„V deželi srečni svoje dni Prebival sem vesel ...“  Ant.  Hribar.  Jarko pomladansko solnce je priplavalo ravnokar izza strmega, z gostim bukovjem obrastenega Viškovca ter obsijalo jednonastropno gozdarsko hišo, stoječo sredi male jase v trnovskem gozdu.  V vrtič pred hišo sta vstopila dva možaka.  Prvi je bil čokal in uže prileten, drugi pa blizu petindvajsetleten mladenič visoke, krepke rasti.  Zelenkasta obleka in puška sta pričala, da sta bila gozdarja.  Šla sla naravnost v hišo, odložila puški ter sedla v čedni izbici za malo štirivoglato mizo.  „Tako je, vidite, gospod Hostnik“ je rekel mladeinč resno in nekako otožno ter naslonil laket ob mizo. „Čudno se menjajo prizori življenja.  Zibelka mi je tekla daleč doli ob hrvatski meji, sedaj sem pa tukaj“.  „Res, moj mladi prijatelj, izkusili ste uže dovolj za svoja leta. — Zaslužili ste boljše bodočnosti, nego je smete pričakovati.  O človeku, ki je izgubil kot otrok stariše in ostal na svetu sam, ne da bi radi tega opešal ali zdvojil, reče se lahko, de je ne samo možatega, ampak tudi blagega značaja“.  „Gorje mu, ki mora sedati za tujo mizo!  Vsak grižljej greni mu zavest, da je odvisen.  Mnogo dobrih src utriplje sicer na svetu; a jeden je Bog, in materino srce le — eno“.  Mladenič umolkne in si otare solzo, potem pa nadaljuje: „Če bi bila živela rajna mati, dovršil bi bil gimnazij in dosegel marsikaj, o čemer ne smem sedaj niti sanjati“.  „Čudim se v resnici, kako ste se dali v šestem gimnazijskem razredu pregovoriti, da ste šli na gozdarske šole.  Saj bi si bili prislužili takrat uže sami lahko toliko, da bi mogli skromno izhajati“.  „Saj ne razumem sedaj niti sam, kako sem se bil dal premotiti takrat.  Kaj hočete: Človek je v mladosti lahkomiseln in omahljiv.  Imel sem prijatelja. sošolca, ki je bil sin bogatih starišev.  Njemu ni šlo na gimnaziju nič kaj gladko, in sklenil je, da pojde v gozdarske šole.  Razkril je to tudi meni in mi večkrat tako živo in idejalno slikal gozdarsko življenje, da bi bil kmalu še mene pregovoril za to.  Ker mi je pa vedno in povsod polnil ušesa s pogovori o gozdarstvu, bil sem nazadnje uže tako nevoljen, da sem mu rekel kar naravnost, naj mi ne zine več o tem niti besedice.  A kaj se je pripetilo na to! — On je pregovoril doma svoje stariše, da bi vzdrževali tudi mene, ako bi šel ž njim v gozdarske sole.  In to me je zapeljalo. — Zdelo se mi je, da je zažarela na obzorju mojega življenja nova zvezda — zvezda sreče.  Šel sem s prijateljem v Zagreb, odkoder sem se pa vrnil sam, ker on — je umrl tarn za sušico.  Izgubil sem očeta, izgubil sem mater, izgubil jedinega prijatelja: sedaj — sem na svetu sam“. — Molče, kakor bi ga bilo prevladalo sočutje, zre nadgozdar Hostnik nekoliko časa na solzo, ki se je zalesketala v mladeničevem očesu; potem pa udari, kakor bi se bil premislil, ob mizo in reče:  „Gospod Mirko, pogum velja!  Pustimo preteklost, in poračunimo raje malo se sedanjostjo.  Prišli ste torej sami semkaj in nimate nikogar, ki bi vam snažil in pospravljal po hiši?“  „Začasno nikogar ne; pomagala mi bodeta sila in potreba.  Revež sem bil, odkar me nosi zemlja.  Vajen sem vsemu“.  „No, saj si bodeva soseda, in kot sosedu vam ne odrečem nobene usluge, dokler ne uredite svojega gospodarstva. — Vem tudi za dobrega kuharja in pometača, a nisem gotov, bi vam-li bil všeč ali ne.  Tu v okolici živi namreč človek, star okoli štirideset let, povsem pošten in zanesljiv in vrhu tega dober kuhar.  Jedina napaka njegova je ta, da je sem pa tje malo zmešan.  Izvršil je vseh osem gimnazijskih razredov; v drugem letu bogoslovskih študij je pa zbolel na umu, tako, da se še sedaj pojavljajo pri njem nasledki one bolezni“.  „Povem vam odkritosrčno, gospod nadgozdar, bilo bi mi ljubše, ako bi dobil v hišo pripravnega moškega, nego žensko.  Spoznal bi pa vendar rad tega človeka sam malo natančneje, predno ga vzamem k sebi“.  „To se zgodi prav lahko. — On blodi rad tu okrog po gozdu; gotovo ga srečate kje v kratkem. — Toda, gospod Mirko, oprostite, jaz moram domov. — Prosim, poglejte večkrat malo k nam. — Z Bogom!“  Nato spremi Mirko Stojan — tako namreč se je novi gozdar pisal — nadgozdarja do vrtnega prelaza.  Od tam se vrne sam zopet v izbo, vrže puško čez rame, zaklene vrata in jo zavije mej drevje, da bi si malo ogledal okolico.  „Dekle je zajemalo v vedro vode, V vedro kovano vodice hladne ...“  Levstik.  Sveža sapica je vela skozi niladc drevesne liste ter igrala se z blestečimi rosnimi kapljicami po drevju in grmičju.  Sem pa tje je smuknila lahkonoga veverica po raskavem drevesu in se plaho skrila v gostem vrhu kake smreke.  V nizkem grmiču je gostolel slavček milo jutranjo pesem.  V tamno-zelenem bršljanu, ovijajočem se okrog močnega, razsohastega gabra, oglašal se je rumeno-kljuni kos. —  Mej temi prijetnimi naravnimi prizori koraka Mirko naprej po stezi, posuti z večletnim listjem.  Pol ure ne hodi še, kar se odpre pred njim precej prostorna dolina, katere naravno središče je selo po imenu Prelazje.  Krog in krog sem so zeleni vrtovi in plodna polja.  Vsa poslopja v selu so krita se slamo; le eno, ki se pa po velikosti zelo razlikuje od drugih, je krito z opeko. —  Kakor očaran od prijetnega razgleda stoji Mirko na strmini in misli, — misli morda na detinska leta, na rojstni kraj, na zeleno gomilo svoje mamice...  Iz teh mislij ga vzdrami droban ženski glas, pojoč pesmico:  „Davi je pa slan’ca pala, Na zelene travnike, In vse rož’ce pomorila, Vse te žlahtne rožice ...“  Mirko srka kakor med va-se milo melodijo, z očmi pa išče brhko pevko.  A ker je ne more dolgo ugledati, spusti se počasi nizdolu, odkoder je prihajal glas.  Kar naenkrat postoji.  Pod seboj vidi namreč odrastlo deklico, zajemajočo z lesenim korcem vode iz studenca in pevajočo mirno dalje.  Mirko jo noče motiti, še manj pa iznenaditi, zato se skrije za bližnji grm, odkoder je prav lepo videl deklico, ona njega pa ne.  Ko je bedenj poln, vspne se deklica kvišku in hoče zadeti bedenj na glavo; a vzdignila ga je premalo visoko in vrgla vsled tega svitek na tla.  Kakor bi ga nekaj vrglo, skoči Mirko izza grma, pobere svitek in ga dene deklici na glavo.  Ona zardi, reče prav tiho: „Lepa hvala!“ in odide.  V istcm trenutku začujo se po klancu navzgor trdi moški koraki, in surov krohot:  „Ha... ha... ha, kaj sta mislila, da Sever ni videl, da je bil škiljav, slep?  Ha... ha... ha...  Za svitkom pride venec, Tu priča ta studenec; In solnce, ti si priča: Kar pravim, ni od niča ...“  Kmalu nato se prikaže izza grmovja suhljat možicelj, star blizu stirideset let.  Na glavi ima slamnik se širokim, pisanim trakom.  Obleka mu je pol gosposka, pol kmetska in deloma pretesna, deloma preohlapna. — Črevlji njegovi pogrešajo popolnoma onega, čemur bi rekli mi — jedinost, sloga.  Nobena krpa in mešina ne stoji več na njih, kakor jej je bil zapovedal boter smolec, ko je potegnil zadnji živ in zalučil s krepko kletvico črevelj v kot. — Ta možicelj je Tone Sever, ponesrečen student, katerega je priporočal nadgozdar Mirku za kuharja.  To se je nekako pozdevalo tudi Mirku, zato ga je pa nagovoril:  „No, prijatelj, kako, da ste tako židane volje?  Ste-li srečali srečo?“  Sever se niti ne zmeni za Mirkovo vprašanje, zavrti se na peti okoli in okoli in zapoje zopet:  „Za svitkom pride venec...“  „Mož, ste-li izgubili pamet?“  „Ne, ampak pamet je izgubila mene“ odreže se Sever.  „No, to je isto“.  „Oho, kdo je rekel! — Če je izgubila pamet mene, kriva je ona; če bi bil izgubil pa jaz njo, kriv bi bil jaz“.  „Hentaj, saj govorite kakor Salomon!“  „Ne, ampak Salomon je govoril kakor jaz.  Jaz nisem hodil k njemu v šolo, in on ne k meni; a Salomona sva oba; on prvi, jaz drugi...“  „Odkod ste pa doma?“  „Moj je ves svet, dasi nimam drugega, nego pod seboj — pot, okoli sebe — zrak“.  „Torej nimate stalnega doma?“  „Kaj, jaz — nimam stalnega doma?! — Vsak dom se poruši poprej, nego moj.  Moj bo stal, dokler ne potrese Bog drevo vesoljstva, da pocepajo ž njega kakor zrele tepke — solnce, luna in zvezde“.  „Vendar je žalostno gospodariti v takem domu“.  „Čemu žalostno?!  „Povsod poznan, nikjer doma, kjer vležem uro se poslednjo, Tam smrt mi domovanje da“.  kaj hočeš, duša, več!?“  „Je-li še kdo vaših živ?“  „Nikdo, in — bolje tako.  Kdor sam do večera potuje skoz svet — Izgine za zarjo večerno“. —  „Torej ste v pravem pomenu — samec?“  Sever odgovori pojoč:  „Sam samcat samec sem in bom, Če tudi šepast, slep in hrom.  Zakonski jarem ni za me, Le drugi naj pod njim ječe.“ —  „Dokler Adam je samec bil, Ga zlomek v mrežo ni vlovil; Še-le ko Eva je prišla, Sta v mrežo cepnila oba ...“  Nato se Sever urno zasukne in zbeži mej grmovje.  Mirko pa stoji kakor pribit na mestu in rešuje težko uganko — Severjev značaj.  Naposled se odpravi pa tudi on proti domu, ker solnce je stalo uže visoko nad jednajsto uro.  „Mladenič dojde vitke rasti, Rdečih lic, ravan kot smreka ...“  Ant.  Hribar.  Bilo je v nedeljo potem.  V farni cerkvi v Lesju, pod katero je spadalo tudi selo Prelazje, je ravnokar končala jutranja služba božja.  Ljudje so vreli iz cerkve, kakor čebele iz panja.  Mladeniči in možje so se po stari navadi vstavili pred cerkvijo.  Nekateri so sedli na nizki zid, ki je bil okrog cerkve, drugi so se pa kar stoje pomenkovali o raznih stvareh in dogodkih.  Matere in dekleta so šle vsaka na svoj dom; le tam za cerkvijo je stalo poleg mladeničev tudi nekaj deklet iz Prelazja.  Nekateri izmej teh so čakali menda še popoldanske službe božje.  „Glej, glej, Tine Podleskov, kdo gre tam z župnikom in županom! — Naj me šment, če ni ta oni gozdar, katerega so nam poslali te dni na novo!“ dejal je nizek, čokat mladenič svojemu dolgemu, orjaškemu tovarišu.  Vsi so se pri tem ozrli na ono stran, odkoder je prihajal v družbi z duhovnikom in županom čeden, krepak mladenič, naš znanec Mirko.  S posebnim zanimanjem se je pa ozrla tje prelažanska deklica, katero poznamo vže kot „brhko pevko pri studencu“, ta je županova hčerka, Milka.  Zardela je do črnih las, ko je ugledala mladeniča, ki ji je priskočil pri studencu tako prijazno na pomoč.  A mnogo bolj, nego ona mala usluga, katero ji je napravil, je ugajalo Milki na njeni to, da hodi tudi v cerkev in da se ne ogiblje duhovnikove družbe, kakor navadno vsi njegovi predniki v službi. „Ta mladenič mora biti pošten in dober“, rekla je Milka tiho v svojem priprostem srcu in gledala za odhajajočim, dokler ni izginil za bližnjim ovinkom.  „Ta bo zopet glavo zmedel kakemu dekletu, da ne bo ločilo lune od solnca“, opomni zbadljivo Podleskov Tine in pogleda od strani zamišljeno Milko.  „Res, — ni varno“, pridene drug mladenič.  „Nič ne skrbite radi tega. — Jaz poznam zdravilo za take.  Če bo le kaj lazil za našimi dekleti, razmočim mu malo možgane v koritu, pa mu odleže gotovo. — Skusil sem to zdravilo uže na onem škrijcu, ki je prišel predlanskega poletja gori k nam požirat, dober zrak“, oglasi se bahato in samooblastno Podleskov Tine.  „No, otroci, čakate-li blagoslova, ka-li?“ vpraša mimogrede postaren mož iz Prelazja.  „Nekateri čakamo“, oglasi se jih več zajedno.  „Kdor ne čaka, naj gre z menoj.  Deževalo bo“.  Nekateri res odidejo za starcem; mej njimi tudi Milka županova.  „Toda tak naj pride, Da mi bo po volji, Da kaj več ne umeje Kot orati v polji!“  Ant.  Hribar.  Zagričarjeva, to je županova hiša, je bila jedina v celem Prelazju krita z opeko.  Imela pa ni samo te prednosti, ampak je bila tudi v gospodarskem oziru najtrdnejša, najpremožnejša.  K tenm je pripomogla največ varčnost in treznost njenih gospodarjev, katerih pa ni mogel kljub temu nikdo dolžiti skoposti; ker takemu očitanju bi se bili slovesno in odločno uprli vsi berači in nemaniči v okolici. — S kratka: Zagričarjevi so bili v tako dobrem razmerju z Bogom in z ljudmi, da so jih spoštovali in ljubili vsi sosedje, občani in znanci.  Mati županja, precej postarna in rejena ženska, stala je one nedelje malo nevoljua na pragu hiše in gledala doli po klancu, kakor bi pričakovala nekoga.  „Kake opravke je moral neki imeti v farovžu, da ga še sedaj ni domov! — Kosilo bo popolnoma mrzlo“, pravi sama pri sebi mati županja in se umakne s praga v hišo.  Takoj za njo pa pride v hišo sin Jože, prijazen, dvajsetleten mladenič in začne malo iznenaden pripovedodati:  „Mati, oče je uže doli pod klancem; a ni sam, ampak ž njim je še nekdo.“  „Kdo neki?  Se ti-li prav nič ne pozdeva?“  „Obleko ima zeleno; kdo pa je, ne vem“.  „Oh!“ vsklikne županja vsa v skrbeh. „Oče je večkrat res malo čuden.  Ve, da nimam danes nič kaj takega pripravljenega, pa mi vodi gosposke ljudi v hišo“.  „Mati, novi gozdar je prišel z očetom“, prihiti Milka vsa preplašena povedat materi.  „Kako veš?“ — Ga-li poznaš?“  „Videla sem ga davi, ko sta šla z očetom skupaj od maše“.  „Sta uže na dvorišču“, opomni Jože in stopi proti pragu.“  „Milka, kam bežiš sedaj?“ pokliče županja hčerko, ki je hitela navzgor po stopnicah v svojo sobo.  „Nisem nič lačna, ne bom jedla“, opravičuje se Milka.  „Milka, ubogaj lepo in vrni se, saj nimaš več pet let!“ pokara jo mati resno.  Dasi nerada, ubogala je Milka vendar in se vrnila k materi uprav, ko je vstopil Mirko v hišo z navadnim, domačim pozdravom:  „Bog daj srečen dan!“ Potem je pa prijazno v roko segel županji, Jožetu in Milki.  Kar v hipu se je prikupil vsem trem se svojo odkritosrčno priprostostjo tako, da je županja popolnoma pozabila vse skrbi radi postrežbe in rekla:  „O, gospod gozdar, pri nas ste bili znani in domači uže, predno ste prestopili prag naše hiše.  Hči, Milka, nam je povedala, kdo ste“.  „Hči, — Milka?“ začudil se je Mirko. „Kako me neki pozna?  Je-li morda to dekle tukaj vaša hči?“  „Da, ta je moja jedina hči, Milka, in ta moj jedini sin, Jože, vse druge nam je vzel Bog“, odvrnila je županja in si otrnila s predpasnikom solzo.  Milka je pa sramezljivo skrila obraz za materino ramo.  Mirko je potegnil s prsti desne roke preko čela, kakor bi se hotel nečesa domisliti, na to se je pa obrnil k Milki:  „Zdi se mi, Milka, da sem vas uže videl nekje, a spomniti se ne morem, kje“.  Milka se je nasmehnila in smuknila urno v izbo, da bi obrisala hitro še enkrat mizo in klopi, dasi so bile uže poprej očejene in osnažene.  „Gospod gozdar!“ poseže v tem vmes oče župan. „Prav veselilo bi nas, če bi sedaj, ko ste uže v naši hiši, sedli malo tudi k naši mizi“.  „Če ste uže tako prijazni proti meni, ne bilo bi prav, ako bi žalil vašo gostoljubnost“, odgovoril je Mirko in šel z drugimi vred v izbo, kjer je dobil za javorjevo mizo kmalu vsak svoj prostor.  Prvi je bil seveda določen gostu, Mirku.  Iz prva je bilo pri mizi le bolj tiho.  Naposled pa, ko so bili uže vsi vtešili svoje želje po jedi, razvnel se je razgovor o vremenu, o letinah, o vojaščini itd.  Ob štirih popoldne še-le se je poslovil Mirko od prijazne Zagričarjeve družine.  Sladka zadovoljnost mu je lajšala korake navkreber po opolzli stezi.  Srce mu je bilo nekako zadovoljno in prosto, da bi bil kar zaukal od sreče in veselja.  Prijazno, odkritosrčno vedenje Zagričarjevih je vplivalo nanj zelo ugodno.  Sedaj se ni čutil več tujca v teh krajih, ampak zdelo se mu je vse prerojeno, vse tako domače, kakor bi bilo ž njim skupaj izrastlo ......  „Dulce est desipere in loco“.  Horacij.  V takih sladkih mislih je dospel Mirko do gozda in tam krenil z glavne steze na stransko in krajšo, vodečo naravnost k njegovemu stanovanju.  Bil je uže dobra dva streljaja globoko v gozdu, ko je začul precej daleč za seboj petje.  Zdelo se mu je, da je uže slišal ta glas.  Ker se je čulo petje vedno le bliže, postal je malo, da bi videl, kdo je.  Kmalu je mogel uže razločiti besede v pesmi, in te so bile:  Pa pride bleda smrt, Moj hramček bo zaprt, In glažek d’jan na stran, Oh, jaz pa pokopan!  Kako lepo pač je, Da, kdor rodi se, vmre: Ker vsak tu le trpi, Se trudi in poti.  Le pridi, bleda smrt, Da hramček bo zaprt, Da Tone tje zleti Kjer muh posvetnih ni.  Tako je odpel svojo pesem pevec, ki ni bil nikdo drug, nego Tone Sever.  Tudi Mirko ga je spoznal po glasu in po besedilu koncem pesmi.  Kmalu ga je tudi ugledal v daljavi mej drevjem.  Stopal je počasi in zrl zamišljeno pred se v tla. „Mm“ misli si Mirko „ne bi-li lahko izkušal kar nocoj poštenost tega posebneža?  Prav po tisti stezi gre, kakor jaz“.  Nato potegne iz žepa mošnjiček, v katerem je bilo nekaj goldinarjev drobiža, in ga vrže uprav na sredo steze, sam pa odide naglo dalje.  Bil je uže pri svojem vrtu in hotel ravno prekoračiti prelaz, ko je začul zopet Tonetovo petje:  „Hudobec je seme sejal, Da Tone za njim bi je bral: To seme se zove zlato Ker mnogo zakrivi zla to.“  Kmalu se je prikazal iz šume Sever, korakajoč naravnost proti Mirkovemu stanovanju.  Mirko je malo postal in ga počakal, a Tone jo je mahnil kar mimo njega skozi vrt k hišnim vratam.  Prišedši do vrat, obrnil se je proti Mirku in vprašal oblastno:  „Kje je ključ?“  Mirko mu je ves osupnem dal ključ in molčal.  „Vidiš, mladenič! — Daj mi ključ, in odprem ti vsaka vrata“, dejal je važno Sever in vstopil prvi v hišo.  Tam je sedel, ne zmeneč se za Mirka, na ognjišče in začel: „Ali ti ni morda ljubo, da te tikam? — Dragi moj, mlad si še in življenje ti ni še pristriglo peruti; a le počakaj še malo, in letal boš nizko kakor jaz. — Poglej to hišo! — Koliko jih je stanovalo v njej pred teboj, in koliko jih bo še za teboj...  Kaj si torej ti v primeri s tem poslopjem, ki se nazadnje vendar-le poruši? — Domišljaš si, da si gospodar te hiše, a povem ti v zobe, da nisi...“  „Toda, prijatelj“, seže mu Mirko v besedo, „kaj pomeni vaše propovedovanje in prorokovanje?“  „Vaše... ha...  S kom govoriš?“ vpraša porogljivo Sever.  „No, z vami, vendar!“  „Koliko nas pa je, da govoriš z nami?“  „Vi ste — sami!“  „Torej, ako sem jaz sam, reci: Govorim s teboj, — Reci tako, drugače pojdem izpod te strehe in se ne vrnem več“.  „Torej: s teboj govorim“, odvrnil je nazadnje Mirko.  „No, tako je prav! — Sedaj pa povej mi odkritosrčno, kaj si misliš in kaj čutiš, kadar vidiš mene?“  „Nič slabega ne“.  „Nič slabega — Za ti dve besedi bi se lahko pričkala Bog in satan. — Povej razločno, kar misliš“.  „Vselej, ko te vidim, mislim si, da vidim revnega trpina; čut pa, ki me obhaja, ko te vidim, je čut usmiljenja“.  Kako se je začudil Mirko, ko si je Sever po teh njegovih besedah otrl solzo, segel mu v roko in dejal iskreno:  „Bog s teboj, brate! — Potekla so leta, odkar ni porosila solza tega lica, a danes ga je...  Blagor tebi, mladenič, in tvoji materi, bodisi da živi ali da je vže mrtva! — Revež sem, nesrečen, strgan, zapuščen; a vedi, da bije tudi pod to razcapano zunanjostjo srce, v katerem tli še marsikatero blago čustvo.  Prepričaš se o tem, ko bova dalje časa bivala pod isto streho“.  „Kaj?“ vpraša strme Mirko. „Ti veš, da sem nameraval prositi te, da bi mi bil kuhar?“  „Poslušaj, kako je bilo. — Danes sem bil v Lesju.  Dobila sva se tam z gospodom župnikom.  Začel mi je pripovedovati, da bi rad imel kuharja in da misliš nekaj na-me.  Tudi župnik mi je svetoval, naj bi pustil to peripatetično, beraško postopanje ter se raje vstavil pod varno streho in v pošteni službi.  Jaz — ne bodi en — sem se takoj poslovil od župnika ter šel v gozd, kjer sem tudi našel tebe in tvoj mošnjiček“.  Nato privleče Sever iz žepa mošnjiček ter ga vrne Mirku.  Mirka je spravilo to v vidno zadrego.  Mislil bi bil skoro, da ima pred seboj čarovnika.  „Nič ne bodi zbegan radi tega.  Previdnost je krepost. — Zaupaj, a pazi, komu!“ pomiruje Sever Mirka, ki potem res zopet mirno nadaljuje pogovor.  „Ah misliš torej res ostati pri meni?“  „Mož-beseda!  Ako je tebi prav, tu imaš roko“.  In oba si krepko in odločno stisneta desnici.  Potem pa pravi Sever Mirku:  „Sedi malo sem k ognjišču na klop.  Seznaniti te hočem malo se svojo preteklostjo. — O otroških letih povem ti samo to, da so bila najsrečnejša v mojem življenju.  Preživel sem jih na Štajerskem blizu Maribora.  Starišem se je zdelo, da sem bistre glave, zato so me poslali v mesto v šolo.  Učil sem se res lahko; mudil se nisem v nobenem razredu predolgo.  Koncem osme šole sem se odločil ali bolje odločili so me drugi — za duhovski stan.  A duhovski poklic ni bil za-me; čutil sem to vže v celem višjem gimnaziju.  Drugim sem se seveda bal razkriti svoje prepričanje, ker sem vedel, da žele stariši jedino le to, da bi me videli pred oltarjem.  In res, nisem mogel drugače: šel sem, ali bolje moje telo je šlo v bogoslovnico, duh moj pa je ostal mej svetom, in z duhom tudi moja zadovoljnost.  Kadarkoli je zapel semeniški zvonec, bodisi da nas je budil k jutranji molitvi ali pa klical k nočnemu počitku, vselej se mi je zdelo, da je pel nagrobnico moji sreči. — Videl sem uže naprej, da bo konec mojemu bivanju v semenišču žalosten.  A pomagati si nisem ne mogel, ne znal takrat, in trpel sem, trpel grozovito.  Morda bi se bil vendar udal s časom, a moje razmere bile so za bogoslovje uže predaleč.  Vsadilo se mi je bilo namreč v srce lepo dekle iz rojstne vasi. — Prvo leto je še prešlo nekako, a drugo leto bilo mi je neznosno...  Polotil se me je večkrat uže skoraj obup.  Pri vsaki izpovedi tožil sem izpovedniku o svojem težkem stanju.  Dobil sem od njega modrih svetov, a bil sem uže prešibak, da bi te svete dejanski izvajal v življenju.  Da bi se izkopal iz te mučne potrtosti, pričel sem mnogo brati, in sicer vse od kraja, kar mi je prišlo v roke.  A ozdravilo me ni tudi otanje, da, še poslabšalo je moje stanje.  Opazil sem tu in tam sam pri sebi, da mi roje po glavi večkrat nenavadne, protislovne, zblojene misli.  Konči moral sem pustiti učenje, in šel sem domov.  Šel sem rad; saj je srce hotelo biti tam, kjer je bil njegov zaklad. — A kakšna prevara! — Dekle, poprej tako zvesto, se je izogibalo zmešanega študenta; da, celo sramovalo se je govoriti z menoj. — Sedaj priznavam, da je imelo prav.  Prerana nezrela ljubezen ne zasluži drugega plačila...  Čez kratko:  „Deklica druz’ga moža je objela, Ki od ljubezni do nje sem bil vnet —“  Neke noči — snežilo je in brila je ostra burja — sem spravil vse svoje reči v malo culico in pobegnil od doma.  Pozneje sem pisal domov, naj mi pošljejo potni in domovni list.  Ta je bila zadnja želja, ki so mi jo izpolnili stariši.  Pisal jim nisem pozneje nobenkrat več. — Nekoliko časa taval sem okrog kakor izgubljen.  Nazadnje me je prignala skrajna sila do vrat nekega samostana, v katerem sta bila dva moja sošolca redovnika.  Poprosil sem, da bi se me usmilili ter mi dali v samostanu kako delo.  Prav takrat so potrebovali še enega pomogača v kuhinji in to službo so odkazali meni.  V tem samostanu sem prebil pet let ter se naučil prav dobro kuhati.  Moja zmešanost me je skoraj popolnem popustila v mirnem samostanskem življenju. — Nekega dne pa — delal sem sam nekaj na vrtu — mi je začelo kar naenkrat zopet čudno vreti po možganih.  Ne vedoč skoraj, kaj počenjam, sem pustil delo ter splezal čez samostanski zid na prosto.  Drugega dne, ko sem se malo zbrihtal, mi je bilo žal, a vrnil se vendar nisem v samostan.  Nekaj časa sem se potikal okrog brez dela in doma.  Nazadnje me je zanesel vihar usode v te kraje, kjer se mudim vže dolgo vrsto let in kjer menim počakati jedino zvesto nevesto — belo smrt.  Ljudstvo mi ugaja tu, kraj tudi.  Doslej sem stanoval, ali bolje, prenočeval pri nekem beraču, Mraku, ki ima doli v Prelazju kos slamnate strehe.  Priprosto življenje mej ljudstvom pripomoglo je mnogo, da sem skoraj do cela okreval na duhu; a vendar — to povem le tebi — se delam večkrat neumnega, ker vem, da zinem pod krinko norca lahko marsikatero, katere ne bi smel drugače.  To, mladi gospodar moj, je površna slika mojega življenja“. Tako je zaključil Sever svoje pripovedovanje.  Govorila sta potem z Mirkom še o tem in onem, kar pa nima za našo povest nikake važnosti.  „Kaj od mene proč oko, Proč obraz obračaš mili?“  Prešern.  Kdo ni pač uže doživel trenotka, ko je bil vesel, da je bil sam? — Važne skrbi, sladke misli, visokoleteči naklepi, v katere smo vtopljeni, narede nam samoto prijetno, da, celo potrebno.  O resniniosti teh besed se je prepričala dva dni potem županova Milka. — Žela je ne daleč od hiše na polju deteljo.  Videti je bila silno zamišljena, ker večkrat je prenehala žeti, se vzravnala kvišku in zrla nepremično proti trnovskemu gozdu.  „Kako sem vendar nespametna!“ rekla je polglasno sama pri sebi, ko se je bila nekoč zopet vzbudila iz svoje zamišljenosti. „Noč in dan mislim nanj; a kaj hočem s tem!? — On je sedaj tu, kmalu bo drugje. — A vendar tako uljuden, prijazen in pošten človek...  Oh, kako smo me ženske šibke!“  Tu je naenkrat nehala govoriti, ker izza ograje ob potu se je prikazal visok, močan mladenič, Podleskov Tine, najstarejši sin precej premožnega kmeta v Prelazju.  Prvi mah, ki mu je začel uprav malo hitreje poganjati pod nosom, je kazal, da mora biti mladenič blizu v dvajsetem letu.  Stare vsevedne mamice so si pošepetavale pri svojih tajnih sestankih na uho, da pogleduje ta Tine Podleskov rad za Zagričarjevo Milko.  Vrhu tega so uganile pa še z diplomatsko bistroumnostjo, da ne bosta Tine in Milka kar tako z lepa še mož in žena.  „Je-li pretežko breme, ka-li, Milka, ker praviš, da si šibka?“ ogovoril jo je Tine, ki je bil ujel njene zadnje besede ter mislil, da so veljale bremenu detelje.  „Kaj mi bo pretežko, saj nisem naložila še ničesar?“ odgovorila je Milka hladno.  „Hencaj, kako si osorna danes!“  „Nikdo ni rad, ako ga kdo moti pri delu“, odrezala se je kratko Milka, videvša, da je stopil Tine za korak bliže.  „No, no, ti bodeča rožica! — Govorila bi lahko malo lepše z mano, saj nisem cigan, ki prosi slanine“.  „Vem, da nisi, a jaz imam delo“.  „Danes se ti pa res mudi z delom. — Ne smem te več nadlegovati. — Z Bogom, Milka!“  „Z Bogom!“ odzdravila je Milka hladno kot poprej in začela nakladati nažeto deteljo v jerbas, katerega je potem zadela na glavo in nesla domov.  Prišedša v hišo, odložila je jerbas v kot k peči ter stopila k ognjišču.  A kako je ostrmela, ko je zagledala na klopi ob ognjišču Toneta Severja.  „Kaj pa delaš sam tukaj, Tone?“  „Solnce mi vzhaja, ko te vidim, dete Adamovo!“ vsklikne Sever ter pristavi važno: „Stopi bliže in poglej tu mojo dlan. — Ali vidiš kaj na njej?“  „Seveda vidim“, odvrne se šegavim nasmehom Milka.  „Kaj pa vidiš?“  „No, kaj drugega, nego dlan?!“  „Milka, tvoje oči preprega še mrena mladostne neizkušenosti, zato ne vidiš, kar vidim jaz. — Glej, tu je pisano, da nosiš ti v srcu skrivnost, katero se bojiš razodeti“, razlaga Tone in gleda nepremično in resno v dlan.  „Blodi se ti menda, Tone!“ zasmeje se Milka, kakor bi bile Tonetove besede res popolnem prazne.  „He ... he ... dekle!  Norec sem, a mnogo vem, kar je drugim skrito — Glej, tvoje srce je mojim očem tako odkrito, kakor ta dlan.  Ti si zardela enkrat pred cerkvijo, ko si ugledala nekega mladeniča. — Rdečica pomeni ljubezen“.  „Ne daj Bog, da bi bilo vedno res, kar praviš! — Kolikokrat človek zardi, ne da bi se mu niti sanjalo o ljubezni“, pomaga si Milka iz vidne zadrege.  „Hej, ti tajiš, a izdaja te rdečica na licih“.  Nato umolkne Sever za trenotek; a kmalu stopi pred Milko z nenadnim vprašanjem:  „Poznaš-li novega gozdarja?“  Milka ne odgovori besedice, skrije obraz mej dlani in začne jokaje prositi Severja, naj ne pove tega nikomur.  „Molčal bom kot grob. — Povem ti pa vrhu tega še, da vidi tudi moj gospodar rad brhko županovo Milko.  Večkrat, ko sva se o čem pogovarjala, napeljal je kar nenadoma pogovor na-te ter me izpraševal o tebi in vaši hiši.  To pomeni nekaj“.  Milka molči: veselje in bojazen se bojujeta v njenem sreu.  Sever jo gleda nekoliko časa, potem pa reče:  „Izvedela si menda dovolj, Milka.  Vidiš: tudi norec ve nekaj. — Pozdravi očeta, mater in Jožka, ko se vrnejo zvečer s polja.  Z Bogom!“ In, kakor bi pihnil, je izginil Sever skozi vrata.  Milka je stala še nekoliko časa nepremično na istem mestu, potem je pa šla vsa zamišljena v svojo sobico.  Bog vedi, kaj je tam premišljevala.......  „Pomladje tu, družice ni, Ženiti se bo treba...“  Ant.  Hribar.  Sever ni šel domov po krajši stezi, vodeči čez potok k studencu, ampak po kolovozu nizdolu skozi selo.  Mudilo se mu ni, ker korakal je počasi.  Sem pa tje je postal malo, kakor bi nekaj preudarjal.  Komaj je bil prišel dober lučaj ven iz sela, kar ga sreča star, razcapan človek.  Glava mu tiči do ušes pod velikim rujavim klobukom, na katerem je najmanj za tri obele maščobe.  Neznanec je močno nagubančenega in zagorelega obraza, iz čegar sredine mu strči dolg nos višnjeve barve, — zanesljiva priča, da ni njegov začasni gospodar nič kaj slabo sporazumljen z ono „duhovito“ pijačo, katero je izumil človek le zato, da bi privezal pameti jezik, ko ne bi hotel, da bi ga rabila. — Na upognenem hrbtu mu počiva stara, natlačena vreča.  O hlačah njegovih priznati moramo pa odkritosrčno in nepristransko, da takih se ne dobi kar tako za počen groš, ker so popolnem — prozorne.  Črevlji so mu pa taki, da bi se smilili v srce vsakomur, ki ima le količkaj človeškega v sebi ali na sebi; ker revčki zevajo tako, kakor ne bi bili jedli uže cele kvatre.  Vem, da je uže uganil bistroumni bralec, da ima pred seboj pristaša one, po vsem svetu razkropljene bratovščine, ki roma s prazno malho in kislim obrazom od praga do praga, od vasi do vasi.  Bil je to Kozmek Mrak, glavni berač v celem županstvu.  Motil bi se pa jako, kdor bi mislil, da ni imel Mrak lastne strehe.  Bival je namreč v Prelazju v slamnati kolibi, ki ni imela druge prednosti, nego to, da je bila v vasi najmanjša.  Podedoval jo je po svojih starih, ki so bili — ako smemo verjeti kroniki — istotako vpisani v malharsko bratovščino.  Mrak je bil torej berač stare korenine.  Najvažnejše je pa za nas to, da je bil našemu Severju iskren prijatelj.  Prav radi tega srečal ga bo čestiti bralec večkrat v teku te povesti.  „Hoho, Tone, kod te nosi slana, da te ni bilo tako dolgo ne na nebu, ne na zemlji?“ zakliče Kozmek uže od daleč Severju.  „Kod nosi pa tebe šment, ako bi se smelo vedeti?“  „Ha... ha, šment — šment nosi!  Lahko vprašaš sedaj, ko si se prelevil v gospoda. — Kaj sva ti sedaj jaz in moja koliba!“  „Ne govori tako, Kozmek, če nočeš, da sva si povedala sedaj zadnjo besedo! — Kako ti pa gre sedaj ? — Je-li kaj mokrega?“  „Slabo, šmentrano slabo mi gre v tem oziru.  Svet je slekel staro kožo.  Nekdaj, ko smo se mi držali še malo bolj po konci, bilo je drugače.  Pili smo ga — hej, da je bilo veselje!  „Ha, kaj boš neki hvalil stare čase! — Piškavo bilo je nekdaj, piškavo je sedaj in piškavo bo do konca“.  „Amen“ pristavi Mrak zroč zamišljeno v tla.  „Potrpeti je treba pa biti vesel“, nadaljuje Sever. „Čemu bi se cmerdil?  Saj veš kako smo peli nekdaj:  Mošnjica je prazna, Kozarček izpit; A vendar še upam, Ker imam — kredit.  Hojdri-hojlaleja, Hojdri-hojlalo, Ko drugega nimam, Pa pijem — vodo“.  „Ej, ti lahko vriskaš in poješ, ker ti gre dobro; a pri meni je žaltava, veš, žaltava.  Moj voz gre pod cesto“.  „Buu... mraz me stresa! — Kako govoriš!? — Ti, Kozmek, čuj! — Kako je pa s tvoju ljubeznijo?  Kaj pravi Špela?“  „Se ti-li meša, ka-li? — Kakšna ljubezen ? — Špela? — Jaz sem nedolžen“.  „Hm, čemu bi skrival meni? — Kar povej, kakor si mi povedal onega večera — bilo je o pustu — ko si se ga bil malo navlekel v Lesju“.  „Jaz — povedal? — Pojdi, ne sanjaj ob belem dnevu!  „Ni mi treba sanjati! — Povedal si mi, pa je.  Še dobro vem, da so cikale tvoje besede nekako na zakon“.  „Veš kaj, Tone? — Samec sem prišel na svet, samec pojdem v grob, tudi če bi letale za mano same princezinje.  Vrag je ta, škrat je ona.  Druga je hujša od druge“.  „Ej, da bi ti vedel, kaj je žena možu, govoril bi drugače!“  „I no, kaj je neki? — Žena je možu, kar oslu .  Nositi ga mora, ko si naloži rad ali nerad.“  „Ha, čemu bi se zvijal, Kozmek; saj vem, da misliš drugače, nego govoriš.  Ti in Špela imata nekaj mej sabo in vzeti se mislita tudi.  Kaj bi ongavil, ko je res tako!“  „Gotovo ti je kdo vse to natvezil na nos. — A ne veruj vragu, ker vse je črno, kar oblazi se svojim jezikom.  Kar se pa tiče ženitve, ljubezni in drugih nemožatih opravil, povem ti to-le: Če imaš ženo, je dobro; če je nimaš, je bolje; če je ne poželiš, je pa najbolje“.  „Vse lepo in prav, Kozmekček.  Povedal si jo kakor Salomon. — A priznal si vendar-le toliko, da je dobro imeti ženo, ha... ha...“  „No — hentaj — kedaj sem pa to tajil? — V hiši so nekatera dela, katerih se ne more lotiti mož tako lahko, kakor ženska.  Tudi pri meni — Bog me varuj slabe misli — ne bi bila sem pa tje nepotrebna kaka ženska roka“.  „No vidiš, tako se govori! — Špela bi bila res kot nalašč za-te. — Če bi bil jaz v tvoji koži, ne bi odlašal s tem kar nič več.  Res je ona malo priletna, a nič ne de, bode vsaj pametna“.  „Kaj si dejal, — priletna? — Kako ti bo priletna? — Šestdeset jih je imela pomladi, ko so proso sejali, in tebi se zdi priletna ? — Najpripravnejše dekle je sedaj“.  „Ali si pa vže govoril ž njo kaj o tem?“  „Kdo pravi, da nisem? — Onega dne — bilo je o vseh svetih — sva šla skupaj opresnike brat v Lesje.  Prav lepo je govorila tačas z menoj.  Takoj mi je reklo srce: Kozmek, rabi pamet! — Bog ti ponuja družico. — Izpraševal sem jo o tem in onem in sem izvedel nazadnje, da je tudi njej težko biti sami brez pomoči in opore.  Nato sem napeljal pogovor na zakonski stan, na svojo bajtico, na srečno življenje itd.  Ona je vedela brž, kako in kaj.  Solze so ji stopile v oči in rekla je: Vidim te prav rada, Kozmek, ker napačen nisi, neumen tudi ne, tudi v letih nisi, da bi človek dejal, a — kaj poreko ljudje, ljudje?!  „In to te skrbi, ka-li?“  „Skrbi me, skrbi, in še kako!  Uže kedaj bi bila v lepi sreči skupaj živela se Špelo, ako ne bi se bila bala ljudij in — župnika“. — Debela solza se je prikotala pri tem Kozmeku po razoranem licu, in obraz se mu je nakremžil kakor na jok.  „No, no Kozmekček, jokal pa mi ne boš.  Ženiti se meniš, deš, pa se držiš kislo, kakor bi bil pojedel na tešče skledo kisle repe. — Ali ne veš, da mora biti vsak človek trikrat neumen?  Namreč kot otrok, ko se ženi in na starost, ko leze v grob.  Ti se ženiš sedaj.  Bodi torej vsaj vesel, ako ne moreš biti neumen“.  „Skoraj, da imaš prav.  Kdor se ženi, ne umira in kdor umira se ne ženi. — Ali nekaj mi pravi notri pri srcu, da je ves moj trud zastonj. — Tone, zini ti pametno besedo!  Povej, kaj mi je početi?“  „Jaz ti svetujem: zastavi za dobro stvar meso in kosti.  Poskusi srečo in podvizaj se, da ti je ne šapne kdo iz pred ust“.  „Veš, Severček, prijatelja sva, odkar muhe brenče in volkovi tulijo.  Marsikaj sva si uže povedala na uho, in vse je ostalo mej nama. — Veš, če bi znal jaz postaviti na papir, kar imam na jeziku, dokazal bi Špeli črno na belem, kako jo ljubim“.  „Saj ni treba, da jej pišeš sam.  Spišem ti lahko jaz, ti mi le poveš, kako in kaj misliš“.  „Kosmata kapa, saj res! — Pisal bodeš ti, moje srce bo pa govorilo.  To narediva lahko še danes, če vtegneš“.  „I no, vtegnil bi, vtegnil.  A treba črnila in papirja za pismo“.  „Na — zlomek! — Tu imaš zopet! — Ko misli človek, da ima vse pri rokah, pa nima ničesar. — Hm, ono čobodro, ali kakor jo uže zmerjaš, uže na pravimo.  Zmeša se kar malo vode in malo saj skupaj, pa je“.  „To se ne bo prijelo papirja“.  „Se pa oslini malo. — Ni zlomek, da ne bi se klek potem prijel“.  „Ha... ha, ti si res iznajdljiv.  Toda, za božjo voljo, ali potrosiš tako težko boro šestico za tako važno stvar?“  „Kaj? — Celo šestico? — Jaz naj dam šestico za kapljo blodne vode? — Našel si pravega. — Padel nisem na glavo in potrlo se mi ni še nobeno kolesce.  Za šestico dobim merico žganja, da ga bosta duša in želodec vesela.  Kaj bom imel na od one vode?“  „Kaj? — Še vprašaš? — Ženo boš imel, z ženo srečo in se srečo raj na zemlji.  Ni-li to vredno šestice?“  „Aaa — pamet nad žamet!  Ženo moram dobiti zastonj, ali pa je nočem. — Zakaj jo je pa Adamu dal Bog zastonj in ga ni vprašal po šestici?  Kaj, kaj pravim — po šestici! — Niti božjaka ni zahteval od njega“.  „Hehe, ta je pa bosa! — Kaj, zastonj jo je dal Adamn? — Ali mu ni moral dati enega rebra zanjo?“  „Kaj, rebro! — Jaz jim dam pet mesto enega, saj ga ni nič bolelo. — A šestice, šestice pa ne dam, raje pustim Špelo, kjer in kar je“.  „S teboj ni kupčije, razven pri žganju. — A opravila nisva še. — Kje imaš pa papir? — Kje ga dobiš?“  „Papir — hm...  Aha, ga vže imam.  Doma v skrinji imam list po rajnem očetu, — Bog mu daj nebesa — katerega mu je dal cesar, ko ga je izpustil od vojakov.  Po eni plati je še popolnem bel.  Dober bo, kaj meniš?“  „I no, če bo za-te, bo tudi za-me. — Pa veš-li, da mora biti pismo zaprto?“  „No, kaj ne bi vedel tega! — Ko je bila rajna mati — Bog jo shrani — še v nerodnih letih in je ravno jela pogledovati za rajnim očetom, imela je lepo škatljico.  V tej škatljici hranila je samo žensko šaro.  In kakor nalašč imam to škatljico še sedaj doma v skrinji.  Volk me podiši, če ni ta škatljica varnejša za pisma, kakor vse pošte, kar jih leta okrog po deželi. — Toda, Tone, čemu bi izgubljala tukaj čas? — Stopiva v mojo kočo, da ukreneva takoj, česar treba“.  „Čudna reč je zakon, Pa je imenitna...“  Ant.  Hribar.  Molčte sta korakala nato Kozmek in Tone navzgor proti selu.  Vsak je bil zatopljen v svoje misli.  Kozmek poromal je v duhu najbrž naprej v one čase, ko bode živel srečno, sladko življenje z ljubljeno Špelo. — Tone je pa, hudomušno smeje se, mislil na odpustni list v stari skrinji, na lepo škatljico, na črnilo iz saj in na cvetočo — šestdesetletno devico Špelo.  Videl je uže naprej, koliko smeha bo, ko se raznese novica o Kozmekovi ženitvi.  Končno dospeta pred nizko, zakajeno kočo.  Kozmek stopi naprej, odrine trhlen jesenov zapah pri durih in oba vstopita. — V koči je bilo v istem prostoru vse: kuhinja, klet, izba in spalnica.  Sever je sedel kar brez prošenj in poklonov na staro klop ob ognjišču; Kozmek je pa privlekel v tem iz razpoke v zidu velik rjav ključ ter pričel odpirati skrinjo, v kateri je vže toliko let spal spanje pravičnih imenitni odpustni list. — Hudo je zaječala stara ključavnica, kakor bi ji bilo težko dati od sebe, kar je zaklepala toliko let.  Nazadnje se je odprl pokrov in videlo se je v skrinji kup zakrpane obleke, nekoliko perila ne prav nedolžne zunanjosti in nekaj druge brezpomembne starine.  Mrak je kar malo pobrodil po skrinji in takoj je prinesel ven nadepolni odpustni list.  Veselo ga je razgrnil in dejal Severju:  „Sedaj poglej, bo-li dober ali ne.  Na tej strani je še bel in čist, da — Bog varuj žal besede!  Res, da so ga uže malo oblazile muhe, a kaj bo to! — Kje pa ni muh, povej mi? — Povsod so, tudi na županovem nosu“.  „Še nekaj! — Kje imas pa škatljo?“  „Hej, ne bodi siten! — Saj ni še sodnji dan“, reče Mrak in privleče iz skrinje pisano škatljico od — „cikorije“.  „Šment, to bo pa res pismo, da malo takih!  Lahko ga bo Špela vesela“, vsklikne ironično Sever. „Toda, kje imaš pa pero? — Ali misliš, da bom pisal z nosom?“  Strela iz jasnega so bile to besede Mraku.  Obupne misli so mu švigale po glavi.  Vže je imel na jeziku usodepolne besede: „Idi se solit Špela, ljubezen, zakon in sreča!  Samec sem in ostanem do sodnjega dne“.  A za časa se je spomnil, da nosi hlače, da je mož in da mož ne sme obupati nikdar.  Ta misel na hlače — ga je potegnila od brezdna pogube in mu položila na jezik besede:  „Bog in vsi svetniki! — Kje pa pero? — Mislil sem uže, da držim srečo za rep, a sedaj vidim, da sem še daleč od nje. — Svetuj mi, Tone, kaj naj počnem, a tako, da opravim lahko brez troškov.“  „I no saj ni prav tako hudo, kakor misliš.  Gosje pero dobi, pa sva na konju“.  „Kaj, gosje pero? — No, gos in kokoš, obe sta prilezli iz jajca...  Mrak, namiguje ti sreča! — Glej, prav sedaj je zunaj sosedov petelin...  Kar za njim, pa izpuli mu pero.  V njegovem repu tiči vsa tvoja sreča. — Ti, Tone, pripravi mej tem malo čobodre, da se bo lahko pisalo.  Tu je lonec, tam voda, saje so povsod“.  Nato se je spustil Mrak na perutih ljubezni kakor blisk za petelinom.  Ta je kriče pobegnil na domače dvorišče in se zamešal mej kokoši, misleč, da bo tako zavarovan.  A motil se je revež.  Mrak je bil podjetnega duha, kakor še nikdar v svojem življenju.  In kaj ne bi bil?  Saj je ljubezen — vsemogočna. — Bal se ni niti tujega dvorišča, niti jezične sosede, niti kurje armade.  Hlastno, kakor volk mej jagnjeta, je planil Kozmek mej kokoši, ki so se s kričanjem in kokodakanjem razpršile na vse strani.  A Kozmek je bil hiter.  Takoj je vjel za rep najmastnejšo in največjo kokoš, ki je bila opešala na obupnem begu.  Predno je vedela kokoš, kako in kaj, ji je uže izpukal Kozmek tri peresa ter jo zopet izpustil.  Nesreča je pa hotela, da je prihitela prav v tem stara Štrena v smrtnem strahu v hišno vežo, češ: kaj pač davi moje Ijubke putike? — V prvi razburjenosti je mislila, da je pritacala lisica mej drago ji kurjo obitelj; a kaka prevara!  Mesto lisice zagleda soseda Mraka z dušo, telesom in kurjim peresom, moško korakajočega čez dvorišče.  Pero je prešibko, da bi moglo povedati, kaj se je tačas godilo v Štrenini duši. — Dragi bralec, pomagaj si sam in spomni se — francozke revolucije.  Jaz ti ne morem povedati več, nego da je pograbila Štreno zelena jeza pravičnih.  Skočila je, kakor besna, v hišo po lopar in tako oborožena zakadila se v ubogega Kozmeka.  Ako ne bi se bil ta takoj srečno umaknil, moral bi bil nesti črepinjo v nedriji domov, ker Štrena je mahnila s tako silo, da je lopar kar žvižgal po zraku.  A nikar ne misli, dragi bralec, da je smuknilo radi tega Kozmeku srce v hlače. — Ne! — Takoj se je zavedel svojega moštva in naskočil zopet prvotno mesto.  „Babišče! — Bog te vidi in zelenec te sliši! — Jezo v stran in lopar v kot, da ti ne povem drugače, kaj je Bog zapovedal Evi, predno si ti mahala z loparjem okrog sebe“. — Te besede govoril je Kozmek tako odločno in slovesno, da ni Štrena več dvignila loparja.  A čakaj, mislila si je, z loparjem te ne bom, bom le pa z — loparčkom.  In začela se je dreti, peniti in repenčiti:  „Kaj ti hočejo moje kokoši? — Kaj preganjaš moje živali? — Kdo jih redi, ti ali jaz? — Tam imaš svoje gnezdo, tarn razsajaj, tarn gospodari, tam....“  „Molči in premisli, da niso tvoje kokoši prav tako nedolžne, kakor se ti zde“.  „Komu so storile moje kokoši kaj žalega? — Malhar malharski, beraški!  Potepin, grdun, šleva, slepar, tat, zmikavt, rokomavh....  Poberi se, da te ne česnem z loparjem po butici!“  „Česni no, le česni! — Pet srebrnih stane dandanes vsaka zaušnica...“  „Skidaj se mi domov, malhar, domov!“  „Ti boš mene gonila domov? — Te je-li še kje kaj, ali samo to, kar te tu vidim? — Mož je mož, a baba je škratelj, učil me je rajni oče, in prav je povedal“.  „Spravi se mi domov, pa Bog ti posveti v črepinjo, budalo staro!“  „Kaj, meni bo kdo svetil v črepinjo? — Tebi, tebi naj sveti, da boš imela vsaj toliko pameti, kolikor je imajo tvoje kokoši preveč. — Glej, one molče lepo sedaj in se ne dero, kakor ti, ker vedo, da jeza ni poštena reč. — Z Bogom, botra! — Ne zameri, da si zastonj mahnila z loparjem“. — S tem hladnokrvnim slovesom se je odpravil Mrak in korakal hitro proti domu.  Botra Štrena je stala pa še dolgo na istem mestu in rentačila, da se je čulo v deveto vas.  Jezilo jo je najbolj to, da ji je odgovarjal Mrak tako mirno.  Nazadnje je pa vendar uvidela, da morata biti pri vsakem prepiru najmanj dva, in potegnila je „loparček“ za zobe, lopar je nesla pa v hišo.  „Čuk sedi, čuk sedi Na borovem trčku, Sam sedi, sam sedi, Sam devojku snubi“.  Nar. p.  Sever je bil mej tem pripravil iz saj, oglja in vode umazano vodo — črnilo na pozno ljubezen.  Zdelo se mu je čudno, ker ni bilo Mraka toliko časa nazaj.  A začuvši vpitje stare Štrene, je uganil takoj, kje tiči vzrok.  Zato je pa nalašč povprašal vrnivšega se Mraka:  „Kje si pa bil toliko časa?“  „I, kje nekil — Pomudil sem se malo pri sosednji“.  „Kregala sta se menda, ka-li?“  „Hm, bilo ni sile...  Ona rada vpije, jaz nerad molčim“.  „No, Mrak, naj je bilo vže karkoli: — na delo! — Možak si, star si, pameten si tudi dovolj, da veš, da je pot do sreče trnjeva...  Daj mi pero, da je narežem“.  „Kaj? — Rezal boš? — Ne bo dal! — Jaz sem se toliko trudil, ti bi mi pa vse razrezal!  Tega pa ne, dokler miga ta mezinec“, postavi se moško in odločno Kozmek, ki ni imel niti pojma ne o pisanju, ne o pisalnem peresu.  „Kako bom pa pisal, ako malo ne narežem?“  „Kakor hočeš; a povem ti, da rezal mi ne boš“, odreže se Kozmek zopet in skrije peresa za hrbet.  „Daj mi eno pero, videl boš, da mu ne bo sile“, pregovarja ga z lepa Sever.  „Na, — toda glej, kaj delaš!“ zagrozi se resno Kozmek ter mu da eno pero, ostali dve pa zaklene v skrinjo.  Sever je jel nato narezovati pero.  Kozmek ga je pa gledal, vedno pripravljen, da mu je vzame, ako bi bila sila.  Ko je bilo pero pripravljeno, je pokleknil Sever na tla — drugače ni mogel namreč pisati na klopi — in čakal tako Kozmeka, da mu začne narekovati.  Ta je pa stal zamišljen zraven, se praskal za ušesi in gledal gori v sajaste svili.  Prestopal se je na levo in desno, hrkal in pokašljeval, kakor bi imel ikre v goltancu.  „No, bo-li kaj, ali nič?“ povpraša nevoljno Sever čez nekoliko časa.  „Le piši, kakor ti porečem...  Stoj! — Ne še!“  „Kdo te bo čakal? — Pisal bom kar sam“.  „Saj res, prav imaš. — A ko končaš, mi prebereš vse“.  „Ne boj se za to“ odvrne Sever in začne pisati:  „Predrago srce mojega srca!  S tresočo se roko sem prijel kurje pero in napisal par črnih besed na beli papir.  Spominjaš se morebiti še, kako sva o vseh svetih brala opresnike.  Povedala sva si tačas to in ono in bilo nama je dobro, kakor bi gledala od dales nebesa.  Ti si rekla, da me vidiš rada, zlata Špela, jaz sem pa molče prikimal in dejal, da Te imam rad.  Glej, manjkalo je tačas samo križa in bila bi mož in žena, kakor sva sedaj Kozmek in Špela.  A križa ni bilo, in ga ni bilo, in midva sva bila in sva še, kar sva bila.  In vendar — en sam križ, in midva bi bi bila, kar nisva.  Ljubim Te na vse kriplje in pretege, ljubim Te v potu svojega obraza, prezlata Špela.  Ljubim Te nad vse žgnajske merice in „frakeljčke“, nad vse gnjati in klobase, nad vse kislo in sladko. — Noč in dan precejam debele solze za teboj in tudi v spanjii rogovili mi Tvoja rajska podoba po glavi.  Čas je, da odložim kurje pero, namočeno — v ognju moje ljubezni do Tebe.  Prosim te lepo, potrudi se še ti, da se malo razvije najina stvar in da pride do cilja in konca.  Tri tisoč tri sto in triintrideset poljubov čez hribe in doline notri do zelenega groba.  Tvoj na veke zvesti  Kozmek Mrak“.  Nato prebere Tone pismo na glas.  Kozmeka je tako pretreslo, da so se mu kakor bob debele solze udirale po licih.  „Nadejam se, da bo Špela ganjena“, pripomni nalašč Sever, potem pa hlastno povpraša: „Kako pa pošlješ to pismo?“  „Eh, kako! — Pritisne se gori cesarski pečat, pa gre lahko po pošti.  Sicer ga pa ne mislim poslati po pošti, ker se mi ne zdi varno.  Nocoj, ko bo uže vse spalo, kakor klada na tnalu, postavim škatljico s pismom na Špelino okno.  Ni vrag, da ne bi ga videla zjutraj, ko vstane“.  „Naj se pes obesi, ti Kozmekček si pa pretkana glavica! — Toda, meni se uže mudi domov.  Srečno opravi.  Z Bogom!“ Rekši, odide Sever naglo proti domu.  „Z Bogom! — Povrni ti Bog, Tone; a Mrak tudi ne ostane umazan“, vpije srečni Kozmek za odhajajočim.  „Tekel čas je mladih dni, Pome b’lo nikogar ni...“  Prešeren.  Nekoliko dnij potem je švedrala za ranega jutra nizdolu proti Lesju precej starikava ženska.  Dolgi, uže malo osiveli lasje viseli so ji čez čelo, ne zmeneč se za staro ruto, ki jih je hotela zadržati na odmerjenem jim prostoru.  Na obrazu starkinem je izklesal očanec čas uže marsikatero znamenje minljivosti.  Tu imaš, dragi bralec, površno slike „zlate“ Špele, Kozmekove neveste.  Res, čuditi se je Kozmeku in njegovemu ukusu....  Toda, kaj hocemo: — de gustibus....  Nenavadno hitro je merila Špela korake po grdem kolovozu.  Od časa do časa je privlekla varno iz nedrij zamazan list, na katerem je bilo nekaj prav bledega pisanja.  Dospela je bila uže do znamenja sv. Jurija, ki je stalo pred Lesjem.  Tu je naenkrat obstala, vzela zopet list iz nedrij, sedla v travo ob poti in jela migati z ustnicami, kakor da bi brala.  Kmalu je pa zopet spravila list, se zagledala v podobo sv. Jurija in začela sama pri sebi polglasno:  „O sv. Jurček, naš varih! — Bi mi-li mogel ti razkriti, kaj je prineslo na moje okno to pisanje? — O povej mi, če veš, povej! — Kaj mara pač nas gospod župnik, ki zmeraj bere na bukve, še po noči. — Ti Špela pa, ti ne znaš ne brati, ne pisati.  Učila se nisi, zato pa ne znaš. — K župniku moraš sedaj, reva...  Pokazati moraš drugim, kar bi lahko vedela sama....  Ta papir ni prazen...  Tu ni brez skrivnosti...  Sreča, Špela, sreča morda in bogastvo...“  V tem se oglase zvonovi cerkve sv. Jurija v Lesju.  Špela plane nemudoma kvišku in se podviza proti cerkvi k maši.  Cerkev je bila malone prazna, ker je bil le navaden delaven dan.  Tu pa tam je klečal na kameniten tlaku star ded z molekom v roki in pobožno žebral svoje molitvice.  Drugje klečala je zopet uvela mamica in zrla se solznimi očmi na altar....  Špela pa je pokleknila prav sredi cerkve.  Klečala je na obeh kolenih, zgorenji del života močno naprej sklonjen.  Molila je tako goreče, da se ji je moral čuditi vsak, ki jo je poznal in videl....  Končala je sveta maša, a Špela je le še molila in vzdihovala.  Stari Drozeg, uže od pamtiveka cerkovnik in ključar v Lesju, je bil uže davno vse pospravil po sakristiji, ko se je še-le odpravila Špela iz cerkve proti župnišču.  „Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Bog daj dobro jutro! — Rada bi govorila z gospodom župnikom“, ogovori ponižno in priliznjeno Špela župnikovo služabnico, vstopivša v kuhinjo.  „Počakajte malo“, reče stara služabnica in odide v sobo, ki je stala nasproti kuhinji.  Kmalu pa pride nazaj in pove Špeli, da Iahko vstopi v gospodovo sobo.  Se svetim strahom stopi Špela pred župnika in začne:  „Prišla sem, gospod župnik, semkaj s posebnim opravkom.  Ne zamerite, da sem tako nadležna; a nisem si mogla pomagati drugače.  Vem pa tudi, da mi...“  „No, no, le hitro povej, kar imaš“, pretrga ji župnik besedo.  „Vem, da mi radi pomorete, gospod župnik.  Če bi znala sama brati, ne bi prišla sem nadlegovat, ker vem, da imate...“  „Ali ne bo še konca?“  „Vem, gospod župnik, da imate dela čez glavo...  Sedaj pa povem.  Ko sem predvčeranjim zjutraj vstala, našla sem v leseni škatljici na oknu ta list“.  Nato izroči župniku s tresočo roko list in nadaljuje: „Čudno se mi je zdelo pisanje, in rekla sem sama pri sebi: Špela, nikar ne bodi šibke pameti!  Bog ve, kaj pomeni to pisanje.  V loteriji te čaka terno ali pa kje drugod velika sreča.  Bog dela še zmeraj čudeže, da pomaga revežem, ki so res potrebni“.  Župnik se ni niti zmenil za Špeline čenče, ampak se je lotil kar branja.  A pisava na listu je bila tako bleda, da je moral nazadnje pomagati si z naočniki.  Špelo je to veselilo, ker si je mislila, da mora uže biti nekaj posebnega, ko si mora gospod župnik se štirimi očmi pomagati.  Še bolj je bila pa v svoji misli potrjena, ko je videla, kako se župniku čelo bolj in bolj grbanči, obraz zresnuje....  Kmalu se ni mogla več vzdrževati, ampak vskliknila je vsa vzradoščena:  „Nikar ne strmite, gospod župnik, nikar; temveč veselite se z menoj!“  „Špela, si-li ob pamet?“ reče župnik ostro in resno.  „Ne ob pamet, gospod župnik, ne! — Špela je srečna, bogata, ne več razcapana, ne več beračica...“  „Špela, jaz te ne razumem!“ reče zopet župnik in gleda strmec sedaj Špelo, sedaj list.  „Kako ne? — Saj je pisano“.  „Ženska, ali res ničesar ne slutiš?“ prične župnik s huda in resno.  „Kaj ne bi slutila! — Slutim pač slutim, a brati ne znam.  Ta papir mi prorokuje srečo — —“  „Kakšno srečo?“  „No, denar in še kaj drugega — —“  „Dozdevalo se mi je, da tu ni vse prav. — Tega lista ne dobiš nazaj“, pravi nato župnik in vtakne list v žep.  „Kaj!? — Kako, gospod župnik? — Bog vam daj zdravje in srečno smrt; list pa nazaj“.  „Sedaj ne še“.  „Kedaj pa?“  „Ko se prepričam, koliko je resnice na tem, kar sem bral v listu“.  „Zagotovim vas, gospod župnik, da je vse sama živa resnica.  Papir ne laže: Špelo čaka sreča“.  „Torej je res, da imaš znanje z beračem Mrakom in da se mislita vzeti?“  „List nazaj, gospod župnik, list nazaj! — Naj bo Mrak berač, a Špelo čaka sreča, sreča — —“.  „Povej, ali imaš kaj opraviti z Mrakom ?“  „Mrak je spak; — a moja sreča, moj list...“  „Odgovori, kar te vprašam, drugače — —“.  „Seveda imam opraviti z Mrakom. — Ali ni tudi on berač? — Jeseni sva brala skupaj opresnike, krompir in oblice. — Sedaj mi pa daste papir, gospod župnik, ne-li?“  „Še norčevala se boš z menoj?“  „Bog me varuj tega!“  „Pokažem Ti vrata!“  „Papir, gospod župnik, papir, — ne vrata.  Mudi se mi domov“, prosi Špela jokaje.  „Mir sedaj, in jezik za zobmi!  Spametuj se; solze pa shrani za čase, ko jih bodeš potrebovala bolj, nego sedaj.  Ničesar nimaš na svetu, kakor prazno malho in podrto kolibo, pa bi se hotela možiti!? — Sedaj pa le pojdi.  Opravila sva“.  Župnik se na to obrne in odide k pisalni mizi.  Takoj se pa zopet oglasi in naroči odhajajoči Špeli: „Reci Mraku, naj pride k meni“.  Potrta in žalostna je šla Špela iz župnišča.  Srečevali so jo vaščani, a zmenila se ni za nikogar tako, da so nekateri uže ugibali, kaj se je moralo neki pripetiti, da je blebetava Špela izgubila besedo...  „Vse svoje žive dni“, mrmra Špela mej potjo sama pri sebi, „ni mi še tako huda predla, kakor danes.  Največ miloščine dobivala sem doslej pri župniku, in sedaj je vse skaženo....  O ti Mrak, stari spak, kam si me pripravil!  Čakaj, škratelj! — Prideva uže enkrat do računa....“  „Petelin šel pod okence, Potrkal je na polkence.  Prišla je majhna mačica, Podala mu je tačico“.  Nar. p.  Temna polnoč je ležela nad Prelazjem v soboto potem.  Vse v vasi je bilo uže pozaspalo, tudi lajanje psov se je čulo le poredkoma.  Motilo je nočno tišino le enakomerno ploskanje dežja. — Obsorej je pritipal po ozki gazi mej hišami človek, noseč na ramenu kratko lestvico.  Tiho in oprezno je stopal po zagreznem blatu in nazadnje obstal pred jednonadstropno kočo.  Lestvico je pristavil k zidu tako, da je prišla z gorenjim koncem uprav pod malo okence pod streho.  „Sedaj poskusiš pa srečo Kozmek“, dejal je sam pri sebi ponočnjak, ki ni bil nikdo drug, nego berač Kozmek Mrak. „Glej, vse je tiho, vse spi, kakor polh v duplu....  Bog in vsi sveti, pomagajte mi, da dobim Špelico! —“  Nato je začel Kozmek počasi in oprezno kobacati navzgor po lestvi.  Prišel je bil uže do okenca in hotel potrkati, kar je rekel klin pod nogami; „hrsk!“ — in Kozmek je cmoknil vznak na tla — v blato.  „Prokleta lestva, da bi te griža!“ klel je tiho Kozmek pobiraje se iz blata. „Vrag Te podiši, trhlena burkla! — Toda, čemu bi se jezil, saj se mi ni pripetilo nič hudega? — Kaj bo to, če sede človek malo v blato! — Šment, ženim se, pa bi se zmenil za take reči! — Naj velja kar hoče: dvakrat se lahko poskusi vsako pošteno delo“ —.  In zopet se je spravil na lestvo.  Previdno in počasi je prekoračil pomanjkljivi klin in prišel z glavo uprav do okna Špeline spalnice.  „Špelica, Špelica, Tvoj Kozmek je tukaj!“ klical je Kozmek polglasno in se dotikal z nosom šipe v oknu. „Špelica, vstani, izpregovori, reci le besedico. in — Tvoj Kozmek bo srečen...  Srce mi gori in živi le za-te...  Duša mi pravi, da morava biti midva — mož in žena...  S teboj, Špelica, stojim, s teboj padem...  Vse, kar imam, bo Tvoje....  Ti boš nosila hlače, krilo in klobuk, jaz ti bom pa bos in gologlav — hlapec...“ Sedaj je Kozmek malo prenehal ter vlekel na uho, če se morda notri kaj oglasi ali zgane.  Toda nič — vse tiho...“  „Oh Špelica, kje imaš srce, da me puščaš tu v temi!“ zajavkal je Kozmek še glasneje, nego poprej.  A vse zastonj.  Špela je molčala in spala. — Kozmeka je pograbila uže majhna nevolja.  Začel je torej precej močno trkati na šipe in okvir v oknu.  Nazadnje se mu je res zdelo, da je notri nekaj zamrmralo.  A kmalu je bilo zopet vse tiho.  „Hm“, misli si Kozmek,“ prebudila se je bila malo, legla na drugo uho, pa zopet zaspala.  O, da bi ona vedela, kdo je pred oknom, ne zmenila bi se več za spanje...“ Po teh mislih z novim upom navdahnen, butne Kozmek s pestjo ob okvir, da je vse zazvenelo: in to je pomagalo. —  Kar naenkrat se začuje od znotraj grozovito vpitje:  „Pomagajte, ljudje božji, pomagajte!  O Bog, bodi mi milostljiv! — Škratelj je pred oknom, sam škratelj...  Joj meui, joj meni! — O Bog, odpusti mi grehe! — Jaz umrjem, jaz umrjem...“ Nato je za trenotek vse vtihnilo, a takoj se je začulo še hujše vpitje:  „Joj meni, vže zopet nabija! — Po župnika, ljudje božji, po župnika, hitite, hitite...  Sem opravljala, klela, sovražila berača Kozmeka...  O, žal mi je, iz srca žal!“  Zadnje besede so tako nemilo pretresle Kozmeka, da bi bil kmalu zopet telebnil z lestve v blato.  A dobro, da ni imel tedaj časa premišljevati o teh besedah, ker mu je stala preživo pred očmi — zakonska sreča.  Ali nocoj, ali pa nikdar, si je mislil, ter začel z medenimi ljubeznivimi besedami tolažiti do smrti preplašeno Špelo.  Dokazoval ji je na razne bolj in manj vspešne načine, da ni pred okuom ne škratlja, ne vraga, ampak njen dragi Kozmek. — A Špela je trdila trdovratno le svojo in se ni dala preveriti, da Kozmek ni škratelj.  Še-le po dolgem pričkanju in pravdanju so se odmašila Špeli ušesa toliko, da je spoznala po glasu starega znanca in kolega — Kozmeka Mraka.  Razveselilo je pa to spoznanje nikakor ni, ampak jo je še bolj razjarilo.  Spomnila se je bila namreč dogodka v župnišču. — Začela je Kozmeka tako neusmiljeno oštevati in zmerjati, da se je siromaku kar v glavi vrtelo.  Od presenečenja ni mogel izpregovoriti niti besedice, dasi je bil poprej trdno sklenil, da povpraša to noč Špelo odločno, ali ga hoče, ali ne.  Vsi sklepi so splavali po vodi, ko ga je jela Špela obkladati s priimki, kakoršnih ne bi bil nikdar pričakoval od nje.  Molčal je, kakor kamen.  To molčanje je pa se bolj uverilo Špelo o njegovi krivdi; zato ga je še z večjim ognjem in navdušenjem oštevala.  Nazadnje udrla se je Kozmeku po licu debela solza bridke prevare, začel je — jokati...  Z ginljivim „tremolo“ je prosil svojo neusmiljeno, naj mu da vsaj toliko odloga, da se opraviči; a vse zastonj: Špelin jezik je tekel in drdral neprenehoma.  Obupal pa Kozmek vendar še ni, ampak začel je še mileje prositi in tarnati.  Pa kak vspeh so imele njegove prošnje in solze?!...  Naenkrat se odpre okno in — bedenj mrzle vode vcedi se Kozmeku čez glavo in hrbet. — Zamrzlelo ga je, da je zarujovel kakor obstreljen volk in telebnil z lestve na tla. — A ta voda je zanetila v Kozmekovein srcu ogenj svete jeze.  Krčevito je stisnil pest, jo pomolel proti Špelinemu oknu in dejal:  „Volk te podiši, Špela špelasta! — Da bi dobila konjski lišaj in plešo kakor luna veliko! — Drugo pot naj te snubi škratelj, jaz te ne bom več. — Z Bogom, copernica, ki jahaš metlo!“ Nato popade Kozmek lestvo in odide nevoljen domov....  „Lehka pač v gozdu je stopinja, Ko solnce žge po zemlji žejni.  Mehka te senca tod ogrinja: V nji zrak ti veje blagodejni.  Ant.  Hribar.  Vdarci sekir in enakomerno hreščanje žag je odmevalo jasnega poletnega jutra po trnovskem gozdu.  Gozdar Mirko in nadgozdar Hostnik sta stala na nizkem, golem gričku sredi mej drvarji in se razgovarjala.  „Najeli ste pridnih delavcev, gospod nadgozdar“, pravi Mirko in gleda zadovoljno krepke drvarje.  „No, vsi bi še bili, le oni dolgin Podleskov mi ne ugaja.  Neprenehoma zija okoli, govori in se smeje“, odvrne nadgozdar, kažoč Mirku orjaškega mladeniča, Podleskovega Tineta.  „Opazil sem tudi jaz“, pripomni Mirko, „da se nekako čudno vede ta človek“.  „Uprav sinoči me je prišel njegov oče prosit, da ne bi dal sinu več zaslužka v gozdu, ker ima doma pri živini in na polju dovolj dela“.  „Je-li od premožne hiše?“  „Njegov oče ima srednjo kmetijo, a brez novčiča dolga. — Toda jedini sin, ki ga ima, bo spravil po smrti starega vse na boden. — Uže sedaj se mu ne ljubi delati doma.  Kar zasluži mej tednom, zapije v nedeljo“.  „Škoda za hišo! — Dandanes so posestva brez dolga bele vrane“.  „Res — škoda! — Fant bi imel pa tudi še srečo, ako bi hotel hiti pameten.  Županovo Milko, brhko, vzgldno deklico, bi kot nevesto hišo; a tako ne bo menda nič“.  „Menite?“ zavpraša skoraj nevede in nehote Mirko vidno zbegan — —  „Zagričar je previden mož. — Dal ne bo hčere od hiše.  „Ali morebiti mladenič tudi uže kaj misli na ovo hčer?“ poizveduje Mirko navidezno hladno . —  „No, seveda. — Sosedje so, dekletce je čedne zunanjosti...  Toda pustiva to, saj naju itak nič ne briga. — Hotel sem nekaj reči — — — A, da! — Drevi izplačajte Podleskovemu vse dnine, — menda ima tri — in odslovite ga, naj gre domov pomagat očetu“.  „Kakor velite, gospod nadgozdar“.  „Kako ste zadovoljni se Severjem?“ zasukne naenkrat nadgozdar, in poznalo se mu je, da ga je radovednost napeljala k temu vprašanju.  „Povem odkritosrčno, gospod nadgozdar, da vam bom vedno hvaležen, ker ste mi nasvetovali takega slugo. — Svoje delo opravlja tako, da sem zadovoljen; vrhu tega izvem pa tudi od njega marsikatero, ker je dovtipen in učen“.  „Zakaj pa ne prideta nikoli oba k meni? — Jaz in soproga sva sama, družine nimava. — Veselilo naju bo zelo vselej, ko prideta, da se malo pokratkčasimo“.  „Oprostite, gospod nadgozdar, kar se še ni zgodilo, se lahko še zgodi.  Hvala za prijazno povabilo!“  „Veselilo bi me pa, ako bi se to zgodilo kmalu, — recimo uže prihodnjo nedeljo“.  „Kar se tiče mene velja; a za Toneta — —“  „Kaj? — Ne mara-li priti?“  „Maral bi, ... a kaj hočete, original. — Ne morem ga pregovoriti, da bi oblekel novo obleko, ki sem mu jo kupil“.  „Kako ne?!“  „Trdi, da je ni še zaslužil“.  „Ha... ha..., ta je pa res originalna!“ zasmeje se nadgozdar in pridene: „Takih poslov je malo“.  „A Tone govori to popolnoma resno“.  „Recite, da ga prosita moja gospa in jaz, naj vas uboga ter nas poseti v novi obleki, da se malo posmejemo.  Ne pozabite, prosim, v nedeljo! — Na svidenje!“  Nato odide nadgozdar proti domu; Mirko pa gre k delavcem in se prijazno razgovarja sedaj s tem, sedaj z onim.  „Kadar pri mizi sedim, Glažžek v rok’ držim, Se srce mi smeje.  Oj kakšno veselje!“  Nar. p.  Majhno uro hoda proč od Mirkovega stanovanja je stala sredi velike jase nadgozdarjeva hiša.  Bila je mnogo večja, nego Mirkova, nikakor pa ne lepša, ker zidovje ji je bilo uže zastarelo in očrnelo.  Krog in krog hiše je bil prostoren vrt, obdan z živim plotom in zasajen z razno zelenjavo, a tudi z mnogovrstnimi cvetlicami.  Solnce se je nagibalo uže blizu proti štirih popoludne, ko sta korakala po vrtu proti nadgozdarjevi hiši Mirko in Sever.  Tega bilo je komaj poznati, ker je bil nov ves, od pete do glave.  Še predno sta prišla do hiše, vsprejela sta ju uže s prisrčno prijaznostjo nadgozdar in njegova gospa, nekoliko čez štirideset let stara, šibkotna ženska, prikupljive zunanjosti.  Predstavlja se vam, cenjena gospa, — stari norec v novi obleki“, ogovori Sever nadgozdarico, ki ga je pa uže mnogo let poznala.  „No, Tone, le notri, potem si kako povemo po domače“ de nadgozdar in spravi Toneta v vežo, od tam pa v priprosto, a ukusno opravljeno sobo, kjer je že čakal Mirko.  Kmalo sede vsi, razven gospe, za majhno, štirioglato mizo. — Čez nekoliko časa pride tudi gospa in prinese na mizo bokal vipavca in pa krožnik suhe svinjine ter sede k gostom.  „Aha, — v tem je resnica!“ oglasi se šegavo Sever, zroč v polni bokal.  „Ven z resnico! — Vsak naj jo pokusi nekoliko!“ pridene takoj nadgozdar in nalije vsem kozarce.  „Kaj? — Samo nekoliko?“ poseže vmes Mirko in pogleda od strani Severja, ki se takoj resno postavi:  „Ali celo, ali nič! — Resnica je nerazdeljiva. — Ni-li res, gospa?“  „Res je; prav imaš, Tone“, pritrdi gospa smeje se.  „Torej bodi! — Tu imaš, Tone, cela naj bo tvoja“ de nadgozdar in postavi pred Toneta bokal.  „Zlezla mu bo v lase,“ pripomni Mirko.  „Lase lahko odstrižem“, odreže se Sever navidezno resno, drugi se mu pa smejejo.  Nato opomni gospa uljudno goste, da treba tudi malo jesti in malo piti, ako hočejo biti dolgo časa zgovorni in dovtipni.  In vsi so ubogali gospo.  Jedli so in pili ter bili nekoliko časa precej tihi.  Nazadnje je pa Sever vstal, prijel kozarec in napil:  „Živela naprej resnica! — Živela gospod nadgozdar in gospa! — Živel naš Mirko! — Živela žeja, dokler se nam vinček v bokalu smeja!“  Vsi so veselo smeje se vstali in trčili drug drugemu na zdravje.  Kar pol kozarca ga ja potegnil Sever v dušku ter se zadovoljno oddahnil:  „Star študent ga pije, kakor šolska goba...“  „Gospod Mirko, kako to, da ste danes tako tihi?“ povpraša prijazno gospa, ki je uže več časa skrivaje opazovala nagovorjenca.  „Sam ne vem“, odvrne Mirko malo v zadregi. „Vstal sem morda davi z levo nogo“.  „No, ako ni hujšega vzroka“, poseže vmes nadgozdar, „to preide kmalu“.  „Mirko, — pogum! — Pij! — Vtopi skrbi v vinu!“ oglasi se Sever z glasom, ki je očitno kazal, da ve za vzrok Mirkove molčečnosti.  „Ti nič izdajaš, Tone“, reče pol resno, pol šaljivo Mirko.  „Ha, — izdajam skrivnosti, ki ne zaslužijo tega imena“, zasmeje se Sever.  „Prav imaš“, pritrdi mu nekako zadovoljno Mirko. „Čemu bi skrival? — Povedati hočem, kaj me dela tako tihega. — Spominjate se gotovo še, gospod nadgozdar, da ste mi naročili v sredo, naj odpustim od dela mladeniča, Podleskovega Tineta.  Naredil sem, kakor ste mi veleli: še istega večera izplačal sem mu, kar je zaslužil, ter ga odslovil.  Molče, a z izpremenjenim obrazom, je vzel denar ter mi odhajaje zagrozil s pestjo“. — Tu preneha Mirko, kakor da bi hotel počakati, kaj poreče nadgozdar.  Nekaj hipov je vse tiho, potem pa vstane nadgozdar, vpre obe pesti trdo ob mizo, ter vpraša, vidno razburjen, resno in odločno Mirka:  „Imate-li priče?“  „Ne; godilo se je vse to na štiri oči, ker nisem hotel osramotiti mladeniča vpričo drugih delavcev“.  „Mirko, vi ste predobri! — A prav je, da ste razkrili to stvar meni; čutil bo še fant, kaj se pravi —“ reče nadgozdar in sede.  „Ako smem prositi, gospod nadgozdar“, oglasi se Mirko, „pustimo vse to v miru.  Ne bilo bi mi ljubo, ako bi si v tujem kraju nakopal na glavo sovražnikov. — Mladenič se bo pomiril in pozabil, kar je bilo...“  „Ako sami tako želite, dragi prijatelj“, odgovori nadgozdar malo mirneje, „bodi!  Prizanesem mu za sedaj.  Če se vam pa še kedaj zgodi tudi najmanjša krivica, kar naznanite mi“.  Tako je potekla prijateljski družbi pri nadgozdarju onega popoludne ura za uro.  Kozarec za kozarcem bil je poln in zopet prazen.  Beseda je dala besedo; dovtip in resnoba segala sta si v roko, dokler ni nastal trd mrak, — čas odhoda.  „Lahko noč!“ voščijo si prijazno drug drugemu in Mirko in Sever odideta.  „Nocoj ne pojdcva po navadni stezi, ampak ubereva jo po stranski, ki je krajša“, de Sever, ko sta stopila čez prelaz nadgozdarjevega vrta.  „Čemu neki? — Temna je; daljša steza je lepša in varnejša“, pripomni Mirko.  „Nocoj ne. — Stopaj za menoj in molči!“  „Ali slutiš kaj, Tone?“ —  „Tiho! — Pojdiva“.  Mirko je ubogal in ves čas molče stopal za Tonetom.  Kmalu sta prikorakala do stanovanja.  Pred hišnimi vrati se pa Tone kar naenkrat vstavi in reče tiho Mirku:  „Postojva malo tukaj, morda bodeva kaj slišala“. — Res, čakala nista dolgo, in začula sta iz daljave surove kletvine, ki jih je nekdo z močnim, hreščečim glasom bruhal iz sebe.  „Poznaš-li ta glas?“ vpraša Sever važno.  „Meni je neznan. — Najbrže je zgrešil kak pijanec pravo stezo, pa kolne“.  „Prav praviš: — pijanec je, Tine Podleskov. — Izgrešil pa ni steze, ampak tebe in mene. — Ali veš sedaj, zakaj sem hotel, da pojdiva po stranski stezi?“ — —  Nato je odprl Tone vrata in, ko sta bila oba vstopila, zaklenil jih je takoj zopet in še zapahnil. — Nenavadno dolgo je gorela onega večera luč v Mirkovem stanovanju....  „Naš je narod vazda hrabar bio, Pa je uz to rujno vince pio....“  Vatroslav Vernak.  Stari Strug, blizu šestdesetleten mož, je točil v Lesju boljše in slabše vino, kakor je nanesla sreča pri kupčiji.  Bil je bogat; a pri vsem tem pa prijazen, postrežljiv, zgovoren, s kratka: kakor nalašč stvarjen za krčmarja.  Jedina njegova napaka je bila, da je neizmerno ljubil — denar. —  Vže petindvajset let je preživel mirno v zakonu se svojo Meto; a otroka ni mu dal Bog nobenega.  Ob delavnikih, ko sta sedela z Meto navadno sama v krčmi, vpletlo se jima je večkrat mej razne pogovore tudi važno vprašauje, komu prepustita po smrti — svetle denarce.  Ta skrb jima je bila — rekel bi — jedina in najmičnejša.  Zato sta se je pa vselej kolikor mogoče hitro rada iznebila z navidezno tolažbo: „Saj se ne mudi. — Mlada sva še: smrt je že daleč“.  Kako sta bila vesela Strug in njegova zvesta ženica, ko sta imela nekaj mesecev po zgoraj omenjenih dogodkih natlačeno krčmo pivcev.  Bila je namreč nedelja, — lep, vroč dan v mesecu avgustu.  Postarna Meta se je onega dne kar pomladila od zadovoljnosti.  Tekala je kakor osemnajstletno dekle iz pivnice v klet, iz kleti pa zopet v pivnico.  Največ dela so ji prizadeli vaški in okoliški mladeniči, sedeči okrog dolge mize v vrtu za hišo.  Mej mladeniči je bil tudi nam uže znani Podleskov Tine.  „Hoho, Tine, sedaj treba, da plačas pa ti enkrat“, oglasi se nekdo mej mladeniči in pahne prazno steklenico pred nagovorjenca.  „I, kaj meniš, da sem tako na suhem!?“ odvrne bahavo Tine, položi na mizo denar in zakliče: „Oče Strug, napolnite vse, kar je praznega; tu je denar“.  Mladeniči se začudeno spogledajo in eden reče nagajivo:  „Kdo bi bil mislil, Tine, da si tako petičen!“  „Kaj ne bi bil, saj je žagal celo pomlad v gozdu za žive in mrtve“, pristavi drug mladenič in skrivaje namežikne tovarišem.  „Molči mi o gozdu, drugače — —“ zagrozi se Tine in se ozre srdito po tovariših.  „Kaj, ali nisi vedno rad delal v gozdu?“  „Kaj meni mar za gozd in za onega zelenega gozdarskega pritepenca! — Jaz sem Podleskov, in ne potrebujem nikogar“.  „Aha“, pravi zopet prejšnji mladenič „zaradi onega zelenca, gozdarja, ti smrdi gozd!“  „Molči, sem dejal, če ne ti stlačim glavo mej ramena!“ zadere se Tine jezno.  „Ne pojde kar tako, Tine! — Ali misliš, da ne vem, kje le prav za prav žuli čevelj?“  „Kaj boš vedel ti, šleva zašlevljena!“  „Vedel, vedel, kaj je tam gori pri —“  „Ven z besedo, če te je kaj moža!“ zavpije Tine in se vspne za mizo kvišku.  „Toliko me je, da vem, da te nekaj mika gori pri — županovih. —“  „Kaj — mika — mene — ?“ —  „No, — županova Milka. —“  Sedaj je bilo Tinetu pa uže preveč. — Kakor besen plane izza mize, pograbi vegasto stolico in hoče mahniti ž njo nagajivca preko glave.  A v istem hipu se prikaže, kot bi vzrastel iz tal — Tone Sever, ki je uže več časa poslušal za vrati pogovore mladeničev.  Ko ugleda Tine Severja, postavi stol na tla, umolkne in odide, ne da bi koga pozdravil. — Vsem pričujočim se je zdelo to vedenje Tinetovo silno čudno, tako, da so tudi Severja nezaupno in sumljivo gledali, dokler jih ni sani prijazno po domače ogovoril:  „Bog vas živi, mladeniči! — Suša in moča sta kakor pes in mačka; a vendar je suša rada, ako jo moča malo poboža — tako-le —“ rekši vzame najbližnjemu mladeniču kozarec in ga polovico izprazni.  „Tone, kako li gre pri gozdarju?“ vpraša nekdo mej mladeniči.  „Hm — hvala Bogu — doslej vedno po nogah,“ odvrne Sever resno in vsi so se zasmejali.  „Lepše imaš gotovo sedaj, nego poprej, ko si pomagal Mraku nositi beraško malho“, pripomni nekdo.  „Veste kaj, mladeniči! — Povein vain odkritosrčno, da spoštujem Mraka in njegovo malho.  On je — dasi sam revež delil revežem kruh....  Toda, — lahko noč!“ kot bi trenil, je smuknil Tone iz vrta čez prelaz na cesto in odšel proti domu.  Od daleč odmevala je še vesela pesem, ki jo je pel:  „Kjer vince se toči, Kjer petje doni; Po dnevi, po noči, Lepo se živi.  Če vse bi pomrlo, Le jaz sam še žil, Namakal bi grlo In pil, pil, pil, pil...“  „Menil, da ima roko ljubčino, Pa je imel le taco mačkino“ —  Nar. p.  Prišla je jesen.  Listje po drevju je pričenjalo rumeneti in odpadati.  Cvetice so se jele otresati pisanega cvetja ter počasi veneti in umirati.  Studenček nad Prelazjem je tiho žuborel pod odejo bukovega listja.  Le sem pa tje je pokazal svoje biserne valčke izpod listja, a jih takoj zopet skril, kakor da ne bi mogel prenašati otožnega pogleda v hirajočo naravo.  V tem letnem času torej je korakal nekega jutra Sever navzgor proti Prelazju, nesoč v rokah malo, zaprto košarico.  Stopal je počasi in zrl zamišljeno pred se v tla. — Kar začuje v bližini korake.  Nasproti mu prikrevsa siromašno oblečen berač.  Lice mu je vpadlo, oči globoko vdrte, hrbet vpognen. — Skoraj bi ne bil mogel Sever več spoznati svojega nekdanjega tovariša, Kozmeka Mraka.  „O, Kozmek, dobro jutro! — Kako!? — Tak star fant, pa tako čmeren, kisel...!“  Mrak ne črhne besedice, ampak meri se srpim pogledom Severja od pete do glave.  Čez nekoliko časa pa vendar izpregovori z osornim glasom:  „Ti volk v ovčji podobi! — Kaj praviš, — kisel — čmeren...!?“ — Haaa, le pljuvaj, pljuvaj na — revnega capina...  Srečen si, — jaz nisem; zato pljuvaj, haaa, pljuvaj...“  „Kozmek, misliš-li resno?“  „Kdo se zmeni zato, kar misli, — kar čuti berač ob cesti!! — —  „Kozmek, jaz sem še vedno stari Tone, — tvoj prijatelj.“  „Bodi! — Jaz vem le to, da nič v trebuhu kruli po črevesu. — Tiii ..., ti pa lahko veš še marsikaj; veš tudi, kako si spravil mene trideset let prezgodaj pod zemljo. — Ti, strupena gomaz, ti kuščarjev rep: ti si kriv, da ne morem ne živeti, ne umreti“.  „Kaj ongaviš, za božjo voljo?!“  „Vprašaj svojo vest, ne mene!“  „Si-li zblaznel? — Ti je-li zlezla pamel v peto?“  „Pamet v peto ali peta v pamet; to ni vse nič — A ti si me vničil! —  „Kako? — Kje? — Kedaj?“  „Veš sam prav na tanko, kako, kje in kedaj.“  „Sedaj pa vidim, da se ti je kolesce potrlo v možganih“.  „Prav govoriš: potrl, — strl si me...“  „Jaz?“  „Ti!“  „Kdo je norec: ali ti ali jaz ali oba?“  „Resnica je v sredi.“  „Torej sem jaz. — Prav imaš. — Sedaj sva vsaj na čistem. — Z Bogom!“ Nato Sever odide.  „Hej, prijatelj, končala nisva še!“ vpije Mrak za odhajajočim, ki se takoj vstavi in navidezno jezno reče:  „Kar imaš še; povej hitro.  Meni se mudi.“  „Tone — sveti križ božji — če si ti se škratljem v zvezi, jaz nisem.“  „Je pa škratelj s teboj.“  „Čakaj, da ti povem! — Če bi bil ti z golo človeško roko pisal ono pismo, uže veš, ono pismo, — ne bi se bil nikdar dvignil proti meni tak pekel, kot se je sedaj“. —  „Pismo in — pekel!?“  „Da, tvoje pismo mi je zanetilo ogenj pod nogmi...  Sam škratelj ti je vodil roko, ko si pisal.“ —  „Nikak škratelj, Mraček! — Moja volja je vodila roko in kurje pero...“  „Vražje pero, ki mi je zaprlo farovž, vzelo nevesto, izkopalo preran grob...!“ Debela solza se je prikotala pri teh besedah Mraku po razoranem licu ter padla v cestni prah. —  „Mrak! — Zdi se mi, kakor da bi se pravdala za oslovo senco“.  „To ni oslova senca, ampak osel sam s kostmi in ušesi.  Vest te peče, zato bi rad napeljal govor drugam“.  „Vidim, da je najbolje, ako te danes pustim v miru“.  „Da bi me bil pustil uže poprej, poprej....“  „Z Bogom! — Pozdravi nevesto!“ reče hudomušno Sever in odide.  „Le pojdi, škratov zet! — Povem ti pa, da se še srečava...“  „Gotovo! — Na sodnji dan popoldne, ko bosta imela se Špelo poroko,“ oglasi se Sever iz daljave.  „Dan jasni, dan oblačni v noči mine, Srce veselo in bolno, trpeče Vpokoj ’le bodo groba bolečine. —“  Prešeren.  Bilo je istega dne uže pozno zvečer.  Nad trnovskim gozdom so se kopičili črni oblaki in hladen veter je pihal preko vrhov košatih bukev.  Kmalu je začel šumeti po orumenelem listju močan, mrzel dež.  Mirko in Sever sta sedela tačas doma v izbi.  Pred njima na mizi je gorela velika petrolejka.  Odvečerjela sta bila uže davno, nato sta se pa razgovarjala o tem in onem.  Mirko je imel uže nekaj tednov mnogo več dela nego poprej.  Obolela je bila namreč nadgozdarjeva gospa, zato je moral nadgozdar skoraj vse nadzorovanje v gozdu za oni čas prepustiti Mirku.  Po obilnem delu se pa vsak rad malo razvedri.  Tako je tudi Mirko sedaj tem raje malo kramljal zvečer s Tonetom.  „Človeška misel je, kakor petelin na strehi;“ pravi Tone zamisljeno pred se zroč, — „kamor potegnejo razmere, tje se obrnejo misli“. — Pridejo leta, ko boš srečen pri svoji ženski.  Tedaj ne boš več neizkušen mladič, ampak resen mož, skrben oče; le sanjal boš morebiti še kakšenkrat o mladostni zarji.  S časom pride vse, tudi — smrt.“  „Prav deš, tudi smrt pride,“ pritrdi Mirko, a videlo se mu je, da so bile njegove misli drugod. —  „A zdi se mi, da zanima tebe nekaj drugega bolj, nego smrt.“ —  „Nekaj drugega! — Kako misliš?“  „No, saj veš. — Ona deklica pri studencu...“  „Tone, ti me skušaš,“ pomaga si Mirko iz vidne zadrege.  „Ne, ljubi Mirko, jaz te ne skušam; a skušali te bodo kmalu drugi bolj, nego se nadejaš“.  „Drugi? — Kdo more sploh kaj slutiti o rečeh, ki se gode v mojem srcu?“  „Pri županovih si bil uže večkrat, ne-li?“  „Res je.“  „Vidiš, to je nekaj. — Mej ljudmi pa kroži vrhu tega še govorica, da pogleduje tudi dekle rado za teboj.  Jožek, njen brat sam, mi je preteklo nedeljo nekaj namigoval o tem“.  „Ha, ne govori vendar takih neslanostij! — Ali misliš, da je ona tako nespametna, da bi take stvari kar tako razodevala bratu?“  „Ti ne poznaš teh dveh otrok, a jaz ju poznam do dna duše.  Brat in sestra sta v najlepšem pomenu besede: ene krvi in enega srca.  Mej njima ni skrivnosti“.  „Tone, ako poznaš Jožka in Milko, poznaš menda tudi mene. — Veš, da mi ni vnela srca slepa strast, ampak čista ljubezen, ki ne želi nikomur hudega, ki vse pretrpi, vse prenese.“  „Vem, Mirko moj, da si možat; vem, da trpiš raje sam, nego bi pahnil v trpljenje svojega bližnjega.  A pomisli, bo moglo-li dekle storiti to, kar storiš ti: odpovedati se?“  „Tiho! — Ne čuješ-li ničesar? — Nekdo trka zunaj“, pretrga naenkrat Mirko govorjenje in vstane.  „Oj, ni-li nikogar doma?“ oglasi se krepak moški glas zunaj.  „Cerkovnik iz Lesja je. — Kaj bo neki?“ reče Sever in vstane nekoliko preplašen.  „Kaj bi radi?“ zavpraša Mirko držeč za ključ v vratih.  „Za božjo voljo, odprite!  Sveča je odgorela, z gospodom župnikom ne moreva naprej, nadgozdarica pa umira......“ odgovori zunaj cerkovnik Drozeg.  „Previdet gredo gospo! — Tone, prinesi hitro svečo!“  Nato odklene Mirko vrata.  Cerkovnik vstopi, vtakne hitro novo svečo v svetilnico in odide.  „Jaz grem tudi k nadgozdarju,“ de Mirko Tonetu.  „Kako, v takem dežju?“ začudi se Tone.  „Prinesi mi dežnik! — Gospo bi rad še videl živo“.  Tone prinese takoj dežnik in Mirko pohiti za duhovnikom po razmočeni stezi.  Skrivnostno-milo je odmeval droben zvončkov glas mej šumenjem dežja po gozdni samoti, in bleda svetloba sveče je žalostno obsevala orumenelo listje....  Klobuk v rokah držeč je stopal Mirko za starčkom- duhovnikom.  V očeh so mu igrale solze tajnostnega ginenja, iz srca so mu kipele pa k Bogu v sveti hostiji goreče molitve za blago gospo in za nepozabljivo rajno mater — — — —  „Milo zvon po dolu poje, Se razlega čez vrhe; Mlado mamico zakopat Štirje nesejo možje“.  —X—  Spravljena z Bogom in se svetom je umrla blaga gospa Hostnikova se isto noč, ko je bil pri njej gospod župnik.  Dva dni potem je bil pogreb z mašo.  Dasi je bilo to na delavnik, vendar se je zbrala skoraj polna cerkev ljudij, da bi spremili na poslednji poti splošno priljubljeno rajnico.  Mej nosilci bil je županov Jožek in — kar je posebno ugajalo priprostemu ljudstvu — tudi gozdar Mirko. —  Prvi za krsto je šel ves čas soprog rajnice, gospod Hostnik.  Solz ni bilo videti v njegovih očeh; a vse na njem je kazalo, kako hudo ga je zadela bolezen in smrt ljubljene soproge.  Tedni bolečin in skrbij začrtali so v njegov obraz znamenja dolgih, mučnih let. —  Ko je na pokopališču župnik vrgel lopato prsti na krsto rajnice in je s tresočo se roko isto storil za njim nadgozdar, zaihtelo je ljudstvo in se solzami v očeh pokleknilo ter molilo za rajnico....  Tiho so se nazadnje razšii pogrebci.  Še enkrat se je ozrl nadgozdar v grob, v katerem je imelo počivati njemu vedno zvesto srce, potem je pa šel z župnikom, županom in Mirkom v župnišče.  Na pokopališču sta pa ostala še dva človeka: Tone Sever in vaški grobar Krt.  „No, čemu se obotavljaš?“ de Sever grobarju, oprtemu ob lopato in zročemu zamišljeno v novi grob. —  „Mi boš-li hotel verjeti, Tone, da mi je težko?“  „Kaj? — Težko tebi, ki imaš srce, da bi iskre kresal iz njega?“  „Nad štirideset let uže kopljem in zasipljem grobove, a solza se mi ni še pri tem delu vtrnila iz očesa, — danes se mi je. —“  „Te je-li te solze sram?“  „Ni me, — Bog mi je priča. — grobar Krt je trd, a kamen ni bil, ni in ne bo — — —“  „Prav imaš: midva sva ene misli. — Toda grob se ne bo zasul sam, ako ga ne bova midva.  Glej, tu je še ena lopata.  Pomagati ti hočem, da poprej končaš“.  Sever vzame lopato in jo zasadi v kup zemlje.  Hrst — je rekla lopata in v grob se je zvalila čez pol preklana lobanja.  „Huu, Krst, ali vidiš“.  „Vidim, a jo tudi poznam“.  „Poznaš?“  „Srepova Anka, najlepše dekle v devetih vaseh tu okoli, je nosila to črepinjo.  Prehlad na plesu je naredil, da je bila v dvajsetem letu zrela za grob.“  „In zanjo nisi imel solze?“  „Ne; — danes je bila prva. — Krtove solze so redke, a — prave“.  „To velja Krst! — Midva sva možaka“.  „Kdo nama more kaj?!“  „Nobeden“.  Tako sta Krst in Tone modrovala, dokler ni bil grob zasut.  Potem sta pa shranila lopati v mrtvašnico ter po kratkem posvetovanju soglasno sklenila, da pojdeta k Strugu na frakeljček brinjevca.  „Muha se potajila, Komarja razsrdila Komar je mož, komar je mož, Komar je moška plava!“  Nar. p.  Ljubezen — prijateljstvo! — Kolikokrat imajo Ijudje ti besedi na jeziku, a kako poredkoma v srcu! — Dan na dan se sklepajo vezi Ijubezni in prijateljstva, a vendar je na svetu toliko strank, kolikor src.  Ljubezen ne rodi več Ijubezni.  Kdor seje ljubezen, žanje navadno sovraštvo, nehvaležnost, preziranje.  O svet, kako si hudoben! — Tako nekako je modroval Mrak v nedeljo po pogrebu nadgozdarjeve gospe, ko je — navdušen od vinskih duhov — meril na vse kraje cesto iz Lesja proti domu.  „Samo pameten bodi, Mrak“, opominja polglasno samega sebe „drugo je vse — nič.  Kakor meriš se ti odmeri. — Ne! — Ni res.  Mrak, to si zlagal — Meril si ljubezen, odmerili so ti strup, hudobni jeziki...  Dekle je zlomek, žena je zlodej, baba je vrag. — Dekle je šara, žena je ropotija, baba je žlindra...  Špela bo plesala z vragom, ha... ha... hopsasa...