Miren je bil dom Tilde Ribičeve.  Stanovali so zunaj pred trgom v majhni hišici, ki je samotna stala v vrteh.  Oče njen je bil davkar, visok in malobeseden človek, vesten in točen, kakor ura.  Bil je nekdaj častnik in to se je še zdaj po desetletjih poznalo na njem.  Vedno je bil skrbno oblečen, hodil je s pravilnimi koraki in s povzdignjeno glavo.  Bil je prijazen in pravičen in ljudje so ga spoštovali ter radi imeli.  Ali malo je zahajal v družbo in bližnjih prijateljev ni imel.  Kakor je bila njegova zunanjost videti neoporečna, lasje počesani s čela navzgor, lepe, aristokratske roke skrbno negovane, tako je bil tudi v svoji notranjosti, v svojem značaju vedno korekten.  In vendar je vsa ta pravilnost, ki je bila v malem zakotnem trgu skoro odveč in neocenjena, izvirala globoko iz njegove prirode; ni bila niti najmanj prisiljena, naučena, ne s trudom pridobljena in z muko pridržana.  Tako je bilo njegovo bitje, ni mogel biti drugačen.  Vsi so to čutili, ki so prihajali z njim v dotiko.  Stal je v vsakem pogledu nad filistrskimi, zadovoljnimi malotržani, ki jim je bilo telesno in duševno udobje najvišji cilj življenja.  Njegova mirna vsakdanjost se ni izpreminjala, leta so mu potekala v natančnem izpolnjevanju vedno enakih, nezanimivih dolžnosti.  Njegovi dnevi so bili podobni drug drugemu, kakor deževne kaplje.  Nikoli ni nikamor potoval, desetletja so potekala in nič se ni izpremenilo v zunanjem načinu njegovega življenja.  Vedno isto pot je hodil od doma v urad in iz urada domov, le poleti še na izprehod v gozdiček nad trgom.  In vendar je poznal vso Evropo, skoro ves svet natančno kakor domači vrt okoli svoje hiše.  Njegova edina potrata so bile knjige, in sicer izključno potopisi.  Imel je v svoji knjižnici potopise vseh izsledovalcev tujih zemlja; potovalcev severa in juga, afriških pustinj in ameriških prerij, Maroka in Sibirije, hrabrih mož, ki so lezli na vrhunce gor, in onih, ki so pluli po morjih in po rekah sveta, po Nilu, Misisipiju, Gangesu, Volgi.  Vse te zemlje, o katerih je bral, in vsi tisti veliki in silni doživljaji toliko pisateljev in učenjakov-potovalcev so njegovi duši dajali svoje bogastvo in jo pojili s svojimi krasotami, jo dvigali nad dolgočasno banalnost njegovega vsakdanjega življenja.  In čudno je bilo, da si ni nikoli želel ven iz ozkih mej, kjer so mu potekala leta.  Imel je svoje delo, svojo dolžnost, ki si jo je nadel na rame, in to je bilo kakor železna zapoved, ki jo je treba izvrševati vztrajno in natančno iz dneva v dan.  Tista leta njegove prve mladosti, ki jo je preživel kot častnik po raznih obmejnih garnizijah, so vkovala vanj skoro mehaničen pojem discipline.  Izbral si je potem prostovoljno svoje skromno mesto v organizmu sveta in ravno tako vztrajno je hodil svojo skromno pot do svojih ciljev, kakor so jo hodili tisti drugi, hrabri in podjetni ljudje.  Tak je bil oče Tilde Ribičeve.  Njej je bil vzor človeka in moža.  Njena mati je bila tiha ženska, v mnogem podobna svojemu možu, Tildinemu očetu.  Bila je hči bogate in vplivne rodbine v enem največjih in najlepših mest države.  V zelo mladih letih se je zaljubila in se zaročila z Ribičem.  Starši so zahtevali, da se poroka zaradi njene nežnosti in mladosti odloži za dve, tri leta, čeravno jim je bil Ribič po svojem posebnem značaju drugače dobrodošel zet.  Njegova narodnost jih ni motila, pri častniku je to tako in tako postranska stvar.  Ali v dveh letih čakanja se je mnogo izpremenilo.  Starši Tildine matere so zaradi nesrečnih špekulacij izgubili premoženje; oče je kmalu nato umrl in le mati je še doživela, da je njena hči našla varno zavetje v naročju značajnega človeka.  Ribič je slekel častniško uniformo in si poiskal drug stan.  Ko je čez nekaj časa dobil primerno plačo, si je nevesto odpeljal na jug v svojo domovino.  Tildina mati je živela le za moža in otroke.  Tujka, ki se je težko priučila jeziku svoje nove domovine, je postala samotarska ter se ogibala družbe, kolikor se je mogla.  Njen mož je bil edini človek na svetu - tudi mati ji je kmalu po poroki umrla - pri katerem je našla zavetje.  Ljubila ga je iz vse duše, in vendar ni bila ta ljubezen jasna in srečna.  Čutila se je krivo pred njim, da ga je nehote potegnila k sebi v neznatnost svoje žalostne usode.  Po bleščeči cesti je bil nameril korak, namenjen in obdarjen z vsemi lastnostmi za sijajno vojaško kariero.  Duhovit in okreten, lep človek in nadarjen vojak, bi se bil hitro povzpel, da ni zaradi nje z enim samim zamahom zavrgel vse zamamne bodočnosti.  Nikdar ji ni tega očital, niti z besedo niti z vedenjem, in vendar je mislila vsak dan na to.  Hitro se je sprijaznil z novo, skromno vlogo, ki si jo je bil izbral, da jo doigra v življenju.  Bil je fatalist in nikoli ni žaloval za tistim, kar bi moglo biti.  Ali njegova žena ni mogla pozabiti, da ga je poznala drugačnega, kakor je bil zdaj tu v malem trgu, daleč od železnice; ni mogla pozabiti sanj in načrtov, ki jih je sanjala in delala zanj v svoji najlepši dekliški dobi.  Vedno so hodile njene misli ona pota in vedno je prišla do razkrižja, kjer se je pričelo zanj drugo življenje, pusto in brez bodočnosti, a na razkrižju je stala ona sama; ona sama ga je odvedla v stran, daleč od šumnega sveta in bogatih, visokih uspehov obetajočega življenja.  Vedela je, da je že davno obračunal s tem, a sama do smrti ni obračunala; do smrti, dolga, dolga leta je nosila na ramah nevidljivo breme, težko čustvo neke neodpustljive krivde.  In to jo je naredilo tiho, vzelo ji je mladost pred časom, zadušilo veselje in smeh v njenem srcu.  Nikoli se ni pritoževala.  Nikoli se ni spomnila, da je bila tudi njena mladost bleščeča, drugačna, širša kakor malo življenje okrog nje.  Bila je svojemu možu dobra žena in skrbna gospodinja.  Privadila se je malenkostnega domačega dela, skromnosti in marljivosti, ki mora krasiti soprogo malega uradnika.  To je smatrala za svojo dolžnost.  Porodila je možu troje otrok in tudi v tem, kako jih je skrbno vzgajala in učila spoštovati v očetu vzor plemenitega in značajnega človeka, je videla dolžnost, rojeno iz čustva velike, nehoté storjene krivice.  Družinsko življenje Ribičevih je bilo vzorno.  Edino, česar je morda manjkalo v hiši, je bilo veselje; tisto blagodejno veselje, ki brez vzroka kipi iz srečnih, lahkih src.  Krasen mir je bil v hiši, brezprimerna harmonija, in vendar preveč resnobe.  O, čist, zdrav zrak je bil v hiši!  Iz stekla bi lahko bila hiša, prozorna za vse ljudi, in nihče ne bi bil našel nikjer madeža, v nobenem kotu skritih smeti.  Ali otroci se niso znali igrati, niso se znali smejati.  Starejša dva, dečka, sta razumno in spodobno skakala in letala, dokler se je to podajalo njunim letom.  Ali niti tega ni bilo preveč, niti to ni bilo nikdar táko, da bi oče zaklical skozi okno: "Mirujta, motita me!" Nikdar tako, da bi mati svarila: "Nikar, pregrela se bosta in prehladila!" Ko sta začela hoditi v šolo, je bilo, kakor da sta pet let starejša, kakor jima je bilo zapisano v krstni knjigi.  In tako je tudi ostalo.  Vsem sta bila v zadovoljstvo, vse ju je hvalilo, nihče se ni pritoževal nad njima.  Vsi so vedeli: ta dva pojdeta varno svojo pot, dosegla bosta, kar se bosta namenila; v korist bosta sebi in drugim.  Ali smejati se nista znala, samo nasmihala sta se.  In tudi Tilda je bila taka.  Preprosta je bila in skromna, nikoli se ni med tovarišicami silila v ospredje.  In vendar je stala vedno daleč pred njimi.  Imela je take oči, da je bilo drugih sram, če so imele lahkomiselne, prešerne misli.  Še ko je bila majhna, je bil njen smeh smeh pametne, modre ženske, ki se smeje bolj zaradi drugih kakor zaradi sebe, zato, da bo drugim prijetno, in ne iz potrebe lastnega razkošnega srca.  Imela je zlato dušo; ne lahke, kakor so včasih dekliške duše, kakor sončni žarek: ne, njena je bila dragocena, vredna kakor zlato in težka kakor zlato.  Tiho je hodila tista leta, ki drže od otroka v dekliški čas.  Skoro neslišen je bil njen korak, ali ne plešoč; resen je bil, zamišljen.  Ni se zvečer lovila z deklicami, družicami po vrtih, ni se hihitala brez vzroka v tistem sladkem, brezskrbnem smehu prvih dekliških let; nobenih skrivnosti ni imela, lahkih in svetlih, kakor so pod soncem spomladi beli oblački, ki prihajajo, odhajajo, prijetna paša očem.  Bila je lepa.  Čista in plemenita lepota se je razlivala nad njo in kakor svetnica je bila v svojem siju.  Globoko v njenem srcu je bil skrit svet plamen, zakrit očem, zaklenjen s sedmimi ključi.  Namenjen, da zažari tistemu, ki bi ga znal odkriti in odkleniti s spoštljivo roko - ali pa da gasne sam, zavržen, dragocen zaklad, nikomur v tolažbo.  Ljubila je očeta in mater z veliko, boječo ljubeznijo.  Sramežljiva je bila ta ljubezen in samo oči so jo včasih razodele, usta nikoli, nikoli ne roke.  Ni bila navada pri njih, da bi se poljubljali in božali.  Stene niso slišale grde besede in ne trdega ukaza, obzirno so spoštovali drug drugega.  Otroci starše in starši otroke.  Ali to vse so bile stvari, o katerih se ni govorilo.  Ni bilo prepira v njihovi hiši, ni bilo žalitev, a tudi poljubov ne.  Ni bilo joka in solz, a tudi smeh je bil tih in spodoben.  Kakor na planini, tako čist vzduh je bil v njihovi hiši.  Telesu in duši se je dalo, česar je bilo treba za dober razvitek.  Nič škodljivega niso dobivali otroci in tudi slaščic ne; nič mehkužnega za telo in dušo.  Pomlad je bila.  In neko nedeljo so jo slavili tudi tržani s petjem in z veselico gori v gozdiču nad trgom.  Dekleta so se oblekla v svetla, lahka oblačila: bele slamnike so imela na glavah, z rožami nakičene in s pisanimi trakovi.  Gospodje so imeli svoje skromno pevsko društvo; zapeli so nekaj pesmi, ki so se lepo raznesle pod drevesa v gozd in na drugo stran čez trg v sosednji hrib.  Tudi dekleta so pela z njimi; veseli in jasni so bili njihovi glasovi in odmev se je razkropil prijetno in mehko med pomladno žvrgolenje stoterih ptic.  Šaljivo tombolo so priredili; trški krčmarji so postavili svoje šotore in pekli janjce na ražnju nad žerjavico.  Nekaj zastav je plapolalo v vetru in lepo jih je bilo gledati v razkošnem pomladanskem zelenju hrastovega gozdiča.  Nekaj smrek je stalo vmes, resno in zamišljeno so stale v svoji temni, mirni barvi.  Zvečer so nažgali lampijone in mlad sodni praktikant je veselo in navdušeno spuščal v zrak ognjene rakete, ki si jih je bil naročil za ta dan.  In ker je bila pomlad, je bilo vsem prijetno in razkošno v srcih.  Domačih mladih gospodov je bilo malo.  Tržani so pošiljali svoje sinove v svet in le malokateri se je vračal.  Kdor je od tujih ljudi še mlad prišel semkaj, je prišel kakor na počitnice, na kratko zamudo.  Vsak je upal, da pride kmalu val življenja ponj in ga odnese iz zatišja v široki, svobodni tok sveta.  Ali marsikateri je zaman čakal; obsedel je tu na odleglem produ, navadil se je, ostal in pokopali so ga na trškem pokopališču, kjer nikoli ni mislil v mladih letih, da bo počival.  Kakor ptiči iz gnezda je silil moški rod od tod in le ženske so ostajale doma.  Dekleta so cvetela, zorela in čez nekaj let so se umikala obledela in ovenela v skrita kota domačega življenja.  Malokdaj je prišel kdo, izbral med njimi rožo in jo presadil na svoj vrt; malokatera je našla srečo v zakonu.  Vsako leto je iz malih, tihih hiš stopala nova ženska mladost, kipeča v prvi lepoti, razkošna in ljubezni vredna, ljubezen pričakujoča; a pred njimi so odstopale tiste, ki so bile lani še mlade, letos pa ne več; tiste, katerih cvet je zaman uvenil.  Smejoče se, z žarečimi očmi so nastopale prve, z lahkimi, na ples pripravljenimi nogami: one druge so odhajale tiho, molče, sto neizpolnjenih upov jim je zastrlo oči s temačno tančico, trudno so stopale noge, počasi.  Že so odhajale v senco in še so se s strmečimi, žalostnimi pogledi ozirale nazaj v sončno, pričakovanja polno mladost.  In za njimi so se zapirala vrata življenja; za vedno so se zapirala in jih ločila za vekomaj od sreče, mladostnih sanj in želja.  Nikoli jih ne bo objela močna roka ljubljenega moža, nikoli ne bo ležalo na njihovih prsih dete, njihovo dete, da ga objamejo in pritisnejo nase z materinskim ponosom.  Mnogo deklet je bilo zbranih tisto popoldne in tisti večer nad trgom v gozdiču.  Bilo je takih, ki so bile kakor roža, ki se je ravnokar odprla v rosnem jutru.  Vesele so bile in niso se bale, da jim ne bi življenje dalo vsega, česar si želi mlado, prešerno srce.  In take so bile med njimi, ki so že lani in predlanskim pričakovale čudeža, pričakovale ljubezni in njega, ki ga niso poznale.  In že je bila lahna nestrpnost v njihovih dušah, ker ga še ni bilo, ker še ne prihaja.  In druge so bile med njimi, ki so se že bale, s prestrašenim srcem so se bale, da niso izvoljene in poklicane, da doživijo čudež življenja v sebi.  Že je šla ljubezen mimo njih; dotaknila se je z mehko roko družice in prijateljice, a nanje, nanje se ni ozrla.  In že so čutile mrzli dih usode na svojih obrazih in strah jim je trepetal v prsih, da ostanejo izključene iz življenja, po nedolžnem kaznovane, krivično pahnjene od sreče.  In tudi take so bile, ki so že spoznale, da pojdejo samotna pota, stran od živega, vročega življenja; take, ki so jim bile ustnice že stisnjene v trpko odpoved in vdanost v usodo.  Še so pele z drugimi, še so imele svetle obleke na sebi, rože za pasom, ali kakor nevidno znamenje se jim je svetlikalo raz čelo.  Tudi Ribičevi so prišli na veselico.  Mati, oče in hči.  Sinova sta bila v glavnem mestu na študijah.  Samo na počitnice sta hodila domov; že zdaj sta bila oddana, izročena velikemu življenju, ki ju bo kmalu na svojih silnih ramah za vedno odneslo v burni svet.  Tilda je bila lepa kakor majniško jutro, visoka in vitka.  Nekaj plemenitega je bilo v njeni lepoti.  Ni bila podobna deklicam, ki so bile okoli nje, tudi lepe, tudi cvetoče.  Bila je drugačna, posebna.  Mati in oče sta gledala, kako je stopala pred njima, rosna in prožna, zrasla kakor jela in kakor ukleta princesa vsa okičena s posebno, ginljivo krasoto.  Gledala sta jo, kako je stala s trškimi dekleti, najlepša od vseh.  Še preprosteje oblečena kakor tovarišice, in vendar povzdignjena med njimi, kakor tulpa, skrivnostnega čara polna cvetka med domačimi rožami.  In prvikrat sta čutila, da ta mali trg, ta ozka dolinica, kjer je odrasla, ni pravi dom zanjo, da je je škoda za te zadovoljne ljudi, ki so s tridesetimi leti že debeleli in se starali ob svojih skromnih ognjiščih.  In zaskrbelo ju je, da bo tudi ona ena izmed tistih, ki jim zaman cvete pomlad.  Kaj je vrtnarju žlahtna roža, če mu je koristno kuhinjsko zelišče potrebno za njegovo gredo?  Od daleč jo bodo gledali in občudovali, a utrgal je ne bo nihče, ker je pregosposka zanje in ne bi vedeli, kaj z njo.  Ne samo telo, tudi njena duša je bila plemenita.  Njene roke so bile lahko brez škode žuljave, vedno se jim je poznalo, da so ustvarjene tudi za kaj višjega.  Na čelu in v očeh je nosila pečat svojega dostojanstva.  Temno sta slutila oče in mati vse to in prvikrat je zrasla skrb zaradi nje v njunih srcih.  Od daleč naokoli so se zbrali gostje na veselico.  Pripeljali so se mladi učitelji iz sosednjih sel, poštarji in gozdarji, mladi trgovci in kar se je štelo med inteligenco ure in ure naokrog.  Dekletom so se iskrile oči in lica so se pobarvala z živo rdečico.  Vsaka je postala še lepša, mlajša, zamamnejša.  Zadehtele so, kakor zadehte cvetlice, kadar se jih dotakne topel veter.  Vse je oživelo tisto popoldne in tisti večer; kakor iz spanca se je prebudil trg v dolini in na griču v gozdiču se je zahihitalo mlado, veselo življenje.  Med tujci, ki so prišli na zabavo, je bil tudi mladi oskrbnik viške graščine, kake tri, štiri ure od ondod v hribih.  Roman Sterle je bil vitek, temen človek; izza rdečih usten so se prešerno bliskali beli zobje in njegove črne oči so bile vroče kakor oglje.  Živahen je bil, vesel in okreten in vse se je smejalo okrog njega, kjer se je prikazal.  Vsakdo izmed tujih in domačih gostov je opazil Tildo in njeno posebno, nekoliko hladno lepoto.  Njena lepota ni bila tiste vrste, ki privlačuje; kakor nevidna ograja je bila okrog nje.  Od daleč so jo pozdravljale občudujoče oči, ali v njeni bližini je mladeničem zmanjkovalo besed in radi so zopet odhajali k tistim, ki niso bile tako lepe niti tako globoke, ampak vesele in površne.  Roman Sterle je bil izmed tistih ljudi, ki ne poznajo zadrege.  Kakor veter list, tako ga je nosilo življenje.  Komaj so zapazile njegove oči Tildo, že se je vnel; odprl je svoje srce na stežaj in v glavi mu je zašumel nagel sklep: to je dekle, fino dekle, kakršnih ni vsak dan, še vsako nedeljo ne.  Kakor ustvarjena je zame.  Pojdem in jo vzamem; utrgam jo, to rožico, pripnem si jo na prsi in pojdem z njo domov.  V vsakem pismu mi pišeta mati in stric, naj se oženim.  Ta bi bila zame.  Preril se je skozi množico do nje, predstavil se njenim staršem in kakor star znanec prisedel k mizi.  Nič ni vedel, kako poseben človek je Ribič, kakšna je njegova žena; nič ni razmišljal, kako da najde tu v odleglem trgu ta čudni par, ki se je zmotil semkaj pred dolgimi leti iz širokega, šumnega sveta.  Le Tildo je gledal in spoznal, kakšna nenavadna lepota je, lepša od vseh žensk, kar jih je videl doslej.  A on jih je mnogo videl, njegove črne oči so vedno iskale okrog in v mestnih salonih je prav tako radovedno gledal v obraz gospem, kakor je gledal vaškim deklicam, ki so delale na graščinskih poljih.  Njegov smeh je bil njegovo orožje in z njim je odpiral vsa vrata.  Nepokvarjen in otroški je bil ta smeh in z njim je prihajal ljudem blizu; mnogo bliže, kakor so hoteli.  Ribič je bil navajen, da so ljudje v trgu in uradu v nekem posebnem tonu govorili z njim, da se je že v besedah videlo, da ga spoštujejo.  A ta mladenič se mu je zasmejal v lice nekako prisrčno in odkrito in vprašal ga je, kakor bi bil vprašal vsakega drugega, navadnega človeka, kaj dela v prostih urah, če hodi rake lovit ali doma obdeluje vrt ali morda kot lovec s puško in s torbo lazi po sosednjih gozdih.  Ribič mu še ni odgovoril, a že je Sterle pripovedoval, da je njegov oče, postajenačelnik na železnici, dokler je bil še živ in zdrav, imel posebno slabost za metulje.  Lovil jih je vztrajno, gosenice je pobiral in doma imel celo sobo, kjer je gojil metulje, kakor drugi goje sviloprejko.  Vse vrste je poznal, vse redke eksemplarje in v živahni korespondenci je bil z raznimi nemškimi učenjaki zaradi njih.  Pošiljal jih je po vsem svetu, celo trgovino z metulji je bil uvel in zaslužil marsikateri goldinar s tem svojim športom.  Vprašal je Ribičevo gospo, od kod je, da se mu njen tip ne zdi, kakor bi bil od tu, iz teh krajev.  Imenovala mu je svoje rojstno mesto.  Roman je bil tam štiri leta na študijah; za vse ulice je vedel, gledališča, stare prodajalne, izletne gostilne v okolici.  Tilda še nikoli ni videla matere tako živahne, še nikoli je ni slišala tako zgovorne.  Izpraševala je za igralce, igralke, pevke in pevce svojih mladih let, za kavarne, za stare palače, za starinske, romantične trge.  In na vse je vedel Roman odgovoriti.  Igralci in pevke - o, ta je umrl, oni je že dolgo v penziji, nekdanja subreta Mici še poje, le da že davno ni več ljubimka: debela, komična mama je v operetah.  Le Hans Stark še vedno igra Hamleta; star je že, ali še vedno je eden največjih umetnikov.  Kavarna Pri Schillerju, kamor je oče Tildine matere hodil na kavo, je še vedno, renovirana je in elegantna, shajališče bogate, solidne gospode.  On je s študenti zahajal drugam, kjer je bolj demokratsko, kjer se lahko na glas govori in debatira z južnim temperamentom. — Tam, kjer je stala prej stara baročna palača grofa R-skega, je zdaj moderna trgovina, kolosalen trgovski dom, kjer dame kupujejo vse, kar jim poželi srce.  Sploh je mnogo starih, tihih, aristokratskih trgov izpremenjenih; hiše so druge, banalnejše, starih lip in kostanjev ni več na sredi, posekali so jih, ker so bili v napotje modernemu prometu.  Vse je asfaltirano in med drožkami in fijakarji se pode avtomobili.  Mesto šumi in rjove vsak dan, da človek ne sliši svojih besed.  Gospa naj vsekakor zopet enkrat obišče svoje rojstno mesto.  Presenetilo jo bo; skoro vse se je že izpremenilo, zraslo je, povečalo se je.  Tildina mati je odkimala z glavo: "Ne želim si.  Davno sem pozabila na vse.  Nikogar nimam tam." Ali vendar je še izpraševala mladega moža za to in ono.  S Tildo Roman ni mnogo govoril.  Ali na sto načinov je znal pokazati, da mu je všeč.  Pogovarjal se je s starim Ribičem o njegovih knjigah.  Ribič je najrajši bral potopise, morda zato, ker ga je poklic tako rekoč za vedno priklenil na eno mesto.  Tudi Roman je rad bral potopise; živahno domišljijo je imel in dober spomin.  Ni vedel ravno mnogo, ali s tem, kar je vedel, se je žogal in igral, da se je lesketalo od vseh strani.  Včasih so bile le pene, a videti je bilo, kakor da so sami biseri.  Besede je postavljal, kakor da zastirajo še mnogo drugega, lepšega, temeljitega.  Ni lagal, in vendar so lagale besede same od sebe, več so obetale, kakor so rekle, in vendar je bilo le tisto res, kar se je slišalo, nič niso zamolčavale.  Tildi je padel robec iz rok na tla in Roman ga ji je pobral.  Čudila se je, da je to opazil, saj je bil ves zatopljen v pogovor z očetom.  Iztegnila je roko, da si nalije vode v kozarec, a že ga ji je on nalil in ponudil; in vendar je mislila, da je ne vidi, saj je ves živahen in nasmejan materi pripovedoval smešno dijaško dogodivščino.  Majhna kmetska deklica je šla mimo s šopkom šmarnic v rokah.  Skočil je, odkupil šmarnice in jih prinesel Tildi.  Njegov obraz se je izpreminjal vsak hip, še nikoli ni videla Tilda takega človeka.  In med vse njegove besede je zvenel njegov otroški, neprisiljeni smeh.  Sama od sebe so se smejala njegova usta.  Tilda ni vedela, ali ji je ta človek všeč ali ne; preveč nemiren je bil, da bi ga bila spoznala.  Vsa zmedena je bila in kakor trudna od njegovega pripovedovanja.  Ves čas je bil z njimi in zvečer jih je spremil do hiše pred trg.  Pripovedoval je, da ostane par dni v trgu, da ima itak v graščinskih zadevah opravka pri davkariji in sodniji, a v četrtek da je praznik, to je z nedeljo vred pet dni dopusta.  V Dragi, kjer on gospodari, da je pusto in samotno.  Graščina stoji prazna in zaprta po več let, dokler se ne spomni grof, da pride kakšno jesen na lov s prijatelji.  A selo doli ob deželni cesti je majhno in pusto.  Z gozdarjem, učiteljem in poštarjem ubijajo dolgočasne večere s tarokom v gostilni.  Včasih pride kakšen agent v ta kraj, vinski ali lesni trgovec, kak geometer; in to je dogodek za vse.  A on ne bo dolgo tam.  Stric mu obeta, da mu kupi posestvo v bližini glavnega mesta; tudi mati je premožna, ima svojo hišo v Trstu.  Samo na to čakata stric in mati, da postane on, Roman, soliden in resen mož.  Silita ga, naj se oženi.  Tudi sam misli, da bi bilo to najbolje zanj.  Mlad človek v samoti se izgubi; življenje nima pravega smisla in cilja.  Nobene izpodbude ni in tako živijo tja v en dan neumno in lahkomiselno.  Ali leta počasi potekajo, prva mladost se že odmika in treba je misliti tudi na resno stran življenja.  Če gospa Ribičeva dovoli, bo jutri tako svoboden, da jo obišče.  Povabili so ga, naj pride.  Prišel je drugega dne, vesel in čil in ravno tak, kakršen je bil gori v gozdiču na zabavi.  Kakor potok je žuborelo njegovo pripovedovanje, smeh je bil doma na njegovih ustnah in njegove oči so žarele in se bliskale, lice se mu je izpreminjalo, neka lahka, brezskrbna veselost je puhtela iz vsega njegovega bitja.  V torek je bil pri njih na obedu.  Še stari dekli Mini je bil všeč, kakor še nihče nikoli.  V kuhinjo je prišel in prosil s smešno skesanostjo, naj se ne jezi nanj, ko ima zaradi njega več dela kakor po navadi.  "Oh, kako galanten človek je to," je mislila v svoji stari, sivi glavi.  "Ko bi bili le gospodična pametni ..."  Opoldne pri obedu so vprašali Romana, ali hoče vina; Ribič pije sicer le vodo, a za goste je tudi vino v hiši.  Roman je rekel, da tudi on ne pije vina, in še zavedel se ni, da laže.  Ribič in njegova žena sta vedela, kaj pomeni Sterletov obisk.  "Tilda je še mlada, šele sedemnajst let ima," je rekla ona možu zvečer v spalnici.  "Ampak zelo prikupen človek je ...  In tako vesel ...  Ravno pravi par za Tildo, ki je skoro preveč resna ..."  "Jaz sam ne vem, kaj bi rekel," je modroval Ribič.  "Saj ga pravzaprav še nič ne poznamo."  "Tudi jaz sem se zaročila s teboj in te nisem poznala, saj veš.  Samo všeč si mi bil.  In glej, kaj bi bilo iz mene, da nisem imela tebe ...  Ti si mi bil v srečo, jaz tebi ne ..."  "Tvoja stara pesem.  Nikoli se je ne odvadiš in tolikrat sem te že prosil, da pustiš te stare, zdavnaj poravnane stvari v miru.  Kaj nisva bila srečna?  Kaj nisem zadovoljen?  Kdaj sem si želel kaj boljšega?"  "Ker si preskromen.  Ali jaz edina te poznam in vem, kaj bi bil lahko dosegel ..."  "Pusti to, mama ...," je dejal Ribič, stopil k ženi in ji poljubil roko.  "O Tildi sva se hotela meniti ...  Kaj bi jo dala Sterletu?"  "Zakaj ne?  Saj veš, kako je v našem trgu.  Na vsakega mladega človeka, ki bi se lahko ženil, deset, dvajset deklet.  In bolj premožnih, kakor je naša Tilda.  Daleč proč od sveta smo, kdaj pride kdo semkaj?  Niti enega mladega moškega ne poznam pri nas, o katerem bi želela, da bi postal naš zet.  Morda tudi Sterle ni tak, kakršnega bi Tilda zaslužila.  Ali izbirati ne more."  "Sama si rekla, da ima šele sedemnajst let.  Pa naj še malo počaka."  "Kaj bo čakala?  To je nevarno in negotovo.  Sam vidiš, koliko jih čaka zaman; poznaš jih, na vsak prst pet, ki so bile lepe in poštene in so zaman čakale.  Jaz ji rečem, naj ga vzame, če bi vprašal."  "Dobro, reci ji!  Imam jo rad.  Lahko bi še ostala doma.  Ali tega ji tudi ne želim, da zamudi življenje za vselej.  Škoda bi bilo zanjo."  "Da, tudi jaz sem tega mnenja, da je celo nesrečna možitev za dekle boljša kakor prazno življenje, pusta in žalostna leta starih devic.  In Sterle je, mislim, dober človek.  Rad jo bo imel, nič hudo ji ne bo pri njem."  "Kaj ko bi malo pozvedela, kako je tista stvar z njegovim stricem," je menil Ribič.  "Pa tista materina hiša v Trstu, če res stoji.  Tudi drugače bi se rad pozanimal, kakšno je bilo do zdaj njegovo zasebno življenje."  "Čemu pozvedbe?!" je rekla njegova žena.  "Kdo se je zate pozanimal, ko so me zaročili s teboj?  Kdo je pozvedoval po tvojih stricih in sorodnikih tu doli na jugu?  Moji na Dunaju skoro niti imena tvojega naroda niso vedeli.  Na besedo so ti verjeli.  In še takrat, ko bi bil tvoj odstop upravičen in razumljiv, si ti s svojim ravnanjem prekosil moje zaupanje in zaupanje moje matere."  "Oh, žena, edino slabost imaš!  Za junaka in svetnika si me naredila v svoji glavi in svojem srcu.  In zdaj že sam verjamem, da sem pošten človek, trden mož, ker se nisem prevzel ob tolikem malikovanju," se je nasmehnil Ribič.  "Torej misliš, da lahko zaupava hčer temu človeku?"  "Lahko," je trdila žena.  "Odkritosrčen se mi vidi in nepokvarjen.  Samo njegove oči poglej, naravnost otroške so.  In kdo ve, če se bo še kdaj ponudila Tildi prilika, da se omoži?  Če se natanko vzame, je vsaka poroka nevarna igra: lahko dobiš, lahko izgubiš, lahko je sreča, lahko tudi pokora in trpljenje za vse življenje, a zaigrati je treba vsekakor.  Če te vpraša Sterle za Tildo, mu jo obljubi!  Upam, da bo prav."  Tako sta sklenila stara dva.  Tudi v sredo je bil Sterle pri njih na obedu.  Mati je vprašala popoldne Tildo: "Kako ti je všeč ta človek?"  "Ne vem, kaj bi rekla, mama.  Ni mi niti všeč niti zoprn."  "Jaz bi bila prav zadovoljna, če bi ti postal prijeten.  Mislim, da zaradi tebe zahaja k nam.  In jaz bi ti svetovala, da ga vzameš."  "Kaj moram?" je vprašala Tilda in solze so ji stopile v oči.  "Ne moraš, draga moja.  Silili te ne bomo.  Samo to ti svetujemo - tudi tata je mojega mnenja - da dobro premisliš, preden se odločiš ali preden rečeš ne.  Saj veš, koliko deklet je pri nas in kako malo nade za možitev.  A zakon, veš, je nekaj posebnega; življenje je to.  Ne bi rada, da tvoja mladost zaman odcvete.  Ne vem, kaj te čaka, ali vse, tudi najtežje, je morda boljše kakor prazen nič.  Sicer pa se mi zdi, da je Sterle pošten in dober človek in da bi bila srečna z njim."  Tilda ni odgovorila.  Vzela je slamnik in odšla ven v cvetoča polja po mehkih stezah.  Vse je klilo in cvetelo.  Bujno se je razgrnila sočna trava po travnikih, na mejah so cvele poljske cvetlice v svojih živih barvah, ob potoku so se modrile spominčice.  V zraku so pele ptice, metulji so se zibali v mehkem vetru.  Po gričih in hribih so zeleneli gozdovi, sočni in pomlajeni.  Visoko na jasnem modrem nebu so plavali beli oblački.  Njive so bile vse pisane in obdelane; kakor široki svileni trakovi so sezale od hriba do hriba čez dolino.  Še nekaj tednov in kosci bodo kosili in še nekaj dni in žanjice bodo žele.  Pride leto in jesen in vse bo zorelo, kar zdaj cvete; v koristen sad se izpremeni lepota.  Korakala je po stezah, mehkih kakor preproge.  Prsi so se ji polnile od mehkega, dišečega diha pomladi in čutila je, čutila, da tudi sama cvete.  In spomnila se je materinih besed: Ne bi rada, da tvoja mladost zastonj odcvete ...  Nekaj hladnega ji je stisnilo srce.  Ne, tudi ona ne bi rada, da ji ostane bodočnost prazna in gluha ...  Ali nekaj se je balo v njeni duši ...  Izpraševalo je srce: Kaj je ta pravi?  Ta Roman Sterle?  Kaj je to tisti, ki bo srečna z njim?  Ljubezen? ...  Brala je o ljubezni in včasih so se je njene čiste misli dotaknile kakor svetinje.  Ljubi li tega mladega moškega, ki ima vesele oči in smejoča se usta? ...  Njena duša je molčala.  Mati in oče ji prigovarjata, bojita se, da bi ostala doma ...  Vedela je, da poteka ta bojazen iz skrbne ljubezni, in vendar jo je bolelo.  Svet njene matere je bil boleč in bodeč.  Dobro, poslušala ga bo, ubogala bo.  Življenje ženske je slučaj.  Da, toliko je pač videla v domačem trgu, da ženska skoro nikdar ni krmilarica svoje usode.  Kakor ladja je, ki jo vodi kapitan, kamor on hoče.  Kakršen je on, takšna je njena sreča.  Tilda se je vrnila zvečer domov mirna in pripravljena.  Drugi dan, v četrtek, je prišel Roman Sterle in vprašal Ribiča, ali bi mu dal hčer za ženo.  Poklicali so Tildo in ni se branila.  "Zvesta in poštena žena vam bom," je rekla važno in dala Romanu roko.  Ta se je zasmejal, objel jo je in poljubil na čista in trpka deviška usta.  Tako so zaročili Tildo z Romanom peti dan, kar ga je prvič videla.  Stari Ribič je povedal Romanu, da nima posebnega premoženja.  Tildi da je določil štiri tisoč dote, ali iz te vsote se mora plačati tudi bala.  Ako hoče kaj gotovega denarja, bodo balo naredili skromnejšo.  In zopet se je zasmejal Sterle.  Da je snubil Tildo in ne dote in ne bale.  Da bi jo vzel brez krajcarja.  Denarja da neče, naj le naredijo hčeri vse lepo in gosposko, kakor pristaja taki lepotici.  Že čez dva meseca je bila poroka.  Nihče od Romanovih ni prišel na ženitovanje.  Mati njegova je pisala Tildi prijazno pismo, da se veseli, da se je sin odločil za zakonski stan.  Ona da je bolehna in ne more potovati, pričakuje, da jo Roman in Tilda obiščeta takoj po poroki.  Poleti ima Roman kot grajski oskrbnik tako in tako mnogo dela in skrbi in ne bo imel časa za dolgo ženitovanjsko potovanje; naj prideta k njej za nekaj dni.  Da bo sprejela tudi Tildo z materinsko ljubeznijo.  Romanov stric je pisal podobno.  Ribičevi so pripravili Tildi lepo svatbo in mati ji je sestavila opremo z izbranim velikomestnim okusom.  Imela je neopisljivo veselje z naročili in paketi in pošiljkami, ki so prihajale zadnje tedne vsak dan v hišo.  Kakor da se je naglo za kratek čas vrnila njena bogata mladost, polna razkošja.  In prvič je pripovedovala Tildi o svojih dekliških letih, o bogatem očetovem domu, o salonih in sijajno opremljenih sobah, v katerih je odrasla; o kočijah, v katerih se je vozila, o dragocenih oblekah, ki jih je nosila njena mati; o prelestnih družabnih večerih s petjem, z glasbo, z gostbo, ki so se vrstili v nje rojstnem domu, preden ga je uničila nesreča.  Kakor pestra pravljica so se zdela Tildi ta pripovedovanja.  "Koliko ti je obetalo življenje!" je vzkliknila nekoč, ko je mati razgrinjala pred njo krasno svilo za imenitno obleko hčeri za obiske v Trstu in se pri tem spomnila svojih davnih plesnih oblek, s pravimi čipkami okičenih in z biseri pošitih.  "In zdaj imaš žuljave roke, mama!"  In hči je zajokala, vzela materine roke, otrdele od domačega dela, in spoštljivo poljubila vsa znamenja, ki jih je življenje pustilo na njih.  "Oh, davno je to, draga," jo je mirila mati.  "Kakor da sem v sanjah doživela tisti čas in ne v resnici.  Kaj jaz, ali oče ...  Njega mi je žal še danes ...  Za kaj drugega je bil ustvarjen, ne za to ozko pot, po kateri hodi zaradi mene."  In pripovedovala je hčeri s trepetajočimi ustnicami povest svojega življenja in svojega zakona.  Vzvišeno in plemenito se je zdelo Tildi vse, kar je slišala.  Kakor vredna priprava ji je bilo za njeno lastno usodo.  Sklenila je v duši, da bo tudi sama živela s svojim možem tako življenje, kakor sta ga živela oče in mati, svetlo, čisto in brez madeža.  Oče in mati sta se dogovarjala, da pojdejo vsi skupaj kakšno nedeljo na oglede v Drago, da pogledajo Sterletovo oskrbniško stanovanje, hišo in sobe, v katerih bo živela Tilda prvi čas svojega mladega zakona.  Ali vselej je prišla kaka zapreka vmes.  V uradu je bilo mnogo dela, a nedelje so bile deževne.  Nekoč je bil voz že naročen in vse pripravljeno, pa je mater nenadoma zgrabila njena stara nadloga, hudo trganje v desni nogi, da je morala nekaj dni ostati v postelji in ji je Tilda dajala vroče obkladke.  Zdravnik je trdil, da ji je škodovalo pač pripravljanje za poroko, delo z balo.  Saj je bila res od zore do mraka na nogah.  Tudi Roman jih je v času zaroke obiskal samo dvakrat za nekaj ur. Tildo je malo motilo, da je vedno tako lahkomiseln, dobre volje, poln šal in da se ogiblje resnih pogovorov.  Tudi na poročni dan se ji je zdel premalo zbran, preglasen.  Njej pa je bil ta dan svet in poseben dan.  Vrata se odpirajo v življenje ...  Že stoji na pragu ...  Kaj jo čaka tam?  Kaj je skrito pred njo? ...  Njeno srce je bilo polno ponižne vdanosti in neke globoke pobožnosti.  S čim jo obdari bodočnost, s čim jo zbiča? ...  Koliko sreče jo čaka, koliko solz? ...  Roman je šel k poroki kakor na veselico.  "Kako si lepa, nevesta moja, kako si lepa!" je govoril.  "Kakor dva goloba bova živela.  Veselo nama bo, kratkočasno..."  In smejal se je.  Prvič je motil Tildo njegov smeh.  Zdel se ji je otročji in površen.  Ali popoldne je bil tako ljubezniv in nežen, da se mu je naklonilo njeno srce, kakor cvet.  Čutila je, da je dober in mehak človek.  Bil je obziren z njo, kakor brat jo je tolažil, ko se je z jokom poslovila od roditeljev, od bratov in doma.  Kakor da je bolna, tako skrbno jo je posadil v kočijo, ko sta se odpeljala na železnico, ki je tekla dve uri daleč od trga.  Pisal ji je bil, da je naročil zanjo krasen dar, dolgo zlato verižico, fino izdelano, in zlato uro z emajliranim umetniškim pokrovcem.  Ali prišel je prazen.  Rekel je, da je pozabil dar doma v Dragi, da ga že dobi.  Tildi je bilo vseeno, ni bila izmed tistih, ki so lakomne na zlatnino.  Od matere je dobila starinske naušnice, brošo in tanko verižico okrog vrata s prekrasnim priveskom, edine stvari, ki jih je bila rešila iz poloma njena stara mati za svojo hčer; dragocenosti, ki so jih nosile v materini družini žene morda že nekaj sto let in ki so prehajale z matere na hčer, neprecenljiv spomin, cenjene še bolj zaradi idealne vrednosti kakor zaradi dragih kamnov in zlata.  Tilda ni bila še nikjer zdoma, nobenkrat se še ni vozila po železnici.  S svojimi sedemnajstimi leti je bila kakor otrok tuja svetu.  Ni bila pohlepna na nove vtise, ali vožnja jo je vseeno zanimala in razvedrila.  Roman je bil otroško preprost in vesel.  Prijeten ji je bil in ni se bala bodočnosti.  Res je bil popolnoma drugačen, kakor je bil njen oče in kakor si je predstavljala moža, a mislila si je v svoji nedolžnosti, da pride to pač z leti.  Zdaj ji je bilo ugodno, da je tako brezbrižen in lahkomiseln.  Ko je zagledala morje, se je njeno srce zganilo v drhtečem občudovanju.  Kakor življenje, tako je ogromno, si je mislila.  Sonce je sijalo na njegovo modro površino, posuto z belimi čolniči in temnimi parniki.  Razkošno je bilo in bleščeče. - Tu je pristanišče, si je mislila, miren zaliv.  Od tod plovejo ladje v daljave, v viharje in nevarnost.  Tudi jaz se spuščam danes iz pristanišča - kje, kje je moj cilj?  Kakšna pota vodijo tja?  Nemirna, pogubna?  Na kolodvoru ju je čakala njegova mati, prijazna, a precej preprosta starka.  Seli so v kočijo in se odpeljali nekam v predmestje.  Pred preprosto enonadstropno hišico se je kočija ustavila.  Tukaj se je Tilda prvikrat začudila nad svojim možem.  Kaj ni rekel, da je njegova mati bogata, da ima veliko dvonadstropnico?  Ah, gotovo ni dobro razumela ...  Tesno je bilo v stanovanju Sterletove matere.  Čuden, starinski duh se je držal pohištva, sobe so bile temne in neprijazne.  V spalnici, ki jo je odstopila mati sinu in njegovi mladi ženi, se je zdelo Tildi zadušljivo in ne posebno čisto.  Doma je vse še ponoči dišalo po soncu in svežini, a tukaj je bil zrak težak in masten.  Začela jo je boleti glava in prosila je, da bi jo pustila, da leže.  Mati jo je silila, naj večerja, a Roman jo je sam odpeljal v spalnico in kakor brat je bil z njo obziren.  Nežno ji je poljubil roke: "Nikar se me ne boj, dragica, nisem tak ...  V resnici te imam rad, verjemi.  Saj si še otrok in premalo me poznaš ...  Tam doma v Dragi boš moja žena ...  Zdaj pa si še nevestica ves teden ...  Nikar se ne boj!  Saj nisem divjak.  Lahko kri imam res, a srce imam mehko, boš videla."  Pustil jo je samo in legel v jedilnici na divan.  Neizrečeno mu je bila hvaležna za to.  Ah, res je bila velika bojazen v njej.  Noge so se ji šibile, ko je pomislila na noč, ki je slutila v njej usodno in težko skrivnost.  Ko se je drugega dne zbudila, je bil Roman že odšel v mesto.  "Sama sem ga poslala proč," je rekla njegova mati.  "Rada bi na samem govorila s teboj.  Le kar poleži še malo v postelji; vidiš, prinesla sem ti kave.  V miru se bova pogovorili."  Prijela jo je za roko in jo božala.  "Oh, sam Bog ve, kako sem srečna, da se je oženil.  In ti se mi vidiš prava zanj.  Modra se mi vidiš in pametna.  Veš, kakšna šumasta ne bi bila zanj.  O, ne!  Ker je sam tak.  Sam večni Bog ve, koliko sem imela že skrbi z njim," je vzdihnila naivno.  "Ferdo, njegov oče, je prezgodaj umrl, si včasih mislim.  Ali pa mu je bilo namenjeno, da še v miru umrje, brez skrbi za tega fanta.  Komaj je prišel na Dunaj, se je že začelo.  Ti ne veš, koliko je zapravil in zalumpal!  Kako sem se bala, da se bo že takrat izgubil.  Ampak k sreči se je vendar nekako izmotal iz tistih zank, naredil je izpite.  Oh, sem si mislila, zdaj je rešen.  Toda vedno iznova se je začelo.  Dobil je lepo službo na Štajerskem.  A pomisli, prišel je v slabo družbo, kvartati je začel, ves zaslužek je zapravil in še iz graščinske blagajne je vzel denar.  Telegrafski sem morala obljubiti, da vse poravnam, drugače bi se mu bilo slabo godilo.  In službo je izgubil, seveda.  Nekaj mesecev je bil pri meni doma.  Kaj mi je vse delal, se ne da v kratkem povedati.  Na vse strani je bil dolžan; na menico je podpisal moje ime in morala sem plačati.  Potemje zopet našel službo.  Poldrugo leto je bil mir.  Pa se je zopet pripeljal k meni.  Mama, daj mi toliko in toliko, če nečeš, da bom izgubljen!  In dala sem.  Rada ga imam, saj je dober.  Samo druščina ga zapelje.  Kakor otrok je slab.  Nekaj časa strpi, premaguje se, pa ga spet dobijo in zvabijo.  Če ima dobre prijatelje, je dobro z njim, če ima pa slabe, je izgubljen.  In to veš, da je pokvarjenih ljudi več kakor dobrih.  Devetindvajset let je star, pa se ne moreš nič zanesti nanj.  Če bi ga človek držal za roko in vodil, bi bilo vse dobro, najboljši bi bil, ali kako more človek paziti na odraslega moškega?!  Enkrat sem bila pol leta pri njem nekje na Gorenjskem.  A kaj bo mati?  Jaz sem že bolehna in stara, jaz ne morem za njim po gostilnah in v njegovo tovarišijo.  Še huje je bilo.  Vsak drugi dan je hotel denarja od mene, pa sem se rajši vrnila.  Vse mi je že zapravil.  Tole hišico sem podedovala po sorodnikih.  Za njegove otroke bo, sem si mislila.  Ali vse je že zadolženo.  Bog ve, če umrem pod svojo streho.  Res imam tisto penzijo po možu in ne bom stradala nikoli, a navadila sem se na tole hišo, pa bi mi bilo le težko iti čez prag s silo.  No, zdaj, zdaj bo vse drugače.  Samo da se je oženil.  Kar opisati ti ne morem, kakšen kamen se mi je odvalil od srca, ko mi je pisal, da se oženi.  Neka moja znanka je iz vašega trga doma, tej včasih pišejo z doma o tem in onem.  Ta mi je povedala, kakšni so tvoji starši, kako jih vse spoštuje in kako resna in pametna deklica si ti.  Ti ga reši!  Vem, da ga rešiš.  Ti si tudi zame še edino upanje.  Saj je dober.  Tako mehko srce ima, da bi kožo dal s sebe za drugega.  Kolikokrat se je jokal pred menoj, se kesal.  Vidim, da je dober.  Mati sem mu, rada ga imam; po koščkih bi si iztrgala srce iz prsi zanj.  Toda jaz ga ne znam in ne morem voditi.  Ne morem mu pomagati.  Nimam moči nad njim.  Ti si mlada, lepa, rad te ima, ti boš lahko dobila oblast nad njim.  Pazi nanj, dobra bodi z njim, vodi ga, svetuj mu, opora mu bodi!  Stokrat in tisočkrat sem mislila v srcu: edino še pametna in dobra žena bi ga rešila.  In ti si pametna in dobra, to vidim in čutim."  Kakor vir, ki ga ni moči ustaviti, so se izlile težke in usodne besede nad Tildo.  Kakor toča na cvetoče polje so se ji usule na srce, komaj prebujeno v prvi slutnji življenja.  Majhna in boječa je postala njena mlada duša, vsa uplašena in zbegana.  Široko so se odprle njene nevedne dekliške oči.  Mladi udje so zatrepetali pod odejo kakor od nagle bolezni.  Taka bo torej njena pot?  Tako težka bo njena naloga?  Kaj ni še premlada?  Od kod naj vzame poguma in moči?  Samo mater in očeta je poznala in v trgu le poštene, resne in spoštovane ljudi.  Nobenega lahkomišljenika ni bilo med njenimi znanci.  Saj je še otrok, tudi Roman je rekel, da je še otrok ...  In ona naj bo njemu voditeljica in reševalka, zavetišče in opora? ...  Bridke solze so se ji vzdignile, kakor val iz srca, in ji tekle iz oči.  Iz stisnjenih, prenaglo obremenjenih, prestrašenih prsi se ji je izvil bolesten stok. - Oh, sreča, kje si?  Saj te še ugledala nisem in že bežiš ...  "Nikar se ne jokaj, Tildica," je besedovala njegova mati.  "Malo sem te prestrašila, vem.  A ti moraš vse vedeti.  Morala sem ti vse pojasniti.  Ali ne boj se, ti ga ljubiš, tvoja ljubezen ga reši.  Ljubezen je mogočna, vse premore."  Ljubezen?! se je prestrašila Tilda v duši. - Kaj ga ljubim?!  Kakor prvi nežni, občutljivi cvet spomladi se je narahlo odpirala ljubezen in že je dihnil mrzel veter, že je pala slana.  Oh, ona je bila takega srca: najprej spoštovanje, potem ljubezen ...  "Nikar se ne jokaj, golobica moja," jo je tolažila njegova mati.  "Kako si pobledela, kako si se prestrašila.  Prehitro sem ti povedala, polahko bi ti bila morala vse razodeti ...  Ali glej, komaj sem te čakala.  Tisočkrat sem mislila, da bom tako govorila snahi, kadar mi jo sin pripelje.  Še takrat, ko nisem slutila, da boš to ti.  Še pred leti, ko si bila ti še otrok."  Tilda je ihtela.  Stemnilo se je pred njo, zbala se je življenja.  Domov bom pisala, si je mislila.  Saj ne vem, kaj naj počnem.  Svetovali mi bodo ...  Toda ne, kako naj jim piše vse to, saj ne bi razumeli ...  In bolelo bi jih ...  Ne morem obremeniti očeta in matere s takimi skrbmi ...  Stara sta že.  Preveč me ljubita.  Ves mir bi jima vzela, starost bi jima zagrenila, če bi jima pisala, da se bojim, bojim življenja ...  "Umiri se nekoliko," je prigovarjala Romanova mati.  "Ko vse malo premisliš, boš videla, da ni tako hudo.  Kaj ni nekaj krasnega rešiti pogube človeka, ki ni pokvarjen ne hudoben, samo malo preslab?  In vidiš, tebi bo to lahko.  Ljubezni je vsaka dolžnost lahka in sladka."  "Da, dolžnost mi je to in izpolnjevala jo bom," je rekla Tilda glasno.  In beseda "dolžnost" ji je dala čudno moč.  Saj je hči svojega očeta in ta nikoli ni pomišljal, kadar je ukazovala dolžnost.  Silnega, hrabrega in radostnega srca je izpolnjeval vse svoje življenje dolžnosti, ki mu jih je naložila usoda.  Oh, ne, tudi ona ima pogumno srce, ne boji se; ne bo bežala, ne bo se obotavljala.  Naj bo jarem kakršenkoli, nosila ga bo, saj je močna.  "Nič se preveč ne boj!  Oh, draga, ženske smo ubožice.  Skoro vse, verjemi!  Tudi meni je bilo jako težko v prvih letih zakona.  Mnogo teže, kakor bo tebi, dušica!  S šestnajstimi leti so me omožili.  Z dvajsetimi leti sem imela že troje otrok, ki so pa vsi pomrli.  Roman je prišel pozneje na svet.  Na samotni železniški postaji sva živela z možem tista leta.  Pusto mi je bilo in žalostno, verjemi.  Ferdo, moj mož, je začel piti iz samega dolgočasja in osamelosti.  Kadar je imel par ur prosto, se je odpeljal v bližnji trg.  Jaz nisem mogla nikdar nikamor od otrok, ki so bili slabotni in bolehni.  In koliko strahu sem pretrpela, da se mož ne vrne o pravem času in se zgodi kakšna nesreča.  Drugi uradnik je bil ravno tak, pil je.  Še bolj čuden je bil kakor moj mož, malo je govoril in kadar je odprl usta, je preklinjal življenje, samega sebe in svojo usodo.  Neke strašne jesenske noči ne pozabim nikoli.  Moj mož se je vrnil zvečer ves vinski iz trga, a drugi uradnik je izginil s postaje.  Moj mož je šel k mizi z aparati in videla sem, kako mu glava omahuje, kako se mu hoče spati.  Pol ure sem ga pustila, da si počije.  Močno kavo sem skuhala v stanovanju in jo prinesla dol.  Za četrt ure je imel priti brzovlak skozi postajo.  Začela sem buditi moža, a on spi in se ne gane.  Moj bog, vsa sem se tresla od groze.  Vsak čas zazvone signali, kdo ve, če je proga prosta ...  Ali naj bežim ven na tir vlaku naproti? ...  Če se zve, da je mož pijan spal v službi, ga spodijo in vsi bomo ob kruh ...  Tresla sem ga za rame, vrč z vodo sem pograbila in mu jo zlila na glavo.  Malo se je zdramil.  Mehanično so mu tipali prsti po gumbih aparatov.  Če da kriv signal, če se zgodi nesreča, če zavozi brzovlak v tovorne vagone, ki stojijo na stranskem tiru ...  Kri mi je ledenela v žilah.  Z zobmi sem škripala od neopisljivega strahu.  Na kolena sem padla, ko je grmel zunaj brzovlak mimo naše postaje v črno, viharno noč.  Še dva brzovlaka sta vozila tisto noč skozi postajo in pet tovornih.  Vso noč sem stala ob možu, umivala mu z mrzlo vodo obraz, vlivala kavo vanj, da bi se iztreznil.  In tisti strašni, divji strah, da se nekje zunaj pred postajo, za postajo ne zgodi strašna, krvava nesreča! ...  Bila sem četrtič v blagoslovljenem stanju, proti jutru so me začeli viti krči.  V nezavesti sem se zgrudila na tla.  Mesece sem takrat visela med življenjem in smrtjo.  Dete je prišlo mrtvo na svet.  Vso zimo sem preležala v vročici, nezavestna po cele dneve.  Malo mi je odleglo in zopet se je začela bolezen iznova.  Zaradi tistega silnega razburjenja je nastopilo vnetje možganske mrene in dolgo časa moje življenje ni bilo vredno pol vinarja.  Ko sem spomladi prvikrat sedela na soncu na klopi pred postajo, sem bila ubožica suha kakor kost, brez las, slaba kakor ptica, ki je prezgodaj padla iz gnezda.  Vsi moji trije mali bledi črvički so bili pozimi umrli za davico, ki je bila tudi vratarju ubila dva krepka fantka.  Ali jaz sem bila še preslaba, da bi se zavedala svoje izgube, da bi bila sposobna žalosti.  In vidiš, vse je pozneje postalo še dobro in srečno.  Ferdo, moj mož, se je takrat zaklel, da ne bo nikoli več pokusil vina.  Temeljito ga je bila izpreobrnila tista strašna noč in moja bolezen.  Osem let pozneje sem rodila Romana.  Prelepo sva živela z možem, ljubeč otroka nadvse.  Moj mož je umrl še v sreči; še preden je zabredel Roman na lahkomiselna pota.  Da, vidiš, tako je življenje.  Kakor morje, zdaj gladko in ljubeznivo, mehko in prekrasno, potem pa zopet divje in hudobno.  Ali nič se preveč ne boj!  Lepše ti bo, kakor je bilo meni.  Pustim te zdaj, da se oblečeš, da boš lepa, ko se vrne Roman.  Oh, res mi je prizadel velikih skrbi, marsikatero noč sem prejokala zaradi njega.  Ali kadar slišim njegov smeh, pozabim na vse in še rajši ga imam.  Njegov smeh je nekaj posebnega, kajne?  Kar srce vzame s svojim smehom, kajne?"  "Da, smejati se zna zelo lepo," je pritrdila Tilda.  Pri obeduje vprašala mati Tildo: "In kaj ti je dal Roman za poročni dar?"  "Zlato uro in dolgo zlato, fino izdelano verižico.  Ali pozabil jo je doma.  V Dragi jo dobim," je pripovedovala Tilda.  "Kaj je res?" je vprašala mati sina.  "Zdi se mi, da si se ji nalagal?"  "Pa da, mama," je priznal Roman s smehom.  "Malo denarja sem imel zadnji čas, a nekaj sem moral vendar reči.  Ne spodobi se za ženina, da pride praznih rok.  Ti ji moraš kaj dati namesto mene."  "Dobro, dam ji uro in verižico, kakor si rekel," je dejala mati.  "A ti, Tilda," je rekla snahi, "mu nikar vsega ne verjemi, on se rad zlaže.  Saj ne misli hudo, ali vseeno mu ni verjeti vsega."  Z začudenimi očmi je gledala Tilda mater in sina.  Spet ji je posegla mrzla, kruta pest v srce in ga stisnila, da je zaječalo v strahu.  Prvikrat v življenju se ji je nekdo zlagal.  In to je bil njen mož.  Že tri tedne je bila Tilda v Dragi, kjer je bil Roman graščinski oskrbnik.  Lepše si je bila predstavljala ta kraj in tudi hišo, vrt, vse.  Stara hiša je bila to, z nizkimi sobami in majhnimi okni; hiša, ki je bila odkazana oskrbniku v stanovanje.  Lepo Tildino pohištvo, imenitni naslanjači, preproge, kredenca, divan, zrcalo, slike, vse se je nekako čudno stisnilo v sobe, kakor da nikakor ne spada semkaj.  Vrt okoli hiše je bil neroden, kmetiški, nobenih rož ni bilo na njem.  Graščina je stala vrh hriba, tudi že stara, neprijazna, vsa okna zabita z deskami.  Nekaj smrek je raslo naokoli v parku, ki je prehajal v gozd.  Vse je bilo zapuščeno in neprijazno.  Vsa krajina je bila čudno molčeča, nepristopna in divja.  Tudi gospodarska poslopja tu doli, hlevi, skednji, delavnice, vse zidano, staro, so kazala sledove zanemarjenosti in propadanja.  V velikih, prostornih hlevih, ki so bili sezidani nekdaj za krdelo konj, so se zdaj stiskale ovce.  V drugem hlevu, za govedo, je samo v enem kotu stalo par krav in volov, dva para konj sta jim na drugi strani delala druščino.  Drugo je bilo vse prazno; steljo so morali spravljati semkaj v hlev, prazen do dveh tretjin, da ni živina preveč zmrzovala pozimi.  Hiša za gozdarja, ki je stala gori na drugi strani, kjer se je začenjal gozd, je bila na pol razpadla in samo še na eni strani se je moglo stanovati.  Tam je graščinski lovec, čudak, imel sobo in kuhinjo in je gospodaril s svojimi psi.  Drugod na hiši so bila okna potrta in podi segniti, miši in podgane so se tam redile.  Mnogo si je prizadevala Tilda prve dni, da se iznebi tesnobe, ki jo je spenjala od vseh strani kakor nevidljiva mreža.  Hotela je biti vedra in hrabra.  Spomnila se je besed, ki jih je rekla Romanu tisti dan, ko jo je zasnubil, da mu bo zvesta in poštena žena.  Tudi njegovi materi je to obljubila.  Roman je bil dober in nežen.  Njegova blagost, njegova mehka naklonjenost ji je iznova odpirala srce.  Rada je slišala njegov smeh.  "Kakor otrok se smeje," si je rekla včasih; "prav ima njegova mati, dober je ..."  Ko se je nekoliko privadila, ji je bilo laglje.  Gospodinjila je s svojo novo, dobrodušno, četudi nerodno deklo Lizo po hiši in vrtu in že delala načrte, kaj bo drugo leto sejala in sadila.  Začela je vkuhavati sadje in pripravila možu vsak dan kakšno novo jed, ki je še ni poznal.  Z doma je dobila lepo namizno perilo, srebrnino, lepe vaze.  Kar najlepše je pogrinjala možu opoldne in zvečer in okrasila mizo s poljskimi in gozdnimi cvetlicami, ki jih je sama natrgala dopoldne in popoldne.  On se je smejal; rekel je, da jedo kakor grofje, tako gosposko; da je to pravzaprav nerodno; pokmetil se je, ko je sam živel v tej pustinji, jedel iz lončenih skled raz nepogrnjeno mizo.  Zdaj se igra s srebrnimi noži in vilicami, krožniki so iz tankega porcelana, postavljeni na dragocen damastni prt, in sredi mize stoje rože v srebrni vazi.  Tildi je bilo prijetno igrati skrbno hišno gospodinjo.  Rada je delala vsa domača dela.  A opoldne se je oblekla čisto in sveže, zavezala rdeč trak v črne lase, roke umila in naprašila s pudrom, da so bile bele in nežne.  Na nogah je imela lahke čeveljčke; kakor princesa je bila včasih, je zatrjeval Roman.  "Vse bo dobro, saj res živiva kakor goloba," si je mislila Tilda.  "Zakaj sem se toliko bala?  Kako smešno in bojazljivo je moje srce!  Kaj ne živiva prijetno in zadovoljno?"  Roman ni nikamor zahajal in tudi ona ne.  Doli v vasi je bila cerkev, gostilna, prodajalna, pošta, šola.  Parkrat je šla dol kaj kupit.  Ali nikjer se ni zadržala.  Tudi ni bilo kje.  Niti poštar niti učitelj nista bila oženjena, nobene izobražene ženske ni bilo v vasi.  V prodajalni jo je vprašal nekoč trgovec, ki je imel obenem tudi gostilno, če ne bo nikoli dovolila, da pride njen mož dol k njim tarokirat zvečer, kakor je imel prej navado.  Nasmehnila se je in rekla, da svojemu možu ničesar ne prepoveduje in ničesar ne dovoljuje, da lahko dela, kar hoče.  Ali če je rajši pri njej kakor pri svojih starih znancih, je to zanjo tako častno in prijetno, da ga nikakor ne misli sama pošiljati z doma.  V srcu se je že veselila, da se je Roman odvadil družbe.  Saj je vedno pri njej.  Čez dan dela, nadzoruje, na lov hodi, piše v pisarni.  A zvečer ostaja pri njej.  Ona ga kratkočasi, kolikor more.  Še smejati se je skoro že prav dobro naučila zaradi njega, ko vidi, kako rad sliši njen smeh.  Ali nekega opoldne ji je rekel, naj mu zvečer ne pripravlja večerje: janjca imajo v gostilni in so tudi njega povabili.  Če hoče, gre lahko z njim.  Ali malo se bodo pač zadržali, vabijo ga na tarok.  Rekla je, da ostane rajši doma, da je trudna, da pojde kmalu spat.  Lepo in s smehom sta se poslovila.  Brez skrbi je zaspala.  Pa kaj to, če gre enkrat po nekaj tednih med svoje prijatelje?  Saj mu privošči malo razvedrila.  Priden je in dober.  Kakor otrok je zaspala lahko in hitro.  Pozno ponoči se je zbudila.  Njega še ni bilo.  Pogledala je na uro.  Pol dveh.  Zaskelelo jo je v očeh, zganilo se ji je v srcu.  Pozno je že ...  Ni mogla zaspati.  Lepa mesečna noč je bila zunaj, skozi nezagrnjena okna je prihajala mirna, bleda svetloba, da se je skoraj vse natančno razločilo.  Čakala je.  Čudno, da se je tako dolgo zadržal.  Kdaj si odpočije, vsakovrstno delo ga čaka jutri.  Vozniki pridejo, da zvozijo deske do železnice, ki jih je napilila žaga ob potoku.  Škoda, da ni šla z njim.  Zdavnaj bi bila že doma.  Če bi bila šla tudi ona, ga gotovo ne bi toliko silili, naj še ostane ...  Zunaj je zaslišala nagle korake.  To je bil on.  Glasno je odpiral vrata, trdo stopal po veži in stopnicah, odpahnil vrata in prišel v spalnico.  "Pozno si prišel, Roman ...  Kaj ste pa delali tako dolgo?" je vprašala.  "Kaj?!  Neumno vprašanje!  Zabavali smo se," je rekel kratko in osorno.  Čudno neroden se ji je zdel njegov glas.  Začel se je slačiti.  Nič ni prišel k njej, da jo pozdravi in poljubi.  Zmetal je obleko raz sebe po stolih; nekaj je je popadalo na tla, ni je pobral.  "Fuj, slabo mi je," je momljal in podrigavalo se mu je.  "Kaj si bolan?  Morda ti je v želodcu slabo?  Gotovo si preveč jedel ali pa je bila mast zanič," je ugibala nedolžno.  "Da, da, prekleta mast!  Uf!"  In začel je bruhati.  Ostudno je zasmrdelo po sobi.  Kisel vinski duh se je širil in gnusno puhtel iz njega.  "Kaj si bolan, moj bog!  Kaj se je zgodilo?!" se je prestrašila in sela v postelji.  "Bolan, hm, saj vidiš ..."  In zopet je bljuval, se davil, pljuval naokrog po postelji, po podu.  Lovil se je z rokami za stole in steno in stokal.  "Reci vendar, kaj ti je?  Naj Lizo pokličem, da ti kaj pomagava?  Od česa ti je vendar tako slabo, moj Bog?!" je ihtela Tilda v strahu in resničnih skrbeh.  On se je zasmejal.  Čisto tuj je bil njegov smeh, ubit, surov in oduren.  "Oh, ti goska, haha!  Kaj še nisi videla pijanega človeka, he?!  Ha, ha, pijan sem in ta goska misli bogvekaj!  Bolezen, haha ...  O prekleto!" In zopetje bruhalo iz njega.  Pijan?!  Še nikoli ni videla Tilda pijanega človeka.  On je pijan ...  Roman, njen mož?!  Zastrmela je in zatrepetala.  In kakor otrok se je skrila pod odejo.  Čez glavo se je pokrila, ušesa si zatisnila, da ne bi nič slišala, da ne bi nič videla.  Njeno neizkušeno sedemnajstletno srce se je čudilo v grozi in strahu: Pijan?!  Kakor kladivo ji je nabijalo v prsih: pijan, pijan, pijan ...  Prvo sonce jo je zdramilo iz težkih sanj.  Kakor v klešče stisnjeno je ždelo njeno srce v prsih, vse preplašeno in ubogo.  Tiho je vstala, se umila in se začela oblačiti.  Odprla je okno.  Oster, gnusen smrad je polnil sobo; tako strupen je bil zrak, da se je skoraj opotekala.  Prebudil se je.  Zdrznila se je, ko je slišala, kako se je premaknil v postelji.  "Le odpiraj, le!  Prestrašila si se ponoči, ne?  Od kod pa si, iz kakšnega kraja?  Saj nič ne veš, kako se živi ...  Prvič si videla pijanega človeka, kajne? ...  Ha, ha!" se je smejal.  Molčala je.  S povešenimi očmi si je česala lase.  Ustnice so ji bile stisnjene v trpko potezo, v kotih jim je šlo na jok.  "Malo nerodno ti bo danes pospravljati, na ...  Nisi vajena ...  Na, naučila se boš.  Vse je treba znati.  Zakaj pa molčiš, ko govorim s teboj? ... "  "Ničesar me nisi vprašal," je rekla otroško in vzdignila oči.  Pohlevne in mehke so bile njene oči.  Ali ko se je dotaknil pogled njega, njegovega bledega, zabuhlega obraza, umazane srajce, ponesnaženih, pobljuvanih belih blazin, so se prestrašile in zgrozile.  Skrile so se pod dolge, črne trepalnice, ki so se orosile, kakor rožni popek v jutru.  "Kaj se čudiš?!  Bojiš se, da sem ti pokvaril te tvoje cape, čipkaste blazine pa svileno odejo.  Bledo modra svilena, dragocena odeja za Romana Sterleta, ki včasih pije in ima potem slab želodec! ...  Haha! ...  Saj drugega nisem dobil s teboj kakor to ropotijo pa te cape ...  Še goldinarja ne v gotovini ..."  Obstala je, ostrmela je, začudila se je.  Roka z glavnikom se ji je povesila in velike dekliške oči so široko zastrmele.  "Sam si dejal, da nečeš denarja," je rekla tiho.  "Zakaj mi očitaš, ko nisem kriva?"  Kakor ptica je, ki si jo ujel in jo držiš v roki.  Vsa je preplašena, trepeta in njeno malo srce bije, bije ob tvojo roko, prosi, da ji prizaneseš.  "Saj je vseeno," je rekel Roman.  "V kuhinjo pojdi in črne kave mi skuhaj, bolan sem." In zaril je glavo v blazine.  Za hip jo je spreletela misel, da bi šla k njemu, pokleknila na tla k postelji, roke ovila okrog njegovega vratu in ga prosila: "Nikar mi več tega ne stori, nikar več!"  Ali postelja je bila vsa ponesnažena; pred njo je stala grda, smrdeča mlaka na preprogi.  Zgnusilo se ji je, stemnilo se ji je pred očmi in molče je odšla skozi vrata.  Tako se je začelo ...  Prišlo je nekaj mirnih, tihih dni in zopet se je ponovilo isto.  Zvečer ga ni bilo domov, pozno v noči je pritaval vinjen.  Že je vedela, kaj bo, pripravila mu je posodo pred posteljo, da ji ni vsega zamazal in ponesnažil.  Sram jo je bilo zaradi Lize.  Kadar ga je to minilo, drugi, tretji dan, je bil tak, kakršnega je poznala prej.  Smejal se je otroško, šalil se, vesel je bil.  Ona je ostala tiha, mirna.  Nič mu ni prigovarjala, ni jokala pred njim.  Ni mogla.  Kakor otrpla je bila po vsem telesu, v srcu in duši.  Mislila je včasih na to, da bi odšla domov; da bi pisala očetu ali materi, kako ji je in da ne more živeti tako.  Niti enkrat, nikoli se ni dogodilo v njihovi domači hiši kaj podobnega; nobene surove besede se ni spomnila, ki bi jo bil rekel oče materi ali otrokom.  Ko bi doma slutili, kako ji je, niti dneva je ne bi pustili tukaj.  Ali ni jim pisala o tem besede.  Malo in redko je pisala; hladna in korektna so bila pisma, poročala je o gospodinjstvu, o vrtu, o delu, ki ga ima Roman z oskrbništvom na polju pa v gozdu.  Njena nesreča se ji je zdela kakor sramota, ki jo mora skrivati pred vsemi ljudmi, tudi pred očetom in materjo.  Njena usoda je to, jarem, ki ga je naložilo življenje na njene rame.  Molčati mora in nositi.  Njena dolžnost je to, izogniti se ji ni moči, ubežati bi bilo greh.  Tašča ji je spočetka večkrat pisala.  Polna svetov so bila njena pisma, naj bo dobra z Romanom, ljubezniva; naj mu ne zameri, če se kdaj pregreši, naj bo potrpežljiva, nič mu naj ne kaže žalostnega obraza.  Smeje naj se, z mehko roko naj ga vodi.  Tudi prigovarja naj mu, očita naj mu, svari naj ga, ali z dobroto.  Na kolena naj mu sede, objame naj ga in potem naj mu reče, da mora biti dober, da ne sme piti in kvartati, da je oženjen, da mora skrbeti zanjo in za otroke, ki jih dobi.  Naj ji piše, ali že lahko upa na vnuka.  Tudi to bi še rada učakala.  To mu da silo, ga iztrezni.  Spoznal bo, da ima odgovornost.  Saj je njen Roman tako dober, medeno srce ima, samo lahek, prelahek je; žena in otroci, ti ga rešijo.  Mož postane; dozori, spametuje se.  Vse naj ji piše Tilda, če se je že kdaj napil, kolikokrat je že izostal ponoči z doma, kakšne prijatelje ima.  Zatoži naj ga, če je brezobziren proti njej; ona tega ne veruje, vedela je, da ga zakon predrugači.  Tilda tudi tašči ni pisala ničesar o Romanovem ponočevanju.  Prej bi bila umrla, kakor napisala besedo o njegovi pijanosti na papir.  Kri ji je ledenela v žilah pri misli, da bi komu pisala, kakšen je njen mož.  Tudi njegovi materi ne, živemu bitju ne.  Bila je dobra, tiha in potrpežljiva.  Vse je prenašala brez besed in brez očitanj.  Toda vesela ni mogla biti, smejati se ni znala.  Ni mogla čez dva, tri dni pozabiti, kaj je bilo ponoči.  Nasmihala se je Romanovim šalam, ali njeno srce ni vedelo o tem.  Kakor svinec je bilo težko in jo je tiščalo v prsih neprenehoma.  Meseci so potekali, zima je prišla.  Trda in molčeča, neizmerno resna in samotna je bila zima v tistem kraju.  Glasu ne ves dan: kakor okamnela je stala priroda zunaj.  Veličastna in tuja, neprijazna človeku.  Sama je sedela Tilda popoldne v sobi pri oknu, naslonila je glavo v dlan in gledala v ono stran v goro, ki se je, visoka in smela, vsa bleščeča v snegu, vzdigovala v nebo.  Po cele ure je gledala vanjo; vse šume je poznala na njej, zaseke, pečine, ostre, globoke struge, ki so od golega vrha padale nizdol navpično skoro in nevarno.  Samotna je bila gora, ni bilo na njej sledi človeške.  "Izgubila sem se v goro," je mislila Tilda.  "Nikjer ni žive duše.  Sama sem.  Nevarnosti prežijo name od vseh strani in nikogar ni, ki bi me svaril in mi pomagal."  V njenem telesu se je zganilo čudovito in skrivnostno.  Sladko se je prestrašila; njene oči so se poglobile in s plahim spoštovanjem je mislila na bodočnost.  Zdrznila se je.  Odtrgala je poglede z gore in začela šivati.  Čakala je na svojega prvega otroka in pripravljala, kar pripravljajo matere že dolge mesece naprej za plod svojega srca.  Bala se je in se veselila obenem.  Kakor da se čudež godi z njo, tako ji je bilo.  Kakor da je tabernakelj!  Novo dušo nosi v sebi, novega človeka.  In ni mogla razumeti, da se Roman šali in smeje kakor vedno, da pije in ponočuje, kakor se je bil navadil.  Vidiš, na otroka čakava, na svojega otroka, mu je hotela reči.  Velika skrivnost naju obdaja.  Nekega dne bom držala dete v svojih rokah in podobno bo meni in tebi.  Spoznala bova v njem svoj obraz, najino dušo bo imelo, najino srce.  Postoj, zamisli se!  Potopi se vase enkrat, edinkrat!  In odkrije se ti svetost življenja!  Ves drug boš, ves prerojen, očiščen in poboljšan.  Vse bo drugače, lepše, krasnejše, svetlejše.  Kakor suženjske, nedostojne verige padejo s tebe tvoje slabosti in tvoje strasti.  Močan postaneš in dostojanstven.  Prijel me boš za roko in me peljal in vodil, kakor se spodobi možu.  Ti boš zavetišče in opora meni in otroku, učitelj in varovalec.  In ljubila te bom, kakor te še nisem in kakor želim, da bi te ljubila.  Ali ničesar mu ni rekla.  Nikoli ni prišel pripraven trenutek, da bi mu to rekla: trenutek, tih in zbran, edino spodoben čas za take besede.  In ko so se izpolnili meseci, je dobila hčer.  Spomlad je bila zunaj, skozi odprta okna je dehtelo prvo cvetje v sobo.  Njena mati je prišla, da ji bo v pomoč.  Tilda se je bala matere in veliko razmišljala, kako bi preprečila njen obisk.  Ni hotela, da vidijo njene oči, kar jim je prikrivala.  Ko je bilo že odločeno, kdaj pride, je hotela prositi moža, naj pazi, dokler bo mati v hiši.  Mislila je, da ne bi preživela, če bi ga videla mati takega, kakršnega je videla ona vsak teden.  Ali niti tega mu ni mogla reči.  Tudi deklo Lizo je hotela prositi, naj molči pred materjo, naj ničesar ne izda.  Kolikokrat je šla v kuhinjo z namenom, da ji to reče, ali ni ji rekla.  Ni mogla.  Po nepotrebnem se je bala.  Roman ni odhajal zvečer z doma, dokler je bila Tildina mati v hiši.  Veselil se je drobnega otroka, ki je imel njegove oči, dober je bil in nežen s svojo ženo, kakor prve dni zakona.  Kakor mirna, srečna postaja so se zdeli Tildi ti štirje tedni, ko je bila mati pri njej in jo negovala in ji stregla ter je bil Roman kakor vesel mladenič, ki nima greha nad seboj.  Njeno dekletce je bilo prisrčno in ljubeznivo, kakor živ angel.  Kadar ji je ležalo na prsih in sesalo ter je čutila sladko toploto njenega telesca, ji je drhtelo srce v čudežnem in svetem materinskem čustvu.  Takrat se je spomnila materinih besed: Tudi nesrečen zakon je boljši za dekle kakor prazno življenje zunaj pred pragom.  Vedela je, da Roman dolgo ne zdrži; ko odide mati, se začne stara pokora zanjo.  Ali že za te mirne, tihe tedne mu je bila hvaležna.  Zdelo se ji je, kakor da počiva in nabira novih moči tudi za to breme.  Res, komaj je mati odšla, že je bilo vse po starem.  Še tisto noč se je vrnil Roman pijan domov; klel je otroka, ki je jokal, in bolj surov je bil kakor kdaj poprej, kakor da hoče s surovostjo zakriti sram, kakor da hoče pokazati, da lahko dela, kar hoče.  Slutila je, da je začel tudi kvartati.  Ne samo tarok.  V gostilni v selu so se shajali moški od daleč naokrog.  Prihajali so še iz višjih, odleglejših vasi v hribih; in tudi po cesti so prihajali, ki se je kakor kača zvijala med hribi v svet proti železnici.  Vsak večer je bila v Dragi zbrana družba.  Če je manjkal ta, je prišel gotovo oni.  Kakšen agent se je ustavil čez noč, gozdar je prišel iz turnških hribov.  Na drugi strani gore so delali cesto in tudi od ondod se je zmotil zdaj ta, zdaj oni v Drago.  Večkrat se je kvartalo kar pri štirih mizah.  Začeli so s tarokom in končali s hazardnimi igrami.  Tilda je slutila vse to.  Kajti vedno manj denarja ji je dajal Roman za gospodinjstvo in druge potrebe.  "Kar na dolg vzemi pri trgovcu in mesarju, kar potrebuješ - bom že plačal."  Ali pri njih doma niso nikoli jemali na dolg.  Ni mogla iti k trgovcu in mesarju in jima reči, naj ji dasta knjižico.  Kuhala je zdaj same take stvari, ki se pridelajo doma.  Mleka je bilo dovolj, tudi jajc in kokoši.  Sočivja je dajal vrt in nekaj njiv je imel oskrbnik zase.  Roman je spočetka malo godrnjal, zakaj ni govedine na mizi ne riža za prikuho in makaronov.  Ali pozneje se je navadil; sploh mu je bilo precej vseeno, kaj jé.  Včasih je položil desetak pred Tildo: "Tukaj imaš, to je tvoje." Ali že čez dva, tri dni je vprašal, če ima še denar, češ da ga potrebuje.  Ta čas ni hodil močno pijan domov, čeprav je včasih prihajal šele ob zori.  Ali v njej je bila slutnja o še večji nevarnosti in noč na noč je stala s tresočimi se koleni ob oknu in gledala dol na stezo, ki je držala v vas.  Zvečer je zaspala, trudna od dnevnega dela.  Toda že čez nekaj ur se je prebudila, kakor bi jo bila zdramila skrivnostna roka.  Dvignila se je; vse je bilo mirno, tiho, neslišno je spal otrok; postelja poleg nje je bila prazna.  Vstala je in stopila k oknu.  Ob mesečini je strmela ven, ob jasnih nočeh, razsvetljenih samo od zvezd, ob viharju in dežju; ničesar ni razločila, samo črno, grozečo in skrivnostno temo, in vendar je strmela ven proti vasi.  Otrok se je prebudil, podojila ga je, previla in legla spat.  Ali nič več ni hotel zatisniti spanec njenih trudnih oči.  Zopet je vstala in šla k oknu gledat in poslušat.  Včasih je daleč spodaj zalajal pes, visoko in razločno.  Poznala je glas; to je bil Romanov pes; vedela je, da se vrača mož domov.  Legla je in se pritajila, da bi mislil, da spi, ko pride.  Dolge noči so bile to, počasi so se pomikale k zori.  Prišel je dan, podoben prejšnjemu dnevu.  Roman je bil dobre volje, smejal se je, vesel je bil, kakor da nima ničesar, kar bi prikrival.  Nikoli ni govoril, kje je bil zvečer ali ponoči; nikoli ni pripovedoval, da ima skrbi, nikoli ni delal načrtov, kaj bo jutri in pojutrišnjem.  Če je bila vesela ura, sonce, prijeten dan, če se mu je dekletce zasmejalo v obraz, če je Tilda privezala čist, bel predpasnik čez obleko, vse je užival, kakor uživa otrok, ki skače v gozdu in trga jagode ob stezi.  Tilda je molčala, nič ni izpraševala, kakor da ničesar ne ve; delala se je, kakor da je vse prav; kakor da je od nekdaj vedela, da njenega moža ne bo ob večerih doma in se bo vračal šele pozno po polnoči.  Oglašalo se je v njej novo bitje.  Mala se je komaj nerodno in ljubko postavljala na debele nožice, jecljala mično prve kratke, nerazločne in sladke besede, in že je morala pripravljati Tilda perilce za drugega otroka.  Ni bila stara še devetnajst let in včasih se ji je stožilo v duši nad seboj po brezskrbni in čisti mladosti, ki je že ostajala za njo.  Že so obstopile težke skrbi njeno pot in na ramah je občutila breme, skoraj pretežko za njena mlada leta.  Roman je začel vabiti prijatelje tudi na dom.  Zbirali so se zvečer in Tilda jih je pogostila, kakor je vedela in znala.  Po večerji so se vrstile zdravice.  Iskrečih se oči in z donečimi glasovi so nazdravljali gostje domovini, ženstvu in idealom.  O Bismarcku se je govorilo in o Adriji; velika hrabrost je bila v njihovih glasovih in mnogo so obetali domovini: delo, požrtvovanje, živo, rdečo, vročo, srčno kri.  Ali namesto krvi je teklo vino po mizi.  Kadar so se malo navdušili, so zapeli, tudi o domovini, o ženstvu, o ljubezni, luni in zvezdah.  Trudna in medla je sedela Tilda med njimi in po cele ure ni izpregovorila besede.  Še zapazili je niso in kadar je odšla spat vsa slaba in počitka potrebna, je ni nihče pogrešal.  "Lepa je, ali dolgočasna," to je bila njihova sodba.  Nikdar se ni nihče izmed njih izpraševal, kaj misli mlada, resna in malobesedna gospa o njihovih zabavah, kaj misli o svojem možu, ali je zadovoljna v zakonu ali ne.  Brez besede je drugi dan z Lizo pospravila razmetano sobo, razvlečene stole, namočila z vinom polite namizne prte in prtiče, umila steklenice, očedila popljuvani in s čiki nametani pod ...  Pozimi je rodila sina.  Bil je popolnoma podoben očetu, kakor izrezan; nič Tildinega ni imel na sebi.  To pot Tildina mati ni mogla priti.  Stari Ribič se je bil nevarno prehladil in je ležal s pljučnico; mati mu je morala streči.  Ali Liza je skrbno negovala Tildo in oba otroka; vse je bilo v redu v hiši, mlada mati je bila dobro postrežena.  In vendar je bilo Tildi zelo žal, da ni mogla priti mati.  Zopet bi bila imela rada nekaj tednov pokoja.  Roman bi se sramoval pred materjo popivati cele dneve nepretrgoma.  Govoril je, da pije od veselja, ker ima sina.  Celo prijatelje je povabil, komaj da je mogla stati Tilda na nogah.  Bilo je pitja in vpitja vso noč; Roman je silil tudi Tildo, naj čuje z njimi, da bo rojstvu njegovega sina slava, kakor se spodobi.  Ali Tilda je morala naslednji dan zopet leči.  Dekla Liza se je opogumila in rekla gospodu, kar ji je bilo že dolgo na jeziku: da ne marajo doma teh njegovih prijateljev, ki niso nobeni prijatelji, ki ga samo zapeljujejo v zapravljivost, ki pridejo, da bi se napili in najedli, in ponesnažijo sobo kakor hlev; zdaj imajo druge skrbi doma, kakor pa gostiti take ljudi, dva majhna otroka sta v hiši in če hoče imeti gospod svoje prijatelje, naj gre rajši dol v selo v gostilno.