Šteli so leto 1492.  Poslovila se je nenavadno snežena zima s Cerkniške kotline.  Na južnih parobkih so privreli studenci izpod skalovja; tresoč se v mrzli sapi in poskakujoč so se vili potočki po peščenih tleh in mod ožganim zelenjem, ki je poredkoma gledalo izza utrgane skale ali izpod široke lise zaledenelega umazanega snega.  Grgotajoč in cmokajoč so se izgubljali potočki po kratkem teku v livastem vrtincu zopet pod zemljo.  Enolično sivo nebo brez jasnine se je predlo od juga proti severu, od vzhoda proti zahodu med vrhovi gora in gričev, dvigajočimi se vsenaokrog nad kotlino.  Sive megle so se vlekle po dolini, segale kakor z dolgimi, čudno se zvijajočimi prsti v medgorje in lizale navkreber ob pobočju Slivnice, ovijale se kakor pajčolan visokih temnih smrek in plavale, kakor jata razdraženih čarovnic proti nepredornim lesovom na Javorniku.  Od daleč sem je prinašal veter s seboj zamolklo umirajoče donennje cerkniških zvonov, kojim je odgovarjal visoki, nestrpno se tresoči glas od Sv. Elije kraj jezera.  Sivo je bilo vsenakrog in zatopljeno v mučno, obupno molčanje; le glas zvonov je plaval v gore, kakor bi hotel s svoje žalobno pesmijo povečati vtisk zapuščenosti, ki je odeval vso pokrajino.  Naslonjen ob prepereli nizki zid, ki je obdajal kapelico pri Sv. Križu, se je oziral mlad kaplan po enolični okolici.  Nevesele so morale biti njegove misli, oko mu je gledalo otožno in mračno je bilo njegovo čelo, če mu je obvisel pogled na razvalinah Šteberškega gradu.  Na nizkem holmu na južnem koncu Cerkniškega jezera se je plazilo zidovje razdejane graščine do vrha.  Okrogli stolpi in visoke počrnele stene so se črtale na megleno ozadje, vmes pa so štrleli poti nebo ogorki tramov in zijala v svet črna prazna okna, kakor strme oči slepca pred-se brez izraza in brez občutka.  »Tako ginevajo rodovi,« je vzdihnil globoko in se pogladil preko visokega čela, kakor bi hotel pomiriti blodne misli, ki so mu kalile duševni mir.  »Rodovi ginevajo, in drugi se vesele ob njih poginu.  Kje ste slavni fvani, predniki moji?  Tam — vaš grad, trden je bil, strah požigajočemu Turku, zavetje tujcu, bran domačinu!  Kljuboval je sovražnikom, kakor malokateri, in zdaj je razvalina!  Noč ga je vzela in ogenj in meč strašnega Erazma Predjamskoga.  Nesrečno sovraštvo!  Umoril mi je brata, uničil rod Šteberžanov.  Še jaz naj bi bil poginil v razvalinah.  Brez Jodu bi bil izginil.  Malo let mi je bilo takrat, — izginil bi bil, kakor pena na vodi, par trenutkov bi se bilo upiralo mlado življenje plamenu, parkrat bi bila vztrepetala duša v grozi in končano bi bilo to življenje.  Danes bi bilo vse pogrezneno v nič, nobenega sledu bi ne bilo več in nobenega trpljenja.  Pozabljen in nerazumljen, z zoperno krinko svetosti na obrazu tlačanim, kakor zadnji kmet svojim gospodarjem.  Miloščino uživam od onih, ki so se vsedli v posest mojih prednikov!« Klonila mu je glava v temnih spominih na pretekle dni in globoka zareza se mu je začrtala med obrvi.  Že izza trinajstega stoletja so posedovali Steberžani grad na prilično visokem hribu, ležečem ob spodnjem južnem koncu Cerkniškega jezera.  Visoka in ponosna stavba je bila to, utrjena z močnim obzidjem; branili so jo trdni okrogli stolpi proti sovražnim navalom in v zadnjih časih zlasti proti napadom krvoločnih Turkov, ki so morali neštetokrat pobrati šila in kopita izpod nepremagljivega zidovja.  S krvavimi glavami so se morali umakniti, ki so prišli z upanjem na bogat plen ropat in požigat v Cerkniško kotlino.  Daleč naokrog je slovela Šteberška graščina po svoji gostoljubnosti.  Potnik, ki je prišel po široki dolini in je bil namenjen v temne gozdove proti Snežniku, se je ustavil redno pri gostoljubnih Šteberžanih, da si osveži moči in zaprosi varnega spremstva, ki mu ga dobri gospodarji nikdar niso odklonili.  Bili so gozdovi, ki so se širili proti jugu, divji in nedostopni in polni divjih zveri.  Zdaj si slišal, da so napadli volkovi samotnega popotnega človeka, zdaj zopet se je raznesel glas, da je ugrabil medved ubogemu kmetu najboljšo živino, risi so zalezovali svoj plen in tolovaji so prežali po soteskah na popotnika.  Najhujše od vseh pa so bilo tolpe Turkov, ki so v zadnjih letih blodile po tej goščavi.  Gorje mu, ki so ga srečale nepripravljenega ali slabo oboroženega!  Za Ivane so bili krščeni malone vsi Šteberžani, — stara navada v rodbini, da so dobivali sinovi ime po svojih obetih. — in vsi so bili dobri in skrbni gospodarji.  Vsa okolica jih je čislala, vse rodbine v sosednjih gradovih so jim bile naklonjene v srčnem prijateljstvu in kmetje so se ozirali z zaupanjem na nje, zavedajoč se, da nimajo v njih brezobzirnih gospodarjev, ki hočejo bogateti ob njih žuljih, marveč jim smejo zaupati tudi v časih stiske.  Kar so si jemali drugi graščaki s silo in s trdimi besedami od kmeta, dobivali so Šteberžani od njega brez ugovora in rade volje.  Dela, ki je je opravljal kmet Šteberške graščine za svojega gospodarja navadno ob torkih in sredah vsakega tedna, ni občutil kot robote, saj jo živel v zavesti, da je to delo tudi njemu v blagor in da deli gospodar z njim, kar je bilo za njega in njegovo rodbino odveč.  Lahko bi se bili povzpeli Šteberžani do znatnega bogastva in velike moči, toda njih dobrosrčnost in gostoljubnost je dala premoženju le počasi rast.  Živeli pa so Šteberžani z vsemi sosedi v naj prisrčnejšem prijateljstvu, samo eden je bil, ki je nosil kruto sovraštvo do njih v svojem srcu.  To je bil znani Erazem Predjamski.  Dvakrat že so bili našli Šteberžani pred grajskimi vrati na visokem kolu pribito rokavico strašnega Erazma.  Bil je to znak, da kliče prebivalce gradu na boj.  Po tri dni jim je dal dvakrat časa, da so se Šteberžani pripravili na oblegovanje in borbo.  In Šteberžani so dobro izrabili te dni.  Žitnice in kleti, itak vedno dobro preskrbljene, so napolnili in segnali na dvorišča živino.  Zazidali so vhode z mogočnimi skalami, ki so bile vedno pripravljene za slučaj sovražnega napada.  Na obzidju in po grajskih oknih so razpostavili težke puške-ključnice, za obzidjem pa so hodile dan in noč straže v jeklenih oklepih s težkimi železnimi čeladami na glavah.  Opirali so se na dolge sulice in pajže, velike benecanske ščite. — Dvakrat so odbili Šteberžani napade strašnega sovražnika in že so upali, da Erazem Predjamski ne pride več pod obzidje Šteberškega gradu.  Brez odpora je prihrumel Erazem s svojimi hrabrimi konjeniki skozi glavna vrata na notranje grajsko dvorišče; vratarja, ki se je bil postavil nepoklicanim gostom v bran, so pohodila konjska kopita.  Kmetje iz vasi pod Šteberkom, ki so imeli ta dan opravka v graščini, so se poskrili po hlevih in kleteh.  Dekle so begale prestrašene po širokih hodnikih, Erazem pa se ni zmenil za nje.  Iskal jo svojega sovražnika Ivana Steberškega, da obračuni z njim.  Razjahal je konja in za njim so poskakali raz konje njegovi spremljevalci, da so zažvenketali težki oklepi na njih života.  Vzplamenele so baklje —smolnice in zaiskrile so se težke viteške sablje.  Udrli so jo v grad in po širokih kamnitih stopnicah navzgor v prvo nadstropje.  Tu jih je čakal Štebržan z majhnim krdelom svojih bojevnikov.  Vsi so bili le za silo oboroženi in zavarovani proti težkim udarcem nasprotniških sabelj —plamenic.  Vnel se je ljut boj.  Erazem je naskakoval hrabrie borilce, kakor besen, a Šteberžan in njegovi zvesti bojevniki so se branili z obupnim junaštvom, dobro vedoč, da morajo ali poginiti, ali pa prepoditi sovražnika.  Malo jih je bilo, vsi so morali vztrajati vedno v boju, med tem, ko so se Erazmovi borilci menjavali.  Samo Erazem ni poznal utrujenosti; vedno v prvi vrsti je naskakoval hrabrega Ivana.  Zdaj je padel na strani Štebržana prvi borilec, drugi je krvavel na stegnu in onemogel vsled izgubo krvi odbijal nestrpno napadajočega sovražnika.  Umakniti so se morali Šteberški borilci na ožje stopnice, ki so vodile v drugo nadstropje.  Le po dva in dva sta si mogla stati nasproti, a Šteboržanom so pohajalo moči.  Stopnico za stopnico so se umikali, drug za drugim je podlegel krutim udarcem Erazmovih borilcev.  Zadnji sobojevnik Ivana Štoberškega se je zgrudil.  Tedaj se je umaknil Ivan v podstrešje.  Vedel je, da se ne more rešiti več, a upal je, da se umakne svojim napadalcem čez visoko speljane deske, kamor mu sovražnik ni mogel slediti v svojih težkih oklepih.  Preveč je zaupal starim strohnelim deskam.  Komaj je stopil na prvo, se jo prelomila in Ivan Šteberški je padel izpod podstrešja med gradom in visokim okroglim stolpom v globino, kjer je obležal z razbito črepinjo.  Tak je bil konec Ivana Šteberškega, brata našega kaplana, ki so ga klicali, kakor njegovega brata, za Ivana.  Trinajst let je bilo tedaj bratu nesrečnega Ivana Šteberškega.  Bil je takrat, ko se je zrušila težka streha Šteberškega gradu kraj Cerkniškega jezera na pogorišče, v Ljubljani pri ugledni rodbini Mandlovi, kjer se je učil za duhovnika.  Že doma na Šteberku, ko je živel še njegov oče, so ga bili določili za duhovski stan.  Starejši naj prevzame graščino in premoženje, mlajši pa naj proslavi ime rodbine s svojo učenostjo in svetostjo, tako je bilo načelo v vseh viteških družinah.  Preskrbeli so mlajšemu potomcu učitelja, kakršnih je bilo na Kranjskem dovolj.  Potovali so od kraja do kraja, ustavljali se po graščinah in podučevali sinove graščakov v začetnih znanostih.  Toda ti popotni učitelji niso nikakor zadostovali ukaželjnemu mlademu Steberžanu, zadostovali pa tudi niso za pripravo k poklicu, za katerega je bil določen.  Zato so ga dali starši v Ljubljano, kjer je bil od leta 1461. sam sedež ljubljanskega škofa Žige Lambergerja.  Pri Mandlovih, nasproti stolni cerkvi ob vznožju Grada je živel tedaj trinajstletni Ivan in hodil h kanonikom učit se verskih resnic, latinskega jezika in vsega, kar jo bilo treba za duhovniški poklic.  Ko je prinesel mestni pisar in dobri prijatelj Mandlovih, Poš, z rotovža na Starem trgu novico, da je zažgal grozni Erazem Steberško graščino in da je brat mladega Ivana ubit, prijelo je mladega siroto tako domotožje, da je prejokal cele noči v svoji sobici in preklečal s solzami politih lic cele dneve pred glavnim oltarjem v Avguštinski cerkvi onstran Ljubljanice, nasproti Špitalskim vratom.  Kadar se je potem oglasil iz stolpa na Gradu zvon, znamenje, da se zapro mestna vrata, kar se je zgodilo od sv. Jurja pa do sv. Mihela ob devetih zvečer, tedaj je prišel redno mlad avguštinec in poklepal nesrečnega Ivana po ramenih: »Surgev brat v Kristu, devet je, doma te čakajo!«  »Doma?« se je začudil mali Ivan in pogledal brata avgustinca s svojimi velikimi, črnimi in plašnimi očmi. — »Doma?« je vzdihnil, — »saj jaz nimam doma,« in solze so mu polile lica.  Vstal je, a noge ga niso nesle, bile so trde in otrple vsled dolgega klečanja.  Zgrudil se je pred velikim oltarjem.  Tedaj si ga je naložil mladi avguštinec na roki in ga ponesel Mandlovim na dom.  Vsa v solzah ga je sprejela gospa Mandlova: »Velik svetnik bo še naš mali Ivan!« je vzklikala, ko mu je pripravljala skromno večerjo, gospod Mandelj pa je vzel čepico in palico in odšel za Ljubljanico k prijatelju Paplerju, ki je bil tedaj mestni sodnik.  »Zopet ga dela za svetnika moja stara tega Šteberškega fanta,« je potožil stari Mandelj mestnemu sodniku.  »Kaj hočeš, potrpeti moramo vsi,« ga je tolažil prijatelj Papler.  »Taki otroci naj so ob zapiranju mestnih vrat doma v postelji, ne razumem avguštincev, da ga ne spode ob pravem Času iz cerkve!« se je jezil Mandelj.  »Božji hram je vsakemu odprt, nikogar ne smemo goniti iz njega.  »Dajte, da pridejo mali k meni,« je rekel naš odrešenik, ne godrnjaj, dragi moj prijatelj, če sili mladega siroto srce, potožiti se svojemu bogu.  Ničesar ne veš.  Čemu je bog določil tvojega varovanca.  Svoje srčno veselje boš še doživel z njim!« In meniti sta se začela o dnevnih novicah.  Na Dolenjskem so se bili zopet pokazali Turki, a malo jih je bilo, in graščaki so jih zapodili nazaj.  Govor je nanesel tudi na bisterške kartuzijane, ki so zopet prevzeli Šteberško graščino.  Šteberško graščino so bili namreč dobili Štoberžani pred dvema stoletjema od bisterških kartuzijanov proti malim služnostim v mito in zdaj, ko je bil Ivan starejši mrtev, so jo kot izpraznjeno zopet zasedli, ne oziraje se na to, da je živel še en potomec Šteberžanov, Ivan mlajši.  Pravico sezidati si zopet graščino na nekdanjih šteberških tleh, so oddali kartuzijani rodbini Elab, a jim naložili poleg drugih služnosti tudi dolžnost, da skrbe za Ivana Šteberžana mlajšega, dokler ne dovrši svojih študij in ga ne posvete v duhovnika.  Namenili so kartuzijani potem mlademu Šteberžanu kaplanijo v filijalni cerkvi pri Sv. Križu ob Cerkniškem jezeru s sedežem v nanovo zgrajeni graščini, ki jo sezidajo gospodje Elah.  Zato pa je moral podpisati Mandelj kot varuh osirotelega Ivana Šteberžana, ker ta ni imel nobenih sorodnikov, kartuzijanom pismo, s katerim se odreka v njegovem imenu vsem pravicam do nekdanjih Šteberškib posestev.  Težko je bilo pripraviti trezno preudarjajočega Mandlja do tega pisma, končno pa ga je vedel pregovoriti njegov prijatelj Papler.  Brezupno bi bilo namreč upirati se zahtevam kartuzijanov, ker so imeli mogočno zaslombo pri škofu Lambergarju v vicedomski hiši in pri deželnem glavarju, zaslužnem grofu Auerspergu in deželnem sodniku Ivanu Galu.  Tako so sklepali v njegovi zorni mladosti tuji ljudje o usodi njegovega življenja, in ostalo je tako, kakor so sklenili drugi, tudi ko je odraščal.  Brez prave ljubezni pri starih Mandljevih, ki so samevali v svoji hiši nasproti stolni cerkvi, je preživel Ivan svojo mladost, ona leta, v katerih je mlado srce najbolj dovzetno za gorka čustva.  Ko ga je zbudilo zjutraj zvonenje velikega zvona v edinem stolpu šenklavše cerkve, zagledalo se je njegovo oko najprej na široko streho stolne cerkve in na zidovje, ki je obdajalo to iz dveh neenakih delov sestavljeno stavbo.  Nizek zid, ki bi ne bil nikdar zadržal sovražnega napada, je zakrival Ljubljanico, onstran reke pa se je razprostirala nalahno se dvigajoča ravnina.  Kar je bilo sveta na obrežju Ljubljanice, je bil posajen in zaraščen in majhne hišice so se svetlikale med zelenjem.  Za tem pasom pa se je razširjala pusta široka ravnina, polna dračja in vresja, neobdelana in neobljudena.  Vstajal je s težkim srcem k enoličnemu neizpremenljivemu delu, ki je puščalo nedotaknjene vse strune njegove duše.  Edino njegovo veselje je bilo, če je mogel poleteti iz Ljubljane skozi Pisana vrata za cerkvijo sv. Jakoba na široko ravnino pod Golovcem.  Zagledal se je tedaj proti jugu, kjer mu je zakrival visoki Krim s svojim širokim hrbtom pogled proti njegovemu domu in sanjal je o lepih dneh, ki so za njega izginili za vodno.  Otožnost, ki mu je polnila srce, si je dala duška v takih trenotkih v vročih solzah po izgubljenem domu.  Sam je stal na svetu, vsa njegova okolica se je brigala za njega le toliko, kolikor je upala imeti dobička od njega.  Mandljevi, gotovo dobri in za njegov blagor skrbeči ljudje, so videli v njem le pripomoček, da si pridobe hvalo pri bogaboječih ljudeh.  Bili so dobri ljudje, a brez razumevanja mlade duše.  Ni jim bilo dano videti v njegovo ljubezni žejno srce, videli so v njeni le prihodnjega duhovnika, in zato so mu ostali tuji kljub temu, da si je moral pripoznati sam, da store za boro plačo, ki jo dobivajo od gospodov Elah s posredovanjem bisterških kartuzijanov, več, kakor je bila njih dolžnost.  Zvečer, kadar se je vrnil od takih izprehodov, se je napotil navadno s sklonjeno glavo in mračnim čelom naravnost v svojo sobico, padel pred svojo posteljo na kolena in ihteč zagrebel svoja lica v trdo slamnico.  Mandljeva pa je občudovala proti stari dekli njegovo svetost, da ga teže tako zelo grehi pokvarjenega sveta.  »Velik gospod bodo še!« je pritrjevala tedaj dekla, ki je pestovala svoje dni zdaj že priletno Mandljevo.  S smrtjo Žige Lambergarja je izgubil Ivan dobrohotnega pokrovitelja in očetovsko skrbnega svetovalca.  In ko so položili prvega ljubljanskega škofa sredi junija v letu 1488. v stolni cerkvi sv. Nikolaja k večnemu počitku, je žaloval Ivan po svojem dobrotniku, kakor žaluje otrok po svojem očetu.  Izgubil je z njim edinega človeka, ki mu je mogel potožiti gorje svoje duše.  Jeseni tega leta je dobil tedaj devetnajstletni Ivan Šteberški filijalno cerkev pri Sv. Križu nad Šteberkom pod pogojem, da doseže do dovršenega enoindvajsetega leta mašniško posvečenje.  Obenem ga je dodelil tedanji vikar, ki je opravljal posle po umrlem ljubljanskem škofu, župniku pri Sv. Petru na polju zunaj mestnega obzidja kot dijakona.  Pod starim čemernim in vedno zlovoljnim župnikom je izpolnil Ivan pogoje, ki so mu bili stavljeni.  Pomagali so mu pri tem tudi bisterški kartuzijani s tem, da so mu izposlovali izpregled njegove prenedozorele mladosti.  Še celo leto potem je ostal pri Sv. Petra in hodil mesto nadležnega župnika po vseh številnih filijalnih cerkvah, kamor se priletnemu župniku ni ljubilo.  Opravljal pa je poleg vseh teh neštetih potov tudi malone vse posle, ki bi jih bil imel opravljati stari župnik.  Trnjava je bila pot mladega Ivana, ko je vstopil v življenje.  Malo priznanja je žel za svoje delo in iz srca se je razveselil poziva, ki mu je velel zapustiti župnišče pri Sv. Petru in ga klical na novi Šteberški grad.  Preglasnili so zvonovi v cerkniški cerkvi, kakor vzdih so splavali zadnji tresoči se zvoki čez Široko jezersko plah.  Od Sv. Elije sem pa je vsiljivo, nestrpno žgolelo pod sivo nebo.  Vzdramil se je mladi duhoven iz svojih sanj.  Še en otožen pogled na žalostne razvaline gradu svojih očetov in stopil je skozi nizka vrata v kapelico.  To tedaj je bil kraj njegove poslatve, temu je žrtvoval vse svoje življenje!  Skozi edino okno nad edinim oltarjem nasproti vhodu je gledalo sivo nebo na sive neokrašene stene.  Skoro tema je vladala po kapelici.  Stopil je pred oltar, ki je ves prašen sameval pod oknom.  Iz napol otesanega kraškega kamenja sezidan je bil podoben bolj ognjišču.  Na steni nad njim in pod oknom pa je viselo rjavo pobarvano raspelo z odrešenikom, ki mu je neiprosni čas vzel že vso barvo, s katero ga je poslikala neokretna roka.  V kotu ob desni strani oltarja pa je ležalo nekaj zvito.  Na prvi pogled je spoznal Ivan, da je človek.  Pogledal je natančneje in pristopil.  Bilo je mlado dekle, kmečko je bilo oblečeno v ohlapno domače nebeljeno platno.  Z glave ji je zdrknila široka in dolga ruta na tla in napol razpleteni črni lasje so ji valovili črez čelo.  Spala je.  Mladi nežni obraz, nahahnen z lahno rdečico, je počival na trdem kamenju, ustnice so ji drgetale v mrazu in včasih je streslo ihte nje vse njeno mlado telo.  Tedaj se ji je spačil obraz kakor na jok in roka je segla krčevito proti srcu.  Zatopljen v ta pogled je stal Ivan pred njo.  Vse mogoče misli so mu rojile po glavi, kako je prišla neznanka v to zapuščeno kapelico.  Zasmilila se mn je, ko jo je videl ležati pred seboj na mrzlih kamenitih tleh.  Ali jo hoče zbuditi, ali ji naj ne krati od počitka, ki si ga je prišla morda iskat pod oltar?  Težke so morale biti sanje, ki so ji razburjale dušo.  Zdaj se jo vzpela napol na svojem ležišču.  »Ne, ne tega!« je zakričala vsa obupana in se zgradila vznak pred njegove noge.  Tedaj se je sklonil Ivan do nje, pogladil ji je kuštrave lase s čela in prijel jo je za roko.  Preplašeno, z groznim strahom v očeh, je skočilo dekle pokonci.  Kakor brez uma je hotela mimo mladega duhovna proti izhodu.  Ivan pa jo je držal krepko za desnico.  Zamahnila je z levo proti njegovi roki in blazen gstrah se je risal v globokih potezah na njenem licu.  Njene temne oči so begale od Ivana pa do oltarja in zopet nazaj k njemu.  Za del trenutka so se ustavile na oknu in na razpelu.  »Pomagaj rešenik!  Pomagaj ti tu gori na razpelu!« in padla je na kolena pred Ivanom.  »Pusti me!« je kričala s sovražnim, hripavim glasom in mu zasadila zobe v roko, ki je držala njeno.  Ko jo začutil Ivan bolečine na svoji roki, nagnil ji je s prosto roko glavo nazaj.  »Bodi pametna!  Kaj se bojiš mene, božjega služabnika?« jo je nagovoril.  Zdrznila se je pri teh Ivanovih besedah, plašno so mu pogledale njene oči v obraz in ihteče se je sklonila, da poljubi roko, v katero je zasadila, vsa blazna strahu svoje zobe.  »Krvaviš!« ga je opomnila, ko je videla, kako mu teče kri raz roko, kako ti morem to popraviti!« in njene solze so mu škropile rano in se zlivale s krvjo.  »Kaj do tega!« jo je zavrnil Ivan.  »Rana sa zaceli, tvoje srce pa krvavi mnogo huje.  Da bi mogla izprati ta kri tvoje srčne muke, z veseljem bi jo žrtvoval!«  »Ti veš?« ga je plaho vprašala ona.  »Vem,« je odgovori Ivan in ji pogladil z nekrvavo levico lase, »vem da te muči nekai strašnega, kaj pa je to, mi poveš sama.  Duhoven sem, in vajen, da obdržim skrivnosti v svojem srcu, ki mi jih razkrijejo ljudje.  Tu sem me je poslala božja roka najbrže ob pravem času, da ti rešim zaupanje v boga, ki si je že skoro izgubila.«  V glasnem joku je klečala pred njim in njeno ihtenje je odmevalo iz vseh kotov male kapelice.  Ivan pa je nadaljeval: »Božja previdnost me je pripeljala sem k tebi, da ti rešim dušo, ti pa se ne smeš ustavljati volji svojega stvarnika.  Glej, s prstom je pokazal na tebe in prišel sem.  Vedel nisem po kaj hodim, zdaj pa mi je jasno, kaj je hotel gospod od mene, ko mi ni dalo miru na Šteberškem gradu.«  »Ti si iz Šteberškega gradu?« je obrnila do njega, in usahnile ao ji kakor na mah solze.  »Ti si Ivan, ti si, ki ga pričakujemo?«  »Da, jaz sem Ivan Šteberški, ne graščak, ne posestnik, služabnik Ivan sem,« in vsa bridkost, ki jo je čutil v svojem srcu, se je slišala iz njegovih besed.  »Do tebe, da, do tebe imam zaupanje, edino do tebe, ker si Šteberžan.  Veselila sem se že tako, da prideš, vedela sem, da mi ti pomoreš, ti, samo ti.« In začela mu je poljubljati roko.  Naenkrat pa se je vzravnala in pogledala Ivana z resnim, vprašujočim pogledom.  »Ali si pa tudi ti tak, kakršni so bili vsi Šteberžani?«  »Sem,« je odvrnil Ivan ves ginjen od njene zaupnosti.  »Tedaj ti smem zaupati vse in se mi ni treba bati, da spravim sebe in svoje v nesrečo!« je vzkliknilo mlado dekle in iz njenega glasu se je slišala zavest, da je konec neznosnega trpljenja.  Ivan je sedel na stopnice, ki so vodile k oltarju, zavil se je tesno v svoj široki plašč, dekle pa mu je pripovedovalo klečeče pod rjavim razpelom s pobledelim Kristom trpljenje mladega srca.  Prva izpoved je bila to, ki jo je slišal mladi Ivan na Šteberškem posestvu, dolga izpoved, polna groznih samoobtožb.  Srce se mu je krčilo, kadar je pogledal na dekle pred seboj in dvomi so razburjali njegovo dušo, dvomi, ki so bili v stanu z elementarno silo podreti vse prepričanje, ki si ga je nabral v trudapolnih letih svojega pripravljanja na duhovski stan.  Odpirale so se mu oči, in zrl je pred seboj nerazrešljive zagonetke, ki so majale ob njegovi veri in ob njegovem zaupanju v stvarnika.  Videl jo zaslepljenost in z lažmi in vražami pomešano vernost, ki vodi ljudi, katerih so je prijela, v obup in brezbožnost.  Pazno je poslušal njeno povest, z nobenim vprašanjem je ni motil, in ko je prenehala govoriti, ni imel za njo tolažilne besede, ni ji mogel reči: »bog ti bo odpustil.« Obrnil se je v stran od nje, ker ji ni mogel zreti V njene hlahe, vprašujoče oči.  »Moliti hočem za te.  Pridi pojutrišnjem ob tem času zopet sem v to kapelico, pogovoriva se nadalje, kaj je storiti.« To je bilo edino, s čemer se je poslovil od nje.  Vstal jo in umerjenih korakov odšel iz kapelice.  Notri pa se je zgrudilo dekle pred oltarjem, da se je dotaknilo čelo mrzlega Kamna — »ni mi nobene pomoči!«  V prvem nadstropju visokega župnišča nasproti šestogletemu stolpu trdno obzidane cerkniške cerkve sta sedela pri teški mizi župnik, znan pod imenom Sveti Jovo, in Kašpar Kauber, glavar v Trstu in sorodnik tedaj še mladega Krištofa Rauberja, ki pa je bil kljub svoji mladosti določen za drugega ljubljanskega škofa.  Dokler ni bil mladi Krištof še posvečen v mošnika, je opravljal škofovsko dušno pastirstvo v Ljubljani vikar Žorž Kirchberg, med tem ko je oskrboval posvetno premoženje Kašpar Bankar.  Iz Hasberške graščine, kjer je ravno tedaj bival, se je napotil Kašpar Rauber kaj pogosto k Svetemu Jovu v Cerknico.  Bil pa je Kašpar visok, silen in nenavadno bradat mož, kakor vsi moški iz rodovine Rauberjev.  Kazil ga je edino nekoliko šiljasti nos in pa nizko čelo, katero so mu pokrivali skoro do obrvi segajoči, že nekoliko osiveli, razmršeni lasje.  Pravo nasprotje je bil svojemu prijatelju Svetemu Jovu.  Jovo je bil majhen, okrogloličen in trebušen, z visoko plešo, ki se mu je svetila vedno v maščobnem sijaju, Kauber pa postava pravega junaka in borilca.  Ravno je odstavil Rauber visoko cinjasto posodo z vinom in si pogladič z dlanjo gosto brado.  »Kaj praviš, prijatelj Jovo, da bo treba naznaniti Paradajzerju?  Menda vendar ne bo tako hudo, stare babnice se rade lažejo!«  »Treba bo na vsak način,« mu je odgovoril Jovo, »kam pa pridemo, če se nam razleze ta zalega po deželi!« vstal je zibaje se, kakor bi imel eno nogo prekratko, korakal po sobi gor in dol.  »Že predolgo sem molčal, cele vasi so še okužene, in zamisli, že sem v Cerknico prihajajo.  Kaj bo, če mi pridejo celo v župniše, ali se ti naselijo na Hasberškem gradu?  Pazi, pazi, Rauber, če si tudi škofov sorodnik, pred njimi nisi varen, tudi vsa tvoja silna moč ti ne pomaga nič!« In nadaljeval je zgovorni Jovo ter sedel zopet na mizo: »Kaj pa, če ti napravijo iz tvojega gradu nad Uncem drugo Slivnico ...?«  »Kaj praviš, da to morejo!« se je vznemiril Rauher in zagrabil za svoj dolgi meč.  »Le pusti svoj meč, prijatelj, ž njim ne opraviš nič proti čarovnicam.  Verjemi mi, da je treba podučiti skrbnika Paradajzerja in glavarja Auersperga, da nam pošljejo sem dol sodnike.  Na Bočkovem pod Šteberkom je malone vsa vas že okužena, staro in mlado jaha ob nočnem času na Slivnico na čarovniške sestanke.  Dokažem ti to lahko.  Po zasneženih presekah in lisah v gozdovih krog Šteberka je polno platkov, saj veš kaj so platki?«  »Kako bi, ko se nisem bavil nikdar s čarovnijami?« je odgovoril Rauber.  »No, platki, to so odpadki gnoja, smeti in slame, ki so jih zmetale čarovnice iz zraka na zemljo,« ga je podučil Rauber.  »Nič drugače, ko bi bili prišli ti odpadki naravnim potom na kraj, kjer leže, bi moral biti sneg pokojen, pa ga ne najdeš po celi cerkniški kotlini takega celca, kakor ravno v obližju onih platkov.  »Ne vem, kaj bi mislil o tem,« je zmajeval z glavo Rauber, »zdi se mi, da to še ni nikak dokaz.«  »No, kaj pa praviš k temu, — zadnjič je prišla iz Grahovega k meni ženica in je pripovedovala, da je slišala zvečer strašen piš po zraku.  Mislila je, da je burja in šla gledat na prag.  Mirna noč je bila zunaj, brez vetra, od Šteberka sem pa je videla, kako so se dvigali v noči plameni, kakor iskre so plesali po zraku majhni in veliki, zdaj podobni zvezdam, zdaj jeziku in skovikalo je po zraku, kakor bi se podile sove.  Slednjič so izginili plameni proti Slivnici.«  »Ženica je sanjala,« je pripomnil Kauber.  V tem trenutku so se začuli zunaj v veži težki koraki.  Po stopnišču in širokem hodniku se je razlegalo, kako je otepal prišlec sneg, ki se je bil nabral na njegovih težkih čevljih.  Težki koraki so se bližali sobi, kjer sta se pogovarjala Rauber in Jovo, in odprla so se vrata, v sobo pa je stopil Ivan Šteberški.  Ostal je pod vrati in se ozrl po sobi.  »Dobrodošel, brat Ivan,« ga je pozdravil Jovo.  »Pozdrav v Kristu!« je odzdravil Šteberzan in dostavil, »prišel sem k vam, kakor prihaja učenec k svojemu učeniku, prišel sem po svet v zagonetni zadevi.«  »Tri dni šele si na Šteberku in že prihajaš z zagonetnimi stvarmi.  Iz Bočkovega prinašaš novice in v Grahovem si izvedel grozote.  Nisi še izpregovoril besede in že vem, kaj prinašaš.  Vidiš, prijatelj Rauber, kako prav sem imel!« Med tem je prinesel Jovo še eno veliko cinjasto posodo z vinom iz kota pri oknu in jo postavil pred Ivana na mizo.  Priklonil se je Ivan mogočnemu Rauberju in sedel za mizo.  Že iz Ljubljane mu je bil znan tržaški glavar in prav nič čedno se mu ni zdelo, da se sreča ž njim pri cerkniškem župniku, tem bolj pa se je čudil Jovovim besedam, ki je tako natančno vedel, kaj se mu je zgodilo med potjo.  V Grahovem mu je namreč prišla nasproti stara ženica in mu pripovedovala, kaj je vse videla nad Bočkovim in proti Slivnici.  Dasiravno se je upiralo vse njegovo notranje, vendar se ni mogel popolnoma otresti suma, da je navsezadnje vendar nekaj resnice v govoričenju stare žene.  Čim bliže je prihajal Cerknici, tem lažje mu je postajalo srce, zdelo se mu je, da gre pripravit v nesrečo svojega najboljšega prijatelja, podlo in nemožato se mu je zdelo njegovo početje in že se je hotel vrniti, ne da bi bil stopil pred župnika Jova.  Da se je končno vendar odločil vstopiti v župnišče, temu je bil kriv glas svetosti, ki se je širil po deželi o župniku Jovu.  Sedel je tedaj med župnikom in Rauberjem in pripovedoval, kaj je slišal v Grahovem, niti z besedico pa se ni dotaknil doživljaja v kapelici pri svetem Križu, skrbno se je varoval tudi pokazati svojo desnico, na kateri so se poznali s krastami pokriti sledovi zob.  Ko je končal Ivan svojo povest, je z napetostjo pričakoval, kaj poreče k temu župnik.  »No, kaj sem rekel?« se je obrnil ta k Rauberju.  »Cele vasi so že okužene.  Tu imate zopet pričo!«  »Nisem videl sam,« je ugovarjal Ivan, »in odkrito rečeno, mi stvar tudi ni umevna.«  »Jako enostavno je to,« se je oglasil zopet župnik, »vse, kar delajo ti ljudje, če jim smemo dati še to častno ime, store s pomočjo hudiča.  Naravno je in vsak pameten človek mora to pri poznati, da človeku ni dano letati po zraku.  Če se pa zvežejo nekateri zaslepljenci s hudičem, da jih uči takih čarovniških znanosti, je to, kakor imenujemo vsako tako pogodbo s hudičem, pactum expressum.  Razločevati moramo pri tem ali store to ljudje hote, potem je to pactum expressnm dolosum posebno tedaj, če jih uči takih vraž peklenšček sam, sicer pa, če samo privolijo, da uganja kdo drugi, ki je sklenil s hudičem pactum expressum dolorum, ž njimi take čarovnije, to je pactum implieitum.  Že sv. Avguštin je to dobro vedel in vsa naša znanost ne more najti kaj boljšega.  Očividno pa je, da so ti ljudje v zvezi s hudičem.  Le pomislite, po zraku letajo v nočnem času in se menijo z nečloveškimi glasovi.  Na Slivnici se shajajo, in Slivnica je vendar znana daleč naokrog kot zbirališče vešč!«  »Vsa čast tvoji učenosti,« se je oglasil Rauber, »kljub tvojim izvajanjem pa mi še ni jasno, kako bi mogli stopiti ravno ti preprosti ljudje, ki so vendar skozinskoz verni, v zvezo s hudičem.  Prej bi to verjel o učenih ljudeh kakor pa o našem nevednem ljudstvu.«  »To je ravno znamenje časa,« je odgovoril Jovo, »prej se je spravljal vrag na učenjake, in ko je videl, kako mu gre pri njih njegova vražja učenost v klasje, si je zaželel še več duš in spravil se je na kmeta.  Ravno v teh zadnjih letih se množe čarovnije z neverjetno hitrostjo.  Ali se spominjaš še, prijatelj Rauber, kaj je pisal naš sveti oče papež Inocencij VIII. v svoji buli »Summis desiderantes affeetibus«?  Čakaj, preberem ti jo!« Vstal je župnik Jovo in pristopil k veliki omari, napolnjeni z vsakovrstnimi papirji.  »Dobro mi je znano papeževo pisanje, ni ti treba iskati,« mu je branil Rauber.  »No, potem moraš priznati tudi, da imamo v naših krajih kar na dlani dokaze, da se uganja pri nas čarovnija.  Ali ni znano nam vsem, da se kvari žito na polju, da cepa najboljša živina, da rode dekleta, ne da bi vedela od koga so spočele?  Se ne dogaja dan na dan, da ureče čarovnica otroku?  In če priznamo vse to, moramo priznati tudi, da so med nami čarovnice in čarovniki in vešče.  »Vse je res,« se je oglasil mladi Ivan, »toda ...«  »Nič toda!« mu je segel v besedo Sveti Jovo, »poznati moraš znamenito Sprengerjevo delo »Malleus maleficarum«, to je kladivo, s katerim moramo pobiti brezbožno čarovništvo, to je meč, božji, s katerim moramo posekati korenine hudičevim znanostim.«  »Vendar pa bi se osmelil vprašati, učeni mojster,« ga je prekinil Ivan Šteberški malodušno, »ali bi se ne dalo ogniti vsem grozotam, ki jih zapoveduje ravno ta Sprengerjev Malleus«.«  »Kako neki?« je vprašal Jovo osorno, »svarim te, ne zavzemaj se za vešče, ki jih je bog zaznamenoval!  Kaj pa porečeš k temu, da živi ravno na Bočkovem cela kmečka rodbina, v kateri imajo vse ženske eno oko rjavo, drugo pa rdečkasto?  Poslal sem tja človeka, ki ga tam nikdo ne pozna, in potrdil mi je to!  Ali ni očito, da so vse te ženske vešče?  Ali se upaš tajiti?  Ni to jasen dokaz čarovništva?« In ker Ivan na ta njegova izvajanja ni odgovoril, je nadaljeval župnik Jovo po kratkem molku: »Brez obzira in brez prizanašanja moramo zatirati te satanove zaveznike, z ognjem jib moramo pokončati, da ne oškropi njih kri zemlje in je ne ponesnaži in zastrupi, zakaj rastline, ki bi vzrasle iz zemlje, oškropljene s krvjo vešč, bi bile zopet hudičeva last in izvor novega gorja.«  »Pa kaj, ko bi se poskusilo s eksoreizmom,« ga je prekinil Ivan, »morda pa bi bilo mogoče izgnati hudiča iz njih?«  »Kaj še,« ga je zavrnil Jovo, ki mu je žarelo že vse lice svete jeze in od težkega, obilo zaužitega vina.  »Ti ljudje so sami že napolbudiči na tem svetu, to niso obsedenci, ki jim je vrag ornračil um.  Le proti obsedencem zaleže eksorcizem, nikakor pa ne proti veščam in čarovnikom.«  »Meni pa to tudi ni popolnoma jasno,« se je oglasil zopet Rauber, »kako bi ne zaleglo izganjanje hudiča; odkrito rečeno, mi tudi sežiganje vešč ni nič kaj posebno simpatično!«  »Bog te varuj, Rauber!« je zakričal Sveti Jovo.  »Jaz te nisem slišal in Ivan tudi ne.  Tvoje besede so bile uporne, škodljive obstoju sveto cerkve!  Boga zahvali, da imaš tako imenitne sorodnike in da te je slišal prijatelj, ki ne mara vedeti, da je slišal tvoje besede!« Oprl se je Sveti Jovo s pestmi na mizo, glava se mu je zibala med rameni in rdeče, izbuljene oči so se mu svetile.  »Pojdiva,« je zašepetal Rauber Tvanu, »pijan je dobri Jovo,« in vrtala sta in se poslovila od župnika.  Ko sta bila Rauber in Ivan Šteberški zunaj župoišče, prijel je Rauber Ivana za ramena.  »Le poskusite, mladi prijatelj, z eksoreizmom, in poročajte mi o uspehih na Hasberško graščino.  Če bo pa Sveti Jovo vendar pisal Pairadajzerju, bom že jaz izposloval pri glavarju in škofijskem vikarju, da se stvar zavleče, dokler mi ne sporočite o svojih uspehih.  Na vsak način pa le poskusite z eksoreizmom!«  Tako sta se ločila Ivan Šteberški in glavar Kašpar Rauber, še enkrat je stisnil Rauber Ivanu roko, da se je temu delala od bolečin tema pred očmi, potem pa je zabrlizgnil na prste svojemu hlapcu, ki je stregel konju v župnijskem hlevu.  Ivan pa je stopil na most čez Cerkniški potok, preko katerega vodi cesta na Grahovo in naprej v nepredorne gozdove.  Težke misli so bile njegove spremljevalke, in vendar niso bile brezupne.  Rauberjeve besede so mu podžgale iznova pogum za boj proti nevidnim in neznanim sovražnikom.  Pogrkujoči studenčki, izgubljajoči se po kratkem teku v goltanjah, so naznanjali prihod pomladi.  Na zahodu za Cerkniškimi gorami se je poslavljalo solnee.  Temne sence so plavale po Cerkniški kotlini.  Tretji dan je vstajal izza Grmade, ki obrablja proti vzhodu nebo, če pogledaš iz nove Šteberške graščine proti Križni gori.  Na oknu sloneč se je oziral Ivan po golem pobrdju, ki mu je zapiralo razgled proti Grahovem in proti Cerknici.  Doli pod gradom na vasi se je že zbudilo življenje.  Tenak dim se je valil po strehah in se spuščal kakor prozoren prt na rjava mokra tla.  Tuintam je stopila na prag kmetica in se ozirala proti nebu.  Tiho je bilo vsenaokrog in vendar preveto življenja, hrepenečega po solncu in toploti.  Iz starikavih, nagrbančenih obrazov si bral, kako slutijo trde kmečke duše vstajenje, kako čakajo na trenutek, ko vdahne prohujajoča se narava življenje mrtvoležečim poljem in travnikom.  Tudi Ivana se je dotaknila ta slutnja, tudi njemu je zaigrala pesem o vsemogočnem stvarjenju.  Slonel je ob oknu in strmel pred se in nepremagljivo pričakovanje mu je polnilo dušo, vendar pa si niti sam ni vedel odgovora, kaj bi bilo ono neznano in veliko, kar sluti.  Gladko in neizpremenljivo ravno je bila začrtana pot njegovega življenja; od prvega koraka pa do zadnjega so bili vsi enaki, složni in neprenagljeni, preračunjeni že tisoč in tisočkrat od drugih, njemu odmerjeni in nakazani od tujih ljudi in le par koratkov na desno in na levo mu je bilo dovoljenih.  Kako ozek delokrog in kako kratkogledno obzorje, ko so ga silile mladeniške moči v boj in v življenje!  Nejasna in brezobzirna bridkost je ležala na njegovem duhu in ga težila.  Z nevoljo je odganjal vsiljive spomine, ki so mu vstajali ob pogledu na ta napol prebujena brila, sram ga je oblival, kadar so se mu ustavile misli na njegovi službi v hiši onih, ki so sedli v posest njegovih prednikov.  In vedno so hodili njegovi spomini in njegove misli po teh prepovedanih potih in niso hotele ostati na oni ravno in neizpremenljivo začrtani poti, ki so jo bili odkazali drugi.  Zdaj se je spomnil svoje obljube, dano kmečkemu dekletu v kapelici pri sv. Križu.  To je bila prva postojanka na njegovi poti, kjer lahko poskusi svojo moč, prva preizkušnja njegove poslatve.  Sto in stokrat so se v preteklih dveh dneh že ustavile njegove misli pri neznanki od sv. Križa, sto in sto načrtov je že izdelal in zavrgel in jih vodno zopet pobiral in premislil.  Izhoda ni našel, a najti ga je hotel, to je bila vodilna misel vsemu njegovemu premišljevanju.  Zavedal se je v tem trenutku, da se mu posreči prodreti temo, ki mu ni dala jasno videti, takoj nato pa se mu je dozdevalo, da se podira vsa stavba njegovih naklepov pod neznano silo nevidnih in nepojmljivih moči.  »Dobro jutro!« se je oglasil pod njim grmeči glas gospoda Elaha.  »Dal ga bog!« je odzdravil Ivan in se priklonil svojemu gospodarju.  »Malo vabljivo vreme danes za izprehode.  Pa nič ne pomaga,« je nadaljeval Elah s svojim gromovitim glasom, »hočeš, nočeš, moram danes na Snežniško graščino k svojemu tastu.  Ta zver rokovnjaška se je zopet prikazala v naših gozdovih.  To bo zopet ples s tolovaji!  Vrag naj me vzame pri ti priči, če jih ne ubijem najmanj pet!«  »To niso krščansko želje, gospod Elab,« je ugovarjal Ivan, »polovite jih rajši in oddajte jih gosposki, kazni ne odidejo!«  »Ušesa jim postrižem!« se je jezil Henrik Elah, »to bi bilo pametno jih še rediti pri gosposki!  Sploh pa je vsa naša pravda od muh!  Sami ste okusili!  Tu, tu je pravda!« in udaril se je po nadlehteh.  »Prokleti capin, Jože!« je zarjul proti drugemu koncu preddvora, kjer je stal hlev.  »Ta svojat, žrla bi, kadar jih pa rabim, ni nikogar blizu.  Jas jim še posvetim!« in urnih korakov se je obrnil proti hlevu.  Rjoveč in preklinjajoč je s sunkom odprl vrata v hlev, da so zahreščala in zapela, kakor da hočejo počiti črez sredo, in robantil je po hlevu gor in dol, da so konji prestrašeni trgali ob remenih.  Jožeta ni bilo v hlevu, ravno je prižvižgal črez preddvor iz kuhinje in ko je slišal preklinjanje svojega gospodarja, se je hotel umakniti na pod, ki je stal nekako v sredi med gradom in hlevom.  Pa že ga je zasledilo bistro gospodarjevo oko.  »Jože, sem greš!« je zarohnel nad njim in ko je prilezel nesrečni sluga do njega, je švrknil šibki konjski bičevnik po njegovem hrbtu na desno in levo.  Potuhnil se je Jože in zastokal pri vsakem udarcu in ko je privzdignil kruti Henrik v tretjič roko, se je vrgel Jože pred njim na zemljo in izbruhnil v glasen plač, da se je slišalo do okna, v katerem je slonel Ivan, kakor tuljenje in cviljenje psa, ki ga je pograbil gladen medved.  »Neusmiiljenež!« je zagodrnjal Ivan in se obrnil v sobo.  Poiskal si je na visoki polici zapiske, ki jih je bil prinesel s seboj iz Ljubljane in se zamislil v beležke, ki si jih je bil napravil kot učenec po razlagah svojih učenikov, deloma pa tudi po svojem preudarku.  Tu in tam je popravil kako črko, ali pa, če so se mu ustavile misli pri kaki točki, je risala njegova roka skoro nevede na raskavi nortemberški papir zverižene črte v začetnice odstavkov.  Precej časa mu je poteklo tako samemu, ni se zavedal, kako beže trenutki in kako se vozi solnce vedno više in više na obzorju.  Sklonjen nad svoje zapiske, h katerim se je zatekal vsakikrat, kadar mu je bilo srce težko, je skušal prepoditi neljube vtiske in vsiljive spomine in misli, ki so mu razburjale dušo.  Iz premišljevanja ga je vzbudil šele težki korak, ki se je ustavil pred vrati njegove sobe.  Trenutek pozneje so se odprla vrata in vslopil je služabnik, visok, čvrst mladenič s cvetočimi lici.  Kljub cvetoči barvi obraza pa ni bilo na njem nič mladeniškega, nič privlačnega.  Lice je bilo kakor okamenelo, nobena mišica ni igrala v njem, ustni stisneni in ozki, oči kakor bi zrle nekam v prazno, kakor da ne vidijo kamor gledajo, vsa postava, dasi ravno močna, vendar lesena, vse kretnje, kakor da jih mora provzročiti šele osorno povelje.  Nehote se spomnimo ob pogledu na takega človeka skopljencev, ljudi, ki naj bodo le orodje volje svojih gospodarjev.  Tipičen izraz je to za ljudi, ki so vajeni že od mladih nog videti v sebi samih sužnja in slepo orodje.  Hlapčevstvo se jim je vsesalo tako globoko v dušo, da je ta natisnila svoj pečat zasužnjenja tudi telesu in kretnjam.  »Gospa žela, da jim pridete delat druščino« je spregovoril počasi in brez naglasa.  En trenutek je še postal in ko je videl, da pospravlja Ivan svoje liste, se je okrenil in zapustil sobo z enakomernimi, neprenaglenimi koraki.  Ivan pa je pospravil svoje zapiske na polico in odšel v pritličje h gospe Elah.  Velika, dvorani podobna soba, kjer je bivala gospa Elah čez dan, je ležala v pritličju novega gradu.  Težki leseni strop z mogočnimi tramovi je bil v sredi podprt z lesenim stebrom na katerem so bili pritrjeni železni obročki za dereniee, ki so razsvitljevale ob večernem času sobano.  Troje neenako velikih oken se je odpiralo proti jezeru in pred vsakim oknom, ki je ležalo v vdrtih nečkah v zidu je bila stopnica s širokim odrom, na njem pa so stali težki leseni naslonjači z izrezljanimi, podkvam podobnimi naslonili.  Zraven vhoda je stalo ob steni masivno klečalo pod visoko, v kričečeh barvah naslikano sliko, predstavljajoče trpljenje Kristovo na križu.  Na policah in stojalih ob nasprotni steni so bile razvrščene kovinaste posode in krožniki, deloma iz rdeče medenine, deloma iz čina, vse okrašene z zvezdicastimi okraski.  V širokem, neokrašenem komnu je gorel velik ogenj iz debelih bukovih drv, ki so ležala tudi vsenaokrog po podu v dvorani.  Prijetna toplota se je širila po dvorani.  Pred zadnjim oknom je sedela gospa Elah.  Težke kostanjeve kita je imela ovite v dveh zavojih nad čelom in prevezane s črnim, zlato obšitim širokim trakom.  Goli vrat in nadprsje ji je pokrivala prozorna tančica, beli, v goste gube nabrani spodnji jopič, ki sta ga nosila široka, temnordeča nosilca črez ramena, je bil pokrit s temnordečim kratkim jopičem s širokimi gubastimi rokavi, prevezanimi na nadlehtah z belimi, zlato obšitimi prevezami; dolgo, gosto zgubano v čisti beloti se sveteče krilo je bilo obrobljeno s širokim rdečim trakom, prepasano krog srede z ozkim, zlato obšitim pasom.  Ljubki mladi obraz je gledal nekako dolgočasno na prišleca, ki se ji je približal spoštljivo se priklanjajoč.  »Veseli me, da vam resni vaš poklic ne zabranjuje posvetiti par trenutkov tudi samotni ženi!« je pozdravila gospa Elah Ivana, in z žensko zgovornostjo ga je začela izpraševati po njegovi preteklosti in o njegovih naklepih za prihodnjost.  Ni bilo treba Ivanu mnogo odgovarjati, odgovarjala je kar sama na svoja nešteta vprašanja.  Sedela sta tako gospa Elah in Ivan vse dopoldne skupaj in se menila o najrazličnejših vprašanjih, zdaj o njegovem, zdaj o njenem življenju, potem o Turkih in o roparjih, nad katere je šel davi njen soprog, o čarovnicah, o pokojnem škofu Lambergu in slednjič je nanesla govorica tudi na Celestina, mladega služabnika z okamenelim izrazom v obrasu.  »Sklenila sem dobro ž njim,« se je nasmehnila gospa Elah.  »Oženiti ga hočem z dobrim dekletom, z Reziko iz Hočkovega.  Urna je kakor veverica in pridna, dobra opora mi bo, kadar pride za vedno na grad.  Zadnje čase pa sem opazila, da poveša glavo in da hodi tako nekako zamišljena in otožna okrog.  Moža ji manjka, trdne opore, ali pa jo je urekla kaka zlovoljna vešča.  Ne morem si tolmačiti drugače njene izpremembo.  No, Celestin,« se je obrnila k služabniku, ki je stopil ravno v sobo, »kdaj bomo napravili poroko?«  »Kadar zapove častita gospa,« je odgovoril Celestin in nobena mišica se ni zganila v njegovem obrazu.  »Se že veseliš na svojo mlado ženo?« ga je vprašala gospa.  »Veselim se,« je bil njegov odgovor, a lice ni govorilo o nikakem veselju in oči so gledale kakor prej nekam v prazno.  »Resen človek je ta Celestin,« se je obrnila gospa Elah proti Ivanu in opet je preskočil govor na druge stvari.  Ivanu po je postajalo mučno, težilo ga je nekaj nepoznanega in želel si je ven na prosto, v naravo.  Poslovil se je od gospe Elah pod pretvezo, da ima nujno pot in odšel je proti Križni gori.  Pred tremi dnevi ob tem času je bilo, ko se je srečal v kapelici z neznanko.  Vse njegove misli ves ta čas so bile pri njej in pri njeni usodi.  Danes ji naj prinese odločitev o njenem duševnem miru, in sam je bil tako malodušen.  Vedno in vedno mu je stopal pred oči okamemli obraz Celestinov kakor živa uganka in mrzlo ga je spreletavalo, kadar je mislil, da je njegov pogled obrnjen na njega.  Neizpremenljiva, kakor okamenela, se mu je zdela usoda dekleta, ki mu naj prinese tolažbe; vse njegovo prizadevanje se mu je dozdevalo ničevo, brezupno.  V vse njegove misli pa se je vsiljeval vedno enako resni obraz Celestinov s svojim suženjskim izrazom.  Vroče mu je prihajalo, ko je stopal po skalnati stezi proti kapelici; sedel je na široko skalo, da si oddahne in začel je zbirati svoje misli, kaj naj poreče ubogemu dekletu in kako naj je tolaži.  »Usliši me, rešenik!  Usmili se svoje dekle!« je klicalo dekle klečeče pod visokim razpelom na kameniti stopnici pred oltarjem.  »Zakaj pošiljaš izkušnjave onim, ki te v svojem življenju niso žalili nikdar!  Srečo in zadovoljnost deliš nevrednim, nas pa, ubogo paro tepeš s svojim bičem!  Kdaj je slišalo uho, da si udaril one, ki so zaslužili?  Le po dobrih in nedolžnih izlivaš vse gorje!  Kako naj si zbiramo zasluge za večnost, ko nam trgaš iz srca, kar si zase jal tja noter dobrega in blagega!« Tako se je prerekalo mlado dekle v njegovem hramu s svojim bogom.  Globoka vernost in o hupanje nad božjo milostjo sta se zrcalila v njenih mislih.  »Postavil si me v svet za deklo, — dekla hočem ostati po tvoji volji, ne uhajajo mi misli v zabranjene dežele, ne tava želja po prepovedanih sadovih: vse, kar si zapovedal, sem storila in nisem se upirala, iz veselega srca sem ti služila, in zdaj znašaš svojo jezo nad menoj!  S čim sem se pregrešila, s čim sem te žalila?  Razsvetli svojo deklo, ki kleči obupana pred teboj!  Pokaži mi, s čim morem potolažiti tvojo jezo!  Na kolenih hočem drsati od tu pa do božje poti, ki mi jo pokažeš, samo reši me teh nečloveških muk!« Ihteč je lomila roke in se priklanjala do tal, da se je dotikalo čelo mrzlega kamna.  Mrzel veter je potegnil skozi kapelico.  Vstopil je Ivan.  Zaslutilo ga je dekle za seboj, a ni se ganilo.  Nepremično je klečala pred oltarjem, sklonjena do tal, še dihniti si ni upala, sram jo je bilo pred Ivanom, ki mu je bila odkrila svoje srce.  Da bi jo potrkal po ramenih, da bi jo pogladil po laseh, potem bi se mogla vzravnati, pogledati bi mu mogla potem v obraz in v oči.  Da bi pa sama vstala, mu s tem pokazala, da je zaslutila njegovo bližino, in da ga je pričakovala že tako hrepeneče, tega ni mogla.  Sram jo je bilo.  Nepremično je klečala pod razpelom s čelom na mrzlem kamnu, usahnile so ji solze, a ganiti se ni mogla, kakor otrpli so ji odpovedali vsi udi, — klečala je in čakala kdaj pretrga Ivan vezi, ki so jo priklepale s tako silo na kamen, da si ni upala niti dihniti.  Dolgo, dolgo je klečala tako in sram ji je rdečil lica.  »Vstani, ubožica!« se je oglasil Ivanov glas, da je pošepetavalo po vseh mračnih kotih zapuščene kapelice, kakor bi se bili prebudili tam speči duhovi.  »Vstani in pojdi z menoj!« jo je poklical Ivan in jo prijel za roko.  Globoko je vzdihnilo tedaj deklo in se vzravnalo na kolena.  »Nočem več dvomiti o božji milosti, poslal te mi je, da me rešiš.« In prijela je Ivana za obe roki in jih začela poljubovati.  »Pojdi, da greva na prosto; govoriti moram s teboj o vsakdanjih stvareh, ki ne sodijo v božji hram,« ji je prigovarjal Ivan.  Pokorno ga je slušalo dekle.  Zapustila sta kapelico roko v roki in stopila v svetli dan, Ivan zamišljen in z globoko resnostjo v obrazu, ona plabo zroč v tla z očmi rdeče obrobljenimi od grenkih solza.  Ustavila sta se za trenotek pred cerkvijo, potem pa je posadil Ivan svojo spremljevalko na skalo in sam sedel poleg nje.  Še nekaj trenutkov sta sedela drug zraven drugega molče in zrla v zameglene daljave nad Cerkniško kotlino, potem je izpregovoril prvi Ivan.  »Odkrito mi poglej v oči, dolgo in globoko, da dobiš zaupanje v mojo dobro voljo!«  Zaupljivo in hvaležno, obenem pa tudi sramežljivo se je obrnila proti njemu.  Dolge goste trepalnice so osenčevale njene pol zaprte, povezene oči.  Vztrepetala ji je roka, ležeča v Ivanovi in vzdrgetala so ji nedrija v resnem vzdihu, ko se je ozrla Ivanu v oči.  Zaupen in udan, obenem oduševljen je bil pogled njenih temno rjavih oči.  Iz oči v oči jima je govorila govorica, ki ji v besedah iščemo zaman pravega izraza.  Brez besed je bilo njih čuvstvovanje, nepriznano in še nerazločno, globoko in vendar obema še zakrito.  Poglobil se je njegov pogled v njeno dušo, naenkrat pa, kakor bi bil zazrl nekaj strašnega, so se razširile Ivanu oči v grozi, skočil je po konci, izpustil je njeno roko, in stopil dva koraka v stran.  Kakor pa, da ne more verjeti svojim očem, se ji je zopet približal, prijel jo je z obema rokama za lice in se sklonil nad njo, da se ji ozre še enkrat v oči.  »Poglej me s polnim pogledom!« ji je velel z zamolklim, od razburjenosti se tresočim glasom in ko se mu je ozrla zopet s plahim pogledom v oči, presenečena od njegovega ji nedoumljivega vedenja, se mu je nehote izvilo izza stisnjenih ustnic.  »Ne, ne, to ni rdečo!  Nesrečnica!  To ni rdeče!  Lažejo, vsi lažejo!  To je javo, kakor ono drugo!« Na njenem levem, sicer temnorjavem očesu je namreč opazil svetel, skoro rdeč rob in spomnil se je v tem hipu besed, ki jih je bil včeraj slišal v Cerknici iz ust župnika, Svetega Jova.  »Rdeče je, da, rdeč rob ima moje levo oko,« je ugovarjala ona, »vsi v naši hiši imamo po eno rdeče oko ali pa vsaj rdeč rob okrog zenice!«  »Kdo si, dekle božje?« jo je vprašal tedaj Ivan, ki se je zdaj šele domislil, da je niti še po imenu ni vprašal.  »Ribičeva sem, mene pa kličejo povsod Rezika iz Bočkovega.«  »Rezika iz Bočkovega?« se je začudil Ivan, »slišal sem že to ime, samo ne vem kdaj in kje, — čakaj malo, da se domislim —.«  »Pri gospe Elah morda,« mu je pomagalo dekle, »večkrat pridom v graščino pomagat.«  »Rezika!« je vzkliknil Ivan bolestno, ko se je domislil, kaj mu je pravila gospa Elah pred odhodom.  Ta Rezika tedaj je bila določena okamenelemu Celestinu!  »Ti tedaj si Celestinova nevesta?« je nadaljeval po kratkem molku.  »Nevesta?  Ne, njegova nevesta nisem še,« mu je odgovorila Rezika, »pač pa so naju menda določili v graščini.  Vdala bi se nazadnje v božjo voljo, a Celestin je tako oduren človek in tako surov.  Svariti sem te že hotela pred njim in prositi sem te mislila, da pregovoriš gospo, naj mu izbere drugo.  Jaz nisem za njega, vse svoje življenje bi bila nesrečna!« Temna rdečica ji je pobarvala med temi besedami lica in vsa v zadregi je trgala s svojimi drobnimi prstki ožgano travo za robom skale.  »Ti ga ne maraš?« jo je vprašal Ivan in sedel zopet k njej na skalo.  »Ne maram ga in ga nikdar ne bom, njegova pa tudi ne bom nikdar, ker me prej ugonobi moja srčna bol.«  »In imaš morda izbranega že drugega!?« je nadaljeval Ivan in jo prijel za roko.  »Ne, tudi drugega ne,« se je glasil njen odgovor, »sploh pa se ne maram možiti,« je pristavila bolj tiho.  »In zakaj ne?«  Še globlje je povesila Rezika glavico in ni odgovorila.  »Povej, Rezika,« ji je prigovarjal Ivan. »zakaj hočeš ostati sama?«  »Zakaj si ti sam?« ga je vprašala ona in ga izgledala z nedolžnimi velikimi očmi.  »To jo kaj drugega, draga moja!« se je nasmehnil Ivan, a neskončno bridkost je bila v njegovem srcu.  »Nič drugega,« je ugovarjala Rezika, »ali nisem tudi jaz človek kakor ti?  Zakaj bi smel biti ti sam, jaz pa bi morala vzeti prvega, ki mi ga odločijo drugi?  Zakaj bi ne smela odločati jaz sama?«  »In kako bi odločila?«  »O, jaz že vem kako, tako nekako, kakor ti, bi hotela biti.  Hodila bi potem po svetu, in kjer najdem koga, ki trpi, bi mu pomagala.  Vso bi hotela znati, kakor ti, in dobra in ljubezniva bi hotela biti kakor ti.« Razvnela se je ob svojih besedah in nadaljevala.  »Šla bi tudi lahko skupaj, jaz bi ti bila dekla in srečna, če ti morem pomagati v tvojem trdem delu.  Samo to strašno vzemi od mene!« je prosila in sklenila roke ter pogledala Ivana udano proseče s težkimi solzami v očeh.  »Tudi to ti bo odvzeto!« ji je zagotovil Ivan.  »In če sem prosta teh svojih srčnih muk, kaj ne, potem me vzameš k sebi, da ti služim in ti pomagam?«  »Otrok nedolžni!« je vzkipelo Ivanu iz srca, »kako rad bi te imel ob svoji strani, a ti ne smeš in jaz ne smem. — Tudi o moji usodi so odločali tuji ljujdje in niso vprašali, kaj porečem k temu jaz.«  Umolknil je Ivan in njegovi pogledi so tavali mrki in sovražni tja čez jezersko plan, kjer se je risal temni Javornik na modrikasto belem obnebjn.  »Stopiva v kapelico!« je odločil po dolgem molku.  Drgetala je njena roka v njegovi, ko sta prestopila prag in jo je sprevodil Ivan pred oltar.  »Ukreši luč, Čekon, da vidimo kdo je med nami!« se je oglasil hripavi glas iz neprodorne tmine.  »Lahko vidijo svit ognja,« se je oglasil drug glas.  »Naj vidijo,« mu je odgovoril prvi, »sem gor se ne upajo, križali se bodo in molili, da jim prizaneso vešče.«  »Ne igraj se z usodo, ne govori takih besed ob takem času,« se je oglasil zopet isti glas.  »Ukreši, sem rekel, »ali pa daj sem, če se bojiš,« je nestrpno zarobantil hripavi glas neznanca v gosti temi, a zdaj že nekoliko glasneje in odločno, da se je čulo na glasu, da je vodja ponočne družbe, ki se je zbrala na Šteberških razvalinah, znotraj v mogočnem okroglem stolpu, v katerega je bilo moč priti le po vseh štirih skozi ozko odprtino ob tleh, zunaj zakrito od gostega grmičevja.  »Kam naj nas privede to ponočno zbiranje,« se je oglasil zopet oni, ki ga je bil glavar ponočne družbe poklical s Čekonom.  »Požiraj ti sline, če se ti ljubi,« je bil osorni odgovor, »mi drugi smo siti stradanja!«  »Konec storimo!« se je oglasil« v velikem krogu.  »Poslušaj!  Nekdo se bliža!« se je oglasilo od vhoda sem in utihnili so kakor na povelje vsi glasovi v stolpu.  Le visoko nad glavami je tulil veter skozi prazna okna in požvižgaval po golih robeh zidu.  Zdaj in zdaj se je utrgal gori kak kamenček in zdrknil ob zidu navzdol ali pa se je odkrušil omet in poprašil po zborovalcih.  Tiho je bilo vsenaokrog.  Zdaj se je začulo drsanje in sopenje ob vhodu, takoj nato je padlo nekaj težko na tla.  »Kdo si?« je siknil eden s ponarejenim glasom skozi zobe.  »Dobravec,« je odgovoril drugi tiho.  »Dobro je,« se je oglasil zopet hripavi glas vodje.  »Zdaj smo vsi!«  »Drugič pa me ne boš tako neusmiljeno podrl, Drganc, povem ti tudi jaz imam pesti!« se je jezil, na novo prišli Dobravec.  »Prehiter si bil, ne boš zameril,« je bil odgovor, »saj veš, da ne sme nobeden med nas, predno ga ne otipljemo.«  Med tem je bil ukresal Čekon luč in prižgal ozko trsko.  Kakih dvajset temnih postav je čepelo po skalah, ki jih je bil odtrgal požar ali pa pozneje tekom let vihar iz zidu in zagnal v to, vodnjaku podobno globino.  Dolg in suh se je pregibal Čeken med temi ljudmi in njegov koščeni obraz, razbrazdan in ostrižen, je bil videti v medli luči trske kakor mrtvaška glava.  Grčasta postava voditelja te nočne družbe se je risala v orjaški senci na zidovju in rasla tja noter v višine, koder se je zlila v nedoločno megleno temo.  Gosto zaraščeni obraz z živimi, ostro pogledujočimi očmi in dolgimi neostriženimi lasmi, ki so padali skoro do oči, vse to je dajalo celi postavi poseben izraz odločne krvoločnosti in lokavosti.  Sicer pa je bil po postavi komaj srednje velikosti.  Vsaka njegova kretnja in posebno težke pesti pa so govorile o njegovi silni moči.  Za Ribiča so ga klicali njegovi tovariši, in bil je v resnici ribič vsaj toliko, kakor večina kmetovalcev v okolici Cerkniškega jezera.  Kadar se je odtekala voda iz jezera, je bil on med prvimi, ki je šel na delo.  S svojim težkim čolnom si ga videl tedaj, kako se je vozil po jezeru k svoji jami.  Izza davnih časov je že ribarila njegova hiša vedno na istem kraju in ponor, ki je bil takorekoč prvotna last njegove hiše, so nazivali po vsi okolici Ribiško jamo.  Tik zraven Rešeta se pogreza Ribiška jama v lijasto izmito zemljo, na dnu pa se odpira širok žleb, ki vodi v podzemske prostore.  Kakor rečeno, je bil ta prostor izprva gotovo last kmečke hiše, pri kateri se je reklo pri Ribiču, kakor pa je izgubil kmet s svojo prostostjo tudi svojo zemljo in svoje pravice, tako si je prisvojila tudi Hasberška graščina pravico do ribolova v tem ponoru kakor v večini drugih livakov in jam Cerkniškega jezera.  Od svojega plena, ki ga je iztegnil Ribič iz Ribiške jame, je moral prinesti vsakokrat eno tretjino na Hasberški grad kot priznanje vrhovne oblasti hasberških posestnikov nad ribolovom v Cerkniškem jezeru.  Od ostalih dveh tretjin je moral oddati enotirno v župnišče v Cerknici in od ostalega so zahtevali gospodje Šteberški zopet eno tretjino, če se jim ni ravno zljubilo vzeti kar celo polovico ali še več njegovega plena.  To pa ni bilo vedno tako.  Ko so živeli še Ivani, prejšnji lastniki Šteberske graščine, so oddajali Ribičevi samo tretjino Hasberški graščini in pa desetino ostalega plena Šteberžanom, drugo je ostalo vse kmečki družini na Bočkovem.  Pili so to boljši časi za ribiče.  A ti časi so zatonili in huda stiska je prišla med kmete krog jezera.  Ko sta obšla s Čekonom ves krog zbranih kmetov, udaril je Čekon s trsko ob zid, da so letele iskre na vse strani.  Tema se je zopet napravila, da nisi videl roke pred očmi, samo na tleh so še tlele iskre in umirale druga za drugo.  »Zbrali smo se,« se je oglasil Ribič, »da se posvetujemo, kako se postavimo v tem letu proti našim gospodom.  Mislim, da ga ni med nami, ki bi ne uvidel, kako krvavo potrebno je, da že enkrat za vselej spregovorimo odločno besedo z našimi gospodarji.  Vse, kar je prav, ne branimo se desetine in ne tlake, a krščansko naj delajo z nami.  Zdaj pa orjemo in žanjemo, ribarimo in nastavljamo zanjke le za druge.  Po graščinah se maste od naših žuljev, mi pa stradamo!  Povsod ti stoje za hrbtom graščinski hlapci in gorje ti, če se ne trudiš in mudiš kakor črna živina!  Zraven pa te še zasmehujejo in brijejo norce z božjimi darovi, ki si jih v potu svojega obraza in s krvavimi žulji zaslužil.« Pritrjujoče mrmranje se je začulo iz teme, Ribič pa je nadaljeval: »Vsi se še spominjate starih Šteberzanov.  Tudi njim smo morali odrajtovati desetino pridelkov od polja in desetino od ribolova.  Storili smo to radevolje, saj vemo, da so oni naši gospodarji in da morajo tudi živeti, ta novo pritepena gospoda pa, ki nam jo je poslal sam peklenšček, pa zahteva tretjino, včasih celo polovico in več in še tepe nas in nas zapira ta vamp pritepeni, če se sklicujemo na svojo staro pravde.  V cerkniško župnišče moramo kar naenkrat tudi nositi svoje dajatve.  Od kod to, vas vprašam, ljudje božji!  Cerkniška župnija stoji pod bisterškimi kartuzijani, jezero pa je pod vrhovno oblastjo Hasberške graščine.  Od kod tedaj pravica, ki jo zahteva župnišče zase?  Če se hočejo hasberški gospodje oddolžiti cerkniškemu župniku, — nam to nič mar, mi jim nismo dolžni dajati nobenih davščin.  Tako je pri ribah in tako je pri žitu in pri senu, ki ga dobivamo na jezerskih tleh.  In zdaj naenkrat naj bo tako tudi pri žitu in pri pridelkih, ki jih dobivamo na naših njivah zunaj jezerskih tal.  Lani so poskusili, pa se jim ni dobro obneslo, ker je bila letina tako slaba, letos bodo storili to zopet.  Vsi od prvega pa do zadnjega smo že izstradani, naše babe hodijo v raztrganih cunjah, da se vidi do golega, da je človeka sram, če jih pogleda, ker gre vsa preja v graščino in mi moramo hoditi že celo pozimi bosi, ker nimamo kož, da bi si napravili mestve in zaplete.  Mislili smo, da bo trajalo to odiranje do tedaj, da se utrdi novi gospodar v svojem posestvu, pa smo se motili, čedalje hujše je.  In zato smo se zbrali, da se danes posvetujemo, kaj nam je storiti.«  »Upremo se, nič več in nikomur ne damo,« se je oglasil glas iz teme.  »Ubijmo jih, pa bo konec stradanja!« je pripomnil drugi.  »Vse to ne bo veljalo,« je ugovarjal Ribič mirno.  »Hasberška graščina ima pravico, da dobi svojo tretjino, ravno tako imajo pravico Šteberški gospodje do desetine.  Vse drugo pa je krivično odiranje!«  »Elahovim nič,« se je ujezil Čekon.  »Le tiho bodi, Čekon, ti si prvi, ki jim ležeš, če ti le pokažejo gorjačo,« ga je zavrnil Drganec.  »Nobenih prepirov!« je segel vmes Ribič.  »Elahovim nič!« je ponovil Cekon, »dobili so že do zdaj najmanj za deset let!«  »To ne gre,« jih je podučil Ribič.  Pravico imajo do desetine, to je ukoreninjena stara pravda graščine; da pa ne damo več kot desetino, to je pa naša stara pravda.  Desetino jim moramo odrajtovati.«  »Vzeli so si jo že naprej,« je ugovarjalo nekaj glasov.  »Kar jo bilo, za to ne da nobeden nič!« jo bil Ribičev odgovor.  »Od zdaj naprej pa se hočemo držati nase stare pravde, pa nam bo že pripomogel Rauber, kar se tiče ribolova in cerkniškega župnišča, zaradi teh pritepencev pa se bomo obrnili na bisterško gospodo.«  »Do rib nimajo na Šteberku nobene pravice,« je ugovarjal Drganec, »ribe so last druge graščine.  Naj dado hasberški gospodje Elahovim kako odškodnino za to, da jim lovimo mi, Šteberfiki podaniki.«  »To ni tako, premlad si še, Drganec,« ga je podučil Dobravec, »mi, naše delo in vsak prirastek k našemu imetku, vse to je pravzaprav last Šteberske gospode.«  »Kdo pa bo šel k Rauberju in pa v bisterški samostan?« je vprašal Čekon.  »Ribič!  Kdo drugi!« se je oglasilo kakor en glas v krogu kmetov.  »Ne vem, kako bi opravil,« se je branil Ribič, »z vami se lahko govorim, z gospodo pa ne znam; še razumeli me ne bodo, kaj hočem.«  »V bisterškem samostanu te že razumejo,« je ugovarjal Dobravec.  »Če hočejo,« se je oglasil Ribičev odgovor.  »Pa bi šel prosit Svetega Jova samega!« je menil Čekon.  »Ta bi bila lepa!« se je zasmejal Drganec.  »Ravno taka bi bila ta, kakor da prosi tele medveda, naj ga ne raztrga.«  »Kdo bo šel?« se je glasilo malodušno skozi vrste, kmetov.  »Že imam,« se je oglasil po kratkem molku glas kmeta, ki do tedaj še ni bil spregovoril besedice.  »Ivanu Šteberškemu bi razložili naše želje in ga naprosili, da pojde on okrog gospode.  Ti, Ribič, pa pojdeš ž njim, da mu daš pojasnila, če jih potrebuje.«  »Samo če bo hotel,« je dvomil Čekon ...  »Stara Steberška korenina je in dober človek skoz in skoz,« je pohvalil Ribič Ivana.  »Vse naše babnice so kar zaljubljene v njega in ga ne morejo prehvaliti, kako je priljuden in nič visok.  Prav si pogodil.  Ivana bomo naprosili, in to prevzamem nase, da ga pregovorim.  Prepričan sem, da nam to stori.  Še jutri pojdem k njemu in mu povem vse.«  »Za pot vama pa že preskrbimo vse, da ne bosta imela škode od vajinega posredovanja.«  Sklenili so še, kdo da konje za pot in koliko odpade na vsakega, da mora prispevati v jestvinah in drugem, kar je potrebno za tako pot.  Razšli so se potem kmetje vsak na svoj dom.  Kakor sence so tavali skozi gosto grmičje, suhljad je pokala pod njihovimi težkimi koraki.  Noč jih je zagrnila in pokrila.  Tiho je bilo v razpadlem stolpu, samo veter je požvižgaval čez razpadajoče mirje starega Šteberškega gradu in se zapletal v suho vejevje starih bukev.  Na zgornjem strešnem robu okroglega stolpa se je utrgal zdaj pa zdaj kamenček in zdrknil ob zidu navzdol ali pa se je odkrušila plast ometa in se zaprašila v globino.  Skovir se je režal v temno noč in škripal svojo vedno ennko otožno pesem.  Zavrazila so na vasi pod holmom vrata zdaj tu, zdaj tam in utihnila je vsa narava vsenaokrog.  »Jaz jim zakurim, da bodo pomnili kdaj so se pritoževali o svojem župniku,« se je jezil Sveti Jovo in rogovilil po sobi gor in dol, od okna pa do vrat in nazaj.  Včasih se je ustavil pred široko mizo in pristavil mogočni vrč z vinom, edinim tolažnikom v njegovih skrbeh.  »Pokažem jim, kaj se pravi prerekati se z župnikom o stari pravdi!  Mar mislijo, da naj zagrabim jaz sam mrežo in grem v mrzlo vodo?  Motite se, para stekla, če mislite, da vam ostane ta vaš korak nekaznovan!« In zopet se je zibal od vrat pa do okna iz kota v kot.  »In ta mlečezobec, ta Ivan Šteberški, mora imeti tudi svoje kremplje vmes.  No, le počakaj me griža!  Plesal boš, kakor ti bom godel jaz!«  Sedel je k mizi in podprl si je rdečo glavo.  Premišljeval je kaj mu je storiti.  Ravnokar sta bila odšla Ivan Šteberški in kmet Ribič iz Bočkovega pod Šteberkom.  Prišla sta ga bila prosit, da se odpove prostovoljno svoji pravici do petine od vjetih rib, da jima ni treba hoditi do Rauberja na Hasbersko graščino.  »Še grozi mi to mlade, meni, svojemu predstojniku!  Ali je svet že slišal o taki predrznosti?  To jo upor proti cerkvenim odredbam, nepokorščina proti cerkvi!  O jaz ti že pokažem, da ti bodo pokale kosti!  Za staro kmečko pravdo gre, praviš?  In za pravice svojega župnika, za pravice cerkve, se ne zmeniš!«  Zopet se jo zamislil župnik Jovo in napravil dolg, globok požirek iz vrča.  »K Rauberju gredo, kakor bi mi imel ta kaj zapovedovati; radoveden sem, kako bodo naleteli pri njem.  No, vse je moeroče pri njem, tudi da napravi največjo neumnost,« je pristavil po kratkem preudarku.  »Dobro pa je vseeno, da se pripravim za vsak slučaj!«  Vstal je župnik Jovo in se zazibal k polici, naloženi z najraznovrstnejšimi papirji in najrazličnejšo šaro.  Razmetal je po polici vse navzkriž in končno privlekel velik omot, ki ga je položil na mizo.  Iskal je potem naprej po polici in privlekel iz enega kota sveženj gosjih peres iz drugega pa s črnim barvilom napolnen lonček.  Zalil ga je z vodo in pomešal s trščico, na njegovem obrazu pa se je zrcalila zlobna smehljajoča zadovoljnost.  »Čakajte me!« je hihitalo v njem, »čakajte, jaz vam že zakurim, da bo veselje!« In razvil je omot in razgrnil po mizi papir.  Od njega je odrezal precejšen kos, kakršen se mu je dozdeval zadosti velik za njegov namen.  Smejalo se mu je celo lice ob tem njegovem delu in pridno je zalival svojim mislim iz vrča.  Sedel je potem za mizo in začel pisati z velikimi črkami, postavljajoč vsako črko zase na raskavi papir, ki se je zvijal vsak čas kakor je bil zavit v omotu, dokler ga ni obtežil na zgornjem koncu s težkim vrčem in tako napel na mizi.  Pisal je ovadbo na visoko gosposko na gradu v Ljubljani v roke visokorodnemu milostljivemu grofu Viljemu Auerspergu, deželnemu glavarju.  Dolgo je pisal župnik Jovo in že se je mračilo, ko je odložil pero.  Poleg ovadbe na deželnega glavarja, je sestavil in končal tudi pismo na škofijskega vikarja v Ljubljano in na patra priorja v Bistri.  Zadovoljen s svojim delom je odložil pero in storil globok požirek iz vrča.  Mrzlično so pričakovali kmetje in ribiči krog jezera, kdaj se oglasi pri Škocjanu v bližini selišča, ki so je imenovali na Jezeru, znamenje, da se odtekajo vode.  Na Bočkovem in v podgrajski vasi pri Šteberku, pa so se vršile po kmečkih kočah še vse druge priprave.  Nič tako kakor druga leta se niso pripravljali na lov.  Mreže so sicer visele razpete na dolgih količih krog hiš, tudi zeleno mladje je bilo zloženo na kupe ob kamenitih stenah, vse kakor druga leta, kadar so se pripravljali na lov, in vendar je ležalo nad vasjo nekaj novega, kar ni bilo do tedaj še nobeno leto.  Veselo petje deklet in tikanje mladeničev je umrlo, zbegane so hodile ženico od hiše do hiše in vsaki je stala zapisana skrb na licu.  Pač so se ozirala dekleta izza vrat na mimoidoče, a njih pogledi so bili plahi in vprašujoči.  Stari so hodili z resnimi obrazi pred hiše ogledovat nebo, ki je bilo razpeto nad vso cerkniško kotlino jasno in Čisto, kakor ribje oko.  Povsodi je vladala napetost in pričakovanje.  Pred svojo kočo na Bočkovem je sedel Ribič in zrl črez jezero proti Javorniku, a njegov pogled je bil kakor okamenel in pod zgrbančenim čelom so se mu podile nemirne misli.  Zganil se ni niti tedaj, ko je stopil pred njega Ivan, kaplan na Šteberku.  »Dobro jutro, oče!« ga je nagovoril Ivan.  »Da bi bilo dobro!« se je vzdramil Ribič in se vzravnal.  Začela sta pogovor o lovu, ki se brezdvomno začne jutri, če ne že danes.  Znamenja od Škocjanske cerkve sicer še ni bilo, vendar pa se zbira ob jezeru že staro in mlado in čaka z mrežami kdaj sme v vodo.  »Ne bom se prenaglil to pot,« jo menil stari Ribič, »tudi vzamem seboj samo oba svoja sinova, Reziko in malo Franico pustim doma, ne maram, da bi videle vse, kar se ho zgodilo.« Jezno je pljunil pred se, kakor bi hotel izvreči nekaj grdega.  »Preudaren mož si, oče Ribič, dobro si sklenil,« se je razveselil Ivan, »ni vse za dekleta, kar se godi pri lovu!«  »Ni, ne, — danes ne!« je pritrdil Ribič.  »Veseli me, da si to uvidel sam, bil sem ravno namenjen k tebi, da te opozorim na to.«  »Ti veš?« se je začudil Ribič in pogledal Ivana po strani.  »Kaj bi ne vedel, saj sem z vami zrasel tu do svojega desetega leta!« se je glasil njegov odgovor.  »Kako bi ne vedel kaj se godi pri lovu!  Povem ti, da me je navdajala že več dni sem skrb, da poženeš vso svojo hišo v jezero.«  »Ovirali bi me, in ne mogel bi nastopati tako kakor se spodobi.«  »Na poti je res mladina in nič kaj prav se mi ne zdi, da so skupaj moški in ženske, stari in mladi in vsi popolnoma nagi.  Ni to spodobno in ni zdravo za mlada nepokvarjena dekleta.«  »To ni nič, prav nič, da ti rečem,« je podučil Ribič Ivana, in domislil se je, da je to morda ona skrb, ki je prignala Ivana k njemu in da ne ve ničesar o njegovem in drugih kmetov tajnem naklepu, zato ga je previdno vprašal: »To tedaj je bila tvoja skrb, nič drugega!«  »To seveda,« mu je pritrdil Ivan, »ali ni to zadostil«  »To ni nič!« je ponovil Ribič in se nasmehnil.  »Ne rečem, če bi hodili nagi pod svetlim solncem in brez dela, utegnilo bi nastati iz tega pohujšanje.  Tedaj že, — gotovo; nezdravo bi bilo to za mlade ljudi in greha bi se storilo še stokrat več kakor sedaj.  Nič pa ni, če gredo taki, kakor jih je rodila mati na ribe.  Lahko mi verjameš, da drug drugega ne vidi, in če ga vidi, se ne zaveda, da ga vidi.  Paziti moraš pri lovu in zbrati vse čute, da se ne ponesrečiš, ali pa ne pokvariš lova.  Le poglej doli na jezero, rjavo je in blatno, in kar je v njem, je zakrito očem.  Prazna je bila tvoja skrb, tega ne razumeš kljub svoji učenosti.  In potem pomisli, da ima vsaka roka, in naj bo še tako šibka, svoje delo, ne misli pa, da je to delo samo z rokami, tudi misliti je treba pri tem delu, da napneš vse svoje sile kadar potegnejo mrežo na to ali ono stran, paziti moraš, da ne stopiš v ponor, težko bi bilo te izvleči iz vrtinca in ves lov lahko pokvariš s svojo nepazljivostjo.  Saj ti je znano, da smeš potegniti z mrežo skozi nekatere ponore samo enkrat, kadar ima tvoj gospodar pravico.  V drugo potegnejo mrežo drugi ribiči drugega gospodarja.  To so stare pravice in teh se moramo držati.«  »A drugi, ki tedaj niso na vrsti, gledajo in se naslajajo in zbijajo svoje sirove šale,« je ugovarjal Ivan.  »Naj gledajo, ali ni človek enak človeku, in daleč na bregu so, da ne razločajo obrazov, in ko bi jih, voda jim zakriva telesa.  Sicer pa le poskusi enkrat in pojdi se kopat zdajle v to vodo.  To ni nič prijetnega in rečem ti, da se mi vsak smili, ki ga vidim na lovu v vodi.  Kakor kuhan rak so ti telesa rdeča v tej snežnici.«  »Prav iz srca sem vesel,« ga je prekinil Ivan, »da si ukrenil tako, če pa nisi mislil na sramežljivost, ko si določil, da ostanejo ženske doma, kaki oziri so bili potem, da si tako sklenil?«  »Vidiš, tega pa ti ne morem povedati: kakor ti tudi zaupam, to je moja skrivnost in skrivnost nekaterih drugih.  Nevarno bi bilo tudi za tebe, ko bi vedel, zato pa te prosim tudi, ne hodi danes in jutri na jezero!«  »Kake skrivnosti imaš, Ribič?  Poznam te, da si preudaren človek, in vendar me navdaja za slutnja in skrb za tebe!«  »Ne skrbi zame, kar so sodile rojenice, to se zgodi!«  »O rojenicah mi nikar ne govori« ga je zavrnil Ivan resno in nekoliko ozlovoljen, »sto in stokrat sem vam že dokazoval, da je to le vaša prazna vera in pa morda hudičevo preslepilo, pa vi imate trde glave in si ne daste izbiti, kar so vam pravila stare babe.  Varuj se takih vragovih vraž in take vere, to je prvi korak v krivoverstvo!  Varuj svojo dušo pred človekovim sovražnikom!« Še dolgo je hotel govoriti Ivan z Ribičem, rad je govoril z njim, ker je bil nenavadno bistre glave in ker ga je vzljubil na skupni poti v Hasberško graščino in k bisterškim kartuzijanom.  Tenko, kakor vrezan v sinje nebeško obločje je zapel glas čez jezersko plan, visoko, kakor bi se hotel povzpeti v sinje višave.  Trikrat je zapelo, trikrat preglasnilo in potem v enakomernih udarcih plulo v gore in v medgorja.  V škocjanski kapelici se je naznanjalo, da padajo vode v jezeru.  In za Škocjanom se je oglasil sv. Prikt in sv. Felicijan na Otoku, sledil je sv. Križ in sv. Štefan, vmes pa je pogrmevalo iz zvonika pri sv. Marku v Grahovem.  In kakor valovi vode, če vržeš v njo kamen, tako se je širil po vsi Cerkniški dolini glas, da pada jezero.  Oglasila se je devica Marija v Grahovem, za njo sv. Pavel in sv. Klija s svojim nestrpnim glasom, sv. Vid ob Martinovem potoku je naznanil novico Mariji Magdaleni in sv. Petru na jezeru.  Razlili so zvonovi svečanost nad kotlino in nad vode.  Vstal je Ribič s svojega sedeža, globoko se je priklonil proti jezeru in s težkim vzdihom in rosnimi očmi pokleknil na kamnita tla.  Pristopila sta k njemu iz hiše oba sinova, čvrsta, neustrašena junaka, vsak na eni strani sta popadla na kolena.  Še Ivan, ki mu je bila ta svečanost tuja, in ki se ni vedel spominjati, da bi bil videl ta običaj v svoji mladosti, je upognil kolena in vroče molitve so plavale z zvoki zvonov vseh cerkva in kapelic pod sinje nebo.  Mrgolelo je vse obrežje Cerkniškega jezera ljudi, mladih in starih, moških in ženskih, ki so se prerivali po temnorjavi brozgi.  Glasno klicanje in vpitje se je mešalo z glasovi zvonov in priplulo sem gor k gruči v pobožno molitev zatopljene družine.  Vse obrežje je bilo živo, samo pod Šteberško graščino je bilo obrežje zapuščeno, kakor izumrto.  Skozi okno v pritlični dvorani novega Šteberškega gradu se je ozirala gospa Elah na jezero, ko je zadonel zvon v Škocjanski kapelici.  Vzdolgočasena se je obrnila proti svojemu soprogu, ki je sedel pri drugi mizi v sobi in brez dela strmel v strop.  »Tako dolgčas je danes, še ljudi ni nič ob jezeru.«  »Bodo že prišli, Kunigunda!« je bil kratki odgovor in zopet sta se zatopila v molk.  Čez nekaj časa pa je vzdihnila Kunigunda, kakor da so jo ogoljufali za kratkočasen prizor, ozlovoljena: »Še jih ni!  Nebi šel pogledat, Henrik, kaj je te«.  »Jaz?« je za rohnel Elah, »jaz pogledat za kmečko drhaljo?  Kam pa misliš?  Če jih ni, so šli morda po drugi poti.  Pa, da boš pomirjena, pošljem Celestina pogledat!« Vstal je in odpahnil vrata ter zaklical v hodnik Celestina s tako grmečim glasom, da si je tiščala gospa Elah prestrašena ušesa še ko je zopet sedel na svoj prostor.  Kakor bi ga bil prinesel veter, se je pokazal Celestin na vratih in obstal kakor pribit, pričakujoč nadaljna povelja.  »Ali so šli naši kmetje že na jezero?« ga je vprašala gospa Elah.  »Niso še, preblagorodna gospa« je odgovoril Celestin.  »Kaj, niso šli?« je zatulil Elah.  »In tega nisi mogel že prej povedati?  Pazi se, bratec, saj poznaš moje temnice!« Vstal je gospod Elah in se približal Celestinu, da je ta pobledel do ustnic, meneč, da ga zdaj pa zdaj zadene trda gospodarjeva pest; prebledel je, a ni se zganil niti za ped in poteze v njegovem obrazu so ostale brezbrižne in neizpremenjene kakor poprej.  »Stopi doli k čuvaju in reci mu, da mu zaukažem, da požene to prokleto kmečko paro takoj v jezero!«  »Ravno prihajajo!« se je oglasila v tem trenotku Kunigunda.  »Celestin!« je zaklical gospodar za brzo odhajajočim služabnikom.  »Čakaj še malo!« mu je zapovedal, ko je stopil zopet v sobo, sam pa se je sklonil skozi okno, da opazuje pod gradom mimo idoče ribiče.  Pa kaj je bilo to?  Oblečeni in s težkimi mestvami na nogah so korakali počasi drug za drugim proti jezeru, kakor da se jim prav nič ne mudi.  In žensk ni bilo videti nikjer, ko so vzbujale vendar druga leta največ smeha pri njem in njegovi soprogi, kadar so le napol oblečene tekle za moškimi in nosile globoke vrečo in dolge mreže, da so se vlekle za njimi po tleh.  Danes pa so korakali moški sami na lov in sami so si naprtili mreže in vreče.  Vsi so bili oblečeni, kakor da se odpravljajo na pot čez deželo, zdaj je stopil eden izza meje s koso na rami, tam eden s sekiro, — kaj je neki to.  »Znoreli so« se je obrnil proti svoji ženi.  »Puntajo se« je plaho omenila ona.  »To bi se puntalo, te svojat?« se je razjezil Elab.  »Ali veš ti, Celestin, kaj nameravajo kmetje?« je vprašala gospa Kunigunda služabnika.  »Ne vem, preblagorodna gospa, samo znano mi je, da so kmetje zelo nezadovoljni.«  »Vidiš, Henrik,« se je obrnila gospa Elah po tem odgovoru proti svojemu soprogu, »vedela sem, da se puntajo.  Sanjalo se mi je, da sem videla veliko kačo, ne kačo, — pravega zmaja. —«  »Pusti me s svojimi sanjami,« jo je prekinil soprog in zapovedal potem Celestinu, naj mu prinese meč in naj pokliče čuvaja, da ga spremi z dvema oboroženima hlapcema, ki ju je privedel s seboj iz nemških dežela v novo domovino, h kmetom na jezero.  Za Otokom proti Stanovniku se odteče jezero najhitreje.  Tja so se napotili vsi oni, ki so imeli od lastnikov ribolova pravico ribariti v ponoru, ki ga imenujejo Mali Oberh.  Ob robu jezera so se pomikala krdela ribičev proti vasi Vrhjezera, od koder vodi širok lesen most čez jezerski jezik v kotlini, obrobljen od Stražišča na severovzhodni strani od Gole gorice in Loma na južni in zahodni strani.  Kar leži jezera na južni strani tega mostu, je prosta last kmetov iz okolice in tam sme loviti ribe, kdor hoče.  Na jezeru samem pa je dovoljeno loviti le nekaterim graščakom in dostojanstvenikom, posebno pa še v ponorih, v katerih je pravica razdeljena celo po dnevnih časih in omejena celo na določeno število delavcev.  Rauberjev lov je bil v Malem Obertu to pot popoldne.  Dopoldne je imel pravico do lova deželni glavar kranjski grof Auersperg.  Zato se tudi kmetom, ki so bili ribiči za Rauberja, ni nič mudilo.  Počasi so prihajali izpod Steberške graščine, na čelu jim stari Ribič, najizkušenejši ribič vse okolice s svojima sinovoma.  Začudeno so jih gledali ljudje, ko so jih videli prihajati, vse oblečene in brez žensk, ki bi bile lahko lovile cel dan med bičevjem na spodnjem koncu jezera.  Nikdar se to še ni zgodilo, da bi bili pustili steberški kmetje svoje žene doma, vselej so bili tudi oni med prvimi, ki so razpoložili svoje mreže v prostem kraju.  Danes pa so prikorakali drug za drugim v dolgi vrsti molče in kakor bj bili namenjeni v cerkev in bi zbirali med potjo svoje misli, tako zamišljeno so zrli pred se na jezero.  Ko so stopili na most, ozrle so se na nje oči vseh onih kmetov, ki so bili na delu v prostem kraju in zastal je za hip lov.  Še celo malo bolj dorasli dečki, ki so se podili med bičevjem, so obstali in zijali z odprtimi usti na to nenavadno prikazen.  Kaj takega ni videlo še oko ob Cerkniškem jezeru, da bi postopal kmet, opravičen do lova, brez dela na bregu, med tem, ko si nabirajo drugi živo hrano v kose in pletenice.  »Ošabni so,« so sodile ženske in se prerivale skozi blato.  »Stradajo rajši, kakor da bi se trudili za krvoloka!« so pogodili možje.  »Ribič, kje imaš svoje babe?« je zaklical eden pod mostom.  Ni mu odgovoril vodja ribiške čete, zamahnil je samo z roko in korakal naprej z umerjenimi koraki, glavo je potegnil še globeje med ramena in zareza na čelu mu je bila videti še za spoznanje ostrejša.  Korakali so čez most in prikorakali na drugo stran jezera nasproti Otoku, ter zavili mimo seliša Laz ob vznožju Loma proti Zadnjemu kraju.  Na skalovitem obrežju, kjer se vzdiguje temni Javornik v sinje nebo, so se ustavili in odložili mrežo in vroče, potem pa so zasedli skale ob bregu, razložili pred-se kole in sekire, kose in cepce in drugo orodje tor čakali, kdaj pride na nje vrsta, da love za gospodarja Rauberja.  Zdaj pa zdaj je hotel pričeti ta ali oni pogovor, a resni obrazi tovarišev so mu kmalu zavezali jezik.  Molče so sedeli po skalah in zrli preko Otoka proti vrhovom krog Šteberka in proti dolgi Slivnici.  Pri Sv. Leonu na griču nad Lazami se je oglasil zvon, znamenje, da se menja lov.  Zadnjič so se pogreznile metalnice, na dolgih drogib pritrjene goste mreže, v globino ponora, nad katerim se je vrtela rjava površina v velikih krogih, zadnjič so se krčevito oklenili nešteti dolgega vlaka in ga potegnili proti obrežju.  Z mrzlično hitrostjo so segale roke žena, ki so stale v vodi mod obrežjem v polkrogu, ki ga je tvoril vlak, v rjavo brozgo in metale ribo za ribo v pripravljene koše.  Bil je to konec lova za glavarja Auorsperga in začel so je sedaj lov za pravega posestnika Cerkniškega jezera, za gospodarja Hasberške graščine.  Kmetje so se bili slekli do golega in začelo se je delo.  Dolgi, gosti vlak je zdrsnil v blatno jezero.  Na opolzkem mlinu so izpodričavale noge in do kosti jih je premrazila rjava jezernica.  Otrpli prsti so se krčevito oprijemali dolge vrvi na zgornjem robu vlaka, ki so ga nosili veliki leseni plavalci na površju jezera.  Na vrhu je korakal Ribič s kratkimi koraki stopicajoč in meril z dolgim drogom pred seboj globino jezera.  Drugi vlak se je bližal od druge strani in oba sta se strnila v polmesecu obrnenem z rogovi proti skalovitemn obrežju, kjer sta čuvala dva kmeta prinešeno gospodarsko orodje, skrito za skalami in po grmičevju.  Počasi sta se jela pomikati oba vlaka proti bregu in vedno bolj živo je prihajalo v zamreženem kotu.  Ko so dospeli že skoro popolnoma do brega, ni bilo več mogoče zožiti kroga.  Kot ni bilo žensk, ki bi sproti lovile in pospravile ribo v koše in vreče, se je napolnil prostor med mrežo in bregom tako z ribami, da se je bilo bati, da se potrga mrežetina.  Skočila sta tedaj oba mlada Ribičeva v zamreženi kot in zajemala s koši ribe iz jezera.  Enkrat samkrat so bili potegnili mreže in so se jim napolnile vse vreče in vsi kosi skoro do zadnjega.  Še majhen krog z vlakom in opravili so delo, ki je dalo celo vrsto mernikov gospodarju Rauberjo in dvakrat toliko njim samim.  Veseli so bili svojega plena in marsikateremu so prihajale skomine po še bogatejšem lovu.  Kakor hitro vidi človek uspeh svojega dela, kaj lahko se polakomiti po še večjem uspehu, in le naravno je bilo, da je prihajalo marsikomu na misel, da bi imel lahko še mnogo večji dobiček, ko bi bilešle tudi ženske z njimi na lov.  Marsikak pogled je zadel po strani starega Ribiča, in ko se je tudi v drugo trlo v mreži rib, so postali obrazi še resnejši.  Temne sovražne misli so se zrcalile na obrazih in oči so govorile, kar so zamolčala usta.  Čutil je Ribič te poglede in čutil misli, ki so se skrivale v njih, — za hip je bil v izkušnja, da bi bil pritrdil v svojem srcu njihovim mislim.  Polastila se ga je malodušnost, ko je videl, da so dosegli s primeroma malim trudom bogat plen, ki je daleč prekašal plen drugih let in žal mu je bilo neštetih rib, ki so jih morali pustiti, da izginejo v nenasitnem vrtincu ponora pod zemljo.  Potrt bolj kakor vesel, je preštel vreče in koše in odločil tretjino za gospodarja Kauberja.  »Ti, Čepon, in moj sin poneseta te vreče na Hasberški grad,« se je obrnil Ribič proti kmetom, »pa vrnita se mi o pravem času, jutri imamo lov že rano v jutru!«  »In drugo ponesete vse na Šteberški grad!« je zarohnelo nenadoma izza skalo, ki je zapirala razgled proti Lazam.  »Tebi, Ribič, pa postrižem ušesa!« je rjovel gospod Elah nad presenečenimi kmeti, od katerih niti eden ni razumel trdega jezika gospodarjevega.  »Prestavi jim, Celestin, tem psom!« je zaukazal svojemu služabniku.  »Gospod pravijo, da morate poslati vse riba na grad in da morate priti vi k njemu, ne vem že zakaj ...« je prestavljal Celestin v zadregi, da mora tolmačiti svojemu izbranemu tastu Elahove sirovosti.  »Kaj gobezda tako dolgo?« ga je nahrulil Elah.  »Ničesar ne dobe na gradu,« se je razljutil Ribič.  »Kaj grozi?« je vprašal Elah Celestina in zaiskrile so se mu oči, kakor risu v temnih notranjskih gozdovih, kadar misli popasti srno.  »Ne grozi,« je odgovoril Celestin, »tako le govore v teh krajih; prosi, da sme obdržati nekaj za kmečke družine.«  »Nič, vse v grad!« je zapovedal Elah in se obrnil.  Pred Ribičevo kočo je ostal Ivan sam in gledal za odhajajočimi kmeti.  Čudno se mu je zdelo obnašanje starega Ribiča in še bolj čudno vedenje kmetov, ko so se odpravljali na lov.  Zdaj so dospeli na greben Bukovegu vrha in izginjali drug za drugim v svetlem zelenju poganjajočega gozda.  Dolgo se je še oziral za njimi in globoko sočutje se je vzbudilo v njem s kmeti, ki ne morejo imenovati niti najmanjše stvari, da, niti samega sebe, svojo izključno last.  Zdaj gredo na delo za druge, za krute gospodarje, ki jim je mar samo svojega nenasitnega žrela in ki ne razumevajo in nočejo razumeti trpljenja uboge pare.  Krenil je proti hiši in stopil na prag.  Ribičev dom se ni odlikoval od drugih kmečkih hiš v ničemer drugem, kakor v večji snažnosti in v tem, da se je videla v vsaki malenkosti skrb gospodarja za red.  Zgrajena je bila napol iz kamenja, napol iz sirovo obtesanih težkih debel.  Majhna okna, ki so se odpirala na vrtu podoben, s kamenjem in dračjem zagrajen prostor, so imela lesena vratca iz tenkih deščic, iz katerih je bilo izrezljano hišno znamenje, visokohrbta riba, krog nje pa so se vili okraski predstavljajoči srca in štiriperesne cvetove, vsi pobarvani s kričečimi barvami.  Slamnata streha, ki je ležala nad precej visoko hišo, je bila skrbno krita in obtežena na severni strani s težkimi kamni.  Znotraj v hiši je bila, kakor tedaj navadno, ena sama velika izba, ki je služila ob eneiri kot kuhinja, spalnica in deloma tudi shramba.  Zadaj ob steni pod malim okencem je bilo ležišče gospodarja po tleh postlano na tem in pokrito s težko, doma izdelano odejo.  Na desni blizu vhoda je bilo skupno postlano za oba sinova in blizu ognjišča v drugem kotu izbe, predeljeno od drugega prostora z latovjem, podobnim čelešniku, za obe hčerki, Reziko in njeno sestro Franico.  Na lenih klinih po steni je viselo najrazličnejše orodje, gospodarska in kuhinjska oprava in nad gospodarjevo posteljo metalnice za ribji lov v različni velikosti.  Ob kamniti steni je stalo čedno iz velikih in malih kamnov zloženo ognjišče in zraven njega je bila nakopičena v butaro zvezana suhljad.  Na drugi strani izbe je vodila ozka lestvica na visoko pod slamnato streho ležeči peter, to je na skladnico, kamor so pospravljali poljske in vrtne pridelke.  Posebnega poda namreč ni bilo pri hiši, kakor nikjer na kraški zemlji.  Oder nad izbo je bil pod in shramba obenem, pod tem odrom pa, ki so ga imenovali petra, je bila v zemljo ali bolje med skalovje izkopana hramba za plen, ki so ga prinašali ribiči iz jezera.  Napol tema je vladala po izbi, samo žareče oglje se je svetilo na ognjišču in tenek dim se je vzdigal ob sajasti steni pod streho.  Ko je stal Ivan tako na pragu in motril notranjost hiši se mu je zdela popolnoma izumrta.  Stopil je naprej in sedel na klop, ki je bila postavljeua pred ognjišče.  Tu tedaj so živeli Ribiči, tu je živela in delala Rezika.  Težko mu je bilo, ko se je spomnil nanjo in si slikal njene življenje v tej koči brez vsake najmanjše udobnosti.  Zdelo se mu je, da se Rezika nikakor ne more čutiti srečne v tej okolici.  Rad, neizrečno rad bi ji pomagal, rad bi delil z njo vse, kar mu nudi in kar mu obeta življenje.  Pa kaj, ko mu je pot njegovega življenja tako ostro začrtana.  Drugi seveda tudi ne drže svojih obljub in svojih priseg, prisege so le formalnost, za katero se ne zmeni nihče, ki jih ne izpolnuje niti vrhovni poglavar cerkve.  Tudi nimajo prisege one misli, ki jo izražajo besede, samo za javnost so namenjene in pa častitljive so kot starodavna ceremonija.  Drugega pomena nimajo.  Nobena kazen ne zadene duhovnika, ki prelomi prisego, niti pred posvetno, niti pred cerkveno gosposko.  Dal bi Reziki vse svoje življenje, pa kaj, ko je sam odvisen od toliko gospodarjev, da jim ve komaj sam vsem imena.  Če bi bil na mestu Svetega Jova, potem bi se dalo že kaj ukreniti, tako pa, kot odvisen kaplan, ni upanja in ni izhoda.  Zaglobil se je Ivan v svoje misli tako, da naprej sklonjen in naslonjen na ognjišče ni čul lahkih korakov bosih nog, ki so se bližali izpod petra iz shrambe za ribe.  Pospravljala je bila tam Rezika in je stopila sedaj v izbo po končanem delu.  Tudi ona ni opazila takoj gosta; šele ko je bila tik zraven njega, je zapazila Ivana, ki je slonel zatopljen v svoje misli pa ognjišču.  Presenečen vzklik Rezike ga je vzdramil in pogledal je s široko odprtimi očmi mlado dekle, ki v prvem hipu prestrašeno ni vedelo kaj naj stori.  Vsa v zadregi je stala pred Ivanom; razpleteni lasje so ji valovili preko golih ramen v gostih kodrih čez nedrija, poteze njenega vitkega deviškega telesa je le napol zakrivala lahka srajca iz ohlančnega domačega platna, ki jo je zakrival čez nedrija ozek prsnjak iz premaga blaga.  Bosa in goloroka in globoko razgaljena vsled napornega dela, ki ji je razgrelo mlado kri, si je sramežljivo zakrivala v dlani oči in se ni upala ganiti.  Temna rdečiea ji je zalila lica in burno ji je utripalo srce.  Še ko je Ivan vstal in stopil k nji ter ji položil drhteč roko na golo ramo, se kakor omotena ni ganila.  Kakor da nima nič svoje volje se mu jo dala prevesti do klopi, kamor je sedla na lahen pritisk njegove roke.  Sram jo je bilo pred Ivanom, da jo je videl tako razgaljeno; pred drugim bi se ne bila sramovala, samo on, ki se ga je oklenila od prvega trenutka, ko sta se spoznala, z vso svojo hrepenečo dušo, samo on bi je ne smel videti take.  Zdelo se ji je, da ga žali s tem, da je ob ujegovi strani tako malomarne oblečena in skrbelo jo je kaj si bo mislil on o njej, da hodi taka po svojih opravkih, rada bi bila skočila v kot, kjer je imela shranjeno v veliki skrinji praznično obleko, da se preobleče.  Najboljše, kar premore kmečka hiša, se ji je zdelo komaj dobro dovelj za njega.  Poprosila bi ga, naj potrpi nekaj trenutkov, a izpregovoriti ni mogla niti besedice in ganiti se ni mogla; na ozki klopi je obsedela kakor priklenjena.  Ivan pa je stal pred njo, tudi sam v največji zadregi in neodločen, kaj naj stori, kaj spregovori k njej.  V očeh in na obrazu pa mu je risala do dna razburjena duša njegove želje in njegova čuvstva.  Kakor je bil sicer vajen bradati svoje občutke, da niso prekipevali v naglem razpoloženju, tako se je tu zaman upiral nenadno in z vso silo prodirajočemu spoznanju.  V tem hipu je izpregledai in videl je, da mu Rezika ni ljuba samo vsčed svoje nedolžnosti in zaupljive, skoro otroške odkritosrčnosti.  Spoznal je, da ga ni vleklo sočutje in brepenenje storiti kaj dobrega vedno v njeno bližino.  Videl pa je obenem pred seboj ravno začrtano pot, ki so mu jo bili odločili drugi in od katere ni smel niti za korak ne na desno in ne na levo.  Spoznal je, da ni izhoda, da mora ali zatajiti svoja čuvstva ali pa prelomiti prisego, ki jo je storil pred oltarjem, prisego, ki jo je storil napol nevede, ki mu je bila po prevari drugih takorekoč vsiljena, de ni hotel zapasti bedi in pomanjkanju.  In nekaj bi zatajeval svoja čuvstva, zakaj bi igral on svetnika, ki si ni izbral svojega stanu iz proste volje, ko se je čutil v svoji duši že ob sami misli, ki je ni mogel in ni maral prepoditi, grešnika.  Sklonil se je k Reziki in ji potegnil roke raz lice, da bi ji videl v njene temne oči.  Molče sta si gledala oko v oko in skoro slišno sta jima utripali srci.  »Rezika?« je vzkliknil Ivan napol tiho in z zamolklim glasom, ker je čutil, da bi izdal prost vzklik iz polnih prsi vso njegovo razburjenost.  Vprašujoče jo je poklical z imenom in v to vprašanje je položil vse, kar je hotel izvedeti od nje, iz njega pa je zvenel tudi dvom in bojazen pred odločilnim odgovorom.  Še bolj je zardela Rezika v lice in roka, ki je ležala v Ivanovi dlani, je vztrepetala.  »Kar te hočem vprašati, Rezika, naj te ne prestraši, odgovor pa zahtevam od tebe točen in brez pomisleka.« Negotovost in neodločnost ali naj razkrije, kar je bilo skrito za njunim molkom, se je zrcalila v teh njegovih besedah in že mu je hotelo biti žal, da je poskusil odkriti, po čemer je hrepenel iz vse duše.  Ni še padla odločilna beseda, še je čas, da ne izpregovori, kar mu je ležalo na jeziku in kar utegne razrušiti nedolžni mir najdražjega bitja, ali pa uničiti z enim hipom vse njegove lepe sanje.  Ni dolgo premišljeval, sklonil se je k Reziki in počasi, tiho, z glasom, ki so mu je poznalo, da prihaja, iz globine prsi, ji je stavil usodepolno vprašanje, vprašanje, ki odloča za življenje in stoji kakor mejnik, onkraj katerega se odpira široka neznana poljana.  Slutila je Rezika od prvega trenutka, da se pripravlja nekaj velikega in resnega, slutila je to z ono negotovostjo, s katero sluti vsaka ženska kako se pripravlja oni, ki mu je zasužnila misli in čuvstva, da izgovori odločilno vprašanje; premlada, prenedolžna in preveč neizkušena pa je bila, da bi bila mogla presoditi v tem hipu z vso resnostjo kako odgovornost ji nalaga njen odgovor.  »Kako rada!« je vzkliknila, a drugo so ji zadušile vstajajoče solze, »pa ti si duhoven,« je nadaljevala, ko so jo prenehale dušiti solze.  »Duhovn, da tudi to sem premislil,« je odvrnil on z mirnim glasom in ji privzdignil povešeno lice.  »Kako te smem imeti rada?« so ga vprašale drgetajoče Rezikine ustni.  »In rekla si, da pejdeš z menoj po svetu!«  »Pojdem, kadarkoli me kličeš, — nič ljubšega — kot biti ti dekla in ti pomagati,« je zatrjevala ona z žarečimi očmi.  Dolg, strasti poln poljub ji je zaprl ustni.  Objel jo je Ivan krog pasu, privzdignil jo od klopi in privil k sebi tesno kakor bi je ne hotel spustiti nikdar več.  Udala se je uživanju prve ljubezenske srečo z ono gorljivostjo, ki jo najdemo le pri naravnih ženskah, ki jim ni že družabna obzirnost pokvarila naravnega uživanja.  Vzdrgetalo je njeno telo v slasti njegovih poljubov, z vso močjo so se ga oklenile njene gole roke in burno je utripalo njeno srce ob njegovih prsih, ko mu je vračala z zaprtimi očmi strastne, goreče poljube.  V tem hipu sta pozabila vse, kar je stalo med njima, a kmalu sta se vzdramila.  In kakor se vrsti plima in oseka, kakor se menjavata dan in noč, tako je sledil tudi v njunih dušah mir brezmejni razburjenosti.  Sedla sta na klop ob ognjišča in molče roko v roki zrla predse.  »Kaj zdaj?« je izpregovoriia najprvo ona in sklonila glavo šo globje na prsi.  Začutila je z naravno bistrostjo, da sta prestopila oni mejnik, za katerim se odpira novo neznano življenje.  »Kaj zdaj?« je ponovil on in se ozrl na njo.  »Ne skrbi, Rezika, vse se bo uredilo.« Sam pa ni verjel svojim besedam več v tem trenotku, ker je videl pred seboj še bolj ostro začrtano pot, ki mu je bila sojena v življenju.  »Tako ne more ostati, tako ne bo ostalo!« je sodila ona in se naslonila boječe na Ivana.  »Bojim se življenja, in živeti ne morem več brez tvojih poljubov in brez tebe.«  »Živela bova tako, kakor do sedaj,« je odločil Ivan, »smo vedela bova drug p drugem, kaj sva si priznala to uro.«  »To ne pojde, Ivan,« je ogovarjala ona, »pomisli, poreče me Celestinu!« Obupno se ga je oklenila in skrila svoj obraz na njepovih prsih!« »A njega ne maram, nikdar — nikdar,« je zatrjevala ihte, »ljubša mi je smrt, pri tej priči.«  »Pusti to skrb!« jo je tolažil Ivan in ji pogladil žamestomehka lica.  »Pusti to, to uredim že jaz.  Pregovoril bom gospo Elah, da opusti svojo namero.«  »O ti ne poznaš naše gospe, Ivan, — no veš kako trdosrčna in sebična je.  Prav taka je proti nam, kakor da ni nikdar vzrasla v teh krajih.  Kaj ne, naša zemlja ne rodi takih trdosrčnežev, to je mogoče le tam med tujimi ljudmi.  Naši ljudje ne morejo biti nikdar taki.  Reci, Ivan, da je tako!«  »Otrok neizkušeni!« jo vzkliknil on, »kako dobro sodiš o ljudeh!«  »Nisem več otrok, Ivan, odkar sem tvoja ...« beseda ji je zastala v srciu, široko so se ji odprle oči in kakor bi lovila sapo je odprla za hip drobna ustka, da je dobil ves njen obraz izmučen izraz.  »Kaj sem?  Ivan, kaj sem?«  Ni ji vedel v tem trenutku odgovora, njemu samemu je prišlo to njeno vprašanje prenenadno.  Molčal je in povesil oči, ker ni mogel gledati njenega vprašujočega pogleda, v katerem je čital skrito, še neizrečeno očitanje.  »Ivan!« se je izvilo zopet bolestno iz njenih prsi in skočila je plaha po konci.  »Kaj?  Kaj?  Govori Ivan!«  »Nevesta si, Rezika, nevesta moje duše!« je odgovoril Ivan.  »In kaj je to?  Imate morda vi, ki ste učeni, tudi za tako razmerje svoje postave?«  »Potolaži se, Rezika, tako razmerje, kakršno je med nama, ne potrebuje svojih postav.  Glej, moja duša je vzljubila tvojo dušo in našla je odmev v tvojem srcu.  Zvezane ste najine duši za vso veke.  Našle se po oni postavi, ki jo je cerkev določila za predpogoj zakona.  Sklenjena je med najnima dušama čista vez, nerazrušljiva kakor zakon, ker sta privolile v to brez vsakega vpliva od zunaj.  Da ne moreva stopiti s tem sklepom pred oltar, temu je krivo edino moje razmerje k svetu.  Pred svetom sem duhoven in sem dolžan storiti to, kar mi zapovedujejo cerkvene postave.  Ni pa mogoče svetu in nobena oblast nima moči, da bi mi vsilila misli in čuvstva.  Hočeš biti pod temi pogoji moja?« je zaključil Ivan svojo razlago, ki ni bila nikakor povsem napačna in je odgovarjala celo deloma zahtevam cerkve glede zakona, sklenjenega pred vestjo, pač pa je šepala na enem velikem nedostatka, da je jemala ozir edinole na duševno razmerje.  Pri tej svoji razlagi pa Ivan ni imel nikakor namena preslepiti neizkušenega dekleta, celo sam je bil vesel, da je našel način, ki vsaj deloma opravičuje njegovo ljubezen, in to njegovo veselje se je razlilo po vsem njegovem obrazu, tako da je bila Rezika povsem pomirjena, ko mu je zopet pogledala v oči.  Sicer zelo bistro dekle vendar ni moglo slediti njegovim mislim, samo toliko je razbrala iz njegovih besedi, da se to njuno razmerje Ivanu ne zdi niti pregrešno.  Zaupala mu je popolnoma in rada in vsa blažena se je zatopila v sanje, saj jih je odobraval on, ki ve ločiti dobro od slabega, on, ki je bila vsa njena duša njegova last.  »Ne razumem, Ivan, tvojih besed« mu je odvrnila ona.  »Previsoke so za kmečko dekle, vendar pa vem zdaj, da se smem vdati z vsem svojim srcem misli na tebe.  Pa reci mi, — ali se me ne boš naveličal, ker sem tako priprosta in neumna?«  »Pojdi, Rezika, kakšne skrbi si delaš!« se je nasmehnil, »komaj sem to potolažil zaradi ene, že prihajaš z drugo!«  »Daj, pokaži mi, kako se bero in piše!«  »Kaj ti bo to, Rezika.  To je precej težavna stvar in potem tudi nima za tebe nobenega pomena.  Naučiti bi se morala še nemško ali latinsko, prodno bi ti tvoje znanje kaj koristilo.« Tako je podučil Ivan zvedavo Rosiko.  Njej pa ta razlaga še ni zadostovala, zato se je obrnila iznova do svojeaga nčitelja.  »Ali se slovensko ne da pisati in brati?«  »Težko je to in menda se tudi ne da nič prav napisati, nisem še poskusil, in kolikor vem, tudi drugi še niso pisali razen nekaj cerkvenih stvari.«  »Čudno je to, res zelo čudno; pa veš, latinsko bi se še hotela naučiti, tako veličastno se glasi, če slišim kako molite v cerkvi, zdi se mi, da ni težko.  Ono pa, kar govore doli na gradu se mi zdi tako trdo, kakor bi mlatil.  Glava bi me menda začela boleti, ko bi morala dolgo govoriti nemško.«  Dolgo sta se še pogovarjala Ivan in Kezika in čas jima je tekel tako hitro, da sta se ozrla začudena drug na drugega, ko se je sopet oglasil zvon pri Škocjanu in je zabrenjalo po vsej cerkniški kotlini poldan ter naznanjal obenem ribičem na jezeru, da se menjajo opravičenci do lova.  »Lepa gospodinja sem,« se je nasmehnila Rezika, »pozabila sem popolnoma na sestrico, ki se igra za hišo in tudi nič južine nisem pripravila.  Zadovoljiti se bova morale s kruhom in mlekom!«  »In tega vsega sem kriv jaz« jo povzel Ivan, »tvoja sestrica bo huda na mene!«  Z dolgim, vročini poljubom sta se poslovila.  Rezika je spremila Ivana pred hišo, še enkrat sta se ozrla drug drugemu v oči, še enkrat je stisnil Ivan deklici roko in stopil potem na ozko stezo, ki jo vodila izpred Ribičevega doma v dolino.  Zakrilo ga je robidovje in mlado zelenje bukovja.  Počasi in oprezno stopajoč čez skale v poti se je bližal Šteberku.  Rezika pa je zrla za njim, dokler ga je mogla še videti in težko ji je bilo pri srcu, da bi se bila najraje zjokala.  Spomnila se je tudi v onem trenotku, ko je zakrilo Ivana temno robidovje in ko ji je zamahnil z roko zadnji pozdrav, kako malo in slabo bila oblečena.  Zardela je po vsem obrazu in pohitela v hišo kakor bi se hotela skriti pred njegovimi pogledi.  »Vse v grad!« je zapovedal razljučeno Elah in se obrnil v stran od kmetov ki so stali vsi stisneni v eno gručo krog starega Ribiča pri vrečah in koših, polnih rib iz jezera.  »Niti ene plavate!« je jezno zarohnel stari Ribič in zagrabil težko vrečo, ki je ležala pred njegovimi nogami.  Z naporom jo je vzdignil visoko nad glavo in v velikem loku jo je zagnal v jezero.  »To je moj delež,« je siknil skozi zobe, »vi drugi storite kakor jaz, če nočete imeti poleg škode še sramoto.  Sklonila sta se še oba Ribičeva sinova, in vsak je zagrabil en koš in stresel vse ribe v vodo.  Koše pa sta vrgla z vso močjo za odhajajočim gospodarjem, da so odskakovali od tal in se preobračali po zraku.  »Orodja sem in sekire!« je zapovedal Ribič v tem hipu in se obrnil proti kmetom; mislil je, ker je bil vajen, da so ga drugi vedno poslušali, da so pometali ves plen v jezero.  Strašno se je motil.  Plašno so se stiskali drug k drugemu, kakor čreda ovac, kadar se bliža požrešni volk in na obrazih jim je stala zapisana groza.  Ko je zaslišal Elah lop rib na jezeru, se je ozrl na kmete in se je komaj ognil košem, ki so prileteli za njim.  Ves zaripljn v obraz in peneč se jeze je zagrabil za bodalo, ki mu je viselo ob boku.  Oči so mu izstopile iz jamic, da je bila groza pogledati mu na lice.  Par korakov in bil je pri kmetih.  »Puntate se?« je zarjovel nad njimi, oni pa so se strahopetno umaknili za par korakov nazaj.  »Mi ne,« se je oglasil Čekon in pokazal s prstom proti Ribiču in njegovima sinovoma, ki so stali kraj jezera, odločeni od drugih, vsak s težkim kamnom v roki.  »Ti tedaj!  Po njih!« je zapovedal Elah.  Čuvaj in dva težko obložena hlapca so se postavili proti Ribiču in mislili z vso silo vdreti na nje.  »V jezero!« je zaklical stari Ribič svojima sinovoma in vsi trije so stopili v vodo, najprej stari Ribič, za njim pa oba mlada.  Počasi, vedno se ozirajoč, so vzeli smer proti Otoku.  Neodločni so postali zasledovalci na bregu, nobeden se ni upal stopiti v vodo, zavedajoč se, da je to njegova gotova poguba.  Elaha pa je ujezilo čuvajevo obotavljanje tako, da je stopil ves se tresoč pred njega in zavpil nad njim: »Zapovedal sem, za njimi, mrcina!« in mu pripeljal tako vročo, da se je čuvaju zmajala glava.  »Naprej!« je malodušno zaječal čuvaj in sunil hlapca, ki je stal ob njegovi desni s tako močjo pod rebra, da je telebnil kakor je bil dolg in širok z glavo naprej v jezero, ki pa je bilo na tem koncu k sreči zelo plitvo.  S težavo sicer, pa brez škode se je hlapec zopet izkobacal iz vode in vsi trije so stopili nato v rjavo brozgo za umikajočimi se Ribiči.  Dočim pa so oni nagi in dobro poznavajoč vse nevarnosti jezerskih tal se mogli še dokaj hitro umikati, so Elahovi hlapci le s težavo prodirali.  Izognili so se Ribiči žrelu Malega Oberha v velikem loku in onstran ponora nadaljevali svojo pot, Elahovi pa so zašli, ker so jo krenili prehitro zopet naravnost proti Otoku v vrtinec.  Desni hlapec se je začel potapljati; zdrsnilo mu je in zagrabil ga je val.  Strašno je zarjovel Elah na bregu, škodeželjno pa je poskakovalo kmetom srce.  Nič ni pomagalo, da sta pomolila Čuvaj in drugi hlapec potapljajočemu se tovarišu svoji dolgi sulici.  Dvakrat ga je obrnilo v vrtincu, še enkrat se je prikazala roka nad rjavo brozgo in zagrabila v zrak, kakor bi se hotela oprijeti, potem se je vrtelo mirno naprej in enakomerno nad ponorom.  »Nazaj!« je zapovedal Elah ostalima in se obrnil nato zopet proti kmetom ter jih meril roke v boku od glave do nog s tako sovražnim pogledom, da niti eden ni več dvomil, da se vlije vsa njegova maščevalnost nad nje.  Ko sta prisopihala čuvaj in ostali hlapec na breg, ni se zmenil gospod Elah več za utonelega, zapovedal je samo s pogledom, ki je obetal najhujše, da se postavijo kmetje, nagi, kako so stali pred njim, v vrsto, si nalože ostale vreče in koše in odneso vse na grad.  »Z onimi pa bom že še obračunil!« je zagrozil proti Otoku, kjer so si ubežni ravno odpočili.  Sklenil je strašno maščevanje nad Ribičem in njegovo družino.  Prispeli so kmetje iz Bočkovega pod Šteberkom, vklonjeni pod težkim bremenom, vsi potni in izmučeni ua dvorišče Šteberške graščine.  Mnogim je krvavelo lice od udarcev, ki so jih prejeli od razljučenega čuvaja in neusmiljenega hlapca.  Enega je bil hlapec usekal na poti s svojim mečem, ker je od utrujenosti zaostajal.  Zavalili so ga za skalo kraj pota in ga prepustili njegovi usodi in naključju, da se ga morda usmili mimoidoči človek.  Njegov tovor so pa porazdelili med najkrepkejše.  Odložili so svoje breme pred vrati kleti, ki je služila za shrambo in so hoteli oditi vsi poparjeni in težko prikrivajoč ihtenje, ki jih je dušilo v grlu.  »Stojte!« je zapovedal Elah, »vso sodrgo v zapor!  Naučil jih bom!  V najtemnejše ječe z njimi!  Jutri gredo ženske lovit!«  Brez odpora in s sklonjenimi glavami so poslušali kmetje gospodarjeve besede, a razumeli ga niso, ker je govoril s svojim čuvajem nemško.  Vedeli so sicer, da jih ne čaka nič dobrega, vendar pa ni pričakoval nobeden od gospodarja tolike krutosti in to že iz tega vzroka, ker so mislili, da jih potrebuje še za nadaljni lov.  Poznali so njegovo nenasitno blagohlepnost, mislili so, da odloži svoje maščevanje vsaj do končanega lova ter upali, da se do tedaj njegova jeza že malo ohladi.  Zarožljal je čuvaj s težkimi, ogromnimi ključi, dva hlapca sta pristopila k prvemu kmetu, eden ga je prijel za desno, drugi za levo roko in suvala sta ga s težkimi mestvami.  »Milost!« je zakričal kmet, »gospod, milost!  Nisem storil ničesar!  Milost!« in vrgel se je na tla pred gospodarja.  Sirovo se je zasmejal Elah in ga strnil z nogo v usta, da so mu je pocedila kri po zmršeni bradi in gosto porastlih prsih.  »V ječo z njim!« je za povedal in vzdignile so ga štiri krepke roke, pesti so ga suvale v hrbet, da je odletaval zdaj na desno, zdaj na levo naprej.  Izginil je koncem dolgega sodnika čez stopnice, ki so vodile v grajsko klet.  Tam je bila tudi prodorna ječa, visoko obokana in z enim samim majhnim oknom, skozi katero je prihajalo le malo, zelo malo zraka, luči pa skoro nič, ker je bilo zunaj zaraščeno z gostim grmičevjem in je gosta, med mogočnimi železnimi drogovi razpeta, zaprašena in s pajčevino zadelana mreža branila luči prodreti v to temnico.  Kakor s prvim kmetom, tako se je zgodilo zapored z vsemi.  Dva hlapca, oborožena do zob, sta čuvala izhod z dvorišča, čuvaj pa in oni hlapec, ki se je rešil še iz jezera, sta gnala kmete v ječo.  Obupani so se naslanjali kmetje na zidovje in čakali, kdaj pride vrsta na nje.  Po enega in tudi po dva.  Če se jima nista zdela premočna in če nista preveč upirala, sta jih gnala pred seboj.  Ostal je edinole še Drganec in videlo se mu je na odločnem obrazu, da ga ne bodo spravili izlepa v klet.  Ko sta se prikazala čuvaj in hlapec na stopnicah pred ječo, kamor sta bila ravnokar spravila predzadnjega kmeta, je prijel Drganec čuvaja z vso močjo za jopič in ga treščil z vso silo po stopnicah navzdol, predno je mogel še ogroženemu tovarišu priskočiti na pomoč hlapec, ki je ravno porival težki zapah pred vrata na ječi.  Spodaj pod stopnicami je obležal čuvaj brez zavesti.  Zdaj se je obrnil Drganec zopet nazaj na dvorišče.  Na oknu v prvem nadstropju sta slonela gospod in gospa Elah in gledala ves ta prizor.  Zadovoljen nasmev je ležal gospe okrog usten, videlo se ji je, da ji ugaja to razburjenje.  Kakor obseden je tekel Drganec proti izhodu, a sulice stražajev so mu zaprle pot, za petam pa mu je bil hlapec ječar.  Dvakrat sta že obkrožila v diru dvorišče, parkrat je že mislil hlapec, da mu je prestrigel pot, a vselej se mu je Drganec umaknil in stekel za njegovim hrbtom na drugo stran.  Zdaj se je ustavil in čakal na svojega preganjalca.  Očividno se je hotel spoprijeti z njim, zato je zapovedal Elah iz prvega nadstropja enemu hlapcu, ki je stal na straži pred izhodom, naj gre pomagat ječarju.  Komaj pa je videl Drganec da so vrata zasedena samo od enega stražarja se je zakadil kakor blisk proti izhodu, zagrabil stražo za dolgo sulico, s katero mu je ta hotel zabraniti beg, in ga v velikem loku zasukal na dvorišče, sam pa pobegnil skozi vežo na plano ter podrl še dve dekli po tleh, ki sta prestrašeno bežale pred divjim ubežnikom.  Srdito je zaklel Elah, jezno je pogledala gospa na nerodnega hlapca in preklinjajoč sta jo mislila ubrati ječar in oba hlapca za Drganeem.  »Stojte!« jim je zaklical Elah, »tega danes ne dobite več, nerode strahopetne!«  Med tem je prišel počasi čez stopnice iz kleti tudi čuvaj, ki je bil tako nemilo izkupil od Drganca.  Držal se je za glavo in tiščal za obe senci, kakor bi mu hotelo raznesti glavo.  Stopal je počasi in previdno, kakor bi se bal, da se preveč ne pretrese in stokal je tako bridko, da se je smilil celo trdosrčnim hlapcem.  Gospa Elah pa se je zvonko zasmejala, ko je zagledala njegovo žalostno, postavo.  »Pošteno si jo dobil!« se mu je rogala, on pa se je samo ustavil in počasi pokimal z glavo.  Ves ta prizor je opazoval iz drugega nadstropja tudi Ivan, in parkrat že je hotel zaklicati doli na dvorišče, naj prenehajo s to nečloveško gonjo.  Ko pa je zaslišal Elahov glas in krvoločni smeh gospe, ki se mu je zdel v tem hipu zopern. kakor rezgetanje podivjanega konja, si je premislil, ker je vedel da bi s tem le podnetil odpor in k večjemu zbegal in premotil Drganca, da bi se ne čuval več s toliko pazljivostjo.  Stopil je tedaj od okna stran na hodnik in od daleč opazoval, kako se konča ta neenaka borba.  Pravo zadoščenje mu je bilo, ko je videl, kako je ušel Drganec svoji usodi.  Mislil je, da je končana sedaj tragedija in že je hotel stopiti h gospodarju, da ga poprosi za Ribiča, o katerem je mislil, da je tudi med jetniki.  Ni mu bilo namreč še znano, kaj se je zgodilo na jezeru.  Naenkrat pa se je prikazal na dvorišču gospod Elah sam.  Zbral je krog sebe hlapce, ki so bili na dvorišču in poslal še po druge, ki so prihajali drug za drugim oboroženi skozi velika vrat.  Ko jih je imel zbranih osem, jih je postavil v vrsto, parkrat je še stopil po dvorišču gor in dol in se zlobno smejal, potem pa se je ustavil pred krdelom.  Razkoračil se je na široko in začel jim je dajati navodila z mogočnim glasom, da je odmevalo od grajskih zidov.  Najprvo jim je zapovedal, da gredo k Drgancu in mu zapalijo kočo, če ga dobe v svoje pesti naj ga pripeljejo živega, potem pa naj gredo gori v reber do Ribičeve koče.