Nekako zanimivo in mikavno se potniku, ki pride od Trsta čez Kras v nejasni daljavi prikaže staro Štanjelsko „mesto“.  Sezidano je v breg ob gori, ktera se malo da ne strmo vzdiguje, a uvršiči se na široko rekel bi v obliko omuljenega krogla.  Hiše v Štanjelu so videti ena vrh druge nakopičene, kakor da bi bilo v sklad zložene.  Zidovi začrneli, stari, streho skoro vse s črnimi škrlami krito, vendar se vines odlikuje tu pa tam tudi kako belo poslopje, posebno pa cerkev z belim precej visokim zvonikom, eno polovico krita s korci, drugo pa s škrlami, da se iz njo zvesto odseva stari Štanjel s tem, kar ima novega.  In ta Štanjel zdi se popotniku v resnici kako staro mesto.  Toda Štanjel prehvalisavno pokazujo svetu svoja rebra in le dokler je v megleno daljino zavit, je veličasten; od daleč veliko več obeta, kakor nazočemu pokaže, ker bliže ko mu prideš, bolj pojemlje domišljena krasota.  Vse golo, vse podrto, razvaljeno, več hišam strehe udrte; ozidje, ki je nekdaj  „mesto“ branilo turških napadov, povsod oskrbljeno, tu pa tam do tal zrušeno: vse spričuje, da slava Štanjelska je bila, a ni je več.  In vendar še pred sto leti je bilo v Štanjelu vse drugače.  Tedaj je ozidje še stalo nerušeno in za časa francoskih navalov zamogli so cesarski umikaje se zmagovitemu sovražniku vsaj eno noč za zidovi  „starega mesta“ odpočiti se.  Za tistih časov si tudi v Štanjelu našel še marsikterega bogatega gospoda in celó žlahtnikov se ni manjkalo, takih, da je nekdaj bilo v Štanjelu sedem.  V to boljšo dobo osemnajstega stoletja peljem čitatelja nazaj.  Bilo je po smrti ljubljene cesarice Marije Terezijo; njen sin Jožef II. je bil začel vladati.  V tem času gospodoval je Štanjelu grof Gvidon Kobencelj.  Slavna njegova rodovina izhajala je, kakor pravijo, iz prav nizkega stanu.  Prvi Kobencelj je bil krašk kmet, tam nekod z doljnega krasa; nekdo je hotel reči s Proseka, drugi trde, da iz Ovčjega gradú.  Sreča, še bolj pa duševna spretnost, povzdignila je Kobenceljna do grofovskega stanu.  Upravljali so najviše državne službe spretno, slavno.  Kakor luč, ko ima ugasniti, še enkrat svitlo zatlofola, tako je tudi Kobenceljnov slavno ime v 18. stoletji posebno zabliskalo, hote nekako svetu še enkrat, predno zamrje, razodeti svojo moč.  Več Kobenceljnov imena slove v tej dobi.  Karol bil je ces. pooblaščenec v Belgiji ter je previdno in ljubeznjivo upravljal bogato provincijo.  Bil je vedam in umetnostim poseben krovitelj; ustanovil je celo v Bruselji akademijo vednosti.  Izmed njegovih sinov najbolj sinje Ljudevit Filip, avstrijski poslanec v Petrogradu, kjer je kot tak bival skoraj šestnajst let; carica Katarina bila mu je posebno naklonjena.  A še neki drugi Kobencelj se je ta čas vspel do visoke časti: Gvidonov sin Ivan Filip, bil je državni in dvorni podkancelar, in zarad mnogih zaslug bil mu je podeljen red zlatega runa.  Kdaj in kako so si Kobenceljni Štanjelsko gospodstvo z bližnjimi vasmi pridobili, se ne more več zvedeti, potem ko je občinska knjižnica zgorela.  Gvidonu je bil poleg druzih posestev na Goriškem pripal v del tudi Štanjel.  On je sicer stalno bival v Gorici, a zahajal jo rad in večkrat v Štanjel, posebno pa meseca septembra, ko se je bližala „bendima“  (trgatev); tedaj je ostal navadno še cel oktober na Krasu, dokler ni bila božja kapljica pospravljena.  Grof Gvidon se je namreč rad malo sprehajal po naravi; to prav za potrebo, ker se je drugače vedno učil in neumorno noč in dan deloval.  Vedom, posebno filozofiji svojega stoletja, bil je navdušen gojitelj, a tudi povspeševatelj in ni mu bilo mar ne slovstveno društvo, ali podpirati s pisatelji, pesniki ali kaj enakega.  Kakor da bi bila narava vseh slavnih prasorodnikov blago navdušenost za resnico in lepoto še enkrat v njem združila.  Njegovo stanovanje v Štanjelu je grad.  Res, lep, prav gosposki grad je to.  Še dandanes stoji z dolgo vrsto visocih oken, na jugo-zapadno stran obrnen, daleč dol proti Gorici beleč se.  In ob večernem solnci kako odseva bliščeči žar iz oknenega stekla dol po vsem Krasu, kakor da bi bila v ognji vsa štanjelska gora.  A zdaj sto let, se ve da, bilo je znotraj in zunaj vse še krasnejše, lepše napravljeno, vse prav grofovsko.  Gvidona najdemo na vrtu, ki se pod gradom od enega konca do drugega na dolgo razteza; a širi se le nekaj sežnjev od grajskega zidu navzdol v vedno podzidanih vstričnih odstavkih, po kterih se vijó z belim peskom posute steze.  Najžlahtniša sadna drevesa, posebno vsakovrstne hruške so v dolgih vrstah nasajene in umetno jim veje ena v drugo vpletene.  A tudi trt najžlahtnejših plemen nahajaš; grozdje rumeno in črno, zori — in sršeni in ose brenčijo povsod okoli, ter srkajo sladak sok iz mastnih jagod.  Na doljenem konci je vrt po vsej dolgosti omejen z zobatim zidom precej visokim.  Tu blizo na sredi naslonjen na zid stoji Gvidon Kobencelj; krepak mož je še, nikdo bi mu ne prisodil že šestdeset let, ako bi ga že precej pobeljeni lasje ne izdali, ki se pa le zadej prikazujejo izpod širokega slamnika, brez kterega Kobenceljna v Štanjelu nikdar ne vidiš.  Znad zida je lep razgled dol na braniško dolino in daleč naprej na Goriško nižavo, iz ktere na severno — zapadno stran v meglenem ozračji vstajajo vinska Brda, za njimi dviga se više in više gora za goro, kakor sedežne vrste v „amfiteatru“, v čisto zračno podnebje, daleč tam zad mole, kakor očetjo nad družino, snežniki z večno belimi glavami visoko v nebo.  Na to stran gleda grof Gvidon.  Ni sam.  Malo zadej v senci pod latnikom naslonjen ob močen kol, stoji mlad gospod.  Na prvi pogled sodil bi ga pet in dvajset let, morda kaj več; bolj visoke in čedne postave, ravnega, po vsem skladnega telesa, obraz gladek, okroglast, nežno-ljubeznjiv, oči velike, modre; tudi čelo se mu vidi, potem ko je snel z glave širok klobuk in ga vrgel pred-se na mizo: visoko, jasno čelo je to, odseva se z njega še otročja nedolžnost, a ob enem tudi zrelost, razumna resnost, v licih cvete zdrava rudečica, ki se od srede razliva po obrazu, a gor v čelo se bolj in bolj nežno bledi proti temno - rumenim lasčm, ki začno v svilnatih valovčkih prepregati čelo, dokler se ne zgoste v valovite kodre na glavi.  Mladi gospod drži v rokah pismo in ves zamišljen bere.  Vse tiho je okoli.  „Lepa hvala, gospod grof“, spregovori naš mlad junak prebravši pismo in vrnivši Gvidonu vedno še nepremično obrnjenemu na Goriško stran, „res Vašemu Ivanu obeta se lepa bodočnost.“  „Da, cesar mu vse zaupa, čisla ga kot svojega prvega prijatla“, pritrjuje Gvidon. „Kako pa, Vekoslav, ali bi ti šel v Benetke omislit onih slik, ktero cesar naročuje?  Saj sposobnišega za tak posel, res častni posel, ne dobim; ti poznaš laška mesta, a tudi umeš prav ocenjati umotvore“, prigovarja grof.  „In mislite, da bo to za cesarja samega?“ vpraša Vekoslav.  „O tem ne dvomim, saj ti je znano, da moj sin ni poseben prijatelj salonskemu lišpu, samotar je, neoženjen, ves utopljen v politiko,“ odgovarja grof.  „Benetke, Benetke —?“ zateguje zamišljeno Vekoslav.  „Saj bo za presvitlega našega Jožefa“, zavrne grof.  „Toda čas je še, boš premislil, posvetoval se, saj taka opravila niso nikdar siljena“.  „Kako ti pa ugajajo politične novice?“  „Vsa znamenja kažejo, da se imamo nadejati nove dobe“, pravi Vekoslav.  „Dobe zlate, dobe sijajne“, začne navdušeno grof. „Z Jožefom zašije nam v Avstrijo zora novega dne, o tem sem prepričan, povsod je dozdaj slavni naš vladar razširjal z vso močjo nove napredovalne ideje, kot nemški cesar povsod svobodomiselno upravljal svoj posel.  In naša Avstrija, karkoli je sprejela zadnjih let od velikih mož zapadno Evrope, zahvaliti so ima edino le Jožefu, ki ni jenjal matere nagibati k vzvišenim naredbam, ktere zahteva naš vek.  A tedaj imel je roke še zvezane; zdaj pa je sam neodvisen, njegovi samovolji pokornih je 25 milijonov; in ker je svobodomiseln, zatoraj nam ga Bog ohrani mnogo let, da te milijone prerodi k novemu življenju.  Žal, dragi Vekoslav, da nisem mlajši, da nisem tvojih let!“  „A jaz nadejam se, da sina slavne Marije Terezije bo spremljala na prestolu modrost in ljubezen do pravice, ki je temelj vsakemu kraljestvu, in da velikih Habsburžanov podoba ga bo vodila in navduševala za blage čine — pravi goreče Vekoslav.“  „Da, modrost; naš Jožef izšolal se je temeljito v naukih glavnih modrijanov; a z vedami družil je vedno tudi življenje in skušnjo; prehodil je že vse kote cesarstva; bil na Francoskem, v Parizu, kjer je občeval s prvimi veleumi našega veka.  Čestilec je D'Alambertov in Voltaire-ov; v Parizu je Rousseau-a osebno obiskal.  O Vekoslav, si že slišal, filozofa imamo na prestolu; zdi se mi, da se bode skoraj vresničila država, kakoršno je Platon postavil človeštvu v vzor, da bodo filozofi zasedali prestole in dajali narodom zakonov.“  „Bog daj srečo Jožefu, Bog ga razsvitli, daj mu izbrati pametnih in previdnih svetovalcev“ — odgovarja slovesno počasi Vekoslav.  „O Vekoslav, si že slišal, kako je pisal svojemu poslaniku v Rim?  Čuj!“ Potegnivši tiskan list iz žepa začne brati: „Odkar sem sedel na prestol in nosim prvo krono na svetu, postavil sem filozofijo postavodajalko svojemu kraljestvu.  Po tej logiki dobiti ima Avstrija drugo obličje.  Res vzvišene besede to, vredne sinu velike Terezije.“  „Da, Terezije duh vodi njenega sina, da nam varuje vero pradedov in brani jo vseh sovražnikov, da zatre ljutega Turčina, a tudi ...  „A tudi, da omeji neznosno nadležno samooblast rimsko“, seže mu v govor Gvidon, ki se čedalje bolj vnema, „da iztrebi iz cerkve smeti in vraže, ki jih je nanesla lahkovernost srednjega veka, da nas spet pripeljo k čistemu evangeliju, da bodo narodi v duhu in resnici častili Boga in pošteno služili domovini.“  „Ne razumim Vas, g. grof“, vpraša Vekoslav, kteremu se vedno očitniše izraža v obličji skrivna nezadovoljnost z govorom grofovim.  „One, nikar ne misli, Vekoslav“, mu grof hitro seže v besedo, „nikar ne misli, da sem sovražen veri naših pradedov, tudi Jožef bo, upam, njen hraber branitelj, a čisto krščanstvo, čisto in prosto vseh peg in človeških primer, to je moj vzor.  In to upanje bo Jožef dopolnil.  Ko se je vračal s Francoskega čez Švico domov, snidel se je s slavnim Lanjvinaisom.  Važno in resno se je s tem filozofom pogovarjal o nalogi modrega vladarja.  Svoje misli je objavil ta filozof v knjigi, ktero jo poklonil Jožefu.  Le-tu ga imenuje najpobožnišega vladarja, ki črti brezverstvo, ker mora biti prepričan, da vsa moč vladarju prihaja iz vere.  Naloga vladarja filozofa, piše, je podložnikov ne le vladati, ampak tudi v cerkev vabiti.  Toda vladar nima misliti, da je le krščanska vera, to je katoliška, edino prava, in da brez nje človek ne more biti pošten.  Saj bistvo pravega krščanstva je to, kar uči prava pamet; čemu toliko skrivnosti, kterih nikdo ne razume; jeli kdo veruje več ali manj, ali nič, meni, da zarad tega ni ne boljši ne slabši; da le pošteno živi, vsa vera se ima ceniti le po tem, koliko vpliva, na nrav.“  „A potem takem, gospod grof“, ugovarja Vekoslav,  „je cerkev prav brezpotrebna; čemu li nam ima še biti, ako je vse eno, je-li verujem resnico ktere ona uči, ali ne; ako le to za bistveno priznavamo, kar nas pamet uči in od nas tirja, tako krščanstvo, menim, da se prav lahko ločiti od cerkve.“  „Od cerkve ne, pač pa od Rima“, zavrača grof.  „Čemu tolika odvisnost in podložnost rimskemu papežu, da se zdi, kakor bi bila posamna kraljestva provincije rimske, kakor so bile za časov rimskih imperatorjev?  Naj se toraj presečejo one tesne vezi, ki nas na Rim oklepajo in osnujejo naj se državne cerkve; to bo še le prosto krščanstvo.“  „In komu bodi potem podložna državna cerkev, gospod grof?“ vpraša Vekoslav.  „Zbrati se ima v državi patrijarh?“  „Kdo ga bo izbral?“  „Škofje.“  „Na koga povelje?“  „Na povelje cesarjevo.“  „A po tem takem se bo vse godilo v imenu države in patrijarh bo uradnik državni in tako tudi cerkev pokorna služabnica državina.  In da si bo morda začetka kazala na videz neodvisnost, vendar dolgo se ne bo mogla vstavljati posilstvu državnemu, onemogla bo.  Komu hlapčuje grška cerkev in ruska, odtrgana od katoliškega središča, od Rima?“  „In vendar mislim, da se more prav pošteno tirjati, da je cerkev podložna državi“, odgovarja grof, „ker povsod sme le eden viši biti, a drugi vsi ubogati.  A v državi ukaže država, toraj ubogaj cerkev“ —  „Ubogaj cerkev“, ugovarja krepko Vekoslav,  „cerkev, ki zastopa božje pravo in skrbi za dušno večni blagor človeštva, ubogaj državi, ki nima kakor pospeševati časni zemeljski blagor?  Gospod grof, ne vidite nasprotja?“  „A vendar ta Rim si je preveč oblasti prisvojil, treba mu jo vsaj prikrajšati“, nadaljuje grof, izgnivši se vprašanju mladega nasprotnika.  „Preveč oblasti, morda v srednjem veku?“ zavrne Vekoslav. „Ako je tedaj rimski papež kralje postavljal in sodil, in narodom postave dajal, kdo je temu kriv, ali mu ni Evropa sama, ali mu niso narodi priznavali te velevlasti in se radi vklanjali njegovim izrekom.  Zdaj pa, ako se mu ta oblast krati, se tudi papež ne vede več kot sodnik med narodi, ampak previdno zataji samega sebe pričakujoč vgodniših časov.  Toda vse te pravice segajo bolj v politiko, brez te pa cerkev lahko obstoji.  A drugače je, ko govorimo o verskih in cerkvenih rečeh, v teh ločiti se od Rima je kolikor odsekati ud od živega telesa; mrtev bode in kmalo bo strohnel, gospod grof.“  „A vsekako je prav, da se država, da se vladarji odtegnejo nadvplivanju rimskemu“, govori Gvidon, „da so vsaj popolnoma neodvisni od papeža in cerkve.“  „A jaz mislim, gospod grof, da ravno vladarji bi se ne smeli preveč odtegovati cerkvi, ktere poglavar je rimski papež.  In cesarji in kralji bili so ravno tedaj najmogočniši, najbolj spoštovani, ko so hodili v Rim po krone, ko jih je le cerkev mazilila in so iz njene roke dobivali kraljestva po milosti Božji.“  „O, po milosti Božji, zastarela fraza srednjega veka, ki zdaj nima več nobenega pomena.  Ubogi kralji, ako bi ne imeli druzega, kakor to srečo, da so maziljenci „po milosti Božji“, denar, denar pa vojaki.“  „In vendar maziljenje po milosti Božji podeli vladarjem veče moči in jim obda glavo z večim svitom, kakor najsilnejše vojske.  S tem hoče namreč cerkev učiti, da vsa oblast na zemlji izhaja od Boga na človeka, tako, da je vladar pravi namestnik Božji, ki v njega imenu, v njega moči zastopa in brani pravo na zemlji, v strah vsem hudobnim.  Zatoraj pa, kdor se vladarju vstavlja, protivi naredbi Božji, se punta samemu Bogu.  Kdo bi se po tem takem drznil silno vladarja napasti ali gnati ga s prestola?“  „Vse lepo, vse prav, ljubi Vekoslav“, odgovarja Gvidon, „vse dobro, za tiste čase, in ne tajim, da so se ljudstva srečna čutila pod vplivanjem teh pobožnih teorij; a našemu veku ne zadostuje le pobožnost, mi smo začeli tudi sami misliti, in hočemo na podlagi tega mišljenja stari red prevstrojiti in človeku pripomoči do popolnega vživanja naravnih pravic.  Imamo, hvala Bogu, filozofov, ki so srečno dognali novo teorije in za večno je, upam, odklenkalo, zvitim srednjeveškim preteklostim.  Od kar nam jo veliki Rousseau spisal svoj „contrat social“, gotovo no bo nikomur več na misel prišlo, pogrevati starih neslanosti.  „Ali res Vam Rousseau toliko ugaja, gospod grof?“  „In kako bi ne? saj on je maziljencem Božje milosti za večne čase zbrisal mazilo z glave in spihnil jim bliščobni svit Božjega veličanstva, kteri je doslej prikrival nje in njihovo delovanje očem podložnikov.  Rousseau je ponižal mogočnjake, povišal podložnike, v njegovi državi so vsi enaki, vladar in podložni; in kralj si šteje v največo čast, da sme biti prvi uradnik, sluga svojim sodržavljanom, izvrševatelj narodovo volje.  Vsakdo je samemu sebi postavodajalec, uboga samega sebe in ohrani vedno prvotno svojo prostost in neodvisnost.  Prod vsem pa me to veseli in mi daje najslajši nado, da vrli sin slavne Marijo Terezije, naš Jožef, popolnoma priznava resnico teh blagih načel.  Uradnik in nič več kot uradnik svojim podložnim želi biti.  Pred nekimi dnevi bral sem njegovo okrožnico, ktero je doposlal vsem državnim uradnikom; v njej hvali onega vladarja, kteri ne misli, da je previdnost milijone ljudi zanj stvarila, ampak, da je Bog vladarja v službo podložnikov postavil.  Zatoraj, da je vladar občinstvu odgovoren za to, kako se pobirajo državni dohodki.  In kako priprosto, kako vljudno se vede naš Jožef; kdo bi spoznal v njem mogočnega cesarja najlepših evropskih dežel?  Na dvoru Dunajskem je vsako uro najnižjemu državljanu vhod k njemu prost.  In kako časti celo kmeta; ko je po Moravskem potoval, šel je na njivo orat, na Češkem se je lotil kositi.  Parižanje so kar noreli zanj, videč, kako je občeval s prostim narodom, pohajal po javnih kavarnah in gostilnah; na vse zgodaj je zdruzimi preprostimi ljudmi posedal pred vhodom k javnim muzejem in galerijam, čakaje, dokler se niso odprle, obiskoval francosko učenjake in umetnike.  To je pravi ljudski vladar, ta je naš Jožef, velike Terezije vreden sin, slava mu!  Res srečen Rousseau, da je tako hitro našel vladarja, ki zna ceniti njegove blage ideje, se da vneti za filozofa in družbinsko pogodbo!  To ti je zlati evangelij, iz kterega so ima izcimiti Evropi slavna bodočnost.“  „Iz Rousseau-ovega „Contrat social“, gospod grof!?  In kdo je Genovskemu filozofu razodel prvotni stan človeštva; kje bo našel dokazov, da se je res tako rodila država in družbinski red, kakor nam on slika, niso le njegove besede prazne sanje?“ oporeka Vekoslav.  „Prazne sanje?“ zakliče grof začudeno.  „Prazne sanje, gospod grof.  Tega si je bil sam Rousseau nekako v svesti, ker v šestem poglavji svoje silovite knjige prične svojo teorijo o društveni pogodbi z besedo: „Denem da“ ali „vzamem da“ jo tako in tako človeštvo ... in na podlagi te hipoteze izpeljuje potem one važne stavke, kterim se pripisuje tolika važnost.  Važnost?  Ne tajim, toda žalostna važnost.  Ste li kdaj pomislili, gospod grof, kam morajo privesti take teorije?  Glejte, ni treba za to veliko logike: ako vladar ni več, kakor prvi sluga narodov, izbran po volji svojih podložnikov, ako drugo oblasti nima, kakor ono, ki jo jo prejel od njih, potem je pa tudi vsak trenutek odvisen od državljanov, dovolj, da sklenejo, in on ni več vladar.“  „In tako je tudi prav“, zavrne grof, „ako ni narodovega zaupanja vreden, naj pa odstopi, saj vladar je zarad ljudstva, ne pa ljudstvo zarad njega.“  „A potem pa“, odgovarja Vekoslav, „ne more stati nobena vlada več, ni je varnosti državi, ker izpostavimo jo valovom nikoli ne mirajočih ljudskih strasti: kako lahko so zgovornemu demagogu posreči množico s fanatičnimi govori preslepiti in prepričati, da vladar ne vgaja več blagru narodovemu; kmalo bo z večino glasov odstavljen; na njegovo mesto bo izbran drug, a tudi ta bo moral morda že jutro odstopiti, tako tretji itd.  Toda pravi sreči in velikosti države ni nič bolj škodljivo, kakor vedne notranje spremembe in prevrati, kakor pogrešanje stalnih državnih načel, po kterih se dosledno vlada.“  „A naj bi no imel narod nikakega sredstva oprostiti se samovoljnega posilstva vladarjevega, naj bi pohlevno prenašal vse krivice in vladar naj bi ne bil nikomur na zemlji odgovoren za svoje čine?“ vpraša grof.  „Prima sedes a nemine iudicatur, gospod grof“, odgovarja glasno Vekoslav, „tako so nekdaj trdili, in ako ne priznamo tega stavka, nimamo stalnega miru in varnosti.  Pomniti moramo, da človek je povsod človek in tako tudi vladar in kot človek ima svoje slabosti, a teh soditi nimajo podložniki, še manj pa kaznovati ga, odgovarjal bo Bogu.  In kdo so tisti, ki naj bi sodili vladarja?  Spet ljudje in kot taki spet zmotljivi, pregrešni, zatoraj bi pa morali tudi njim postaviti sodnikov, a tem spet drugih itd. brez konca. — Kje bi se toraj vstavili?  In kje bi mogli zbrati izmed ljudi vlado, ki bi ne bila podvržena ne zmoti, ne grehu?  Nikjer.  Zatoraj pa priznajmo: „prima sedes“ — nima se soditi od nikogar; vladar bodi „saerosanetus“.  Gospod grof, bojim se, da Rousseau-ov „contrat“ pripravi še Francosko v veliko nesrečo.  Ali mi niste Vi sami že brali iz pisem, ki ste jih dobivali od Ivana, ko je bil z Jožefom v Parizu, kako je cesar že tedaj iz nekih sumljivih znamenj sklepal na nevihto, ki žuga Francoski.  Bog ve, ali ne pride Rousseau-ovim častilcem na misel zavreči Ljudevila in Antonijeto, ter zbrati si druge vlade?“  „No“, zavrno grof, „upam, da Francozi so že za toliko politično zreli; v narodu, tako omikanem, ni se bati silnih krvavih prevratov, beseda in pero pomogla bota k zmagi vzvišenim idejam Rousseauovim in njegovih časticev.“  „Bog ne daj, da bi tekla kri, ohrani Bog lepo Antonijeto“, odgovarja Vekoslav.  „A naš Jožef naj dolgo živi, ljubiti ga hočemo in vse zanj žrtvovati.  Blažjega vladarja Evropa nima“, pristavi grof navdušeno.  „Da, gospod grof“, nadaljuje Vekoslav, „braniti mu hočemo slavno dedščino proti vsem sovragom, naj krepko in ponosno dviga pred svetom meč pravice in resnice, da bo Avstrija spoštovana, občudovana.“  „Res, sovražnikov ji no manjka, ki so se zarotili proti starodavnemu prestolu Habsburškemu, ki preže vse okoli, zviti kakor lisice, da bi mlademu vladarju spletke napravili“, pravi grof.  „Gotovo pred vsem mislite na starega lisjaka v Berolinu, kaj ne, gospod grof.  Prepričan sem, da nikdo ni Avstriji več škodoval, kakor ta Friderik: zdi se, da so v njegovi roki stekajo niti vseh spletek, ktere so ranjko Marijo Terezijo zamotale v toliko zadreg, in Avstrijo toliko ponižale.“  „Toda upam, da se je prekanjenemu lisjaku štrena zamotala, zmedel mu jo je najbrže Jožef, ko je lani potoval na Rusko cesarico Katarino obiskat“, prerokuje grof z važnim glasom.  „Mislite, da res?“ vpraša radovedno Vekoslav.  „Pravilo se jo, da Jožef ni nameraval svojemu obisku dati politične važnosti.“  „Pravijo se ve da“, odgovarja premišljeno grof,  „treba jo bilo veliko previdnosti proti pruskim ogleduhom, ki znajo vse skrivnosti izvohati, a ko so vladarji skupaj, kdo jim brani razpravljati politiko?  In da so je tudi lani kaj takega v Petrogradu godilo, vem iz zanesljivega vira, dopisoval mi jo moj bratranec, ki je bil tiste dni v najožji dotiki s Katarino in Jožefom.  Sprejem je bil prav srčen in odkrit, pogovori sila važni, trajali so med vladarjema neprenehoma ure in ure na dolgo: prijateljstvo in zveza med Avstrijo in Rusijo je od tega časa gotova reč.  To tudi Friderik ve; a kaj mora?  To mu bo grenilo staro dni.“  „A potem pa gorje polumesecu“, vsklikne Vekoslav.  „In severnemu lisjaku“, dostavi grof Gvidon.  „Ali ste že dobili z Dunaja sliko Jožefovo, gospod grof?“ vpraša naenkrat Vekoslav.  „Da, ravno včeraj“, odgovarja grof, „pokazati hočem ti jo še danes.  Najbolj odlikujejo se na njej lične modre oči.“  „Ali res, gospod grof, slišal sem, da Dunajčanje si jamejo omišljati modro nošo, ker imajo  „plavca“ cesarja; tako močno da ga ljubijo?“  „Res, tudi jaz si mislim naročiti moder oprsnik.“  „A potem prosim tudi za-se enega, gospod grof.“  „Gospod, gospod!“ se naenkrat zasliši od vrtnih vrat ne ravno ličen glas.  Grof in Vekoslav se ozreta.  Bliža so jima precej prileten fantalin, pravijo mu Cene z Vignja.  Nizke postave, krepast, širocih pleč, da bi lahko drva na njih cepil, čelo pa nizko in široko, glava ploščata, kakor da bi jo mu bili kdaj deli v prešo.  Druzega na sebi nima, kakor nove črne platnene hlače in pa srajco, ki je na široko odprta, vendar je snažna; tudi se mu vidi, da se je danes zopet enkrat umil, česar drugače ne stori nego ob nedeljah; toda danes je bilo treba v grad, zatoraj mu je Urša, domača dekla na Vignji, poripsala s škalobonom zagrampana lica, in tako so zdi, kakor bi bil danes oblekel se v novo kožo; počesan se ve, da ni, ker ni bil še nikoli; a kljubu temu je danes Cene prav lep, kakor ni bil že od veliko noči.  „Gospod, gospod!“  „No, kaj pa je, capin“, zagrorni grof.  „Gospod Vekoslav!“ ponavlja Cene. „Nek črn gospod je prišel na Vigenj, ker Vašega gospoda očeta ni doma, rekel mi je iti po Vas.  Joj, gospod Vekoslav, nisem še videl takega človeka.  Pa ima lasi debele kakor ščetine, štrlijo mu naravnost gori v nebo; in pa tukaj na sencih je ves zaraščen in do pod ušes mu segajo brke, zakrivljene so kakor moj krvač, saj veste, tisti, ki sto mi ga dali lani, ko smo rezali trte.  Oči pa ima velike velike in jih visoko visoko odpira, kakor luna, ko je polna; gleda pa tako naravnost, da človeka kar presune, in tudi vse h krati vidi, akoravno ima oči obrnene le v en kraj.  Ima tudi naočnike velike velike; a ko je z manoj govoril, jih je privzdignil in nasadil z nova na obrvi; videvši ga tako, sem se oplašil, da se nisem upal več pogledati mu v obraz, a Urša je rekla, da ima štiri oči in je iz hiše bežala.  Bog pomagaj, kdo je še videl takih ljudi!  He, he, gospod Vekoslav, he, he!“  „Je prinesel s seboj tudi pisem?“ vpraša Vekoslav.  „Joj, ne vprašajte ne; prišedši v hišo, je koj sedel za mizo in privlekel iz potne skrinje z rudečim trakom povezanih papirjev, toliko, da še v pisarni Vašega gospod očeta, akoravno jo župan, jih nisem toliko videl; in pa kako velika pisma!  Vam rečem, eno samo je razvil in pokrilo je celo mizo, saj veste, tisto, pri kteri mi posli kosimo, in vse jo bilo po njem na drobno popisano, le enkrat sem tje pogledal in že mi je prišla omotica v glavo.  On pa je gledal, bral in računil, potem vstal in mrmraje hodil po kuhinji; a jaz se ve da, ker ne znam nemško, nisem nič razumel; le stric Fabetov, saj veste, ki je bil osem let vojak na Ogerskem, je vlovil kako besedo in sklepal, da se nam huda piše.  Stopal je pa tako redno, da je vsakokrat tje naredil deset korakov, sem pa enajst, in vselej stopil na na ravno tisti kraj, kakor pred.“  „Ste mu pa kaj postregli?“  „Urša mu je hitro prinesla maslenega kruha in pa steklenico tistega sladkega, saj veste, kteri, ste rekli, da je za gospodo; položila mu je konec mize, a ni se predrznila reči mu, naj blagovoli vzeti, saj pa še kozarca mu ni dala.  On pa tudi m jedel ne pil, imel je sicer vse pred seboj in večkrat gledal v steklenico, vendar je ni videl, ker sicer kako bi bil mogol pustiti tisto sladko kapljico, ki meni zadiši skoz tri zidove; le enkrat sem jo pokusil in zdelo se mi je, da vživam vso nebeško sladkost, vzdihnil sem takrat: o zakaj nisem tudi jaz taka gospoda!  Ko sem imel sedem let, me je hotel nek kapucin, ki je bral pšenico po krasu, vzeti s seboj v Gorico, da bom študiral za gospoda, ker imel sem veliko glavo, jaz pa sem utekel.  Nespameten jaz; zdaj bi bil morda kakor gospod Poljanec.  Bog ga živi gospoda Poljanca, Bog mu daj zdravje, ker kolikorkrat ga Cene sreča, dobi po dva krajcarja.“  „Boš pa že enkrat končal svoje litanije!“ zareži grof Gvidon.  Ko sta grof in Vekoslav odšla v grad, zakriči Cene z vrta skozi vrata v shodišče, ki se je stekalo v predkletne prostore grajske.  Tu naleti na Šopa, Štanjelskega sodarja, ko je ravno široki vinski kadi meril gorenji obroč.  „Kaka nesreča te je pa danes sem prinesla, turški cmok!“ sprejme Šop Ceneta.  „No, no, rad bi pa videl, koliko sodov imate; pravijo, da iz štirih vasi, ko bi jih skupaj spravil, ni jih toliko.“  „Joj, joj,“ strmi vtaknivši glavo skozi malo priprta vrata grajske kleti. „Koliko sodov, kako visoki! — eden, dva, tri ...“ Tako šteje, a le do petindvajset, ker to je bilo število volovskih in kravjih repov, ktero je na pašo gonil, dalje ni segala njegova računica.  Prostoren in krasen je bil župana Štanjelskega dom na Vignji.  Ako si pri širocih vzhodnjih vratih postal, odprlo se je očesu široko, z belim peskom potreseno dvorišče, čez ktero prišel si v veliko dvonadstropno hišo, zidano bolj v mestnem slogu; a na sredi dvorišča rastla jo stara murba, debela, da bi jo trije možje komaj objeli, veje so jej bile umetno obrezane, v kolobar spletene, a pod njo stala je kamenita miza, pri kteri se je gospod Pavel, oče Vekoslavov, posebno o poletni vročini rad senčil, se ve, da pred njim stala je navadno buča tistega črnega, ki ga le na Krasu trta obrodi.  Velik latnik obdajo dvorišče od treh strani, rudeči se od žlahtnega grozdja, ki je letos tako obilno, da se zdi, kakor bi Bog sam na Vignji počival; mogočni kostanjevi koli, pridržajoči sladko pezo, se kar šibijo, tako, da je treba tu in tam izvanredne podpore.  Z dvorišča pa peljejo vrata na vrt, ki se doli po hribu na poldansko stran razprostira, na njem tudi rastlinjaka ne pogrešaš.  Z vrta greš poleti lahko senčit se v prijeten gozd, ki na južno-zapadno stran obdaja Vigenj in s svojimi visokimi hrasti na pol zakriva ponosno zidovje Vigenjskega doma.  Po cesti, ki mimo sv. Gregorja pelje na Vigenj, se ravno kar bližajo Vignju trije možje, že pri starosti, kterim se z obličja bere prava kmetska veselost in zadovoljnost.  Ne mudi se jim ravno ne, ker pri vsakem drugem koraku postanejo in prav važno z rokami kretajo, ni težko spoznati, da med seboj razpravljajo važno stvar.  „Tako bogastvo, taka obilnost v Štanjelskem gradu, denarja na mernike, da grof Gvidon ne ve kam ž njim — in vendar nima ga, ki bi po njem vžival.“ Tako modruje Tinče Jerančev.  „Žalostno, žalostno“, pritrjuje stric Šega, drugi v trojici, „sam ne vem, kaka nesreča preganja Kobenceljnovo rodbino, vse mrje, vse gine.“  „No, jaz pa tudi kaj vem“, razkorači se stric Ampak, ter postane sredi med tovarišema, „in povem vama, ljuba soseda, grof, ko na to misli, jame od žalosti solze prelivati.  Kakor vam je znano, njegov sin na Dunaji se še do zdaj ni oženil; grof mu prigovarja in prosi, a on je bojda sklenil ostati samec, nikdar se ne ženiti; zatoraj je grof kar obupan.“  „No, se bo pa vse zavalilo na otroke njegovega bratranca, ki je tam nekje, menda na Moskovitskem, če se ne motim“, modruje stric Šega.  „Kaj pa da“, mu prestrižo Ampak; „saj tudi tam ne bo nič, o da bi ostala grofu vsaj ta tolažba, da bi le zamogel zapustiti premoženje enemu Kobenceljnov, a pomrlo bo vse, pomrlo tudi tam; saj je imel Ludovik že štiri otroke, in od teh so trije umrli, že v zibelki jih je nekaj zadušilo; ostal je še eden, zadnje upanje našemu grofu; toda dobil je ondan grof pismo, da težko se bo ohranil, prav šibkega zdravja je.  V želodci ga bode ali ne vem kaj neki; kdo pozna vse tiste gosposke bolezni, še enega leta ne včaka.  O, kolikokrat, ljuba soseda, pride sam grof po kosilu k meni se pogovarjat in si delat kratek čas, in razodene mi vse, vso, večkrat ga vidim kar jokati. „O kaj mi pomaga“, rekel je oni dan, „ko ga nimam dediča, polovico bi hitro dal, ko bi ga mogel dobiti, da bi vsaj moje ime nosil.“ Jaz sem mu rekel: „Milostni gospod grof, jaz Vam dam lahko tri, imam jih polno hišo, se ve, da niso Kobenceljni, temuč Ampaki so vsi trije, toda če Vam ljubo, dam jih prekrstiti v Kobenceljne.“ Taka je, on veliko nima komu zapustiti, jaz pa večim ničesa.“  „Bog ve res, kdo bo molzel to debelo kravo Kobenceljnovo; srečen bo“, nadaljuje Tinče Jerančev.  „No, Bog ve, od kod pride, saj Kobenceljni imajo prijateljev po vsem svetu, in toliko več, ko iščejo dediča“, pravi Sega.  „Ej, veste kaj, sosedje ljubi“, odgovarja zanimivo Ampak ter stopivši k njima prav blizo pošepne:  „Ta Vigenjski, Vigenjski, pravim, mladi Vekoslav, ta je grofov ljubljenec, ima ga rajši kot desno oko; bi stavil pete in glavo, da so bo po grofovi smrti vse zavalilo na Vigenj, vse, vse.  Saj ni dne, da bi Vekoslav ne bil v gradu; in grof kar prestati ne more brez njega.“  „Saj prav praviš, Ampak“, priznava Šega, „meni se že dolgo kaj takega dozdeva.  Glejte, glejte, raste mu premoženje, kakor gobe za dežjem.  Saj moj oče, Bog mu daj nebesa! je pametil, ko ni na Vignji bilo ničesa, kakor gola skala, na ktoro so sezidali kočo.  Da prvi posestnik Vigenjski še naš deželan ni bil, da je došel, od koder solnce zahaja, tam daleč za morjem.  In pojdite zdaj gledat na Vigenj, kakor knez si je napravil pohištvo, samo belega oranja ima za tri tedne, največi in najlepši vinogradi v Branici so njegovi, dolžan mu je cel Kras; pa kaj, saj veste, kako gosposko je vse pri tisti hiši.“  „Ali kaj vam še povem, ljubi sosedje; bote videli, ali ni Ampak dober prerok.  Veste, da grof Anton, spod Skale, pravim, grof Anton in naš Kobencelj sta prva prijatelja.“  „Res, velika prijatelja“, prestriže mu govor stric Šega, „sem slišal, da ga vabi že spet za roženkransko nedeljo v Štanjel, in da pride še veliko druge gospode.“  „Ali znano vam je tudi“, nadaljuje Šega, „da spod Skale nima nič moškega zaroda, le eno hčerko ima, lepo Julijo; tedaj bo treba enkrat iskati zeta, moža pravim Juliji, a Julija prinese zetu za doto grad pod Skalo in Obročjo goro in Cvetličnik, in kaj vem, kaj še vse kdo more našteti, kar ima grof Anton.  In pravim, Bog ve, ali bi ne mogel biti ta zet še Vekoslav, poslušajte dobro, Vekoslav z Vignja?  No rečem, da gotovo, ali morda ...“  „Ej, ti imaš pa dober nos, Ampak“, hvali stric Šega, „izvohaš zajca, še prej ko jo rojen.“  „Bote videli, sosedje“ — trdi Ampak.  „No, Ampak, ali ne veš pa, da Vigenjski ni žlahtnega stanu, in žlahtniki se ne ženijo, kakor le z žlahtniki“, ugovarja Šega.  „No, res“, pravi Ampak, „toda grof Anton na to nič ne gleda, saj je bolj priprost, kakor vsak kmet; ondan-le so pravili, da je vozil gnoj z Obročja Stivke, kjer so imeli orati za repo.  In pa, Vigenjski ima denarja, denarja več ko kterikoli grof, in za denar se da v naših časih rudeča kri prebarvati v plavo.  Kaj to, par tisoč za Vigenjskega.“  „Prav praviš, Ampak“, pritrdita mu soseda.  „No, kaj pa vraga toliko zidajo na Gradišči“, vpraša naenkrat Jerančev radovedno. „Nikdo mi ne ve kaj gotovega povedati.“  „Zidajo že štiri tedne“, pravi Ampak, „kmalo bo poslopje dokončano; ali čudno prav čudno se izdeluje to stanovanje, kdo je še kaj takega videl?  So v Trstu mislim ni tako čudne hiše.“  „Kdo pa pride gor stanovat?“  „Je že v Gorici, neki gospod, ki si je izvolil tam gor prebivati“, odgovori Ampak.  „Odkod pa je prišel?“  „Bog ga vedi, nikdo mi ni bil v stanu povedati; pa saj veste kako dandanes, vse po svetu križem gré.  Posebno pa ta gospoda okoli leta kakor črne muhe in ravno tam poseda, kjer je kmet najmanj more strpeti.“  „No, gotovo pa hodi lizat med“, dostavi Jerančev,  „saj pri kmetih je najslajši.“  Že so v teh pregovorih dospeli do Vigenjskega doma, ko naenkrat začujejo za seboj moške stopinje.  Ozrši se zagledajo pred saboj Vekoslava, njemu na desnici koraka že prileten gospod: priprosto oblečen, visoke škornje ima, a na glavi širok črn klobuk: le črnikasta barva njegove obleke, posebno pa zavratnik dajo v njem spoznati duhovnika, a tudi brez tega bi se ne mogel dolgo zatajiti, izda ga že prijazen nekako duhoven obraz, ter izraz duhovne resnosti, kakoršna se vtisne le onemu, ki je že več časa sam duhovno živel in druge duhovne vodil.  Stopita na Vigenjski dom.  Na pragu pred hišnimi vrati najdeta Ceneta, ki skrivno pogleduje v vežo čudnega gospoda.  Ta je bil namreč še vedno zamišljen v svoje študije in je nepremično stal pri mizi.  Še le ko vstopi Vekoslav z gospodom Poljancem, se zave, uravnavši si naočnike in potegnivši iz žepa pismo, stopi trdo in postavno pred Vekoslava in se mu prisiljeno mehanično pokloni, rekoč: „Tu moje povčrjenje“.  Vekoslav sprejme pismo in bere:  V imenu cesarjevem.  Krišpin Geravs.  Po volji cesarjevi od Tržaškega namestništva poslan v Štanjel, ko izvanreden ces. komisar, da skrbi za strogo in točno izvršbo vseh ces. ukazov, ki so se že in se imajo v kratkem razglasiti.  Slavnemu županstvu v Štanjelu se naroči, da preskrbi ces. komisarju dostojno stanovanje v Štanjelu in da mu je pomožno v njegovem poslu.  Od c. kr. namestništva v Trstu.  Baron Zinzendorf.  Bil je pa Krišpin Geravs rojen tam nekje v nemški Šleziji, kot podložnik avstrijski, zdaj pa, ko je po vojskah s Friderikom Velikim Avstrija morala odstopiti del Šlezije, stal je njegov dom v pruskem kraljestvu.  Toda Krišpin ostal je vedno zvest Avstrijec in kot tak služboval že več let po Češkem in Moravskem kot davkarski uradnik in komisar.  Bil je trd Nemec, a lomil je tudi češko in nekako čudno zategoval.  Učil se je bil pa Geravs v mladih letih po raznih mestih, potovaje od kraja do kraja, kakor tisti večni študentje, kterih mati narava ni posebno obdarila.  Zašel je bil tudi v Halo in tam poslušal slavnega filozofa Wolfa.  Ta filozofija mu je kaj posebno ugajala, kakor da bi bila nalašč zanj stvarjena.  Prisvojil si je popolnoma Wolfovo filozofično številjenje, znal je vsako reč natanko vpredeliti, razdeliti in podretiti, vse strogo matematično dokazati, da je nasprotnika kakor z vrvmi zvezal, tako, da mu ni dal še ziniti ne.  Nikdar ni ničesa dokazoval, da ne bi štel, in sicer na prste; začenši z mazincem na levici navajal je svoje razloge: prvič, drugič itd. po prstih levičnih, a potem prišel je na desnico in navadno ne pred jenjal, dokler ni prišel do pavca na desnici; tedaj še le je rekel: iz tega sledi, da je reč tako in tako, kar mi je bilo dokazati.  Potem pa je ponosno naočnike z nosa na obrvi pognal in srpo v človeka oči vprl, kakor da bi ga hotel prebosti.  Tak je bil Geravs Krišpin.  In ko je začel cesar Jožef vladati, je zanj napočila zlata doba, ker vstvarjen je bil za birokratizem, in ta zanj, tako, da se mu je v dušo in telo, v misli in vsa dejanja upodobil.  „Župana ni sicer doma“, odgovarja mu Vekoslav,  „vendar pa hočem koj vstreči Vaši želji, gosp. komisar; bote blagovolili stanovati v občinski hiši v Štanjelu; tri sobe bote imeli lepo in snažno prirejene.  Toda zdaj skažite mi čast, da ostanete danes tukaj pri obedu.“  „Tega pa ne morem, tega pa ne smem“, se odteguje Krišpin. „Ne smem, in sicer zarad sledečih važnih vzrokov: prvič, ker ces. uradnik ne sme prijatliti se s podložniki, to bi znalo a) omehčati ga, da bi ne mogel strogo in brezobzirno postopati, b) ponižal bi se preveč in izdal svoje dostojanstvo, c) podložniki sami bi zgubili strah in spoštovanje do njega, tako, da bi jim ne mogel ničesa a) niti zapovedati, b) niti prepovedati.  Drugič prepovedano je ces. uradniku prijazniti se posebno z občinskimi predstojniki, ker ti bi znali misliti, da so z ces. uradniki enakopravni, kar je pa neresnično, to razvidimo a) iz definicije ces. uradnika: ta je namreč oko vladarjevo, ali kakor drugi uče, desna roka, b) iz definicije občinskega predstojnika : to je enota, ktera je ničli, t. j. občini predstavljena od samega vladarja; vidimo tedaj, da ces. uradnik svojo oblast zajema iz same državne visosti, ktere konkreten izraz je vladar, občinski predstojnik pa iz občinsko praznote — ergo.  Tretjič ees. uradnik prejema svojo plačo in od te se ima živiti; ker ako bi hotel gostiti se pri podložnikih, bi pil iz dveh virov ali pa prav za prav logično govoriti pil bi iz enega vira po dveh cevih, zgoraj in zdolaj, tam od cesarja, tu od podložnika; a to bi zaviralo rast države in nacijonalnega bogastva.  Iz vsega tega se toraj razvidi in jo eminentno dokazano, da ces. uradnik, v tem slučaji jaz Krišpin Geravs, prvič ne morem, a drugič ne smem sprejeti vašega vabila, kakor sem rekel zgoraj.  Končno prosim, da mi daste človeka, kteri me popelje v Štanjel pokazat mi mojo stanovanje.“  Tako govorivši se obrne proti mizi in jame hlastno grabiti skupaj svoja pisma ter zloživši jih v precej debel sklad, jih poveže z rudečim trakom, potem sname klobuk s klina na zidu in se s papirno culo pod pazduho napravi na pot.  Med tem je Conetu došlo povelje „čudnega gospoda“ v Štanjel spremiti.  Molče in s strahom je ubogal; vstopil se je kakih deset korakov predenj in med potom vedno po strani nazaj pogledoval, da ne bi mu „čudni gospod“ preblizo prišel.  „No, gospod Vekoslav“, začne po odhodu Krišpinovem gospod duhoven, „tu imate lep vzgled birokratične tesnosti, taki so, vsi vstrojeni po enem kopitu.  Glejte no, ali zamore taka osornost pridobiti cesarju srca podložnikov?“  „Res, človek res ne ve, kako bi se vedel“, odgovarja Vekoslav, „prav ste rekli, da dvomite, bo li tako brezobzirno, nevljudno vladanje zamoglo stvariti kaj stalnega.“  „Ponaša se ta Krišpin, kakor državen bog, zdi se, kakor bi zložen bil iz samih paragrafov in ukazov“, nadaljuje Poljanec. „Kakih novih postav pa imamo pričakovati?  Kaj bo s to novo cenitvijo?  No, že vem, obrtnika in kupca bodo oprostili vsake davščine, a vso državno butaro navalili bodo na zemljaka: iz zemlje bodo vsi sesali.  Zidovi pa se bodo med nas zarili, kakor pijavka, s svojo kramarijo, z menjicami in oderuštvom grabili bodo skupaj denar iz vse deželo: že so vsipljejo kakor črne muho s tujega v Avstrijo, dovoljuje se jim rado avstrijsko državništvo, da le sezidajo kako novo fabriko, ali vsaj nastavijo novo barantijo; a ne pomisli se, da žid že dve tisoč let ne zna druge obrti, kakor iz krščanskih žepov denar zvabljati in o tujih žuljih bogateti.  Ondan-le se jih je naselilo v Gradci spet cela čreda, došla jo neki iz nemškega Hamburga, a v kratkem pričakujejo več druzih.  Srečen Gradec, bodo ti izpili sok, če ga imaš še kaj.  Že so začeli menjavati in barantati, zatoraj se blago in živež draži dan na dan, ker žid tako dolgo pritiska, dokler sam samovoljno na trgu ne gospoduje.  No, pa saj Gradec me bode težko več kdaj videl.“  „Kako pravite, gospod Poljanec?“ vpraša radovedno Vekoslav, „Vi no pojdte več v Gradec?“  „Upam, da ne več“, odgovarja resno in togotno Poljanec, „vložil sem že svoj odpust in prošnja, nadejam se, da so mi v kratkem usliši; saj so lahko že sprevideli, da Poljanec ni sposoben za birokratični stroj, iščejo naj si druzih.  Ne, zadosti sem prestal!  Moderna država vzgojevati hoče katoliški cerkvi duhovne, a to ne po Kristusovi veri, ampak po novi filozofiji.  Priporoča se rektorjem generalnih semenišč: služabniki sv. vere imajo se vzgojiti pred vsem po pravih naukih Sokratovih.  Govori se jim vedno le o neki veri, ljubezni, o čistem evangeliji, o Jezusu, prvem odgojitelji človeštva.  Pa bi že pri tem ostalo!  A v Gradci slišal sera profesorje, pravim profesorje bogoslovja, kteri zametavajo verske resnice, tajé pekel, zaničujejo zakramente, post in druge cerkvene postave.  In kake vzglede imajo mladenči pred seboj?  Med profesorji samimi se najdejo, ki bogoslovce očitno pohujšujejo, se ž njimi po pivnicah potikajo; v semenišči je vhod odprt nesramnicam, da se mladina ž njimi kratkočasi, saj prešestvo, pravijo, ni pregrešno, celibat prelomiti dovoljeno, všteto največ v majhen greh.  Kako morajo taki nauki na mladino vplivati!  Vse gré križem, ubogati neče nikdo več, izhod po noči in po dnevi jim mora biti svoboden, ako ne, žugajo vse prevreči.  Vstavljal sem se, dokler sem mogel, prosil, opominjal, žugal, kaznoval.  Vse zastonj.  Ko sem ondan zvečer prišel domú, so me v obednici sprejeli s tem krikom: Nolumus liunc regnare super nos!  In ropotali so in rjoveli ter jeli vzdigati stole proti meni; pobrati sem se moral; a prisegel sem, nikdar ne več med take razbojnike, med gojence državnih semenišč.  Koj drugo jutro spisal sem odpoved in še tisti dan Gradec zapustil.“  „Tudi meni, ko sem slišal, da ste tukaj, zdelo so mi je, da ste letos pred kot druga leta prišli sem na deželo“, pravi Vekoslav.  „Da, da, izgnali so me, pravim, izgnali, po sili sem moral bežati.  In taki filozofi, taki duhovni se bodo poslali med ljudstvo, je vzgojevat, osrečevat, ko sami nimajo nič, prav nič od duha Kristusovega, nobene resnosti, brez vsake nravne kreposti.  Odgojevali bodo?  Ne, zapeljevali, kužili bodo nedolžno mladino, ne odpirali, ampak zapirali nebesa vernim, puhali jih v pekel.“  „Slišal sem, da naš visokočastiti knezo-nadškof žalostno in nezaupno gleda v bodočnost, vznemirja da ga brezobzirno postopanje Dunajsko vlade, ki se tako samooblastno vtika v cerkvene reči in žuga vse prevstrojiti no posvetovavši se z duhovskimi oblastniki.  In kakor pravijo, kar se jo do zdaj naredilo, da je še le začetek. — Kaj bo še?“ vpraša Vekoslav.  „Da, strune mod Jožefovo vlado in našim Edlingom napete so od dne do dne bolj.  Lahko se razume, da našemu blagemu Edlingu tak birokratizem, ki hoče v svetišči božjem gospodovati, ne more ugajati; predobro si jo svest svojega božjega poslanstva; o, da bi le njegov apostolski duh tudi še druge avstrijske vladike oživljal!  A med Jožefom in Edlingom mora kmalo priti do razpora.  V kratkem, slišal sem, se ima razglasiti nov cesarski ukaz, ki bo, kakor se govori globoko, segal v pravice katoliške cerkve v Avstriji.  A naš Edling, ni se bati, svoje cerkve ne bo izdal.  Bog nam ga ohrani.“  „O veliki noči sem ga zadnji pot videl, ko sem bil v Gorici pri grofu Gvidonu.  Kako ljubeznjiv je in vljuden; prikupiti se mora vsakemu.  A veste, da z grofom sta velika prijatelja“, odgovori Vekoslav.  „No, prijatelja“, ugovarja dvomljivo Poljanec,  „da bi se le gospod grof preveč ne vdal svojim prijateljem, ki se mu tako zvito prilizujejo; zdi se, da se je zadnja leta popolnoma nasrkal francoskega duha, ker ves gori za enciklopediste.“  „A menim, da temeljitosti ni pri njem“, na daljuje Vekoslav.  „No, temeljitosti, kje jo pa najdeš v naših časih.  Kar so iz starih pisateljev pomeli in sicer kar imajo ti slabega in plitvega, to ponujajo naši filozofi in veleumi kratkovidnemu občinstvu v dušno hrano.  In od kar imamo tudi v Avstriji razglašeno tiskovno svobodo, rodé se kar čez noč novi pisatelji, kakor gobe po dežji.  Na Dunaji izide neki vsakdan več brošur; vse so razpravlja, vse kritikuje, a tudi ono, kar je svetega, z blatom ometuje.“  „In naš grof, kolikor mi je znano, ni ga dne, da ne bi dobil kaj novega z Dunaja; a on vse vse željno prečita; vse novo mu je resnica, vse sveto.  Smešno je že, kar sem videl pri njem“, zagotovlja Vekoslav.  „A žalibog“, nadaljuje Poljanec, „da se tudi med naše verne in cerkvi zvesto Goričano vedno bolj vriva novošegni brezverski duh.  Le dva dni bil sem v Gorici po mojem prihodu in marsikaj sem zapazil, kar mi nič kaj ne ugaja; srečal sem tudi tam nova nenavadna obličja, došla ne vem odkod, Goričani zdé so mi nekako oholi, nevljudni, kakor da bi pihal po Gorici nekak zopern veter; vsekako sumljiva znamenja.  Odkar je zginila senca velike matere Marije Terezije, grč vse nekam drugače, nikjer so človek več dobro no počuti, kakor da bi povsod nekaj plašilo ljudi iz starega miru, ka-li?“  „In tu po deželi?“ togoti se Vekoslav, „ali ne gine varnost dan na dan, množe se tatvine in ropi.“  „Je-li res“, vpraša Poljanec, „da je šel vaš gospod oče o teh zadevah v Trst k namestniku pritožit se.  Bo li kaj opravil?“  „Malo upa“, pritrjuje Vekoslav, naš Jožef ima jekleno voljo in zahteva od uradnikov, da točno in brezobzirno zvršujejo povelja.  In da bi se dal v tej reči preprositi?“  „Neverjetno, nemogoče“, pristavi važno Poljanec,  „akoravno so se te dni v Trstu zbrali večina županov z vsega Goriškega, da bi visoki vladi ponižno izrazili željo dežele, naj se vstavi zatiranje redovnikov.  A kdo bo mogel kaj opraviti?  Saj si je Jožefova vlada pred vsem postavila nalogo, iztrebiti, kakor pravijo, iz Avstrije rodovniško druhal in menihe prevstvariti v koristne državljane.  Nič, nič ne bo, vse zastonj.“  „In kaj nam bo početi?“ vzdihne Vekoslav,  „odkar so zaprli v Gorici in Furlaniji nekaj samostanov, so se že jeli klatiti po deželi berači; pred so dobivali hrane pri redovnikih, zdaj pa so prisiljeni drugod si prositi kruha.  Po dvajset, trideset na dan jih pride v vas in človek še koraka ne more stopiti, da bi ne srečal berača.  A da se množo tudi tatvine, in je vedno manj varno po deželi, tudi to vidimo.  Kam pridemo tako?  Kdo more toraj našim županom zameriti, da se vstavljajo takim preuredbam?“  „Da, res, tako brezobzirno vladanje“, nadaljuje Poljanec, „ne zdi se mi pametno, nevarno je, ker preveč žali starodavne ustanove in šege.  Dvomimo zelo, da bi se našemu Jožefu posrečilo z Dunaja prevstrojiti cesarstvo in kar tako sezidati veliko poslopje, kakoršno so si domislili njegovi filozofi, ki mu noč in dan žgo kadilo in ga tako rekoč molijo.  Ne, ne, kar se v zrak zid brez vsake pozitivno podlage, ne more imeti gotove stalnosti in naprave, ki ne slonijo v prepričanji in v ljubezni narodov, morajo kmalu zginiti.“  In dolgo še pogovarjata se gospod Poljanec in Vekoslav na Vignji.  Danes pa imajo v Štanjelu roženkransko nedeljo.  Že od četrtka nabivajo in streljajo, da se daleč dol po vsem Krasu razlega; saj je pa tudi Cene Zupanov od Živca iz Skopega prinesel smodnika, kar so mu mogli naložiti na široka pleča.  Cel Štanjel je praznično oblečen; kaj mora biti še le v cerkvi.  Vstopimo pri dolenjih vratih poleg zvonika; na sredi ob levem zidu stoji altar, lep, visok, iz samega belega marmorja zidan; na altarji vdolbljena je kapelica, ki je zaprta z velikim celotnim steklom; tu noter postavljena jo podoba Marijina na tronu sede, z Detetom v naročji; ona in sinček držita v roki vsak svoj molek; prav milo in ljubeznjivo gleda mamka Božja z altarja dol na klečečega grešnika, kakor da bi ga milovala v pregnanstvu tu zdolej in vabila ga gor v lepa nebesa; pravijo tej Mariji Mati Božja sv. roženkranca.  A danes obdaje mater Božjo Štanjelsko kaj poseben blišč, kakor da bi vse, kar ima Kras lepega v naravi in kar premore v umetnosti, prišlo poklonit Kraljici nebeški v Štanjel.  Saj so imela pa tudi cele tri dni pobožna dekleta iz Štanjela in druzih vasi čez glavo opraviti, da bi Marijini altar za roženkransko nedeljo dostojno okinčale in celo leto so zbirale, da bi za letos spet kaj novega omislile: saj vse je bilo v čast Njej, ki  „nam je rodila Jezusa — Našega Izveličarja“.  In res, taka je bila letos Štanjelska Mati Božja, kakoršna še nikoli ne.  Vsa je bila razsvitljena z lučmi in lučicami, ki so se čarobno odsvitale iz sto in sto medaljic in srebrnih src in druzih dragocenih spomenikov razobešenih po vidu: vse to so iz raznih krajev v dar znosili pobožni častilci Marijini Bil je namreč Marijini altar dragocen versko-naroden spominek, ki je spominjal Krašovce nekdanjih hudih časov, ko so Turki pritiskali in tolikokrat vsuli se v deželo, kakor vsegonobeča nevihta.  In posebno Štanjel je veliko trpel od ljutega sovražnika.  Priča temu je še ozidije Stanjelsko, za kterim so se slavni pradedje hrabro branili in tudi velikokrat Turka zmagovito zavrnili.  A tudi padlo jih je dosti za vero in dom, ki zdaj okoli cerkve pokopani mirno spe do sodnega dneva.  Ko je pa nevarnost bila najhujša, ko se vragu niso mogli več vstavljati, tedaj so se zatekli pod varstvo mogočne nebeško Kraljice, ktero so od nekdaj verni častili kristjanov pomočnico.  A že od šestnajstega stoletja, posebno pa od tedaj, ko je Ivan Avstrijski pri Lepantu srečno zmagal in vničil turško silo na morji, začela se je po katoliški Evropi kot posebna zaščitnica krščanstva častiti Mati Božja sv. roženkranca.  Pij V. vstanovil je tudi naš praznik, kteri se je po novih zmagah nad Turki razširil po celem krščanskem svetu „da bi se“, kakor govori papež Klement XI.,  „srca vernikov vnela za češčenje preblažene Device in bi nikdar ne minul hvaležen spomin na pomoč, ktero je svet v tistih časih od neba prejel.“ Tudi so se od tedaj po Avstriji jele širiti bratovščine sv. rožnega venca.  Taka bratovščina se je osnovala že v davnem času tudi na Krasu, središče bilo ji je Štanjel, ki se je zdel daleč okoli najtrdniši kraj in je zamogel najdalje vstavljati sovražnim navalom.  Udje bratovščine so se zavezali bojevati se proti Turkom prvič z orožjem molitve: Marijo sv. roženkranca na pomoč klicati, jim je bila prva, najsvetejša skrb; a drugič, ko je bila sila, obljubili so po svoji moči tudi z dejanjem bojevati se.  Ko se je namreč Turek pokazal v deželi, so začeli v Štanjelu biti ob „strašni“ zvon, dalo so se po gričih znamenja z ognjem in hitro so je brzojavila vest po vsem Krasu; vse je hitelo oborožiti se, vse vrelo proti Štanjelu.  Ne najdemo sicer več zapisano, koliko udov je štela Štanjelska bratovščina, a vemo, da drugod bile so enako bratovščine zelo mnogobrojne; tako je štela n. pr. bratovščina v Cerknici na Kranjskem 40.000 udov; tudi v Štanjelski bilo je vpisanih gotovo več tisoč.  In ta bratovščina postavila jo v Štanjelu Kraljici sv. roženkranca prelep altar in vsako leto na roženkransko nedeljo shajali so se udje in ž njimi brezštevilna množica drugih ljudi v Štanjelu počastit Mater Božjo.  Bilo je vse prav slovesno.  Ta praznik so si v spomin klicali na nekdanje boje in nevarnosti, blagrovali v vojski padle junake in peli zmagovalni Mariji hvalne pesni; a tudi osrčevali so se za prihodnje nevarnosti in priporočevali se mogočni Kraljici; res, pravi ljudski praznik je bil to.  A bil jo tudi patrijotičen praznik roženkranska nedelja, ker s kmeti radovalo se je tudi plemstvo in ob enem se je vzbujala in vnemala ljubezen do presvitlega cesarja in njegove hiše: vsaj že od nekdaj imel je slavni vladar in naši pradedje enega in istega sovražnika, Turčina; in kolikorkrat so si prišli drug drugemu na pomoč, delili so veselje in žalost; koliko se je o takih priložnostih med prostim narodom pripovedovalo o slavnih činih cesarskih vodij, o hrabrosti cesarske vojske, kolikokrat je po turških vojskah na jugu slovenski kmet v dotiko prišel z najvišimi osebami cesarske vlade; zatoraj se je pa v srci slovenskega kmeta izcimila neumrljiva ljubezen in spoštovanje do cesarja in njegovo visoke hiše; in ta ljubezen oživljala se je in vtrjevala sosebno o takih slovesnostih, in še zdaj slovenski kmet presvitlega cesarja tako nežno-otročje ljubi, da si ga ne domišlja drugače, kakor pravega očeta.  In cerkev, so ve, da jo dajala z božjo službo ljudski slovesnosti viši pomen in resnost in blažila vse te čute.  Tudi letos sešlo se je v Štanjelu dosti dosti ljudstva, ker lepo vreme je, najkrasniši jesenski dan, že na vse zgodaj gibale so se po vseh cestah in stezah proti Štanjelu čete pobožnih romarjev prepevajo stare pobožne pesni Mariji v čast: veliko, nepopisljivo jo bilo navdušenje za Mater Božjo.  Ker da-si jo bila silovita turška moč od princa Evgena pri Senti in Belemgradu za vedno ulomljena in so bili Turki prisiljeni z Avstrijo skleniti mir, ter odstopiti jej, kar so pred 280 leti od nje odtrgali, vendar je Slovence turško ime še vedno plašilo in vsak dan jih je opominjal še zvon k molitvi, „da bi nas Bog rešil strašnega Turka“.  In tako tudi ni jo bilo hiše na Krasu, kjer bi se vsak večer pobožno ne molil roženi venec v čast Mariji pomočnici kristijanov.  Ali kako veselje je bilo še le na roženkransko nedeljo?  Tudi za Vekoslava bil je Marijini praznik slovesen.  Saj pa je bil v pravem krščanskem duha vzgojen, ohranil je vero nepokvarjeno, kar se je za dobe že redko nahajalo med omikanim svetom; ker duh brezvernega racijonalizma, ki je vel s Francoskega ter se po mikavnih romanih in prijetno pisanih filozofičnih delih vedno bolj širil po inteligentnih krogih, obveljal je tudi v Avstriji, posebna pa od tadaj, ko je cesar Jožef po smrti svojega očeta vplivati jel na vladanje avstrijskih dežel.  Vekoslav je čez viharno morje neskušne lahkomiseljne mladosti, srečno priplul v varniša moška leta, ko se strasti ohlade in podajo poveljem misleče pameti: ohranil je, kar je on za najcenejši zaklad imel, — sveto vero.  A v vernem srci ohranil je tudi in zvesto gojil pobožnost do Marije.  To mu je vcepila že otroku mati, ki ga je kot edinega sina skrbno in nežno odgojevala.  Gospod Pavel, Vekoslavov oče, pa je bil sklenil sina skrbno in učeno odgojiti.  Zatoraj ga je dal že v devetem letu v Gorico v varstvo očetom jezuitom; prišel je bil petem v Verdeberški kolegij, kterega so vodili jezuiti; ko je bil kolegij zaprt, obiskoval je na novo osnovani gimnazij.  O. Ksaverij bil je že več let njegov učenik in tudi še poslej, ko je bil jezuitski red zatrt, ostal mu je skrben oče in voditelj.  Ksaverij spoznal je kmalo rahlo srce mladeničevo in prizadeval si je očistiti je in poblažiti s sredstvi, ktere odgojevalcem daje naša sv. vera; a pred vsem skušal ga je vneti za leposlovje in umetnost, tudi ga je napeljal k resnim modroslovskim študijam in estetika bila je Vekoslavu najglavnejši, a tudi najljubši predmet.  A o. Ksaverij dobro vedo, da posebno na mlado srce nič blažje ne vpliva, kakor nežna pobožnost in posnemanje Tiste, ki je brez madeža spočeta in kot taka med ljudmi najlepša, zatoraj mati našega Zveličarja, ki je kot Bog-človek največi vzor umetniški lepoti; gojil je v mladem srci od matere vsajeno cvetico in zalival jo skrbno z besedo in s knjigami, ktere je Vekoslavu omišljal, posebno pa one, ki jih je v tistem času Mariji v slavo pisal Alfonz Ligorijanski, v našem veku proglašen za svetnika in učenika sv. cerkve.  In Vekoslav je rad sprejemal nauke svojega duhovnega očeta: premišljeval je zvesto visoke čednosti Matere Božje, ktere življenje razsvetljuje vse cerkve; v mislih in čutih, v besedah in dejanjih, da celo v telesnem kretanji skušal je upodobiti njeno vzorno življenje, ktero je vedno bolje vspoznaval iz lastnega premišljevanja in iz knjig božjih služabnikov, a tudi nekako čutil s srcem, kteremu se po čeznaravnem potu tem bolj razodeva nebeška lepota, čim bolj se od greha in poltne sužnosti očišča.  In res bil je Vekoslav duhoven sin Matere Božje.  Ljubil jo je goreče in nežno in le njej pripisoval, da je srečno izognil se nevarnih Scil in Karibd, ob ktere bi mu čoln tako lahko zadel in se pogreznil v globoko morje, da je ohranil še vero.  Iz Gorice bil je poslan v Padovo na vseučilišče, tedaj posebno sloveče, kjer so je naučil pravnih ved, a tudi dopolnil je filozofično izobraženje.  Padova pa je bila od nekdaj gnjezdo razuzdanih starih dijakov; toda Vekoslav se jih je previdno izogibal.  Tudi iz Vormacije se je srečno domov vrnil, kamor ga je oče poslal, da bi v tamošnji šoli so eno leto izobraževal v višem gospodarstvu.  Po vseh teh Študijah in potovanjih po Italiji in Francoskem vrnil se je Vekoslav, prihodnji gospodar na Vignji, srečno domu k ljubim starišem, nedolžen in čist, kar je najlepše pričalo vedro in veselo čelo in mladeniška rudeča lica.  Vekoslav se je danes zgodaj odpravil z Vignja proti Štanjelu.  Imel je namreč navado pohajati najrajši sam, posebno pa ob nedeljah, ko ga niso domača opravila in skrbi doma vstavljale; tudi se mu je zdelo, da o praznikih in nedeljah počiva narava v miru, in ta mir občutil je nekako sam, toraj se je prav rad oddaljil od družbe ven pod prosto nebo in tu počasi korakal po samotnih krajih, od časa do časa je postal ves zamišljen.  Tudi ta pot ni šel po občinski cesti v Štanjel, ampak pod Vignjem zavil jo je na desno po kolovozu na hrib, kjer stoji cerkvica sv. Gregorja, okoli nje pokopališče z ozidjem.  Skoraj vsako nedeljo je sem gor zahajal Vekoslav.  In kako bi ne?  Saj pokopališče s cerkvico vzbujalo je v njem spomine žalostne, a vendar tako drage.  Še zdaj vidi se v zidu cerkvice vzidana kamnita glava; ali kakor pravijo, okamnela.  V predavnem času so bili namreč Turki vdarili čez Vigenj proti Štanjelu.  Na sv. Gregorji vtaboril se je turški paša, spal v cerkvici, a konji njegovi so z nad samega altarja oves zobali.  Ko so kristjani to zvedeli, prisegli so paši maščevanje.  In glejte, priprosta kmetska deklica osrčila se je, došla po noči skozi turške straže v cerkev in spečemu paši glavo odsekala.  Drugo jutro Turki, videvši pašo ubitega, pobegnejo.  A kristjani nataknejo odsekano glavo na zid, in glej čudo, drugi dan bila je okamnela, oni pa so jo vložili v zid, kjer stoji še dandanes v večen spomin.  In kolikokrat so naši očetje za onim zidom, ki še obdaje pokopališče, v bran se stavili oblegajočemu Turčinu, so zaprli starce in žene in otroke v cerkev, kjer so za njihovim hrbtom milo molili za srečen izid bitve.  Ali glej, sovražna sila je naraščala, drug za drugim se umakne iz-za zida, vedno redkejša prihaja junakov vrsta, dokler eden sovražnikov na nezasedenem kraji zidu ne predere, za njim vdere se brezštevilna druhal, toraj kar jih je šo junakov, drug za drugim pade, porinivši še umirajoč meč v prsi vragove z zadnjim vzdihom: Jezus!  Marija!  In čez njihova trupla lomasti Turek v cerkev, na desno in levo moreč s krvavim mečem starce in otroke, mlade žene pa in deve tirajoč s pred. altarja, da jih bo poslal v Štambul — žrtev živinski strasti.  Nič, nič ne ostane, kakor goli zidovi, kterih ne more končati poželjivi ogenj.  In tu so pokopana njihova trupla, pri sv. Gregorji!  O sveta zemlja, ki si namočena s krvjo očetov za vero in dom hrabro padlih!  Blaga kri, sveto seme, kdaj boš pognalo kali, kdaj obrodilo vrednega sadu!  O nebo olajšaj jim žemljico, da mirno spe, da se v nebeškem svitu zbude na sodni dan.  Take in enake misli so navdajale Vekoslava pri sv. Gregorji in seveda ni zapustil tega zgodovinskega kraja, da ne bi bil prej pokleknil na staro grobovje in pomolil za ranjcih duše.  Tako tudi na roženkransko nedeljo.  Ko pa odpravi svojo pobožnost, zapusti sveto zemljišče in odide skozi zapadna vrata sv. Gregorja po klanci navzdol proti Štanjelu.  Ko se pa grede ozré dol na cesto prek hriba vijočo se na Štanjel, ugloda svojo mater, ki z drugimi vaškimi ženami gré k maši.  Lepa, še mladikasta žena; akoprav jo bogata in je na Vignji vse gosposko, vendar njena noša ni nikako mestna, ampak priprosta deželska, dasi se po snagi in po dragocenosti odlikuje od vseh druzih sosedinj; in kakor deželska kraljica jo med vaškimi ženami Leonora, Vigenjska gospa.  A na Vekoslava je danes mati nekako čuden vtis naredila, kakor bi mu hotla, čeravno od daleč in ne vide ga, nekaj reči, nečesa ga prositi.  Ali saj jo bil pa Vekoslav popolnoma njena podoba bolj Leonorin sin kakor Pavlov.  In z neko čarobno močjo mu je vtisnila že detetu svoje lastno bitje v srce in navezala ga na-se z vezmi najnežniše ljubezni; gospodovala mu je brezpogojno, ni bilo nikdar treba ne kazni, ne resne besede, še celo povelja ne, vladala ga je še samo želja, ktero je Vekoslav bral že z njenega obličja; bila je ena tistih dobrih mater, kterih tako redko nahajamo: in takih mater sinovi, pravijo, so najblažji ljudje.  In tudi zdaj, kakor nikdar še poprej, zdela se mu je, ko jo ugleda resna in modra, a vendar tako prijazna s sosedami in zgovorna; v levici nese molitveno knjigo, v tistih časih pri ženskah še redka prikazen, kakor bi mu želela kaj reči ljuba mama in nehote mu pride v spomin makabejska mati prigovarjaje mlajšega sin?, naj pogumno in neustrašeno umrje za sveto postavo.  O Vekoslav, ljubi Vekoslav, spomni se naukov svoje matere, da ne zatajiš, kar ima ona najdražjega, da ne oskruniš njenega spomina.  In kako bi no umel Vekoslav te želje materine danes, ko ga je vse spominjalo na to, kar so slavno činili očetje za vero?  „O razumem, razumem, ljuba mati“, vzdihne in debela solza se mu vdere po lici. „Nikdar, nikdar, raje umreti, kakor zatajiti tvojo vero, mila majka.  In to kugo“, se h krati zagoti in jezno mahne v zrak s knjigo, ktero je bil med potom iz žepa potegnil ter začel brati, „to kugo mi ponujajo, da, mi celo v spomin darujejo, to kugo, kjer se psujo sveta vera, vera, ktero si me ti učila, o ljuba mati!“ In — resk, resk! raztrga jo s krepko roko na štiri kraje in vrže koščke v zrak, ktere veter od Trsta sem pihajoč raznese daleč tje po pašniku na Braniško stran.  Segnivši v žep privleče še en list, ki se je bil že pred odtrgal od knjige, bila je prva stran knjige z naslovom in imenom Vekoslavovim na knjigi, ktero je bil sam zapisal.  Tudi ta list pošlje po vetru: „Na, grdi Voltaire, nese naj te veter daleč daleč iz naše domovine.“  Na Štanjelskih vratih pa stoje možaki, fantje in ženice in mimogredoče gledajo.  Tudi Vekoslava z materjo pogledujejo, a ko mimo gresta, šepetajo si ženice: Kako rada se imata!  Kako lep gospod ta Vekoslav!  Kako rad jo ima!  Srečna mati! ...  Že več let, pravijo, ni bilo v Štanjelu toliko ljudstva, kakor da bi letos neki slutili nevarnost, ki preti Kraljici sv. roženkranca in njeni procesiji.  Tudi gospodje duhovni so že došli iz raznih krajev.  Sprevod se začne pomikati spred cerkve; prvi prikoraka s srebernim križem stari Petelin iz Gorenje vasi; od starodavnih časov bila je pri njegovi hiši pravica nositi pri procesiji križ roženkranske bratovščine; in Petelin, se ve, da bi bili dal raji pol premoženja, kakor to opustil; tudi danes je opasan s širokim belim trakom, ki mu z desne rame visi, prsi in hrbet oklepajoč, ob desnem ledji okusno zavozlan, tako, da konca še cel seženj na daleč od Petelina fafolata.  Stopa možato in postavno, ob strani mu dva fantiča z lučmi.  Procesija napoti se proti gradu.  Pila je namreč stara navada, da se je imel ta slovesni obhod skozi grajsko dvorišče: pri vzhodnih vratih noter, pri zapadnih pa ven, potem se je šlo ob gori okoli celega Štanjela, dokler se ni prišlo od nasprotne stani zopet v cerkev; tako je še zdaj v Štanjelu na praznik sv. Rešnjega Telesa.  Pred grajskimi vratmi pa tik pod kaplanijo stoji zdaj družba gospodov, mod kterimi se nekteri posebno odlikujejo: med njimi lahko zapaziš grofa Gvidona, tudi Vekoslava koj ugledaš grofu na strani, med drugimi pa te posebno mikata dva, ki se zadej za družbo nekaj korakov oddaljena od druzih pogovarjata; zdi se, da sta v Štanjelu tujca, vsaj kaj takega lahko sodimo iz tega, da od vseh strani Stanjelci vanja gledajo; eden je majhne postave, ima črne kodraste laso, mogočno zakrivljen nos, kakor je lasten sinovom Abrahovim; in res, človek bi na prvi pogled skoro nagnjen bil misliti, da si ga je ob sam talmnd nabrusil; sicer je pa prav odlično in vkusno opravljen, črn, svitel frak se telesu izvrstno poda in se od zadej shaja v prav ozek rep ter se spičasto sklene, kakor zaprte škarje, le od časa do časa, ko popihne veter, se mu peruti raztegnejo, in takrat se zdi, kakor bi imel vzleteti; tudi črne fine rokavice ima in prav ničesa ne pogreša na njem oko, tudi kreten in gibčen se zdi in vse vedenje dvorljivo.  Njegov tovariš zdi se živo nasprotje od njega, mora že precej starejši biti, kakor on, sama kost ga je, čez ktero je koža razpeta, kakor čez boben.  Visoka glava mu je od let že malo upognjena, hrbet precej sključen in črna suknja iz tankega platna se kaj ohlapno s hrbtišča spušča nizko do ped kolen, kakor votlo cunjasto strašilo, ktero v zelnik na kol nataknemo, da zajce plašimo.  Čelo je temno, mračno, vrezani so mu globoki razori in kdor človeško naravo dobro pozna, bi bil lahko skušan s teh potez brati in zložiti celo zgodovino tega čudnega človeka in ne težko bi morda našel, da ta ni ravno kratka, ampak da mora biti dolga in raznolična, ter obsegati precej važno dobo; kakor da bi tisti, čegar pamet se je skrivala za tem čelom, prestal vso človeške skušnje in preživel zgodbe vseh pustolovov; a tudi drznost in neugnana premetenost odsevala se je ž njega in izdajala bivšega snovalca skrivnih nakan, ki se še na starost ne misli spametovati; gotovo je, da tudi v Štanjelu išče česa.  Ta gosposka družba toraj je tam pred gradom stala, ko pride Petelin od cerkve procesiji na čelu, da bi jo napotil skozi grajska vrata dalje okrog Štanjela po stari navadi.  O prihodu procesije se gospoda spogleda in pozorno obrne oči na pobožno množico.  Tudi pokrivala razne oblike in barve snamejo z glave, nekteri hitro in pripravno, drugi pa bolj prisiljeno in kakor se zdi le bolj zato, da ne bi žalili pristojnosti.  Le naša dva znanca tam zadej sta v važne pogovore tako utopljena, da nista še zapazila prihoda procesije.  Se le mogočni strel tam doli pred zapadnimi vrati Štanjelskimi ju predrami, da se zdaj zavesta, kje sta.  Krivonosec se hitro odkrije, kakor da bi se sam nad seboj jezil, kako da je mogel do zdaj odlašati, kar bi moral že pred storiti, tudi prekriža se, česar ni storil nikdo izmed navzočih.  Visoka suhljad pa, s ktero se je do zdaj tako zanimivo pogovarjal, vpre sicer temne oči v procesijo, a odkriti se noče dolgo.  Zdajci pa zadoni glas Marijine pesni: prvi začne Lipe Brnkov, fant osemnajstih let, ki je že od nekdaj imel visok, čist glas, od mladih let vedno nespremenjen, ž njim najpred pritegnejo nekteri možaki, za temi pa drugi; in vedno narašča zbor pevajočih, dokler se slednjič še tanki ženski glasovi harmonično nežno ne vpleto med resne moške glasove, in tedaj se kakor gladki valček čez morsko površje razlije med množico iz srca izvirajoča živa harmonija.  In poje in ponavlja tako milo, tako budeče:  Mi zapuščeni otroci Eve V dolini solz zdihujemo.  A ko pesen preneha, zasvira godba; Štanjelska  „banda“ je to, glasovita, prva na Krasu.  Iz razno skovanih in vlitih ali rezanih inštrumentov zaslišijo se mnogolični glasovi, a vsi so strogo vbrani po harmoničnih postavah, ker Štanjelci niso morda kaki trobentači, ki ušesa poslušalcev neusmiljeno trgajo, ampak godci so, pravi godci.  Danes, se ve, da so oblečeni v uniformo, ktero jim je omislila bratovščina sv. roženkranca.  Toda nimamo misliti, da Štanjelska „banda“ je danes edina pri procesiji, nikakor, prišli so tudi tisti od sv. Tilna.  Za Štanjelskimi farani so v procesijo uvrstijo druge občine, ki so po večini svojih vernih vpisane v bratovščino Štanjelsko, skoraj s celega Krasa, vsaka s svojim duhovnim pastirjem, na čelu pa dragocena svilnata zastava s podobo Matere Božje, ki jo po besedah skrivnega razodenja slikana z dvanajsterimi zvezdami okoli glave, pod nogami pa luna in kača, na kteri glavi Marija drži nogo, da jo stre; tudi napis se bere na zastavah: Kraljica sv. roženkranca, prosi za nas! in leto, ko si je občina zastavo omislila.  Takih zastav z občinami seštel bi danes gotovo nad štirideset v Štanjelu.  Na zadnje, še le po dolgi vrsti, prikažejo se duhovni cerkveno opravljeni v dragoceni obleki.  Koj zadej za duhovni neso podobo Matere Božjo sv. roženkranca, ki se danes vzame z altarja in dene na okusno izdelan, ves pozlačen tron; na tem jo nosijo v procesiji; za to izbero udje bratovščine osem krepkih devic, enake velikosti, oblečejo se v belo obleko in okinčajo s cvetlicami.  A med duhovni in tronom šla je z dragocenim pozlačenim križem nalašč zato izbrana devica, to je bila danes med sestrami bratovščine najvišja čast.  In ta čast je doletela letos Julijeto spod Skalo in sicer že drugič.  Pa saj se je tudi resnično odlikovala po visokosti rodu, še bolj pa po gorečem češčenji Matere Božje sv. roženkranca.  Skrbno odgojena od hčeni sv. Klare v samostanu Goriškem, kamor jo je bil grof Anton odpeljal že v sedmem letu, naučila so je tu od pobožnih sestra krščansko živeti in Bogu služiti, pred vsem pa Marijo častiti in posnemati jo, ktere življenje je najvzorniši vzgled vsem krščanskim devicam.  A ko jo odrasla in potekel čas odgoje, je Julijeta k starišem se vrnivši, kar se je le dalo, po svojih močeh razširjala osobito pobožnost sv. roženkranca, celo novo prekrasno obleko je to zimo spletla, v ktero vidimo danes oblečeno podobo Matere Božje; in Julijeta bila je med družicami svojega spola prva pospeševateljica Stanjelske bratratovščine.  Zatoraj pa ni čudo, da so ji letos družice enoglasno naklonile častni posel.  V beli prekrasni opravi, okinčana z dragimi umetno narejenimi sveticami, zdi se danes grofica Julijeta dvakrat lepša, tako, da marsikdo nehote obrača po nji svoje oči.  In Vekoslav, ki ni nikdar zijal prodajal, najmanj pa pri božji službi, saj je bil tudi pobožen in odličen častilec Matere Božje, danes stoji tu zbran in zamišljen v molitev; a ko se približa Julijeta in v solnčnem žaru zablišče dragoceni kamni in zlati kinč na glavi, tedaj se mu nehote oči na-njo zaobrnejo: srečata se s pogledi, a povbesita jih hitro.  Vekoslav zarudi in prešine mu prsi neznan čut; a ker dobro ve, da se ne spodobi pri božji službi drugam se raztresati, kmalo spet svoje misli zbere v pobožno molitev.  Tisti krivonosec pa tam zadej je vse to od strani opazoval, a ob enem ustnice tako pridno premetaval, kakor da bi hotel danes premoliti vse Stanjelce.  Ko se v zlatu bliščeči tron s podobo Matere Božje mimo prinese, se nekteri gospodje iz Gvidonove družbe pridružijo procesiji; tudi Vekoslav se uversti, ž njim krivonosec, zapustivši svojega suhega tovariša.  Drugi gospodje pa ostanejo mirno na mestu, dokler se sprevod ne konča, potem še le jamejo se počasi oddaljevati, dokler se med pogovori v grad ne pozgube vsi brez suhega huljca.  Pred cerkvijo ostane le nekaj ženic, ki zarad starosti ali bolehnosti niso mogle s procesijo.  Tiho je vse.  Naš tujec pa ne vede, kaj bi pričel, zavije jo mimo cerkve na desno proti zakristiji.  Vrata so bila priprta, kar jih malo odpre in polagoma, kakor se tujcu spodobi, noter glavo pomoli.  Kar zagleda na stolu sedeti in hladiti se duhovnika — je gospod Luka od Volkov.  Ugledavši ga naša suhljata visokost, malo da od veselja ne vsklikne, da-si bi ga človek kot starega mislil nevkretnega; a boječ se, da bi še kdo drug znal biti v zakristiji, svojo radost nekaj zataji in tihotapno od vrat k njemu prikoraka.  „Stari amice“, ogovori gospoda Luko, „midva sva se že nekje videla.“  „Mislim da zadnji pot v Gradci, brate“, odgovarja gospod Luka. „Kod pa se je od onega časa vaša skrivnost klatila?“  „Pil sem na Francoskem v Parizu, od tod sem šel v Perolin“, pravi visokost, „zdaj pa dohajam z Nemškega čez Švico, Italijo in Benetke sem v to lepo vašo deželo.“  „A gotovo le z blagim namenom?“, vpraša Luka.  „Da, osrečevat avstrijske rodove, oznanjevat bratovsko ljubezen, enakopravnost in mir“, povdarja počasi in slovesno suha visokost.  „In imamo važnih vesti od severnih bratov?“, vpraša Luka.  „Vez čistega, nesebičnega človekoljubja se vedno bolj vtrjuje in od dne do dne tesnejše edini doslej sovražno ločene elemente; o da bi le enkrat podrt bil zid ločitve, kterega nam stavijo vere, da bi se vendar strla ona dogmatična tesnosrčnost katoličanov, in da bi se priznala le ena resnica in dogma, ta bodi ljubezen, vse obsegajoča bratovska ljubezen.  O da bi bili vsi, ki so tvojega stanu, brate, tudi tvojega prepričanja; ti menda ostaneš zvest storjeni prisegi.“  „Na vse veke zvest“, — povdarja Luka.  „A kako to, da si sam ostal tukaj, amice?“ vpraša suha visokost.  „No, kako tukaj?  Luki od Volkov ne dopade pred malikovalsko podobo znašati se.  Zatorej pa sem se izgovoril, da sem že truden od poti in vroč in sem ostal lepo tu v hladni senčici; ali raji se dam na grmado vreči kakor Hus in sežgati si telo, kakor pa vdeležiti so le enkrat takega vražjega obhoda.  Pri Volkih ni bilo no ene procesije več, odkar sem jaz k njim prišel, in tudi je ne bo, dokler ostane Luka pri zdravi pameti.  Toda upam, da nam skoraj na pomoč pride postava, ki bo odpravila ali vsaj omejila toliko malikovalstvo.  In ti, brate, no boš li ničesa sporočil bratom na Dunaj o temi, ktera zakriva naše južne dežele?  Da, da, dobro se pozna, da smo Rimu preblizo, preveč nas še omamlja fanatična sapa iz sosedne nam trcijalske Italije.  In ta naš nadškof ...  Da, tukaj bo dosti opraviti.“  „Z zedinjenimi močmi ne ustrašimo se dela, ne težav“, zavrača ponosno suhljad.  „Tukaj bo veliko opraviti, vaša bratovska skrivnost, veliko, veliko, kjer se po vetru pošiljajo najblaže ideje, ktere so izumili najslavniši veleumi“, nadaljuje gospod Luka; pri teh besedah seže v notranji žep ter privleče na dan list; prav tisti je bil, kterega je bil Vekoslav raztrgavši knjigo jezno vrgel od sebe.  Bral se je na njem naslov: Pucelle d’Orléans.  „Glej, brate“, nadaljuje Luka, „tak veter veje tod pri nas“.  „Pa kaj vidim tu“, se začudi suha visokost, kazaje s prstom na drobno ob list zapisano ime Vekoslavovo,  „tu imamo celo ime njegovo“.  „Da, da“, odgovarja Luka, „znan treijal, mlad sicer, a rimskega fanatizma ima v čeljustih za sto jezuitov, prvi prijatelj z vsemi nazadnjači, skritim jezuitom pokrovitelj, vsem molkarjem najzvestejši drug.“  Pogovor se pretrže, ker zaslišijo se glasovi Marijino pesni vračajoče se procesijo.  Prijatelja si podasta roke in se ločita; suha visokost spravi se v neki kot v cerkvi, gospod Luka pa pričakuje druzih duhovnov v sakristiji.  Že se je prikazal Petelin s križem.  Prav blizo cerkve na strani, od koder se procesija vrača, stala je občinska hiša s tremi okni na ulico, po kteri se je pomikal sprevod; prav ondi se je ulica malo zakrivila, tako da je bila hiša malo v stran obrnena in se je z okna lahko v obraz gledalo dohajajočim, kakor tudi stoječ na oknu ni mogel ostati nezapažen od prihajajočega po ulici.  Tu tedaj na srednjem oknu, ki se tudi po velikosti odlikuje od obeh stranskih, vidimo Krišpina Geravsa; naslonjen je lahko na levo stran ob okno in zija dol na prihajajoče.  Došlo mu je neki više povelje, da ima uradno poročati o roženkranski procesiji v Štanjelu.  Zatoraj najdemo danes Geravsa v strogo uradniški uniformi sicer nevpogljive lase na glavi si je danes nekako čudno ukrivil v podobo pisanega paragrafa, iz oči mu šviga plamen državno doslednosti in celo po obrazu vidijo se mu nekako čudne črte; zdi se, da je Geravs ves popisan od zunaj in znotraj, kakor da bi se mu sama kri in koža danes upodobila po državnem zakoniku: a kar je najbolj čudno, z njegovega obličja ne moreš posneti nobene misli ne čuta, nič prav nič človeškega, ni vesel in ne žalosten ne zadovoljen in ne nevoljen, ne jezen in ne dobrovoljen, ne nepotrpežljiv, a zdi se, da tudi pohleven ne, ne radoveden, a še manj pa malomaren, se ne smeje in vendar tudi ne joče, ve vse in nič, misli in ne misli, hoče in noče: sploh sama absolutna indeferentnost je danes ta Geravs, v kteri se spajajo vsa nasprotja: pravi državni bog se je danes v njem vtelesil: zložen je iz številk in paragrafov od pet do glave, sama abstraktnost, nič pozitivnega.  V levici drži mogočno polo, z desnico pa piše; prvo stran je kmalo že popisal, tako, da se je držečemu pri spodnjem konci pola pregnila znad okna in kdor ima dober vid, mu ni težko z ulice brati z debelimi črkami napisanega nasloga: Bericht.  Kar je pred vsem zanimivo, gledal je Geravs z levim očesom doli na sprevod, desno pa je imel vprto v pisanje, a ob enem so poredni Stanjelci pravili da gleda tudi v solnce, ker imel je naočnike visoko na čelo nataknene, kakor da bi hotel iskati coprnice v zraku; tako toraj ta trigledni Geravs.  Dolgo jo danes trajala v Štanjelu cerkvena slavnost.  Še le ob eni uri začela se je brezštevilna množica razhajati.  In eni pozgubili so se po Štanjelu, kdor je imel sorodnike in je bil v gostijo povabljen, drugi so se šli krepčat v gostilno na merišče, kar jih je pa bilo iz bližnjih krajev, šli so naravnost domu.  A videlo se je danes očitno ganjene in povsod govorilo se je o pridigi, ktero je imel danes gospod Poljanec.  Da jim je govoril o Materi Božji sv. roženkranca, o turških vojskah, tudi o hudih brezvernih časih; nazadnje pa da jih je navduševal za cesarja Jožefa in priporočal jim, naj zanj molijo: vse da se je jokalo, že petdeset let da ni bilo v Štanjelu take pridige.  V grad pa je bila danes vsa gospoda povabljena od blizo in daleč, se ve, da tudi naša dva tujca.  In ker je bilo toliko gostov, napravili so danes obed v veliki dvorani, ki je na desno roko od veže pred kuhinjo.  Zidane volje so bili vsi, posebno pa grof Anton.  Govoril in napival je največ suhi visoki gospod in grof Gvidon se je ves navdušil zanj.  Tudi krivonosec ni molčal.  Vekoslavu ta učena družba ni dosti ugajala.  Morda nekaj tudi za to ne, ker mu je nedaleč nasproti sedela Julijeta.  Že precej kasno v noč je, ko se naša dva znanca, krivonosec in suhljata visokost, ktera smo danes v Štanjelu videli, počasi pomikata po cesti dol od Štanjela proti Dolenji vasi, vsak za-se, kakor se vidi, zamišljen, ker imata vsak pred se dol vprto oči, kakor da bi jima no bilo za drugo mar, nego nogo zastavljati na trdna gotova tla, ker prav lahko je zadeti ob kamen in kdor jo od jedne ure do desete popival, zna pri tem zgubiti ravnotežje.  Še luna, ki se je pred dvema urama s polno debelim licem iz-za Nanosa prikazala in zdaj vse okoli razsvitljuje, ne more jima izvabiti radovednega pogleda.  Toda to molčanje ne bo večno, ker na Gradišče je pot še dolga, in posebno v hrib ne bo ceste, ampak revna steza in našima prijateljema se nocoj nič kaj ne mudi.  Res, kmalo se visokost vstavi ter spregovorivši vpraša svojega novega znanca:  „No, amice, to bi pa res bilo malo čudno, da bi midva nocoj spala pod eno streho in še poznala se ne.  Povabili ste me na svoj novi dom in jaz sem prav rad sprejel vašo ponudbo, posebno, ker ste mi Gradišče toliko hvalili, a do zdaj vendar še ne vem, koga imam čast nocoj obiskati.“  „Toliko bolje“, odgovarja krivonosec, „ako se dva čislata, predno se poznata; in res priznati moram, da me je koj od prvega začetka, ko sva se snidla, posebno ugajala vaša prikazen ter me z vso močjo k vam vlekla.  Simpatija je, sama čista zdrava simpatija, ki me na vas veže, in ker, kakor sami priznavate, ta simpatija ne moro izhajati iz telesno vašo lepoto, mora biti dušna, le sorodnost, sorodnost pravim, načel in idej, ktera naju sklepa; Ben Saruk Menahem Mostovski ima dober nos, s kterim, kar je najbolj skritega, izvoha“, pravi krivonosec. „A vaše ime, da je skoraj enkrat zaslišim?“  „Nikdar so nisem svetu rad razodeval, tajno delovati brez hrupa, trpečemu človeštvu dobrot skazovati in svet prerojevati, to je bilo od nekdaj mojih bratov najsvetejše geslo; naša vojska je tiha vojska:  „Drum ihr Brüder, lasset uns ira Stillen Nicht durch Worte, sonderen auch durch Tliat All’ die grossen Holtnungen erfüllen, Die von uns der grosso Weise hat.“ .  „A vaše ime, visoko suhorodje?“ ponavlja Mostovski.  Skrivnostno odgovarja visokost, malo na dolgo skoraj pevaje:  Glej, prvi zlog krepost ti oznanuje, Ki dober državljan in poštenjak Imeti mora jo, da modri ga spoštuje; Ak’ nimaš je, živali si enak.  A zloga dva ostala Rečem velikim sta početek dala, Ki nerazrušene stoje, Spremembam časa vsem prete.  Besede to skrivnosti razodeti Ne smem, da zvest prisegi bodem sveti.  Ak’ vidiš pa moža, ki žalostne tolaži In solze plakajočim skrivno briše, Levica da ne ve, kaj stori mu desnica: Glej, imaš vse, ime kar skriva sveto.  „To, to, amice, je moje ime, moje pravo bistvo, skrito vsakemu, ki ga ne zrni duševno vsprejeti.  Le kdor ljubi, vé, kaj govorim.  Deus chantas est, amice.  Moje nekdanje ime pa, s kterim me kličejo psihično posvetujaki, ki letajo le po plitvem površji zemeljskih prikazni, to moje ime, pravim, zloženo je kakor vsa druga iz črk alfabeta, ono se zove: Jakobovič Kazanovski.“  „Da ste mi zdravi, Jakobovič Kazanovski!“ vsklikne veselo krivonosec Ben Saruk. „Odkod pa prihajate, gospod Jakobovič?“ vpraša dalje, ko se začneta zopet počasi po poti pomikati.  „Od povsod“, glasi se odgovor.  „In kam ste še namenjeni?„  „Na vse štiri vetrove.“  „In česa povsod iščete?“  Kazanovski postoji ter iz žepa na oprsniku privleče medaljon pripet ob zlato verižico ter ga pomoli krivonoscu pred oči; ta pa bere z medaljona v luninem svitu odsevajoče se te tri besede: égalité, liberté, fraternité.  „To je moj evangelij, Ben Saruk Ivanič, kterega oznanujem po povelji najmodrejšega učenika vsem narodom, vsem stvarem“, pravi Kozanovič. „V imenu te trojice podeljujem moj krst vsem, ki hočejo verovati.“  „In v tej trojici, ktera je prva oseba?“ vpraša Ben Saruk.  „No, ni težko uganiti“, odgovarja Jakobovič Kazanovski, „égalité je prva, bog oče, iz kterega izhajati hčeri liberté in fraternité.“  „Kako to menite, Kazanovič?“ vpraša krivonosec.  „Kako?  Tudi vi ste še tako neumni?  Naj bo pa.  Vam je dano poznati skrivnosti božjega kraljestva.  Haha!  Kako?  Poslušajte tedaj, Menahem Ivanič, nategnite ušesa in vsprimiti besede življenja.  Jaz menim to reč tako.  Ne svobode, ne pravega bratimstva ne more biti med ljudmi, dokler eni ukazujejo, drugi ubogajo, eni gospodujejo, drugi hlapčujejo, dokler so eni učeni, drugi nevedni, sploh eni visoki, drugi nizki.“  „In eni bogati, drugi ubogi“, dostavi krivonosec.  „Da, vse to je res, ljubi Menahem“, nadaljuje Kazanovski. „In kdo no vidi, kako nenaravno je tako stanje, kako nezdravo društvo, ki je zidano na tako podlago, pravim, na stanovsko neenakost.  Ali ima morda kralj in kdorkoli hoče druge zatirati, ima li več duš v sebi, kakor podložnik, ali je morda njegova duša veča, kakor druzih, ali blažejša, je morda zlata ali srebrna, naša pa železna ali ilovita?  Kaka nezmisel to!  Kteri neumnež bo zagovarjal tako tiranstvo; ni li ono največi madež v človeški zgodovini?  Narava nas je naredila vse enako, a človeška neumnost podložila jo ogromno večino ljudi peščici tako zvanih kraljev in knezov in kakor še imenujemo tisto druhal, ktera rod človeški zatira in se debeli od njegove srčne krvi.  Zatoraj pa, živela enakost vseh ljudi!  Menahem, to jo geslo Kazanovskovo, za ktero se že bojuje štirideset let, kteremu zvest ostane do zadnjega diha.  Ko si priborimo enakost, nam pride sama ob sebi svoboda, nam pride — bratimstvo, ktera sta prav za prav le veji enega in istega debla; tega ni treba dokazovati vam, Ben Saruk.“  „Da, da, tudi jaz sem že večkrat premišljeval to veliko resnico.  Res,“ dejal je Mostovski sam pri sebi, „kako lepo bi bilo, videti vse ljudi enake, brate med seboj, svobodne.  In prav oni in nikdo drug“, mislil je dalje Ben Saruk, „bil bi že v starih časih človeštvu obljubljeni odrešenik, ki bi ono razliko med ljudmi poravnal, kar nekteri imajo preveč, odvzemši dal onim, ki nimajo nič ali premalo: tak pravičen, nepristranski delivec bil bi maziljenec Gospodov, kterega bi blagrovali vsi rodovi na zemlji“, rekel je večkrat Ben Saruk Menahem. „Kako pa, Ivanič Kazanovski, mislite vresničiti blago idejo enakosti?“  „Oujte, Mostovski, čujte, to jo glas vpijočega v puščavi: Obdelajte cesto Gospodovo, poravnajte njegovo steze: vsak hrib naj se poniža in dolina naj so poviša, in videlo bo vso meso zveličanje našega Boga“, odgovarja Kazanevski važno in navdušeno.  „In spet je pisano: Kdor se povišuje, bode ponižan, a kdor se ponižuje, bode povišan.  To je evangelij človeške enakopravnosti.  Poravnati treba vse, ugladiti.“  „A Menahem pričakuje ponižno, da mu Jakobovič Kazanovski izvoli razodeti pomen teh besed“, pravi Ben Saruk.  „Zgodi se, kakor želite; toda rečem vam, da blaga vaša ušesa, ker veliko jih je želelo šlišati, kar vi slišite, in niso slišali.  Hrib, kteri se ošabno povišuje so vsi mogočnjaki na zemlji, tako v črni, kakor v bagreni suknji pri altar i ali na prestolu, vsi, ki hočejo ukazati in kaznovati, češčeni biti in moljeni, taki morajo se ponižati; dolina pa so ubogi narodi, ki že več tisoč let zdihnjejo pod nogami mogočnjakov teptani in psovani, sužnji, ki so se jarma že tako privadili, da svoje tlačitelje slavijo; to ljudstvo tedaj mora se povišati in postaviti na mesto, ktero zasedajo krvoločni posilniki.“  „Dobro, Kazanovski, Ben Saruk zvesto posluša“, pravi Mostovski.  „Ne da se tajiti, težko delo bo to, veliko poguma bo treba, veliko požrtvovalnosti, a tudi premetenosti“, nadaljuje Kazanovski. „Nu, pa bo vendar šlo.  Že nam služi v to svrho slovstvo, najeli smo v to tudi filozofe, časništvo, vse deluje za nas.  Črne vranove jezuitske smo že izgnali, in vsaj toliko dosegli, da se ne pridiga več po šolah o namestnikih božjih na tej zemlji, o pokorščini, ktero smo dolžni cerkveni in deželni oblasti zarad Poga, o puntu, da je nepostaven itd.; takih teorij se malo več sliši, a s tem, mislim, storili smo prvi odločilni korak.  Le treba zdaj, da po učilnicah in v družini z besedo in pismom razširjamo svobodna načela, in ko se omikanost nasrče novega medli, potem se vsem maziljenim in nemaziljenim oblastnikom tla vdero pod nogami in ponižani bodo, na veke ponižani.  A pred vsem seveda potrebujemo pogumnih apostolov, ki to gibanje previdno vodijo in maloverne brate oživljajo, apostolov, med kterimi najzadnji bi ne bil Jakobovič Kazanovski.“  „Vse prav, Jakobovič Kazanovski“, odgovarja pomišljeno Mostovski, „vse prav, vse mi ugaja, a vendar dovolite, da Ben Saruk Menahem opozori svojega novega prijatelja na nekaj.  Vse prav, kakor sem rekel; le malo preteoretična se mi zde ta načela.  Kaj zda vsa teorija? „Pratica, pratica, non grammatica“ — ta jo stara prislovica, ki je ni izumil Ben Saruk, ampak se je rodila v sicer tako idealni Italiji.  Ben Saruk Menahem pa dovoli si tej prislovici pristaviti drugo nemško, še bolj praktično:  „Geld regiert die Welt“.  Italijan in Nemec toraj, ki zasedata pol Evrope, sta v tem edina, da vsa teorija nič ne velja.  A seveda, kar je Italijan bolj splošno in nedoločno izrekel, izrazil se je Nemec po svoji navadi bolj konkretno: „Geld regiert die Welt.“ In v tem najbolj praktičnem stavku, dovoljuje si Ben Saruk Menahem najponižniše trditi, tiči vsa modrost.  In vi, brat Kazanovski, hočete med ljudi uvesti popolno enakost, a bogatinov niste sprejeli v svoj program in vendar: „Geld regiert die Welt“; kaj vam pomaga vsa teorija in filozofija, in šole, časniki in knjige, dokler vam bogatin fige kaže.  Nimate še toliko razumnosti, da bi spoznali to resnico?  Kaj je zdal grom in blisk božji na gori Si naj, kaj vse postave in vse žuganje, in vse obljube in vsa zaveza?  Nič, prav nič.  Glejte, prišel je nekdo z zlatim teletom in zvabil okoli njega vse ljudstvo; delo njegovih rok so molili, zlato tele.  In razsul je tako en sam bogatin vse, kar sta Bog in Mojzes z velikim trudom štirideset dni zidala.  Ha, ha, ne postava, ne teorija, ampak: „Geld regiert die Welt“.  In tu je treba dela se poprijeti, vso drugo pride samo ob sebi.  To je preponižno mnenje, ktero so predrzne izraziti vam najponižnejši sluga, Ben Saruk Menahem.“  „Priznati moram, da Ben Saruk govori prav odločno in praktično“, odgovarja Kazanovski. „In res, pritožiti se moram sam, da vspeh dosedanjega mojega in mojih bratov delovanja nikakor ni primeren velikemu trudu in žrtvam našim, in temu vzrok bi znalo ravno to biti, kar je Ben Saruk omenil, da nismo dovolj praktični, da treba toraj začeti pri najstalniši gotovini, pri denarji, a ne z zračnimi, puhlimi teorijami.  Sicer pa Ben Saruk nikakor nima misliti, da naši bratje ne vedo ceniti velike važnosti zlate in srebrne gotovine, ki se najde po žepih bogatinov.  Sami čutimo, kako močno pogrešamo tega faktorja, dobro vede, da z ničlami naj se računi in množi kolikor se hoče, se vendar ne pride iz niča; če se hoče kaj pozitivnega stalnega včiniti, mora so imeti enot, pozitivnih enot.  Vse to toraj dobro vemo.  A ker so naši bratje nekako nevkretni in so radi le po temi potikajo, iščemo že dalj časa zaveznikov.“  „Ha, ha“, zakrohota Ben Saruk Menahem; „kaj ne, takih zaveznikov, ki bi za vami žakelj nosili?“  „Se ve, da ne praznega“, odgovarja Kazanovski;  „žakelj, v kteri bi se stekala rumena in bela ruda, iz žepov bogatinskih, zaveznikov pravim, ki bi bili nekako izvrševalni ministri postavodajne voljo naših bratov.  A takih zaveznikov, žalibog, do zdaj nam ni bilo še najti.“  „Jojmene“, se čudi Ben Saruk, „g. Jakobovič, ali bi jih mogli najti sposobnejših, kakor so sinovi Abrahamovi, g. Kazanovski, deca lzraelova, pravim.“  „Menite, da?“, vpraša Kazanovski, „kako pa, ali ne veste, da hoče cesar Abrahamoviče prisiliti, da se naselijo in začno zemljo obdelovati z lastnimi, pravimi židovskimi rokami, da bodo tako tudi židovi koristni državljani?  Le prva tri leta, pravi cesarski ukaz, bodo smeli najeti si krščanskih delavcev, ki jim bodo pomagali, dokler se sami poljskemu delu ne privadijo.“  „Abrahamovičo naseliti, prikleniti na njivo Izraelov rod?“ vprašuje Ben Saruk začudeno; „prazno brezuspešno početje!  Sto in sto verig če prineso, Izrael ne bo obdeloval zemlje, Izraelu je odprta pot po vsem svetu.  Abraham zapustil je Ur v Kalideji in prišel v Haran, odtod v Kanaan, in pisano je, da je Abraham tukaj dospevši prehodil deželo Siliema, odtod pa potoval gredoč in naprej idoč na poldne.  In ko je lakota ljudi morila v Kanaanu, potoval je oče Abraham v Egipt, iz Egipta nazaj v obljubljeno deželo.  Tudi Izak je rad potoval, Jakob pa živel jo več na tujem, kakor doma, dokler se ni z vso družino preselil v Egipt.  Vračaje se v obljubljeno deželo so so raji štirideset let klatili po puščavi, kupčevali z Arabci, kakor da bi šli orat kanaanske njive.  Res sicer, da jim je postava omejila deželo in jih navezala na njivo, toda Izrael v tem stanu se ni čutil srečnega, zatoraj beremo, da so za dobe sodnikov in kraljev vedno malikovali.  Babilonska sužnost, ta še le oprostila jo dolgo vklenene Abrahamoviče in odprla jim pot po vsej zemlji.  Popustivši oralo začeli so kupčevati in menjavati in barantati, da je bilo kaj, po vseh mestih in krajih, a solis ortu usque ad occasum, in razširili so svoje kraljestvo usque ad lines terrae, kakor je Gospod govoril Davidu svojemu služabniku.  In ko se jim je dovolilo vrniti se v domovino, jih je le malo bilo tako brezpametnih, ki so babilonsko sužnost zamenjali s prostostjo, ker bilo je vendar lepše v Babilonu talente šteti, kakor v obljubljeni deželi zemljo kopati.  Zatoraj pa tudi se ne bere, da bi po babilonski sužnosti Izrael malikoval.  Čemu tudi?  Zadovoljni so bili z deležem, kterega jim je Jehova naklonil, in hvaležno so mu od tedaj služili.  Res, ta sužnost jih je popolnoma spametila, tu so zamenjali stari jezik in pismo z novejšim, stare nepraktične tradicije pozabivši, poprijeti so se novih praktičnih.  Pred so pod črkami iskali skrivno razodenje in vedno sanjarili o Mesiji, ki bi imel veliko trpeti in križan biti, a vkljubu temu podvreči si vse narode in na veke kraljevati.  A babilonski Izrael je kmalu sprevidel abotnost in nepraktičnost takih sanjarij.  Zatoraj se jo poprijel vidne črke in ž njo začel zidati regnum Izrael.  Stara svetopisemska črka Izraelu služi le v to, da jo rabi za številjenje in celo sv. pismo zanj druge veljave nima, kakor da mu je velika računica, vsaka beseda znači število, tudi Ben in Saruk izraža število, veliko število, Ben Saruk, pravim, ime preponižnega vam sluge.  In Izrael po svetu hodeč in s seboj pismo noseč, daje mrtvim, praznim številkam življenje in resničnost, in tako se spolnujejo besede starih očakov in prerokov, sicut locutus est per os sanctorum, qui a saeculo sunt, prophetarum eius. in čemu črki staropisemski podkladati drugega pomena, čemu iskati pod njo ali za njo druzega duhovnega nauka in celó morda Mesijo križanega?  Čemu križ?  O ne, ne, Jakobovič, le poslušajte, kaj vara pravi Ben Saruk Menahem, Izrael je bolj pameten, križ in križanega in reve in uboštvo pustil je kristjanom, on pa išče svojega Mesijo in njegovo kraljestvo in zveličanje v okroglih rumenih in belih kovinah, ki se dajo z roko prijeti, v žep vtakniti, a težko iz žepa izvleči, se dajo števati in preštevati, tudi seštevati, a ne lahko odjemati, tudi deliti ne, kakor bi vsakdo želel, množiti pa brez kraja in konca, in saeculum saeculi.  In tako se spolnujejo nad Izraelom besede Gospodove: Intellectum tihi dabo et instruam te.  In ta prebrisan Izrael da bi šel zdaj orat in kopat?  O čakaj še malo, cesar Jožef!  Res sicer, da je pisano: et conllabunt gladios in vomeres ... toda to vse veljá le za krščanske goim, a ne za proste Abrahamoviče.  Da, o kristjanih je pisano: Omnes de Saba venient aurum et tlius deferentes.  Nu, aurum sprejmemo, thus pa radi vrnemo, thus, thus, ako hočeš, Jožef!  In kam bi nas priklenili?  Na njivo?  Na rokodelstvo?  Da bi Izrael noč in dan sedel na stolu, kakor čevljar in krojač?  Kratko nikar!  Bog Abrahomov tega ne dovoli, njegova volja je, da njegov primogenitus (prerojeno ljudstvo) pohaja od juga na sever, od vzhoda na zahod ter da vživa dobrote zemlje.  In ko so bili nekteri Abrahamoviči tako nespametni, da so iz Babilona z Zorobabelom vrnili se v obljubljeno deželo, jih je Gospod vničil, razdejali so jim Rimljani mesto in tempelj, in jeza božja jih je raznesla na vse kraje.  In ko Izrael še ni razumel božjega glasu in so hotli nekteri pozneje za cesarja Julijana zopet zidati tempelj in mesto, poslal jim je Gospod iz globočine zemlje ogenj — ignem urentem — ki je končal predrzno početje in zopet so se razpršili po zemlji, ker volja Gospodova je, da Izrael potuje, kakor oče Abraham, iz Ur v Haram, od tod v Kanaan in Egipt, zdaj na poludne, zdaj na polunoč, kakor ga vodi roka božja, dokler ne pride magnus dies Domini  (veliki dan Gospodov), ko jim Abraham odpre nebeška vrata.“  „Ben Saruk Menahem Mostovski“, odgovarja Jakobovič, „skoro da me bote prepričali o resnici vaših besed, govorite namreč temeljito, navdušeno, da ni moč vstavljati se vašemu dokazovanju.  Res, urnejših in kretnejših posredovalcev med ubogimi in bogatini, ročnejših nositeljev vsega premičnega in nepremičnega blaga, bi bratje moji ne mogli najti, kakor so Abrahamoviči.“  „Njihove ročnost v tej stroki se Ben Saruk Menahem preponižno upa dokazovati tudi iz zgodovine, ako jo všeč gospodu njegovemu Jakoboviču Kazanovskemu.  Ko so pradedje ponižnih vaših in naših bratov slug iz Egipta se vrnili v obljubljeno deželo, pobrali so Egipčanom zlato in srebrno posodo in dragoceno obleko.  Že v tempeljnu so pridno menjavali in šteli in prodajali.  Tudi v Rimu so kupčevali in barantali, postavili so svoje mizo po vseh večih mestih, kjer se je le dalo kaj menjavati.  Abrahamoviči nadalje služili so zvesto Mavrom v Španiji, kjer so jim vestno opravljali denarstvene reči, tirjali od podložnikov davek.  In v srednjem veku nosili so povsod žakelj in plačevali, kdor jo potreboval.  In ni je bilo kupčije, ne pogodbe, ktere bi se Izrael ne bil vdeležil. če se jih je pa pri tem poslu kaj prijelo, no, kdo bo zameril?  Saj stoji zapisano: non ligabis bovi trituranti os (volu, ki žito mane, ne zaveži gobca).  Saj je vreden delavec svojega plačila, in nič več kakor zasluženo plačilo niso tirjali otroci Izraelovi.  Se ve, da so jim goim vedno zavidali in večkrat na-nje planivši ropali jih in pobijali, a Bog Abrahamov se je ponižanega Izraela vselej usmilil ter ga z nova povzdignil.“  „Po tem takem bi pa res kazalo Abrahamoviče izvoliti si v zaveznike“, pravi Kazanovski.  „Da, da, in tako bodo bratje gospoda tvojega preponižnega Ben Saruka imeli za seboj vedno pripravne sluge, ki jim bodo žakelj nosili in zbrano blago vestno shranjevali“, odgovarja Menahem.  „Hranili, se ve da, le začasno?“ zavrne Kazanovski.  „Na, Abrahamoviči pa so že prevestni, da bi morda mislili osvojiti si, kar ni njihovega, sveto, narodno blago, oskrbniki hočejo biti in nič več, le obresti, se ve, da si bodo upali preponižno tirjati, ne velikih, dvajset do štirideset, največ petdeset od sto, in zadovoljni bodo sluge naših bratov, zadovoljni popolnoma.  Nu, zraven tega pa, če jih še kaj po strani doleti, kaj takega, kar bi se ne dalo stlačiti v žakelj ali porabiti se za splošne namene, nu, kaj takega, se ve, da volili bodo ponižni sluge vaših bratov, sebi v prid obrniti, kaj takega, kar bo sploh po vrhu, nebistveno in brezpotrebno, kakor bi bilo n. pr. peto kolo pri vozu, dasi bi bilo zlato ali srebrno ali pa kar bi znalo biti škodljivo bližnjemu, kakor je bilo zlato tele ljudstvu v puščavi ali pa preveliko bogastvo in slava Salomonu, potem so ve, da bo dolžnost preponižnih slug vaših bratov, kaj takega skriti in obdržati ter o priložnosti obrniti v slavo božjo ali v prid človeštvu.  Sicer pa se zdi preponižnemu slugi svojega gospoda popolnoma brezpotrebno, da celo škodljivo, zdaj že razpravljati ono vprašanje: ali začasno, ali za vedno, z obrestmi ali brez njih in s kakimi obrestmi — to vse spada v daljno prihodnost; kdor hoče svoje reči dobro opravljati, ne sme na več reči ob enem misliti ...  Tako tudi mi pustimo daljno prihodnost, in mislimo za zdaj na bližnjo: in ta bližnja nam naklada pred vsem žakelj napolniti; do vrha napolniti, do vrha napolniti, pravim, in sicer v rokah sinov Abrahamovih, drugače ravnati bi bilo nepraktično; saj vendar je treba suknjo obleči in nositi, predno se jo raztrga in beraču da.  Spravimo kaj skupaj, potem hočemo že deliti in sicer vse po bratovsko, ne pozabivši besed: beatius est rnagis dare, quam accipere (srečneje je dati, kakor sprejeti), a še manj: beati possidentes (srečni imoviti).  In tako tudi mi.  In kar se tiče časa, zadovoljen bode Izrael, da se mu dovoli vsaj nekaj dni, pravim: quoniam mille anni sicut dies una (saj tisoč let je kot jeden dan).  To je filozofija, Jakobovič Kazanovski, čemu pa še onih zračnih idealov?“  „Vem dobro, a brez filozofije v našem veku ne da se nič opraviti; vse se mora znanstveno in učeno vtemeljiti, drugača se ne bo dal nikdo navdušiti za naše podjetje“, odgovarja Kazanovski.  „I, nu pa, morda misli gospod preponižnega sluge, da Izrael nima filozofov?  In kakšnih še!  Spinoza, pravim Baruk, Spinoza, kak filozof, filozof pa absolutne enakosti.  Ni li on prvi izrekel največe skrivnosti vse modrosti, skrivnost namreč, da je le ena substancija (tvarina), ki se v posamnih rečeh razodeva, tako, da ni razločka med človekom in človekom, med živali jo in živalijo, in ako hočete, tudi ne med človekom, živalijo in rastlino, in na zadnje med rudo in človekom, posebno ako je ruda žlahtnejša, ker vse je lo eno, ena sama božja substancija.  Tak je Spinoza, Baruk Abrahamovič, pravim.  In vi hočete uvesti med ljudi enakost, kje, prosim bote našli filozofije, ki vam v to bolje ugaja?  Prosim, ali ni Baruk Spinoza kar nalašč stvarjen v pospeševanje blagih vzorov, ktere želi vresničiti preponižnega sluge gospod in njegovi bratje?“  „Zmogli ste, amice, Jakobovič Kazanovski se ne more dalje vstavljati zmagovalni logiki prijatelja Ben Saruka.  Bodi toraj sklenjena zveza“, pravi Kazanovski slovesno, udari mu v desnico.  „Večna zveza“, odgovarja Menahem, „vi bote molzli, a Izrael bo preponižno podložil golido in lovil in vestno pazil, da se ne izgubi nobena kapljica.“  „In geslo združenemu delovanju?“ vpraša Kazanovski.  „I nu“, odgovarja Menahem, „isto geslo bodi, ktero je Komi podvrglo celo zemljo: divide et impera  (Razdvojuj in zapoveduj).“  „Velja: divide et impera!“ odgovarja Kazanovski.  „Divide et impera!“ vsklikneta oba.  V tem sta že skoz Dolenjo vas mimo Poljančevo hiše prišla po stezi na Gradišče, kjer je stalo novo napravljeno stanovanje Mostovskega.  Ko prekoračita hrastje, prideta do ozidja, ki okoli in okoli obdaja Sarukovo poslopje, tako, da je vse nekako podobno trdnjavici.  Skozi ozka vrata stopivša v dvorišče, sprejme ju sluga Ben Sarukov, Nande Gulj iz Gorenje vasi.  V sobi pokaže Ben Saruk svojemu gostu naslonjaču ter ga vljudno povabi naj sede in se oddahne.  On sam pa, kakor bi imel nujno opravilo, hiti po stopnicah na streho, ktera je bila ravna, in je dosegala visokost bližnjih hrastov. tu gori postoji in se začne ozirati čez hrastje na Kras; lepa jesenska polna luna razsvitlja vse daleč okrog; v daljavi na jug odseva se morje v luninem svitu, zadej pa na severno stran leži pred njim vipavska dolina, ktero meji hrbtišče Nanosovo; proti zapadu izgublja se vid na goriško stran daleč doli med Brda in Furlanijo.  Blizo zdolej pod njim pa beli se krasno poslopje Vigenjskega gospoda.  Menahem postanši vspne roke in oblastno govori: In stoji pisano: Povzdigni svoje oči in glej od kraja, na kterem si zdaj, na sever in jug, na vshod in zapad: vso zemljo, ktero vidiš, ti hočem dati in tvojemu zarodu in vekomaj.  In spet stoji pisano: Tistega dne sklenil je Gospod zvezo z Abrahamom, rekoč: Tvojemu zarodu bom dal to zemljo od reke egiptovske, do veliko reke evfratske: Cinejce in Cenezejce, Cedmonejce in Hetejce, Terezejce in Rafajce, tudi Amorejce in Kanarejce in Gergebejce in Jebusejce.  Vse to je obljubil Jehova.  Ti pa, Vigenjski, tu zdolej, farški smrdenec, klečeplazec, od glave do petu zložen iz samih molkovih jagod, čeljust ti Petrova, ti, ti se drznež ozirati po Juhjeti.  Aha! vohaš Skalo, Obročnik in Cvetličnik, kaj ne?  Dober nos!  Čakaj le, ti že posvetim, meniško kuto ti ukrojimo in v kapuco ti vtaknemo obrito glavo, ter te zapremo, kamor tišiš že od rojstva, ti samotarec.  Ti bi se drznil prekrižati račune, ktere je iz samega svetega pisma, iz Jehovo besede zložil Ben Saruk Menahem; daj le, a videl boš, kaj se pravi zarotiti se „adversus sanctum Israel!“ (Proti svetemu Izraelu.)  Ko Ben Saruk izlije v pričo lune svoj srd, spravi se počasi s strehe pogostit novega zaveznika s kapljico starega močnega vina.  Dolgo dolgo še pivata vpletena v važne pogovore.  In bilo je že čez pol noči, ko zares vsa trudna od dolgega dela oči zatisneta v mehki postelji zaveznika Jakobovič Kazanovski in Ben Saruk Menahem Mostovski.  Zadnje besede pa, s kterimi se je nocoj suha visokost poslovila od krivonosca, so bile:  „Jutri pa brž ko vstanem, odrinem v Gorico.  A moj brat, Ben Saruk, bo skrbel, ako se pred ne snidemo, dosti visokorodnih plavcev privabiti v grad pri Koprivi.“  In čul se je preponižni odgovor:  „Ben Saruk Menahem bo vedno zvest svojemu poklicu.  Lahko noč!“  Pač malokteri vladar se je tako različno sodil, kakor cesar Jožef.  Vendar pa se vsi zgodovinopisci v tem zlagajo, da je bil Jožef eden najblažih vladarjev, ki so kdaj Habsburški prestol zasedali: nevtrudno delaven in požrtvovalen, v vsem čist in nesebičen značaj.  To priznavajo še celó oni, ki odločno obsojajo načela njegovega vladanja.  Večkrat se namreč zgodi, da so nazori, od kterih se dá kdo v svojem delovanji voditi, celó napačni, dasi ima pri tem najblaže namene, da, vidimo celó, kako se ravno tak plemenit mož večkrat posebno strastno in junaško žrtvuje za svoje vzore, in prav to naredi njegovo zgodovino tragično: z ene strani heroična požrtvovalnost, a z druge neplodovitost vsega truda ter pičel vspeh ni celó nesrečen izid.  Takovim blagodušnim nesrečnežem prištevamo po vsi pravici slavne Terezije sinú, Jožefa II.  Da pa Jožefa in njegovo vladanje bolje razumemo, moramo v kratkih potezah označiti dobo, v kteri je živel.  To je bila doba osemnajstega stoletja, ktero imenuje neki nemški leposlovec izmed vseh stoletij najneumniša.  In res, odlikovalo se je Voitaire-jevo stoletje po krščanstvu sovražnem racijonalizmu, in prav ta zdi se resnično med vsemi filozofičnimi ali verskimi sistemami najabotniši, ker postaja nekako v sredi mod resnico in lažjo ter hoče večno nasprotje obeh spojiti: najnevarniša zmes samih prekoslovij.  S tem vso pozitivno vero zanikajočim racijonalizmom vjemalo se je tudi ljudsko življenje in običaji.  Ne najdemo tako hitro druge dobe v zgodovini, v kteri bi bilo živelo več klatežev, kabalistov in druzih čudodelnikov, kakor v tem veku; prosto ljudstvo, a primeroma še bolj plemstvo in kar je bilo omikanega sveta, vdano je bilo vsakterim vražam.  V tem veku so se tudi ali z nova osnovale ali vsaj bistveno prevstrojila skrivna društva, kakor so bili Iluminati, Martinisti in drugi; ti skrivni društveniki so v ponočnih shodih vganjali vsakovrstne vraže in burke, spakovaje so večkrat celo s svetimi cerkvenimi obredi.  Res neumno osemnajsto stoletje!  In tega stoletja otrok bil je Jožef.  Vendar pa smemo trditi in sicer cesarju Jožefu v pohvalo, da je od svojega časa sprejel takorekoč le kar je imel boljšega in vzornejšega, ohranivši se popolnoma čistega vražnih praznovernih sanjarij.  Jožefov naraven čut bil jo prezdrav, okus nepokvarjen, da bi mu mogle vgajati neslane slepilne zmame; ne, duh mu je bil vedno jasen in moter, ne poznajoč tajnih potov, sovražil je temo in njene skrivnosti, črtil črne brate, smešil jih in ko je zadnja leta njihove bedarije krstil z besedo „Gaukelei“, mu niso tega nikdar več odpustili.  A toliko bolj se je Jožef z umom in srcem oklenil filozofije in duševnih nazorov svojega stoletja.  In kako bi se bil tudi zamogel odtegniti mogočnemu vplivu francoskega slovstva, Ki je takrat s svojimi proizvodi preplulo vso Evropo?  Edino, kar ga je zamoglo rešiti tega vesoljnega potopa in duha napotiti na boljšo stran, bila je krepka, odločna, svojega smotra svesta si odgoja; a prav take odgoje je mladi Jožef popolnoma pogrešal.  Izročili so ga bili namreč grofu Batthyany-u, ki prevažni nalogi nikakor ni bil kos; kot osoren vojak, brez psihologične in pedagogične omikanosti, ni znal drugega, kakor trmo otroku iz glave izbiti in sicer šiloma, prav po vojaško, prave potrpežljivosti, ljubezni mu je manjkalo, zatoraj se ga je Jožef bal, spoštoval in ljubil ga ni, ter se je tako privadil vse le bolj iz strahu, nego iz prepričanja delati.  Tudi Ben Saruk je bil dobro zveden v tej filozoliji, ki je učila, kako se najlaglje muhe v mrežo love; le previdnosti je bilo treba in zvite prekanljivosti; imeti je bilo treba sto sukenj raznih bojev in krojev in svitlih rokavic, da se je človek lahko opravil in pokazal, kakor je bolje neslo v ovčji ali pa v volčji obleki; saj tako svet notranjosti ne vidi, ampak vse le po zunanjem sodi.  Med drugimi plemenitaži avstrijskimi so se za vlade Jožefove še vedno odlikovali Kobenceljni, kakor smo že v začetku povesti omenili.  Tukaj pa mislim posebno na grofa Ivana, sinu Gvidonovega.  Ivan Kobencelj bil je Jožefu osoben prijatelj, kar nam spričuje osebno njuno dopisovanje, ki se je še le v novejšem času natisneno prijavilo.  V teh pismih ga Jožef drugače ne imenuje nego „mon cher Cobentzell“ ali „mon ami“; on sam pa Jožefa zove svojega prijatelja.  Iz teh pisem tudi posnamemo, da je cesar marsikaj dal si naročiti po Kobenceljnu in mu sploh veliko zaupal.  Tudi za umetniške umotvore se je Jožef zanimal, akoprav ni imel ne za više rede, ne za umetnost samo pravega okusa in tudi ne časa.  To zanimanje njegovo imamo pa največ pripisati vplivu Ivana Kobenceljna, ki je bil vnet častilec in občudovalec pravih umetnijskih proizvodov.  Znan je bil kot tak in zato tudi izbran za predsednika akademiji umetnosti na Dunaji.  In zdaj se je pripetilo, da je želel Jožef kupiti za dvor nekaj slik, ki bi imele pravo umetniško veljavo, toraj, ako mogoče, izdelanih od klasičnih umetnikov.  Zatoraj so obrne do prijatelja, naj mu jih omisli.  Grof Ivan pa piše očetu Gvidonu, naj on zvrši, kakor najbolje more, cesarjevo naročilo; bilo je namreč Goriško plemstvo v najožji zvezi z italijanskimi umetniki; saj večidel so pošiljali plemeniti in premožni Goričani sinove študirat višjih ved na italijanske univerze; Italija pa je bila vedno prva gojiteljica umetnosti; sem toraj se jo bilo obrniti iskajočemu pravih umotvorov.  Grof Gvidon pa, koga bi bil mogel sposobnišega za ta posel najti nego Vekoslava, ki je ravno pred dvema letoma iz Italije domov se vrnil študije v Padovi dokončavši in več najslavnejših mest obiskavši prav s tem namenom, da bi si izdelke slavnih umetnikov sam ogledal in študiral.  In ravno danes najdemo Gvidona na Vignji.  Okoli treh nekega popoludne je tisti teden po roženkranski nedelji; ker jesensko solnce še precej pritiska, sedi vesela družba pri kamniti mizi v senci pod murbo sredi dvorišča: grof Gvidon je, gospod Poljanec, gosp. Pavel Vigenjski, njegov sin Vekoslav in stric Ampak iz Dolenje vasi.  Na mizi vidimo več steklenic z vinom, črno je in belo, nektere bodo kmalo izpraznjene, druge so še polne, iz drugih spet se je lep del iztočil: ni še učiščeno vino, in vsakdo bo na prvi pogled spoznal, da je novo, letošnje: gospodje so se zbrali na poskušnjo novega, kakor je še zdaj navada o dobrih letinah.  Toda Gvidona je danes prav za prav nekaj druzega privedlo na Vigenj.  V kratkem ima vrniti se za zimo v Gorico, zatoraj je danes prišel, da bi so z Vekoslavom konečno dogovoril o potovanji v Italijo.  „Se ve, pa da podaljšate potovanje do Rima?“ vpraša gospod Poljanec Vekoslava.  „Nu, kdo bi se pa mogel izogniti večnega mesta?“ odvrne Vekoslav, „neka tajna moč me že tako vleče v središče krščanstva.“  „A potem pa bi kazalo, predno odpotujete oglasiti se v Gorici pri nadškofu“, pravi Poljanec,  „gotovo ne bo manjkalo naročil, morda važnih.“  „E, kdaj nima Edling važnih naročil v Rim?“ oglasi se Gvidon z nekako naglim glasom, ki je lahko bistremu opazovalcu ovadil nemirno strast prešinjajočo njegove besede. „Saj ga ni meseca, da bi kdo ne tekel iz Gorice v Rim, ali iz Rima došel v Gorico; Edling še ene noči spati ne more brez blagoslova papeževega; bolj rimski je, kakor Pij sam!“  „Zvest sin rimske katoliške cerkve in njenega glavarja jo naš Edling, a ne kakor Febronijanci, kterim je papež peto kolo pri vozu, popolnoma brez potreben“, zavrača Poljanec.  Grof Gvidon pa, kakor bi ne slišal, kar pravi Poljanec, nadaljuje, vedno glasnejše povdarjajoč. „V Rim, vedno v ta božji Rim!  A na Dunaj bi ga ne spravil, znabiti pred v pekel!  No, saj pravim pa, povrnejo se nam kmalo časi tretjega Inocencija, ako se naš Jožef krepko ne postavi in ne sezida kitajskega zidu ob južni meji visokega, da ne bo moč več gledati čez-nj na onkraj.  Bog nas vari, saj vendar pravite, da ljubezen začenja pri samem sebi, saj je vendar vsakdo izmed nas pred rojen Avstrijec, potem še le krščen, in vsakdo mora biti pred človek, pred avstrijski državljan, kakor kristjan in rimski podložnik.  Za Boga, otresite se fanatizma, pa malo več logike in razumeli boste.“  Na to grofovo govorjenje se vname živahen boj, kterega se vsa družba pri mizi vdeleži, deloma z besedami, deloma pa s pozornostjo, tako so vsi zamaknjeni, da še ne zapazijo nekoga, ki od Gradišča dol po pašniku koraka, akoravno se je z dvorišča prav dobro gor proti Gradišču videlo, da je vsakdo tudi na pol mežeč vse lahko zapazil na to stran.  Je pa Ben Saruk Mostovski, ki dol hiti in jo kakor se zdi meri naravnost proti Vignju.  Ves črn je danes, v pravi gospodski uniformi, črn frak in oprsnik, črn klobuk, črne rokavice.  Tudi naredi danes, kdor ga dobro pogleda, poseben vtis na človeka; zdi se prav pobožen, kakor da bi bil celo noč premišljaval Kristusovo trpljenje in molil danes dopoludne, oči so vse nekako duhovne, sploh se zdi danes Ben Saruk popolnoma čeznaraven, tudi na urni verižici visi mu znamnje našega odrešenja.  Hiti pa kar se da, kakor bi bil že davno zamudil važno opravilo, ktero mu nalaga sveta dolžnost brž ko mogoče zvršiti.  In pravi trenotek je zadel Ben Saruk.  Med tem pa naši gostje pri kamniti mizi živahno svoj pogovor nadaljujejo.  „A tudi naš Edling bi moral razumeti to resnico“, nadaljuje Gvidon; „prve in najsvetejše dolžnosti nam nalaga domovina in država, po tem še le pride cerkev; ta pa nikakor ni v Rimu ali celo v papeži, tega so škofje počastili s prvim sedežem, a vendar pa zarad tega nima najmanjše oblasti čez nje, on je v cerkvi le prvi uradnik, servus servorum Dei je, a ne princeps principum terrae.  Toraj naj le ponižno čaka, da mu narodi, da mu posamne države priznajo ono čast prosto od škofov mu podeljeno  a naj se nikar ošabno ne povzdiguje hoteč samovoljno gospodovati in svetu postave dajati; mi se več ne bojimo tistih strel, ki so v srednjem veku tako mogočno švigale in Evropo zažigale.  Skrbi naj papež za oni svet, za večni blagor vernih, a tu naj nas v miru pusti, da vredimo po svoji volji posvetne zadeve.  Ta katekizem, mislim, bi ne škodil Edlingu, a v Rimu seveda se ga ni mogel navaditi.  Toda upam, da mu bo cesar Jožef prvo poglavje kmalo poslal.“  „Kako poglavje?“ vpraša Poljanec. „Tolennz- Edict“ — odgovori zmagonosno Gvidon, „je že zgotovljen, včeraj došla mi je vesela novica z Dunaja, še ta mesec bo objavljen.“  „Se šalite, gospod grof“, vpraša Poljanec, „da se je strah že prikazal?“  „In jaz ga pozdravljam, ker pred njim bodo zbežale zadnje srednjeveške pošasti, spuhteli predsodki in Avstriji zasijalo dobrodejno solnce.  Saj vendar je pa čas, da se tudi pri nas enkrat prizna naravno človeško pravo; svobodno naj vsak državljan časti Boga, kakor mu ljubo.  In ali ne nosijo vsi enako državnih bremen; morda denar od protestantov vplačan manj velja, kakor od katoličanov?  Čemu tedaj ono prevladanje „edino zveličavne“ katoliške cerkve in preziranje drugovercev?  Delo rimske prekanjenosti je to, ki je skušalo, potem ko so se ji po veliki reformaciji države jele ena za drugo odtegovati ter pripadati lutrovi veri, vsaj ostale čisto ali deloma katoliške ohraniti v pokorščini.  Zatoraj pa seje proglasil princip edine državno-pravne vere rimsko-katoliške.  „Ne, ne, gospod grof“, zavrača krepko Poljanec,  „ta nauk ni le rimskih papežev, ampak prepričanje vseh pravih katoličanov.  Kakor jo Bog le eden in resnica le ena, tako je tudi vsak človek spoznavši resnico dolžan priznati jo in po njej živeti; a prav tako je tudi država dolžna držati se resnice in jo javno priznati, v postavah, v šolah, v vojaštvu, v državnih zavodih in vsem javnem življenji.  A država, ki laž ravno tako priznava kot resnico in ji daje iste pravice, ravna proti naravnemu zakonu.  Kaj je namreč država?  Je-li morda absolutna, božji ali naravni postavi nepodvržena.  Nikakor.  Ampak država ni nič drugega, kakor posamni državljani v skupino združeni; vzamemo to skupino, potem še sence ni več od države, imamo ničlo.  Kakor so toraj posamni državljani vsak za-se dolžni pripoznati resnico a zavreči laž, tako tudi država za vse ali javno.“  „Lepe besede“, odgovarja Gvidon, „dale bi se prav prijetno brati v kakem srednjeveškem folijantu, a so brez vsake praktične veljave.  Kaj hoče neki država začeti z edino zveličavno katoliško vero, ako obsega poleg te še druge?  Bo li morda dajala postave, ki vgajajo le katoličanom in žalijo drugovernike?  Ni li dolžna brez vsakega ozira na to ali ono veroizpovedanje zakone dajati, ki vsem enako vgajajo, nobenega ne žalijo?“  „Prav“, odgovarja Poljanec, „vendar pa se mora država, karkoli počne, kjerkoli zapoveduje, držati kakih nazorov in ti morajo se strinjati z resnico, resnica pa je le ena, kakor le en Bog, to resnico pa najdemo edino le v katoliški cerkvi — ergo ...  „Extra Ecclesiam Catholicain non est salus!“ zadoni naenkrat od strani glas.  Ben Saruk je bil med tem došel na dvorišči, da ga družba v važni pogovor vsa zamišljena ne zapazi, s temi besedami vstopi se med Gvidona in Vekoslava, ki sta sedela nasproti Poljancu.  Pogovor se začasno pretrga; ker naš krivonosec se je danes prvič prišel na Vigenj poklonit.  Najpred seže v roko Vekoslavu kot znancu od roženkranske nedelje, Vekoslav pa ga priporoči očetu Pavlu.  Globoko se prikloni Ben Saruk gospodu Vigenjskemu.  „Lovro Mostovski od Nekoga, imam čast danes se predstavljati vam kot mojemu sosedu.  Že dva tedna, kar sem na Gradišči; a do sedaj mi ni bilo mogoče pohoditi vas; saj veste, vaše Visokorodje, da nov naseljenec ima dosti opravila, predno si stanovanje priredi.  Zdaj še le prostejše diham in prvo moje nad vse prijetno delo je obiskati vas, tem bolj, ker sem že imel čast seznaniti se z vašim veleomikanim gospodom sinom.“  Pri teh besedah objame Pavlu desnico in jo objeto drži z obema rokama.  „Gospod Poljanec, bivši rektor general-seminarja Graškega“, pravi gospod Pavel predstavljajoč Mostovskemu Poljanca.  Ben Saruk se nizko prikloni in se stegne po roki Poljančevi hoteč mu jo preponižno poljubiti; komaj se Poljanec ubrani toliki časti.  „Gospod Poljanec“, ponavlja Mostovski premišljeno in počasno, „mislim da ne po vsem neznan.  Ali nisem imel časti na roženkransko nedeljo slišati vaš slavnosten govor?  Ne spominam se, da bi že bil slišal kedaj tako pridigo; do solz ste me ganili.  Zatoraj čestitam, gosp. Poljanec!  Upam, da v vas bom imel zvestega tovariša svojih nazorov.  Vaša velečastitost se bo kmalo prepričala, da Lovro Mostovski tudi ni tujec v bogoslovskih vedah.“  „Da ste mi dobro došli na mojem domu vsako uro, noč in dan, kadar vam ljubo, gospod Lovro Mostovski.“  „A tudi z vašo hišo, blagorodni gosp. Vigenjski, nadejam se, da bom ostal v najprijazniših razmerah: mir naj vlada med sosedi, mir in sprava, to želi najsrčniše vaš sluga, kakor je želel Abraham Lotu.  A to zložnost, predrzne so upati Mostovski, vezalo bo in blažilo najino prijateljstvo, gosp. Vekoslav, ki se ima razcvitati iz enakega prepričanja.  Že vem, da ni je razlike v najinih nazorih, g. Vekoslav.“  „Povspeši Bog vse dobro in blago početje“, glasil se je kratek odgovor Vekoslavov.  „A, slavna gospoda“, prične Mostovski naenkrat,  „slavna gospoda je bila utopljena v važne razgovore, ktere je moja nizkost pretrgala; naj slavna gospoda blagovoljno nadaljuje pričeto besedovanje.  Ali smem vedeti, kaj je bil glavni predmet pogovora, kterega sem le zadnji konec slišati deloma imel čast?“  „Rekel sem, gospod grof“, začne Poljanec z nova svoje dokazovanje, „da se država v svojem javnem delovanji mora držati nazorov, ki se vjemajo z večno resnico in ker je ta le v katoliški cerkvi, sledi, da se mora strinjati z nauki te cerkve.  Ste katoličan, gospod grof?“  „Mislim, da sem, ali vsaj želim biti“, odgovori Gvidon.  „Ali bi zamenjali svojo vero z lutrovo ali s kterokoli drugo?“ vpraša Poljanec.  „Nikakor ne“, pravi Gvidon.  „Zakaj pa ne?  Ali ne zarad tega, ker ste prepričani, da dve nasprotujoči si veri ne moreti ob enem resnični, ali je ena, ali druga, ker resnična je le ena.  In ker upate, da je katoliška prava, zavračate vsako drugo.  In vendar, kako morete odobriti, da država enakopravno priznava poleg katoliške tudi druge tej nasprotujoče vere.  Je-li morda laž taisto, kar resnica, ali resnica kar laž?“  „Idem non potest simul esse et non esse“, omeni važno Ben Saruk Menahem.  „Kaj pa, ko imamo v Avstriji razven katoličanov tudi drugovernikov?“ vpraša Gvidon.  „Drugovernikov?“ ponavlja Poljanec. „In koliko jih je?  Komaj sedmina od vseh državljanov.  A ogromna večina naj bi se vdala taki manjšini?  Vdala se, pravim.  Še več, da bi ta večina taki manjšini na ljubo zatajila svoje versko prepričanje?  In to se zgodi, kakor brž država javno prizna drugim veram enako veljavo kakor katoliški.  Ker po tem je pred državo vsaka druga ravno tako prava kakor katoliška vera, ali da govorim bolj naravnost, laž ravno tako prava kakor resnica.  Ne veste li, gospod grof, da s tako tolerancijo država obsodi katoliško vero in žali verski čut vseh katoličanov, ki trdno verujejo, da ni je resnice, ne zveličanja razun v katoliški cerkvi?“  „I pa“, zavrne grof, „kako naj vendar država ravna, ko ima zraven katoliških tudi nekatoliških podložnikov, kakor pri nas?  Ne bodo li drugoverniki globoko žaljeni, ako se le katoliški veri priznava državna, javna veljava?  Ali jih bo morda država hotla siliti h katolicizmu proti njihovemu prepričanju?“  „Kako ravnati?“ vpraša Poljanec.  Kjer je kakor pri nas katoličanov ogromna večina, ni težko določiti, kako naj se ravna.  Kjer je toliko podložnikov katoličanov, sme se gotovo tudi država smatrati za katoliško; kdo bi družine obstoječe iz sedmih udov ne imenoval katoliške, ako se en sam ud poluterani?  Tako tudi pri nas — ergo: In drugoverniki so vrh tega še vsiljenci, Avstrija je bila nekdaj čisto katoliška, in ako so nekteri podložniki zatajili vero očetov in sprejeli drugo, hvaležni naj bodo, da se jih v Avstriji še trpi.  „Prav“, odgovarja grof; „kako pa v onih državah, kjer se ta načela nikdar ne dajo uvesti brez nevarnega punta, ali kjer je drugovernikov polovica ali vsaj ne dosti manj kakor katoličanov.“  „Tedaj je pa najboljše, da se država v verske reči kar nič ne vtika; toraj se ve, da se mora država s cerkveno - katoliškega, pozitivnega stališča umakniti na stališče čisto naravnega prava in nravnosti ktero je še vedno občna podlaga vsem onim veram, ktere imenujemo kristjanske, katoliški in nekatoliškim.  Tako bi država nobene ne žalila, ker slonele bi na enem in istem naravnem redu, na kterem sloni vsaka prava krščanska vera.  Zatreli bi morala le to, kar zdravim načelom naravnega prava nasprotuje in kar bi znalo nevarno biti državnemu obstanku ali družinskemu redu.  A po tem takem lahko razvidite, gospod grof, da vez med cerkvijo in državo, ki je tako razkosana v razna veroizpovedanja, ne more biti več tako ozka, kakor jo nahajamo v srednjem veku.  Reformacija je ono vez pretrgala ali vsaj rušila.  In taka država, ki obsega več različnih ver, najboljše stori, da se kar nič ne vtika v verske zadeve svojih podložnikov, ampak da pusti vse mirno, naj so vsaka razvija, kakor ve in zna, da le ena druge ne zavira v vživanji svojih pravic.  A takim državam Avstrija ne pripada, ker ima ogromno večino katoličanov, in se zatoraj po vsej pravici imenuje katoliška, zarad tega mora tudi v javnem, recimo, državnem delovanji in zakonodajstvu priznavati katoliške nazore.  Ako se pa neče priznati, naj se hoče proklicati enakopravnost različnih ver, toraj naj se vlada umakne s pozitivnega katoliškega stališča na čisto in naravnega se naj ne vtika več v cerkvene reči.  Kako krivično je to, od ene strani proklicati enakopravnost, od druge strani pa katoliško cerkev vkleniti v železni jarem nestrpljivega birokratičnega absolutizma in hoteti, da se ne bo smelo kmalo še zvoniti in cerkve odpreti brez državnega dovoljenja.  Ven toraj iz cerkve in sakristije s tako državo!  In tako ostane neovrgljivo: Država ali drži so ene vere in ta bodi vera državljanov, kakoršna je v Avstriji, katoliška, ali pa pusti država verske reči dotičnim veram; najhujše pa je Toleranzedikt v katoliški državi, ki hoče absolutistično vladati in tlačiti katoliško cerkev.“ Tako konča Poljanec.  Ben Saruk pa se nekako imenitno vspne z glavo in stopi na noge, kakor bi se hotel postaviti na čisto objektivno stališče in tako posredovati med Gvidonom in Poljancem, ter govori: „In necessariis unitas, in dubiis libertas.  Jaz občudujem vašo logiko, gosp. Poljanec; iz vas pa, gospod grof, govori sama ljubezen in človekoljubje, vaša logika je blago srce.  Tu nahajam um in srce, in to dvoje naredi moža.  Deus veritas est, Deus charitas est.“  „In tako toraj mislite, da našemu Edlingu to poglavje Jožefovega katekizma ne bo ugajalo?“ vpraša Gvidon Poljanca.  „Vstavljal se bo, to vem, in po vsej pravici“, odgovarja Poljanec. „Ali ni naša grofija čisto katoliška?  In zdaj se ima razglasiti toleranca krivovercem?  In kteri duhovni pastir, ki ima le še iskrico apostolskega duha v sebi, ne bo z vsemi močmi zavračal krivoverce od svoje čisto katoliške čede?  Da bi se vrinili zdaj med nas heretiki, ter strupili vero naših očetov?  Ne, ne, tudi sto takih ediktov, če pridejo z Dunaja, enega ne bo Edling razglasil, stal bo trden kakor skala, Bog živi, Bog ohrani nam takega vladiko!“  „Bog ga živi!“ vsklikne tudi Vekoslav.  Ben Saruk pa nič; ampak en trenutek, ko Gvidon pogleda na stran, hitro z očmi pomigne proti Poljancu in Vekoslavu, kakor bi jim hotel pritrditi; a med tem, ko Vekoslav častita Poliancu, se Ben Saruk nagne proti Gvidonu in mu pošepeče: „skolastična sofistika!“ Sicer je pa čutil, da ni več varno sedeti v taki družbi, ako se govor ne obrne na drugo stran.  Iz te zadrege ga reši gosp. Pavel.  Solnce se je bilo namreč med tem že močno nagnilo proti zahodu, ginevalo je čedalje bolj z dvorišča in zdel se je Pavlu čas goste povabiti v obednico na južino, ktera je že čakala napravljena, kakor je ravno malo pred Urša naznanila gospodarju Pavlu.  Vzdignejo se toraj in gredo noter.  Na vratih hoče se Saruku enoglasno dati čast, da bi prvi vstopil.  A on se preponižno umakne in porine naprej gospoda Poljanca, rokoč: Praecedat Ecclesia!  Šele pozno v noč odide Ben Saruk s Poljancem, kterega med važnimi pogovori sprejme na dom.  Preden se od njega poslovi, da bi se vrnil na Gradišče, prosi ga še eno reč:  „Moja goreča želja je bila že od nekdaj, gosp. Poljanec, vpisati se v bratovščino sv. roženkranca; a do zdaj so mi bile okoliščino tako nevgodne, da nisem imel priložnosti tega storiti.  Ker mi je pa Bog naklonil to milost naseliti se tu, kjer ima slovita bratovščina sv. roženkranca svoj sedež, in v vas tako gorečega buditelja — dovolj mi je vaša pridiga, gospod Poljanec, dovolj — tedaj je vašega sluge najponižniša želja sprejet biti od vas v Štanjelsko bratovščino sv. roženkranca.“  „Prav rad spolnim vam sveto željo, gospod Lovro Mostovski, tembolj, ker sem se prepričal o vaših nazorih, ki so po vsem pravo katoliški, kaj takega se dandanes pri posvetnih omikancih redko kedaj nahaja.“  „Ako mi je toraj prošnja uslišana, bo preponižni vam Lovro Mostovski tem slajše spal pod mogočnim varstvom Marijo sv. roženkranca.  Tako se je spolnila ena mojih najgorečniših želj.  Lahko noč, gospod Poljanec.“  „Srečno pridite na Gradišče“, odgovori Poljanec.  Na Gradišče dospevšega Ben Saruka čaka že na ozkem dvorišči med zidom in hišo mož, kterega zamoremo ob slabem luninem svitu malo in površno spoznati.  Visok je vsekako, glavo ima podolgasto, na glavi ima visok všpičen klobuk z gosjim peresom, Greki ob strani visoko v zrak moli.  Obraz mu je dosti izpit in bled; kakor se zdi, ni rojen pod vgodno zvezdo, mora imeti za seboj preteklost ne kaj veselo: noge še precej dolge, in kolena malo vsaksebi, kakor je navadno pri jezdecih; največ veljave na njem zdi se, da imajo visoki svitli čevlji, na kterih se zadej prav lahko zapazijo svitle ostroge.  Izurjen jezdec toraj mora biti ta človek.  In to ni težko uganiti, ker njegova druga polovica stoji mu na strani, ter klampasto drži glavo upognjeno v tla, suhljata kobila, kteri se lahko vse kosti po hrbtu štejejo, kakor lehe po kraški njivi; vendar se zdi urna dirjalka, ker noge ima tanke in zadnja skoka posebno raztezna.  „Dober večer“, predstavi se Ben Saruku. „Blagorodni gospod Jakobovič Kazanovski blagovolil je blagorodnemu bratu Mostovskemu izročiti bratovski pozdrav“.  To izgovorivši poda Saruku pismo trikrat zapečateno in se mu globoko pokloni.  Ko Ben Saruk pismo odpre in prebere, obrne se z važno besedo k tujcu:  „Predragi sin, Eliezer bil je Abrahamu zvest hlapec, našel je njegovemu sinu prvič bogato, drugič lepo ženo.  Tako tedaj, ljubi sin, zvestoba je prva čednost; a druga prvi enaka je ukretnost in naglost.  Imaš, dragi sin, brze noge?  In tvoja tovaršica ima nagel poskok?“  „Gospodine preblagorodni“, odgovarja jezdec,  „jaz pretečem v eni uri štiri milje, moja kobila pa osem, oba skupaj dvanajst, kakor je bilo dvanajst aposteljnov.“  „In dvanajst rodov, Izraelovih“, dostavi hitro Ben Saruk. „Vidim, predragi sin, da ti niso popolnem neznane skrivnosti nebeškega kraljestva.  Le zvesto in naglo.  Kdor zvesto služi dobi plačilo.  In če si zakopan v dolgove čez glavo, glej, plačano bo do zadnjega vinarja, in ko bi tudi tvojih upnikov bilo ko zvezd na nebu, glej vsi, vsi bodo zginili pred teboj, kakor zvezde pred solncem.  In veš, dragi sin, kje so Volkovi?“  „Ne le za Volkove ve vaš sluga, ampak tudi za vsak drug kot naše dežele daleč okrog“, odgovori jezdec.  „Dobro toraj“, pritrdi Ben Saruk in hiti v hišo, kjer v pisarni sede za mizo in napiše ta list:  Ben Saruk Menahem Mostovski bratu Luki, pastirju pri Volkih, apostolski pozdrav!  „Pa piše ...  Jakobovič, da ne smemo dremati, ampak gibati se in delovati na vse kriplje, dokler je dan in ne pride noč, ko nikdo ne bo mogel več delovati.  Da se ima letos za Silvestrovo dosti muh iz vse dežele zgnati vkup v Jakobovičev grad na vznožji Brd.  Zatoraj kliče brat bratu v Volke: čas je, da iz spanja vstanemo.  Ne držimo rok križem!  Jaz, dragi brate, sem že vpisan v roženkransko bratovščino, in z največim molkom, ki se bo dal dobiti na svetu, molil bom pri procesijah.  Sploh je konstelacija izvrstno dobra.  Menih Vigenjski potuje to zimo v Italijo častit kosti svetih mučenikov.  Med tem pa bo Ben Saruk plesal, da bo kaj.  A brate, v kratkem te obiščem, glej, da me boš peljal v grad pod Skalo in me predstavil grofu Antonu in pa Julijeti, Julijeti, po kteri se klečeplazu Vigenjskemu sline cedijo!  Zdravstvuj, v Volkovih brate pastir!  ...  Ben Saruk Menahem“  A za pol ure kasneje slišala so se dol po cesti na Rašo topotati kopita visoke suhljadi kobilske; in ker ji je naš jezdec posebno dobro znal z ostrogami požgečkati suha rebra, šla je hitro, tako da do Volkov gotovo ni potreboval čez eno uro.  Že sinoči smo videli strica Ampaka na Vignji, do danes zjutraj se je pomudil, zdaj še le se odpravlja počasi od županovih.  Saj pa tudi stric Ampak ni nikdar hitel, dal se je raji sam čakati, kakor da bi on sam druge čakal: tako je menil, da je bolj veljavno za možaka, kakoršen je on.  In bil je res po vsem možak, prav originalen možak, stric Ampak iz Dolenje vasi.  Klobuk črn s širokimi kraji, pod njim medlikast obraz, kije že dosti skušal in spričal, nos no majhen, črnikasto-kotlene kože in barve, oči pa svitlo-bistre, kakor da bi iz njih silila vsa možatost, ktere sedež, pravijo, da so možgani pod čepinjo skriti, in teh moral je imeti Ampak precejšnjo mero, ker čepinja se mu je visoko vzdigala in tem bolj se razodevala, ker je bila skoro popolnoma gola.  Ali še nekaj druzega je stricu Ampaku oči bistrilo.  Nosil je namreč v posebno za to ušitem žepu na levem hlačniku škatljo duhana, okroglo, mogočno, blizo kakor torilo, v kterem širijo Kraševci manjše sire za domačo rabo.  Kdor se je bližal Ampaku, zapazil je že od daleč v levem žepu okroglo hranilnico unega prahu in ako tudi ne, opomnil ga je stric Ampak sam, ker izvlekel jo je vsakih pet korakov ali kolikorkrat je koga srečal, postal jo, z desnico je odkril in vdarši jo ob stran ponudil z besedami: Vam je všeč, boter?  Vsakdo mu je bil boter, bodisi kmet ali gospod, tudi ko bi bil prišel kdo iz Amerike.  Potem pa se je s svojima dvema prstoma zagnal v škatljo in vgrabil, kar se je dalo in tako mogočno povlekel, da so se mu oči zvekšalo in zabliskale, žile po sencih in čelu se napele.  Rad je govoril stric Ampak, a prav možato in veljavno, zatorej počasi.  Imel je pa navado vsak drug stavek začeti z besedo „ampak“, da si je govoru pristojala ali ne; na zadnje končaval je svoje modrovanje navadno s tem, da je počasi in pomenljivo zategnil dvakrat: ampak — ampak — in konec je bil vsemu dokazovanju.  Ker je pa ta beseda na Krasu kaj nenavadna in se prav redkokrat sliši, so mu poredni Kraševci najbrže zarad tega izrekli: stric Ampak, vsaj drugače ga ni nikdo imenoval.  Toda stric Ampak je bil tudi raoz zveden in pripraven za vsako opravilo.  Res sicer, da je vse z lahka počel, ker držal se je modre prislovice: „festina lente“, a vendar je prevzel sto in sto naročil in vse na svetu zadovolil.  Kakor so sploh pravili o njem, je malo ali nič spal in zatorej vedno našel dovolj časa svojim opravkom.  Tudi ko pride komisar Krišpin Geravs v Štanjel, videli so že tisti dan strica Arapaka pri ujera in kmalo je sam Geravs spoznal, da blagor telesu, komur je Ampak desna roka.  Sklenila se je koj pogodba, da bo Ampak raznašal Geravsova povelja po županiji in vse točno, akoravno ne prenaglo, izvršil, kar mu bode naložila Geravsova oblast.  In tako je prišel Ampak sinoči tudi na Vigenj, poslan od komisarja Krišpina.  Privlekel je cel šop papirjev, vsakovrstnih povelj in določil in vabil, tako da so županu Pavlu lasje v zrak strčali, ko jame culo odvzemši listo razmetavati in citati.  „No, še tega nam je pa treba!  Kaj pa še?“ zagodrnja gospod Pavel.  Stric Ampak pa stopi pred-nj z odprtim torilom in ponudivši mu nosnega prahu, reče: „Ampak naš gospod Geravs je vendar učen mož, ampak od kar zahajam k njemu, se mi zdi, da znam trikrat več ko pred, ampak koliko spiše vsak dan, vsak dan mu tri gosja peresa obrežem in tinte prilijem.  Ampak — ampak —“  „In je že zložena komisija za cenitev?“ vpraša župan.  „Že vse zgotovljeno“, odgovarja Ampak, „drugi teden se prične delo.  Majar z Lukovca, Janez Zonta od Kobotov, stric Zupanov iz Hruševice, mladi Petelin in kaj vem še kdo.  Potem pa da pride iz Trsta in Gorice škrijcev veliko število, sploh vse, kar zna pisati po svetu, bomo oddali in jaz, se ve, da moram tudi biti z gospodom Geravsom, da bom v njegovem imenu vodil delovanje — ampak — ampak —“  To nam je bilo povedati o strici Ampaku že zdaj, da bi kasneje ne zabili.  Vendar ga danes pustimo in sledimo nekomu drugemu, ki se ravno z Vignja odpravlja.  Vekoslav je namreč ravnokar zapustil dvorišče in zavil jo z Vignja dol po cesti proti Štanjelu.  Pod Vignjem pa obrne se s ceste na desno po kolovozu gor k sv. Gregorju.  Vshajajoče solnce pošilja od Cavnja som prve žarke, ki o mrzlotnem jesenskem jutru kaj dobro dejo.  Ravnokar je pri sv. Gregorji odzvonilo sveto jutro, po pašniku pa se tu pa tam vidi kaka krava, ki pridno nabira po dežji z nova ozelenolo sočnato travo, ne zmene se za nič, kajti prva skrb mora biti za vsakdanji kruh.  Vstopivši na blagoslovljena tla v Gospodu spijočih se Vekoslav prekriža; potem pa s pogledom hitro premeri grobovje, kakor bi nekoga ali nečesa iskal; ko pa ničesa ne ugleda, prekoraka pokopališče okoli cerkvice in pogleda tu skozi vrata noter.  Potem obstoji pred vrati in skoro žalosten vzdihne: Tudi tukaj te ni, božji mož.  Sem vendar se nadjal, da te še dobim klečati na grobišči, in da bom imel priložnost govoriti s teboj.  Ker častim te, sveti starec, in vedno sem rad poslušal tvoje nauke, akoravno nisi nikdar modrosti nabiral si po visokih šolali ne zajemal iz učenih knjig, vendar duh božji govori iz tebe.  Tudi zdaj bi se rad priporočil tvoji molitvi.  A kdo bo hodil nad Podlaze, v tvoje samotno šotorje iskat te in motit te v svetem premišljevanji?  Zakaj si ravno danes tako hitro odšel?“ Kar glej, zasliši se spod zidu Gregorjevega pokopališča, od one strani, ki je obrnena proti Štanjelu, malo tresoč se glas starčkov, počasen, vendar še krepak:  „Otroci moji, ste se danes umili?“  „Da, da, oče Hostnik“, odmevajo se od vseh strani otročji odgovori, kakor žabje reglanje. „Jaz sem se danes celo dvakrat umil“, pravi prvi. sem se sinoči za danes“, pristavi drugi.  „A ti Milče“, sliši se starčkov glas, „ti se morda že tri dni.“ Nobenega odgovora na to.  „Zdaj pa, otroci moji“, začne stari, „se boste vsi odkrili in prekrižali, da opravimo, kakor se kristjanu spodobi, jutranjo molitev.“  Vse potihne in kmalu, potem začne stari s krepkim razločnim glasom „Oče naš“ in druge molitve, otroci pa za njim vzajemno in glasno, da se daleč okoli razlega.