Ko je bil France Vilar dokončal l. 1877. svoje študije na tehniki, se je povrnil kot nadobuden inženir v svojo domovino.  Čez zimo je bival doma na Gorenjskem, spomladi je začel iskati službo.  Pa nič primernega ni mogel dobiti.  Že je hotel zapustiti ožjo domovino in se nameraval ogledati po širni Avstriji, ni li kje posla zanj, ko ga nenadoma doleti ukaz, naj se kot rezervni poročnik oglasi pri svojem polku, ki je bil namenjen, da se udeleži zasedbe Bosne in Hercegovine.  Tisti polk je bil prideljen Saparijevi diviziji, ki je prodirala od Doboja ob reki Spreči proti vzhodu, pa skraja ni imela sreče in je šele okrepljena z novimi četami po trdem boju vzela mesto Tuzlo.  Po končani zasedbi je proti koncu l. 1878. z lahkim srcem zapustil vojaški stan in dežele, kjer je videl dosti ostudnih bojnih slik, ki so potem še dolgo časa kakor s krvjo oškropljene stale pred njim.  Potem je bil dve leti zaposlen pri zgradbi nekega mostu čez Savo.  – Koncem spomladi 1881 je čital v novinah, da išče bosenska uprava za izkoriščanje gozdov inženirjev.  To ga je mikalo.  Nekoliko so se mu bili v spominu že zabrisali oni krvavi dogodki in zaželel je videti Bosno srečno in prerojeno, ko jo je pred tremi leti videl tako solzorosno.  Vložil je prošnjo in dobil odgovor, da je s prvim julijem sprejet.  Ni se težko ločil od domovine.  Nekaj mu je reklo, da ni podoben drevesnemu listu: če ga odtrga vihar, nikoli več ne pride na prejšnje mesto; on se vrne nazaj, kadar izkusi življenje drugod in se mu poleže želja po spoznanju tujih krajev.  Peljal se je do Siska, potem s parobrodom po Savi do Broda, dalje po železnici do Zenice.  Slavonski kraji ne zanimajo popotnika, ki je vajen gor, hrumečih potokov in idilnih kotov; topo zre na ravne pokrajine, zaveša oči, vzdihuje: Oj, da, je taka plodovita ravnina kje na Slovenskem ali na Češkem, kako vse drugače bi se obdelovala!  – in dremlje.  Zanima ga pa dobro in krepko prebivalstvo, ki vsled nebrižnosti vlade in nesrečne gospodarske politike na tako rodovitni zemlji tiči še v povojih napredka.  Vilar se je začel ogledovati šele onstran Broda na hriboviti bosenski zemlji.  Tod je marširal pred tremi leti v nepregledni vrsti oznojenih in izmučenih ljudi, deloma ob neugodnem vremenu.  In zdaj sedi v ozkem železniškem vagončku stisnjen kakor v orehovi lupini.  Ni za današnje čase Bog ve kaj, no kultura se je vendar že pričela.  Drugih njenih znakov z vlaka ni zapazil.  Kako naj se pač v treh letih zasedbe vgnezdi v zapuščeni deželi kar cela kultura!  Ob progi je videl tu in tam obhodne straže vojakov in orožnikov, dvakrat je njegov pogled naletel na vklenjene Bošnjake, ki so jih orožniki vedli Bog ve kam k sodišču.  Obakrat je povesil glavo in se poglobil v težko misel.  Bil je namreč tako ustvarjen, da ni mogel videti vklenjenega človeka.  Ni dalo njegovo mehko človekoljubje, ki mu je tičalo v krvi, ki mu je bilo prirojeno in se ga ni priučil iz knjig.  Do Doboja je imel za sopotnika dva lepo opravljena Turka, ki sta mračna, skrivnostna in molčeča čepela na rdečih plišastih blazinah ter kazala, da sta nepristopna za pomenek.  V Doboju sta izstopila in prirožljala sta v njegov kupe dva častnika, razgreta in dobrovoljna, kakor da sta prišla od dobre pojedine.  Oba sta ga prijazno pozdravila, oba sta se predstavila, videč dokaj fino opravljenega, inteligentnega človekaj ki pride najbrž z onkraj Save.  V zasedenih deželah so bili v tistih časih avstrijski gosposki ljudje zelo družljivi in složni; pri domačinih niso našli soglasja in družabne opore, zato so živeli med seboj brez ozira na stanovske razlike v dobrih prijateljskih odnošajih.  Vilar je bil vesel, da je dobil zgovorna potnika, ker doslej na dolgi poti ni še z nikomer govoril, a niti on sam bi nam ne mogel povedati, kako se je takrat našla nit pogovora in zabave.  Ime mlajšega častnika si je precej zapomnil; povedano je bilo trdo in razločno, tako da bi se zapomnilo za večne čase: Simon Buzduga, orožniški nadporočnik.  Vilarju je imponirala ta junaška, gibčna postava, dasi je ni venčalo prelepo lice.  Bilo je nekoliko razdrapano po kozah in nepravilno v tem, da se je konec velikega nosu za spoznanje povesil na levo stran.  Tudi oči niso bile prijazne.  Drugi častnik je površno zamrmral svoje ime, no Vilar je videl, da je stotnik in za kakšnih petnajst let starejši od prvega.  Po njegovi nemščini s tujim priglasom ga je precej spoznal za Poljaka.  Za njegovo ime je zvedel na maglajski postaji, kjer je iz krdela častnikov, stoječih na peronu, pohitel k vlaku star major, podal roko stotniku, nagnivšemu se skozi okno, ter ga v srbskohrvatskem jeziku vprašal: "Kako si, Hvalibogovski?" in mu pri odhodu vlaka zaklical: "Živio, Hadžirumba!" Stotnik Hvalibogovski, z bosenskim priimkom Hadžirumba, je bil majhen, zavaljen človek, precej razbrazdanega čela, sesedlega nosu, drobnih in milih oči, ki soživahno kolotočile pod močnimi obrvmi, kakor bi iskale plen.  Njegov obraz je bil izžit, raskav, podoben gosto prešiti temnozelenkasti usnjeni blazinici.  Britev bi ne mogla gladko teči po njem, zato ga je pokrila redka raznobojna bradica, kakor prekrilijo sive, črne in rjave ovce obmuljeni pašnik.  Sopotniki so govorili o različnih predmetih.  Častnika sta potovala v službenih stvareh iz Tuzle v Sarajevo.  Seveda tujcu nista povedala, kakšnega značaja so tiste službene stvari, vedla sta se nekako zdržno; umela sta z neko dostojnostjo zakrivati vse, kar se tiče važne in kočljive službe.  Vilar je vse odkrito povedal, kaj in kako je z njegovim potovanjem.  Pristavil je, da je že videl Tuzlo.  Ko sta onadva slišala, da je rezervni častnik in da se je udeležil okupacije, sta postala še prijaznejša.  "Prav lahko je mogoče, gospod inženir, da vas deželna vlada nastavi v Tuzli, to se pravi, na Konj-planini, kjer se na debelo trebijo pragozdi; trdno vem, da pride tja inženir.  Sedaj opravlja administrativna, inženirska in gospodarska dela moj prijatelj Bierkopf, ki seveda sam ne more biti kos takšnemu ogromnemu delu," je rekel stotnik.  "To bi bila lepa pridobitev za naš zeleni otok, ko bi gospod inženir prišel v naš okraj.  Dal Bog, da bi se zgodilo!" je potrdil stotnikovo misel Buzduga.  "Zakaj mislite tako, gospod nadporočnik?"  "Gotovo ste dober plesalec, morda tudi godbenik, pevec ali kvartač.  Na našem otoku vse lahko porabimo."  "Najbrž nisem ne eno ne drugo.  Pust samotarec sem, ki se želim čimprej zariti v pragozd."  "Oho, oho!" je obžaloval nadporočnik.  Da bi Vilar pokazal zanimanje za vojaške stvari, je vprašal po tem in onem polku, kje je sedaj nastanjen.  Tekom pogovora je zvedel, da je slotnik služil v 17. kranjskem polku.  No Hvalibogovskemu ta polk ni ostal v dobrem spominu.  "Takšnih pretepačev in razgrajačev ni, kakor so Kranjci.  Sedaj je ta polk na Dunaju in velike sitnosti imajo z njim.  Vsak ponedeljek pride na polk ovadba, da so se prejšnji večer ali ponoči pretepavali Kranjci v tem ali onem okraju.  In tako se je godilo tudi v Tridentu, kjer sem še jaz služil pri njih.  Zaradi teh rogoviležev so me pomaknili na višjo stopnjo za celo leto pozneje, nego sem bil na vrsti.  Sploh bi trebalo tele Slovence kurirati, njih nadutost pritisniti k tlom." Pri teh besedah se je stotnik razburil, z napetim palcem je naredil po zraku kretnjo, s kakršno se ubije nadležna živalca.  "O, jaz bi jim pokazal!  Kakor je v starih časih Konfucij kuriral nedisciplinirane in pijanstvu vdane Korejce s tem, da jim je ukazal, nositi vsak dan, ki so ga praznovali, od jutra do ure počitka neprestano na glavi porcelanaste klobuke, zato da niso mogli razgrajati, tako bi tudi jaz Slovencem predpisal za nedeljo in praznik lončene z uradnim znakom opremljene klobuke.  Nihče bi ne smel zunaj doma pokrivala odložiti, pri žganju, vinu in pri veselicah pa že celo ne.  Tako bi morali hoditi in sedeti ravno in mirno kakor vojaki na paradi ali v šoli.  Stroga kazen bi zadela tistega, ki bi se pregrešil proti moji naredbi, posebno pa še onega, ki bi prišel z ubitim klobukom domov.  Jaz bi jim že izgnal razposajenost in pretepaštvo ter jih navadil reda!" Hvalibogovski si je pomel roki od samega veselja ob originalni misli.  Vilar je izprevidel, da ima opraviti s človekom, ki mu je alkohol načel možgane.  Ni mu bilo prav, da je ta Hadžirumba tako nasajen na uboge Slovence.  "Pa bi mojim rojakom privoščili vsaj sadrena pokrivala, veljakom in prvakom pa porcelanasta," se je pošalil.  "A kaj ste vi tam doma?  Pardon!  Oprostite!  Nisem hotel žaliti," je pohitel stotnik.  "Kar je res, je res," je nadaljeval resnega obraza in pritrjujoč z glavo.  "Sedemnajsti polk je med najhrabrejšimi našega cesarstva.  Na Laškem, v Bosni, kamorkoli so ga postavili, povsod se je izkazal.  Nikdar ne pozabim izgubljenega leta, a kranjski fantje so korenjaki."  "Kaj to, a ko se včasi stepejo z Dunajčani.  Saj so vojaki pravzaprav samo za pretep na svetu," je pomogel Buzduga svojemu tovarišu iz zadrege.  "Gospod stotnik je napravil dovtip na račun mojih rojakov," je mirno govoril Vilar.  "No dovtip še nikogar ni snedel.  Koliko so jih izumili Dunajčani na račun Madžarov in Slovanov, toda vkljub temu so Madžari malone gospodarji države in tudi proti Slovanom se ne bo moglo dolgo vladati."  Buzduga se je počesal po nosu in nedoločno se je zazrl v nasprotno steno.  Njegova noga je nalahno pritrkovala ob tla, tako da se je slišalo tiho žvenkljanje njegove ostroge.  Bal se je, da ne bi ta dva gospoda začela govoriti o pustih narodnostnih stvareh.  Hvalibogovski je mahnil z roko ter zamomljal: "Hm, Slovani ..." Potem se je naslonil ob okno, podprl glavo z roko in se zazrl v hribovje.  Po dolgem premolku je vzkliknil: "Glejte, kakšno bujno vegetacijo imamo v Bosni!  Vsega je dosti, samo kultura je šele v začetkih." In migal je z glavo, v mislih hvaleč dobrotljivo prirodo in obžalujoč nedostatek kulture.  Hipoma pa se je okrenil k Vilarju, položil roko na njegovo koleno ter rekel: "Gospod inženir, ako želite priti v naš okraj, ki vam je že znan, vam lahko izposlujem to.  Znan sem pri vseh oddelkih deželne vlade.  Dobra beseda najde dobro mesto.  V Tuzlo dobimo v par letih železnico, za silo bomo zvezani z ostalim svetom.  Joj, in kako veselo bi živeli z brhkim Bierkopfom na Konj-planini!  Sicer vas pošljejo v puščoben, odlegel kraj, kjer daleč naokrog ne najdete dostojnega človeka."  "O, menim, da bo vojakov in orožnikov v Bosni povsod dosti, saj sem jih doslej videl še na vsaki postaji.  In to so dostojni ljudje," je odsekal Vilar.  "Vaše posredovanje, gospod stotnik, bi bilo zelo častno zame, toda hvaležno ga moram odklanjati, ker kot novinec ne maram poseči v samostojne ukrepe slavne deželne vlade.  To bi ne bilo pravo priporočilo zame."  "Oo - oo!  Ako mislite ..." In Hvalibogovski je užaljen potegnil svojo roko nazaj ter se stisnil v kot.  "Nisem mislil slabo.  Vse naj gre svojo ravno pot.  Ako precej prvi dan izza hrbta uglednega gospoda molednem za kakšno prednost, bi tega morda ne zabeležili v moj prospeh.  Če iščem pri njih službe, naj odletim tja, kamor me porinejo.  Prav po vojaško hočem slušati."  Hvalibogovski je pritrknil v znamenje, da soglaša.  Prilezla je dremota nanj, naslonil se je z ramo ob steno in začel cincati z glavo, počasno in enakomerno je padala in se dvigala, kakor v stroju kladvo na nakovalo.  Železnica je tekla ob reki Bosni po malo obljudeni prijazni dolini, obrastli po vseh pobočjih s temnimi lesovi.  Vilar je, sedeč pri oknu, zapazil vsakega Bošnjaka, ki je jezdil po cesti kraj bistre reke, vsako ptico, ki se je prepeljavala v višavah, vsak mlin, ki je majhen kakor igrača sameval ob vodi.  Vse ga je zanimalo.  Počudil se je Vranduku, mestecu prilepljenemu na visok obronek neposredno nad reko.  Igračicam podobne, tiče hišice na skalnatih tleh in da se poljubi prirodi pomajati z obronkom, zdrče vsa ta gnezda v Bosno.  Bog ve, kakšni ljudje so si izbrali v davnih časih to mračno sotesko za naselitev!  Leta 1878. se je Avstrija čudila, kako to, da vstaši te strategične točke niso porabili za izdatnejši odpor in so pustili vrata v bosensko središče na stežaj odprta.  Potem je dolgo zrl na veliko ptico, ki je krožila visoko v zraku nad vranduškimi hribi.  "Gospod inženir, ste li dober strelec?" ga je vprašal Buzduga.  "Na tehniki sem se pač vadil v sabljanju, ne pa v streljanju.  Kolikor sem se naučil pri vojakih."  "V Bosni imamo dober lov.  Kamorkoli pridete, divjačine bo dosti.  V tuzlanskem okraju so še volkovi.  Preteklo zimo so kmetje prosili za puške, da se jih obranijo.  Seveda jih niso dobili."  "Puške, puške – da streljajo na švabsko divjačino," je hripavo vzdihnil stotnik, prebudivši se iz dremote.  Vilar je želel zvedeti, kakšne so varstvene razmere v zasedenih deželah.  Častnika sta se izražala črnovidno in zaničevalno o Bošnjakih in Hercegovcih.  Vse križem so letele psovke: lopovi, razbojniki, ovčji tatovi, ušesni strigavci, sodrga.  Bila sta uverjena, da čim več psujeta domače prebivalstvo, tem bolj raste ugled tujcev, ki nosijo kulturo na Balkan.  Krčilo se mu je srce, ko je bil izprevidel, da v Bosni še ni tiste sreče, o kateri so govorili v delegacijah in da je njena usoda izročena ljudem, ki bi nam najrajši nataknili svinčene klobuke na glavo.  Nesel je v Bosno usmiljeno srce, čuvstvujoče s trpečim sobratom.  V Zenici so zapustili vlak, ker samo do tja je bila zgrajena železnica.  Naprej je vozila v Sarajevo vojaška pošta, ki je dostavila vselej toliko vozov, kolikor jih je trebalo za popotnike.  Tisti dan so čakale tri velike in okorne kočije pred kolodvorom.  Na vsaki je sedel spredaj poleg voznika, oboroženega z revolverjem, vojak s puško v roki.  Vilar je, skrbeč za svojo prtljago, izgrešil svoja znanca.  Zlezel je v kočijo, kjer je videl prostor in v kateri se nista nahajala.  "Kje pa je ostal najin Panslav?" je vprašal Hvalibogovski, ko so se bile premaknile kočije.  "Ne vem.  V drugo kočijo je sedel," je odgovoril Buzduga.  "Morda je kaj užaljen zaradi tvojih lončenih klobukov.  Povej mi, kolikokrat si že porabil ta dovtip?"  "Mar mi, če je užaljen!  Vse preveč pošiljajo sem takšnih uradnikov, ki so zaradi jezikovne sličnosti naklonjeni domačinom.  To ni prav.  Mi se nahajamo tukaj na vulkanu.  In kako je ošaben, ošaben!"  "Samozavesten je, sicer pa simpatičen človek.  Bosna kmalu ozdravi njegov panslavski ponos."  Štiri dni je Vilar ostal v Sarajevu.  Prvi dan je počival ali se izprehajal ob Miljacki, kjer je videl mnogo avstrijske gospode in mnogo preprostih švabskih ljudi, uniformiranih in v civilnih oblekah.  Na njih obrazih je čital zanos orjaka, ki je bil pravkar treščil ob tla svojega nasprotnika in ki v mislih prešteva, koliko mu prinese dobička ta borba.  To so bili sami zavojevalci Bosne in oni, ki so jih zavojevalci pritegnili k sebi, da pričnejo s kulturnim delom.  Turbani in fesi so se malone izgubili v tem vrvežu tujcev, ker domačini so ostali rajši v svojih hladnih hišah ali so pa čepeli v pestrih dučanih.  Drugi dan se je dopoldne predstavil gosposki, ki ga je pozvala k sebi za prihodnji dan, ko so mu povedali, da je prideljen v tuzlanski okraj na Konj-planino.  Četrti dan je naposled stal pred uglednim in važnim uradnikom mrzlega lica in lokavih oči, ki mu je pravil, da je gozdar na Konj-planini, Bierkopf po imenu, preobložen z delom, da so priglašene neke malenkostne pritožbe zoper njega, a ubožec – der arme Teufel – ne more zmagovati toliko poslov, "zato smo upoštevali Bierkopfove tožbe o mnogih poslih ter vzeli v službo inženirja.  In tako smo odredili, da prevzamete vi, gospod inženir, poleg inženirskih del, ki jih je malo, tudi administracijo, kolikor se tiče plače in hrane delavstva.  Sicer se pa zglasite v tuzlanskem konaku, kjer vas natančno uvedejo v vse podrobnosti dela." Vilarju se je zdel ta uradnik zelo visoka glava, ker je govoril o sebi, oziroma o svojem delokrogu v množini.  Z administrativnimi opravki ni bil prav zadovoljen, toda kaj je hotel – nahajal se je že v Bosni in plačo so mu odmerili visoko.  Tri dni je trajala njegova pot v Tuzlo.  Vlaki in pošte so vozili zaradi varnosti samo podnevi, kar je zamudilo potovanje.  Peljal se je nazaj do Doboja, kjer je moral prenočiti, potem zopet s pošto po lepi dolini ob Spreči v Gračanico, kjer je zopet nočil.  Prenočišče je dobil, ker hotelov ni bilo, v vojaških taboriščih, kjer so imeli povsod sobico za tujce, namreč za potujočo avstrijsko gospodo.  V obeh mestih je sedel zvečer v družbi častnikov in uradnikov, ki so se proglašali za nekakšen otok v bosenskem oceanu.  Primerjali so Bosno ogromnemu, neobdelanemu in grobemu kamenu, kamor je priroda vbrizgnila večje ali manjše gruče dragocenih kristalov; tem so pripodabljali sebe.  Slišal je mnogo razbojniških anekdot, ki so mu kaj mrko slikale položaj v zasedenih deželah.  Čudil se je, kako to, da se na Dunaju slika s tako svetlimi barvami.  Tako je prišel naposled neko vroče opoldne – bilo je prve dni julija – izmučen in truden v Tuzlo.  Na pošti so ga poslali na stanovanje v Agularjev hotel, ki je bil edini v mestu, preprost, toda prostoren.  V prvem nadstropju in v podstrešju so se nahajale sobe, v pritličju je neprijetno dehtelo po gostilni in kavarni.  Obed, ki si ga je dal prinesti v sobo, mu ni šel v slast; paprikovite jedi so ga preveč spominjale druge državne polovice.  Po obedu je dolgo spal, potem se je opravil in šel po mestu, da si ogleda znamenitosti.  Tuzla je štela takrat z vojaštvom vred kakšnih osem tisoč prebivalcev, turških, pravoslavnih srbskih in nekaj katoliških.  V eni uri je z lahkoto opravil svojo izsledovalno pot.  S pomočjo najetega cigančeta je našel konak, Semšibegovo hišo – cigan jo je imenoval dvor – dalje nekaj džamij, med njimi tisto s poševnim minaretom na levem bregu potoka Jale, naposled ugledno pravoslavno cerkev in frančiškanski samostan z neznatno cerkvico.  Na teh poslopjih ni videl nič zanimivega.  Odpustivši cigana, je kakor prikovan obstal sredi čaršije.  Zagledal je bil na pragu nekega dučana davno znanega človeka, nekdanjega sošolca Hrena, ki se je s turškim trgovcem pogajal za ceno preproste preproge.  Stopil je bliže, položil Hrenu roko na ramo in čez hip sta stala dobra znanca sredi čaršije v živem pogovoru.  Vilar je razodel svoje razmere, Hren je povedal, da je že dve leti v davčni službi v Tuzli.  "Potemtakem se pa večkrat lahko vidiva!" je vzkliknil ter še enkrat stisnil Vilarjevo roko.  Hren je bil tridesetletnik.  V prejšnjih letih je bil pomočnik v manufakturni trgovini, po okupaciji je odložil meter ter se posvetil kultiviranju zasedenih dežel.  Govoril je hudomušno, z nasmeškom.  Imel je navado, da je prikril desno oko, kadar je trebalo izreči kaj zbadajočega ali poslušati kaj politično nevarnega.  Strahopetec je bil velik, morda je hotel svojo bojazljivost skriti za spuščeno trepalnico.  Šla sta po mestu, potem v okolico proti vojaškemu ostrogu, Na več krajih sta videla jetnike, ki so pod vojaško stražo kopali odvodnike, zasipali cesto ali delali pri zgradbah.  Vsi so imeli tudi pri delu noge vklenjene v železje; da jih veriga ni ovirala pri hoji, je bila pripeta k pasu.  Tisto rožljanje verig je Vilarja nemilo dirnilo.  Človek, podoba božja, pa v takšnem robstvu!  Na nasprotnem koncu mesta sta bila priča nenavadnega prizora.  Oddelek vojaštva je gnal v mesto blizu dvajset glav goveje živine.  Vojaštvo in živina, vse je bilo odeto z debelim prahom, znamenje, da je izprevod prišel od daleč.  Živina je jedva capala po trdi cesti.  "Kaj pomeni to?" je vprašal Vilar.  "Jutri bo semenj za to živino, ako hočeš kaj kupiti," je odgovoril Hren ter pomežal.  Potem je pojasnil, da so živino zaplenili najbrž v kakšni vasi za Majevico-planino, ker vaščani niso mogli ali hoteli plačati globe, naložene za prikrivanje orožja, ali pa ker so bili nemara na sumu, da so dali zavetja in hrane hajdukom.  "Ubogi vaščani!" je vzkliknil Vilar.  "Živino so jim vzeli, polovico premoženja.  Še li takšni izprevodi večkrat vidijo v Bosni?"  "To ni prav nič novega.  Mene nič ne zanimajo te ekspedicije, kontribucije in usmrtitve.  Točno in vestno delam službo, sicer sem pa ves božji čas doma pri ženki in otrocih.  Nekateri gospodje in tudi dame jedva čakajo, da ustrele ali obesijo hajduka, da si napasejo oči.  Smešno.  Jaz ne grem nikdar blizu.  Glej, onstran Save imajo svoje mirne, sladkoginjene narodne veselice, pri nas se vrše takšne zabave, kakršni si sedaj priča.  Sicer pa, prijatelj  – jezik za zobe!  Moj svet je ta, da hodiš slep in gluh po Bosni, ako pa tega ne moreš, si vsaj zaveži jezik."  "Poslušal bom tvoj svet, kolikor mogoče.  Preden umolknem, mi povej, čemu vklepajo v Bosni jetnike, ki se nahajajo pri delu, v železje?  Saj jih stražijo vojaki z nabitimi puškami."  "Vsak pride v železje, ki je nad dvajset dni zaprt."  "Meni to neprestano rožljanje z verigami, če vem, da jih nosi človek, neprijetno doni na uho."  "Vsega se treba navaditi.  Za turškega gospodarstva so v železje vklepali jetnike, to je že vkoreninjena navada, in naši nočejo kršiti starih šeg in navad."  "V čem so se pregrešili ti mnogi nesrečniki, da morajo javno nositi verige?"  "Hm, mogoče, da so katerega zaprli, ker je rekel belemu kruhu štruca," je odgovoril Hren ter zamežal.  "Sedaj pa nobene besede o stvareh, ki se naju nič ne tikajo.  Uradnik naj toži ob obilnem poslu in ob mali plači, vse druge tožbe so zanj neumestne."  Nič ni ugajalo Vilarju, kar je videl in slišal.  Kot dijak je z vnemo čital zgodovino francoske revolucije, spisano po zgodovinarju, ki je opravičeval vse grozovite morije, ki so se vršile za svobodo, bratstvo in enakopravnost, ter pisal, da so te dobrote vredne največjih krvnih žrtev.  Takrat se je navzel radikalnega mišljenja, ki je prišlo nekoliko v nasprotje z njegovim dobrim srcem.  Vklenjeni Bošnjaki so ga spominjali, kako ga je za prvih dijaških let, še pred 1866. letom, marsikatero noč prebudilo rožljanje verig iz spanja; stanoval je tedaj v ljubljanski Blatni ulici, po kateri so gonili s kolodvora v železje vkovane Italijane na Grad.  Vsaj toliko jih je bilo sram, da jih niso tirali podnevi.  V Bosni jih ni sram, kazati te verige pri belem dnevu.  Pri takšnih mislih se mu je zbudila revolucija v duši.  Vrnivši se v središče mesta, je Hren opozoril prijatelja na vojaško postajno poslopje, stoječe na lepem polju ob veliki cesti.  Za njim se je razprostiral vrt z gredicami bujnih cvetic in z nasadi mladih, jedva nekaj pedi visokih drevesc.  "Glej, ono poslopje, ki stoji v ozadju vrta s krilcem, je kazinska last," je razlagal Hren.  "Tam imajo ujetniki najetega restavraterja, tja hodijo na hrano.  Skoncema je prizidano keglišče – vse nobel.  Ali slišiš, kako keglajo?  Ti srečni ljudje imajo prekrasno življenje; nam ubogim uradnikom se po dovršenih službenih urah ne ljubi, metati krogle."  "Vinko, le nikar se mi ne prekrehni v službi!"  "Moram.  Je žena, so otroci."  "To vse so si nemara brezplačno prilastili po pravilih okupacije – a?" je vprašal Vilar zroč po vrtu.  "I kaj pa?  No – pst, pst!"  "Na tem ozemlju bo stal lahko lep park.  Sedaj je še vse v povojih.  Harmoničnega zasnutka pogrešam.  Vojak pač ni vrtnar."  Naposled je Hren poučil prijatelja, da se mora predstaviti generalu v njegovi pisarni; tako se spodobi in je običajno v Bosni, z drugo gospodo se pa še tisti večer lahko seznani v kazinski restavraciji, kjer je vsak uradnik dobrodošel.  "V kazini boš vse videl, tudi naše najlepše dame se zbero včasi tam.  Veš, France, vsega je pri nas dosti, le žensk imajo premalo.  Z domačinkami ni nič; kolikor je avstrijskih, so vse obletavane in zalezavane in nobena ne ostane brez dveh, treh tajnih ali javnih častilcev.  Izvzeta je samo moja Minka, poštena Kranjica.  Pa kam naj gre Minkec, ko ima tri otroke in četrti je na potu." Vilar se je nasmehnil ob tolikem blagoslovu in čestital.  Pred Agularjem sta se poslovila.  Inženir je moral obljubiti, da kmalu poseti prijatelja na domu.  Ko se je zmračilo, se je napravil v kazinsko restavracijo.  V veži je šepetaje vprašal vojake-natakarje, je li tudi general v gostilni, kar so mu potrdili.  Stopil je v prostorno dvorano, kjer je sedelo v dimu bosenskega duhana mnogo gospode.  Vzravnal se je in ozrl, kje visi cesarjeva podoba.  Proti njej se je napotil, pod njo mora sedeti general.  Slok, postaren možak častitljive vnanjosti se je napol pridvignil ter mu vljudno podal roko.  Vilar mu je moral ponoviti svoje ime, ker prvikrat ga je bil general preslišal.  Na vprašanje, ali je bil že kdaj poprej v Bosni, je pritrdil, na kar je rekel general: "Me veseli." Poleg najvišjega vojaškega dostojanstvenika je sedela najvišja civilna osebnost tuzlanskega okraja, okrajni načelnik pl. Pester, srednjeleten mož temne polti, kljukastega nosu in za spoznanje nabrekle dolenje ustnice.  Ta se je pred Vilarjem gibčno dvignil, uprl vanj temnožareče oči, ga zgrabil z obema rokama za desnico, rekoč, da ga zelo veseli, ker vidi gospoda inženirja, s katerim bo imel včasi neposredno opravka v konaku in ki bo v pragozdih Konj-planine z vnemo delal za deželne finance.  "Žal mi je, da skraja ne bo posebnih inženirskih poslov, zato so vam naložili del administracije, da vam ne postane dolgočasno.  Ne strašite se, pri nas tudi administracija ni suhoparno številčno špijonstvo.  Delavci vam napravijo dosti sitnosti in opravka."  "Za mladega gospoda je dandanes spoznanje poslovanja s številkami zelo potrebno in poučno.  Ves naš družabni red sloni na številkah," je rekel general svojemu sosedu na drugi strani, brkastemu polkovniku.  Vilar se je predstavil vsem štabnim častnikom; vsak mu je rekel: "Me veseli." Pri tej mizi veljakov je sedelo tudi nekaj starejših stotnikov in uradnikov, med njimi Hvalibogovski, ki je vstal, šel Vilarju naproti ter kliknil:  "Glejte, gospod inženir, kako kmalu ste prišli za menoj!  Prav je tako!" "Me veseli," je suho odgovoril Vilar in šel dalje.  Še prijazneje ga je pozdravila družba mlajših Ijudi, v kateri so štele dame jedva petino.  Klanjajoč se od mize do mize, gledajoč v razgrete obraze in segajoč v zapotene roke, je izrekel več ko štiridesetkrat svoje ime in prav toliko tujih imen je šlo skozi njegova ušesa.  Pri poslednji mizi je skočil k njemu visok in suh mož bledega obraza in ogrizenih brkov, ki je z mehkim, prijetnim glasom viknil: "Dobro došel, Vilar, stari bojni tovariš!  Nama se ni treba predstavljati.  Ali se še kaj spominjaš nadporočnika Bajića?  Evo me v civilni haljini!  Ejej- ej!  Kmalu bodo tri leta ...  Zdaj sem okrajni komisar tukaj v Tuzli."  Zdaj je bila vrsta na Vilarju in prav tako prisrčno se je vedel.  "Bog te živi, prijatelj Bajić!  Čital sem v vojaškem naredbenem listu, da si popustil aktivno službo.  Me zelo veseli, da te najdem tukaj." In iskrenost je zvenela iz teh besed.  "Čestitam ti na prijetni službi."  "Prijetni?  Že zdaj se norčujejo iz mene, da bom številčni špijon, čisložer, pikoder –"  "E, kaj to!  Predvčeraj smo dobili v konaku glas, da prideš sem.  In tvoje dokumente ima že oni žid, ki ti je pravkar tako hinavski stisnil roko." Bajić je z glavo namignil tja, kjer so na prvi točki načelovali veljaki.  Z živahno kretnjo je primaknil stol.  "Kar pri naši mizi ostani, ker obral si že vso dvorano!  A dragi moj, do zdaj poznaš samo polovico mojega bitja, evo je druge polovice  – moja soproga Ljubica." In Vilar se je zazrl v krepko in svežo junonsko postavo, ki mu je izza mize iztegnila roko v pozdrav; pogrelo ga je ob toliki lepoti, zavzel se je in ostrmel kakor v časih žive vere pravoverni romar, če je po dolgi poti zagledal v romarski cerkvi kolikor mogoče idealiziran Madonin obraz.  "Gospod inženir, moj mož mi je že večkrat pravil o vas, kako sta 78. leta v tem okraju služila skupaj.  Želim, da bi bili zadovoljni in srečni pri nas," je rekla gospa Ljubica z odkritim smehljajem in z glasom, ki se je zdel Vilarju tenak, nežen in kakor bi bil zastrt z oblačkom trpeče misli.  "Kaj ti nimaš nič pritiklin s seboj, se še nisi oženil?"  "Ne še," je odgovoril Vilar in po deško zardel.  "Prav imaš." In prijatelja sta sedla.  "Pa kod se potika naša Katica?" je čez hip razburljivo vprašal Bajić.  "Pride kavalir k mizi in nje ni, da bi ju seznanil." Lepe oči Ljubice so blisnile po dvorani ter obstale pod cesarjevo podobo, kjer sta si drugovala prvaka, oba v veličastni pozi, z rokami, oprtimi v bok.  "Pri Korkirićevih sedi na levi strani."  "A-a!  In oblega jo pol bataljona častnikov."  "Častniki dvorijo Korkirićevi Kaliopi in ne naši Katici," je hladno pojasnila gospa in Vilar se je spomnil, da si je pri predstavljanju zapomnil samo ime mestnega notarja Odiseja Korkirića, ki mu je predstavil dve gospici, ki sta s svojo izredno lepoto zbudili njegovo pozornost.  "Katica naj ostane pri naši mizi; čemu dela izlete po dvorani." Bajić je vstal ter začel z roko in glavo migati k mizi na levi strani.  Gledajoč v podani mu jedilni list, je Vilar slišal, kako se je Bajić z osornim glasom obregnil k svoji soprogi.  "Že zopet sedi pri poročniku Miku.  Posvari jo vendar, Ljubica, naj opusti tisti nehvaležni flirt s človekom, ki je nikdar ne more na pošten način dvigniti k sebi."  "Mik lahko prestopi v civilno službo, kakor si ti," je tiho pristavila gospa.  Bajić, mahnivši z roko, pa še tiše: "Ženska pamet, larifari!  Njegovi dolgovi pojdejo vedno za njim.  Njej je potreba poštenega uradnika, ki stoji na trdnih nogah.  Ti si njena sestra, ti ji moraš to povedati."  "Ti bi jo rad že spravil iz hiše, dasi gre šele v 18. leto.  Zaradi mene naj gre k roditeljem, ako ti je odveč tukaj."  Vilar je strmel v jedilni list in čakal, da končata zakonska svoj prepirček.  Čutil je, da obrača gospa, govoreč o sestri, svoj pogled vanj.  "No, glejte, naposled priskaklja izgubljena ovčica v svoj hlev," se je razveselil komisar, ko se je prizibala kakor na vzmeteh k mizi deklica, kateri je Vilar že poprej globlje pogledal v oči.  "Predstavljam ti svojo svakinjo Katico pl. Čoban."  "O, z gospodom sva si že pri Korkirićevih segla v roke.  Pa še enkrat: Zdravstvujte!" V Vilarju je zasvirala radost, ko je stal pred deklico, kateri je toplo življenje plamtelo v žarečem obrazu in živa igravost v vsem životu.  "Baš smo govorili o vas, gospod inženir."  "O-o-!  Nadejam se, da same lepe reči."  "To se ve.  Veste, mi smo vso zimo delali načrte za poletne izlete.  Nekaj načrtov je že padlo v vodo, ker je vso spomlad deževalo, druge bomo še izvršili."  "Kaj je v Bosni deževalo?" je vprašal inženir z važnostjo salonskih pogovorov.  "Na Kranjskem smo imeli pa tako krasno vreme."  "O, na Kranjskem je tako krasno!  Sicer sem čitala samo o Postojnski jami in tudi nameravali smo iti tja," je odgovorila deklica ter dvignila pahljačo, kakor bi mu hotela pobožati lice.  "V kranjskih jamah je prijetno, tam je vsaj toplo in včasi jih razsvetijo, a na površini je mraz, in tema nam noče izginiti," je rekel Vilar in sentimentalno je povesil glavo.  Katici se je takšno govorjenje zdelo čudno. – Nagnila se je k svaku ter ga tiho vprašala, je li inženir še samec.  "Ni spodobno šušljati, kadar so drugi ljudje navzoči," jo je poučila sestra.  "Saj ne šušljam.  Hotela sem zvedeti, ali je gospod inženir oženjen, in zdaj vem, da ni in kako ga moram obdelavati.  To je važno za nas deklice."  "Ti si živa razposajenost."  "Kaj pa naj bom!  Ali naj povesim glavo ter premišljujem o jamah, mrazu in temi.  Slišite, gospod inženir – udarila ga je s pahljačo po roki – nocoj smo se zmenili, da pojdemo na Konj-planino na lov na divje prašiče.  Pri tej priliki vas posetimo in vi nam pomorete sami in s svojimi delavci."  "Jaz bi najrajši, da gre cenjena družba kar precej z menoj v tiste samote."  "Zdaj še ne, zdaj vas še ne smemo motiti pri vašem poslu.  Vi se morate prej udomačiti v svojem novem zavičaju.  Seznaniti se morate s krajem –"  "In z divjimi prašiči –"  "Tudi."  "Izkušal bom, da hitro pregledam svoje posle in do bilke spoznam Konj-planino.  Verjemite mi, da bom kmalu vedel že za vsak brlog in kotiček, kjer se skriva zverjad; vse njih šege in navade hočem proučiti: po katerih predelih se najraje šetajo, na katerih tratinah se shajajo.  O, zanesite se name, gospica!"  V živo sta se smejala, obrnjena drug k drugemu, in Katica je sklenila roki ter jih v zanosu veselih čuvstev krčevito stiskala ob koleni.  Ko pa je Bajić pripomnil, da je biftek na mizi, se je Vilar okrenil od deklice ter si predstrl prtič čez telovnik.  "Kar se tiče kuhinje, ne boste zadovoljni pri nas; bosenska živina je medla in suha in po tem je tudi meso," je prijazno poučila gospa Ljubica.  Bajić nato: "Mari bo prijatelju za bosensko govedo, ko si pa ob Konj-planini lahko nastrelja divjačine, kolikor hoče!"  "Mi vam nastreljamo divjih prašičev za vso zimo," je zagostolela Katica.  "Ti pojdeš za zverino, ovčica preprosta!"  "Zakaj pa ne, Saša?  Streljati umem in jahati tudi.  Ti vedno praviš, da sem ovčica, pa nisem tako brezsilna in slabotna, kakor misliš.  V fizičnih naporih se lahko kosam z marsikaterim moškim."  "Katica je res utrjena.  Poročnik Mik pravi, da je najboljša jahalka," je potrdila gospa Ljubica, sanjavo zroč proti cesarjevi podobi.  "Kar Mik mlati, to mi je prazna slama," je rekel komisar.  "Boš videl, da se na prihodnjem izletu še s teboj poizkusim.  Kaj je lepšega nego bežati ob lepem vremenu med bogatimi lesovi, kjer na vsak korak dobiš gradiva za drugo besedo."  "To je pa res lepo.  Ali kar tako na mah ne smeš okupirati gospoda Vilarja.  Pusti, da se oddahne in se vživi v nove razmere," je govoril Bajić.  Potem je začel razkladati, kakšno službo bo opravljal inženir.  Res bo živel na samoti, toda poleti je med zelenjem ob Oskovi prijetno.  In vsakih deset dni lahko najmanj enkrat pride na konju ali z vozom v mesto na pošto in v konak po denar in drugih opravkih.  O tej strani službe ga itak jutri natanko pouče v konaku.  "Niti naslikana bi ne hotela biti poleg pustega in sitnega Čumurpaše," je pritaknila Katica.  "Kdo je Čumurpaša?" je vprašal Vilar ter odrinil prazne pladnje.  "Tako pravimo gozdarju Bierkopfu.  Turška beseda čumur pomeni oglje."  "Ali žge oglje?"  "Ne.  Priimek so mu dali takšen, ker biva v gozdu.  Mimo lova ne bo nobene zabave v puščavi, zato pridite večkrat v Tuzlo.  Ali ste pevec?"  "Sem, pa slab, sam zase."  "In jaz igram na citre.  In na kegle igramo.  Rusko keglišče tudi kmalu dobimo." Potem mu je razodela, kako je zasnovan izlet na Konj-planino.  Vsa družba bo na konjih, ki si jih izposodijo pri Bošnjakih, dvojico jih da morda baterija, pri kateri služi poročnik Mik.  Ona vzame najčilejšega, takšnega, ki se navzame človeške čilosti in smelosti in se razigra pod ženskim sedlom.  Morda jim posodi Semšibeg iz svoje konjušne, kjer jih stoji nekaj brzih in skočnih.  "Vi pač znate jahati?"  "Ne znam najbolje, no vsekakor se udržim na sedlu.  Saj so bosenski konjiči zelo pohlevni, prave ovčice."  Obrnila sta se na stolih zopet drug k drugemu, in obema je sijala radost v očeh.  Katica je pravila o svojih jahalskih vajah.  Ker jezdi skoraj vsaka Bošnjakinja, če je le konjič pri hiši, nočejo zaostati dame častnikov in uradnikov in se urijo na konju.  Uči jih pa poročnik Mik, ki slove za najboljšega jezdeca v Tuzli.  Ob deseti uri je general zapustil družbo.  Veljaki, ki so mu drugovali, so posedeli še nekaj časa skupaj; ker so pa od vseh miz leteli nanje ženski pogledi s prošnjo, naj vendar že pridejo in prisedejo, so se kmalu preselili, kdo sem kdo tja.  Okrajnega načelnika je nemirno oko gospe Ljubice, ki je preko nekaj manj vrednih glav že tolikokrat zablodilo k njemu, zvabilo k sebi.  Vilar se je precej prepričal, da je pl. Pester zelo udomačen pri Bajićevih.  Na krilih svoje mogočnosti se je prizibal po dvorani, smehljaje se na vse strani.  Ljubica mu je pripravila stol kraj sebe.  Samo prijaznost in priljudnost je izražalo njegovo lice, ko je globoko sklonjen stisnil njeno roko.  Pred predstaviteljem najvišje civilne oblasti v okraju, ki je pravkar prišel od najvišjega predstavitelja vojaške sile, je Vilar skraja čutil neko tesnobo, čeprav se sicer ni bal občevanja z visoko gospodo.  Spomnil se je vklenjenih jetnikov ob cesti in zaplenjene živine, vrhutega ga je vznemirjala misel, da bo delavcem plačnik in kuhar in ne bo imel mimo odurnega gozdarja nobenega tovariša.  To malodušje ga je minilo, ko je videl, da ima pl. Pester za vsakega v družbi toplo besedo.  Pl. Pester je bil rojen Dunajčan; izhajal je iz židovske plutokracije, zato je imel v javno življenje vrata odprta na stežaj.  Njegov oče je bil ugleden poslanec liberalne stranke in vladi udan političar, za kar je dobil na stara leta mastno sinekuro, kjer je obogatel do milijonov.  Ker njegovega sina niso smatrali za odprto glavo, ki bi se mogla kosati s talenti in pridnostjo, so ga njegovi protektorji spravili v Bosno, kamor so porivali takrat tudi take uradnike, ki so bili drugje nemogoči.  Tu je postal okrajni načelnik ali mutašerif, kakor so ga imenovali Turki, dasi ni umel srbsko-hrvatskega, ne kakšnega drugega slovanskega jezika.  Nelepe plemenske znake na obrazu je izkušal zagladiti s tem, da se je nenavadno prijazno vedel z vsemi, ki jih je usoda pripeljala na otok in ki so se šteli k inteligenci.  Posebno vojaštvu, damam, nunam in frančiškanom se je kazal pri vsaki priliki uslužljivega.  Z domačini se je vedel drugače: menil je, da ravna v smislu svojih višjih, ako smatra domačine za sužnje, porobljene v krvavi vojski.  Poprej tiha, zamišljena, v daljavo strmeča gospa Ljubica je nenavadno oživela.  Oči so se ji razbistrile, vse njene kretnje so se razvezale in razveselile.  Takšna strast je zavalovila v njej, da so se zdele njene prve besede nekoliko afektirane: ževala jih je in valjala po ustih.  Vilar je opazil, da krasna žena svojega dolgega pogleda včasi kar ne more prenesti z načelnika kam drugam; vsakomur se je moralo zdeti, da ta pogled hoče uživanja.  Njene lepo odprte, temne in široke oči so vabile, vlekle k sebi.  Pomembno je bilo to, da so govorile samo načelniku, za soproga niso imele ne izraza, ne ognja, ne ljubezni.  In kruta verolomnost je sedela v njih, ki so jo ljudje spoznali in prav obsodili še le par mesecev pozneje.  Bajić je zrl na svojega hišnega prijatelja s presenečenim pogledom, kakor bi iskal na njem tiste sposobnosti, ki so ga posadile na tako odlično mesto, in kakor bi ga hotel opomniti: Bodi oprezen, ker gorje vama, če pride v javnost in pomaže mojo čast!  Katica je, ne meneč se za načelnika, pravila o izletih, ki so jih že naredili.  Pod Ozren-planino bi se bili prav dobro imeli, ko bi jih Saša ne bil spravil v ondotni samostan, kjer jih je povabil iguman k kosilu.  "Ne govori o tem, Katica!  Čemu zopet blebečeš?" je posvaril Bajić.  "Naj gospod inženir pozna tukajšnje razmere, da bo vedel ravnati z ljudstvom."  "Hm – no!" se je okrenil k deklici načelnik s svarilnim pogledom.  Pa Katica se ni dala ustaviti.  Pravila je, kako je bilo v samostanu za kosilo pripravljenega tako malo, da so sami razpoložili po mizi pečeno kuretino, ki so jo imeli s seboj.  Na razpolago so dali tudi dve veliki čutari vina.  Tisti čutari sta znamenito turško delo; priplenjeni sta bili v bitki pri Jajcu in na daljše izlete jih jemljejo s seboj.  Ko je iguman videl toliko blagodati na mizi, je postal zgovoren in na moč je začel hvaliti avstrijsko upravo.  No ona, Katica, ne veruje v njegovo lojalnost in ko bi imela oblast, izgnala bi ga v Srbijo, njegovega kaludjera pa bi dala obesiti na prvo drevo.  "I, kaj pa vam je storil žalega?" se je prestrašil Vilar.  Okrutne besede iz ženskih ust mu niso bile po godu.  "Temno in mrko je gledal kakor hajduk v šumi, grabil se v dolge lase in trdil, da so Švabi nesreča za srbski narod, ker ga stiskajo in sejejo nemoralnost vanj."  "Morda je imel s svojega stališča prav.  Besede so besede in zaradi njih bi ga jaz ne dal obesiti," je izustil Vilar, no precej je čutil ostrost načelnikovega pogleda na sebi.  Katica je nadaljevala: "Očital nam je našo potratnost, da pohujšujemo narod s svojimi razkošnimi izleti, naše zabave po gostilnah in kavarnah mu niso bile všeč.  Nobena stvar mu ni bila dobra, če je prišla čez Savo; vsemu je zabavljal.  Še moje obleke ni pustil pri miru."  "Aj – kako?"  "Ko sem mu povedala, da sem Srbkinja in pravoslavne vere, me je ta barbar sirovo zavrnil z odpadnico, ker se ne oblačim v srbski narodni kroj, in z narodno izdajico, ker služim ideji tujcev.  Takšna blazna prenapetost!"  "Tako je govoril pri mizi?"  "Pri mizi.  In pomislite, da se barbar ni dotaknil našega vina in naše kuretine.  Rajši je glodal suhe skorje.  Najprej nas je iguman pozdravil z lepo in dostojno besedo, potem nam je pa surovež kaludjer kar po vrsti začel brati levite.  Nadporočnik Buzduga mu je pozneje zato plačal, da ga bo dolgo pomnil."  "Pravi enfant terrible je vaša sestra," je tiho rekel načelnik, obrnjen h gospe Ljubici.  "Katica!" je nevoljno vzpihnil Bajić in požugal s prstom.  "Jovica Miloševič še ni bil kaludjer, samo pripravljal se je na meniški izpit.  Svojo prevročo hajduško glavo si je hladil že v ječi."  "In vendar ga zagovarja tvoja mati."  "Pusti mojo mater na miru, ona že sama ve, kaj dela." Deklica je našobila ustni in nastal je kratek premolk.  Ljubici je bilo prav, da se je sestra ukvarjala z Vilarjem, tem laže in svobodneje se je sama zabavala z načelnikom.  "Povej gospodu inženirju, kako smo jahali v Breške," je poprosila, in Katica je začela praviti o onem izletu.  V Breškah je katoliška farna cerkev in poleg nunski samostan.  Župnik-frančiškan jih je pogostil s kruhom, sirom, maslom, jajci in s slivovko.  Potem jim je pokazal svojo orožarno.  Leto po zasedbi so ga hajduki oropali za 3000 goldinarjev in preteklo zimo so jeli izpraševati, ali je že zopet kaj obogatel, zato mu je deželna vlada darovala nekaj pušk, samokresov in handžarjev in štirje kmeti spe vsako noč v župnišču kot njegova telesna straža.  Ženske so šle tudi v nunski samostan, kjer so bile zelo prijazno sprejete.  Sploh je ni udanosti nad udanostjo katoliške duhovščine in nun – tako je sodila Katica – in vlada ima prav, da se opira nanjo, pa naj bo to kaludjeru všeč ali ne.  Na povratni poti jih je ujela huda nevihta in morali so vedriti v gorski turški vasi, ki so ji prizadeli mnogo strahu s tem, da so v divjem diru pridrvili vanjo in se, kakor da so padli z neba, ustavili pred muktarjevo hišo.  Vilar je zvesto gledal v njen obraz, kakor bi požiral njene besede.  Imel je že svojo sodbo o njej: to je nedorasla, blebetava in vesela deklica, ki je sama sebi malik.  Več o njej ni hotel misliti, ker krasna se mu je zdela.  K mizi je pristopil topničarski poročnik Mik, dolg in tankih nog in suhih rok, raven liki struna.  Njegov drobni obraz je cvetel v rjavkastordeči barvi, kakor bi ga bil nekoč nabrizgal z moko od natrte opeke, obesil v dimnik ter posušil.  Od njega je vedno po nečem dehtelo: bodisi po konju in hlevu, bodisi po alkoholskih pijačah in cigaretah.  Majav je bil njegov korak, znamenje, da je mnogo sedel na konju.  Bil je močno ugleden pri ženskah.  Pridobil si jih je z izredno smelostjo v družabnem vedenju, z drznim jahanjem, posebno pa s svojo zabavnostjo.  Odkar je bil zapazil, da z različnimi prednostmi svojega intelekta imponuje na tuzlanskem otoku, se je dvignil za merodajalca pri vseh podjetjih in zabavah, tako da se brez njega nič ni moglo izvršiti.  Čudovit je bil njegov glas, zmožen vseh modulacij, bil je dober pevec zabavnih kupletov, igral je na citre in tamburo, pri plesih je bil kolovodja.  Kot lahak in gibčen človek se je pokazal mojstra na svoji suhi kobili, ki je bežala ž njim kakor ptica pod nebom.  Dame se ga niso mogle nagledati.  Če se je vedla Katica z Vilarjem zelo prijazno, je ravnala z Mikom kolikor mogoče po domače.  Na dolgo je razvijala pred njim svoje misli o izletu na Konj-planino.  Neprestano so zvenele v njeni glavi – menda ničesar drugega tam ni, si je hudomušno rekel Vilar.  Mik kot dober poznavalec ženske vihravosti je vedel, da deklici ni za izlet sam na sebi, ampak za moško druščino in da hoče Vilarju pokazati svojo naklonjenost, govoreč mu o torišču njegovega delovanja, o Konj-planini.  Satirski se je nasmihal in prigovarjal, češ: pot do Konj-planine je predolga, in z damami izleta nikakor ni mogoče izvršiti v enem dnevu.  "Onda ga izvršimo v dveh dnevih.  Vi imate časa dovolj: itak spite celo dopoldne, da nimate popoldne nobenega posla več.  Gospod inženir bo tako prijazen in nam priredi prenočišče v kolibah ali pa kje v gozdu na listju." Vilar je v znak soglasja naklonil glavo.  "Vi pa, gospod poročnik, nam preskrbite večerjo.  Same postrvi iz Oskove morajo biti."  "Kaj pa s kosilom ... kdo naj skrbi zanje?  Ali menite, da lahko obidem obed in sem že srečen, ako moram ves ljubi dan jahati in ribariti?  Moj poklon takšnemu izletu!"  "Uuu!" se je našobila gospica in dregnila poročnika v komolec.  "Ne domišljujte si vendar toliko in ne mislite, da naložimo res vse na vaše rame.  Tudi brez vas ne poginemo od strada in glada.  Pa nekaj drugega vam še povem: na vaši kobili bom jahala jaz, vi pa si smete vzeti katerega konja hočete pri bateriji."  "Ali smem?  Milostiva ste, gospica Katica." In zopet je dobil sunek v komolec.  Ko je bil Vilar zapazil, da sedita gospa Ljubica in načelnik tako blizu skupaj, da se zadevata s komolci, je rekel sam v sebi: "Med čudne ljudi sem zašel; štejejo se k inteligenci, pa se sujejo s komolci kakor pijani kmetje."  V tem je bil dal pl. Pester postaviti štiri steklenice Shery-vina na mizo ter naliti kozarce.  Mik se je polastil, vstal in povabil omizje, naj pije na zdravje našega mutašerifa, da bi še dolgo vladal kaurinom, Vlahom, Španjolom, ciganom, Turčinom – in polnoustna pijača je stekla po njegovem grlu.  Nalili so mu zopet do vrha, na kar se je pogladil po licu, s krotkim pogledom obvel obe dami in napil ,našima damama, ki bi ju primerjal junaškim amazonkam, ki so v starih časih ne ve se kje in ne ve se kako zavladale moškemu spolu.  Katica se je po teh napitnicah pogreznila v neke tajne misli; morda je tako učinkovalo močno vino, ki se ga je dvakrat zapored z ustnicama več ko dotaknila.  Njene bleščeče oči so se uprle na mizo, kjer so njeni rožnati prsti meli košček kruha.  Ko je bil do skorje zrobkan, je skrivila kazalec desnice, zataknila palec, položila nanj drobtino, sprožila in puf – drobtina je zletela Vilarju v obraz.  Dvignila je vanj vprašujoče oči, in on se ji je posmejal.  Potem je dvakrat strelila v Mika.  "Na vas sem jezna," je izpregovorila s tihim glasom, razpoloživši resnost v cvetoče črte svojega obraza.  "Kaj sem pa zopet zakrivil?"  Z nagajivim izrazom mu je očitala Kaliopo, rekoč, da mora le srečen slučaj zahvaliti za njegovo družbo; da niso Korkiričevi odšli spat, bi se on nikakor ne mogel ločiti od njih ter se preseliti k njej.  "O ta svetlooka, sladkoglasna Kaliopa z grško glavo se vam je zasadila v srce.  No, čakajte!" In strelila je v Vilarja.  Mik je odgovoril poetično, da občudujemo ubogi zemljani nebroj teles na nebu, nad vsa druga pa solnce in mesec; nemogoče pa je občudovati le eno ali drugo, ampak ustvarjena je naša narava tako, da dvigamo svoj pogled k vsem predmetom, ki vzbujajo v nas čut lepote.  Luno prideš gledat, kadar zaide solnce, no luna je izpremenljiva –"  Vilar več ni poslušal.  Svoje zanimanje je obrnil na orožniškega častnika, ki je, ves razgret in rdeč, kakor bi bil prišel od napornega dela ali pa iz dolge seje, pijancev, stopil k načelniku.  Spoznal je v njem onega Buzdugo, s katerim se je bil vozil po bosenski železnici.  "Nu, kako je, ali si kaj pozvedel?" je tiho vprašal pl. Pester.  "Gospod načelnik, ves dan sem lazil po hribih gor in dol, vse sem preiskal, kakšnih trideset oseb sem zaslišal, vem pa toliko kakor poprej.  To vem, da moram jutri ves dan pisati raport." Sklonil se je k načelniku in nekaj časa sta šepetala, kimaje z glavama, srepo zroč drug drugemu v oči.  "Aha!" je rekel naposled načelnik.  "Kaj pa Atif Sarajlija ničesar ne ve?"  "Ta zlodej nas morda včasi za nos vodi.  Verjemi mi, gospod načelnik, da ni na svetu bolj prekanjenega človeka.  Morilec in požigalec je, čeprav se je zaradi obeh zločinov izmuzal.  Hvalibogovski mu vse verjame, a jaz le to, kar sam vidim.  Vse boste čitali v raportu." Kolikor je dopuščal hripavi in izpiti glas, je govoril z zanosom, da bi vsi vedeli, kako huda in težka je njegova služba in s kakšnimi ljudmi se mora ukvarjati.  Še le zdaj, ko je bila opravljena službena zadeva, je častnik udostojil tudi ostalo omizje svoje pozornosti.  Okorno se je priklonil, po domače je pozdravil ter zagledal Vilarja.  "O – znanec s poti v Sarajevo.  Torej na Konj-planino so vas poslali?  Čestitam vam, gospod inženir!  Niste pogodili slabo." Vilar je vstal in položil svojo desnico v njegovo.  "Me veseli.  Hvala!"  Buzduga je sedel in povedal, kako je tisti dan obdelaval kneza v Prnjavoru, kjer je bil v neki zadevi, pa ničesar ni opravil.  Šel je h knezu in ga izpraševal.  Pa knez se je delal, kakor da ga ne ume in ne pozna.  Dal ga je prevesti v orožniško pisarno.  To je kneza prestrašilo in zdelo se je, da je že ves skesan.  Buzduga je z bikovko v roki stopil predenj, prijel ga za šop las, ki mu je štrlel iznad ušesa, uhljal ga, robanteč: "Ali me sedaj poznaš, ali me poznaš, lopov!" Pa od kneza vendar ni ničesar zvedel.  Dal ga je vkleniti v železje, pa tudi to ni izdalo.  Buzdugi je knez toliko, kolikor mu je noht, kar si ga odreže, čeprav ve, da ga bo zatožil, morda celo v Sarajevo.  Vilar je z izgovorom, da je truden, kmalu ostavil družbo.  Vsi so mu rekli: "Na svidenje jutri!" Da bi se dobro prezračil, predno gre spat, je šel parkrat gor in dol pred kazinskim vrtom.  Premišljeval je o onih, s katerimi je sedel v kazini.  Simpatičen mu je bil Bajić.  Spomnil se je, kako se je njegovo oko večkrat zbegano uprlo v načelnika, potem obotavljajoč se obrsnilo soprogo, kakor bi obema govorilo nekaj resnega in ju opominjalo.  O Katici je sodil, da govori nepremišljeno in se vede vihravo liki razneženo dete, ki vse sme in je prepričano o svoji veljavnosti, ki vse posnema v družbi, čeprav je okrutno.  Mika je smatral za dobrega veseljaka, ki se da izrabiti za vse.  Buzduga in načelnik sta se mu zdela važna faktorja v bosenski upravi, predstavitelja vsega tega, kar je doslej videl ali slišal neprijetnega in odurnega: lončeni klobuki, vklenjeni jetniki, zaplenjena živina, prnjavorski knez.  Drugega dne je šel dopoldne in popoldne v konak, kjer so ga uvedli v njegovo službo.  Okrajni načelnik pl. Pester mu je sam razkazal krajepis Konj-planine, kjer je bilo načrtano vodno omrežje Oskove in njenih pritokov, vse drče, po katerih se je spravljal les v dolino.  Z rdečo tinto je bilo zarisano, kje bo treba za splav lesa urediti vodo ali zgraditi nove žlebove.  Za zdaj naj se gospod inženir samo pouči o krajevnih razmerah, popravi naj, kar treba pri drčah, a jeseni se začne zanj pravo delo.  Tudi je bilo na krajepisu zaznamovano, koliko je že posekanega, kje se zdaj seka, kje stoje drvarske kolibe.  Vilarja je vse to zanimalo, ker je spadalo v njegov delokrog.  Pri slovesu mu je načelnik naročil, naj se odpravi precej jutri na svoje mesto, naj si najme za pot konja; do Samojlovega hana, ki leži ob reki Spreči, ga bo spremila mala kazinska družba, in sicer na konjih.  Manj ga je zanimala administracija.  Mlad uradnik, h kateremu je vstopil popoldne, da si prilasti njene skrivnosti, je lomil nemščino s trdim madžarskim naglasom.  Najprej ga je ta nežni golobradec vprašal, kje je doma.  "Na Kranjskem", je odgovoril Vilar.  Uradnik je nategnil obraz v učene poteze ter stopil k velikemu zemljevidu avstroogrske monarhije, visečemu na steni.  "Kranjsko, Kranjsko  – aha, to je tu gori na severovzhodu ogrske države", je rekel ter s prstom pokazal na Bukovino.  "Kranjsko leži tu doli ob Savi in meji na hrvatsko kraljevino," je pojasnil Vilar, kažoč na zemljevid in smejoč se golobradcu v obraz.  "Onda ste Hrvat," je rekel ta in inženir je prikimal, ker je vedel da uradnikova zemljepisna veda ne sega preko Ogrske in njene ,posestrime' Hrvatske.  Potem mu je mladi Madžar z veliko samozavestjo razkazal račune prejšnjega meseca, ki jih je bil podpisal in predložil gozdar Bierkopf.  Iz teh listin je bila razvidna vsa manipulacija, koliko plače dobiva gozdar in dva paznika, kolike dnevnine drvarji.  Pokazal mu je inventar vsega orodja in pohištva za kolibe in mu povedal, da mu mora itak gozdar izročiti vse listine, ki se tičejo pisarniškega posla, in naj se v dvomljivih slučajih za navodilo zateče vselej k natančnemu in praktičnemu Bierkopfu.  Končno mu je naročil pozdrav na gospoda gozdarja, posebno pa še na Samojla in njegovo soprogo, ki zalagata delavsko naselbino z živili.  Vilar je zvesto zrl v lični, prišpiljeni, ptičji obraz drobnega uradnika, kateremu je v mislih nadel priimek številčni vrabec.  Večerjal je zopet v kazini.  Ker je bila sobota, se je zbrala tam še večja družba.  Sedel je zopet z Bajićevimi pri eni mizi, zopet so prisedli tisti gospodje kakor prejšnji večer.  Da je hodil Vilar večno v kazino, zabava bi se bila vršila večno po tisti šabloni.  Največ je govorila Katica, ponašajoč se, da od nje izhaja pouda za izlet v han ob Spreči.  Udeležniki izleta niso dolgo ostali v dvorani.  Sklenili so bili za drugo jutro zgodnji odhod, zato so šli še pred enajsto uro spat.  V nedeljo se je naredil dan, kakršen je po izletnikovi volji.  Solnce je bistro gledalo iznad nizke Čaklavice-planine, ko se je zbralo šest izletnikov na konjih pred vojaškim ostrogom.  Njim se je pridružil Vilar s Turkom, pri katerem je najel konja.  Prva je Ljubica podala roko načelniku, potem so si vsi segali v roke, kakor da se niso videli par mesecev.  Odjahali so.  Vsem se je svetilo radostno pričakovanje na licih, celo resnemu Turku se je zjasnil obraz, ko je gledal po nizkih brdih, kjer je narava po vseh straneh šepetala svoje umerjene poletne besede.  Razvrstili so se tako, da je jahal na čelu Buzduga, potem načelnik z gospo Ljubico, Mik z gospico Katico, Bajić z Vilarjem, kot zadnji pa Turek z inženirjevo prtljago.  Kjer je bila pot ozka, so morali odstopiti drug od drugega in posamič jahati; kjer se je razširila in spojila s tratino, so se združili v tolpo in v divjem diru gnali po mehkih tleh.  Katica je s pobalinskim smehom ter z otroško brbljavostjo in nagajivostjo zabavala vso družbo.  Pojoč se je zdel njen srebrni glas in vsi so utihnili, ko je izpregovorila.  Človek bi vgriznil v ta melodični glas in v opojno vonjavo rosnega jutra.  Njeni volji se je vse pokorilo.  Izpod nekega grmovja so gledale najlepše spominčice; Katica jih je želela imeti in družba se je morala ustaviti; Mik je skočil s konja ter nabral damama vsaki šopek.  Na drugem kraju je priskakljala veverica po resju; ugledavši jezdece, je bistro skočila v oskubeno, skoraj brezlistno črešnjo kraj poti.  Pogled na čilo in pozorno živalco je pobudil družbo, da je postala in se zazrla v drevo.  Katica je zaželela, da bi imela takšno ljubo živalco doma v kletki, na kar je Mik nemudoma skočil s konja in splezal na črešnjo.  Ko je stal na prvi veji, mu je pl. Pester med krohotom družbe zaklical; "Lovite jo, primite jo, držite jo!"  "S krikom je ne ujamemo," je zagorel Mik.  "Obkolite rajši drevo, in ko skoči na tla, navalite nanjo, pa bo naša!"  Razen načelnika so vsi razjahali, privezali konje k plotu ter obkolili drevo v velikem krogu, kamor je stopil tudi načelnik.  "Zdaj pazite, da jo ujagmite!  Ako prodere črto, pa vi, gospod načelnik, napravite atako nanjo!  Pozor!" je velel Mik in stopil za dve veji više.  Veverica ni čakala plezalca: v silnem skoku je švignila na travo prav pred načelnika, čigar konj se je preplašen vzpel, kar je spravilo jezdeca iz ravnotežja in na tla.  Nastala je zmešnjava.  Pl. Pester je obležal v travi ves bled in v omedlevici.  K njemu je priskočila gospa Ljubica vsa prestrašena.  Visoko so se ji dvigale grudi, podprte s prsnim steznikom, globoko je dihala, pokleknila je na zemljo tik njegove glave; in preden je mogel kdo moških priskočiti, mu je odpela ovratnik, telovnik in srajco.  Z robcem mu je brisala pot z obraza.  Bajić je zavil vrat, kakor bi bil nekaj pogoltnil, potem se je odvrnil in stopil po travi, zroč v bližnji gozd.  "Kako je, gospod načelnik, kje te kaj boli?" je vprašal Buzduga, ki se je sklonil na drugi strani k ponesrečencu.  "Konjaka gospodu!" je velel Mik, skočivši s črešnje.  Vilar je vzel iz svoje torbe stekleničico konjaka ter jo podal gospe Ljubici.  Ulila je omedlelemu nekaj tekočine med ustnici, držeč z roko njegovo gladko ostriženo glavo.  Kmalu je odprl oči in hvaležno se je posmejal svoji strežnici, ki mu je odgovorila z mehkim, blaženim sijajem v očeh in na obrazu.  Pogoltnil je nekaj kapelj konjaka.  Izkazalo se je, da se ni poškodoval; priletel je na tla po strani in padel na revolver.  Vsi moški mimo Turka so bili oboroženi z revolverji.  "Kaj je, gospod načelnik, ali pojdemo naprej ali nazaj?" je vprašal Mik, sklonjen, opirajoč roki ob koleni in s pritajenim nasmeškom zroč na nedeljskega jahača.  "Če se ne počutiš dobro, napravimo izlet lahko drugikrat," je menil Buzduga.  To je spravilo Katico v nevoljo; napela je ustnice, odmignila ter se zavrtela k inženirju.  "Vas spremimo pa sami," mu je tiho rekla.  "Moja nezgoda naj vam ne provzroči slabe volje," je izpregovoril pl. Pester.  S pomočjo Ljubice, ki ga je držala pod pazduho, je vstal.  Potem se je, popravljaje si obleko, glasno zasmejal, da bi pokazal neustrašljivost in dobro voljo.  "Ta prokleti konj, da se preplaši takšne neznatne živalce!  No ... naj bo!  Druge nesreče ni, kakor višnjevo liso mi je vtisnil revolver v bok.  Na konje in naprej!  Srčnemu pripada svet!"  Zdajci je počil za njegovim hrbtom strel.  Vsi so se preplašeni ozrli, načelnik se je od strahu pošibil v kolenih.  Bajić je bil strelil za veverico v hrast, ki je stal za njimi.  "Izborno streljaš, Bajić, kar v skoku si jo podrl," je viknil Mik, stopil po mrtvo živalco ter jo prinesel Katici.  Obveselila se je.  "Natrpano bi jo rada imela, da bo stala na mojem oknu."  "Na konje, na konje!" je viknila Ljubica, posnemajoč načelnika.  "A vprašam vas, čemu smo kazili krasni prizor v naravi?  Kaj nam je storila veverica na črešnji, da je nismo pustili na miru.  Kakor mi, se veseli žival, bujna kri ji kroži po telescu, pa tu pride kruti človek in jo umori.  Grozno!"  Bajić je čutil ugrizljivost očitanja.  "Hotel sem se samo prepričati, ali moja roka še zadene," se je opravičil.  Skodoželjno je pogledal na pl. Pesterja, ki se je poizkušal vzkobaliti na konja.  Ker ga čili, srbonogi vranec iz Semšibegove konjušne ni hotel pustiti nase, ga je z lahkoto zasedel Buzduga.  "Jahaj ti mojo Heugeigen, na njej se sedi kakor na mizi.  Za dve luknji sem ti skrajšal stremeni.  In ostroge odveži; saj ti jih ni treba.  Tile turški konji so vsi trdi in neokretni v gobcu, razvlečeni, ker Turki rabijo preveč vajeti in premalo meča.  Treba ga stisniti med kolena – glej tako!  Pa naj se gane!"  Spustili so se v globok jarek.  Mik si ni mogel kaj, da ne bi poučil načelnika, kako treba jahati navzdol, da se ne prekopicne čez konjsko glavo.  Bajić je po zorno gledal na nerodnega jezdeca in nasmešljivo je omenil Vilarju:  "Glej ga, žida, kako sedi na konju kakor žaba na kumari!  Ako ne ume jahati, naj gre peš ali pa naj ostane doma!  Ali mora biti povsod kuhan in pečen?" Grizlo ga je, da je pl. Pester spravil njegovo ženo tako zelo v tok svojih misli.  Vilarju je postal prijateljev položaj jasen.  Nad jarkom se je začela po planjavi ravna pot po drobnem pesku, in po tej so drvili, dokler niso zagledali na pašniku črede mršavih živinčet in poleg krdelo praznično oblečenih pastiric, igrajočih kolo.  Sredi njih kroga je stal pastir ter piskal na postranico, gibajoč z gorenjim delom života in bijoč z glavo takt.  Še drug momak je bil navzoč – kolovodja.  Ta prizor je jezdece presenetil, zamikal ter vžgal v nekaterih željo, gledati od blizu igranje preprostega kola.  Udarili so preko pašnika, v hipu so obstali pred kolašicami, ki so obstrmele ob nenavadnem pojavu.  Postranica se je razmogla v dolgem in tankem piskljaju in to je bil znak, da je zdaj konec igre.  In kolo se je utrgalo.  "Zakaj ne igrate dalje?" je zarohnel v nemškem jeziku pl. Pester, hoteč zakriti svojo nerodnost, ker ni mogel ustaviti konja pred dekliškim zborom, ampak ga je zajahal vanj.  Bulil je razjarjene oči na prestrašene deklice, ki so stale kakor ukopane.  Bilo jih je kakšnih petnajst v starosti 12 do 20 let.  "Igrajte, igrajte, devojke!" je povzbudila gospa Ljubica v zelo nežni srbščini.  "Dekleta se vas boje," je trezno in resno odgovoril kolovodja.  "Boje se vaših konj-vitezov in vašega orožja."  "Nič žalega vam ne storimo.  Igrajte dalje, mi bi radi videli vaše kolo," je zaprosila Katica, zroč v najstarejšo deklico, h kateri sta se stiskali dve družici, držeč se je ob rameni.  "Danes ne igramo več, ne ljubi se nam," je porogljivo odgovorila deklica in postavila desno nogo smelo naprej.  V vsej njeni postavi, na zagorelem obrazu, na kosmu svetlih las, ki se je usul čez oko, je bila izražena neupogljiva smelost in drzna kljubovalnost.  "Kaj pravi, kaj pravi?" je nestrpno vprašal pl. Pester Buzdugo.  "Da se jim danes ne ljubi več igrati.  Glejte, takšen je ta ušivi narod!  Izlepa se ne opravi nič, izgrda nič – takšen je naš položaj sredi tega v zlobi zakorenelega ljudstva.  O, ko bi imel človek svobodne roke, pokazal bi jim!"  Pl. Pester je srdito pogledal na deklice, hripavo je zakrakal: "Šta! – Šta! – Bagage!" Buzduga pa je z bikovko požugal: "Čakajte, naučim vas, kako se vesti pred svojim mutašerifom!  Zaradi hajduštva smo imeli že opraviti v vaši vasi, in še pridem tja.  Razbojniki!  Tatinska zalega!"  "Ničesar vam še nismo ukradli, nesreče vi naše!" je odgovorila gorko užaljena deklica, prezirno strmeč v častnika, ki je pljunil pred njo ter okrenil konja.  Izletniki so ozlovoljeni odjahali.  "Glej, na takšno odgovornosti polno mesto so postavili človeka, ki ne ume razen ,šta – šta' izpregovoriti nobene srbohrvatske besede," je tiho rekel Bajić.  "Mari jim za slovanske jezike.  Protežirance povsod silijo v ospredje," je zamomljal Vilar.  "To se jim bo še maščevalo.  Drugače je ravnal general Filipovič v Sarajevu.  Generala Nemca, ki so mu ga bili poslali z Dunaja za mestnega poveljnika, je stante pede poslal ministru na Dunaj nazaj z obvestilom, da generala, ki ne ume nobenega slovanskega jezika, ne more rabiti za mestnega poveljnika.  Filipovič ve, kaj treba Bosni."  "Ljudi ji treba, ki čutijo z njo."  "A ta-le?"  Ob devetih so prispeli k reki Spreči.  Tu je stal nekdaj ubožen lesen han, ki je ob zasedbi zgorel.  Njegov lastnik je ali poginil ali pobegnil, in pogorišče je ostalo brez gospodarja.  Ko so se začeli židovski podjetniki zanimati za les Konj-planine, so zasedli pogorišče in postavili na njem precej dolgo pritlično hišo.  Vanjo so nastanili sremskega žida Samojla Blaustifta ter mu poverili nalogo, da z vsem živežem preskrbljuje sekače na Konjplanini.  Pridobili so mu koncesijo za han in prodajalno.  To je bil han prve vrste, kjer se je dobilo razen črne kave tudi vino, žganje, pivo, meso, v štacuni pa razno blago za obleko in razna živila.  Stal je približno napol poti od mesta do Konj-planine in Samojlo je bil posrednik med obema.  Dobival je blago iz Tuzle ali pa naravnost iz Ogrske in ga dostavljal gozdni upravi.  Deloma so šle tudi poštne pošiljatve za drvarje potom njegovih rok.  Poleg hana je dala oblast postaviti orožniško stražarno, kjer je bivalo pet orožnikov, ki so stražili pota in Samojlovo zalogo.  Precej za hanom onstran Spreče sta se cepili poti: boljša je držala naravnost v Kladanj, slabejša pa na desno pod Konj-planino.  Židovski konsorcij je trebil imenovano planino samo poldrugo leto, potem ga je vlada zaradi velikih dobičkov primorala, da ji je odstopil vso gozdno upravo s Samojlom vred.  "O, kako ste me počastili, milostivi gospod načelnik in vsa gospoda, da ste prišli k meni!  O-o, kaj naj rečem?  Le to rečem, da sem ves vesel in da vam je vse na razpolago, kar se dobi pri meni.  In pri meni se vse dobi.  Česa sem želel ves čas?  Bog mi je priča – nič drugega nisem želel, nego da vam še enkrat postrežem pod svojo streho." Tako je skakaje in mahaje z rokama govoril Samojlo, rejen, majhen mož razlezlega trebuha, ko so bili izletniki, ki jih je mimo Vilarja že vse poznal, stopili pred njegovim hanom raz konje.  V veliki ponižnosti je sklonil glavo in solze hvaležnosti so stopile v njegove krmežljave oči, ko je vsem po vrsti podajal desnico, držeč v levici črno čepico, kakršno nosijo pravoslavni popi.  Turek je privezal svoja konjiča v senco k plotu, drugi so jih zavedli v hlev.  "Kako je, očka Samojlovič?" je ljubeznivo vprašal načelnik.  "Nikdar še ni bilo dobro, toda z božjo pomočjo rijem naprej."  "Narasli ste, he-he!" Načelnik mu je s kazalcem potrkal po trebuščku.  "Kaj je pa z raki, ki ste mi jih obljubili?  Potopili so se tu notri – a?  Foter Samojlovič?" In zopet je potrkal.  "Kap naj me zadene, če vem, kam so prešli raki.  Menda so jih zastrupili Bošnjaki.  Ako pa želite postrvic iz Oskove, polno banjo jih imam – to vam je nekaj posebnega." Samojlo je ževaje nabral sline v ustih in požrl; od slasti se mu je raztopil obraz.  Potem je poizkusil poskočiti, kakor bi se bila izprožila vzmet v njem, zakrilil je z rokama ter zavpil v hišo: "Etelka, Manojlo!  Pridita vendar poveselit se z menoj visoke gospode! – Kaj naj rečem?  Blagoslov božji je prišel pod mojo streho."  "Tiste postrvi okupiramo mi!" je rekel Buzduga, bijoč se z bikovko po golenici.  "Vse anektiramo, kar imate!" je pristavil Mik.  "Nadejam se, da pri vas ne bomo stradali.  Je li vaša zaloga tolika, da nas lahko preživite danes?" je vprašal pl. Pester z izrazom zaupanja v Samojlovo skladisče.  Žid se je zgreznil v kolenih, pomolil trebušček naprej, vtaknil palca pri pazduhah za telovnik in zakrilil s prsti.  "Leto dni naj ostane visoka gospoda pri meni in še ne bo konca moji zalogi.  Česa ni dobiti pri meni?  Z vsem postreže Samuel Blaustift."  Pojavil se je njegov sin Manojlo, osemnajstletnik širokih ust in nabreklih, napol odprtih ustnic, iz katerih so gledali sila beli zobje.  Za njim je prišla na dan Samojlova žena Etelka, mogočna in čedno opravljena dama srednjih let, okusna, obila, pa vendar gibčna.  Izletniki so se z njo prisrčno pozdravili, posebno pa Buzduga, ki jo je imenoval svojo bosensko majko.  Samojlo je naročil sinu, naj skrbi za konje, da bodo imeli vsega dosti.  Načelnik je želel videti tisto banjo postrvi, na kar se je Samojlo zavrtel in tako naglo tekel pred družbo, da je njegov zamasljeni kaftan kar frčal za njim po zraku.  Vsi so stopali za njim po stezi, ki je držala k Spreči.  Prepričali so se, da je postrvi za vso družbo več ko dovolj.  Naročili so si slasten obed.  Ko so prišli zopet pred han, sta jih pričakovala tam dva orožnika v paradi ter se spodobno javila pri načelniku in pri nadporočniku.  Buzduga jima je naročil, naj preskrbita odrtega janjca za popoldne.  Vsi izletniki so bili sveži in čili, le pl. Pester je tožil, da si je ob stremenskih jermenih odrgnil stegna in da čuti vsled padca s konja bolečino na strani.  Poprosil je Samojla, da mu odpre sobo, kjer bi se umil, oziroma z mrzlimi obkladki pohladil svoje bolečine.  Tako se je začela družba drobiti.  Gospa Ljubica se je ponudila, da bo sama pomagala v kuhinji, kar je bilo sprejeto s pohvalo, le Bajić je pikro omenil, da nima kuhinjske obleke s seboj.  Buzduga je rekel, da gre poinšpicirat svoje orožnike, Bajić in Mik sta šla s Katico ob Spreči poiskat mesta, ki bi bilo ugodno za popoldanji račji lov.  Ko je Samojlo zvedel, da gre Vilar za inženirja pod Konj-planino, se je jel smukati krog njega.  Povabil ga je, naj gre pregledat njegove shrambe, kjer ima v zalogi najrazličnejše blago za drvarsko kolonijo.  Razkazal mu je vse skladišče, odpirajoč po vrsti vreče, predale, zaboje in lonce.  Povzdigoval in hvalil je blago, urno se kretajoč krog Vilarja.  "Prosim, milostivi gospod, pokusite to maslo, blagovolite dejati na jezik.  A?  Kako se to razleze in ni atoma žarkosti ne čutite v ustih.  Glejte, tu je troje vrst moke, pa poduhajte – nu! – ni drobec prhkosti in plesnobe ne udarja iz nje.  In kako lepo čist in trebušast je ta fižol!" Samojlo se je razburil in v jezi je poskočil.  "Pa pravijo drvarji in se pritožujejo, da imam preperelo, trohnelo in preležano blago.  O-o, milostivi gospod inženir – roko na srce – Bog pravični mi je priča, no – kaj naj rečem? – iz jasnega naj trešči name, bodeči osat naj mi zraste pod brado, če je kaj slabega in pokvarjenega med temi stenami."  Vilar se je ogledoval po prostoru, pripravljen, zagovarjati interes drvarjev.  "Spomladi so se pritožili v Sarajevo, na kar je prišel c. kr. polkovni zdravnik Raps – morda ga že poznate – iz Tuzle pregledat mojo zalogo.  Vse je prebredel in prevrnil, vse je preduhal in pretipal – in takšen kaj ume! – pa ni bilke neužitnega ni našel.  Od nekaterega živila si je dal napraviti jed in čudil se je okusnosti.  Dva dni me je vizitiral.  Ko je odhajal, me je potrepal po rami, rekoč:  "Lepo izpričevalo vam napišem, gospod Blaustift!' Od takrat pride vsak mesec pretipat moje blago, in vlada ga zato plača.  Kar čudi se, od kod dobivam takšno prežganko."  "Verjamem, da se pri vas napravi boljša jed nego na Konj-planini.  Vsekakor pa je treba, da ima težak, ki opravlja naporen posel, tečno, zadostno in ceno hrano.  Cene, cene –" je poudaril Vilar, kakor bi prehajal v opozicijo.  "Ali jaz kaj drugega trdim?  Popolnoma se strinjam z vami, gospod inženir.  Toda v dober kup hrana ne more biti, ni mogoče – Bog pravičnik!  Le pomislite, kako daleč smo od železnice, kaj velja prevažanje?"  "Docela novinec nisem v Bosni, poznam že nekoliko razmere.  Vozniki tukaj niso dragi."  "Pa cest ni, cest, in pota so zanemarjena.  To vpliva na certo, o-o-" Samojlo se je pogreznil v kolenih, zamahnil z rokama in odskočil od tega hudobnega človeka, ki nasprotuje visokim cenam.  Stopil je za korak bliže k Vilarju.  "Prosim ponižno, predstavite si moje zadrege, vživite se v moje skrbi pozimi, ko je pot iz mesta zasnežena, zametana in smo takorekoč odrezani od sveta, delavec pa mora imeti svoj tečni in zadostni živež.  Le pritrdite mi, ljubi moj gospod, da je takrat dobava živil težavna in draga."  "To ne more priti v poštev.  Bošnjak zna pregaziti snežene zamete, če so še tako debeli, ali pa po ovinkih si izklesati pot k vam mimo najvišje gore."  Neverni Samojlo je majal z glavo.  Zdajci pa se je vzpel ter odprl nov predal.  Zajel je pest riža.  "Glejte, gospod inženir, kakšno blago dostavljam za delavce.  Le poglejte, kakšna dolga zrnca – takole proti luči prosim – kako se to sveti, kakor zvezdice na večernem nebu." Treščil je riž nazaj v predal.  "Najvecja gospoda v Trstu ne uživa boljšega, to mi mora vsak priznati, ki se razume na riž."  "Ni moja stvar, da bi sodil.  O tem naj razsodijo delavci sami in njih kuharji."  "Dovolite, gospod, da vam pokažem svojo svinjsko mast." Samojlo je priskočil ter odprl velik lonec.  "Veste li, na čem se pozna dobra svinjska mast?"  Vilar je mahnil z roko, prehajajoč v obstrukcijo.  "Jaz jo spoznam še le na žgancih.  Tudi zdravnik se o tem lahko moti.  Toda zanimal se bom za to stvar in z vso vnemo nameravam delati za blaginjo delavcev.  To si zapomnite, gospod Blaustift!"  Temnega obraza je zaklepal Samojlo skladišče.  Potem je vedel svojega gospoda v klet, kamor je bila vložena zaloga alkoholnih pijač.  Na vse pretege je hvalil, trkajoč na sode, sremska vina in bosensko slivovko.  Natočil je iz majhnega soda kozarec črnega vina ter ga ponudil Vilarju, naj pokusi; pa ta se je ubranil z izgovorom, da dopoldne nikdar ne pije.  "Sicer pa tega vina nimate za drvarje?"  Samojlo se je široko nasmejal in se razkoračil, kakor bi hotel zaplesati valček; potem je vtaknil oba palca za telovnik in dromljaje z vso osmerico prstov po prsih, je govoril: "To je za gospodo.  V Tuzli ga pijejo, včasi tudi v Sarajevu in pa gospod Bierkopf, vaš novi tovariš, ga rad srka.  V okolici Sremskih Karlovcev je rastlo." Po teh besedah se je nekako skrčil, desnico je prenesel k ustom, iztegnil palec in kazalec, kakor bi hotel priseči, ter pošepetal: "Gospodje imajo pri meni posebne cene, pol zastonj, pol tako.  Imam pa še druga vina iz Vilanja in Seksarda v butiljkah.  Ali jih smem par vtakniti v torbe vašega Turka?"  "Bog ne daj!  Moj Turek ne pije vina."  "Za vas ga ponese pod Konj-planino.  Bog pravičnik mi je priča ... po njem se zaspi, kakor bi se zazibal v Abrahamovem naročju.  Dovolite, milostivi gospod inženir  ... midva bova imela toliko posla drug z drugim ... nekaj butiljic no ... prosim ...  Odmašita jih danes zvečer z gospodom gozdarjem Bierkopfom in izpraznita jih na srečen začetek sodelovanja.  Oh, Čumurpaša, to je poštenjak in dobrina – kdor ga ume okreniti k sebi."  "Lepa hvala, gospod Blaustift," je rekel Vilar z izrazom nevolje na licu.  "Nikakor nočem kaj posebnega, česar nimajo delavci."  "Vaši drvarji pijejo žganje in tega vi ne bodete."  "Onda se zadovoljim z vodo."  In skrbnega lica je zapiral Samojlo svoj hram.  Za hišo je pokazal kurnik, kjer se je dolgočasilo pet pitanih puranov.  Vtaknivši palca za telovnik, je zarajal pred kurnikom in pohvalil slastno puranino; pa tudi s tem ni omehčal inženirja, ki je odločno izjavil, da bo živel z delavci in užival tisto hrano kakor oni, pa dobra bo morala biti in po primerni ceni.  Samojlo je dromljal po prsih in enomerno je majal z glavo, ker v svoji duši je obžaloval inženirja in ni verjel njegovim besedam.  Jadrno se je obrnil in šel pred hišo.  Ko je zagledal Turkova konja, kako žalostno povešata glavi, jima je velel prinesti krme.  Tudi v hlev je pogledal, je li pri gosposkih konjih vse v redu.  Vilar je počasi stopal skoncema hiše, ogledujoč se po okolici, kje bi zapazil ono trojico, ki je šla iskat prostora za račji lov.  Ko je stopil izza ogla, je videl naravnost v kuhinjo.  Na odprtem oknu sta sedela tesno drug pri drugem, gledajoč v kuhinjo, pl. Pester in na njegovi desni gospa Ljubica.  Iz kuhinje je bilo slišati bobneči glas nadporočnika Buzduge; gotovo je pravil nekaj zelo smešnega, ker pl. Pester se je od same zadovoljnosti mel na oknu, glasno se smejal, pripogibal se naprej, včasi pogledal v obraz gospe, ki se je tiho hohotala, tako da sta se tresli njeni rami.  "Tu se zbijajo umazane šale," si je mislil Vilar, ko je bil zaslišal iz kuhinje glasni grohot gospe Etelke in je načelnik vščipnil v komolec gospo Ljubico, ki je sklonila glavo in si sramežljivo pokrila oči z roko.  Ta prizor ga je pičil.  Bajić se mu je smilil.  Ko bi bil prijatelj, v svesti si svoje duševne in telesne nezmožnosti, že zrl ravnodušno na nezvestobo svoje soproge, onda bi se Vilar nič ne zgražal; kadar ptica več ne najde zrna na severu, se preseli po naravnem nagonu na jug.  Toda Bajićeva osebnost je visoko nadkriljevala načelnikovo; bil je lepši in mlajši; Ljubica se je morala samo v nekem duševnem mraku odvrniti od soproga in se udati onemu, ki jo je omamil z bogastvom in s svojim vplivnim dostojanstvom.  Proti poldnevu so se zbirali izletniki v hanu.  Prva je prihrumela Katica z novico, da so našli zelo pripravno mesto za račji lov: kjer Spreča teče v ovinku med travniki, kjer dela oster komolec, prav tam je lahko pristopna; tam stoje na bregu stare vrbe in jelše ter spuščajo korenine v vodo; in travnate ruše segajo izpodjedene ob koreninah v tolmune, kjer mora kar mrgoleti rakov.  Za njo je Mik prinesel sake za račji lov: majhne mrežice, okroglo prikrojene in privezane k železnim obročkom; nanje se dene žabji krak ali črv in kamen, da se potope.  "Ste li zacelili rane, gospod načelnik?" je sirovo vprašal Bajić, stopivši v kuhinjo.  Na ženo se ni ozrl.  "Tista prokleta stremenska jermena sta mi načela kožo.  Ne vem, kako pojaham nazaj," je odgovoril pl. Pester, ževaje ob debeli smotki.  Sedel je z Buzdugo pri steklenici konjaka.  "Samojlo naj te pelje nazaj," je svetoval orožniški častnik.  "To je dobra misel."  "Jermena sta vas ogulila, ker ne sedite trdno v sedlu, ampak stojite v stremenih," ga je poučil Mik.  "Vam bolje pristoja sedeti pri pisalni, pivski ali kuhinjski mizi nego na konju," ga je pikal Bajić.  "Za dolgo ježo niste.  Pod Konj-planino vas ne vzamemo s seboj, ako ne pojde z nami sanitetna patrula z nosilnico." Nihče drug bi ne smel tako vščipljivo govoriti z načelnikom; na Bajićeve zbadljivosti ni odgovarjal, le prihuljeno se je smejal, ker odolženega se je čutil pred njim.  H kosilu so sedli oživljeni, nestrpni kakor žival.  Dobra volja se je pokazala v tem, da so se začeli kepati z brisalkami.  Kepanje se je nadaljevalo tudi med obedom.  Ko pa je brisalka, ki jo je Katica pomerila na Vilarja, padla na mizo in prevrnila čašico vina, ki se je razlilo proti Ljubici, so skoraj vsi veselo zahrumeli, da to nekaj pomeni, in Samojlo, sloneč ob steni, je zaploskal.  Takrat je čemerni Bajić ostro pogledal na svakinjo, odmignil z glavo, in žoganje je prenehalo.  Katica je nasmešljivo napela rožnati ustnici, v razposajenosti nakremžila obraz in s poluzaprtim očesom je pokukala na zlovoljnega svaka.  "Govorimo torej o čem drugem, o popoldanji zabavi, najprej pa o žabah in črvih, ki so nam potrebni za račji lov." In razdelila je uloge: načelnik in Buzduga pojdeta lovit žabe.  Mik naj uredi svoje sake, ona z Vilarjem nabere črvov, orožniki naj preskrbe, zakoljejo in odero janjca.  Sklenili so, da precej po kosilu nastavijo rakom, potem poigrajo z žogo, zaplešejo kolo, pred odhodom speko janjca.  Zdajci je viknila Katica: "Poglejte, gospoda – kaludjer Miloševič gre mimo.  Nasujmo si pepela na grešne glave!" Vsi so pogledali na pot, po kateri je proti hanu korakal velik, mlad mož, širokih pleč, lepe črne brade, kodrastih las, kakršne nosijo pravoslavni svečeniki; štrleli so mu na vseh straneh izpod črne čepice.  Obut je bil v opanke in oblečen v bosenske čakšire, ki so zgoraj zelo ohlapne, pod kolenom pa ozke.  Samozavestno je šel, mahaje z levico, ki je držala debelo grčavo palico; desnico je imel obvezano in nesel jo je na črni ruti, privezani krog vratu.  Mladostna gibčnost se je kazala v njegovih korakih.  Prišedši pred han, se je pridružil Vilarjevemu Turku, ki je čepel v senci, luščil trdo kuhano jajce in prigrizaval kruh.  Počenil je k Turku.  "Na tega pazite, gospod inženir, ker ta seje nezadovoljnost v delavskem taboru," je rekel Samojlo, ki je v kotu sobe odpiral buteljke.  "Sitnosti je delal gospodu gozdarju in tudi vi boste spoznali njegovo delovanje.  On je zakrivil, da zahtevajo delavci nemogočih stvari.  Milostivega gospoda načelnika vprašajte, ako ne verjamete meni."  Pl. Pester je prikimal, rekoč: "Ako se pojavijo še kdaj nemiri na Konj-planini, poprosim za pol bataljona vojakov, in onda poteče kri.  Neredov mora biti v Bosni konec, ker vsa Evropa gleda na naše kulturno delo."  Tudi Buzduga je stopil na Samojlovo stran z besedami:  "Miloševič je prvi podpihovalec tega okraja in veleizdajnik.  O, dobro ga poznam.  Zaznamovali smo ga že, da bo dolgo pomnil.  Bujna, smela glava, ki ne umrje navadne smrti."  Načelnik se je obrnil k Vilarju z glasom, iz katerega je zvenel blag pouk in rahla grožnja.  "Prosim, imajo li drvarji težko delo?  Ves božji dan pod milim nebom na zdravem zraku, poleti v prijetni senci, po zimi v zatišju gostega gozda; škodljivega prahu ni, nevarnih plinov ni.  Povsod okoli samo fantastno veličastvo pragozda.  In vedno imajo primerne odmore za uživanje hrane.  Njih delo se nikakor ne da primerjati z delom v rudnikih globoko pod zemljo.  Res imajo naši sekači poleti več delavnih ur na dan nego rudokopi, zato pa po zimi večjidel spe.  In vlada jih vedno enako plačuje z isto plačo kakor delavce v premogovnikih.  Na njih pritožbe treba zreti s povečevalnim steklom, vse okolnosti treba vpoštevati, trmoglavost pa krotiti s primernimi sredstvi.  Že sem mislil o tem, ali bi ne predlagal, da se nastavijo orožniki kje v bližini delavskega tabora."  Samojlo se je pri teh besedah zadovoljno muzal ter pritrjeval z glavo, Vilar pa je odgovoril: "Nadejam se, da bomo izhajali brez orožnikov."  "Brez orožnikov ne pojde.  Gospod inženir še ne pozna razmer v Bosni," je rekel Buzduga.  "Težko in nevarno je delo tudi v gozdu.  Kaj drugega je, vihteti sekiro, kaj drugega, vihteti pero.  Vsekakor bi mislil, da morajo biti drvarji zadovoljni s svojim zaslužkom, ki ga polovico lahko denejo na stran, ker bivajo daleč od mesta in se ne morejo udeleževati potratnih zabav.  Moja skrb bo, da jih navajam k varčnosti, da vsak spravlja sedaj, ko ima.  Malo k malemu da mnogo, in vsak mora imeti majhno premoženje, kadar zapusti Konj-planino."  "Gotovo se prevarite, gospod inženir!  Poznam drvarje, skromno ne marajo živeti, za gosposko mizo bi sedeli," je dejal Samojlo, prijazno se smejoč načelniku v obraz.  "Kolikor je v moji moči, bom izkušal, da jih odvadim potrate.  Z malim naj izhaja težak in o svoji prihodnjosti naj misli.  Blagostanje treba širiti s treznostjo, štedljivostjo in modrim gospodarstvom.  Iz blagostanja se rodi svoboda."  S prezirnim izrazom se je posmejal načelnik.  "Utesnili mu boste osebno svobodo, ako nadzorujete krompir v njegovi skledi.  Naj je, kar hoče in za kolikor mu nese.  Enemu ugaja to, drugemu ono in nihče si ne da kratiti pravice do izbire.  V tej pravici naj ima svojo svobodo.  Druge svobode za takšne ljudi ne poznam.  Delavec naj se pita, naj se redi, v nedeljo naj se napije, ker sit nam ni nevaren.  Bati se ga je tedaj, ko začne premišljevati o svoji prihodnjosti in zanjo varčevati.  Takrat se mu zdi, da vse premalo zasluži, takrat se začne upor." Pl. Pester v Bosni besedice "svoboda" ni rad slišal, dasi je stal na Dunaju v vrstah liberalne stranke.  Vilar je prikimal, čeprav v srcu ni soglašal.  Molčal je, ker je vedel, da pri teh trdosrčnih in razvratnih ljudeh nič ne zaleže beseda ljubezni do siromaka.  Pol osato je gledal na načelnika, ki si je slabovoljen zataknil brisalko za telovnik ter se lotil piščanca, svetečega se v rumeni tolšči.  Bil je pač agresivna natura, toda običajna pravila vljudnosti so mu branila, obelodaniti že danes svoje nazore, ki v tej družbi gotovo zadenejo na odpor.  Po vsem, kar je slišal, je spoznal, da delavci niso zadovoljni.  Ako je tako, jim pomore, kolikor je v njegovi moči.  Čemu razvijati teorije, dokler ni pokazal dela!  V začetku je bila praksa, potem so se razvile teorije.  Obirajoč piščanca, se je zazrl skozi okno na ona dva, ki sta čepela zunaj ob meji, na svojega Turka in na Miloševiča, ki je privlekel izza pasu kosec sira in kos kruha ter pričel skromni obed.  Na jezik so mu silile gorostasne besede: Kadar bosta tudi ona dva ob meji sedela za našo bogato obloženo mizo, takrat zavlada v Bosni blagostanje in svoboda – pa jih ni izgovoril.  Takšni so bili nazori mladega Vilarja.  Štel je šele 26 let.  Obed je trajal samo eno uro, potem se je družba dvignila in odpravila na rake.  Ob meji sta še vedno čepela Turek in Miloševič, pušeč svalčice in pijoč črno kavo, katero jima je donašal Manojlo.  "Hej Ture in ti kaludjer, idita in nalovita nam žab!" jima je zaklical Buzduga, stopivši na pot.  Turek je skomizgnil z ramama in razprostrl roki, kakor bi hotel objeti pol Bosne.  "Gospodine, kje so tukaj žabe?"  "Na njih sediš, lena para!  Vsenaokrog močvirnato, pa bi žab ne bilo.  No in ti Miloševič – se li ne moreš dvigniti?"  "Ako te po obilnem obedu mikajo še žabe, nalovi si jih sam!  Vse polno jih je v lužah po travnikih.  Eto!"  Buzduga je z bikovko požugal.  "Čakaj, kaludjer, enkrat si se nam izmuznil, drugikrat ne uideš.  Les za tvoja vešala ne bo več dolgo rastel."  Niso šli dolgo ob Spreči, ko nalete ob grapi na štiri dečke; trije so bili praznično oblečeni, eden je pohajal iz ciganstva.  "Alo, otroci, nalovite nam žab in črvov!  Poiščite po lužah!" je viknil Mik.  "Ne smemo šlapati trave.  Razjezil bi se lastnik travnikov," je ugovarjal najstarejši deček.  "Čemu ste pa do zdaj šlapali – ušivci, a?" je zagrmel Buzduga in pogrozil z bikovko.  Stopil je bliže in prijel onega paglavca za uho, rekoč: "Si razumel?  Črvov in žab prinesite!  Ako ne, pridejo zaptije po tebe in po tvojega kneza.  Zrla bosta žabe in črve, ako jih moram sam nabirati.  Si slišal?"  Otroci so ostolbeneli in zazijali.  "Le pohitite, otročaji!  Tja k Spreči prinesite, na ovinek!  Za vsak komad dobite novčič," je nežno zalepetala gospa Ljubica, in drobnjav se je v diru spustila po travniku.  Družba je legla v senco po travi, da mirno prebavi obed, oziroma ga nadaljuje pod milim nebom.  Samojlo je prinesel za njo veliko čutaro vina, gospa Etelka v jerbasu peciva in čašice, Manojlo pa ponvo črne kave.  Takrat je šel mimo po poti Miloševič.  Z vzbočenimi prsmi je šel, gledaje visoko predse.  Solnce mu je sijalo od strani v obraz, na katerem se je kazal cvet mladosti in izraz možatosti obenem.  "Lep človek," je izpregovoril pl. Pester.  "Tip Srba," je rekel Bajić.  "Ponosno gre, kakor bi bila vsa Bosna njegova," je menil Mik.  "Zlovoljen človek je, in takemu je vsaka stvar dobra, da jo zabrusi nam ali neljubemu človeku v obraz.  Glejte, že v njegovi hoji je nekaj agitatorskega.  Tega imam na piki.  Šel bi človek in mu podstavil nošo, da se njegova izzivalnost prevrne v prah," se je hudoval Buzduga.  "Čemu vzeti človeka na muho, o katerem ni dokazano, da je hudoben.  Sodišče mu ni moglo do živega," je rekel Bajić.  "Dokazano je, da se njegovo mišljenje ne strinja z našim redom, da je nazadovoljnež, malkontent prve vrste.  Jaz bi vse ljudi njegovih misli dal obesiti, ne postreliti, ker smrt iz puške smatrajo za junaško."  Pl. Pester nato: "Naj stopi nas kdo pred zbor Bošnjakov in naj jim pove najsvetejše resnice, ne bodo mu verjeli, a njemu verjamejo.  Agitator je in nevaren človek."  Prekinil ga je komisar in ga pičil: "Zato ga poslušajo, gospod načelnik, ker jim govori v narodnem jeziku, zato ga razumejo in mu verjamejo.  Pred onim, ki ga ne razumem, sem nezaupljiv, čeprav pride s polnimi rokami k meni.  Sicer pa jaz še nisem videl naših polnih rok ...  Ni treba imeti posebnega proroškega daru, da bi ne videl žrtev, ki jih bo treba, preden pomirimo zasedene dežele."  "S kulturnim delom treba pridobiti nezadovoljneže; jezik, s katerim se to vrši, je postranska stvar," je odločil pl. Pester.  Bajić je majal z glavo, kakor bi imel tehtne pomisleke.  Hotel je omeniti Dalmacijo in Istro, ki sta že desetletja združeni z državo in še tako zanemarjeni.  No previdnost mu je velela molčati.  V tem je izginil Miloševič za drevjem in že je stal ciganček z lončeno črepinjo polno žab in črvov pred Mikom.  "Zakaj se pa tvoji tovariši niso vrnili?" je vprašala gospa Ljubica rjavega otroka, obdarivši ga z desetico.  "V vas so zbežali.  Boje se, da jim daste žreti žabe in črve."  Mik je spustil sake, obložene z vado, v vodo, potem se je pričela igra z žogo.  Pl. Pester se je ni udeležil, skraja tudi gospa Ljubica ne.  Sedeč sama v travi, sta se smejala in gledala na igralce.  Ko je bil pa načelnik parkrat zapored pohvalil Katico, kako estetične so njene kretnje, se je zagnala tudi gospa med one, ki so lovili žogo, da pokaže svojemu ljubimcu, kako ume tudi njeno bujno telo zaigrati v mladostnem poletu.  Ker so igrali na solncu, so se žoge kmalu naveličali.  Sedli so v senco upehani in razgreti.  Načelnik je postregel Ljubici, Mik Katici z ogrinjalom.  Samojlo in njegova žena sta se zopet pojavila ter nalivala vino in kavo.  Prižgali so si svalčice.  Iz stražarne sta dva orožnika prinesla odrtega janjca in naročje drv.  Kmalu je zaprasketal vesel ogenj na produ kraj Spreče.  Vnel se je pomenek o kulturi sploh in o bosenski posebe.  Kultura je bil tisti konjiček, ki ga je rad zajahal pl. Pester.