Gospod Kocmur je bil slabe volje.  Kaj ne bi bil!  Ženo ima in nepreskrbljeno deco in je pristne ljubljanske krvi, mestni otrok in semkaj pristojen, pa naduti svet prav nič ne upošteva vseh teh vrlin in se ne gane, da bi mu naklonil takim vrlinam primerno udobno življenje.  Kaj še!  Danes je bil na primer na magistratu in ondi prijel gospode, naj mu dajo kako podporo: ženo ima in deco, živi ne morejo v zemljo!  Pa so mu očitali, da je mlad, zdrav in močan – kakor da mu niti tega ne privoščijo! – in ga odpravili s poceni svetom, naj dela.  »Saj spadam pod mesto!« jim je pojasnil. — »Da,« so mu odgovorili, »in sicer v tisti del mesta, kjer stoji prisilna delavnica,« in so ga porinili pred duri – škrici salamenski, jim bo že pokazal!  Delati, delati!  Ali se brani dela?  Le ne dobi ga.  Seveda, če slavni magistrat res misli, da bo prijel za kramp, se moti – saj ni kmetavz.  Sramota za Ljubljano, če bi morali njeni otroci vihteti krampe! — Za kakega pisarniškega sluga ne reče, da ne bi šel, ali za hišnika, pa kaj, ko se jih toliko poganja za vsako tako službico.  Kocmurju niti ne da srce, da bi drugim revežem odjedal kruh!  Zlasti, ko povsod vprašujejo: »Kje si pa do zdaj bil, kaj si delal, pokaži spričevala!« Kakor da je prišel k spovedi!  Škandal!  Tako je premišljal gospod Kocmur svojo krivično usodo, mislil pa je zelo glasno in poleg tolkel s pestjo po mizi in z nogo brcal v nedolžni stol, ki je klavrno ležal na tleh.  Žena Reza je plaho pogledovala skoz okno in proti durim in ga mirila.  »Lepo te prosim, nikar ne razbijaj – ali bi rad, da nas zopet poženo na cesto?  Danes je petega, pa še nisva plačala.  Če nama Mici ne pomaga, ne vem, kaj bo.  Včeraj je nemara dobila svojo plačo ...«  »Ta ti bo pomagala!« se je zakrohotal mož; spretno je dvignil z nogo stol, ga pogugal in treščil v duri.  »Glavo dam, če je sploh še v službi!  Bog ve, kje se spet potika!  Lepo hčer imaš!«  »Oba jo imava! — Sama ne morem vsemu kaj.  Ves dan letam za svojimi postrežbami, da rijemo za silo naprej.  Kdaj naj gledam za dekletom?  Vse je na mojih ramah.  Še tebe moram oblačiti – brez hlač bi bil, če bi ti jih jaz ne kupila.«  »Tiho!« je zarjul gospod Kocmur, da se je streslo okno.  Žena je skomizgnila z rameni: »Kar ubij me, saj sem tako le še na pol živa!«  »Za drugo res nisi ...  Ti, ki za vse skrbiš – dvanajst je ura, kje je pa kosilo, kaj?«  »Čakaj, že fant prinese!«  »Tisto priberačeno mineštro kloštrsko! — Ali je meni treba tega?  Lahko bi bil dobil ženo, táko z denarji, s premoženjem, pa si mi obetala: Hišo bom imela in njivo in del v Mestnem logu.  Pokaži no, kje imaš kaj!«  »Sam si kriv, da te oče ne marajo.«  Kocmur je skrčil pesti in pokazal zobe, in kar je hotel povedati, je bilo gotovo tehtno, pa je prav tačas potrkalo na duri; duri so se počasi odprle, odrivaje pred sabo stol, in vstopil je hišni gospodar, gospod Brtoncelj, suh, obrit, črno oblečen možiček; za njim se je pokazal hišni hlapec Jaka, ki je zaprl duri in pobral stol, potem pa si pričel trebiti nos v znamenje, da ga nadaljnji dogodki ne zanimajo.  Gospod Brtoncelj je pojasnil vzrok svojega prihoda: »Tako razgrajanje ... jej, jej, jej ... tak vik!  Snoči, danes zopet ... stranke se pritožujejo ... moja hiša tega ni vajena ...«  »V svojem stanovanju sem jaz gospodar,« je označil Kocmur svoje stališče.  »Še pogovarjati se ne bi smel!  Ta bi bila lepa!«  »Človek ima le predobro srce!  Vaša gospa – recimo ta oseba – me je prosila in prosila ...  Saj sem rekel, rajši ne; bolje prazno stanovanje, kakor take ljudi noter, pa me je le preprosila ...  Človek je predober!  Danes je petega, pa še nič denarja!  In nič pohištva ... jej, jej, jej ... še postelje nimata – recimo samo cunje na tleh.  Oh, oh, Jaka, poglej no, če niso tistale polena naša!  In kaj sem hotel reči – pri tej priči denar ali pa mi gresta ven!  Jaka, kar pripravi se!«  »Gospod ... « se je ponižno oglasila žena.  Pa jo je prekinil gospod Kocmur, ki je pokazal, da je v resnici glava družini in kos varovati njene koristi v najtežavnejšem položaju.  »Kaaaj?« je zarohnel, »denar hočete in ven bi me radi vrgli?  Ali mislite, da smo na Turškem?  Če vi ne poznate postav, pa jih poznam jaz.  Ali je to sploh kako stanovanje, kaj?  Poglejte no zid, kako je moker, kar teče po njem, okno se zapira, da lahko prst vtaknete v špranjo, pod je gnil – in za to hočete denar?  Na katerem koncu pa imate glavo?  Vi boste plačali meni, ne jaz vam, vi meni za škodo in za zdravje!  Revmatizem sem nalezel v tej luknji, v toplice bom moral – pa ne na svoje stroške, brez skrbi!  In le poskusite me vreči ven, boste videli, kaj je motena posest – poznam postavo.  Pa se pravdajva; mene pravda nič ne stane, ker nič nimam, vas pa bo, če jo zgubite ali dobite.«  »Oh, Jaka, ali slišiš?« je vzdihnil gospod Brtoncelj.  »Jej, jej, jej, kar pojdiva!  Bo prišel policaj ...  Taki razbojniki!«  Kocmurju so se zasvetile oči.  »Žena, ali si slišala?  Razbojniki je rekel.  Za to besedo mi boste odgovor dajali pred kazensko sodnijo!«  »Jej, jej, jej!« je vzkliknil gospodar, si tiščal ušesa, da ni več slišal, in bežal.  »Jaka, ti si priča, da nisem nič rekel čez čast, razbojniki so pa res!«  Kocmur si je zadovoljno mel roke.  »Zdaj ga imam v pesti.«  »Pa se lahko spet selimo,« je pobita pripomnila žena.  »Selitev plača dedec, boš videla, in še kaj povrh.  Ni prvi in ni zadnji, ki se mi je ujel.  Spoznal me bo!«  »Kakor te pozna že vsa Ljubljana.  Vsake kvatre smo v drugem stanovanju, iz nobenega ne gremo v lepem, povsod pokade za nami.  Jaz se več ne vem kam obrniti.«  »Kje se spet klati poba?« se je dotaknil gospod Kocmur drugega predmeta; zamrmral je nekaj med zobmi, kar ni obetalo nič dobrega mlademu možu, čigar težko pričakovani prihod je bil v tesni zvezi s kosilom pri Kocmurjevih.  Potem pa se je zopet ustavil pred ženo, glavo potisnil med ramena in nejevoljno povedal: »Saj sva sploh neumna, da se potikava po tujih kvartirjih, tvoj oče pa ima hišo.«  »Psa spuste nate, če se jim prikažeš!  Enkrat so nas vzeli pod streho, pa nas ne bodo več.  Misliš, da so pozabili, kako si jih takrat davil in jim grozil?«  »Sam si je bil kriv! — Sicer pa starcu niti ni treba vedeti, če pridemo v hišo – se mu bomo že umikali, da nas ne bo videl.  Samo z Nančo se zmeni, s sestro!  Zdaj, prvi čas bi šli v kamrico pod streho, tiste ropotije se lahko brez škode vržejo ven; tja proti zimi bi se nam pa umaknil oni čevljar ali kaj je, ki stanuje na dvorišču.«  »Veš, da te Nanča tudi ne trpi.«  »Z Nančo že še obračunava.  Nanča je božji volek, njo boš menda vendar znala pregovoriti.  Pa ji tako reci, da sva se skregala midva in šla narazen.  Le tebe naj vzame pod streho in fanta.  Počasi se pa še jaz prismolim k vama.  Ni pes, da bi ne pridobil takega tepčka na svojo stran, kakršna je Nanča!«  »Ko se te vsi tako boje!«  »Koga sem pa že požrl? — Vsak človek se spametuje, jaz sem se tudi, dovolj sem izkusil. — Saj bo tudi hiši v prid. — Ne oče ne Nanča – nobeden ni za gospodarstvo.  Vesela sta lahko, da naju dobita v hišo.  Bo vsaj kdo skrbel za red.«  »Ne bo šlo, ne bo šlo, preveč si divji!«  Tačas so se hitro odprla in zopet zaloputnila vrata in v sobo je skočil zaripel in zasopel desetletni Stanko Kocmur, suh fant s prebrisanim pogledom, umazan, raztrgan.  »Kje si pa bil, falot?« ga je pozdravil oče in dvignil roko.  Fant se je spretno umaknil za mater.  »No, no, no!  Prej poslušajte, potem šele udarite!« je pokaral očeta.  Privlekel je izza zapete suknje žemljo in jo spretno zalučal na mizo, potem še eno in še eno; iz žepa pa je prisukal nekaj zavitega v masten papir, kar je šlo po isti zračni poti za žemljami.  Oče Kocmur je brez besede ustavil sovražnosti zoper svojo nadobudno kri, ugriznil je v žemljo in odvil papir: prikazali so se mastni odrezki gnjati in koščki klobas.  »Glej ga tiča!« je izjavil svoje priznanje, si primaknil stol, sedel in pričel jesti.  »Ali so danes tole delili v samostanu namesto mineštre?«  Fant je vihtel roko, svetlo kronico je imel v njej in jo zmagoslavno kazal: »Kaj pa to, kaj pa to?«  Mati mu je s hitrim posegom vzela denar.  »Ali daš koj sem!« Bil pa je pokonci tudi že gospod Kocmur, ki je brez hrupa, pa z neusmiljeno silo izvil ženi dragoceni plen.  Fant je tulil: »Moja je, jaz sem jo dobil.«  »Tiho bodi, jesihar!  Kje si jo dobil?  Ali ne veš, kar se najde, je treba dati očetu, da oče nese na magistrat?«  »Saj nisem našel, gospod mi jo je podaril.« Solze so mu črtale bele proge po umazanem licu.  »Potem je tvoja,« je razsodil oče, »nikar ne tuli!  Pri meni bo spravljena, ti bi jo izgubil. — Zdaj jejta!«  »Vsaj eno desetico mi morate dati,« se je cmeril Stanko.  »Za zvezke potrebujem, učitelj me zmeraj sekira, ker nimam zvezkov.«  »Učitelju že še povem, kar mu gre.  Ti si mestni otrok, zate mora mesto plačevati zvezke.  Ali naj bo, desetico dobiš!«  Ta obljuba je pomirila vnetega šolarčka, ki se je že bal, da stopi oče nemara res k učitelju, nakar bi se hitro izkazalo, da je bila pritožba zastran zvezkov brez stvarne podlage.  Jedli so v sladki slogi, mož je sedel za mizo, žena je čepela na cunjah, fant pa je, življenja poln, z igrajočim se korakom stopical po sobi, se mašil z žemljo in slanino, da se mu je svetil obraz do ušes, in vmes pripovedoval, kako si je osvojil vse te obilne božje darove.  V samostanu je dobil od usmiljene roke običajni ričet s fižolom, pa ko je tresel to mineštro v piskrcu proti domu, se je zaletel ob vogalu v vojaka, piskrc je padel na tla in se razbil, njegova vsebina pa se široko razmazala po tleh.  Na, si je mislil, kaj bo pa zdaj!  Ali naj stopi domov po ata in mamo, da vzameta žlici in prideta kar tja na kosilo?  Roditelja sta se zadovoljno namuzala dovtipni pripombi svojega sinčka in sinček je samozavestno nadaljeval: »No, sem rekel, doma bo ples, če pridem s praznimi rokami; nak, pa rajši ne domov, oče useka kakor nor in ne pogleda kam.  Lačen sem bil tudi, nisem vedel, kaj bi počel, in sem se jokal.  Pa me ustavi gospa, tako je bila parfumirana, da mi je kar sapo jemalo; vprašala me je, zakaj se jokam, povem ji svojo nesrečo z mineštro, na! pa je iz mufa potegnila denarnico in mi dala desetico.  Ko mi je dajala, je prišel mimo gospod s cilindrom, pozdravil gospo in sta govorila in mi je dal tudi desetico.  Pa sem se koj spomnil, kakšno kosilo nakupim: tri žemlje in za drug denar pri klobasarju odrezkov.  Grem, pa mi pridejo nasproti gospod korar Mejač, ki sva enkrat z mamo že šla k njim prosit pomoči za stanovanje, pa sem pričel spet jokati pa so mi dali kronico.«  »Ti si tič, ti si tič,« je priznaval oče Kocmur.  Gubančil pa je čelo, očitno so se mu za čelom rodile resne misli.  In je prišel z njimi na dan.  »Mastno je bilo, če le ne bo škodovalo mojemu želodcu ...«  Sinček je poznal očetov želodec in njegove potrebe.  Stegnil je roko: »Dajte, pa grem!«  Oče Kocmur je z veleresnim obrazom privlekel iz žepa kronico, fant jo je vzel in švignil skozi duri; ni trajalo dolgo, že je bil zopet nazaj, in kar je prinesel, je bila četrtinka žganja.  Pil je oče Kocmur, tudi mati Kocmurka se ni branila požirka, in zavladalo je v temnem vlažnem brlogu prav prijazno občutje.  Stanko je gojil tiho nado, da utegne v današnjih okolnostih zamuditi šolo; le še četrt ure je manjkalo – če se v tem času ne spomnita roditelja na šolo in ga ne napodita, pa bo prepozno.  »Hvala Bogu,« je rekel, »da se mi je mineštra stresla!  Tako sem je sit, da mi pri ušesih ven sili.«  »Ej, fanté,« ga je poučil oče, »mineštra je že dobra.  Seveda, če je dobro narejena.  Ali tukaj je ne znajo pripravljati.  V Gradiški, tam smo dobro jedli, tam, iz riža in graha, pa meso je bilo noter nasekljano — vsak drugi dan smo jo imeli, pa se je le nismo naveličali.« Vglobil se je v spomine.  »Tam smo sploh živeli imenitno.  Govejo juho vsak dan, samo ob petkih ne, zvečer pa polento, z maslom zabeljeno, in kaj poleg, solato ali zelje.«  »Kaka pa je polenta?« je vprašal Stanko in prežal, kdaj bo zunaj bilo dve.  »Kakor koruzni žganci, le še boljša.  V Mariboru nimajo polente.  Štajerci jedo le cmoke, vsak dan cmoke, pa take iz črnega kruha.«  »Cmoki iz črnega kruha so zanič,« je vešče pripomnila gospodinja.  »V Mariboru je sploh slaba,« je povedal oče Kocmur.  »Prav sitni so, priganjajo k delu, zaslužka pa nič.  V Gradiški je bilo drugače.  V Gradiški smo vedeli, čemu delamo – služili smo denar.  Od kraja bolj malo, po štiri krone na mesec; pa sem kmalu prišel v prvi razred – salamiš! na ovratniku sem imel črne našive, kakor sarža pri vojakih – in sem služil po deset kron na mesec.  Radi so me imeli, prosil sem pri raportu, da me dajo v kuhinjo, pa sem bil koj uslišan.  V kuhinji je bilo življenje, vsak dan maseljc vina in nič nisem plačal zanj!  Tako dobro se mi ni še nikoli godilo.  Ko je moj čas potekel, so me neradi pustili – jokali so se za mano ...«  »Pa kaj ste delali v Gradiški, ata?« je nedolžno vprašal Stanko.  »V kloštru je bil,« je mati hitela odgovarjati na kočljivo vprašanje.  »Hiša je cesarska,« je modro razlagal oče Kocmur.  »Vsi, ki so notri, so pokorni cesarskim postavam.  Tako je kakor v vojašnici, prav takšen red, le da je življenje lepše in hrana boljša.«  »Ata!«  »Kaj je?«  »Zaprti ste bili v Gradiški.«  Nato hipen molk.  Atu so se napela lica.  Potem pa je izbruhnil v prisrčen smeh in vsi z njim.  »Ti falot ti!« je zažugal s smešno resnostjo in se stegnil za fantom.  Ujel ga je, na vse grlo se krohotajočega, ga dvignil in za šalo udaril po zadnji plati; potem si ga je posadil na koleno in mu dal piti.  »Samo tegale smo pogrešali notri, žganja nismo dobili za noben denar.  Pa smo imeli paznika – Pipec smo mu rekli – ta je zmeraj dišal po slivovki, pa smo se kar gnetli okoli njega, da smo vsaj v nos ujeli malo dobrote.  Lepo je bilo, lepo!«  Stanko je molčal in zamišljeno gledal predse.  V mladi duši mu je pričenjalo kliti seme hrepenenja po tej Indiji Koromandiji, kjer se cedi mleko in med – po Gradiški, po kaznilnici ...  Ura je bila dve.  Mati je planila kvišku, mudilo se ji je v popoldansko postrežbo, tudi je nameravala poiskati hčer Mici zaradi denarja.  Kocmur je zvrnil vase ostanek žganja in se spravil spat v kot na cunje.  Stanko pa se je tiho izmazal iz sobe, da gre in si kupi za drobiž, ki ga je dobil iz kronice in mu ga je oče spričo žganja pozabil vzeti, pištolico in cigarete ...  V ljubljanskem Krakovem blizu Mirja je stala in stoji starikava hiša, tam sta stanovala stari Koren in njegova hči Nanča, oče in sestra Kocmurjeve žene.  Skozi obokana vrata stopiš v vežo, pa pazi, da se ne spotakneš ob okornih okroglih kamnih vegastega tlaka.  Veža je temna in oprijemati se moraš zidu, da brez nezgode najdeš onkraj do vrat, ki vodijo na dvorišče.  Tu zadaj ima hiša širok, obokan hodnik, izpod hodnika peljejo stopnice v prvo nadstropje.  Na desni strani hiše, če stopiš na dvorišče, je prizidek; ali je bil svoj čas sezidan, da služi za skladišče ali za hlev, kdo to ve?  Pri tej hiši se je mnogo prizidavalo in prezidavalo, kakor sta pač lastnikom drugemu za drugim kazali potreba in blagajna; in uporaba posameznih prostorov se je spreminjala z razmerami.  Zdaj je v prizidku bival, malo bolje ko zver v svojem brlogu, stari Koren s svojim psom.  Nasproti prizidku ob drugem koncu hodnika, kjer je bila svoj čas mizarska delavnica starega Korena, je ob času naše povesti stanoval in čevljaril dični mojster Pirc.  Onkraj dvorišča čepe drvarnice, za njimi se razprostira obširen vrt s starimi, krivimi špinclji in štrbonclji in ribezljevim grmičevjem ob sosedovem zidu.  Za vrtom se razteza Mirje, njive in travniki ob ostankih rimskega mestnega obzidja.  Tisto leto je bila izredno mila pomlad.  Že zadnje dni januarja so prinašali otroci prve metulje v šolo in že prvi teden meseca svečana je bil prisojni obronek tivolskega gozda kar višnjev od cvetočih nunk.  Bilo je sredi sušca, lepega, sončnega popoldneva.  Nanča, okoli štirideset let stara ženska, preprosto oblečena, z ruto na glavi, s koščenim obrazom in črnimi naočniki, je stala pri brajdi, vzpenjajoči se ob prizidku, in rezala z nožičkom vršičke, preskušajoč, ali je že sok v njih.  Poleg nje je stala stranka iz prvega nadstropja, gospa Jerajeva, odvetniškega uradnika soproga, gologlava, z rokami uprtimi v boke, in poslušala s hlinjenim zanimanjem Nančo, ki je razkladala, kako se skoraj prične trta jokati; takrat bo navezala ob obrezane vršičke male steklenice, da se bo vanje nacejal sok, ki za oči ni boljšega zdravila od njega.  »T-t,« je tlesknila Jerajeva z jezikom, »gospodična Ana, vi pa res znate čarati.  Vsi ljudje pravijo: O, gospodična Ana, ta pa ta!  Čevlji se nikomur tako ne svetijo kakor gospodični Ani!«  Nanča je bila bolj skromne pameti in zato priljubljen predmet šalam vsakogar, komur je prišla pred oči.  Rada je slišala, če so jo klicali za gospodično Ano, v poseben ponos pa so ji bili svetli čevlji, ki je z njih krtačenjem tratila lep del dneva. — Hvala gospe Jerajeve ji je dobro dela, pomolila je izpod krila desni čevelj in ga zadovoljno sukala, da se je v njem lesketalo rumeno sonce.  Jerajeva se je s pričakujočim pogledom ozirala na vežne duri.  »Enkrat mi morate vendar povedati, kaj dajete v čistilo, da se tako svetijo!  Ne vem, kdo je zadnjič rekel: Gospodična Ana gotovo žveči tobak, tobakov sok je tako imeniten za čevlje.«  Nanča je v hipu zardela in pričela kričati: »Laž, laž, laž, laž, laž.«  Jerajeva jo je mirila: »Gospodična Ana, kar tiho bodite!  Prav tako sem se jaz pričkala in se zavzemala za vas.  Gospodična Ana je iz dobre hiše, sem rekla, njen oče nosi klobuk.  Gospodična Ana, sem rekla, če bi hotela, bi bila zdaj imenitna gospa, ampak ni hotela.  Ali ni res? — Sicer pa kdo ve, ali nas vendar ne povabite še na ženitovanje.  Če vas takole gledam ...«  »Maram za dedca,« je zakričala Nanča, »vsi so pijanci in divjaki!«  »Se že še kateri znajde, da vam omehča srce!  To bo svatba, kaj?  Takšna mora biti kakor na novi maši vašega rajnega gospoda po poli brata Antona.  Takrat je bilo nemara sila imenitno?«  Nanča je točno zgrabila ponujeno snov in drage volje zopet povedala, kar je že stokrat in stokrat pravila, vsakikrat z istimi besedami: »Ja! — Take nove maše še ni videla Ljubljana, kar stoji.  Ata so imeli v časteh Antona, vse bi dali zanj, nič se jim ni zdelo škoda.  Pa je bilo pri pojedini, da se ne zlažem, gotovo sto ljudi.  Zadnji so sedeli na stopnicah in ko so šli, je vsak dobil polno ruto potice s sabo in pečenega.  In ko so šli, potem so ata še naju poklicali iz kuhinje, mene in sestro, in so nama natočili vina, da sva trčili s po poli bratom, z gospodom Antonom.«  »O,« se je na videz začudila gospa Jerajeva, »ali vedve nista bili pri mizi?«  »Nisva, ni mačeha pustila, je rekla, da ni prostora. — Ja!  In še tisto leto je umrla.«  »In gospod Anton tudi,« je dostavila gospa Jerajeva; čuda temeljito je poznala vso zgodovino Korenove dinastije.  »Gospod Anton tudi,« je potrdila Nanča.  »Najprej gospod Anton, za njimi pa mačeha.  Trije zdravniki so bili okoli njegan in ena usmiljena sestra – nič ni pomagalo.  Tako smo se jokali, da je župan poslal detektiva gledat, kaj da je.  Ata so pa zboleli.«  »T-t-t,« se je čudila Jerajeva že neštetokrat slišani povesti.  Tisto, kar je nestrpno pričakovala, se še vedno ni pojavilo.  Zato ji je preostajalo časa za Nančo.  »Kaj pa, ali ni imel gospod Anton psička?«  »Imel.  Finetelj mu je bilo ime.  Ta psiček je neusmiljeno tulil tisto noč, preden je gospod umrl.  Rjave lise je imel nad očmi – taki psi, pravijo, da vidijo smrt.  Ta Finetelj je potem od same žalosti storil konec.«  »Ali ga ni vzel konjederec?«  »Vzel, ker ni imel marke.  Ampak je marko nalašč izgubil, da ga je vzel konjederec.  O, ta je bil pameten!«  »Kakor vsi od vaše hiše,« je pohvalila Jerajeva.  »Zdaj mi pa povejte, gospodična Ana, ali vas še kdaj straši?«  »Zdaj me že dolgo ni.  Prej sem pa večkrat slišala gospoda Antona, da je šaril po sobi.  Pa sem smuknila kar pod odejo in molila, da je strah minil.«  Gospa Jerajeva se je slednjič naveličala lepih Nančinih povesti.  »Kje je neki Pirčeva?« je nestrpno vprašala po kratkem premoru.  »Kako, da je ni nič na pregled?«  »Kaj me briga Pirčeva!« se je pričela razburjati Nanča.  »Vesela sem, če je ne vidim.  Ta me že ne bo komandirala.  Pa tudi kuhala mi ne bo več.«  »Pst, pst, ne tako na glas!« je mirila Jerajeva.  »Kaj se je pa zgodilo?«  »Polovico, vem, da ima dobička pri tisti hrani, ki jo nama daje, meni in atu, pa bi me zato še zmerjala?  Ne bo me!« je kričala Nanča, slinila se je in roke so se ji tresle, tako je bila huda.  Pa jo je kar na mah minila vsa togota in šepetnila je Jerajevi: »Beživa!« in jo je naglo potegnila s sabo gor po stopnicah.  Od vrat v prizidku se je čulo zamolklo trkanje – stari Koren je dajal znamenje, da hoče s svojim psom na zrak in da ne mara videti ljudi.  Počasi so se odprle duri, ven se je pognal velik, kosmat pes, skakal kvišku in tulil, za njim se je prikazal sključen, širok starec.  Dolgi beli lasje so mu viseli v čelo, siva zmršena brada mu je preraščala lice, golorok je bil, obleka je bila povaljana.  Zatohel smrad je udaril za njim in psom iz njunega brloga.  Stari je zaprl duri in jih zaklenil.  Izpod čela se ozirajoč na desno in levo, je šel počasi čez dvorišče na vrt v oni konec, ki je bil najbolj oddaljen od hiše – koprive so tam rasle na groblju.  Pes Sultan se je ob njem vzpenjal kvišku, renčal in tulil.  Vrh stopnic, stisnjeni v kot, sta stali Nanča in Jerajeva.  Jerajeva je vprašala: »Ali ata res mislijo, da sin Anton še živi?«  »Včasi. — Včasi so pa čisto dobri.  Preveč so ga imeli radi.  Naju deklet ne tako.  Prej pač, dokler so mama živeli.  Pa so umrli, ko sva bili še takole majceni.  Mačeha naju ni marala, večkrat sva bili tepeni kakor siti.  Tukaj na čelu se mi še zdaj pozna, ko me je udarila z grebljo, tri dni sem ležala v omedlevici, luč so že držali nad mano.  Ja!  Pa ji vendar sveče prižigam na vernih duš dan.«  »Ko imate dobro srce,« jo je pohvalila Jerajeva in koj nato vzkliknila: »Na, pa je že štiri ura!«  Po stopnicah je prihajal desetleten, bledičen, pa prijazen deček v snažni, dasi oguljeni obleki, s šolsko torbico na hrbtu, gospe Jerajeve edini sin Milan.  Komaj je utegnil pozdraviti.  »Nanča,« je hitel praviti, »zunaj pred hišo je Kocmurjev Stanko!  Na svojo mamo čaka, potem prideta k vam, je rekel.«  Ko je Nanča začula besedo o Kocmurjevih, je široko odprla oči in usta, in ko je Milan končal novico, je bila že rdeča kakor kuhan rak.  »Kdo jih je klical?  Jaz jih nič ne potrebujem.  Bi že spet kaj rada!  Ne maram jih.  Tako reci, da me ni doma!« Stopila je urno v svoje stanovanje vrh stopnic in za sabo zaklenila.  Prav tisti hip sta se pojavila pod stopnicami Kocmurjeva in njen sinček Stanko.  Jerajeva je pokašljala »khm, khm«, in ko je tako opozorila Kocmurjevo nase, je s pomilujočim glasom rekla: »Oh, škoda!  Gospodične Ane ni doma saj ste k njej namenjeni, gospa?  Ni dolgo, kar je šla zdoma, pred nočjo težko da se vrne.« Tako je govorila, hkrati pa mežikala in kazala z roko, da je Nanča v svoji sobi in da se je zaklenila.  Kocmurjeva se je namuznila.  »Malo brinovca sem ji prinesla,« je odgovorila in ni štedila glasu, »škoda, da je ni.  Pa ne morem pomagati.  Z Bogom, gospa!«  Hrupno se je prestopala, kakor da odhaja, pa so se že odprle duri in se je oglasila Nanča: »Ali si ti?  Le pridi noter!«  Kocmurjeva je naročila Stanku, naj jo počaka spodaj.  Jerajeva je odvzela svojemu Milanu knjige in mu velela, naj malo poskoči po dvorišču, in če bi prišla čevljarja Pirca žena domov, naj ji pride povedat.  »Pa pazita, stari je na vrtu s psom, da se mu pravi čas umakneta.« In so izginili vsak v svoj konec.  Kocmurjeva k Nanči, Jerajeva v svoje stanovanje, ki je bilo tik Nančine sobe, od nje ločeno zgolj po nezazidanih durih, dečka pa, sošolca, sta stekla na dvorišče.  Nanča je stanovala v sobi rajnega gospoda Antona; klečalnik z razpelom in knjižnica v okviru nerabljenih stranskih vrat sta še spominjali nanj.  Pri oknu so visele tri kletke s kanarčki, ščinkovci in drugim pojočim drobižem, v katerega reji je bila Nanča do onkraj Gradaščice priznana strokovnjakinja.  Dišalo je v sobi po suhih rožah in starih knjigah, po ptičkih in po terpentinu.  »Tale brinovček sem ti prinesla,« je rekla Kocmurjeva za uvod, »malo ga je, pa je dober.  Včasih pomaga.«  »Pomaga,« je pritrdila Nanča.  Nekam premajhna se ji je zdela steklenica, zlasti v primeri z nepriliko, združeno po navadi z vsakim sestrinim obiskom.  »Saj sem več bolna kakor zdrava.  Tebi se dobro godi, rdeča si in debela ...«  »Še norca se delaj iz mene! — Moja ljuba sestra, če bi vedela, kako živim ...  Od enega dne k drugemu ne vem, ali bom kaj kosila, od kod in kaj.  Zdaj bom pa kmalu še brez stanovanja.«  »Hohoho,« se je krohotala Nanča, »kdo ti bo verjel, ko imaš moža, imenitnega, da ga vsa Korenova družina ni vredna. ‚Nanča, tista norčava Nanča,’ je rekel, ‚bi si lahko obliznila vseh deset prstov, če bi dobila tudi le takega moža, kakor je peta mojega škornja,’ – tako je rekel tvoj mož.  Ali ni res?  Tako visok gospod je.«  »Kaj bi gonila vedno tisto!  Da sem imela takrat to pamet, ki jo imam danes, veš, da ga ne bi vzela.  Vsega tudi nisem sama kriva.  Ali si čisto pozabila, kako je bilo pri nas, kako se je nama godilo – brez mame, brez ljubezni – kakor dvema ptičkoma brez gnezda?  Ni čudno, da sem se mlada in neumna oklenila človeka, ki mi je prvi dal prijazno besedo.  Če bi mama živela, bi bilo vse drugače.  Nikar mi ga zmeraj ne očitaj!  Jaz trpim in ne ti in ni majhno moje trpljenje. — Ali ga zagovarjam?  Sama vem, kakšen je.  Rešila bi se ga rada ...  Ti mi pomagaj, ljuba sestra!«  »Kako ti bom pomagala!  Ali imam kaj?  Ali hočeš kanarčka?«  »Pod streho me vzemi, mene in Stanka!«  »Stanka, ta cvet, da mi bo štrbonclje kradel?  Pa še kamne mi luča pod noge.  Tista tvoja Mici tudi ni nič boljša.  Včeraj sem jo videla, spremljevalca je imela, gospoda soldata, in vstran je pogledala, ko me je srečala.  Seveda, sram jo je bilo tete.«  »Punca ima slabe oči, morebiti te ni poznala.  Pametna bodi – ali naj na cesti poginem?  Sobica pod streho je prazna ...«  »Ata ne puste.  Ali naj se jim zamerim?  Da še mene vržejo iz testamenta, kakor so rekli, da bodo tebe?  Ne boš, pa če si stokrat moja sestra.«  »Nanča, bolj se delaš hudobno kakor si!  Niti sanjalo se ne bo atu, da sem v hiši.  In vso večnost menda vendar ne bodo kuhali jeze name.  Skrivala se jim bova, jaz in fant ...«  Prišla je bila po ukazu svojega moža, da s hinavstvom in zvijačo izvede moževe naklepe.  Ali spomini na mamo, na žalostne dni mladosti, na sramoto in trpljenje poleg moža so zmagali, solze v očeh so pričale, da ji prošnja prihaja iz srca.  Za roko je držala sestro Nančo in ihtela.  Nanča pa je umikala oči in premišljala, kako bi najuspešnejše končala razgovor, ki se je tako lepo pričel z brinovcem in je zdaj krenil na področje, kjer se Nanča ni nameravala umakniti niti za las; preživo so ji bili v spominu časi, ko je po hiši robantil in strahoval divji Kocmur, da si nikdo ni bil svest življenja, sestra, njegova žena, ga je pa še zagovarjala. — Buljiti so ji pričenjale oči, odpirala je usta, kazalo je, da poseže po načinu dokazovanja, ki mu je bila najbolj kos, po kričanju.  Pa ji ni bilo treba.  Priskočilo ji je na pomoč prijazno naključje – z dvorišča se je začul krik in jok in lajal in tulil je pes.  Kocmurjeva je planila k durim: »Križ božji, moj fant!« in ko jih je odprla, je že planil v sobo Stanko, ves preplašen.  Hitro je zaloputnil duri; s solzami v očeh, še ihteč in tresoč se od strahu, jih je tiščal, zunaj je hropel in grčal razdraženi pes.  Komaj pa se je deček čutil varnega, že je zopet našel pogum in podjetnost.  »Mama, dajte mi palico iz kota, ga bom po gobcu!« Odprl je malo duri, toliko, da je skoz ozko odprtino lahko podražil psa »kš, kš«, pes je zalajal.  Stanko pa veselo zavrisnil – niti časa ni imel, da si obriše solze.  V kotu je res stala palica z železno ostjo na koncu.  Nanča jo je jemala s sabo na svoja pota; trdila je, da zato, da se brani hudih ljudi in še hujših zverin: enkrat je malo manjkalo, da ni videla gada; kakor so pa pravili drugi, zato, da je z ostjo pobirala s tal končke smotk, ki so bajé pomagali njenim čevljem do tistega nedosežnega bleska in sijaja, ki je šel glas o njem po vsem vesoljnem predmestju.  Kocmurjevi se je prvotni strah za dečka spremenil v ogorčenje.  Res je vzela iz kota znamenito Nančino palico, toda v drug namen, kakor je želel fant.  Ročno je zgrabila sina čez pas in mu pričela brez zaslišanja in sodbe iztrkavati hlače in živo njih vsebino.  Vtepala pa mu je takele nauke: »Zanikrnost zanikrna, ali si spet kamne lučal v psa!  Kolikokrat sem ti rekla, da ne!  Lahko se te povsod boje, ko si takšen.  Zdaj si sit, ko si nam požrl stanovanje?  Le čakaj me, doma jih dobiš še od očeta!«  Fant je tulil: »Mama, ne, ne, ne!  Jej, jej, jej!  Saj nisem jaz, Milan je.« Ker pa je mama predobro poznala svojega sina, da bi na njegove besede odnehala, je spremenil svojo taktiko in z zobmi pričel hlastati po njej, pa ji ni prišel do živega skozi obleko.  V vzgajalno prizadevanje svoje sestre je zdaj posegla Nanča, ki sta ji odsevala s koščenega obraza prestani strah in rastoča togota.  »Mojo palico sem!  Z mojo palico ga ne boš pretepala; kakšna pa bo, škoda je palice!  Ven se mi poberita!  Kakršen sin, takšna mati!«  Kocmurjeva je vrgla palico tja po sobi in izpustila fanta, ki je odprl vrata, se prepričal, da ni več psa, in kakor blisk planil iz sobe in po stopnicah.  Lovila je sapo, tako se je bila upehala nad sinom.  Srd pa se ji je obrnil tudi zoper sestro.  »Sram te bodi!  Sestra si in me mečeš čez prag – že prav!  Še je Bog v nebesih!  Ampak mojega brinovca tudi ne boš pila!« Vzela je steklenico, se ozrla po sobi, ali je še kaj pozabila, in šla.  »Fej te bodi!« je bil njen pozdrav za slovo.  »Maram tvoj brinovec,« je za njo vpila Nanča.  »Bog ve, kakšnega spaka sta mi noter nalila, saj vem, da komaj čakata, da se vama spravim s pota.« Šla je na dvorišče in z dvorišča nazaj po stopnicah na hodnik in s hodnika spet na dvorišče in do osme ure zvečer, ko se je spravila spat, se je tja v mlačno noč razlegal njen krik, da ji lastna sestra in svak strežeta po življenju z zastrupljenim brinovcem.  Milan tačas ni bil navzočen, ko je začel Stanko boj s kamni zoper Sultana.  Kajti komaj mu je bil utegnil Stanko razkazati svoje nove zaklade: pištolo, tobačnico in povečevalno steklo, in mu razodevati način, kako se dá priti v gledališče brez vstopnice, že je prišla domov čevljarjeva in je moral Milan gor, da sporoči mami, kakor mu je bilo ukazano.  Zgoraj ga je pa pridržala služkinja Jera, ki je imela v tej družini prvo in zadnjo besedo glede dečka, in ga ni več pustila nazaj: »Nič nimam rada, če se družiš s tistim Stankom.  Tukaj ostani pri meni, ná kruha in pa knjigo vzemi v roko!« In tako se je zgodilo.  Poprej je bila Jerajeva nestrpno čakala, kdaj se vrne čevljarica; zdaj ko se je vrnila in ji je sin prinesel to vest, se ji pa ni več mudilo.  To je imelo svoj vzrok.  Ločiti se namreč ni mogla od vrat med svojim in Nančinim stanovanjem – tiho je slonela ondi, svetile so se ji oči, zadovoljno je kazala bele zobe in z naslado uživala razburjeni prizor v Nančini sobi.  Šele ko je bila vsa slavnost tam pri kraju in je čula že zunaj rogoviliti Nančo, je zapustila stanovanje; brhko je stekla po stopnicah, kakor bi štela šele šestnajst let, in smuknila pod obokanim hodnikom na levo do zadnjih vrat – tu je stanoval čevljar Pirc.  Pri durih je malo postala in poslušala, potem je potrkala in vstopila.  V kuhinji ni bilo nikogar, pa že je iz sobe pogledala Pirčeva in jo pozdravila: »O, gospa Jerajeva, le noter!« Iz sobe se je slišalo nabijanje in vmes čevljarjev glas: »Le noter, le noter, da bo krajši čas!«  Pri oknu je sedel in delal čevljar, še mlad mož, nekaj let mlajši od svoje žene, zdrava lica mu je krasila skrbno negovana rumena brada.  Nasproti mu je sedel vajenec Peter, čokat fant, toda plašen kakor zajec; da je mojster le glasneje spregovoril, že se je zganil in v svojo obrambo dvignil roke h glavi, tja, kjer sta jo dičila dva izredno velika, vkraj štrleča uhlja.  »Fant je zabit,« je o njem trdil mojster, »že zdavnaj bi ga zapodil, da nima tako priročnih uhljev.«  »Kaj pa to?« se je začudila Jerajeva, ko je zagledala v kotu nov, še prazen posteljnik, poleg na tleh so ležale deske za dno.  »Ali dobite gostača?«  »Učičajte se no, gospa!« je rekel mojster in prekinil delo.  »Tončka vzameva s kmetov k sebi.  Star je deset let, šole na kmetih so slabe, v Ljubljani se bo vendar navzel malo več učenosti in manir, da bo potem laže sedel tu pri meni na stolu.«  Pirčeva je polagala deske v posteljnik.  »Skrajni čas je, da ga vzameva zopet k sebi.  Tak je že postal verjamete gospa? – teti, ki je zdaj pri njej, pravi mama, meni pa teta.  In še jokal se je, žaba, da ne gre in ne gre v Ljubljano; teta, moja sestra, mu je pa pomagala: ‚Pusti mi ga, deset let sem zanj skrbela, če ga do zdaj nisi pogrešala, ga zdaj tudi ne boš!’ — Nič ne rečem, saj ga ima res rada.  Toda na koncu koncev je le najin sin in ne njen – ali naj vse žive dni gnoj kida in krave pase?«  Čevljar je pritrdil: »Midva sva mestna, fant je tudi mesten, zato spada v mesto in ne med kmete.«  »Saj ga nisva dala rada iz hiše,« je nadaljevala mojstrica, »toda kaj sva hotela: v tovarno sem hodila, ali jo naj pustim zaradi otroka in zgubim pokojnino?  Zdaj sem dosegla leta, zdaj sem izpregla, imam pokojnino – dobri so tolarčki! – zdaj ga lahko komandirava doma.«  »Taka novica!  Kdaj pa pride?«  »Pojutrišnjem, v nedeljo.  Sam grem ponj,« se je oglasil mojster.  »Ženi ga teta nemara niti ne bi dala.«  »Ti – pa da ne boš hud z njim!« ga je opomnila žena.  »Pojedel ga bom!« jo je šaljivo zavrnil mojster.  »Ubogati mora, pa bova prijatelja. — Peter, kam pa spet zijaš?«  Peter je zavpil »av!«, še preden ga je mojster ujel za uho; drugega odgovora ni dal, le z večjo vnemo se je spet posvetil delu.  »Kaj sem hotela reči ...« je povzela besedo Jerajeva.  »Ne, sem rekla, to vam moram povedati, kaj se mi je sanjalo.  Kaj takega še ne!«  V dokaz popolne pozornosti sta Pirčeva dva prekinila vsak svoje delo in se obrnila k Jerajevi.  »Tako je bilo,« je pravila Jerajeva, »kakor da še nisem poročena in sva šli vkupe z mamo po mestu, eno nogo so imeli boso, eno pa v velikanski rdeči copati.  Mama, sem rekla, kakšni pa ste, pojdite, kupite si čevlje! — Kako, so rekli, ko nimam več kakor sedemdeset krajcarjev! — Pa se že znajdeva pred vežo, kjer je stara babura – tisti zeljarici Bončarici je bila podobna – prodajala razno obutev.  Mama, sem rekla, kupite si no čevlje, dvajset krajcarjev imam, pa jih dam zraven! — Ženska naju vidi pa privleče izpod stojnice en edini čižem, zelen je bil, pri prstih zakrivljen navzgor in s kraguljčkom – ali je mogoče, da se človeku kaj takega sanja? – in je rekla: Zato ker ste vi, je rekla, tale čižem vam dam za petdeset soldov. — Pa so ga kupili mama. — Kaj pravite k temu?«  »Sedemdeset, dvajset, petdeset,« je ugibal mojster, »prepametne se mi zde številke, prelepo razdeljene take nerade pridejo.«  »Kamor jih stavite,« je ugovarjala Jerajeva.  »Če so številke nerodne, jih je treba staviti na Linc, tam prihajajo bolj čudne ...  Tako živo se mi je sanjalo, mož mi je rekel: Naj se pes obesi, kar cel goldinar stavi! — Nekaj tisočakov bi se prileglo ...  Mojster, halo!  Korajža velja!«  »Desetico bi tvegal ... « je rekel mojster, »kar nič mi niso všeč te številke.«  »Desetico?  Ali vas ni sram, gospod Pirc?  Manj ko goldinar pa res ne vzamem.«  »Desetica je dovolj,« je možu pritrjevala Pirčeva.  »O, gospod Pirc!« je pihala Jerajeva mojstru na dušo, »zdaj se skaže, ali ima moja beseda pri vas kaj veljave ali nič.  Pomislite, moje so sanje, moje!  Kar je manj ko goldinar, je razžalitev.  Gospod Pirc kavalir!«  Gospod Pirc z rumeno brado je bil premagan, le zaradi žene se je še malo opletal.  »Ej,« je slednjič izjavil, »naj pa bo.  Če zadeneva, žena, si pa kar postaviva hišico.« Okoli lastne hiše se jima je pletel smisel življenja, zanjo sta delala in varčevala.  Jerajeva je dobila v roko denar za loterijo in zdaj je bila prosta za drug razgovor.  Stemnilo se je bilo, Peter je nažgal petrolejko in jo postavil na čevljarsko mizico – zunaj se je razlegalo Nančino hudovanje.  »Ali jo slišite?« je rekla Jerajeva in popisala burni prizor med Nančo, njeno sestro in Stankom.  »O mlaju je vsakikrat bolj huda,« je pripomnila Pirčeva.  »Saj se nad mano tudi nosi.«  »Sem slišala.  Kaj pa ji ni prav?«  »Oštela sem jo zaradi las, zakaj si jih pošteno ne očeše – vkup se ji držé kakor gnezdo.  Pa mi je zamerila dobre nauke in zdaj zabavlja zoper hrano.  Sem že vajena tega.  Ni prijetno jima kuhati in streči, Nanči in staremu, ki skoraj ne pusti človeka blizu – rajši danes neham ko jutri, če bi se človeku ne smilila ...«  »Nanča je otročja, hudobna je pa tudi,« je razložil mojster.  »Potrebno je, da jo spet enkrat obišče rajni gospod Anton in jo malo postraši.« Pomežiknil je Jerajevi.  »Nikar!« je rekla Pirčeva.  »Saj reva ne more za to, kakršna je.«  Jerajeva pa je odgovorila: »Naredimo.« Pomignila je, vzdignila in se priporočila.  Tisto noč je res strašilo pri Nanči.  Komaj je bila ugasnila luč in dobro zatisnila oči, jo je zbudilo skrivnostno prasketanje po oknu, kakor da bi ga kdo ometal, in trikrat je udarilo po šipi.  Nanči je postalo vroče in mraz, zaječala je pobožen vzdih, skrila se pod odejo in pričela vzbujati kes, kolikor ga je znala.  V svojem strahu in pod odejo ni niti čula, kako se je po končanem spominu zaprlo sosednje okno pri Jerajevih.  In drugi dan je bila prijazna in pohlevna in hrana pri Pirčevih ji je zopet dišala.  Stanko je bil ogorčen, da jih je dobil s palico.  Prestopivši hišni prag je hitro stekel čez cesto, se ozrl, če so mati že za njim, in ker jih ni bilo, je nadaljeval svojo pot.  Z rokavom si je obrisal solze in nos in umazano lice mu je postalo lepo marogasto.  Naglo je stopal, mrmral, grdo gledal in se oziral, če mu je kdo za petami; šele ko je prišel okoli ovinka, se je čutil varnega.  Palica je bila grčava, udarci so bili krepki, bolelo ga je in jezilo, stiskal je zobe in kuhal naklepe, kako bi se maščeval nad materjo.  Otroci znajo biti neusmiljeni!  Ko spoznajo, kako jih starši ljubijo, jim je baš ta ljubezen sredstvo, da starše mučijo. — Stanka so boleli udarci, a hujša od bolečine mu je bila jeza in želel si je, da so mu udarci prizadeli rane, da bi umrl za njimi: ali bi se potem kesala mati svojega dejanja, ali bi mu tulila ob pogrebu!  Kar inako se mu je storilo, ko je gledal v duhu svoj lastni pogreb, in zopet je imel rokav opravila pri očeh in nosu. — Ali pa, če ga nocoj ne bi bilo domov, kako bi jo skrbelo!  Prav ji je, zakaj ga je pa tepla!  Spomnil se je, da mu je mati povrhu zagrozila še z očetom – o joj! oče, kadar je bil jezen, ni nič gledal, s čim in kam, kar udaril je.  Nak, domov pa ne! — Kaj potem, ni premišljal – mladih ljudi navada ni, da bi preudarjali tudi le za pol ure naprej.  Vsi bolestni občutki, vse bridke skrbi so ga pa minile, ko je prišel na trg in pred izložbe, ki so jih pravkar pričenjali razsvetljevati.  Tod puške, samokresi, predmeti za umetni ogenj, tam torte, piškoti, sladkorčki, čokolada, likerji, v izložbi naprej klobase in sir in jabolka in ribe in suho grozdje.  Stanku so se cedile sline: ko bi imel denar!  »Kocmur, ali greš z mano?« ga je zdramil iz slastnih misli glas nekaj let starejšega dečka, ki je bil postal poleg njega; lase je imel skrbno počesane v čelo, kadil je cigareto, na levem komolcu pa je prodajal platno.  »O, Likar!  Kam pa greš?«  »V gledališče.  Igrat.  Pojdi z mano!  Režiser je rekel, da lahko priženem še katerega.  Boš igral in dobiš desetico.  Ampak moraš dati meni polovico, drugače te ne vzamem s sabo.«  »Ali daš en dim?« je vprašal Stanko, in ko mu je Likar pokroviteljsko dovolil, da je enkrat potegnil cigareto, enkrat samkrat in ne več, se ni dalje premišljal in je šel z njim.  Gledališče je že poznal.  Neko nedeljo popoldne je bil notri s tovarišem Barličem, v prvi vrsti sta sedela, sladkorčke sta zobala in se strahovito smejala pijancu, rdeč nos je imel, postrani cilinder in rdeč dežnik in je kolovratil po odru – silno je bilo kratkočasno!  Žal, da takrat nista ostala do konca!  Ko je prvič padla zavesa, je prišel namreč gospod in ju poklical ven in ta gospod je bil detektiv in sta morala z njim na policijo – zakaj Barlič je bil denar za gledališče in sladkarije zmaknil, to se pravi: ukradel.  Barliča so potem nekam dali, kar izginil je, nemara je moral v prisilno delavnico; Stanku niso nič storili, ker ni bil sokriv, le posvarili so ga ...  Veselilo ga je, da bo to pot že sam igral na odru.  Strela! – takega pijanca bi že pogodil – kar gorko mu je postajalo.  Opotekal se bo in robantil in marelo odpiral in zapiral in pa rigalo se mu bo, takole: »Hu-jik!«  »Daj no!« ga je posvaril tovariš.  »Če se ne boš dostojneje vedel, te vržejo ven.«  Ta opomin ga je zbudil iz prijetnega vzleta domišljije.  »Kaj bova pa igrala, jaz in ti?«  »Morje,« je kratko odgovoril Likar.  »Ali morje?«  »Morje.  Boš že videl.«  Morje!  Stanka so pričeli obhajati dvomi, ali bo kos tako težavni nalogi.  Morja še ni videl drugod kakor na slikah; po slikah pa in kar je bral in slišal, si ni mogel kar nič predočevati, kako naj igra, da bo podoben morju.  Tolažila ga je edino okolnost, da ima tovariš enako vlogo; kakor bo delal tovariš, tako on.  Že sta zavila s ceste in izpod kostanjevega drevoreda skoz vrata v ograji k vhodu na oder.  Čakalo je že nekaj fantičev, radovedno so prežali v razsvetljena okna garderob, s sveto grozo vlekli na ušesa zvoke in ropote, prihajajoče iz poslopja, in vsakikrat, če je kdo prišel in odšel skoz duri, so stegovali vratove, da ujemó pogled na nekaj razsvetljenih stopnic.  Slednjič so se odprle duri in na prag se je postavil širokopleč, bradat mož.  Vtaknil je roke v žep, dobrohotno pokimal mladim umetnikom, se umaknil za korak v stran in jih prijazno povabil: »Na, zdaj pa le noter, barabice!«  Vsi so se hkrati stisnili skozi duri in hiteli po stopnicah, kakor da je škoda vsakega trenutka.  Vrhu kratkih stopnic na hodniku so se ustavili, da počakajo prijaznega moža.  Na hodniku so bile po vrsti duri, skoz duri se je čul kreg, smeh, petje.  Stanku je bilo kar tesno pri srcu.  Prijazni mož je odprl široke železne duri: »Le noter, barabice!« in so bili na odru.  Stanko še ni videl kaj tako čudnega, Neskončen se mu je zdel prostor navzlic neštetim lučem – ne v vrh ne v daljavo ni bilo razločiti konca: vse križem so stale platnene, na lesene okvire pribite stene, vmes so s tihimi koraki švigali ljudje po neznanih opravilih.  Na eni strani se je spenjala gladka, siva stena od vrha do tal, pred njo sredi odra je stal gospod s pobarvanim licem in v pisani obleki in je gledal skoz okroglo luknjico v steni – kaj, če je ta visoka stena zagrinjalo? – v kotu je slonel gasilec.  Strmel je v nevajene obilne čudeže, ko ga je Likar dregnil v rebra, naj vendar posluša.  Pred njim je stal dolg gospod s plešo in z zlatimi naočniki in jih kregal: »Morje zadnjič ni bilo morje, ampak kislo mleko.  Vihar je na morju, razumete, vihar: podé se divji valovi!  Da mi ne boste spali, sapramenski fantje, pripogibati se morate, gor dol, gor dol, drugače naj vse vkup pobere rogač!«  Nagnali so mlade umetnike v ozadje, tam so morali poklekniti in se z rokami upreti v tla, pogrnili so jih s plahto, belo in zeleno pobarvano, ta plahta je bila površina morja, in gospod s plešo in naočniki je komandiral fante, kako se morajo dvigati in kretati pod plahto, da bo uživalo občinstvo čimbolj živ vtis viharno razburkanega morja, tako živ, da ga skoro prično opominjati občutki morske bolezni.  Zdaj je Stanko vedel, kako je treba igrati morje.  Saj bi bilo prav kratkočasno noreti pod plahto, suvati drug drugega in ščipati, če se ne bi moralo vse goditi skrajno tiho; če je dal kateri količkaj glasu od sebe ali zaropotal, že se je čulo zabavljanje iz ust sitnega gospoda s plešo in naočniki in razločile so se besede in kretnje, kakor da išče dolgo palico v nič kaj prijazne namene.  Pričela se je godba, sledilo je petje, slišati je bilo tekanje po odru, piš vetra, dež, grom.  Stanka je silno mučila radovednost, tako rad bi pokukal izpod plahte, pa se ni dalo: bila je pripeta.  Temačno je bilo pod plahto in smrdelo je po barvah.  Stanko si je želel izpod nje – hitro se je naveličal biti morje.  »Likar, slišiš, ali bo še dolgo trajalo?«  »Čakaj!  Saj se je šele pričelo.«  »O jej!« — Kaj naj počne, da bi hitreje tekel čas?  Spomnil se je, da ima v žepu tobačnico, poiskal jo je in upirajoč se z glavo ob plahto, je ponjuhal.  Potem jo je ponudil Likarju.  Hola, tobačnica!  Likar jo je zadovoljno sprejel.  Po hrbtu roke si je v lep grebenček nasul črne štupe – tako je videl delati starega gospoda, ki je prihajal posedat v stranski drevored Zvezde – počasi je potegnil roko pod nosom in vase skril žgoči prah.  Ko je končal, je dal tobačnico sosedu – saj jedro zabave pri njuhanju tiči v tem, da njuhajo tudi drugi in jih žge v nosu.  Sosed pa je bil navihan in objesten in je zbil ponudeno tobačnico iz rok, da se je zakotalila po tleh in se je razpršila vsa njena vsebina.  Ta dogodek je zbudil prisrčno veselost vseh podmorskih bitij, tudi Likarja in Stanka, ker je prekinil duhomorno enakomernost, ki je vladala pod pobarvano plahto, pomenjujočo morsko gladino.  Komaj so zadrževali smeh, ki jim je le še bolj silil na dan, ko se je spet oglasil dolgi, sitni gospod, ogorčen grajal nemir in grozil, da jim potrga ušesa.  O ubogi gospod s plešo in naočniki – za intendanta so ga zmerjali – srečnega bi se lahko štel, ako bi bil ta kratki nemir v globinah morja edina neprilika tega večera!  Ali dražil ga je tudi zbor – kako je bil lesen! – dražil ga je vihar, ki je cele tri takte prezgodaj pričel besneti – in vendar so bile vse to pravzaprav le malenkosti!  Zakaj zgodilo se je nekaj, česar niti v najbolj pisanih sanjah ni slutil, da bi bilo mogoče na svetu: morje je pričelo kihati.  In kako je kihalo, kar kih za kihom!  Škandal!  Pevci so se ozirali in se muzali – drhal!  Nemara se jim še dobro zdi, da morje kiha.  Lase bi si bil izruval gospod intendant, ko bi jih kaj imel; tako pa je zbežal z odra in za sabo zaloputnil železne duri, kakor da je strela udarila v jambor.  Zunaj je tekal od enega konca hodnika do drugega, preklinjal svoj umetniški poklic, ki je navezan na toliko postranskih činiteljev, in kuhal jezo in maščevanje.  Ob živahnem ploskanju občinstva se je končalo prvo dejanje: spričo hrupne godbe poslušalci niso bili zapazili čudne naravne prikazni kihajočega morja.  Prijazni glas bradatega gospoda je poklical mlade grešnike izpod plahte: »Le semkaj, barabice!  Lepo komedijo ste mi napravili!  Kar hitro se mi izgubite skoz ta vrata pojdite in bežite, dokler vas nesó noge; če vas dobi gospod intendant, reveži, poreže vam glave!«  »Prosimo, gospod režiser, vsak za dvajset vinarjev ,« se je osmelil Likar.  »Petindvajset bi jih zaslužili, vsak in vsi, pa ne vinarjev!  Hitro se mi izgubite!« Rinil jih je ven.  »Gospod, dajte nam vsaj listek za na galerijo!« je prosjačil Likar.  Gospod je vzel iz žepa karto, nanjo načečkal nekaj besed, jo dal Likarju in potisnil družbico skoz duri ...  Zgoraj na stojišču zadnje galerije je zijalo pet parov zvedavih deških oči daleč tja dol na oder.  V zadnjem dejanju je igralo zopet morje.  Ležalo je mirno kakor kislo mleko in lastniki teh petih parov oči niso gojili nujnejše želje, nego da bi zdajle bili hkrati na galeriji in pod plahto, da bi na svoje oči gledali in občudovali učinek svojega umetniškega delovanja.  Ob desetih je bilo predstave konec in mlada družba se je razkropila.  Stanko jo je mahal proti domu.  Cesta je bila črna ljudi, vračajočih se iz gledališča, vtisi predstave so jim vrveli čez ustnice in tudi Stanku je bilo srce še polno tega, kar je videl in doživel.  Proti predmestju pa se je ulica bolj in bolj praznila, le posameznike je še srečaval in vsakemu se je mudilo.  V Stanku se je pričel porajati neprijeten občutek, ni se pa še zavedal, pred čim in zakaj.  Šele ko je zagledal hišo, kjer so stanovali, se mu je na mah zbudil spomin na popoldanski dogodek: da ga je natepla mati in da ji je ušel.  In hkrati ga je pričela plašiti slutnja in skrb, ki do sedaj spričo obilnih drugih vtisov ni našla vstopa v njegovo lahkomiselno glavo, ki pa se je ta mah tudi že izkazala kot bridka resnica: hišne duri so bile zaklenjene, zaman se je obešal na veliko mrzlo kljuko.  Na glas je zaihtel, pa ga je koj bilo strah in sram, kaj, če ga kdo vidi!  S silo je premagal jok in počasi šel naprej, pa je postajal in poslušal, če bi nemara za njim kdo prišel in odklenil duri.  Tam, kjer se cesta zasuče, se je obrnil in se vračal.  Zopet se je z rokama obesil na mrzlo kljuko – zaman! – in zopet so se mu udrle tihe solze.  Stisnil se je v kot pri durih, srce mu je prekipevalo od bridkosti, mraz je bilo, smilil se je samemu sebi in bil prepričan, da je vsega kriva mati: zakaj ga je tepla!  Kolikokrat je že slišal: otroka ne smeš tepsti, lahko se mu pripeti kaj na telesu ali zdravju!  Srd in tema sta mu premagala žalost in napotil se je nazaj v mesto, tam je bolj svetlo in več ljudi.  Lahko je bil oblečen in zeblo ga je.  Zavihal si je ovratnik, kvišku si potegnil zgolj z vrvico okoli života prepasane hlače in sključen in roke globoko tiščeč v raztrgana hlačna žepa, je stopal tik ob hišah proti mestu.  Kje in kako bo prebil noč, še ni preudarjal, tako daleč niso segale njegove misli niti njegove skušnje — bila je prva noč, da je sam izostal zdoma.  Bližal se je sredini mesta.  Prihajal je mimo širokih, razsvetljenih oken gostilne, ven se je slišalo petje, brenkanje, smeh.  Zdelo se mu je, tam notri mora biti paradiž.  Na enem oknu je bila zavesa malo odmaknjena, dvignil se je na prste in pritisnil nos ob okno, ali videl je le sence, ker je okno bilo potno.  Pa se je le stezal in prežal in se ni mogel ločiti, tako ga je nase vleklo bučno življenje tam notri.  Kar ga po ramenu potrepa krepka roka in ga pokliče izpred paradiža nazaj v vsakdanji svet.  Stanko se je prestrašen ozrl.  Pred njim je stal čuvaj pravice, brkati policaj, oblečen v gorko suknjo.  »Kaj pa ti?« ga je vprašal in vanj upiral svoj dobrohotni pogled.  »Jaz, jaz, jaz ...« je hitel Stanko in ni vedel, kaj bi rekel, le zdelo se mu je, da se mora zdajle kaj zlagati, zakaj kdor izmed tovarišev je že imel kaj opraviti s policaji, vsak se je potem hvalil, kako jih je nalagal.  »Kaj pa ti, zakaj nisi doma?« je ponovil policaj in držal fanta za rame.  »Saj boš zmrznil.« Zasukal ga je proti luči.  »Kakšen pa si po obrazu?  Ali si se jokal?«  Stanko je pokimal.  Spomin na neprijetnosti današnjega dne in kočljivost sedanjega položaja sta mu vnovič pognala močo iz oči in nosa in rokav je spet stopil v službo.  Bilo mu je pa tudi že jasno, kako bo uravnal svoj zagovor.  »Zakaj se jokaš?« ga je vprašalo dobrosrčno oko postave.  »Kje si pa doma?«  »Mama so me tepli, ven so me zaprli, bojim se domov,« je ihteč odgovarjal Stanko in vse, kar je povedal, je bilo malo drugače kakor res.  »Revček,« je rekel stražnik, »nič se ne boj, le pojdi z menoj!« Prijel je ihtečega dečka za roko in šla sta proti policijski stražnici na rotovžu.  Po poti ga je izpraševal, kdo, kaj in kako, in Stanko je vse povedal, kar je bil vprašan in kolikor mu je bilo v prid; izkazalo se je, da ima fant izboren spomin zlasti za to, kdaj, kje in od koga je bil tepen; o gledališču seveda ni črhnil niti besedice in o kihajočem morju tudi ne, nemara, ker ni bil vprašan ...  V gorki stražnici so mu dali dobrovoljni stražniki kruha in klobase, ogrela sta se mu telo in duh, otajal se mu je jezik.  Pa je razkazal svojim ljubeznivim gostiteljem obrunek vrh glave, kjer se je bil zadel ob mizni rob, ko ga je pahnil oče.  Splošno zanimanje pri poslušalcih!  Nepričakovani uspeh ga je izpodbodel, da je poleg tega obrunka pokazal še neštete druge, ki si jih je bil nabral v teku let pri plezanju in tepežih, in je tako sukal besedo, kakor da sta kriva vseh teh poškodb oče in mati, ki je o njiju pravil take historije, da so se jim vsi krohotali, ne izvzemši mladega pripovedovalca.  Bilo je že polnoči, ko so ga spravili spat v sosednji prostor na pograd, kjer so ga dobro zavili v koc.  Kmalu je zaspal in ko so mu v teku noči prignali druščino, do nezavesti pijanega dedca, se je komaj za trenutek zbudil.  Ko je bil Kocmur prišel o mraku domov in mu je žena sporočila klavrni uspeh svojega obiska pri sestri Nanči, je bil hud.  »Zanič nisi,« je rohnel, »ne vem, zakaj te imam.« Pričel je modrovati in samega sebe imenovati osla, ker je upal, da žena opravi izročeno ji nalogo.  Namignil je, da bo zdaj sam vzel stvar v roko – tako je pač na tem svetu, da vse leži na njegovih plečih.  Žena je na pečici kuhala krompir, vzdihovala in ugovarjala in dokazovala, da bi bilo vse drugače, ko bi on bil drugačen.  Stemnilo se je.  Kocmur je vprašal po fantu.  Žena je povedala, kako in kaj.  Pričenjalo jo je skrbeti, kje se fant potika.  Kratko in zaničljivo se ji je posmejal Kocmur.  »Ti si prava mati!« Potem ji je razložil svoje nazore o vzgoji vobče in o Stankovi posebej in končal svoje predavanje z izjavo, da gre – naj mu dá eno krono!  »Kam greš?  Večerje počakaj!  Čemu krono?«  Kocmur je vzkipel: Oče se mora vendar pobrigati, kje je sin.  Naj se kaj pripeti, pa bo svet očital očetu brezbrižnost.  Lepa mati, ki ovira očeta, ko sinu grozita pogin in smrt!  Prestrašena mu je dala zadnjo krono in Kocmur je šel.  Ostala je sama doma; jedla je krompir in si ga solila s solzami.  Ura se je počasi bližala deveti, fanta pa od nikoder.  Tako dolgo še ni bil izostal nikoli.  Morebiti ga je speljala druščina pa hodijo po mestu.  Ali naj stopi še sama pogledat?  Pa lahko pride prav medtem fant in bi ne bilo nikogar, da mu odpre.  In mož je vzel ključ od hišnih vrat.  Ni ji kazalo drugače, kakor čakati doma v skrbeh, žalosti, premišljevanju.  Če le ni zašel v slabo tovarišijo!  O, k nepoštenosti je bil tako nagnjen, denar je morala zaklepati pred njim, in kadar ga je poslala v prodajalno, jo je ogoljufal, če je le mogel.  In kako premeteno se je znal lagati, premeteno in trdovratno – srce jo je zabolelo ob spominu.  Premišljala je svojo usodo, rahlo se ji je oglašala vest: Ali nisi sama nič kriva? — Pa se je otresla neprijetnih očitkov in se opravičevala pred seboj: Saj ljubim svojo deco – edina tolažba v nesreči izgubljenega mojega življenja mi je ljubezen do otrok in zaupanje, da v otrocih najdem srečo, ki mi jo je zapravil mož!  Branila se je še bridkega spoznanja, ali ubraniti se ga ni mogla docela, da ji zaupanje v boljšo bodočnost otrok od dne do dne bolj upada; lastni nesreči se je družila bojazen za srečo otrok, ki jih temna sila vleče z železno roko v prepad, ona, mati, pa ni kos jima pomoči.  Kakor starši, tako ali še bolj bosta nesrečna tudi otroka!  Kakor bridek meč so ji rezale te misli materinsko srce.  Bedela je čez polnoči in hodila poslušat, ali ne gredo koraki po dvorišču.  Potem je zmučena zaspala.  Ko se je zjutraj ob šestih zdanilo, se je hitro spravila pokonci.  Misli so se ji medle po zbeganih možganih, fanta ni, moža ni – če se je kaj zgodilo?  Kje naj ju išče?  Ali naj gre na policijo?  Kaj, če se je fant ponesrečil? — Kaj naj stori?  Ob pol osmih bi morala biti že v službi, da pospravi – dela ne sme zanemarjati, zakaj postrežbo težko dobiš, zgubiš pa lahko!  Tako je šla iz stanovanja in še ni vedela, kam bi se obrnila.  V veži pri cestnem vhodu je stal mestni stražnik in se pogovarjal s hlapcem Jakom — videla je, da je hlapec, zagledavši jo, lahko namignil stražniku z glavo proti njej.  »Križani Bog, kaj se je zgodilo!«  »Torej vi ste Kocmurka?« je vprašal stražnik in izza zavihanega rokava potegnil neke papirje.  »Torej tukaj imate vabilo, ob desetih pridite na policijo, tam dobite svojega fanta, če vam je kaj zanj – fanta in še kaj povrhu.  Torej kje je pa vaš mož?«  »Fanta je šel iskat, ne vem ...«  »Torej jaz ne utegnem za njim stikati po vesoljnem svetu.  Tukaj vzemite še zanj vabilo, torej naj pride še on ob desetih!«  Kocmurjevi se je odvalil kamen s srca, ko je čula, da je fant vsaj še živ; zavalil se ji je drug kamen na srce, ali je kaj naredil, da ga držé na policiji?  Prvo postrežbo je imela v notarski pisarni blizu sodnije.  Kakor v polsnu je pospravljala, eno mizo je obrisala dvakrat, drugo nič in ko je končala brisanje, se je spomnila, da še ni pometla, in ko je pometla, je morala seveda spet od kraja brisati.  Iz pisarne je šla v cerkev, iz cerkve na policijo.  Pol ure je čakala, potem so jo poklicali.  Gospod policijski komisar je bil gospod s krutimi brki in še krutejšimi nazori.  Uverjen je bil: kdor ima opraviti s policijo, že zaradi tega ni kaj vreden.  Poslinil je palec in kazalec, kakor bi hotel obrniti list, pa ga ni obrnil in je rekel in njegov glas ni bila plunka ali harfa, ampak grom, pravšen pisarniški grom: »Slišite vi, kaj pa mislite, da tako neusmiljeno pretepate svojega ubogega dečka, da je komaj še živ!  Še zver ima ljubezen do svojih mladičev, vi pa nič!  Sram vas bodi!  Na vešala tako mater!«  »Križana Mati!« je vzkliknila Kocmurjeva.  »Ali je fantu kaj?«  »Vse, kar je prav!« je zakričal komisar in z roko udaril po mizi, da je prestrašena Kocmurka kar nazaj odletela.  »Znebili bi se ga radi, že poznamo take matere. — Tiho!«  Premeril jo je dvakrat z ostrim pogledom od glave do tal, počasi in opazujoč, ali bo njegova strogost imela tisti učinek, ki ga je bilo želeti za poboljšanje tega sprijenega sveta.  Poslinil si je kazalec in palec, pa ni obrnil lista, ampak je pozvonil.  Vstopil je stražnik; ukazal mu je, naj privede Stanka Kocmurja.  Potem je sedel, vzel knjigo in z njo udarjal ob mizo, vzel svinčnik in ga trdo zopet položil nazaj in pero prav tako, odprl predal in ga s silo zaprl, vse le zaradi večjega ugleda policijskega oblastva vobče in svoje osebnosti posebej.  Stražnik je privedel fanta.  »Tako,« je rekel komisar, »tukaj ga imate.  Gorjé vam, če še kdaj slišim o vas.  In ti, fant, ti si zapomni: ako bi te spet pretepali, zdaj veš, kje sem – kar semkaj pridi!  Bomo druge strune navili!  Adijo!«  Kocmurjeva ni razumela, kaj vse to pomeni, pa prestrašena si ni upala vprašati.  Prijela je sina za roko in mu z materinsko skrbjo pogledala v lice – hvala Bogu, poznalo se mu ni, da bi bil kaj poškodovan!  Hotela je z njim skoz duri.  Pa se je gospod komisar še na nekaj spomnil.  »Stojte!« je rekel in poslinil kazalec in palec in z razprtima prstoma pokazal na Kocmurko.  »Zakaj pa ni vašega moža, kaj?«  »Ne vem.  Snoči je šel iskat fanta, pa ga do jutra še ni bilo nazaj,« je kratko odgovorila Kocmurka – zbirala se ji je nejevolja.  Stanko se je muzal.  »Kaj se režiš?« je vanj zagrmel komisar.  »Ata so spodaj,« je s pritajenim smehom povedal Stanko in poznalo se mu je, kako imenitna in zabavna se mu zdi ta novica.  »Še na pogradu leže, čisto povaljani so.  O polnoči so jih privlekli, pa se še do zdaj niso zdramili, tako so pijani.«  Kocmurjevo je bilo sram; najrajši bi se bila vdrla v tla.  »No,« je rekel komisar, »tega gospoda si še posebej privoščim; le bežita!« Stanko in njegova mati sta bila milostno odpuščena.  »Za Krista voljo,« je po poti izpraševala mati sina, »kaj pa je s tabo, kje si pa bil, kateri lažnivec pa me je tako grdo tožil, kakor da sem te hotela ubiti?«  »Jaz,« se je odrezal Stanko in predrzno pogledal mater, »da boste vedeli!  Lagal se pa nisem nič.  Mar me niste pretepali pri teti Nanči?  Mene ne bo nihče pretepal!«  Šla sta ravno čez most.  Kocmurjeva je omahnila in se za trenutek naslonila na ograjo; pogledala je dol v vodo – ne, smrt ni najhujše!  Država se premalo briga za pratiko.  Ljudje se spreminjajo, spreminjajo se njih potrebe in razmere, pratika pa hodi že tisoč let in dalje svojo staro pot brez spremembe, brez napredka.  In vendar, koliko blagra bi lahko usula preudarna država na svoje državljane, če bi smotrno prikrojevala pratiko potrebam prebivalstva!  Na primer!  Ničesar ni človek tako potreben kakor mrvice veselja; lahko je pust in grenék vsakdanji kruh, mrvico veselja pomaži nanj, pa bo dišal kakor potica!  Veselje lajša vsakdanjo skrb, da je upanje in pogum za bodočnost.  Če bi država to dejanski upoštevala!  Vzemimo veselo razburjenost, ki vlada na Silvestrov večer po vsej širni domovini in da je življenju državljana prijazno vsebino kar za ves mesec naprej in nazaj!  Država, ki razume svojo nalogo in ji je kos, bi rekla: Prav! Blaginja mojih prebivalcev mi je prva skrb; ako jim je Silvestrov večer v tako radost, dobro, pomnožimo jim to radost!  Semkaj s pratiko in dajmo jim Silvestrov večer – ne samo enkrat na leto, dajmo jim ga vsak drugi ali tretji mesec!  Tako bi rekla država, ki ji je pri srcu blagor državljanov, in se ne bi pomišljala temu blagru prikrojiti pratiko.  Ali vzemimo nadaljnji pojav!  Splošno je znano, da sta sreča in zadovoljnost v družinah javnih in zasebnih uradnikov in uslužbencev v prvi polovici vsakega meseca večji in boljši ko v drugi.  Kadar se mesec nagne čez polovico in čim bolj se bliža koncu, tem več je v takih družinah slabe volje, prepira in joka.  Koliko greha, koliko solza bi lahko preprečila preudarna država s kratko preuredbo pratike, da bodi dvakrat na mesec prvega!  Ali okostenelemu državnemu birokratizmu je ta preprosta rešitev dobrega kosa socialnega vprašanja očitno preveč preprosta – zato ni upati, da bi se je lotil.  Tako je torej bila kriva pravzaprav zgolj zastarela pratika, da v družini odvetniškega uradnika Jeraja h koncu meseca sušca niso vladale tiste sončne razmere, ki bi jih bilo želeti iz splošno človeških ozirov.  Z denarji je šla tesna.  Pričakovane teme ni bilo.  Prvič se je kot resnično izkazalo čevljarjevo prepričanje, da so številke dvajset, petdeset in sedemdeset neumne številke in ni ne ena bila izžrebana; drugič ne bi bile nič zalegle, ko bi bile prav izžrebane, ker Jerajeva sploh ni stavila ne vinarja v loterijo, ampak je od čevljarja ji zaupani tolar nesla k mokarju.  V skrbeh je seveda bila, kaj vrabec, če bi nalašč prišle one neumne številke!  Jerajevi so sedeli pri kosilu.  Oziroma gospod je hodil gor in dol, mrko gledal na mizo, kjer se je iz sklede in s krožnikov kadil z mlekom politi močnik, in se kregal.  »Ali res več ne zaslužim kakor za močnik?  Kam pa daješ denar, da si že sredi meseca brez njega?«  »M-m, kako je dober močnik, kajne, Milan?  Le jejva ga!« je rekla gospa Jerajeva in hitela ropotati z žlico po krožniku in jo nositi v usta.  Gospodu Jeraju se je bliskalo iz oči.  »Nikar se ne gugaj na stolu!  Stara koklja, pa še sedeti ne znaš veš, da tega ne trpim!«  Gospa Jerajeva je ustavila guganje in je zapela »tim-tim tim-tamtidrim«, lepo arijo iz Rigoletta, ne toliko iz veselja do glasbe kakor zato, da jezi moža.  Mož je čutil njen namen, pa se je premagal in ni nič rekel.  Postal je pri oknu in gledal ven.  Pa ga je spet zbodlo: zunanje okno ni bilo pošteno zaprto – naj gre dež, napne se les in okna sploh ne bo več moči zapreti!  Vedno tista zanikrnost! — Brez besede, pa s tem izdatnejšim dejanskim hrupom se je spravil na delo, da okno zapre, kakor mora biti zaprto v dobro urejenem gospodinjstvu.  »Jera ga je zapirala,« je lahko pripomnila gospa.  »Jera, Jera – zato, ker ti vedno pošteno zapiraš!  Kadar si še šla skoz kake duri, še vsakikrat si pustila odprte.  In samo na pisalnik mi je treba pogledati, pa vem, kdo je pisal.  Ti!  Zakaj?  Zato, ker je črnilnik odmašen.«  »Pa ga zamaši!« je svetovala Jerajeva.  »Zamašil bom najprej tebi usta!« je zavpil razjarjeni gospod Jeraj, čigar glad ni bil od prerekanja manjši, ampak je rasel in ščuval svojega gospodarja.  Milan je bil vajen domačih prepirov, a to pot je bil oče preglasen, in plašno je dvignil pogled s krožnika.  »No, no, no,« je rekla Jerajeva, pa ji je mož koj odrezal besedo z gromkim: »Tiho!«  Tačas so se odprle duri, noter je pogledala stara kuharica Jera in poklicala Milana.  »Milanček, ali greš malo k meni?« in Milanček, ki je menda že čakal na ta poziv, je hitro smuknil iz sobe.  Jera je že nad deset let služila pri Jerajevih.  Prišla je k njim že v onih boljših časih, ko je služboval Jeraj še na kmetih sicer z manjšo plačo, pa tudi z manjšimi potrebami, tako da si je celó v hranilnico nosil denar.  Milan se je rodil na kmetih.  Kmalu po njegovem rojstvu pa se je primerilo, da se je Jeraju ponudila služba v Ljubljani.  Saj je bil zadovoljen na kmetih, vajen ljudi in kraja, in žena je bila ondi doma iz boljše kmečke hiše.  Ali – imel je družabne talente in ti so ga gnali v veliki svet.  Znal je zapeti »Domovina, mili kraj!« in pri čaši vina izpregovoriti, pokonci zravnan in z levo roko v žepu, pet, šest besedi; pa so mu prijatelji vtepli v glavo in jim je verjel in si domišljal, da ga kliče blagor domovine: tam v glavnem mestu da se mu odpre možnost delovanja na širšem področju, primernejšem njegovim sposobnostim.  Žena je bila pridno, skromno bitje, nerada se je ločila iz bližine svojcev; ali misel na Ljubljano in na uspehe, ki tam čakajo oboževanega moža, je mikala tudi njo in tako so se z velikanskimi nadami preselili semkaj – tega je bilo zdaj devet let.  Jero so vzeli s sabo, saj ni mogla zapustiti malega nebogljenega Milančka, ki je s skrbjo in veseljem bila pozdravila njegov prvi dih, imela z njim vse križe in težave, ki jih povzroča negovanje takega majhnega možica – ti križi in težave so ji ga prikupili in prirasel ji je k srcu.  Jerajeve nade so se izpolnile.  S svojo neutrudljivo delavnostjo si je že v teku treh let priboril častno mesto predsednika v mladem pevskem društvu »Struna«, ki se je zlasti odlikovalo po svojih vrtnih veselicah s šotori.  Prav v teh šotorih pa je tudi skromna gospa Jerajeva pričela svoje javno delovanje kot dražestna prodajalka jestvin in pijače in gospodu Jeraju je bilo v veliko zadoščenje, ko je videl, kako se mu preprosta družica s kmetov razvija v mestno damo.  Ko pa je on zasedel predsedniški stolec, se je tudi ona povzpela do upoštevanja vrednega dostojanstva načelnice veseličnega odseka, ki je poveljevala vsemu štabu prideljenih ji prodajalk in je šel ves denar skoz njene roke.  Tako je rasel ugled Jerajeve dvojice.  Ali ugled je stal denarja.  »Struna« je imela seje po gostilnah, načelnica je potrebovala obleke.  In ugled je jemal čas in ni šlo drugače, malega Milana sta bolj in bolj prepuščala negovanju stare Jere in mali Milan je kmalu bolj poznal Jero kakor rodno mamo in bolj in bolj sta se oklepala drug drugega, služkinja in otrok.  Jera je imela svojo posteljo v široki veži med kuhinjo in sobama.  Ko sta Jerajeva, zadržana po važni društveni seji, prvič izostala zdoma pozno v noč, je bilo Milana samega strah; vekal je in klical in stara Jera je morala k njemu v sobo, da je sedela poleg njega in mu držala roko.  Drugo pot so mu pa postavili posteljico kar v vežo poleg Jerine in potem je tam ostala in je bilo vsem prav.  Fantek je rasel, več je bil v kuhinji kakor v sobi – novodoben pepeluharček, kakršnih je mnogo – in Jera ga je učila križa in koliko je Bogov, in ko je pričel hoditi v šolo, mu je po svojih skromnih močeh pomagala pri učenju in pri nalogah.  Preprosta je bila in neolikana, ali imela je srce in vest, to dvoje več šteje kakor vsa tiskana modrost tega sveta.  Potrpežljiva je bila in prizanesljiva, ni je dražil ne jok ne vik, z ljubeznijo je vračala in branila.  Njena služba je trajala od šestih zjutraj do desetih zvečer, šestnajst ur na dan, in še ponoči je vstajala k otroku, in če treba, pri njem bedela, mu pravila in pela ure in ure.  Imela je mezde šestnajst kron na mesec, za delo v kuhinji namreč in po sobah; delo z Milančkom je opravljala zastonj in povrhu, saj ljubezni tako ni moči plačati.  Videla je in si bila svesta, da ni prav, kakor živita gospod in gospa.  Pa se ni marala brigati za njune zadeve, le na fanta je gledala, da bo zdrav in priden; čutila je, da pravzaprav le zaradi njega živi v tej družini.  Zakonca Jerajeva sta se polagoma privadila temu razmerju in se jima je videlo čisto v redu in sta brez pomislekov prepuščala svojega edinca Jeri in njeni brigi in skrbi.  Prav nič čudno se jima torej ni zdelo, ko je Jera, začuvši zakonski prepir, kakršen je bil le preobičajen v drugi polovici vsakega meseca, rešila Milančka, svoje srce, z bojišča v tiho zavetje kuhinje, da vsaj v miru použije svoje kosilce.  Zdaj sta bila zakonca sama in je najprej povzela besedo gospa Jerajeva: »Meso bi rad jedel, plačal pa ne!  Zakaj si mi preklical pri mesarju kredit!  Brez denarja in brez kredita ni mesa, pa je dober močnik.«  »Torej ne pripoznavaš, da zapravljaš?  Denarja ti dajem dovolj ...«  »Kar sam kupuj hrano in sam oblači, pa boš videl: še močnika ne bomo jedli.  In če ne bomo siti tvojih pridig, kmalu umremo od gladu.  Vprašam te, ali se kaj brigaš za fanta, ali ima zvezke in svinčnike in peresa, ali ima cele podplate ali ne?  No, vidiš!«  »Ti denar trosiš,« se je jezil gospod Jeraj.  »Kam pa gre?  Menda ga ne ješ kar takega!«  Na mizi je stal kruh.  Kakor v mislih je Jeraj izdolbel s prsti malo sredice in jo jedel, hodeč po sobi.  »Preveč denarja ti gre za cunje.«  »O, da,« je odgovorila Jerajeva, »kar poglej!« Pridvignila je rob krila in pokazala, da ima na nogah nogavici različnih parov, eno rumeno, eno črno, le toliko sta si bili sorodni, da sta bili obe luknjasti.  »Sram me je ljudi, da veš!  Tako varčujem in odlašam ...«  Mežikala je in stresala glavo in se vmes gugala na sprednjih dveh nogah stola.  Potem je vzdihnila in na mah ustavila guganje, nepremično sedela, mižala in molčala – pretresljiva slika po krivem preganjane nedolžnosti!  Jeraj si je za spremembo odlomil precejšen kos skorje.  »Ali ti je treba tako dragega klobuka, ljudje se delajo norca, šestdeset kron je gotovo stal!  Saj nisi vladna svetnica, ampak žena pisarniškega uradnika.«  »Oh, tisti klobuk, celih dvajset kron me je stal!«  »Kdo ti bo verjel!  Tomažinka mi je pravila, da ga je videla v prodajalni, preden je bil prodan, in so zanj zahtevali šestdeset kron.«  »Jaz sem dala le dvajset kron, ker sem priporočala prodajalno še drugim damam.« — Gospa Jerajeva se to pot ni dosti zlagala, kajti res ni dala več kakor dvajset kron, medtem ko jih je štirideset ostala dolžna.  Gospod Jeraj je zapazil, kako divja je videti s prsti razorana štruca; vzel je nož, odrezal takšen kos, da je dobil kruh zopet krščansko lice, in ga natepaval.  Tako je imela besedo Jerajeva.  »Moj dragec, drugod tudi ne prebijejo ob tej draginji!  Reci šefu, naj ti zviša plačo!  Ali morda želiš, da grem jaz za postrežnico, ne?«  Jeraj je odkimal z glavo in iz polnih ust nekaj zamrmral.  Ne, šefa ne more venomer privijati, zadnjič ga je ob novem letu in takrat izdatno – tega je komaj tri mesece.  Jerajeva je krenila na druga pota.  »Koliko jih je, da jim ne zadostuje plača, pa si poiščejo pač še po strani kaj zaslužka.  Ne?  V kaki trgovini za nekaj ur ali pa v kakem društvu, seveda v takem, ki kaj plača ...«  Jeraj je sklenil, da se najé vsaj kruha.  Odrezal si ga je še en kos, se usedel k mizi, da ne bi drobil po tleh, in jedel.  Jerajeva je nadaljevala.  »Veš, nekaj sto kron nagrade bi ti ‚Struna’ lahko dajala vsako leto.«  (Jeraj je moško odklonil ponudeno nagrado z odločno kretnjo glave.) »Saj ni treba, da ti jih dajo kot plačo, naj ti jih naklonijo kot častno darilo, na primer v cekinih, prilepljenih na žametasti plošči.  Čisto lahko bi to storili.  Ne bodo izlepa dobili drugega osla, ki bi jim zastonj toliko delal kakor ti.«  Čim bolj je postajal sit, tem manj je bil siten gospod Jeraj.  Pohvala iz ženinih ust ga je prijazno božala; imel pa je polna usta in ni mogel nič reči, pa je skomizgnil z rameni, češ storil sem le svojo narodno dolžnost.  »Kaj je bila ‚Struna’ prej in kaj je zdaj.  En dolgočasen koncert so imeli vsak post, da so miši z njim preganjali iz dvorane, in kake tri pogrebe na leto.  Ne?  To je bilo vse.  Niso imeli ne zastave, ne čepic, ne znakov – komaj da so hlače imeli na sebi.  Pa si ti postal predsednik – kakšne so zdaj veselice!  Ljudi se kar tare; človek bi moral imeti deset rok, da bi vsem postregel, tako se gnetejo okoli šotorov.  Lahko bi ti dali nagrado.  Ti si duša vsega.  Ali pa jim vrzi vse skupaj tja pred noge!  Naj si le kar sami uprizore svojo pomladansko veselico!«  Gospod predsednik »Strune« je pozabil na suho kosilo.  Pobrisal si je s čela koder, globoko mu viseč nad desno oko, in izjavil: »Sami ničesar ne spravijo skupaj, še poštenega plakata ne!« — Plakati društvenih veselic so bili poseben ponos gospoda Jeraja; visoki kakor stolp so s svojo kričečo barvo že od daleč begali z vseh vogalov mirno prebivalstvo.  »Zato pa pravim,« je rekla gospa Jerajeva in čutila, da je položaj že izgubil tisto napetost, ki je zaradi nje morala opustiti guganje s stolom.  »Ti si preveč idealen – to je tvoj greh!«  Gospod Jeraj je hodil po sobi, roke je imel na hrbtu, glavo pa dvignjeno in mučeniška zamaknjenost mu je sijala iz oči.  »Društva ne morem puščati na cedilu.  Nesebično sem mu služil in mu bom, to je moja narodna dolžnost – in naj poginem sredi dela!«  »Pa drugi?« je pripomnila Jerajeva.  »Zakaj se pa drugi ne žrtvujejo!«  »Drugi so drugi, Jeraj je Jeraj!« S poudarkom in ponosom je spregovoril te besede, vredne, da se zapišejo z zlatim peresom v zgodovino človeške nesebičnosti.  Počakal je in dal ženi časa in prilike, da se poglobi v to lepo izjavo in preudari nje jedro in daljnosežnost.  Potem je pravil: »Snoči smo sklepali, da priredi ‚Struna’ svojo prvo letošnjo veselico na binkoštni ponedeljek v čast botrom, botricam in birmancem.  Moj predlog!  Birmancem v spremstvu staršev ali botrov prost vstop – moj predlog!  Pijača seveda v lastni režiji!  Vse dame v šotorih okrašene z makovimi cveti – moj predlog!  Odbor je bil navdušen, na ramena so me dvignili in nosili po vsej gostilni, tako so jih pogrele moje ideje.«  »Samo peti ne smete preveč,« je opozorila Jerajeva, »petje moti kupčijo.«  »Tisto bodi moja skrb!  Oder za pevce pride v kot za verando; kdor bo hotel poslušati, bo šel tja – na vrt do šotorov se pevcev ne bo slišalo.«  »Pa veš, šotor s šampanjcem bo moj,« je ukrenila Jerajeva in pogovor se je pletel naprej in pozabljen je bil močnik, pokopan prepir spričo višjih nalog in ciljev in malenkostna zadeva piškavih domačih financ je prišla le še toliko v razgovor, da je obljubil gospod Jeraj, da prime šefa za predjem.  »Slabi časi,« je tolažila Jerajeva, »pa pridejo boljši!« — in ji je švignilo po glavi, da je res treba boljših časov, dokaj boljših, kajti skrivnega dolga pri modistki in pri zlatarju in drugih kljuk je bilo že toliko, da jih skoraj ne bo več moči skrivati pred možem, in potem bo joj in polom.  Pa je stresla glavo in si v mislih rekla: »Bo že!«  V tem času, ko sta se oče in mati ukvarjala s prospehom prepotrebnega društva »Strune«, se je zunaj v kuhinji ukvarjala stara Jera z njunim edinim sinom Milanom.  Najprej ga je napasla, odstopivša mu svoj del močnika.  Saj ona je živela največ le ob mlečni kavi, ki pa je imela kavo le v imenu, v resnici jo je nadomeščala cikorija.  Vmes ga je izpraševala, kako je bilo dopoldne v šoli.  Jedel je in pravil, da je bil vprašan iz slovnice, pa je znal in zato je smel iti po vodo in zbrisati tablo, kar štejejo v šoli za najvišje odlikovanje. — »Pa si jo snažno zbrisal?« je skrbelo Jero.  On pa je bil v svojem pripovedovanju že pri telovadbi: sam je splezal do vrha droga! — »Otrok, lepo te prosim, pazi, da mi ne padeš pri plezanju, dobro se drži!« ga je opozarjala Jera.  »Ne, kaj dandanes vse počno z otroki!« — Še je pravil, da je Kocmurjev Stanko prinesel v šolo metulja in ga je izpustil, da je letal po šolski sobi, pa mu je učitelj navil ušesa, namreč Stanku in ne metulju.  »Stanko je malopridnež, nič ne maram, da se z njim družiš,« je odločila Jera.  Potem je zapazila, da je Milan izgubil pri telovniku gumb, izpraševala ga je podrobno, kje ga je zasejal in kako, pa Milan ga ni bil niti pogrešil.  Slekel je telovnik in Jera je s precejšnjim trudom vdela v šivanko nit – trud je bil zato tolikšen, ker je vdevati pomagal Milan – in vzela je s police škatlo, tam notri je bila bogata zaloga gumbov, izbrala je tistega, ki je bil ne dosti, pa vendar razmeroma najbolj podoben ostalim, in ga prišila.  Ura se je bližala poldrugi.  Milan se je pripravljal na odhod v šolo, pa je prišlo na dan, da se ni še naučil domače naloge iz računstva.  Pozabil je nanjo!  Jera je bila bolj nesrečna kakor fant.  »Hitro knjigo v roke, pa se uči!«  Vmes v nalogi je bilo vprašanje: »Koliko jabolk je prinesla mati s trga, ako dá svojim trem otrokom vsakemu tri in ostaneta še dve?« V potu svojega obličja mu je pomagala uboga Jera pri reševanju te težavne uganke; v predalu je našla še nekaj fižola in s pomočjo fižolovih zrn sta točno izračunala prvotno število jabolk.  Milan je hitel v šolo, tako se mu je mudilo, da se ni niti poslovil od staršev, le stara Jera mu je naredila običajni križ.  In se je zgodilo, da je bil res vprašan v šoli in mu je dal učitelj prav to vprašanje, ki sta ga doma skupaj reševala z zvesto Jero: »Koliko jabolk je prinesla mati s trga, ako dá svojim trem otrokom vsakemu tri in ostaneta še dve?«  Ali se je postavil Milan!  Samozavestno, hitro in točno je odgovoril: »Enajst fižolov.« S tem odgovorom je žel pravzaprav lep uspeh, kajti so se kar okna tresla od smeha tovarišev.  Učitelj je bil drugačnega mnenja; vzel je Milanov odgovor za objestno šalo in ga je poklical ven pred tablo.  Bil je novodoben vzgojitelj, spoštoval je šolski zakon in se bal kazenskega in ni nikdar niti prsta položil na šolarja, naj je bil še tako potreben strahovanja.  Kaznoval je po svoje.  Ukazal je: »Milan Jeraj, primi se za uho!« — Milan je ubogal in že se mu je kisal obraz. — »Milan Jeraj, stresi se za uho!« In Milan Jeraj si je stresel uho in solze, debele kakor vinske jagode, so mu tekle po licu.  Ko je povedal doma stari Jeri to svojo nezgodo, se je jokala še ona.  Čevljar Pirc ni utegnil, pa je šla čevljarka k dolenjski teti po sina in ga srečno pripeljala domov.  Plaho se je oziral objokani Tonček po novem, tesnem domovanju in po novih, skoraj tujih mu ljudeh, ki jima naj odslej reče ata in mama.  Hudo mu je bilo pri srcu in le malo je čul in razumel lepega nagovora, ki mu ga je privoščil njegov svečano oblečeni roditelj, ki jo bil pravkar namenjen z doma.  »Zdaj si doma, fant,« je rekel, »jaz sem tvoj oče, mama so tvoja mati in nič ti ne bo hudega, če boš priden.  Drugače pa bo pela palica.  Jesti boš imel dosti, nič se ne boj, ampak ubogati moraš – kdor ne uboga, ga tepe nadloga!  Hodil boš v šolo, da ne ostaneš zabit teliček, in ko jo dovršiš, boš sedel tu pri meni na stolu in šival in si lahko še kdaj srečen.«  Za mojstrom je stal vajenec Peter.  Tudi on je hotel pozdraviti novodošleca in ker ni smel z besedo vmes, je govoril z znamenji: vtaknil je v usta oba kazalca, vsakega v en kot, s palcema si je potegnil spodnji očesni veki navzdol, spačil obraz in pokazal Tončku jezik.  Tončku se je že tako ves čas nabiral jok; samo čudnega pozdrava Petrovega je bilo še treba, da se je pričel strahovito dreti, umikal se je in z očmi iskal vrata ušel bi bil rad.  »Čemu se dereš,« je jezno vprašal ata Pirc, »ko ti dajem dobre nauke.« Že je stegnil roko, nemara bi k plohi solzá prišlo še kaj toče, da ni ročno priskočila Pirčeva, ki je na štedilniku ravnala kavo.  »Pusti ga no!« je rekla, »saj vidiš, da je še ves zbegan!  Pa glej, da prideš o pravem času domov! — Ti si pa solze obriši, fant, in nos, saj ti že v usta lezeta sveči! — Pa ne v rokav pujs! — Ali res nimaš rute — križ božji, pri kakih ljudeh si pa bil?  Ná!« In obrisala ga je v svoj predpasnik.  »Torej,« je še enkrat povzel besedo mojster Pirc, pripravljen na odhod, »fant, priden bodi in ubogaj, samo tebe imava, vse dobiš za nama, če boš po tem!  Drugače pa že veš.« Okrenil se je, da si vzame izza omare palico in gre, pa je ta hip zalotil vajenca pri čudnih pozdravnih ceremonijah.  »Av!« je zakričal vajenec in si pokril ušesa z rokami; toda mojster ga je le uničujoče pogledal, vzel palico in odšel.  Danes je bila nedelja, počivalo je delo pa se tudi ni imel za zavezanega, da se ukvarja z vzgojo vajenca – to je rešilo Petrova ušesa.  Tak je bil prvi sprejem in nič veselejši niso bili malemu Antonu Pircu sledeči dnevi.  Jesti mu res ni manjkalo, dasi mu jed ni tako dišala kakor kmečka, ki je je bil vajen.  Ali pogrešal je vsega, kar je ljubil.  Teto – za mamo jo je klical – in njeno žuljavo roko, ki je pa vendar tako prijazno božala, in široko, obokano, sajasto kuhinjo in v kuhinji dim in duh po butaricah in prostrano, vedno toplo hišo.  Pogrešal je hlev in živino, v kotu hleva je imel svojo ogrado bacek – njegov bacek!  Ni se smel spomniti backa, kar zalile so ga solze.  Pogrešal je vrt in sadno drevje in uljnjak.  Za hišo je tekel studenček, nikdar ni usahnil in gonil je Tončku kolo in stope.  In kužek Rjavček, ki ga je spremljal vedno in povsod, celó do šole!  Noter v šolo si Rjavček seveda ni upal, bal se je učitelja, starega gospoda Franketa, ki je sedel pred tablo in imel poleg sebe fižolovko, tako dolgo, da je segel z njo v vsak kot učilnice in se mu ni bilo treba ganiti s stola.  Pa so ga imeli radi, gospoda Franketa, zaradi obilnih prostih dni; naj ga je obiskal kdor koli, pripeljal je gosta v šolo in rekel: »Otroci, vstanite!  Danes ste deležni posebne časti: španskega kralja je pripeljala pot skozi našo ubožno vas in se je ustavil, da si ogleda šolo.  Tukaj stoji poleg mene, krono je že naprej poslal s pošto.  Hvaležni mu bodite, otroci, za čast, zakličite trikrat ‚živio’ in potem pojdite domov in povejte, da danes ni šole!«  Pogrešal je gospoda Franketa.  In pogrešal je staro Rozalo, že štirideset let je služila pri hiši in mu je večer za večerom pravila lepe storije o divjem možu, o razbojnikih, o grofinji, ki je zajedla devet graščin na samih kurjih kožah, in pesmic je znala nešteto in se jih je naučil pri njej, na primer tisto:  ''»Delajmo, delajmo zlata kolesa, da se popeljemo v sveta nebesa!  Angelci godejo, kar najbolj morejo, da se nebesa tresejo.«''  In tisto šaljivo:  ''»Ženin in nevesta pod mizo grile jesta; na vilice jih natikata, v usta jih pomikata.«''  In koliko še drugih.  In po pastirju mu je bilo dolgčas, ki je za stavo lešnike trl z glavo, kadar je bil natrkan, in po kovaču onkraj ceste: pinkate punkate se je glasilo ves dan.  Iz tega ljubega mu sveta ga je iztrgala tuja roka in mu dala v nadomestek tesno, temno sobo in drugega nič.  Starši so mu bili tuji in težko mu je šlo z jezika »ata« in »mama« in ga je bilo sram teh besedi kakor laži in hinavstva.  Starši so to čutili in jih je bolelo.  Ljubila sta ga roditelja s pametjo; najin edinec je, vzgojiva ga, da bova na stare dni imela poleg sebe svojega človeka!  Ljubila ga pa še nista s srcem, ker jima je bil tuj, tuj po govorici in naglasu, po kretnjah in navadah, tuj po vsebini svojih in njunih spominov.  Niti nista razumela njegove duše: ogorčena sta se čudila, kako more iz mesta hrepeneti nazaj na kmete, zahtevala sta od njega ljubezni, ki ji niti sama še nista bila kos – in na koncu koncev je bila sodba mojstra Pirca taka, da je fant pokvarjen in da bo stalo še dosti truda, da ga poboljša.  Tako se torej Tonček ni počutil nič kaj dobro v ozki sobi svojih roditeljev in oddahnil se je, kadar se je smel za pol ure umakniti strogim očetovim pogledom na dvorišče.  Z Nančo se je bolj hitro sprijaznil kakor z roditeljema.  Spričo njegove preprostosti se ni bala, da bi jo zasmehoval, in mu je zaupala.  Njega pa so zanimali njeni obilni stiki z življenjem, ki ga je bil vajen pri teti.  Imela je male purice, ki jih je bila kakor vsako leto dala izvaliti koklji in jih je zdaj krmila z nasekljanim rmanom in trdo kuhanim jajčkom.  Rad jo je poslušal, kadar je pripovedovala o partu v Mestnem logu.  Kako ga je zanimala ona povest o prepeličkah, dan na dan jo je slišal, pa je še vedno rad napeljal pogovor nanjo in Nanča je pravila: »Enkrat so naši kosili na partu pa so rekli mama: ‚Ana, nesi koscem južino?’ Pa niso bili mama, temveč mačeha.  Res grem, pridem tja, dam južino.  Pa prinese kosec nekaj v roki in pravi: ‚Gospodična Ana, ali hočete tale gnezdek?’ Pogledam pa je bilo trinajst prepeličjih jajčkov notri.  Jaz jih vzamem iz gnezda, jih dam v žep in jo mahnem proti domu.  Ko pridem na pol pota, naenkrat pravi v žepu takole: ‚Tk, tk, tk.’ Poslušam, potipljem pa so bile že tri prepeličke žive.  Pridem domov pa brž vse v posteljo!  Slišiš, zjutraj je bilo že vse živo. — Ko so bile velike, sem pa vse prodala in sem dobila za tisti denar židano ruto, dva para nogavic, en par čevljev – ja! pa židano ruto in pa en par nogavic.  Prav zares!«  Tako je pravila Nanča, Tonček jo je zvesto poslušal, raslo ji je zaupanje vanj pa mu je razkazovala še svoje žepne nožičke, kar pet jih je imela, vse je nosila s sabo in tako so bili ostri, da so v zraku rezali papir.  Razkrila mu je polagoma svoj izum, na katerega je bila zelo ponosna, namreč da je treba napojiti nove podplate s terpentinom, kolikor ga popijo – potem držé še enkrat tako dolgo.  In slednjič mu je celó zaupala, kako se dá podeliti čevljem tisti čudoviti blesk, ki jo zanj zavida pol mesta, in z navdušenjem ji je obljubil, da ji bo s svojih potov donašal domov tiste neznatne končke od smotk – zaničevani so, zavrženi ležé na cesti, pa jih vendar ni moči pogrešati pri ustvarjanju imenovanega čudovitega bleska.  Še drugo prijateljstvo je bil sklenil čevljarjev Tonček na novem domu: s starega Korena starim Sultanom.  Kolikor je bilo pri teti domačih živali, vse je poznal, vsem je bil prijatelj; še golobe je imel preštete in se ga niso nič bali, iz roke so mu zobali.  Pri starših pa nič!  Nič – razen ščurkov; teh je bilo pač dovolj, zlasti v gorkem kotu pod štedilnikom, in mojster je resno razkladal sinu in vajencu: »Čakajta, da pride maj, tačas bosta obadva bogata, tačas kupuje magistrat majnikove hrošče po grošu kilo.  Pa vama ne bo treba ponje hoditi v gozd, doma bosta postrgala ščurke, za en mernik jih bo gotovo, na magistratu ne pogledajo tako natanko, ali je tak kukec ali drugačen, in bosta imela denarja kakor smeti!«  Tožilo se je Tončku po tovariših iz živalstva, zato je Sultanovo tuljenje in lajanje koj obrnilo nase vso njegovo pozornost.  Pes je v hiši – to mu je bilo v veliko tolažbo!  Prežal je nanj in se mu je posrečilo o pravi priliki priti na dvorišče; v žepu je imel pripravljeno kost, zagnal jo je psu, ki z gospodarjem vred ni bil nikdar dodobra sit in ki jo je s hvaležnim renčanjem pobral, potem pa, nekajkrat se ozrši po mladem, neznanem pokrovitelju, stekel za starim Korenom.  Nanča je stoječa na stopnicah opazovala nezaslišani dogodek in prestrašena zavpila: »Tonček, beži, te bo!« In tačas se je zgodilo, da je stari Koren, ki je mrmraje čakal pri vrtnih durih, dvignil glavo, začudeno pogledal po dvorišču, zagledal pod hodnikom ob stebru dečka in zaklical s svojim hripavim glasom: »Tonček, Tonček!« Pa Tončka je postalo strah in je zbežal v sobo.  Ali drugič je zopet čakal na Sultana in Sultan ga je že poznal in tudi brez vabila s kostjo prijazno pritekel k njemu, da ga ovoha.  Tončka se je držal še kmečki duh: dehtel je po tratini, po soncu, po gozdu — Sultanu so se zbudili stari spomini, pomigal je z repom in čudno zatulil.  Popoldanski pouk je bil končan in z vikom in krikom je drvela mladina iz šole.  Pa tistim, ki se jim je najbolj mudilo iz šole, tistim se je najmanj mudilo – domov, v manjših ali večjih glasnih gručah so se sukali po cesti.  Eni teh gruč je načeloval naš znanec Likar, ki je že tretje leto študiral tretji razred, ker mu preobilni drugi posli žal niso puščali toliko časa za šolske reči, kakor so to želeli učitelji.  Knjigo je imel spravljeno za srajco, da mu ni motila rok.  Pričkali so se zaradi igre.  Tonček je prihajal iz šole med zadnjimi.  Ni se maral prerivati, plah je zaostajal za tovariši, bal se jih je, ker so ga dražili zaradi njegovega dolenjskega narečja.  »Stoj, boter!« ga je ustavil Likar, »posodi mi gumb!« In preden se je Tonček zavedel, kaj bo, že je potegnil Likar iz žepa pipec in mu odrezal spredaj s suknje zahtevano posojilo.  »Zdaj pa malo počakaj, da ga dobiš nazaj!  Kako zija!  Ali me ne poznaš?  Saj sva žlahta!«  »Eja!« se je začudil Tonček.  »Seveda!  Moj oče in tvoj ata sta si jezik kazala čez planke.«  Tonček je premišljal to novo vrsto sorodstva, Likar pa je potegnil z nožem po tleh črto in šest korakov od črte četverokotnik, ki ga je križ delil v štiri polja.  »Hola!  Kdo gre metat v ris?«  »Jaz,« se je oglasil Kocmur.  In ker slab zgled koj najde posnemalcev, si je tudi on takisto izposodil od presenečenega Tončka gumb v viharno veselost ostale družbe.