestjo in si pišemo sami pravice in postave!  Oče Marko, vam je najbolje znan dogodek viharnih let za kmetskih uporov naših ubogih prednikov.  Predno nadaljujemo zborovanje, opišite nam vsaj površno one viharne čase, njih uzrok in nasledek, ter nas še bolj navdušite za našo sveto stvar!«  Poslednje besede govoril je Gubec slepcu Marku Gregoriču, ki je do sedaj molčé slonel ob zidu, kakor da bi bil čakal trenotka, da ga pozovejo k besedi.  »Viharni časi, praviš Gubec,« povzame zdajci slepec in stopivši bližje pod svetilnico, da so čudno odsevali njegovi beli lasje in razlivali na njegovo obličje nekaj vzvišenega, nadaljuje:  »Nesrečni časi, najbolj žalostni časi so bili to našim prednikom.  In najbolj nerazumljivo je bilo to, da so oni preveč zaupali znamenju na nebu in svojej preslabej moči.  Zaraditega čutimo zdaj mi toliko bridkejše nasledke njihove prenagljenosti.«  »Kakovo znamenje je bilo to, Marko?« vpraša zdajci najmlajši izmed družbe, Miha Guzetič, in postavi poln vrč pred govornika.  »Drugačno, kakor je bilo pred nekimi meseci naše, tovariši,« nadaljuje prejšnji.  »Zaraditega pa tudi upam, da nam naše večjo srečo oznanuje.  Tri solnca v treh mavricah so se prikazala leta 1515. ob kranjsko-hrvatskej meji in so svetila vsak večer na drugem mestu, bolje rečeno nad drugim gradom neusmiljenih plemenitašev.  Napósled pa so se izpremenila v tri velikanske svetle šibe, ki so bile obrnene na sever, vzhod in jug.  To je bilo odločilno znamenje za občno vstajo.  Meseca aprila istega leta vzplamti na treh krajih punt.  V Kočevji, v okraji najbolj bogatih plemenitašev divja najhujši boj.  Tu ubijejo kmetje zatiralca Jurja Thun-a in njegovega oskrbnika Jurja Stržena.  Tudi štajerski Slovenci ob Savinji se upró.  Celó na Gorenjskem zbere kmet Klander več tisoč mož pod svojo zastavo, zagotavljajóč jim, da se mu je prikazal sveti duh; blagoslavlja jim podobice in križe, ktere pripenjajo na visoke droge, in tedaj divjajo moréč in svojo bedo maščujóč od gradil do gradu.  Celó grajščak Glanhofer iz Dragomlja pridruži se upornim kmetom ter jim oskrbljuje orožje in strelivo, s kterim oblegajo potém več gradov.  Med tem pošljejo poslance na Nemško k cesarju Maksu, zatrjujóč mu svojo zvestobo in tožéč zoper nasilstvo plemenitašev, ki je postalo neznosno.  A brez uspeha je bila ta pritožba.  Cesar je bil preslab in prezaupljiv v svoje plemenitaše, da bi bil preiskoval natančneje krivico ubogih kmetov.  Zaraditega divja upor dalje.  Petnajstega maja istega leta dobijo kmetje Méhovo pri Novem mestu v svojo oblast, umoré in vržejo raz grajskega zidú grajščaka Mindorfa in njegovega brata in z njima vred še petnajst plemenitašev.  Grajščakinja in dve hčeri pa se rešijo preoblečene v kmetice v temnej noči skozi skrivna vrata.  Enaka osoda dohiti gradove na Raki, v Mokronogu, v Polhovem gradci in po drugod.«  Nepopisljivo navdušenje se bere na obrazih zbranih možakov, ko slepec te dogodke pripoveduje.  Le pripovedovalec sam ne izpremeni svojega otožnega in resnega lica in pristavi potem:  »Čemu vam pripovedujem, tovariši, že znane in najbolj žalostne dogodke iz zgodovine našega trpljenja? — Zató, da ne zaupamo preveč milej osodi in znamenjem, ki obetajo zbeganim glavam srečo brez zagotovila.  Dovolite, da omenim še zadnjih trenotkov tega nepremišljenega upora, ko napade pri Brežicah deželni glavar štajerski, Žiga Ditrichstein, z 850 jezdeci in nekoliko topovi uporne kmete, ki se akoravno slabo oboroženi, junaško boré do zadnjega trenotka.  Več kot polovica pade pod sovražnim mečem. drugi pod rabljevim, in le majhen del zbeži, izgubivši dom in vse imetje, na tuje.  Od iste dobe, tovariši, pričenja se nova zgodovina trpljenja, ktero uživamo sedaj mi — in ktero ste sklenoli vi končati z novo bratovsko krvjo ter si podali k zvezi roké.«  Končavši te besede, hoče slepi Marko molčé zapustiti družbo, želéč jej srečo in slogo ter previdnost v imenitnem posvetovanji.  A beg Gubec mu zakliče:  »Hvala ti lepa, Marko, za tvoj svet in zanimivo povest, ki si jo čul sam iz ust onih, ki so darovali svojo kri za svobodo.  Baš takih mož potrebujemo mi v našem težkem delu, kjer velja več izkušnja kakor pogum in junaška pest.  Marko, ostani torej med nami vsaj nocój in govori ter svetuj, kjer čutiš, da potrebujemo tvoje pomoči.«  Vsa družba je glasno pritrjevala tej prošnji, in mož za možem je stiskal vesel starcu desnico.  Slepčev navdušeni in pomenljivi govor razvezal je stoprav možem jezike.  Popraševali so natančneje po posameznih dogodkih prve kmetske vstaje in o njenih znamenitih osebah.  Le beg Gubec je odslej sedel molče.  Podpiral je glavo v dlan in segal bolj pogosto po vrči na mizi.  »Marko, ti nisi prijatelj znamenjem na nebu.« vpraša napósled slepca.  Ali predno odgovori poslednji, še pristavi:  »Kako sodiš sedanje naše znamenje?  Znano ti je, da smo opazovali že tri večere zaporedoma zvezdo repatico nad našim selom.  Zdaj pa je zopet ni videti nekaj nočij, namreč odslej, kar smo bili skupaj v Zagrebu!«  »Znamenja na nebu niso brez pomena po mojej sodbi.  Pravijo, da moder zvezdogled ugoni za stoletje naprej po teku zvezd to in ono svetovno gorjé.  Jaz pa sodim po zvezdi, ki je hodila svetit nad našo vas, kakor mi je pravila Jela, tvoja hči, Ilija, da je napočil pomenljivi čas potomcem slavnih naših dedov, ki zdrobi, če je volja božja, spone, ki žIlijo stoletja slovenskega kmeta.  Ta zvezda repatica in osoda naših prednikov, ktero sem vam baš opisal, naj vas vodi pri vseh vaših sklepih, prijatelji!«  Čulo se je zopet občno priznavanje tem slepčevim besedam.  Gubec pa je nadaljeval:  »Govoril si mi iz srca, Marko, ter olajšal moj predlog, ki sem ga namenil predložiti v nocójšnjem zboru.  Najprvo je potreba, da se osnuje vrhovno poveljstvo vsemu podvzetju, predno se začenja javno delo.  Zaraditega predlagam, da vrže vsak izmed vas cekin v moj klobuk in trese toliko časa pokrivalo, da se prevrti več potov denar in ga povezne potem rahlo na omizje.  Isti, pri kterem padejo novci najprvo vsi na eno stran na mizo, izvoljen je brez ugovora našim vrhovnim voditeljem.«  Molčé so vrgli možje rumene zlate v Gubčevo pokrivalo.  Gubec je prvi tresel denar, in takoj prvi pot padli so vsi cekini na eno stran.  Poskušali so še potém ostali isti posel, a posrečilo se ni nikomur to naključje.  Izvoljen je bil tedaj brez ugovora beg Gubec vrhovnim poveljnikom v javnem zboru, in s tem je opravičil že prej sploh ponujano mu predsedstvo skrivne družbe, ki naj osveti pravico nad krivico.  »Trem naj se izroči moč in poveljništvo sploh v našem podvzetji,« nadaljuje Gubec potém ter opominja k daljnej poskušnji po prvem potu, koga izvoli naključje za ta važni posel.  Zopet so tresli Ilija, Pasanec in Guzetič Gubčevo pokrivalo s tremi cekini ter je pokladali na mizo.  Prvemu ni bila sreča mila.  Različne podobe je stresel ta na omizje, ali njegova tovariša pa zapored enake.  Izvoljena sta bila torej Pasanec in Guzetič v vrhovno poveljstvo kot svetovalca Gubčeva, Le Ilija je ostal začasno brez častnega posla.  Jezilo ga je skrivajo poslednje, da je zabledel, vzlasti ker se mu je volitev po Gubčevem nasvetu dozdevala preotročja, a molčal je.  »Vrhovno poveljstvo je izbrano, tovariši,« nadaljuje videzno zadovoljen predsednik beg Gubec in pristavi potim:  »Tovariši, med tem ko kujemo mi poveljniki skrivne črteže in sklepe, kdo nam vodi tedaj naše hrabre vojske k popolnej zmagi?  Naš boj se bije sedaj v sovetih in poveljih na papirji, ali za pravo vodstvo potrebujemo vojaško izurjene, krepke roke.  Kdo bi bil sposobnejši za takov junaški posel kot naš hrabri Ilija, tovariši?  Ilija se je junaško bojeval v Lenkovičevej in Auerspergovej vojski proti Turkom.  On bode pridobil tudi našemu orožju srečno zmago.  Zaraditega imenujem Ilijo Gregoriča v tem javnem zboru vojvodo našej vojski, ki se naj oslavi z njegovim imenom v pozni rod!«  Nepopisljivo navdušenje ostalih tovarišev je odmevalo pri teh besedah.  Pasanec in Guzetič sta objela svojega prijatelja, poljubila ga in dvignola na rame.  Čudno, in vendar ni segalo to veselje Iliji do srca, kakor bi bil vsakdo pričakoval izmed družbe.  Njegovo resno lice se je še bolj zatemnilo, in roka, s ktero je dvigoval vrč in točil vino tovarišem, se je tresla.  »Veseli me, tovariši, da je srečno in kakor vidim zadovoljno končana volitev dostojanstvenikov v našej znamenitej stvari,« nadaljuje črez nekoliko zopet beg Gubec, čigar glas se je izpremenil že v trenotku, ko je bil po čudnej šegi voljen načelnikom kmetskega triumvirata.  Njegov glas priča jasno, da čuti govornik v sebi že čast in oblast bodočega — poveljnika cele dežele.  Izgovorivši prisede bližje k mizi, popravi slabo luč v svetilnici in se nagne nad ondi ležéči zemljevid.  Ko nekaj časa s kazalcem po njem nevidne črte dela, pravi slovesno:  »Možje, drugi naš glavni nalog je, določiti že naprej natančno naš črtež, po kterem se imamo strogo ravnati.  Pretuhtal sem že o dolgih nočeh v duhu, kako se ima razpostaviti naša vojska, da jej je uspeh zagotovljen.  Zaraditega sem prinesel nocój zemljevid s sebój, da se prepričate sami, ali so moji sklepi pravi ali ne.«  Pri teh besedah razgrne ves zemljevid po mizi in migne tovarišem, naj bližje prisedejo.  »Tú je zaznamovan Brdovec, Ilija,« govori potém Gubec.  »Tú postavim, bi bila tvoja hiša.  Tü na desni je Stubica, tú doli Sused, ondi Klanjec, Brežice, Krško in gori Novo mesto.  To so nam, prijatelji, preimenitni kraji.  Zapomnite si jih torej dobro!«  Med tem govorom potegne Gubec zopet s kazalcem po zemljevidu, in tovariši mu sledé pazljivo z očmi.  In vendar še niso videli nikdar takovega papirja, ki se mu pravi zemljevid, in nerazumljivo jim je, kako more kdo na gladek papir narisati céle vasi, mesta, gore, ceste in reke, tako da pismoučen človek s prstom po zemljevidu kakor z nogami po svetu hodi.  Take ali vsaj podobne misli so polnile možem glave.  Vendar toliko politike in previdnosti so čutili v sebi, da niso izdali pismoučenemu Gubcu svojih dvomb gledé resničnosti opisanih znamenj na papirji.  »Dobro ste razumeli, tovariši, te kraje in njihove zveze,« nadaljuje zopet Gubec.  »Jaz storim korak dalje in vam pravim: Če se nam posreči dvignoti vsaj dvajset tisoč mož na noge, razpostavimo jih po mojem dobro premišljenem črteži tako, da nam je uspeh skoro neizogibljiv.  Prvi del vojske udari iz Klanca v breški okraj, združi se z ondotnimi kmeti, odpošlje manjši svoj oddelek v Krško in Novo mesto ter skuša od tod ohraniti zvezo s Hrvatsko.  Drugi del hiti oh Savi in Savinji v Sevnico, v Kateče in Celje ter odpošlje od tod zopet eden oddelek v Ljubljano, ki skuša prodreti s pomočjo ondotnih upornikov do Trsta in morja ter zasede in zabrani vse ceste in prehode proti laškej deželi.  Zadnji del ostane v glavnem taboru pod mojim poveljem v Stubici kot obramba proti jugu, osobito proti turškim napadom.  Čudili so se možje Gubčevemu natančnemu in popolno izgotovljenemu črtežu.  Niti črtice niso ugovarjali.  Imponirala je vsem njegova izvedenost.  Vsak večji ugovor je bil izključen.  Videl in čutil je dobro Gubec, kakov upliv je napravil njegov črtež na tovariše.  Zagotovljen si je bil že v tem prvem trenotku svoje neomejene vzvišenosti nad ostalimi zavezniki.  A poslednje mu je bilo neizmerne veljave.  Zadovoljen je bil s svojim prvim jasnim uspehom, ki je bil po njegovej sodbi prvi korak do davno že skrivaj gojene slave njegovega imena in bodoče samostalnosti!  Petelinovo petje se je že čulo v vinsko klet, in nebo se je jelo polagoma ruditi na vzhodu, ko se konča prvi zbor v tej noči osnovanega triumvirata.  Še eden vrč se je izpraznil potém v bodočo srečo in na zdravje voljenih dostojanstvenikov.  Zagotavljajóč, da se vrši črez teden dnij druga seja, opomni vrhovni poveljnik Gubec še eden pot, da pričakuje do tedaj natančnih poročil o zadevi orožja, in nató zapustijo vsi svojo skrivno zbornico.  Ko bi pa bil kdo opazoval obraze poslavljajóčih se tovarišev, zapazil bi bil na treh popolno ali vsaj navidezno zadovoljnost, pri dveh pa, pri Iliji Gregoriči in njegovem očetu pa bi bil dejal:  »Vse ni bilo, kakor bi moralo biti.  Preveč resnobe se bere na teh obrazih, akoravno je resnost v svetovnih vprašanjih odločilna stvar.«  Nekaj takega si je mislila morda tudi Ilijeva hči Jela, ki je z gorečo tresko svetila možakarjem iz kleti.  In ko je stisnol eden izmed družbe skrivaje njeno desnico, oblila jej je neka nepopisljiva miloba od bedenja bledo lice, črne njene oči pa so poslale lep, iskren pogled v zahvalo istemu, ki je naznanjal s tem mnogo več, kot toliko potov obilne, a prazne besede.  Majhen človek je in krivonos, Takov zmožen je, da te izdá.  ''Cervantes.''  Ko se razidejo isto jutro naši znanci iz Ilijeve hiše, dvigne se izza skladnice drv ob steni majhen črnolas in suh možak.  Ozira se skrbno okoli, ali ga nihče ne vidi.  Prepričavši se pa, da je vse mirno in da so se zapahnole hišne duri, koraka pazno med drevjem ob poslopji na zahodno stran, od koder se vije steza navzdol proti cesti.  Ko se mu skrije poslopje na griči med drevjem, postoji in se nekako brezskrbno oddahne.  »Vse kosti me bolé od kučanja in oprezovanja,« pravi možak polglasno samemu sebi.  »Vendar nisem za korak dalje, kot sem bil pred toliko tedni.  Videl sem pač videl, a čul ne toliko, da bi s takim glasom vrabca iz prosa prepodil.  A prepričan sem, da ne hodijo semkaj molčé rožnega venca molit ali počivat kakor polhi v bukovo duplo.  Tudi punice ni bilo na ogled.  Stavil bi, da zvém pri prvej priliki od nje, česar potrebujem, osobito če jej naznanim pozdrav od njega, pozdrav, ki je najmanj sto cekinov kakor vinarja vreden.«  Tako je nadaljeval mož svoj govor, ko je urneje stransko cesto ubral, kakor da bi hotel to pridobiti, kar je bil zamudil prej.  Najmanj eno uro hodil je tako med goricami proti vzhodu, ko se zoži nenadno dolina in iz gorskega zakotja se prikažejo med hrastovim in smrečjim zelenjem temne line prostranega starodavnega gradu.  Veljavna oseba je moral biti suhi možiček v opravi mestjanskega ljudstva za iste dobe v gradu; kajti ko je bil še najmanj sto korakov od ozidja oddaljen, padel je že nad grajski široki rov viseči most, in težka vrata so zaječala v tečajih.  Niti stražnika v linah, ki je spustil most v nižavo, niti sivolasega vratarja, ki se je globoko klanjal pred možem, ni pozdravil prišlec.  Molčé je izginol v grajsko zidovje.  Nekaj ur pozneje pa že najdemo našega znanca v dvorani sedéčega nasproti petdesetletnemu, visokorastenemu krepkemu možu v viteškej opravi.  »Kako je z mojim poveljem, oskrbnik Črnič?« vpraša ponosno vitez našega znanca, le na pol obrnen proti njemu, kakor da bi hotel s tem pokazati veliko razliko med njim in svojo lastno osebo.  »Kakor je ukazala vaša milost, vitez slavni!  Kolikor je bilo v mojej slabej moči, potrudil sem se do sedaj, a žalibože brez vsakega uspeha,« odgovori globoko se klanjajóč grajski oskrbnik Črnič s ponižnim glasom svojemu gospodu, grajščaku in vsemogočnemu poveljniku podsusedskega okraja na Hrvatskem.  »Ali se je v resnici potrudil, kakor se spodobi mojej želji?« vpraša nevoljno dalje grajščak in popravi z desnico dolg, na pol osivel, kakor s srebernimi nitimi pretkan koder, ki se mu je bil vsul pri tem vprašanji po bledem čmerikavem obrazu, jasno naznanjajočem, da je že orala obila in dolgotrajna strast prezgodne gube na njegovo površje.  »Natančno, kakor je ukazala vaša milost, storil je preponižni sluga.  Njegov nepovoljni uspeh vsiljuje mu žalibože misel, da je pretirana črnogledost, ki se je vsilila vašej milosti.  Vsaj okoliščine kažejo tako.«  »Ne sodi naj Črnič svojeglavim, kar ne spada v njegovo področje!  Pokorščina in brezobzirna udanost je njegov posel, ki ga terjam z vso odločnostjo in z vso svojo močjo.  Pozna me on.«  »Svest sem si svoje udanosti in zveste pokorščine.  Vendar pri vsem svojem trudu ne morem poročati do sedaj kaj odločilnega o ónej zadevi,« nadaljuje s tresóčim glasom Črnič.  »Koliko potov je bil ondi?« glasi se daljno vprašanje.  »Tri noči zaporedoma, vaša milost!«  »In kaj je opazil tam?  Ali ni resnica, o čemer se mi je poročalo tajno?«  »O tem ne morem soditi.  Prvo noč se je vrnol Ilija sicer pozno, ali popolno sam domú.  Drugo noč ni zapustil koče, in tretjo —«  Zakašljal je pripovedovalec pri tej besedi in v tla se je ozrl, kakor da bi se bal nadaljevati začeti stavek.  »In tretjo noč?« pristavi zdajci kakor iznenadjen in nekaj posebnega pričakujóč — grajščak Perenc Tahy.  »Tretjo noč,« nadaljuje jecljaje in s tresočim glasom oskrbnik Črnič, »videl sem tri možakarje stopiti v hišo.  A noč je bila, temna noč.  Za ped se ni razločilo daleč pred se.«  »Tri možakarje!« vzklikne še bolj iznenadjen grajščak.  »V noči so prišli trije k Iliji Gregoriču. in on jih ni poznal niti po postavi niti po hoji?«  Zopet se je obotavljal Črnič pri teh besedah, ki so ga nenadoma spravile v na videz neprijetno stališče, kakor da bi ne izdajal rad svojih znancev brez dokazov in do sedaj brez obljubljenega darila za takov poseben posel.  Odgovoril je torej nekako izogibaje se:  »Vaša milost! stal sem do jutra pod steno, da bi vsaj po besedi spoznal, kar mi je noč prikrivala, a zastonj.  Tiho je bilo kakor v grobu vso noč v poslopji.  Molče so zapustili možakarji in v temi Ilijevo poslopje.«  V tem trenotku je prvič obrnol grajščak svoj obraz proti oskrbniku ter mu pogledal strupeno in na ravnost v obraz.  »Nič ni torej videl, slepec, ali pa ni videti hotel!  Dozdeva se mi, da ima kurjo slepoto, kedar je potreba odpreti oči,« nadaljuje grajščak s posebnim naglasom.  »Vendar dovolj je.  Saj imam dokaze, da sprejema on nočno družbo, naj si bode katero koli.  Dosedanja poročila so torej resnična.  Dozdeva se mi tudi,« pravi polglasno in žaničljivo potém, »kdo so oni možakarji, ki ljubijo bolj noč kot svetli dan.  Če dovoli, povém mu sam, da so bili oni ponočnjaki: beg Matija Gubec iz Stubice, rudečelasi sudec Pasanec in neko mlado seme Miha Guzetič, jako predrzen in nepridiprav človek.«  Stresel se je oskrbnik, kakor da bi se bil prestrašil poslednjih znanih mu imen, pri teh besedah in pristavi:  »Bog daj, da bi se motila vaša milost!  Neprijetno bi bilo, ko bi se shajali v noči tako veljavni in uplivni možje vsega okraja.  To bi bilo znamenje kakor oddaljen grom za gorami, grom, ki rodi strele.«  »Kaj govori on o veljavi, o gromu in strelah prokletih mojih hlapcev?« vzklikne nató grajščak razjarjen ter plane kvišku in meri s širokimi koraki dvorano.  Črez nekoliko pa se ustavi pri steni, opazujóč ondi viséče slike svojih prednikov v pozni rod nazaj.  »Ali pozna Črnič te podobe in njih zgodovino?« vpraša žaničljivo potém obrnovši se proti oskrbniku.  »Dedje so to vaše milosti, slavni in neumrljivi udje v deželnej zgodovini.«  »In zakaj so slavni oni?« vpraša Taliy dalje.  »Ker so branili domovino pred zvunanjimi in notranjimi sovražniki in oslavili svoje mogočno ime,« pristavi ponižno oskrbnik.  »To je prav razumel.  Zapomni naj si tudi, da je Ferenc Tahy vreden sin in potomec svojih slavnih dedov.  Do zadnje kaplje krvi bode branil on slavno ime Tahyjev in svoje posestvo najprvo notranjih in če je potreba tudi zvunanjih sovražnikov.«  Z navdušenjem je govoril grajščak te besede.  Potém stopi bližje k oskrbniku, položi mu desnico na ramo in pristavi mirno, skoro prilizljivo:  »Zaraditega sem si izbral tudi zveste in zanesljive ljudi v varstvo in podporo.  Posebno on je bil vselej zmožen in zveden pomočnik.  Hvaležen sem inu bil zató.  Izročil sem mu ono do sedaj še skrivno opazovanje, ktero je tudi zánj, ako hoče, lahko neizmerne veljave.  Če hoče ter zvestobo, ki mi jo je prisegel, ljubi,« pristavi s pomenljivim naglasom grajščak ter sede, kar se še ni bilo nikdar prej zgodilo, poleg svojega oskrbnika in nadaljuje polglasno:  »Ali ni opazil on sam, ko je pobiral po zadnjej žetvi desetino na Ilijevem polji, kako se je vedel oni ponosno proti nam, kako je ugovarjal, ko se mu je letos nekoliko večji vinski davek napovedal ter povišala v jeseni za nekaj tednov tlaka v mojih gozdih?  Jaz ne pozabim tega osornega, kljubovalnega obraza in neke nenavadne predrznosti, ki ne obeta prida, temveč opominja: Požurimo se, da uničimo hlapčevsko trmo in samovoljo kakor steklino, dokler ne ostrupi ostalih svoje vrste in sploh vsakega, ki pride z njim v dotiko.«  Molčé je prikimaval oskrbnik tem besedam, a oh enem pomenljivo zmajeval, kakor da bi skoro ne bilo to mogoče, o čemer govori njegov gospod, in sicer nemogoče, ker bi bilo strašno, preveč predrzno, pogubno.  »In dalje, čuje naj dalje Črnič!« povzame zopet grajščak Tahy.  »Ali je naš beg Gubec za las boljši od beraškega Ilije Gregoriča?  Po našej milosti in posebnej prijaznosti, ki ga je priporočala njegovej gosposki, je obogatel.  Pobil je mnogo manjših kmetov v oblast, bil je vabljen celó v naše zbore, užival je čast naše posebne ljubezni.  In zdaj?  Smatra se že nam jednakim.  Čaka skoro, da ga pozdravljamo na cesti, da se ogibljemo njegovemu vozu.  Tako daleč zavede človeka slepa uehvaležnost.  Mi vemo dobro, da se dobrika s svojim obnašanjem priprostemu ljudstvu, da je skuša pridobiti s hlimbo v svojo samopašno mrežo.  Priklečeplazil si je baje že dva glavna postopača in kričača med našimi kmeti, o kterih sem že omenjal, namreč rudečelasca imovitega Pasanca in istega mladiča, ki po svojej precejšnjej telesnej moči in nekoliko lepšem lici zapeljuje in draži sicer udano ljudstvo.  Razume me Črnič, jaz mislim istega mladiča Miho Guzetiča!«  Tako je govoril grajščak Tahy in vprašal potém posebno prijazno svojega oskrbnika:  »Črnič, kako sodi on, ki tudi nekaj ume in je osivel v svojej službi pri meni in mojih dedih, ali ni resnica, kar sem naznanil tú?«  »Težka je sodba, vaša milost, brez pravih dokazov.  Zaraditega prosim, da me oprosii za sedaj odločne pritrditve, ali pa mojo sivo glavo pomilosti od daljnega pretežkega náloga v tej zadevi.«  Čutilo se je, da je bil oskrbnik modro premislil in s posebnim namenom stavil zadnje svoje besede.  Jasno je bilo tudi, da jih ne narekuje telesna slabost ali uaravski stud do izdajalstva sploh, temveč le izborna premišljenost, ki ume po svojej ponižnosti postaviti lastno osebo v toliko lepšo svetlobo nasproti temu, ki je potrebuje.  V resnici niso njegove dvoumne besede ostale brez posebnega utiša na grajščaka.  »Sramuje se naj stari Črnič takove govorice!  Ona pristuje bojaznemu mladiču, a ne možu njegove vrste, ki uživa naše najvišje zaupanje, ki je prepričan o našej posebnej milosti in ki vé dobro, kako moremo mi plačevati pravo zaslugo za nas in domovino sploh!«  Skriven posmeh oblije pri teh besedah sicer bledi oskrbnikov obraz ter oživi mirne, a nelepe, malo zaupljive oči.  »Kdo nam naj svetuje in pomaga v tem kritičnem stališči?  Najbolje je, da ostane tajno in se skrivaje potepta kakor iskra, ki se zanese v slamo, iz ktere se pa lahko zatrosi neizmeren požar.  Le on, naš zvesti prijatelj, ume brez pojasnila, kaj hočemo, kaj ne, kaj nam koristi, kaj škoduje!«  Še večja zadovoljnost se je brala pri zadnjem stavku na oskrbnikovem obrazu, a nemirno so mu utripale oči, kakor da bi bojeval hud skriven boj v prsih.  Vendar odgovoril je mirno in premišljeno:  »Vaša milost, nehvaležno je tako delo.  Slabo plačilo obeta navadno.  Ne rečem sicer, da bi ne mogel izvršiti jaz v tej zadevi ničesar, ali kaj more pričakovati še vaš sluga v življenji?!«  Ubral jo pravo struno Črnič s tem stavkom.  Dobro je opazil grajščak njegove visokoleteče zahteve.  Preveč mu je bil znan častilakomui značaj oskrbnikov, da bi ne bil vedel porabiti te priložnosti v svojo korist.  »Zapomni si naj Črnič, da je velika zasluga tudi velikega priznanja vredna, in mi plačujemo po vrednosti!  Kdo bi mogel ugovarjati nam, ko bi se vzbudil oskrbnik Črnič neko jutro kot slaven beg, gospod treh vasij, če hočemo mi tako in bi bil on vreden take časti!  O poslednjem ne dvomimo, da bi ne bilo nemogoče.«  Kakor živo srebro oživel je oskrbnik pri teh besedah.  Potne kaplje, redke kaplje nepopisljive sreče, nenadne in nepričakovane, lezle so mu po razgorelem lici.  Verjel ni skoro samemu sebi, da mu rodi njegova premišljenost že spomladi, predno zori sad njegovega truda, zlato plačilo.  V istem trenotku, ko je čutil, da je vzbudil grajščakovo pozornost na svojo osebo in svojo zmožnost, pa je izpremenil prejšnji ponižni, hlapčevski glas, rekóč:  »Veseli me in srečen sem, vaša milost, da sem bil baš jaz prvi, ki je opozoril na to skrivno strupeno zalego, kterej je neki dosedanja svoboda prezlata, kterej se mora kolikor preje toliko bolje zategnoti nekoliko tesneje dosedanja vez in pokazati, kdo je gospod, kdo njegov hlapec, kdo ukazuje, kdo naj uboga.«  S ponosom je govoril oskrbnik poslednje besede in priklonivši se globoko grajščaku, pristavi polglasno:  »Zgoditi se mora nekaj in sicer brzo v svarilen zgled vsem ostalim kmetom.  Tako sodim jaz, in baš sedaj je ugoden trenotek za takov posel.«  »Kaj misli Črnič?  Vsaj javne sile ne, hrupa ne?  To bi bilo olje v ogenj, pravim jaz.  Škodovalo bi več kot koristilo.«  »Poslednjega ni potreba vašej milosti.  Uzrokov najdem in navedem brez truda obilo jaz, ki pooblaščujejo vašo milost pred vsem svetom, da ima pravico do tega, česar potrebujemo,« pristavi hudobno smehljaje se Črnič in potegne v polkrogu kake tri pote z desnico proti sebi po mizi, kakor da bi hotel reči: »Vzamimo vse, konfiskujmo, kar se dá!  To je najbolj občutna kazen za sedaj.  Vsled tega se najdejo potem sami po sebi daljni uzroki za ostrejše postopanje.«  »Torej z beraštvom hoče krotiti on beraštvo?« vpraša zamišljeno pri teh besedah grajščak.  »Beraška palica tepe najhujše, vaša milost.  Strup s strupom, kol s kolom izbijati, to je moje staro načelo, ki me ni goljufalo nikdar.«  »In pri kterej glavi naj pričnemo, Črnič?  Gubec je veljaven in upliven ter ima mnogo prijateljev, Pasanec se je odkupil z gotovino našej tlaki in desetini, Guzetič je premlad in po našej misli do sedaj nenevaren človek, povrh pri ljudstvu jako priljubljen kot veseljak sploh.«  »Zakaj po mravljah stopati, vaša milost, a mravljišče, kamor spravljajo svoje zaklade in kjer se pripravljajo za zvunanji boj, pa varovati?!  Ko je razbito in uničeno mravljišče, razkropé se i njegovi prebivalci na vse svetovne strani.  Dolgo časa potrebujejo, da se združijo zopet v novej trdnjavi,« pravi z nekako zaničljivim glasom Črnič in desnico na čelo položi, kakor da bi hotel pokazati:  »Tu notri mora biti vse v redu.  Nekaj politike povrh, in najvišji sklepi so igrača istemu, ki ima na razpolaganje nekaj surove sile.«  »In kje je isto mravljišče, Črnič, o kterem govori kakor o najbolj sitnem taboru na meji?«  Zopet se je globoko poklonil oskrbnik svojemu mogočnemu vitezu in pristavil smehljaje se:  »Čemu sem že tri noči zapored na prežo hodil in svojemu trudnemu životu spanje kratil, ko bi ne bil vedel, kje mravlje svoj šotor zidajo in se proti nam vsem varovati poskušajo?«  »Ilija Gregorič je torej naš največji sovražnik!« vzklikne iznenadjen grajščak, kakor da bi se bil prestrašil poslednjega imena.  »Če ne največji sovražnik, pa vsaj najbolj nezadovoljen in tudi najbolj inteligenten kmet vaše milosti je Ilija.  On zastrupljuje vse ostale na desno in levo, pridigujóč jim svoje revolucijske ideje o enakosti vseh stanov, o prevelikih davkih, o krivici sploh, ki jo trpé vsi kmetje brez izjeme, — in sicer zató, ker so bedaki.«  »Žal mi je, da sem ga vzel na svoje posestvo.  Svobodomiseln je bil že pod grofom Frangipanom, a mislil sem, da ga je izučila žalostna izkušnja,« pristavi nevoljen grajščak, a hitro dalje vpraša:  »Kaj hoče Črnič, da storim z Ilijo?  Kako naj ga kaznujem?«  »Gospodu, ki ima vse sile v rokah, je težko kazen nasvetovati.  Najbolje je po mojej misli, da se prične s tako kaznijo, ki pristriže za vselej ptičku peruti.«  »In takova kazen bi bila, Črnič?  Svetuje naj on eden pot!«  »V denarji je moč, v bedi toga, vaša milost.  In Ilija je petičen.  Poprodal je vse prejšnje posestvo na Kranjskem in obložen s cekini prišel je črez mejo.  Njegova nezvestoba do vas vzela mu je po postavi vse premoženje.«  »In kje so dokazi o njegovej nezvestobi, Črnič?«  »Za-nje naj pusti meni skrbeti, vaša milost.  Gorkega vam pripeljem iz izdajalskega gnezda kakor kukavico, ki vsiljuje poštenemu zarodu svojo kukavičost. — Samo nekaj!  Milost vaša omenila je sama, da sem osivel v zvestej službi.  Samo nekaj malega, nekoliko lepše glaseče ime želel bi si na starost za svoj trud!«  »Beg Črnič!  V resnici lepo donéč naslov posebno onemu, ki si ga je prislužil sam,« pristavi resno grajščak in v znamenje svoje velike naklonjenosti podá tovarišu desnico.  Umel je dobro oskrbnik, koliko veljave ima taka prijaznost in da Tahy ne prelamlja dane besede.  Zadovoljuosti mu je torej igralo lice, in kakor iz hvaležnosti pristavi povrh:  »Žal mi je le za isto njegovo punico Jelo, vaša milost.  Vzrastlo je dekletce tako lepo kakor na cesarskem dvoru.  In vendar sužnja kri je, tlačansko seme.«  Vzdramil se je grajščak pri zadnjih besedah kakor iz prijetnih sanj in dejal:  »Dober okus ima Črnič.  Spominjam se dobro istega dekletca in veliko stavo sem izgubil zaradi njega minolo leto.  Trdil sem namreč, da je le prijaznega lica potreba, in ona gre za plemenitašem, kamor mu je drago.  A varal sem se.  Ponudil sem jej bil kraljevo darilo, a vrnola mi je je ponosno, dá celó razžaljivo.«  »In vendar bode zastonj hodilo kakor pišče za vašo milostjo sedaj, če prepustite daljno skrb Črniču,« pristavi namežikujóč in smejé se oskrbnik.  »Videti hočem, koliko zaupanja se mu sine skazovati, Čmič.  Z ovadbo kačje zalege, ki hoče majati nad mojo in mojih dedov slavno močjo, zameni on lahko svoje ime z lepo donečim naslovom in premoženjem, če hoče.  Ako mi dokaže, da še ima tudi kaj upliva pri lepih tlačankah, pa je prepričan in zagotovljen posebne milosti moje!«  S temi besedami se poslovi potém grajščak.  V znamenje posebnega zaupanja pa še podá eden pot roko svojemu mnogo obetajočemu oskrbniku.  Dem früheren Unterthan des Grafen Frangipan Ilija Grego- rič nahm Tahi sein Hab u. Gut weg, 200 Ducaten an Werth.  ''Dimitz.''  Lepo je vzhajalo teden dnij pozneje solnce nad hrvatskim pogorjem, in prijeten jesenski dan je vabil ondotne kmete na veselo trgatev.  Dobra vinska letina je bila.  Vendar to edino kmetsko upanje ni razprostiralo letos toliko veselja, kot je bila sicer navada.  Vsako leto se je slovesno praznoval začetek trgatve.  Kresi so se zažigali po goricah, petje je odmevalo v doline, in ondi na trati poleg vinskih hramov vriskala in vrtila se je mladina v veselem plesu.  Tiho kakor pred bližajóčo se nevihto bilo je letos ondi.  In vendar je bil napovedan pred tremi dnevi začetek trgatve.  Baš danes bi se bila morala pričeti povsod v brdovskej okolici.  Le posamezni trgavci, večinoma ženske in starci hiteli so letos v gorice.  Marsikteri gospodar in mladeneč, ki je bil sicer duša trgatvi, pogrešal se je tu pa tam.  In trgavci, ki so se srečavali med goricami, govorili so malo, skoro skrivaje med seboj.  Namežikavali so si, sklepali roke in kazali ali pogledovali ondi na višino, kjer je gledalo izmed sadnega drevja belo poslopje Ilije Gregoriča v dolino.  Niso se ozirali trgavci brez uzroka na ono stran.  Tako prijazno poslopje prej, bilo je danes zapuščeno.  Duri so bile odprte, okna razbita, živinski hlevi prazni, vse shrambe razdejane.  Pričalo je vse, da je divjala tú v kratkem zlobna roka in uničila srečo prebivalcev.  Le na severnej strani poslopja pri mizi pod staro lipo sedela je deklica in zakrivala obraz v dlani.  Zapored je zastonj poskušal hišni varuh, sivodlaki Volk z lajanjem predramiti svojo mlado gospodinjo.  Počasi se je jela približevati tudi plašna kuretina svojej dobrotnici ter se ozirala vá-njo, kakor da bi hotela reči:  »Kaj žaluješ v najlepšem času vesele trgatve?«  A sedaj se približa visokorasten mladeneč od južne strani Ilijevemu poslopju.  Zagledavši nepričakovano izpremembo okoli in okoli, postal je.  Kakor da bi ne mogel razumeti tega, udari z obema rokama na čelo, a potém stopi bled in tresoč se po vsem životu v vežo.  Ker pa ni našel nikjer živega človeka, odide na dvorišče, in rudečica mu udari v lice, ko zagleda pod lipo deklico.  »Jela!« pravi potem z milim glasom, približavši se jej tiho in položivši dlan na njeno ramo.  Zganola se je boječe deklica in povzdignola obraz.  Videlo se jej ni prav, ali je po iznenadjenji zarudelo njeno lice, ali je bilo rudeče že prej od solz, ki so jej iskrile v lepih črnih očeh.  Mi mislimo, daje bilo krivo poslednjemu oboje.  Odgovorila ni deklica Jela, Gregoričeva hči, pozdravu, temveč obraz si je zakrila v dlani, in izmed prstov so jej kapale solze na tla.  »Jela,« vzklikne v tej priči mladeneč z glasom, ki je razodeval, kako hudo mu dene dekličin jok, in poskuša odstraniti roki raz njenega obraza.  A ko se mu posreči poslednje in se njegov pomilovalni pogled sreča z dekličinim, pa govori:  »Utolaži se, Jela, in ne jokaj!  Pomisli, da pride gotovo dan osvete, ko se pozabijo dosedanje naše krivice.« In nató vpraša:  »Kje so pa oče, Jela?  Verjeti ne morem, kar sem zvedel med potom.«  Le nepopisljivo otožni dekličin pogled odgovori temu vprašanju.  »Res je torej, res!« ponavlja polglasno prišlec.  Strese se po vsem životu in krčevito se mu stisnejo pesti.  Tihota postane nekaj časa, a potém nadaljuje naš znanec Miha Guzetič:  »Jela, povej mi, kako je bilo!  Iz kakovegauzroka je pomnožil krvoločnež število svojih vnebokričečih grozodejstev s poslednjim činom?«  »Miho, svarila sem tebe toliko potov ter očeta na kolenih prosila, varujta se in da ni zaupati vsakemu.  Verovala nista.  Moje črnogledstvo se je izpolnilo.  Bojim se, da je to le začetek našega trpljenja, da mu sledi občno gorjé.«  Z jokajočim glasom je govorilo dekle te besede.  Uprla je svoj pogled tako ljubeznivo v svojega tovariša, kakor da bi hotela reči: Usmili se me ti, ako se me ne usmili nikdo več na svetu.  Molčal je nekaj časa Guzetič, najmlajši ud izmed baš pred nekimi dnevi sklenenega triumvirata, potem pa vpraša:  »To se je zgodilo torej v minolej noči, in nihče ni pomagal, nihče ni zabranil strašnega zločinstva?«  »Da, branili bi se bili oče do zadnjega trenotka,« pristavi s tresóčim glasom deklica in nadaljuje: »Zaprli so duri, ko so videli zvunaj njegove hlapce in biriče.  A ko so čuli potém njegov glas, hiteli so vén in vprašali, kaj želi v poznej uri.  Povedal jim je, da jim je izročena kazen.  Plačati morajo petdeset cekinov, ker pogostujejo v noči brez dovoljenja tujce in zloglasne postopače.  Petdeset cekinov pa so na dolgu še na davkih za minolo leto.  Povrh so zamudili nekaj dni zapovedane tlake. — Ko so ugovarjali oče potém, da je laž prvo in krivica drugo, ker je povišal on brez pravice tlako in davke, zdivjal je prišlec grajščak Tahy.  Poklical je svoje hlapce ter jim ukazal zarubiti vse, kar ima kaj vrednosti.  In planoli so krvoločneži v hišo.  Razbili zaklenene duri in shrambe ter pobrali vse dragocenosti.  Niti obleke nama niso pustili.  A ni jim bilo dovolj tega.  Hiteli so potem v žitnico in odprle kaste.  Molčé so gledali do sedaj oče to početje; kajti prosila sem jih jaz s povzdignenima rokama, naj se ne prenaglijo, saj je to le zmota, naj se varujejo nesreče.  Ubogali so kakor dete.  Stoprav, ko prodro lopovi v hlev in izpusté živino na prosto ter jo skušajo odgnati, akoravno je bila krivično napovedana kazen že dva pota plačana, zavre očetu kri.  Sekiro, ki je ležala ob steni, zgrabijo ter jamejo s toporiščem plačevati biričem in hlapcem, koder in kamor dosežejo.  Silovit boj se vname.  Tako razjarjenega nisem še videla očeta nikdar.  Razpodili bi bili brez dvoma birištvo, ko bi jih ne bili naposled zgrabili hlapci od zadaj in podrli na tla.  Kaj se je zgodilo dalje, znano je vsej okolici.  Divjanje se je pričelo, strašno maščevanje.  Razrušili so biriči pol poslopja, izruvali mlado drevje in odnesli vse, kar jim je bilo moči premaknoti.«  Utihnola je deklica pri teh besedah in zakrila si obraz.  Molčala sta zopet dolgo oba, a potem še eden pot vpraša ginen Guzetič:  »Jela, oče so v ječi in ti si ostala sama s slepim starim očetom?«  Odgovorila ni deklica.  Ihté je omahnola na mizo in obležala ondi kakor v nezavesti.  Hud boj se je moral boriti sedaj v tovariševih prsih.  Slonel je nekaj časa kakor zamaknen in nepremakljivo je zrl na tla.  Kakor da bi se bil zopet vzdramil iz strašnih sanj, pa se strese potém.  Uprl je v nebo oči, in njegove ustnice so se jele gibati.  Na pol razumljive besede, ki so se čule sem ter tja, pričale so, da ne moli pobožne molitve za božje usmiljenje v tej nepričakovanej sili, temveč da kliče, zahteva pomoči in maščevanja iz neba za nepopisljivo krivico — v trenotku, ko dvigne ves narod orožje.  Gorjé potém!  Na veke tlačen narod ne jemlje in ne daje milosti. — On je kakor plaz, ki potrebuje le majhen potres, da se utrga ter gromi bobnéč in množéč se v dolino, razširjujóč grozo na desno in levo.  »Jela!« vzklikne nató kakor prenovljen in prerojen Guzetič in objame v solzah topečo se deklico.  »Premilo moje dete,« nadaljuje navdušen in gladi otožno dekličino lice.  »Koliko dnij in nočij sem že premišljeval, kako bi te mogel prepričati o svojej davnej skrivnej ljubezni, a posrečilo se mi ni to do sedaj.  Hvaliti skoro moram žalostno osodo našega naroda, ki mi ponuja obilo priložnost, posvetiti vse svoje moči — domovini in — tebi!«  Prenehal je Guzetič pri teh besedah, kakor da bi se bil prestrašil sani poslednjega stavka, kakor da bi bil izgovoril preveč mladej svojej tovaršici.  Vendar Jelina desnica, ktero je držal v svojih rokah, se je tresla in mu dajala pogum, in v njenem pogledu, s kterim se je srečalo njegovo oko, čital je, jasno čital, da biva v tem nedolžnem telesu duša, preblaga duša, ki mu ne more biti sovražna.  Naravno je tedaj, da se mu je razvezal napósled jezik.  Kar si ni upal in ni hotel izgovoriti toliko potov v dnevih sreče, k temu ga je prisililo nenadno gorjé.  Saj je naravno, da nesreča združuje več potov človeška srca kakor sreča, ki navadno razdvoji, kar je zvezala nemila enaka osoda.  Pripovedoval je potém mladi mož svojej tovaršici, kako neizmerno jo ljubi že dolgo časa, in le ona, samo ona in nesrečni hrvatski in slovenski narod dajeta mu moči, s kteriini hoče pokazati vsemu svetu, kaj ljubezen v nesreči premore.  Dolgo sta še govorila Jela in Guzetič na dvorišči pod lipo in si zatrjevala, kako dolgo se že skrivaje ljubita in kako goreče.  »Ali ni greh in slabo znamenje, dragi Miho, da ste se odkrili baš danes najini srci v pričo vnebókričeče krivice proti očetu in vsej domovini?« vpraša zamišljeno deklica in pristavi naposled:  »Bojim se, da izda in uniči najino skrivno srečo tudi zlobna roka človeška, — in o tem trenotku ostanejo nama menda le žali spomini, kakor te razvaline našega domovja, kjer je bivala prej ljubezen, nič kot ljubezen za nesrečno domovino.«  »Veselim se, Jela, baš v tem trenotku tvoje ljubezni, ki mi bode svetla zvezda v temnih dnovih, ki nas čakajo v bodoče.  Ko prisije neko jutro zlata zora, izpremeni se zvezda juternica v solnce, ki greje, oživlja in tolaži.  S tem solncem, s tebój, Jela, stojim krepko tudi jaz.  Ko bi mogli kdaj zakriti to solnce za vselej oblaki, zatemnili bi zadnji pot mojega življenja.«  Z nepopisljivo milobo je govoril mladi mož te besede.  In ko je odhajal potém v dolino, zrlo je dekličino oko še dolgo za njim.  Dozdeval se jej je kakor vzvišena podoba, kakor meteor, ki se zasveti in — izgine.  Zaraditega bilo je oko, ki je zrlo za to srečo, rosno; balo se je, da so to le sanje — samo prazne sanje!  Z ognjenim jeklom umorili So mi nebeško luč očij, Da božjih čud v prirode krili Uživati mi moči ni.  ''S. Gregorčič.''  Mračilo se je že isti večer, ko se je vračal stari Marko Gregorič iz Zagreba domú.  Poslal ga je bil tja že dan poprej njegov sin Ilija, da se s poprej omenjenim trgovcem o pogodbi za nakup orožja bolj natanko pogovori.  A še tudi nekaj drugega skrivnega posla je imel pri Ilijevih prijateljih v mestu in po sosednih vaseh.  Sredi teh opravkov zvé grozno novico o grajščakovem zlodejstvu.  Hitel je torej domú.  Nepopisljiva krivica je pospeševala njegove stare korake ter mu ogrevala sivo glavo z mladostnim navdušenjem.  V dolini blizu domovja sreča mladega Guzetiča.  Objel in poljubil je slepca poslednji ter ga pozdravil s tresočim glasom: »Brate, naša ura je prišla, mera se je napolnila.«  Razumel je starec, kaj pomeni ta pozdrav.  »Bog blagoslovi delo vaših rok, junaci, in usliši naše solze!« odgovoril je slepec in pristavil: »Za vas me ne skrbi.  Vi ste možje, ki si pomorete sami, le Jelo, ubogo dekle milujem.«  »Moja desnica, brate, bode jej trden ščit kakor zid, prisegel sem jej danes,« vzklikne navdušeno mladeneč in objame iznenadnega slepca, ki je umel, kaj pomeni tak odgovor.  »Bog blagoslovi vajino ljubezen in vama podeli vesele dni v domovini, srečnejše kakor vašim dedom!« odgovori resno starec ter položi v znamenje blagoslova skleneni roki na prsi.  »In Ilija, moj nesrečni sin Ilija ni deležen v tem trenotku sreče svojega otroka.  On je postal prvi mučenik za našo sveto stvar!«  »Le za trenotek, brate, odtegnen nam je naš prvi voditelj.  Njegovo trpljenje pospeši naš namen enako iskri, ki jo zanese vihar v vnebókipečo gromado,« odgovori Guzetič in stisne slepcu desnico za slovo ter ga poljubi v lice.  Polna luna je svetila isto noč in obsevala na pol razdrto poslopje Ilije Gregoriča na strmini.  Okrog po holmih pa so si zažigali ognje trgavci.  Tudi na dvorišči razrušenega poslopja gorel je mali ogenj.  Nežna dekličina roka ga je skrbno netila, in marsiktera biserna solza je padla iz njenega očesa med tem poslom na ognjene ogorke.  Na nasprotnej strani sedel je starec in zrl nepremakljivo v plapolajóči ogenj, kakor da bi bil občudoval njegovo lepoto, in vendar je bila zaprta luč njegovim očem.  Po dolgem molku izpregovori prvi starec:  »Jela, sedi k meni in daj si potipati lice, da se prepričam, ali ne jočeš; kajti jok, zapomni si dobro, škoduje očem.«  Izgovorivši potegne starec z desnico po svojih očeh, kakor da bi hotel s silo odstraniti temoto, ki se je vlegla za vselej na njegove oči.  »Mirna sem, oče, in moje oči so suhe,« odgovori deklica potém.  Vendar pa nekoliko zarudi v bledo lice, kakor da bi se sramovala majhne laži, ktero je izustila iz ljubezni do svojega deda; kajti rudeče, v solzah utopljene bile so njene oči.  In ko prisede potém k svojemu dedu, poboža jej slepec razgorelo lice in pravi:  »Jela, nesrečna je danes naša hiša in naši bratje krog in krog.  Vendar ne boj se!  Tako ne ostane večno.  Pravica železna vrata prebije.  Ti si mlada, ti učakaš in moraš učakati, da se prepričaš o resnici prerokovanja svojega deda.«  Zopet utihne starec pri teh besedah in si nasloni glavo v dlan, kakor da bi hotel reči: »Jaz pač, jaz nimam pričakovati ničesar več na svetu; jaz sem bil rojen le v trpljenje, v večno trpljenje!«  Zapazila je deklica to skrivno dedovo togo.  »Oče, hladna sapa piše raz pogorja.  Če hočete, pojdiva v hišo!  Z deskami si napraviva nove duri in okna zagrnem s smrekovimi skorjami, ki ležé pod steno.  Bolje bode ondi kot pod milim nebom za vas.«  »Ostaniva tú, moje dete!  Moj život ne vé, kaj je mehkužnost in razvada.  Le ti se varuj, Jela!  Tvoje življenje ima še vso bodočnost pred sebój, moje je brezkoristno.«  Izgovorivši pa veli starec svojej tovaršici, naj bližje k ognju prisede in naj ne pozabi svoje lastne osebe.  In potém je vestno popraševal o dogodkih v minolej noči in o krivici, ki je razrušila ta nesrečni dom.  »Prepričan sem, predrago dete moje, da bode užival nekdaj svobodne dni naš premili narod in da bode rešen pijavk, ki mu grené sedaj vsak trenotek življenja,« govori nató slepec.  »Le nekaj mi teži srce.  Vendar, ali ni morda samo naključje, da je izvoljen baš tvoj oče, da pridobi sebi in drugim, kar se je ponesrečilo njegovemu očetu in njegovemu dedu?  Vedi, Jela, da je padel tvoj praded v boji za pravico svojih rojakov baš pred sedemdesetimi leti, in jaz tvoj ded nisem bil srečnejši.  Kaj trdim srečnejši?!  Saj »neproste dni živeti nočém enáke,« je dolgotrajajoča smrt, mrtvo truplo, v kterem živi nesrečna duša.  A zakaj ti vzbujam, Jela, nocój žalostnih spominov? — Zató da se tolažiš v tej nenadnej nesreči pomislivši, da biva gorjé na našem rodu, odkar se spominja zgodovina njegovega imena.  Upaj torej toliko trdneje, da mora nehati ono gorjé prej ali pozneje!«  Utihnol je starec pri teh besedah in si zakrije z obema rokama oči.  »Jela!« nadaljuje s povzdignenim glasom.  »Znano mi je, da si jokala obilo solz, da so ti zarudele oči, da te je skelela dnevna svetloba, ko so se ti one zopet razjasnile.  A pomislila nisi, kako neizmerno srečna si sredi svoje neizmerne toge.  Preljubo dete, jaz poznam moža, kterega je zadelo, kakor minolo noč tvojega očeta, nenadno gorje, ker je bil poštenjak ter ni smatral samega sebe in svojih sosedov za brezumno živino, ki je stvarjena v večno sužnost, in ker si je upal javno izgovoriti svoje zadnja čarovnica misli zatrjujóč, da ima vse človeštvo enake pravice na svetu.  Oblegli so zaraditega biriči v noči njegovo hišo.  Oropali so mu vse imetje.  Spodili so njegovo ženo in otroke po svetu, njega pa zaprli v temno mokrotno podzemeljsko ječo.  Baš štirideset let je minolo letos od tega.  V to mokrotno votlino, premilo moje dete, pa se ni čula nobena tolažba, ni posijalo nikdar solnce.  Pet dolgih strašnih let je upiral jetnik zastonj svoje oči proti izhodu, od koder je upal rešitve. — Ali neko jutro je čakal zastonj po prečutej noči dnevnega žarka, ki mu je naznanjal do sedaj vsaj slab razloček med nočjo in dnevom, med temo in svitom.  Nemiren je postajal zaraditega.  Klical je, kolikor so mu pripuščale slabe moči, naj mu dovolijo vsaj mali žarek dnevne svetlobe v ječi.  Čul ga ni nihče.  Oslabel je strašnega čakanja.  Pojemal je njegov glas.  Skeleti so ga jele nepopisljivo oči, in strašna slutnja se mu vzbudi v prsih ...  Izgovoriti niti misliti si ni upal svojega strahú.  Izpraskal je napósled kamen iz stene, zgrabil ga je in jel kresati po kamenitem ozidji, da so mu krvavele roke.  Gledal je s strahom pričakujóč, kdaj se ukreše iskra, spomin solnčne svetlobe, ktero si je stvarjal toliko potov v otožnih urah in dolgih nočéh. — Zastonj!  Planol je potém kvišku kakor blazen.  Vrgel je kamen v zid, da se razprši v pesek, sam pa omahnol na zemljo in obupno zakričal: »Gorjé, moje oči so izgubile zadnjo moč! — In od tedaj ne gledam nikdar več zlatega solnca!«  Pri teh besedah preneha starec in se obrne od ognja v stran.  Črez nekoliko pa še pristavi: »Jela, ozri se v moje oči sedaj in povej, ali so one zaslužile takovo kazen!«  Odgovorila ni deklica, le vzkliknola je boječe:  »Nesrečni oče, kaj pričakuje ondi zdaj tudi vas?!«  »Čudna osoda!« vzdihne starec.  »Pred sedemdesetimi leti praded, pred štiridesetimi ded in zdaj oče tvoj, moj sin Ilija!  Kdaj bode polna kupa našega trpljenja?!«  Žalostne so bile te besede, ali vendar se opogumi slepec in nadaljuje zaupljivo:  »Čudno naključje, da se je v énej noči izpremenilo toliko v našej hiši.  Steber, na kteri si se naslanjala do sedaj, Jela, pričel se je majati.  Vendar v istem trenotku prišel je blag mož ter ti ponudil svojo desnico, ki ti naj nadomestuje tvojega očeta.  Jela, podaj mi roko!  Po njej se hočem prepričati, ker ti ne morem pogledati v oči, koliko je resnice v tem posebnem naključji!«  Naslonila se je deklica na deda in položila roko v podano jej desnico.  Starec pa govori mirno:  »Srečen sem tudi jaz zaradi tebe sredi neizmerne toge, preljubo moje dete.  Tvoja tresoča roka spričuje mi več kot obilo besed.  Res je torej, kar mi je zatrjeval Guzetič baš nocój, ko se mi dozdeva čas pomenljiv in osodepoln!«  Tako je govoril slepec in poljubil na čelo svojo vnukinjo.  Žalibog da ni mogel videti, kako je zarudela med njegovim govorom deklica v lice in kako je za trenotek zažarela nepopisljiva sreča iz njenega samih solz rudečega očesa.  Razumela je dobro deklica, kam merijo dedove besede, ali odgovarjala jim ni z jezikom in z glasno zahvalo.  Oklenola se je strastno njegovega života in dejala:  »Oče, recite, da ni greh misliti v tem trenotku ná-se in na nekoga, ki čuti z nami našo nesrečo!«  »Jela, jaz blagoslavljam tvojo odkritosrčnost in zaupanje, ki je staviš v me.  Hvalim tudi osodo, ki ti je poslala v pomoč krepko roko v trenotku, ko si zapuščena od vsega sveta.  Veruj mi, tvoj bodoči ženin je blag človek!  Opazovati sem imel priliko njegov značaj in poštenost.  Vedel sem tudi davno že, kaj ga vodi pogostoma v našo hišo, akoravno ni govoril do sedaj besede o tem.  Toliko lepše pa je, da se je pokazal baš v uri nesreče pravega moža, poštenjaka, ki ne zapira durij za seboj, ko trka gorjé na vrata znancev in prijateljev.«  Molčé in kakor zamaknena poslušala je deklica starčev govor.  Vsaka njegova beseda je poviševala vrednost one podobe, ktero je nosila že dolgo skrivaj v prsih.  »Čudno, nerazumljivo naključje, da si postala nevesta, moje dete, v trenotku, ko se odpira nova, kdo vé, če ne osodepolna doba tvojemu domovju,« povzame zopet starec.  »Srečni nevestini dnovi ti ne sijejo nasproti, a tega se ne straši!  Morda te obdari pozneje nebo z nekaljeno srečo in odškoduje za sedanje gorjé.  Vendar ne stavi previsoko svojih nad in ne zidaj že zdaj gradov v oblake!  Malo moramo zahtevati, če hočemo, da se nam podari mnogo, pravi naša vera.  Okoliščine, v kterih se ti je odprlo nebo tvoje mlade ljubezni, so žalostne.  Jaz jih zovem čudno naključje.  Da bi ti ne bili krivi proroki, to je presrčna želja tvojega deda!«  Slepec preneha pri teh besedah.  Črez nekoliko pa pristavi: »Govorim naj jasno s teboj, moje dete.  Odkril mi je nocój tvoj ženin svoja čutila.  Ponudil nama je pa tudi vsaj začasno svoje varstvo na lastnem domu.  Z veseljem sem sprejel to pomoč zaradi tebe.  Jaz sam je ne potrebujem mnogo.  Kaj sem tudi hotel?  Težko mi je slovo od svojega domovja.  A kaj govorim od domovja?  Poglej te razvaline.  To ni naše domovje več, to je žalosten spomin vnebókipeče krivice.  Zaraditega prečujeva nocój zadnjokrat na tej višini.  Jutre ko posije solnce, pa me pelješ na novo domovje k svojemu novemu zaščitniku.«  Otožno so donele te slepčeve besede.  Dozdevalo se je njemu samemu, kakor da bi odmevalo iz nižave: »Starec, zá-te ni domovja, ni počitka nikjer!  Ti si rojen v večno gorjé!«  O ženstvo, ženstvo, največji dobrotnik Človeštvu bi bil oni, ki nas reši iz tvojih okov.  ''Heine.''  Lepo se je dvigovalo za naše povesti nad selom Stubico obširno kmetsko poslopje.  Bilo je zidano v eno nadstropje, za isto dobo nekaj nenavadnega med hrvatskim in slovenskim kmetstvom.  Tudi stranska poslopja so pričala, da gospodari tú premožen kmet, ki bi se vsaj po zvunanjem lahko prišteval grajščakom.  Čeravno posestnik tega lepega domovja ni bil grajščak v pravem pomenu besede, vendar navaden kmet tudi ni bil.  Že davno so si pridobili njegovi dedje zaradi posebne pomoči, ki so jo v denarjih skazovali grajščakom, lep naslov beg ter bili na pol svobodni kmetje.  Takova čast pa jih je sevéda veljala precej hlimbe in ponižnosti proti grajščakom.  Stoprav sedanji posestnik se je bil iznebil tega nepotrebnega hlapčevanja.  Smatral se je videzno popolno prostim možem.  Denarne zveze njegovega očeta z bližnjimi grajščaki, ktere je prevzel po njegovej smrti tudi on, zagotavljale so mu vsaj na videz neko neodvisnost in posebno čast med kmetstvom.  Ta kmetski častni beg bil je naš znanec Gubec.  Trditi moramo, da je položaj, kakoršen je bil njegov, tedaj bila častna izjema.  Klečeplazil ni pri vladi in grajščakih, da bi si pridobil po tem potu plemenitaštvo in še večjih pravic.  Ostal je zvest svojemu stanu.  Kmet je bil z dušo in telesom in kmetstvo je ljubil in spoštoval.  O tem je vedel pripovedovati vsak kmetič v okolici na daleč okrog.  Za vsakega namreč, ki je iskal v svojej bedi pomoči pri njem, imel je Gubec tolažilno besedo.  Temu je posodil novcev, drugega je rešil kar skrivaje zarubljenja in tretjemu je, če se mu je dozdeval zaupanja vreden, zašepetal na uho: »Molčimo in trpimo še nekaj časa!  Naša beda ne traje večno.  Tudi nam posveti nekdaj popolna svoboda.«  Naravno je, da je bil beg Gubec zaradi poslednjih izyenrednih svojih lastnostij priljubljena oseba.  Da, še mnogo več!  Marsikteri zaveden kmet se je že oziral davno molčé po njem in si mislil:  »Če nam more pomagati kdo, Gubcu edinemu bode to mogoče nekdaj.  Ko bi rekel on, zgrabi za orožje in išči in piši si sam svobodo in pravico, ne pomišljal bi se za trenotek ne.«  Želja in pohlep po časti in vrhovnosti pa je jako zapeljiva in mnogo potov slepeča stvar.  Zaraditega je imel Gubec med imovitimi kmeti, ki so se tudi čutili poklicane, da uplivajo na zboljšanje kmetske osode, manj prijateljev kot med priprostimi.  Prvi so videli namreč v njem velikega tekmeca v nadomišljevanej bodočej časti in nekoliko preponosnega proti njim samim.  Vendar pa niso kazali srda in sovraštva do njega.  Bil jim je prva oseba že zaradi svojega obilnega premoženja in upliva, ki ga je imel pri gosposki, poslednjega pa so začasno potrebovali i najbolje sami.  Pri Gubci bil je teden dnij po Tahy-jevem grozodejstvu zopet kmetski zbor.  Pasanec, Guzetič in še nekaj veljavnejših kmetov iz obližja bilo je zbranih ondi v posvetovanje.  Glavni predmet temu posvetovanju je bil Tahy-jev poslednji zločin v Brdovci in zapor Ilija Gregoriča.  »Zadnji dogodki, prijatelji, so tudi naše največje črnogledstvo prekosili.  Hiteti moramo z resnimi svojimi ukrepi, da ne zamudimo najlepšega časa in priložnosti za skrivno delovanje.«  S temi besedami pozdravi beg Gubec zbrane može in vpraša nató, ali nima kdo izmed njih nujnega predloga, ki potrebuje najprej izvršitve.  Tiho je bilo nekaj časa potém v družbi.  Radovedno so se pogledovali možje in čakali, kdo se oglasi prvi za bese’o. Naposled vstane Guzetič in govori z resnim glasom:  »Težko ni pogoditi, o čem se naj sklepa najprvo.  Ves naš bodoči črtež je neveljaven, ako mu manjka izvrševalca, moža, ki je edini zmožen pokazati v dejanji, da naše prvo posvetovanje in bojne določbe niso bile sklenene za šalo.«  Klici: Ilija Gregorič, naš bojni vodja naj živi! odmevali so po tem nagovoru.  Tudi prvomestnik je glasno pritrdil navdušenju za Ilijo Gregoriča, akoravno je zarudel pri zadnjih, dokaj pomenljivih besedah.  Žaljenega se je čutil Gubec zaradi prelaskave hvale, ki jo je izrekel Guzetič o svojem tovariši, a razumen je bil dovolj, da ni javno kazal svoje velike občutljivosti in samolubja, ki mu je zatrjevalo, da je le on edini duša vse družbe in zagotovilo o mogočosti storjenih sklepov.  »Dobro mi je znano, kaj nam je Ilija Gregorič,« povzame Gubec besedo.  »Prav je, da se zanimate v prvej vrsti za njegovo osodo, prijatelji, in baš danes je priložnost, da se posvetujemo resno o tej zadevi.  Zaraditega vas pozivljem, da izrečete svojo misel, na kakov način naj poskusimo osvoboditi svojega prvega voditelja, kakor trdite.«  Razumeli so kmetje poslednje besede in dobro vedeli, da se glasé nekako ostreje po prevelikej hvali, ktero je skazoval Guzetič Iliji.  Obotavljali so se zatorej s početka svetovati kaj o Ilijevej svobodi.  Ali mladi kmet Vikič meni napósled, da zasluži Tahy-jevo zločinstvo največje maščevanje.  Zažge naj se mu grad na vseh oglih in reši s silo Ilija Gregorič, svetoval je v svojem navdušenji.  Gubčeva soseda Daniel in Lazar, krepka možaka, ki sta se bojevala že oba proti Turkom, pa zatrjujeta, da bi bilo najboljše skrivaje ujeti Tahy-ja in pustiti ga tako dolgo na skrivnem kraji, dokler ne oddá sam pisanega povelja, naj se oprosti njegov jetnik Ilija ter se mu izplača popolno odškodovanje zaradi prestane krvoločnosti.  Gubec je pritrjeval poslednjima nasvetoma, ali tako, da se ni vedelo prav, ujema se li z njima ali ne.  Hotel je že zvedeti po glasovanji, kteri svet ugaja večini, kar vstane mladi Guzetič rekoč:  »Jaz sem odločen protivnik vsakej sili, s ktero hočemo že zdaj braniti svoje pravice.  Kdor hoče uničiti naš črtež in v drugej vrsti brezdvomno našega vrlega prijatelja, ki ima po svojej sedanjej osodi zaradi odličnega svojega rodoljubja sveto pravico do naše dobro premišljene pomoči, glasuje naj za prezgodnjo silo.  Jaz svetujem, da skrivajmo svoje moči do odločilnega trenotka.  Zaraditega vam prigovarjam sledeče:  »Znano vam je, da se bliža letošnja trgatev svojemu koncu.  Navada je, da se ta dogodek slovesno obhaja.  Pokažimo tudi mi, kakor da bi bili najsrečnejši kmetje zaradi kapljice vina.  Napravimo javno narodno veselico in povabimo tudi grajščaka Tahy-ja, kakor da bi nam bil največji prijatelj.  Ko prikipi veselje do vrha, pa pošljimo Ilijevo hčer, naj javno prosi milòsti za očeta.  Udal se bode Tahy, tako upam vsaj jaz, pri tej priliki.  Prezgodnje prelivanje krvi se tedaj zabrani, in naš prijatelj je rešen bolj gotovo kot po sili, ki uniči lahko vse naše bodoče namene. — Ako pa ostane zločinec nepremakljiv, tedaj pa spoznamo, da nam je le v sili iskati pomoči, — da ali zmagamo z njo — ali pa poginemo do zadnjega moža!«  Navdušeno je govoril Guzetič te besede.  Zopet mu je donela občna pohvala od zbrane druščine.  Le prvomestnik Gubec zarudi pri tem nasvetu in občnej pohvali.  »Ali ni sramotno mladej, najlepšej deklici javno moledovati milosti pri zločinci?  Samo ta ugovor imam na poslednji nasvet,« opomni nekako osupnen prvomestnik Gubec.  »Prošnja ni sramota, osobito če obljubuje več nego sila ter brez dvoma zagotavlja svobodo našemu odličnemu tovarišu,« odgovori kratko Guzetič Gubčevemu ugovoru.  »In ako se posreči po tem potu Ilijeva svoboda, bode slovesen isti dan; saj praznujemo lahko skupno tedaj tudi veselo poroko — njegove hčere,« pristavi Gubec z glasom, s kterim je bilo težko soditi, ali prihaja iz prijateljskega sočutja ali iz le na pol zakrite nevošljivosti.  Ozrli so se možje pri teh besedah eden proti drugemu; kajti vedeli niso, komu so namenjene te besede.  Le Guzetič je sprva lahno zarudel, potém pa plačal prvomestniku nagajivo hudobnost z enakim plačilom; saj je le on sam znal tolmačiti temni namen njegovih besed.  »Zameriti bi ne bilo istemu, ki bi hotel praznovati v tako resnem času, kot je sedanji, praznik svojega srca.  Ali ko bi poskušal storiti to možak, ki je že okusil ljubezni mlaj, zamerilo bi se mu povsod brez izjeme.«  Stoprav poslednji stavek je raztolmačil zbranim možem pomen Gubčevega in Guzetičevega besedovanja.  Neprijetno jim je bilo poslednje pričkanje v tako resnem zboru.  Vedeli so namreč dobro, da si je skušal vdovec Gubec pridobiti srce Ilijeve hčerke Jele, ali — in to je bilo nerazumno vsemu svetu — uboga kmetska hči je odrekla videzno brez uzroka izvrstnej ponudbi bogatega bega.  Zbrani možje so pa sodili sedaj, da je danes rešena zanimiva uganjka in da je mladi Guzetič srečen ženin najlepše deklice v čelej okolici.  V resnici pomembe poln bil je ta trenotek, ko se je skrivnost dveh ljubečih src razglasila v tragediji kmetskega triumvirata, in mogočno je uplival ta slučaj, dà lahko bi rekli odločilno, na najpoglavitnejše njene momente.  Omenjala se ni v današnjem zboru srečna nevesta niti se častitalo pričujóčemu ženinu, kakor da bi bil hotel vsak s svojim molčanjem o tej zadevi pokazati, kako neprijetno se je vsilil skriven razpor v navdušeno delovanje za pravico nesrečnega kmetskega naroda.  Sklepalo so je sicer mirno in uspešno potém, kakor da bi ne bilo nič motilo rodoljubnega zbora, o naredbah za Ilijevo oproščenje, ali dober opazovalec bi bil vendar lahko uvidel, da se nekako izogibljeta Gubčev in Guzetičev pogled in da Guzetič odslej odločneje naglašuje svojo oblast v sklenenem triumviratu.  Po dolgem besedovanji obvelja po glasih določen predlog Guzetičev o namerjavanem osvobojenji Ilije Gregoriča; kajti brez njega se je vsakemu skoro nemogoč dozdeval najmanjši napor za zboljšanje narodne osode. —  Isti večer korakata iz Stubice po stranskem potu proti severju dva možaka.  Mlajši je bil zamišljen in videzno slabe volje.  Kratko je odgovarjal tovarišu, ki ga je skušal pomiriti zaradi neke neprijetne stvari.  »Pustil bi domovino in vse v nemar, ko bi mi bilo le mogoče ter ne bil dal častne besede vam, da posvetim vse svoje moči v občno korist,« pravi po daljšem molčanji mlajši mož in postane na višini.  »Ne bodi tako občuten, Miho!  Naša prevelika občutnost sploh podira nam navadno, kar sezida naša moč.  Gubec ne tehta besed, in tedaj ni tudi nam potreba tehtati prenatančno njegovih.« odgovori tovariš in urneje dalje koraka.  »Ali že nisi davno sam opazil, da naglašuje vedno in vedno svojo lastno osebo, da jo postavlja povsod na površje, kakor da bi ne bila midva še ničesar storila?!  In vendar sva že čestokrat postavila svoje življenje v nevarnost, in le najina in Ilijeva zasluga je, da je skoro dozorelo naše podvzetje; le ugodnega trenotka še potrebuje, da se pokaže v svojej nepričakovanej moči.«  »On je najstarejši izmed nas.  Velik upliv ima pri odličnih naših znancih na Kranjskem in Štajerskem; zaraditega mu pustimo svojelastno podeljeno si poveljstvo.  On ni slab človek, in neizmerni njegov pohlep po časti more le koristiti našej stvari in nam sploh!«  »Sebičnež je v velikej meri.  Zasluge drugih bi rad svojim lastnim prišteval.  Poslednje, prijatelj, je pomenljivo.  Bojim se, da spoznamo to v trenotku, ko je prepozno.«  S posebnim naglasom je govoril poslednje besede mladi mož, naš znanec Guzetič 'svojemu' tovarišu Pasancu, in nekako skrivnostno še pristavi potém:  »Spominjal se še bodeš nekdaj, prijatelj, a bode morda prepozno, mojih besed, s kterimi sem priporočal Ilijo za voditelja.  On je pravi mož, čist kot zlato in pogumen kakor lev.  Dokazal je poslednje dovolj v svojej dosedanjej nesreči, — o Gubci pa nimamo do sedaj niti najmanjšega dokaza o teh čednostih.  Po mojej sodbi ga le častiželjnost vodi v našo družbo.  Ko doseže svoj namen, nas zapusti in morda nas tudi noče poznati več.«  »Guzetič, ti si črnogled in nehvaležnež!« odgovori pri tej priči Pasanec in položivši desnico na tovariševo ramo, polglasno nadaljuje:  »Samo srce govori danes iz tebe, samo srce, prijatelj, ti pravim jaz.  Razžaljenega se čutiš, ker ti ni on, niti smo ti mi častitali o tvojej nežnej zadevi.  Ne zameri njemu in tudi ne nam poslednjega!  On ni mogel storiti tega; saj veš, da se je zagledal štiridesetleten vdovec v nežno golobico in sicer brez uspeha.  Mi pa, povém ti odkrito, nismo veseli srčnih zvez v resnem času, ki zahteva za ozbiljno delovanje célega moža.«  »To je razžaljivo, prijatelj!  Kdo more oporekati meni hladnokrvnost in brezdelavnost, kdo more nasprotovati mojej zvezi z Ilijevo hčerjo?« povzame še bolj nemiren Guzetič.  »Nihče, prijatelj, nihče kot naša sveta zveza, kot naš, kakor pravite, triumvirat!  Oboje se skoro ne strinja; saj je éno samo dovolj, da zveže začasno vse tvoje moči, da drugemu ne ostane drugega kot prazno ime.«  »Laž je poslednje in nemogoče povrh!«  »Žalibože, da nežna zveza ne moti samo tebe v tem trenotku, temveč hladi tudi našo iskrenost.  Saj sem ti povedal Gubčevo razmerje v tej zadevi.  Mogoče ni, da bi poslednje koristilo našej stvari.«  Molčé koraka dolgo časa potém Guzetič poleg svojega prijatelja.  Prišedši na razpotje, pa pravi: »Brate, naše razmere niso najboljše, Ilija v ječi, Gubec ponosen svojeglavec, in midva sama premalo uplivna.  Vendar, ne obupajva!  Če se nam posreči osvoboditi Ilijo, zaverim te, bati se nam ni popolnega razpora.  On uredi urno, kar je zamujenega in razdrtega sedaj, kakor praviš.«  Dolgo sta še govorila za slovo na razpotji naša znanca.  S prijateljsko odkritosrčnostjo in zaupanjem odkrival je pri tej priliki Guzetič, kako neizmerno ljubi Ilijevo hčer.