Korenova krčma v Prilesju ni imela kaj posebnega; bila je kakor so po navadi krčme po slovenski deželi.  Hiša ob cesti, na levo iz veže dve sobi za družino, na desno tudi tako, ena večja za navadne pivce, druga manjša za odlične goste, za gospodo iz bližnjega trga, za kmečke prvake in veljake.  In vendar Koren ni bil navaden krčmar.  Sladkal in dobrikal se ni svojim gostom, ni jih vabil s ceste notri, ni jim nosil vina na mizo, ko ga ni nihče klical.  Dostojno se je znal vesti z vsakim, s kmetom in gospodom.  V njegovi hiši se je pilo, ne pijančevalo in razgrajalo.  Vpitja, razsajanja Koren ni trpel pod svojo streho.  In če se je vendar včasi kdo tako izpozabil, da je začel sitnosti delati, ga je znal Koren vselej hitro umiriti; pogled, beseda, če ni bilo to dovolj, prijel ga je lepo mirno za pleča —— Koren je bil močan za dva, za silo tudi zatri, in razgreti vinski bratec se je hladil zunaj na cesti v dobrodejnem nočnem hladu.  Vendar se je kaj takega pri Korenu zgodilo malokdaj.  Previdni krčmar je skrbel za to že prej, dokler je bilo še čas; nikomur ni nosil vina več, ko je enkrat videl, da ga ima zadosti.  Zato ni bila Korenova krčma nikoli prenapolnjena; tudi vozniki se niso po navadi pri njem ustavljali, dasi je bila njegova hiša na veliki cesti, ker do bližnjega trga, precej velikega, premožnega trga je bilo samo kake slabe pol ure hoda.  Vendar je bil Koren lahko zadovoljen s svojimi gosti; malo jih je bilo, ali bili so izbrani, trdni možje, ki so plačevali, kar so povžili.  Koren ni točil „na brado".  Saj mu pa tudi ni bilo potreba.  Koren je vedel, kje se kupujejo dobra vina na Dolenjskem in na Hrvaškem.  Njegova kapljica je slula daleč naokrog.  K njemu so pošiljali po vino, ako ga je zdravnik zapisal kakemu bolniku za zdravilo.  Iz trga je gospod okrajni sodnik s svojimi uradniki prihajal k njemu vsak teden enkrat, tako da je bila mala sobica polna same gospode.  Gospod davkar, gospod pristav in drugi manjši gospodje so se pa tudi sami radi zglašali pri Korenu, z lova grede.  Celo gospod župnik je včasi na večer z izprehoda zavil pod Korenovo streho.  Takih gostov je bil Koren lahko vesel, vesel je bil pa tudi svojega vinca samega brez kakega samopridnega namena.  Kadar je pripeljal posebno dobrega, je bilo veselo pokušanje.  Gospoda iz trga je bila zbrana — vabiti je ni bilo potreba, vse se je nekako samo naredilo — in zdajci se prikaže Koren s kozarcem v roki.  Privzdigne ga proti luči, ogleduje ga kakor zamaknjen nekoliko časa — kapljica se blešči kakor čisto zlato, „kakor cekin" —— potem ga slovesno poda gospodu okrajnemu sodniku, ki ga prime ravno tako slovesno.  Kozarec gre od ust do ust in sodba je sklenjena enoglasno: Ta bo, ta!  Nocoj se ni vino pokušalo, bil je navaden večer.  V kotu za mizo sta sedela dva kmeta, eden iz trga, drugi iz bližnje vasi, in radovala se tiho božjega daru.  Zakaj bi si ga pa človek ne privoščil en kozarček ali dva po večerji, ko je delo storjeno, doma vse v redu in davki — bodi ga Bog zahvaljen —— so za to četrt leta tudi že poravnani!  Dolgo seveda znanca vendar ne moreta skupaj sedeti, ne da bi izpregovorila kake besede.  Starejši, suh možiček, ki se mu je bilo že odkršilo ali izpalo dvoje prednjih zob, nagovori svojega tovariša:  „Ali si že slišal, Martin?  Sódnik gozd prodaje, ali ga je pa že prodal, veš, tisto lepo smrečje v Lisičji rebri."  „„Komu? pa ne zopet onemu suhopetemu dolgohlačniku iz mesta, ki je že toliko lepega lesa odpravil iz našega kraja?""  „Prav tistemu!!  Škoda gozdiča, človek ga je vesel, ko ga vidi, zdaj bo pa tudi tam skoraj vse golo, kakor tu na moji dlani.  Še nekaj časa tako, pa ne bo smreke v našem kraju, ne hrasta, ne bukve, grma ne bo, da bi se zajec skril.  Kraševci bomo, Kraševci, boš videl, Martin!"  In za tolažbo črnogledi prorok krepko potegne iz kozarca.  „„Meni je hudo, kadar moram kako deblo posekati za silo; ali kaj se če?  Hudi časi, slabe letine, davki čedalje večji.  Gozd, to ti je vendar še gotov denar.""  „Sódniku ni še take sile; kolikor je že prodal zemlje, pa je ima vendar še toliko, kakor midva oba skupaj, pa še dva taka."  „„Tisto je res, da nama ni treba skrbeti za Sódnika.  On bi lahko živel in dobro živel o sami kmetiji.  Take njive!  Same pšenice bi lehko prodal toliko, da bi imel za davke in za obleko, pa bi še bel kruh jedel v petek in svetek, ne kakor mi samo o velikih praznikih.  Za kozarec vina bi mu tudi še ostalo.  Ali kaj pomaga, njiva ni kakor gozd, da ga človek le v miru pusti, pa je; njiva je kakor krava, ki ji pravijo, da „pri gobcu molze".  Lahko bi se tudi reklo, da je njiva, kakršen je gospodar.  Jaz pravim, to mora biti veselje, toliko polja in takega; človek vsaj ve, zakaj se trudi in ubija.  Poglej njegove njive!  Greh jih je tako zanemarjati.  Veš, Jernej, tisto ni nič, na pol kmet, na pol gospod; ne tič, ne miš.""  „Da, zdaj so drugi časi.  Prej, ko še ni bilo železne ceste v našem kraju, takrat mu je denar sam na kup letel.  Po šestero konj na cesti, pa še dvoje v hlevu, pik pok, „tibo bistahor," to je res veselje; potem pa tisto življenje tam v mestu; saj veš, kaj se govori."  „„To bi še vse nič ne bilo, ali tiste vražje podobice, ki jih mečejo, kjer se snidejo, in za kak denar!  In pa tisti dobri prijatelji, ki se mu dobrikajo in ga ružijo; tisti Nósan, ki se ga drži kakor klop kože!""  „In pa tisti sin na Dunaju, kako se ponaša ž njim; moj Valentin tu, moj Valentin tam, pa vsak mesec stotak na Dunaj, koliko pa še vmes!  Ne verjamem, da bi bilo kedaj kaj iz njega."  „„Mlajšega pa, ki se trudi in ubija doma, nič prav ne more; prekmečki mu je, kali; meni bi bil desetkrat ljubši.""  „Kaj praviš, ali ima res že toliko dolga?"  „„Govori se, da mu hranilnica v mestu že nič več ne da na zemljišče.""  „To bi se že še prenašalo, ali pravijo, da je tudi drugje zadolžen, da ga imajo že oderuhi v pesti."  „„Ne verjamem; tako nespameten Sódnik vendar ni.  Saj mu tudi ni sile, dokler ima še toliko zemlje, ki jo lahko prodaje.  Mene bi ne bilo skrb, naj mi izroči vse, kar ima, premoženje in dolgove, skoraj bi bilo vse v redu.""  „Sódnik pa izročiti!  Poskusi, pridi mu z dobrim svetom, hitro ti pokaže, odkod si doma."  „„Saj veš, to so samo tako besede; beseda ni konj.  Kaj bi si tujo glavo belil, dovolj preglavice imam s svojim siromaštvom.""  V takih pogovorih sta bila poštenjaka, ko se začujejo krepke stopinje v veži.  Vrata se odpro in zaporedoma vstopi petero mož.  Brez posebnega pozdravljanja gredo v stransko sobo.  Videti je bilo, da Korenova hiša ni bila njih prva postaja.  Čez nekaj časa pride Koren sam z vinom za njimi.  Bila jih je glasna družba.  Drugi so bili kakor so navadno premožni tržani; odlikovala sta se samo prvi in zadnji, vsak po svoje.  Prvi je bil srednje velikosti mož, krepak, rejen, širokih pleč, gladkega, rdečega lica, precej trebušen.  Ali svoje trebušnosti ni nikakor prikrival, še nekako ponašal se je ž njo.  Oblastno, iroko razkoračeno je stopal, glavo nazaj, in z rokama je veslal po zraku.  Njegova zgornja obleka, suknja se komaj sme reči, bila je za gospoda nekoliko prekratka, za kmeta predolga; toda kratke hlače, visoke škornje, pokrivalo, skratka: vse drugo na njem je bilo čisto kmečko.  Tudi hoja njegova, vedenje, govorjenje ni bilo nikakor gosposko.  Sploh se mora reči, da je bil videti zadovoljen s svojim stanom, da se ni šiloma delal za gospoda.  Na mazincu desne roke je imel, kar tudi ni gosposko, debel srebrn prstan, dasi bi bil morebiti lahko imel zlatega.  Prevelika skromnost ni bilo videti, da bi bila njegova poglavitna čednost: hoja, pogled, vse držanje in vedenje njegovo je glasno in jasno govorilo: Jaz sem jaz, Andrej Sódnik.  Poslednji med njimi mu ni bil nikakor podoben: dolg, suh človek, v dve gube se je držal, kakor bi se bal, da bi se ob prečnik ne zadeval; mesa je imel kakor pravi angleški konj na vsem životu samo toliko, da mu je za silo kosti skupaj držalo.  Prostorno sobo je premeril s tremi koraki, vendar se ne more reči, da je bila njegova hoja ponosna.  Velika pleša na temenu, zadej nekoliko las nedoločne umazane barve, dolg kljukast nos, da se mu je skoraj brade dotikal, široka usta, ki so se vedno nekako neprijetno osladno režala: vse to skupaj se ne strinja v moško lepoto.  Pa še nekaj.  Pravi izkušeni poznavatelji in soditelji ženske lepote trdijo, da to ženske nikakor ne kazi, ako malo, prav malo „križem gleda", da ji celo daje ne vem kaj čudovito mikavnega.  Saj tudi česen —— ne bodi grdo reči —— ni posebno ime niten, sam ob sebi je grozovita jed; vendar nekoliko, prav malo, „za eno misel" tega plebejskega sadeža je nekaterim jedilom prava zabela, tudi na gosposkih mizah.  Križem je gledal človek, katerega opisujemo, ali ekoliko preveč, da bi ga bila lepšala ta napaka.  Se prav neprijeten je bil človeku, ki je ž njim govoril, njegov pogled, ker se ni nikoli prav vedelo, kam gleda.  Vse skupaj: kdor ga je prvič zagledal, zdel se mu je kak mešetar, zakotni pisač ali celo potepuh; ta človek je utegnil v svojem življenju že vse biti, morda celo — za silo — pošten.  „Bog sam vedi, kaj ima Sódnik s tem Nósanom, da ga vedno vodi s sabo?  Meni je ta človek zopern," reče Jernej svojemu tovarišu, ko so bili možje odšli v sobo.  Dasi so bile duri odprte, ni mu bilo treba tiho govoriti, tako glasni so bili novi gosti.  „„Jaz se pa ne čudim,"" mu odgovori Martin; „„ta človek ti je za vsako rabo; neumen ni, še prav prebrisan je in prekanjen.  Sódnik že ve, zakaj ga ima; tudi za norca, kadar se mu ljubi; to človeče vse voljno trpi, tudi palico, če je treba.  Sódnik je nagle jeze, nad njim se lahko znosi, ako nima ravno drugega pri sebi.  Dobro življenje ima ta nepridiprav, Sódnik ni skopih rok.""  „Saj sem vedel, da ne bo brez tega; že „mečejo" možje, Nósan pa preži.  Tega pa vendar ne, da bi ga pustili ž njimi igrati."  „„Za kaj bo pa sirota igralo?  Ti možje ne igrajo za mačje solze.""  „Koren ne vidi rad, da se pri njem igra, ali kaj hoče?  S takimi možmi vendar ni, da bi se spri."  Moža sta bila s svojo pijačo že skoraj pri kraju; vsak še en požir, pa bi bila odšla v božjem strahu, ko bi ne bil vstopil mlad človek, z bičem v roki, ki ga nasloni v kot.  „Glejte, glejte!" pozdravi ga Jernej, „Brezarjev Anton; redka prikazen; odkod pa, odkod?"  „„Iz mesta,"" odgovori Anton ter prisede k njima. „„Nekaj pšenice sem bil peljal v mesto; kobilica se mi je malo pohabila na nogi, pa sem moral ustaviti.""  „Pa en požir ti tudi ne bo škodil; saj si ga redkokdaj privoščiš, dasi ti ni take sile.  Pij, Anton!"  „„To bo premalo za oba,"" ugovarja Brezar, vendar vino pokusi, da bi ne žalil moža.  Potem mu natoči svojega, ki mu ga je bila deklica prinesla.  „Dobra kupčija?" vpraša Martin čez mizo.  „„Bo že, bo že."" Rekši natoči tudi njemu.  „Ne bom se ga branil, veš, Anton; saj te ne bol.i, če plačaš en poliček ali dva.  Ko bi bili mi tako, saj bi ga tudi.  Kaj tebe skrbi?  Lepo domačijico si si ustvaril, brata izplačal, mati pa ti tudi ni na potu."  „„Ko bi ne imel matere, ne vem, kako bi bilo.""  „Prav praviš, dobra gospodinja; kaj bi tisto?  Ali vendar veš, Anton, ker smo ravno možje skupaj in dobre volje; mlajše gospodinje ti bo treba v hišo."  Lahna rdečica oblije mladega Brezarja pri teh besedah; kdor ga je videl, moral je reči, da je zal mladenič.  V zadregi iztoči vse vino svojima tovarišema in pokliče drugega; potem reče, da bi kaj govoril:  „Rad bi vedel, katera bi me hotela."  „„To je pa zopet tako neka beseda, da ni ne v peto ne v šesto,"" modruje Jernej, ki je hotel pomagati svojemu tovarišu. „„Jaz bi pa rad vedel, katera bi se branila takega moža; raca na vodi!""  „Jaz bi pa vendar tudi vsake ne hotel."  „„Moška beseda!  Menim, da ne; ti lahko izbiraš."" „Kaj pomaga izbirati?  Ko bi jo izbral, ko bi me tudi ona hotela, ako pa oče ne?"  „„Kako da ne?  Vesel mora biti vsak takega zeta, takega gospodarja; kar počneš, vse se ti posreči; premoženje ti rase in vzhaja kakor kvas na peči.  Eden gori, drugi doli, tako je na svetu.""  „Jezik za zobmi, kdo te kaj vpraša? ti zgaga suho rebra, kljukasta!" začuje se v tem trenutku iz stranske sobe.  Te besede so bile govorjene s srditim, čudno hrepečim glasom.  Družbica v prvi sobi je bila umolknila.  Cez nekaj časa izpregovori Jernej potihoma:  „Sódnik je videti slabe volje nocoj; gotovo zopet izgublja, in to ni nikomur prijetno, tudi Sódniku ne, četudi je že vajen izgube; zdaj pa vse leti nad ubogega Nósana, kakor da bi bil on kriv."  „Zakaj ga pa ima?" pristavi Martin.  Brezar je molče, gledal v kozarec, ki ga je hitro vrtil med rokama.  Cez nekaj časa pride Sódnik ves razjarjen.  Jezno odpre vrata ter zakriči v vežo: „Kaj to?  Žive duše ni; vina gori!  Strela!"  Ko nazaj grede zagleda Brezarja za mizo, obstoji ter se zadere nad njim:  „Kaj pa ti tukaj, potepuh?"  Brezarju šine kri v obraz, pri tej priči vstane ter ga gleda; prsi so mu nemirne plale; vidno se je boril sam s sabo; slednjič mu mirno in dostojno odgovori:  „Jaz nisem potepuh; za svoje denarje smem piti kakor drugi za svoje."  „Kaj je to: kakor drugi za svoje!  Mi smo možje, tj si berač.  Jaz sem Andrej Sódnik, da boš vedel, strela!  Če nocoj vse zapravim, komu to kaj mar, strela!  Ali to ti pa pravim, dobro si zapomni: naj te še kedaj vidim, da govoriš z mojim dekletom, kosti ti zdrobim, zmeljem te kakor solnčni prah.  Dobro si zapomni, kar sem dejal, strela!""  In s težko svojo roko, z debelim prstanom na mazincu udari jezno ob mizo, da vsa posoda od nje zveneč odskoči.  Na ta ropot priteče Koren mirit srditega moža.  Roko mu položi na ramo, govoreč:  „Saj si pameten, Sódnik, miren bodi, pa zlepa mu povej, kar imaš."  „„Kaj meniš, da sem pijan, kali?"" huduje se, vendar že nekoliko mirneje, Sódnik.  „Kdo te je kedaj pijanega videl? samo malo razvnet si, drugega nič."  „„Tako se govori!  In ko bi ga tudi malo imel v laseh, komu to mari, saj ga imam za kaj!""  Tudi Jernej in Martin sta se bila ojunačila, ko je bil prišel Koren; tudi ona sta ga mirila, ko že ni bilo več tako treba.  Sódnik se skoraj zaničljivo obrne k njima:  „Z vama ne govorim.  Tu sedita pa pijta; če nimata za kaj, tu je drobiž!"  Rekši vzame iz listnice petak ter ga jima vrže na mizo.  Nato se obrne zopet k Brezarju, ki je molče sedel:  „S tem le človekom govorim; s teboj govorim, mladič; pazi, da se ti kaj ne zgodi.  Tiste misli si izbij iz glave, dobro ti svetujem; dokler bo gibal ta le moj, berač ne dobi moje hčere."  Mirno, da so se mu vsi čudili, mu odgovori Brezar:  „Naj bom berač, kakor vi pravite, dasi nisem še nikogar prosil, tudi vas ne, in Bog daj, da bi mi ne bilo nikoli treba.  Toliko vam pa rečem: Anton Brezar se ne vriva nikomur; on ni in ne bo nikoli s kakim dekletom —— onegavil očetu za hrbtom.  Čese bo kedaj ženil, snubil bo pri ljudeh, kateri se ga ne sramujejo. — Kaj sem dolžan?""  Plača, kar je imel, ter mirno otide.  „Glejte, glejte; to pa še ni bilo tako napačno govorjeno," reče Sódnik, ko je Brezar vrata zapiral, zdaj že do dobrega potolažen.  Malo sram ga je bilo, zlasti Korena, da se je bil v pričo njega tako prenaglil; zdaj je bilo zopet vse dobro.  Samo Jernej in Martin sta bila nekako v stiski, ne vedoč, kaj bi počela z lepim novim petakom, ki je ležal pred njima.  Da bi pila zanj, tega vendar ne, dasi je bila ta misel precej zapeljiva; ali nazaj ga dajati, kako, da bi ne razjezila ponosnega moža?  V tej stiski jima pride Koren na pomoč; on vzame denar ter mu ga ponudi, rekoč:  „Spravi, spravi, Sódnik; moža že lahko sama plačata, saj nista še tako na zadnjem koncu."  „„Ne spravim ga ne; kar sem dal, to ni več moje,"" brani se Sódnik.  Pri tej priči pristopi Nósan:  „Možje čakajo!"  „„Na, pa ti spravi; ti se ga ne boš branil, Noše!"" Nósan se ga res ni branil; zarezi se, kakor cigan belemu kruhu, ter spravi bankovec.  Tako se je bilo slednjič vse dobro izšlo.  Sódnik je imel poslej več sreče pri igri.  Dobre volje je bil in pozno domov grede je okrogle prepeval:  Mam'ca, lepo vas vprašam, oj kje ste vi doma? i. t. d.  Drvarji niso nikoder na glasu, da bi bili posebno olikani in priljudni možje, ne pri nas, ne pri drugih narodih.  Vsako opravilo daje človeku, kateri se ž njim navadno peča, neki poseben značaj, njegovemu mišljenju in vedenju, da celo njegovemu obličju.  Po svojem opravilu je drvar nekako podoben mesarju, ki tudi ne sluje posebno zaradi svoje rahločutnosti; surovost je nara"vno zvezana z njegovim stanom.  Nekaj surovega, brezčutnega je tudi v drvarjevem stanu, tudi on nekako življenje mori.  Ali nima morebiti drevo zares življenja?  Poglej lepo visoko, košato bukev: kako krepko se spenja kvišku, kako oblastno razprostira svoje veje in mladike, svojega življenja vesela!  In mladi zarod poganja in zeleni veselo pod njo; pod njenim krilom stoje mlade bukvice ter rasto in se razvijajo in kvišku spenjajo po zgledu svoje matere.  Ptiči se izpreletavajo po njenem vejevju, v njenem zavetju si stavijo svoja gnezda.  List šepeta z listom, ko diha po nji večerni hlad, in ona prijazno pripogiblje svoj vršiček.  Ali ko pribuči vihar, kako se zvijajo, stokajo in pokajo njene vejel Ali ni to življenje?  Ali glej, ko je še tako krepka, da bi morda lahko živela še sto let in vsako leto rodila nov zarod iz svojega semena, približa se ji logar, udari ji smrtni pečat v mehko kožo in zaznamovana je za smrt.  Ne dolgo, in pride mož, grčav kakor ona, s sekiro na rami, ogleduje lepo drevo, ali ne, ker se mu morebiti smili, drvar je trdega srca, preudarja samo, koliko drv bode dalo in njemu koliko truda; nato dene sekiro z rame, pljune si v roke in sekira zapoje — drevesu mrtvaško pesem.  Drvar je bil Seljan, s katerim nam je zdaj seznaniti prijaznega bralca; drvar, nič drugega.  Imel je sicer malo hišico, kake pol ure od trga, in košček njivice za zelenjavo; ali to ga ni moglo rediti.  Sekira mu je kruh služila; v gozdu je prebil največi del svojega življenja, po zimi in po leti.  Gozd mu je bil pravi dom, hišico je imel samo za prenočišče.  V gozdu nam ga je iskati, če ga hočemo videti.  Od daleč že čujemo krepke udarce njegovega orodja; prijetno se razlega in odmeva glas po gozdu od drevesa do drevesa.  Glejte ga tam!  Stara bukev leži na tleh, kakor je dolga in široka.  Spodnje veje so se ji polomile, ko je padala; toliko manj bo truda.  S svojim pomagačem jo je bil dopoldne podrl Seljan; zdaj se sam trudi ž njo.  Pridno vihti svoje orodje; seka in klesti ji neusmiljeno veje.  Dan je gorak, pot mu kaplje s čela; ali to ga malo moti; zdaj pa zdaj si ga obriše z rokavom svoje hodnikove srajce —— golorok mora biti človek pri takem delu!  Lep mož ni naš Seljan; nekoliko prekratek je; njegova rast je šla premalo kvišku, zato je videti nekako potlačen; vse je pri njem bolj na široko, tudi obraz; čela se mu malo vidi; krijejo mu ga lasje, ki so kakor dež v pratiki.  Drobne, sive oči mu žare pod nenavadno košatimi, gostimi obrvmi.  Njegov obraz je suh, koščen, lice upalo, a zdrave rjave barve, kolikor ga ne krije ščetinasta brada.  Ali poglejte njegove prsi, kako so široke, krepke, kolo bi smelo iti čez nje.  S to pestjo bi medvedu čepino razdrobil, in to obilno stopalo bi lahko namesto kamena kolesu podložil v klancu.  Odurno bi bilo to obličje, ko bi po teh širokih ustih ne šinil zdaj pa zdaj neki dobrohoten nasmeh; tedaj pa se človeku vidi, kakor da bi solnčni žar obsijal star parobek.  Spodnji konec drevesa je okleščen; prišel mu je že skoraj do srede.  Zdaj si sme vendar privoščiti nekoliko počitka.  Se enkrat krepko mahne, da veja daleč odleti; potem se nasloni na sekiro, krepko se oddahne ter pogleda na nebo, kako visoko je še solnce.  Po njegovi sodbi bi utegnila biti ura pet; morebiti tudi že nekoliko čez.  To meroma je tisti čas, ko se sme po božjih in človeških postavah nekoliko odpočiti vsak pošten delavec.  O tem času je pač že tudi počival naš oče Adam, ko je zemljo kopal v potu svojega obraza.  A ne samo odpočiti se je zdaj čas, tudi založiti je treba kaj in splakniti si suho grlo.  Kmet na njivi izpreže svoje vole; plug na njivi pustivši, gre s svojo živaljo na kraj njive v travo; vola se paseta vklenjena; on pa leže, ako mogoče, v senco pod drevo, vzame iz prta kos črnega kruha za malo južino, potem pogleda v vrč, ki sloni ob drevesu; dobro, ako je malo mlačnega vina v njem, če pa tudi ne, gre sam ali pa deklica z vrčem po vodo k bližnjemu studencu.  Take misli so hodile tudi poštenemu Seljanu po glavi.  Zagozdo črnega kruha je imel, vrč tudi, samo da ni dišal po vinu.  Južinal bi bil zdaj tudi on, ko bi se mu ne bilo nekaj posebnega pripetilo.  Oziraje se kvišku je bil zagledal dva ptiča, ki sta mu nemirno letala nad glavo, zdaj pa zdaj celo zaganjala se vanj.  Mož, ki je bil v gozdu doma, takoj ugane, kaj pomeni to letanje.  Ptiča sta ga morebiti že prej obletavala, ali on je bil preveč zamišljen v delo.  „To pa ni samo ob sebi," govori s seboj, „pogledati je treba."  In mož gre ter ogleduje posekano drevo.  Dolgo mu ni bilo treba iskati.  Skoraj sredi debla zagleda čisto pravilno okroglo votlino, da bi otročja roka ravno lahko vanjo segla.  Mož se veselo zarezi, rekoč:  „Saj sem vedel, kaj bode; mlade imata tu notri, mlade.  Ali kako bi in kaj bi?  To je žaltava stvar!  Rad bi vama pomagal, ali s svojo lopato ne morem poseči notri, da bi vama izvlekel ta drobiž, ki tako žalostno čivka.  Tu je treba pameti, to ni, da bi se kar tako!"  Mož se ne pomišlja dolgo.  Sekiro vzame v obe roki, a ne za toporišče, za železo jo prime ter začne previdno vrtati in dolbsti z njo, da bi ne poškodoval kakega mladiča.  Ko je bila luknja dovolj prostorna, seže vanjo z roko ter izvleče zaporedoma petero mladih žoln.  Skoraj godne so že bile in strašansko so kričale in branile se s kljuni in perotmi.  On in ona pa sta še bolj kričala in se mu zaganjala v glavo.  Ko jih je imel v roki, začne zopet premišljati:  „To bi bilo; ali kaj pa zdaj?  Tako ni, da bi jih pustil; prehladno bi jim bilo po noči.  Treba bo poiskati kje kake druge luknje.  Ali kje?"  Luknja se je kmalu našla v stari bukvi, dasi ni bila tako lepo okrogla.  „Za silo bo že; zdaj pa mir tu notri in tam gori!"  In Seljan spravi mladiče zaporedoma v luknjo.  Nato gre k drugemu drevesu, kjer je imel spravljeno svojo obleko, pol hleba prosenega kruha, vrč in svoje kadilo.  Iz tega, upamo, je razvidel prijazni bravec, da Seljan, četudi drvar, ni bil hudoben človek.  Želimo mu torej, da mu naj dobro tekne kratki počitek in mala južina; pošteno si je zaslužil oboje!  Ali star grški pregovor že modro pravi:  Mnogo je vmes med ustnami in med čašo v desnici.  To je izkusil tudi naš Seljan.  Že je bil sedel v mah mah pod drevesom, že je razgrinjal prt, v katerem je imel imel kruh zavit, da bi se ž njimokoristil, okoristil, ko začuti nekoga za hrbtom.  Obrne se, da bi videl kdo ga moti v samotnem gozdu.  Nadejal se je kakega lovca ali pa kake stare ženske, ki bere gobe po gozdu.  Motil se je.  Ženska je bila res, ali stara ni bila, tudi gob ni brala, dasi je imela košarico v roki.  Mlada je bila in, bogme, lepa tudi.  Ko bi jo bil srečal kak pesnik v gozdu, ne rečemo o ravno, da bi se mu bila zdela kaka gorska vila.  Lahno je res stopala z drobnimi nožicami, tako da se je komaj mah udiral pod njimi.  Ali vilo si moremo misliti samo belo — belo bela obleka!  Deklica pa, ki se je bližala Seljanu, ni bila bela ne popo licu ne po obleki.  Lice ji je bilo nekoliko orjavelo, kar mu pa ni nikakor kazilo lepote; kakorkar mu se pasploh ni nikakor kazilo lepote; in oblečena je deklice v tistem bila kakor se sploh deklice nosijo v tistem kraju.  Da ji je oblekaobleka nekakoposebno lepo pristojala, tega ni bila obleka sama; njena zasluga je bila samo to, da se je lepo prijemala lepega lepega životka, kar ni bilo težavno.  Deklica je bila tenka čez pas, da bi jo bil Seljan lahko obsegel s pednjem ene roke; ali zategadelj ni bila slabotnega života kakor kaka bledolica mestna gospodičina; krepka in čila je bila in vesela tudi.  Radost ji je sijala iz črnih oči.  Tako gleda mlada srna iz gošče!  Ali si je kaj enakega mislil Seljan, ko je nekoliko časa molče gledal deklico, ne vemo, to pa je gotovo, da ni bil nevesel njenega prihoda.  Š bolj na široko so se mu raztezala usta, nego po navadi; znamenje, da je mož vesel.  Tudi deklica je bila vidno vesela starega, golorokega drvarja.  Prvi izpregovori Seljan:  „Jerica, kaj pa ti tod?"  Jerica odgovori:  „Oče, kaj ne veste, da je danes vaš god?"  „„Moj god?  Glejte, glejte, moj god!  Bo pa že, če ti praviš, da je.  To je pa vendar lepo, Jerica, da se spominjaš godu svojega očeta.  Jaz nimam časa kaj takega misliti.""  „Rada bi bila že zjutraj prišla, ali bilo je toliko opravka pri hiši, da se nisem upala prositi, naj me izpuste malo k vam.  Popoldne pa si nisem mogla kaj, prosila sem mater Korenovo in radi so me pustili."  „„Kako si me pa našla?""  „Sosedova Katra mi je povedala, da delate tu nekje v gozdu.  Slišala sem vas že oddaleč, za glasom sem šla in zdaj sem tukaj."  „„Sedi, sedi malo semkaj, Jerica, trudna boš; gorko je, in lahko tudi malo prigrizneš z menoj.  Vi imate sicer boljšega pri Korenu, ali človek se ne sme preveč razvaditi; Bog ve, ali bo vedno tako.""  Predno sede, začne deklica odkrivati košarico, ki jo je bila postavila na tla.  „Kaj pa imaš tu notri?" vpraša oče; „jagode so že precej minile, tudi časa nimaš, da bi jih brala."  Jagod res ni bilo v košarici; bilo je nekaj drugega, kar je stari Seljan gotovo čislal nad vse jagode, tudi ko bi mu jih bil kdo prinesel o božiču.  Jerica mu poda iz košarice kos prijetno dišeče mrzle teletine, pol hlebčka lepega belega kruha in slednjič kar je bilo Seljanu pač najljubše, še polič rumenega vina, ki se je tako zapeljivo lesketalo v solncu.  Seljan ni vedel, kam bi se dejal, ne kaj bi rekel od samega veselja; kar samo se mu je smejalo.  Slednjič, da bi vendar kaj rekel, pravi, kar morda ni bilo najprimernejše:  „To bo pa vendar malo preveč, Jerica, kaj?"  „„Nič ne bo preveč ne, oče; le poskusite,"" mu odgovori hčerka.  In Seljan poskusi.  Ako bi bil sam, začel bi bil brž ko ne svojo južino z vinom.  Zdaj pa, ko je bila hčerka pri njem, bil bi morebiti prej vse pojedel, potem še le pil, ko bi ne bila prišla Jerici o pravem času dobra misel.  Natoči mu vina v kozarec, ki ga tudi ni bila pozabila, ter mu ga ponudi:  „Pijte, oče!"  „„Na tvoje zdravje, Jerica!""  Ker je pil mož svoji hčeri na zdravje, menda ni nespodobno, da je izpraznil posodo na en dušek.  „To se je prileglo; dobro vino, raca na vodi!" In mož dleskne krepko z ustnicami.  „„Mati Korenova so dejali, da je najboljše, kar ga imajo.  Dobro vino je Seljanu še le prav jezik razvezalo. „Zdaj mi pa prav po pravici povej, Jerčka, kako se ti godi?"  „„Kako se mi godi?  Dobro, prav dobro, zakaj bi se mi pa ne, jaz si ne želim nikdar nič boljšega, oče!"  „Ali veš, dete, služba je vender le služba, kaj bi tisto, saj sem jo jaz tudi že poskusil; in ženski je še težje."  „„Jaz prav rada služim, kaj mi pa je?""  „Da ne stradaš ravno, to že vem; Korenova ni skoporoka in on tudi ne, dobri ljudje so Korenovi, ni da bi jim kaj rekel.  Ali pa —— ni morebiti žena malo preostra?"  „„Natanko so Korenova mati res, ali to je tudi prav.  Vse mora biti storjeno, kakor se spodobi; nerednosti in nesnažnosti ne trpe in tako je prav.  Čepa človek stori svojo dolžnost, potem ni boljše žene.  Do zdaj mi niso še rekli hude besede in upam, da mi je tudi ne bodo.  In celo oče Koren, vi ne veste, kako so dobri!  Skoraj za hčer me imajo pri hiši, prav razvajajo me.""  „Kdo bi pa tebe rad ne imel?  To je že prav, da lepo ravnajo s teboj.  Ali nekaj drugega me skrbi, Jerica."  „„Kaj, oče?""  „Prešibka si, preslaba za težka dela.  Ko bi šlo po moji želji in volji, bi ti nikdar in nikjer ne služila."  „„Jaz prešibka, oče?  Vsako delo mi je igrača.  In kaj pa delam tako težkega?  Pospravljati po hiši, krave molsti, ob košnji seno grabiti, kadar je kaj več ljudi, polič vina na mizo prinesti in denar pobirati; kaj bi se to ne zmoglo?  In prijetno je tudi.  Za druga, težja dela imamo hlapca.  Jaz sem prav vesela in zadovoljna; kaj pa vi, oče?  Kako se morate vi truditi ves božji dan.  Ali le molčite, oče.  Počakajte, da bom nekaj časa v službi, zdaj sem še le komaj leto dni; kar bom prislužila, vse bo vaše, oče, da se vam ne bo treba tako ubijati.""  „Kaj govoriš, Jerica!  Zame ne skrbi; od mladih nog sem vajen dela in krepak sem tudi.  Sekira mi je kakor pisarju pero.  Kaj bi začel brez dela?  Dolgočasil bi se.  Saj mi že nedelje noče biti konec.  Da ne morem zate več storiti, to me peče."  „Ljubi oče, kaj pa hočete še storiti?  Kaj me niste dali v mesto, da sem se izučila kakor malokatera hči premožnega kmeta?  Kaj nisem za vsako delo?"  „„O dokler je še rajnka živela, Bog ji daj dobro! to smo se še gibali.  Ona je toliko z delom prislužila, da smo te mogli v mesto dati.  Res, lepo si se izučila, vse znaš; zato pa menim, da bi bilo dobro, Jerica, ko bi se s časom poprijela kakega drugega, lažjega dela.  Veš, Jerica, ker že tako govoriva, prav rad bi te nekaj vprašal, kar me že dolgo teži.  Samo ne vem, kako bi — nočem te žaliti —"  „„Govorite, oče, nič se ne bojte!""  „Jerica, jaz sem preprost človek, drvar; moj stan ni, da bi se ponašal ž njim; najmanjši kmet je proti meni gospod.  Vendar, dasi siromak, ne trpim, da bi mi kdo kaj oponašal in očital, ne nieni, ne mojemu otroku."  „„Kaj menite, oče?""  „Nič hudega; poslušaj me, Jerica, da ti povem, kaj mislim.  Ko sem tako le sam pri delu, ali pa ko ležim v postelji, pa ne morem zaspati, prihajajo mi časi čudne misli.  Hudo mi je, da sem te moral od hiše dati.  Jaz ne vem, kaj bi dejala rajnka?  V vašo hišo zahajajo ljudje taki in taki; Koren ne more nikomur hiše zapreti."  „„Oče, vi se bojite zame; bodite brez skrbi, drugega vam ne morem reči.""  „Ne, Jerica, zate se ne bojim; saj vem, da se nate lahko zanašam; ali ljudje so včasi nadležni, sitni; prijazna moraš biti z vsakim."  „„Kar je prav, oče, več ne.  Naj se pa kdo upa, kdor si bodi —— oče, vi me ne poznate; zavrnila bi ga, da bi se rnu v drugo več ne ljubilo; če ne drugače, tudi tako!  Žerjavice se ne dotikaj!"  „Ali tudi gospoda zahaja v Korenovo hišo; gospoda pa zopet drugače."  „„Pa Jerica tudi drugače, vsakemu po svoje.  Ondan sem bila enega izplačala; škoda, da vas ni bilo zraven; zadovoljni bi bili s svojo Jerico.  Vse se je smejalo, on pa rdeč kakor kuhan rak!  Potem sem imela mir in ga bom, le brez skrbi bodite, oče.""  „Veš, Jerica, ko bi jaz zvedel, da se je kdo proti tebi izpozabil, kakor da bi se s takim dekletom smelo kar tako — jaz sem miren človek, Jerica, živali bi ne udaril po nepotrebnem — ali ko bi kaj takega slišal: pri Bogu milost, z uma bi bil, s to le sekiro bi ga — Bog mi grehe odpusti!"  Mož je bil pri tej priči tako razjarjen, da je bilo dekleta skoraj strah; toda jeza ga hitro mine, ko je videl, da je hčer tako prestrašil.  Široko se zarež in pomežika sam sebe vesel.  Solnce je bilo še za moža visoko; polič prazen, kruha malo, teletine nič.  Deklica vstane, rekoč:  „Jaz moram domov, zdravi ostanite, oče!"  „„In jaz na delo, do mraka mora biti to deblo gladko kakor sveča.  Z Bogom, Jerica!""  Deklica odide.  Seljan pa zavihti sekiro ter začne obdelavati ubogo bukev, da so iveri in veje kar tako v stran letele.  Sódnikova hiša se je po velikosti in po vsi svoji vnanjosti odlikovala mimo vseh drugih.  Lahko se reče, da je bila brez primere prva v trgu; celo župnija se ni mogla meriti ž njo, dasi je stanovalo troje duhovnikov v nji.  Okrajna sodnija je pač imela bolj imenitno, gosposko lice; ali tako prostorna ni bila; in poleg tega se tudi ne sme pozabiti, da se tako cesarsko poslopje prav za prav ne more vrstiti med kmečke hiše.  Vzemimo gnezdo, v katerem je petero mladičev; z enako skrbnostjo jih godi in hrani starka vseh petero.  Ko so se izvalili iz jajček, bili so vsi enaki, enako krepki.  Ali že čez nekaj dni vidimo, da je eden izmed njih v rasti prekosil svoje brate in sestre.  Debelejši je in močnejši; ko prileti starka s črvičem v kljunu, prestreže on in to tako dolgo, da je do dobrega nasiten; kadar že več ne more on, pridejo drugi na vrsto; slednjič jih vse pod se spravi in brez usmiljenja jih gazi — pravica močnejšega!  Tako je v naravi, tako v človeškem življenju.  Po mestih, trgih in vaseh, v najmanjšem selu, ki ima samo dvoje, troje hiš, nadvladuje navadno eden s svojo premožnostjo in veljavnostjo svoje sosede.  Njegova hiša je nekako središče; vse ostale so, kakor da bi bile samo prizidane.  Taka hiša je bila v trgu, o katerem govorimo, Sódnikova.  Sredi trga je stala široko in nekako oblastno in ponosno ob veliki cesti; ne smelo bi se reči, da je bila sezidana ob cesti; Sódnikova hiša je stala, to je bilo iz vsega razvidno, ko ni bilo še ceste; cesta je bila narejena ob nji.  Ne samo letna številka nad vrati in pa tu pa tam kaka poka v zidovju je pričala o veliki starosti Sódnikove hiše; zidana je bila tako, kakor se dandanašnji več ne zida.  Trdno, debelo zidovje, primerno majhna okna, pri tleh z železjem prekrižana in zamrežena; visoka vrata, prostorna, obokana veža, velika kuhinja, iz veže na vsako stran po dve sobi, ena velika, druga manjša za družino; gori v nadstropju ravno tako, za gospodarja in gospodinjo, za odrasle sinove in hčeri in če kdo pride — to ni kakega siromaka hiša.  Vse je kazalo, da jo je zidal imovit mož in to ne samo za en rod; in res, odkar se je pametovalo, prebivali so v nji Sódniki.  Skoraj samo ob sebi se ume, da je bil vsak gospodar te hiše tudi župan; župan je bil tudi Andrej Sódnik.  Za hišo je bilo prostorno dvorišče, ob straneh razna potrebna poslopja: hlev za govejo živino in za konje posebej, svinjak, kolarniča, drvarnica, žitnica in druga poslopja; potem velik vrt s sadnim drevjem in gredami za zelenjavo.  Ves ta prostor je bil ograjen z visokim, pobeljenim zidom kakor kakega grajščaka posestvo.  V tem lepem domovju je zdaj gospodaril Andrej Sódnik s svojo ženo Lizo.  Imela sta petero otrok: tri sine, dve hčeri.  Najstarejši, Valentin, je bil na Dunaju, mlajši, Matija, je že začenjal gospodariti, kolikor mu je oče pustil; starejša hči Ana je pomagala gospodinjiti materi; najmlajša dva, Andrejček in Zalka, nista še pomagala nikomur.  Poslov je bilo v taki veliki hiši tudi petero: dva hlapca, dve dekli in pastir.  Nenavadno gibanje in kretanje je bilo danes pri Sódnikovih.  Vse je kazalo, da pričakujejo imenitnega ali pa ljubega gosta, morebiti pa tudi oboje skupaj.  Prijetno je dišalo iz kuhinje, kjer sta imela mati in Ana dela čez glavo.  Andrejček in Zalka, sitna kakor muhe, sta jima bila povsod na poti, nekoliko iz radovednosti, nekoliko pa tudi iz sladkosnednosti.  Zlasti Andrejček je bil silno nadležen, vsa kuhinja ga je bila polna, v vsak lonec, v vsako ponev je moral pogledati; ko ga je mati zavrnila od ognjišča, stikal je po različnih shrambah, kje je kaj, da bi se posladkal.  Dolgo mu ni bilo treba iskati; v shrambah Sódnikove matere je bilo mnogokaj, kar se prilega otročjemu grlu.  Ko je bil našel posodo z neko posebno dobro sladkarijo, pride mu še sestrica na pomoč.  Tiho sta lizala.  Ko ju Ana zagleda, je že bila posoda skoraj prazna.  To je bilo pa vendar že preveč.  S kuhalnico udari poredneža po prstih, da hitro roko zmakne, kakor da bi se bil spekel.  Mati ni bila tako srečna; večkrat mu je pretila s tem kuhinjskim orodjem; parkrati je tudi mahnila po njem, ali zadela ga ni nikoli; in vendar ni bilo tako težko; kuhalnica je bila dolga in Andrejčku se je komaj potrebno zdelo, da bi nekoliko dalje v stran odskočil; iz tega moramo sklepati, da je bila Sódnikova mati silno nerodna.  Vendar se ne more reči, da bi se bila ženi že roka tresla; v najlepših letih je še bila, krepka, polnega života, kakor žena, ki ne ve, kaj je hudo.  Samo lice ji ni bilo tako zdravo rdeče, kakor je navadno takim premožnim kmečkim ženam.  Kdor jo je bolj natanko opazoval, zdelo se mu je, da zdaj pa zdaj že skrb obsenčuje to lice; morebiti se je celo že skrivna solza nanj prikrala v tihi noči!  Materi podobna je bila Ana.  Taka bode pač ona, ko pride v njena leta, Bog ji daj življenje in zdravje; samo skrb naj ne obsenči nikdar tega cvetočega lica, in tiha solza naj se nikdar nanj ne prikrade iz tega jasnega očesa, če ne od veselja!  Dobra gospodinja bo kedaj to dekle; znala bo otroke v strah prijeti, to se že zdaj vidi; tako mehka ne bo, kakor je mati.  Andrejček se ji je grdo namrdnil, ko je bil dobil po roki; ali ona se ni zmenila za to.  Krepko ga prime za ramo ter ga zasuče proti vratom, rekoč:  „Zdaj se pa le hitro poberi, ti snedež malopridni!  In pa tebe ni tudi nič treba; samo za napotje si tukaj, izgubita se oba!"  Andrejček je vedel, da se z Ano ni norčevati.  Vendar tega pa tudi ne, da bi se ji dal kar tako.  Obrne se proti nji, zapreti ji s pestjo; potem vzame sestrico za roko in odide ž njo na dvorišče.  Tu je bil on gospod; kar je dosegel, vse je bilo njegovo, s posli je bil v vednem prepiru.  Kjer je le mogel, obrnil je temu ali onemu kaj narobe, zlasti rad je nagajal malemu hlapcu, ki je imel vole in krave v svoji posebni oblasti.  Velikega ni tako rad razdražil, če ni že moralo biti; še prilizoval in dobrikal se mu je včasi, da mu je dovolil ž njim konja na vodo jezditi, ali pa da ga je vzel k sebi na voz ter mu dal bič in vajete v roke.  Za tako veselje sme človek že nekaj potrpeti.  Ko pride na dvorišče, začne gledati in iskati, kje bi se dalo kaj prav nerodnega napraviti.  „Veš kaj, Zalka?" reče svoji sestrici. „Kaj meniš, ko bi ta le dva psa v ta jarem vklenila?"  Psa sta bila priklenjena vsak v enem kotu dvorišča, velika, huda psa, in jarem je visel na zidu.  „Ti ju pojdi odpet, jaz bom pa ta jarem kako sklatil." Deklica gre res psa odpenjat, Andrejček se pa jame zaganjati v jarem, ki mu je previsoko visel.  Ali hudobni naklep mu je izpodletel.  O pravem času priskoči hlapec, ki je slišal, kaj deček namerava, iz hleva in se razjezi nad njim:  „Le čakaj, ti nepridiprav, da pridejo oče iz mesta!  Zdaj, zdaj bodo tukaj!"  Ali to pretenje je pri Andrejčku malo zaleglo.  Razkorači se pred njim, kar najširje more, z rokami v žepih ter se mu pogumno odreže:  „Očeta se toliko bojim kakor tebe, veš; oče mi nič ne store!"  „„Kaj pa tisto, da zopet bos hodiš?  Kaj ne veš, da te ne morejo bosega videti?""  „Saj me tudi ne vidijo in me ne bodo, predno oče pridejo, bom že obut."  Tako se je končala pravda med hlapcem in sinom.  Ali. brez posledka vendar ni bila.  Oče ni bil oster s svojim mlajšim sinom, na to se je Andrejček rad za našal; samo trpeti ni mogel, da bi njegov sin hodil bos kakor drugi otroci; nespodobno se mu je zdelo.  Zaradi tega sta bila oče in sin v vednem prepiru.  Andrejčku ni šlo nikakor v glavo, zakaj bi ne smel tudi on bos hoditi kakor drugi otroci, ker je tako prijetno.  Prav sovražil je obutalo, iznebil se ga je, kjer je le mogel.  Kadar ni bilo očeta doma, se je klatil bos okrog po prahu, po blatu, a najrajši po lužah.  Ali zdaj se je bilo vsak čas nadejati očeta.  Mračilo se je že in pred nočjo pride oče, ako se kaj posebnega ne zgodi.  Andrejčku pride dobra misel.  „Veš kaj, Zalka?" pravi svoji sestrici, „pojva očetu in Tinetu naproti.  Samo malo počakaj, da skočim v tiste neumne čevlje; precej bom tukaj."  Nekoliko časa potem sta veselo koračila po cesti, očetu in bratu naproti.  Gredoč se pogovarjata:  „Kaj praviš, Drejče, kaj mi prinese Tine z Dunaja?  Lani mi je bil prinesel lepo punčiko, prav po gosposko napravljeno, s kakršnimi, je dejal, da se igrajo deklice na Dunaju; tudi cesarjeva hči ima tako."  „„Cesarjeva hči?  Beži, beži!  Cesarjeva hči se bo tako igrala kakor drugi otroci!  To ti je samo tako rekel, da bi se ti bolj imenitna zdela tista neumna igrača.  Kaj ve Tine, kake igrače ima cesarjeva hči!""  „Kaj meniš, da Tine ni bil nikoli pri cesarjevih na kosilu ali pri večerji?  Saj ga tudi gospod župnik povabijo vselej, kadar je kaka velika pojedina."  „„Kaj pa da!  Cesar morda še ne ve, kje Tine stanuje, pa ga bo vabil!  Cesar ima druge opravke, da bi na Tineta mislil.""  „Kaj pa dela cesar?"  „„Kaj dela!  Denar dela! pomisli, koliko časa je treba, da ga samo toliko naredi, kar ga imajo naš oče; koliko ga imajo pa še drugi!  Kaj misliš, da se denar tako hitro dela?  Vinarji, to je še in desetice, ali petaki, desetaki, stotaki, to ni kar tako!  Potem se mora pa še vojskovati in vladati; zakaj ga pa imenujejo vladarja?  Kaj veš ti, kaj je to: vladanje!""  Zalka res ni vedela, kaj je vladanje; ali Andrejček sam, dasi za dve leti starejši, težko da bi bil prav natanko vedel, kako se vlada.  To je bilo dobro, da ga ni sestrica vprašala, kakovo je to opravilo; v zadrego bi ga bila spravila, ako bi ji bil hotel odgovarjati.  Vprašala pa ga je nekaj drugega, ker sta že o cesarju govorila.  „Ti, ki si tako pameten in vse veš, pa mi povej, zakaj pravijo v molitvi cesarju naš presvetli cesar?  Kaj je res tako svetal?"  „„Kaj bi ne bil svetal, ker je ves v zlatu in srebru?  Pa zlato krono z dragim kamenjem ima na glavi in v eni roki drži zlato jabolko, v drugi pa zlato palico, ki se ji pravi žezlo, in tako vlada!""  Po tem ravno tako jasnem kakor korenitem razlaganju je začelo vendar nekoliko svitati v Zalkini glavi, kako se vlada.  Ali imela je še druge pomisleke.  „Kako pa, kadar hoče jesti ali kaj drugega delati, če ima v eni roki zlato jabolko, v drugi pa tisto teslo, ali kako bi dejal?"  „„Žezlo se pravi, ne teslo.  Ti govoriš kakor otrok!  Kadar je, položi seveda jabolko in žezlo na mizo.  To je samo takrat, kadar vlada.""  To so bili gotovo prav imenitni pogovori o cesarju; ali Zalki so rojile druge, še imenitnejše stvari po glavi.  „Jaz že vem, kaj bi naj mi Tine prinesel; veš, Drejče, take zlate uhane, kakor jih ima komisarjeva Julika; morda mi jih pa bo.  Kaj bi pa ti rad, Drejče?"  „„Da bi mi le kakih neumnih bukev ne prinesel; bukev sem že sit v šoli.  Ko sva bila z očetom v mestu, sem videl v nekem oknu, kjer prodajajo igrače, majhen „hlapon"; prav tak je, kakor je na železnici, samo da je manji; zakuri se, pa teče kakor na železnici.  Ko bi mi Tine kaj takega prinesel!""  V takih pogovorih sta bila prišla že precej daleč od trga.  Deklice je bilo že malo strah, ker se je mračilo; zato se ustavi ter reče:  „Pojdiva domov, Drejče!  Bog ve, kedaj pridejo; mati bodo hudi, da sva šla tako daleč sama."  Andrejčka sicer ni bilo strah; vendar bi se bil vrnil zaradi deklice.  Ali v tem trenutku pridrči voz po cesti.  Vesel reče Andrejček svoji sestrici:  „Vidiš, tam le so; jaz poznam voz in konja.  Dva sedita na vozu, oče so pa Tine."  In res sta bila oče in Tine.  Ker je začelo iti v klanec, šel je voz malo bolj počasi.  Otroka mu tečeta naproti.  Andrejček maha od daleč s svojim pokrivalom in vpije:  „Oče, Tine, dober večer!"  Ko prideta do voza, ustavi oče konja ter jima pravi z voza:  „Kaj pa vidva tukaj?  Ali vaju ni strah tako pozno?" Pogumno mu odgovori Andrejček plezaje na voz: „Mene strah!  Do mesta bi šel vam naproti, če ni drugače.  Tako si vendar prišel, Tine?  Zdaj bo pa veselje!"  „„Kako pa doma, vsi zdravi?"" vpraša Valentin brata, ki je že sedel poleg njega.  „Vse zdravo!"  „„Kaj pa ti, Zalka?  Le hitro gori!""  Rekši se pripogne z voza proti deklici ter jo zavihti k sebi na voz.  Zalka ni vedela, kaj bi dejala, kam bi se dela, vesela je bila svojega brata, pa v zadregi je tudi bila.  Ko je bilo vse v redu na vozu, požene oče.  Konj zbere svoje zadnje moči, šine kako strela po cesti, po trgu in že stoji pred Sódnikovo hišo.  Tu jih je že vse čakalo: mati, Ana, tudi Matija je bil med tem prišel s polja in posli.  Valentin skoči z voza in poda roko najprej materi, ki si je s predpasnikom brisala oči, potem sestri, slednjič bratu, ki je nekoliko bolj v stran stal in čakal, da pride tudi k njemu.  Govorili niso nič.  Sódnik vrže vajete čez konja, ki ga je veliki hlapec držal za uzdo, stopi z voza in prvi izpregovori:  „Kaj se gledate?  Hitro na mizo, kar imate." Andrejček in Zalka primeta Valentina vsak za eno roko in tako odidejo v hišo.  Ko so bili odšli, stopi mali hlapec k velikemu, ki je konja izprezal, ter mu reče:  „Nu, Luka, zdaj bo dela, zdaj, ko pride ta Valentin, vse narobe obrne; ta zna, ta!"  „„Kaj hočeš?"" odgovori Luka ter gladi z roko potnega konja, „„gospoda je gospoda!""  Vsak Človek ima svoj god, siromak in bogatin.  To je lepa naprava.  Čese vse leto živa duša ni zmenila zate, ta dan se te vendar kdo spomni, da se ne čutiš čisto zapuščenega na svetu.  Tako ima tudi vsaka cerkvica, najmanjša, najubožnejša podružnica enkrat v letu svoj god in praznik.  Sv. Rok menda ni prvak med svetniki, ali svetnik je vendar; časti se, svoje cerkve ima po vsem vernem svetu in svoj god in praznik tudi, kakor kateri si bodi drug svetnik.  Svojo cerkev ima tudi v Prilesju, majhno, skromno, vendar čedno, prijazno cerkvico.  Na vzvišenem prostoru stoji sredi vasice, tako da se od nje vidi daleč po deželi.  Poslopje je nizko, tudi zvonik se ne dviguje mnogo nad streho; najvišim stavbam ni da bi ga prišteval; petletnega dečka roka zažene zlahka kamen čez njegovo „jabolko".  Tudi „veliki zvon" sv. Roka v Prilesju ne sluje zaradi svoje velikosti in teže po svetu; korenjak bi ga nesel nekoliko korakov v desnici in morda manjšega tudi še zraven v levici.  Vendar se zvečer kaj prijetno razlega njijin glas po dolini, četudi morebiti ne prav tako, kakor onih slavnih „zagorskih zvonov", ki tako „prelepo pojo" v lepi narodni pesmi.  Sv. Rok in njegova cerkvica v Prilesju praznujeta danes svoj god.  Sv. Roka dan je bil pač že nekoliko dni prej, ali obhaja se danes, v nedeljo.  Cerkev ne more odločiti vsakemu svetniku posebej svojega posebnega zapovedanega praznika, kdaj bi potem ljudje delali?  Manjših svetnikov spomin se obhaja prihodnjo nedeljo po pravem godu.  Pobožnega bravca prosimo blagovoljnega potrpljenja, ako ni to vse prav in spodobno razloženo.  Pripovedovavcu je treba govoriti o tako raznovrstnih stvareh, da ne more biti v vseh strokovnjak; in tako dolgo je že, kar ni pisatelj te povesti videl sv. Roka v Prilesju!  A tega se pa še dobro spominja, kako lep, jasen dan je bil to nedeljo, ko je bil „shod" pri sv. Roku v Prilesju.  Pravi shod!  Shajali so se ljudje praznično oblečeni od vseh strani iz okolice častit svetnika, ki je vse leto pozabljen samotaril na prileskem griču.  A danes je bil lahko zadovoljen s svojimi čestilci.  Prej ta dan je bil cerkovnik, navadno pošten krojač, cerkvico pridno osnažil, pajčevine po kotih ji potrebil ter jo tudi olepšal, kakor je vedel in znal.  Človeku ni moči natanko vedeti, kako je teličku, ki ga izpuste prvič na pašo, ko prestopi prvič za svojo materjo okorni prag zatohlega hleva s svojimi neokretnimi nogami.  A to je gotovo, da je vesel, kakor ni še nikoli bil, ko se nov svet odpira njegovim očem, ko poskuša prve poskoke, z repom kvišku, na prostem, zelenem pašniku.  Vse mu je novo, vse ga zanima, veseli in ponosen je tudi, ker se zdaj tako pase kakor velika živina, četudi še ne zna tako spretno muliti, zelene trave kakor drugi, kakor modra mati njegova!.  Čekaj misli, če se pozneje še spominja tega časa, zdi se mu gotovo ta dan silno imeniten, da najimenitnejši trenutek v življenju; v tem trenutku je takorekoč stopil prvič v življenje, postal je pravi ud vaške čde, in to ni kar si bodi!  Tako nekako se godi tudi otroku, ko ga vzemo prvikrat v cerkev; tak imeniten trenutek v njegovem življenju je, ko stopa deček v prvih hlačicah z materjo ali očetom — dečku se pač bolj spodobi, da gre z očetom, deklici z materjo —— prvič k maši.  Silno ponosen je, modro se drži in stopa kar najširje more; s konca celo poskuša ustrezati očetovim korakom, kar ga pa hitro utrudi; nazaj grede že dela svoje navadne korake.  Ako bi se morebiti kdo spotikal ob to nekoliko nenavadno, izvirno primero, želeli bi mu skoraj za kazen, da naj se spotakne; če si malo nos pobije — samo prehudo ne! — tudi nič ne škodi, naj bode drugekrati bolj previden in pameten!  Po tej opazki se vrnimo k otrokom, ki gredo prvič k maši.  Naravno je, da se v vaseh, ki imajo nekoliko delj do župnijske cerkve, za to imenitno opravilo izvoli navadno dan, ko je shod v njih podružnici.  Več dni, da, več tednov prej se začne pripravljanje in poučevanje otrok, kako naj se vedo, da bode spodobno, Bogu in ljudem po volji.  Mati zabičuje svojemu sinku, svoji hčerki, kako naj vedno roke „gori drži" in v oltar gleda, kaj delajo gospod.  Bog ne daj ozirati se po cerkvi!  Otrok posluša lepe materine nauke, obeta in gotovo tudi sklepa v svojem nedolžnem srcu, da se bo ravnal po materinih besedah; ali če hočemo odkritosrčno govoriti, moramo reči, da včasi posluša, kakor pravijo, samosamo zz enim ušesom; nehotoma mumu misli uhajajo vv stran, nana posvetne stvari.  Nove obleke sese veseli, in „odpustki", kateri ga čakajo, mumu rojijo kakor muhe popo glavi.  Tako je povsod, tako je bilo tudi v Prilesju in v bližnjih vasicah, spadajočih pod svetega Roka.  Ali tukaj je bilo še nekaj posebnega, kar je silno mikalo mladi zarod.  Matere so natanko pripovedovale in razlagale svojim otrokom vso zgodovino sv. Roka.  Toda glavna oseba v povesti mladim poslušavcem ni bil sam svetnik, vse njih misli so se vrtile ob njegovem psičku, ki stoji, kakor pravijo, v velikem oltarju s kruhkom v gobčku poleg svetnika in ga tako lepo gleda!  In res je bilo tako.  Podobar samouk ga pač ni bil izdelal s kako posebno umetnostjo; nekako lesen je bil, seveda ker je bil iz lesa; malo okoren tudi, glavo je imel nekoliko predebelo, zabuhlo, ali poznalo se je vendar, da je žival pasjega plemena, ne kaka mačka ali morebiti ris!  Tudi kruhek je bil dobro narejen; videlo se je, da je iz bele moke; lepo rumenkast je bil, dobro pečen in čez sredo zarezan.  Ne smemo se torej čuditi, da je mlada pobožnost ves čas svoje radoglede oči strmeč upirala v ta proizvod krepkega, zdravega realizma!  Ta dan je bil Prileščanom najimenitnejši v letu.  Svojega posebnega v pratiki zaznamovanega sejma niso imeli, kakor sosednji tržani, ne za živino ne za blago; svetega Roka praznik jim je bil tudi za semanji dan.  Veliki trgovci pač niso obiskovali tega sejma, a manjši prodajavci, ki nosijo svoje blago oprtiv od hiše do hiše, so imeli tu svoje bivališče.  Vsega je bilo na izbiro, česar si more želeti preprosto kmečko srce, moško, žensko in otročje: usnja, sukna, klobukov, blaga ženskim za krila, lepo pisanih rut, raznih dragocenosti, ki jih kupujejo mladeniči dekletom za „odpustke", prav po ceni; otročje oko se ni moglo nagledati raznovrstnih igrač, katere so bile tu razložene; vozovi, konji, noži, piščalke, vse se je dobivalo, samo da oče ali mati niso bili pretrdi; tudi za usta je bilo vsega dovolj.  Kdo bi pa tebe tu pozabil, ti pošteni in spoštovanja vredni zastopnik izvirno-domače, prave slovenske obrtnije, ti neutrudni „nositelj" —— ne morebiti kake „ideje" —— a dobrega ilovega in lesenega blaga; ti pravi hišni prijatelj vsake slovenske poštene gospodinje!  Mnogo prepira je med vama, ti hvališ, ona graja, ti prigovarjaš, ona se brani; tako daleč sta si narazen, človek bi mislil, da nikdar ne prideta skupaj; a slednjič se vendar pogodita, kup je gotov in oba sta zadovoljna — na tihem.  Največ pa je pri tem prepiru trpel ubogi lonec, za katerega sta se pogajala, zdaj si ga ti s sključenim kazalcem razbijal, da bi pokazal materi, kako je trden, kako lep glas ima; zdaj ga je zopet ona poskušavala ravno tako, samo malo menj krepko.  Dobro znamenje, da je izdelek tvoje umetne roke res dobro, trpežno blago!  Pozdravi te Bog, ti ponos kranjske dežele, pošteni Ribničan!  Vse te pozna, vse se ti posmehuje; kdor utegne, te oponaša, tebe in tvojo govorico; natvezajo in nakladajo ti vsakovrstne neumnosti; ti jih voljno prenašaš s svojim suhim blagom po svetu; neumnega, smešnega se delaš sam, ljudem na veselje in kratek čas, da rajši kupujejo tvoje blago: lonce, sklede, latvice, čase, lesene žlice, sita, rešeta in česar je še treba pri hiši.  Malo pravih slovenskih rodoljubov, da niso v otročjih letih zajemali s tvojo žlico iz tvoje sklede!  Bodi mi zdrav ti in tvoj zvesti tovariš, suhorebri konjiček. —Kdo ga ne pozna tega tvojega konjička?  Lep res ni, ne mlad ne gladke kože, „da bi se muha na njem raz česnila"; plaši se ne, razpetega dežnika se ne boji, ne otročjega krika; zato pa je neutruden, potrpežljiv, z malim zadovoljen kakor ti; tudi ti nisi mlad in lep, ne dobro rejen, a korenjak in poštenjak si od nog do glave!  Po božji službi, ki so jo mladi gospod iz trga opravljali z neko posebno slovesno dostojnostjo, začne se živo gibanje in kupčevanje na prostoru pod cerkvico, kjer je bil tudi Ribničan razložil svoje blago, konjiček pa se je pasel po travi.  Množica se počasi razdeli v posamezne gruče.  Znanke stikajo glave ter si tožijo svoje križe in težave; potem se razhajajo nakupovat.  Možje si tlačijo in prižigajo pipe; pogovarjajo se in modrujejo o vojski, o letini in davkih, o raznih občinskih zadevah; mladeniči ogledujejo in presojajo dekleta, ki stoje skonca ločene od njih; a sčasoma se nekako samo naredi, da se sovražni stranki približata, združita in pomešata.  Treba je samo, da eden, najpogumnejši začne, potem gre vse samo.  A vse to se ne vrši, da bi ne bilo nekega reda.  Razločiti je lahko, da skupaj stoje in se pomenkujejo po dva, mladenič z deklico; to je menda bilo od nekdaj tako in bi tudi utegnilo ostati tako.  On izkuša zvedeti od nje, kaj bi rada, da naj ji kupi „za semenj", kar ni tako težko, kakor bi si morda kdo mislil.  In potem gresta od prodajavca do prodajavca, dokler najdeta, česar jima treba.  Deček se drži svojega očeta, ne da bi se bal, tako majhen ni.  Tudi on ima svoje želje in potrebe, ali sam svoj še ni, da bi imel svojo mošnjo, kakor jo ima starši brat, ki si lahko kupi, kar hoče.  Očeta je treba prositi, da se omeč in mu da nekaj drobiža, drugo si že sam oskrbi.  Že se oglašajo posamezne piščalke in trobentice, tam ena, tam druga in tretja in čez malo časa se vname taka godba, da bi si človek mašil ušesa.  Zdaj je še le pravi semenj.  Skoraj bi bili pozabili omeniti še neki poseben stan, brez katerega si človek ne more misliti pravega shoda.  To so stvari božje, katere ne sejejo in ne žanjejo, a vendar se rede in žive, časi bolje, gotovo pa bolj zlahka nego kmet gospodar, ki si prideljuje skopi živež s svojo družino v potu svojega obraz.  Berači in beračice prihajajo na shod od daleč naokrog, svojo desetino pobirat.  Privoščimo jim jo iz srca obilo in obrnimo se k imenitnejšim gostom.  Sódnik stoji tam pred cerkvenimi vrati s svojim Valentinom v pogovoru z duhovnim gospodom, katerega je bil vzel na voz.  Sódnikovi so se bili pripeljali na dveh vozeh, gospodar, gospodinja in Valentin z duhovnikom na enem, vozil je Sódnik sam, na drugem Matija, Ana, Andrejček in Zalka; za voznika sta bila zdaj Matija, zdaj Andrejček.  Poldne je odzvonilo.  Na kosilo je bilo treba misliti, ali prav za prav na južino, kakor se pravi po kmetih.  V srečnem Prilesju se je danes jelo „z veliko žlico".  Po stari in recimo tudi lepi navadi je vabil vsak Prileščan svoje sorodnike in znance, ki so bili prišli na shod, „v gostje".  Tega so se ljudje tudi nadejali, vendar se je vsak branil in izgovarjal, človek bi bil mislil, da ne bode moči nikogar pregovoriti; ali slednjič so se vendar vsi omajali, tako da je imela vsaka hiša v Prilesju svoje goste.  Ali takega Prileščana ni bilo, da bi se bil predrznil Sódnikove vabiti pod svojo streho.  Tudi Koren ne, ki je zdaj pristopil k možem.  Vendar se napotijo čez nekaj časa vsi proti njegovi hiši: Sódnik s Korenom, Valentin in duhovni gospod, ki ga je bil Sódnik povabil na kosilo.  Druga Sódnikova družina je pozneje prišla v Korenovo hišo, kakor je bilo zgovorjeno.  Kako so gledala dekleta lepega Valentina, ki je tako moško stopal na strani duhovnega gospoda!  Vse je kazalo, da je mladi gospod prišel iz velikega mesta.  Kako okusno je bil napravljen!  Vaški krojač je radovedno ogledoval njegovo suknjo, ali bi pač znal on tako narediti?  Čevljar se je čudil njegovemu elegantnemu obutalu, ki je bilo tako lepo po nogi ustvarjeno; zdaj mož ve, kako se na Dunaju dela!  Valentin se ni menil ne za krojača, ne za čevljarja; ali kar se tiče deklet, ne moremo tega reči.  Prav radovedno, skoraj nekako predrzno jih je ogledoval.  Z obličja in pogledov, z vsega vedenja se mu je bralo: Jaz sem pač vajen lepih mestnih gospodičen, razvajen sem; vendar za silo tudi te niso, da bi dejal.  Ti pa oni je celo grede pomežiknil, in ko bi ne bilo očeta in duhovnega gospoda, kdo ve, kaj bi se bilo zgodilo.  Tu ne smemo pozabiti še nekih starih znancev.  Tudi Brezarjev Anton je bil prišel in posrečilo se mu je, da se je vendar sešel s Sódnikovo Ano, ki se je sprehajala z materjo po sejmu.  Govoriti ni mogel ž njo, a vendar ji je nekaj v roko stisnil, nihče ni videl, kaj.  Zaplotnik ga prestreže in moral je ž njim.  Da ni bilo brez Nósana, to se umeje samo ob sebi; tudi tega nam ni treba praviti, kje je obedoval; njega ni bilo treba vabiti.  Pošteni Seljan je bil danes za deset let mlajši videti, tako se je bil olevil.  Na kosilo bi ne bil šel mož k nikomur, ko bi ga bil tudi kdo vabil, danes je moral biti pri svoji Jerici, taka priložnost je redka.  Kdor ni bil nikamor vabljen, ni mu tudi bilo treba stradati, samo da je imel kaj cesarske podobe v mošnjičku.  Dva krčmarja iz trga sta točila, vsak na enem koncu; in prigrizka se je tudi kaj dobilo.  Tako je bilo vse veselo in dobre volje v Prilesju — vsaj enkrat v letu.  Ali pravo življenje se je začelo še le popoldne, po litanijah.  Stari ljudje so bili precej odšli; ali mladega sveta je ostalo dovolj in vedno ga je še prihajalo od vseh strani.  Trije godci so neutrudno godli pod lipo, same vesele, same okrogle, ki pete privzdigujejo.  In pete res niso dolgo mirovale; mladeniči so sukali dekleta in s petami bili ob tla, da je bilo veselje.  Vino se je cedilo po okornih, neuglajenih mizah, da je bilo greh.  Tako vsaj je sodil berač, ki je skonca od strani gledal to pregrešno potrato;. potem se pa ojunači, približa se mizi ter ponižno prosi, naj tudi njemu privoščijo blage kapljice, katere je Bog dal tako obilo.  Za njim pride drugi, tretji in tako so imeli tudi berači dober dan.  Po poldanski službi boži odide Sódnikova družina razen Sódnika samega in Valentina.  Njima se je pričelo še le zdaj pravo veselje.  Zvečer je imel Koren hišo vso polno ljudi; celo veliko družinsko sobo je moral izprazniti za ta večer.  Gospode iz trga. ni bilo nocoj; prav so čutili, da je tak dan tu kmet gospod.  V mali gosposki sobici so bili zbrani sami kmečki veljaki.  Sódnik jim je bil za starejšino.  Tak večer ne more biti brez godbe.  Ko se je bilo stemnilo, so prišli godci v Korenovo hišo.  Kjer so godci in mladi ljudje,.tamtam je tudi ples.  Koren sicer ni bil prijatelj takim hrupnim veselicam, ali nocoj ni moglo biti vse po njegovi glavi.  Jerica je imela dela čez glavo; kakor postrv se je sukala in švigala med veselimi gosti.  Dobre volje je bila in z vsakim prijazna.  Njen oče je sedel v prvi sobi za mizo med svojimi znanci.  Obličje se mu je žrilo od samega veselja, nekoliko pač tudi od dobre Korenove kapljice, ki jo je mož slastno srkal; tak večer je samo eden v letu!  Tu morebiti kdo poreče: Kaj bi ne, saj ni njega bolelo!  Ali to ni tako.  Res bi ga bil lahko zastonj pil, kolikor bi hotel; Koren bi mu ga bil z veseljem dajal, ali tega mož nikakor ni hotel; tudi drvar ima svoj ponos, in tako je prav.  Seljan jeje hotel biti kakor drugi gosti.  Moško jeje torej sedel med svojimisvojimi tovariši, pa veselo in ponosno je gledal svojosvojo hčerko, ki sese je sukala tako urno,urno, tako brhko.  Dokler ni bilo še toliko ljudi, prisela jeje večkrat k svojemusvojemu očetu, da sta sese malo pogovorila, pogovorila, celo vina iziz njegovega kozarca sese jeje zdaj pa pa zdaj nekoliko zz ustnamiustnami doteknila.  Zdaj jeje bil možmož zadovoljen, da gaga jeje pogledala,pogledala, kadar jeje mogla.mogla.  InIn takotako so švigali prijazni pogledi semtertja so švigali prijazni pogledi semtertja med njima, kakorkakor med dvema, ki se rada imata.  „Kar je res, to je res, Seljan," nagovori sosed na desni strani srečnega očeta. „Kolikor jih je tukaj, take ni, kakor je tvoja Jeri ca . ti je tako nekako gosposko in vendar zopet ne gosposko; sam ne vem, kako bi dejal."  „„Res, prava igračica je to tvoje Jerišče,"" pristavi mož na levi strani.  „Kako praviš, igračica?" zahudi se razžaljen oče nad njim. „Veš, Zabukovec, take mi ne smeš govoriti, če hočeš, da ostaneva prijatelja.  Z mojo hčerjo ni da bi se igralo; ne svetoval bi nikomur, da naj poskusi."  „„Nu, nu, kaj bi se precej tako togotil, Seljan!"" teši ga mož, „„saj ne mislim tako.  To je samo tako beseda —""  „„Nič moška beseda,"" ga zavrne Seljan. „„Govorimo, kakor možje govore, kaj ni res, Mejač?""  „Prav praviš, Seljan, govorimo kakor možje.  Jaz pravim tako: Srečen, kdor jo dobi za ženo.  Samo da ne bo hotela vsakega, kdor bi jo rad."  „„Jerica je pametna, kakor stori, tako bo prav."" Nato mu pošepeta Mejač na uho, da bi ne slišali drugi:  „Sódnikov Matija —— saj veš, da jo ima rad — to bi ne bil napačen ženin; samo z očetom bo križ."  „„Tisto bo, kakor bo volja božja,"" mu odgovori Seljan precej glasno. „„Vrivala se pa moja hči ne bo nikomur v hišo.""  Mož bi bil morebiti še govoril; ali videl je nekaj, kar mu je ustavilo govorico.  Tudi Valentin je bil takoj razvidel, da je Seljanova  Jerica —— on je menil, da je navadna natakarica —— med vsemi dekleti najlepša.  Vajen lahkih zmag, nekoliko tudi že vinjen, jo prestreže, prime jo čez pas, naj se enkrat zasuče ž njim.  To ni bilo samo ob sebi še nič nespodobnega; ali Jerica res ni imela časa.  Brani se mu torej, da ne utegne.  Toda Valentin se ne da tako zlahka odpraviti.  On da, ona da ne!  Slednjič ko vidi mladi gospod, da se deklica ne da pregovoriti, jo hoče sloma objeti in poljubiti.  Deklica se brani.  Seljan je nekoliko časa srdito gledal ta boj, ko pa vidi, da se ga Jerica ne more iznebiti, plane razjarjen izza mize:  „Gospodič, pustite dekle, to je moja hči!"  Osupel ga gleda Valentin, držeč dekle za roko.  „„Vaša hči, kaj potem?  Saj vam je nočem snesti, dotekniti se je pa vendar smem, saj kraljeva hči vendar ni, kali!""  In Valentin jo poskuša zopet objeti. .  „Jaz pa pravim: V stran roko!" zakriči mož nad njim.  In kakor z železnimi kleščami mu prime in stisne roko, s katero je držal dekleta.  Jerica je bila prosta, stopi za očeta, bala se je zanj.  Valentin se trese od jeze in sramote.  Na to kričanje priskočijo možje mirit.  Koren prigovarja Seljanu, naj bode miren; Sódnik pa stopi svojemu sinu na stran, Seljanu nasproti.  To je Valentina še bolj razdražilo; sram ga je bilo, da mu je prišel oče na pomoč, kakor da bi se ne mogel sam ubraniti starega moža.  Premoški je bil, da bi sedaj odjenjal, zlasti ker je bilo toliko prič.  Srdito zamahne nanj.  A pri tej priči ga prestreže Koren.  Sódnik se ni genil; čutil je, da bi sinu ne bila na čast očetova pomoč, vsaj dokler ni velike sile.  Seljan je mirno stal.  „Pusti ga, pusti, Koren," roga se mož, „naj poskusi; rad bi zvedel mladič, kaka je Seljanova pest.  Naj udari, on dvakrat, trikrat, potem pa jaz enkrat, samo enkrat, pa bo mir, možje!"  Valentin se bori s Korenom, kateremu zdaj oče sam prigovarja, naj ga izpusti, da usta zamaši drvarju.  Ali Koren je vedel, kaj dela, kaj bi bilo, ko bi odjenjal.  On je poznal Seljana.  Sódnik je to menda sam izprevidel, bil je torej v hudi zadreg; časti se ni bilo nadejati njegovemu sinu, ne njemu z nobene strani.  Kdo ve, kako bi se bila stvar končala, ko bi ne bil pri tej priči primahal Nósan s svojimi dolgimi rokami na bojišče.  „Po žandarje, po žandarje!  Kje so žandarji?" kriči kakor ptič v precepcu.  In po vsej sili rine skozi množico, da bi šel po stražo.  Lahko bi jo bil našel, daleč bi mu je ne bilo treba iskati.  Kjer je semenj ali shod, tam so gotovo tudi žandarji blizu.  To so vsi dobro vedeli, ali take pomoči si ni želel nobeden; tako z uma vendar niso še bili.  Neprijetno ime „žandar" jih je vse nekako streznilo, kakor da bi jih bil z vodo polil.  Koren izpusti Valentina in gre mirit Nósana, naj bo pameten, tu ni treba žandarjev.  Jerica prosi svojega očeta, naj sede mirno za mizo.  On se ne brani.  „Če pa ti praviš, pa naj bo, pa sedem; mirno bom sedel, samo tebe naj nihče ne nadleguje."  In mož sede za mizo.  Ta konec ni bil posebno časten za Valentina; ali kaj je hotel?  Oče ga prime za roko ter ga odvede v stransko sobo, rekoč:  „Pameten bodi, kaj se boš s tako muho pijano!" Dobro, da zadnjih besed Seljan ni slišal; v pogovoru je bil z Jerico; prosila ga je, naj gre domov, da bi ne bilo zopet kakega prepira.  In tako je storil.  Lepe počitnice je imel Valentin; veselica se mu je vrstila za veselico, vsak dan mu je bil praznik.  Z veseljem so ga sprejemali, kamor je prišel; kjer je bil on v društvu, tam je bilo življenje.  Zlasti vesela ga je bila uradna gospoda, možje, žene in dekleta.  Uradnik na kmetihj Človek bi si skoraj ne mogel želeti lepšega življenja.  Čislan povsod, vse se mu klanja in tudi rado ga ima, ako ni od sile napačen, osoren človek, ako zna le kolikaj občevati z ljudmi.  Treba mu ni, da bi se poniževal, prilizoval; takega vedenja kmet ne spoštuje, še celo sumno mu je; vsak po svojem stanu!  Kako lahko si je pridobiti spoštovanje, zaupanje, ljubezen našega kmeta!  Kako z malim je zadovoljen, kako hvaležen, ako le vidi, da ga gospod ne zaničuje, da ga ima le nekoliko rad!  Zares lepo je življenje uradnikovo na kmetih.  Končavši svoje uradne posle je prost, sam svoj gospod, kakor malokdo.  Ves svet je njegov, obrne se, kamor hoče.  Ako hrepeni po zelenju, ni mu treba se vozariti po celo uro in požirati prahu, da se odtegne mestnemu hrupu in soparnemu zraku, ki mu sapo zapira, da najde miren kotiček, kjer se odpočije.  Svoj vrt ima lahko, samo da ga veseli; motiko vzame lahko v roko in koplje, da si ude okrepča, da se prijetno utrudi, izpoti; kako mu potem diši prosta večerja!  Gozd ima blizu, tekočo vodo; vzame puško, če ga je volja, ter pohaja po gozdu; ni da bi moral ravno uboge zajce plašiti in pobijati; če je dobrosrčen, pusti zajce, pa lešnike bere; puška na rami mu je samo zastran lepšega, da se mu ne čudijo ljudje: Kaj pa ta mož tako sam po gozdu iztika, ne vedi pokaj!  Kaj pa še celo, ako ga veseli rastlinstvo, živalstvo, ako rad zbira cvetice, lovi metulje!  Kje bi imel tako priložnos temu lepemu, nedolžnemu veselju?  Prijetno družbo ima zvečer pri vinu s svojimi vrstniki, in zakaj bi včasi ne sedel tudi med kmete!  Tu sme govoriti, kar se mu ljubi, peti na glas, tudi domov grede; ni se mu treba bati nadležne ponočne straže, ki nima rada veselih, glasnih ljudi.  Napravijo se družni izhodi; zdaj je tega god, zdaj tega; sejmovi so, cerkveni shodi, ženitovanja, nove maše.  Zdaj pojdemo obiskat onega gospoda župnika tam na samoči; mož bode vesel, da vidi zopet gosposko suknjo.  Tja se pojde peš, nazaj se bodemo veselo drdrali pozno po noči, v mesečini na župnikovem vozu.  In tako življenje bi ne bilo prijetno!  Na deželi je pravo življenje, v mestih se životari.  Tako govori človek, kateri je na mesto privezan; drugače sodi gospoda na kmetih.  Poprašujmo, kako malo jih najdemo, da so zadovoljni s svojim stanom;; da se jim njih življenje zdi tako lepo, kakor si ga misli mestni prebivalec!  Ti blagruješ nje, oni tebe; nasitili, naveličali so se vsega, po čemer ti tako hrepeniš.  Kako čudno, nestanovitno, vedno nezadovoljno je človeško srce!  Človek išče sreče vedno drugod, kako bi jo mogel najti!  Ti meščan hrepeniš po čistem zraku, po zelenju, po miru in tihoti; petje ptiča na veji, pastirja na paši je tebi pravi užitek; tvoj vrstnik, ki ga je usoda zanesla med „trde kmete", sanja o sijajnih mestnih ulicah, o lepo opravljenem svetu, ki se sprehaja po njih; o glediščih, besedah, plesih, o raznih zabavah, ki jih je najti samo velikem mestu.  Če pa že moška gospoda na kmetih ne zna ceniti svoje sreče, kaj naj pa še le rečemo o ženski, o gospeh in gospicah?  Skoraj vsaka se sama sebi smili, nezadovoljna je, nesrečno se čuti skoraj vsaka; zdi se ji, da je kakor kaka zakleta kraljičina v pripovedki; žarna vrtnica v puščavi, kjer je nihče ne vidi, kjer se nihče ne čudi njeni lepoti, njenim izbornim lastnostim.  Kako bi pa moglo biti drugače?  Gospod okrajni sodnik, pristav, davkar se je ženil v mestu — kaj bi s kmetico, ko bi bila še tako lepa in tudi premožna! — izbral si je deklico, gospico, čedno, morebiti celo lepo — vsaj njemu se zdi lepa — učila se je nemško govoriti, morda celo malo francosko; oblačiti se, vesti se zna in kretati v družbi, na plesu; romane bere, podobe ogleduje v „Bazarju"; prijateljicam piše pisma, ki jih mali ne sme brati; zdaj malo pošiva, potem se dolgočasi, zdeha se ji.  Čuj, vojaška godba na ulicah, hitro k oknu!  Izprehodi, obiski, klepetanje in obiranje pri kavi, zvečer gledišče, tako se ji dan konča.  In jutri zopet tako!  Lepa je, izobražena, nekaj ima, gospodinjiti zna tudi za silo — pa bi je ne bil vesel vsak uradnik!  Ali, gorje, treba je z možem na kmete, v dolgočasno vas, v skromen trg.  Sirota!  Kje so tu veselice, družbe, gledišča, plesi, „besede"; kdo naj tu zavistno ogleduje novo krilo, klobuk iz mesta?  Kaj ve kmetica, kaj je lepo, moderno?  Vesela mora biti, če najde kako vrstnico, tovarišico; ali izbire ni in premembe.  Lahko si je torej misliti, kako vesela je bila gospoda v trgu vselej, kadar je prišel Sódnikov Valentin na počitnice iz velikega mesta.  Oženjeni so bili trije, okrajni sodnik sam, davkar in pristav.  Davkar je imel dve čedni hčeri; eni je bilo že čas iskati moža, in mlajša bi se ga tudi ne bila branila.  Gospa davkarica je bila dobra mati; in Valentin je bil ves tak, kakršnega si želi mati, ki ima hčer dozorelo.  Čez kaki dve leti bode imel svojo dobro službo, in toliko časa Olga še lahko čaka.  Res je malo na lahko stran ta Valentin, ali mlad je še in mlademu človeku se mnogokaj odpusti.  Vse kaže, da bode kedaj dober mož in Olga ga bode tudi znala v Istrah prijeti, ako treba, zlepa seveda, z ženskim orožjem.  Da je bogatega, veljavnega očeta sin, to tudi še nikomur ni škodilo.  Olga je tudi lahko vesela takega ženina; zal mladenič je, ljubezniv, pameten, izobražen.  To je Olga že sama zapazila, kakor kaže; tudi on jo rad vidi, mati ima ostro oko.  In ako bi se tudi morebiti pozneje premislil ter si izvolil Ireno, to bi tudi ne bila tako velika nesreča.  Olga ali Irena, ona ima obe enako rada, ena ga mora dobiti, samo previdnosti je treba, in te je imela dovolj gospa davkarica.  Iz vsega tega je razvidno, da je bil Valentin malo doma.  Na kosilu je bil zdaj pri okrajnem sodniku, zdaj ga je povabil gospod pristav, največkrat pa davkar, ali pravzaprav davkarica, ki je bila gospodinja in gospodar v hiši.  Zvečer je bil navadno v gostilni z gospodi, včasi je bil tudi oče ž njimi.  Očetje so radi skoporoki, vsaj sinom se tako zdi; nerad jim gre denar iz roke, zlasti za stvari, katere se jim ne zde tako potrebne kakor sinom.  In takih stvari je mnogo: kaj je treba sinu že kaditi, v gostilno zahajati, kaj treba tako drage suknje?  Sódnik ni bil tak.  Valentinu ni bilo treba dolgo prositi in moledovati, kadar je hotel denarja.  Sódnik je rad imel, da je bil njegov sin lepo oblečen, da si je kaj privoščil, da je dajal za vino v veseli družbi.  Večkrat ga je sam vprašal, ali ima še denarja; Bog ne daj, da bi kdo zanj plačeval.  Sódniki niso imeli nikoli te navade.  Konec takega pogovora je bil navadno, da mu je ponudil petak, desetak za vino, za cigare, rekoč: „Človek mora živeti po svojem stanu; kdor zahaja med gospodo, ni da bi zaostajal za njo; ti moraš, kakor vidiš druge.  Če kade drage cigare, ni da bi ti kadil navadne." Ali ni veselje imeti takega očeta?  Nocoj je bil Valentin pri davkarjevih povabljen „na zajca".  Gospod davkar ni bil posebno bistra glava, a svojo službo je zvesto opravljal v pisarni.  Ko so bile neukretne številke vgnane in v red spravljene, je bil mož prost kakor mlado žrebe na paši.  Za hišo mu je žena skrbela, sam bi ne bil mogel tako.  Kar je ona ukrenila, bilo je dobro; naprej ji je bil dal, enkrat za vselej, svoje privoljenje in odobrenje za vse njene naredbe.  Srečen mož je bil ta davkar in žena je bila tudi zadovoljna; v lepi zakonski složnosti sta živela.  Prepira ni bilo med njima; za prepir je treba dveh, in davkar je bil miroljuben mož.  Čeje hotela žena kedaj dušek dati svoji hudomušnosti — najboljša žena ima svoje slabosti, svoja nesrečna trenotja — morala si je koga drugega iskati; možu se ni ljubilo, da bi ji ustrezal, da bi jo samo poslušal.  Kadar so se začeli temni oblaki zbirati na zakonskem nebesu, vzel je mirno puško čez ramo ter krenil proti gozdu.  Dober lovec je bil, skoraj vselej se je vrnil na večer z zajcem, ki ga je prosto v roki nesel po trgu, da so ga lahko vsi videli —— torbe ni nosil.  Dober pomočnik pri tem mu je bil dolgopeti Nósan; med raznovrstnimi svojimi opravili je imel tudi to, da je vedel za vsakega zajca po okolici, kje leži, kam se hodi past, kje in kedaj ga je najlaže zalesti.  Slehrno jutro je hodil poročat davkarju o stanju divjačine, katero je imel vso prešteto, kakor pastir ovce.  On sam ni nosil puške; ljudje so dejali, da je tudi ne potrebuje, da s svojimi dolgimi nogami lahko zajca doteče in z roko ujame za ušesa ali za bedro.  Govorilo se je, da se je že mnogokrat tako pregrešil zoper lovsko pravico; a dokazati mu niso mogli.  Lahko je torej davkar ustregel svoji ženi, kolikorkrat je želela zajca na mizo.  In to željo, njemu povelje, mu je izrekla večkrat.  Bila je na glasu daleč okoli, da zna zajca napraviti, kakor nobena druga.  Kdo bi ne želel, da poleg njenih drugih lepih lastnosti preide tudi ta na njeni hčeri, ali vsaj na njo, ki je namenjena Valentinu, da bi še večkrat v svojem življenju tako dobro večerjal kakor nocoj!  Zajec, kakor ga je bila napravila gospa davkarica, je bil pravo središče mali družbi; okoli njega se je sukal s konca ves pogovor.  „To je pa res, gospa," prikloni se Valentin gospodinji, „takega zajca nisem jedel na Dunaju, in vendar smem reči, da poznam tam boljše gostilne.  Ali ne samo v gostilnah, tudi v družinah ne znajo napraviti zajca."  Take pohvale je bila že vajena gospa davkarica, vendar jo je vedno rada slišala, zlasti iz Valentinovih ust;prijazno mu odgovori:  „Težko je ustreči takim gospodom, ki so vsega dobrega vajeni; posebno pa tu na kmetih, kjer ni vsega dobiti, česar bi bilo treba.  Človek bi že vedel in znal kako, ali kaj, ker ni!  Potrpljenja je treba, pomisliti je treba, da smo na kmetih.  Veseli nas, da vam vsaj ena jed diši, kakor pravite.  Najboljša pohvala gospodinji, kuharici je, ako gost rad in mnogo je.  Se ta le košček, gospod Sódnik!"  Valentinu ni nič pomagalo, da se je branil; rad ali nerad, moral se je spraviti nad kos, ki mu ga je bila žena z vilicami položila na krožnik.  Gospoda davkarja ni bilo treba siliti; zadovoljen in vesel je mirno použival slastno jed, katere mu je bila naklonila Nósanova dolgopetost in lastna puška, a tako okusno pripravila dobra žena.  V pogovore se mož ni rad vtikal, a zalival je tem pridneje.  Olgi niso bili po volji taki podli pogovori o pečenem zajcu; ali pa je samo iskala prilike, udeleževati se pogovora.  Nekako zaničljivo se nasmehne Valentinu, ki je sedel poleg nje, ter mu reče:  „Gospod Valentin!  Do zdaj nisem vedela, da vam je jed, kakor se vidi, tako imenitna stvar.  Raji bi nam pripovedovali, kako je na Dunaju."  Skrbna mati se je bala, da bi to hčerino posvarilo gosta ne razžalilo.  Precej, ko je bila Olga začela, ji je odmigavala z očmi, da ne tako; toda zastonj.  Valentin ni bil tako tankočuten; še rad je imel take pogovore, ki so nekako zbadljivi, vendar ne razžaljivi, zlasti z ženskim spolom.  Mirno torej odgovori svoji lepi sosedi:  „Vam torej se zdi jed tako neimenitna stvar.  S svojega ženskega stališča čisto prav mislite in govorite; a moški smo nekoliko bolj na debelo; naše potrebe niso tako zračne kakor so vaše.  Ženski in moški spol sta si različna, vsak ima svoje kreposti in svoje slabosti.  Močan, krepak bodi mož tudi telesno, ne samo dušno; mehkost, nežnost pristoji ženski.  Moč in krepkost dobi vamo iz hrane; iz tega sledi, da učeno govorim, to, da naj mož dobro je in pije.  Jesti in piti je pol življenja, veli stari slovenski pregovor.  Nekateri celo mislijo, da je to vse življenje, in po tej misli tudi ravnajo.  Tako mišljenje je enostransko.  Kar se mene tiče, ljubezniva gospodična, ni me čisto nič sram naravnost povedati, da nikakor ne zaničujem dobre jedi in pijače.  Kaj pa vi menite, gospod davkar?"  Mož mu molče prikima, da se zlaga ž njim.  Žena je bila v zadregi in strahu, kaj pride iz tega.  Nič dobrega, kali!  Toda ugovarjati mu zdaj še vendar ni mogla; to bi bilo nji sami na kvar, ker si je toliko domišljevala, da je dobra kuharica.  Čakati je bilo treba boljše priložnosti, da pride, ako treba, svoji neprevidni hčeri na pomoč.  Valentin nadaljuje z lahnim nasmehom:  „Ker sem že tako odkritosrčen, pa naj še to povem: Jasno in odločno se izpovedujem tu čestiti družbi in ako je treba tudi vsemu svetu: ko bi se jaz kedaj ženil, bi moja nevesta morala znati dobro kuhati."  To je bilo Olgi vendar prehudo; nekako nevoljno mu odgovori:  „Tak gospod, tako mlad in že tako govori!  Če ne zahtevate drugega od svoje prihodnje žene, če vam je že dovolj, da zna samo dobro kuhati, potem vam ne bo težko izbirati; vsaka kuharica vam bo dobra."  Predno je še mogel Valentin odgovoriti poredni deklici, oglasi se Irena, ki je do tedaj molče poslušala:  „Ne tako, Olga, to ni prav, da podtikaš gospodu Sódniku, česar ni trdil.  On ni dejal, da mora biti njegova žena samo dobra kuharica, da drugega ne zahteva.  To bi res ne bilo lepo.  Gospod Sódnik hoče, in to, kakor se meni vidi, po pravici, da naj njegova žena zna skrbeti za dobro jed, še tega morebiti ni potreba, da bi jo znala sama pripraviti.  Poleg tega bo pa gotovo zahteval od nje še mnogo drugih dobrih in lepih lastnosti, treba ni, da bi jih naštevala.  Kaj ne, mati?"  Mati vesela porabi to ugodno priliko:  „Prav praviš, Irena, tako misli gospod Sódnik; in prav misli.  Žena ima dolžnost skrbeti za svojega moža, da se dobro počuti, da je zadovoljen v svoji hiši, da ga ne tarejo navadne, vsakdanje skrbi, gledati tudi na to, da dobiva na mizo, kar mu diši, kar mu tekne; žena mora biti skrbna gospodinja, dobra kuharica.  In taka bode, upam, kedaj tudi naša Olga, gospod Sódnik; in če dobi moža, znala mu bode tudi skrbeti za dobre jedi, verjemite mi, gospod Sódnik!"  Davkar je pridno prikimaval in pritrjeval svoji zakonski polovici.  Olgi ni bila ta pomoč materina nič kaj po volji; trdovratno je molčala.  Valentin je imel tu priliko in tudi neizogibno dolžnost pokloniti se gostoljubni gospe.  „Nikoli nisem dvomil, gospa, da bode Olga kedaj izvrstna žena.  Boljše učiteljice bi ne mogla imeti, samo taka naj bode, in gotovo bode, kakršna je njena mati in — srečen, komur poda svojo roko."  Te besede so bile jako vljudne in prijazne materi in hčeri, ali obetale so malo; trdnega upanja ni bilo staviti nanje.  Olga na to:  „Zdaj pa govorimo kaj drugega.  Vi ste bili po svetu, gospod Sódnik; povejte nam kaj novega, kaj zanimivega nam, ki tičimo v tem zapuščenem, pozabljenem kotu."  „„Prav rad bi vam ustregel, gospodična; ali kar vas najbolj zanima, o tem je meni težko poročati.""  „In kaj mene najbolj zanima?"  „„Kako se nosijo dunajske žene in dekleta."" „In vas ne?"  „„Ne porečem, da ne; ne tajim, da rad gledam okusno opravljene ženske, in take prilike je na Dunaju toliko, kolikor malokje.  Dunajčanke slujejo po pravici, da se znajo oblačiti; vsi tujci trdijo, da se morejo v graciji ž njimi meriti samo še Parižanke.  To je vse res, ali kako naj vam to popišem!  Jaz nisem strokovnjak; moje oko sodi splošno; kake so posameznosti, ki se strinjajo v prijetno celoto, tega vam ne morem razložiti.  Tudi bi vam malo koristilo; ženske zanima samo vedeti, kaka je najnovejša noša; o tem pa je težko govoriti; ženska noša se dandanašnji izpreminja kakor oblaki na pomladanjem nebu, ki nam kažejo vsak čas drugo podobo."" "  „In to se vam ne zdi prav?  Ženske morajo vedno premišljati in ugibati, kako naj se oblačijo, da bodejo lepše, da bodejo bolj ugajale moškim očem.  Oko se hitro naveliča vsake stvari, bodi si še tako lepa."  „„Nam je to že prav, vsaj meni; ali je pa tudi onim, ki morajo plačevati drage obleke, tega ne vem, tudi ni treba, da bi me to skrbelo.""  „In kadar bodete morali tudi vi?"  „„Kako bode takrat, tega še ne vem.""  „Zdaj nam pa še to povejte, gospod Sódnik, ali soDunajčanke res tako lepe, kakor se govori in piše?  Človek bi sodil potem, da so vse same izbrane lepote, žene in dekleta.  Vi veste, kaj je lepo; govorite, vam bodem verjela."  Tako vprašanje iz mladih ženskih ust spravi moškega v zadrego.  Valentin se ni dolgo pomišljal.  „Jaz ne vem, gospodična, ali si smem prisvajati toliko razumnosti o tej stvari, kolikor mi je vi tako prijazno prisojate.  Sklicaval bi se zopet na tujce, ki so prehodili mnogo sveta in trdijo, da ni v nobenem mestu videti toliko ženske lepote vkup kakor na Dunaju; toda vi hočete slišati mojo sodbo."  „„Da, vašo sodbo, gospod Sódnik, govorite!""  „Jaz sem bil še malo po svetu, zato ni, da bi razsojal, ali Dunajčanke res v lepoti presegajo vse druge ženske na svetu.  To pa moram reči, da so zares lepe; jaz si skoraj ne morem misliti lepših; težko je reči, katere so lepše, žene ali dekleta.  Kak poleten večer na „ringu", v mestnem parku, v „pratru", ali pa tudi kako lepo zimsko popoldne —— to vam je prava „galerija" raznovrstnih lepot od zlatolase, modrooke, nežne severjanke do ognjevite rojakinje južnih krajev."  „Glejte, glejte, gospod Sódnik; tako vnetega vas nisem še nikoli videla, tako navdušeno niste še nikdar govorili, tudi ne o —— pečenem zajcu!"  To je bilo malo na debelo povedano; ali bodimo pravični: nobena ženska, mlada ali stara, bodi si še tako pametna, ne sliši rada, da moški tako navdušeno govori o ženski lepoti, razen o njeni.  Pristaviti moramo tudi še to, da je velik razloček, kako se kaka beseda govori in kdo jo govori.  Te besede niso prišle iz nežnih ustec lepe Olge tako trde, kakor se morebiti bero.  Kdo ve, kako bi ji bil Valentin odgovoril, ali Olga mu ni dala časa, in to je bilo pametno.  „Ko bi bila jaz omožena, ne smel bi moj mož nikdar na Dunaj, kjer pravite, da je toliko lepot; to mora biti strašna nevarnost."  „„Kdor ima tako ženo, gospodična Olga, temu ni nobena ženska nevarna; vam bi bilo lahko držati ga doma; nikamor bi si ne želel od vas.  In ko bi tudi šel kedaj na Dunaj, saj bi ne hodil brez vas.""  „Da bi jaz kedaj Dunaj videla! Rada bi ga res, ne tajim; ali tega veselja ne doživim, prej sodnega dne!  Kolikokrat sem že prosila in nagovarjala očeta!  Ni jih omečiti, na to uho so gluhi; vesela moram biti, da me vsako leto enkrat vzemo s seboj v mesto; ali kaj je naše mesto proti Dunaju?  Oh!"  „Jaz pa menim, gospodična, da vam ne bode treba dolgo čakati, samo treba, da hočete odločno."  „„Kako to?""  „Moža si je treba izbrati, moža!"  „„Izbratil!  To se kar tako izbira!  Vi ste poredni, gospod Sódnik!  Kdo bi pa hotel takega dekleta, ki ni ne meščanka ne kmetica?""  „Na vaše zdravje, gospod Sódnik," oglasi se v tem imenitnem trenutku gospod davkar, ki je bil med tem pogovorom prinesel boljšega vina na mizo.  „„Na vaše, gospod davkar, in vaše ljubeznive družine!"" odzdravi mu Valentin.  Davkar je bil natočil vsem male kozarce; vsi so pili, tudi Olga in Irena.  Dolgo časa so potem še skupaj sedeli in se razgovarjali o raznih stvareh.  Valentin je bil nocoj posebno dobre volje, ljubezniv in gostobeseden, da ga je bilo veselje poslušati.  Govorili so vsi vprek brez posebnega reda; še davkar sam se je vtikal v pogovor; dobro vino mu je bilo razvozlalo jezik.  Tudi Irena je bila nenavadno zgovorna.  Valentin jim je pripovedoval o Dunaju, kako tam ljudje žive in se kratkočasijo; govoril jim je o glediščih, plesih in besedah, o galerijah, palačah in vrtovih.  In znal je lepo govoriti.  Pozno je že. bilo; mladi ljudje niso bili zapazili, da je gospod davkar zakimal; žena ga je zastonj drezala.  Ko slednjič mož celo precej glasno zasmrči, izprevidi Valentin, da je čas vstati in se napotiti domov.  Bližal se je čas, ko je bilo Valentinu zapustiti očetov dom, prijazno davkarjevo družino, vse znance in prijatelje ter odpotovati v dalnje, tuje mesto.  Kako težka je ta ločitev mlademu učencu, zlasti ako je ubožen, in slovenski učenci navadno niso bogatini!  V najlepšem času, ko je vse drevje polno lepega, zrelega sadja, ko se v vinskem kraju bliža vesela trgatev, ko se po njivah pase in kuri, vriska in poje, ko je povsod vsega obilo; ravno sedaj ga kliče neizprosno povelje, stroga dolžnost v dolgočasno mesto, v tesno, zatohlo izbico, kjer mu bo treba pri knjigah sključenemu tičati, učiti se mnogo, a malo jesti!  Vsega tega se ni bilo bati našemu Valentinu; rad je bil nekoliko časa doma, kjer ga je vse rado imelo, vse mu streglo; ali tudi v mestu ni pogrešal ničesar; stradati mu ni bilo treba, zato je oče skrbel; za razveseljevanje in zabavo je znal skrbeti sam in z ukom si ni preveč belil glave.  Ločitev od očeta in matere, od bratov in sester res človeka malo boli, ko se roke podajejo, ko se morebiti tudi kaka solzica obriše — ženske so mehkega srca — ali to se hitro prebije; sede se z očetom na voz, oče poči z bičem in voz zadrdra po gladki cesti.  Če se tudi obrneš nazaj, prah za vozom ti zakriva pred hišo stoječe domače ljudi:: e kaj, saj so vsi krepki in zdravi, in predno mine leto, se zopet vidimo!  Ali kaj pa Olga, Irena, ali pa more biti še kje kako drugo mlado žensko lice?  Ali se ti ne bo po nikomur tožilo, Valentin?  Nekoliko časa morebiti; dolga je pot do Dunaja, kraji so res prijetni, ali Valentinu že znani.  Ko človek sedi tako sam v vozu, prihaja mu na misel to in ono; zakaj ne tudi podoba lepega dekleta, ki je bila tako prijazna ž njim, ki se je tako žalostno držala, mu tako gorko stiskala roko pri odhodu!  Ali ko ga objame zopet velikega mesta hrupno življenje, mu izgine prijazna podoba skoraj iz spomina.  Valentinovo srce ni poznalo prenapete sentimentalnosti; on se je veselil svoje srečne mladosti, brezskrbno je užival življenje, in kje bi se tako lepo živelo in uživalo, kakor v sijajnem velikem mestu!  Valentinovo geslo je bilo: „Danes tukaj, jutri tam".  Povsod sije solnce, povsod je veselih ljudi, povsod lepih deklet in kratkočasja.  Olga, Irena!  Prijetna igrača ena in druga; zakaj bi ne bil prijazen ž njima, ali precej resno ljubiti, zavezati se za življenje, ko je človek še tako mlad, to bi bilo nespametno, in mladi Sódnik je bil pameten.  Težko je vrabca ujeti; nastavi mu zanke, natrosi vmes svetločrnega prosa ali rumene pšenice; blizu ga ne bode; ali pa prileti, previdno pohodi zanke, da mu niso več nevarne, nazoblje se zrnja in potem veselo odleti; to je: vrabec zna živeti.  Prebrisana mati si, gospa davkarica, ali s takim ptičem boš imela križ in težavo, če se morebiti kaj posebnega ne pripeti.  Iz tega, kar smo rekli, je razvidno, da ni šlo Valentinu slovo nikdar ne vem kako do srca, tudi zdaj ne, ko je četrtič odhajal na Dunaj.  Gospoda iz trga je imela navado praznovati Valentinov odhod zvečer v veseli družbi pri vinu.  Tudi letos so se bili zbrali pri Korenu pred odhodom tisti večer, sami moški seveda; ženskim to ni spodobno; od njih se jemlje slovo na domu, od vsake družine posebej.  Gospod okrajni sodnik je bil nocoj posebno dobre volje.  Majhen možiček, sivolas, dasi še v najboljšh letih, s črnkastimi, kratko pristriženimi brkami pod precej krepkim nosom, je bil ta okrajni sodnik vesten uradnik, blaga duša, vesel družabnik.  Ko je bil pred nekimi leti prestavljen tja nekam na Gorenjsko, kaj store kmetje?  Pomenijo se, izvolijo troje mož in ti gredo naravnost v glavno mesto, „da ga prosijo nazaj", in res so ga izprosili.  Prihodnje leto že se vrne na svoje prejšnje mesto, a ne sam, kakor je bil odšel; ženo je pripeljal s seboj.  Stara ni bila ta žena, ne grda, vendar se je začelo kmalu govoriti, da zakon ni posebno srečen.  Skoda dobrega moža; zares dober mož je bil ta okrajni sodnik, žena ne tako.  Nekako nepriljudna, osorna je bila, tudi s svojim možem; on jo je rad imel, prav iz ljubezni jo je bil vzel; upal je, da bode imel lepo domače življenje na stare dni.  Motil se je mož; vendar tiho in mirno je prenašal svoj zakonski križ, kakor se spodobi blagemu možu: najboljšemu prijatelju se ni nikoli pritoževal.  Žena ga je imela v strahu; zdaj ni smel več pohajati, koder se mu je ljubilo.  Tolikanj bolj dobre volje je bil, kadar je prišel zopet v družbo z njenim dovoljenjem, ali pa proti njeni volji, to se ni vedelo.  Tako je bil tudi nocoj dobre volje, mladostno razposajen pri Valentinovi odhodnici.  Valentina je posebno rad imel, vabil ga je tudi večkrat na dom, a Valentin ni rad k njemu zahajal; z njegovo gospo sta se gledala nekako pisano; ona je rada pikala in on ji tudi ni dolžan ostajal; moža pa so veselili ti nedolžni prepiri.  Zdaj ni bilo žene zraven in to je bilo dobro.  Ko se je bil mož že nekoliko razgrel, začel je z Valentinom mnogokaj govoriti, česar bi žena ne bila smela slišati, morebiti tudi najboljša žena ne.  Spominjal se je lepih časov, ko je bil on na Dunaju; spominjal se je mnoge deklice, ki je zdaj pač že postarna ženica, ako še živi; pravil je, kako so razgrajali in rogovilili po Dunaju, on najhuje.  A reči moramo, da mu niso vsega verjeli, kar je pripovedoval; v takih pogovorih, v veseli moški družbi se vsak mož, bodisi sicer še tako moder, rad malo širokousti — človeška slabost, vsakemu znana, kaj bi jo tajili!  Tudi gospod pristav je bil glasan; ker je videl postarnega gospoda svojega višjega tako veselega in razposajenega, postal je tudi on gostobeseden; tudi on se je spominjal dunajskega življenja; naročal je celo Valentinu, naj pozdravi to in ono, ko pride na Dunaj, kar pa ne verjamejo, da bi bil Valentin storil.  Najmirnejši med njimi je bil gospod davkar, on ni nikoli videl Dunaja!  Ko se je čas že bližal polnoči, je začel okrajni sodnik dajati za vino, da se je vse cedilo; Valentin mu nocoj ni smel braniti, a storil je tudi on svojo dolžnost.  Koren je pridno vina nosil, Jerice ni bilo blizu.  Vesela in glasna je bila družba, a prepira se nocoj ni bilo bati.  Pelo in govorilo, ali že bolj kričalo je vse vprek, bilo je tudi nekaj nižjih uradnikov zraven.  Trkali so s kozarci, bratovščino so pili, se objemali in sezali si v roko; vse je bilo ginjeno, celo solze so si brisali; seveda take solze niso kdo ve kaj prida; tudi se prav ne ve, kje imajo svoj vir, v žalosti, v veselju ali —— v vinu!  Da vse povemo: ko so se pozno po noči peljali domov, so vriskali in ukali kakor vaška mladina; zakaj bi ne bila tudi deželna gosposka kedaj vesela!  Drugi dan popoldne je bilo vse pripravljeno za odhod; voz je že stal na dvorišču, samo napreči je bilo še treba.  Vse je bilo nekako tiho po hiši in po dvorišču.  Sódnikova mati, navadno že ne posebno vesela, je bila zdaj še bolj molčeča in otožna; zdaj pa zdaj si je obrisala skrivaj solzo iz očesa.  Valentin je bil šel po kosilu z doma ali po kakem opravku ali pa samo na izprehod.  Mati ga je ves čas tako malo videla doma in še danes, zadnji dan, je tako malo govoril z njo.  To je ženo pač nekoliko bolelo, ali tožila ni; vajena je bila na skrivnem trpeti.  Andrejček in Zalka sta bila na dvorišču pri vozu; deček je ogledava! in poskušaval to in to, ali je vse v redu; vrtil je kolesa, ali so dobro namazana, privzdigaval je zdaj prednji, zdaj zadnji konec, skakal na voz in poskušaval, kako se sedi.  Govoril ni nič, tudi on je bil videti slabe volje.  „Nu, Drejče!" ga vpraša Zalka, „zakaj pa nič ne poveš?  Kaj so dejali oče, ali te vzemo s seboj?"  „„Ej, kaj bodo dejali!"" odgovori ji bratec precej nejevoljno. „„Obregnili so se nad menoj, da se naj poberem.  Kaj sem pa hotel!