Stara Margareta Rodičeva je bila prejela od svojega sina Hinka pismo, s katerim ji je naznanil, da pride za nekaj dni domov v soboto ob 6. in 20 minut zvečer.  To je bil odgovor na njejno pismo, s katerim mu je bila sporočila, da je postarni oče, nje mož, zadnji čas zelo opešal, pred nekoliko dnevi pa da je legel, in da je že prav slab.  Od četrtka, odkar je bila prejela pismo, so se ji tresle stare roke in noge še bolj nego navadno od same razburjenosti.  In ko je nazadnje – veliko prepočasi nestrpni starici – vendarle napočila sobota, dan težko zaželjenega prihoda njenega sina, tedaj je ukrenila in povedala bolniku, da mora ta dan napraviti kosilo prej, da potem pospravi naglo in se preobleče, da pride še začasa na kolodvor.  Stari in slabi nje mož si je brisal solze iz oči, ko sta govorila o sinu, vstati pa vendar ni mogel, dasi bi bil rad, da bi bil sprejem lepši in veselejši.  Dasi je bilo od njenega stanovanja pa do kolodvora le dobre tri četrti ure in je imel vlak priti šele dvajset minut po šestih zvečer, je vendar šla z doma že ob polupetih.  In boječ se, da ne bi vendar prišla prepozno, češ, ker morda nje ura doma zaostaja, je ustavila par mimo gredočih neznanih ljudi ter jih vprašala, koliko je ura.  Dasi so bili njih odgovori ugodni, se je vendar nervozno še tesneje zavila v veliko črno ruto in mrmrala: »Četrt ure še manjka do petih – do petih – torej je še poldrugo uro časa ...  Morda pa vendar ni res.« In ustavila je še druge ljudi ter se čudila, da je šele peta ura.  Ko je prišla na kolodvor, ni bilo ondu žive duše, ker baš o tem času ni prihajal, niti odhajal noben vlak.  Izza perona se je culo žvižganje strojev, s katerimi so premikali strojevodje tovorne vagone po progi naprej in nazaj, a vsaki žvižg je starico vnovič vznemiril.  V čakalnici sta bila le dva financarja, ki sta prebirala nekaj starih listov; ko ju je vprašala, kdaj pride vlak, in koliko je treba še čakati, sta ji nevljudno odgovorila.  Od pričakovanja vsa razburjena, je nemirno stopicala semtertja.  V svoji neučakljivosti je zlogujoč prečitala vse napise na avtomatih in na tehtnici, ne da bi jih razumela; pregledala je vse anonse in živobojne reklamske razglede o raznih slovečih kopališčih in zdraviliščih – in ko se je naveličala vsega, je stopila na cesto ter gledala mimo drdrajoče vozove in mimo gredoče ljudi, toda brez prave pozornosti.  »Kakšen je neki Hinko?« je ugibala starka. –  Videla ga ni bila že dolgo – cela štiri leta.  V tem hipcu je prišel mimo eleganten gospod s španjolsko majhno, ozko brado.  »Tak, prav tak je naš Hinko,« si je mislila ženica ter dolgo gledala za onim.  »A vlaka še ni!« je zdihovala starka, odpirajo si črni šal na prsih in iztegujoč ob njem koščene roke.  Vlaka res še ni hotelo biti.  Tu in tam se je pokazal kak postrežček, ki je privlekel težek, velik kovčeg iz kolodvorskega skladišča ter ga privezal na svoj voziček.  Nabralo se je polagoma tudi nekaj ljudi, ki so takisto prišli čakat svojih znancev in prijateljev, a tudi še veliko prerano.  Okoli šeste je pridrdral prvi omnibus ter se ustavil pred izhodom.  »Ho-tel Post«, je zlogovala starka.  Kmalu za njim je pridrdral drugi ter se postavil vštric.  »Ho-tel E-le-fant«, je ugibala zopet poluglasno Rodičevka ter se veselila svojih dalekovidnih oči.  Pridrdral je, okorno bobneč po mestnem tlaku, še tretji in četrti, še peti in šesti omnibusi za njimi so se pa postavili izvožčki drug za drugim, se razgovarjali glasno, kolnoč po vsaki besedi in norce brijoč o mimo idočih, zlasti ženskih.  Prihajalo pa je tudi čakavcev več in več, in v čakalnici je bilo že vse živo.  Gledat so hodili mnogi tudi k steklenim vratom, ali že ne prihaja vlak.  Mahoma zasliši stara Rodičevka mrmranje med čakajočimi.  »Kaj je?« vpraša boječe poleg stoječo gospo.  »Vlak ima četrt ure zamude,« ji odgovori ta razdraženo.  »Moj Bog, kaj se je pripetilo?« je javkala starka, toda gospa je že ni več poslušala ...  Slednjič je vendarle prižvižgal dolgi poštni vlak; vsi so se usuli k izhodnim vratom ter odpahnili starko daleč nazaj.  Njen obraz pa je postal strožji; zavila se je tesneje v ruto, se stisnila k steni ter gledala, kako so vreli skozi tesna vrata popotniki v čakalnico, nevoljni, da jih še v zadnjem hipu zadržuje vratar, zahtevajoč od njih vozne listke; nekateri so se pozdravljali, poljubljali s čakajočimi, potem pa glasno govoreč hiteli na ulico.  Hinko je bil med zadnjimi.  Ugledale so ga takoj njene bistre, dalekovidne oči, ko je oddajal listek vratarju.  Bil je majhen, plavolas mož z dolgimi, plavimi brki in živimi, modrimi očmi.  Starka mu ni stopila ni za korak naproti, ampak trdno se tiščala k steni, kakor da bi bila k njej pribita.  »Bog vas živi, mamka!« je zakričal že z daleč Hinko, urno stopil k njej, jo objel in poljubil.  Nerodno se je ona nasmehnila, še nerodneje ga poljubila, potem pa stopila izpod širokega kolodvorskega pristrešja na cesto, on pa za njo.  »Voz moram najeti,« je rekel Hinko ter odhitel naprej, da si dobi izvožčka.  »Saj ni daleč do nas,« je kričala za njim starka.  »Škoda goldinarja – in goldinar bode hotel gotovo imeti,« je mrmrala sama pri sebi, videč, da je sin ne sluša.  Ko je prišla do sina, jo je rahlo dvignil na voz, sedel na njeno levo stran, in voz je zdrdral proti ubožnemu predmestju, kjer so Rodičevi imeli svoje stanovanje.  Hinku Rodiču se je godilo, predno je postal zdravnik, prav tako, kakor se godi v obče siromašnim dijakom.  Prebil je tudi on ves trud, napor, bedo in pomanjkanje, okusil grenko življenje siromašnega dijaka, toda pri tem ni omagal; podvizal se je ter zvršil brž ko mogoče medicinske študije.  Dasi je bil bolj priden in marljiv nego talentiran, ali pravzaprav ravno radi tega se mu je posrečilo, da je o pravem času gladko dostal vse izpite.  Dobil je tudi takoj na Dunaju službo v neki bolnici; tu je mislil še nekaj let ostati, da se še bolj izpopolni v velikomestni praksi za svojo stroko. –  Po prvem pozdravu in kratkem pomenku je preiskal natanko svojega očeta ter se uveril, da ga je potlačila zastarela bolezen na pljučih, ki je sedaj postala nevarna, in da mu bode možno podaljšati življenje za nekaj časa le z največjo pazljivostjo in najboljšo postrežbo; to je tudi naravnost povedal materi, ko ga je prišla v njegovo sobo vprašat po očetovem zdravju ...  Mladi Rodič je bil izredno priden in neumoren.  Še za te kratke dneve je privlekel s seboj nekaj knjig svoje stroke ter tičal v njih malone ves čas, kolikor ga ni posvetil bolnemu očetu; to pa je storil tem raje, ker je bilo dan za dnevom neprijetno, jesensko vreme.  Tudi k materi v kuhinjo je večkrat pogledal, toda dolgo se ni nikdar pri njej mudil, kajti bil je izmed tistih ljudi, katerim nikakor ne ugajajo vsakdanji, navadni pogovori.  Niti z materjo ni nikoli mnogo občeval; vedel je, da ga ima neizrečeno rada, da se ji po njem vedno toži, kadar je odsoten, tudi on sam je silno rad prihajal k njej domov – toda umeti se vendar nista mogla nikoli.  Zato se ga je mati vsakikrat kmalu naveličala, a kadar je res odhajal, ni vedela, kam bi se dejala, kako se potolažila, osobito prve dni po njegovem odhodu ...  Oče je ležal vse dneve, le kadar je bilo treba prezračiti in pospraviti po sobi, tedaj se je splazil z velikim trudom in le s sinovo pomočjo v Hinkovo sobo.  Bil je telesno jako slab, a duh mu je bil še vedno čil in zdrav; kajti stari Rodič je bil jako prebrisane glave in, dasi samouk, se je bil popel nad svoje kolege– bil je strojevodja v neki tvornici – ter se zanimal za vsa dnevna vprašanja, zlasti tudi za politična. –  Nekega dne ga pa ni bilo možno spraviti iz postelje, ker je bil preslab.  Hinko je prebiral knjigo v bolnikovi sobi, mati je pa zlivala bolniku zdravilo v grlo.  Nenadoma se je mu zaletelo, da je močno zakašljal ter tako onesnažil nekoliko komaj na novo pregrnjene čiste rjuhe.  Hinko je naglo vstal ter pridrževal očeta, mati pa je polu-glasno mrmrala.  »Bog se usmili, kako sem se že naveličala tega življenja in te bolezni!«  Hinko jo je srdito izpod čela pogledal ter zaropotal z nogo, da ne bi bolnik slišal njene tožbe, ki bi ga bila gotovo hudo užalila. –  Staremu Rodiču je pa bilo čimdalje slabše.  Prijatelji in znanci so ga hodili obiskovat, in Hinko se je vsakikrat jezil na mater ter ji očital nerahločutnost, ko je z obiskovavci poleg postelje tiho in skrivnostno govorila.  Pravila jim je navadno o bolezni, ali Hinko je vsakikrat pretrgal tak pogovor ter jel glasno govoriti kaj drugega. – Ko je videl, da je prijateljev preveč, jim je zabranil vhod k bolniku.  Neko jutro je prišla mati skrivnostno k sinu ter ga jela prositi, naj on prigovarja očetu, da napiše oporoko, češ, da je poleg nje in Hinka še drug sin Rodičeve prve žene.  Ostro jo je zavrnil od sebe, strmeč o toliki ženski praktičnosti, javljajoči se ob takih trenotkih.  In radi česa?  Radi nekaterih dragocenosti bolnikovih, ki so bile vse skupaj vredne komaj par sto goldinarjev!  Dasi je vedel, da ga kraj bolnega očeta ne čaka veselje, vendar ni slutil, da se je svojcem v teku let tako odtujil po svojem mišljenju in čuvstvovanju ...  Ko je prišel njegov polubrat nekoč obiskat očeta, se je zgrudil na stolico poleg postelje ter jel ihteti in glasno jokati, dasi brez solz.  »No, hočejo »ad oculos« dokazati svoje žalovanje«, si je mislil Hinko. –  Solnce se je sililo izza jesenskih oblakov; Hinko je zaprl knjigo ter se odpravil na izprehod.  Prej je še pogledal k očetu, potem pa stopil v kuhinjo in se poslovil pri materi, ki je baš gladila perilo.  Iz svojega predmestja je dospel Hinko kmalu v dolg, gost drevored, koder so se igrali in skakali šolski otroci.  Zamišljeno je stopal.  Motili bi se, ako bi sodili, da so se mu misli vrtele zgolj okolo neprijaznih domačih razmer.  Njegov duh ni nikdar miroval ter se niti sedaj ni mogel zadovoljiti z ozkim domačim obzorjem; nehote mu je uhajal tja na Dunaj, kjer so ga čakali imenitni, njemu zanimivi posli – ko ga nekdo prijateljsko udari po rami.  Bil je Franjo Perič, njegov tovariš iz gimnazije, s katerim se je tudi na Dunaju cesto srečaval, dasi Rodiču ni bil nikoli prav simpatičen.  Perič je pohajal tačas tehniko in je bil sedaj inženir.  »Je-li plavolasa ali črnooka?« ga vpraša Perič, šegavo se smehljaje.  »Katera?« odvrne nekoliko nevoljen Rodič, ker je zmočen v svojem razmišljevanju.  »No, ona, na katero si sedaj tako sveto mislil.«  »Ne vem ti povedati, kajti moj prijatelj mi ni pisal o tem; povedal mi je le toliko, da je bila operacija strašno nevarna, ker je imela žena že 45 let.«  Sedaj se je mladi inženir začudil ter neverno pogledal Rodiča.  »No da, mislil sem res na žensko; uganil si, ker me ona operacija silno zanima in mi je le žal, da me ni poleg.«  »Ah, kaj mene brigajo tvoje operacije in tvoje bolne ženske!  Lepe, mlade, bogate in zdrave – te so za nas, brate!«  »Ali že zopet gori v tvojem srcu?« ga je vprašal zdravnik.  »Že zopet?  Kako moreš vprašati »že zopet«?  Pri mojih letih pa naj bi že ugasnil srčni plamen?!  Ni za trenotek ne, a sedaj gori tem bolj, ker gori za boginjo – boginjo, znaš, ne za žensko ...«  »Poznamo to,« je rekel zdravnik malomarno.  »Oh, ti nepoboljšljivi mizogin!  Ali še sedaj ne priznaš, da je ženska krona stvarjenja, in da brez ženskih ne bi bilo življenje nič vredno?« se je razgreval Perič, napol resno, napol sarkastično.  Šla sta nekaj korakov molče dalje.  »Kje si nastavljen sedaj?« je vprašal zdravnik inženirja.  »Tu v mestu, a imel sem posla več mesecev blizu mesta na kmetih; tjakaj izleta vam tudi še sedaj malone vsaki dan, in baš ondu biva sedanja moja sreča!«  »Aha, idila – pastirica ka-li?« se je prisiljeno šalil zdravnik.  »Kaj še!  Bogatinka je, imenitne rodovine – a lepa in čista kakor angelj!« ...  In zasmejal se je neprijetno zvonko.  »Seveda to ti bolje veš, nego kdo drugi; saj ti je gotovo morala dati račun o vsakem pogledu in poljubu, če ga je kdaj komu privoščila.  Ali si ji pa ti tudi položil račun o vseh »ljubeznivostih,« ki si jih izvršil v svojem neumorno delavnem življenju?« se je rogal Rodič zaljubljenemu inženirju.  »Molči!  Bog ne zadeni, da bi o tem količkaj zvedela moja prečista golobica!  Odkar zahajam k njej, sem se docela izpremenil ter postal celo drug človek.  Ona me je pretvorila popolnoma, in iskreno sem ji vdan.  Ona pa je tudi vredna tega, to ti povem. – Cenijo jo – poleg vse njene lepote in čednosti – na stotisoč.«  »Čestitam, čestitam!  Toda sedaj oprosti – jaz moram zopet domov; oče mi je nevarno bolan.«  »Servus, brate,« je rekel inženir veselo ter mu živahno stisnil, roko, kakor da mu je Hinko povedal baš prijetno novico.  »Budalo« je zamrmral zdravnik med zobmi – »srečno budalo!« ter se obrnil in hitel proti domu. –  Ko je stopil v očetovo sobo, se je nemalo začudil, ko ni našel očeta ondukaj; šel je urno v svojo ter – ostrmel.  Na glavi polhovo kapo, na hrbtu težko zimsko suknjo, noge zavite v razne gorke cunje – tako je sedel bolnik pri Hinkovi pisalni mizi in – pisal.  Sina ni bil slišal, ko je vstopil.  Roka se mu je silno tresla, glava omahovala na prsi, in njegovega čečkanja – saj ni bilo pisanje – ni bilo možno razbrati.  Pišoč je pa starček ihtel, ihtel, da se mu je treslo staro, slabo telo.  »Moji ženi ... uhuu ... uhuu ...  Mar-ga-re-ti ...« je jecljal starec.  »Kaj delate, oče?« ga je vprašal Hinko, toda nežno, da se starček ne bi prestrašil.  »Te-sta-ment –« je stokal starec; – »ma-ti – ta-ko hoooče–«  In grenke solze so mu zalile oči in mu močile suhi, nagubani obraz.  »Saj ga ne morete sedaj; naredite ga popoldne ali jutri, ko bodete bolj čvrsti,« ga je tolažil Hinko, kolikor mogoče mirno, dasi mu je ta prizor trgal srce in mu zbudil v njem nepopisno ogorčenost radi brezobzirnosti materine.  Rahlo je prijel očeta pod pazduho ter ga previdno peljal v njegovo spalnico in položil v posteljo, potem pa trdo stopil k svoji mizi, pograbil počečkani papir, ga zmečkal v pesti ter ga potisnil v žep.  Ko je prišel v kuhinjo, ga je mati jezno prijela:  »Zakaj nisi pustil, da bi bil oče spisal oporoko?  Sitnosti bodemo imeli in nič druzega!«  »Zato, ker imam človeško srce,« je odgovoril Hinko srdito.  Nevoljno mrmraje, je šla starka v sobo k bolniku ter zaloputnila vrata za seboj.  Toda moža si vendar ni več upala nadlegovati s testamentom.  Hinko pa je odslej večinoma presedeval pri bolnikovi postelji, hoteč ga obraniti vsakršnih nerahločutnih nadležnosti. –  Naduha pa je vedno bolj dušila starčka.  Pri vsakem popadku je Hinko urno vstal, privzdignil očeta na blazini in, kadar se je odkašljal, mu vlil tešilnega zdravila.  Toda bolniku se je naglo hujšalo, in skoro je spoznal sin, da so očetu ure štete.  Drugi dan potem, ko je stari Rodič pisal oporoko, proti večeru, se mu je jelo blesti, in zmedeno je govoril noč in dan in nikogar ni več spoznal.  Ko mu je tri dni potem sin dajal zdravila ter ga privzdigoval na postelji, mu je v rokah ugasnil brez trpljenja ...  Dasi Hinko ni bil mehkočutne naravi, in dasi ga je bila zdravniška praksa dodobra utrdila proti sentimentalnosti ob smrtnih posteljah, se mu je vendar tačas v silni bolesti skrčilo srce, in urile so se mu gorke solze.  Stara Rodičevka pa je ihtela in glasno jokala ob moževi postelji ...  Črez teden dni je odpotoval Hinko zopet na Dunaj, se zopet krepko oklenil svoje prakse ter zaril v svoje strokovne študije.  Rošerjevi pradedje so bili pravi Francozje in so se nekdaj pisali Rocher; toda že dolgo so bivali v Slovencih ter pisali sedaj svoj priimek s slovenskim pravopisom.  Njih veliko, krasno posestvo je bilo dobro uro oddaljeno od mesta.  Imeli so sicer tudi še več vinogradov, hiš in prodajalnic na raznih krajih; bivali pa so večinoma le tu, kjer je bilo ne predaleč od mesta in vendar na kmetih.  Vila je bila opremljena z vrtom in gozdom in sploh z vsemi prirodnimi in umetalnimi ugodnostmi, ki si jih more privoščiti bogastvo, združeno z dobrim okusom.  Rošer je bil veletržec; s svojim bistrim umom, s svojo podjetnostjo in recimo tudi – srečo je še vedno pomnoževal svoje imetje, katerega je bil itak že veliko podedoval.  Njegova soproga Adela pa ga je tako vrlo podpirala v gospodarstvu, da ga ne bi bila mogla bolje.  Imela sta le dvoje otrok, starejšo hčer Teodoro – katero sta pa imenovala Bogdano ali kar Dano, odkar je gospod Rošer stopil v narodni tabor – in pa mlajšega sina Nikolaja, ki pa je tedaj pohajal še nižjo gimnazijo.  Veselje je bilo priti v to rodbino, tako srečna je bila videti ta četverica ljudi; pa tudi mnogobrojni posli so delali in hodili okrog z vedrimi, zadovoljnimi obrazi –najpristnejši dokaz gospodarjevih dobrin.  Kadar pa je Rošerju laskavo opomnil ta ali oni:  »Dobro se godi ljudem, ki so pri vas,« je le-ta navadno odgovoril:  »Za pošteno delo pošteno plačilo – ali je to kaka dobrota od moje strani?«  Dasi je družila četverico vzajemna ljubezen, je bila vendar Dana središče, v katerem se je zbirala ljubezen vseh treh.  Dana je bila bolj mila nego lepa.  Dobrota in blago srce ji je odsevalo z vsega obličja, posebno pa iz globokih, velikih, rjavih oči.  Imela je dvaindvajset let, in svet se je čudil, zakaj se še ni vdala tako bogata devojka, ki je vrhu tega prav čedna.  Imela je seveda mnogo čestivcev in snubačev, in zategadelj jo je tudi cesto dražila njena prijateljica Olga ter dejala, da Dana vzpričo prirojene sramežljivosti ni za ta svet; toda niti eden izmed vseh moških, ki so se ji bližali, se ni mogel ponašati, da ga Dana kakorsikolibodi odlikuje mimo drugih, ali da bi bil prejel od nje znak večje naklonjenosti.  In res je bilo videti, kakor da Dana ni ustvarjena za ta svet; bila je pobožna in sicer iskreno pobožna, ne pa šablonski, kakor velika večina današnjega ženstva.  Ta pobožnost je bila videti nekako prirojena, nikakor ji ni bila po odgoji vcepljena; kajti niti Rošer, niti njegova soproga se nista odlikovala po izredni pobožnosti, odgojila pa se je bila v dekliškem zavodu, v katerem je v prvih letih verstvo poučeval po dve uri na teden mlad, koketen katehet ...  – Na veselice in koncerte je zahajala le radi svojih staršev, ker ni na njih našla onega užitka, ki ga iščejo in tudi najdejo navadna dekleta.  Na enem teh koncertov jo je vprvič videl inženir Franjo Perič, in ugajala mu je takoj; ko je pa tudi zvedel o njenem bogastvu, je takoj sklenil, da mora biti njegova.  Pozvedoval je natanko o njenih razmerah in navadah; sicer se je rogal na tihem njeni naivnosti in pobožnosti, toda kot realni politik je računal z obstoječimi razmerami ter po njih ukrenil svoj vojni načrt.  Ker je kot izkušen strateg prav dobro poznal razne ženske naravi, je takoj ugenil, da Dana ni izmed običnih deklet, katera je lahko z laskanjem pridobiti.  Ni ji torej laskal po šabloni, nego hlinil globoko, toda nežno ljubezen ter ji neprestano sledil z milobno koprnečimi pogledi. –  Rošerju se je Perič takoj prikupil radi svojega veselega značaja, in veletržec ga je prijazno povabil, naj poseti njega in družino v vili.  Rošerki je Perič takisto ugajal in – čudo veliko – celo pri modri Dani, katere srce je bilo videti nasproti moškim zagrajeno s trojim oklepom, je Perič našel milosti.  Res je zahajal k Rošerjevim češče in češče ter se znal prikupiti Rošerju bolj in bolj, da mu je kot praktični inženir pri vili, kjer so ravno nekaj dozidavah, to in ono nasvetoval.  Vila ni stala tik ceste, nego je bila od nje ločena in zagrajena z ozkim vrtičem, v katerem so bila nasajena poleg izbranih domačih tudi tuje rastline in drevesa.  Za vilo je bil vrt za zelenjad, za njim velik sadovnjak, za tem pa se je skoro neposredno pričenjal gozd.  Krasen je bil ta gozd s svojimi vitkimi, vonjavimi jelkami in macesni, med katerimi so se vile ozke, z belim peskom posute steze, ob njih pa bile na najlepših mestih nastavljene klopi.  Ob vhodu v gozd je bil most črez majhen potok, ki je napravljal tam globlje v gozdu celo slikovit slap.  Prav tik mosta na oni strani je stala prekrasna smreka; pod njo si je dala Dana napraviti velik križ iz neobtesanih debel; tu sem je hodila opravljat svojo večerno molitev ter kitit razpelo s svežim cvetjem. – V svojih elegantnih, svetlih, večinoma belih oblekah je bila videti Dana, kadar je klečala s sklenjenimi rokami in z velikimi, v križanega spasitelja uprtimi očmi, prav kakor kaka nadzemska prikazen ...  Ko je tako prihajal inženir, vedno takten in kavalirski, vedno govoril o tem, kar je njo najbolj zanimalo – o literaturi – ter hvalil kakor ona idealiste ter obsojal materijalizem in naturalizem – včasih neprisiljeno, le mimogrede hvaleč njeno iskreno pobožnost – tedaj se je začelo buditi v njenem srcu neko čuvstvo, katerega prej ni poznala.  Proti večeru so zahajali Rošerjevi navadno v gozd.  Mimo razpela idoč, je upognila Dana vselej koleno ter se prikrižala, a on se je odkril tako globoko, da je ona morala opaziti.  Kadar je pa odhajal, je vselej prijel nežno njeno mehko in tenko ročico ter jo spoštljivo primaknil svojim ustom.  Dana je imela sedaj poleg svojih misli o Bogu, o veri in o večnosti in o drugih svojcih tudi misel – o inženirju.  Večkrat so se ji med molitvijo silile v spomin njegove besede, katerih glas se ji je zdel vedno tako mil, in pred oči ji je stopala njegova podoba in njegove oči, polne ljubezni.  Pa takoj se je zopet skesala in prosila v svojem srcu: »Odpusti mi, o Bog, saj tega jaz nisem sama kriva; ustvaril si nam ti srce in čuvstvo.« Mislila je o njem mnogo po dnevu, pri različnih delih – saj je tudi ona izdatno pomagala pri gospodinjstvu. – Kadar se je pa solnce nagibalo k zahodu, ji je srce utripalo močneje.  Vsaki dan je postala nestrpnejša; cesto je zbežala v gornje nadstropje, razgenila pri kakem oknu težke zavese ter pogledovala tja doli, ali že ne drdra proti vili mala elegantna kočija inženirjeva z malim iskrim konjičem.  In če jo je res ugledala, tedaj je naglo odšla v svojo sobo, si pridrževala utripajoče srce ter nestrpno čakala, da so ji prišli naznanit Franja Periča.  Nekega večera, ko je inženir ostal sam z Rošerjem v salonu, mu je dejal Perič tiho, nekako sramežljivo:  »Izpovedati vam moram, gospod Rošer, da se prenaša neka govorica po mestu – žal, da se dostaje vaše hčerke, gospice Dane.  Ker sem tej govorici kolikor toliko vzrok jaz, a mi je nad vse drago ime vaše častite družine in še posebno gospice Danice, tedaj vam moram izjaviti, da se bodem kot poštenjak odslej ogibal – dasi s težkim srcem – vaše prijazne hiše, ali pa –«  »Ali pa?« je ponovil Rošer, z dobrohotnim smehljanjem zroč na resnega inženirja.  »Ali pa«, je rekel odločno inženir, »moram upravičiti to ljudsko govorico.  Ali bi se vi protivili, gospod Rošer?«  »Protivil?  Ne, ne, dragi Perič – v tem času, kar se poznamo, sem vas spoznal za moža, ki bi utegnil osrečiti mojo hčerko.  To vam pa tudi odkrito povem, da Dane ne maram nikakor siliti; ona odločuj sama o svoji usodi.  Torej glejte, kako opravite pri Dani!«  Perič ga je za te besede zahvalil z nemim, resnim poklonom; vstal je ter šel iskat Dane.  Ker so tedaj pri Rošerjevih ravno pobirali hmelj in druge pridelke, je tudi Dana imela dovolj posla; plačevala je sama delavke, ki so brale hmelj, ter sprejemala od njih listke.  »Gospodična Dana,« je rekel Perič nežno, »nekaj moram govoriti takoj z vami.«  »Takoj, prosim – ti osem, ti deset keblov, na!«  »Kaj vam je, gospod inženir?  Zdite se mi tako razburjeni,« je dejala Periču ter namignila, naj stopita nekoliko dalje proč od delavk.  »Razburjen sem res radi vas, gospodična – da naravnost povem – hudobni jeziki so izpletli o naju kar cel roman – in zato se moram jaz« –je govoril obotavljajoč se, kakor v vidni zadregi, in s tresočim se glasom – »posloviti od vas, samo da vas varujem zlobnega klevetanja – ali pa če ste mi milostni, če ste mi le količkaj naklonjeni, tedaj ne oprezajte, ampak upravičite tisto govorico – bodiva skoro – svoja – Dana, smem-li upati?«  Zardela je bila do las, sramežljivo povesila glavo, toda ni mu odtegnila rok, katere ji je on poljuboval s solznimi očmi ...  Odslej je bil Perič kot srečen zaročenec vsakdanji gost pri Rošerjevih. – V tej dobi je tudi bilo, da ga je srečal Hinko Rodič, kateri pa ga ni maral dalje izpraševati o njegovi sreči, ker ni Peričeve ljubezni smatral za resno; saj se je spominjal, da se je Perič že večkrat bahal s takimi imenitnimi zarokami, katere pa so se bile doslej še vse izjalovile, bodisi proti njegovi volji, bodisi, da jih je Perič sam razdrl iz sebičnih pomislekov ...  Perič in takisto tudi Rošer sta želela, da bi se bila poroka mladega para praznovala spomladi ob enem z Rošerjevo srebrno poroko.  Toda Dani ni nikakor ugajala tako nagla zveza ter je celo odločno prepovedala, naj o tem več ne govore; sama je hotela določiti rok, a tako naglo nikakor ne.  Vdala sta se roditelja njeni volji kakor vselej ter sklenila, da se bode obhajala spomladi samo njiju srebrna poroka.  Rošerjeva sestra, ki je bila omožena na Dunaju, je bila že večkrat povabila Roserico in Dano k sebi črez zimo; sedaj sta sklenili porabiti to priliko ter takoj po božiču posetiti sorodnike na Dunaju.  Dana si je za ta namen že pripravljala mnogo različnih oblek, in pri tem ji je pomagala že dalje časa spretna šivilja iz mesta.  Poznala je svojo teto in je vedela, da bi se ta kar zgražala, ako bi se njena nečakinja, nečakinja dvornega svetnika prikazala češče v isti toaleti na pogostih sprejemnih večerih in zabavah, katere je prirejala v svojem krasnem stanovanju.  Šivilji in Dani pa je tudi le-te prijateljica Olga pridno pomagala.  Olga je bila vsakoletni jesenski gost v Rošerjevi rodbini.  Dasi je imela Dana mnogo znank in tudi zaupnejših prijateljic, vendar ni bila nobeni tako vdana kakor Olgi, a tudi ta je bila v Dano vsa zaljubljena, nič manj ali celo bolj nego inženir Perič.  Kadar se je bližal oni letni čas, ko se je imela preseliti za nekaj časa k Rošerjevim, tedaj se je je vselej lotila ona nepopisna nestrpnost, ki jo menda izkušajo samo zaljubljenci.  In kadar je dospela v Rošerjevo vilo daleč tam od juga, tedaj je bila vsa srečna, posebno, kadar sta bili ona in Dana sami in sta v dolgih, srečnih pogovorih odkrivali druga drugi svoje misli, želje, dvome in nazore.  Nekaj dni, predno je Rošerica odpotovala z Dano, je pripeljal Perič k Rošerjevim svojega »najboljšega prijatelja,« kakor ga je imenoval sam – Ivana Nemca; le-ta je bil kot poštni oficijal pred kratkim prestavljen semkaj, v svoje rojstno mesto.  No, Perič Nemca menda ni bil vvedel pri Rošerjevih iz druzega vzroka, nego da se pobaha pred svojim najintimnejšim tovarišem z najnovejšim triumfom svoje zmagovitosti. –  V svetli, bogato opravljeni obednici so sedeli Perič, Nemec, Dana in Olga.  Pogovor je bil splošen, dasi sta govorila skoro vedno le Olga in Nemec.  Pobijala sta drug druzega. – Nemec je bil inteligenten in okreten človek, toda nekako površno misleč; poleg tega je bil oster zbadljivec in pa velik cinik.  Osobito o ljubezni je trdil, da je to le beseda brez vsebine, ker ni takega čuvstva, nasproti pa da je zopet mnogo čuvstev, za katera nedostaja besed.  »Ne, ne, gospica, tako vi samo govorite, a delate drugače – kakor vi, tako vsaka druga; verujte mi, da je vsaki ženski glavna misel, edina skrb – mož in le mož.  Česa ne bi storila vsaka za moža!«  »Ali ste že bili v nevarnosti, da bi vas ujela katera?«  »Mene?« je zategnjeno odvrnil Nemec, katerega je nepričakovano vprašanje spravilo v vidno zadrego.  »O, tega se ne bojim, dobro sem oborožen za take napade.  Iz svoje izkušnje pa vam lahko povem, da je n. pr. največja sovražnica Slovanov že izpremenila svoje nazore o nas in se zanimala za nas, ako se ji je le med Slovani obetala kaka »poštena partija«; najbolj načičkana gizdavka se začne skromno nositi, ako zve, da nje »vzor« ljubi skromnost, in lahkoživa Eva Mini sramežljivost in ponižnost, misleč, da s tem ustreže možu, katerega bi rada uklenila v svoj jarem; da, še celo to sem zapazil, da se je sramežljivo in pobožno dekle delalo lahkoživo ter se spuščalo celo v ciniške pogovore na ljubo svojemu lahkomiselnemu izvoljencu.«  »No da, toda vse le iz gole ljubezni –«  »Ali, Olga!« jo je pokarala Dana; »kam si vendar zašla?«  »Mene to celo zabava, Dana!« –  »Tako, sedaj ga še podpihuješ, da bo drugič bolj pogumen;« – jo je zavrnila Dana s prisiljenim nasmehom, sama pri sebi pa je sklenila, da je za prvi poset ta človek precej drzen.  »Gospodična Dana, saj so – ali če hočete – smo tudi moški taki,« se je izkušal opravičiti Nemec; »ako nam obeta zatajevanje in hlinjenje več koristi, tedaj se radi boljše delamo, nego smo, vsaj pred zakonom.  Saj je naravno, da moški, hoteč ugajati svoji izvoljenki, prikriva kar najbolj svoje slabosti ter se izkuša pokazati v najboljšem svitu.«  »Toda, prijatelj, ta preobrat provzroči ravno ljubezen,« se je vmešal Perič ter hotel še nekaj dodati, toda Nemec ga je tako pomenljivo pogledal in se tako ironski nasmehnil, da so Periču ostale besede obtičale kar v grlu.  »Ta preobrat traje le za medenih tednov, potem se pa skoraj pokažeta oba v pravi podobi,« je završil Nemec svoje dokazovanje.  Porogljivi njegov smeh in pomenljivi pogled ni ušel niti Dani, niti Olgi ter je celo poslednjo nekoliko zmedel, kar se le pač ni dostikrat pripetilo.  Ko sta se Perič in Nemec vračala v mesto, je dejal spotoma le-ta tovarišu:  »Imenitna goska je tvoja nevesta!  Kdo ve, ali ti ne uide prvi večer po poroki?  To je dekle iz srednjega veka; noče razumeti, čemu je poklicana ona in vsaka ženska sploh.  Jaz se le čudim, da se je tebi vdala.«  »No, stalo me je tudi precej truda.«  »Verjamem.«  Molčala sta nekaj časa.  »Sicer pa naj do poroke vlada ona, po poroki pa bom jaz. – Napačna pa vendar ni; znaš, to je tudi posebna slast, dobiti za ženo tako nedolžno, naivno igračico. – A propòs!  Kaj ti je bilo treba govoriti o preobratu moža v zakonu?«  »Oprosti, nevede sem zašel«, je dejal Nemec ter se potuhnjeno muzal.  Perič se je takoj pomiril ter je dobrovoljno dejal prijatelju:  »Ivan, zakaj se pa ti ne lotiš Olge?  Ona je tudi bogata in ni napačna.«  »Premodra je za-me,« je dejal ironski Nemec ter se mefisto-felski zasmejal – »in pa meni se tako dobro godi brez vezi –!«  »Kam pojdeva nocoj?« - je vprašal po kratkem molku Perič.  »Kam?!  K Lizi seveda!«  Vesel Peričevega predloga, je udaril Perič parkrat z bičem po konju, da je jel dirjati in sta bila znanca prav kmalu v mestu in v gostilnici »Pri Lizi«.  V ozki, ne posebno čisti Zamorski ulici je bila stara gostilnica, ki se je še vedno imenovala »Pri Lizi«, dasi ni bilo ondu že davno več one Lize, po kateri so imenovali gostilnico.  Perič je bil tam vsakdanji gost, ki je obično pripeljal s sabo še kakega znanca; včasih jih je pa bila velika razposajena družba v mali zakajeni, gospodi odločeni sobi.  Kadar pa je bil Perič sam, ga je bujna plavolasa točajka Netka zabavala v dolgih večerih, sedeč po dovršenih opravilih poleg njega.  Ko je tisti večer stopil z Nemcem v gosposko sobo »pri Lizi«, je bilo že več drugih gostov, samih Peričevih znancev.  Naročene večerje jima pa ni prinesla Netka, ampak druga mlajša, izzivajoča lepotica kostanjevih las in temne polti.  »Pepica, kje je pa Netka?« jo je sladko vprašal Perič ter jo prijel okoli pasu.  »Stoj!« je rekel Nemec; »te se mi ne dotikaj; kaj ne, Pepica, da si samo moja?«  »Eh, kako pa«, je dejala ta; »Netka pa pride pozneje – obe prideva,« je dejala pomenljivo Nemcu.  Gostje so izpraševali Periča o novem mestnem vodovodu, in pogovor je postal splošen in živahen – kar eden izmed družbe pogleda na uro ter vzklikne, da skoro zamude predstavo; tedaj so naglo plačali in odšli v gledališče.  Nemec in Perič sta ostala sama, a kmalu sta se jima pridružili Netka in Pepica.  Pili in kadili so vsi štirje ter bili čim dalje boljše volje.  Prijatelja sta šla vsaki na drug konec mize, da sta bila lahko še bolj prosta ter lahko še bolj intimno občevala vsaki s svojim dekletom, včasih tiho šepetaje, včasih pa se glasno smejoč.  »Glej, Pepica, kako lep parček sta Netka pa Perič!  Kaj ne da, človek bi ju kar naslikal!«  »Ka-a-aj?« je vprašal raztegnjeno Perič, ki ga je bilo imenovanje njegovega imena zmotilo v sladkem občevanju.  »Ivan – gospod Ivan pravi, da sta vidva kaj lep par, in da bi vaju najraje naslikal.«  »Saj je fotograf-amateur, naj le poskusi svojo pripravo!« je rekel Perič.  »Res, krasna misel – saj do mojega doma je le par korakov; vrnem se takoj.«  In hotel je iti.  »Ti si pa res fotograf-specijalist, da fotografuješ tudi po noči!« se mu je rogal Perič.  Nemec je bil nekoliko v zadregi, in da bi to prikril, se je glasno prisiljeno zasmejal, Perič mu je pomagal, a točajki, ne vedoč, zakaj se smejata prijatelja, sta se tudi smejali s srebrnima, zvonkima glasoma.  Smejali so se tako vsi štirje nekaj časa, in ko so nehali, je začel zopet ta ali drugi, in zopet so udarili vsi v glasen, vprav epidemski smeh.  Ko so črez nekaj časa vendarle nehali, je rekel Nemec s prisiljeno resnim glasom:  »Jutri prideva opoldne sem obedovat; prinesem s seboj aparat in vaju naslikam tako objeta, kakor sta sedaj.  Imenitno!«  Privil je še on Pepico k sebi ter dejal:  »Glej, tak-le parček sta vidva.« –  Pozno je že bilo, ko sta prijatelja ostavila gostilnico »pri Lizi.«  »Ti, ti Nemec«, je jecljal Perič, nekoliko vinjen, »pa da bi ona slika ...«  »Ne bodi siten; saj napravim le eno sliko in jo dam tebi, da se boš včasih zabaval še ob spominih.« –  Ko je Nemec videl, kako Perič nesigurno tava, kakor da bi šel po temi, mu je zaigral krog ustnic oni čudni, njemu lastni mefistofelski nasmeh.  Sam pri sebi pa je dejal: »Škoda bi vendar bilo, da bi se obesila Dana na to-le nacifrano budalo –in z njo vsa ona dota in ves oni sijaj!« –  Drugega dne po obedu je Nemec res naslikal Periča v objetju z Netko; doma je sliko izvršil in naredil še eno tako. –  Zvečer sta bila že zopet »pri Lizi«.  Sedela sta ob svoji navadni mizi, a sama in malobesedna.  Točajki sta imeli opraviti okoli gostov v drugi sobi.  »Jutri bo torej odhodnica Danina in njene matere?« je vprašal po daljšem molku Nemec.  »Jutri, da«, je dejal Perič – »saj prideš?«  »Ne utegnem, imam službo.«  Umolknila sta zopet.  Perič je vrtel v roki kupico vina, Nemec pa si je s prsti v laseh podpiral glavo.  Znaš, Franjo, da si ne bi bil nikoli mislil, da si tak naivnež v ljubezni; objemi krog pasu, poljubi na čelo, na roko – to je vse, kar smeš pri svoji nevesti.«  »Kaj morem, ako ni drugače?«  »Pri takih treba – odločnosti; na videz ti bo huda in v tistem hipu morda tudi v resnici huda – potem bo pa na samem premišljevala, da je tvoja strast vendarle lepa, in privadi se tvojim burnim objemom in vročim poljubom; in ko se prepriča, da te k temu sili strastna ljubezen, se ji še bolj prikupiš.«  »Tudi o njej – o Dani, misliš tako?«  »O vseh enako.«  Perič se je zamislil. –  Vreme je bilo že več dni deževno, vlažno in gorko, in Nemec, katerega je vselej ob takem vremenu mučila nevralgija, je bil prav slabe volje.  Čakala niti nista, da prideta Netka in Pepica, ampak odšla sta nenavadno zgodaj.  Tisti večer, predno sta odpotovali Dana in nje mati, je bila v Rošerjevem salonu večja družba.  Razen Olge in Periča ter Rošerjevih – je prišel tudi Nikola z mestne šole nalašč za to priliko – dalje Josip Vid, jurist v poslednjem letu, ter njegov brat Milan, gimnazijski profesor; mlad, parfumovan lajtnantček s skrbno zaokroženimi brčicami in tesno se oprijemajočo uniformo; lepa, mlada in vesela učiteljica, Josipa Vida zaročenka; poštna upraviteljica, neznatna, tiha stvarca, katere ni nihče zapazil, razen, kadar so ji ponujali jedi; in naposled dve mestni dami, Danini prijateljici – ena izmed njiju, Zdenka, fina, jako muzikalna, zelo naobražena, toda že stara kakih osemindvajset let; Dano je učila klavir.  Zdenka in Dana sta se imeli prav radi, in kadar je Dana bivala v mestu ter se učila glasbe, krojitve, risanja in šivanja, ji je bila Zdenka ljuba družica.  Z Zdenko je še prišla lepa, mlada, interesantna gospa Elza, katero je Zdenka tudi učila klavir; predstavila jo je bila Dani že pred letom dni.  Bila je ta gospa Elza soproga Poljaka Vronskega, a čudovito tiha in skromna. – O svoji mladosti in o svoji rodovini Vronska ni govorila nikdar, dasi je Zdenka poskušala večkrat izvedeti kaj iz nje, osobito zato, ker so jo včasih mučili čudni dvomi. – O svojem možu je pa često govorila, pravila tudi, kak čudak da je; a Zdenka ga ni videla nikdar, dasi je hodila Vronsko poučevat na dom že celo leto.  Iz pogovorov in iz vsega ponašanja je sicer Zdenka kmalu raz-videla, da je Elza Vronska najbrže Iz prav preproste rodovine in neizobražena, a vse to je znala Elza jako spretno prikrivati in sicer ne najmanj z modro redkobesednostjo, ki pri ženskih ni baš tako navadna, a jo zato moški tem bolj čislajo.  Poleg tega je bila Elza jako plemenitih misli in vedoželjna, in Zdenka jo je imela res rada.  Dasi je bila videti bogata, je Elza vendarle živela preprosto; niti ni zahajala v mnoge rodbine, niti ni sprejemala mnogih posetov, niti ni potratno živela.  Ko je Zdenka po očetovi smrti ostala z materjo s praznima rokama, je ponujala svoje zmožnosti po časopisih, in prav po tej poti se je z njo seznanila Elza, katero je učila Zdenka razen klavirja tudi petje in francoskega jezika.  Elza je bila vitke, lepe, polne rasti s krasnim, finim izrazom in posebno lepimi, globokimi, izrazitimi očmi pod gostimi, jako razkroženimi obrvmi in gostimi, dolgimi, kostanjevimi lasmi, katere si je na lahko in rahlo spletala, tako da so ji vedno uhajali preko ušes.  Nje obraz je bil vedno čudno strog in resen ter tako bled, da je bilo videti, kakor da boleha ta ženska za bledico.  Zdenka in Dana sta večkrat govorili o njej ter si rekli, da je gotovo v svojem življenju izkusila kaj izredno bridkega, ker je tako otožna in do vseh nezaupna.  Zdenka jo je vpeljala med svoje znance ter ji predstavila tega in onega; a Elza se je kazala vselej tako boječo, tako nezaupno in najrajša se je ogibala novega znanja.  Ko je nekoč prišla Zdenka nenadoma k Elzi, je srečala tu njenega soproga Vronskega, sicer že postarnega, a jako olikanega in naobraženega moža.  Odslej je niso več mučili dvomi o Elzi, in postala je njej in Vronskemu prav intimna prijateljica.  Ker Vronska nista imela nič otrok, je sprejela Elza od siromašne matere triletno dekletce; a ko je je dobro nahranila, oblekla in obula, jo je zahtevala mati nazaj, češ, da ji sosede očitajo, ker je zavrgla svojega otroka.. –  Zdenka je bila tudi priča marsikateremu burnemu prizoru med Elzo in Vronskim; često sta se pri obedu sprla.  Za neznatno malenkost, za nedolžno besedo, katero je Elza razumela krivo, je včasih vzkipela, in ob takih prilikah se je pojavila vsa njena neomika.  Dasi je Zdenka kot nepristranska svedokinja morala skoro vselej obsoditi njo ter pritrditi Vronskemu, vendar ji Elza tega ni štela v zlo, in kadar je odšel nje soprog po svojih trgovskih opravilih, je bila kmalu zopet tiha, skromna, boječa Elza ...  Tudi Dani se je bila Elza navzlic vsem svojim posebnostim prikupila, in zato je pisala ona Zdenki, naj pripelje na nje odhodnico tudi Vronsko s seboj. – O Vronskem seveda ni bilo misliti, da pride s soprogo vred, ker je vedno pravil, kako mora živeti redno kakor ura; pa saj so že bili navajeni znanci videti na sestankih in posetih lepo, mlado Vronsko samo ...  Mladi lajtnantček, videč skrivnostno, interesantno damo in v svesti si svoje neodoljivosti, ji je jel takoj dvoriti.  Tudi pri večerji je sedel poleg nje, ji stregel prav brižno, se ji nerodno laskal ter hitel zmagovito si sukati brčice, pomenljivo upiraje svoje glupe oči v njene.  Elza se mu je le nasmihala, a govorila je po svoji navadi prav malo – segrela pa se zanj čisto nič ni.  Ko je pozneje sedel lajtnant poleg Josipa Vida in ga je ta dražil z lepo ženo, mu je nevoljno odgovoril:  »Ba, čemu mi bode, ko je mrtva kakor kamen!« –  A Josip Vid je nato pripomnil nekaj o kislem grozdju ...  Profesor Milan Vid je pa sedel poleg Zdenke ter se divil nje duhovitosti in izobraženosti, a še mnogo raje so mu uhajale oči na mnogo lepši vis-a-vis – na živahno učiteljico, mnogo lepšo zaročenko mlajšega njegovega brata.  Olga je sedela poleg Rošerja, nasproti svoji ljubljenki Dani; le-tej je bila Peričeva nenavadna vsiljivost nocoj skoro zoprna, osobito, ker je dobro opazila, da se ogreva tem bolj, čim več pije raznovrstnih vin.  Da bi oni fini Perič ne poznal mere v pijači!  In vendar res; takega ni še videla nikoli!  Po večerji so prosili Zdenko, naj bi jim zapela.  Ni se dala dolgo prositi.  Ker se je spremljevala najrajša sama, je sedla h klavirju.  Igrala je dovršeno, a njen mehki, ljubko topli glas je zazibal vso družbo v nekako sanjavo blaženost, kar se dogaja vselej pri umetniških užitkih po – izvrstnem obedu.  Zdenka je potem še zaprosila Josipa Vida, da je z njo zapel duet iz neke opere, Olga ju je pa spremljala.  Rahločutni, senzitivni Dani je šla glasba res do srca, in globoko jo je čutila.  Drugi pa so se le delali, kakor da umetniški uživajo; zaklopili so oči ter tako, napol dremaje, prebavljali bogati obed. –  Ko je Perič slišal lahno oddaljujoče se korake, je pogledal brzo k vratom ter videl Dano; naglo je vstal in šel za njo.  »Dana, jaz ti imam povedati nocoj mnogo, mnogo pred tvojim odhodom – iz oči v oči – stopi z mano tu sem v budoarček svoje mame!«  Rekši ji je ponudil roko ter jo odvedel naglo v bližnjo sobico, katero je medlo razsvetljevala raz strop viseča rožnobojna luč.  Povlekel jo je za sabo na divan ter ji hitel šepetati: »Dana, Dana, poljubi me – poljubuj me nocoj, poljubuj mnogo brez konca in kraja za mnogo časa in bodi – moja!« –  Obilo vino mu je močno dišalo iz ust, katera je s silo pritiskal na Danine ustnice, da se kar ni mogla geniti, niti odpreti ust; groza jo je izpreletavala, ko ga je videla tako besnega, pijanega!  Branila se je in ga pehala od sebe, ali njegove roke so jo držale kakor klešče – bil je vedno silnejši in drznejši ...  S pretrganim, zadušenim glasom je dejala:  »Pustite me, drugače zavpijem!« .  Vstala mu je iz naročja, in ko je planil za njo, tedaj ga je pehnila nazaj s tako silo, da je omahnil na divan; ona je pa zbežala v svojo sobo.  Perič pa je sikal na divanu, vzdihoval v onemogli jezi.  »Nemce, Nemec, ta ni, kakor vse druge – jaz bedak ...«  Dana, ko se je nekoliko umirila, se je vrnila k družbi, vedoč, da bi jo utegnili pogrešati.  V njenem srcu je vse kipelo, v njeni duši vse trepetalo.  Ko je vstopila, ji je skočila Olga naproti, ji dela roko okrog pasu in dejala:  »Iz jeze, da te ni bilo tu, sem ves ta čas dvorila lepi Elzi; saj veš, da so lepe ženske moja slabost.«  Ko pa je videla Danin bledi obraz, se je kar ustrašila.  »Kaj ti je, duša, angelj ?«  »Povem ti potem, ko pojdeva leč – pusti me! – Kje je Perič?«  »Odšel je, ko se je prav kratko in naglo poslovil.« –  Drugo jutro se je Rošerica začudila, da ni bilo Periča na kolodvor, in vprašala je Dano o njem.  »Pusti me, mama; ne govori mi več o njem – meni se Perič – in sploh vsi moški studijo, silno studijo!« –  Rošerica in Dana sta bili sami v ženskem kupeju dunajskega brzovlaka. –  Dasi se je Dana pomenkovala z Olgo pozno v noč in se ji je bila popolnoma izpovedala, ji je bilo vendar še vedno neznosno hudo pri srcu, ter neki notranji čut jo je silil, da se izpove svoji materi, ker drugače ne bode imela miru.  In vendar, kako bode mogla materi razložiti, da noče o Periču nič več vedeti? ...  Glava jo je bolela, oči so ji bile udrte, v sencih ji je pa bílo in jo bodlo tako, da si jih je čestokrat stiskala z obema kazavcema, nabirala čelo in zapirala oči.  »Gotovo sta z Olgo bedeli in govorili vso noč, zato te pa sedaj glava boli,« je izpregovorila mati.  »Govorili sva res dolgo, a tudi potem, ko je ona že bila zaspala, nisem jaz mogla zatisniti očesa.« –  »Uboga, uboga moja dragica, ali je bil razpor s Peričem ...«  »Stojte, mama!  Nikakor mi ...«  Tedaj jo je Rošerica prijela ljubeznivo okolo pasu, jo pritisnila bliže k sebi in si položila njeno glavo na svojo ramo.  »Umiri se, dete, izkušaj zaspati!« jo je tolažila Rošerica.  »Ne, mama – prej ti moram povedati vse, in potem bom morda šele mirna.  Toda kaj ne, da z očetom opraviš vse le ti; ti mu piši ter mu reci ...«  »Storim, dete, kakor ti hočeš!« –  »Veš«, je pričela šepetaje – »ko sta sinoči pela Zorko in Zdenka a Olga ju je spremljala, sem hotela malo iz sobe« ...  Umolknila je.  »No in potem?«  »Potem? ...«  »Je prišel Perič za teboj, kaj ne da?« –  »Da, in bil je tako grdo pijan ...«  »Ne – zdi se mi, da je bil le dobre volje, otrok moj!«  »Potem je pa bilo še hujše« ...  Šepetaje je govorila materi na uho, dasi sta bili čisto sami v kupeju. –  »Dobro, pri očetu opravim vse jaz, če hočeš in če misliš, da ti ne bode žal.«  »Nikoli, mama, nikoli!« –  Vzela je malo, fino pelerino, se zavila vanjo, naslonila glavico na materino ramo ter zatisnila oči.  Rošerica ji je gladila mehke, svilnate lasce, jo božala preko sencev črez glavo, da je Dana kmalu prav trdno zaspala ...  Ko se je prebudila, je bila mirnejša, in tudi glava je ni bolela več tako hudo.  Zaužila je s slastjo nekaj jedi in pijače, potem pa je govorila z materjo kakor navadno o vsakovrstnih rečeh  Istega dne popoldne se je pripeljal Perič k Rošerju.  Veletržec je sedel v dobro segreti obednici ter prebiral novodošlo pošto, ko je vstopil Perič.  Rošer ga je pogledal nekoliko začudeno, inženir pa se je delal, kakor da ni razumel tega pogleda, ter stopil naravnost k Rošerju, ki je bil vstal ter mu ponudil roko.  Sedla sta.  »Zdaj ste torej sami?« je dejal Perič.  »Sam – in ako se ne privadim bolje – danes mi je namreč grozno dolgčas – poletim najbrže še jaz za njima, ko odpravim še nekaj sitnih opravkov.«  »In gospodična Olga, je-li tudi ona odpotovala?« je vprašal Perič, dasi je dobro vedel, da se odpelje ob istem času, kakor Dana, samo na nasprotno stran.  »Tudi, tudi – ali je niste videli davi z njima?«  »Ne; ni me bilo na kolodvoru ...«  »Ah, kaj mi pravite!  Pa ne da bi bili zaspali, ka-li?«  »Zaspal?  Vso noč nisem zatisnil očesa!«  »Potem pa ne vem ...«  »Gospod Rošer«, mu je segel Perič v besedo – »vi si gotovo ne morete misliti, kako jaz ljubim Dano ... in ta nepopisna ljubezen in pa – mea culpa – tudi vino, ki me je sinoči bilo razgrelo – to je krivo, da sem se ji zameril ...«  »Mislim si, da so pač le malenkosti; taki razpori se menda često dogajajo med zaljubljenci« – je dejal Rošer – »upam, da ne bóde tako hudo.« –  »Ne vem ...  Prišel sem prav radi tega, da bi hoteli vi biti tako dobri ter ji vi pisali, kako ... no, kako sem skesan in žalosten ...«  »Bolje bode, če to storite sami«, je dejal Rošer, smejoč se.  »Ne upam si ...«  »Storite, storite; jaz ji samo povem, da ste bili tu in ste se skesano izpovedali – dasi še ne vem, v čem obstoji vaša pregreha.«  Ker je Rošer uvidel, da mu Perič ne more odkriti usodne tajne, je ukazal prinesti vina in mrzlih jedi; a inženir se je sedaj kmalu razvedril ter zopet – upal.  Pri večerji pa ni hotel ostati, češ, da ga družba pričakuje v mestu.  Ločila sta se veselo – iskreno kakor vselej ...  Tretjega dne po odhodu svoje žene in hčerke je dobil Rošer dolgo pismo; ondukaj mu je pisala soproga med drugim tudi to-le:  – »Niso-li bili opravičeni moji dvomi?  Kolikokrat sem Ti, posebno zadnje čase, dejala, da mi Perič ne ugaja, ter da nas je od začetka vse le slepil s prikupljivo zunanjostjo in ljubeznivostjo! – Zdaj pa sem natanko izpregledala ...  In one stvari, katere smo slišali o njem, tudi niso bile neosnovane – žal, da ne. – Sreča je le, da se je izpozabil, in da ga je Dana zavrgla kar sama od sebe.  Da, ona Te lepo prosi, da ga ji nič več ne omeniš, kakor da ga mi vsi sploh ne bi bili nikdar poznali ...  Revica si ne more odpustiti, da se je zagledala v tega nevredneža, dočim je zavrgla, Bog ve, koliko vrednih mož.  Se-li spominjaš, da sem se čudila radi tega ? ...  Tvoja sestra nama vedno pravi, da sva pravcati provincijalki, toda jaz Ti povem, da sem se že docela naveličala prisiljenih poklonov in tega hrupnega življenja v stolnem mestu, in da bi že prav rada odpotovala odtod, ako ne bi bilo radi Dane, kateri želim, da se razvedri ...« Rošer ji je odgovoril še tisti dan ter ji povedal, da je bil Perič res pri njem, skesan in potrt, toda on prepušča Dani sami, naj stori, kakor hoče; ona bode najbolje vedela, pri čem da je.  Potem je še dodal:  »Stvar mi je pa silno neprijetna, ker sama veš, da nas bodo imeli ljudje radi tega v zobeh ...«  Nekaj dni je bil potem Rošer še vedno slabe volje.  Ko je še tisti večer po posetu v vili inženir dobil Nemca, mu je nevoljno povedal, kako sta se razšla z Dano – in da ženska, kakršna je ona, ne odpusti tako kmalu take razžalitve ali morda celo nikdar več.  Nemec se mu je potuhnjeno smejal, potem pa je rekel:  »Veruj mi, da ti odgovori že na prvo pismo, ako ne popolnoma spravljivo, pa vsaj prijazno ...  Dan za dnevom se ji bode zdela stvar neznatnejša, dokler je ne bode smatrala za bagatelo.«  Perič, ki je bil vzkipel v srdu, ko je bil zagledal Nemca, se je zopet utešil po teh njegovih besedah.  Ko sta se jima pozneje pridružili še Netka in Pepica, je pozabil Perič kraj svoje bujne ljubice kmalu vse.  Nemec pa je bil nocoj bolj zamišljen, tako da je Pepica užaljena zbežala od njega, pričakujoč seveda, da skoro pride za njo; toda takrat se je zmotila. – Nemec je obsedel pri mizi, podpiraje si glavo, ter je z ironskim smehom motril nasproti mu sedeči parček, Periča in Netko.  »Sedaj je celo slika nepotrebna«, si je dejal.  Kmalu je odšel; Perič pa je še ostal »pri Lizi«. –  Zunaj je bilo silno mrzlo; bril je oster veter ter podil Nemcu v obraz zmrzel dež, da ga je kar skelelo.  Upognil je glavo, potegnil kapo na oči, vtaknil roki v žepe svojega dolgega menč kova ter stopal naglo domov.  »Bogat, bogat in le bogat mora biti človek – vse drugo na svetu ni nič! – Čast – nič, lepota – nič, ljubezen – nič. – Denar sveta vladar – le za denar se treba boriti – seveda ne v službi – ako bi avansiral vsako leto, v službi ne obogatim ...  A ona ranjena golobica se mi ponuja sedaj kakor nalašč ...«  Razen navadnih sprejemnih večerov sta napravljala dvorni svetnik Langman in njegova soproga, Rošerjeva sestra, v zimski sezoni več soarej, na katere sta vabila mnogo gospode, zlasti iz višjih uradniških krogov dunajskih.  Tak večer sta napravila Langmanova dne 27. januarja – baš ko sta še bili Rošerica in Dana na Dunaju.  Lepi, veliki prostori so bili sijajno razsvetljeni.  V dolgem plesnem salonu, kjer je stal le klavir in ob stenah mehki divani pa mehke stolice ter ob vhodu dve lepi palmi, je visela raz strop bogata svetilka najmodernejšega sistema.  Sluge v livrejah s svetlimi, bleščečimi gumbi so hodili neslišno po sobah semtertja in, srečujoč se, govorili takisto tiho, dasi še niso prihajali gostje.  Obraze so zvijali v resne, mračne, važne gube, kakor bi imeli rešiti težke probleme, a imeli niso sedaj drugega posla, nego da so – čakali.  V svoji sobi je dovrševala gospa dvornega svetnika svojo toaleto.  Na mehkem, nizkem fotelju je sedela Rošerica že napravljena; sledila je z očmi vsakemu gibljaju svoje svakinje.  Z drobnimi, kratkimi prstiči si je le-ta pripenjala še tu in tam kaj po svoji črnorumeni obleki, sedaj tu, sedaj tam uravnavala kodrček ter si navezavala na vrat niz biserov.  Zdajci je Rošerica globoko zdihnila.  »Nikar ne zdihuj, ljuba moja; saj te nisem hotela žaliti,« je dejala svetnikovka ter je obrnila od zrcala proti Rošerici polovico svojega debeluhastega obraza.  »Hotela sem te opozoriti na nedostatke tvoje hčere.  Seveda je samota največ vzrok njene prenapete pobožnosti in pa – oprosti – njene nedostatne omike.«  »Prosim te.«  »Ne, nikar ne govori – povem ti odkrito, da bi morala biti Dana v svojih razmerah izobražena povsem drugače in boljše.  Saj si slišala kakor jaz – ko se je oni teden govorilo v krogu o tem in onem, ni vedela ona o nobeni stvari ničesar.  Ni imela pojma o najbolj znanih svetovnih pisateljih, niti o slikarstvu, niti o klasični glasbi, dočim so vsa druga dekleta njenih let govorila – kakor si videla – o vsem tem tako lahko kakor o svojih oblekah in klobukih.«  »Draga moja, ne očitaj mi, ker tu ni kriv nihče!  Dana ni imela nikdar veselja do učenja in do knjig; zato pa je tem pridnejša in pripravnejša za vsako delo.  Sama reci, ali sva vedeli medve kaj o vsem tem, kar mi tu govoriš, pa sva se vendar omožili.«  »Prav – toda svet napreduje vedno bolj, zato se tudi od ženstva zahteva dandanes več nego nekdaj.«  »Pomisli tudi, ljuba moja, da je Danina želja, da ostane vedno le na deželi in da sva prišli k vam le na mnogo tvoje prigovarjanje, in Bog ve, kako dolgo naju zopet ne bo več v take kroge.«  »Pa če bi morala Dana, ko se omoži, ostaviti deželo ter priti z možem, recimo sem-le?«  »Ah, ne bo prilike, veruj mi.«  »Kdo ve? – Dekle je lepo in bogato; možem iz naših krogov je pa treba denarja, dasi so v visokih službah.« –  »Dana noče celo nič slišati o možitvi od zadnje –«  »Uh, kakofa si ti provincijalka!« je vzkliknila svetnikovka priljubljeno svojo frazo slovenski, potem pa dostavila nemški: »Ali veruješ v take otročarije?« ...  Lahno potrkavši, je vstopila Dana v novi, beli krepovi obleki, pošiti s finimi, svetlo-modrimi trakovi; krog pasu je imela za dlan širok istobarven trak, ki je bil zadaj zvezan v umetno, široko petljo, a njegova konca sta se spuščala doli po obleki prav do roba širokega krila.  V temnih laseh je imela šopek svežih potočnic.  »No, glej, glej, kako je mična naša provincijalka,« je dejala Langmanica, smehljaje se; potem pa dodala, kakor bi nadaljevala prejšnji pogovor:  »Draga Adela, pojdi, če že hočeš, toda njo mi le pusti; ona se mora priučiti takemu življenju.  Nekoliko se je že – kaj ne da, mala?«  »Še vedno mi je težko in nerodno, tetka, in tudi upanja nimam, da bi se vdala tako kmalu; jaz sem tako grozno nerodna in tako silno v zadregi –«  »O moja refna, mala provincijalka!« je rekla svetnikovka zopet slovenski; vstala je, stopila k Dani, ji privzdignila glavo ter jo vprašala:  »Ali ti kaj močno bije srčece, ker pride nocoj tudi tisti tvoj Nemec, ki te gleda tako čudno?«  »Ne maram ga!« je dejala Dana, ko so stopale vse tri po mehkih, debelih preprogah v salon ...  Dva dni pred tem večerom je bil prinesel sluga gospem, ki so še sedele po zajtrku dolgo v obednici ter se pogovarjale, posetnico ter dejal, da je dotični gospod vprašal po gospe Rošerjevi.  Bil je to Nemec, ki je bil res prišel na Dunaj ter zvest svoji obljubi res posetil Rošerico in Dano.  Sicer se je Nemec vrlo zavedal, da pač ni tako intimen znanec, da bi ju moral ali smel posetiti, toda njegov hladni, računjajoči razum je prevladal tudi to pot ter mu velel: zakaj ne?  Na tujem je človek vesel, če sreča znanca-rojaka in čeprav ni ta znanec-rojak Bog ve kako intimen.  Rošerica ga je sprejela prijazno, Dana pa hladno.  Ko ga je zagledala, se je takoj spomnila onega njegovega pogovora z Olgo.  Toda to ga ni skrbelo; izkušal je, da se tem bolj prikupi gospema, in konec poseta je dobil zadoščenje, da ga je vprašala Langmanica, kako dolgo ostane še na Dunaju.  Ko ji je dejal, da ostane še nekaj dni, ga je povabila na sijajno soarejo – in to je smatral Nemec za posebno odlikovanje in dobro znamenje.  Večer je bil jako živahen.  Gostje so se razdelili na več skupin, kakor je nanesel slučaj, ali kakor je kazalo komu bolje.  Dvornega svetnika, velikega diplomata Langmana so obstopili in se mu laskali vsi oni, ki so se nadejali od njega kakršnesibodi pomoči v svoji karijeri; vsakdo je upal, da ostane naposled vendar vsaj za trenotek z njim sam, ter da mu pri ti priliki namigne o svoji želji.  Njegova žena je prijela Dano, rdečo kakor makov cvet, za roko, ji pošepetala na uho: »Du kleine Landpomeranze!« ter jo peljala do divana, kjer je sedelo več deklet in se zabavalo z mladimi gospodi, večinoma poročniki in mladimi uradniki.  Postala je tam nekoliko z njo, da jo je vvedla v pogovor, potem pa odšla.  Ustavljala se ni nikjer dolgo, a bila je povsod; sedaj se je tu šalila z mladim svetom, sedaj tam v krogu politikov zinila kako besedo o politiki, potem je stopila v kolo, kjer so se dame razgovarjale o najnovejši modi ter dodala svojo sodbo; a če je vstopil nov gost, ga je takoj videla, sprejela najljubeznivejše ter ga hitro vvedla v krog, kjer se je čutil najbolj domačega.  Dani je bilo kmalu neprijetno v krogu mladega, šalečega se sveta.  Govoriti ni znala kakor drugi: lehkotno, živo, duhovito, četudi brezmiselno; zato je v prvem ugodnem trenotku zbežala k svoji materi, ki je bila v krogu starejših dam.  Kar se ji zopet približa svetnikovka ob roki mladega gospoda.  »Evo ti, Dana, to je naš strafnik, tudi Slofenec – g. Rodič,« je dejala slovenski, a potem nemški: »to pa je moja nečakinja.«  »Prepuščam jo vam, gospod doktor,« je nadaljevala nemški – »nji je vsa naša družba nekam neprijetna, ker je še ni vajena.«  Rodič in Dana sta se poklonila drug drugemu, potem pa je rekla Dana slovenski:  »Poznala sem vas po imenu, gospod doktor!«  »Jaz vas tudi, ako se ne motim – ali niste tam v bližini mesta M ...?«  »Da, od tam.  Pravili so, da pridete tudi vi k nam za zdravnika – ali ne ?  »Morebiti, gotovo še ni.«  Dana, ki je doma s svojimi stariši, bratom in prijateljicami govorila največ in najraje le nemški ter celo trdila, da slovenščine ne zna dobro, je bila nocoj sredi tuje druščine vesela, da je mogla z Rodičem govoriti slovenski.  Rošerica se jima je pridružila, in kmalu so bili vsi trije v živahnem slovenskem pogovoru.  Ujemali so se v ljubezni do istega kraja; zato so govorili o njem, o ljudeh in o vsem, kar se je tikalo njega, prav oduševljeno.  Vaša mamica je prišla sama k nam, gospod doktor, ker je mislila, da bi utegnil imeti moj mož pri vašem imenovanju kaj vpliva,« je povedala Rošerica.  Rodič je lahno zardel, se začudil, nasmehnil ter dejal:  »Čudna ženska!  Dan na dan dobivam list za listom; kliče me, vabi in prosi, naj vendar prosim za tisto zdravniško službo.«  »Ubožica!« je dejala Rošerica sočutno.  »Ali vam bode žal ostaviti Dunaj?« je vprašala Dana.  »Da, gotovo žal.«  »Radi družbe?« je vprašala naivno-radovedno Dana, toda Rošerica jo je pogledala pomenljivo karajoče, da je zardela še močneje.  Rodič, ki je vse zapazil, je dejal mirno z lahkim nasmehom:  »Ne radi družbe, radi svoje stroke, gospica!  Na deželi ne bom imel prilike, da bi nadaljeval svoje študije in se spopolnjeval.«  »A tako?« je rekla Dana, dasi ga pravzaprav niti umela ni.  V tem je pristopila svetnikovka z Nemcem ter rekla:  »Zdaj je prišel nekdo k meni ter tožil, da se nocoj v mojem salonu mnogo govori po ruski.«  »Po ruski?« je vprašala Rošerica.  »No da; jaz sem rekla, naj se nikar ne boji, ker je to le slovenska, ne ruska govorica; a zdaj sem vam pripeljala še enega vaših. – Poznate se vsi, kaj ne da?  Pazite samo, da mi ne govorite slovenski preglasno, kajti tam je dopisovatelj našega »Tagblatta«, pa bi se lahko zgodilo, da bi jutri čitali: »V Langmanovem salonu je bila sinoči silna slovanska zarota.«  Rekla je vse to na pol šaljivo, na pol resno, jim zažugala s kazavcem ter naglo odšla.  Nemec je pozdravil vse tri ter potem uprl v Dano tako dolg pogled, da jo je spravil v silno zadrego.  »Nesramnež!« si je mislila v svojem srcu Dana, se obrnila k Rodiču ter ga vprašala:  »In vi, gospod doktor, kdaj pridete k nam, to je: doli v naš kraj, ako vas bodo imenovali?«  »Ako me bodo res, pridem spomladi.«  »Ah, to bo imenitno,« je dostavil Nemec.  »Do danes vas nisem še videla tu-le pri teti,« je dejala Dana Rodiču.  »Zadrževali so me opravki in mnoge sitnosti, da me res dolgo ni bilo tu.«  »Aha!« – se je vmešal Nemec v pogovor – danes je prišel, ker sem mu včeraj povedal, da je tu nečakinja gospe svetnikove.« –  »O gospodični Rošerjevi mi je pravila gospa Langmanova mnogo prej nego ti – ko gospice še ni bilo tukaj; a dasi sem res želel spoznati svojo bližnjo rojakinjo, vendar nikakor nisem utegnil priti«.  »No, no, ti, ki si se vedno bal in ogibal znanja z lepim spolom, si že res vrlo napredoval.  A vi, gospica, si te besede lahko zapišete v beležnico, kajti zastavim svojo moško besedo, da tako ni še govoril o nobeni ženski.«  »Zato pa veste, gospod doktor, da znam ceniti vaše redke besede in redko vašo lastnost,« je rekla Dana.  »Opreznosti je treba,« si je mislil Nemec, potem pa se navidezno začudil, kakor da je šele sedaj slišal godbo iz plesnega salona, se poklonil Dani ter jo prosil, da bi smel z njo plesati.  Poklonil se je Rošerici, namignil Rodiču ter odšel z Dano v plesno dvorano.  »A vi ne plešete, gospod doktor?« je vprašala Rošerica Rodiča.  »Ne!« je odgovoril zdravnik. –  Rošerica se je pridružila skrbnim materam, ki so gledale svoje hičerke v lahnem plesu; zdravnik je pa postal malu tu, malo tam ter kmalu potem odšel.  Ob eni popolnoči je prišla Dana v svojo sobo, pokleknila, kakršna je bila – v plesni toaleti – pred razpelo ter dolgo kleče molila.  Toda sredi molitve so ji uhajale misli na današnji večer, in jezila se je, da ji danes molitev ne gre prav iz srca.  Potem se je naglo razpravila, naglo legla ter takoj ugasila luč in se silila, da bi zaspala.  Toda spanca le ni hotelo biti.  Nebroj misli se ji je podilo po glavi, in srce ji je bilo močno.  Izkušala je moliti, šteti, da bi v tem zaspala, a kar tudi to ni nič pomagalo, je jezno vrgla raz sebe pretoplo odejo, prižgala luč, oblekla gorko haljo, obšito s finim astrahanom, obula baržunaste cipele ter sedla k pisalni mizi; in vse, kar ji je vrelo v možganih, je vrgla na papir ter napisala Olgi sledeče pismo:  »Ljuba Olga!  Pišem Ti ob dveh po noči, ker ne morem spati, in spati ne morem gotovo radi tistega bedastega Nemca, ki me je mučil nocoj skoro ves večer.  Kaj mi hoče?  Zakaj naju je posetil?  Antipatija zoprna!  Bog mi odpusti!  In ako bi tudi ne bil njegov prijatelj (nocoj mi je sicer pravil, da prijatelj onega ni nikdar bil, ker se nista mogla baje nikoli umeti), ali akotudi ne bi bil z njim prav nič znan, bi mi bil vendar prav tako zoprn, kakor mi je.  Vem, da si bodeš mislila, da je ta antipatija v nasprotju z mojo vero in mojo pobožnostjo, ali jaz si ne morem pomagati, niti se premagati.  In morda bi se bila drugače nocoj v prvič dobro zabavala.  Prišel je namreč doktor Rodič, veš, tisti, ki je prosil k nam za okrajnega zdravnika – à propós, saj je tvoj znanec.  No, on je domači zdravnik moje tete, in meni je takoj ugajal, dasi sem govorila z njim le nekaj navadnih fraz.  Popolnoma drugače se vede, nego ti nacifrani mladi ljudje, ki zahajajo sem k teti.  Veš, kako je prišel k teti?  Nekega dne sta se teta in stric peljala na izprehod v bližnjo okolico.  Prišedši iz mesta, je kočijaž konja nekoliko pognal, a ta sta začela dirjati in dirjati; v tem hipu je hotel otrok črez cesto, in mahoma je bil pod konjema.  Voz je bil odprt; misli si: Teta je videla nevarnost, a ni mogla niti zavpiti od samega strahu; potem je videla preplašeno mater, ki je planila iz hiše z izbočenimi očmi, – čula je neki krik, a potem – ni videla in slišala dolgo nič.  Zvrnila se je v kočiji nazaj ter se onesvestila.  Stric je poslal iskat najbližjega zdravnika, najbližji je pa bil slučajno Rodič.  Teta je prav zadovoljna z njim ter noče nič čuti o njegovem odhodu.  Kako sem bila radovedna nanj, ko mi je teta pravila o njem, ali kakor nalašč ga ni bilo, ker sem ga želela.  Mislila sem, da ga spoznam šele doma, toda nocoj je vendarle prišel.  Ti si tudi rekla, kaj ne, da Ti je bil simpatičen takoj, ko so Ti ga predstavili. – Toda kaj čenčam nocoj o možeh, saj sem sklenila za trdno, da nočem, da bi me še kateri zanimal.  Občevati moram z njimi, ker ni drugače ali – hočem, da grem mimo njih kakor mimo kipov?  Moja teta je dobra, samo velikomestna dama je, jaz pa »refna provincijalka«, kakor mi vedno pravi.  Strogo pazi na ugled svoje hiše, in sreča ji sije raz obraz, ko hvalijo njo ali strica.  Povem Ti odkrito, da komaj čakam ure, ko pridem zopet domov; tu se ne čutim domače, toda teta naju ne pusti, posebno mene ne, češ, da se moram naučiti, kako se živi med velikim svetom, toda rečem Ti, da sem vsaki dan bolj nerodna in bolj – nezadovoljna.  Veš, če pride Rodič k nam, bode on edini naš moški gost.  Nemec mi je dal sicer sladko nado, da pripelje k nam v počitkih svojega brata, bogoslovskega profesorja na tukajšnjem semenišču, ki pride baje k njemu na počitnice.  Jaz si kar ne morem misliti brata tega ciničnega Nemca kot duhovnika.  Gorje mu, ako ni drugačen, nego je ta njegov sebični, špekulativni brat.  Kaj sem hotela?  Morala sem lagati ter reči, da nas bode jako veselilo.  Zakaj ne more, ne sme človek govoriti tako, kakor misli?  Zakaj mu nisem mogla reči: Ni treba, da pridete; odveč mi je že en Nemec, kaj pa šele dva!  Toda ne; laskati se moraš. – Oh, bedasti svet!  Zdenka mi je pisala, da jo vabiš k sebi v Trst; daj, daj, saj je revica tako potrebna razvedrila; nanjo so tudi prišle vse nesreče obenem.  Oh, Ti si ne moreš niti misliti, kako zna ta Nemec računiti.  Izprehajaje se po dvorani, se Ti hipoma ustavi, vzdigne glavo, pogleda v strop, in pri tem mu štrli njegov »vnebovpijoči nos«, kakor si ga Ti imenovala, in njegove široke nozdrvi so tedaj obrnjene navpik proti stropu.  Mahoma Ti izračuni, koliko oseb bi lehko stalo v dvorani, koliko nese taka-le hiša hišnemu gospodarju, koliko bi stalo, če bi bila tako in ne tako zgrajena – ah, povem Ti, da ga je imenitno poslušati ...  Rodič je obetal, da pride še k nama, predno odpotujeva, in tedaj, upam, da se pogovorim kaj več z njim.  Nemca ne bo več, hvala Bogu, ker mora odriniti.  Rodič ni nikdar vesel, morda je pa »ranjen«.  Glej, kakšni so prijatelji!  Nemec mi je po ovinkih pravil mnogo nelepih reči o P .... u ter mi dejal, da sem baš za časa izpregledala, kakov propad je bil pred menoj.  Laskal in dvoril mi je pa nocoj tako, da moram res misliti, da bi me rad ujel – toda saj veš, da gre celo neumna žival le enkrat na led.  Zdaj sem sama zgolj kamen, led.  Toda povej mi Ti: Je-li to bila ljubezen do P .... a, ki je tako kmalu izginila brez najmanjšega sledu, brez najmanjše rane na mojem srcu?  Kakšna je neki ljubezen?  Gotova sem bila, da je moje čuvstvo bilo pravo ...  Veš, kaj mi je rekel Nemec? – »Ko bi ga bili ljubili s srcem, ga ne bi bili mogli pozabiti tako hitro – vi ste ga ljubili le bolj z razumom«. – Veruješ? – Papa je nevoljen radi ljudi, ki bodo govorili, kakor je navada; meni pa ni nič do ljudi ...  Ali tu notri, tu notri je prazno – ne – notri je nekaj, kar me vedno grize, naj še tako letam od zabave do zabave, naj tudi plavam v razkošju in sijaju. – In v molitvi?  Moj Bog, tako malo mislim sedaj na molitev!  V molitvi samo, upam, da najdem utehe, toda vselej je ni.  Se-li spominjaš, kolikokrat sem Te vprašala, kaj more vendar biti tisto, kar Ti ne da, da bi mirno živela in uživala ?  Ti si srečna – Ti praviš, da Te ne muči nič drugega nego strah, da ne bo vedno tako – strah pred kako nezgodo.  Rada bi vedela, ali imajo vsi ljudje v sebi kakega takega črva ...  Sedaj, ko sem dala malo duška svojim mislim in čuvstvom, upam, da zaspim – tu vstajamo šele ob desetih, veš!  Potem pa zopet oni dirindaj kakor prejšnji dan.  Bog Te živi!  Dana.«  Ko se je bil po očetovi smrti Rodič vrnil zopet na Dunaj, je redno pohajal vse znanstvene zdravniške poskuse, se vnovič vglobil v študije ter verno zasledoval tudi medicinsko strokovno slovstvo.  Ko je prišel neko jutro pred vrata svoje bolnice, je stala tam kočija, iz katere je bila stopila preprosta žena.  Obrnjena je bila v voz in prigovarjala je nekomu prav milo.  Naprosila je še kočijaža, in oba sta privedla iz voza mlado, komaj osemnajstletno dekle, ki ni moglo ni stati, ni hoditi.  Žena – menda mati njena – in izvozček sta jo pridržavala pod pazduho, in tako je stopicala v bolnično vežo.  Rodič se zato ni zmenil – saj je videl vsaki dan po več takih prizorov – ter je šel na svoj oddelek.  Ko je proti večeru zopet prišel v bolnico, so ga kolegi pozvali v drugo sobo, kjer je ležalo ono dekle, ki se je bilo došlo davi zdravit.  Pri postelji je stala ona preprosta žena – njena mati, ki jo je bila zjutraj semkaj spremila.  S široko odprtimi očmi je gledala zdravnike nezaupno ter jim skoraj zabranjevala pot do hčere.  Prejšnja dva kolega sta se umaknila Rodiču, ki je takoj pregledal bolno dekle, uvidel nevarnost ter rekel materi:  »Operacija je neizogibna, dasi jako nevarna; brez operacije pa gotovo umre.  Žena je hotela nekaj ugovarjati, toda Rodič je dejal kratko:  »No, če nočete, je to vaša stvar. – Toda po operaciji morda dekle še ozdravi, drugače pa ni nobene nade. –  Drugo jutro okoli desete ure je hotel Rodič baš oditi iz operacijske sobe, ko mu pride dekličina mati naglo naproti.  Na njen vprašujoči pogled je Rodič odgovoril:  »Dekle je bilo prešibko, preslabo, zato ni – moglo – umrla nam je –«  »O razbojniki razbojniški!« je kričala mati.  »Poskušate in se igrate z ubogimi ljudmi in, če se vam pri nas posreči in rešite z operacijo ubogega človeka, potem šele isto poskušate pri bogatinih za drag denar.  Razbojniki – rabite živali za take poskuse, a ne ubogih ljudi!« –  Rodič je obstal kakor okamenel.  Lahko bi bil ženo pognal ali ukazal, naj jo zapode, toda ne da bi bil to storil – stal je pred vrati,kakor bi bil k tlom pribit.  Žena pa je vpila čim dalje bolj:  »Ah, zakaj nisem poslušala ljudi, ki so mi svetovali, naj je ne peljem, naj je ne pustim v bolnico, ker so ondi sami krvniki, ki mi jo gotovo umore – res, krvniki ste, ostudni krvniki, ki se igrate in poskuse delate z življenjem ubogih ljudi!«  Ko je Rodič videl, da se je bilo okoli njiju nabralo precej osebja, je velel slugam trdo:  »Odpeljite to žensko, ki v svoji razburjenosti ne ve, kaj govori!«  Po teh besedah je odšel s trdimi, počasnimi koraki, ženska pa je še vedno za njim vpila:  »Vem, vem, kaj govorim – in proklinjam vas in vso vašo zdravniško druhal, pa me tudi zaprite, če me hočete!« –  Rodiču se do današnjega dne niti sanjalo ni nikoli, da bi mu mogel kdo tako nesmiselno očitati, da dela z ubogimi ljudmi eksperimente.  Besede besneče žene so mu zvenele po ušesih še dolgo potem, ko je ostavil bolnico, in po ulicah idoč, se je parkrat ozrl, ker se mu je zdelo, da ga nekdo zmerja.  Sam s seboj pa je govoril: »Torej taki predsodki so še vedno med ljudmi, da so ji odsvetovali, naj ne da dekleta v bolnico, ker so tam krvniki.  Torej tako misli ljudstvo, tako sodi – grozno!«  Prišedši v svojo sobo, se je zdravnik, ki je bil sicer na videz tako trd, resen mož, zvrnil izmučen na divan ter si z bolestnim glasom ponavljal vedno in vedno: »Jaz krvnik – jaz razbojnik. – Proč, proč, proč od tod! ...«  Še tisti dan je vložil prošnjo za okrajnega zdravnika.  Ko je tisti večer prišel doktor Rodič od večerje v svojo sobo, je sedel na mali divan v kotu, si naslonil komolec ob blazino ter si podprl glavo s trdo stisnjeno pestjo.  Dolgo je sedel tako ter gledal mračno predse.  Vstal je potem naglo, segel na predalnik po lično škatlico, si vzel iz nje svaljčico ter si jo prižgal.  Sicer Rodič ni bil hud kadivec, a sedaj, ko je bil slabe volje, si je zažigal cigaretko za cigaretko, da je bila mala sobica skoro vsa v dimu.  Perič se je izprehajal naglo po sobi gori in doli.  Ko je sedel zopet k mizi, je zagledal pisma in dopisnice, ki so mu bile došle tisti dan, in katerih še ni bil prečital.  Med drugimi je bilo tudi materino pismo, katero je že od daleč spoznal po okornih, otroških, velikih črkah.  Vedel je že naprej, kaj je v pismu; saj se je ponavljalo vedno eno in isto: moledovanje, naj bi vendar prišel domov.  Odprl je je ter prečital; ko je je del iz rok, je dejal poluglasno:  »No, kako dolgo bode z menoj zadovoljna?«  Pismo je bilo kakor vselej jako sentimentalno.  Razlagala mu je, kako je sama, da utegne umreti vsaki čas, a sina ne bode blizu, da bi ji zatisnil oči.  In on bi lahko prišel, on, saj dobi službo v mestu ali okolici, kadar jo le hoče.  Ona ne gre – ne gre nikakor za njim, ker hoče umreti doma, počivati ondu, kjer leže njeni stariši, njen mož in njen otrok.  In umrla bi gotovo, ko bi šla na Dunaj – si je domišljevala starka.  Prvič kako bi prepotovala toliko ur ona, ki se še na vozu ne more voziti dolgo – in s kom bi se mogla zmeniti na nemškem Dunaju, ko ne zna ni besedice nemške?  Sin je pa ves dan po opravkih. – Ah, pride naj, pride vendar domov in naj ostane vsaj, dokler njo pokopljejo, potem pa naj gre v božjem imenu, kamor se mu zljubi ...  Potem ko je Hinko prečital materino pismo, je pregledal še drugo, tretje pisanje, potem pa tudi prelistal časnike, ki so bil večinoma strokovnjaški.  Vstal je in otožno-ironski nasmeh mu je zaigral krog ustnic.  »Pojdimo torej na deželo!  Deloval bodem à la Tolstoj na polju človekoljubja za kmeta in delavca; saj pravi oni veliki Rus, da delovanje na korist svojemu bližnjiku je vir največje zadovoljnosti, ki se močno približuje sreči.  Pa ne! tudi na kmetih ne bodem mogel uspevati v svoji stroki; saj je znano, da se ljudstvo na deželi boji zdravnika kakor vraga.  Ali je tudi naše, moje ljudstvo tako?  Ne vem, ker poznam žalibog svoj narod malo ali celo nič – sramota res, velika sramota!«  »No, če ga še ne poznam, pa je spoznam,« je dejal, prižgal svečo, ugasil svetilko ter odšel v spalnico.  Razne misli so se mu podile po glavi, druga je podila drugo ...  Kazalo se mu je njegovo truda in učenja polno življenje v različnih barvah ... videl se je v ozki sobi petega nadstropja, videl se gladnega ... videl vse trde gosposke glavice, katere je moral poučevati ... videl se v boljši sobi, pri tečnih jedeh ...  Sredi teh vizij pa se mu je prikazala lepa, mlada, tiha, skromna devojka, katero je ljubil bolj, nego vse na svetu ... eno, dve, cela tri leta jo je ljubil, in ona tudi ni bila hladnokrvna za njegovo ljubezen.  Toda on je bil boječ in v družbi ženskih celo neokreten.  Kolikokrat sije dejal: danes ji povem! moram ji in hočem ji povedati, da jo ljubim, da bo moja žena, ko dovršim študije.  A povedal ji vendar ni nikoli!  Včasi je zagovarjal sam sebe, češ: Saj me bo čakala, saj je že dve leti, odkar ve, kako se zanimam zanjo ...  Prešlo je bilo skoro tudi tretje leto. – Tedaj si je dejal cesto: »Ko dobim doktorsko diplomo, tedaj se ne bom bal več, in ona me bode morala še bolj ceniti, ker sem ravnal tako moško in je nisem zasnubil kot nezrel mladenič, katerega bodočnost je še negotova, ampak kot doktor, doktor!«  Ko je pa po velikonočnih počitnicah prišel zopet na Dunaj, je bila že zaročena in njega ni niti pogledala; zdelo se mu je, da se jezi, srdi nanj, in da ga zato prezira, zaničuje ...  Sedaj je že dolgo, kar je poročena. – Eh, njena mati je bila vedno praktična žena, jako praktična! ...  »Pač sem bil tepec, da sem se bal onega tihega, ljubkega, milega dekleta, a bal sem se je pa vendar; kadarkoli sem ji hotel povedati, da jo ljubim, mi je vselej zastala beseda ...«  In zopet se je jezil sam nase, se udaril po čelu ter si dejal:  »Tepec, tepec, prav se ti godi, zdaj bodi pa sam! – Sam?  Uh, na svoj doktorat jih dobim lehko deset na vsaki prst ... toda nje nikoli, nikoli več!« ...  Po dolgih, mrzlih, neprijaznih hodnikih nekega dunajskega dijaškega semenišča so gromko odmevali hitri koraki v veliko obednico hitečih dijakov.  Mlajši so skakljali in tekli, starejši so pa že hodili bolj moško, umerjeno.  Ko so bili že vsi posedli po svojih prostorih okrog dolge, pogrnjene mize in je bil prefekt že odmolil z njimi obično molitev, je stopil na prag obednice mlad, visok, slok duhovnik.  Lice mu je bilo bledo, ki se je videlo še bledejše radi ogljeno-črnih las, preprosto nazaj počesanih.  Z mehkimi rjavimi očmi je hotel kazati srd, toda pogled ni hotel izgubiti svoje navadne milobe; bil je mil, dober, otožen kakor sploh izraz vsega njegovega lica.  Postal je na pragu, pogledal vse dijake na okolo, potem pa dejal mirno, pa krepko:  »Beg, pridi po obedu v mojo sobo!« Rekši je zopet odšel z lahkimi, a odločnimi koraki.  Med dijaki je pa nastalo šepetanje; vsi so se ozrli v Bega, ki je zardel do las, in kateremu je obtičala od samega strahu jed v grlu.  Med jedjo so se dijaki navzlic prefektovemu opominjanju šalili z Begom ter mu pretili:  »Aha, Beg, aha, lepa te čaka – Nemec se ne šali!«  Ko so se po jedi zopet prekrižali, je rekel prefekt:  »Beg, sedaj pa pojdi, profesor Nemec te že gotovo čaka.«  Toda črez par minut je že pritekel Beg do svojih tovarišev ter dejal:  »Ne morem sedaj k profesorju, ker ima pri sebi nekega gospoda, gosta menda.« –  In dijak je bil srečen, da je le ukor odložen – do jutri je še dolgo – da ga le sedaj, da ga le danes ne prime radi onih nesrečnih zaljubljenih poezij!  Profesorja Nemca je pa baš tedaj posetil njegov brat, poštni oficijal.  Oče obeh Nemcev je bil uradnik.  Poročil se je pozno, skoro že starec, s hčerjo svojega kolege, ki je bila mnogo mlajša od njega.  Prvi njiju otrok je bil slaboten deček.  Cele noči je prebedela uboga mati ob njegovi postelji, ker je bil vedno bolan, šibek, slab, in mati sama ni upala, da ji ta otrok ostane živ; a živel je pa vendar, dasi je bil vedno tako slab, bled, tih in miren.  Ob nedeljah ga je mati vodila k maši; kadar pa je prišel iz cerkve domov, je pogrinjal stol, poklekoval, govoril nerazumne besede, nepopolno izražujoče cerkvene obrede, ter v vsem posnemal mašnika pred oltarjem.  Oče mu je rekel navadno le kaplan, in to ime se ga je prijelo.  Ko so ga vpraševali: – »Kaj boš, ko boš velik?« – je odgovarjal: »pod palan«.  Ob tretjem letu sta dobila Nemčeva zakonska druzega sina, ki je bil pravo nasprotje prvega; čvrst in zdrav, nagajiv, razposajen, je kmalu nadlegoval in strahoval vse druge otroke razen svojega brata.  Divji, neukrotni Ivo je bil proti svojemu bratu sama ljubeznivost in dobrota in vedno ga je branil, ako mu je hotel storiti kdo kaj žalega.  In tudi tihi Vladko, katerega je priroda obdarovala vsaj navidezno z največjo hladnokrvnostjo, je nežno, a krepko ljubil mlajšega brata, ki pa je bil videti starejši, ker je bil bolj krepak – in ta bratovska ljubezen je med njima vedno vztrajala tudi potem, ko sta odrasla in si postala po mišljenju in po vedenju povsem tuja.  Ivo Nemec, oni računjajoči, ciniški človek, ki ni ljubil nesebično nobene stvari na svetu, je ljubil nesebično – da, skoro idealno svojega brata, in le-ta ga je smel trdo opominjati in strogo karati, dasi vsi ti ukori niso nič izdali.  Vladko je vedel marsikaj nelepega iz življenja svojega brata, zgražal se je nad tem ter se med mašo čestokrat spominjal svojega brata ...  Sedela sta v Vladkovi sobi drug poleg druzega na divanu pri mizici, na kateri je stala na podstavku steklenica rumenega vina in dve časi.  »Prišel sem res največ radi tebe sem; bil sem namreč v skrbeh, da nisi še popolnoma okreval, dasi si mi to zatrjeval v svojih listih.  S to potjo pa sem še opravil nekaj službenega in – kot dulce cum utili – sem prišel pogledat neko punco, za katero se zanimam.«  »Dunajčanko!« je vprašal profesor.  »Ne, tam od nas je doma; sedaj je tu samo na posetu pri svoji teti z materjo.«  »Jo li ljubiš?«  Ba! – ljubim?! – jaz ne vem, kaj je to.  Prikupila se mi je, ker je čedno dekle – in tebi bo prav prijetna svakinja, ker je tako pobožna kakor ti, če ne še bolj.«  »Take, upam, pač ne boš varal –«  »Ne, ne, tega ne – ali legal bi, ko bi rekel, da bi jemal baš njo, ako ne bi bila bogata.  Vidiš, proti tebi sem še vedno tako odkritosrčen, kakor tedaj, ko sva bila otroka.«  »Ivo, tvoje početje ni pošteno!  Varuj se, da te ne zadene kazen prej ali slej!«  »Zrel in star sem menda zadosti, da ne boš mislil o meni, da naj bi si nakladal na rame ženo, ki ne bi imela ničesar, da bi potem ona, jaz in otroci stradali – da, stradali – ob moji plači. – To je pač vrhunec življenske filozofije, da živiš ugodno in udobno, obdan z vsem možnim konfortom – a vse to dobiš le – z denarjem.  Na ta prvi in najvažnejši faktor bi se morali ozirati najprej vsi zakonski kandidatje, potem ne bi bilo toliko revščine na svetu.«  »Ne govori mi tako, Ivo, da me ne razsrdiš!  Najdi si v božjem imenu ženo – upam, da bo boljše zate – toda izberi si jo po srcu!« –  »Ne, brate!  Jaz sodim in motrim vse – tudi ženske – le z razumom, z računjajočim razumom.  No, v počitnicah prideš k meni; če ne bom že poročen, bom pa zaročen, in prepričan sem, da boš zadovoljen z menoj.«  Vladko je molče kimal z glavo, Ivo je pa radostno tlesknil z rokami in dejal veselo:  »Ah, brate, ko bom poročen, kako ti bom lahko kneževski postregel!  Plavali bodemo v obilnosti – na to srečo pa pijva, brate!«  Mefistofelski izraz v njegovem licu je za hipec izginil, in mesto njega mu je zasijalo vse obličje v neki otroški blaženosti.  In v ti sreči se je zamislil v svoja in bratova otroška leta, in oba sta ob ljubih spominih kmalu pozabila, da sta po mišljenju tako nepopisno različna.  Zatopila sta se v minole lepe, brezskrbne dni, polne nedolžne porednosti in neskaljenega veselja, spominjala sta se roditeljev, katerih nista imela več, budila šolske spomine – dokler se nista nad vsem tem veselo nasmejala oba, vstala ter odšla iz semenišča v šumotno dunajsko življenje.  Konec februarja sta prišli Rošerica in Dana z Dunaja domov.  Dana se ni bila v ničemer izpremenila; vrnila se je po mišljenju in vedenju prav taka, kakršna je bila šla z doma.  Le njeno lice je bilo nekoliko upadlo, bledo vsled napornega življenja in prečutih noči.  Navaditi se ni mogla, da bi spala po dnevu, dasi je prečuvala noči, in to je pustilo svoje sledove v modrih očesnih obročkih in bledih licih.  Doma je našla vse v starem redu; le k farni cerkvi, kakor so ji dekle takoj povedale, je bil došel nov, mlad, jako živahen kaplan mesto prejšnjega bolehnega, postarnega deficienta.  Ko je prišel prvikrat v Rošerjevo hišo, da se gospodarju po običaju predstavi – Rošer je bil tudi župan – ga je le-ta povabil, naj jih pridno obiskuje; in mladi, družbe željni kaplan je to tudi rad obljubil.  Tako sta bila novi kaplan in Rošer že prav dobra prijatelja, ko sta se vrnili Rošerica in Dana.  Vedno mu je Rošer pripovedoval o svoji ženi in Dani, osobito je o le-ti rad mnogo govoril, mu kazal razne njene slike, pravil o njeni – po njegovih mislih – pretirani pobožnosti ter mu tudi povedal o zaroki, ki je bila splavala po vodi.  Kaplan je bil torej o vseh razmerah prav dobro poučen, in Rošerjeva soproga in hči sta mu bili o svojem prihodu že kakor stari znanki. –  Drugi dan potem, ko sta se Rošerjevi vrnili, je bila nedelja.  Šli sta k maši ob desetih, ki jo je bral vedno kaplan.  Njena klop je bila prav pred velikim oltarjem, tako da ni mogel Dani uiti radovedni kaplanov pogled.  Tudi med mašo, ko se je obračal k ljudstvu, se ji je zdelo, da jo je večkrat pogledal.  Popoldne po blagoslovu je prišel k Rošerjevim ter ostal pri njih do večera.  Ko je hotel zvečer oditi, ga je Rošer še ustavil, da je ostal še pri večerji.  Govoril je živo, lahkotno, zroč odkrito vsem v obraz, brez vsakega svetohlinstva.  Smejal se je pa tako zvonko in prijetno, da je bil njegov smeh kar nalezljiv; s smehom pa je postajal njegov dobrodušni, naivni, gladko obriti obraz še naivnejši.  Razgovarjal se je o vsem; le če se je zasukal pogovor na cerkvene in verske reči, je bil oprezen ter ni nič prikrival, da se o teh predmetih izven cerkve ne pogovarja rad.  Odhajaje je Dani krepko stisnil roko ter dejal glasno:  »Nadejam se, gospica, da bodeva midva še prav dobra prijatelja!« –  Že prvi teden po Rošeričini in Danini vrnitvi je prišel k Rošerjevim tudi Nemec.  Še niso bili od kosila vstali, ko ga je kuharica naznanila.  Ko je vse pozdravil, je rekel, da je moral priti, da pozve, kako se je damama godilo in ugajalo na Dunaju.  Sililo pa da ga je k temu srce (poudarjal je besedo srce).  Razvil se je pogovor o stolnem mestu, in Dana je pripovedovala nenavadno živahno o svoji teti in o soarejah, za katere ne bi dala niti sence ene same domače smreke.  Nemec ji je živahno pritrjeval ter dostavil, da je življenje na kmetih res najlepše in najugodnejše, ter da je tudi njegova želja, da bi prišel kdaj za stalno na kmete!  Rošer je pravil, kako je bil za odsotnosti svoje žene in hčere sam, ter je šegavo poudarjal, da mu je mladi, živahni kaplan vrlo nadomestoval njiju družbo.  Ker je bil vedno ponosen na svoje posestvo, osobito na svoj čarobni gozd, je predlagal, naj bi si ga gost ogledal.  »No, kaj pravite, gospod Nemec, našim smrekam?« je vprašal veselo Rošer.  »Res, nisem še nikdar videl takih; prekrasne so, in ves gozd je morda ostanek Adamovega raja,« je laskavo odgovoril Nemec.  Prišli so bili v dolinico, v kateri je napravljal bistri potoček slikovit slap.  Tu je stopila Dana oprezno po polzki, ozki, strmi stezi, ki je držala do slapa.  »Kam greš, Dana?« je vprašal Rošer.  »Pila bom,« je odgovorila ona.  »Gospica, evo vam papirnate kupice,« je dejal Nemec, ki je bil v par korakih pri nji.  Pomagal ji je črez ozko brv, lahko in gorko ji roko stiskaje.  »Jaz pijem kar tako,« je dejala, »ker sem že navajena.  »Saj je vendar pripravnejše, če zajmete s kupico, a mene s tem osrečite,« je dejal, gledaje jo milo.  Vzela je kupico, zajela ledeno-mrzle vode in pila.  Ko je hotela ostalo vodo v kupici izliti na tla, ji je Nemec naglo vzel kupico iz rok ter izpil ostanek na isti strani, kjer je preje pila ona.  Dana se je delala, kakor da tega ni zapazila, in hotela je molče oditi.  On jo je kakor prej prijel za roko ter jo črez brv in črez ozko stezico spremil zopet v dolino.  Rošer in Rošerica sta se med tem razgovarjala o ribniku, katerega so bili pred kratkim napravili pod slapom, ter o krapih, katere so ondu redili.  Nazaj grede je blizu hiše Nemec omenil, da odide v mesto, Rošer pa ga je po svojem gostoljubnem običaju povabil, naj ostane še pri večerji; on sam da mora za pol ure po opravkih ter da ga za ta čas mora prepustiti svoji ženi in hčeri.  Nemec se je vljudno zahvalil ter stopil z damama zopet v obednico.  Ko je črez nekaj časa odšla tudi Rošerica, sta Dana in Nemec molčala nekoliko trenotkov; potem se je on stresel, kakor da se je za nekaj odločil, ter rekel:  »Vam li smem, gospica, odkrito govoriti?«  »Prosim – meni sploh ugajajo taki ljudje, ki govore naravnost in neprikrito.«  »Bodete pa li tudi vi tako odkritosrčni?«  »Odkritosrčnost je, ne vem, ali moja dobra, ali slaba lastnost, ki mi je menda že prirojena,« je odgovorila Dana.  »Ste-li uganili, gospica Dana, čemu sem prišel na Dunaj, in čemu sem začel sem zahajati? – Vi molčite – zato naj vam jaz kot pošten človek in mož razložim že danes vse ...  Ko me je oni nesrečnež pripeljal v vašo bližino, od onega trenotka vas ljubim, kakor more ljubiti človek le enkrat v svojem življenju ...  Odgovorite mi – smem-li upati, da, ako mi zdaj še niste naklonjeni, ker me ne poznate – smem-li se nadejati, da me bodete vsaj sčasoma ljubili? ...  Od vašega odgovora je odvisna vsa moja sreča ali nesreča« ...  Ker je ona zardela, se mu je to zdelo dobro znamenje; prijel jo je za obe roki in ju stisnil.  Krepko mu jih je ona odtegnila, vstala in rekla odločno:  »Ako ste jeli radi mene zahajati k nam – rekli ste, naj govorim odkrito – ako zahajate radi mene, vam ni več treba priti.  V svesti sem si, da me ne ljubite, kakor vas ne ljubim jaz, in kakor sem si v svesti, da vas ne bi nikdar ljubila.  Ako pridete kot gost k mojemu očetu in ste njemu ljubi, bodete tudi meni dobro došli – zaradi mene pa ne napravite več ni koraka.«  »Vi govorite, gospica, tako, ker vas je enkrat nekdo varal – toda on vas ni bil vreden – zato ne smete še vseli moških po njem soditi; dajte mi vsaj nado, da smem upati« ...  »Nikoli! ...  Ne govorite mi več o tem – sicer vas takoj zapustim. – Naivna sem res, toda tako nespametna vendar ne, da ne bi vedela, zakaj ste se lotili baš mene – ko veste, da sem komaj z drugim – vašim dobrim prijateljem – pretrgala vez ...  Toda ne govoriva več o ti stvari – prepovedujem si odločno, da bi me še nadlegovali z enakimi stvarmi!« ...  »Razumem, da govori iz vas užaljeni dekliški ponos; zato pa ne opustim nade, da bodete sčasoma drugače govorili,« je rekel Nemec, prisiljeno se smehljaje.  »Če bi drugače govorila, bi govorila s kom drugim – toda z vami nikdar ne, ker se mi smilita preveč vaša zapuščena ljubica in nedolžni vajin otročiček« ...  Nemec se je kratko, prisiljeno zasmejal, da so se mu zasvetili beli krasni zobje, ter dejal:  »Oho – zanimali ste se vendar zame, da ste pozvedovali o moji prvi mladosti in mojih pregrehah« ...  Ona pa ga je le zaničljivo pogledala, in ker je videla, da je nihče noče rešiti, ne oče, ne mati, iz mučnega položaja, je pozvonila ter dekli, ki je vstopila, ukazala, naj prižge luč.  »Gospod prosijo, da pripravite šah,« je dejala dekla; »pridejo takoj in bodo igrali z gospodom.«  »In kje je gospa?« je vprašala Dana mlado deklo.  »Pripeljali so iz mesta voz blaga za štacuno, in gospa so poleg.« –  Črez par minut je prišel Rošer ter sedel z Nemcem k šahu, Dana je pa vzela le radi lepšega ročno delce, delala pa ni.  Na večerjo je prišel tudi kaplan.  Pogovor je bil živahen, Nemec ljubezniv in do Dane dvorljiv kakor vedno, da ni nihče mogel niti slutiti, da bi se bilo med njim in Dano pripetilo kaj posebnega ...  »Mi pa ostanemo, kakor smo bli« – je pripel drugi dan Nemec v posebno sobo »pri Lizi« ter udaril ondu sedečega Periča skoraj prekrepko po rami; le-ta pač ni slutil, da se je zadnji čas tako zanimal njegov »prijatelj« za bivšo njegovo zaročenko.  Mladi kaplan Zorko Dolenc je prišel k Rošerjevim malone vsaki dan.  Kadar nista imeli dami drugod posebnega opravila, so bili vsi skupaj v obednici ali ob lepem vremenu na vrtu ter se razgo-varjali, da je bilo Dani prav prijetno.  Če pa ni bilo dam zraven, sta igrala Rošer in kaplan šah ter se tako uglobila v igro, da sta se vsakokrat začudila, ko sta pogledala na uro; tako naglo jima je mineval čas. –  Prišla je pomlad in z njo delo na polju in v vinogradih.  Rošer je moral sedaj sem, sedaj tja k delavcem, in Rošerica je imela obilo posla z družino, z gospodinjstvom in s prodajalnico.  Dane pa, ki je druga leta vedno tako rada pomagala pri vsakem delu, se je lotila to pomlad nekaka mehkužnost, neka sanjavost in včasih celo nekaka ne baš neprijetna oslabelost.  Čestokrat je sedela po dolge ure, sanjajoč ali brezmiselno zroč predse.  Včasih sta s kaplanom spremila Rošerja v vinograd ali na polje, in tedaj je bila Dana živa, neobično živa.  Iskala sta cvetic, ugibala njih imena, si jih poklanjala drug drugemu, jih shranjevala, se pogledovala in zardevala.  Poslušala sta slavčevo petje, škrjančevo žvrgolenje, čebeličino šumenje, a včasih sta mahoma vzdihnila oba hkrati, potem se pa glasno zasmejala.  Včasih pa sta sama sedela v utici, kjer je krog vitkih palic divja trta šele poganjala nežno, svetlo-zeleno listje, ter sta se razgovarjala, da jima je mineval čas po bliskovo. –  Vsako jutro je zahajala Dana k maši kakor prej, a sedaj ni mogla biti več tako iskreno pobožna in slutila je, da moti malo tudi njega s svojo prisotnostjo.  Prišli so lepi meseci: april, maj, junij ter prinesli lepih, solnčnih dni, pisanih trat in žgolečih ptic.  Se nikdar v življenju se ni zdela Dani priroda tako krasna in tako vabljiva; zanimala se je za vsako drevo, za vsak grm, za vsako cvetico.  Druga leta je sedela najrajša doma, in oče jo je moral prositi, da se je peljala z njim v vinograd ali na daljnje polje, letos pa se mu je vsakokrat sama ponujala.  Kaplan, ki je bil tudi ljubitelj prirode in dober pešec, je Dano in Rošerja čestokrat srečal, prisedel k njima na voz, in Dani se je zdelo tedaj življenje tako lepo, tako nepopisno lepo! ...  Pozabila je vse; celo na gosta in strastna Olgina pisma je odgovarjala le kratko ali nič in tudi v mesto se je vozila le redko ter obiskala le v naglici Zdenko ali gospo Elzo Vronsko; mudilo se ji je vedno le domov.  Prejšnja leta je vabila Zdenko večkrat k sebi, a letos je bila najrajša sama.  Ugajali so ji posebno večeri.  Čestokrat so sedeli vsi trije s kaplanom dolgo v noč v uti na vrtu; včasih sta ostala tudi sama in sta bila srečna, dasi sta morda le molčala, dasi si nista niti segala v roke.  Njo je osrečevala le njegova bližina ter ji vlivala v srce in dušo neko blaženost, katere doslej ni poznala.  Včasih jo je mladi kaplan posebno razveselil, ko ji je odkrito in pred stariši z najnedolžnejšim glasom pravil, kako jo je videl v cerkvi, kako je bila baje raztresena, ali kako se je med pridigo pogovarjala.  Ljudje se niso čudili, ko so videvali kaplana vedno z Rošerjevimi, saj so tudi drugi »gospodje« zahajali v Rošerjevo hišo; da je pa ta bolj pogosto zahajal, so pripisovali njegovim mladim letom in njegovi živahnosti.  Rošer in Rošerica sta Danino izpremembo stavila na rovaš nje bivanja v stolnem mestu ter se niti mislila nista, da bi ta izprememba utegnila biti zasluga koga druzega.  Periča ji nista nikdar niti omenila; a ko bi ga ji tudi bila, nji bi ne bilo nič zato, govorila bi bila o njem lahko in popolnoma brez zadrege, kakor se govori o kateremsibodi navadnem znancu.  Slišala je v mestu o njem, da živi veselo, da se ji je tu ali tam smejal ter jo opravljal, govoreč o nji le izmišljene reči; a vse to je ni dirnilo nimalo, kakor da se ne bi čisto nič nje tikalo.  Poslušala je mirno, zmajevala z ramama, a ko je le mogla, je hitela iz mesta domov.  Kadar ni bilo kaplana k njim, sta se gotovo zunaj srečala, ne slučajno, ampak po nekaki slutnji, ugibajoč po besedah, ki sta si jih govorila drug drugemu ob vsakem slovesu.  Ona je skoro vedno zvečer pripovedovala, kaj bode morala delati jutri, kam bode morala iti.  Ko je druzega dne izvrševala natanko oni načrt ter šla, kamor je bila povedala, da pojde, ga je že gotovo tam dobila, ali je pa prišel skoro za njo ...  Tako so jima minevali v blaženi brezskrbnosti veseli dnevi, kakršnih ni imel nobeden njiju doslej v svojem življenju.  Govorila si nista nikoli naravnost o medsebojni naklonjenosti – čemu?  Ona je čitala v njegovih očeh več, nego-li ji je on mogel povedati z besedami; vsaki stisk njegove roke ji je segel do srca, a iz raznih besed in stavkov sta vedela drug o drugem, kako opazujeta in kako se zanimata drug za druzega, in kako sta si iskreno vdana.  Kadar je Dana premišljevala to razmerje, si je včasih želela, da bi ji on izrecno rekel: ljubim te!  Toda hitro je zapodila te misli in si dejala: ne, ne – boljše je tako! ...  To medsebojno srčno-idealno vez, katere nista zapazila niti roditelja, dasi sta se z Dano včasih šalila o »njenem ljubčku« – to vez pa so zapazile druge bistre, nepoklicane in zavidne oči.  Župnikova kuharica, katere jezika se je bal ves okraj, je skoro ugenila, zakaj zahaja kaplan vsaki dan k Rošerjevim, zakaj se tu in tam srečuje z Rošerjevimi; njena slabost je videla celo še dalje – stvari, katerih ni bilo.  Namignila je bila o ti stvari že parkrat gospodu župniku, toda ker ta spričo svoje dobrovoljnosti ni hotel razumeti njenih rahlih migljajev, mu je vse naravnost povedala ter pri tem pošteno pretiravala.  Župnik, ki mu je bil nad vse ljub in drag mir, se ji je toliko vdal, da je stvar kaplanu le od daleč in nežno omenil, češ, da nekaj govore ljudje, dasi je prepričan, da je ta govorica neutemeljena.  Kaplana je ta nepričakovani namigljaj silno užalil.  Občevanje z Dano, tako idealno in poetično tako vzvišeno, pa je že v spotiko hudobnim jezikom!  Par dni ni šel k Rošerjevim, niti jih ni srečaval na poti, ker se je ves čas le doma držal.  Dani je to neizrečeno hudo delo.  Sto misli in pomislekov ji je vstajalo in rojilo po glavi: Kaj mu je?  Kaj ga je užalilo?  Zakaj ga ni? ...  Sto in sto načrtov je že zavrgla, kako bi mu sporočila, kako mu povedala, da ji je hudo, ker ga ni nič k njim.  V nedeljo zvečer pa, ko so bili Rošerjevi baš pri večerji in so ravno govorili o njem ter se je Rošer pošalil, češ, da ima gospod kaplan morda »hausarrest«, tedaj je tenkoslušna Dana mahoma začula kaplanov glas v prednji sobi.  V tistem hipu ji je prešla vsa slast do pričete večerje.  »Prav sedaj smo rekli, da ste gotovo v »domačem zaporu«, je rekel smeje se Rošer, kateremu se niti sanjalo ni, da je izgovoril resnico.  Kaplan je z dolgim, otožnim pogledom pogledal Dano, katera mu je odgovorila s prav takim dolgim pogledom, ki mu je govoril: Kako mi je bilo hudo! –  »Uganili ste, gospod Rošer – bil sem res v zaporu; zlobni ljudje nam zavidajo, da se razumemo in zabavamo tako dobro, pa nas opravljajo ter nam podlosti podtikajo!«  Dana je široko odprla oči, in ta vest se ji je zdela tako grozna, da je svoji jezi dala duška z ostro obsodbo takih podlih jezikov, podlih duš.  Njima obema se je videla ta kleveta grozovita okrutnost, ker se jima je zdelo, da so jima ti jeziki podrli vso srečo, ju razločili za vedno; namesto dosedanje tihe sreče jima je zijala nasproti obupna praznota.  Rošer in Rošerica sta se srčno smejala njiju razburjenosti ter dejala, da pač ni vredno, da bi se o tem še govorilo.  »In vendar« – je rekel otožno kaplan – »se bomo videvali od zdaj redkeje, gotovo redkeje!«  »Ne veste-li, kdo je to stvar raznesel?« je vprašala Rošerica.  »Kdo jo je raznesel?« je dejal Rošer.  »Saj veš – iz farovža je prišla kakor vselej.«  »Da, od tam, odkoder je najbolj nevarno,« je dejal zlovoljno kaplan ...  Ko je Zorko Dolenc odšel, je šla Dana hitro v svojo sobo, vzela papirja in pisala njemu – kaplanu.  Jezila se je nad podlostjo tega sveta, ki oskrunja njiju idealno občevanje; a vmes mu je vendar pisala, da si ne more kaj, da mu ne bi povedala, kako je trpela te dni, ko ga ni videla; vdana da mu je, kakor ni bila še nikoli nobenemu človeku, a ona da je trdno uverjena, da to ni greh ...  Ko je zvršila to precej dolgo pismo, je dolgo časa pisala zopet Olgi.  Popisala ji je v obširnem pismu vso stvar od začetka do tistega dne, ko so naredili, kakor je za gotovo mislila, zlobni jeziki konec njeni sreči ...  »Bila sem tako vesela, zadovoljna in srečna, da sem pozabila ves svet in si nisem želela ničesar druzega.  Ti me ne bi bila niti spoznala, ko bi bila prišla v tem času k nam; in vendar sem uverjena, da je le simpatija, prijateljstvo ali bratovska ljubezen, ki naju veže« ...  Tako je pisala Olgi med drugim.  Popisala ji je vse podrobnosti, odkrila v svojem pismu mnogo več; nego je mislila sama, tako da Olgi ni bilo težko spoznati, da Dana ljubi srčno in globoko ter resnično, kakor ni še ljubila nikoli poprej.  Ko je tako dala duška svojemu čuvstvu, je bila mirnejša; legla je spat in takoj zaspala trdno ter se zbudila, ko je bilo solnce že visoko. –  Drugi dan, ko so bili Rošerjevi proti večeru na vrtu, je šel kaplan mimo.  Rošer je stopil naglo za njim na cesto, ga prijel pod pazduho ter ga peljal na vrt, dasi se je on nekoliko branil.  Sedeli pa so na vrtu le malo časa, ker se je iz daljine grom oglašal in so že začele padati debele kaplje.  Stemnilo se je bilo skoraj popolnoma.  Rošcrica je hitro bežala k deklam povpraševat, ali so že pospravile vse perilo.  Rošer je hitel v hlev pogledat k živini, a Dana je naglo rekla kaplanu:  »Pojdite hitro z menoj!«  Stopila sta v obednico.  Ona je hitro vzela iz žepa pismo z napisom ter ga vprašala:  »Poznate-li to pisavo ?«  »Poznam,« je dejal on, a njiju oči so se utopile v dolgem, izrazitem, otožno-milem pogledu.  Prijel jo je lahno okoli pasu ter položil svoje lice na njene mehke svilnate lase.  Ona je zaprla oči ter dihala nekaj trenotkov hitreje v neki nepopisni blaženosti.  Prehitro sta ju zdramila roditelja, ki sta vstopila.  Ko je prišel kaplan domov, je hitro prečital pismo, vzel ličen listek, na katerem je bilo z atlasom vezeno majhno rdeče srce, ter napisal spodaj:  »Pusti strah in moja bodi!  V dar srce ti podelim.  Narodna«  Del je ta listek v zavitek in ga spravil v žep. –  Nekaj dni pozneje sta zopet sedela sama v gosto zarasteni utici.  Molčala sta oba.  »Dana!« je zaklical na videz šegavo, pa vendar mehko kaplan.  »Kaj je?« je vprašala ona.  »Nič – rad vas imam« ...  »Res?  Koliko?«  »Jako, jako rad, iz vsega srca rad!«  Molčala sta zopet.  »Poljubite me, Dana, samo enkrat,« je prosil on tiho, nežno.  »Ne smem,« je hotela reči ona, toda ni utegnila, ker je prej čutila njegove ustnice na svojih.  Vstala sta molče in naglo ter stopila v hišo. –  Nekaj časa se je kaplan zopet nekoliko ogibal Rošerjevih; kmalu pa je pozabil župnikov migljaj, in ker se ni več govorilo, je zopet zahajal k Rošerjevim kakor prej.  Z Dano sta bila srečna; uživala sta vso srečo idealne platonske ljubezni.  Nista si je odkrivala z besedami, a oba sta bila istih misli, da je v tem vrhunec ljubezni ...  Prijateljica Olga pa se je med tem silno zanimala za to razmerje, katerega ji Dana v pismih ni odkrila popolnoma; zategadelj je prišla k Rošerjevim mnogo prej nego navadno.  Že prvi večer je izpravila s svojo premetenostjo iz Dane popolno izpoved, se čudila in jo vprašala:  »Ali ni to greh?«  »Jaz sem mu tudi že večkrat rekla, da je to greh; toda on me je zavrnil, da srčna ljubezen ni greh, kajti »ljubezen je bila, ljubezen še bo ...««  »In tvoja vest ti ne očita ničesar?«  »Ničesar – mirna sem in srečna ter ne smem niti misliti, kaj bi bilo z menoj, ako ga ne bi več smela videti.«  »Vedno ne ostane tu, to veš,« je dejala Olga.  »Vem, pa nočem misliti o tem.« –  Sedaj sta imela še lepše dneve, ker sta se mogla češče videti, ker je bila vedno Olga poleg.  Napravljali so daljnje izlete, čitali v gozdu ob slapu, se izprehajali o mraku po dišečem polju in se igrali ob potoku, metaje kamenčke vanj kakor otroci ...  Ko so nekega dne sedeli ob slapu, je pripovedovala Olga – kakor da se je slučajno prav tisti hip domislila tega – kako je neki semeniščnik že klečal pred oltarjem, da bi dobil zadnji blagoslov ter bil posvečen v duhovnika, ko priteče v kapelico dekle in zavpije: »Franc, moj Franc!« Naglo je on vstal, zamrmral nekaj osuplim duhovnikom ter hitel z njo iz cerkve ...  »Ali je možno kaj tacega?«  »Lehko se zgodi kaj tacega, zakaj ne?« je dejal kaplan.  »In vi bi bili vstali, ko bi bila prišla v onem trenotku Dana?«  »Da, vstal bi bil,« je rekel kratko in odločno kaplan.  Dana je zardela v blaženi sreči, nad katero so se že zbirali črni, pogubonosni oblaki.  Bilo je že pozno poletje; okrajni zdravnik je bil odšel že pred poldrugim mesecem, a Rodiča še vedno ni bilo.  V Rošerjevi rodbini so o njem čestokrat govorili.  Dana ga je bila že skoro pozabila, kakor je pozabila, da je Olgi o njem pisala kdaj oduševljeno pismo.  Ko se je bila razdrla njena zaroka s Peričem, ko ga je bila kar hipoma izrvala iz svojega srca brez najmanjše boli, da, celo s preziranjem in zaničevanjem, ji je ostalo prazno, silno prazno, željno ljubezni, a boječe.  Peričeva prevara ji je v marsičem odprla oči, in odslej je vedela bolje ceniti sebe in druge.  Ko bi bil mesto Nemca, katerega ni mogla trpeti, že zato ne, ker ga ji je privedel Perič – ko bi bil mesto njega prišel kdo drug, ki bi ji bil ugajal, ki bi bil količkaj podoben idealu, kakršnega si je bila ona ustvarila o možu, ki bi jo ljubil tako, kakor si je ona mislila ljubezen – ko bi se ji bil razodel Rodič, ki ji je bil tako simpatičen takrat na Dunaju, se bolj zanimal zanjo, ji zatrdil, da jo ljubi – oprijela bi se ga bila že tedaj z vso svojo dušo.  Dovolj bi bilo tačas le nekoliko besed, in uvidela bi bila, da je Rodič pravo nasprotje Periču.  Navdušena zanj, je pisala tedaj Olgi, in par dni ali morda celo ves teden je sanjala o njem.  Toda on ni prišel več, videla ga ni več potem, in srce ji je postalo zopet prazno, silno prazno; lotila se je je otožnost, kateri ni našla utehe niti v molitvi, kakor nekdaj.  Tako sanjajoč, tako želeč ljubezni, je bila prišla domov, kjer je na njeno sanjavo dušo in na njeno otožnost še mogočneje vplivala prekrasna narava.  In ko je našla moža po svojem srcu, ki je čutil in mislil kakor ona, ki je bil sanjav kakor ona, s katerim ni bilo niti treba govoriti, da sta se razumela, s katerim sta menjavala pomladanske cvetice, občudovala krasno naravo – tedaj se ji je zdelo, da ji pravi neki glas: priti je moralo tako!  Kaj ji je bilo mari, da ljubi brez upanja!  Kaj se je brigala za jutrišnji dan, ko je danes sijalo solnce tako lepo!  – Tako naglo – mislila si je včasih Olga – tako naglo se je zopet segrela.  Olga ni vedela, da je bilo Danino ranjeno srce pripravljeno bolj nego kdaj prej za ljubezen.  Olga, ki je bila Dani iz srca vdana in je bila zaljubljencema zvesta spremljevavka, je vendar videla malo dalje nego Dana sama; videla je Danino bodočnost ter si mislila: »Kaj potem, ako se dekle segreje preveč, kaj bode z njo, ako on odide – in da odide in morda celo prav kmalu, to je gotovo – kaj stori potem silno zaljubljena Dana?« ...  Dana ni o tem ničesar hotela slišati, ako ji je račila Olga govoriti. –  Nekdaj je vprašala Dano prav zaupno, ali se ni izpovedala, odkar občuje s kaplanom, in kaj da ji je rekel izpovednik.  »Seveda se je malo jezil,« je rekla Dana, »toda zatrjevala sem mu, da je najina ljubezen tako idealna, tako vzvišena in brez vsake materijalistične misli!  Izpovednik pa ni hotel slišati teh izgovorov ter je rekel, daje tudi tako greh ...  Kaj hočem?  Drugače ne morem – zato pa zahajam sedaj le redko k izpovedi.« –  Neko popoldne sta šli ona in Olga po poti, ki se zavije za cerkvijo na polje potem pa navzgor okoli nizkega, prijetnega zelenega griča.  Hodili sta počasi, držeč se za roko.  Olga je pripovedovala Dani o raznem slovenskem berilu, ker je hotela, da bi se Dana vendar lotila domače slovenske literature, o kateri je vedela le malo ali celo nič.  Šli sta okrog griča navzgor, ko jima pade debel, zelen divji kostanj pred noge.  Ozrli sta se okrog, pogledali na grič, a videli nista nikogar.  Naredili sta par korakov, in čof! jima pade zopet debel kostanj pred noge; za par korakov je padel tretji, četrti, a videli še vedno nista nikogar.  »Kak deček je skrit za gričem!  Le čakaj!« je dejala Olga ter tekla do ovinka, odkoder se je videlo na drugo stran griča.  »Le čakaj, ti poredni paglavec!« je kričala na ovinku.  Zvonek, prijeten smeh se ji je odzval, in kaplan, ki je bil sključen za gričem, se je vzravnal pokoncu.  Dani se je zdelo to nekaj tako lepega, nedolžnega, duhovitega in smešnega, da se je še dolgo, dolgo smejala.  »Ko ne bi bili davi rekli, da poj dete v mesto, bi si bila takoj mislila, da ste vi,« je rekla Olga; »tako pa se nama niti sanjalo ni, da vas srečava.«  »Pa kako oprezno so padali kostanji!« je rekla Dana; »vedno tako lepo pred naju.«  Kaplan se jima je pridružil, in počasi hodeč, ne da bi bili vedeli kdaj, so prišli po dolgem ovinku s polja na cesto ter se obrnili po glavni cesti nazaj proti domu.  Ko so bili že skoro blizu vasi, jih doteče voz.  Stopili so na stran ter se ustavili, radovedni, kdo se neki pod noč vozi v vas.  Na vozu je sedel zdravnik Rodič s svojo materjo.  Ugledavši Dano, se je Rodič naglo odkril, ona je pa odgovorila na kaplanov vprašujoči pogled, da je to novi zdravnik, doktor Rodič.  »Ah!« je dejala Olga, ki je bila nekoliko kratkovidna; »res, to je bil doktor Rodič?«  »Da!  Menda se pelje šele na oglede,« je odgovorila Dana; potem so se pa zopet pogovarjali in se niso dalje menili za novodošlega zdravnika.  Olga Nedeljkovičeva je bila poleg treh bratov edina še živa hči bogatega rentjerja.  Svoj dom so imeli Nedeljkoviči tam doli v prijaznem trgovskem mestu ob morju.  Stari Nedeljkovič se ni genil z doma celo leto, zato sta pa najstarejši in najmlajši sin potovala vsako leto gotovo po pet ali šest mesecev.  Olgi, ki je tudi rada in mnogo potovala, je bilo treba le namigniti, da jo je spremljal ta ali oni brat.  Kamor je prišla, je imela dovolj znancev in prijateljev, in povsod so jo imeli radi, ker je vsled veselega temperamenta in svoje živahnosti oživljala vsako družbo.  »Kje je kak kraj, da ne bi imeli vi znancev?« so jo vpraševali često tu in tam.  »V Ameriki morda ne, a še tam nisem gotova, da ne bi naletela na znan obraz,« je Olga veselo odgovarjala.  Zato je pa bila njih hiša prava gostilnica, in nikoli ni nedostojalo pri njih gostov, kadar je bila ona doma.  Bratje so jo kar oboževali, osobito ona dva, ki sta bila doma.  Srednji se je oženil, ko je bil dalje časa kot nadporočnik v tujini.  Pazila je pa tudi nanju tako, kakor kaka mati – matere itak že davno niso imeli – ter je skrbela za njiju duševno zabavo, kakor za telesne ugodnosti.  »Kje najdem tako ženo, kakor si ti?« je zdihoval včasih starejši brat, kadar je pregledovala, predno je odhajal od hiše, ali je na njem vse v redu, ali kadar mu je pritrjevala gumb, ki je skoraj odpadel.  Dasi nista mislila na ženitev, se brata Olgina nikakor nista ogibala ženske družbe, zabav, plesov in mnogobrojnih Olginih prijateljic in znank, izmed katerih je mnoga nastavljala vse svoje čare, da bi se ujel kateri izmed obeh bogatih Nedeljkovičev – toda žal, da je bilo vse zaman.  O Olgi se je pripovedovalo, da je odbila toliko in tako raznovrstnih partij zato, ker so bile tri njene omožene sestre umrle kmalu po poroki.  Ona sama je pa pripovedovala svojim prijateljicam, da se zato ni omožila, ker doslej ni našla moža, ki bi bil napravil nanjo poseben vtisk, da bi bila zanj čutila kaj tacega, kar se imenuje ljubezen.  Zaljubljevala se je le v lepe ženske, ki so ji kar razkosavale srce, kakor je pravila sama.  Mnogo njenih mlajših znank se je že bilo pomožilo, in vse te so že imele zakonske večje ali manjše križe na rami.  »Hvala Bogu, da smo stare device!« je često šaljivo vzklikala Olga, »da se nam brez teh križev in teh težav godi tako dobro!« –  Prepotovala je bila vso Avstrijo, Italijo, Švico ter prekoračila tudi rusko mejo.  Med velikim številom bližnjih in daljnjih sorodnikov je bilo tudi mnogo revnih, katerim je vedno pomagala, a le-ti so bili navzlic vsem podporam vedno na njenih vratih.  Okoli takih bogatinov se radi zbirajo sorodniki, ki rasto kar iz tal ter se sklicujejo celo na kakega daljnjega pradeda ali prastrica.  Ob petkih pa se je vila kar cela procesija mestnih revežev do Olginega stanovanja; in vsem tem ni le dajala miloščine, ampak vsakemu tudi še dobro, prijazno besedo.  Kadar se je jeseni odpeljala od Rošerjevih proti domu, se je vselej ustavila med drugim tudi v malem mestecu, kjer je bival mož njene najljubše sestre.  Starejši brat jo je že vselej tamkaj pričakoval, in oba sta ostala nekaj dni pri svaku. –  Ko je bila ostala neki večer sama v budoarčku svoje pokojne sestre ter je baš pregledovala toliko malih, nežnih, ljubkih stvari, s katerimi je njena rajna ljuba sestra napolnila oni mali prostorček, je vstopila, rahlo potrkavši, svakova kuharica.  Na Olgino vprašanje, česa da želi, ni bila odgovorila takoj.  Poigravala se je s belim predpasnikom ter ogledovala mali pliševi vezeni okvirček, katerega je Olga baš držala v rokah.  »Oh, vse to je naredila naša ljuba gospa,« je dejala kuharica, ki je bila v hiši, ko je še živela pokojna Olgina sestra; »meni se vsakokrat stori tako milo, ko vidim te njene stvarce!«  Olga je vedela, da ni prišla kuharica k nji radi tega; zato jo je vprašala še enkrat:  »No, kaj je novega?«  »Dosti revščine je na svetu, gospodična« ... je rekla kuharica.  »No, vam menda ni sile, ka-li?«  »Ne, ne, hvala Bogu! – Toda kadar vidim, da trpe drugi, me boli – resnično, da me boli srce!«  »Že vidim, da ste prišli prosit za katerega, ki trpi; povejte!«  »Tu-le pri tistih ljudeh, pri naših sosedih si je najelo neko ubogo, zapeljano dekle majhno sobico.  Pravili so mi, kako je revna, kako hrano ima, in kako težko plačuje tisto luknjo, v kateri živi s svojim otrokom.