1664 Rodil sem se v Gospodovem letu 1664 na dan sv. Izidorja, in sicer ravno tu na Visokem.  Oče mi je bil Polikarp Khallan, tudi Khallain, lastnik dveh kmetij na Visokem, mati pa mi je bila Barbara Khallanin, tudi Khallainin, rojena na Suhi kot druga hči ondotnega kmetovalca Vovka Wulffinga.  V mali cerkvi sv. Martina me je na ime svetnika Izidorja krstil gospod Karel Ignacij Codelli, takrat župnik v Poljanah.  O krstu se je govorilo po celi dolini.  Imel sem osem botrov: štiri moškega in štiri ženskega spola.  A pri krstni pojedini se je spilo toliko črnikalskega vina, da sta se boter Kožuh s hriba Sv. Sobote in boter Hmeljinec s hriba Sv. Volnika sporekla in skoraj do krvi stepla.  Vsled tega so previdne ženske že tedaj govorile, da otroče, ravnokar rojeno in na Kristovo vero krščeno, ne bo imelo sreče na svetu.  Ta govorica — božji Porodnici bodi potoženo! — se je pozneje dobro izpolnila, kar bode vsakdo sprevidel iz tega mojega pisanja, h kateremu sem se odločil, ko sem bil kakor drevo v zimi brez listja in soka.  Boga pa le hvalim, ker mi je podelil še toliko moči, da mi ni odpadlo pero, dokler ni bilo zapisano, kako sem grešil, kako klical božjo jezo nase in kako sem delal premalo pokore zase in tudi za svojega očeta Polikarpa Khallana, ki ni živel ne pravično, ne Bogu dopadljivo.  Že otročja leta so mi bila v nadlego in težo življenja sem občutil na sebi kot breme, mučno in grenko.  Kdo je bil moj oče Polikarp?  Od kod je prišel?  Kje je bil poprej?  Bog ve!  O vsem tem takrat še ničesar nisem vedel, samo to sem občutil, da je bil Polikarp Khallan trd, temen in brezsrčen gospodar, kateremu ni nikdar posijalo sonce v dušo.  Čez vse mere je delal grdo s svojo zakonsko ženo, katera mu je rodila mene in pet let mlajšega brata Jurija.  Naša hiša ni bila hiša božjega blagoslova.  Imeli smo več nego drugi, posedovali smo vsega dosti, a pod nobeno streho se ni tako malo molilo in tako obilo preklinjalo kakor ravno pod našo.  Gospodar je poznal kletvine celega sveta.  Preklinjal je v jeziku, kakor ga govori ljudstvo v tej okolici, ali hudiča je klical tudi v jezikih, katere govore narodi po tujih deželah.  Pozneje, ko me je zaneslo med tujce, sem se zavedel, da je preklinjal po nemško, po laško in še celo po španjolsko.  Ko je umrl, je nesel torej s sabo na koše samih krvavih grehov, tako da še danes molim, da bi v nebesih pregledali Polikarpu Khallanu njegove grehe, ker drugače ne vem, kako naj izhaja na onem svetu pred svojim Sodnikom.  Ko sem se začel zavedati življenja, je bil oče že petdeset let star.  A visok je bil kakor jablana in hrust kakor medved, ki trga ovce po Blegašu.  Govoril je malo besed, pa nobene prijazne, in na hlapce in dekle je prežal, da niso postopali in zanemarjali dela.  Kogar je zalotil, bil je tepen, da se je Bogu smilil in da je dostikrat komaj življenje odnesel.  Bog mi je priča, da je bila mati Barbara najboljša gospodinja in da je z varčevanjem na vse mogoče načine množila imetek svojemu gospodarju.  Ta se pa ni sramoval pred otroci in pred posli udariti jo mnogokrat po tankem obrazu, da se ji je vlila rdeča kri po licu in suhih čeljustih.  Koliko je prejokala ta mučena ženska, ve samo Mati božja, ki je štela v nočeh solze ponižne in v trdo usodo udane moje matere.  Usmiljenja ni poznal divji in razjedeni visoški gospodar; kričal je pod težkim bremenom, katero si je bil sam navalil nase, tako da je tudi on v nočeh ječal in stokal, kakor da bi pri živem telesu tičal globoko v črni zemlji.  Kar smo dobili Jurija, ni več spal pri svoji zakonski družici.  Otroka z materjo sva prenočevala v gorenji hiši.  Zase pa si je oče izbral svoje prenočišče v kleti.  V to klet je podnevi prihajalo le malo svetlobe pri dveh nizkih in zamreženih oknih, po stenah pa je vlažnost silila iz ometa in v debelih kapljah lezla po črnem zidovju.  Tu si je — kmalu po rojstvu brata Jurija — stolkel nerodno ležišče, katero je sam postiljal in h kateremu ni imela pristopa ne, žena ne dekla.  Ko sem postajal starejši in ko me je časih zvabila svetla luna s postelje, sem se pritihotapil pred klet in čul sem, kako je oče kričal v spanju, kako je odganjal nekoga od postelje, kako je tulil in hropel.  Ni ga užival počitka v nočeh in nekdo je moral valiti skalo po njem, tako da je starec obupaval pod njo, kakor da je zagazil pod mlinsko kolo, ki ga je globoko v vodi trlo in stiskalo, da ni mogel premakniti uda in ne dati duška zaprti svoji sapi.  Bil sem star dvanajst let.  Takrat me je mati prvič peljala v mesto.  Takoj pri Poljanskih vratih je tržil nekdo z orožjem.  Prodajal je meče, težke muškete in železne čelade.  Vse je bilo bolj staro in obrabljeno, ker je bilo ostalo iz vojske, katera je zavolj krive vere razsajala po celem svetu, da so se povsod morili ljudje in zažigala človeška stanovanja.  Po tej vojski so ostala dolga pokopališča in celi tovori orožja.  Nekaj tega orožja so zanesli odpuščeni vojaki in tudi prekupci v mesto našega škofa.  Tiste dni je bila gorka moja želja, postati vojščak, in kar pogrelo me je, ko sem pri loškem trgovcu ugledal samokres z debelim, svitlo okovanim kopitom, ki pa je bil tako velik, da bi ga bil jaz, otročaj, komaj mogel nositi.  Ta samokres je v hipu napolnil mojo dušo in moje srce je poželelo po njem.  »Kupite mi ga!« sem vzdihnil k materi.  Položila mi je roko na ramo in odgovorila: »Kako ti ga naj kupim, ko bi morala zanj plačati beneški cekin!«  Kmalu nato je napočil zame najhujši trenutek zapuščenega življenja, ki me je pozneje preganjal pri svitlem dnevu ter me budil iz spanja divjih sanj.  Popoldne sva prišla z materjo iz Loke.  Že na brvi pod visoškim domom sva čula vpitje jeznega očeta.  Bil je na njivi, kjer mu niso dekle nekaj pogodu opravljale.  V največjem strahu sva se stisnila okrog hleva v hišo.  Tam je mati odhitela navzgor, da bi se prejkotne skrila na izbi, kakor je to vselej storila pri enakem divjanju.  A jaz sem obstal ravno pri kleti ter takoj opazil, da so bila vrata priprta.  Ko je oče v jezi odrohnel na polje, je pozabil vrata pri kleti zapreti, kar se ni zgodilo ne prej ne slej nikoli.  Kot stržek sem švignil v mračni prostor, kamor me je gotovo sam satan vlekel proti volji moje bojazljive duše!  Najprej mi je udarila mračnost na oči, da moj onemogli pogled ni razločeval reči od reči.  Ali privadil sem se kraja in takrat sem opazil na nemarno skupaj nastlani postelji črn, železen zaboj.  Bil je zaklenjen in s svojo ročico ga niti premakniti nisem mogel, dasi sem to poskušal.  Pot mi je zalil obraz in telo, da sem že hotel pobegniti, ker se mi je dozdevalo, da preži name v temačnem kotu nekaj grozovitega.  V tistem trenutku se je prikradel od nekod solnčen žarek — Bog-sodnik ga je poslal, da bi udaril grešnika v lastnem otroku — ter zasijal skozi mrežo pri oknu, da se je na temni ilnati zemlji pred mojo nogo napravila svitla lisa.  Sredi lise je ležalo nekaj rumenega.  Jezus in Marija!  Ko sem se sklonil, tičal mi je v roki cekin, rumen beneški cekin!  In zopet sem stal pred prodajalno v Loki ter gledal na svitlo okovani samokres, ki je bil tisti mah želja vseh mojih otroških željâ.  V najboljšem premišljevanju, kako si hočem kupiti ponosno orožje, je pograbila železna pest mojo roko, v kateri sem stiskal beneški denar.  Kakor bi zašel v past, tako mi je stiskal oče malo ročico, da sem kar čutil, da mi na dlani sili cekin v kožo in meso.  Oče se je bil vrnil v klet, ali v svojem zamaknjenju nisem opazil njegovega prihoda.  Z desnico se je oklenil moje roke, z levico pa je pograbil cunje ter jih nametal na zaboj.  Moja roka se je tresla, ali tudi očetova pest se je tresla, ker ga je morila najhujša jeza.  »Diavolo!« je zakričal, »ti se vlačiš okrog postelje očeta, ki ti daje jesti in piti!« Potegnil me je za sabo in niti za trenutek ni izpustil moje roke.  Zunaj je s težavo izvlekel ključ ter še z večjo težavo zaklenil z njim vrata od kleti.  »Krasti si hotel!«  Kri mu je napolnila obraz in iz njegovih oči je bliskalo, da sem pričel od groze jokati, kar je starega še bolj razkačilo.  Po stopnicah me je vlekel v vežo, iz veže v hišo in k mizi, s katere so se dvignile muhe v tolpah.  Celo sobo je obsevalo solnce, da se je žarila bela stena in rumenkasti strop nad njo.  V tem žaru je ugledala moja trepetajoča duša križ v kotu in na njem belo podobo Odrešenika v trnju in krvi.  »Kristus, pomagaj!« sem zastokal ter skušal izviti roko iz očetove pesti.  »Hudič ti pomagaj!« je zarjul ter mi pritisnil ročico k mizi, da so odnehali prstki in da je odletel cekin izpod njih, kakor odleti zrno iz klasa, kadar se mlati žito na podu.  »Kradel je, svojemu lastnemu očetu je kradel!«  V megli sem videl, da so se mu penila usta.  Jaz pa sem ihtel: »Oče, ne bom več!«  »Ne boš,« je zakričal hripavo, »bom že skrbel, da ne boš!«  V tujem jeziku je nekaj zaklel.  Z levico mi je skupaj stiskal štiri prste, tako da se je samo mezinec nahajal na mizi.  In tedaj se je zgodilo!  »Da si zapomniš, kdaj si kradel!« S temi besedami je pograbil furlansko ostro sekirico, katero je bil nekdo pozabil na stolu.  Zamahnil je z njo in mi odsekal polovico malega prsta, da je porosila kri v gostih kapljicah mizo, kakor da je padal rdeči dež po nji.  Zasukalo se mi je v glavi, zavrtela sta se okrog mene miza in strop in Kristus v kotu.  Ko sem se zavedal, sem se zvijal na klopi in ubogo obsekano ročico sem stiskal med noge; srajčica, obutev in nogavice nad njo — vse je bilo krvavo!  V hiši se je bila nabrala družina.  Mati je slonela pri peči ter padala iz omedlevice v omedlevico.  Ko je začula moj jok in očetovo kričanje, si je ravno spletala lase.  Z razpletenimi lasmi je torej prihitela v hišo in sedaj je omagovala pri peči.  Kako so že bili sivi ti lasje in kako je bil prepadel njen obraz!  Dekla Mica je namakala predpasnik v loncu ter brisala z njim mater po čelu in licih, da bi jo spravila k življenju.  Mala dekla in volar sta glasno molila.  Pastir Tonček pa je tulil, kakor bi ga kdo z brezovcem tepel.  Oče je še vedno stal pri mizi in tiščal sekirico v svoji desnici.  Hlapec Lukež, o katerem se je govorilo, da je bil z očetom v nemških vojskah, je stal brez strahu pred njim.  Gledala sta se kot dva gada, oko v oko.  Oba mogočnih udov, in moč sta imela, kot jo ima v plug vprežena živina!  »Polikarp,« je ukazal Lukež ostro, »deni jo iz rok!  Bog nama grehe odpusti: otroke smo morili po Švabskem in po Saksonskem — tukaj jih ne boš več!  In še celo ne, če so bili rojeni iz tvojega telesa!«  Družina se je spustila v krik, brat Jurij pa je že ležal na tleh ter se valjal ondi v joku in stoku.  »Položi jo iz rok,« je ponavljal Lukež, »sicer se ti s silo uprem in naj si desetkrat moj gospodar!  Kdo ti je pomagal takrat, ko ti je hotel glavo razklati švedski kirasir?  Kdo mu je prestrelil vrat, da si ostal pri življenju?  Na to misli, pa bodi človek in ne živina, Polikarp!«  Pri tisti priči je vrgel oče sekirico pod klop, dvignil obe roki, pritisnil ju h glavi ter pri tem — pobegnivši iz hiše — tako grozno in grdo zakričal, da ne vem, sem li še kdaj pozneje slišal tak krik.  Pač, enkrat sem ga še slišal!  Že vem!  Pri Luzzari je bilo.  Vodil nas je gospod Eugenius in Francoze smo tepli.  Pred našo vrsto je skakljal mlad kornet in s svojo helebardico je kazal na sovražnika.  Pa je v hipu padel in se valjal po prahu!  Takrat sem čul ravno tak krik, ker je bil strel iz topa zdrobil in odtrgal kornetu obe nogi.  1676 To se mi je pripetilo, ko je teklo 1676. leto po rojstvu našega Gospoda in Izveličarja.  Kos odsekanega mojega prsta je mati Barbara skrivoma in tajno zakopala na pokopališču pri cerkvi sv. Martina v Poljanah.  Vse skupaj pa ni ostalo tajno.  Družina je sicer molčala, a počasi je nekaj vendarle pririlo na dan in raznesla se je govorica, da je nekdo na Visokem, ki je že pokopan, ki pa še vendar hodi živ okrog.  Bil sem dolgo časa bolan.  Dvanajstletnega otroka šibko telesce ni moglo prenesti nečloveškega in grdega ravnanja.  Polastila se me je slabost in me je mučila nekaj tednov grda bolečina.  Rešila me je molitev — cela hiša je molila zame —, a gotovo mi je pomagalo tudi mazilo, katero je prinesel Lukež iz nemških vojsk.  Drugim je je prodajal za drag denar, materi pa je odstopil neznatno kepico za božje plačilo, ker je imel usmiljenje z mano, ko mi je bila vsekana tako težka rana.  S tem zdravilom me je mati, če se mi je mešalo od vročine in bolečine, mazilila pod vsako pazduho dve noči zaporedoma.  To maziljenje mi je gotovo služilo v korist, ker je bilo mazilo skuhano večinoma iz človeške masti — katera se je v nemški vojski lahko dobivala, — vmes pa se je kuhal bel las iz repa mlade mačke, katera je bila črna po celem telesu.  Bog ima svoja pota, če hoče grešnika ozdraviti.  Živimo v časih, ki so prokleti in hudobni in na vse strani grozni, najsi je že tudi preteklo veliko časa, odkar so sklenili mir na Nemškem in z njim končali vojsko, katera je trideset let divjala po krajinah, od nas oddaljenih in po Martinu Lutru v krivo vero zapeljanih.  V takih časih mora Gospod Jezus posegati po vseh sredstvih — in najsi je človeška mast —, če nam bodi pomagano!  Kakor zapisano, sem ležal dolgo časa bolan in v bolečinah.  Skaljena je bila zavest mojega telesa, da sem ležal kakor v spanju, ki ga prepletajo hude sanje.  Nekega dne sem se zavedel.  Bil sem v gorenji hiši in prijetno sem ležal v materini postelji.  V sebi nisem čutil ne bolečine ne kake težave.  Na odeji mi je ležala desnica, zavita v debelo obvezo, da je bila podobna konjskemu kopitu.  Obvezana roka mi je poklicala v spomin, kar se je bilo zgodilo, in milo se mi je storilo, da sem pričel tiho ihteti.  Naenkrat se mi je položila voljna roka na čelo in nekdo je vprašal: »Ali me poznaš?  Veš, kdo sem?  Ti uboga moja revščina!«  Da bi tega ljubega obraza ne poznal, ko ga bom vendar sodnega dne že iz dalje spoznal med neštetimi množicami!  »Mati!« sem radostno zaklical in poskušal dvigniti obvezano roko, da bi jo objel.  Ali roke nisem mogel dvigniti, ker so se vnele hude bolečine v nji.  Vprašala je: »Kaj bi rad jedel?« Jesti nisem hotel, ali ona je le tarnala, da skoraj nič ne jem.  Z največjo rahlostjo mi je izvlekla zdravo ročico izpod odeje, in res so bili prsti na nji same koščice!  Hotela je oditi, da bi mi skuhala mleka.  Tudi mi je rekla, da bo v mleko nadrobila belega kruha, ki smo ga sicer imeli v hiši samo ob največjih praznikih.  Pa se nisem dal pomiriti: zajokal sem in v muki zaklical: »Oče naj pride!«  Tedaj se je ti revi nekaj odkrilo, kar ni nikdar pričakovala.  Kri ji je zatrepetala k srcu, bila je vsa bleda in podobna mrliču.  Jezno me je zavrnila:  »Tiho, moj ljubi, in ne govori o tem, o tem — —«  Podila se je za besedo, pa je doteči ni mogla.  Hotela je nekaj drugega spregovoriti, ali premislila si je in zatorej je samo vzdihnila: »— o tem luteranu!«  Opazivši mojo preplašenost, je zaihtela:  »Nič ti nisem povedala, nič — !«  Potrta je zapustila sobo.  V moji razbeljeni glavici pa je delovalo, kakor delujejo kolesca v uri.  Oče — luteran!  Nikdar ne bo prišel v nebesa!  Njegova vera ni moja vera.  Če se izve, ga zaničujejo vsi ljudje!  Glavar z loškega gradu pošlje ponj in na smrt ga obsodijo!  Potem mu odsekajo glavo!  In ravno ta glava je bila zame najlepša, kar jih je bilo na svetu!  O Jezus!  O Jezus!  O Jezus!  Tresel sem se pred njim, a če je prekladal hlode, ki jih dva človeka nista preložila, ali če je krotil konja, ki je vsakega drugega vrgel s sedla, — takrat sem bil srečen, da sem imel takega očeta!  Oče je vendarle prišel.  Neko popoldne, ko je mati molzla v hlevu, je vstopil.  Videlo se mu je, da je postal še bolj siv; proti svoji navadi je bil pustil brado rasti in ta je bila čisto bela.  Za trenutek je obstal pri vratih; z mogočno svojo postavo je segel skoraj do stropa.  Korak za korakom se mi je bližal.  Zastajala mi je zavest in oziral sem se proti njemu, kakor se ozira golobica na jastreba.  Pomaknil je stol k postelji, predme na odejo pa je položil usnjato, deloma z železom okovano rokavico, ki so jo nekdaj nosili švedski jezdeci.  Sedel je prav k meni ter me zamolklo pozval:  »Izidor, vrzi mi jo v obraz!«  Nisem se premaknil, nakar je glasno zavpil: »Vrzi!«  Okrog ustnic so se mu napravile čudne poteze, a v čelo se mu je vrezala globoka guba, kar je govorilo, da postaja srdit.  V strahu sem prijel rokavico ter jo zavihtel k obrazu, s katerim je oče silil proti meni.  In res je moralo železo zadeti starega moža, ker se je prikazalo nekaj krvi na njegovem obrazu.  Polikarp je zaječal:  »Pravično je, da me z zaničevanjem kaznuje moj lastni otrok!« Posegel je po moji ročici ter sklonil nad njo svojo kakor iz železa skovano glavo.  Ni spregovoril besede; samo telo mu je časih zatrepetalo, ker ga je pretresalo kesanje.  Zasilile so mi solze v oči, tako da sem ihté spregovoril: »Oče, saj nisem več hud!«  Odhitel je od mene.  Ko je stopal po čumnati, so se mu pletle noge, kakor da bi bil izpil preveč vina.  Dobro vem, da je Polikarp Khallan malokdaj pil čez mero in da je bil trezen tudi tisto popoldne.  Moja levica je bila mokra, mokra od solz, ki jih je prelil ponosni moj oče!  Nikdar ni govoril z mano o tem dogodku.  Ali nekaj dni pozneje, ko sem se zjutraj prebudil, ležal je na moji odeji samokres z debelim, okovanim kopitom.  Tako so se pričeli časi moje pokore!  Opravljal sem jo vse dni svojega življenja za svoje, pa tudi za pregrehe očeta, ki mi je bil oster in hud zapovednik.  Vsemu, kar osrečuje človeka, sem se moral odreči; a vedno še prosim Boga, našega Stvarnika, da bi mu zadostovala moja pokora in da bi me v večnem življenju ne ločil od njega, ki me je rodil.  Končno sem ozdravel.  Takoj nato me je oddal oče, ki morda ni rad gledal pohabljene moje roke, Ahacu Langerholzu v Škofjo Loko.  Ta je imel svojo kovačnico zunaj mestnega ozidja, nekako tam, kjer se skupaj zlivati selška in poljanska voda.  Tri leta sem obdelaval železo, ker je hotel Polikarp Khallan dobiti na Visoko svojega domačega kovača.  V stanovanje sem prišel h Kašperju Wohlgemuetu, ki si je bil po zadnjem velikem požaru sezidal na trgu lepo novo hišo.  Tam je imel slovečo pivnico.  Tri leta sem preživel med tujci.  Privadil sem se počasi tudi govorici, ki jo govori ljudstvo, katero se je iz nemških dežel naselilo med nami.  V teh treh letih nisem nikdar prišel na Visoko.  Še takrat me niso klicali, ko je umrla mati.  Pokopali so jo brez mene.  Prikrit pa mi ni ostal trenutek, ko je umirala.  Tisto noč namreč, ko je odhajala s sveta, je pod streho Wohlgemuetove hiše, kjer sem spal, nekaj tako počilo, da sem prvi hip menil, da so ustrelili iz topa na gradu.  Povedalo se mi je, da je Barbara Khallan ugasnila kakor svetilka, če ji poide olje.  Pred Sodnikom ni imela težav, ker ji je bilo življenje ležišče v trnju; to trnje se je zabadalo v njo, in najsi ni imela druge želje nego služiti Bogu in njegovi pravi veri!  V letih, ko sem se učil kovaštva, nisem kaj posebnega doživel.  Prve čase sem odpiral oči, ker nisem bil navajen velikega mesta.  Mojster Langerholz pa je že skrbel, da nisem pohajkoval in lazil za znamenitostmi lepe Škofje Loke.  Učil me je z besedo, pa tudi s pestjo, in skoraj bi zapisal, da sem prejel od njega dosti več udarcev kot pa dobrih besed.  Tudi sorodnik Wohlgemuet mi ni preveč polnil sklede.  Zatorej sem dostikrat v pozni noči jokal pod streho, kjer je bila vročina ali pa tak mraz, da mi ni hotelo spanje sesti na oči.  Doživel sem tudi prijetne dnove.  Posebno prijetni so bili sejmi na trgu, h katerim se je priklatilo dosti ljudstva, tudi izpridenega, da je imel z njim sitnega posla gospod Janez Kos, tedanji čislani in spoštovani mestni sodnik.  Meni so napravljali največje veselje, mestnemu sodniku pa največje skrbi študentje očetov jezuitov iz Ljubljane.  Prihajali so ob različnih prilikah v mesto, če je bila šola, pa tudi, če je ni bilo, tako da se je govorilo, da so to študentje, ki pravzaprav zahajajo malo v šolo in kujejo očetu prefektu zelo mučne dni.  Kadar je počila vest, da pojo študentje na mestnem trgu, smo zginili vajenci iz kovačnice, da se je mojster togotil in nam pozneje plačeval v najtežjem denarju.  Nič ni pomagalo!  Vsikdar smo prihiteli na trg in petje smo poslušali; študentom nismo nič dajali, ker sami ničesar nismo imeli, pač pa so morali skladati zanje meščani ter kmetje in kmetice.  Sicer pa ti študentje niso slabo živeli; če ni bilo drugače, zginilo jim je pod palec še celo tuje imetje.  Enkrat na praznik popoludne so nam igrali ginljivo »actionem,« da smo bili vsi zadovoljni in da smo še celo jokali.  Pri vsaki priliki pa so jo vedeli tako zasukati, da se je tudi plesalo.  Pri tem so jemali dekleta domačim mladeničem, kar je rodilo jezo in prepir.  Vselej so se stepli z mesarskimi pomočniki in najmanjše pokorščine niso izkazovali mestni gvardiji.  Ni čudo, da so navsezadnje razkačili gospoda grajskega glavarja, da jim je prepovedal vstop v mesto.  Škoda!  Odrasli in neodrasli smo to prepoved bridko obžalovali. —  Na grad otročaji nismo smeli zahajati.  Ogromna ta stavba z mogočnim svojim stolpom je vendar najbolj razburjala mojo radovednost.  Pripovedovalo se mi je, koliko mogočnih topov je postavljenih po ozidju in kako gosposko stanuje ondi gospod grajski glavar.  Tudi so se pripovedovale neverjetne reči o sobanah, v katerih je prebival sam gospod škof, kadar je prijezdil v Loko ter ga je pri Vodnih vratih sprejelo mestno starešinstvo.  Žalibog da v dobi, ko sem se učil pri Langerholzu, ni bilo takega obiska.  Ali vzlic temu sem pogostoma zahajal na visoki, obokani most, o katerem govore in pišejo, da nima vrstnika v celi Nemčiji.  Pri kopanju so skakali loški fantiči s tega mostu navzdol v vodo, ali ni se vedelo povedati, da bi se bil kdo pri tem kdaj ponesrečil.  Prigovarjali so tudi meni, pa me niso mogli pregovoriti, ker je bilo vendar previsoko.  Na grad sem pa le prišel!  Ječar Mihól Schwaiffstrigkh je bil naročil pri našem mojstru novo kladivo.  To sem mu prinesel nekega jutra.  Utripalo mi je srce, ko sem za mestnim zidom lezel navzgor ter prilezel pred temni grajski vhod, ki mi je kot črno žrelo zijal nasproti.  Z grozo sem se splazil na prostrano dvorišče, kjer je ječar Mihól, sedeč na stoličku, vlekel svojo dreto.  Imel je službo; kar pa mu je dajala le-ta prostega časa, je čevljaril ter si tako s šilom pridobival del vsakdanjega kruha.  Pri neusmiljenem svojem poklicu je bil vedno dobre volje in radi so ga gledali v loških družbah, četudi je bil blizu rablju, katerega dotikati se, je sramota, s katerim pajdašiti se, pa nesreča.  Prevzel je kladivo ter me vprašal, čigav sem in od kod sem.  Povedal sem mu, da sem z Visokega.  Veselo je vzkliknil:  »Torej Polikarpov!  Čemu, šment, nikdar v Loko več ne pride, da bi kaj plačal, ker že dolgo ni dal za pijačo?!«  Vstal je in odložil predpasnik.  »Fante,« je govoril, »pravi dan si naletel.  Gospod glavar je v Ljubljani.  Če je tu, stari hudič tako ne pusti, da bi krpal na dvorišču!  V Ljubljani je v deželnem zboru, kjer radi mene lahko uganja sitnosti, katere koli hoče.«  Opazil je, da sem pasel oči po visokem stolpu in po poslopjih, katera so kakor piščeta tičala okrog stolpa.  Dobrovoljno je pripomnil:  »Ti bi rad malo okrog sebe pogledal?  Prav, prav!  Prideš v leta, ko bo greh spredaj in zadaj silil vate; zatorej ti ne bo škodovalo, če ti danes pokažem, kako dobra zdravila imamo na loškem gradu proti vsakovrstni pregrehi.  Ozdravljamo umore, uboje, tatvine in še vse drugo, o čemer ti sedaj še nič vedeti ne smeš.«  Poiskal je svetilnico in težak ključ.  Nato me je vlekel k stopnicam, ki so vodile tik stolpa globoko pod zemljo.  Tam je odprl železna vrata, pa sva dospela v klet, kamor ne prisije solnce podnevi in ne zvezda ponoči.  Prižgal je svetilnico, a tudi pri luči sem le s težavo prestavljal noge, ki so se mi tresle.  Od obokov je kapljalo in vlekla je hladna sapa, dasi nisem vedel odkod.  »Tu sem pridejo grešniki vseh grešnikov!« Pri teh besedah je ječar dvignil lesen pokrov.  »Tu doli,« je nadaljeval in kazal na nekak vodnjak, »spuščamo na smrt obsojene hudodelce.  Bog te varuj, dečko, da mi ne prideš kdaj v roke!  Po vrvi ga spustimo v ta prepad, potem pa mu je milostno dovoljeno, da si napravi prijetno gnezdo v tem lepem stanovanju, kakor ga žene volja.  Mi smo vedno pravični sodniki!  Vleči se sicer ne more in sesti tudi ne; pač pa ima popolno prostost, da se lahko postavlja sedaj na eno, sedaj na drugo nogo.  Navadno se nabere spodaj tudi nekaj vode, da jetnik stoji v nji, kar pa je dobro, če sili človeku kri v glavo.  Nekaj časa ga peremo, opranega pa izročimo pravici, da ga zaduši na Gavžniku.  Da, fante, mi delamo točno in zanesljivo!«  Pokazal mi je še druge zapore, same ozke, temne luknje, v katere so metali jetnike kakor prašiče v svinjak.  Ko je posvetil vanje, so pobegnile podgane in miši v stenske razpoke.  V teh zaporih nisi mogel ne ležati in ne stati.  Vsak je bil tako kratek, da se ni dalo iztegniti nog v njem.  Le sključen si mogel spati, če si sploh mogel zaspati z glavo na mrzlem in trdem kamnu!  »Sedaj ti pa pokažem še posebno kamrico,« se je pobahal Mihól ter odprl vratca pri zadnjem zaporu.  Bila je to prazna, ali visoka čumnata, prav kakor v skalo vsekana.  Na stropu sta tičala dva velika, železna obroča, spodaj v tlaku pa eden.  »Tu-sem,« je pripovedoval Schwaiffstrigkh, »privlečejo hudodelce, kadar jih gospod glavar izprašuje med mukami.« Takoj je dostavil: »To pa nikakor ni moj posel, vse opravlja rabelj, ki ga navadno iz Ljubljane pokličejo in katerega še pogledam ne.  Izpraševanja nočem gledati, četudi bi smel, ker ne gledam rad človeka, če sedi na španskem konju, če mu drobe prste ali noge v stiskalnici ali če visi v teh-le obročih.  Fantiček, verjemi mi, če visiš v obročih na stropu, pri nogah te pa vlečejo z vrvjo, skozi spodnji obroč, da ti prično udje pokati in kričati, to ni rajsko veselje! — Vidiš torej, same dobre reči imamo, le preveč jih je.  Močan želodec mora imeti, če naj jih človek vse prenese!«  Nato je še pripovedoval:  Zadnja, ki je vesela na obročih, je bila Lucija Muhličeva iz Bukovščice.  Bilo je pod mojim prednikom, ker sem se jaz takrat šele učil čevljariti.  Delala je grižo med ljudstvom in s hudičem je sklepala poroke.  Grozovito je menda tulila, ko so jo natezali tu notri od obroča do obroča.  Pri koncu so jo obesili in obešeno na grmadi sežgali.  Mi smo namreč usmiljeni sodniki, ker bi jo bili smeli tudi živo sežgati.«  Prišla sva mimo vratic.  »Tu je čumnata, kjer je spravljeno orodje, katero se rabi, kadar izprašujemo grešnike med mukami.  Ključ ima rabelj.  Največ blaga je last visokih deželnih stanov; ti nam prijateljsko pomagajo, kadar nam kaj primanjka.«  Ko sva stopila zopet na dvorišče, sem bil ves v potu.  In tako globoko se mi je vkopalo v dušo, kar se mi je bilo razkazalo, da mi je hotelo slabo postati.  In vselej pozneje, ako me je hudič preganjal s skušnjavo, da bi se lotil tujega imetja ali pa še celo tujega življenja, me je spomin prestavil v zapore pod stolp na loškem gradu ter me obvaroval pregrehe in zločina.  »Poglejva še,« je dejal ječar, »kako stanujejo naši škofje!  Se vsaj oddahneš, ker vem, da ti dela to, kar si ravnokar videl, težave v želodcu.«  Sledil sem v grad.  Visoki in premilostljivi škof, kadar pride tu-sem, stanuje vse drugače kakor mi na Visokem, ki smo revni in zadovoljni s tem, kar nam daje Bog od trenutka do trenutka.  Loški škofje pa so visoki gospodje in le pravično je, da jim je odkazano bivališče, ki je spodobno za božje namestnike, kar mi, ki kopljemo trdo polje, nismo.  Bilo bi tudi zelo nespametno, ker bi se v nas zanesla nečimerna ošabnost, ko vendar nimamo pravice, da bi bili ošabni!  Bilo je tam mnogo pozlačene oprave, dosti miz in mizic, stolov in stoličkov.  Po stenah so visele podobe, ne samo svete, ker je škof itak zavarovan pred vsako skušnjavo, in te podobe so tičale v okvirih, ki so bili morda več vredni od kmečke koče.  Videl sem dalje prestol, kjer je sedel gospod škof, kadar je sprejemal cerkveno in posvetno gosposko.  In še celo posteljo sem videl, kjer je počival po dnevnem trudu.  Bila je visoka in široka kakor šotori, katere so postavljali Izraelci v puščavi.  Bila je tu še mala soba s tremi okni, pri katerih se je kazala streha nunskega samostana.  V tej sobici je tičalo ležišče, nad njim na zidu pa je bil načrtan križ, kar je spominjalo, da se je moralo tu zgoditi nekaj izvanrednega.  Mihól je snel klobuk z glave ter izpregovoril:  »Bog bodi milostljiv vsem dušam v vicah, in če je njegova sveta volja, tudi vsem dušam v peklu! — Na tem mestu, otročaj, so umorili blaženega škofa Konrada, ko je spal in nič hudega pričakoval.  Zadavila sta ga hlapca in mu pobrala pettisoč srebrnih kron; taki visoki gospodje namreč niso nikoli brez denarja.  Ali zasačila ju je pravica in v bližini cerkve pri Fari so jima vzeli glave.  Prej pa so jima odsekali še obe roki, da je bilo prav smešno gledati, kako sta kratke štoržiče, katere jima je bila pustila sekira, vzdigovala, da bi si brisala obraz.  Da, da, človeku je od hudiča vroče, če se mu primeri kaj takega v življenju!«  Iz govorice ječarjeve se še spominjam na tole:  »Ali v tej sobi bi jaz ne hotel spati, za vse gradove ne, kar jih ima fraysinški škof, in tudi ne, če bi mi dali s sabo sodček blagoslovljene vode, da bi škropil z njo celo noč.  Tukaj strašita morilca, in kadar tuli vihar okrog kastela, tulita onadva iz te sobane.  Ni mal greh, ubiti škofa naše svete katoliške Cerkve!«  Tako mi je razkazoval tisti dan Mihól Schwaiffstrigkh najpoglavitnejše skrivnosti loškega grada.  Pozneje sem izvedel, da je rad razkazoval ljudem te skrivnosti in da ga je posebno veselilo, če so obiskovalci trepetali od strahu in groze, ko jih je vodil po podzemeljskih ječah in po stanici, v kateri je umrl izveličani škof Conradus.  Tudi jaz sem se tisti dan privlekel pol živ, pol mrtev do kovačnice mojstra Langerholza in želel bi vsakemu, da bi nikdar ne imel opraviti s hišo pokore, kakor je grad v Škofji Loki.  Ta želja se ni izpolnila, vsaj kar se tiče moje neznatne in po Bogu komaj opažene osebice.  Imel sem še grenka pota na loški kastel in tresel sem se za življenje, katero mi je bilo, kar mi pričaj sveta božja Porodnica, dosti dražje od mojega lastnega življenja.  Za to življenje sem se plazil po kolenih pred mogočneži.  Če je bilo rešeno, ni bila moja zasluga, — bila je predvsem zasluga Jezusa Kristusa, ki ne privoli, da bi se nedolžni in pravični poteptali.  Zategadelj je omečil in zrahljal srce visokorojenemu, najsvitlejšemu in premogočnemu gospodu Janezu Frančišku, ki je še danes solnčno obsijani vladar škofije v Fraysingenu in vsega njenega imetka.  Če mi Bog podaljša življenje ter zadrži mizarja, ki dan za dnevom zabija v mojih prestreljenih prsih žeblje v mrtvaško mojo rakev, da vsaj še nekaj mesecev ne dokonča svojega dela, bom vse prav natanko zapisal in tistim, ki pridejo za mano, popisal, da izprevidijo, da je prvo zaupati v Boga, drugo pa krotiti samega sebe.  Pišem namreč težko, okorno in počasi, kakor se orje zemlja, če se lemež noče zarezati v ilnato plast.  Na svet sem prišel v časih, ko v naši dolini od Žirov do Šefertna nikdo ni čital knjige, še manj pa pisal s peresom.  Izvzeti so gospodi župniki in kaplani ter redki dijaki, ki obiskujejo šolo ljubljanskih jezuitov.  In v Žireh — da se resnici ne dela krivica! — umel je pisati Jeromen Oblak, ki je vsako leto pretovoril toliko platna na Beneško ali pa še celo na nemško Bavarsko, a samo številke; pa tudi to mu je služilo v najboljšo korist in prinašalo mu je veliko dobička pri njegovih razsežnih kupčijah.  Jaz pa sem se v dneh, ko je vzdigovala roka težko kladivo nad naklom, priučil tudi peresu.  Takrat je živel v Loki nekak znanec mojega očeta, o katerem se ni vedelo, koliko let že ima in odkod je prišel.  Strojil je kože pri Lorencu Fegušu, usnjarju v Loki, pri katerem je živel.  Bil je priden delavec.  Vsako nedeljo in vsak praznik pa je izginil iz mesta, in ljudstvo je pripovedovalo, da lazi okrog po pogorju in da ima ondi znanje z najstarejšimi ljudmi.  Bil je na sumu, da ni pri pravi pameti in da vselej takrat pobegne iz mesta, kadar se mu prične mešati v glavi.  Imenovali so ga »strojarjevega Valentina«.  Ker je bil zmeden, se ni nikdo, niti glavar niti župnik pri Fari, gospod Andrej, ki se piše za Hudočuta in je bil nekdaj naš poljanski župnik, brigal zanj, dasi se je vedelo, da ne zahaja v cerkev in da ne opravlja velikonočne spovedi.  Sicer pa gospod grajski glavar, ki so ga imenovali Frančiška Matijo Lampfrizhaimba, v verskih rečeh ni kazal posebne gorečnosti, kakor jo je kazal svoj čas gospod Tomaž Chroen, škof ljubljanski in deležnik vse slave, kar si je more pridobiti človek na svetu.  V zimah je strojarjev Valentin poučeval tudi otroke, da bi se navadili brati in pisati.  Pravijo, da je bil nekaj časa še celo učitelj v šoli bratovščine sv. Rešnjega Telesa, da je pa to dobro službo, in najsi mu je nesla na leto celih šest goldinarjev, opustil, ker so predstojniki silili na to, da bi zahajal tu in tam v cerkev.  Zapisati moram, da je Valentin svoje učence hudo tepel in veliko za lase vlekel.  Branje in pisanje pa nam je za silo le vtepel s svojo palico.  Pozneje, ko sem prišel v svet, sem svoje znanje še popolnil.  Sedaj pišem prav spretno, čitam pa bolj slabo, ker so mi opešale oči, morda od rane, morda od štrapaca, katerega sem ga prenašal v številnih bataljah, pri katerih nas je vodil gospod Eugenius, vse slave vredni princ Savojski. —  1676 Po preteku treh let mi je sporočil oče Polikarp, da upa, da sem se že kaj prida naučil in da Visoko ne more več pogrešati dela, kakor ga sme in mora zahtevati gospodar od svojega prvorojenega sina.  Prišel sem zopet domov in pričel delati na polju, v hlevu in kjer je bilo treba.  Tudi sem dobil vse orodje, kakor ga potrebuje kovač.  Koval sem pa le toliko, kolikor je bilo treba za gospodarstvo, bodisi da se je moralo kaj popraviti ali pa kaj novega napraviti, kakor to pač zahteva poljedelstvo.  1680 Tisti čas je bil brat Jurij poslan v Ljubljano, da bi se šolal pri očetih jezuitih.  Ostal je samo štiri leta v mestu, ker imajo vsi tisti, ki se rode na Visokem, več moči v rokah nego v glavi, tako da se raje trudijo po polju kot pa po šolskih klopeh.  Tudi pri Juriju se je to izkazalo in jezuiti iz Ljubljane so pisali, da ga nočejo več imeti.  Oče je radi tega pisano gledal in Jurija nekaj časa prav grdo držal v strahu.  Ker pa se mu je rad podvrgel in opravljal vsako delo, smo bili kmalu zadovoljni, da je prišel domov.  Tako Bog vse prav naredi!  Prej kot slej mi je bil oče hud zapovednik.  Tako so pretekla štiri leta.  V tem času sem opazil, da sem si polagoma pridobival zaupanje očeta in njegovo zadovoljstvo.  Vzlic visoki starosti se pa vendar ni zmanjšala njegova divjost, česar bi sicer otrok o svojem roditelju ne smel zapisati.  Kadar se je napil vina, je bilo pametno iti mu s pota, kakor se gre s pota razdraženemu živinčetu na paši.  Ali resnica je, da se je prevečkrat pripetilo, da je visoški gospodar pil čez mero.  Ko se je približal sedemdesetemu letu življenja, je pričel Polikarp Khallan tovoriti vino z Vipavskega in od drugod ter kupčevati z njim, ker je ljudstvo v tistih dneh, ko se je bila dežela že nekoliko okrepčala od nemške vojske, rado popivalo; bilo je v vsakem selišču pivnic, da jih je kar ostajalo.  Mnogokrat je oče odtovoril v Vipavo — takrat smo imeli na Visokem tri pare močnih in dobro rejenih tovornih konj — ter vselej privlekel nazaj mnogo posode, napolnjene z vinom.  Slišali smo in izvedelo se je, da stari mož ni opravil tovora, da bi se ne bil kje v vinskih goricah sprl in stepel.  Govorilo se je celo o težkih pohabljenjih in nekolikokrat bi bil skoraj padel v roke grajskemu glavarju Lantheriju, da se ni še o pravem času poravnal z rodbino poškodovanega ter ji založil težko odškodnino, glavarju pa izdatno odkupnino.  Take poravnave so pri nas v navadi: revež, ki nima denarja, pride v zapor, bogatin pa se pri graščaku in rodbini odkupi, nakar je pravica, ki bi morala biti za vse enaka, potolažena.  Dozdeva se mi, da take reči ne bi smele biti na svetu — ker so pa koristile mojemu očetu, ne bom več pisal o njih.  Ali nikdar nisem povpraševal očeta, kake dogodke je doživel na Vipavskem, in vem tudi, da bi mi ne bil o tem ničesar povedal.  Bolelo me je pa, da je jemal s sabo brata Jurija, in prav močno sem se prestrašil, ko sem opazil, da se je fantalin v slabi družbi privadil vina, da ga je pil kakor vodo, ki je vendar najboljša pijača na svetu.  Tako je tekel čas od leta do leta in živeli smo, kakor živi kmet na svojem posestvu, kjer malokdaj kaj posebnega doživi.  1690 Štelo se je leto 1690., v katerem se je šestindvajsetič ponovil god sv. Izidorja.  Dobro sem bil zrastel in tudi na duši nisem pešal.  Vsaj gospod Karel Ignacij v Poljanah me je često pohvalil ter me stavil za vzgled drugim mladeničem.  Neko nedeljo popoludne, ko je hiša in družina počivala, mi je ukazal oče, da naj hodim z njim.  Peljal me je na kraj, kateremu pravimo »Osojnik« in ki leži pod gozdom nad Visokim.  Ravnoisto leto so bili posekali bukve na Osojniku, štore pa smo z ognjem pokončali, da se je napravila rodovitna njiva za rž in pšenico, ker človek ne more živeti od bukovega listja, pač pa čedno živi od zlatega klasja.  Na tratino tik nove njive je legel stari mož, pograbil z roko šop trave ter ga zasukal, meni pa dejal:  »Prinesi skalo, da zavijeva hudiču rep, da se ne ponesreči, kar bova imela v govorici!«  Prinesel sem precej težak kamen z njive in položila sva ga na zavito travo, da je bil peklenskemu satanu zasukani rep obložen, da nama ni mogel napraviti škode in najsi bi jo bil tudi hotel.  Ker mi oče ni ukazal, da bi tudi jaz legel, nisem imel poguma, da bi legel k njemu.  Stal sem torej pred njim in sicer na mestu, odkoder se prijetno gleda na visoške naprave.  Prav živo se še spominjam, kako sva se razgovarjala, in bil je to jako pomenljiv razgovor, ker se mi je takrat prvič odkrilo, da oče občuti težko breme svoje starosti in da je določil mene za svojega naslednika na Visokem.  Tako-le je pričel:  »Danes ponoči bo imela črna mavra telička!  Glej, da ne zaspiš, pa tudi hlapec in dekla ne smeta zaspati!  Sam Bog vedi, da tako radi spite, ko je vendar sleherna noč tako dolga!«  Ko sem mu obljubil, da ne bom zaspal, je globoko zastokal:  »Star sem in hiram.  Kar sem živel, sem grabil, dokler nisem pristradal te zemlje, katera je danes moja in katero tako nerad dajem iz rok.«  Nisem odgovoril; on pa je še tarnal:  »Čemu mora človek star postati?  Če se je palaš skrhal, sem ga nabrusil, in sekalo se je z njim, kot bi se ne bil nikdar skrhal.  Kako da se življenje ne more nabrusiti, kot se nabrusi palaš, da bi človek živel dvesto let, posebno če je stradal in če ie trpel kot žival v jarmu, samo da bi si pridobil rušo, na katero bi v starosti mirno pokladal svojo glavo?!  Res je!  V ta namen sem trpel in še celo mor ...«  Vedel sem, da mi je hotel reči, da je tudi moril.  Ali grozne te besede ni izgovoril do konca.  Z njo bi mi tudi ne bil ničesar novega povedal, ker sem že prej slutil, da mu prelita človeška kri krati spanje v dolgih nočeh.  Ječal je:  »Prekratko je človeško življenje!  To je zakrivil ta, ki sva mu zavila rep, ker je zapeljal prva človeka v pregreho.  Da bi mu otekel rep in da bi se še globokeje pogreznil v peklensko morje!« Zaklel je v tujem jeziku, katerega nisem umel.  Ponižno sem pripomnil, da je kletev pregrešna in prepovedana po naši sveti katoliški veri.  Ošabno me je pogledal in že sem se bal, da se še bolj razsrdi.  In še ošabneje mu je odgovoril:  »Človek, ki je služil v armadi, kateri je zapovedoval Gustavus Adolphus, ki je bil navzoč, ko so v nekem mestu — hudič naj vzame ime tega mesta, ker mi ni ostalo v spominu! — ničvredni oficirji zabodli našega Wallensteina, kneza in vojvodo v Friedlandu, — tak človek sam najbolje ve, kaj je greh in kaj ni greh.« Zasmejal se je: »Sveta katoliška vera!  Takega človeka, mlečni moj otročaj, ne boš učil, katera vera je sveta, katera vera je prava!  To jaz sam vem!« In še enkrat je ponovil: »To jaz že sam vem!« Zopet je preklinjal, s pestjo pa tolkel po tratini poleg sebe.  Dragi Jezus!  Tudi sedaj ni izgovoril ničesar, kar bi ne bil vedel že poprej.  Da ga je beseda »sveta katoliška vera« tako razjarila, to je pričalo, da je bila materina trditev o »luteranu« dobro utemeljena.  »Spoštuj očeta!« se glasi božja zapoved.  Ali sveti Izidor naj mi odpusti, da sem očetu nasproti molčal in tiho prenesel najhujše gorje, ki more zadeti nesrečnega človeka: da nisem branil svete katoliške vere, kateri sem vdan z dušo in telesom, z vsako kapljo svoje krvi!  Nerad se je pomiril.  Iz daljše njegove govorice pa se mi je odkrilo, da ga preganja strah pred smrtjo.  »Če smo jahali nad Šveda, kaj mi je bila smrt?  Ali v starosti človek nerad umira!« Potem je še pristavil: »Ko bi le vedel, ostane li to posestvo pri mojih ljudeh — to je, kar me skrbi!«  Črno je gledal predse, končno pa se mu je le izvila beseda iz ust, da mi hoče izročiti posestvo.  Zahteval je od mene obljube, da Visokega ne zapravim, ne zadolžim in ne zajem.  Vse sem mu obljubil.  Nato je izpregovoril:  »Nekaj ti rečem: Tajčarjev se boj!« Tajčarje smo imenovali takrat tiste, ki so se bili privlekli z Nemškega v naše kraje ter nam odvzeli najboljše kmetije.  Zopet je pričel: »Ta zarod poznam, je požrešen, misli, da je več, kot smo mi, in naše zemlje je lačen.  Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo.  Da jim goltanec zamašim, te oženim in Tajčarko boš vzel, da ne bo imela nemških otrok.  Res je, zemljo vedo najbolje obdelovati.  Tudi tvoja mati je bila nemškega rojstva in gospodinja tudi ni bila slaba, dasi me je rada jezila.«  Svoje oči je uprl v me.  »Upam, da se nisi kam zapredel!« Prav srepo in z napetim obrazom me je opazoval.  »Ženil se boš, kakor bom jaz zapovedoval in kjer bom jaz hotel!« Zopet je stresal tuje kletvine okrog sebe, a počasi se je potolažil, ko sem mu zagotovil, da nisem imel z nobeno žensko opraviti in da je njegova volja obenem tudi moja volja.  Prav čiste resnice mu nisem povedal.  Sosed Debelak je imel hčer čednega življenja in čednega telesa.  V cerkvi, kadar je gospod Karel Ignacij oznanjeval božjo besedo, so se tu in tam najine oči lovile in ujele.  Če sva se srečala, izpregovorila je rada prijazno besedo, ali pregrešnega ni bilo med nama.  Na vse to mi je oče še razodel, da se je z Jeremijem Wulffingom že dogovoril, in sicer zaradi hčere Margarete, katero je imel iz druzega svojega zakona.  Pristavil je: »Takoj, ko bo požeta pšenica, kreneta z Lukežem na pot.  Dve težki prašičji gnjati in pogačo vzameta s sabo, da ne prideta praznih rok k Jeremiji Wulffingu. — Nič preveč ne govori!  Tvoja beseda bodi: “Polikarp, moj oče, bi rad vedel, koliko in kaj bi se dobilo v Davčah.” Odgovor mi prineseš domov.  Čez teden dni se snidemo v Loki, kjer se bo vse še bolj natanko določilo.« Končal je: »Tvoja mati je bila sestra Jeremijeva.  Mogoče je, da njena mati, torej tvoja stara mati, še živi.  Je čisto prav, da jo vidiš. — Ker pa vse skupaj še ni gotovo, ne bosta jahala po poti skozi Selce, peš bosta hodila po gozdovih okrog Blegaša.  Nočem, da bi prišlo Visoko v jezike, če bi iz vsega nič ne bilo!«  Tako sem bil odposlan na pot v Davče, ker človeku, ki naj živi na kmetiji, ni dano, da bi izhajal brez svetega zakona.  Dva dni pozneje je bila pšenica požeta.  Ko sta bili spečeni dve lepi pogači in izbrani dve najtežji gnjati, sva se odpravila z Lukežem od doma.  Vsak je nosil bisago, v njej pa gnjat in pogačo, da sva bila obložena kot tovorna konjiča.  Za pasom mi je tičal moj samokres — samotne steze niso bile tiste dni nikjer varne in dosti izpridenih ljudi se je klatilo po njih —, Lukež pa je opasal sabljo, kakor so jo nosili koledniki, če so jezdarili od vasi do vasi.  Dolga ta pot mi je še danes v živem spominu in tudi občutkov še nisem pozabil, ki so mi takrat navdajali srce.  Ženitev je potrebna in tudi jako resna reč.  Ni torej čuda, če so me, mladega človeka, spremljale različne misli, upanja in pričakovanja.  Pa se ni bilo ničesar izpolnilo in prav brez vsakega uspeha sva z Lukežem nosila gnjati in pogačo v Davče!  Na celi poti nisva imela posebne sreče.  Že v Poljanah, ko sva jo zavila okrog cerkve, sta stala pred župniščem osedlana konja in gospod Karel Ignacij se je razgovarjal s cerkovnikom.  Naša fara je bila obširna in težka: tik domače cerkve je imel duhovni oče skrbeti še za šestnajst podružnic, katere so bile raztresene po pogorju.  Gospoda Karla Ignacija smo se bali in neradi smo ga srečavali, ker je bil vedno pripravljen izpregovoriti trpko besedo.  »Kam pa vidva?« je vprašal.  Lukež, ki si je bil klobuk ošemaril s svetlim kinčem, je takoj odgovoril, da greva v Davče k sorodnikom.  »Tako, tako,« se je zasmejal gospod župnik nekako porogljivo.  »Morda gresta po nevesto?«  Ko mu nisva ničesar odgovorila, je še vpil:  »Prav, drugače ne bo reda na Visokem!  Tvoj oče, Izidor, in pa novo župnišče, ki še danes ni plačano, mi napravljata skrbi.  Gospodar Polikarp za letos še ni oddal spovednega listka; tisti pa, ki je bil oddan za lansko leto, je bil ponarejen.  Že vidim, da ga bom moral naznaniti na škofijo.  Le povej mu: Hudačut je zobal ponarejene spovedne listke, Codelli jih pa ne bo!«  Ukazal je cerkovniku, da je peljal konja pred cerkev, sam pa je zdihoval: »K Sv. Jakobu na Jarčje brdo moram z obhajilom, kar je huda pot!«  Kri mi je zalila obraz, da sem bil podoben rdečemu maku.  Silno sem občutil sramoto, ki sem jo pretrpel radi očetovega spovednega listka.  Vedel sem, da oče ne hodi k maši, vedel pa nisem, kje je dobival od leta do leta listke; sedaj mi je pa gospod povedal, da je oče oddajal ponarejene listke.  Kaka sramota!  In vse to je slišal tudi cerkovnik, ki bo gotovo raznesel po celi fari, kar je ravno čul, tako da bo prišla hiša na Visokem v najslabši sloves!  Poparjen sem odrinil od župnišča, a sreča je hotela, da me je hlapec Lukež s svojim gostobesednim klepetanjem malo razvedril.  Vzlic svojim letom je stopal ročno pred mano ter bil prav židane volje.  Poznal je vsakega, ki sva ga srečala, znana mu je bila vsaka koča, mimo katere sva hodila.  Selišča so bila redka in revno ljudstvo je prebivalo v lesenih, s slamo kritih poslopjih.  Razvedrili so me tudi gorski vrhovi, katerih do sedaj še nikdar nisem gledal tako od blizu.  Veliko zemlje je bilo še neobdelane; kjer bi se bilo lahko sejalo žito, sta rastla resje in praprot.  Zavila sva jo okrog Blegaša in sicer po stezi, ki se je vila med gostim in lepo raslim bukovjem.  Lukež je bil mnenja, da se mora v takem bukovju skrivati marsikater debel srnjak.  Tihota je vladala, kot vlada v cerkvi, in le posamezne ptice so se oglašale iz temnih vrhov.  Z Lukežem pa vendar nisva bila sama v tem samotnem kraju!  Vihar je bil podrl, in sicer ravno pod stezo bukovo drevo, in v njegovem zelenem vejevju je tičal človek.  Napet lok je bil položil po svojih kolenih in sedaj je prežal na divjačino, če bi prišla mimo.  Jezno je obrnil obraz proti nama, ki sva mu pokvarila prežanje.  Ta obraz je bil rjav in gosti, črni lasje so ga obdajali, da sva vedela, da imava pred sabo malopridnega cigana.  Takoj je zopet obrnil od naju svoje ožgano lice in hotel se je obnašati, kot bi naju ne bil opazil.  Lukež, ki je poznal ves svet, je spoznal tudi tega črnokodrastega klateža.  »Hoj, Dušane!« je zavpil.  »Da bi dal Bog srečo pri lovu tebi in ostri puščici na tvojem loku!«  Oni je zopet obrnil obraz proti nama in divje sovraštvo je zaplamtelo iz njegovih črnih oči.  Nekaj je godrnjal in meni se je čulo, kakor bi mrmral, da mu Lukež lahko piše v uho ali pa kam drugam.  Vstal je iz vejevja, nakar je hlapec segel k mojemu pasu ter potegnil izza njega moj nabiti samokres.  Cigan je iznova sedel med veje in v čudnem jeziku, ki se baje govori na hrvaški granici, je vprašal, če imamo na Visokem še tisto železno blagajnico, v katero spravljamo svoj denar.  Pripomnil je, da naj pazimo nanjo.  Tudi teh besed sem se prestrašil, ker je bilo slabo znamenje, da je ta potepuh vedel za zaboj v očetovi postelji.  Ti cigani namreč ukradejo vse, kar jim pride pod roko.  Lukež pa se je odrezal:  »Le pridi, rjavi hudič, če hočeš, da ti kodrasto grivo gosto zasadimo z železnim fižolom!  Ti črni potepuh ti!« Pri teh besedah se je hlapec smejal ter grozil ciganu s samokresom.  Ta se ni več zmenil niti za naju niti za Lukeževo neprevidno govorico. —  Pri svoji hoji sva doživela še druge prigodljaje, katerih nisem pričakoval, ker nisem slutil, da tiče v naših gozdovih take skrivnosti.  Že precej utrujena sva dospela na malo ravnino, od koder se je videla globoko v dolu vas s prav čednimi belimi hišicami.  Lukež je trdil, da se imenuje ta vas Zali log.  In res se je izkazalo, da je bil to Zali log, ki je pa še precej oddaljen od Davč.  Omenjeni ravnini pravijo »Na Svrčušah«, ker svrči sredi nje iz zemlje močan in mrzel studenec, ki okrepčuje utrujenega in izdelanega potnika.  V bližini studenca pa stoji drevo, katero daje obilo in dobro senco.  V tej senci je sedelo troje žensk: ena stara in dve mladi.  Ti dve sta bili brez dvojbe grešnici, ker se jima je bralo z obrazov, da bi se ničesar na svetu ne sramovali.  Starka je imela pred sabo košek in z roko se ga je oklepala, kakor bi imela v njem spravljene velike zaklade.  Tik studenca se je kurilo in nekaj loncev je stalo pri ognju.  Prišla sva torej k južini in Lukež si je že mel roke, ker mu je iz loncev prav prijetno dišalo.  Pri družbi je bila še druga starka, o kateri do sedaj še nisem ničesar zapisal, ki pa je vzbujala najino posebno radovednost.  Vedla se je namreč prečudno, da ne zapišem, prepohujšljivo.  Kaj takega se ni ne prej ne pozneje dotaknilo mojega pogleda, dasi sem prehodil veliko sveta in dasi sem bil v vojskah na Laškem in na Ogrskem, kjer je vodil, kakor sem že zapisal, cesarske armade naš gospod Eugenius.  Ta ženska je nosila zakrpano obleko in gotovo je živela v pomanjkanju in revščini.  Tedaj pa je bosonoga skakala in plesala, da je bila v obraz vsa potna in da ji je vse telo tičalo v vodi.  Najin prihod je ni čisto nič motil: plesala in skakala je, kakor bi šlo za življenje.  Odložila sva bisagi ter legla v travo.  Ena mlajših žensk, katera je bila po moji sodbi ciganskega rodu, je položila prst na usta, da bi molčala.  Starki pa je postajalo prevroče.  Zatorej je med skakanjem pričela metati obleko raz sebe.  Pri vsakem kosu je zakričala: »Čigava je ta obleka?« Ciganka je točno odgovarjala: »Našega ljubega Jezusa.«  Že sem se tresel, da bo ostudna grešnica do nagega odmetala svoje oblačilo; pa jo je ples vendarle premagal.  S penečimi ustmi in z zabuljenim očesom je omahnila, padla po tleh ter obležala kakor mrtva.  »Ta ženska mi ni neznana,« je šepetal Lukež.  »Skakavka je, Špela Ocepkova!  V mojih mladih letih sem bil sam skakavec in takrat smo se pri plesu dostikrat do golega slekli.«  Nato se je obrnil hlapec do starke pri košku, katera se ni dosti brigala za početje Špele Ocepkove, ker je bila očividno že navajena takih prizorov.  »Ohtano,« jo je ogovoril, »stara Pasaverica!  Glej no, da še živiš!  Delaš dobre kupčije?«  »Kupčije?!« je vzdihovala starka.  »Ljuba duša, kje naj bi jaz jemala dobre kupčije!  Poje mi jih že sedemdeset in pet!  Kaj pa misliš?  Pasaverica ni več trdna, Pasaverica že komaj leze!«  »Ali tistega mazila,« je vprašal Lukež, »boš pa še vendar kaj imela v košu?«  Zatogotila se je ter brodila z roko po svojem košku: »Kje čem vzeti mazila?  Ko je bila še nemška vojska, ko je gospod Tilly kosil na travniku človeška življenja, tiste dni se je že še dobilo človeške masti, ker so bili mrliči cenejši od hrušk v jeseni.  Takrat sem prišla v kraje, kjer je na vsak korak ležalo človeško truplo; dezerterji pa so klali tudi ženske in otroke, tako da se je človeška mast kaj lahko dobila.  Ljuba duša, kje pa naj jo danes dobim?  Za kupčevalce z mazili so slabi časi. — Bog se nas usmili!«  Hlapec Lukež ni odnehal.  »Nekaj že še nosiš s sabo.«  Zatarnala je:  »Vse skupaj, kar nosim s sabo, ni skoraj nič vredno in malokdo kaj takega kupi.  Tu imam nekaj res lepih podobic, katere je blagoslovil sam škof v Pasavu.  Pa vse to ne gre po vaših dolinah.  Verjemi mi, da je tako, da dostikrat nimam niti vinarja denarja!  Tudi danes ga nimam.«  Tu se je plaho ozrla po mlajših svojih tovarišicah, kateri sta se porogljivo smejali njenemu govoru.  Nato se je sklonila k meni ter dejala tiho: »Zate bi morda nekaj imela.«  Brodila je po svojem košku ter izvlekla iz njega obširen zavitek.  »Če prav sodim, si z Visokega.  Tam je denar.« Skrivnostno je dostavila:  »Spovedni listki so.  Ponarejeni so, ali oddajo se lahko, če jih pomešaš z onimi, katere oddajaš za družino.  Povem ti, da se prav radi kupujejo, ker je le sitno, če moraš letati okrog spovednice.  Morda jih kaj kupiš — niso predragi.«  Z velikim ogorčenjem sem zavrnil hudobno ponudbo, ker nisem hotel, da bi prišel sin v sramoto, kakor je prišel v njo oče na Visokem. — Videl sem, da je bila vsa ta družba tu pred mano popačena, malopridna in božji službi nevarna.  Hlapec Lukež se je iznova oglasil: »Nekdaj si s platnom kupčevala.« Pobahala se je:  »Kupčujem še tudi.  Od tega živim sebe in vnukinjo-siroto, ki mi je edina tolažba v starosti.«  Porogljivo je nadaljevala:  »Pa nisem tako nespametna, da bi nosila platno po gorah ali pa še celo denar, s katerim ga plačujem.  Pasaverica je poštena in Pasaverico pozna vse pogorje.  Vsa moja trgovina gre skozi roke Jeromna Oblaka iz Žirov.  Kar sem kupila, prineso ljudje v Loko, kadar pride Oblak tja s svojim tovorom.  Ta prevzame in plača, ker so moji denarji vsi pri njem založeni.  Potem mi pa stovori blago do Donave, do nemškega Pasava.  Oj ne, nisem taka kravica, da bi denar po teh gozdovih s sabo vlačila!« Tu je zmagonosno pogledala mlajši svoji tovarišici, katerima se je kar videlo, kako pazljivo vlečeta v se njene besede.  Tedaj se je prebudila skakavka, Špela Ocepkova.  Nekam kalno je pogledala okrog sebe, vzela v roko leseno skledico, si natočila vanjo vode ter jo izpila.  Ciganka jo je radovedno vprašala:  »Kaj je bilo?«  Slabe volje je odgovorila Špela:  »Kaj naj bi bilo?  Nič ni bilo!  Noge me bole in hudo žejo imam, — to je vse.«  Nato je govorila sama sebi:  »Bog ni več z nami, Bog nas je zapustil in obljubljena dežela je ostala za nami!  Iskati mi bo zemlje, v katero naj bi se pogreznila. — Nekdaj, ko si skakala, ko si plesala, da so ti kosti pokale, in ko nisi na drugega mislila kot na ljubega Jezusa, se ti je, če si od plesa omedlela in ležala na zemlji, ljubi ta Jezus vselej prikazal.  Sedel je na zlatih oblakih in okrog njega so sedeli srebrni angelci.  Gospod pa nam je govoril: Tukaj mora stati moj tempelj!  In kako smo jih postavljali tempeljne!  Sto in več smo jih postavili, dokler niso prišli ti peklenski služabniki, ti hudobni škofje, ter nam upepelili streho za streho.  Da bi jih dal ljubi Jezus sodni dan do krvi bičati!  Ko so bili požgani tempeljni, izostal je ljubi naš Jezus in nikdar več se nam ne prikaže.  Hov!  Hov!«  Žalostna je bila in zajokala je:  »Kako naj potemtakem uboga ženska živi?  Pobiram sicer za Mekinje in gospa mati mi je dala pismo z velikim pečatom.  Ali nikdo nič ne da.  Ti kraji so trdi in usmiljenja ne poznajo.  Na Kras bom šla, — tam žive še dobri ljudje.«  Tu jo je hlapec Lukež nekoliko podražil:  »»Ko so ti prodali moža benečanski Rebeki, ti je vendar še nekaj ostalo?  Nikar se ne delaj, gotovo imaš všitih še nekaj cekinov!«  Pozneje mi je Lukež razložil, da je bil Špele Ocepkove mož obsojen v dolgoletne zapore in da so ga visoki stanovi, ki vse modro premislijo, prodali za trideset dukatov benečanski republiki.  Ta ga je z verigami prikovala na galero, da je moral goniti težka vesla.  Tako je nastal dvojen blagoslov: hudodelec je moral delati, nedolžni rodbini pa se je izplačalo, kolikor niso vzeli visoki stanovi od tistih dukatov.  Res malo je dežel, kjer bi tako skrbeli za prebivalce, kakor skrbe za nas kranjski deželni stanovi, katerim ne odide nebeško plačilo.  Ali beneški dukati so Ocepkovo grdo razkačili.  »Ti pes ti!« je vpila.  »Ti lajaš name, ko ti vendar nisem nič naredila!  Ti garjavi pes ti!  Stara sem, pa upam, da vendar še doživim, ko te povlečejo na Gavžnik, da te obesijo!  Če bog da, ti prej še odsekajo roko in odrežejo tvoj hudičevi jezik!«  Lukež je postal bled pri vpitju stare čarovnice.  Nekako zamolklo je odgovoril:  »Le kriči, nič se te ne bojim, hudičeva mati!  Kadar pogineš, bomo že skrbeli, da te s kolom prebodemo prej, kot te zakopljemo za plot!  Potem pa glej, kako boš uhajala z groba, ti ostudna coprnica!«  »Prej kot misliš,« se je togotila Špela, »te bodo žrli črvi, veliki, beli črvi, ker si se lotil dekle pravega Boga!«  Nato se je s prijazno besedo obrnila k meni:  »Ti si pameten!  Ti boš dober gospodar na Visokem in veliko boš prideloval. — Tvoja bisaga je široka in nabasana.  Morda imaš kaj žganja v njej?  Privošči mi ga par požirkov!«  Res sva imela žganje pri sebi, in da si ne nakopljemo njene jeze, sem ga ji natočil v leseno skledico, iz katere je prej pila vodo.  To skledico sem napolnil skoraj do polovice s pekočo pijačo.  In sedaj sem se čudil, kako urno in kar v eni sapi je izpila natočeno žganje.  Takoj sem vedel, da ga je v življenju že obilo popila.  Hvalila me je in klicala name vse milosti zveličanih skakavcev, ki so nekdaj na svetu postavljali tempeljne in plesali v čast ljubemu Jezusu.  Kaj sem tudi hotel storiti?  Lukež je sicer grdo gledal, ker se tudi sam ni ogibal žganja.  Ali taka ženska, ki ima gotovo zveze s hudičem, nam lahko veliko škoduje, bodisi da nam zagovori brejo kravo, bodisi da nam napravi črne oblake in točo, katera potem vse razbije, kar je bilo sejanega.  Bog ne daj, da bi gosposki, katera nam je od Boga postavljena, kaj očital!  Dobro skrbi za nas; ali vendar ne morem molčati in izreči moram, da se premalo meni za take hudobne stare ženske, ki so s hudičem v zvezi in katerih je več na svetu, kot mislimo.  Če bi se nam kako noč odprle oči, videli bi med njimi dosti znank, ko jahajo pod nebom okrog.  Vi pravite: utrnila se je zvezda.  Pa ni res.  Takrat pade taka ženska, ki se svoje službe še ni privadila, z metle, prej pa kot buti na zemljo, jo vjame satan, da si ne polomi kosti.  To je bilo moje prepričanje tisti dan, ko sem skakavki Špeli Ocepkovi, natočil svojega žganja.  Gospod Jezus ni bil zadovoljen s tem prepričanjem in v svoji pravičnosti je poslal name bridko in trnovo pokoro.  Kakor je bila prej skakavka omagala vsled plesa, tako je omagala vsled zaradi pijače.  Zaspala je.  Takoj sta bili pri njej mlajši tovarišici in z veliko spretnostjo sta pretipali krilo in vse dele njene revne obleke, kjer bi bil lahko všit kak denar.  Pritipali pa nista ničesar, ker je bila Lukeževa beseda prazna beseda in tjavdan izrečena.  Ciganka je očitala Lukežu, da je lagal, ko je čenčal o cekinih, ki naj bi bili všiti v skakavkino obleko.  Hotela je, ker v obleki ni ničesar iztaknila, na drug način zaslužiti.  Obrnila se je k hlapcu z besedami: »Plačaj sold, da ti pregledam roko!«  Sold je bil za Lukeža že visok denar in še pri plesih ga ni nikdar rad plačal.  Zatorej je zaprosil:  »Izidor, plačaj!  Taki vražji babnici ni varno kaj odreči.«  Ker me je pregrešna radovednost premotila, plačal sem ženski dva solda, da bi tudi meni vedeževala.  Pregledala je najprej Lukeževo roko ter brskala s prsti po njegovi dlani.  »Brate,« je vzkliknila, »globoko si brodil po krvi, da je kar čudno, da se nisi vtopil v njej; tudi kri žensk in otrok je vmes.«  Lukež se je odrezal:  »Kaj čenčaš?  V naši dolini ve vsak, da sva bila s Polikarpom v nemški vojski.  Da tam nisva rož trgala, ve vsak otročaj.  In ti bi tega ne vedela?«  Ali ženska mu ni izpustila roke ter je še dalje opazovala njegovo dlan.  Končno je slovesno izpregovorila:  »Ne streljaj, brate, ne streljaj, in naj se še tako tolče po vratih!  Ne streljaj, da ne ustreliš sebe!«  Hlapec ji je iztrgal roko ter zagodrnjal: »S čim naj streljam?  V gorenji hiši visi stara mušketa, ki že deset let ni bila nabasana.  Nisem neumen, da bi s to streljal! — Odlazi!«  Ciganka se je živo zasmejala ter posegla po moji roki.  Tudi meni je s prsti premerila črte na dlani ter izpregovorila:  »Revež, tvoja roka tiči v človeški krvi, ki je pa nisi sam prelival.  Ali delal boš pokoro za to kri in nobena želja se ti ne izpolne na zemlji!  Pot, ki jo hodiš danes, je prazna pot.«  Nisem v stanu popisati, kako mi je zatripalo srce, ker sem slutil že prej v svoji duši, da mi bo delati pokoro za očetove grehe!  Ciganka je opazila, da sem prepadel.  Ker se je veselila moje groze, je še dostavila:  »Umrl boš, in ko boš umiral, bo prestreljeno tvoje telo!«  Tedaj je zaklicala tovarišica: »Najin mož prihaja!« Ti dve grdobi sta imeli torej skupaj enega moža!  Iz zelenega grmovja je prikorakal cigan Dušan, ki sva ga bila poprej motila pri lovu.  Na rami je nosil srnjaka-kozliča, katerega je bil vendar zalotil v tihem gozdu.  Mož dveh žen je vrgel svoj plen na travo; puščica je tičala živali v vratu.  Naju ni pogledal.  Legel je na tla in zarjul: »Jesti!«  Obe njegovi ženi, tako ciganka, kakor druga — pozneje sem izvedel, da je bila hči dobrega gruntarja v Selški dolini in da jo je s ciganom popihala od doma poštenega očeta — sta bili kar v hipu zgolj ponižnost in postrežljivost.  Ciganka se je sladkala:  »Najprej nekaj posebnega!  Ali molim te, Dušane, da se ne huduješ, če bi ne bilo dobro!«  Pristavila je še: »Nate sem mislila, ko sem kradla.«  »Ajdi k vragu!« je godrnjal Dušan.  Tudi ona se je razburila ter odgovorila jezno: »Boš pa pustil, če ti ne bo všeč!  Dotakniti pa se me nikari, ker bi se branila!«  Nato je nadaljevala:  »Ta Felenič, ki v Selcih mašo bere, ki vse ve, ki zdravi ljudi in mlade prašičke, ki se razgovarja s teletom v kravi, je dobil z Nemškega ali bogve od kod neko novo repo, ter pripoveduje, da je to najboljši sadež, kar jih je Bog ustvaril!  Na vrtu, kjer si mu spomladi ukradel velikega petelina, je nasadil to zelišče v dolgih vrstah.  Zadnjo noč sem poruvala nekaj vrst in danes sem ti skuhala to novo jed, Dušane dragi!«  »Ajdi k vragu!« je bil ciganov zopetni odgovor.  Ciganka je molče iztresala iz lončka, katerega je bila že pred nekaj časom odstavila od ognja, novo jed v skledo ter vse skupaj postavila pred svojega ožganega moža.  Koliko sem opazil, je bila nasula ciganka v posodo nekaj takega, kar je bilo podobno šiškam, kakor rastejo na naših hrastih, samo da so bile nekaj debelejše in ne tako rjave.  Cigan Dušan si je napolnil usta, pa je takoj močno zakričal, bodisi da je bila jed prevroča ali pa zoprnega okusa.  Z nogo je sunil v skledo, da se je prevrnila in da so šiške zletele na vse strani.  Nekaj jih je priletelo tja, kjer sva midva ležala, in Lukež je pograbil dve ali tri, ker ga je gnala radovednost, na kateri so tisti čas bolehali Poljanci in Poljanke.  Nastala je zmešnjava.  Cigan se je od jeze dvignil, a v tistem hipu sta se njegovi ženi oborožili z gorjačami.  Če se je potem vnel pretep, je Dušan prejkone ukrotil svoji babnici, padla pa je gotovo marsikatera gorka tudi po rjavkasti njegovi koži!  Ali midva nisva čakala, marveč sva pobrala svoji bisagi ter urnih nog odhitela po stezi.  Bila sva že precej daleč od pregrešne družbe, ko sva se nekoliko odsopla in oddahnila.  »Kaj misliš, ali bi ne bilo prav, če tudi midva pokusiva župnikovo repo?« Na odprti dlani mi je molil Lukež tri šiške, katere je bil prej odnesel ciganu.  Vzel sem eno.  »Čemu ne, saj je zrastla na krščanski zemlji!«  Ali grižljaj je bil plevak, brez vsakega okusa in tanka kožica je tičala v njem, ki se je neprijetno prijemala zob, tako da sva bila vesela, ko sva s težavo vse skupaj zopet spravila iz ust.  Izrekla sva sodbo, da gospod župnik Felenič s to novo repo ne bo odrešil Selške doline!  Še dolgo časa in po hudi vročini sva hodila ter prav pridno pila iz studencev, ki so pogosto močili najino stezo.  Tu sva se srečala z beračem, tam pa naletela na pastirja, ki je čuval drobnico.  Povpraševala sva, če sva na pravi poti, ker bi bila lahko zašla.  Popoldne je bilo že do polovice poteklo, ko sva dospela do dvorca sredi lepo obdelanega sveta.  Tu-sem se je bil naselil Jeremija Wulffing ter si napravil novo domačijo; gotovo je delal pridno in težko, ker je moral prekopati dosti sveta.  Postavil si je novo hišo, ki se je čedno razločevala od koč, katere opaziš po tem hribovju.  Hiša, dasi lesena, je bila dosti višja od hiš v naši dolini.  Pri vstopu ti ni bilo treba upogibati telesa, da nisi trčil z glavo v strop, in prav lahko si sopel, ker je bilo dosti zraka v tem bivališču.  Prvi hip sva mislila, da ni nikogar doma.  Nato sva pa le opazila, da je sedela za veliko mizo stara ženska, popolnoma sključena, na obrazu guba pri gubi, drugod pa sama kost in koža!  Tu in tam je zamahnila z velo roko po nadležnih muhah.  Izpregovorila je nekaj besed, katerih nisem umel, ker je bila ta nemška govorica podobna škripanju kolesa, kadar s težavo teče po ostrem kamenju.  Lukež, ki je bil bolj vešč tega okornega jezika, mi je povedal, da bi ženska za mizo rada vedela, kdo sva.  Ko sva pri peči odložila bisagi, pristopim k mizi, kjer mi je starka pričela praviti, da ni nikogar doma in da so vsi na polju.  »Z Visokega sva!« sem vpil; zdelo se mi je namreč, da je ženica tudi gluha.  Z mrtvim očesom je gledala vame in je ponovila: »Z Visokega!« Zamislila se je.  »Kje je že to, moj Bog, kje je že to?«  »Sin je,« je zatulil Lukež vmes, »Polikarpa in njegove žene Barbare.«  To ji je nekaj ojačilo spomin in počasi je pričela:  »Barbara —!  Imela sem hčer in Barbara ji je bilo ime.  Odpovedala se je svetemu evangeliju in od tedaj ni bila več moja hči.  Vrgla sem jo iz svojega srca, kakor se vrže plevel iz njive.  Ustrašila se je krvavih grajskih hlapcev, — moja hči ni več.  Ne govorite mi o Barbari!«  Govorila je v oddelkih.  Od oddelka do oddelka je premišljevala in beseda je kapala od nje, kakor kapljá voda od žleba, če se suši studenec v poletju.  Lukež je pokazal name ter kričal: »Vaše Barbare sin je!«  »Njen sin?« je vzdihnila.  »Sedi sem, da te vidim od blizu, ker so moje oči podobne trski, kadar pojema.  Svitloba mojih oči, tudi ta ni več pri meni!« je jadikovala s psalmistom.  Sedel sem k nji v kot in z roko me je nekaj časa tipala po obrazu ter me opazovala.  Končno je zastokala:  »Res je, njen obraz ima!« Ostro je vprašala:  »Ali si spoznavalec čistega evangelija?«  Odgovoril sem, da nisem.  »Torej si papist!  Nimam hčere in tudi njen sin je mrtev zame!  Studenci čistega evangelija pojemajo v ti nesrečni deželi in ljudstvo zajema iz luže, v kateri se nabira babilonska gnojnica!  Čas je, Gospod, da me pokličeš z zemlje, ker se mi je trudna glava že globoko sklonila na prsi!« Šepetala je:  »Njen sin je tu, a prišel je k meni kot tujec.  Tudi ta bridkost je morala mimo mene.  Sedaj bodi konec!  Trubarja pokličite!«  Govorila je vedno bolj zaspano, dokler ji ni omahnila glava.  In v resnici je zaspala, da so ji smele muhe nemoteno sedati na velo kožo.  Tako sem prvič videl svojo staro mater in grenkoba se mi je pomnožila, ker je bila krivoverka, kakor je bil krivoverec gospodar Polikarp na Visokem.  V hiši je postalo silno vroče in nadležne so postajale tudi muhe.  Pri vratih na klopi je stal škaf, a vode ni bilo v njem, da bi si bil ugasil žejo.  Zatorej sem vzel korec s škafa ter stopil v vežo.  Zdelo se mi je, kakor bi pri zadnjih vratih šumela voda.  Ondi sem stopil na plan, kjer je res tekla voda po dolgem žlebu.  Pri tem žlebu je stalo dekle in je cunje pralo v čebriču.  Še obrnila se ni, meneč, da prihaja kdo izmed domačih.  Postavil sem korec in takrat je deklica opazila, da sem tujec.  Nekoliko je odstopila in nepremakljivo je zrla name, kakor da je podoba v oltarju.  Hipoma ji je na belem vratu — pri pranju ni bila posebno vestno napravljena — silila kri pod kožo, če tudi na licih, ne vem, ker ji je bil obraz zaradi dela na solncu ožgan in teman.  Pil sem iz korca ter za trenutek obrnil pogled proti nji.  Še vedno je njeno oko tičalo na mojem obrazu.  Sedaj pa se mi je zopet zdelo, da ji je zginila z vrata vsa kri in da je nekaka plahost napolnila njen pogled.  Ali svojega očesa še vedno ni premaknila z mojega obraza.  Odloživši korec, izpregovorim:  »Sedaj si se me že lahko nagledala, Margareta!«  Odstopila je za korak ter zamolklo odgovorila:  »Ti veš, kako mi je ime?«  »Oče je govoril o tebi.«  »Tedaj si Visoški?  Tudi moj je govoril o tebi.«  Iznova ji je zažarelo okrog vrata, da sem se spomnil jutra, kadar leži zora nad gorami.  Pristopila je k čebriču ter si dala opraviti pri perilu.  Če je le mogla, ozrla se je skrivoma na kraj, kjer sem stal.  Bila je dekle, ki je moškemu navadno všeč: dobro rasla in za vsako delo pripravna.  Ali besede ciganke, da hodim današnjo pot brez uspeha in da umrem, ker se mi bodo prsi prestrelile, mi niso pripuščale, da bi prišel do pravega dopadenja nad telesom device, katero sta očeta izbrala, da mi postane nevesta.  Trpinčila me je tudi zavest, da je luteranstvo v hiši in da zakoni iz takih hiš niso deležni božjega blagoslova, kakor ni bil deležen tega blagoslova zakon v visoški hiši.  Ker sem moral nekaj izpregovoriti, vprašal sem, če je težka in visoka desetina in kako da jim teče življenje.  Odgovorila je:  »V hribih smo in težko živimo.  Nič ne rečem, oče je dober in lepo počne z nami.  Brata pa sta osorna človeka in z materjo grdo ravnata, da se ji slabše godi kot deklam po drugih hišah.  Nič ne rečem, ali časih bi raje živela v drugem kraju, med drugimi ljudmi!«  To mi je povedala in videlo se mi je, da si želi proč iz domačega kraja in da ji je bilo morda všeč, da sem prišel.  Dokončala je delo, obrisala si roke s predpasnikom ter me pozvala:  »Sedaj je pa menda oče že prišel!«  In res sva dobila v hiši priletnega moža dolge, koščene postave in, kar se pri nas redko nahaja, prečudno modrih oči.  Na mizo pred njega je bil razložil Lukež kolače z Visokega: dve gnjati in dve rumeni pogači.  Vtem ko sem se mudil zunaj pri studencu, je bila starka že zlezla na peč in od tam opazovala dogodke pri mizi.  Bržkone je slutila, kaj pomenijo darovi, in slabe volje se je zatogotila:  »Ne dajaj je papistu, Jeremija!  Jezus, ne dajaj je papistu, ko vendar veš, da je moja kri tekla za sveti evangelij!«  Stopil je na klop ter z veliko roko gladil veli obrazek, rekoč: »Tiho, mati!«  Takoj se je pomirila.  Ali pomirila se je tudi moja duša in silno dobro mi je delo, da je modrooki ta mož izkazoval spoštovanje četrti božji zapovedi, in najsi je bila lutrovske vere ona, ki ga je rodila!  Sklenil sem, da hočem vsak čas dajati pokorščino staremu očetu, in najsi ni zahajal k maši ne k svetemu obhajilu.  Jeremija je nato pristopil k meni, mi napravil velik križ po obrazu ter izpregovoril:  »Prišel si vendar enkrat k svojim sorodnikom!«  Tedaj je pristopila še ženska, ki se je do tedaj tiščala na klopi pred zapečkom, tako da je nisem bil niti opazil.  Tudi ona mi je napravila križ po obrazu ter se nato molče vrnila k zapečku.  Bila je hišna gospodinja, a poznalo se ji je, da jo je izmozgalo neprestano delo, in vse na nji je pripovedovalo, da ji je življenje nezabeljena in pljevka jed, kakor jo mora navadno vsaka uživati, če je vzela vdovca z otroci.  Z očetom sva prisedla k mizi, na katero je bila Margareta položila velik hleb ter ni prej mirovala, da sem si odrezal kruha.  Potem je izginila v vežo, da bi pripravila večerjo.  Ostali smo se prav vestno ogibali vsake besede, katera bi bila količkaj v zvezi z namenom, s katerim sem prihajal v to hišo.  Govorili smo največ o otavi, katere košnja se je morala jutri pričeti.  Začulo se je bučanje v veži.  Sledilo je nekaj govorice z Margareto, nakar so se duri hitro odprle.  V hišo pa sta pribrenčala sinova, starejši Marks in mlajši Othinrih; o zadnjem mi ni znano, kako je prišel do tega nečloveškega imena.  Bila sta kakor razdražena sršena.  Postavila sta se pred očeta, a mene še pogledala nista.  Marks se je najprej oglasil:  »Kaj je, oče?  Kaj pripoveduje Margareta?«  In Othinrih je kar ob mizo udaril ter vpil:  »— da jo hočete dati od hiše, ko vendar veste, da midva brez nje ne bi mogla živeti!«  Marks se je še jezil: »In med ljudi naj bi prišla, ki govore, kot lajajo pri nas psi!« Tudi Marks je tolkel z roko ob mizo.  Nespodobno govoričenje o domačem mojem jeziku me je pogrelo, da sem hotel fantičema nekaj povedati, kar bi jima ne bilo všeč.  Prihitela pa je v izbo Margareta, prijela Othinriha za rokav in ga vlekla za sabo, proseč oba, da naj mirujeta in naj ne dražita očeta, ki je vendar hitre jeze, da se razkači nad vsako malenkostjo.  Kričala sta: »Nočeva, da bi te prodajali od hiše!« Ali odnehala sta vendarle, ker je popolusestra nad njima imela več moči, kot sem pričakoval.  Hišni gospodar se ni razjezil, dasi mu je v modrem očesu nekako zažarelo.  Tudi ona na peči se je zopet oglasila in čul sem, kako je zdihovala:  »Jeremija, čemu jo siliš od hiše?  Rad jo imaš in rada jo imata tvoja sinova, dasi ju nisi odgojil, kot je predpisano v božji knjigi.  Počakaj še!  Gotovo pride krščanski mladenič, ki jo bo hotel imeti, ki jo bo snubil, kakor je snubil Jakob svojo ženo.  Če ga ni tu, pride od drugod, pride z Nemškega, kjer so zmagovalci svetega evangelija spoznavalci!  Trubar ti ga poišče, Trubar, ki mu prihaja iz ust čista božja beseda, kakor prihaja iz panja sladki med!«  Jeremija je bil takoj zopet pri nji ter je zopet položil roko na zgubano njeno lice: »Tiho, mati!  Če bi vas kdo naznanil grajskemu glavarju, uklenili bi vas v verige in umreti bi morali v temnicah na loškem gradu!«  Tedaj je starka povzdignila svoj glas, da se je slišala njena beseda po celi izbi:  »Gospod bi mi ne mogel dodeliti večje sreče, če bi se izpolnilo, kar si povedal.  Dajati izpričevalo za evangelij, bi bilo moje veselje, in naj mi z verigami obložijo vse ude pregrešnega telesa!  Izpričevalo, katero si odklonil ti in katerega ni dajala Barbara, ker je bilo vama več za dobrine tega sveta, nego za blagoslove nebeškega kraljestva!  In to, da so se otroci, rojeni iz mojega mesa, izneverili najsvetejšemu, leži nad mano kakor skala, da trpinčena duša ne more iz telesa, katerega bi bila že davno morala izročiti črni zemlji!  Trubarja pokličite!«  Še dalje je zdihovala:  »Glej, prišel je dan, ko govorim: ,Srečni so jalovi in srečna telesa, ki niso rodila, in prsi, ki niso dojile!  Posušena trava sem na strehi in posušila sem se prej, kot sem bila izruvana.  Moja duša upa na Gospoda in nanj se zanaša, da so rešene solz moje oči.  Usta mojih sosedov ne poznajo resnice in ne rode okrepčanja.  Hitim v kraljestvo živih, kjer ima gospod svoje zaklade.  Noč in dan je trpljenje moja jed.  Gospod je poslal name veliko vodo, da se potapljam v nji.  Moja duša je bila preganjana in k tlom je potlačeno moje življenje!’« Omahnila je po peči in morda zaspala, ker tisti večer ni izpregovorila več besede.  Po večerji, pri kateri se ni zgodilo nič pomenljivega — le brata Marks in Othinrih sta črno gledala, ne da bi bila kaj črhnila — peljali so naju v čumnato, kjer so meni in Lukežu odkazali široko posteljo, da sva na nji skupaj brez težave prenočila.  Po dolgi hoji sva tudi hitro zaspala in prav dobro spala do ranega jutra.  Takoj ko se je zdanilo, pa sem vstal ter se ogledal po Wulffingovem gospodarstvu.  V hlevu je bilo precej živine in reči moram, da ni bila slabša od naše na Visokem; morda za malo spoznanje, za več pa gotovo ne, dasi je oče Polikarp slovel, da ve, kako je ravnati z govedom.  Nametal sem klaje v jasli.  Ko sta Marks in Othinrih dosti pozneje vstala, bilo je že vse opravljeno.  Smeh in porogljive besede sem prezrl; ali očetu, ki je prišel za nami, in Margareti, ki je prišla molzt, je bilo moje delo všeč.  Othinrih je osedlal konjiča in na vse jutro odjezdil proti Zalemu Logu, da bi prinesel odondot sladkega vina.  Govorilo se je nekaj o črnikalcu; tega pa v Zalem Logu gotovo ni bilo dobiti, ker ga še celo loški škofje niso mogli vselej dobiti, bodisi da ga je vinograd premalo rodil, bodisi da je bilo črnikalsko vino tudi za škofa predrago.  Celo dopoldne smo kosili otavo, pri tem pa me je gospodar venomer izpraševal o našem domačem gospodarstvu.  Hotel je vedeti, koliko starov smo pridelali pšenice in drugega žita, koliko glav živine imamo v hlevu in koliko konj za tovorjenje.  Moji odgovori so ga prav zadovoljili, ker je postal zgovornejši od odgovora do odgovora.  Od svoje strani pa pripominjam, da kosimo na Visokem boljšo in lepšo otavo!  Opoldne smo veliko jedli.  Gospodinja je skuhala gnjat, katero sva bila s sabo prinesla, in še dosti drugega.  Moje začudenje so vzbujali debeli cmoki, napolnjeni s sirom in orehi, česar do tedaj še nisem nikdar jedel.  Stara mati se ni prikazala s peči, ali gospodar je prinašal tja od vsake sklede.  Prinesel ji je tudi pogače, in videlo se mi je, da je bila stara ženica še prav dobro pri moči in da je za svoja leta prav obilo jedla.  Margareta in mati sta bili praznično oblečeni.  Če se ne motim, bil je tudi oče čedneje opravljen kot prejšnji večer.  Le Marks in Othinrih sta prišla k mizi v najslabši obleki in snedla sta za štiri druge, tako da je visoška gnjat v največjih kosih izginevala v nenasitljive želodce Wulffingovih sinov.  Rezali smo pogačo in pili črnikalca iz Zalega loga, ki pa je po mojem mnenju bil nekak vipavec, pomešan s slabim istrijancem.  Najedli smo se in napili.  Pričakovali smo, da se prične razgovor o zadevi, radi katere sva prišla z darovi z Visokega in radi katere je pridna gospodinja pripravila dobro in tečno kosilo.  Ta razgovor, kakor je bila njegova dolžnost, je vpeljal Lukež, ki je prišel z mano in ki si je bil obvil svoj klobuk s pisanim trakom, kakor je bila takrat navada pri naših snubačih.  »Čas bo,« — s temi besedami se je obrnil hlapec k meni — »čas bo, da se odpraviva!  Dolga bo pot, in če bo dobro šlo, bova opolnoči doma.  Po temi hoditi, in še po gozdovih, utrudi človeka.«  Jeremija Wulffing je prikimal, nato pa se je njegov pogled uprl v me, kakor da je vrsta na meni, da izpregovorim.  Margareta je pobrala sklede in žlice ter odhitela iz hiše.  Ni mi rada tekla beseda.  Kdo naj bi ne prišel v zadrego, ki naj pove pred zbrano družino, da si je izbral domačo hčer za ženo, pa se ženin in nevesta do danes še nikdar nista videla?  Pa sem le izpregovoril:  »Oče mi je ukazal, da pridem k vam in vas vprašam, če bi hoteli odgovoriti na tisto, kar sta govorila na sv. Jakoba dan v Loki.«  Pri tem mojem vprašanju so postali pozorni mati in sinova pri mizi, ker so vedeli vsi, da se bo nekaj odločilo, kar je bilo pomenljivo za celo hišo.  Oče Jeremija mi je takoj odgovoril:  »Delati veš, vstajaš zgodaj, prepiraš se ne rad, kakor sem videl včeraj, in hvale si vreden.  Tudi Margareta se ne ustraši dela.  Govorica, ki je govorica vaše hiše, ji ne teče gladko, a privadi se ji, ker se gospodinja vedno ravna po svojem gospodarju.  Na Visokem sta dva in obema bo lahko Polikarp veliko dal.  Pri meni jih je nekaj več, praznih rok pa ne bodo odhajali iz hiše.  Tako je!  Prinesi torej očetu odgovor: ,Dvesto beneških cekinov, katerim priložim še sto beneških kron.’ To je moj odgovor!«  Ponudba je bila na vse strani častna in zadostna.  Dedič, ki naj bi prevzel visoška dva grunta, bi ne mogel računati z imovitejšo nevesto.  Vendar pa je moral blekniti hlapec Lukež nepotrebne besede:  »Nekaj starov žita bo že še!« S tem je ogenj, ki je tlel pod streho, razpalil, da se je v hipu prikazal visok plamen.  Jeremija, nekoliko užaljen, je sicer hladno odgovoril: »Kar sem dejal, sem dejal!« ali zahrumela sta sinova z enim samim glasom:  »Dvesto cekinov in še sto beneških kron!« Vzdignila sta se kakor obsedena medveda in s pestjo mlatila po mizi, da je na nji rožljalo namizno orodje, kolikor ga ni poprej Margareta vzela s sabo.  »Dvesto beneških cekinov!« je tulil Othinrih.  »Veliko več ni vredna cela naša beračija!«  »In povrhu še sto beneških kron!« je rjul Marks.  »Prodati se bo morala zadnja glava iz hleva, midva pa naj greva prosjačit ali pa k ciganom na Blegoš!« Tu je Marks popadel skledico na mizi ter jo vrgel za hišne duri, da se je zdrobila v kosce.  Jeremija Wulffing je sicer prebledel, a odgovoril še ni ničesar.  Ni pa mogla molčati Margaretina mati in jokaje je izpregovorila:  »Delali sva pa vendar tudi veliko!  Z Margareto nisva nikdar rok križem držali!«  Skoraj bi mislil, da sta sinova komaj čakala, da bi planila po pisani svoji materi, ki je bila podobna kupu gospodinjske revščine.  »Ti pa tiho bodi!« sta tulila oba in po gorjanski sirovi navadi sta jo tikala, kakor bi bila zadnja dekla pri gruntu.  »Ti pa čisto molči!« se je drl Marks.  »Kaj pa si ti k hiši prinesla?«  Othinrih se je krohotal.  »Tisto, kar vsaka ženska k hiši prinese!«  Zopet sta razbijala po mizi, a Jeremija Wulffing je še vedno molčal.  Čudno je bilo, da ni vzel prav nič v varstvo druge svoje žene, ki je pred hrupom svojih polsinov kar skupaj lezla.  Onadva se nista mogla pomiriti; nasprotno, hitela sta iz enega divjanja v drugo.  In še tako sta bila zaslepljena, da sta se lotila tudi svojega roditelja in gospodarja.  Kričala sta:  »Kaj bodete nama dali, ko dosedaj še prav nič dobrega imela nisva?  Bila sva vola pri hiši in vedno v jarmu!«  »Vi ste spali,« se je norčeval starejši, »a zmiraj je bilo vse obdelano.«  »Veliko niste nikoli delali,« je dodal mlajši, »še takrat ne, ko smo kosili in mlatili.«  Očetu Jeremiji so se pričele mešati vse črte po obrazu.  Bil je mož, ki se je nerad razgreval, razvnel pa se je tedaj, če se ga je zadelo pri najobčutnejšem, če se mu je povedalo, kar je v svojem življenju najneraje poslušal, ali tudi to sta mu povedala nerodna sinova tisti dan.  »Ako se prav pomisli,« se je oglasil Marks, »je bilo skora vse materino, vašega pa prav malo.«  »Mati,« je sikal Othinrih, »je rada pravila: ,Ko sem jemala očeta, ni imel drugega, kar je nosil na sebi’.«  Peklensko sta se zakrohotala.  Marks je še dostavil: »Najbolje bo, če posadiva rdečega petelina na strehe!  Potem bodo jemali beneške kronice, če bodo vedeli, kje!«  In Othinrih: »Potem bodete toliko imeli kakor tedaj, ko vas je najina mati jemala!«  Tako sta ta dva zaslepljenca napadala lastnega svojega očeta, kateremu sta dolgovala pokorščino in ljubezen!  Jeremija Wulffing se je bliskoma vzdignil z mesta, kjer je sedel, z roko pa je segel k svetim podobam ter izvlekel izza teh podob dolg in debel brezovec, kakor ga jemljemo na polje, da priganjamo z njim leno živino.  Tedaj sta sinova postala plaha in od mize sta hitela, da bi rešila kožo udarcev.  Ali pri hišnih durih ju je stari dotekel in nista mu mogla uiti.  Brezovec je pel svojo glasno pesem, da je tleskalo po hrbtu, po glavi in roki, prav kjer je zadelo in kamor je padlo.  Oče Wulffing ni pri tem izpregovoril niti najmanjše besedice, samo tepel je.  V šumu se je začul glasek, tenak, skrhan, prav kakor bi prihajal globoko izpod zemlje, kakor bi ga čul v sanjah ali v polspanju.  Na peči je pela stara mati:  Ach Jesu! lass mich sehen  Dich/ O du schönes Liecht:  Hör an mein Bitt und Flehen/  Zeig mir dein Angesicht!  Möcht bald ich zu dir fahren/  Wie gern ich sterben wolt!  Kein Gelt/ kein gute Jahren/  Kein Freunt micht halten solt.  Takoj se je pomirila hiša.  Fanta sta izginila in oče je blagodejni svoj brezovec zopet vtaknil za table.  V srcu sem občudoval te Nemce, da si vzgajajo otroke tako, da jih tepo, in najsi so že odrasli in prvi delavci pri hiši. v Poljanah bi težko dobil dvajsetletnega mladiča, ki bi se svojemu staremu očetu s silo ne uprl, če bi imel voljo ponižati ga pred tujci ter govoriti z njim z brezovcem.  Jeremija Wulffing je izpregovoril:  »Tako torej!  Kar sem govoril, je zgovorjeno!  Čez dva tedna bo dan sv. Ahaca.  Sporoči očetu, da pridemo tisti dan v Loko.  Grajski pisar ali pa mestni pisač — ta je cenejši — bo zapisal, kar se mora zapisati, da bo vse v pravem in postavnem redu!«  Razgovarjali smo se še o enem in drugem, nakar sva z Lukežem odrinila.  In lažja je bila hoja, ker sta bili bisagi prazni.  Hodila sva že nekaj tisoč korakov, tako da se je komaj še videl majhen kos strehe pri Wulffingovi napravi.  Dospela sva do kraja, kjer se je pot zasukala nizdol.  Tam v bregu sta sedela Jeremijeva sinova.  Pričakovala sta naju in to pri jako razburjeni volji; vendar pa nista imela pri roki nikakega orodja, s katerim se pri nas navadno pretepavajo mladi ljudje.  Vstala sta in takoj sem opazil, da očetova šiba ni ostala brez sledov.  Rdeče niti so se jima vlekle po obrazu in tudi po rokah.  Othinrih, ki je bil predrznejši od brata, je stopil predme z besedami: »Ti pač misliš, da smo fantje v Davčah ovce, katere lahko pretepava vsak!«  »Tako boš govoril,« se je oglasil tudi Marks, »po celi tvoji umazani dolini!«  Pri tem sta se zopet šalila iz naše govorice in zopet omenjala pse, češ da lepše govore kot mi, ki smo menda krščeni pred božjim kamnom.  Govorila sta z velikim zaničevanjem in prav nespametno se mi je videlo zasramovanje naše govorice, ko sta se vendar sama posluževala besed, da ti je bilo, kakor bi požiral zdrobljeno steklo, če si ju moral poslušati.  Premagal sem svojo jezo in ubogal sem svojo pamet, ki mi je velela, da se ne gre prepirati ali pa še celo pretepavati z njima, ki sta mi bila bratranca po materi in polubrata moje neveste.  Tudi Lukeža sem krotil s svojimi pogledi.  Molče sva hotela stopati mimo, kar pa je onadva še bolj razdražilo.  Othinrih se mi je postavil na pot ter vprašal: »Ali te je kaj v hlačah, kranjska glista?  To bi rad vedel!«  Tudi Marks bi bil ravno isto rad vedel in Lukež je nekaj godrnjal o tem, da vsega skupaj ne smeva požreti.  Othinrih je na vsak način zahteval, da se moram metati z njima.  Marks pa je hotel, da bi se bili vsaj za prst vlekli, če že nimam poguma, da bi se metal z njima.  Pristavil je, da moram nekaj moči v sebi imeti, ko se vendar ženim in ko ne sedim več pri skledici, v katero je nalila mati mleka.  Govorica je postajala vedno bolj trpka.  Lukež je že odložil svojo bisago, slekel suknjo ter si zavihal rokave.  Že je pljunil v svojo pest ter kazal tako, da je vedno, pripravljen udeležiti se pretepa, kakor se to spodobi nekdanjemu kirazirju in najsi je star že sedemdeset let.  Pretila je nevarnost, da se sprimemo, bodisi da bi se bili metali, bodisi da bi se bili za prst vlekli.  Naša ljuba Gospa z Malenskega vrha nam je prihitela na pomoč.  Na kraj prepira je namreč prišla nevesta Margareta, katera je v trenutku izprevidela, da se hočemo stepsti, ker je prav dobro poznala ošabnost in razposajenost svojih bratov.  Oštela ju je in z ostro besedo zapodila z mesta.  In čisto resnico zapišem, da sta Marks in Othinrih izgubila ves pogum in da sta se svoje sestre zbala, kakor sta se bila poprej zbala svojega očeta!  Še pristavim: ko se je tako jezila, ko je izpovedovala svoja brata, je bila zala in se je dopadla mojim očem!  Še nekaj časa je hodila z nama, bržkone v namenu, da bi s tem zadrževala brata, da se ne vrneta in ne iščeta zopetnega prepira.  Ko je bila prepričana, da je nevarnost preprečena, je obstala ter vzela nekje iz obleke mal zavitek.  Zopet ji je oblila kri beli vrat in sramežljivo je iskala besede, ki naj bi jo izpregovorila meni.  Kakor veste, je bil oče Jeremija poudarjal, da ji govorica mojega domačega kraja ne teče gladko; Margareta je hotela pri slovesu pokazati, da ji ta govorica ni tuja.  Molila je zavitek proti meni, mešala nekaj naših besed ter končala proseče: »Nemi, nemi!«  Vzel sem, ona pa je odhitela.  Ko sem zavitek odvil, tičal je v njem kos pogače, a zavit je bil v facoletelček, kakor ga dajejo, posnemavši laško navado, neveste svojim ženinom.  Ponižno izgovorjeni »nemi« mi je zvenel še dolgo po ušesih in tudi po tem, ko mi je bil Lukež razložil, da Tajčarji po Sorškem polju ravno tako mešajo govorico, da po naše obrežejo nemške svoje besede. —