Skrivnostno povelje. — Lepa grešnica. — Nepričakovani povratek graščakov.  „Ali si že zopet spala, lenoba?  Zakaj ne prideš nevtegoma, kadar zvonim?“  „O, milostiva grofica —!“  „Ali se odgovarjaš tudi še, zanikernost?  Tu imaš —“  In mala, pa trdna roka grofičina ploskne po licu mlade služabnice, ki bolestno zastoka.  „Molči, deklina, ali pa Te pretepem, da boš cvilila milosti proseča!“  Grofica Sokolska je prekrasna, razkošna žena; v njenih temnih očeh se blesketajo peklenske strasti.  In divja deklica, s katero je ponosna žena tako grdo ravnala — ali je res le na milost in nemilost prepuščena služabnica vražje ženske?  Uboga Milica mora grofici streči; bornega najdenčka so na gradu Sokolskem iz usmiljenja vzgojili, mučeno deklico, ki ni imela niti prijatelja niti zaščitnika.  „Milostiva grofica velevate?“ jeclja Milica zatrtim glasom.  Grofica Sokolska pokaže na okno.  „Pojdi doli, pri vrtnih vratih stoji lovec Jurij.  Pride naj k meni, ker tu imam — nekaj naročiti!“  Razkošna ženska navidezno mirno izgovori to povelje, toda v njenih temnih očeh se zasveti žar peklenske strasti.  Milica se ne gane.  Bojazljivo zro njene plašljive srnaste oči v krasno žensko, ki je zapeljivo opravljena v dragoceno nočno obleko.  Na obrazu Miličinem se prikaže nema skrb, ne — še več, strah pred nekaj neznanim, skoraj otroška ljubosumnost.  V očeh ljubke deklice zažari ogenj, toda ne peklensko žgoč, kakor pri grofici, ne, čist in vendar plamteč ogenj.  Lovčevo ime v deviških njenih prsih vzbudi čute — v Miličinih očeh se zasveti ljubezen — osrečujoča in vendar tako britka — ljubezen.  Tu grofica razjarjena poskoči: „Grdoba, zapovedala sem Ti in se še obotavljaš?  Ha, kje je bič?“  Lepa gospa hoče še dalje žugati, toda Milica kakor preplašena srna poleti iz sobe.  Trepetaje hiti ubogi otrok po polutemnih prehodih starega gradu.  Na posameznih krajih razsvetljujejo prehode svetilke, sicer je vse temno in tiho.  Milici je znano, da je nekaj služabnikov spremilo grofa v Ljubljano, vendar pa se čudi grobni in nenavadni tihoti po gradu.  Lepa deklica pride sedaj preko grajskega dvorišča k vrtnim vratom.  Ta so na pol odprta in ob stebru, sredi mesečine, sloni orjaška postava mladega moža.  To je Jurij, lovec grofa Sokolskega.  Kako zal je mladenič v brhki lovski odpravi, in kdor pogleda v njegov pogumni, možkolepi obraz, ne čudi se, da dekleta tako rade zro za grajskim lovcem.  In vendar lovec ni vesel, ne, na njegovem licu bereš prej otožnost, kakor pa veselost.  Sedaj pristopi Milica trepetajočim srcem.  „Jurij!“ zakliče še vsa preplašena, „Jurij, grofica Vam ima nekaj naročiti.“  Lovec se zgane. „Meni?  Morda se motite, Milica.  Saj je skoro noč.“  „Idite takoj k nji!“ odgovori deklica.  Jurij prime ljubkega otroka za roko.  Velikokrat je že občudoval Miličino krasoto, sedaj pa naenkrat vse kaj druzega občuti v srcu.  Kaj mu sveti iz teh srnastih očij nasproti, kaj pomeni ta pogled, iz katerega mu sijejo cela nebesa?  Milica nagloma odstopi in temna rudečica oblije njena lica.  Lovec jo z nova prime za roke, toda deklica se mu iztrga in kmalu izgine v gradu.  Mladi mož urnim korakom za njo pohiti.  Tik ob grajskih vratih obstoji ter se ozre.  „Tu je nekaj mimo smuknilo,“ pravi sam pri sebi, „čudno, služabniki, ki so doma ostali, že davno spe.  Ali pa sta vendar še kaka zaljubljenca na vrtu?  Videti ni ničesar več.“  Jurij ne more več zapaziti temnih postav, katere je njegovo bistro oko zagledalo.  Nekaj trenotkov pozneje potrka lovec na vrata sobe, v kateri ga grofica pričakuje.  Zapovedujoč „prosto!“ mu veli vstopiti in Jurij stopi pred svojo lepo gospo.  Pred sabo vidi veličastno žensko, ki se mu zdi kakor lepa boginja.  Skoraj prelahka nočna obleka skrivnostno odeva dražestno telo grofičino.  Lovec je še mlad — kaj čuda, da čuti, kako mu stopa kri v glavo.  Globoko se prikloni pred grofico, ki plamtečim pogledom zre v zalega moža.  „Milostiva grofica ukazujete?“  „Bliže pristopi, Jurij!“ zaukazuje grofica, vsedši se na divan.  Lovcu čudno tesno postaja pri srcu.  Dostikrat je že zapazil, da grofica dopadljivo skrivaj za njim pogleduje, tako tudi danes zjutraj pri grofovem odhodu.  Ponižno stopi pred krasno žensko; — ne ravno rad, kajti služiti mu je zoprno.  Prost bi hotel biti, svoj lastni gospodar, to so sanje njegovega življenja.  Da, v najbornejši domačiji bi se srečnega čutil.  Tu v gozdu se vse blišči bogatije, toda služiti, temu se upira njegov ponosni duh. — Tu pomisli na svojo staro mater. „Ne, ne,“ se oglasi v njem, „ne bodi nehvaležen.  Tu imaš lepo službo, da moreš svojo staro mamico podpirati.“ Zginite, sanje o prostosti, kot služabnik moram živeti in — umreti!“  Grofica se oglasi:  „Ti nisi mojega soproga spremlja,“ pravi lepa žena.  Lovec jo pogleda. „Ne, milostiva grofica,“ jeclja, „gospod grof mi je zapovedal, naj ostanem pri obolelem arabskem konju, in —“  „Dobro, dobro, to sem jaz tako odredila,“ prestriže mu grofica besedo, oči njene pa plamte v zalega lovca.  Jurij molči.  Vsi drugi služabniki bi sedaj oči povesili, toda lovec mirno vzdrži grofičin pogled, čakajoč naročila.  Zapeljivo se mu grofica nasmehlja.  „Oj, tako ponosen, — to mi je všeč, Jurij, Ti si cel mož, — da, in le še eno si želim, da bi Ti bil moj soprog povsem enak.  Ko bi tako bilo, ne bila bi Te danes dala klicati.“  Lovec težko sope.  Kaj naj pomenijo te besede?  Ali grofica le njegovo zvestobo skuša?  Tu čuti, kako ga mala roka prime za desnico.  Iznenaden se ozre v svojo gospo, ki se je na pol vsklonila.  „Jurij,“ šepeta lepa grešnica, „ali si slep?  Ali ne veš, da sem se z grofom poročila, ker me je le njegovo bogastvo mikalo?  Ha, ljubosumni norec méni, da ga ljubim, njega, starikavega, grdega dedca.  Studi se mi pred njim, srce moje pa hrepeni po mladosti — ljubezni.“  Zapeljivka ga rahlo potisne na stol, ki stoji poleg divana. —  Mlademu možu skoraj srce zastane.  Zdaj mu je še-le jasno, zakaj je danes toliko služabnikov dobilo odpust, ko starejši že vsi spe. —  Spomni se, kaj mu je nedavno umrli vratar pravil, da je lepa grofica v prejšnjih časih skrivaj klicala lepe služabnike v svoje sobe.  Takrat se ni zmenil za besedičenje polotročjega starca.  In sedaj? —  Jurij kakor v sanjah čuti, kako mu mala grofičina roka gladi lase.  „Kaj si tako tih,“ šali se lepa zapeljivka, „kje je ostal predrzni lovec, ki kroti najbolj divjega konja; čegar kroglja zadene vsako bežečo divjačino?  Saj si Ti vendar še Jurij, kojega drugi služabniki šaljivo imenujejo „učenjaka“, ker sedi za knjigami, kadar drugi lenuharijo.  Jurij, Jurij, mislila sem, da si bolj prebrisan.“  Sedaj se zapeljiva ženska skloni proti njemu, — njene žareče oči se blešče v divji strasti.  Kaj hoče grofica od njega, preprostega lovca?  Ali ni vse le razburjena domišljija?  Tu ga objamete dve polni, mehki roki in usta njegova začutijo vroč poljub.  Suniti jo hoče od sebe, toda udje so mu kakor otopeli.  Po tihi sobi se zaziblje globok vzdihljaj iz ranjenega srca, kakor glas iz črnega groba, zastor sosedne sobe se zaziblje in izza njega se prikaže smrtnobled obraz Miličin.  Neznanska bolest trga srce nedolžnemu dekletu, ko vidi lovca v objemu grofičinem.  Grofica pa se naenkrat zgane in tudi ona kakor zid prebledi. —  Neka vrata se odpro, zunaj se začujejo koraki, bližajoči se sobi, — grofica se strese.  O, ti koraki so jej znani — to je grof — njen soprog — nenadoma se je povrnil.  Že se zastor premika.  Jurija preganjajo. — Železni vitez v grajski galeriji. — Milica, zvesto srce.  Jurij v svoji omotenosti ne čuje korakov.  Ljubkanje lepe ženske ga popolnoma omoti; ne sliši in ne vidi nič druzega, kot vražjo zapeljivko, ki ga sedaj naenkrat od sebe sune.  „Pomagajte, pomagajte!“ kriči grofica vriščečim glasom.  Jurij začuden zre v obraz lepe hudobnice, ki znova začne javkati:  „Pomagajte, rešite me nesramneža, ki me je spečo napadel!“  Lovec hoče vstati, prime se za vroče čelo, kaj naj vse to pomeni?  „Pes!“ zagrmi tu strašen glas, „nesramni hlapčon, kaj hočeš moji soprogi?“  Jurij glasno zaječi.  Grozen vdarec z bičem zadene njegov obraz, — še jeden vdarec, — močan, da bi vsakega moža podrl.  Toda Jurij ni navaden človek, mišice njegove so kakor od železa in jekla vlite.  Opoteče se sicer, vendar pa poskoči kvišku.  Pred njim stoji grof Sokolski.  „Pes nesramni!“ rujove plemič in zopet bič zavihne.  Tu se Jurij zave.  Mahoma poskoči, zgrabi za bič ter ga vrže v kot sobe.  „Tepli ste me!“ zavpije z nečloveškim glasom ter se po vsem telesu kakor trepetlika trese.  „Pomagaj,“ stoka grofica, „Teobald, pomagaj, daj zlobneža zapreti.  Skrivaj se je vtihotapil.  Vzeti mi je hotel poštenost.“  Jurij se obrne k lažnjivki.  „Hinavka!“ zakliče v pravični jezi, „sama ste me dala poklicati, hišina Milica bo to pričala.“  Grofica pohiti na stran svojega soproga.  „Teobald,“ javka lepa grešnica, „ta človek nori.  Spala sem ter se še-le prebudila, ko me je nesramnež objel.  Zaklicala sem na pomoč, drugo Ti je pa tako znano.“  Jurij komaj sopiha.  „Taka ste tedaj,“ zaškriplje,„najprvo me omotite, potem pa celo krivdo name zvračate.  In Vi, grof Sokolski, me bičate kakor psa.  Seveda, saj niste vedeli, kakovo vragico imenujete svojo soprogo.  Sedaj pa se tresite — lepa kača — in priznajte resnico, priznajte pri tej priči!“  Jurij je grozen videti.  Njegova široka prsa težko sopihajo in po licih mu curlja gorka kri — s svincem zaliti bič ga je hudo zadel.  Vendar pa ne čuti bolečin, srce njegovo polni le jeden čut — maščevanje.  Zagnati se hoče na vražjo žensko, ki v svoji bojazni stopi za grofa.  „Teobald, reši me tega zlobneža,“ kriči grofica, „varuj me norca!“  Grof ima za pasom potnega plašča samokrese.  Hipoma zgrabi po orožju ter nameri na lovca.  Strel se zabliska.  Jurij se umakne na stran, kroglja pa vendar prodere njegovo desnico, ki otrpnjena omahne.  Grof prime za drugi samokres.  Lovec obstoji.  Od zunaj se začuje krik — služabniki so se zbudili ter hite gledat, kaj pomeni hrup in strel.  Grof ne more v drugič streljati, kajti bati se mora, da zadene koga izmed služabnikov.  „Zgrabite tega zlodja!“ kliče plemič, „pretil je moji soprogi, izvršiti je hotel nesramno hudodelstvo, vrzite ga in zvežite ga, da se ne bo mogel ganiti.  Lovec dvigne levico.  „Varujte se, grofica Sokolska — nesramnica ničvredna!“ zagrmi njegov glas, „ko bi ne bila moja desnica otrpnjena, ne rešili bi Vas vsi služabniki skupaj.  Toda tudi Vam bo odbila ura.  Psovali, tepli sto me kakor psa.  Zdaj grem — toda povrnil se bom!“  „Držite ga!“ kriči grof.  Jurij pritisne k sebi krvavečo desnico, levico pa dene pred obraz.  In sedaj se siloma zaleti proti služabnikom, ki mu zapirajo vrata.  „Pobite ga, psa!“ rujove grof.  Krik — stokanje — in cela kopa služabnikov se valja po tleh, preko njih pa zbeži lovec na prehod.  „Za njim!“ vpije grof Sokolski, „roparja moje časti hočem lastnoročno zadaviti!“  Služabniki pač pohite za ubežnikom in grof za njimi, toda ves trud njihov je zastonj, kajti lovec je že zdavnaj zginil na vrtu.  Grofica sama ostane v sobi.  Zaničljivo se zakrohota.  „Dobro sem jo pogodila, da sem igrala nedolžno — napadeno,“ mrmra vražica, „hahaha, kmalu bi bil moj mož vse razkril, a sreča mi je bila mila, da sem spoznala njegove korake.  Ljubosumni bedak — hahaha, prehitro se je povrnil, vendar pa sem ga premotila.“  „Upam, da ga bodo vjeli,“ nadaljuje, „bojim se lovca, ki mi je tako strašno zagrozil.  Skoro sem mislila, da me pobije.  Škoda za lepo priložnost — kakošen vrag je prinesel mojega moža tako hitro domov?  No, če lovca zgrabijo, lahko bom še svoje namene dosegla.  Sedaj mi moj mož še trdneje zaupa in tem lažje ga bom pozneje varala.“  Grofica stoji pri oknu in vtopljena v svoje nakane zre na grajski vrt. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —  Lovec Jurij se ni motil, ko je zagledal na poti h grofici pri grajskih vratih človeško senco na zidu.  Bili sta dve temni postavi, divja rokovnjača, ki vesta, da je grof z nekaterimi služabniki odpotoval.  Vse na okoli je tiho, le iz oken grofičine sobe na levi strani gradu sije rudečkasta luč svetilke.  Kakor mački se priplazita črez dvorišče, obraza imata s sajami očrnjena.  Pred težkimi hrastovimi vratmi prisluškovaje obstojita.  „Tu noter morava,“ zašepeta močnejši izmed njiju, v roki ima šop ponarejenih ključev, in kmalu mogočna vrata v svojih zarujavelih stežajih zaškripajo.  Tiho, kakor zver, vstopita moža.  Notri je vse temno.  „Vzemi svetilke v roke,“ zaukazuje starejši rokovnjač.  Slaboten žar razsvetli stopniice, na katerih hitro zgineta.  Prišla sta v prvo nadstropje.  Hipoma obstaneta.  „Čuj,“ pravi jeden, „ali ne slišiš ničesar?“  Tihotapca z veliko opreznostjo poslušata.  „Nič ni,“ pravi starejši, „alo, le naprej, ta-la vrata odpri!“  Kmalu prestopita roparja grajske galerije.  Luč tatovske svetilke obseva dolgo vrsto temno gledajočih pradedov grofovih v starinskih okvirih, in vidi se, kakor da bi zdajci hotel jeden ali drugi zaklicati tatovom: Stojta! — Toda vse je tiho.  Zdaj pade luč na čudno postavo koncem velike dvorane; to je oni železni vitez, o katerem si grajski služabniki in prebivalci bližnje okolice pripovedujejo čudovite dogodbe.  Toda roparja ne poznata bojazni; sicer se plaho ozreta po orjaški postavi in hitro smukneta mimo nje proti drugim vratom, katera brzo vlomita, in sedaj stojita moža v delalni sobi grofa Sokolskega.  Poželjivi njujini pogledi zazro veliko skrinjo s srebrnimi okovi in bogato okrašeno pisalno mizo.  V istem trenotku planeta roparja k skrinji, s sekiro odtrgata njen pokrov in shramba je odprta, v kateri leže dragocenosti grofovske hiše.  Molče in hipoma pospravita lopova v veliko vrečo zlatnino in srebrnino z dragocenimi kameni, potem pa se spravita nad pisalno mizo.  Tudi ta je kmalu odprta in velika svota denarja izgine v tatovskih žepih.  Naenkrat se rokovnjača prestrašeno zganeta. — Glasovi se začujejo in koraki se bližajo sobi. — Tatova hitro ugasneta luč in po tisti poti, po kateri sta prišla, tiho odlazita, vlomljena vrata pa za sabo prislonita.  Komaj prideta sredi galerije, obstojita nenadoma kakor pribita ter prestrašena zreta v železnega viteza.  Trenotek pozneje pa že hitita po stopnjicah, kakor bi jima bil sam peklenšček za petami.  Kaj pa je bilo, da so se začeli sicer neustrašenima lopovoma groze lasje ježiti? — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —  V svoji sobi še vedno grofica Sokolska stoji v svoje misli vtopljena.  Sedaj pa se hitro obrne.  „Kaj hočeš tukaj?“ zakliče, ko Milica naenkrat stoji pred njo, „grdoba, meni se zdi, da tu okrog vohuniš.“  Deklica je bleda ko smrt.  „Zakaj nisi šla spat, vlačuga?“ zadere se grofica nad njo.  „Nekaj čudnega se je zgodilo,“ jeclja Milica, „slišala sem ropot in videla hiteti dve temni prikazni po prehodu.  Prišli ste iz galerije in izginili v grofovi delalni sobi.“  „Kaj čenčaš,“ zakliče lepa žena, „ali me hočeš oplahtati, da so se v grad tatovi vtihotapili?“  „Moža, koja sem videla, ne spadata med graščinsko družino,“ odgovori Milica plahim glasom.  Grofica vzame svečnik. „Pojdi z menoj,“ zapoveduje deklici, „prepričati se hočem sama, koliko je resnice na Tvojih besedah.“ — In ponosna žena odide proti prehodu.  Tu pa je vse tiho, kajti služabniki pač še zasledujejo ubeglega lovca.  Svetle solze se polivajo po bledih Miličinih licih in velika bolest se bere na njenem obrazu.  Toda grofica se sedaj za ubogega otroka ne briga, marveč hitrim korakom hiti proti vratom galerije.  „Kaj je to?“ zakliče lepa žena naenkrat prestrašeno, „vrata so odprta!“  Vzdigne svečo in plaho pogleda skozi samo prislonjena vrata.  Nikogar ne zagleda, pač pa, da so tudi druge duri odprte, ki vodijo v grofovo delavno sobo.  „Vrata so vlomljena,“ zajeclja Milica jokajočim glasom, „nisem sem se motila, — in —“  Dalje ni mogla govoriti.  Kakor blisk hitro zgrabi grofica deklico za roko in jo urno vleče po prehodu v svojo sobo.  Prišedši tja zapre vrata za seboj.  „Milica,“ izpregovori vražja ženska, „Milica, Ti lovca nisi k meni pozvala.  Ali slišiš, deklina, če le besedico zineš o tem, da si rekla Juriju — naj pride k meni, potem se me varuj!“  Milica molče gleda v imenitno grešnico.  „Kaj me zijaš,“ zasikne grofica, „le jedno besedo naj čujem, da si blebetala, pa te bom za lase po tleh vlekla, da boš cvilila in za milost javkala.“  Sedaj Milica še-le vse razume.  Kri jej šine v lice in vzravna se kakor mlada junakinja.  „Lažem naj se?“ praša zamolklo, „ne, nikdar, prašana bom le golo resnico govorila.“  Sicer tako lepi obraz grofičin se grozno skremži.  Vražja ženska ljuto zgrabi dekleta, da se mu nohtovi globoko vpičijo v okrogla pleča, ter jo začne tresti.  „Grdoba,“ zasika nesramnica, „Ti si skrivaj poslušala!“  Milica je preponosna, da bi vpila, čeravno jej grofičini nohtovi velike bolečine provzročajo.  „Gospa grofica,“ pravi mlada deklica odločno, „znano mi je, da se krivica dela lovcu.  Ko bi se razburjenosti ne bila jaz onesvestila, stala bi bila že poprej pred grofom, kakor bom to sedaj pozneje storila.“  Lepa žena besnosti zarujove: „Kaj hočeš govoriti, Ti lažnjivka?“  „Resnico,“ odgovori Milica tihim glasom.  Zopet grofica ljuto zakriči.  Kakor besna zagrabi deklico za lase ter jo surovo vrže na tla.  „Grdoba,“ sopiha vražja babura, „prekliči, takoj prekliči, ali pa Te umorim!“  „Jaz — govorim — resnico — Jurij — je — nedolžen,“ stoka ubogo dekle.  Divje zatuli grofica ter vlači nesrečno deklico po tleh.  Milica, je že skoro nezavestna, ko bližajoči se koraki naznanijo, da se lovčevi zasledovalci vračajo.  Težko sumničenje. — Dekliška čast v nevarnosti.  Zopet stopi grof črez prag.  „Blanka!“ zakliče plemič, zagledavši grozni prizor, „Blanka, kaj počenjaš?“  „Pojdi v svojo sobo, Teobald,“ kriči razljutena ženska, „kamor so tatovi vlomili.  Nesramni lovec Te je v zvezi s to-le vlačugo hotel okrasti, mogoče Te je tudi že oropal.  Deklina je vse priznala in kaznujem jo sedaj na njenem telesu.“  Milica se hoče vzravnati, vpiti, klicati in Jurijevo nedolžnost zatrjevati.  Tu pa jo zadene noga lepe vragice in ubogi otrok se nezavesten zgrudi na tla.  Grof niti ne pazi na to mučenje.  Ljut zgrabi svečo ter odhiti proti galeriji in delalni svoji sobi.  Grofica gre za njim, za njo pa krdelo služabnikov.  „Ali ste vjeli zločinca?“ zakliče grofica.  „Ne, milostiva gospa,“ odgovori jeden služabnikov ponižno, „lopov nam jo je v temi upihal.  Dirjal je kakor jelen in nismo ga mogli doseči.“  Grofica se razradosti. „Ne sme umreti,“ zasika. „Dosedaj je sicer vsak služabnik, ki sem ga skrivaj k sebi poklicala, moj objem moral z življenjem plačati.  Toda Jurij ni tak, kakor so drugi, in čutim, da sem blazno zaljubljena v lepega moža.  Da ga imam zopet v svoji oblasti, potem se mi bo že posrečilo vjeti ga v zanjke.  O, postati mora moj suženj brez lastne voljo, drugače je zgubljen.  In Milica, ta grdoba, mi ne sme biti na poti.  Zatrjuje naj svojo nedolžnost kakor hoče, verjel jej ne bo nihče, če prisežem, da sem jo pri tatvini zasačila, pogubiti jo moram, utihniti mora za vselej.“  Grof Sokolski je pohitel t svojo delavno sobo.  „Tatovi, roparji!“ zakliče naenkrat, „razbili so skrinjo, odprli mizo in veliko denarja pobrali.  Sluge, kje ste?“  Služabniki se drenjajo v sobo.  Grofica, ki je pri vratih obstala, gleda po vseh kotih.  Tatovi so bili skoro gotovo prepodeni ter so na svojem begu del plena izgubili.  Hitro se grofica pripogne ter skrivaj nekaj predmetov pobere.  Ko se služabniki okrog graščaka sučejo, ki tarnaje računi svojo zgubo, se na tihem nesramna ženska odstrani.  Kmalu pa se povrne in oči njene se samo hudobije blisketajo.  „Teobald,“ zakliče grofica, „ali je veliko denarja ukradenega?“  „Da, Blanka, velik znesek z dragocenostmi vred.  Ti praviš, da je Jurij to učinil?“  „Mogoče je imel pomočnike,“ pravi grofica soprogu. „Saj veš, da je bil lovec vedno tak potuhnjenec, kateremu nisem nikdar zaupala.  Ko me je hotel zapeljati, je gotovo svoje pajdaše naščuval, da so tu ropali.  V teh časih se povsod ta sodrga okrog klati.“  „Poprej si rekla, da je Milica nekaj priznala?“ praša grof hlastno.  „Resnično, razuzdanka je tako čudno odgovarjala, da mi je postala sumna.  Sedaj leži nezavestna, menda samega strahu, ker je njena hudobija očitna.  Stavim, da je bila z lovcem zmenjena.“  Grof Sokolski ne ve, da je njegova soproga nesramnica, ki hoče nedolžnega dekleta ugonobiti, ker ve za njene gnusne pregrehe.  „Takoj bom deklino zaslišal,“ zakriči grof ves srdit, ter hiti v grofičino sobo, za njo vsi služabniki, nazadnje pa grofica s škodoželjnim smehljajem.  Milica leži na tleh, ki so lovčeve krvi rudeča.  Ubogi otrok je bled kot smrt, in človek bi mislil, da je mrtva, ko ne bi dvigajoče se prsi pričale, da še živi.  „Milica, vstani!“ kriči grof.  Nesrečnica se ne gane.  „Nezavestna je,“ pravi jeden služabnikov.  „Preiščite njene žepe,“ zakliče vstopivša grofica; „poprej se mi je zdelo, da deklina nekaj skriva.“  Grajski oskrbnik seže v žep Miličine obleke.  Tu se nekaj zasveti v njegovi roki, — medaljon se pokaže — potom pa še dragocen prstan.  „Teobald,“ zasikne grofica, „to je moja last.  Tatvina njena je dokazana.  Njeni lepi pajdaši so odnesli Tvoj denar in ta grdoba je roparjem graščinska vrata odprla.“  Grof Sokolski je nagle jeze.  „Usmrtim jo!“ zakriči groznim glasom ter dvigne težek stol.  Že ga hoče telebniti na glavo nedolžnega dekleta.  Tu dvigne grajski oskrbnik desnico.  „Milostni grof,“ zakliče, „ne morite dekleta —“  „Kaj — hudobnica — naj pogine!“ rujove razjarjeni grajščak.  Milica je skoraj izgubljena.  „Grofovska milost — priznati mora poprej, kdo so njeni pomagači,“ zakliče oskrbnik, „sicer je oropano blago izgubljeno.  Saj potem lahko rabelj prične svoje delo.“  Grof Sokolski je skop.  „Prav imaš,“ pravi ter stol na tla postavi, „poprej naj pove, kje je rop skrit, potem naj jo krvnik pošlje na drugi svet.“  Skloni se ter začne Milico surovo tresti.  „Ne potajuj se, grdavž!“ zavpije plemič na nezavestno deklico, „kje so roparji, kam so se lopovi poskrili?“  „Jurij jih bo tudi poznal,“ meni star služabnik.  „O, hudobnež — zdrobim ga, če ga dobim v pest,“ zaškriplje grof, „pojdi, moja uboga Blanka, ti gotovo grozno trpiš.  Kolika sreča, da nisem doma dobil svojega bratranca, drugače bi bila Ti postala žrtev nesramnega lovca.“  Grofica ni popolnoma zadovoljna.  Zanašala se je, da bodo zgrabili Jurija, ki je — čeravno ranjen, vendar utekel.  „Ne bo se več povrnil,“ misli si nesramnica, „o ne, saj mora vedeti, da bi ga zgrabili in zaprli.  In ta Milica mi ne more več škodovati.  Krasna misel, da sem jej obe dragocenosti, ki so jih tatovi izgubili, mogla v žep vtakniti.  Hahaha, rabelj jo bo prevzel“ — takrat so tatvino še s smrtjo kaznovali — „in ničesar ne more več izdati.  Nikdo jej ne bo verjel.“  Grofica se zdaj dela, kakor da jej postaja slabo.  „Teobald,“ pravi slabim glasom svojemu soprogu, „pelji me proč, oh — moči me zapuščajo, čast svojo sem do zadnjega trenotka branila.“  Opre se na ramo svojega moža, ki grdo gleda na nezavestno Milico.  „Ali je res brez zavesti — ali pa se je morda le potuhnila?“ praša odurno.  „Milostivi grof — nezavestna je.“  „Nesite jo stran — stražite jo dobro, jutri pa se bo že ostalo našlo,“ zapove graščak.  Počasi odpelje svojo zvito soprogo, grajski oskrbnik pa nesrečno Milico dvigne ter kakor otroka odnese.  Oskrbnik ni posebno zaupljive zunanjosti.  Mož je srednje starosti, hudobnega obraza, ki ima vsled ščetinastih las nekaj divjega na sebi; vsi služabniki se ga boje.  Oblast njegova je zelo velika, kajti grof mu popolnoma zaupa.  „Konečno sem vendar dosegel svoj cilj,“ kroka hripavim, neprijetnim glasom. „Dolgo sem že čakal trenotka, da pride golobičica v mojo pest.  In sedaj je napočil dan; ura, ki mora vse moje upe uresničiti, je blizo.  Milica, Ti lepa golobičica, Ti ne poznaš moje skrivnosti.  Ti ne veš, kdo so Tvoji stariši, toda jaz, grajski oskrbnik Tihorepec, jaz vem, da je ponosni grof Sokolski — Tvoj oče.“  In zopet se hripavo zasmeji.  S svojim lepim bremenom stopa po stopnicah navzdol. „Hihihi,“ se reži, „grofu se niti ne sanja, da njegova lastna hči služi v njegovem gradu.  O, ko bi on vedel, da je bila ranjka, ki jo je smatral le za svojo ljubico, v resnici ž njim cerkveno poročena.  Toda varan je bil — hahaha — Milica —“  Ostale besede le nerazumljivo mrmra.  Konečno pride v podzemeljske prostore; zrak je zaduhel.  Pri luči svetilnice se vidijo močna železna vrata, katera Tihorepec odpre.  V ječi položi ubogo Milico na trdo ležišče, potem pa poželjivo gleda na svojo žrtev.  Tu se Milica zgane.  Odpre oči, a prestrašeno se strese, ko vidi pri borni luči golo zidovje.  „Kje sem?“ vpraša komaj razumljivo.  „Dobro spravljena si, lepa Milica,“ odgovori hripav, znan glas in Milica preplašena zre v hudobni obraz oskrbnikov.  Glasnim krikom so vspne.  Tu stoji pred njo grozovitež, ki jo je že tolikokrat nadležno zasledoval.  S težko silo se je dostikrat ubranila pohotneža, in sedaj je sama ž njim, sama v samotni ječi.  „Jurij!“ stoka ubogo dete.  „Hahaha, le kliči ga,“ odgovarja nesramnež, „le kliči, toda Jurij ne bo nikdar več prišel, in če ga zgrabijo, potem naj le kar zadnji očenaš moli.  Ne mislite več na moža, ki se je tako nad svojim gospodom pregrešil —“  „Ni res,“ zajoče Milica.  „Ne govorite tako,“ zavrne jo odurno, „to so čenčarije, katerih nikdo ne verjame.  Mislite raje sama na-se.  Našle so se v Vaših žepih dragocenosti, ki so grofova last, in zaradi tega ste tukaj v ječi.“  Milici se zdi, da sanja. „Dragocenosti?“ jeclja ubožica. „Dragocenosti — v — mojem —“  „Da, da, tako je,“ pretrga jej besedo nepotrpežljiv, „bilo je dosti prič zraven.  In skrbeli bodo že za to, da bodete priznali, s katerimi roparji ste bili v zvezi.“  Milica dvigne svoji roki:  „Vsemogočni tu gori, o moj Izveličar, nedolžna sem, o vsem tem ne vem ničesar.“  Tihorepec zmaje z ramami. „To vse Vam nič ne pomaga,“ pravi suhoparno. „Ali poznate torturo?  Ali Vas morda mika, ležati na razteznici, da bodo surovi rabeljevi hlapci gledali nepokrite Vaše lepe ude?“  Milica vije svoje roki. „O, Oče nebeški, daj mi umreti,“ se joče, „vzemi me k sebi, daj mi večni mir in pokoj!“  Oskrbnik stoji poleg mučenice.  „Milica,“ šepeta zlodej, „jedno sredstvo je, ki Vas reši.  Sicer Vas težka sumnja obtežuje, toda jaz imam tudi velik vpliv.  Prežite moji zahtevi in rešena ste!“  Milica ga pogleda, kakor bi ga ne razumela. „Ka—aj?“  „Prisezite mi, da postanete moja žena,“ pravi oskrbnik in oči se mu poželjivo svetijo, „potem Vas rešim!“  Milica se po celem telesu trese.  „Odločite se,“ sili dedec, „čas poteka.“  „Nikdar!“ zakliče Milica, pritiskajoč roki na srce, „nikdar ne bom Vaša soproga, raje umrjem.“  Obraz se oskrbniku skremži kakor vragu. „Ha, ali je to Vaša zadnja beseda?“  Milica prikima z glavico.  Tu se oskrbnik pripogne k njej.  „Aha, že vem, zakaj ne privolite.  Jurij Vam tiči v glavi — prokleti lopov, ki ga sedaj love, kakor divjo zver.  Za vraga, tega ne bodete imela.  Vaš mož bom, in če ne z lepo, potem pa s silo.“  Milica glasno zakriči.  „Tega nikdo ne sliši,“ raduje se satan v človeški podobi, „moja moraš biti, če hočem, da se mi uresničijo moji načrti.  Zadnjikrat Te prašam — ali hočeš?“  „Vsemogočni, varuj me,“ zdihuje Milica.  Zdaj oskrbnik zgrabi ubogo deklico.  „Bodemo videli, ako Te bo varoval,“ zaškriplje ves razvnet, „moj patron je satan.  Prisilil Te bom, da boš moja, potem boš sama rada postala moja soproga.“  Kakor besen zgrabi svojo zdihujočo žrtev, ki se slabotna ne more braniti.  Ali naj nedolžnost res v tej zaduhli ječi postane žrtev grdega hudobneža?  V vaški krčmi. — Jurij v nevarnosti.  „Stara coprnica, kje pa zopet tičite?  Vina na mizo, žeja me peklensko tare.“  „Hahaha, starka se zopet kremži.  Glej, Smukač, kako se jej solze po zgubancenih licih pocejajo.  Hola, starka, mi hočemo vesele obraze videti.  Kje je Zala, naša natakarica — noter ž njo, da jo malo posrčkam.  No, koliko časa bo še trajalo?“  Dva podivjana možakarja sta, ki se tako pomenkujeta.  Gosta sedita v ubožni, toda čedni vaški krčmi ter včasih pogledujeta skozi malo okence, kakor bi se bala neprijetnega obiska.  Jeden izmed njiju vstane.  „No, ne javkaj tako, mati Skopčeva,“ pravi pol odurno pol zaupno. „Jurij gotovo še živi.“  Žena pritisne predpasnik na rudeče objokane oči.  „Ne verjamem,“ pravi tiho, „ker poznam svojega sina.  Ta tega ne prestane in gotovo se je usmrtil.“  „Ko bi bil norec,“ odgovori mož. „Ali ni res, Cekinar, da se Jurij ni umoril?!  To bi bil prava mevža, ne, tega ne stori.  In če ga grof Sokolski desetkrat išče, dobil ga vendar ne bode, ker je preveč prebrisan in bi moral ves drugačen biti.“ —  Stara žena govornika pogleda. „Kako menite to?“ praša hitro. —  „To Vas nič ne briga,“ odgovori gost surovo ter zopet k svojemu tovarišu pri oknu prisede.  Zdajci se vrata odpro.  Natakarica krepke postave vstopi, noseč na krožniku pečeno gos.  „Oho, tukaj je Zala!“ zakliče Smukač, „le sem, punica, zdi se mi, da si dobro pogodila svojo stvar.  Če bo goska lepo hrustala, smeš z nama vino piti.  In potem bomo prav veseli, kaj ne da, Zala?“  Zala menda ni od kamena ali železa, kajti divjemu možakarju skrivaj namežika, kar prav gotovo pomeni ožje prijateljstvo.  Gosta se lotita pečenke.  „In bokal najboljšega vina!“ zakliče Cekinar, ki je iz nujnih razlogov zatajil svoje pravo ime France Volpič, „saj ga lahko plačamo; starka, preskrbeti si morate žlahtnejšo kapljico.“ —  In vdari ob svoj žep, v katerem zazveni.  „Jaz sem uboga žena,“ odgovori stara krčmarica, „in zadovoljiti se morate s tem, kar Vam morem nuditi.“  „Saj sva tudi zadovoljna,“ pravi neznanski gost, „le čakajte, danes sva samo dva.  Kmalu pa jih bo več prišlo, ki tudi ne stiskujejo denarja.  Slušajte, mati Skopčeva, skrbite za dobro kapljico in par lepih, svežih punic, ki ne bodo preveč sramežljive.  To bo življenje, Vam pa se bo napolnil mošnjiček.“  Stara žena se skrivaj prekriža.  „Bog me obvaruj takih ljudij,“ šepeta na tihem, „ko bi možakarja le že hotela oditi.  Že osem dnij sta tukaj; mislim, da nista nič kaj vredna.“  Gosta gledata skozi okno.  „Saj ni treba, da tako paziva, Smukač,“ opomni Cekinar.  „Tu v borni vasi se nama ni bati. — Dobro sva jo zadela, v gradu Sokolskem.  Hahaha, fino sva izvohala priložnost in grofa olajšala za čedno svotico.“  Tovariš se glasno zakrohota.  „Gotovo, prijatelj, in to le zaradi tega, ker sva se po Juriju Skopcu ozrla.  Ta je lovec v gradu.“  „Bil,“ smeji se drugi, „sedaj pa blodi po širokem svetu, hahaha, to je res izvrstno; pravijo, da je on — tat!“  „No, naj le govoričijo.  Jurij je bedast.  Svetovala sva mu, naj pride k nam ter brez skrbi živi.  Pa hotel ni, — osel.  Skliceval se je na svoje pošteno ime; kakor bi to kaj posebnega bilo.“ —  „Vesel sem le, da sva zdrava iz galerije pete odnesla.  Vraga, na železnem vitezu mora nekaj resničnega biti.  Ali si videl, Smukač?“  Ta se strese. „Da se nisem tako prestrašil, zapodil bi bil železnemu Golijatu gotovo par krogelj v žareče oči.  Hu, še sedaj me je groza!“  Drugi zre skozi okno.  „Tu prihaja nekdo,“ pravi svojemu tovarišu. „Glej, tam-le okrog skednja se plazi.  To je sumno.“  „A kaj, to je kmet, ki gre k svoji ljubici.  Mrači se že, in tedaj hodijo fantje vasovat.“  „Prav imaš, tudi jaz bom danes Zali na okno potrkal.“  „Oho, Smukač, ta pa ne velja, Zala je moja!“  „Ne, Tebe ne mara!“  Kletvica se začuje, divja tovariša se grdo pogledata, kakor bi se hotela dobro spoprijeti.  Stara krčmarica mahoma poskoči.  „Jurij,“ radostno vsklikne, „Jurij, moj sin!“  Roparja hitro pozabita prepir ter z zanimanjem gledata krepkega, mladega moža v kmetski opravi, ki objema staro ženico.  „Primaruha, to je Jurij Skopec,“ šepeta Cekinar, „prokleto, tega pa niso ravno božali.“  „Jurij,“ tarna starka, „za božjo voljo, skrij se.  Povpraševali so že po Tebi, zapreti Te hočejo.“  Bivši lovec se je v nekaterih dneh za ravno toliko let postaral.  Desnica leži v preprosti obvezi in njegov sicer jasni obraz je kakor okamenel.  Stara žena pazljivo ogleduje sina.  „O, Jurij,“ se ihti, „kaj se je zgodilo?“  „Nič, česar bi se moral sramovati,“ odgovori mladi mož, „postal sem žrtva peklenske hudobije.  Toda to Vam danes ponoči vse lahko povem.“  „Za božjo voljo, tukaj ne moreš ostati.  Mogoče, da so Te kmetje videli, ki bi hitro to sporočili grofovim beričem.  V ječi ne smeš poginiti, beži — dam Ti, kar premore moja revščina.“  „Jurij Skopec bo tukaj ostal,“ oglasi se surov glas.  Sedaj zagleda ubežnik oba moža pri oknu, ki ga zaupno pozdravljata.  Resni obraz nekdanjega lovca se zmrači.  „Oho, vidva sta?“ praša hitro.  „Kakor vidiš,“ odgovori jeden, „da, midva sva, Tvoja dobra prijatelja — Smukač in Cekinar.“  „Vidva nista moja prijatelja — z vama nimam nič skupnega,“ odgovori Jurij osorno.  Možakarja se glasno zakrohotata.  „Hahaha, Jurij, Ti si pa res ponosen postal!“ zbada Smukač. „Menda, ker si lovec — bil?  O, nič ne prikrivaj — sramotno so Te spodili, to nama je dobro znano.“  Jurij odstopi od svoje matere.  „Odkod vesta to?“ praša rezkim glasom.  „Ne glej tako hudo, ne bojiva se Te,“ odgovori Cekinar, „to že vrabci na strehah čivkajo.  Bodi zadovoljen, da dajeva Tvoji materi zaslužek.  Jutri pridejo ostali, in potem bodemo šele živeli.  Prisedi, bodi pameten, kajti midva Ti lahko sedaj koristiva, ko Te preganjajo ko divjo zver.“  Mladi mož prebledi.  „Kdo to pravi?“ zakliče.  „No, beriči, sodnik, grof — vsi.  Deklina v graščini, menim, da jo za Milico kličejo — je neki že vse priznala.  Ali ni bila to Tvoja ljubica, Jurij?“  Bivši lovec se v stran obrne.  „Milica,“ šepeta, „uboga deklica, — kaj se je z nesrečnim otrokom zgodilo?“  Smukač je natezal ušesa.  „To Ti jaz lahko povem, Jurij!“ prične samozavestno, „v gradu so tatovi kradli.  Nekaj oropanih rečij so pri dekletu našli, in Ti si bil neki ž njo v zvezi.“  Jurij zaječi.  Glas njegov je čuti kakor zamolklo rujovenje ranjenega leva.  „To ni res!“ zakliče ljuto.  „Dokaži,“ odgovori Cekinar, „kratko malo, reči so našli pri dekletu.  Tortura bo že pomagala, da bo Milica priznala, bodo hoteli.  Potem pa je krvniku zapadla.“  Jurij se zravna. „To je strašno!“ zakliče, „ali ni več pravice na svetu?  Ali naj res hudobija zmaga?“  „Ti ne boš ničesar predrugačil,“ odgovori mu eden tolovajev, „grof ima vedno prav.  In če se Ti prostovoljno izročiš sodniji, lahko takoj sporočimo pozdrav krokarjem na vislicah.  Danes za osem dnij bodo že kljuvali meso raz Tvojih kostij!“  Jurij se zgane. „Kaj bo z Milico?“ praša nehote.  „Tej se slabo godi.  Jaz bi ne bil rad v njeni koži.“  Mladi mož se na stol zgrudi. „Zdaj še-le vem, kaj čutim za njo,“ mrmra, „o, Milica, ljubka deklica, ki si me tolikokrat tako zvesto gledala s srnastimi očmi. — Ti naj krvaviš pod rabeljevo roko?  Nikdar!“  Smukač mu pomoli kozarec. „Pij, potuhnjenec,“ kliče,  „Pij!“  „Pustite me pri miru,“ pravi Jurij ter poskoči raz stol, „Milica ni kradla, niti beliča, to prisegam!“  Možakarja se zakrohotata.  „Že mogoče,“ pravi Cekinar, „punica je le nekaj reči pobrala, katere sva na nujnem begu izgubila.“  Jurij ju začuden gleda. „Vidva sta bila na Sokolskem?“ sopiha.  „Seveda.“  „In vidva sta — ?“  „Prav temeljito ropala,“ smeji se Cekinar ter potrka na svoj žep.  „In zaradi vaju naj Milica umre?“  „E kaj, jedna deklina več ali manj na svetu.  Teh se ne manjka.“  Jurij ga srdito pogleda. „Da ni moja desnica obstreljena, za te besede bi mi moral dati račun.“  Smukač začne miriti: „Ne jezi se, Jurij, Cekinar je vinjen in ne misli tako hudo.  Midva sva Tvoja prijatelja in nama je prav po godu, da se Ti slabo godi.  Vedno nama je na tem, da postaneš naš.  Sedaj boš šel z nama — sezi v roko, — bratec, — to bo življenje v gozdih —“  „Jurij!“ kliče stara žena strahljivo.  Mladi mož gre k svoji materi.  „Bežati moraš,“ pravi starka, „ravnokar je neki kmet v sobo gledal ter hitro odšel.  Ta gre gotovo po beriče.“  Smukač udari ob mizo.  „Jurij ostane tukaj!“ zakliče vesel, „ravnokar sem začul znamenje, da se naši bližajo.  Sedaj beriče lahko zasmehujemo, halo, to bo dirndaj!“  Mladi mož molče zre pred se.  Zunaj obstoji voz in nekaj trenotkov pozneje vstopijo trije možje in dve ženski.  Zaviti so v plašče ter se plaho ozirajo, kakor bi se bali izdaje.  „Kje so ostali?“ povprašuje Smukač.  „Ti pridejo pozneje,“ odgovori jeden novih prišlecev.  „Prokleto — to je škoda!  Jurij Skopec tukaj-le je v škripcih in bi mu radi pomagali zoper beriče.“  „Ne potrebujem Vas,“ pravi mladi mož, živahno pomenkujoč se s svojo materjo.  „Oho, ne bodi tako ponosen, saj Ti hočemo le dobro.“  „Da, mojo dušo,“ šepeta bivši lovec.  Obrniti se hoče zopet k svoji materi, tu zagleda njegovo oko jedno izmed žensk, ki si ravno slači plašč.  Pokaže se krasna njena postava in obraz tako čudovito, peklensko lep, da Jurij kakor začaran zre v njene svetle oči.  Ta odgovarja z očmi — potem pa se koketno obrne k spremljevalcu, s katerim prične živahen razgovor.  Včasih pogleduje po zalem, mladem možu, ki je menda predmet njenega pomenkovanja.  Trije možje so ravno tako divji in predrzni, kakor Smukač in Cekinar.  Zahtevajo vina in kmalu sedi družba za mizo, slastno srkajoč vinsko kapljico.  Jurij širokimi koraki meri sobo gori in doli.  Mati je šla vun, da zveže culo svojemu sinu.  Smukač sedi pri mizi poleg novih prišlecev, Cekinar pa gre k domačemu sinu.  „No, odloči se,“ sili mož, „sedaj si preganjan kakor uboga divjačina.  Zatrjevanje svoje nedolžnosti Ti ne koristi čisto nič, torturo pa menda poznaš.  Pojdi z nami.“  „Jurij, bodi pameten.  Mi smo pravi tički skupaj, do trideset nas je, in Ti bi bil ravno za nas.  Dosti si se učil, to je veliko vredno.  Pri nas lahko kaj velikega postaneš.“  „Morda tolovajski glavar?“ se norčuje Jurij.  „No, zakaj ne.  Jaz bi Te rad ubogal, ker več znaš, kakor mi vsi skupaj.  Pravim Ti, da tako prostega življenja nikjer več ne najdeš, udari v roko, pojdi z nami v gozde.“  „Nočem.“  „Pozor!“ zakliče naenkrat Smukač, „ljudje prihajajo!“  Možje poskočijo kvišku.  V tem trenotku pa se že vrata odpro.  Četa oborožencev vstopi v sobo, pri vratih pa se drenja krdelo kmetov, zapiraje izhod.  Možje pri mizi stoje nepremično, toda njihovi plamteči pogledi kažejo, da so na vse pripravljeni.  Tu stopi berič za korak naprej. „Ta je, ki ga iščemo,“ zakliče svojim sodrugom, „zgrabite ga, — tatu — roparja, grdobo, ki je po noči napadel grofico Sokolsko.  Zgrabite Jurija Skopca, da z življenjem poplača svoje hudobije.“  Trepetajoče materino srce. — Žrtev ljubezni. — Maščevalna prisega. — Čin obupnosti.  Pretresajoč krik se začuje od kuhinjskih vrat.  Tu stoji Skopčeva mati.  „Sinko moj,“ tarna, „reši se — beži!“  Mladi mož je stopil za mizo.  Prvi berič zgrabi za sabljo.  „Zgrabite ga,“ zagrmi, „živega ali mrtvega moramo prepeljati, tako je zapovedal grof.“  Jurij zgrabi stol.  „Ne dotaknite se me!“ zavpije, „pri Bogu, nedolžen sem, ne dam se vjetega odvesti.“  Beriči se zakrohotajo.  Menijo, da so tujci navadni popotniki in da ga bodo kmalu premagali.  Nekaj posebno službenih sili naprej.  Jurij dvigne z levico stol, udarec, — stok, in težko zadet se naj bližji berič zgrudi na tla.  „Čakaj, dečko,“ škriplje beriški poveljnik, „živega ali mrtvega, in ker nočeš drugače — tu —“  S sabljo zamahne.  Jurij se ne more umakniti, ker se mora ravno proti drugemu napadovalcu braniti.  Kakor blisk udari sablja.  Smrten krik se začuje.  Toda to ni Jurijev glas, ne, sablja je zadela ženskino glavo. —  Mrtva se zgrudi mati lovčeva k nogam svojega sina, ker ga je z lastnim telesom hotela braniti.  Berič preplašen odstopi.  „Mati!“ grozno zakriči Jurij ter pade na krvaveče truplo. „Mati!“  Ne vidi več, kaj se krog njega godi; mrtvo mater vzame v naročje. „Mati!“ kliče nesrečnež.  „Zvežite ga!“ zapoveduje načelnik beričev, „sedaj se ne bo branil.“  Beriči silijo naprej.  „Oho!“ začuje se naenkrat surov glas, „nazaj, kanalje, kdor se Skopca dotakne, ima z nami opraviti.“  Beriči se obrnejo.  Tu stoje tujci, toda ne več, kakor poprej, kot navidezno mirni potovalci.  Lovske obleke pokrivajo njihovo telo, v visokih škornjah tiče njihove noge, v rokah pa imajo napete samokrese.  „To so roparji!“ kriči neki kmet, „reši se, kdor se more!“  Grozno drenjanje nastane med vrati, beriči beže, kar morejo, kajti samokresi tolovajev so proti njim obrneni.  „Ogenj!“ zapoveduje Smukač.  Pok, pok! — zagrmi po sobi, ki se napolni z dimom, in dva beriča se zadeta valjata po tleh.  Drugi beže, med vrati nastane strahovita gneča.  In sedaj se Jurij vzravna.  Mrtvo mater drži v naročji in njena kri teče po njem.  Mladega moža je grozno videti.  „Ha, umorili ste jo, umorili!“ zarujove divjim glasom. „Psi, lopovi, za roparja ste me hoteli proglasiti, mater ste mi usmrtili!  Pri vseh hudičih peklenskih!  Zgodi naj se Vaša volja!  Tolovaj bom postal, grozen vsem, ki naj se boje, da ž njimi obračunam.  Tresite se, Jurij Skopec se bo bojeval zoper Vas, dokler mu ne ugasne luč življenja!“  Divje vpitje mu odgovori.  „Pomoč prihaja!“ glase se klici, „grof Sokolski se z vsemi svojimi ljudmi bliža.“  Hipoma se bežeči obrnejo zoper tujce.  „Prokleto — sedaj je resnica postala,“ zavpije jeden izmed divjih tovarišev, „premalo nas je — proč — bežite skozi okno!“  Smukač skoči k Juriju.  „Glej, da ubežiš,“ vpije, „drugače si izgubljen: žuri se, pusti mrtvo, katere nikdo več ne oživi!“  Jurij vzdigne krvavečega mrliča.  „Maščevanje!“ grmi njegov glas, „psi rabeljski, sleparji, vse ste mi vzeli, celo mojo mater! — Prokleti bodite Vi vsi, kri umorjene naj pride nad Vas! — Vraga ste iz mene naredili, — zdaj bodete izvedeli, kaj premore mož, ki ga obup v pekel tira! — Ime njegovo naj razširja grozo in trepet po vseh deželah!  Gorje Vam!“  Smukač potegne ljutega Jurija za sabo ter skoči skozi okno.  Jurij hiti za njim, držeč mrtvo mater, kakor bi bil z njo zraščen.  Zunaj tik pod okni teče reka.  Ob bregu čakajo skoro vsi tolovaji v čolnu.  Smukač je z jednim skokom v njem. „Jurij, hitro!“ kriči.  V tem trenotku se prikažejo zasledovalci.  Mnogoštevilna je četa oborožencev in sredi njih grof Sokolski.  „Tu je lopov,“ zagrmi plemič, „zgrabite ga, plača naj svoj dolg na vešalih!“  Smukač se je rešil v čoln, ki hitro od brega odrine, — le nesrečni lovec še stoji ob nabrežji, držeč v naročji strašno breme.  Sedaj je izgubljen.  Od vseh stranij silijo nanj.  Naenkrat poskoči lepa ženska izza hrastovega debla bežečemu nasproti.  Grofica Sokolska je, lepa grešnica, ki je hitela za preganjalci, ker hoče na vsak način, da zalega lovca živega vlove.  Kaj namerava nesrečnica?  Pod njenim plamtečim pogledom orjaška lovčeva postava skoro okameni, in kakor bi bila iz tal izrasla pošast, pogleda Skopec hudobnico, ki je zakrivila vso njegovo nesrečo ter ga premenila v divjo zver.  Na svojem obrazu čuti njeno gorko sapo in skoraj proseča mu zašepeta:  „Jurij, vdajte se, pustite se zgrabiti — jaz — jaz Vas bom rešila —“  Tu se zgodi nekaj groznega.  Preganjani Skopec spusti mrtvo mater na tla, hitro kakor blisk zgrabi grofico — ter hiti ž njo proti vodi.  Skok, prestrašen krik iz stoterih grl in visoko pluskne voda nad obema, ki zgineta v valovih. — — — — —  „Za njim!“ zagrmi grof Sokolski, „rešite mojo soprogo, iztrgajte mu jo in razsekajte ga na kosce!“  Deset — dvajset môž skoči v vodo — plavajo proti Juriju, ki se s svojim lepim bremenom pokaže vrh vode.  „Maščevanje!“ grgra iz njegovega grla, „maščevanje!“  Tu ga zgrabijo krepke pesti — hitro mu iztrgajo grofico, kvišku jo držeč plava nekaj mož nazaj k bregu, kjer jih grof Sokolski, do kolen v vodi stoječ, pričakuje.  Prevzame grofico ter temnim pogledom zre na vodo.  Tam se Jurij obupano bori s svojimi protivniki.  Že je na pol premagan.  Tu se nekaj čudnega zgodi.  Že davno so tolovaji priveslali na nasprotno nabrežje.  Poskačejo, na suho, a ne vsi, ne, jedna oseba ostane v čolnu — ona krasna ženska, koje divno postavo je Jurij v krčmi svoje matere občudoval, dražestna deklica, ki se je ozirala po zalem lovcu.  Hitro kakor blisk vesla neznanka črez reko ter se ne zmeni za kričanje svojih tovarišev.  „Nazaj, Amalija!“ kliče zapovedujoč glas, „Jurija vendar ne rešite; mi sami glejmo, da pridemo v zavetje.“  Zastonj!  Krepko kakor možak vodi razkošna lepotica čoln, in ravno ko hočejo Jurija zgrabiti, privesla tik njega.  Skloni se, da pomaga Juriju v čoln, ki je ravno od sebe pahnil svoje preganjalce.  „Držite se — rešim — Vas!“  Beriči se plavaje zopet bližajo.  Naenkrat se začuje prestrašeno kričanje — čoln se prevrne in lepa ženska pade v vodo.  Ona in Jurij zgineta pod valovi — niti sledu ni videti za potopljencema, preganjalci pa splavajo na suho.  „Milostivi gospod,“ kličejo grofu nasproti, „tolovaj je svojo plačilo prejel ter v reki našel svoj mokri grob.“  Milica in Tihorepec. — Grofovo kesanje. — Milico peljejo iz ječe. — Stezalnica.  Še se Milica obupano brani.  Njena čast je v nevarnosti in zavest, da postane žrtev nesramneževa, če oslabi, dajeta jej skoro nadčloveške moči.  Tihorepec postane besen.  „In vendar boš moja.  Ti trdovratna, divja mačka,“ škriplje zlobnež. „Če nočeš biti radovoljno moja, vzamem si pa siloma svojo pravico.  Dolgo let že čakam na ta trenotek, ki je moral vendar enkrat priti.  Na cilju sem, krasna Milica, Ti si moja — Ti boš —“  Moči dekletove pojenjujejo.  Že pada nesrečnica zdihovaje na ležišče, grdi dedec že objema nedolžnega dekleta.  Tu se začuje glas, kakor bi kdo hitro vrata odprl.  Toda Milica tega ne sliši.  Tihorepec pa ne sliši in ne vidi nič druzega, ko svojo lepo žrtev.  „Ha, kako nebeški trenotki me čakajo,“ sopiha grdoba,  „hči grofa Sokolskega — bo —“  Obmolkne.  Hitro kakor veverica mu je neko majhno, pa težko bitje skočilo na zatilnik.  Krempljasti prsti se mu ovijejo okrog vratu in ostri nohtovi se zasade v kožo zlobnega oskrbnika.  Hripavo tuljenje zadoni na njegovo uho in Tihorepec, zgubivši ravnotežje, telebi na tla.  Na njegovih prsih čepi čudna postava.  Mal, zraščen, toda mišičast možiček kleči na njem, njegovi rujavi roki se kakor klešče oklepate oskrbnikovega vratu in v zgubančenem, škratastem obrazu se svetijo oči kakor žrjavica.  „Norec,“ sopiha oskrbnik, „grofov norec me je zgrabil, čakaj, Ti strupena žaba, jaz Ti bom —“  Otresti se hoče svojega napadnika, toda zastonj.  Mali pritlikavec kleči še vedno na njem, levica njegova ga davi za vrat, desna pa je k vdarcu zavihtena.  Oskrbnik zaječi.  Pest za pestjo udriha po Tihorepčevem obrazu, ta pa renči, kakor zver v svoji največji jezi.  Obraz mu zateče.  Kri se mu iz ust in nosa uliva, pritlikavec pa še vedno udriha s pestjo po njem.  Sedaj prične oskrbnik grozno na pomaganje rujoveti.  Glas njegov se na daleč razlega, toda še-le za dlje časa prihiti pomoč.  Nekaj služabnikov pridrvi v ječo, ravno še v pravem času, da ga rešijo iz neprijetnega položaja.  Norec prične strahovito javkati.  Skoro gotovo je pritlikavec pri kaki nezgodi postal nem, toda divje mahanje z rokami in nečloveški glasovi dokazujejo, kako razljuten je Miličin rešitelj v skrajni sili.  Milica poskoči. „Pomagajte“ — stoka — „oskrbnik me je hotel — oskruniti.“  Služabniki oskrbnika dvignejo.  Obraz njegov je silno razbit, da ni več človeku podoben.  „Pobijte norca,“ težavno kruli, „grdavž me je hotel ubiti!“  Strahoviti glasovi mu odgovore in pritlikavec mu s pestjo zažuga.  Grozno tulenje se naenkrat premeni v peklensko krohotanje, in predno ga morejo služabniki zgrabiti, izgine mali možiček.  „Pomagajte mi!“ stoka oskrbnik. „Prokleti pritlikavec me je skoraj do smrti potolkel.  Toda — krvavo se bom osvetil!“  Služabniki molče, vrata zapro ter stokajočega oskrbnika vodijo počasi po stopnjicah.  Vrhu njih jim grof stopi nasproti.  „Kaj pomeni ta ropot?“ praša plemič, ki v prvem trenotku ne spozna oskrbnika.  Ta pa neusmiljeno zdihuje in javka.  „Milostivi gospod,“ jeclja, „tatica je bila tako trdovratna, — tako uporna, in ko sem jo hotel spametovati, je naenkrat prišel norec in me napadel.  Grdoba me je skoro pobil, — saj sem vedno pravil, da je norec nevaren.  Najbolje bi bilo, da izgine enkrat za vselej.“  Grof Sokolski se strese.  Spomini se mu vzbujajo, misli na pretekle čase, ko je bil on — grof — še ognjevit mladenič.“  „Prepovedujem,“ odgovori rezko, „da se norcu kaj žalega stori.  Ali slišite, Tihorepec, jaz tega nočem.  Bog ve, ali niste dražili nesrečneža.“  „Ničesar mu nisem storil,“ stoka nesramni oskrbnik, „napadel me je hipoma, kakor divja zver.“  Grof zamahne z roko, kakor bi se hotel nadaljnih besed obraniti.  „Stvari ne bom natančneje preiskoval,“ zarohni na oskrbnika, „dosti je, da se norcu ne sme nič zgoditi — sicer se bojte moje jeze.  Nesrečnež je postal nem ter se ne more zagovarjati.  Jaz pa tudi nimam časa, ker moram takoj lovca zasledovati.  Razposlal sem že služabnike obvestit razne oblastnije o dvojnem hudodelstvu v moji graščini.  Kmalu bom na čelu mnogoštevilne čete odrinil za ubežnikom, beriči pa naj tatinsko hišino odvedejo v mestno jetnišnico.“  Oskrbnik se prestraši.  Obriše si kri, ki mu iz ust in nosa teče. —  „Lepo izgledate, Tihorepec,“ pravi grof, „vidi se še vedno, da je bil zraščenee nekdaj kovaški pomočnik.  Kakor je majhen in neznaten, pest njegova vendar udriha kakor železno kladvo.“  „Ne bo dolgo več udrihala,“ mrmra oskrbnik, ki se komaj še po konci drži.  Grof Sokolski namigne in služabniki odpeljejo krvavečega Tihorepca.  „O, živi spomini,“ šepeta grof, „ali je ne morem pozabiti, te ljubke prikazni, vaške deklice, koje lepota je bila na dolgo in široko znana?  Moje je bilo njeno nedolžno srce, in kako sem ubožico goljufal.  Bežite — bežite — spomini — revica je mrtva — in — jaz — sem — kriv — jaz —“  Grof naenkrat svoj samogovor pretrga ter odhiti, kakor bi ga furije z gorečimi biči gonile.  Potem vse v gradu potihne, in le grofica svoje postrežkinje nadleguje z navideznimi omoticami.  Zgoraj pa, v oskrbnikovem stanovanji, se čujejo neznanske kletvice.  Tu se na postelji grdi pohotnež nemirno valja v bolečinah, ki mu jih provzročuje otekla in obvezana butica.  „Obračunal bom z Vami tremi,“ rentači nesramnež, „prišla bo že prava ura.  Čakaj, ponosni grof, postopal boš še z mano, kakor bi bil tvoj najbližji sorodnik.  Ponižal bom tvojo neznosno ošabnost, in lepa Milica — tvoja hči, — bo postala moja žena, in če se tudi celo peklo zoper mene zaroti.  In norec — o, ta ne bo dolgo več svojih zlobnostij uganjal.  Skrbel bom, da za zmeraj utihne, kakor gotovo se imenujem Tihorepec.“  Potem pa grozno začne ječati.  Tako preidejo ure.  Tu se bližata dva vozova grofovski graščini.  V prvem vozu sedi nekaj črno opravljenih, temno zročih mož, raz drugi navadni voz pa stopita dva tovariša surove zunanjosti, držeča verige v rokah.  Ta dva ostaneta na dvorišču, črno oblečeni gospodje pa se dajo od služabnikov k grofu odvesti.  Grof sprejme obiskovalce v veliki dvorani.  „Vaša milost je oblastniji ljubljanskega mesta objavila, da so se na Sokolskem veliki zločini izvršili,“ prične jeden došlecev zamolklim glasom.  „Tako je,“ odgovori grof, „hudodelec sam je utekel in ravno sem se namenil, da ga zasledujem.  Tatica pa, ki je bila gotovo ž njim v zvezi, jo tu dobro shranjena ter jo, stroga gospoda, lahko seboj vzamete.“  Možje se priklonijo.  Grof da nekaterim slugam naročilo in kmalu pripeljejo nesrečno Milico na dvorišče, kjer jo že jetničarja čakata.  Zaničljivo glodata prekrasnega dekleta ter se pripravljata, da jo okujeta v verige.  Milica se po vsem telesu trese.  „Umrla bom,“ se ihti, „da, umrla, toda pri vsem, kar mi je svetega, prisezam, da me bodete nedolžno obsodili.  Da, nedolžna bom šla v smrt, nebo je moja priča.“  Grof gleda skozi okno, ko Milica te besede izgovarja.  „Čudno,“ pravi in neznana bojazen ga presune. „Čudno, kadarkoli vidim tega dekleta, moram na ranjko misliti.  Te oči — toda ne, ne, motim se — pri belem dnevu vidim strahove.“  Spodaj rožljajo verige.  Težko, mrzlo železje se oklene njenih nežnih udov, toda ponižno udana v božjo voljo prenaša veliko sramoto, ki jo je zadela.  Tu se čudni glasovi začujejo in jetničarja pogledata na veliki grajski stolp.  Vrhu njega zapazijo nenavadno postavo, ki se naslanja na ograjo, s pestmi preti in čudno renči.  „Norec,“ mrmra grof Sokolski, „kaj razburja nesrečneža?  Sicer tako miren je danes kakor besen.“  Črno opravljeni gospodje posedejo zopet v kočijo in se odpeljejo, za njimi pa drugi voz, na katerem sedi Milica sredi jetniških hlapcev, ne kakor hudodelnica, marveč enaka svetnici.  Udan, pobožen je njen pogled proti nebu, celo surova spremljevalca čutita čar, ki obdaja to ljubko bitje, ter čmerna molčita.  Grof Sokolski gleda za vozom — ne sluti, kdo je Milica, ne ve, da je lastnega otroka poslal v ječo.  „Nesrečnica,“ mrmra plemič, „grozna usoda jo čaka.  Le če hitro vse prizna, rešiti se more groznih muk, krvnikovi sekiri vendar ne uide, poprej pa jo tirajo — v mučilnico.“  Rešen iz valov. — Skrivnostna lepotica. — Prihod tolovajev. — Izobčen iz človeške družbe. — Preteča nevarnost.  Tam, kjer si je Sava skozi skalo vite hribe prodrla pot, kjer temni gozdi pokrivajo vrhove, je samotno in tiho.  Valovi se silovito zaganjajo ob pečine, potem pa hitro drve skozi skalnate ožine.  Nikjer ni videti žive duše.  Toda kaj je tam — v penečih valovih?  Počasi in težavno se bliža bregu.  Orjaški mož zgrabi z levico za skalo, z desnico pa, ki je menda otrpnena, drži premočeno žensko.  Razkošno lepa, mlada deklica je to; glava njena sloni na njegovi rami.  Z zadnjimi močmi se dvigne iz vode; boj s silnimi valovi je bil obupen, tem bolj. ker je imel samo levico prosto.  Jurij Skopec je, ki sedaj rešenega dekleta položi na tla, potem pa se sam poleg nje skoro nezavesten sesede.  Kako se je vse to zgodilo?  Jurij ve, da so mu grofico iztrgali, kakor mu je tudi vzlic neznanski razburjenosti znano, da ga je spremljevalka tolovajske tovaršije z nevarnostjo lastnega življenja hotela rešiti.  In ko se je v Savo zvrnila, zgrabil jo je ter njo in sebe pod vodo plavajoč rešil za skalo sredi reke, kjer ga niso mogli zapaziti preganjalci z levega brega.  Čakal je, da so odšli, potem pa je splaval na desno nabrežje.  Ali še živi neznana krasotica?  Jurij vzdigne njeno glavo ter posluša, ali še sope.  Ne čuje nobenega glasu, toda prsi njene se na lahko dvigujejo.  Živi — ni dvoma — in zbudila se bo.  Jurij ima železno naravo.  Mišice njegove so jeklene in kmalu je zopet ojačen.  Samotno je tukaj.  Kamor le oko sega, ne vidi nič ko skalovje in temno smrečovje, toda varnost mu zaraditega še ni zagotovljena.  Kam naj se obrne, kaj bo iz njega?  Jurij tužno gleda v deročo Savo, ki je sabo odnesla truplo njegove matere.  Zakaj ni utonil, zakaj ni našel groba v hladnih valovih?  Čemu naj živi — iz človeške družbe iztiran ubežnik?  Uho njegovo začuje sedaj zdihljaj.  Hitro se obrne Jurij k rešeni deklici.  Še leži nepremično na peščeni zemlji, toda prsi se jej hitreje dvigajo.  Plašč dekletov je odnesla voda in dragocena tkanina njene premočene obleke se tesno oklepa njenega divnega telesa.  Toda Jurij vsega tega ne vidi, na svojo mrtvo mater misli.  Mati njegova mu je bila edina sorodnica na širokem svetu — skrbna varuhinja njegove mladosti.  In ta ljuba mamica — mrtva je — za sina se je žrtvovala.  Oj, kako mu srce krvavi, kako se mu notranje bolesti vsi udje pretresajo.  Oko pa mu je suho, ni je tolažilne solzice, da bi mu olajšala preveliko gorje.  Sedaj se lepa deklica zgane.  Jurij hoče pod njeno glavo položiti svojo suknjo, ko jo pa vzdigne, odpre neznanka svoje čarobne oči.  „Kje sem?“ praša tihim glasom.  „Ob nabrežju Save,“ odgovori Jurij. „Čoln se je prevrnil in splaval sem z Vami za skalo sredi roke.  Preganjalci so po onstranskem bregu že odšli.“  Zdaj se deklica vsede.  „Rešili ste me,“ pravi in plamteč njen pogled zadene zalega moža.  „Storil sem le svojo dolžnost,“ odgovori Jurij mirno. „Prihitela ste mi na pomoč, ko so me vsi drugi zapustili.  Zaradi tega sem moral tudi vse svoje moči napeti, da Vas otmem iz pogubnih valov.“  „Prisrčno se Vam zavahljujem,“ pravi lepotica in njena vroča sapa se zadeva ob Jurijevo lice.  „Hvala je nepotrebna,“ zavrne nekdanji lovec, „in hvaležen moram biti le jaz.  Toda povejte mi — kako pridete v tako družbo, kakor sta Smukač in Cekinar?“  Čuden smehljaj zaigra na ustnicah lepe neznanke.  „Vaše vprašanje je nenavadno, vendar hočem Vam nasproti biti odkritosrčna.  Imenovana moža me nič ne brigata, toda med ostalimi tremi, ki so se v krčmi bojevali, bil je moj stric, pri katerem živim.  Spremila sem ga v vas.“  Jurij gleda v peneče se vodovje.  „Ona dva poznam že dolgo,“ prične zopet. „Smukač je gotovo dober znanec Vašega strica.  Tedaj —“  „Stojte!“ zakliče krasotica, „vem, kaj hočete reči.  Možje so roparji, obupanci, ki so človeštvu napovedali boj.  Nesrečneži so, katere je nemila osoda vrgla iz človeške družbe.  Moj stric pa se ne udeležuje ropov, svoje lastno posestvo ima, in da po ceni kupuje oropano blago, zameriti mu ne more nihče.  Človek mora vendar živeti.“  „Tolovajski pajdaš,“ zamrmra Jurij, glasno pa pristavi: „Tudi jaz sem sedaj preganjan nesrečnež, ki se bo moral z ropom preživeti.“  Oči lepega dekleta zažare.  „Ali ste za trdno sklenili, da postanete tolovaj?“ vzklikne radostno.  Jurij stisne pest.  „Prisegel sem,“ odgovori zamolklo, „in vsi so čuli mojo maščevalno prisego.  Prokleto — nesreča me je popolnoma predrugačila.  Zdaj si je svet sam spletel bič in Jurija Skopca se bodo še spominjali, ko bodo moje kosti že davno trohnele.“  Tu pristopi deklica k njemu.  „Še živite,“ pravi živahno, „mlad ste, pogumen in predrzen, svet Vam je odprt.  Ne svet priprostega meščanstva, ne, svet bogastva in bohotstva.  Jurij Skopec, Vi bodete velik postali in najdivjiši tolovaj Vas bo ponižno ubogal.“  Začuden jo pogleda.  „Odkod veste to?“  „Notranji glas mi to pravi,“ odgovori deklica slovesno, oči njene pa so žarovito vprte v njegovo krasno postavo; „nikdar se še nisem motila in videli bodete, da imam prav.“  Jurij se obrne od njo.  „Naj pride, kakor hoče,“ reče, „prvi korak je storjen, in nove steze ne zapustim več, če me tudi popelje — do vislic.“  Lepa deklica globoko in težko sope.  Skoro divja strast govori iz njenih očij, toda odločno se premaguje in oprezno zre v daljavo.  Začuje se zamolklo žvižganje.  „Naši ljudje,“ pravi krasotica in z enakim znamenjem, odgovori.  Kmalu potem zopet nekdo bližje zažvižga in čuje se, kako se suhe veje lomijo.  Temne postave stopijo iz grmovja in obstopijo našo dvojico.  „Amalija!“ zakliče sivec, čegar hudobni obraz pričuje, da je mož tolovaj. „Amalija, drago dete, mislil sem že, da si izgubljena.“  „Jurij Skopec me je rešil,“ odgovori krasotica, stopivši k starcu.  „Raca na vodi, Jurij, Ti si pravcati zlodej!“ zavpije Smukač, ki je sedaj še-le prilomastil iz goščave. „Človek, mislil sem, da Te nikdar več ne vidim.  Prokleto, samo eno roko rabiti ter sebe in deklino iz valov rešiti, to je več, kakor suhe hruške peči.“ —  Jurij molči.  „Stric, dajte mi drugo obleko,“ ogovori Amalija sivega rokovnjača, „popolnoma sem premočena.  In za mojega rešitelja se bo morda tudi kaka druga oprava dobila?“  „Seveda — seveda!“ zakliče Smukač, „naši konji so prav blizo.  Tam imamo marsikatero culico koristnih rečij.“  „Toda žurite se,“ opominja Amalijin stric, „preganjalci bodo gotovo na litijskem mostu šli črez Savo in sem prihiteli.“  „Za moj del, hahaha,“ smeji se Smukač, „naj le pridejo po batine in krvave huče.  Sedaj nas je trideset in v tem zaraščenem hribovju se sto sovragov ne bojimo.“  „Preveč jih bo,“ svari starec, „umakniti se moramo, kajti cela okolica je pokonci.“  Nekaj roparjev je odšlo ter se sedaj vračajo z dvema culama.  Jedno izroče Amaliji, Smukač pa, drugo zgrabivši, vleče Jurija za sabo.  „Pojdi, Jurij,“ pravi tolovaj, „sedaj bom jaz Tvoja hišina, ter Ti pomagal, da se preoblečeš.  S samo levico bi tega ne mogel sam dobro opraviti.  Ne govori sedaj, čas hiti.“  Jurij stopi ž njim v gosto grmovje, kjer Smukač hitro razveže culo.  „Tukaj je marsikaj, kar boš lahko rabil.  Sleci mokre cunje, ki so itak tako razdrapane, da niso več za rabo.“  Jurij stori, kar so mu veleva.  „Tako, sedaj obuj te visoke škornje — kakor vlite so na nogi sedaj pa to le lovsko suknjo — buzarona, kakor navlašč.  Tebi pomorjena!  Tukaj imaš tudi še širokokrajnik.“  Smukač oblači mladega moža, kakor malega dečka.  Vse to pa z neko grčavo ljubeznivostjo.  Konečno mu ropar tudi še ranjeno desnico obveže.  „Tako, sedaj pa še krono vrhu vsega.  Tukaj imaš dva samokresa in bodalo.  Vtakni jih za pas.“  Smukač odstopi ter dopadljivo gleda mladega orjaka.  „Primaruha, Jurij, zal si, da Ti ga ni para, čeravno tako temno gledaš.  Ko bi bil jaz deklina, zaljubil bi se takoj v Tebe.“ V sosednem grmovju zašumi.  Nehote se Jurij v oni smeri ozre.  Za trenotek zagleda med vejami snežnobelo pleče, okroglo polno roko — potem pa vse zgine.  Ali je bila to lepa Amalija, ki se tudi v gošči preoblači, ali je tudi ona pogledovala za Jurijem?  Smukač se za vse to ne briga.  „Krasen dečko si, Jurij!“ zakliče, „da se mi srce v telesu smeji!  Resnično, Ti si tolovajski glavar, kakor stoji v knjigi.“  Mladi mož osupne. „Tolovajski glavar?“ praša začuden.  „No, zakaj pa ne?  Našega glavarja si jo nedavno rabelj privoščil.  Sedaj se s krokarji na vislicah zabava.  In od tega časa je pri nas, kakor bi bil hudič iz verige izpuščen.  Jurij, Ti bi bil pravi, ki bi kmalu napravil red.“  Jurij molči.  „Glejta, da sta kmalu gotova,“ oglasi se Amalijin stric; „dekle, ali si pripravljeno?  Preganjalci dohajajo, niso več daleč, in če se ne motim, bližajo se z raznih stranij.  Tega je še manjkalo — nazadnje pridemo še v zagato in potem nas gotovo vrag pobere.“  Roparji planejo k svojim konjem.  Jurij gre za Smukačem.  Lepa Amalija stoji v njegovi bližini, potem pa zapazi na jugu, da se temne postave ob Savi pomikajo hitro proti tolovajem.  Tudi na drugi strani se slišijo glasovi — ni dvojbe, da hočejo roparsko četo obkoliti.  Zlobna grofica. — Nevaren vedež. — Umreti mora. — Glas strasti. — Pritlikavec na preži.  Sokolsko je skoro zapuščeno.  Grof je večino služabnikov sabo vzel in le malo jih je ostalo v prostornem gradu.  Slabe volje šeta grofica po svojih sobanah in hišine le predobro občutijo nezadovoljnost brezsrčne gospe.  Velikokrat se čuje iz grofičinih sob, kako njena mala roka ploska po svežih licih mladih deklet, ki predostikrat solznimi očmi zapuščajo grofičino spalnico.  Danes je razjarjena vse hišine izgnala in sedaj je sama v prekrasnem stanovanju.  Čmerno pogleda zdaj na uro. zdaj skozi okno, včasih pa se začujejo jezne besede iz njenih ust.  Čuj — ali se ne bližajo tihi koraki od nekod?  Zavzeta gloda grofica krog sebe.  Tu se stenska vrata odpro in pred grofico stoji oskrbnik Tihorepec.  Grofica nekaj časa molče zre na predrzneža, kojega zatekli obraz je komaj človeku podoben.  „Nesramnež — lopov!“ zasika grofica neznansko razljutena, „kdo Vam je pokazal tajni vhod — govorite, — oh — tega se bodete kesali.  Tega ne odpustim!  Priznaj, tihotapec!“  Grofica zgrabi zvonec.  „Vaša milost naj le zvoni,“ pravi nesramnež mirno, „jaz pri tem nič ne tvegam, pač pa Vi, milostiva grofica.  Prosim, le zvonite.“  Ponosna gospa prebledi.  „Kaj pravite?“ kriči, vendar pa že bolj bojazljivo vsled oskrbnikove hladnokrvnosti.  „Ali me hoče Vaša milost poslušati?“  „Lopov, kako nesramnost boš zahteval?“  „Nikakoršne,“ se Tihorepec reži, „drugače bi se mi tako morda zgodilo, kakor služabniku Antonu.  Ta je tudi enkrat skozi ta-le vratca vstopil, morebiti še večkrat!  In nekega lepega dne je zginil.  Ali ni to čudno?“  Grdoba se zakrohota.  „Ali ste znoreli?“ kriči grofica.  „Ne, pri zdravi pameti sem, toda bil sem Antonov prijatelj,“ odgovarja nevstrašeno, „in ta mi je svojo skrivnost razodel.  Pisma pa, koja je Vaša milost pisala lepemu možu, mala, lepo duhteča pisma, prišla so v mojo last.“  Grofica poskoči.  „Nesramnež, pisma so ponarejena.“  „O tem bi še-le razsojal gospod grof,“ odgovori oskrbnik mirno.  Strahoviti glasovi se začujejo iz grofičinega grla.  Ozira se — potem pa pohotneža plašno pogleda, ki nepremakno stoji ob tapetnih vratih.  „Milostiva gospa,“ nadaljuje oskrbnik, „to pač nima nobenega smotra, če me tako grdo gledate.  Toda jaz si hočem življenje ohraniti, pisma so na varnem kraju shranjena ter jih bo moj prijatelj grofu izročil, — ko bi se mi v gradu kaj pripetilo, Vaša milost me menda razume.“  Grofica se zgrudi na stol.  „Da — da, razumem Vas, nesramnež!“ kriči. „Vi hočete imeti denar za pisma.  Koliko zahtevate?“  „Pisma niso na prodaj, vsaj za denar jih ne dam iz rok.“  Grofica se zavzame.  Služabnik Anton je bil nekdaj ljubljenec pregrešne grofice in ona sama mu je zaupala skrivnost tajnega vhoda.  Sedaj ve oskrbnik za vse, pisma ima v rokah in vtihotapil se je k njej po tajnem vhodu.  Grešnico groza preleti.  Ali hoče ta grdoba za ona pisma njeno naklonjenost?  Samega gnusa skoro omedli.  Tihorepec se peklensko reži.  „Vaša milost naj se le pomiri,“ pravi počasi, „ne maral bi z Antonom menjati.  Taka ljubezen je prenevarna — skriva se v njej bleda smrt.“  „Nesramnež!“  „Vaša milost naj le zmirja, to me ne moti, končno se bova vendar zjedinila.“  „Z Vami, grdo spako, nikdar!“  „Le poslušajte,“ nadaljuje oskrbnik, „hočem Vam z lepo staviti predlog.“  „Govorite hitro,“ veleva grofica.  Tihorepčev obraz se skremži v skrivnostne gube.  „Nekaj hočem imeti,“ šepeta, „toda jaz sem mož, ki ničesar noče zastonj.  Če dobim, kar želim, izročim Vam pisma in — Jurija Skopca na vrh.“  Sedaj poskoči grofica.  „Kaj Vi veste o lovcu, lopov!“ zakriči srdito.  „Več ko dosti,“ je hladnokrvni odgovor, „poslušal sem in dobro mi je znano, kaj se je godilo, predno se je grof povrnil.“  Grofica smrtno prebledi.  Sedaj mora odnehati, ta mož bi sicer preveč nevaren postal — za sedaj mu bo vse dovolila in ob ugodni priliki se ga bo odkrižala. „Kaj zahtevate?“ praša hlastno.  „Najprvo za moje zvesto službovanje lovski gradič pri Vrhniki,“ prične nesramnež, „last je Vaše milosti ter lahko ž njim drage volje razpolagate.“  „Dobro, naj bo Vaš!“  „Potem želim hišino Milico za svojo zakonsko ženo,“ nadaljuje hudobnež.  „Kaj, tatico?“  „Tatico ali ne tatico,“ odgovarja oskrbnik, „to mi je deveta briga.  Zadostuje, da zahtevam Milico.“  „Ni mogoče, ker sedi v ječi, kjer jo čaka smrtna kazen.“  „To se ne bo zgodilo,“ zavrača Tihorepec trdovratno,  „Vaša milost bo že pravo zadela.  Zaradi mene naj se druga deklina obdolži, da je nezavestni skrivaj v žepe vtaknila dragocenosti.“ Oskrbnik zadnje besede z vzvišenim glasom povdarja.  Grofica z nova prebledi kakor zid.  „Kako to menite?“ praša ga resnim glasom.  „No, mislite si pri tem, kar hočete,“ odgovori zlobnež.  Grofica se mu približa.  „Ne spravite me ob pamet!“ zasikne lepa furija.  „O ne, milost, toda na odgovor čakam.“  Krasna žena zre pred se.  „Da, umreti mora,“ mrmra graščakinja, „toda varati ga moram; misli naj, da mu izpolnim željo.  Milica mora poginiti, kajti znana jej je moja tajnost.“  Oskrbnik lepo gospo kakor lisica z malimi, svetlimi očmi opazuje, ki so v zabuhlem obrazu skoraj skrite.  „Ali bo Vaša milost storila, kar zahtevam?“  „Da, da,“ odgovori ona hitro.  „Dobro, potem bo milostna gospa z menoj zadovoljna.  Lovski gradič bo moja last, in ko bo Milica postala moja žena, potem bo moja lepa gospa našla v gradiču zalega lovca Jurija.“  „Kaj pravite? — Jurij se je vendar potopil.“  „Ni se, ne!“ se reži Tihorepec. „Gotovo vem, da se je iz savskih valov rešil.“  „In menite, da se Vam posreči, zvabiti ga v lovski gradič?“  „Zakaj pa ne?“ odgovori oskrbnik, „to vendar ni pretežko.  Hahaha — še nikdar nisem slišal, da se je kdo pritožil, ker ga lepa, imenitna gospa ljubi, čeravno je on nizkega stanu.“  „Molčite!“ veleva grofica jezno.  „No dobro — pa molčim o tem,“ pravi prekanjeni hinavec.  „Jezik le za zobmi držite,“ pravi grofica, „Jurija Skopca pa mi morate v gradič zvabiti.  Prišla bom tja, nepoznana, preoblečena, v največji tajnosti; — jaz moram z lovcem govoriti.“  „To sem vedel,“ se muza oskrbnik, „drugače bi se jaz ne pisal za Tihorepca.“  „Kaj pravite?“ se zareži grofica nad njim.  „Nič, nič,“ pravi zvita buča.  „Zdaj pojdite,“ ukazuje graščakinja, „pozneje se bodeva natančneje o tem zgovorila.  Vsekako pa bo lovski gradič kmalu Vaša last.“  „Kot plačilo za mojo zvestobo,“ se reži oskrbnik, „in milost Vaša naj ne pozabi na mojo Milico.  Moja mora postati, naj velja, kar hoče, kajti — dekleta ljubim.“  Grofica odločno pokaže na vrata.