Sreče, sreče!  Poganjamo se zanjo na vse strani, a nič!  Prikaže se, nasmehne se in zopet je ni.  A tako smo je vsi lačni, žejni; naše duše umirajo zanjo in srca se nam suše v nestrpnem pričakovanju.  Kdaj pride, kdaj!?!  Ni posebne – ah, kaj! – nobene gotovosti ni, da pride, a mi vendar verujemo in upamo in čakamo.  Romantiki smo, romantiki vsi vprek.  In ženske, me ženske še celo!  Ko smo še otroci, pripovedujejo nam pravljice o princih in princesah.  In ko se prvi krasno-neumni sen prebudi v naših dušah, ko prvikrat poizkušamo pogledati skozi neprozorno zagrinjalo tja daleč, daleč v bodočnost, nam zaigra srce; zakaj uverjene smo, da nas čaka tam sama prelest in sreča.  Oj, bajna prelest in mamljiva sreča!  In ko trgamo zadnje otroške čevlje, ko nam kri nakrat tako burno zavre po žilah, ko nam je vse srce polno zlatih upov, bisernih, prešernih nad, ah! – takrat mislimo, da se nam morajo vsak hip na stežaj odpreti vrata v novo, čarobno življenje.  Slavni junaki, mladi in lepi kakor majev dan, nas čakajo tam in me moremo le voliti.  Najlepšega si izberemo, najboljšega!  In objame nas, poljubi nas na naša sveža rdeča usta in me pojdemo z njim.  Pojdemo z njim po rožni poti k omamljivi, tajinstveni sreči, ki sedi tam na srebrnem tronu v samih žarečih se rubinih in nas čaka.  Naše gospostvo čaka nas, ki prihajamo v cvetu in krasoti svoje šestnajstletne mladosti.  Ah, in vrata se odpro in življenje nam zazija naproti, golo in dolgočasno.  Ni ga junaka, ki bi nas pozdravil ob našem prihodu.  Ni rož, ni sanj, ni je sreče na srebrnem tronu v žarečih se rubinih.  Za koga cveto naše rdeče sveže ustnice, za koga se bliskajo naše mlade sanjave oči, kdo nam gladi nežno lice, mehko kakor svila, rožno kakor zora v jutru?!  Nihče in za nikogar!  V enem mesecu je konec, v štirinajstih dneh, v jednem tednu je konec našega princesovanja.  Vse tiste opojne bajke ugasnejo v naših očeh, vsi tisti čarobni svetovi, kamor so imele iti naše noge, bele, nežne, otročje.  Kakor možu nam je, ki je dobil od zlobne vile rumeno zlato v črnem gozdu in pride domov in vidi, da ima suho listje, prah in smetje v roki ...  In hodi v gozd in hodi in čaka 5 vilo z rumenim zlatom.  Taka je bila Nada Miličeva.  Dva črna demanta njene oči, zlate niti njeni lasje, mlada usta rdeča in opojna kakor mak v zelenem polju.  In tisoč sanj v speči duši in tisoč nad v mladem srcu.  Kakor zakleta kneginja hodi, plaho in ponosno.  Svoja neznatna krilca nosi kakor preoblečena princesa, ki čaka, da jo ta hip zavijejo v svilnate tkanine.  Vpleta ranega jutra svoje zlate lase v težke kite in misli: »Danes, danes ...  Danes srečam mladega vojvodo na belem konju.  Pozdravi me, pripogne se: Nada, kraljica moja, dolgo te je čakalo moje srce!  Pojdi z menoj v beli grad, v ponosni grad ob modrem jezeru ...« In Nada hodi v šolo, a vojvode ne sreča.  Nada sedi opoldne pri oknu in šiva svoje male rokavice, ki so se pretrgale na prstih in sanjari:  »Zvečer pojdem h godbi v zeleno alejo.  Kostanji cveto in junak, oficir, prijaše iz gozda.  Junak, oficir, ki je bil v vojni bogve kje, ki ima zlate medalje na junaških prsih in zlate našive na modrem dolmanu.  Kakor gavran so črni njegovi lasje in usta njegova so vroča in mehka.  Junak skoči doli, prikloni se do tal: Nada, dekle, mislil sem na te v daljnih gorah ...  Prišel sem pote, da greš z menoj.  Daleč pojdemo, v krasne kraje ...«  Zvečer pri godbi se ji nasmiha golobrad kadet, ni ga junaka ...  Ni ga bilo junaka.  Ni prišel kapitan z bele barke na zelenem morju, ni prišel mlad doktor, bolan na smrt, ki bi ga mogla imeti rada.  Ni prišel španski don, ponosen in sladak, ni prišel preganjen Rus, tam iz Sibirije, k nji, Nadi zlatolaski.  Ni jih bilo!  Ni ji povedal gospod suplent, ki ga je srečala vsak dan, da jo ima rad.  Z bledo gospodično je šetal, ki je imela grde mozole na nosu.  V šolo hodi in sanjari.  Ne pridejo junaki iz daljnih krajev, ali sanjariti je lepo.  Čudovito!  O, prišli bi, prišli bi junaki, da vedo, kje cvete Nada, najlepše dekle v mestu!  In tako hodi v šolo.  Mladi fantje jo srečujejo; mladi fantje bledih, dolgočasnih obrazov.  Ne bodo to junaki, ne bodo nikdar!  Zaspani so, topi so in grde neslane šale govore, kadar gre Nada mimo.  »Hi, hi, to bi bila ljubica!« je slišala Nada enkrat iz njihove tolpe.  In od tedaj ne hodi več po tistih ulicah.  Po novih potih hodi in vsak dan sreča mladega dijaka z modrimi očmi.  Lepe so njegove modre oči, ni še videla takih.  In ustnice so mu rdeče z malimi rjavimi brčicami in kostanjevi lasje v kodrih, ki imajo ognjen sijaj na soncu.  Če bi bila grajska gospa, fina dama v dragih oblekah z vlečkami, preoblekla bi ga v temnordeč kostum iz žameta.  Zlatorumene čeveljce bi mu dala in zlat pas z bodalcem.  In na visokih balkonih bi o polni mesečini poklekal prednjo in ji govoril: »Ljubim te, gospa, ljubim te! ...« Ona bi se nagnila k njemu in njene ustnice bi se dotaknile njegovih las, mehkih in dišečih.  Ali ona ni grajska gospa.  Mlada dekleta ne ljubijo pažev z rožastimi lici.  Ah, junak!  Junak ogorelega obraza in smelih oči, ki bi prišel in jo odnesel.  Odnesel jo na svojih junaških rokah v sijajen grad na divji pečini sredi gozda.  Ali ni ga junaka.  Nada hodi po novih potih in vsak dan srečava njega, mladega, modrookega.  In kadar jo pogleda plaho in ljubo, zardi Nada preko finih senc do belega čela.  Oh, prelepe so njegove modre oči, sladek je njegov skromni, boječi nasmeh.  In tiho se ji krade v srce, tiho se krade.  V večernih urah sedi Nada doma v temi in razmišlja.  Kaj ko bi čakala nanj?  Oh, čakala bo!  Odide in vrne se čez leta in spomni se nje, ki jo je srečaval vsak dan.  Pride in jo poljubi in objame.  Oh!  V temi sedi Nada in razmišlja.  Tedaj pride njen brat Miloš, ki hodi v gimnazijo; s hrupom pride in s smehom, prižge luč in niti zelenega senčila ne povesi.  Nima ga rada, Miloša.  Glasen je in divji in ne razume njenih sanj.  Namrgodi se in karajoče ga pogleda.  »Kaj si me prišel motit, Miloš? «  Poklonil se je zaničljivo.  »Odpustite, gospodična milostiva, da sem se pregrešil!  Odpuščanja prosim!  Ali naj ostane vaš ponižni hlapec na ulici?  Ah, ah!  Motil sem?  Kod so se podile vaše misli?  Ne sanjajte, ne sanjajte!« je zapel na koncu in se porogljivo zasmejal.  Hudoben je ta Miloš in res ga nima rada.  »Danes pride moj prijatelj, Gojko, da veš.  Visoko poezijo čita, fine kravate nosi in citre igra, citre, citre ...  Te šmentane citre prav milo pojo ...«  Miloš ne more izpregovoriti dveh stavkov, da bi ne zapel.  Nada molči.  Kaj jo briga ta Gojko?!  »Sanjar je,« pripoveduje Miloš. – »V klasike se je zaljubil, v grške boginje, v tiste robate dame starega sveta.  Široke pasove in klasične nosove obožava.  Ali mi, mi smo modernisti, draga.  Resnica in sedanjost, draga!«  Miloš rad koketira z gesli; poln jih je kakor berač gorja.  Nekdo je potrkal.  »Vidiš, je že tukaj.  No, naprej!  Dalje!« – je zakričal Miloš.  Vrata so se odprla in v sobo je stopil on, mladi, modrooki.  Ko je ugledal Nado, je obstal, usta so se mu na pol odprla in oči so mu postale mokre.  »To je Gojko Zemljan, to je pa moja sestra Nada,« – je predstavljal Miloš.  »To je tvoja sestra?« – je dihnil Gojko.  »Seveda je, « – je odvrnil Miloš nekako zadovoljno, zakaj laskalo mu je, da se prijatelj tako zelo čudi njegovi sestri.  Podala sta si roke, kakor je običaj.  Vroč tok je šinil iz njunih prstov kakor električna struja po vsem telesu in srce jima je postalo veliko in toplo.  Kakor da imata razširiti roke in se objeti.  Ali molče sta si stala nasproti v mučni zadregi.  Nada je bila vesela, ko je Miloš odvel svojega tovariša v drugo sobo.  Potem pa je ugasnila luč in sela k svoji mizici.  Čudovito sladko ji je bilo.  Dotaknil se je njenih prstov in sladke sanje so zarajale sredi njenega srca.  Kaj ji hoče junak iz pravljice?!  Nič več ne bo mislila na vojvodo na belem konju.  Na modre oči bo mislila, čiste in blage, na mehke prste, tople in drhteče od njenega dotikljaja.  Vstali bodo gradovi pred njenimi očmi, gradovi ob sinjem morju in v skalah vrh gora in v osamelih gozdih.  Hodila bo po belih kamenitih stopnicah in on ji bo govoril ob strani:  »Nada, vse to je pripravljeno zate.  Baršunaste preproge čakajo, da stopiš nanje, temnordeče rože, da jih utrgaš, črn vranec, da sedeš nanj in da te ponese na lov do črnega gozda.  In jaz, Nada, čakam, da oviješ svoje bele roke okrog mojega vratu, da pijem srečo in ljubezen iz tvojih mladih ust ...«  Vso noč je sanjala čudovite sne in v jutro je bila vsa srečna, ko je pomislila, da ga zopet vidi.  Srečala ga je in globoko se ji je odkril.  Ali so bili že kdaj tako krasni dnevi, tako čudoviti večeri?!  Hodila je na promenadni koncert v zelene aleje z visoko vzdignjeno glavo in s ponosnimi koraki.  »Meni se odpirajo vrata v življenje, meni, Nadi, ki imam črne oči in zlate lase.  Ali ste slišali, modrook je, in jaz ga imam rada!  Vsak dan ga srečam; in v šoli mislim nanj, kadar me krega naša sitna gospodična, da sem raztresena, in doma mislim nanj, kadar poje Miloš svoje pesmi.«  Prišle so letne nedelje, vroče, polne sonca.  In vsi meščani so hodili na izlete v okolico na Rožnik, na Fužine ali še celo na Šmarno goro.  Tudi Miličevi so hodili skoraj vsako nedeljo.  Navadno se jim je še kdo pridružil.  Gospa je povabila kako prijateljico s seboj in gospod je pozval kakega tovariša iz pisarne.  Bil je še lep in mlad gospod Milič.  Nekaj mladostnega je imel, svežega, kakor da ni že toliko let oženjen in oče dveh polodraslih otrok.  Žena njegova pa je bila čisto drugačna.  Debela, okrogla, nekako stara in naveličana.  Hodila sta skupaj v gledišče in na izprehode, ali bilo je, kakor da ne spadata skupaj, kakor da sta se slučajno sešla in da se v prihodnjih minutah razideta kakor dva tujca.  Skoraj nikoli se nista razgovarjala.  Miličevka je imela svoje znanke, Milič pa je pripeljal svoje prijatelje.  Tako jih je bilo vselej velika družba, kadar so Miličevi kam šli.  Vsak je še koga povabil, da hodi z njim in se razgovarja.  Osobito oče je imel povsod še svojo družbo, svoje prijatelje, kakor da bi se bal in ogibal svoje družine.  »Papa, zdi se mi včasih, kakor da nisi naš,« – je rekla enkrat Nada. – »Kakor da si samo naš stric ali kaj takega.  In če gresta z mamo skupaj, je to čisto smešno.  Naravnost čudno in smešno!«  »Pa res,« je pritrdil takrat tudi Miloš; oče pa je napravil čudno resen obraz in je zamahnil z roko.  »Pustimo to!  Te reči niso za šalo.« »No, ali radi te imamo vseeno,« – ga je tolažila Nada – »posebno jaz te imam rada, zelo, rajši kakor mamo.«  In to je bilo pri Nadi in Milošu nekako samo ob sebi razumljivo, da imata očeta rajši kakor mater.  Ravnal je z njima, kakor da sta že odrasla, in dovolil jima je marsikaj.  Tako sta tudi na izlete smela vedno še koga povabiti.  Miloš je včasih povabil celo kopo svojih prijateljev, ki jim je njegov mladi in imenitni oče dajal cigarete.  Ali enkrat jih je bil Miloš povabil pet s seboj in takrat je mama toliko godrnjala, da mu je tudi oče zvečer s smehom dejal, naj drugič nikar ne pripelje kar cele gimnazije.  Od tedaj je prišlo v navado, da je Miloš pripeljal samo po enega tovariša; Nada pa je vedno hodila samo z Vero, svojo sošolko, ki ni imela v Ljubljani staršev.  Zadnji čas se je bil Miloš posebno sprijaznil z Zemljanovim Gojkom; vedno ga je vabil k sebi in že dvakrat je bil z njimi tudi na izletu.  Za to nedeljo so se zmenili, da pojdejo že zgodaj zjutraj na Šmarno goro.  Miličevka je vzela s seboj vdovo gospo Fürerico, Milič pa je povabil prijatelja, poštnega asistenta Grčarja, ki je imel bolehno ženo, ki nikdar ni šla iz hiše.  Nada se je domenila z Vero, Miloš pa z Gojkom.  Tako so se vzdignili zgodaj v jutro, ko je v Ljubljani še vse spalo.  Smejali so se in veselo v parih so korakali proti Št. Vidu.  Nada je šla z Gojkom, Miloš pa z Vero naprej.  Miloš ni bil zaljubljene narave in od vseh žensk mu je Vera še najbolj ugajala, a samo zato, ker je imela nekaj moškega v svojem nastopu in načinu svojega govorjenja.  »Človeku ne pride na misel, da je ženska,« se je enkrat izrazil o njej.  »Škoda, da ni fant!«  In menda jo je tudi Nada zato imela rada.  Vera ni bila sentimentalna niti površna in premenljiva kakor druga dekleta v šoli.  Sama realna in trezna je vendar potrpežljivo poslušala Nadine čudne sanjarije.  Bilo je nekaj protektorskega v njenem prijateljstvu, kakor naklonjenost odraslega človeka ljubeznivemu otroku.  Zdaj je hodila z Milošem naprej, utrgala gredoč tu in tam kak cvet ob poti in izkušala prekositi ga s svojim znanjem botanike.  Nada pa se je pogovarjala z Gojkom o samih sanjarijah.  »Če bi bilo tako ...,« je razpredala Nada svoje fantastične osnove, in Gojko je pripovedoval obširno in v ognju: »Enkrat sem si mislil, ko bi ...« Govorila sta o takih rečeh, ki so nemogoče na tem svetu, ki pa so lepe in očarjajoče tudi v praznih mislih, kakor je krasna pena v menjajočih in igrajočih se sončnih bojah.  Ljubila sta te čarobno lepe cvete svoje domišljivosti, ki so zveneli hipoma nanovo še lepše, še bajnejše.  In neskončno sta bila vesela, kadar sta spoznala v sanjarijah drugega svoje lastno prazno, ah!, ali tako sladko in lepo bajanje.  »Prav to sem si že mislila tolikrat, o tolikrat!« je vzkliknila Nada in njene oči so se bliskale.  In Gojko je čutil v srcu v sladkem trepetu:  »Kako je krasno!  Poznam vse te nade, vse te lepe nemogoče sne izven časa in sveta.  V mojem srcu so zrasli in glej, zdaj cveto tudi v njenem.«  Megla je ležala po vsi veliki dolini in lasje so postajali vlažni kakor od rose.  Lica so bila v tem mokrem zraku še bolj sveža in cvetoča, bilo jim je hladno in prijetno, kakor da so prišli iz kopeli.  »Ali ste si že kdaj mislili, da je na ti naši Šmarni gori velikanski grad?« je vprašal Gojko.  Nada se je zasmejala.  »Jaz sem ga že videla!  Strašno rada hodim na naš grad.  Od tam se tako daleč vidi in lahko sanja.  V podvečer, prav ko je sonce zašlo, se izpremeni ves kraj.  Zamižim, pa se izpremeni.  In ko odprem oči, je vse čudovito.  Velikanski gradovi, ogromne palače, visoki templji so razsejani po vsi deželi naokrog.  Ah! pomislite si, nikdar še nisem želela, da bi postala slavna pesnikinja ali slikarica ali kaj podobnega.  Vsa mlada dekleta si to žele.  Ne, jaz bi hotela biti neizmerno bogata.  In potem bi zidala take gradove, take, da bi jih vse občudovalo.  Velikanski bi bili in krasni.  Veste, tako, da bi vsakemu srce zatrepetalo, kadar bi jih ugledal.  Ne smejajte!  Jaz obožujem Grke in Rimljane samo zato, ker so stavili take čudovite stavbe.  In stari Egipčani!  Tiste njihove piramide!  To more biti nekaj velikanskega!  Malenkostni niso bili, to je, to!«  »In kakšen grad ste videli na Šmarni gori?«  »Ha, ha!« se je zopet zasmejala Nada.  »Ogromen grad, stolpi visoki, da se vidijo iz vse dežele.  Portali, da zagrmi po vsi ljubljanski dolini, kadar se zapirajo.  In balkoni, ki so kakor orlova gnezda na neizmerni pečini v gorah.  Tak grad!«  Zasmejala sta se oba.  »Velika sanjarja sva, gospodična Nada!  Ali to je tako zapeljivo, kajne?  Nu, in veselje in zadovoljstvo, ki ga človek občuti, kadar takole v mislih ustvarja najpogumnejše, najnerealnejše reči, to zadovoljstvo je vsaj pravo.«  »To je, in srce je nakrat polno in bogato; ali se vam ne zdi?  Navadno življenje ne more dati tako velikih in lepih občutkov, se mi zdi; zato toliko sanjarim.«  Pogledala sta si v oči prav od blizu in nasmehnila sta se.  Obema hkrati je prišlo na misel, da je vendarle tudi na svetu, na zemlji lepo, še lepše kakor v najbujnejših sanjah.  Te oči, te oči!  Drug drugemu so postale najlepše in najmilejše na zemlji in povsod.  Prišli so pod goro.  Pri studencu se je vsa družba ustavila in med smehom in šalami so se z mesom in kruhom krepčali na daljno pot.  Miličevka je bila že malo trudna, a vendar še dobre volje.  Tudi Milič je bil vesel.  Natočil je vina v kupico in ga podal svoji ženi.  »Na, pij, stara!« je rekel šaljivo.  Vso pot ni bil govoril z njo, hodil je s prijateljem, ali ženi je bilo zdaj vendar ljubo, da je bil tako pozoren.  Čudno, laskalo ji je nekako, kadar je bil mož vljuden z njo, kakor da je to njegova posebna dobra volja, in ne dolžnost.  Vzela je čašo in mu napila.  »Živio!«  Pogledala ga je pri tem in dobra volja jo je nekako obšla.  Mlad in svež se je videl njen mož v meglenem hladnem jutru.  Povesila je oči po svojem debelem nerodnem telesu in nekaj, kakor jeza proti možu, da je še tako mlad in gibek, se je ganilo v njenem srcu.  »Kako mlad si videti,« je rekla zbadljivo in nevoščljivo.  Milič se je nasmehnil ironično.  Kaj mu je pomagalo, če je bil videti mlad?!  »Pojdimo!« je dejal in vstal.  Vsi so se vzdignili, mlajši so odhiteli naprej.  »Kdo bo prej zgoraj?!«  In zdaj se je začelo ono prehitevanje med glasnimi klici, smeh in skakanje po skalah kvišku.  Vsi so bili tako veseli, tako mladi, tako lahki!  Vera je prva krenila s pota v goščo.  »Kdo bo hodil po ovinkih?!  Kar naravnost k vrhu!«  Vsi trije so hiteli za njo in kmalu so pustili starejšo družbo daleč za seboj.  Pripogibali so se pod zelenimi vejami, ki so bile polne rose in so jih škropile s svojimi hladnimi drhtečimi kapljami.  »Vsi bomo mokri!« je kričal Miloš.  »Pa kaj za to?!  Nič ne de!« je klicala Vera pred njim.  »Oh, kdo bo pazil na obleko, če je tako lepo!  Kakor pri nas doma je!«  Nada in Gojko sta malo zaostala.  »Hiteti morava!« je izpodbujala Nada, prijela za nizek grm pred seboj in si pomagala po skali kvišku.  Megla se je tu že trgala.  Včasih se je zasvetilo in pogled je šinil preko cele doline, ki je bila pokrita z belo valujočo meglo.  Ali kmalu je prišla zopet nova plast, da se ni videlo nikamor.  Nada je bila že vsa ugreta.  Dihala je globoko in neprenehoma so se ji svetili beli zobje izza pol odprtih ust.  Pripela si je krila na pasu, da je niso ovirala pri hoji in da je imela roke proste.  Slamnik si je bila dela z glave in ga je nosila v roki.  Globoko se je morala pripogibati pod vejami, da je niso prijemale za lase.  In tako čudovito je dišalo po gozdnih rožah.  In listje je bilo zeleno!  Zdelo se ji je, da še nikdar ni videla tako krasnega zelenja.  Sonce je prodiralo skozi meglo in vsa svetloba je bila nekako zelenkasta od tega listja.  In vedno še je bežala v hrib.  Čisto bežala!  Oh, tako lahke so ji bile noge, kakor da leti!  Samo lice ji je gorelo in oči so ji bile vroče.  Čutila je, da so mokre od rose in od radosti, od te čudovite jutranje megle in od nečesa lepega in vriskajočega, ki ji je širilo prsi.  Klicala je Vero in Miloša in skozi goščo so se odzvajali njihovi klici.  »Oh, mi smo že daleč!  Mi smo že iz megle!« sta klicala nazaj.  »Preveč v stran sva šla; morava kar naravnost navpik!  Nič ne pomaga!« se je smejala Nada.  Hitela je preko skal.  In zdaj je zavrisknila.  Prišla je na pečino, ki je štrlela iz gošče, visoka in prostorna kakor terasa.  »Na soncu sem!« je zakriknila.  Belo peneče morje se je razgrinjalo pod njo.  In lesketalo se je na soncu kakor srebrni vali.  Lahno je bilo in valovalo se je neprenehoma; biserno se je izpreminjalo pod soncem.  Mlada hoja je stala na kraju skale.  Nada je stopila pod njo, da še lepše vidi to čudovito nemirno belo plan.  Ali veja se ji je zaplela v lase.  Hotela se je rešiti, v tem pa so se ji lasje vsuli preko ram.  Kako so se zasvetili ti lasje v soncu!  Toplo, čisto, živo zlato!  Ko je Gojko prihitel za njo in jo videl tako na soncu ob zeleni hoji z razpuščenimi zlatimi lasmi, je obstal.  Obstal je na mestu, kakor da bi se bal, da mu izgine izpred oči, ako se gane.  »Na soncu sem!« mu je zaklicala radostno.  In obrnila se je od njega proč proti planjavi, ki je bila polna bele biserne megle.  »Oh, ali je krasno!  Ali je krasno!«  »Ali je krasno!« je ponavljal Gojko mehanično.  Prišel je tudi on na skalo, ali ni gledal doli na megleno morje, samo njo je gledal.  »Dovolite!« je dejal in se dotaknil njenih las.  Zgenili so se, zatrepetali so, zabliskali so se kakor sonce.  »Čisto so se zapleli okrog veje; pomagajte mi!« je rekla Nada.  Prijel jih je v roko.  In zdeli so se mu neskončno mehki, nežni, fini.  »Kako so zlati ti vaši lasje!« je govoril.  »Kako so zlati in krasni!  In kako diše, oh!« Pritisnil jih je na ustnice, na oči, ves obraz si je pokril z njimi.  »Kako so čudoviti vaši lasje!  Kako ste čudoviti, Nada!« Spustil je lase in ji pogledal v obraz.  »In vaše oči, Nada!  Kje ste vzeli te oči?!«  Zamižal je, potem jo je objel in jo poljubil.  In ti zlati prekrasni lasje so se vsuli tudi po njem kakor blesteče zagrinjalo.  »Neskončno vas imam rad!« je šepetal visoko na skali, nad meglo v zlatem soncu.  »Oh, tudi jaz vas imam rada,« je zašepetala Nada in mu ponudila svoje rubinaste otroške ustnice.  Tako se je bila začela Nadina ljubezen.  Moj Bog, koliko sladke lepote se je odgrnilo v njenih sanjah!  Vse njeno življenje, vsa ta banalna in pusta realnost, vse se je zastrlo kakor s trepetajočimi srebrnimi vali od neizmerne krasote.  Nikoli več se ji ni zdela ulica, kjer so stanovali, ubožna in dolgočasna, ali njihovo stanovanje tesno in skromno.  Povsod je bilo dovolj prostora, povsod je bilo dovolj sonca za njeno srečo.  A ta njena sreča je bila čista kakor lunin svit.  Gojko je prišel vsak dan.  Nasmihala sta se, zardevala, bilo jima je, kakor da hodita v nečem toplem, božajočem in krasnem.  A v vrtu, ki je bil majhen, kjer je rasel fižol v visokih, z rdečimi cvetovi prepletenih zelenih plotih, sta čitala Prešerna, Gregorčiča, Levstika in one sladke melodiozne Župančičeve pesmi.  In vse te krasne, zveneče in mile besede so ju zasipale z novimi lepotami.  Kakor bi bila vsaka beseda polna dehtečih rož in nežnih, laskajočih melodij.  Včasih v lopici, kadar je bilo vse tiho in mirno naokrog in so se samo cvrčki stotero glasili v travi, jo je poljubil.  Hitro in sramežljivo jo je poljubil, kakor bi se bil dolgo pripravljal na ta čin, a vendar ne imel poguma, pustiti svojih ustnic dlje kakor trenutek na njenem baržunastem, mehkem licu, ki je pod njegovim dotikljajem vselej nagloma in vroče zagorelo.  Govorila nista skoro nič.  »Slišite, Nada ...,« je začel včasih Gojko, a potem je obmolknil.  Hotel ji je nekaj reči, nekaj izraziti, ali ono je bilo prefino, nedotakljivo, prenežno za besede.  Njene črne oči so se nasmehnile, ali nikoli ni vprašala, kaj je hotel reči, kakor da bi vedela tudi tako.  Bilo jima je večkrat, kakor bi ves svet izginil okrog njiju, vsi ljudje, kakor da sta sama na zemlji.  Vse je odstopilo od njiju v neko meglo, kjer sta videla vse kakor sence.  Kadar nista bila skupaj, zdelo se jima je vse kakor pust, prazen dan brez sonca.  Z nikomer nista govorila o tem, ogibala sta se izreči ime drug drugega pred ljudmi.  Kadar so drugi govorili o Gojku, je Nada molčala, a Gojko se je oddaljil, kadar so si njegovi tovariši pripovedovali o dekletih in tudi o Nadi.  Miloš je včasih kaj dejal, da bi sestro malo podražil, ali Nada ga je pogledala vselej tako preplašeno, da je obmolknil.  Saj niti med seboj nista rabila besed.  Ali vse je imelo v njunih očeh neki poseben pomen, karkoli sta storila.  Če se je Gojko obrnil k njej, že je zardela, kakor bi se bilo dogodilo nekaj velikega in nenavadnega, a če je utrgala Nada marjetico v travi ob potu in mu jo dala, je bil ganjen skoro do solz, kakor da mu je skazala neprecenljivo dobroto.  Tako sta živela v sanjah.  Ali neki dan ji je dejala gospodična v šoli, naj gre z njo takoj v konferenčno sobo, reči ji ima nekaj zelo važnega.  Nada je šla za njo, ali čudila se je, da ima gospodična tako resen in temen obraz in da je proti nji nekako neprijazna.  Saj je bila ona, Nada, vendar najboljša učenka v šoli, a s tovarišicami ni občevala skoro nič, torej tudi od njih niso mogle priti kake besede.  »Kaj pa je, gospodična?« je vprašala še na hodniku.  »Bodete že videli!  Ne, od vas bi se ne bila nadejala kaj takega!  Zahvalite Boga, da ohranim to zase in ne pokličem voditelja!  Kdo bi si mislil?!«  Še bolj se je Nada začudila.  Gospodična je hitela zlovoljno v konferenčno sobo in Nada je šla za njo.  Neka dama z gostim pajčolanom preko obraza, elegantno v svilo oblečena, je stala sredi sobe.  Nada jo je poznala na videz.  Bila je Gojkova mati, gospa Zemljanova.  Stopili sta obe pred njo in gospodična jo je vprašala strogo:  »Vi imate nekako – ljubezen?«  Nada je zardela do las, vroče jo je polilo po vsem telesu, ali zravnala se je ponosno in ni povesila obraza niti oči.  »O, le priznajte, tajiti ne pomaga nič!« je rekla gospodična s trdim glasom.  Nadi je bilo, kakor da so se surove roke dotaknile njenega golega srca.  Zabolelo jo je v prsih in dejala je nevoljno:  »To nikogar ne briga, nihče nima pravice.«  »Oho!  Le ne tako predrzno,« jo je prekinila gospa Zemljanova.  »A jaz, jaz, mislite, da nimam pravice, ko mi zapeljujete Gojka?!  Nič se ne uči, vedno tiči pri vas!  Sramujte se!«  Nadi so se zabliskale oči, ali molčala je.  »Kdo bi bil to pričakoval,« je tarnala gospodična.  »Da mi nikoli več ne govorite z njim!« je ukazovala gospa.  »Tu gre za njegovo bodočnost!  Ne mešajte mu glave s svojimi zaljubljenimi prismodarijami!  Sploh ste pa še preveč otrok za take reči.  V vaši dobi pa take misli, to je škandal!  In moj sin je tudi za kaj boljšega!  Kaj pa imate?!  Nič!  Mislim torej, da bo zdaj mir!« je zaključila svoje razburjene vzklike.  Gospodična pa je dejala:  »Idite nazaj v razred, jaz pridem takoj!  Za danes naj zadostuje; sicer si pa to stvar zapomnim!«  Nada je odšla.  Zunaj na hodniku se je ustavila.  Ni vedela, kaj čuti.  Samo strašno grdo se ji je zdelo vse.  In žal ji je bilo strašno, da je ta razburjena in brezobzirna gospa Gojkova mati.  Surovo in odurno se ji je zdelo njeno početje.  Ravno tako, kakor da je prišel robat človek z velikimi umazanimi škornji in surovo pomandral v vrtu vse rože.  Toliko lepega je imela v srcu, čemu so ji to vse razbili in omadeževali?!  Pritisnila si je trpko stisnjene pesti na oči.  Samo ne solz in joka!  Čutila bi se ponižano, ako bi gospodična videla, da ima solzne oči.  Kakor da se ni nič zgodilo, je stopila v razred in še nikoli ni imela glave tako ponosno vzdignjene in oči tako čistih in hladnih kakor tisto dopoldne.  Gospodična jo je s svojimi pogledi opominjala, da naj bo ponižna in pokorna, ali Nadine dolge črne trepalnice niso niti enkrat zatrepetale in njen obraz je bil tako prevzeten, a obenem dostojanstven, da je naposled gospodična popolnoma uvidela vso brezuspešnost svojih pomembnih in karajočih prizadevanj.  Popoldne je bila Nada svobodna.  Takoj po obedu se je oblekla in dejala materi, da gre k prijateljici.  Vsa kri ji je silila v glavo zaradi te laži, ali mati ni opazila ničesar.  Neko čudno čustvo jo je gnalo prej v vrt, preden je odšla.  Počasi je stopala med gredicami, kjer je rasla solata, peteršilj, par vrst krompirja, nekaj kolerab in ohrovta.  In med to kuhinjsko zelenjavo so cveteli rdeči maki, nekaj aster, ob kraju v kotu velik šop rezede, ki je opojno dehtela v pekoči popoldanski vročini.  V utici je ležal na klopi Miloš in je prepeval neko neskončno melodijo.  Prestrašila se je, ko se je ustavila na pragu in ga zagledala.  Bila je tako zamišljena, da ni slišala prej njegovega petja ...  »Kaj pa hočeš?  Kam greš?« jo je vprašal začuden, da jo vidi tako resno in iznenadeno.  Molčala je.  »Kakor, da ne vem,« je rekel brat.  »Na Fužine!«  Pogledala ga je s tako preplašenimi očmi, da jo je začel nehote miriti.  »Kaj se bojiš?!  Ne bom te zatožil!«  »Nikar ne povej!« je šepetala in odšla.  »Te punce!« je mrmral Miloš na pol glasno.  »Vrag vedi, kaj jim je včasih!«  Nada je res hotela na Fužine.  Že v šoli ji je prišla nejasna misel, da mora tja.  V delavnih dneh je samotno tam in tiho.  Sonce je pripekalo.  Hiše so se žarile v svoji vsiljivi kričeči belini.  Zrak je migljal od vročine kakor nad žerjavico.  Prazno je bilo po ulicah, okna so bila zastrta.  Nada je skoraj bežala skozi mesto.  Vsa je bila vroča, pot ji je tekel po obrazu in lasje na čelu in na vratu so bili mokri.  Brez misli je hitela dalje, brez zavedanja, kako se menja ulica za ulico in kaj se godi okrog nje.  Začudila se je skoraj, ko je stala na Kodelovem, na ozki poljski stezi ob Ljubljanici.  V širokih plasteh se je lilo sonce na zelene travnike, iz katerih so vstajale tisočere vonjave vročega poletnega dne zunaj nad širokim poljem.  Ustavila se je malo.  To ogromno rumeno sonce, to visoko, neizmerno modro nebo, ta vroči, a čisti in dehteči zrak in to široko polje pred njo, vse to jo je utrujalo.  Legla bi bila v grmičevje ob vodi in zaspala mirno in zadovoljno.  Ali mesto zadaj za njo jo je plašilo.  Nejasni glasovi, daljno drdranje kočije, osamljen zvok zvona, vse se je spajalo in prihajalo sem k njej kakor leno dihanje zaspanega velikana.  Zamižala je malo, zakaj ta jasna, široka in vesela svetloba, ki je lila iz tega modrega globokega neba doli na zemljo, jo je skoraj slepila.  Bila je kakor pretirana v neizmernost, a vendar prijetna.  Vse boje so dobivale nekaj kričečega, kakor bi se izpreminjale v še čistejšo, blestečejšo belino, v sočnejše in močnejše zelenilo, in te rdeče pike naokrog, ki so plavale v zeleni travi ali v rumenih, lahno se zibajočih žitnih poljih, so še bolj gorele in žarele.  Nada si je obrisala obraz in stopala zatopljena v misli dalje po mehki travnati stezi.  Od vode sem je včasih zavel lahen hladeč veter, vse naokrog je postajalo svežejše, kolikor bolj je mesto ostajalo zadaj.  Neko tesno čustvo jo je neprenehoma tiščalo v vratu in včasih je globoko vzdihnila.  Kakor da srce v njej neprenehoma krvavi, tako ji je bilo.  Ali bala se je misliti natančnejše o tem, z očmi v zeleni daljini, kakor bi se tolažila: Tam, tam ...  Neprenehoma so se vrstile misli v njeni glavi; ali kakor v velikem ovinku okrog onega glavnega, kar jo je tako žgalo in bolelo.  O nalogah je mislila, o knjigah, ki jih je davno čitala in davno pozabila, o malenkostnih, brezpomembnih dogodkih pred mnogimi leti, ko je bila še otrok.  Potem zopet je videla natanko pred seboj tisti dve sobi doma in kuhinjo, kjer so stanovali.  In kakor da jih ni videla še nikoli prej, tako je videla zdaj ona stara, izprana, neštetokrat zašita čipkasta zagrinjala ob oknih, navadno, razhojeno preprogo z rdečimi progami na tleh, staro, skrbno izkrtačeno, toda odrgnjeno in obrabljeno pohištvo, staromoden divan, na katerega z Milošem nista smela sedati, da bi se še bolj ne pokvaril.  In zazdelo se ji je vse nakrat bedno in ubožno.  In kaj jedo?  Tisto vedno skopuštvo z vsakim koščkom mesa in z vsakim jajcem, samo da bi se ne potrošil krajcar preveč!  In potem ta smešno skrbna pazljivost na obleko, na obutev!  V resnici, Nada je vselej nalahko postavljala čevlje na tlak, samo da bi ne bile pete tako hitro »proč« in podplati »skozi«!  Šla je zdaj med drevesi, med visokimi prelepimi topoli, ki so stali v mali ravni zeleni dolinici poleg vode.  Nehote je pogledala kvišku in temno žametasto zelenje njihovih vitkih vrhov slikalo se je resno in krasno na vroči blesteči nebeški modrini.  Ta pogled jo je zdramil.  Nikoli ni imela takih misli.  Kadar je bila prej sama, so bile njene misli vselej lepše, o, neprimerno lepše in divnejše kakor najlepša okolica okrog nje, a danes so jo, glej, ti visoki šumeči topoli iznenadili s svojo lepoto.  In zdaj šele je še enkrat razumno in hladno pregledala svoje poslednje misli.  In zazdelo se ji je to njeno življenje tesno in brez veselja, kakor bi ga bil kdo hipoma razčaral.  In vse njene sanje so smešne, smešne in lažnjive!  To danes v šoli, kako grdo, smešno in zoprno!  Še bolj jo je stisnilo v grlu in vse okrog nje je zamigljalo, zakaj siloma so ji stopile solze v oči.  In kakor bi se bila prebudila, je odšla hitro, skoraj bežeč proti Fužinam.  Tam je bilo tiho in samotno.  Voda je šumela v mlinu, pri jezu in okrog onih velikih skal, ki so ležale v strugi.  Nada je zavila na desno v park.  Mirno so ležale zelene trate v soncu, naokrog so resno in molčeče stala visoka košata drevesa.  Voda v ribniku, ki je stala čista in negibna med dolgimi vodnimi travami, je bila kristalna in tako čudovito prozorna, da je imelo zeleno mahovje in pisano kamenje na dnu neko posebno ostro, jasno in krasno barvo.  Steze ob kraju v senci so bile mehke in kakor vlažne pod nogami.  Nobenega glasa ni bilo čuti, nič se ni ganilo v globokem popoldanskem miru.  Brezglasno je bežala Nada po stezah.  Njena svetla obleka se je zasvetila med zelenjem, polita tu in tam z zlatim soncem, in izginila zopet za grmovjem kakor bela uplašena ptica.  Na koncu parka, na koncu velike travnate ravni, ki se ji je videlo, da tu sem malokdaj stopi živo bitje, se je Nada ustavila.  Pogledala je naokrog in sedla v senco.  Skozi grmičevje, ki je gosto obrobljalo široko, kakor miza ravno trato, se je svetil beli prod, gladko, s svetlobo posuto rečno kamenje; malo dalje pa se je tuintam zasvetlikala zelenkasta voda, po kateri se je utrinjalo valovje kakor razsuti biseri.  Nada je sedla tu na zemljo in se v tistem hipu krčevito in strastno razjokala.  Bilo je, kakor da je hranila vso svojo bolest in užaljenost za ta kraj, da se tu, v tem tihem in samotnem kotu, nad njimi razjoče.  Tukaj, med tem zelenjem pod hladnimi drevesi, pred tem grmovjem, ki ga ni zibal niti najlahnejši veter, jo je prevzela vso cela grenkost in trpkost prvega bolestnega razočaranja.  Slamnik je bila položila v travo in pritisnila obraz v obe roki.  Kakor nepričakovana ploha so se ji vsule solze, bogato in neudržljivo, da je bila vsa mokra od njih.  Bila je oblečena v lahno platneno obleko svetlorjavkaste boje, ki je bila pošita z zelenimi obrobki; v zlatih laseh je imela okrog glave privezan zelen žametast trak, ki je dajal njeni glavi neki mil, otroški izraz.  In tako je jokala, glasno vzdihujoč, brez strahu, da bi jo kdo slišal, popolnoma se podajoča svoji žalosti.  Po dolgem času so ji padle roke v naročje in utrujena, nekoliko potolažena po prvem silnem izbruhu, se je zagledala v zelenje.  Ali kmalu zopet so privrele solze na novo, še bolj vroče, še bolj goste, in jokala je glasno in z vso silo, da ji je vse telo trepetalo.  Sama ni vedela, kako dolgo je tako sedela in jokala, ko se ji je zazdelo, da čuje stopinje za seboj v travi.  Prestrašena je skočila kvišku.  In res je že nekdo hitel k njej.  Bil je Gojko.  »O, kako sem vas iskal povsod!  Samo, da sem vas našel!  O, Nada!« je zaklical in stegnil roke proti nji, kakor da jo hoče objeti.  »Odkod prihajate?  Kako ste prišli sem?« je jecljala Nada v silni zadregi.  »O, ne jezite se!  Miloš mi je povedal, da ste šli semkaj, in jaz sem hitel naravnost sem.  In kako sem vas iskal po vsem parku!  Glejte, čisto zasopljen sem in ugret!«  Stala sta si nasproti in nista vedela, kaj početi.  Nada je imela še vedno ves objokan in moker obraz in vedno bolj neprijetno ji je bilo, da je prišel.  »Vi ste jokali?« jo je vprašal Gojko.  »In zakaj?«  »Zakaj?!« se je razvnela ona.  »Zaradi vas!  Oh, tako me je sram!«  Zopet so se ji vsule solze po licih.  Gojko ni vedel, kaj bi, ali smilila se mu je neopisno in neizmerno jo je imel rad.  Obotavljal se je še, potem pa se je opogumil in ji je nežno položil roko okrog ram.  »Nada, nikar ne jokajte!  Umirite se!« »O, saj vi ničesar ne veste!« je vzdihovala, a se vendar skoraj nevede stisnila k njemu.  »Danes v šoli, oh, kako je bilo vse grdo!  Vaša mati me je prišla tožit in zmerjala me je, da je škandal in sramota in da vas zapeljujem!«  »Nada, nikar, nikar!« jo je tolažil kakor dete in ji gladil lase s tresočo roko.  Ali tudi njemu je bilo hudo, da bi se bil najraje razjokal.  In v lice ga je zapeklo od sramote, da je morala zaradi njega trpeti vse to.  »Kaj vas zapeljujem?!« je ponovila in se mu izvila iz rok.  »Pustite me, nočem vas!  Jaz nikogar ne zapeljujem!« je zatrjevala jezno z iskrečimi očmi.  »Samo povejte doma!« Povesil je roke in neka bridka mržnja proti lastni materi, da mu je pripravila to ponižanje, mu je vzkipela v srcu.  Kaj ni bilo to surovo in odurno?!  Tako lepa in krasna mu je bila ljubezen k Nadi, a zdaj se ni upal niti misliti več, da jo ljubi in da morda tudi ona ljubi njega.  »Ali vam niso doma nič povedali?  In vaša mati ...?« je vpraševala Nada.  »Povedala mi je vse.«  »Torej ste bili tudi vi ozmerjani?  Ali so tudi na vas kričali?«  »Tudi!« je rekel tiho in še bolj je zardel pri spominu na glasni in poniževalni prizor, pri katerem ga je vsa družina obsipavala z očitki in pretnjami.  Nada ga je pogledala ostro in pozorno.  In nakrat se ji je zazdel smešen in otročji.  »Zakaj se pa ne učite?« je dejala zlobno.  »Kaj sem jaz kriva?«  »Profesorji me ne trpe.«  »No, meni nič mar. Ali k nam ne hodite več!  Jaz nočem, da bi me hodili vaši v šolo tožit!«  »O, Nada, ko bi vi vedeli!« je govoril obupan, da postopa z njim tako osorno.  »Jaz ničesar ne vem!  Samo to vem, da je konec te otročarije!« je zatrjevala Nada odločno.  »Ah, če se vi v šoli ne učite, pa naj jaz trpim?!« Vedno bolj jezna je postajala nanj.  Kako ga je mogla ljubiti, če je tako smešen!  Gotovo ravnajo doma še tako z njim, kakor da hodi v ljudsko šolo!  In nakrat se je zdela sama sebi starejša in modrejša od njega.  »Kaj ste pa prišli sem?!  Pojdite!  Pustite me!  Takoj!« je zaukazovala.  »O Nada!« je prosil Gojko.  »Zakaj ste taki?  Jaz nisem nič kriv.  Saj mi je samemu strašno hudo.  Zakaj ste se tako izpremenili?!  Nada, saj bom moral itak proč iz Ljubljane.  Že drugi teden pojdem v nekak kolegij na Štajersko ali Koroško, jaz sam ne vem.  In tudi preko počitnic ostanem ondi, ker bom šele v jeseni delal maturo.« Prijel jo je za roke in ona mu je vsa osupnjena pustila, da jih je poljubil obe drugo za drugo.  »Vi pojdete proč – iz Ljubljane?«  »Da, moram!  Ali kaj ne, Nada, vi se ne jezite več name?  Vi me imate malo radi?« Gledal ji je v oči, da so postale nehote mehke in ljubeče.  »Ne jezim se,« je zašepetala.  »Oh, Nada, vi niti ne slutite, kako vas ljubim!« je dejal in jo hotel poljubiti.  »Ne, ne!« se je branila ona.  »Ne jezim se na vas, ali ta ljubezen, ta je zdaj minila.  Danes v šoli ...«  »Ne govorite o tem!« jo je prekinil.  »Moram!  Ali vam niso doma prepovedali te ljubezni?  Recite, da ali ne?«  »Da,« je moral pritrditi Gojko.  »Vidite, vedela sem to,« je rekla in potegnila roke iz njegovih.  Zopet jo je prevzel oni neprijetni občutek, kakor da je ta njuna ljubezen osmešena in blamirana.  »Ali vam smem pisati?« je prosil Gojko.  »Ne, mama bi mogla dobiti list v roke, in nočem, da bi me tudi domači karali zato.« Utihnila sta in zeleni park okrog njiju je dihal tiho, mirno.  »Zdaj morate iti!« je izpregovorila končno Nada.  Začudil se je.  »Kaj vas ne smem spremiti?  Saj vendar ne morete sami domov?!«  »Sama sem prišla, sama pojdem!  Pojdite!  Kaj bi si kdo mislil, če naju vidi tukaj!«  »Res moram iti?«  »Da, da!« je pritrdila Nada nepotrpežljivo.  »Ali vas bom še kaj videl, preden grem iz Ljubljane?«  »Ne!  Ne zasledujte me!  In k Milošu pridite, kadar mene ne bo doma.«  »Povsod bom mislil na vas in nikoli vas ne pozabim.« Skomiznila je z ramami.  »In niti roke mi ne daste v slovo?«  Podala mu je roko.  Trenutek sta si pogledala v oči, potem mu je Nada hipoma še enkrat ponudila ustnice v poljub.  Vroče jo je pritisnil nase.  Ali za trenutek že se je osvojila od njegovega objema in se obrnila proč.  Stopila je k bližnjemu grmu in gladila s prsti temnozelene liste.  »Nada!« jo je zaklical še enkrat.  »Z Bogom!« je zašepetala, ali ni se obrnila k njemu.  Slišala je potem njegove lahne, tihe korake, kako so se polagoma oddaljevali po stezi.  Od vode sem je prišel kratek dih vetra in drevje je tiho zašepetalo.  Ko se je Nada obrnila, je ležala pred njo trata zelena in prazna in drevesa so resno stala naokrog, kakor da je to davno, odkar je šel mlad človek mimo njih.  S polnim pogledom je objela to trato v samotnem parku, zeleno, mirno, ki se je molčeča in dehteča kopala v vročem soncu.  In vzdihnila je.  Njena prejšnja silovita žalost je izginila in ostalo je le neko neprijetno čustvo, pol žal, pol posmeh za to, kar je bila doživela danes.  Pobrala je slamnik, poravnala skrbno svojo nekoliko pomečkano obleko in si z robcem obrisala obraz, trdo, kakor bi se bala, da bi ji ne ostal kak sled njenih prejšnjih solz na licih.  Pripognila se je in popravila krilo, ki se je bilo na robu malo zavihalo.  V tem je zagledala pred seboj pod grmom v travi samotno pobledelo spominčico, ki je stala v tem vedno senčnem kotu, slabotna in skromna, kakor bi jo bila priroda pozabila tukaj še od pomladi.  Nado je ta bolehna cvetličica zopet raznežila in utrgala jo je s skrbnimi, pozornimi prsti.  Trenutek je stala tako s pobledelo spominčico v roki, kakor bi ne vedela, kaj z njo, potem pa jo je rahlo položila v majhno beležnico, ki jo je potegnila iz žepa.  In ta neznatna sentimentalna cvetka jo je čudno ganila.  Odšla je s počasnimi koraki, zamišljena, kakor uglobljena v nejasne daljne slike, v negotove rahle čute, ki so sladko in bridko prihajali v njeno srce, izginjali, se obnavljali, vedno isti, a vendar neenaki, kakor tok mirne nekaljene vode.  Blodila je okrog po parku in ga pregledovala, kakor da je še nikdar ni bilo tu.  In pri vsakem ovinku, ko se je odgrnilo kaj novega pred njo, je uživala vso to samotno zeleno lepoto zopet in zopet.  Jemala je vase ta park z vsakim pogledom in neizbrisno se ji je vtiskalo to popoldne v dušo.  Zdelo se ji je, da je razumnejša in starejša kakor še pred par urami in da se je šele zdaj, v tem hipu, naučila gledati.  Kakor da je stopila prvikrat iz svojih sanj sem na zemljo, iz sanj, ki so ostale zanjo kakor nekaj prežitega, davnega.  In tudi njena ljubezen je bila v teh sanjah, oni prvi poljub na Šmarni gori nad meglo in zdaj ta poslednji tukaj, v tem molčečem parku.  Žal ji je bilo vsega tega lepega, kar je zamrlo v njenem srcu kakor od slane, žal, kakor nam je žal prelestnih sanj zjutraj, ko se prebudimo.  Sama se je čudila, kje je ostala vsa ona strastna žalost, ki se je v nji topila še pred tako kratkim časom.  Ni se zavedala, da se nahaja v oni dobrodejni, mirno otožni, napol sladki reakciji, ki se nas polašča po vsakem velikem razburjenju in v katero se vtapljamo z nežnimi čustvi kakor v toplo pomirljivo kopel.  Ni je skrbelo, niti kdaj pojde domov, in zadovoljno je hodila po stezicah, okrog dehtečih grmov in mirne čiste speče vode pod belimi dražestnimi mostiči.  Klopice, ki so stale pol skrite v senčnatih, prijetnih kotičih, so bile vse izrezljane z imeni, s prebodenimi srci in primitivnimi venci, ki so se nerodno vili okrog raznih velikih začetnih črk.  Tuintam so rasle, kakor slučajno posejane, rdeče in bele cvetlice v malih okroglih skupinah, kakor izgubljene v teh širokih tratah pod starimi košatimi drevesi.  Včasih se je sredi trave nepričakovano vzdigalo šibko rožno drevesce, dehteče v svojih velikih prelepih rožah, ki so se v svilenih rdečih listih razsipavale okrog po travi.  Nada bi bila skoraj šla tja in si jih natrgala; videl bi je ne bil nihče.  Še nikdar ni preživela tako lepih ur tako sama, brez vse družbe.  Bile so brez smeha, brez veselja, ali mirne, mile, kakor so otrokove sanje, ko je zaspal v joku, sladko zaspal, še preden so se posušile rosne trepalnice njegovih oči.  Utrudila jo je ta hoja in krenila je na drugo stran, kjer je vedela na pečinah v vodi za prijetno idilsko mesto.  Tam je voda šumela glasno, veselo, urno, kakor da se ji jako, jako mudi dalje.  Kadar je bila prej tu s prijateljicami, je vselej pela na ves glas in sila ji je bilo všeč, kako je ta šum silovito planil na njen sveži, malo šibki sopran, ki je zaniknil v peneči se vodi, še preden ji je zazvenel v lastnih ušesih.  In tudi tu je še posedela in čudila se je ti vodi, kako ne miruje, vre, skače in beži, beži, a tam doli v parku se ne zgane, ne zaziblje, stoji kakor mrtva, kakor trd prozoren kristal.  Z očmi je sledila peni, ali zbežala ji je v drug val in druge so letele za njo, hitrejše kakor blisk.  Ali naenkrat je začutila silen glad.  Sramovala se je prvi hip tega prozaičnega čuta spričo zdvojenosti, ki jo je še nedavno tako bridko občutila tam doli v parku.  Toda hitro se je premislila, in ko se je prepričala, da ima denarnico z onimi par deseticami svojega premoženja (s) seboj, se je z zadovoljnim smeškom napotila proti restavraciji.  V mali zidani dvoranici nad kletjo nasproti hiše je sedla k debeli kameniti mizi in potrkala ob kamen s praznim kozarcem, ki je bil ostal na mizi.  Dolgo ni bilo nikogar, naposled je prišla domača hči.  Nada je naročila surovega masla, črnega kruha in sodovko.  Medtem ko je odšla hči v hišo, je slišala Nada, da tudi v vrtu pod oknom trkajo ob mizo.  Opomnila je nato dekle: »Menda vas kličejo tam zunaj!« »Da, da, najbrž bodo plačali,« je odgovorilo dekle in odšlo na vrt.  Nada jo je slišala, kako pod oknom računa, in takoj nato jo je videla oditi nazaj v hišo.  Sama ji je bila tudi že plačala, da bi je ne morala zvati še enkrat.  Bila je lačna in s slastjo je jedla.  Čisto začudila se je, da se je krožnik tako hitro izpraznil.  In nasmehnila se je sama sebi.  »Ni čuda, saj sem se pa tudi nahodila danes!«  Napila se je sodovke in skoraj neko veselje jo je obšlo nad tem njenim današnjim pustolovjem, ko se je nakrat pripognila malo naprej in poslušala.  Zazdelo se ji je, da je slišala znan glas.  Ni se motila.  Očetov glas je bil to.  Pokleknila je na klop in pogledala skozi zeleno naoknico doli na vrt.  In res, njen oče je sedel tu nasproti neki dami.  Kaj ima oče tu?!  Doma so mislili, da ima službo na pošti.  Srce ji je bilo in oprezno je pripognila glavo bližje, da bi lažje razumela, kaj se pogovarjata.  »Tako sem vesel, da sem danes – po dolgem času zopet užival vašo družbo,« je dejal oče.  »Da, že dolgo, par let,« je rekla dama zamišljeno.  »Ali se spominjate, vi ste takrat odšli zaradi mene iz Ljubljane, ker sem vam bil dejal, da vas ljubim.«  Prekinila ga je z gesto, kakor da se čudi, da govori o tem, ali on je nadaljeval z mirnim nasmehom:  »O, ne bojte se, to je davno!  Minilo je; jaz sem danes star po duši in po srcu.  Tudi bi vam ne rekel nikdar več kaj takega.  Spoštujem vas zelo, vi to veste.  In v teh letih, kar se nisva videla, postali ste zame sestra, ali sestra, kakršnih ima malo ljudi na svetu.«  »In veseli me to, verjemite mi!«  »Ali koliko ste imeli truda z menoj!  Ali se še spominjate onih blaznih, divjih pisem, ki sem vam jih pošiljal potem, ko ste odšli?  Spočetka mi niste odgovarjali, ali jaz nisem odnehal in potem ste mi začeli pisati ona svoja lepa pomirljiva pisma, ki so polagoma zamorila vso ono prepovedano strast v meni, da zbude zato vse dobro in plemenito, kar je kdaj spalo v moji duši.  In zdaj, vidite, sem postal miren, očistil sem se, vzpel sem se nad sebe in brez jeze in tožbe gledam na to svoje življenje, ki mi poteka tako drugače, kakor sem si kdaj mislil.«  Obmolknil je, potem je dvignil kupico vina, ki je stala pred njim in je trknil ob njen kozarec.  »In vam se imam zahvaliti za vse to!  Ne morem se kesati ničesar; nobena krivica, nič grdega in nizkega ne stoji med nama.  Nasprotno, postal sem boljši zaradi vas.  Hvaležen sem vam!«  Zardela je nalahno v obraz, ki ni bil več mlad, ali še vedno mil in prijeten.  »O, to je prišlo tako samo, brez moje zasluge.  Vidite, ta najina pisma, vsa ta leta, ali niso nekaj krasnega?«  »Najlepša so v mojem življenju!« jo je prekinil.  »Da, in lepo je tudi to, da lahko sediva zdaj tako skupaj, brez vsake neprijetne misli, mirna in nekako očiščena, kakor bi se sestala enkrat po smrti nekje v vsemirju.  Tako neosebna se mi zdiva kakor duhova.  Ah, smešno je to!  Kolikrat se nasmehnem, kadar si mislim to, ali res je in lepo je, dobro.«  In potem mu je hipoma podala roko, kakor bratu.  »In glejte, ko vse tako razmišljam, sem vesela!«  Stisnil ji je roko.  »Tudi jaz sem mislil mnogokrat isto in verjemite mi, srečen sem, da vam morem to ponoviti tudi z besedo obraz v obraz.«  »Morala bom oditi; zdi se mi, da voz že prihaja.«  Vstala je.  Ali v tistem hipu se je Nada zgoraj na oknu prehitro zgenila, da bi jo boljše videla, in naoknice so se odprle.  Oba sta pogledala kvišku.  »Nada!« je zaklical oče.  Ali Nada je bila že skočila s klopi in sedla v kot nekako instinktivno, kakor da ju neče motiti.  »Nada, takoj pridem, počakaj me malo!« ji je zaklical oče kvišku.  Slišala je potem, kako sta se onadva oddaljila, kako je pridrdral voz in se takoj nato zopet odpeljal.  Par minut pozneje je prišel oče.  »Ti si sama?« jo je vprašal na pragu.  »Sama.«  »Ali si slišala?«  »Vse sem slišala, oče.«  Pristopil je k nji.  »Nada, srečen sem, da si slišala, ker tako nisi mogla niti trenutek slabo in grdo misliti o svojem očetu.«  »Nisem, oče.«  »Vidiš, saj nisi več dete, Nada.  Življenje je težko, ali verjemi mi, to, kar je med menoj in to damo, ki si jo videla, to mi je najlepše in najsvetejše.  Sveto mi je tako, kakor mi je sveta tvoja duša, moj otrok!«  Pogledal jo je v oči in jo poljubil na čelo.  »In zdaj pojdiva!  Ne bom te vprašal, zakaj si tu.  Nič slabega ni moglo biti, kajti tvoje oči so čiste.«  Odšla sta, ali Nada mu je na poti povedala vse, kar se je bilo dogodilo med njo in Gojkom.  Prebudilo se je v njenem srcu neskončno zaupanje do očeta, ki se ji je zdel dober, plemenit in vreden spoštovanja kakor nikdar prej.  Od onega popoldneva na Fužinah se je razvilo med očetom in hčerjo prekrasno razmerje.  Hodila sta skupaj na šetnje in oče ji je v dolgih razgovorih razkladal svoje naziranje o svetu in o življenju.  Vodil jo je mnogokrat s seboj v gledišče, kupoval ji je knjige, ki sta jih potem čitala skupaj.  Imel je, četudi mali in skromen uradnik, vendar toliko dobrega okusa, da svoje hčere ni krmil s puhlo in površno »dekliško literaturo«, ampak je izkušal z resnimi knjigami globokih misliteljev razširiti njene preproste pojme o človeštvu in življenju.  Gojil je v njeni mladi duši pravičnost in tolerantnost in jo navajal k samozavesti in k onemu pravemu in resničnemu, človeku neizogibno potrebnemu čustvu odgovornosti za svoje mnenje, svoje ideje in svoja dejanja.  Takrat ko se je ženil, je sanjal o vzorni družini, ki jo ustanovi, o otrocih, ki jih bo vzgajal sam in ki mu bodo prijatelji v poznejših letih.  Žena njegova je bila še mlada, zaljubljena je bila vanj in je tiho poslušala njegove osnove za bodočnost.  Pritrjevala mu je molče, njene sentimentalne oči so ga gledale pozorno in, kakor si je domišljal, z razumevanjem in ukaželjnim interesom.  Ali njene oči so bile pač take, in če bi bil govoril o prebavljivosti tort in čokoladnih bonbonov, gledale bi ga bile z istim izrazom, svetile bi se bile z istim mokrim in toplim sijajem.  Čez pol leta po poroki pa mu je bilo jasno kakor dan, da bi ga ne bila vzela nikdar, če bi ne bil državni uradnik s pokojnino.  In takrat je obračunal s svojimi osnovami in sanjami.  Bil je zopet sam.  Živel je z ženo prav v istem zunanjem, neduševnem zakonu, ki se mu je nekdaj zdel nemoralen, strašen in zaničevanja vreden.  Ko so prišli otroci, jih je prepustil vplivu matere, ker je bil že naprej resigniral, da bi jih pridobil zase.  Bil je ljubezniv z ženo in otroki, vljuden in obziren kakor tujec, ki sedi slučajno v družinskem krogu; ali duševne vezi ga niso vezale na ta dom, ki je bil tako drugačen, kakor si ga je kdaj snoval.  In zdaj ko se je tako nepričakovano zbližal s hčerjo, ji je bil kakor hvaležen, da posluša njegove pogovore, da čita knjige, ki jih ji daje.  Ženi njegovi to razmerje ni ugajalo.  Ona, ki je nadzirala vse njegove dohodke, se je zgražala za vsak krajcar, ki ga je izdal za knjige, časopise, gledišče ali kak koncert.  Njej so bile take kulturne potrebe neodpustljiva potrata.  One njene poetične naklonjenosti, ki jih je še imela v svojih mladih letih, so izginile prav hitro z njeno zunanjo lepoto vred in postala je ona banalna, ozkosrčna in smešno varčna ženska, kakršnih je toliko med našim ženstvom, ki se greje še v nezasluženi slavi tako zvanih dobrih gospodinj.  »Čemu ti bodo knjige,« je govorila.  »Prebereš jo in potem je za nič.  Če že hočeš, kupi si raje večkrat malo vina, ki ti bo vsaj za zdravje malo pomagalo.  S tem, kar izdaš za knjige, bi lahko imel še eno lepo in drago obleko vsako leto.  Tako pa izdaš vse za tisti papir in hodiš okrog v ponošenih suknjah.  Nobenega pravega spoštovanja ne uživaš.«  Molčal je, odgovor bi bil odveč in smešen.  »In zdaj mi kvariš še otroka!  Punca ima že tako dosti v glavi.  Za šolo naj se še uči, saj ji ne branim.  Sama si bo lahko služila kruh.  Ali tiste tvoje knjige in tvoji časopisi jo čisto izpridijo.  Vso vero bo izgubila.  In kaj bodo potem punci knjige?!  Čim manj ve, boljše je za njo.  Če ima preveč časa, naj pomaga v kuhinji!  Za punco je vedno dobro, če razume kuho in gospodinjstvo.  Bogve kaj se še pripeti!  To ti rečem, ne pohujšuj je!  Denar lahko obrneš za pametnejše reči, ne pa za take bedarije!  Nov klobuk ji kupi – to bo zanjo boljše, kakor da jo vlačiš v gledišče!«  Tako se je slišalo vsak dan v raznih variacijah.  Kadar je prišel oče iz pisarne in se je Nada pripravljala z njim na izprehod, se je mati jezila:  »Za dekleta se ne spodobi, da bi vedno letalo okrog.  Doma ostani!  Ali te ni sram, da letaš vsak dan na Rožnik, ali na Fužine, ali še celo na Golovec, kjer se potikajo sami potepuhi!?«  »Saj grem z očetom!«  »Oče je ravno tak.  Prav nič boljši od tebe.  Nikoli ni imel nič ponosa!  Kdo ga pa spoštuje?  Nihče!  Neumna sem bila, da sem ga vzela.  Takega, ki ni z nobenim človekom, ki se ljudje zgledujejo nad njim!  In take gospode, ki bi jih bila jaz lahko dobila!  On pa ni nič in nikoli nič ne bo.  Saj bi bil lahko avanziral!  A ni!  Tega je kriva samo tista njegova prevzetnost.  In ti si čisto taka!  Še žal ti bo, pa bo prepozno!«  Oče in Nada sta molče odhajala.  »Nikamor ne pojde!« se je raztogotila mati.  »Pojde!« je ugovarjal oče.  »Prej si ti gospodarila z njo, zdaj bom pa jaz.  Glej jo, kakšna je, kako si jo izredila!  Šibka je in slabotna, doktor vedno pravi: čist zrak, gibanje!  Ti pa, da bi doma sedela cele tedne.  Še jetiko dobi!«  »Če jo dobi, pri meni ne!« ga je piknila žena.  »Moje sorodništvo je vse zdravo.  Mi smo trdni ljudje.  Saj je menda tvoja mati umrla na jetiki, in ne moja, in tvoj brat, in ne moj, če prav vem!«  Taki prizori so se vrstili neprenehoma.  Doma oče in hči nista mogla ničesar govoriti.  Takoj je prišla mati s kregom in natolcevanjem.  Zato je zdaj oče večkrat čakal Nado pred šolo ali pa ona njega pred pisarno in potem sta šla skupaj na izprehod.  O vsem sta govorila, samo o onem popoldnevu na Fužinah nikdar.  O ženi, o svojem življenju in svoji mladosti oče sploh ni govoril, in Nada je čutila, da je mnogo bolečega in ranjenega v njegovi preteklosti.  Zato ni povpraševala.  Ali premišljevala je mnogokrat o tem in čudno ji je bilo, da starši toliko molče prav o onih straneh svojega življenja, ki so vendar za otroke tolike važnosti.  In opazila je to molčanje tudi v družinah svojih prijateljic.  »Pomisli,« je rekla nekoč njena starejša tovarišica, ki je bila malone že osemnajst let stara, »pomisli, danes mi je povedala teta, da je bila moja mati vdova, ko je vzela mojega očeta.  Štiriindvajset let je bila stara takrat, a bila že dve leti vdova.  Z osemnajstimi leti so jo omožili z mladim uradnikom.  Teta mi je pokazala njegovo fotografijo; lep človek je bil in čisto umetniški je videti.  Tudi sina je imela moja mati z njim; tri leta je bil star, ko je umrl.  Mož in sin, oba sta ji umrla v enem letu.  In potem je vzela mojega očeta.  A glej, do danes nisem vedela ničesar o njej niti o tem triletnem dečku – Zvonimir mu je bilo ime; takrat so dajali otrokom jako poetična imena –, ki je pravzaprav moj brat.  Pa glej, odraslo dekle sem, in kdo mi je najbližji na svetu? – moja mati!  Vsaj morala bi mi biti!  Ona hoče, da sem ji vedno odkritosrčna, da ji povem vse, kar mislim.  A ona?!  Tuji ljudje vedo več o njej nego jaz.  Kaj se sramuje svojega prvega zakona, svojega prvega moža in svojega edinega sina?  Če jo boli glava, vem, da jo boli zato, ker je vroč dan, če je pa žalostna, pa ne vem, zakaj je žalostna in na kaj misli!«  Nada je prijateljici pritrjevala in večkrat je od tedaj pogledala očeta, njegovo visoko čelo, sanjajoče in odsotne oči in uganjevala je, kakšne misli se pač vrste v njegovi duši.  Krasni so bili ti izprehodi, polni zanimivih pogovorov, ali Nada je čutila, da je ostal vendar še globok prepad med njo in med očetom.  Ali vedela je tudi, da preko tega prepada ni ceste, da očetove misli samevajo že leta in da jih ne more zaupati nikomur, niti njej ne.  Vznemirjale bi jo, a pomagati bi mu ne mogla.  Pretežke so najbrž zanjo in prežalostne; preslaba je, da bi jih vzela samo za trenutek na svoje rame v velikem in trepetajočem sočustvu.  Vse dolgo očetovo življenje so se nabirale in težko jih nosi sam, ki je že navajen nanje.  Takrat, ono popoldne na Fužinah, je slučajno pogledala za trenutek v njegovo življenje, ali isti hip se je zagrinjalo tudi že zopet zagrnilo, in kakor da ni bilo nikdar onega prizora med njo in očetom.  Ono damo je videla potem še enkrat od daleč.  Visoka in vitka je počasi stopala skozi Zvezdo.  Obstala je takrat in gledala za njo, kako je izginila med kostanji.  Zaželela si je, pogledati ji v obraz in v oči, ali obrnila se je in odšla po drugi poti domov.  Zazdelo se ji je, da bi oskrunila nekaj svetega in vzvišenega, če bi se doteknila one dame z radovednim pogledom; nje, ki ji je rekel oče tako lepe besede.  Občutila je, da so take besede redke v življenju in da ni vsak človek tako srečen, da bi jih izpregovoril.  Enkrat sta prišla z očetom z izprehoda prej domov kakor navadno.  Bilo je že proti jeseni, v ljubljanskih izprehajališčih je padalo prvo žolto listje raz drevesa.  Krasen dan je bil, miren, brez vetra, a tudi brez vročine.  Nebo je bilo globoko in neizmerno, oči so se potopile vanje, razširile so se in prihajale so lepe, resne in sanjave misli od povsod.  Krasota jih je budila, ki je bila čista in mirna razgrnjena nad nebom in zemljo.  In oče je postal zamišljen, otožen, pokašljeval je malo in povedal ji je, da so še vsi v njegovi družini umrli za sušico in da pride pač tudi nanj enkrat vrsta.  Omenil je to tako mimogrede in govorila sta potem o drugih rečeh.  Ali zdelo se mu je vendarle, da je truden, in odšla sta domov.  Doma pa se je zgodilo nekaj strašnega.  Stopila sta v vežo in v stanovanje, ki je bilo odprto.  Nobenega glasa ni bilo čuti, v kuhinji ni bilo nikogar, molče sta šla skozi prvo sobo, oče naprej.  Odprl je vrata, potem pa je obstal tako med vrati in je zakričal, da se je Nada oprijela za omaro, da bi ne padla.  Tam v drugi sobi za mizo je sedela njena mati.  Na mizi je stala mala, lepo izrezljana skrinjica, ki je oče vanjo spravljal svoja pisma; ključ je nosil vedno seboj.  Skrinjica je bila sedaj odprta, pisma so ležala v neredu po mizi in po stolih, jedno je še držala mati v desnici.  Med papirji pa je ležalo kladivo in klešče.  Ključavnica je bila odtrgana in tudi les je bil razklan.  Oče je bil tedaj strašen; vzrasel je, glava se mu je vzdignila, oči so bile trde kakor jeklo.  Nadi se je zdel neizmerno silen in mogočen, dvignil bi roko in mati bi se sesedla na tla.  Tresla se je po vsem telesu, ustnice so se ji gibale brez glasu.  Tudi mati se je bala.  Bleda je bila kakor zid, opirala se je ob mizo in potuhnila se je boječe.  Oče pa je stal minuto ali dve tako pred njo, s plamtečimi groznimi očmi.  Ni bilo glasu iz njega ali njegov molk je bil strašen.  Nekaj grozovitega je napolnilo sobo, srca so zastala, zledenela; potem je izginilo.  Nada je zajokala, oče se je obrnil in sedel na stol k oknu.  Zamahnil je z roko proti vratom.  »Ven!« je zahropel težko.  Takrat je skočila mati izza mize, zgrabila z obema rokama toliko pisem, kolikor je mogla, in jih vrgla njemu pred noge.  »Fej, sram te bodi!«  Podprla si je roke ob boke in valilo se je iz nje kakor povodenj.  Vsa surovost se je zgrnila preko njenih penečih se usten.  Grda je bila in ostudna kakor one surove branjevke, kadar se stepo med seboj.  »Z vlačugami se vlači, medena pisma pisari, doma ima pa ženo in otroke!  Fej!  Saj se mi je zdelo!  In kakšna imena ji daje, ti svoji vlačugi!  Lepa ženska, ki piše omoženemu človeku!  Samo če jo dobim!  Jaz ji že povem!  Oj, pokažem ji, da me bo pomnila!  In ti, ti si potem še upaš povzdigovati se nad mene!  Ti babjek!  Slepar!  Prešestnik!  Fej!  Fej!«  Glas ji je prešel v hripavo sikanje.  Grozila je s pestmi, v obraz je bila temnordeča in iz ust so ji letele sline.  »Saj se mi je zdelo!  In ni prva, gotovo ne!  O, bogve s kakšnimi se je že vlačil!  Ta je še predobra zate!  Za vsakim krilom leta, potuhnjenec!  Hinavec, ti!  Potem pa si še pisarita taka visoka pisma!  Ha, ha!« Sunila je z nogo papirje, ki so ležali po tleh.  »Jaz nisem tako izobražena kakor ti, seveda!  Ti in tvoja fina priležnica!  Jaz nimam takih besed v ustih, ali jaz sem poštena ženska in kaj takega ne trpim v svoji hiši!«  Vso svojo surovost je izlila nanj, vse nizke in umazane psovke je izpljuvala, ki jih je kdaj slišala ...  Nada je stala ob steni in tresla se je in vsaka teh strašnih umazanih besed jo je zabolela in bilo ji je, kakor da bi jo kdo polival s pekočo in smrdečo tekočino.  Ta furija, ki je bila njena mati, ji je bila sedaj ostudna v svoji slepi besneči jezi.  Ako bi bila ogorčena, srdita, vse bi razumela Nada, ali ta surovost in nizkota sta bili odurni in zaničljivi.  Nikdar bi ne bila verjela, da more ženska govoriti tako nedostojne besede, in zdaj je bila ta ženska njena – mati.  »Molčite, molčite!« je jecljala venomer polslišno, vsa odrevenela od groze in odpora.  Hotela je, da ne sliši teh podlih rohnečih besed, tiščala si je ušesa, ali vse je slišala le še razločnejše.  Hotela je pobegniti, ali noge se ji niso premaknile.  In zdaj je mati opazila tudi njo.  »Oh, ti si tudi tukaj!  Samo poslušaj, kakšen je ta tvoj oče, ki ga imaš za boga!  To so vzgledi, kaj!  In ti boš prav taka, prav taka!  Bogve kje se boš še vlačila!  Saj te je čisto pokvaril s svojimi knjigami!  Zato je tak, ker so ga časopisi vsega prevzeli.  Vso vero je izgubil!  In ti tudi!  Sam Bog ve, kaj bo s teboj!  Izprijena si že tako!  Vse vem, kakšna ljubkovanja si že imela.  Ti smrklja!  O, kaj šele bo!  Kakor oče, prav kakor oče!«  Nada je stegnila roke, kakor da se hoče z rokami braniti surovih psovk, ki so kakor težki udarci padale na njo.  Ali kakor grd, gnusen potok se je valilo iz ust njene matere.  Bila je brez diha, jezen jok je spremljal njene besede in debele besne solze so ji kapale po licih doli.  Nikdar ni Nada videla tako odurnega joka in tako zoprnih, odurnih solz.  Oče je sedel pri oknu in gledal v stran.  Niti ozrl se ni več na ženo, ki je še dalje kričala in rohnela.  In mati je zgrabila skrinjico na mizi in jo treščila ob tla, potem je stopila na njo in tolkla z nogami, dokler se ni vse razsulo v trske.  Planila je k omari, kjer je stalo nekaj kipcev iz sadre, nekaj glav svetovnih pisateljev, kapitalska Venus in Apolo – vse je pometala na tla, da se je razletelo v prah.  Prevrnila je mali podstavek s knjigami in je gazila po njih z divjo slastjo.  Strgala je kitaro s stene, ki je oče na nji včasih brenkal, in jo je razbila in pokončala.  »Na!  Na!  Tukaj imaš!  Jaz ti že pokažem!  To ima človek, če trpi takele reči v hiši!« Obstala je trenutek sredi sobe med vsemi temi potrtimi in razbitimi rečmi, zasmejala se je hudobno, potem je odšla v drugo sobo.  Nada je slišala, kako se je preoblekla in umila, vzela klobuk in odšla iz hiše.  Ostala sta sama z očetom v stanovanju.  Oče se ni premaknil.  Glavo je imel podprto v roke, tako je sedel molče in nepremično.  Nada ni vedela, kaj bi.  Vsa slaba je bila, tresla se je, kakor da bi se bila prebudila iz globoke omotice.  Doteknila se je z roko očetove rame.  »Oče!«  »Pospravi!« je dejal.  Pokleknila je na tla in zbirala najprej pisma.  Zložila jih je in zravnala.  Žal ji je bilo teh nedolžnih, gotovo lepih pisem, ki je o njih oče tam v Fužinah dejal, da so najlepše in najsvetejše v njegovem življenju.  Papir je bil čist, nobenega madeža ni bilo na njem, in vendar so se ji zdela ta pisma oskrunjena in omadeževana.  Z grdimi in zlobnimi očmi jih je čitala njena mati in vse najlepše je v svojem nizkem mišljenju izpremenila v blato.  Z nizkimi mislimi jih je prebirala, s hudobno zavistjo v duši.  Nič lepega niso budile v njej, niti obžalovanja niti žalosti, samo nedostojen srd, odurno surovost.  In peklo jo je in skelelo, da se je njena mati, katero bi si želela dobro in vzvišeno, vselej vredno ljubezni in spoštovanja, tako globoko ponižala.  Zložila je vsa pisma in jih nesla očetu.  Zamahnil je z roko, niti doteknilse jih ni.  »Sežgi jih, vse sežgi!«  Pokazal je na vse, kar je ležalo po tleh.  »Knjig bi bilo škoda,« je rekla Nada, »naj bodo rajši moje!«  Ničesar ji ni odgovoril.  In Nada je zbrala vse trske skrinjice, tudi polomljeno kitaro je zbrala, potrgane strune, odtrgani trak.  In vse je nesla v kuhinjo in sežgala.  Tudi pisma je sežgala.  Razumela je očeta, da jih ni hotel videti nikdar več, da se jih ni hotel niti dotekniti, zdaj ko so bila oskrunjena in poblatena.  Kitara je bila potrta in sežgana in oče ne bo nikdar več pel, kipci so bili razsuti in nikdar več se ne bodo razveselile očetove oči nad to skromno lepoto, s katero si je bil okrasil svoje stanovanje.  Nič več ga ne bo veselilo, še večji samotar postane in nikdar ne bo nihče vedel, kakšne misli se zibljejo za njegovim čelom.  In tudi z njo, Nado, bo poslej bolj boječ in z njo se ne bo toliko razgovarjal.  In na njegovih očeh bo videla, da se boji tudi nje, da bi ga ne razžalila, da bi ga ne ranila v dno srca ...  Toda ona ga ne bo nikoli razžalila, dobra bo z njim, rada ga bo imela, vse tako tiho, brez besed, da bo samo čutil njeno ljubezen.  Pospravila je vse in uredila in njej se je zdelo, kakor da se je vse, ves ta odurni in strašni prizor, da se je vse to zgodilo že davno, da je že preteklo in polpozabljeno.  Samo na omarah in policah je bilo pusto in prazno.  Ko je prišla nazaj k očetu, je težko dihal in kašljal.  Pokašljeval je, kar je pomnila, pa je tudi to zdaj ni vznemirilo.  »Prinesi mi vode!« ji je dejal.  Šla je po vodo in mu jo prinesla.  Toda oče je samo odkimal in nakrat je pobledel, iz ust pa mu je prišla kri.  Prestrašila se je Nada.  Vsa zbegana je hodila okrog očeta, postavila stole okrog njega, da se je naslonil, in odgrnila in pripravila posteljo.  Oče je bil slab in tresel se je.  Pomagala mu je, da je legel v posteljo.  Potem pa je hitela k sosedi, naj gre po zdravnika.  »Zdaj se je začelo.  Nada, dolgo ne bom več.«  Zajokala je.  »Kakor pri bratu se je začelo.  Ali nikar ne jokaj!  Kaj je to takega!«  Prišel je zdravnik in rekel, da se mora oče paziti – mleko, dober zrak, mir ...  Miloš je prišel šele pod večer, matere ni bilo.  Nada ni vedela, kam naj bi šla po njo, in tudi sram jo je bilo, da bi ljudje ne izvedeli, kaj se je dogodilo.  Ko pa se je stemnilo, je prišla stara vdova, materina prijateljica in svetovalka.  Držala se je dostojno, strogo, kakor ogorčeno, ali ko je videla očeta v postelji, je bila presenečena in njeno lice se je raztegnilo v pomirljive gube, kakor se to spodobi izpremenjenim okoliščinam.  »Upam, da ni nevarno, gospod Milič.  Verujem, verujem – razburjenje, iznenadenje, človek ima pač živce ...  Mari bo takoj prišla.  Pritekla je bila k meni.  Zelo žalostna – gospod Milič, moram priznati – zelo žalostna! ...  Proč pojdem!  K njemu nikoli več!  Tako ona ...  A jaz: Mari, pamet, pamet! ...  Kaj poreče svet!  In potem, saj ni tako strašna stvar!  V vsaki družini, draga Mari, v vsaki družini, se pripeti kaj enakega! ...  O, v vsaki družini! ...  Jaz to vem – saj sem videla že nekaj na svetu! ...  In potem moški!  Moj Bog – moški so pač taki!  Vsi moški, veruj! ...  In tvoj mož, Milič, – tako sem ji rekla – tvoj mož, Mari, vsaj ne pije, ne kvarta, no ... lahko si zadovoljna.«  Sedla je k mizi.  Miloš se je muzal in odšel, Nada pa je ostala pri očetovi postelji.  »In kaj želite?« je vprašala hladno.  »Ah, ti?! ...  No, ti si še otrok.  Ne razumeš vsega ...  Ali bi ne bilo dobro, gospod Milič, da jo pošljete ven?  Take reči niso za otroška ušesa in potem, dekle je! ...«  Oče je molčal, ni še genil z ustnicami, odkar je bila vstopila v sobo.  Nada ga je prijela za roko in on se je mirno nasmehnil, komaj par potez se je zgenilo okrog dobrih oči, ki so gledale v hčer.