Lepo prebivališče bil si je vstvaril gospod Mirodolski.  Ne da bi bila hiša bog vé kako velika in lepa; bila je nekako v sredi med kmečkim in gosposkim poslopjem.  In res, kedór je hodil tod pred kakimi petémi leti, videl je na istem mestu navadno kmečko hišo, samo malo prostornejo, rekel bi, oblastnejo mimo druzih po okolici, a ne da bi bila s kako posebnostjo vabila in mudila oko mimo gredočega popotnika.  Kmetje okoličani so sicer zmajávali modre glave ne čisto brez neke skrivne zadovoljnosti, da je gospod Mirodolski mnogo predrago kupil hišo in zemljišče.  Res, ko bi bil hotel gospod Mirodolski stiskati svojega prednika, zadolženega kmeta, lahko bi bil odbil mnogo od kupa.  A ták ni bil gospod Mirodolski.  Dal mu je toliko, da je mož poplačal svoje dolgove ter kupil si na Dolenjskem drugo domovje, kjer mu želimo, da srečno živí in dobro gospodari.  Z malimi troški, po mislih novega posestnika, a mnogo preobilimi, kakor so modrovali sosedje, bila je hiša v kratkem času tako izpremenjena, da je bila videti čisto druga.  Malo kedó je šel zdaj po gladkem, drobnopeščenem, cesti podobnem potu, za streljaj od hiše, da bi ne bil postal, ter z veseljem ogledoval prijaznega poslopja.  Vendar prenaredba ni bila posebno velika: štiri okna pri tléh, dve pod streho kakor prej — a bilo je vse tako snažno, tako čedno, tako praznično; vse je pričalo, da vlada tu umna roka izobraženega gospodarja, možá, ki je dolgo živel po mestih, a naposled za stare dni tukaj si izbral prijetno, mirno domovje.  Vse je bilo snažno, pravimo, saj to pač skoraj ni vredno, da se v misel jemlje, kar so nesnage delale lastavice pod streho, zlasti mladi rod v gnjezdu, ki še ne vé, kaj je spodobno.  Rad jih je terpel gostoljubni gospod, da-si so pogosto po letu malo prezgodaj budile ga iz kratkega spanja.  Škoda skoraj, da je bilo tako malo videti prijaznega belega zidovja; štiri krepke vinske terte, katere je bil sam vsadil novi gospodar, raztezale so tako oblastno, prav na stežáj, svoje veje in mladike po zidu, da ga je, zlasti od spodaj, le malo tu pa tam bliščalo med zelenjem; in skoraj bi bile vsa okna zakrile, da bi jih ne bila neutrudno, brez milosti krotila umna gospodarjeva roka.  Prijeten je bil kraj, kjer se je naselil gospod Mirodolski; a očitati mu je bilo vendar eno slabost; blaga rastlina, ki z blaženim svojim sadom razveseljuje serce človeško, toliko hvaljena, toliko prepevana vinska terta ni iméla tukaj svojega dóma.  Ni čudo torej, da so bile té štiri rastline pravi ponos, prave rejenke gospoda Mirodolskega; obdeloval jih je, prilival jim, skerbel je zanje kakor včasi oče ne skerbi za svoje otroke.  In rastline niso bile nehvaležne, rodévale so svojemu gospodarju obilo in, ako smemo njemu samemu verjeti, sladkega grozdja; terdil je vsaj, da nikoli nikjeri na svetu ni mu šlo tako v slást nobeno grozdje, ne vipavsko, ne ogersko in celo ne sloveče grozdje meransko.  In to mu bode rad verjél, kedór je tako srečen, da iz lastne izkušnje vé, kako prijetno diši sad, katerega si je človek pridelal sam na svoji zemlji.  Da so drugače sodili o njegovem pridelku sosedov hudobni jeziki, to nas ne sme motiti; zavist ima svoj sedež tudi v sicer nepopačenem kmečkem serci.  A to ni še vse!  Više namene je imel gospod Mirodolski: vino je hotel delati iz grozdja; in res, zadnje leto bil ga je pridelal toliko, da je napolnil štiri černe steklenice, zamašil jih ter zapečatil, kakor se dela z drazimi vini, ter shranil jih v kleti za visoke praznike, za posebne godove.  Posebno ljubega gosta je moral imeti, moral je biti posebno dobre volje, da je šel po kosilu tiho doli v svojo skrivnostno shrambo, prinesel zaprašeno steklenico, — kar je posebno imenitno — ter nalil najprej gostu, potem sebi droben kozarček.  Hudoben človek bi bil moral biti, pravi divjak, da bi ne bil z vidnim veseljem, z neko zamaknenostjo srebal blage kaplje, ter ne hvalil je nad vsa vina, kar jih rodeva olikani, vinorodni svet.  Žal nam je, a zamolčati ne smémo, ker nad vse nam je resnica, da posebno o tém pridelku našega prijatelja, gospoda Mirodolskega, šla je po vsej okolici čudna govorica, upamo samó, da ni izvirala od kakega nehvaležnega gosta.  Dajali so mu čudne, razžaljive priimke, katerih si še ne upamo imenovati, ljudje, kateri niso imeli drugega opravka; a vendar tako hudobnega človeka ni imela vsa srenja, da bi bil take pohujšljive pogovore kedaj nesel gospodu Mirodolskemu na uho; prehudo bi bili žalili dobrega moža.  Vert pred hišo bil je zagrajen sè živo sečjo, visoko, da je ni mogla preskočiti nobena žival, gosto, da se skozi ni bilo moči splaziti ne lesici, ne kuni, ne drugi tatinski zverini.  Na eni strani verta bile so gredice z navadno zelenjavo, kakoršne je potreba pri hiši, obrobljene z versto prostih cvetic, kakoršnih je videti na vsakem kmečkem vrtu.  Cvele so in dišale, dokler se jim je zdelo; ni jim kratkega, nedolžnega življenja krajšala pohlepna človeška roka.  Pred hišo in na drugi strani hiše bilo je samo sadnje drevje.  Če so se nekateri ljudje, zlasti mlajši svet, včasi posmehovali njegovemu vinárstvu, to je pa vsak rad priznaval brez zavisti, da tako lepega, tako plemenitega sadja ni bilo morebiti v vsej deželi, kakor je bilo na vertu mirodolskega gospoda.  Noben gospodar ni se mogel ponašati s tako debelimi, tako žarečimi in sladkimi jabelki, kar so posebno dobro vedeli otroci, ki so hodili k njemu „tepežkat“.  Češnje njegove, same cepljenke, bile so perve zrele, breskev njegovih celo ni mogel nihče prehvaliti.  Ni čudo!  Bilo je samo mlado, krepko drevje, — pervi je on v tem kraji presajal odrasla drevesa. — Tu ni bilo videti suhe vejice, ne gosénice na peresu, ne hrošča za lubom.  Res se je mnogo trudil z drevjem sam gospodar: snažil je in trebil in rézal; a vendar ne vemo, kako bi bilo, ako bi ne bil imel neutrudnih, brezplačnih pomagačev.  Vert gospoda Mirodolskega bil je pravo zbirališče, prava obljubljena dežela mnogovrstnih tičev; tu ni bilo skoraj drevesa brez tičjega gnjezda spomladi; in po seči bilo je celo vse živo.  Dobro so vedele nedolžne živalice, da tu se ni jim bati pasti in nastav, zalezovanja in preganjanja; nad njimi je čulo skerbno gospodarjevo oko.  Res so mu nadležni vrabci, na pol berači, na pol tatjé, pobrali mnogokako vinsko jagodo; a to priča samo, da grozdje ni moglo biti tako kislo, kakor so ga bili razvpili hudobni jeziki; gospod Mirodolski je vse voljno terpel, če tudi ne moremo reči, da je bil tem vednim gladežem in kradežem poseben prijatelj; še zaplašil jih je, pravijo, včasi, vendar tako, da je vselej kmalu nazaj priletela lačna druhal.  Da bi jih bil prav v strah prijel, to ni bilo dano dobrosrčnemu možu; grozovito strašilo obesiti jim, zdélo se mu je nepošteno in morebiti tudi — nepotrebno.  Čudno pa je bilo in skoraj neverjetno to, da je bil velik, hud maček pri hiši, Kara-Mustafa po imenu, in vendar so imeli tiči mir pred njim.  Nerad je gospod Mirodolski govoril o tem čudeži.  Kader je prišla govorica na to, dajal ni nič prav jasnih odgovorov; videti pa je bilo, da ne govori rad o tej nevslišani mačkovi odgoji, kar morebiti kaže, da se ni veršila tako gladko, kakor je bilo želeti.  A pustimo take neprijetne preiskave; veselímo se z našim prijateljem, da se mu je posrečilo, s katerimi koli pripomočki, ukrotiti in premagati hudobno nagnenje mačkovo.  Pristavimo tudi tó, da se ni uresničilo, kar so prerokovali neki černogledi proroki, ki nimajo prave vere v stanovitno izpreobernenje grešnikovo, da se namreč s časom povrne prirojeno hudobno poželenje; naj imá gospodar žival še tako v strahu, naj jo še tako dobro in obilo redi, zadnjič pojde vendar le za svojo najljubšo hrano, za tiči in zlasti mladiči v gnezdu.  Mačkovo poboljšanje bilo je korenito in stanovitno.  To se je videlo zlasti po zimi.  Gospod Mirodolski namreč je imel za svojo dolžnost, kar so mu dobrega storili krilati prijatelji o veselem poletju, povračati jim o hudem zimskem času.  Po leti bili so mu tiči pomagači, po zimi ljubi gosti.  Kader je bilo vse sè snegom krito, ko je žival po gozdu zmerzovala in stradala, imeli so oni pri gospodu Mirodolskem vedno pripravljeno hrano na kopnem pred hišo ter mirno zavetje in prenočišče pod streho.  Posipal jim je z milodarno roko vsakoverstnega živeža, katerega je bil jeséni nabral po gozdu.  Brez strahu hodila je zobat krotka druhal, kader se ji je poljubilo in vsaka živalica je dobivala, kar je ugajalo njenemu kljunu. — Kosi, brinovke, sternadi; penice, tašice, tresorepke: berlezi, ščinkovci, senice, vse zmešano, vse vprek uživalo je v lepi zložnosti darove blazega možá.  Poštêni maček, Kara-Mustafa, jih je pa mirno gledal, zdaj sam, zdaj z gospodarjem, kakor bi to moralo biti tako.  Nobenemu tiču ni prišlo na misel, bati se človeka ali pa tiste tiho lazeče, žarnooke živali!  Ni imel torej gospod Mirodolski pravice, ponosen biti in zadovoljen s tiči, z mačkom in sè sábo?  Z veseljem je gledal, kako se tiči čutijo čisto domače; terdil je celó, kar ni nemogoče, da je mnogokateri v jeseni čisto pozabil seliti se sè svojimi verstniki v daljne južne dežele; zakaj neki? hrane dovolj je imel in zavetje pri gospodu Mirodolskem.  Ena izmed glavnih posebnosti gospoda Mirodolskega bilo je serčno veselje do narave, do vsega, kar rase in se giblje, svojega življenja veselo.  A rad, nad vse rad je imel tiče.  Saj mora res biti terdovraten grešnik, kdor ne ljubi teh nedolžnih, veselih živalic.  Zdaj, se ve da, ko je imel svoje domovje na kmetih, ni mu bilo treba hraniti jih, kakor nekdaj, v tesni ječi zapertih; zdaj, ko je bil ves vert njegov velik tičnik.  To je pa vendar delal, pravijo, da je spomladi hodil po gozdih in tičev iskal.  Mnogokatero gnezdo z mladimi prinesel je domu, ter položil ga na pripraven kraj, in stari so hodili, s konca res plašni, a vedno pogumneji, ter pitali svojo drobno družinico; hrane je bilo dovolj na vertu.  In tako so ostajali mladiči sè starimi vred pri hiši.  Naravno je torej, da je bilo po gospoda Mirodolskega vrtu vse polno življenja, gibanja in petja.  Pervi se je na njegovem vertu oglašal ščinkovec spomladi, ko je bilo še drugod vse tiho in mertvo.  Kosovo petje se je razlegalo po leti z njegovega vrta daleč okrog po vsej dolini.  Poleg poštenega mačka bil je pri hiši Perun, zvesti hišni čuvaj po noči, po dnevu gospodarju tovariš.  Tujcev Perun ni imel posebno v čislu, zlasti ako so se mu videli sumni ali po obleki ali po vedenji.  Ni bilo varno bližati se dvoru posebno po noči; velik je bil Perun in krepak in imel je ostre zobe.  A s komur je enkrat prijaznega videl gospodarja, njemu se ni bilo bati Peruna.  Z otroci je bil krotak in poterpežljiv kakor jagnje in s Karo Mustafo živel je v terdern prijateljstvu.  Še z eno, imenitno osebo nam je seznaniti in, upamo, tudi sprijazniti čestitega bralca.  Imeniten je bil v resnici Kokodín, videti vsaj je bilo, da se sam sebi vidi silno imeniten; nobeden v okolici ni tako veličastno visoko po konci nasil žarečega, plamenu podobnega grebena, nobeden se ni ponašal s tako dolgimi, tako ostrimi ostrogami — strah vsem sosednim petelinom; in kako modro sta mu visela dolga podbradka, tako ponosno ne nosi nobena gospá koralnih uhanov; sè svojim ostrim, serditim pogledom imel je v strahu vse dvorišče; enkrat zakokotati, z glavo zmajati bilo je dovolj — vse mu je bilo pokorno.  Gorjé pa porednemu petelinčku, ako se je Kokodin userdil nad njim ter jezno ob tla brusiti jel zakrivljena svoja perutna peresa, bridkim sabljam podobna.  Kara Mustafa, katerega ni mogel nič kaj terpeti, ni mu hodil rad pred obličje, in Perun sam se ga je ogibal, kjer je mogel; še celo gospodarju, kadar sta se srečala, ni šel s poti, skoraj vselej moral se je ogniti gospodar, kar je rad storil dobri gospod.  Vedel se je oblastno, kakor da je njegovo vse to lepo domovje; tako moško, tako visoko prizdigovaje nogé, ni stopal sam gospod Mirodolski!  Pervi se je zjutraj Kokodinov glas mogočno razlegal po tihi dolini.  On je znamenje dajal, za njim so se oglašali drugi po versti, vsak po svoji moči.  Po pravici torej bil je znan Kokodin po vsej dolini okrog in radi so ga ljudje vpletali v govor.  Pogosto se je čulo: Zgodenj je, ali glasán je, ali pa tudi: stopa, kakor mirodolski petelin.  Ako nam se je samo nekoliko posrečilo seznaniti prijaznega bralca z gospodom Mirodolskim, ugane sam lahko, in ni nam treba obširno poročati, da je imel naš prijatelj poleg imenovanih živali dvé lepi kravici v hlevu, v posebnem oddelku iskrega konjiča in ulnjak na vertu.  Lepi so kraji z visokimi gorami, bistrimi jezeri in germečimi slapovi, daleč slujejo po svetu okrog in njih lepote glas vabi nebrojno število srečnih ljudi v njihovo krilo.  S takimi lepotami ní se mogel ponašati kraj, kjer si je bil postavil šator gospod Mirodolski.  Dolinica ne preširoka; griči ob stranéh, višji in nižji, z njivami po čez prepasani, po njih verhovih prijazne vasice s tremi, štirimi belimi kočami na pol skritimi med sadnjim drevjem; v dolu polja, travniki, pa bistra voda po sredi tekoča — to ni nič posebnega; ali imel je ta kraj nekaj tako prijetnega, tako ljubega, da se je moral prikupiti vsakemu, zlasti kedor se je umeknil v njegovo krilo iz mestnega hrupa in nemira, in po pravici se je imenoval „Tihi dol“.  Tu se ní bilo bati gospodu Mirodolskemu onih pustih ljudí, ki se z dolzega časa, „belega kruha pijani“ zapustivši mesta s pomladi razsipajo po deželi, one nesrečne nadloge, ki tako lahko najlepši kraj pristudi pravemu narodoljubu.  Gospoda Mirodolskega domovje bilo je na severni strani Tihega dola v stranski dolínici; srednje visoke gore s temnim smerečjem obraščene branile so jo merzlih severnih sap: proti jugu odperta, dajala je lep razgled po vsej prijazni dolini.  Ob stranéh bili so prijetno namešani gozdi — bukve, gabri, breze, mecesni, z gostim germovjem pod sabo, ki daje mnogoverstnim tičem zavetja in hrane.  Hiša je stala ob kraji goré, tam kjer se je začenjala polagoma dvigati iz ravnine.  Mimo hiše po sredi verta tekal je po belem kamenjči bister studenec, zlivajoč se po kratkem a prijetnem toku v „véliko vodó“.  Lep kos gozda ob stranéh bil je imovina gospoda Mirodolskega, polje do velike vode vse njegovo!  Srečni gospod Mirodolski!  Predno je prišel gospod Mirodolski v té kraje, dolinica, zdaj njegova, ní imela posebnega imena.  On jo je kerstil, dal ji je lepo ime: „Mirni dol!“ Hitro se je bilo med ljudstvom ukoreninilo to prijazno in tako primerno ime; in ne samo to! dali so celo po domovji ime posestniku: imenovali so ga, morebiti ne vedóč mu pravega imena, sploh samo mirodolskega gospoda; in tudi mi, dasi mu vemo pravo ime, zvali ga bodemo vedno samo gospoda Mirodolskega.  Dasi tako radi vstrežemo — ta je perva naša zapoved — čestitemu bralcu, in kako še le ljubeznjivi bralki! — pravega imena našega prijatelja od nas vendar ne zvedó — zakaj? še tega jim ne povemo; morebiti za to, ker gospod še živí in ker bi mu bilo neljubo, ako ga motimo v srečnem njegovem zavetji, morebiti nam kaj drugega brani, kedo vé?  Za to pa, upamo, ne bodo brali z manjšo pozornostjo, z manjšim veseljem te povesti; da bi jo le brali s toliko radostjo, s kolikoršno jo mi pripovedujemo, da bi se jim sčasom tako priljubil, kakor nam, gospod Mirodolski; da bi ga prijazno spremljali v veselih in žalostnih urah, katere mu je tudi prinesel življenja večér.  Če jim pa tudi zamolčimo pravo ime — to pa skoraj zvedó, samo nekoliko poterpljenja, kedó je bil in kaj je bil gospod Mirodolski.  Kaj je sreča človeška? — Vsak hrepení po njej, vsak leta za njo; vsak je išče v drugi podobi; ta si nabira blaga, ta hlepi po časti in slavi.  Več ko je dosegel, bolj mu rase poželenje — neugasna žeja!  Delo in trud, nepôkoj in skerb ne dajô mu oddihljaja, časa, da bi vžival, kar je pridobil.  Ta meni izvoliti boljši del; kakor od cveta do cveta lahkokrili metulj, leta od veselja do veselja, da mu moči oslabé, da se mu slednjič pristudi veselje, da toži na zadnje s kraljevim pevcem: Vse prazno, vse ničevo!  Ni-li zares dano človeku srečnemu biti? — ne vse življenje — vživati samo nekoliko kratkih srečnih trenotkov, ko se je nagnilo življenje, ko se mu solnce bliža zatonu?  Naj bode viharen dan — človek je na svetu, da se bori in terpí — ali ne smé želeti vsaj mirnega, srečnega večera?  Redka cvetica je sreča v tej „solzni dolini“; išče je vsak: najde jo malokedó. — Krivo podobo si ljudjé delajo o njej; večina je išče po visokih gorah: misli si jo kakor ponosno visoko rastlino, ki z gorečimi bojami vabi že od daleč potnikovo oko, ki mu mami duh z močno vonjavo.  A podobna je pobožni vijolici, ki skromno cvete in diši v tihem germu skrita.  Iščejo je povsod, a ona cvete samo v blagem človeškem serci.  Blago torej bodi tvoje serce in sreča bo tvoja?  O da bi bilo zares vedno tako, da bi samo blago sercé že srečnega delalo človeka!  A kaže nam življenje, da človek z najblažjim sercem more biti, in je tudi tolikokrat, tako nesrečen!  A to je gotovo, da prave sreče ni brez dobrega serca.  Dobro serce je imel gospod Mirodolski in mirno vest, ki mu ni nič hudega očitala.  Ali to ní še sreča!  Dokler je človek še mlad in krepák, dokler mu vre po žilah gorka kri — „veselo mu tiči pojo“, ves svet je njegov; kamor položi trudno glavo, tam je domá, vse mu je prijazno, vse mu vrata odpira in serce.  A pridejo leta, siví se mu glava, pešajo moči, — tedaj se mu zbuja v serci neznano prej hrepenenje po miru in pokoji, po tihem kotu, kjer bi preživel, kar mu je ostalo dní.  Košček svoje zemlje si želi, mirno streho, svoje ognjišče pod njo, in okolo ognjišča — o hudó je človeku, zapuščenemu, samemu na svetu zatisniti trudne oči!  Ljube mehke ročice naj mu jih zatisnejo, sladke otročje roké!  Ko je bival modri Solon za gosta pri mogočnem kralji lidijskem, katerega bogastvo je dandanašnji v prigovoru, razkaže mu nekega dné kralj vse svoje neizmerne zaklade; po tem ga vpraša, kedo se mu vidi najsrečneji na svetu.  Modri Atenjan imenuje mu neznano imé, imé Tela, skromnega Atenjana: in zakaj? „Imel je Tel Atenjan lepe in pridne otroke, in njegovi otroci so imeli otroke, in vse je videl žive in zdrave.“  Oj srečen gospod Mirodolski!  Zmeren v mladosti, delaven v krepkih letih, vživaš zdaj mir in pokoj na stare dni.  Na svoji zemlji bivaš, pod svojo streho, in tvoj je najlepši dar nebeški: življenje ti lepšati dve hčerki, dve ljubi, pridni, lepi hčerki.  Katero imaš rajši? sam ne veš, to pa veš, da bi nobene ne dal za vse zaklade sveta. —  Navada je pisateljem, da vestno, natanko popisujejo osebo, s katero seznanjajo svojega bralca — lase in oči, lice in život, hojo in obleko.  Mi ne bodemo popisovali hčer gospoda Mirodolskega.  Glasovita je bila lepota Helene, za katero je storilo smert toliko slavnih junakov v kervavi vojski; z eno besedo je ne popisuje Homer; samo to nam poroča vestni poročevalec: Ko so jo videli stari junaki trojanski, šepetali so si na uho: Vredna je kervave vojské!  Tako poročamo tudi mi, kaj so govorili ljudjé o hčerkah gospoda Mirodolskega: „Zora je kakor mati božja v velikem — in Breda, kakor sv. Marjeta v stranskem oltarji.“ Ko ste šli v nedeljo praznično opravljeni sè svojim očetom v cerkev, stali so ljudje, ženske in moški, ter zamakneni gledali nebeški podobi, toliko da niso pripogibali kolen pred njima. —  In mati? — Razširjena je bila vera pri starih Gerkih, da prevelika človeška sreča zbuja zavist bogovom.  Kedor se je torej presrečnega čutil, daroval jim je prostovoljno, kar je imel najljubšega na svetu.  Ako bi bil tudi imel gospod Mirodolski to žalostno vero, ni se mu bilo bati.  Daroval je bil, dasi ne prostovoljno, kar mu je bilo najljubše na svetu.  Zvesta mu družica v viharnem življenji, máti njegovih otrok, s katero je upal preživeti v mirni sreči, v obljubljeni deželi poslednje svoje dni, ní mu izpolnila zadnje želje! — Kmalo potem, ko je stopil v pokoj ter preselil se v te kraje, zapustila ga je, preselila se v pravo obljubljeno deželo, deželo večnega mirú.  Kedor je videl v tem žalostnem času nesrečnega moža, ne bil bi mislil, da si kedaj opomore.  Vendar — čas ima zdravilo najhujšim ranam in človek ne veruje sam, koliko mu je moči terpeti.  In — to je bilo pač najboljše zdravilo — saj ní bil sam; pustila mu je draga družica dve cvetóči hčerki v spomin in tolažbo.  Kadar se mu je obnovila žalost, zbudilo se hrepenenje po izgubljeni tovarišici, kadar je želel videti ljubo njeno obličje, mile njene oči, ozerl se je v Zoro ali Bredo, katera je bila ravno poleg njega; obé ste bili podoba svoje matere.  Ni čuda torej, da je tako ljubil svoji hčeri; ljubezen do žene združila se mu je z ljubéznijo do otrok.  Zapustila je bila blaga žena svoje ljube, vendar niso bili zapuščeni; bivala je nevidna med njimi; njen duh, njen blagoslov je plaval vedno nad ljubo družinico, nad vsem prijaznim domovjem.  Resnične so besede pesnikove:  Kraj, koder dober, blag je človek hodil.  Ostane posvečen na večne čase!  Po poludne je bilo, lep poletni dan!  Gorko je pripekalo solnce z jasnega neba: vendar vse živo je bilo po Tihem dolu; mlado in staro se je gibalo in trudilo po njivah in travnikih.  Malo je motilo pridne delavce, da so jim tekle znojne kaplje po čelu in po licih.  Vse je bilo veselo; dobra je bila letina, vsega obilo!  Na nizkem griči ob Tihem dolu, v majhni prijazni koči bila je ženica sama doma.  Njej ní bilo treba truditi se v vročini na polji.  Majhna je bila njena lastnina: hišica, košček verta, dvé njivici, to je kmalo obdelano in preskerbljeno.  Vendar vesela je ženica, kakor téžko kedó po vsem Tihem dolu.  Svojega sina pričakuje in kakega sina!  S takim se ne more ponašati najbogatejša, najoblastnejša Tihodolčanka.  Poročil ji je, da pride; povedal ní na tanko ne ure ne dneva; vsak čas ga pričakuje.  O ti blaženo materino sercé!  S tabo se primerjati ne more, kar je najlepšega, najblažjega vstvarila nebeška modrost in dobrota; ti si pravi biser vesoljne stvaritve.  Iz tebe izhaja dobrodejna gorkota, katera oživlja vse človeštvo; iz tebe izvirajo vsi blagi čuti, ki dvigajo človeška serca; ti si življenja vir, ki ne usahne.  S tiho radostjo te gledajo — lepše prikazni ne vidijo na zemlji — izveličani nebeški duhovi, tvoje veselje, tvojo žalost, tvoje hrepenenje in tvojo ljubezen! —  Po poludne je bilo, lep poletni dan!  Gorko je pripekalo solnce z jasnega neba: vendar vse živo je bilo po Tihem dolu; mlado in staro se je gibalo in trudilo po njivah in travnikih.  Malo je motilo pridne delavce, da so jim tekle znojne kaplje po čelu in po licih.  Vse je bilo veselo; dobra je bila letina, vsega obilo!  Na nizkem griči ob Tihem dolu, v majhni prijazni koči bila je ženica sama doma.  Njej ní bilo treba truditi se v vročini na polji.  Majhna je bila njena lastnina: hišica, košček verta, dvé njivici, to je kmalo obdelano in preskerbljeno.  Vendar vesela je ženica, kakor téžko kedó po vsem Tihem dolu.  Svojega sina pričakuje in kakega sina!  S takim se ne more ponašati najbogatejša, najoblastnejša Tihodolčanka.  Poročil ji je, da pride; povedal ní na tanko ne ure ne dneva; vsak čas ga pričakuje.  O ti blaženo materino sercé!  S tabo se primerjati ne more, kar je najlepšega, najblažjega vstvarila nebeška modrost in dobrota; ti si pravi biser vesoljne stvaritve.  Iz tebe izhaja dobrodejna gorkota, katera oživlja vse človeštvo; iz tebe izvirajo vsi blagi čuti, ki dvigajo človeška serca; ti si življenja vir, ki ne usahne.  S tiho radostjo te gledajo — lepše prikazni ne vidijo na zemlji — izveličani nebeški duhovi, tvoje veselje, tvojo žalost, tvoje hrepenenje in tvojo ljubezen! —  Svojega sina pričakuje mati, ki ga ni videla že tako dolgo.  Koliko se je trudila, koliko je terpela v svojem življenji; zdaj bode konec truda in terpljenja.  Mirno, brez skerbí bo živela v svojih starih letih na njegovi strani, saj jo ima tako rad, česti jo pred vsem svetom, priprosto kmečko ženico, da si je tako učen, imeniten gospod, kateremu se vse odkriva; bolj ne more rad imeti in čestiti sin svoje matere, če je še tako lepa in bogata gospa!  Vse je že lepo omito in posnaženo po hiši, vse v najlepšem redu; vendar skerbno materino oko vedno zapazi še kaj, kar ní na svojem mestu.  Kolikokrat je že obrisala svete podobe na steni in razpelo v kotu, vendar je že zopet vse oprašeno.  Velika javorova miza v kotu ne zdi se ji še dovolj bela, da si jo je tako skerbno odergnila z drobnim peskom, in ón-le stolček tudi še prav ne stoji.  Tako se kreta in suče srečna ženica, pesiček jo pa gleda; pametna žival je, dobro vé, kaj se verši, kogá pričakuje mati; kako bi ne vedel, tolikrat mu je že povedala ženica, saj nima nikoga, da bi z njim govorila o svoji sreči.  In on vse umé, to se vidi, zvesto spremlja sè svojimi bistrimi, umnimi očmi vse njeno delovanje, vesel je z njo, samo da ji pomagati ne more.  Ali kaj je to?  Kakor blisek šine skozi odperte duri čez vežo na vert!  Mati ve kaj je to!  Urno naproti!  Ko ga zagleda pred hišo, obstoji, kolena se ji šibé!  Gledata se mati in sin, molčé; človeški govor nima besede, da bi povedala, kaj čutita mati in sin, ki se ljubita, ki se vidita zopet po dolgi ločitvi.  Molče si podasta roké; rada bi govorila srečna ženica, a jok ji gerlo zapira, in tudi sinu udereti se debeli solzi po moških licih.  Molčé gresta v hišo.  „Kako nenadoma si prišel, prav prestrašila sem se te!  Truden boš in žejen, vročina je huda in daleč od terga do nas.  Sédi in odpočij se; precej bom tukaj.“  Predno je sin prav utegnil ozreti se po sobi ter videti, kako je vse snažno in lepo, že stoji na mizi pred njim skleda sesédenega mleka in dva debela kosa kruha, belega in černega.  „Če ga še rad ješ?  Nekedaj si ga rajši imel, kakor ne vem kaj.“  „O, rad, rad, mati!  Bolj bi mi ne bili mogli vstreči; pravo poželenje sem imel po njem; ali takega pa tudi človek ne dobi na svetu, kakor pri vas, mati!  Prav v slast mi pojde.“  „Pa černega kruha si vselej hotel imeti zraven, ali naj ti ga zadrobim?  Ali, če hočeš rajši, pa belega!  Dejala sem: Iz mesta pride, tam ljudjé samo bel kruh jedó, tudi belega mora imeti, — kakor hočeš.“  „Čemega, černega, mati, v mleko: jaz se nisem izpremenil; kar sem nekedaj rad imel, imam rad tudi zdaj.  A tudi belega se ne bodem branil, po mleku: jedel sem mnoge matere kruh, a takega ne zna peči nobena ženska na svetu, kakor vi, máti!“  „Začni nu, da se ne ugreje.“  „Že jem, mati!  Kaj pa Breza, kako se ima?“  „Dobro!  Pridna kravica; rada jé in mléka zmerom dovolj, do ostanka; pa telička imamo, tega nisi še videl; lep junček je.“  „Tega moram pa iti precej pogledat.“  „Malo vendar še poterpi; toliko imam s tabo govoriti.“  „Jaz tudi z vami, mati!  Veseli bodite, mati, zdaj je vse terpljenje pri kraji.  Službo imam, dobro službo v mestu; in vi pojdete z mano.  Nič dela, nič skerbi; jeli boste, kar se vam bo ljubilo, posedavali in poležavali, molili in v cerkev hodili.  Nobeni gospé v mesti ne smé se boljše goditi.“  „Torej za učenika boš v latinskih šolah, latinsko boš učil, kakor so mi pravili.“  „Latinsko in gerško, mati, in druge čudne reči!“  „Tu je treba veliko učenosti; gospod profesor v latinskih šolah, to ní tako, kakor naš gospod učitelj v tergu: tam se učé za duhovne, jeli.“  „Za duhovne, za zdravnike, doktorje in druge učene možé.“  „Koliko si moral, sirota, učiti se in truditi, da si prišel do tega visokega stanú.  Veš, zdaj ti lahko povem; moja skrivna želja je bila pač, da bi te videla kedaj pred oltarjem; nič ne dé, tudi ta stan, ki si ga izvolil, je lep stan: tudi v njem se lahko bogú služi; bog ti daj srečo, saj si je vreden, ker si tako dober otrok.  O da ní mogel Martin doživeti té sreče, zaslužil bi jo bil; bil je dober mož.  Naj bo, kakor je božja volja; kar bog stori, vse je prav storjeno; gori je pri očetu in veseli se tudi tam najine sreče.“  „Kako se vam je godilo, mati, kar se nisva videla?  Kaj gospod Mirodolski?  Ali vas je obiskaval?“  „Kader utegne, pride pogledat gori; o to ti je blaga duša: kako prijazen je z mano, kako skerbi zame; brat ne more lepše ravnati sè svojo sestro; rada bi mu šla v časi kaj pomagat pri hiši, ali ne terpí, da bi se prijela kakega dela.  In hčerki — skoraj vsak dan prideti k nam.  Lepo jih je videti, kako se obračati in sučeti po vertu, po hiši in po hlevu; kako veselje imati s kravico in s têlkom!  O ti ljuba, nedolžna, srečna mladost!  Zmerom smo govorili o tebi; kako se ti godí, kaj delaš, kedaj prideš domú.  To je bilo veselje, kader je prišlo kako pismo ; po dvakrat, trikat bilo je vselej prebrano.  Veš, moj sin, kaj me je najbolj veselilo? — Ko si se vernil čez toliko časa zopet v svoj domači kraj, kam je bila perva tvoja pot?  Jeli, da nisi bil še pri Mirodolskih?“  „Ne, mati!“  „Vidiš, saj sem vedela, k meni si naj prej prišel, pod nizko slamnato streho, k svoji stari materi; ne k nevesti svoji, lepi, ljubi nevesti, ki te tako rada ima, in ti jo imaš rad, saj je prav, tako je božja volja.  Bog je resničen in pravičen, zvesto izpolnjuje svoje obljube.  Spoštuj očeta in mater, govori zapoved, da bodeš dolgo živel in da se ti bode dobro godilo na zemlji.  Tebi se bo dobro godilo, moj sin!  Glej, káko nevesto ti je bog podaril?  Pridno, dobro, imenitno nevesto.  In lepa je tudi, lepa res kakor zora!  Zora — ime res ní nič prav kerščansko; ali vse ne moreje biti Urše, Neže in Barbe!  Gosposki ljudjé morajo imeti gosposka imena.  Zora — lepo ime je, in zdi se človeku, kakor da bi ne mogla imeti druzega imena.  Srečen si moj sin, da boš imel táko ženo.  To je pa tudi res, kakor je pridna in lepa, goršega moža si ne more v želeti.“  „Dá, mati, srečen sem.  Še to jesen, upam, bode vse gotovo: potem se preselimo v mesto, in lepo življenje bomo imeli, če bo božja volja.  Ona bo moja žena, ali vi boste moja mati in mati je vedno in povsod perva!  Dobra je Zora, spoštovala vas bo in rada imela, kakor hči svojo mater.  Vi boste gospodinjili, kakor in kjer se vam bode ljubilo.“  „O!“ zavpije tu ženica, ki je bila ravno pogledala skozi odperto okence; „saj sem vedela, kaj bo!  Tam-le gresti; hitro naproti!“  Nekoliko trenotkov — in združenih je bilo četvero srečnih ljudi.  Umeknimo se, radoglede oči naj jim ne motijo tihe sreče!  Lep večer je bil na Mirodolskem domu.  Na vertu v zelenem šatoru, proti dolini odpertem, sedela je četverica srečnih ljudi.  Živ pogovor je bil v veseli družbi; a ko se skrije solnce za večerne gore, ko se žaré v poslednjem svitu njegovem verhovi nasprotnih gorá, mrak po dolini nastaja, iz tihih kotov razširjajoč se dalje po ravnini: ko se vžiga zvezda za zvezdo na jasnem nebu; ko je vse tako mirno, tako praznično tiho — pojema bolj in bolj govorica; zadnjič vsi obmolčé ter zró zamakneni v krasni večer, gotovo vsi ene misli, enega čuta: kako lepa je zemlja, kako lepo je življenje na njej!  Čez nekaj časa vstane Breda, prime sestro za roko in družno otideti sprehajat se po vertu.  Dolgo hoditi molče; slednjič izpregovori Breda:  „Kako srečni smo zdaj, ljuba moja Zora!  O da ne more biti vedno tako!  O tiho, tiho!  Saj vem, kaj se godi, kaj se na skrivnem pripravlja!  Srečna bodeš, Zora; bog vé in ti veš, kako iz serca ti privoščim srečo, katere si tako vredna; kako se je veselim; a bridka kaplja grení mi veselje; zakaj ne morevi srečni biti skupaj!  Zora, ti pojdeš, kamor ti je iti.  Kako mi bode moči brez tebe živeti!  Kako mi bode hudo, ko pojdem pervo noč brez tebe k pokoju; tako prazno vse, tiho in zapuščeno!  Ne, tožiti ne smem, saj bodem pri očetu, najboljšem očetu, kar jih ima svet.  Kako te bodo pogrešali!  Tolažila jih bode samo misel, da si srečna; tvoja sreča, najina sreča!  Bodi vesela, sestrica.  Odpusti, nisem ti hotela serca težiti.  Vesela mi bodi, govori, smijaj se; glej, saj sem tudi jaz zopet vesela; Zora, kaj molčiš?“  Sestra ji ne odgovori; nasloni ji na ramo glavo in milo se zjoka.  „Srečna sem, Breda, kako bi ne bila!  Vendar, sama ne vem, kako je to: nekaj mi brani, da ne morem prav veseliti se svoje sreče; tako tesno mi je pri serci; bog vé, kaj se še zgodi!“  „Kaj se zgodi?! — Tice bodo plavale, ribe letale.  Še žalostna mi bodi; glavico pobešaj, kakor marjetica, katero je oparila slana. — O tí, tí! že vidim; drugače moram s teboj govoriti; ti poredno dete, ki mi dela toliko preglavice, toliko skerbi!  Če ga morebiti nočeš, če si se premislila, govóri, še je čas, vzamem ga jaz — ko bi me hotel!  Prijazen je res z mano, ta ljubi Radovan, prav prijazen, ní da bi dejala; a z mano govori, nate misli; z mano se šali, za tabo pogleduje tako zamakneno, tako milo, tako žalostno!  O to je strašna nesreča!  Jaz hočem biti vesela, kader se bodem možila.  Jaz hočem veselega moža, ki me naravnost pogleda, naravnost govori z lica v lice, ki se tudi časi malo zasmeje.  Nič se mi ne boj; ne vzamem ti ga ne; jaz sem kmetica, ti si gospa; moj mora imeti okrogla, rudeča lica; kaj bi počela jaz s takim učenim bledinom?“  „Ti si vedno dobre volje, vedno se šališ in norčuješ z mano: ti ne veš, kako čudno mi je pri serci.“  „Ubožica! kaj ga nimaš rada?“  „Rada! kako bi ga ne imela rada! boljšega moža si ne more želeti ženska na sveti.  Skupaj sva izrasla, skupaj igrala nedolžne otročje igre: on je bil meni namenjen, in jaz njemu, kar se pomnim: kakor bi ne moglo biti drugače.  Vendar zdaj, ko se bliža čas — Breda, tako mi je težko pri serci: bog daj, da se vse srečno izide!“  „Le pazi, da se ne pregrešiš s tistimi tvojimi prenapetimi sanjarijami: pa vesela bodi, ljuba moja Zorka, vesela!  Jeli, vsako poletje prideta k nam na praznike iz mesta; pri nas ostaneta ves čas; srečno bodemo skupaj živeli kakor zdaj, o kako se že veselim!  A sedaj dovolj! čas je, da grevi po svojih opravkih; kravice niso še pomolzene; ali tebi vse to malo mari; ti si že mestna gospa; jaz sem in ostanem kmetica, kmečka gospodinja; kje je lepše življenje, kakor na kmetih!  Čakaj, videla bodeš, kako se ti bode časi še tožilo po njem; po očetu, po meni, po vsem preljubem našem Mirnem dolu!“ —  Ko ste imeli sestrici take pogovore na vertu, pogovore žalostne in vesele, polne nedolžnosti, polne sestrine ljubezni; sedel je gospod Mirodolski z mladim prijateljem svojim v stranski izbici, imela sta imenitne razgovore.  Da-si je bilo tako prijetno pod milim nebom dihati mehki večerni hlad, vstal je vendar gospod Mirodolski ter peljal svojega gosta v hišo; videti mu je bilo, da ima nocoj nekaj posebnega na serci, česar ne more tako razkladati pod milim nebom, da-si ni bilo blizo radovednega poslušalca.  „Ne ustavljam se,“ začne gospod Mirodolski po kratkem molčanji. „ne ustavljam se tvoji želji, da-si bi bilo morebiti bolje, ako bi se nekoliko časa poterpelo; vendar stori, kakor se ti zdi; vzemi jo, tvoja bodi; moja želja je bila vedno, da se združita in želja nje, ki nas je prezgodaj zapustila.  Dobra sta obá, rada se imata, srečen zakon vaju čaka, če je božja volja.  Kaj so vsi človeški sklepi, vse človeške namere; rosna kaplja, ki se blišči na veji, veter potegne in kaplje ní!  Ti si mlad, prijatelj moj, malo si še izkusil na svetu; obetaš si stanovitno srečo, ker čutiš, da si je vreden.  A kaj govorím, kaj bi ti grenil vesela trenotja! — Ne bodem te učil, kako ravnaj sè svojo ženo; ti ne potrebuješ poduka, in ako bi ga potreboval, zdaj bi bilo prepozno!  Poznam te, brez strahú in skerbi ti izročam, kar imam najdražjega na svetu.  Ti ne bodeš hčerki moji, svoji ženi, svojeglaven gospod; slepe pokorščine ne bodeš zahteval, kakor se zahteva od brezumne živali; družica ti bode in pomočnica v življenji.  Srečen bode vajin zakon, kolikor more soditi človeška kratkovidnost; srečen naj bode, kakor je bil moj.“  Pri teh besedah potihne mož. pokrije si obraz z obema rokama; dolgo časa sloní zamišljen, po tem si obriše rosne oči in govori dalje:  „O, mladi prijatelj moj! ne čudi se, da me je za trenotje premagal spomin; ne čudi se, da bodem govoril s teboj, kakor nisem še nikoli govoril ne s teboj ne z drugim nikomur.  Tako mehko, tako polno mi je serce, da si duška želé preobili čuti.  Poznal si mojo ženo, Radovan. gledal si tolikokrat prijazno njeno obličje, čul si njen mili glas, v spominu ti je vse njeno blago bitje; vendar kar si videl, videl si samo z otročjim očesom.  Pravo vrednost njeno poznal sem jaz edini na svetu.  Čuden, poseben človek sem bil že od mladih nog; otrok še, imel sem svoja pota, svoje misli; sam zase sem živel, malo se prijaznil in bratil sè svojimi verstniki: jaz nisem pogrešal njih družbe in oni ne moje: kar je njih veselilo, vse se je zdelo meni tako prazno, tako pusto in ničevo.  Svoj svet sem si bil vstvaril, v njem sem živel, srečen in vesel otrok.  Imenovali so me prevzetnega, brezserčnega: in v meni je bilo tako mehko, premehko serce.  Terpeti nisem mogel videti človeka ne živali, bolela me je vsaka bolečina, v serce se mi je smilila vsaka terpeča stvar.  Imel sem trenotja, ko sem se čutil nesrečnega, neskončno nesrečnega!  Obšlo me je tako rekoč terpljenje in gorje vsega sveta.  Zamislil sem se časi v čudno misel: zakaj sem na svetu!  O ko bi ne bilo ne mene, ne zemlje, ne solnca in zvezd, ko bi ne bilo sveta!  Slednjič se mi je serce olajšalo v solzah, ki so se mi curkom ulile po licih.  Z leti je rasla ta moja posebnost, recimo: bolezen, nikakor nenavadna bolezen; bolezen, kateri se tako rada posmehuje samopašna druhal, ki je zadovoljna in vesela, da se le nji dobro godi, ki ima ime in obličje človeško, a nikakor ne človeškega serca.  Ta je tista bolezen, iz katere poganja cvetica najblažje poezije, ki so jo solze rodile nam v veselje.  O kolikokrat sem si mislil: Zakaj mi ní stvarnik podelil darú poezije: vrelo in kipelo je v mojem sercu, nema so mi bila usta!  Pride mi čas, ko se mladeniču po naravnih zakonih zbuja hrepenenje po drugi polovici človeštva, ko se mu šiloma obračajo oči po cvetočem ženskem licu.  Blagor mu, kedor najde tolažbe in zdravila na blagem, zvestem ženskem sercu.  Imel sem nekoliko priložnosti izpoznavati ženstvo, zahajal sem v hiše, tako imenovane dobre hiše; prijazno so me sprejemali povsod; radi so prezirali moje slabosti, poterpljenje imeli z mojimi posebnostmi.  Imel sem priložnost opazovati življenje; malo veselega sem videl.  Sijajna poveršnina, pod njo toliko nezdravega, červivega!  Lahko se zgodi, zlasti mlademu človeku, da se prenagli v sodbi; nevarno je iz nekaterih prikazni, ki jih je človek videl, sklepati splošno sodbo.  Jaz nisem bil zaničevalec ženskega spola, kar se mi je tolikokrat očitalo.  Nisem sovražil ženstva, ne zaničeval, a posebno spoštovati ga tudi nisem mogel.  Nosil sem v persih žensko podobo, katero sem si bil sam vstvaril po svojih mislih, svojih željah.  Kolikor sem videl in poznal deklet, nobena ni bila njej podobna.  Koliko sem zahteval, in kako malo!  Ne lepote, ne učenosti, ne visokega stanu, da ne govorim o bogastvu; iskal sem čistega, blazega, zvestega serca, serca ki me bode umelo, ki bode veselilo se z mano, z mano žalovalo, ki bode imelo z mano blago poterpljenje.  Želel sem žene, katera bi se srečno čutila v moji skromni domačiji, kateri bi ne uhajale skrivaj želje v sijajni svet — in Radovan! žene, katera bi bila plemenita v mislih, besedah in dejanji.  Vsak človek ima kaj posebnega, česar ne more terpeti.  Jaz imam z vsem poterpljenje, z vsako človeško slabostjo, z neumnostjo, celo s hudobijo, a zoperna, neskončno zoperna mi je — podlost in otroka njena: laž in hinavstvo!  Koliko sem si že prizadejal, ne da bi se sprijaznil z njimi, to je nemogoče, da bi imel samo človeško poterpljenje z njimi — vse zastonj, ta slabost pojde v jamo z menoj.“  Po zadnjih besedah, katere je blagodušni gospod Mirodolski z nekako nenavadno živahnostjo, z nekako sveto jezo govoril, potihne nekoliko časa; videti mu je bilo, da so mu obudile neprijeten spomin; po tem govori dalje z navadnim glasom:  „Take žene sem si želel, in tako ženo sem našel!  Če sem za kaj hvaležen svojemu stvarniku, hvaležen sem mu za to dobroto!  Radovan! ti si mlad, ti ne veš, káj je blaga žena!  Bog mi usliši moje želje, želje skerbnega očeta, in na konci svojega življenja bodeš govoril, kakor zdaj jaz govorim.  Srečne dni sem preživel z njo, kako naglo so minili!  Njene želje so bile moje želje, moja volja njena volja.  Lep je učiteljski stan, jaz ne vem lepšega na svetu; vendar ima, izkusil bodeš sam, svoje težave.  Kako lep, blag namen, kako težko ga doseči!  Človek, naj si še toliko prizadeva, naj ga vse hvali, težko je sam sè sabo zadovoljen.  Prihajajo mu težka trenotja. bliža se mu skerb, temni se mu čelo, upada mu serce — ljub pogled iz njenih oči, prijazna beseda iz njenih ust in solnčni svit razvedri mu čelo in mir se mu usede v sercé.  Oj blago bitje, ki, znebivši se zemeljske teže, breztelesno bivaš zdaj v večno mirnih prostorih, zvesta družica moja! ako čuješ moje besede, hvalo ti, serčno hvalo!  Moj mir si bila ti, moja tolažba, moja sreča; samo enkrat si me žalila, ko si od mene, od svojih se poslovila!“  Začujejo se ženski koraki, vrata se lahno odpro in — veselja žar posije očetu iz rosnih očí.  „Samí, gospod Mirodolski, samí?“  „Sam, gospod župnik!  Lepo je, da vam ní brani la vročina obiskati starega znanca.  Sim-le sediva v senčnico; pot vas je ugrela, soparno je po gozdi, tudi senca malo pomaga. — Barba!“  Nepotrebno je bilo klicati.  Že stojí polič rumenega vina na mizi pred gospodoma.  Zvesta služabnica stoji pred gospodom župnikom, ter čaka, da si obriše dobro rejeni postavni mož potno obličje; potem mu prime urno roko ter jo poljubi; to se ve da ní pozabila prej obrisati si ust z belim predpasnikom; snažna, čedna ženska je bila starikava Barba; po tem se zavertí ter otide, a verne se kmalo sè steklenico hladne studenčnice in hlebom belega kruha.  Storivši svojo dolžnost izgubi se zopet po svojih opravkih; govorila ní besede, zdelo se ji je nespodobno; bila je Barba mirnega jezika in urnih rok, biser vseh poslov ženskega in moškega spola, kar jih je bilo do sedaj, in kar jih bode morebiti še nekoliko časa za nami.  Čakala ni, da jo gospod opomni dolžnosti.  Pesiček, ki je vesel priskakal pred svojim gospodom, naznanil ji je prihod imenitnega gosta; po tem je vedela, kaj ji je početi; iz glave je znala, po versti, vse hišne navade.  Gospod župnik je dobil doma, kakor smo videli, svojega znanca; drobni tovariš njegov ní bil tako srečen.  Perún je bil z doma, bog vé, kam, kar ní bilo videti nikakor po volji njegovemu mlademu prijatelju; nekoliko časa stika po hiši in po vertu; ker ga ní najti, leže v hladno travo pod drevo izpehan in nevoljen.  „Kje je pa mladi svet?“ vpraša gospod župnik, ko se je nekoliko oddahnil in ugasil pervo žejo.  „Na griči, pri Radovanovi materi, je vse troje, in Perun z njimi.  Radovan je bil pri nas; po kosili so odšli; kaj je njim vročina.  Mene so pustili doma — starca; zvečer sem obljubil priti za njimi.“  „Starca! norčujete se, gospod Mirodolski!  Precej enoliko let imava, krepkega se čutim res, in ne bojim se vsacega, vendar z vami bi se nič prav ne upal.“  „Poglejte moje lase!“  Imel je gospod Mirodolski, kar smo morebiti pozabili povedati v začetku povesti, goste, dolge bele lasé, ki so bili v nekakem čudnem, a nikakor neprijetnem nasprotji z njegovim polnim zdravo rudečim, sedaj krepko ogorelim obličjem, z jasnim, bistrim očesom, ki mu je tako pogumno in vendar tudi tako prijazno gledalo izpod temnih obervi.  Gizdavost, najsmešneja moška slabost, ni bila slabost gospoda Mirodolskega, vendar ne dal bi si bil rad odrezati ali tudi samo prirezati čestitih belih lás, brez katerih si je bilo tudi težko misliti moža, kakor leva brez veličastne grive.  Tudi ni imel navade pokrivati si glavé; gologlav je hodil po vertu v mrazu in vročini.  Lepo ga je bilo videti, ko se je s cvetočima hčerkama izprehajal čestiti očák, hrast korenjak med mladima lipama, ki jima čebele brenčé in šumé po dišečem cvetji!  „Sneg na verhu,“ govorí dalje gospod Mirodolski, „sneg priča, da je zima, gospod župnik; kaj pomaga, da je gora v znožji še nekoliko zelena!  Roka in noga, ne rečem, da ste mi odpovedali, tudi oko mi služi za vsako potrebo.“  „Ne vstrašili bi se, mislim, ako bi srečali sami v gozdu volka, z vašo pestjo po glavi, in dovolj bi mu bilo.“  „Poskusil bi že, poskusil; ne dal bi se mu kar tako.  Ali nakositi koš detelje, zavihtiti ga z desnico na ramo, to mi je še vedno igrača.“  „Veruje vam rad, kedor vas vidi, gospod, saj ste skoraj v prigovoru po vsej župniji zaradi svoje moči.  Samo to se mi čudno zdí, kako ste mogli, tako dolgo po mestih živeč, ohraniti si tako terdno zdravje in táko moč.“  „Zdrava kmečka kri, gospod župnik, zmerno, trezno življenje, dela kolikor prav, počitek o pravem času, čista zdrava sapa, merzla voda, ne preveč skerbí, nič strasti in mirna vest, gospod župnik! tu imate vso mojo lekarno!“  „Veste, kaj se mi posebno pametno zdi, gospod Mirodolski?  Da ste tako o pravem času, rekel bi morebiti kedo, pred časom popustili službo ter stopili v zasluženi pokoj, katerega vam bog daj vživati še mnogo, mnogo lét.“  „Vidite, dragi gospod, moja misel je bila vedno ta: Človek ima svoje dolžnosti, a tudi nekoliko pravice.  Kader je izpolnil svoje dolžnosti, kolikor je najbolje mogel in znal, potem sme tudi nekoliko živeti zase.  Delo v tednu, a nedelje proste, Trud ves dan, zvečér vesele goste!  govorí nemški pesnik, in prav govori.  Pameten človek ne čaka, da mu začnó pešati močí, da že ne more več izpolnjevati svojih dolžnosti; umakne se za časa ter prepušča mesto mladim, čilim močém.  Vsak ob svojem času, tako je prav, zlasti v učiteljskem stanu.  Žalostno je videti moža, ki se ubija in trudi — se vé da ne iz veselja do dela, ubija se in trudi, da doseže nekoliko več pokojnine; morebiti tudi sreberni križec — žalostno je, pravim, videti moža, katerega zapušča dušna in telesna moč, vendar se sili izpolnjevati težke svoje dolžnosti, učiti, izrejati mladino, katera se slednjič igra z njim, kakor veter s šibkim terstom.  Tega nisem hotel čakati jaz, zato me vidite tukaj, gospod sosed, v neslavnem pokoji!“  „Bog vas živi, gospod Mirodolski, in daj tak pokoj vsem poštenim možém! — Srečo imate, dragi prijatelj z vsem, kar počnete.  Glejte, zeta imate, da si boljšega ne morete želeti, ne hči vaša boljšega moža.  Veri mladenič je Radovan, veselje mi je pogovarjati se z njim.  Vsestransko in korenito je izobražen, kolikor jaz soditi smem; in kako skromen je poleg svoje učenosti!  Bog daj, da bi bila taka vsa naša učeča se mladina, da bi imeli mnogo takih učiteljev, potem nam ní se bati.  Na tujem se ní izneveril svoji domovini, zvest sin ji je ostal, ali svojega domoljubja ne nosi na jeziku.  Ime njegovo se ní imenovalo po taborjih, čitalnicah in časnikih, celo med našimi pesniki se pogreša; kjer se je govorilo za domovino, kričalo in pilo, njega ni bilo ne čuti, ne videti.  Rekel mi je, — in kako bi pošten človek ne bil njegove misli! — da prava, resnična, globoka ljubezen do domovine ne ropoče in ne kričí pri vsaki priložnosti, da jo čuje svet in slaví.  Taka ljubezen, táko navdušenje je kakor plamen, ki ga daje zažgana slámina kopica, res mahom se dvigne visoko, da se nebo žarí, da si otroci očí pokrivajo poleg nje, ter od veselja vriskajo, da imajo tako velik ogenj!  Nekoliko trenotij — plamen je ugasnil, ostal je kupček pepela, žerjavice ne toliko, da bi se hruška spekla; žalostni stoje otroci, druzega ne, kakor da jih nekoliko časa očí skelé.  Taki otroci smo bili tolikokrat tudi mi!  O da bi vendar že kedaj izpoznali svojo nespamet, ne dajali se vedno in vedno slepiti bliščečim „frazam“, puhlim besedam ničemurnih, in tolikokrat tudi samopridnih kričájev!  Svojih najsvetejših čutov ne razklada mož pred svetom, kakor pohišni prodajalec svoje blagó; globoko v persih goji sveti ogenj, kateri ga blagodejno ogreva in poživlja, njega in vse dejanje njegovo.  Tako misli in govori Radovan o domoljubji in zatorej ga imam rad; ne bojim se, da bi se kedaj izneveril svojemu prepričanju, da bi ga kedaj utrudilo ali ostrašilo nasprotovanje, naj mu pride od zgoraj ali iz med zaslepljenih rojakov.  Cesar se je naučil, kar je marno in s trudom lepega in dobrega nabral v tuji deželi, to pride kedaj, tega sem preverjen, našemu narodu v korist.  In, kakor mi je pravil, ní on sam, kateri misli tako.  Posebno veselje mi je bilo, pravo serčno veselje, ko mi je pravil, da je sedaj med našo mladino na Dunaji neka zaveza, neka skrivna zarotba, poštena zarotba, gospod Mirodolski! bog nam daj obilo takih!  Dali so si besedo, da hočejo malo govoriti, a mnogo delati za domovino.  Pridnost je njih geslo in poštenost na vse strani.  Dovolj sleparstva, pokazalo je, kaj more; naj poštenost enkrat poskusi svoje moči!  Vsak naj se izuči in izuri v svoji stroki, da se mu ne bode nikogar bati.  Potem pa vsi domóv, vsak na svoje mesto.  Koreniti v vednosti, pošteni v dejanji, omikani in plemeniti v vedenji, koga bi se bali, kedo se more meriti z nami?  Čislati, spoštovati nas morajo naši nasprotniki, potem se nas bodo bali, potem bodo skromni in tihi, kakor je spodobno človeku v tuji deželi:  „Si vivis Romae, romano vivito more.“ To vam je pošten in časten boj, brez kričanja in psovanja.  Tako bode, po božji in človeški pravici, Slovenec gospod na slovenski zemlji.  Kaj pravite, gospod Mirodolski?“  „Nič novega mi niste povedali, čestiti gospod: Radovan in jaz nimava skrivnosti; vendar sem vas z veseljem poslušal do konca; kaj lepega človek rad dvakrat sliši.  Poznate me, gospod, kakor jaz poznam vas, zato se lahko umeva.  Priletna sva obá; težko, da učakava lepe prihodnosti, katere želiva našemu narodu; vendar potolažena se ločiva od tod; zarija, ki lepši dan obéta, zlati nebo; od daleč gledava obljubljeno deželo, v kateri bodejo srečno živeli naši potomci.  Na veselo prihodnost!“  „Bog živi Radovana, bog živi nado našo, slovensko mladino, bog živi vse slovenske poštenjake!“  Žvenketanje kozarcev, nenavadno o takem času, ni dalo mirú skerbni Barbi.  Kaj neki imata danes gospoda, da sta tako razneta!  A ko vidi steklenico prazno na mizi, kaj treba tu premisleka?  Vé takoj, kaj ji je storiti, ker znane so ji bile lepe hišne navade.  Krepko stisne gospod Mirodolski svojemu prijatelju roko, potem govori:  „Različna so bila, čestiti prijatelj, najina pota v življenji; različne so najine misli in sodbe o mnogih, morebiti prav imenitnih stvareh — kako bi pač moglo biti drugače! — vendar med nama ní resnega razpora.  Zlagava se v navdušenji za vse, kar je dobro, blago in lepo, zlagava se v ljubezni do človeštva, v ljubezni do naroda.  Ne bojim se torej, da bi me krivo sodili, ako vam govorim naravnost, brez ovinkov, kakor mislim in čutim.  Meni ne pristoji sodba o našem duhovstvu, premalo ga poznam, premalo sem imel priložnosti občevati in razgovarjati se z njim.  Soditi ves stan po nekih posameznih glasovih, kateri so mi, in časi prav neprijetno, bili na uhó, to se mi ne zdi pravično.  Klas ní najbolji, kateri dviguje najviše glavo; in motil bi se svet, ako bi sodil naš narod, zlasti naše ljudstvo, po možeh, ki vpijejo najglasneje.  Kar bodem torej govoril, to meri samo na može, kateri delajo, kakor bi javno govorili v imenu vsega svojega stanú.  In s temi se zlagati ne morem.  Vidi se mi, da so tudi oni nekoliko krivi žalostnega razpora, kateri je na korist samo našim nasprotnikom.  Po svojem prepričanji govoré, gotovo! boré se za resnice in pravice, katere se jim vidijo najsvetejše: to je prav, to je moško!  Ali, vprašam, zakaj govoré takó, zakaj se boré s takim orožjem?  Ako se prepirata dva, pravi italijanski pregovor, čegava je pravica?  Njegova ne, ki najbolj kričí. „Sancta sancte!“ opominjajo s povzdignenim perstom svoje nasprotnike; zakaj ne delajo sami po svojih besedah?  Sveta stvar naj se brani sè svetim orožjem.  Kako je moči vero ljubezni oznanjati sè serdom v serci, gerdimi besedami v ustih, širiti jo, pridobivati ji učence s palico in terdo pestjo?  O da se tako malo spominjajo svojega nebeškega učenika!  Samo eno versto ljudi je sovražil, kolikor je moglo sovražiti to preblago serce, pismouke in farizeje!  Samo enkrat je bič zgrabila krotka roka njegova, ko je svetišče gospodovo oskrunjala kupcev in menjalcev samopašna druhal!  Turški prorok, ne on, je velel svojim učencem: Pojte križem svet, ter širite moj nauk z mečem in ognjem!  Resnice se ne širijo, kakor se tudi ne zatirajo, s kervjo in plamenom, s temnicami in železjem.  O strašna zmota, o žalostna, sramotna prikazen, gerdi madež človeškega rodu!  Njemu, ki je dejal, da noče klalnih darov, njemu naj bi prijeten bil dim goreče germade, duh prijeten pekočega se človeškega telesa!  On, ki živi „mlade krokarje ob potoku“, on naj bi z veseljem čul stók v bolečinah vijočega se človeka, ki ga muči njemu na slavo in čast zdivjana druhal; njemu naj bi bil sladek glas zapuščenih vdov in sirot!  Tako si misliti najvišje bitje, kakoršen ní dan današnji najkervoločnejši človek, tako mu služiti: to je bogokletstvo, če je katero na svetu.  Taki ljudjé niso vstvarjeni po božji podobi; sami so si vstvarili boga po svoji podobi!  Ali, kam sem zašel?  V starodavne čase, ki so minili, ki se ne povernejo nikedar več.  Groza mi predriza ude, serce se mi kerči, ko se spominjam té najžalostnejše dobe v zgodovini človeški.  Stoletij in stoletij pokore mu bode potreba, blagega delovanja, dejanjske bratovske ljubezni, da si opêre človeštvo ta kervavi madež s telesa!  Govoriti sem hotel o sedanjih časih, o možeh, ki tako čudno, po svoje služijo bogu in njegovim resnicam.  Kako je mogoče, da so tako zaslepljeni!  Strast, strast, najhujša sovražnica resnice jim slepi sicer bistro oko, da ne vidijo sami, kar vidijo vsi drugi, da je vspeh njihovega početja naravnost nasproten njihovemu namenu. „Na skledo kisline se ne vjame toliko muh, kolikor na žlico medú!“ „Kedor veter seje, bode žel vihar,“ pravi sv. pismo, katerega so, kakor je videti, čisto pozabili.  Ko pride sin človekov, ki ni imel, kamor bi položil glavo, nek večer sè svojimi učenci truden v neko vas; ko jim terdoserčni nje prebivalci odrekó prenočišče: kako so se razserdili njegovi učenci, tako malo še pododni svojemu nebeškemu učeniku; kako so mu prigovarjali v nesveti jezi, naj pokliče ogenj in žveplo z neba na pregrešno vás!  Kaj jim odgovori izveličar? „Vi ne veste, kakega duha ste otroci!“ Kakega duha otroci so oni, ki živega preklinjajo njega, ki se v svojem prepričanji ne more zlagati z njimi.  Kaj bi jim rekel, ako bi stopil med nje on, ki je govoril: Človekov sin ní prišel na svet, da pogublja duše, temuč, da jih reši!  Fanatičen bodi Mahomedán, ta je pravi značaj njegove vere; ljubezen, vsmiljenje z nesrečnim bratom je kristijanstva jedro.  Kedo je boljši kristijan, on, ki je pel:  Skèrbi zase, ljubi brata, Dvigni ga, odpri mu vrata In sodnik naj bo serce,  ali óni, ki so ga preganjali „od nemila do nedraga?“ Oprostite, čestiti prijatelj, da tako govorim, kakor sicer ní moja navada.  Gotovo že čutite, kaj me je tako razjarilo; saj ste mi sami poslali list, v katerem sem bral — kako bi imenoval tako pisanje?  To ni že več strast, sovraštvo, žolč; mogoče, da je pisala to blagoslovljena, a gotovo ne blažena roka.  Taki ljudje bi še dandanašnji zažigali germade, ako bi mogli in smeli.  Poznate me, gospod; dovolj sva se že razgovarjala o vsem, kar je na korist in kvar našemu ubogemu narodu.  Vi veste, kako mislim o žalostnem domačem razporu; da sè svojim prepričanjem, se svojim sercem ne morem biti ne na óni, ne na tej strani. „Intra muros peccatur et extra.“ Jaz sovražim strastnost in surovost, kjer jo vidim.  Recimo, da se je začelo na óni strani; kako jih to opravičuje?  Kje naj bode plemenitost doma, ako ne pri njih?“ Na obéh stranéh je krivica, obéma je torej potreba poboljšanja, da bode konec pogubnega razkolstva, da se verne mir in z njim sreča v našo ubogo deželo!  Nemogoče mi je misliti, da so vsi, da je samo večina našega duhovstva enakih misli s temi vpijáti.  Zakaj se nikedo ne oglasi: Bratje, mir in sprava! vsi smo ene matere sinovi, vsi jo ljubimo: podajmo si roké ter delajmo zložno na korist domovini!“  Ničesa ne odgovori na to gospod župnik; molčé podá roko svojemu prijatelju: razumela sta se čestita moža.  Nekoliko časa molčita obá, potem povzame gospod Mirodolski zopet besedo:  „Lep je duhovski stan; jaz sam sem bil že blizo nekedaj, da bi si ga bil izvolil.  Živeti med ljudstvom, učiti, voditi ga z besedo in izgledom, z njim čutiti vse potrebe njegove, z njim veseliti se in žalovati; kaj lepšega si more želeti človek na sveti!  Ni mi treba iskati izgleda daleč okrog.  Kedo je najbolj spoštovan, najbolj ljubljen mož po vsej srenji?  Kam se zatekajo v svojih potrebah, prepričani, da najde vsak pomoči, dobrega sveta, ali vsaj prijazne, tolažilne besede?  Vi, čestiti gospod, ne razgrajate v cerkvi, ne razbijate lece; vi ne strašite vedno ubozega ljudstva z gorečim peklom in černim gospodarjem njegovim; vi svojim zvestim poslušalcem ne belite glav sè skrivnostnimi vérskimi resnicami, katerim niso do dna prišli cerkveni očetje; vi jih ne svarite pred krivimi preroki, kateri bi pač težko kedaj utegnili zaiti v to tiho dolino.  Svarite jih pred sovražnikom, katerega nosi vsak, več ali manj, sam v sebi.  Vi ne strašite vedno sè šibo božjo; v jasnih podobah jim kažete žalostne nasledke lahkomiselnosti, nezmérnosti, razuzdanosti in drugih napak, ki izpodjedajo srečo in blagostanje na kmetih.  Iz vaših ust ní čuti neprimerne besede.  Vas lahko posluša najbolj izobražen človek; iz vaših ust bode slišal resnice, ki ne bodo tudi njemu brez koristi.  Da sem vam jaz vedno zvest poslušalec, kateremu ne uide nobena beseda, to veste, čestiti gospod župnik!“  „Oho!“ zavpije na to duhovni gospod, ki je že delj časa zmajával glavo, „oho! gospod Mirodolski!  Tako torej?  Da hodite v cerkev vsako nedeljo sè svojima hčerkama, to mi je znano, tó; da me pa tako zvesto poslušate, kakor pravite; da pazite na vsako besedo, tega nisem vedel do sedaj.  To ní lepo, gospod Mirodolski; vsaj povedati tega ní bilo potreba.  Naravnost vam povem; moja navada ní, da bi se bog vé kako pripravljal v saboto večer ter premišljal, kaj bodem jutri govoril.  Sedaj bode pa treba vse drugače!  Še tega bi bilo potreba, da bi moje govore zapisavali v cerkvi, besedo za besedo, kakor neki delajo na Dunaji časniški poročniki iz rodú onih, ki so nekedaj peš popotovali skozi rudeče morje.  Čakajte, gospod; ker hodite tako zvesto poslušat moje cerkvene govore, ki so namenjeni samo vérnim ovčicam, meni izročenim; treba, da izpregovorim z vami enkrat resno besedo, ki mi je že zdavnaj na jeziku.  Če ste tako dober kristijan, kako to, da ste dali svojima hčerkama tako nekristijanski imeni?  Zora, Breda! lepi imeni, ní da bi dejal; a vprašam vas, gospod Mirodolski, kedaj se je katera svetnica imenovala tako?  Teh imen ni najti ne v mali ne v veliki „pratiki“; zastonj bi jih iskal v svetem pismu stare in nove zaveze, zastonj v življenji svetnikov!“  „Vidite, čestiti gospod župnik, to je vse dobro premišljeno, na tanko prevdarjeno.  Ne da bi morebiti zaničeval poštena imena, katera dajó naši pošteni kmetje po stari navadi svojim otrokom.  Kaj je ime?  Človek je lahko kerščen za Jurja in more biti vendar pameten mož.  Ali jaz sem premišljal in sodil tako: Mislite si, gospod, da hoče pri nas pisatelj pisati povest, roman, dramo; vprašam vas, kaj more začeti z našimi imeni?  Kako naj imenuje svoje osebe, katere hoče povzdigniti iz navadnega, vsakdanjega življenja, obdati jih z vzornim svitom!  Vsak narod ima svoja imena, zakaj bi mi ne imeli svojih?  Imeli smo jih, kakor nam še pričajo narodne pesmi, a izgubili smo jih iz življenja.  Kaj nam je torej storiti?  Kmet se derži svojih starih navad; zakaj bi mi, ki se imenujemo izbražene, ne storili pervega koraka?  Meni se zdi, da je dolžnost vsakemu izobraženemu Slovencu dajati svojim otrokom lepa, slovenska imena.  Kedó more reči, da se ne širi tudi s tem narodna zavest?  Nemogoče mi ji verjeti, da se žalijo s tem svetniki in svetnice v nebesih, kakor tudi ne verujem, da žalimo boga, ako ga pišemo po našem pravopisu, z malo čerko.  Ako bi mu hoteli s čerko izkazavati primerno čast, s kako veliko čerko nam bi bilo pisati njegovo imé!“  Po takih pogovorih, resnih in šaljivih, sta se ločila blaga gospoda, ko se je solnce že bližalo zatonu.  Po župnikovem odhodu je ravno stopal gospod Mirodolski proti vertnim vratom, da bi šel na Grič za svojo mlado družino; ali kako se prestraši, ko mu prisopeti naproti Zora in Breda!  Preplašeni se stisneti k njemu, groza se jima bere z obličja!  Predno še more oče vprašati dekleti, kaj se je zgodilo, prikaže se mu žalosten prizor: dva moška, Radovan spredaj in zadaj mož iz sosedne vasi, stopata počasno z nosilnico, iz vej zgrajeno, in na nosilnici leži mož na videz mertev!  Molčé stopata nosača v hišo, kjer odložita na posteljo, v naglici pripravljeno, žalostno breme.  O pervem pogledu spozna umni gospod Mirodolski, da mu niso prinesli merliča v hišo: vendar pošlje takoj po zdravnika.  Z navadnimi domačimi pripomočki ga kmalo zdrami iz omedlévice.  Ko se trudi dobroserčni gospod s tujim človekom, pripoveduje Radovan, kako so ga našli; Perún ga je bil zasledil.  Ko so bili, domú gredé, za streljaj od hiše, začujejo glas Peruna, ki je bil po svoji stari navadi nekoliko korakov pred njimi; tisto posebno lajanje, s katerim naznanja pes, da je zagledal nekaj nenavadnega.  Radovan hiti urno za glasom.  Pot je deržala čez jarek, precej globok, nad katerim je bil napravljen mostek z deržajem ob eni strani, tako da se je hodilo brez nevarnosti po njem, ako ní bil človek tak, kakoršni se časi preradi vračajo kmetje v nedeljo ponoči domóv.  Pod mostkom na dnu jarka zagleda vznak ležečega človeka, nad katerim je lajal in cvilil Perún.  Hiti mu na pomoč; zdramlja ga; človek se ne gane; kervaveča rana zadaj na glavi kaže, da se je, morebiti smertno pobil.  Perva pride Breda, ki je bila manj boječa, na most.  Radovan ji zakliče, naj gre urno iskat pomoči.  Na bližnjem polji najde deklica kmeta, ki se napoti urno pomagat.  Z njegovo pomočjo napravi Radovan v naglici nosilnico; položita ga nanjo; a kam z njim?  Radovanu ní bilo treba premiselka, dobro je poznal gospoda Mirodolskega; hudo bi se mu bil zameril, ako bi se bil obernil drugam.  Ko pride zdravnik in pregleda bolnika, reče gospodu: Nič nevarnega!  Krepke hrane, pokoja — in jutri ali pojuternim se ga lehko iznebite.  Imeniten ní bil novi gost gospoda Mirodolskega, ne po obleki, ne po obličji.  Najbolj podoben beraču, vendar ni bil navaden berač, kakoršni hodijo z malho od hiše do hiše.  Oguljena, zamazana suknja težko da je bila pomérjena po njegovemu životu; hlače, ki so gotovo nekedaj služile daljšemu možu, bile so od spodaj razkosane in oškerbane; ali najžalostnejši del oprave bilo mu je obutalo, ni čudo, ker je največ terpelo.  Dolgi sivi lasjé pač niso že dolgo čutili glavnika; rujavo, zabuhlo lice je pričalo, da se mož ni ogibal solnca in vetra, zlasti ne tiste žalostne pijače, ki je ubogim ljudjem tolikokrat edina tolažba!  S kratka: bil je ta človek žalostna prikazen, tolikanj žalostnejša, ker se mu je videlo, da je bil nekedaj drugačnega vajen.  Ko se probudí, gleda debelo, zmešano izpod gostih, zmeršenih obervi.  Ko se nekoliko zavé, zakriči z osornim, hripavim glasom: „Žganja! žganja mi prinesite!“ „Žganja nimamo,“ odgovori mu mirno blagodušni gospod. „To-le vzemite in pite; dobro vam bo délo.“ „Na cesti so me pobrali, že vidim, zanesli me v bolnišnico: tu ni žganja.  Jaz nisem bolan, samo tu le zadaj me nekaj serbi; pobil sem se, kakor je videti, pa to nič ne dé; moja čepinja ní steklena; žejen sem, žejen; dajte mi pijače!  Gospod doktor, imejte vsmiljenje z ubogim človekom; velite mi prinesti žganja; moje gerlo hrepení po njem kakor jelen po hladnem studenci; samo en kozarček, en požir, gospod doktor!  Nič se ne bojte; nikomur ne povem, da ste mi ga dali; to je edino moje zdravilo; jaz se poznam, gospod doktor; še danes, to uro se me iznebite, ako mi ga daste.“  S tako milim, prosečim glasom je govoril té besede, da bi se bil gotovo omečil gospod ter dal mu strupene pijače, ako bi jo bil imel pri roki.  „Žganja nimamo, tudi ga ní blizo: kozarec vina vam morem dati; upam, da vam ne bode škodilo; poterpite malo.“ In mož otide v shrambo. „To vendar ni bolnišnica,“ govori mož sam pri sebi, oziráje se po sobi; „ta mož ni doktor; tudi gostilničar ni videti, da bi bil.  Kjé sem neki? — Pri kakem „dobrem“ človeku, kateri misli, bog vé, kaj je dobrega storil, da me je pustil prinesti pod svojo streho; mož si nabira zaslug pri bogu za svoje grehe; jaz mu ne bom dajal mnogo priložnosti; skoraj se odtegnem; tá kraj ni zame. — Ali, kjé je Brutus? ne vidim ga.  Brutus, Brutus, Brutus!  Kje si, moj Brutus!“  „Kaj vpijete tako?  Koga kličete?“ vpraša ga Mirodolski, ki pride s kozarcem v roki.  „Kje je moj pes?  Kam ste ga déli?  Zakaj ne pustite k meni mojega zvestega tovariša, mojega edinega prijatelja!  K meni ga pustite; kjer sem jaz, sme biti tudi moj Brutus.  Lep res ni moj Brutus, gospod, a zlata duša, pravim vam, gospod, blaga pasja duša.  Ne bojte se, gospod, nič vam ne bo ponesnažil; mirno bo ležal poleg moje postelje ter gledal me sè svojim zvestim očesom.  O gospod, vi niste še videli takega očesa!“  „Samega so vas našli, psa ni bilo videti blizo.“  „Tako, tako?  Psa ni bilo videti blizo?  Moj Brutus bi se me bil torej naveličal; moj Brutus bi me bil zapustil; ukradel se od mene, iskal si druzega, boljšega gospoda?  Tudi ti, moj Brutus?  Ne, ne! to je laž; to ni mogoče; moj Brutus je pošten pes, ne človek!“  „Res!  Zdaj se spominjam; videti je, da mi je vendar padec nekoliko omajal pamet.  Sinoči že sem ga izgrešil, v mraku.  Pozno sva šla v hrib; ko pridem na verh, ozrem se nazaj, psa ni za mano!  Kličem ga, vpijem na vse gerlo, vernem se nazaj, nikjer ga ní!  Žalosten in truden ležem v germovje in zaspim.  Ko me zjutraj solnce izbudi, gledam okrog sebe, kličem: Brutus, Brutus!  Nič se ne oglasi.  Žalosten sem bil, gospod, prav žalosten; vi ne veste, kako žalosten; hudo mi je bilo pri serci; tako samega, tako zapuščenega sem se čutil na svetu!  Vi ne veste, gospod, kako je to, ko je človek sam na svetu!  Je-li mogoče, da je moj Brutus nehvaležen!  Življenje sem mu otel, iz vodé sem ga potegnil, kamor ga je bila vergla vsmiljena roka.  Res, življenje ni posebno prijetno rokodelstvo; ali sirota ga ní še poznalo; branilo se je z vsemi štirimi, da bi ne poginilo; jaz sem mu pomagal; in kmalo sva bila prijatelja, dobra, zvesta prijatelja, gospod!  Nič dobrega ni imela žival pri meni, res; dajal sem ji, kar sem imel; skupaj sva popotovala v mrazu in vročini, po prahu in po blatu; skupaj sva prenočevala po svislih in po gozdih; skupaj sva jela, kar sva imela; iz enega kozarca pila — tudi žganje je pil — kaj se čudite, gospod? žganje je pil z menoj — pametna žival je bil moj Brutus.  Zvest tovariš mi je bil in sedaj! — O to ni mogoče, ni mogoče, da bi me bil zapustil; v njegovi starosti se človek več ne izpreoberne, gospod!  Kaka nesreča ga je zadela; oslabel je na poti, star je žé, kratke sape je, gospod; jelite, da je mogoče; kedo vé, kje leži za kakim germom, in jaz mu ne pridem na pomoč!  O Brutus, Brutus, dragi moj Brutus!“  „Mirni bodite, morebiti se je samo zatekel kam; morebiti se še najdeta.“  „Kaj pravite? zatekel? še se najdeva?  Prav govorite: vi ste moder mož, gospod.  Star je Brutus, nos mu peša; starost, starost, gospod!  Prav pravite.  Čakal bom, tri dni ga bom čakal in tri noči; morebiti se res poverne; vesel bi bil, o vi ne veste, kako bi bil vesel; ako ga ne bo čez tri dni in tri noči, potem vem, kaj mi je storiti.  Iz same žalosti nisem mogel nič jesti; pil sem, samo pil in zato zdaj tu ležim pod vašo streho.  Glava me malo boli.“  „To ni prav, da vas pustim tako govoriti; pokoj vam je priporočal zdravnik.  Bodite mirni; zaspite rajši, dobro vam bo délo!“  „Miren naj bom, kakor otročnica, molčim naj? iz tega nebo nič: vajen sem govoriti in molčati, kader se mi ljubi.  Zdaj se mi ljubi govoriti.  Zdravnik nič ne vé; on ni vajen zdraviti takih ljudi, kakoršen sem jaz, mi ne kličemo zdravnika; brez njegove pomoči živimo in umiramo, kakor je božja volja ali pa naša.  Pustite me govoriti, gospod, dokler se mi ljubi; to mi je zdravo; dovolj sem molčal v svojem življenji!  Ne bojte se, gospod, merliča pod svojo streho; močan sem, krepak sem in sè svojo gorjačo — — Kje je moja gorjača, gospod?  Zakaj ne sloni tú pri mojem zglavji?  Ob vse sem, brez pomoči sem na svetu!  Kje je moja palica?“  „Gotovo je obležala, kjer so vas našli; mirni bodite; takoj pošljem po njo; ne verjamem, da bi jo bil pobral kedo.“  „Ne, tega ne!  Ta palica je ustvarjena samo za mojo roko, samo mene je vajena, drugemu ne služi.  Vi ste dober mož, gospod; ne, da ste me vzeli, ali pustili prinesti pod streho — zasluge, zasluge v nebesih! poznamo, dobro poznamo! „Popoten sem bil, in vi ste me sprejeli“, ali kakó je že tista stara molitvica!  Ne, gospod, za to vam nisem hvaležen.  In če ste mi življenje oteli, mala reč, mala reč, gospod!  Veste s čem ste se mi prikupili; zakaj vam pravim, da ste dober mož?  Ko sem vam govoril o psu — o gospod, dobro oko imam; opazoval sem in spoznaval človeške obraze — gineni ste bili, zastonj ste se premagovali; za to pravim, da ste dober mož in vem, kaj pravim.  Jaz sem bil tudi nekedaj dober; kaj me gledate?  Dolgo je res že, strašno dolgo!  Morebiti se mi je samo sanjalo; glava mi peša; vendar zdi se mi, prav za gotovo se mi zdi, da sem bil nekedaj — — Ej, ej, ej! gospod, to ní dobro, če je človek dober, meni verjemite!  Precej pri letih ste že, gospod, vendar zdravi ste in krepki; ako vam je še mogoče, izpreobernite se, bodite hudobni; poslušajte moj svet; ne upajte nikomur, ne bratu, ne sestri; ne ženi, ne otroku!  Dobro vam svetujem, gospod, spominjali se boste morebiti še kedaj, kako pametno vam je govoril tisti pijanec, tisti potepuh, ki je nekedaj ležal na vaši postelji.  Dajte mi zdaj tisto gosposko pijačo; gerlo mi je suho, kakor bi bil jedel pezdirje.  Brutus, Brutus! „animae dimidium meae,“ duše moje polovica; boljša polovica!  Duša se mi je razklala na dva kosa, ostala mi je samo polovica, slabša polovica!  Na tvoje zdravje, moj Brutus! — Gladko, pregladko!  Moje gerlo je kakor podplat; pijače potrebuje, ki prijetno praska; žerjavice, ki greje tako dobrodejno!  Vi ne veste, kaj je žganje, gospod; vi ste srečni!“  „Latinsko znate, kakor sem slišal?“  „Znal, znal, gospod! tudi drugega sem mnogo znal; a to je minilo. „Fortuna fuit“: zdaj sem berač, klatež, potepuh!  Škoda, prava škoda, da nisem pesnik, romanopisec!  Pel bi pesmi, pisal bi romane: nič izmišljal, vse kakor je bilo; samo golo resnico bi pravil, in svet bi dejal: Kako fantazijo ima ta človek!  Ha, ha, ha! fantazija!“  Pri tej priči se odpro vrata, in v sobo stopi Zora pogledat, kako je bolniku: gotovo dobro, ker se tako iz serca smeje!  „Kedó je ta ženska prikazen?  Vaša hčerka?  Prijeten obrazek, tako mil, tako sladák, tako nedolžen; oj tako nedolžen!  Človek bi ne mislil, da je mogoče — — o vse je mogoče!  O varuj se kragulja, krotka bela golobičica!  Nič se ga ne boš bala.  Tako lep je, tako gladko perje ima in tako bistre, žareče oči! — Pojdi, pojdi, deklica!  Videti te ne morem.  Velite ji, gospod! naj gré; jaz ne gledam rad ženskih obrazov; posebno takih ne!  Hodi, dekle!  Z bogom, z bogom! pa poštena bodi, kolikor ti je mogoče!  Perva nisi, in zadnja ne boš!“  Dekle otide sè solznimi očmi.  Nevoljen je bil oče, a kaj? poterpljenja je treba s takim človekom, blazega poterpljenja!  Pozno je bilo po noči; vse je že počivalo po Mirnem dolu, razen gospoda Mirodolskega in njegovega gosta.  Zastonj si je prizadeval skerbni gospod, zastonj mu prigovarjal, naj miruje, naj zaspi ako mogoče, ker mu je potrebno spanje.  Odgovarjal mu je mož, da se zdravega in krepkega čuti, da že dolgo ne tako.  „Storite mi to dobroto, gospod, ostanite pri meni nekoliko časa: tako nekako čudno mi je; dolgo že nisem dihal tako prijetne sape, kakor tu pod vašo streho; govoriti mi je treba; dolgo je že, da nisem govoril poštene, pametne besede!  Če vas ni strah potepuha, ugasnite luč, gospod! hudó dé mojim očem! — Glejte tam mojo luč!  Bodi mi pozdravljena, ljuba prijateljica moja, zvesta mi spremljevalka!  Kolikokrat sem ležal po noči v gozdu sam, sam!  Ti si mi bila vérna tovarišica; prijazno si čula nad mano, kakor čuje nad spečim otrokom zvesto materino oko!  Netopérji so letali med vejami z rahlimi krili in sova je ukala — prijeten glas mojemu ušesu!  Ti me nisi pozabila, prijazna luna! tudi sim si prišla gledat, kako se godi tvojemu prijatelju.  Ali ste zaspani gospod?  Imejte poterpljenje z menoj.  Vi se ne pogovarjate z luno, prijateljico nesrečnih, izgubljenih ljudi!  Kako prijetno je tu!  Zbujajo se mi stari spomini iz davno minilih mladih let!  Pripovedke, na pol pozabljene, mi prihajajo v spomin. — —  Enkrat je bil oče, tá je imel tri sine — ne, samo dva sina je imel; to ní navadna pripovedka! — Lepo premoženje je bilo njegovo.  Visoka bela hiša, grádu podobna mu je stala na griči, in okrog vse njegovo; verti in njive, polja in gozdi, vse njegovo!  Težko je bilo z doma zaklicati delavca, na njivi pri mejniku.  Polne so mu bile žitnice in v hlevu mu je stalo mnogo lepo rejene živali. — Imel je torej dva sina; rad je imel oba, zlasti starejšega, ki je imel biti nekedaj za njim gospodar té lepe domačije.  Ali tega ní veselilo kmetovanje; gnalo ga je v mesto, hotel je biti učen, imeniten gospod.  Pridno se je učil v mestu.  Ko je doveršil latinske šole, umerje mu oče.  Zdaj je bilo vse njegovo.  Samo iti mu je bilo domov, izplačati brata ter izgnati ga iz očetove hiše, naj si gre domovja iskat, kamor mu drago.  Dober človek je bil naš prijatelj.  Brat se mu je bil seznanil z lepo deklico, hčerjo imovitega kmeta.  Rada sta se imela; a njen oče je bil osoren mož; nikoli bi ne bil dal svoje hčere človeku brez terdne domačije.  Naš prijatelj — kako se mu je že dejalo?  Recimo: Krilan! — Krilan torej se ní dolgo pomišljal, kaj mu je storiti — bil je dober človek.  Ni ga bilo treba prositi z besedo; dovolj glasno sta mu govorila žalostna obraza mladeniča in dekleta, ki si nista vedela pomoči.  Z veseljem prepusti dom svojemu mlajšemu bratu, izgovori si samo toliko, da bi se mogel izučiti v visoki šoli ter doseči zaželeni namen.  Čudili so se mu ljudje in hvalili ga, kako dober človek je; nekateri so ga tudi imenovali nespametnega.  A Krilan se je malo menil za hvalo in grajo; bil je dober človek, in nikakor si ni domišljal, da je ravnal bog vé kako plemenito!  Navadna človeška dolžnost, ne junaštvo se mu je zdelo osrečiti dva človeka, ki sta samo od njega pričakovala življenja ali smerti.  Vse je bilo srečno in veselo; lepo ženitovanje se je obhajalo na Krilanovem domu!  Še tisto jesen otide Krilan v véliko mesto, v visoko šolo.  Slovo so mu dajale hvaležne solze srečnih zaročencev.  Izvolil si je bil zdravništvo, navdušen je bil za ta blagi, trudapolni stan.  Hotel je biti dober zdravnik, pridobiti si najprej vseh potrebnih vednosti, izurjenosti in dobro imé v tujem mestu, potem pa preseliti se v domačo deželo, naseliti se na kmetih ter živeti tam mirno delavno življenje na korist svojim rojakom — dober človek je bil Krilan in rad je imel svojo domovino.  Vse je šlo po sreči.  Redno mu je pošiljal brat izgovorjeno podporo — pervo leto.  S časom začenjajo prihajati pisma bolj in bolj poredko — tožbe; slaba letina, toča, nesreča pri živali, terde besede, očitanje, nehvaležnost!  Slednjič nič pisma ne odgovora!  Bolela je Krilana bratova nehvaležnost; vendar mirno jo je prenašal.  Prigovarjali so mu, naj si išče pri sodbi pravice; ali Krilan ní poslušal prijateljskih svetov; gerdo se mu je zdelo, tožariti se z bratom — bil je dober človek!  Hudo ga je zadela bratova nehvaležnost, vajen je bil od nekedaj brezskerbnega življenja; primoran je bil sedaj služiti si kruha s podučevanjem po hišah.  Terdo mu je šlo.“ —  Na to umolkne mož, kakor da bi ga bilo utrudilo govorjenje.  Dolgo časa je molčal; mesec mu je sijal naravnost v obličje; obličje je bilo bledo in čudno so se mu žarile oči.  Težko je sopel in nemirno se mu je vzdigovala odeja na persih, kakor se dviguje jezeru valovje pred nevihto.  „Kako vam je?“ vpraša ga vznemirjen gospod Mirodolski.  „Že dobro, že dobro!“ odgovori mu. „Kaj niste zaspali, gospod?  Ali vas ne dolgočasi moja pripovedka?  Torej dalje!  Kje sva ostala?  Res — terdo mu je šlo; vendar ní mu upadalo serce.  Izgubil je brata, ki ga je rad imel; bolela ga je njegova nehvaležnost, ní čudo!  Do tistega časa ní še vedel, da je nehvaležnost na svetu, malo izkušinj je še imel; izkušinj je treba človeku, da se mu uterdi serce.  Izgubil je brata, izgubil je dom; velika izguba!  A kaj?  Ostal mu je zaklad, „ki ga ne ukrade tat, ki ga môli ne snedó.“ Ostalo mu je zvesto prijateljsko serce.  Lep mladenič je bil Stanko, zlata duša.  Znana sta si bila in prijazna od mladih nog.  Skupaj sta stanovala, skupaj učila se in razveseljevala.  Skrivnosti ni bilo med njima.  Ljubeznjiv mož je bil Stanko; rad ga je moral imeti, kedor ga je videl.  Prijatelja je torej imel Krilan, zvestega prijatelja; kako bi bil mogel biti nesrečen! —  Prijatelja je imel in — prijateljico! — —  O srečni Krilan!  Trudi se, ubijaj se, saj se ne zastonj!  Naj te vse zapusti, naj se ti izneveri prijatelj, ti nisi zapuščen, ti nisi sam na svetu.  V daljnem kraji, na skrivnem cvete blaga cvetica, ti sam zanjo veš; tebi cvete, tebi se razvija, tebi v radost in srečo!  Tebi bije, po tebi hrepeni v daljavi zvesto žensko serce!  Srečni Krilan!  Dobra deklica je bila, nedolžna deklica in lepa, lepa je bila tudi!  Bogata ní bila, ne imenitna: z materjo je stanovala v skromni izbici pod streho, in mir in sreča sta prebivala z njima.  Z delom svojih rok je živila mater in sebe — dobra hči!  Rada sta se imela, tako rada!  Pridno sta si dopisovala — pisma polna ljubezni in hrepenenja.  Srečni Krilan!  Pripovedka je pri kraji!“  „Dalje, dalje!“  „Té ne več; eno drugo!  Otročjo!  Mlad deček je tičke v gnjezdu našèl V zelenem gozdu ob potoku.  Veselje veliko je s tički imèl V zelenem gozdu ob potoku.  Pogosto je hodil jih gledal vesél V zelenem gozdu ob potoku ; Na veji sedèl je stari in pél V zelenem gozdu ob potoku.  Deček je imel prijatelja; med prijatelji ní skrivnosti.  Zakaj bi mu prikrival svojo srečo?  Njega se mu ni bati, saj je prijatelj.  Pokaže mu tiče; vesela sta jih bila obá.  A nekega dne  Prijatelj mu vzame tičke godné V zelenem gozdu ob potoku; In deček sedi in toči solzé V zelenem gozdu ob potoku!  Vrag vzemi prijatelje!“ zakriči sè strašnim glasom sklonivši se po konci.  Groza ga je bilo videti.  S težka ga pomiri in potolaži gospod Mirodolski.  Čez nekaj časa začne zopet z navadnim glasom.  „Poslej nisem bil več dober človek.  Videti nisem mogel človeškega obličja.  Za roče bi bil zgrabil zemljo, stresel jo, otresnil z nje, kakor mravlje z roke, ta prokleti zarod človeški, ki lazi po njej; potem na svojih persih zdrobil jo na drobne kosce!  Smešna sirota!  Po tleh si se valilo, kakor poredno dete, kričalo in škripalo ter pulilo si lase, v svoji nezmožnosti!  Zemlje ne morem zdrobiti, a zdrobiti, razrušiti morem to nesrečno posodo, po kateri mi tako divja in razsaja neznosna bolečina; in vsega bode konec.  Že je bilo vse pripravljeno; že se mi je merzla cev smertnega orožja dotikala vročega čela; tedaj mi vražja misel, dobra misel prešine zevrele možgane.  To je torej tvoje junaštvo!  Kaj jima moreš storiti boljšega?  Dobro plačilo dobode, kedor jima prinese veselo poročilo, da si se jima umeknil tako blagodušno!  Brez strahú bodeta vživala svojo srečo!  Bodi mož!  Prej si ljubil, zdaj sovraži!  Kakor goreče si ljubil prej, tako goreče sovraži sedaj.  To je moštvo.  Maščevanje, maščevanje, kervavo maščevanje!  Moja podoba, podoba nesrečnega, izgubljenega človeka naj jima ne daje mirú; moja podoba naj ju straši in plaši vsak čas, naj jima greni in kali vsako trenotje življenja!  Sklenil sem obiskati ju vsako leto enkrat, raztergan, zanemarjen, pijan!  Vsako leto enkrat, a gotovo.  Naj bežita na konec sveta, najdem ju jaz in moje maščevanje.  Kar sem sklenil, to sem storil.  Klatil sem se po svetu od kraja do kraja; nihče mi ni mogel kaj.  Prosil nisem in tujega blaga se ni dotaknila moja roka.  Česar sem potreboval, in to je bilo malo, prisluževal sem si pošteno s pisanjem; bil sem dober delavec, radi so me jemali.  A vsako leto sem se postavil pred nju enkrat, prišel sem in izginil kakor strah.  In moja prikazen ni bila brez vspeha.  Kaj se mi je obetalo in ponujalo!  Prošnje in solzé — vse zastonj!  Prej bi bila omečila in izprosila „božjo deklo, belo smert!“  Človek se s časom vsega naveliča.  Od leta do leta sem čutil bolj, kako mi ugaša sovraštvo.  Na stare dni človek še prav sovražiti več ne more.  Slednjič, ko sem našel novega prijatelja, svojega Bruta, minilo me je vse sovraštvo; samo da še zdaj ne gledam rad ženskega, zlasti mladega ženskega lica.  Njemu sem naklonil vso svojo ljubezen, kolikor je imá še moje posušeno serce.  Zadovoljen je bil z njo — zdaj me je tudi on zapustil, ako se mu ní pripetila kaka nesreča, kakor vi pravite, gospod! — Od tega časa sem ju pustil v miru, sam ne vem, kako dolgo je že, jaz več ne štejem lét.  Ne menim se, kje živita in kako: zastran mene bodita srečna, ako je jima mogoče.  Samo svojega Bruta bi rad še videl enkrat; potem mirno zatisnem trudne oči.  Njegova izguba je kriva, da vas tu nadlegujem, gospod!  Ne bodite mi hudi, saj ste dober mož, ker ste me tako poterpežljivo poslušali.  Naj bode, kakor je, jaz nisem pervi in zadnji tudi ne bodem.“  „Podajte mi roko, nesrečni prijatelj!“ nagovori ga ginen gospod Mirodolski; „tolažil vas ne bodem; kedor je toliko preterpel, njemu ni treba tolažbe.  Lahko noč!  Zatisnite oči in mirno počivajte, ako vam mogoče!“  „Lahko noč, dobri gospod; sladko bodem spal pod vašo gostoljubno streho.  Lahko noč!“  Drugo jutro je bil pa gospoda Mirodolskega gost po konci, ko se je danilo.  Na vert gre ter čaka, da vstane hišni gospodar.  Lepo jutro je bilo.  Vse je bilo tako krepko in mlado, in veselo.  Rosne cvetice so cvele in dišale in tiči so peli in žvergoleli.  Molčé je stal mož sredi vse té lepote, suh porobek sredi mladega zelenja!  Kar plane nekaj čez zaperte vertne duri in pred njim laja in cvili Brutus; zdaj se valja po tleh, zdaj se zaganja možu v obraz.  To je bilo veselje, objemanje in poljubovanje!  „Saj sem vedel, da me nisi zapustil, kakor človek, ljubi moj Brutus; saj sem vedel, da te bom videl zopet, če si le še živ.  Ujeli so te, jeli, ljubi moj Brutus, privezali so te, verv imaš še okoli vratu; ali ti si se iztergal, ti nisi hotel druzega gospoda!  Zmeršen si, razpraskan in blaten, mnogo si prestal, kar se nisva videla, zdaj je zopet vse dobro!“  Ginen je gledal, med vrati stoječ, gospod Mirodolski ta čudni prizor; solza se mu je lesketala v žarku vzhajajočega solnca.  „Z bogom, blagi gospod! glejte, izpolnila se mi je zadnja želja; vesel odhajam od vas.  Mir in sreča plavajta nad vašo streho.  Bog daj, da doživite mnogo veselja sè svojimi otroci!  Midva pa, moj Brutus, potújva dalje, dokler naju noge nesó.“  Priljuden mož je bil gospod Mirodolski.  Ni se mu moglo očitati, da se ogiblje druščine; a iskal je tudi ni.  Rad je videl pri sebi, za svojo mizo, vesele obraze, a nerad je obiskoval ljudi.  Slabo mu je vstregel, kedor ga je vabil v svojo hišo.  Nekedaj, ko je še v mestu prebival, imel je mnogo neprijetnosti zaradi té slabosti svoje.  Ponosnega so ga imenovali ljudje, ki ga niso poznali; a to ga ni motilo.  Zgodaj se je bil navadil malo se meniti za to, kaj svet govori.  Sedaj na kmetih se mu pač ni bilo bati, kakor nekedaj, nepriležnih vabil.  Kar je imel znancev in prijateljev, oglašali so se radi pod gostoljubno streho njegovo, prijetno je bilo pogovarjati se z njim in postrežba ni bila slaba v njegovi hiši.  Todà človek ne more in ne smé vselej, kakor bi rad.  Tudi gospodu Mirodolskemu je bilo časi kreniti malo na stran sè starega, priljubljenega mu pota.  Sè sosedi je treba v miru, prijaznosti in zložnosti živeti, zlasti na kmetih.  Po mestih ni pravih sosedov.  Koliko ljudi živi časi, zlasti v večem mestu, pod eno streho; srečujejo se in pozdravljajo morebiti, a ne poznajo se po imenu, komaj po obrazu!  Soseda je bila gospodu Mirodolskemu gospa Jarinova.  Na vzhodni strani Tihega dola je imela na nizkem zelenem griči prijazen bel gradič, kamor je hodila prebivat tri, štiri mesece po letu, kakor je navada lahkoživim gosposkim ljudem.  Premožna žena je bila gospa Jarinova; poštenim Tihodolcem se je zdela silno bogata.  Videli so jo vedno, v delavnik in praznik, „v petek in svetek“, v černi svilnati obleki, z bliščečo zlatnino in dragim kamenjem okolo belega vratu in za pestjo, in krasen demant ji je blisketal na levi roki — prikazen, o kateri so do tedaj preprosti Tihodolci slišali samo govoriti v starih pripovedkah, kakor o drugih čudovitih stvaréh, katerih ni dandanašnji več videti v navadnem življenji!  Imela je v gradu dva lepa konja za voz in enega za — ježo!  Da se gosposke žené rade vozijo v lepih vozovih, ker so tako šibkih nožic, to je bilo pač znano vsakemu Tihodolcu; a najstareji možak ni pomnil, da bi bil kedaj v svojem življenji videl žensko na konji!  In gospa Jarinova je jahala in kako je jahala!  Kakor blisek po nebu je letela na svojem iskrem vranci po cesti, po polji!  Iskre so se kresale konju pod kopiti in dolgo krilo je vihralo za njo!  Starčki so zmajávali sive glave: stare ženice toliko da se niso križale pred njo; a mladenič tihodolski je gledal z radostno stermečim očesom za njó, kakor za zvezdo na nebu, ki nedosežna blišči v neizmerni daljavi.  Lepa žena res je bila gospa Jarinova, visoke rasti, tanka čez pas, a polnega života; krasno razcvela, žarna roža predno se ji začne osipati spodnje perje.  Černi, gosti lasjé nad nizkim, belim čelom, temne, plameneče oči pod krasno obokanimi obervmi, raven, prevzeten nos, pod njim drobna žareča usta, po katerih se je rad zibal ponosen posmeh, kakor se zarnice igrajo po večernem nebu, ko razgraja nevihta za gorami: vse to skupaj se je strinjalo v lepo podobo.  Lepa žena zares je bila gospa Jarinova, veličastna žena; a vabljiva prijaznost in dobrovoljnost ji ni sijala iz lepega obličja.  Videti ji je bilo, da je vajena gospodovati in zapovedovati brez ugovora.  A kako ljubeznjiva je znala biti, kader je hotela!  Toda, gorje, kader se ji je v jezi zmračilo jasno obličje!  Kaka razlika med njo in med sestricama v Mirnem dolu!  Ljudje so jo primerjali s podobo lepe cesarice Marije Terezije na tistih debelih srebernikih, ki vedno bolj in bolj ginejo iz dežele kakor vse, kar je dobrega na svetu!  Lepa žena je bila grajska gospa, bogata in tudi radodarna, to se mora reči; cerkve in ubogih ni nikedar pozabila, kader se je vračala zopet v mesto.  A rada ni zahajala med ljudstvo; plaho so se je ogibali tihodolski otroci, in umikali so se ji s pota iz šole gredoč.  Zljubilo se ji je časi, ko jih je srečala ali dohitela na konji, da jih je vabila k sebi, ponujáje jim svitlih dvojač.  Strahoma so stali otroci, spogledavali se ter drezali: Pojdi tí, pojdi tí!  S težka se je slednjič ujunačil najpogumnejši, bližal se je počasi s pobešenimi očmi, stegnil, kar najdalje mogel, ročico, ter vanjo prestregel sreberne kaplje iz njene roke.  Ni se pripognil, ako je pala katera mimo, da bi jo pobral, saj je še pozneje čas.  Ni čudo, tako jezno je kopal vranec s kopitom tla, tako serdito je perskal z žarečimi nosnicami: „gotovo grize!“ Zgodilo se je pa tudi časi, da ni bilo tako pogumnega junaka med otroci, tedaj ni čakala dolgo; vsula je med-nje pest srebernikov potem pa pognala konja, ki je zdirjal kakor pušica.  Samotno je živela v svojem gradu; troje poslov je imela za postrežbo: hišno, kuharico in strežaja, ki ji je bil tudi za voznika.  Mož ji je bil umerl pred kakimi petimi leti, zapustivši ji lepo premoženje brez otrok.  Govorili so, da njun zakon ni bil srečen, ni se vedelo zakaj; nihče je ni nikoli videl prav vesele.  Bila je sedaj v onih letih, ko se pri nekaterih ženskih še le prav razvije in razcvete lepota; ona lepota, ki je mnogim moškim nevarnejša, nego cvet perve mladosti.  Zakaj je sama živela?  Na izbiro bi bila imela snubačev, lepih, mladih, imenitnih, da bi bila le hotela.  Zakaj ni hotela?  Je-li kedaj ljubilo to ponosno serce? je-li sploh moglo ljubiti?  Izmérile so se globočine morja, izmerile visočine gorá; kedó pride kedaj do dna skrivnostim ženskega serca?  Znana je bila z gospodom Mirodolskim; bila sta si dobra prijazna soseda, kakor se spodobi.  Letos je bila prišla pozneje v svoj grad.  Oglasila se je bila takoj po svojem prihodu pri sosedovih, ter povabila jih za drugi dan na južino: vso družino, z Radovanom vred; znane so ji bile vse razmere v hiši gospoda Mirodolskega.  Tega pa ni nikakor hotel gospod, da bi bila poslala z vozom ponje.  Ni se vozil rad v tujem vozu in poleg tega je bila pot kratka in prijetna do grada.  Ljubeznjiva gospodinja je bila gospa Jarinova.  Umela je tisto redko umetnost, ki je tako potrebna vsakemu, kedor vabi goste in hoče, da se dobro imajo v njegovi hiši.  Znala se je z vsakim gostom vesti tako, da se je čutil takoj domačega v njeni družbi.  Umela je ne samo govoriti tako, da jo je vsak z veseljem poslušal, umela je tudi, kar je težavneje, zbujati in naravnávati take razgovore, da je bilo vsakemu mogoče tudi samemu vmes govoriti.  Južina je bila napravljena na vertu.  Nekoliko pod gradom je bil prijeten prostor, z belim peskom posut, z visokim drevjem in gostim germovjem obdan, samo proti večerni strani prost, tako da se je lepo videlo po vsej dolini.  Vse je bilo že pripravljeno: miza z belim, tankim pertom pogernena, in na njej se je lesketala draga posoda.  Ali družbe še ni bilo; zastonj se je ozirala zala hišna na vse strani, ali še ne pride gospoda?  Kriv tega odlašanja je bil Radovan.  Bil je sicer pameten mož, a imel je tudi svoje človeške slabosti.  Ni se sicer ponašal sè svojo učenostjo, v družbi ni razkladal svojih modrosti; z gospemi ni govoril o Pelazgih.  Etruskih, Obrih in Bizjakih; ni jim bistroumno razlagal, kaj so bili „foretes“ in „sanati“. in kar je druge take in enake učene navlake.  Té slabosti, ki ni tako nenavadna pri učenjakih, ni imel Radovan; a ponašal se je rad sè svojim ribištvom.  Imel se je za strašnega ribolovca.  Rad je govoril v družbi o tej spretnosti svoji, katera se mu je zdela, kakor je bilo videti, silno imenitna.  Ni se hvalil sè svoje srečo pri ženskih, kakor se tako radi hvalijo ljubeznjivi mladeniči, ki nabadajo in nabirajo nesrečna ženska serca, kakor pastirji perve rudeče jagode na obeljeno brezovo šibico spomladi.  Ali pri ribah je imel res posebno srečo, ako se mu je smelo vse verjeti, kar je pravil.  Radi bi, da bi naši bralci čislali in spoštovali našega mladega prijatelja; prav neprijetno nam je, da jim morebiti zbudimo kak dvom o njegovi resničnosti: a naša nam je perva.  Za to jim ne smemo prikrivati njegovih napak, naj si bodo majhne ali velike.  Po njegovih besedah je bila ribolovska sreča njegova res nenavadna.  Ni bilo tako plitvega, kalnega potoka; ni bilo skoraj luže, da bi ne bil on vjel ribe v njej sè svojim ternkom.  In kake ribe!  Pedi, komolca dolge, nič ga ni motilo, če so se mu norčevali nevérni poslušalci, da bi mu ne bilo treba stezati roke; perst bi bil dovolj, kazalec ali pa celo mazinec! — In same postervi! če tudi so se mu pesmehovali, da imá beljuge za postervi.  Pod grajskim gričem je tekel bister potok, ne širok ne globok; vendar je bilo mogoče, da je kje kakova posterv v njem.  Radovan se je bil zavezal, da hoče naloviti toliko rib, da se jih nasiti vsa družba; in gospa Jarinova je bila obljubila, da jih sama napravi, tako dobro, kakor bodo vredne.  Napotijo se torej vsi k potoku; Radovan lovit, gospa, Mirodolski, Zora in Breda pa gledat.  Ternek je imel ribič vedno pri sebi, drugo orodje se je lahko dobilo.  Gledat, pravimo, so šli drugi; ne samo gledat; ženskim odkaže Radovan svoje delo, da naj mu lové za vado kobilic po polji; sam gospod Mirodolski je smel sedeti nad potokom ter gledati, križem roke deržeč, ali kakor mu drago.  Mnogo posla so imele uboge ženske; ribič je potreboval danes strašno vade!  Zamolčali ne smemo, da je bila gospa najmanj spretna in ročna pri lovu; smelo bi se morebiti celo reči, da je bila malo nerodna, ako bi ne bila nespodobna ta beseda pri taki gospéj.  Mendà so se ji s konca nekoliko studile lahkonoge skakalke, ki imajo gerdo navado, da vjete rade z rujavim sokom onesnažijo roko.  Mogoče tudi, da mestna gospa s konca še prav poznala ní kobilic.  Tako sodimo po tém, ker je večkrat, ko je kaj vjela, nesla Bredi pokazat, in vselej se je čul glasen smeh.  S časom je šlo bolje, človek se vsega privadi, samo volje je treba in truda.  In trudila se je pridno ponosna grajska gospa.  Kolikokrat je skočila zastonj; zastonj urno zagrabila v travo z rokó!  Pridne so bile vse tri lovke, a najročnejša je bila Breda; ni si mogel kaj ribič, da bi je ne pohvalil; in dobiti od njega pohvale, to ni bilo lahko, za to je pa bila tolikanj več vredna.  Pridno so mu znašale kobilic: gospa po eno, Zora in Breda po več; vendar vedno še premalo!  Mnogo jim jih je ušlo pri izročevanji in prejemanji, zlasti gospéj; a nikoli ni hotela biti ona kriva; dolžila je njega, on pa njo; tako da je bil veden prepir, kar je močno razveseljevalo gospoda Mirodolskega, ki se je lahko smijal brez opravka sedeč na parobku.  Vendar ne čisto brez opravka; štel je, kolikokrat se je katera pripognila, da bi vedel, koliko je vjetih kobilic, a število pripogibov se ni hotelo nikoli prav vjemati sè številom vjetnikov, česar ni nikakor prikrival pridnim lovkam, kakor bi se bilo spodobilo: tudi hudoben je znal biti časi gospod Mirodolski.  „Gospa, vi štirindvajsetkrat — živali šestero; Zora! ti petintridesetkrat — živali šestnajstero; Breda sedemindvajsetkrat — živali petindvajsetero.  Kobilica za kobilico, hop, hop! to je veselje!“  Tako jih je dražil dobrodušni gospod.  Ali gospa tudi ni mirovala:  „Šest in šestnajst je dvaindvajset; dvaindvajset in petindvajset — koliko je to?  Sedeminštirideset, če sem prav seštela?  Kaj pravite, gospod ribič?“  „In tiste, ki so vam ušle?“  „Meni?“  „Vam in onim dvem?“  „Torej kar jih je pobegnilo Zori, Bredi, meni in — vam, gospod Radovan: recimo sedmero; več jih ni.  Torej štirideset kobilic nataknenih.  Na vsako se ujame ena riba, kaj ne, gospod ribič? ali tudi dvé, če ima človek srečo: ne, gospod Radovan! kaj pravite?  Jaz ne umejem vašega rokodelstva!“  „Petnajst, če ima človek srečo; a kako bi, ker ni miru?“  „Recimo torej: na vsako eno.  Torej štirideset jih že imamo, dovolj jih bo; poglejmo!“  In gospa gre ter se pripogne nad posodo poleg Radovana.  „Kako je to? gospod Radovan!  Kam pa devate, kar vjamete?  Tu vidim samo — ena, dve, tri! samo troje jih gomazi po vodi; in kratke so in drobne kakor pijavke!  Ali so to postervi? jaz jih ne poznam, samo učila sem se nekedaj, če se ne motim, da imajo postervi rudeče pike ob straneh; tu ni videti nič pik, poglejte, gospod Radovan!“  „Postervi, ali ne postervi; dobre ribice so, gospa; samo treba, da jih človek pripraviti zna!“  „Takih res nisem še pripravljala; to so ribice za igračo v stekleni posodi na oknu, ne za kuhinjo, gospod Radovan!“  „Drobne ribe, dobre ribe!“  „Torej tri vsega skupaj, pa še té ne postervi!  Kako je vendar to, gospod Radovan?  Kàj niste rekli, da postervi živé v bistrih potokih; potok je vendar dovolj bister, šivanka bi se mu videla na dnu, in vi ste tako sloveč ribič, kakor smo že tolikokrat slišali; ménim, ako kje kaka posterv tičí v tem potoku od izvira do iztoka, čudno bi bilo, da bi se ne obernila proti vam takoj ko začuti, da prežite tu sè svojo dolgo palico, že iz samega vsmiljenja!“  „Da bi bil le sam; ali ženske niso za drugo na svetu, kakor da motijo in dražijo človeka.“  „Čujete-li, gospodična Zora! kako govori vaš ljubeznjivi ženin?  Kaj bo še pozneje?  Jaz bi si premislila, ako bi bila na vašem mestu; še je čas!  Pomnili bodete še kedaj, da sem vas svarila, ali tedaj bo prepozno!“  „Nič se ne bojte, gospa!  Ni tako hudoben, ne, kakor se dela; nič ne dé, če kedaj malo zagermi nad-me, kader bom zaslužila.“  „Zaslužili boste kedaj?“  „Bog ve!“ — —  „Glejte! ravno zdaj bi bila ena prijela, ko bi bilo le malo bolj mirno; saj ni čuti germečega boga!“  „Za zdaj bodi dovolj, gospod Radovan!  Vi ste storili svojo dolžnost; kaj se more, če nočejo ribe?  Čujte, šest bije ura; vzemimo kar imamo, za vas bo dovolj, gospod Radovan; mi pa si bomo morali danes s čem drugim pomagati.  Pojmo, gospoda!“  Tako so se šalili; tako so ribe in kobilice lovili.  Gospa Jarinova je bila danes dobre volje, da je ni še nikoli nihče videl tako.  A Radovan je imel danes nesrečen dan.  Kedó ni že sam izkusil, da ravno takrat, kader bi se rad izkazal pred svetom, zlasti pred ženskim, ravno takrat mu gre vse na robe!  Nesrečni ribič se je izgovarjal na vse strani; zdaj mu je bil ternek prevelik, zdaj premajhen; tudi kobilice mu niso bile nikoli prav, zdaj predrobne, zdaj predebele.  Najbolj pa je dolžil žensko radovednost; in to dolženje je bilo morebiti še najbolj pravično.  Kakor hitro je začela kimati dolga šibka palica ribičeva, da si je mislil: zdaj le bo! hitro je pritekla gledat zdaj gospa, zdaj Zora — in oplašena se je obernila riba, izpustivši vado in ostri ternek.  Res, nesrečen dan je imel danes Radovan; vendar upamo si reči, da se bode morebiti še v poznih letih z veseljem spominjal lepega dneva.  Bogata gospoda, ki prebiva po mestih v visokih palačah, ima navado, da razveseljuje z godbo in petjem povabljene goste pri pojedini; saj se tudi živinica na paši še enkrat tako veselo pase, ko prepeva pastir ali dela na piščalko.  Tudi gospé Jarinove gosti niso pogrešali pri južini pevcev in godcev.  Po drevji in po germovji so peli in gostoleli tiči, da je bilo veselje: vsak po svoje, na drobno in na debelo, in vendar je bilo tako prijetno, tako sladko soglasje!  Zamaknena je poslušala vesela družba in za nekoliko časa je umolknila prijazna govorica, ki se je prej skoraj tako veselo glasila, kakor tičje petje po vertu.  „Vse, kar je res,“ izpregovori gospod Mirodolski, „vse, kar je res. gospa! pevce imate izurjene in lepo ubrane; tudi naši niso boljši; in vendar si domišljujem, da slujejo nekoliko po vsem Tihem dolu, kar ní najmanji moj ponos.“  „Morebiti je pa nekoliko vaših vmés; po pravici moram reči, da moje uho ne loči tičjega petja; meni se glasi vse enako.“  „Že mogoče, že mogoče!  Res nekateri glasovi se mi zdé prav znani.  To ní lepo, gospa soseda, da izvajate in izvabljate tiče svojemu sosedu, ki vam ní nikoli, žalega storil.  O, velika je moč ženske lepote; vsaka živa stvar se ji klanja!“  Gospa Jarinova se mu prikloni rekoč:  „Od kedaj ste tako ljubeznjivi, gospod Mirodolski?  Gola zavist vas dela ljubeznjivega, gospod; a taka prisiljena ljubeznjivost nima veljave pri nas.  Ne bodite tako samopašni, gospod; privoščite tudi komu drugemu kaj dobrega, zakaj ne tudi sosedi!  Po krivem me dolžite; če se je res pridružil kateri izmed vaših mojim tičem, bodite prepričani, da té žalostne prikazni vam nisem jaz kriva.  Za vami so prišli; saj govore ljudjé, da hodijo za vami kakor kokoši za gospodinjo; bog vé, kaj delate z njimi; jaz ne umejem takih čudodelnih skrivnosti.  Z vami so prišli, z vami se vernejo zopet v Mirni dol.  Ako bi letali res tiči, kakor pravite, za žensko lepoto; bodite prevérjeni, gospod sosed, ne bilo bi jim treba iskati je drugod; nobeden bi se vam ne genil z Mirnega dola.“  Na té besede, ki jih je govorila gospa Jarinova z nepopisno ljubeznjivo šaljivostjo, se Breda glasno zasmeje: prijetno se je razlegal njén smeh, kakor kukovice glas po zelenem bukovji s pomladi!  Zora zarudi in temna trepalnica ji osenči lepo bistro oko, kakor ko za trenotje oblak zakrije zlato solnce na jasnem nebu.  Čutila je, da se je ozerlo vánjo Radovanovo oko.  Moder mož je bil gospod Mirodolski, kolikor je moči človeku modremu biti na svetu; vendar ne govorili bi resnice, ako bi terdili, da so mu bile neprijetne gospé Jarinove besede.  Z veseljem, ne brez ponosa, je gledal lepi hčerki svoji; rekel ni besede, a srečni pogled njegov je jasno govoril: Prav pravite, gospá soseda; brez lepote nismo v Mirnem dolu.  In tako je bilo veselo vse omizje.  Nesreča — strela z jasnega neba — skali jim veselo trenotje.  Ravno so se podajale ribe, ki jih je bila res sama napravila gospa Jarinova: perva je bila Zora na versti; kar ji padejo vilice iz roke na tla v beli pesek.  Hitro se pripogne deklica, ter jih pobere.  Radovan, ki je sedel poleg nje, deržal se je, „kakor lipov bog“, ní se ganil, da bi postregel, kakor je moškemu dolžnost, svoji sosedi, nevesti svoji!  Po vsej pravici torej ga je pokarala gospa:  „Lepo se vedete, gospod Radovan!“  „Hotel sem se ravno pripogniti, a bilo je že prepozno.  Zora je tako urna!“  „Kakor posterv!  Prepozno; lep izgovor!  Moški, kateri sedi poleg gospodičine ali pa tudi gospé, vse enako; kaj pa še le poleg neveste! treba da ima pazne oči; da vidi, kaj se godi, kaj se bode godilo.  Prepozno!  Planiti je bilo treba, prestreči jih, ali pa vsaj pobrati, če človek ni že tako uren.  Vi pa sedite, kakor malik, ter gledate mirno, kako se trudi lepa soseda poleg vas.  Križ je s takim — medvedom!  Uboga Zora, koliko truda ji bode treba, da vas ugladi in omika, vsaj za domačo potrebo!  O da bi vas imela jaz nekoliko časa v svoji oblasti; kako hitro bi vas navadila plesati!“  „Gospá!  Velika je vaša moč; kar bi hoteli, vse bi iz mene storili; a da bi me kedaj naučili plesati, ne verujem; strašno sem neroden in neukreten; prej medveda!“  „Káj?  Plesati? plesati vas bi bilo še le učiti treba?  Ženin hočete biti in plesati ne znate?  O ti moj bog!  Od kod pa ste, iz katerega berloga ste doma?“  „Meni se zdi, da je ta umetnost, o kateri tako navdušeno govorite, gospa, moškemu prav malo potrebna; ženski — ne rečem.“  „Torej hočete, da naj ženske same plešemo, krasen ples!“  „Tudi tega na pravim; zdi se mi, da tudi ženska lahko izhaja brez plesa.  To pa je gotovo, da je moški, ki pleše, smešna prikazen.“  „Tako? — In David je plesal pred skrinjo mirú in sprave; in Sokrat sám je plesal, vaš patron, kakor veste.  Kaj pravite zdaj, govorite!“  „Kako je David plesal, ne vem, tudi ni povedano v svetem pismu; tega pa sem prevérjen, da ní plesal ne polke ne mazurke; jaz menim, da je sveti mož samo tako nekako poskakoval od veselja; kakor veli pismo: Veselite se in od veselja poskakujte.  A kar se tiče Sokrata, „mojega patrona“, to vemo na tanko, kako je bilo.  Kader je hotel plesati, zaklenil se je v svojo izbo, da ga ní videla živa duša, ne otroci, ne žena; kaj bi bila rekla poštena Ksantipa?  In lahko si mislimo, káko je bilo njegovo plesanje.  Skakal je, zvračal se je mož brez takta, brez gracije; gibati se je hotel, druzega nič, ker je vedel, da je gibanje zdravo telesu.“  „Plesal je torej, menite, kakor medved na sejmu!“  „Tako nekako, dà, gospa!  Kakor medved na sejmu; zato pa tudi ni hotel, da bi ga gledal svet; bil je pameten mož, moj patron.“  Po tem ostrem dvoboji, v katerem sta pervič gospa Jarinova in Radovan merila svoje moči, brez pravega vspeha — zmaga se ni nagnila na nobeno stran — potihne Radovan.  Z neko pomenljivo resnobo ogleduje družbo; videti mu je bilo, da se mu zbuja v persih misel, ki si ne upa na dan.