Vlak se je ustavil na slovenskoštajerski postaji P. Iz enega od vagonov je stopil mladenič in poklical nosača, da mu iz vlaka vzame kovček in ga odnese v čakalnico.  Mladi gospod pa se je oziral po peronu, kakor da bi ga kdo moral pričakovati, pa ga ni bilo.  Zdaj se prikaže na oknu bližnjega vagona ženski obraz in začuje se klic:  »Milan!  Milan!«  Mladi gospod se obrne, ostrmi in veselo presenečen vzklikne:  »Ivanka!  Odkod in kam?«  Stopil je na desko ob vagonu in stisnil roko, ki mu jo je Ivanka podala.  »Tebe vprašam, pustež!  Skupaj sva se vozila v istem vlaku in jaz še vedela nisem, da imam takega sopotnika.  Kje pa si se zmuznil v vlak, da te nisem zagledala?«  »V Mariboru.  In ti?  Odkod?«  »Iz Gradca.  Čudno, da te nisem videla v Mariboru.«  »Zares čudno.  Tvojim bistrim očem ...«  »Si domišljaš, da so vse oči obrnjene nate?«  »Če ne vse, pa vsaj tvoje.«  »O ti prevzetnik!  Nevesta sem.«  »Nevesta?  Zakaj pa nisi čakala name?« se šali Devin.  »Nate?  Menda do svetega Nikolaja.  Moj Dragotin me bo nosil na rokah; saj ga poznaš ...«  »Ti mu boš pa gospodovala.«  »Če boš tako zajedljiv, te ne povabim na svatbo.«  »Potem pa pridem brez povabila kakor kamniti gost ...  Kaj pa si iskala v Gradcu?«  »Nakupovala.  In kaj ti iščeš tukaj?«  »Z oslovsko kožo v žepu grem s trebuhom za kruhom.  Sem doktor medicine in kirurgije.«  »Čestitam, gospod doktor!  Že vidim, da te bo treba slovesno povabiti.  In da gotovo prideš, ti bom priskrbela družico, da ti bo utripalo srce.«  Šaljiva Ivanka se odmakne od okna, da je Milanu odprla pogled v kupe, in reče predstavljaje:  »Moj bratranec, doktor Milan Devin!  Gospodična Pavlina iz Zelenega gradu, moja prijateljica.«  Na drugem končuje sedela mlada deklica, ki se je zdaj radovedno ozrla na Devina, ki je gledal v kupe.  Pavlina je zardela in tudi Devin je obmolknil, ko so se njene črne oči za trenutek lesketajoče se obrnile nanj, potem pa so se skrile za gostimi, dolgimi trepalnicami.  »Ali ti je zmrznil jezik?« ga podraži hudomušna Ivanka.  Devinu so navadne fraze obtičale v ustih in lovil je kakšen duhovit izrek, pa ga v tem trenutku ni našel.  Na srečo je sprevodnik pristopil k vagonu in potegnil Devina za suknjo, ker se je vlak že začel pomikati naprej.  Devin je skočil na tla in Ivanka mu je smehljaje zaklicala:  »Zbogom!  Na svidenje!«  Hlapon je puhal goste črne megle iz železnega dimnika, kolesa so ropotala ter se sukala hitreje in hitreje.  Ivanka se je nagnila skozi okno in z belim robcem v roki mahala Devinu, ki je stal na peronu in zrl za odhajajočim vlakom.  Dim se je krožil nad hlaponom in plaval okoli vlaka kakor snežna megla, dokler ni pri vstopu v predor ovil in zakril vseh vagonov.  Le daljni šum je še naznanjal, da vlak drvi naprej in naprej po železni progi.  Devin pa je stal zamaknjen in ko se je gosti dim valil in krožil nad vagoni, se je stanjšal in končno razpršil, da ni bilo več njegovega sledu pod čistim nebom, je šepetal: »Dim!  Ali je res vse le dim?  Ne, ne, ni mogoče,« in obrnil se je proti izhodu s kolodvora.  Tisti hip ga je že od daleč pozdravljal mlad mož blizu iste starosti, vihteč v zraku svoj klobuk.  »Dobrodošel!« mu kliče in ga objame.  »Vražji kočijaž je kriv, da te nisem pričakal že pri vlaku.  Kje pa imaš svojo prtljago?«  Pri teh besedah je prijel Devina pod pazduho in odšla sta s postaje na cesto, kjer je čakala kočija.  Devinov prijatelj, s katerim se je zdaj vsedel v voz, je bil doktor Ivan Dolnik, koncipient pri odvetniku v bližnjem mestu.  Bila sta sošolca v gimnaziji, skupaj sta maturirala in skupaj odšla na dunajsko vseučilišče, kjer se je Ivan Dolnik vpisal na pravno fakulteto, Milan Devin pa si je izbral medicino.  Kakor v gimnaziji, tako sta si na vseučilišču ostala zvesta prijatelja, četudi se v svojih nazorih nista strinjala.  Devin se je navduševal za najbolj vzvišene ideale človeštva in v veri v boljšo prihodnost človeškega rodu nasploh in svojega naroda posebej ga ni motila neugodna temna sedanjost.  V času svojega študija je bil v srečnem položaju, da ni čutil, kaj pomeni revnemu dijaku boj za vsakdanji kruh.  Preskrbljen je bil od doma z vsemi najpotrebnejšimi sredstvi.  Dolnik pa je okušal vse grenkosti študenta, ki pride brez vsake podpore v veliko mesto, kjer ga tare revščina in se duše polaščata malosrčnost in obup.  Razumljivo je, da Dolnik ni videl sveta, katerega dobrine so tako neenako razdeljene, v rožnem svitu, kakor njegov prijatelj Devin, temveč ga je gledal kakor skozi temna, zakajena očala.  Njegov pravoslovni študij mu je dopuščal dovolj časa, da ni le z lahkoto opravljal svojih inštrukcij, ampak da si je utegnil izpopolnjevati svojo omiko z branjem klasikov raznih narodov.  Ker so ga od nekdaj zanimala modroslovna vprašanja, se je z največjim zanimanjem vtopil v Schopenhauerjeva duhovita razglabljanja o človeški bedi.  Pesimistično je sodil o človeštvu, zlasti pa se mu je zdel vsak napor za povzdigo naroda nepotreben, že kar brezuspešen, dasi ni nikdar zatajil svoje narodnosti.  Devin je bil ves v plamenu za narodno idejo, optimističen, Dolnik pa hladen kot led, pesimističen, računajoč z realnimi razmerami, skoz in skoz praktičen.  Prav to nasprotje v nazorih ju je vezalo toliko bolj tesneje, ker sta oba čutila nekakšno potrebo po opoziciji, da ne bi postala preveč pristranska.  Devinu je Dolnik imponiral s svojo lastno odločnostjo, medtem ko se je Dolnik navduševal nad naivno vero in požrtvovalno navdušenostjo svojega prijatelja, ki je ni ohladil noben neuspeh.  Kakor strelovod pa je bil med obema tretji tovariš v prijateljski zvezi, Vinko Rovan.  Tudi on si je izbral jus, toda po končanih naukih in srečno opravljenih izpitih je stopil v državno službo.  Vinko je bil tiha, pohlevna duša brez svojega pravega prepričanja.  Edina skrb mu je bila, hitro priti do koščka kruha.  Na Dunaju se je družil z Devinom in Dolnikom, ki sta ga rada trpela med seboj, ker jima ni zmeril nobene šale, katerih objekt je bil navadno on.  Sicer pa se je danes z Devinom navduševal za narodnost, kadar sta bila sama, in jutri spet pritrjeval Dolniku, da praktičen človek ne mara takega sanjarstva, ki se nikdar ne more uresničiti.  Dolnik in Rovan sta tri leta prej zapustila Dunaj kot Devin, ki je ostal tam, dokler ni končal vseh rigorozov.  Potem je še v bolnišnici služil kot sekundarij, da se je bolj izuril v svojem poklicu.  Dolnik je nastopil pri odvetniku v mestu P. na južnem Štajerskem kot koncipient, Vinko Rovan pa je bil sprejet za avskultanta pri deželnem sodišču v Ljubljani.  V tem času se je izpraznilo zdravniško mesto v P. in Dolnik je brž pisal svojemu prijatelju na Dunaj, naj se naseli v P. Devin ni dolgo premišljal.  Naveličal se je že bil na Dunaju in poprijel se je ponujene mu priložnosti, vrniti se v domovino.  Po triletni ločitvi sta se tega dne spet videla stara prijatelja.  Spominjala sta se zadnjega večera pred slovesom, ko so vsi trije v neki gostilnici na Dunaju praznovali svojo valeto.  Takrat so gledali v prihodnost s tistimi iluzijami, ki so last mladosti, ko stopa v praktično življenje.  Le Dolnik si ni dal motiti čistega pogleda in smehljaje je poslušal navdušene tirade Devina, ki mu je ta večer Vinko Rovan pritrjeval na vso dušo.  Napredek naroda je bil predmet njihovih pogovorov, kako ga oteti sužnosti tujega življa, ga dovesti do višje omike in ga postaviti na svoje noge v duševnem in gmotnem pogledu.  »Težka naloga nas čaka,« je naglašal Devin.  »Toda če bo vsakdo storil na svojem mestu svojo dolžnost, bomo preorali ledino in bujne kali bo pognala narodna zavest in rasla bo narodova blaginja.  O, veselim se dneva, ko bom stopil med svoj narod in mu pokazal pot do boljše prihodnosti.«  »In ta narod,« mu seže Dolnik sarkastično v besedo, »zaspana, bedasta tolpa, vajena hlapčevati, se bo smejal tvojim frazam in še ploskal bo, kadar te bodo nasprotniki pribili na križ.  Ti, Vinko, vsaj ne boš tako nepraktičen.«  »Jaz?« se je zavzel Vinko.  »Storil bom za narod, kar bo v mojih močeh.  Pisal bom slovenske zapisnike in slovensko uradoval.«  »In če ti načelnik prepove?«  »Rad bi poznal načelnika, ki bi mi mogel to prepovedati, kar mi veleva srce in zapoveduje zakon.  In če bo to storil, se bom zmenil za njegov ukaz kakor kmet za lanski sneg.  Okoli prsta se ne dam ovijati.«  »Bomo videli!« je mrmral Dolnik, Devin pa je zaklical:  »Dobro, Vinko!  Vse za narod!  In tudi ti, Ivan, prisezi, da boš ostal zvest narodu in našemu pobratimstvu.«  »Mar res meniš, da bo narod srečnejši, če mu boš v glavo vbil svoje ideje?  Da se bo naš narod odtegnil splošni usodi, ki tepe in tare vse človeštvo?«  »Že spet znana melodija.  Vsaj danes naju pusti v miru s svojim svetožaljem in trči z nama za srečo naroda!«  »Za srečo?« se je poglobil Dolnik v svoje misli.  »Beseda, tolikokrat izgovorjena, kolikokrat nedosežena. – Toda prav praviš, Milan, ne grenimo si sedanjosti zaradi nejevolje iz bridke preteklosti ali iz skrbi za prihodnost.  Trčimo na naše pobratimstvo.«  »Zvesti do smrti!« je klical Vinko Rovan.  »Črna zemlja naj pogrezne tistega, ki odpade.«  »Zvesti svojim idealom!« je še pristavil Devin.  Ločili so se pozno v noč.  Zdaj po treh letih je usoda privedla dva izmed njih v isti kraj.  Ko sta se Devin in Dolnik peljala v bližnje mesto, sta se spominjala tistega večera ločitve in Dolnik je smehljajoč se vprašal:  »Še zmerom tako optimističen?«  »Vedno bolj.  Povsod napredek, veselo narodovo gibanje.  Zdaj boš vendar sprevidel, da si se zmotil s svojim črnogledstvom.  Tvoj pesimizem ...«  »Hujši je, kot je bil tedaj, ko še nisem živel med tem ljudstvom in ga spoznal do mozga.«  Voz se je ustavil na trgu pred hišo, kjer je stanoval Dolnik.  Oba sta izstopila in Dolnik je spremil svojega prijatelja v prvo nadstropje, kjer je bila zanj pripravljena soba.  »Tu imaš sobo za silo.  Če pa se odločiš, da ostaneš tukaj kot medicus, ti poiščemo primernejše stanovanje.  Stregel pa ti bo moj famulus, stari Joža.«  Preden je Dolnik odšel v pisarno, je dejal prijatelju:  »Drevi pojdeš z menoj v vilo gospe Dore Salbingove.  Tam boš našel zbrano vso hautevolee našega mesteca.  Gospa praznuje svoj god in je povabila vso gospodo.«  Devin se je izgovarjal, da ne more koj pasti v hišo nepoznan in nepovabljen.  »Sem te že jaz napovedal in gospa težko pričakuje tvoj prihod.  Tu boš imel prvo priložnost, da pokažeš, kaj si se naučil na šolah.  Gospa Dora boluje za vsemi mogočimi boleznimi, pa le včasih jo napadajo, potem je spet zdrava kot riba.  Menda tista ženska bolezen ...«  »Je pač histerična.«  »Tega ji nikar ne reci, sicer boš izgubil zaupanje.  Rahli živci, to rada sliši.  Pa zdaj zbogom, na svidenje!«  Devin je pospravljal svoje reči, ko se je Dolnik spet vrnil.  Prekoračila sta mestni trg, na katerem ni bilo videti nič znamenitega.  Kdor ju je srečal, ju je pozdravil in se radovedno oziral za novim doktorjem, o katerem se je že zvedelo, da bo ostal v mestu.  Ko sta prišla iz mesta, sta hodila ob potoku v hladni senci, potem pa sta se obrnila po stezi proti vinogradom, ki so segali do vznožja gričev.  Zadaj so se vzdigovale gore, zvečine še gosto obrasle s črnim lesom.  Prišla sta do zelene ograje, za katero se je na vzvišenem kraju prikazala vila.  Tu sta obstala in Devin se je čudil lepoti kraja, ki se je raztezal pred njegovimi očmi.  »Krasen pogled!«  »Da, da, ampak človek se ga naveliča, če ga vidi vsak dan, kakor nos ne čuti vonjave, če mu dalj časa reže v nos.  Pojdiva, družba je gotovo že zbrana, kajti za nama vidim le še dva človeka, beležnika, ki vedno pride prepozno, in njegovega koncipienta, ki bi najrajši že sedel pri polni mizi in zlati kaplji.«  »Počakaj še malo,« zadržuje Devin Dolnika.  »O različnih ljudeh si mi že pravil, le o gospe, h kateri me pelješ, nisi rekel besedice.«  »A tako!  Saj sem ti povedal, da je včasih nervozna in da jo boš moral zdraviti.«  »Kaj bi to!  Je mlada ali stara, lepa ali grda, samska ali poročena, nemara vdova?  Kaj počne v tem kraju?«  »Kakšna radovednost!  Kot da jo misliš snubiti.  Mlada je, obraz ima ... kakšen že?  Vrag naj ga opisuje, saj jo boš sam videl.  Ni ne samska, ne vdova, poročena je ...«  »S kom!«  »Z nekim dvornim svetnikom na Dunaju, vitezom Salbingom.«  »Če je dvorni svetnik, ne more biti več prav mlad.«  »Uganil si.«  »Kako sta se pa našla?«  »Kako?  Če imaš zlato mošnjo, so ti odprte vse duri.  Pravijo, da je hči uradniške vdove.  Starcu je bila pač všeč in ker ima dobro plačo in je povrhu bogat, si lahko privošči potrato lepe mlade žene.«  »Kaj pa ona?  Je zadovoljna?  In kaj dela tu?«  »Dolgčas prodaja, kadar ne spi.  Gospod dvorni svetnik je kupil tole posestvo v našem samotnem kraju, pripeljal sem svojo gospo, da si bo pomirila živce v čistem zraku in potem se je vrnil na Dunaj.  Vsak mesec prihaja pogledat, kako njegovi golobici prija tukajšnji zrak.  Gotovo je tudi danes tukaj, ker smo povabljeni v njegovem imenu.  Ob trgatvi se bo baje več tednov mudil tu in potem bosta oba odšla nazaj na Dunaj.«  »Se razumeta?« sprašuje Milan.  »Razumeta ali ne,« odgovori Ivan nestrpno.  »Kaj jaz vem.  Saj nisem njun spovednik.  Stopiva zdaj noter!  Le to ti še povem, da se tu govori samo po nemško.«  »Naj bo za danes.  Čez deset let pa se tu ne sme slišati druga beseda kot slovenska.«  »Si pri zdravi pameti?  Da se le ne bi zgodilo obratno, kot fantaziraš.  Zdi se mi, da vidim gospo Doro pri oknu,« reče hlastno Dolnik, ko se je ozrl prek ograje na vilo.  »Tista bleda dama s črnimi lasmi?«  »Da, da, vstopiva!«  V tem trenutku pa se je približal beležnik Obrat, za njim pa še njegov koncipient Trilek.  Beležnik je že od daleč mahal z roko in klical:  »Gospod doktor Dolnik!«  Ivan je nejevoljno zamrmral:  »To imava zaradi tvoje radovednosti.«  Ko je beležnik prišel bliže, ga je Dolnik podražil:  »Kakor po navadi: pol ure zamude.«  »Danes samo četrt, le četrt,« je odvrnil beležnik, ko je pogledal na zlato žepno uro.  »Kako pa da ste vi, ki si toliko domišljate zaradi svoje natančnosti, danes tako pozni?  Gospa Dora vam bo brala levite.«  Dolnik predstavi Devina, da bi ustavil beležnikovo govoričenje.  »Sem že slišal o vašem prihodu.  No, da bi tudi ostali v našem mestu.  Mi moški smo še kar zdravi, ampak ženske, oh ženske, to boste imeli prakso, da jo boste komaj zmagovali.«  Beležnik se je smejal in vsi štirje so vstopili v park pred vilo.  Na širokih stopnicah, ki vodijo iz vile v park, se je tedaj prikazala hišna gospodinja, ki jo je spremljala družba gospodov.  Ko jo je Dolnik zagledal, je zašepetal: »Sama?  Čudno!«  Ko je gospa Dora Salbingova zagledala prihajajoče pod stopnicami, se je ustavila.  »Vselej zadnji, gospod beležnik!«  »Oprostite, milostljiva gospa, toliko opravkov sem imel.  Toda verjemite, da sem težko čakal na trenutek, da vam poljubim roko in čestitam ...«  »Nobenih poklonov in čestitk.  Vam sicer ne zamerim, ampak da so tudi drugi taki zamudniki ...« Pri teh besedah se je ozrla na Dolnika, ki se je sklonil in ji poljubil roko.  »Ne obsojajte me.  Kriv je moj prijatelj dr. Milan Devin.  Dovolite, gospa, da vam ga predstavim.«  Dora bistro pogleda Devina in mu poda roko.  »Ne bi si upal tako namah vsiljevati se v vašo hišo, če ne bi moj prijatelj Ivan prevzel vse odgovornosti.«  »Veseli me, zelo me veseli, da ste prišli.  Ne želim si sicer bolezni, da bi potrebovala vašo pomoč, toda moji živci so včasih hudo razburjeni.  Moj mož zmerom trdi, da smo ženske bolne samo v domišljiji.  Vi ste gotovo drugega mnenja, gospod doktor.«  »Gotovo,« pritrdi Devin.  »Kje pa je, če smem vprašati,« se oglasi beležnik, »kje je gospod dvorni svetnik?«  »Brzojavil mi je, da ne utegne priti zaradi zelo važnih opravkov in da naj vse gospode lepo pozdravim.  Zdaj pa prosim pod šotor, da ostanemo na čistem zraku.«  Pod drevjem je stala miza, obložena z mrzlimi jedili in vino v steklenicah je vabilo goste.  Zraven gospe sta sedela okrajni glavar in okrajni sodnik, potem odvetnik, mestni župan, beležnik, sodni pristav, komisar okrajnega glavarstva, dva imovita meščana, nasproti gospe pa Dolnik in Devin.  Pogovor se je sukal, kakor po navadi ob takih priložnostih, najprej okoli vremena, potem o prihodnji trgatvi, vmes o mestnih novicah in najnovejših škandalih, ki jih iz zasebnih hiš spravljajo na dan zlobni jeziki.  Sodnik je hvalil jedi, župan vino in zabava je postajala vse bolj živahna.  Gospa Dora je bila enako prijazna in pozorna do vseh gostov, ponujala je jedi in vino in vmes večkrat šla v hišo.  Tudi nekateri gospodje so se vzdignili s stolov, si prižgali cigare in se sprehajali po parku.  Isto sta storila Dolnik in Devin, ko se Dora dalj časa ni vrnila na vrt.  »Zdaj si videl naše matadorje.  Imenitni zastopniki naše imenitne družbe,« je začel Dolnik govoriti porogljivo, ko sta šla z Devinom po senčnatem parku.  »Tem ljudem se boš moral uklanjati, če boš hotel tukaj shajati.  Odkimavaš?  Prav!  Potem pa kar poberi šila in kopita in si postavi svoj šotor v drugem kraju; toda kjerkoli boš to napravil, povsod boš z majhnimi spremembami našel iste ljudi, podobne tem kot jajce jajcu.  Kar poglej, kako oholo se okrajni glavar ozira po družbi, kako ponižno ga posluša župan, vesel, ker ga je glavar počastil s svojo besedo.  Privatno naš župan prodaja platno na vatle in vaga kavo in sladkor v prodajalnici.  On je še mož stare šole, se pravi – nobene.  Bere težko in podpiše se za silo.  Stori in misli, kar mu ukaže glavar.  Možicelj zraven njega, ki mu jed tako slastno tekne, je naš okrajni sodnik.  Na srečo za ljudstvo menda nima para drugod.  Na strašno jezo vseh svojih nižjih uradnikov opravlja sam vse komisijske oglede, ki kaj prinesejo; celo take, ki jim je kos vsak birič.  Stranke pa morajo plačevati, da jim kosti pokajo.  Pa kaj to!  Pri dražbah spravlja denar v svoj žep in meseci in leta minejo, ko ga ne vidita ne upnik ne dedič.«  »Se nihče ne pritoži?« vpraša Devin.  »Višje sodišče tega gotovo ne bi dopustilo.«  »Pritoži?  Kdo?  Mar ubogi kmetič, ki se ne ve kam obrniti?  Ali pa naj se pritožita odvetnik ali beležnik?  Kdo rad sega v sršenovo gnezdo?  No, ovadili so ga.  V preiskavi je bil že večkrat.  Slišati je celo, da bo prestavljen, pa še danes sedi tu ter molze in demoralizira ljudstvo.«  »Kdo pa je tisti debelotrebušnik?«  »O, to je imenitna oseba.  ''Kipfelbaron'' mu pravijo, ker se ukvarja s pekovsko obrtjo, ampak to je le postransko delo.  Poleg tega ima hiše, vinograde, mline in menda še dovolj denarja, ker se za gospodarstvo ne briga dosti.  Tembolj mu je za čenče, ki jih ves ljubi dan prenaša od hiše do hiše in povsod se je prepir in nemir.  Ta človek je pravi prototip za tiste ''bonshomes'' ali ''bidermenerje'', ki jih tako drastično slika znana francoska igra.«  Dolnik bi še naprej slikal zbrano gospodo po svojem sarkastičnem načinu, toda gospa Dora je povabila družbo v notranje prostore, ker se je že delal mrak in ker je hladna sapa začela pihati z gore v dolino.  Šli so v prvo nadstropje, kjer so s prostornega hodnika vstopili v elegantno opremljen salon.  Odprti sta bili tudi dve stranski sobi z igralnimi mizami.  Z jedili in vinom bogato obložen buffet je stal v kotu salona, na drugi strani pa klavir.  Gospa Dora je bila prava umetnica pri klavirju, tako so vsaj sodili njeni občudovalci.  Gospod beležnik, ki je veljal za dobrega pevca, je odprl inštrument, postavil sveči na njuno mesto in prosil gospo, da naj družbo razveseli s svojo čarobno igro.  »Prav rada, če boste tudi vi potem zapeli kakšno svojo pesem.«  »Ne silite me, moj glas je že ves hripav.  Tu je doktor Dolnik; njegov bariton je še mlad ...«  »Torej oba in brez ugovora,« je zapovedala gospa Dora in se obrnila k Devinu: »Kaj pa vi, gospod doktor, gotovo tudi pojete?«  »Le v zboru, če je sila in kadar smo bili študentje dobre volje.«  Gospa Dora se je usedla h klavirju, Dolnik pa se je postavil zraven nje, da je obračal liste.  Igrala je neko Beethovnovo sonato z nemalo spretnosti, toda poslušalcem se je poznalo, da jim ta muzika ni razumljiva in da bi raje poslušali kakšno poskočnico.  Samo beležnik je kazal nekakšno navdušenje.  Dolnik pa, ki je bil glasbeno izobražen, se je vtopil v fantazije genialnega umetnika.  Ko je Dora prenehala, je beležnik zaploskal in ploskali so vsi drugi.  »Zdaj sta pa vidva na vrsti.«  Beležnik se ni branil in je pel neko zastarelo pesem, ki jo je za to priložnost prinesel s seboj, gospa pa ga je spremljala na klavirju.  Dolniku so bile najbolj všeč Schubertove pesmi in očitno je bilo, da je že večkrat tukaj vadil, ker je pel več skladb, ne da bi se njemu ali spremljevalki pri klavirju kaj zataknilo.  Končal je z znano skladbo »Ich schnitt’, es gern in alle Rinden ein«; in ko je z zvenečim, vendar mehkim, v srce segajočim glasom zapel: »Dein ist mein Herz und wird es ewig bleiben,« se je Devin čudil svojemu prijatelju, ki je bil videti ves spremenjen.  On, ki je obsojal vse mehkejše čute in se norčeval zlasti iz ljubezni, je bil videti kakor zaljubljen trubadur.  Oči so mu žarele in obrnil se je proti Dori, ki je s svojimi tenkimi prsti kakor v sanjah izvabljala iz klavirja mehke akorde.  »Bravo!« je zaklical beležnik in bravo je klicala vsa družba.  Dolnik je pogledal okoli sebe, kakor da bi se bil vzdramil, če ga nemara kdo ni opazoval in spet se je kazala na njegovem obrazu sarkastična poteza.  Gospa Dora je tedaj zaigrala neko arijo, vmes pa je povedala, da se je danes popoldne sprehajala po gozdu in slišala kmečko dekle prepevati pesem v slovenskem jeziku, ki ji je bila zelo všeč.  »Napev je nekako takšen.«  Gospa je zaigrala na klavir.  Dolnik je poslušal in spoznal, da je to narodna pesem:  »Pojte, pojte, drobne ptice.  Razgrnite se meglice, da bi sijalo sončece na moje drobno srčece.«  »Dovolite, gospa, začetek je prav, konec pa se glasi takole.« In Dolnik je sedel h klavirju.  »Če poznate to pesem, jo zapojte.  Rada bi jo slišala.«  »Če želite, moram ubogati!  Pomagati pa mi moraš ti, Devin.  Na Dunaju smo jo večkrat prepevali skupaj.«  Dolnik je zaigral na klavirju in oba sta zapela, Devin s toliko večjim navdušenjem, ker je s tem potrjeval, da so tu domača tla, na katerih naj odmeva le domača pesem.  Vse družbe se je zdaj polastil nekakšen nemir.  Okrajni glavar, ki je kvartal z županom in odvetnikom, je položil karte na mizo in ni verjel svojim ušesom, da se v salonu trde Nemke, soproge dvornega svetnika, sme kaj takega zgoditi.  Župan pa, ki je bil židane volje, je vzkliknil:  »To še jaz znam zapeti.  V moji mladosti ...«  Umolknil je, ko je opazil nejevoljo glavarja, ki je vstal in z drugimi odšel v salon.  »Vaš koncipient,« je zašepetal odvetniku na uho, »mi ni nič všeč.  In zdaj še ta novi doktor!  Videli boste,« je nadaljeval proti županu, »da bo s tem konec miru v našem mestu.«  »Bog nas obvaruj nemirnežev,« se je prestrašil župan.  Vsa družba je bila zdaj zbrana v salonu.  Ko sta Dolnik in Devin odpela, je gospa Dora zaploskala, pomagal pa ji je samo beležnik, vsi drugi pa so se spogledovali in molčali.  Naposled je glavar dejal z zaničljivim naglasom:  »Kmečke popevke!  Napevu in jeziku se pozna okornost.«  Devin je zardel od jeze in je hotel pikro odgovoriti, toda Dolnik ga je stisnil za roko, gospa Dora, ki je takoj spoznala, da utegne priti do neprijetnega besedovanja, pa je glavarju odgovorila:  »Meni pa je pesem zelo všeč.  Vi, doktor Dolnik, mi jo morate napisati in prevesti besedilo.  Zdaj pa prosim, da se poslužite črne kave ali čaja.  Tu so tudi cigare iz zaloge mojega moža.«  Spili so kavo in se poslovili, razen glavarja vsi dobre volje.  Gospa Dora jih je spremila do stopnic.  Zadnja sta odhajala Dolnik in Devin.  Pri stopnicah sta se ustavila in se še enkrat poklonila.  Dora je s prijaznim nasmehom podala Devinu roko:  »Bojim se, da bom že jutri potrebovala vašo pomoč.  Moji živci so že več dni hudo razburjeni.  Vi se držite na smeh, Ivan,« – nagovorila ga je brez priimka, – »ko bi jaz imela železne živce, kakor vi, se mi ne bi bilo treba zdraviti tu na kmetih in dolgočasiti.  Apropos, kaj pa bo z izletom na planine, o katerem ste že toliko govorili?«  »Prve dni septembra, ko je najugodnejše vreme za to, bomo šli, če vam bodo dopuščali živci.«  »Pojte, pojte s svojim zbadanjem.« Podala je Dolniku roko, ki jo je pritisnil k ustom, in se vrnila v salon.  Dolnik in Devin pa sta počasi odhajala za družbo, katere glasno govorjenje se je razlegalo po tihi okolici.  »Čudno, čudno,« je dejal Dolnik pol na glas, kakor v mislih, ko sta z Devinom stopila iz parka.  »Kaj čudno?«  »Človek je in ostane suženj svoje telesne organizacije.  Počenjaj, kar hočeš, utrjuj svoj duh, domišljaj si, da imaš svobodno voljo, zaman ves napor, ne umakneš se vplivu tistih skrivnih dejavnikov, ki vladajo vesoljni svet in vsako bitje v njem.«  »In kakšen je povod za te opomine?« ga vpraša Devin.  »Name vsaka glasba deluje čudovito.  Dušo mi napaja s sentimentalnostjo.  Otožnost se me poloti in to ne le pri izbrušeni umetni glasbi; naj preprostejši navžarji, kakšna harmonika ali neubrane lajne, mi zbudijo isto, zame zelo neprijetno čustvo.  Shakespeare pravi nekje: Čudno, da zasukana ovčja čreva človeško dušo utope v najvišjo zamaknjenost. – Da morejo glasovi tako vplivati!  In mi vemo, da niso nič drugega kot zračni valovi.  Odpraviti hočem še to slabost.«  »Zakaj?  Da bi zadušil v sebi še tisto trohico poezije, ki ti je še ostala?  Kam misliš?«  »Izpuliti si hočem iz srca vse strasti, ki vznemirjajo človeškega duha.  Poezija? – Nirvana, to ti je najvišja poezija.  V filozofskem miru zreti na mrgolečo človeško čredo, ki se gnete pod tabo, se grize in spet liže, zdaj vriska, pa sama ne ve, zakaj, in spet tarna pri najmanjši bolečini.  Ti pa si si utrdil duha, tvoja volja je premagala meso in beseda sreča – nesreča zate nima nobenega pomena.«  »Torej le v Indijo, in postavi se kakor fakirji na visoki steber, ali se vpiši med trapiste.«  »Le norčuj se.  Prišel bo čas, ko boš tudi ti koprnel po miru in spoznal, da je vse le dim in nične sanje.«  »Mogoče, toda današnji večer se mi ne zdi primeren za takšne pesimistične meditacije.  Imeli smo se dobro, in če človek ne zahteva preveč od ljudi in če ne sodi preostro, bo z njimi lahko užival še marsikatero veselje.  Kaj bi le rekla gospa Dora, če bi te slišala tako govoriti?«  »Gospa Dora?  Nikar ne vpletaj žensk, ko gre za pomenek o najvišjih problemih človeštva.  Ženski možgani, saj to ti bolje veš, so predrobni in prelahki, da bi se v njih rodile misli, ki bi bile vzvišene nad skrbjo za otroke, za vsakdanji kruh in oblačila.«  »Stara pesem!  Ampak spominjam se, da si prva leta svojega bivanja na Dunaju drugače sodil o ženskah.  V tvoji miznici sem nekoč našel celo sonet, v katerem si emfatično proslavljal svojo črnooko in črnolaso deklico in želel večno živeti prilepljen na njena sladka usta.«  »Mladostne budalosti, naivnost nezrelega, neizkušenega mladeniča.  Še v pravem času so se mi odprle oči, da sem spoznal vso puhlost tako opevanega čustva ljubezni.  Do korenine sem si jo izpulil iz svojega srca, in to je bil prvi korak na poti do zaželenega notranjega miru.«  »Da se le ne bi spotaknil.  Ne vem, ne vem, kar sem videl nocoj ...«  »Kaj si videl, kaj?« je vzkipel Dolnik.  »Ta gospa Dora in Ivan, se mi zdi, da sta se včasih pogledala nekako posebno, pesnik bi dejal – ognjevito ...«  »Glej, glej, ognjevito!  Zdaj ti ne preostane nič drugega, kot da me primerjaš z zaljubljenim mačkom.  Ampak pustiva te burke, saj nismo pred pustom.« S temi besedami je Dolnik prerezal ta očitno zanj neprijeten pogovor in znova je začel slikati družbo, ki se je daleč pred njima že bližala mestu.  »Okrajni komisar Kropeč, menda si opazil, da si plešo na glavi pokriva z lasuljo, je okamnina iz patriarhalnih časov, – pri svojem gospodu graščaku je menda nosil jedila na mizo, kakor prejšnji učitelji v župnijah; je brez izobrazbe, čisto nesposoben, vedno toži, kako je v zadregi, če mora rešiti najmanjšo stvarco.  Toda hvalevredno je njegovo samospoznanje.  Le zaradi prigovarjanja svojega načelnika se ni odpovedal službi, ko je pri preosnavljanju dobil dekret v roke, da je imenovan za tajnika.  Razumljivo je, da je glavarjeva metla.«  Devin se je pozneje prepričal, da komisar Kropeč ni tako črn, kakor ga je naslikal Dolnik.  Večkrat mu je v burnem političnem gibanju na skrivaj dajal nasvete in resnične informacije, in sploh je bil pošten, čeprav skromen in tih človek.  »Kaj pa tvoj načelnik?« je vprašal Milan.  »Odira kmete in meščane ne glede na politično ali narodno mišljenje in pri tem človekoljubnem delu mu pomagam jaz, za kar me še kar dobro plačuje, dokler ne bom odprl sam svoje kovačnice.«  »Kaj pa njegovo narodno mišljenje?«  »Tuli z volkovi, kajpada.«  »In duhovščina?«  »Naš dekan in mestni župnik se bolj briga za svoje gospodarstvo kot pa za druge stvari.  Mož je star in ni mu mogoče zameriti, če ne želi drugega kot mirno živeti.  Vikar se ravna po geslu: Bodite modri kot kače in krotki kot grlice.  Saj ga boš spoznal, če se boš hotel ukvarjati s politiko.  Njegov tovariš, kaplan Lovro Hrastovič, on ti je pa vrla duša.  Na njem še moj zlobni jezik ne odkrije črne pičice.  Z njim se brati, pošten in odkrit prijatelj ti bo.  Licemerstva ne pozna in srce mu gori za narod, da se mu še jaz čudim.  Oaza v puščavi.«  »Žensk mi pa še nisi opisal ...«  »Škoda vsake besede.  Dvanajst jih gre na ducat in če jih je skupaj šestdeset, pa je trop.  Za zabavo jim skrbi garnizija.  Če so huzarji, vse plamte za madžarščino; če topničarji, so vse Nemke, če so pa dragonci s Kranjskega, se spomnijo, da znajo slovensko.  Svoje mnenje spreminjajo večkrat kot modo.«  V tem pogovoru sta prišla v mesto, ki je bilo slabo razsvetljeno s petrolejkami.  »Zdaj pa pojdiva v gostilno,« je predlagal Dolnik, »kjer gotovo spet najdeva naše papenhajmarje.  Stavim, da beležnikov koncipient Trilek že meša karte in obira svojega načelnika in tiste, ki mu gredo na limanice.«  Ko sta stopila v sobo, ju je pozdravila znana družba, razen glavarja in župana, ki sta šla naravnost domov.  Trilek je že sedel v kotu za okroglo mizo in migal gostilničarki, naj prinese karte.  Vabil je gospode k majhni igri za kratek čas.  Dolnika je že poznal, da se ne dotakne kart.  Drugi pa so sčasoma prisedli in začeli hazardno igro ''makao''.  Dolnik in Devin sta sedela pri sosednji mizi in pridružil se jima je komisar Kropeč, ki je pripovedaval, v kakšnih zadregah da je pri tem ali onem primeru.  Potem se je spustil v pogovor z Devinom in mu zagotavljal, da bo urad strogo ukrepal proti mazačem in konjederskim babam, ki sleparijo ljudstvo.  »Vi ne veste,« mu je razlagal, »v kakšnih zadregah sem včasih, ko mi zagotovo zatrjujejo, da taka mazaška baba da je zdravila ljudem, ne morem pa ji dokazati, da jemlje plačilo.  Ampak jaz jih znam naviti, da mi pridejo v mrežo.  Vi, doktor Dolnik, ste gotovo že slišali, kako sem ujel tisto žensko, ki zna pomagati pri vsaki bolezni, da zdaj sedi štirinajst dni.«  »Potem pa bodo ljudje še bolj letali k njej, ker jo bodo imeli za mučenico zavistnih zdravnikov,« je odvrnil Dolnik.  »Žal, res,« je pritrdil komisar.  »V zadregah sem, v velikih zadregah, kaj naj storim ...«  »Zaradi mene,« se je oglasil Devin, »ni treba nobene preganjati niti zapirati.«  »Ampak zakon to zahteva in korist ljudstva!«  Pri sosednji mizi se je vse bolj vnemala igralska strast.  Beležnik je kot ponavadi zgubljal, toda ne da bi nehal in čakal na ugodnejši čas, hotel je prisiliti igralno srečo in stavil je više in više.  Bankovci so letali po mizi in se kopičili pri njegovem koncipientu Trilku, ki je bil izurjen v igri.  Beležnik je iskal že po vseh žepih in igralci se niso zmenili za nič drugega kot za banko.  Dolnik je svetoval Devinu, da bi odšla in odšla sta.  Pospremil ga je do stanovanja.  Pri slovesu mu je dejal: »Jutri pa se predstavi našim velmožem, toda vsakega pogovora o politiki se izogibaj.«  »Svojega prepričanja ne bom nikdar zatajil,« se je razvnel Devin.  »Tega ni treba, ampak kar te ne peče, ne pihaj.«  »Dolnik je odšel v svojo sobo, Milan pa je ostal sam ...  Dolgo ni mogel zaspati.  Rojilo mu je po glavi, kar je doživel današnjega dne.  Nepričakovano srečanje na železniški postaji z Ivanko, šaljivo sorodnico.  Pri njenih starših, trgovcih v malem trgu, je bil večkrat o počitnicah.  In ko se je ozrl v kupe, je zagledal mili obraz in dvoje žarečih oči, strmečih vanj.  V duhu si je predstavljal poteze obraza, toda videl je le svetle, od gostih trepalnic obsenčene oči, ki so ga očarale z neko skrivnostno silo, da še spregovoriti ni mogel.  Dim, nesrečni dim je prekril vlak in kar je bilo v njem.  Ko se je polagoma razpršel, se je spet zasvetilo dvoje svetlih oči, iz katerih je bliskal čudovit plamen.  Devin se je nasilno odtrgal od teh blodenj in začel premišljati, ali bo mogoče lahko izpolnjeval tiste idealne načrte v korist naroda, ki si jih je ustvarjal v tujini, da jih bo uresničil na domačih tleh.  Če se je spomnil na večer in ljudi, ki jih je danes imel priložnost spoznati in opazovati, in če si je ponavljal, kako je Dolnik opisoval ljudstvo in razmere, mu je upadlo srce, ker se je počutil osamelega in ni poznal nikogar, da bi se nanj oprl.  Z Dolnikom ga je pač vezalo prijateljstvo in nanj se je lahko zanašal glede vsega, samo v boju za narodnost ne.  Ali bi potemtakem ne bilo pametneje odriniti in postaviti svoj šotor v drugem bolj prijetnem kraju.  Ampak to ne bi bilo le nemožato, če bi se ustrašil ovir, marveč izdajalsko.  Trdno je sklenil, da bo ostal tu, ugasnil luč in zaspal.  In spal je trdo spanje mladega, zdravega človeka, da se zjutraj še spomnil ni, ali se mu je kaj sanjalo ali ne, s čimer je povzročil veliko žalost staremu Jožetu, ki bi rad stavil v loteriji na sanje v prvi noči v tuji postelji.  Drugi dan je imel Devin dosti opravkov.  Predstaviti se je moral glavarju, županu, sodniku in drugim gospodom, s katerimi se je seznanil že prejšnji večer.  Glavar ga ni sprejel posebno prijazno.  Dejal je, da se v tem okraju ljudstvo ne meni za politične in narodne prepire in da je to zelo pametno.  Dovolj je materialnih vprašanj in skrbi, ne pa da bi si čas tratili s takšnimi prenapetostmi, s katerimi se tu in tam vznemirja posebno preprosto ljudstvo.  On strogo pazi, da se ne kalita mir in sloga.  Devin je ugovarjal, da je materialno stanje vsakega naroda tesno združeno z njegovo omiko, ki pa se da doseči le z materinim jezikom.  »Dobro, če je jezik sam že izobražen in razvit v književnosti.  Sicer pa je za kmeta, in le o njem lahko govorimo tukaj, kajti izobraženci tega narečja ne uporabljajo – bolje, da ostane pri svojem delu, kot da bere knjige in časnike, ki jih ne more prebaviti.«  Devin je sprevidel, da v birokratizmu zrasli nadzornik javnega reda ne more razumeti novih idej našega stoletja, se poslovil in poiskal župana.  Našel ga je v mestni pisarni, kjer je prebiral in podpisoval tisto, kar mu je predložil mestni pisar, ki pa si je zaradi lepšega prevzel naziv tajnika.  Bil je še mlad človek prevzetnega vedenja, brez posebnih šol.  Končal je osnovno šolo, potem je bil diurnist, dokler ga niso vzeli k vojakom.  Priplezal je do narednika in ko je odslužil svoja tri leta, se je vrnil v rodno mesto.  Tedaj je bilo izpraznjeno mesto pisarja in dodeljeno njemu.  Ker se župan sam ni rad vtikal v javne stvari, je vse prepuščal pisarju in tako je tajnik Kruleč postal imenitna oseba, da se ga je marsikateri meščan bal.  Ko je Devin vstopil, ga je župan pozdravil in mu ponudil stol.  Kruleč pa ga je ostro pogledoval in meril od glave do nog ter mu odzdravil le z lahnim kimanjem.  Devin je vprašal, kakšne so v splošnem zdravstvene razmere.  Župan je odvrnil, da so dobre, toda zdravniki v mestu imajo dovolj opravkov, ker daleč naokoli ni nobenega zdravnika.  »Kdor se drži nas meščanov,« je posegel vmes tajnik, »bo gotovo dobro shajal.«  Devin pogleda moža in vpraša župana, s kom ima čast govoriti.  Kruleč zardi, župan pa pove, da je to mestni tajnik.  »Me veseli,« odvrne Devin kratko in se pogovarja naprej z županom, ne oziraje se več na tajnika.  Ko se poslovi, gleda tajnik strupeno za njim, župan pa ga pospremi iz pisarne do stopnic.  Tam postoji in ker Devin opazi, da ima mož še nekaj na srcu, ga vpraša, ali še kaj želi od njega.  »Da, da,« reče zategnjeno, kot da bi ne upal na dan s pravo besedo.  Potem potrka Devinu na ramo: »Kajne, gospod doktor, vi nam ne boste kalili miru v našem mestu?«  »Jaz?« se smehlja Devin.  »Kaj pa mislite?  Dobro vem, da je mir prva državljanska dolžnost.«  »Prav, prav!« pritrdi župan in se potolažen vrne v pisarno.  Devin se je potem odpravil k sodniku, ki se mu je kazal prijaznega, češ da bosta večkrat pri komisijah imela skupne opravke.  Tožil je, da je dela čez glavo.  Če bi pa morali uradovati v dveh jezikih, na kar pač ne kaže misliti, potem bi morala vlada nastaviti še dva uradnika več.  Devinu se ni ljubilo besedovati z možem, ki mu ga je bil Dolnik tako čudno osvetlil, in je odšel.  Na hodniku se je srečal z Dolnikom, ki je bil zaradi svojih opravkov na sodišču.  »Ravno prav!  Ura bije poldan, zdaj pa h kosilu.  Tu živimo redno, po filistrsko.  Ob dvanajstih je miza pogrnjena in kdor pride pozneje, še kosti ne dobi.«  Odšla sta v gostilno, kjer je Dolnik po navadi obedoval, in odslej tudi Devin.  Zamišljen je sedel zraven svojega prijatelja, ki se je muzal, ker je vedel, zakaj se Devin drži tako kislo.  Po kosilu sta si prižgala cigari in ko sta ostala sama v sobi, se je Dolnik nasmehnil prijatelju:  »Zdaj si se sam prepričal, da tu ni nobenih tal za tvoje osrečevalne ideje.«  »Pri teh ljudeh, ki so zrasli v nasprotnem mišljenju, res ne.  Toda večina naroda ima zdravo jedro, treba ga je le izluščiti iz trde lupine.  Kmečko ljudstvo je še nepokvarjeno.  Prebujati ga iz spanja, mu kazati pot do samozavesti, do kulture in svobode, to naj bo naša naloga.«  »Na kmetih misliš torej poskušati svojo srečo?  Narodni tribun hočeš postati?  Nemara mučenik?  Nehvaležna, pa tudi nespametna naloga!«  »Nehvaležna morda; toda zakaj nespametna?«  »Ker niti kultura niti svoboda ne pospešujeta človeške sreče, kakor je niso vsi naši tako hvaljeni izumi.  Z višjo izobrazbo boš tistim milijonom, ki so doslej mirno prenašali svojo usodo, ker niso veliko premišljevali o njej, vcepil tisti nemir in nezadovoljstvo, ki ju čuti izobraženec, ko spozna nepopolnost in praznino tega sveta.  Razvnel boš strasti, ki so doslej spale, poslej pa se ne bodo dale nasititi.  Iz trpinov, ki se ne zavedajo svojega trpljenja in ga zato temu primerno lahko prenašajo, boš naredil še hujše trpine, ki bodo bridko čutili neznosno pezo svoje usode in jo brez uspeha skušali zvrniti s svojih ramen.  Nedavno sem slišal može iz neke bližnje občine, kako so se pričkali zaradi ustanovitve nove šole.  Komisar jim je razlagal, kako potreben je pouk in koliko bolje se jim bo potem godilo, ko se bodo v šoli naučili raznih vednosti.  Stari mož, ki je bil med njimi, je zmajal z rameni in rekel:  »Kdor malo ve, mirno v svoji koči živi.« Ali ni to izrek, vreden največjega filozofa? – In svoboda? –«  »Malo se oddahni, preden nadaljuješ s svojimi paradoksi,« mu je segel v besedo Devin. »Izobrazba in izumi, da bi onesrečevali človeštvo?  Tole te vprašam: Kdo se je bolje počutil, ali graščakov tlačan, ki se je zvijal v mukah in ki ga je gospodar lahko bičal in trpinčil do smrti, mu onečaščal ženo in hčer in ga prodajal kot živino, ali osvobojeni kmet, k čemur je prispevala rast človeške izobrazbe, ki je sam svoj gospodar in podvržen le istim zakonom, ki veljajo za vsakega državljana od vladarja samega do najrevnejšega berača?  Ali preprosti kmet naše dobe ne uživa več ugodnosti kot vitezi pred sto ali dvesto leti?  Prav tako tudi rokodelec in obrtnik, ki mu stroji lajšajo vsakršno delo.«  »Lajšajo?« se je razvnel Dolnik.  »Stroji mu požrejo delo, s katerim je prej lahko in pošteno vzdrževal sebe in celo družino.  Vsak novi stroj jemlje zaslužek tisočem človeških rok in napravi več lačnih revežev kot nekdaj najmogočnejši graščak.  In da so ugodnosti življenja zdaj veliko večje za kmeta in obrtnika in sploh za vsakega človeka?  Kdo pa to čuti?  Na te ugodnosti smo navajeni in jih imamo za nekaj navadnega, vsakdanjega.  Pri tem pa bridko čutimo, kaj vse še pogrešamo, in to nas prav tako pekli kot v prejšnjih časih bič tepenega sužnja.  In toliko hvaljena svoboda?  Kaj pa je drugega kot sleparstvo in pesek v oči veliki večini?  Volitve, parlamentarizem, vse je humbug, resnična in stalna v začaranem krogu je le splošna revščina.  Njej pa se ne da pomagati z malenkostnimi sredstvi; zanjo sploh ni zdravila.«  »Jaz pa,« odgovarja Devin ognjevito, »jaz pa ne le da upam, ampak sem trdno prepričan o boljši prihodnosti človeštva.  Že se rumeni zarja, ki bo zasvetila srečnejšim rodovom.  Povsod naokoli vidimo velikanski napredek, usmerjen k vzvišenemu cilju, vsaditi ljudem dejansko ljubezen do bližnjega, odpraviti človeško bedo in da bi vsakdo dobil svoj delež pri dobrinah tega sveta.«  »Torej komunizem?«  »Vsekakor bolje kot tvoj nihilizem.  Pa stopiva spet na realna tla in prepustiva prihodnost svojim potomcem.  Šalil si se, češ da hočem prebujati kmečko ljudstvo.  Zakaj se ti to zdi tako smešno?  Dovolj priložnosti si imel, da bi spoznal njegove dobre in slabe lastnosti.  Kako sodiš o našem kmetu?  Ali kmet ne čuti hudih krivic, ki se mu gode?«  Dolnik je pomilovalno pogledal Devina.  »Naš kmet?  Ni ne slabši in ne boljši kot pri drugih narodih.  Praktičen je in zato sebičen.  Obljubi mu vinar manj davka, manjšo desetino in višje cene njegovih pridelkov; dodaj še, da bosta cenejša sol in tobak, pa se mu boš bolj prikupil, kot če mu cele ure razlagaš in ga skušaš vneti za človeške in narodne pravice.  Odkar sem tukaj koncipient, še niti eden ni zahteval, naj mu spišem tožbo ali pogodbo v njegovem jeziku.  Pardon!  Neki original res živi kakšno uro hoda odtod v neki stranski dolini.  Mlin ima in kmečko posestvo, pri Zidarjih se pravi, piše pa se Urh Dolinšek, Prišel je k nam v pisarno, mencal z rokami, jaz pa sem ga vprašal, kaj želi in če ima kakšno tožbo.  Dejal je: »Seve, seve, zaradi vode.« Pripovedoval je, zakaj da gre in končno nekako plaho pristavil: »Seve, seve, da se piše slovensko.« – »Seve, seve,« sem mu pritrdil, »če želite.« Možu se je lice zasvetilo od veselja, roke si je mel in odšel mrmrajoč: »Seve, seve slovensko.« – Naši pisarji so ga krstili za Urha Seveta.«  »Le norčuj se iz njega.  Obiskal ga bom!«  »In našel boš Nikodema na kmetih.«  Dolnik in Devin bi se pogovarjala še naprej, če se ne bi odprla vrata; vstopila je hišna gospe Dore.  Dolnik jo je spoznal in vzkliknil:  »Tvoja praksa se začenja.  Gospa Dora je spet bolna, kajne Marjeta?«  »Zelo hudo jim je,« je rekla Marjeta, »tako hudo ...«  »Kakor tebi, kadar odide garnizon,« se je pošalil Dolnik.  »Vi se zmerom norčujete.  Gospa hudo trpi in težko pričakuje gospoda doktorja.  Prosim, da brž pridete,« je rekla Devinu.  »Zdaj pa le na delo in pokaži, kaj znaš.  Če boš ostal dalj časa v vili, se mogoče mimogrede oglasim,« je dejal Dolnik in odšel.  Gospa Dora je slonela na zofi v elegantno opravljenem budoarju.  Rdečkasta zavesa je zastirala edino okno, da se je vse kazalo v rožnatem siju.  Dora je bila ovita v okusni negliže, razpuščeni kostanjevi gosti lasje so bili ujeti v mrežo.  Ko je vstopil Devin, je z obema rokama pritiskala na sence in glasno ihtela.  »Hvala, da ste prišli, gospod doktor,« je stokala.  »Zblaznela bom, če mi takoj ne pomagate.  Prosim, primaknite si stol, ne morem vstati.«  Devin je sedel in Dora mu je podala roko.  »Ali še bije žila?  Vsa kri mi sili v srce, glava pa se mi zdi, kot da je vkovana v razbeljeni železni obroč.«  Devin jo je začel tolažiti z navadnimi frazami, češ da bolezen ni nevarna.  »Torej vi ne verjamete,« se je oglasila Dora nejevoljno, »da sem res prav hudo bolna.«  »Verjamem, da trpite hude bolečine, vem pa tudi, da vam bo kmalu odleglo.«  »Uboga moja glava!  Znotraj tolče kakor s kladivom.«  Dora je prijela Devinovo roko in si jo položila na glavo.  »Ali ne čutite, kako tolče in bije pod temenom?  Zdi se mi, da kar iskre skačejo iz mojih las.«  In Devin je res čutil neko gomazenje in slišal prasketanje, ko se je s prsti narahlo dotaknil njenih las, kakor če pogladiš črno mačko po hrbtu.  »Oh, vi ste magnetizer,« je Dora vzkliknila veselo.  »Zdaj pa tudi jaz verjamem, da me boste hitro rešili najhujših bolečin.«  »Jaz magnetizer?  S tem doslej še nisem imel opraviti in da vam odkrito povem: magnetiziranje in podobne reči imam za prazno sleparijo.«  »Vi ne poznate svojih skrivnih moči, jaz pa sem jih takoj začutila.  Zelo sem senzitivna in če se mi približa pravi medij, sem takoj popolnoma v njegovi oblasti.  In vi ste takšen medij.  Če res hočete, da pojenjajo moje bolečine, potegnite z roko po mojem čelu.  Tako!  Že čutim, da se obroč razteza in da kladivo v glavi udarja redkeje in redkeje.«  Devin je storil po Dorini volji in začelo ga je zanimati, kaj da pomeni magnetiziranje in podobni še nepojasnjeni naravni pojavi.  Dora je bila očitno olajšana in je prosila Devina, naj odpre okno, da ji bo zdaj čisti zrak koristil.  »Torej se niste nikdar udeležili kakšne seanse ali seje?« ga je vprašala Dora.  »Slišal sem o takih sejah, pri katerih potujoči spiritisti sleparijo lahkoverne ljudi in pri tem dobro žive.«  »Vi govorite kakor gluhi o glasbi.  Ne zamerite, ampak če bi se le enkrat udeležili take seje, bi drugače sodili.«  Dora je potem pripovedovala, da jo je prijateljica na Dunaju uvedla v salon barona H., kjer je videla najčudovitejše spiritistične prikazni.  »Slišali ste trkanje,« je posegel Devin vmes in se na tihem smehljal, »premikanje stolov in miz, zvonjenje zvončkov, igranje na kitaro ali harmoniko, škripanje in pokanje po sobi, videli ste bele roke in čutili njihov smrtnohladni dotik.«  »Kaj to!  Take navadne stvari zna vsak medij.  Na seansah je to le predigra, da se duh zamakne in da je pripravljen v breztelesni svet.  Duhovi se ločijo od medija in se prikazujejo, pa ne le to, tudi otipati jih je mogoče, jejo in pijejo, stiskajo podano roko in vzdigujejo stol s človekom vred.  Groza me prešine, če se spomnim na zadnjo sejo.  Slavni in znani ameriški medij Monk se je zamaknil v razsvetljenem prostoru, ne kakor sicer ponavadi v temnem salonu.  Mi smo sedeli v krogu in se držali za roke, kajti samo če se drži roka roke, duhovi lahko delujejo.  Kot bi trenil, je iz Monkovega telesa nad rameni zrasla bela megla, ki je postala človeška podoba, se ločila od Monka, hodila po sobi in kazala inteligenco in telesno moč.  Čez četrt ure se je spet približala k Monku in izginila v njegovem telesu.  Tu vendar ni mogoče misliti na prevaro ali na halucinacije, ker se je vse dogajalo v svetlem salonu kot podnevi.«  »Spiritisti, pravijo,« je odvrnil Devin, »so najspretnejši glumači!«  »Pravi, pošteni spiritisti gotovo ne.  Priznam pa, da so med njimi tudi sleparji.  Ampak poslušajte naprej, Monk se je v zamaknjenosti vzdignil od tal, in kot da bi bil breztelesen je plaval nad nami po zraku do stropa salona.  Tedaj je eden izmed navzočih gospodov iz nagajivosti izmaknil roko iz sosedove roke, ker ni verjel v spiritistične prikazni.  Groza!  Monk je padel na tla.  Hudo bi se bil poškodoval ali celo ubil, če ne bi na srečo nekaj gospodov pomagalo z naglo vzdignjenimi rokami, da ni prehudo treščil na pod.  In zdaj še trdite, da je spiritizem humbug?«  Gospa Dora je zatisnila oči, kot da bi vse to klicala v spomin.  Devin pa je po kratkem molku še enkrat odločno dejal, da ne bi mislil na duhove, tudi če bi sam videl take nenavadne prikazni, ampak bi preiskal, s kakšnimi sredstvi se dogajajo takšni navidezni čudeži.  Dora ga je pogledala in se nasmehnila:  »Vaš prijatelj Dolnik pa ni tak neveren Tomaž.«  »On da verjame?« je vprašal Devin presenečeno.  »V spiritizem,« je potrdila Dora.  »Ni mogoče!«  »Zakaj pa ne, če se je pri sejah sam prepričal.«  »Kje in kdaj?«  »Že na Dunaju.«  »Nikdar mi ni pravil o tem.«  »Torej tudi ne o meni?« je zvedavo vprašala Dora.  »Niti besedice.  Mislil sem, da vas je spoznal šele tukaj.«  »O, ne,« je rekla Dora zategnjeno, »stara znanca sva.  Na Dunaju je poučeval v hiši mojega svaka in ko sem videla, da se zanima za spiritizem, sem poskrbela, da je dobil vabilo na sejo, pa je iz Savla postal Pavel.  Toda on nima nobene spiritistične moči, vi jo pa imate, samo če jo hočete uporabiti.«  Zdaj je bila Dora očitno bolj pri sebi.  Pripovedovala je, da se lahko zamakne v somnambulno spanje, če jo magnetizer oziroma hipnotizer s svojimi očmi ostro meri in mislim v njej ukaže, da mora zaspati.  V takem spanju, je rekla, ne ve, kaj govori in počenja.  Ko se spet zbudi, se ne spominja ničesar.  »Poskusite!« je silila Dora.  »Rada bi vedela, ali sem imela prav.  Toda vi morate imeti odločno voljo, čeprav tega ne verjamete.«  »V take poskuse se ne spuščam.  To mi prepoveduje zdravniška dolžnost.  Vaši živci so že tako preveč razburjeni in zakaj bi jih še bolj dražil s fantastičnimi poskusi.  Predpisal vam bom zdravila.«  »Pustite me s svojimi zdravili.  Meni nobeno ne pomaga, samo magnetizem.«  »Tega pa,« se je pošalil Devin, »nimam ne jaz na recepte, pa tudi ne morem ga naročiti v lekarni.«  Dora je srdito vstala, stopila k oknu in se zazrla na vrt.  Tudi Devin se je vzdignil in se hotel posloviti.  Sicer mu je bilo neprijetno, da se je zameril tako imenitnemu bolniku, toda sramovati bi se moral samega sebe, če bi se vdal takim muham in bi se proti svojemu prepričanju in kljub študiju ukvarjal z diletantskimi poskusi.  Približal se je gospe in se nehote čudil njeni krasni junonski postavi, okoli katere se je vila dolga obleka.  Mreža, ki je držala lase, se je odmaknila in v gostih valovih so se krožili kostanjevi lasje ob hrbtu čez pas.  Bled, kakor iz alabastra izklesan obraz, je zažarel ob zadnjih sončnih žarkih, ki so se nad drevjem od zahoda vsipali skozi okno.  Devin je stopil bliže, Dora se je obrnila proti njemu in zdelo se mu je, da se iskri solza v njenih mokrotnih očeh.  Koga bi ne ganile solze lepe mlade ženske?  Devin si je začel očitati, ker je tako trdosrčno ravnal in ker se ni vsaj na videz vdal.  Dora je s svojim bistrim pogledom spoznala, kaj se dogaja v duši mladega doktorja.  Globoko je vzdihnila.  »Kaj mislite oditi?« je rekla z otožnim glasom.  »Oprostite, gospa!« se je začel izgovarjati Devin kakor grešnik, ki se zaveda hude pregrehe.  »Odleglo vam je, hvala Bogu, in ne potrebujete več moje pomoči.«  »Odleglo?  Tako mislite vi.  Jaz pa spet čutim, kako mi bije pod temenom in mi hoče raznesti glavo.  Dokler ne mine ta napad, vas ne spustim odtod.  Samota me bo umorila.  Če ni drugega sredstva, pa zapišite v božjem imenu kakšno zdravilo.  Mogoče mi bo res pomagalo.«  Devin je zapisal in dekla je naglo odhitela v mesto.  Dora pa je naročila, naj doktorju pripravijo večerjo.  Takoj so se zaslišali koraki v sprednji sobi, nekdo je potrkal in pri na pol odprtih vratih vprašal: »Ali smem vstopiti?« Bil je Dolnik.  »Prosim,« se je oglasila Dora in v hipu ji je rdečica prelila obraz.  Dolnik je vstopil.  »Srečal sem deklo, ki je hitela po zdravila, in povedala mi je, da je doktor Devin še tukaj in da se milostljiva že bolje počuti.  Dovolil sem si torej ...«  »Stari prijatelj je vedno dobrodošel, danes pa še posebno.  Doktorju sem pripovedovala o naših sejah, on pa noče verjeti, da ste tudi vi spiritist.«  Dolnika je ta nagovor očitno presenetil.  »Med pravovernike, to veste, gospa, nisem nikdar spadal.  Bil pa sem pri sejah in ne tajim, da sem videl stvari, ki so nemogoče, če res veljajo do zdaj priznani naravni zakoni.  Toda z zdravnikom govoriti o spiritizmu bi bilo kakor metati bob ob steno.«  Dolnik bi se rad izognil daljšemu pogovoru o tem predmetu, pa je zasukal pogovor na dnevne novice.  Toda Dora ni pristala in je zahtevala, da naj poskusijo vsi trije, če bi se ne dalo izvabiti duhov.  Spet je zatrjevala, da bi bil Devin imeniten medij, če bi le hotel.  Dolnik je nekako nejeverno pogledal svojega prijatelja.  Devin pa se je muzal in da bi potolažil gospo, je obljubil, da se bo prihodnjič udeležil take seje, danes pa da se mu mudi domov, ker mora pospraviti svoje stvari.  Po večerji, ki se je Dora ni dotaknila, sta se Dolnik in Devin poslovila; slednji z naročilom, da naj Dora vzame predpisana zdravila, če se ji bo stanje poslabšalo.  Obljubil je, da bo naslednjega dne prišel pogledat.  Dora, ki je na pol slonela na zofi, je obema podala roko in se opravičila, da si ne upa ganiti se z mesta.  Ko sta odšla, se je Dora počasi vzdignila.  Nejevolja in dolgčas, oboje se je bralo z njenega obraza.  Odprla je predal v pisalni mizi in začela premetavati pisma v njem.  Iz enega je smuknila fotografija.  Dora jo je prijela in obraz se ji je razjasnil.  Na sliki je bil mlad dragonski častnik.  Razgrnila je pismo in ko je brala, ji je zaigral nasmeh okoli ustnic.  »Moje srce hrepeni,« je bilo napisano na koncu pisma, »po Vašem pogledu.  Dneve štejem, ure in minute, da bom spet užival neskončno srečo, ko bom lahko gledal Vaš mili obraz in se vtopil v žar Vaših čarobnih oči.  Alfonz.«  »Ubogi Alfonz, tudi jaz bi bila raje na Dunaju kot v tej pusti samoti,« je govorila Dora sama s seboj.  »Od dolgega časa bom poginila.  Poslati me sem v pregnanstvo, ko se druge žene razveseljujejo v toplicah, to je tiranija, ki je ne bom mirno prenašala.  Maščevati se hočem.  Toda kaj naj počnem do vrnitve na Dunaj?«  Obraz se ji je pomračil in zehati je začela od dolgega časa.  Potem je pozvonila in Marjeta je morala ostati pri njej in ji pripovedovati o mestnih novicah.  Toda tudi te je niso zanimale.  Vzela je v roke francoski roman, ga nekaj časa prebirala, se naveličala in ga odložila.  Končno je legla, pa ni mogla zaspati.  Prijatelja pa sta korakala proti mestu.  Dolnik je bil izredno malobeseden, Devin pa zatopljen v misli na Doro, ki je, tega si ni mogel tajiti, napravila nanj nenavaden vtis.  »Nikdar mi nisi povedal, da sta se z gospo Doro poznala že na Dunaju,« je naposled spregovoril Devin.  »Saj je tudi vredno, da bi se govoričilo o ženskih znanstvih,« je Dolnik odgovoril pikro.  »In kaj ti je povedala?«  »Da te je spoznala pri svojem svaku, kjer si poučeval.«  »Zvita kača!« je zamrmral Dolnik in potem glasno pristavil:  »Tako.  In potem me je spravila k spiritističnim sejam.«  »In kaj sodiš o tem?«  »Kaj?  Saj poznaš Hamletove besede, da je veliko stvari med zemljo in nebom, o katerih se nam še sanja ne.  Naši naravni zakoni veljajo le za telesni svet.  Kdo more trditi, da se po njih ravnajo tudi taka breztelesna bitja.«  »Torej duhovi?« se je začudil Devin.  »Saj vendar ne verjameš v duhove in kar je takih mističnih fantazij?«  »In če bi verjel?  Kdo lahko dokaže, da po zraku naše zemlje in po vesoljnem etru ne plavajo popolnejša bitja iz take snovi, ki je mi s svojimi topimi čutili ne moremo ne videti ne slišati, ne vohati, ne otipati.  Le izjemoma se zgodi, da ima kakšno človeško bitje takšno posebno organizacijo, da lahko stopi v stik, recimo z duhovi.  Mar misliš, da so vsa zgodovinska poročila, in na tisoče bi jih lahko navedel, o prikaznih, spominih, prerokovanjih, o drugem vidu, o somnambulizmu in magnetizmu, samo izmišljotina?«  »Z metafiziko se jaz ne ukvarjam,« je Devin prekinil besedo prijatelju, ki je očitno hotel na široko razviti svoje misli.  Prišla sta do svojega stanovanja.  »Da se ti ne bo sanjalo o tvoji bolnici,« je Dolnik podražil Devina.  »Tebi pa ne o duhovih,« je odvrnil Devin.  »Žal mi je, da se mi nočejo prikazati.  Vsaj to bi zvedel, ali je vredno še naprej stokati pod težo življenja, ali ...« Dolnik je umolknil in odšel v svojo sobo.  Naslednjega dne je Devin imel že veliko opravkov.  Poklicali so ga k različnim bolnikom, ki so trpeli zaradi kroničnih, neozdravljivih bolezni, preskušali različne zdravnike in zdravila, zdaj pa so od novega doktorja pričakovali pomoči.  Šele popoldne je utegnil obiskati gospo Doro.  Pri njej je našel več gospa iz mesta in to je bil zanj povod, da se ni mudil predolgo.  Dora ga je sprejela kot starega znanca, in ko se je poslovil, je moral obljubiti, da se bo oglasil vsak dan, četudi ne bo poslala ponj.  Nekaj dni pozneje se je Devin spet napotil po vsakdanji navadi v vilo gospe Dore.  Ko je odprl vrata, mu je prišel naproti mož srednje, suhe postave, bledih obritih lic.  Bil je mož gospe Dore, dvorni svetnik vitez Salbing.  »Gospod doktor Devin,« ga je predstavila Dora, ki je stala poleg svetnika.  »Težko nalogo je prevzel, zdraviti mene.«  »Moja žena mi je že pravila o vašem prizadevanju.  Hvaležen vam bom, če se vam posreči, kar se ni najimenitnejšim dunajskim zdravnikom.«  »Ta bolezen je kot proteus,« je odvrnil Devin.  »Vsak čas se kaže v drugi barvi.«  Sedli so in svetnik Salbing je pripovedoval, kako žal mu je bilo, da ni mogel priti na godovni dan svoje drage ženke – poljubil ji je roko –, zdaj pa se je na silo odtrgal od svojih opravil in ostal bo tukaj ves čas svojega tritedenskega dopusta do trgatve.  Kdor bi bil v tem hipu natanko pogledal Dori v obraz, bi na njem opazil, da ni bila najbolj vesela te napovedi.  Oblaček nejevolje pa je hitro izginil, ko so se odprla vrata in ko je vstopil Dolnik pozdravit gospoda svetnika, o katerem je zvedel, da je bil prišel.  »Gospod svetnik, želeli ste napraviti izlet v hribe.  Zdaj je najprimernejši čas.«  »Prav, pa pojdimo.  Povabil bi še nekaj prijateljev, ki sem jim to obljubil.«  »Ali bomo tudi ženske lahko prišle do vrha?« je vprašala Dora.  »Zelo lahko,« je pritrdil Dolnik.  »Hodili bomo po mahu skozi pragozdove kakor po perzijskih preprogah.«  Pogovorili so se o izletu, potem pa se je svetnik Salbing dvignil in povabil Devina, da ga pospremi v bližnji vinograd, kjer si bosta ogledala, kako kaže grozdje.  Dolnik pa naj ta čas zabava gospo.  Počasi sta šla skozi park.  »Rad bi se pogovoril z vami zaradi svoje žene,« je začel pogovor Salbing.  »Vi jo sicer poznate šele nekaj dni, ampak gotovo ste že spoznali, da nima drugih težav kot nervoznost.  Prejšnja leta je po priporočilih zdravnikov odhajala v toplice in kopeli, celo na morje, vedno pa se je vrnila še bolj živčna.  Letos pa mi je profesor O., ki ga dobro poznate, je moj osebni prijatelj, svetoval, naj jo pošljem v bolj samoten, miren kraj.  Kupil sem to vilo in zdi se mi, da sem dobro zadel.  Dora je videti krepkejša in živčni napadi so redkejši.  Bojim pa se, da je prihodnje leto ne bom več spravil v ta kraj.  Toži o groznem dolgočasju.  No, prav to je najboljše zdravilo.  Zato vas prosim, da posebej poudarjate izvrsten vpliv tukajšnjega bivanja za takšno bolezen, zaradi katere trpi Dora.«  »Če to trdim, govorim samo resnico,« je odgovoril Devin.  »Nič huje ne razburja živcev kot življenje v modernih toplicah in nobeno zdravilo jih bolj ne umiri kot bivanje v tihem kraju, oddaljenem od svetovnega šuma.«  »To je tudi moje mnenje.  Po trgatvi se bova vrnila na Dunaj.  Za prihodnje leto pa vas že zdaj prosim, da s svojim zdravniškim nasvetom, ko bo treba, pomagate k popolni ozdravitvi teh nesrečnih živcev.«  Vrnila sta se v vilo.  Po skupni večerji sta se Dolnik in Devin poslovila.  »Zakaj te je pa stari Salbing vlekel na stran?« je Dolnik vprašal posmehljivo.  »Ženo mi je priporočal za zdravljenje.«  »Modra glava!  Mlademu doktorju priporočati mlado ženo!«  »Menda ne misliš, da bi mogel zlorabiti ...« se je hudoval Devin.  »Kaj zlorabiti?  Tvoja dolžnost je zdraviti in v ta namen uporabiti vsako sredstvo.  Recimo, da se gospa ne da drugače pozdraviti, kot ...«  »Pusti svoje posmehljive šale in mi raje povej, ker ti je vse to znano, kakšno je razmerje med svetnikom in njegovo ženo.«  »Aha!  Že misliš nanjo!«  »Ti me boš res užalil!«  »Le zakaj tako vprašanje?  Oči imaš in presojati tudi znaš.  On je kup pepela, ona žareče oglje, ki vžiga in sežiga.  Varuj se ga!  Zdaj pa mir besedi.«  Dolnik je govoril z jezo in molče sta šla drug za drugim po stezi, dokler ni Devin, ki se je spomnil na tretjega pobratima, vprašal, kaj je z Vinkom.  »Gospod Vinko Rovan, kaj ne veš?  Imenovan je za pristava pri tukajšnjem sodišču.«  »Vesela novica!« se je razveselil Devin.  »Tu res potrebujemo zavednega in odločnega narodnjaka.«  »In takšen je Vinko? – O, sancta simplicitas!« Dolnik se je zasmejal na glas.  »Si pozabil na naš zadnji večer na Dunaju?« se je zavzel Devin.  »Nisem.«  »Ločili smo se s prisego pobratimstva.«  »In Vinko je še pristavil navdušeno«, je nadaljeval Dolnik, »črna zemlja naj pogrezne ...  Toda pojdiva spat, prijatelj, spat.  In raje naj se ti sanja o temnih očeh gospe Dore kot o pustem filistru Vinku.«  V vili so pohiteli s pripravami na izlet.  Po dogovoru z Dolnikom, ki je bil glavni organizator, bi prvi dan šli po najbližji poti do vrha in naprej v dolino na severni strani gorovja, kjer bi prenočili v gostilnici tamkajšnjega trga.  Drugega dne pa bi se vrnili ali z vozovi okoli vznožja ali po drugi poti čez sedlo.  Napovedanega dne so se vsi udeleženci zbrali ob šestih zjutraj v vili.  Iz mesta so prišli glavar s svojo ženo, komisar Kropeč, Dolnik in Devin.  Svetnik Salbing pa je povabil še nekaj gospode iz sosednjega mesta, ki so se pripeljali že prejšnji večer.  Sonce je že orumenilo pohorske vrhove, ko sta se Dolnik in Devin zjutraj bližala vili.  »Krasen dan bo!« je vzkliknil Devin.  »Nobenega oblačka nikjer.« Dolnik pa je pokazal na tenko meglico, ki se je kadila okoli najvišjega vrha: »Ta nam še utegne delati sitnosti.«  V vili je bilo že vse pripravljeno.  Trije nosači so imeli v koših nabasane različne jedi in vina, dve ženski pa sta gospem nosili plašče in plete.  Več gospodov je stalo na verandi in čakalo na prihajajoče.  Hišni gospodar je predstavil vse križem.  Tu je bil predsednik Niker iz C., ki je z očmi ostro meril Dolnika in Devina, potem graščak Menhart iz Zelenega Gradu.  Devinu se je zdelo, da je že slišal to ime.  Vsi so se veselili lepega dneva in Salbing je na vso moč priganjal k odhodu in nestrpno klical v hišo, da je čas za odhod.  »Gremo, že gremo,« se je oglasila gospa Dora.  »Samo še malo potrpljenja.« Toda minilo je vsaj še četrt ure, preden so se prikazale dame, ki jih je vodila Dora.  Kakor zmagoslavna kraljica je stala na pragu in s čarobnim nasmehom pozdravljala gospode.  Pod pazduho je vodila mlado hčer gospoda Menharta.  »Gospodična Pavlina!« jo je predstavila družbi.  Devin se je ves presenečen spomnil, da je že videl ta mili obraz in ko ga je Pavlina pogledala s svojimi črnimi oči, je tudi ona zardela.  In Devin se je spet lovil pri besedah, ko ga je Dora seznanjala s Pavlino, tako da se je Dora čudila njegovi zmedenosti.  »Ali smo dobro opremljene za gorsko pot?« je potem vprašala Dolnika in pokazala svojo majhno nogo, obuto v trdo okovane čevlje.  Krilo je bilo kratko, da še gležnja ni doseglo, na glavi pa je bil pripet slamnik s širokim obrobkom in dolgimi svilenimi trakovi.  Prav tako je bila oblečena tudi Pavlina.  Njene oči so se pod senčnim slamnikom svetile kot dve kresnici v poletni noči.  »Zdaj pa si izberimo kavalirje, ki jim bo naložena skrb za nas po nevarni poti,« je rekla Dora šaljivo.  »Prednost imajo seveda samski.  Da pa ne bo prepira, naj žrebajo.  Tri dame smo.  Prav toliko je vas samskih, dva doktorja in gospod komisar.«  Ko je komisar Kropeč zaslišal svoje ime, se je znašel v takšni zadregi, da bi se najraje skril.  Toda vsi gospodje so veselo pozdravili šaljivi predlog gospe.  Devin je hitro na šest enakih lističev napisal imena, jih vrgel v klobuk in potegnili so.  Naj je bilo naključje ali narejeno – Dolnik je dobil za družico gospo Doro, Devin Pavlino, komisar Kropeč pa glavarjevo gospo.  Upravičeno se je ustrašil, kajti bil je majhen in šibak, gospa pa velika in dobro rejena.  »Gremo, gremo!« je spet silil Salbing.  »Nosači so šli že naprej.  Za njimi, da ne zgrešimo poti.«  »Tega pa že ne,« se je oglasil komisar.  »Jaz poznam vsako stezico po našem okraju.«  Oj, veselo potovanje v jasnem jutru, v čistem zraku!  Škrjančki žvrgole visoko pod nebom, ščinkavec in penica se zibljeta na zelenem vejevju in z glasnim petjem vabita samice.  V dolu ob potoku pa se oglašata kos in voga, ko plešeta nad bistro vodo.  Prsi se ti vzdigujejo, ko hitiš više in više v gorati kraj, ko da bi bil na novo rojen.  Pod seboj si pustil ves ta šum in ropot vsakdanjega življenja z njegovimi malenkostnimi boji in hudim trpljenjem.  Megla zakriva dolino in ti si želiš, da bi ti nikdar več ne bilo treba vrniti se z jasne sončne višine med zatohlo mestno zidovje.  S silo si odganjaš vse misli na svoj poklic, poln skrbi, prijeten trenutek hočeš uživati neskaljeno zaradi grenkih spominov ...  Ali se ti posreči?  Le malokdaj!  Vsiljujejo se ti spomini, ki so neposlušni tvojim ukazom in takšni, ki so ti najbolj zoprni.  Naši popotniki pa si niso grenili veselega potovanja s takšnimi premišljevanji.  Ob odhodu so si obljubili, da ne bodo govorih o vsakdanjih opravilih in ne o politiki.  Dovoljene so le šale in dovtipi, pa če so še tako slabi.  Pot je peljala okoli majhne vasi mimo polja in travnikov navzgor do gozda, ki se od tam razširja po vsem gorovju, izkrčen pa je le tam, kjer so kmetije blizu kakšnega studenca posamično ali po več skupaj.  Pot je bila le malokje tako široka, da bi se moglo hoditi vštric.  Na takih krajih so kavalirji imeli dolžnost za roke voditi svoje dame, posebno pa so jim morali pomagati prek jarkov, drag in čez brvi, ki so visele nad hudourniki.  Vsi so se prav dobro počutili in niso bili utrujeni.  Najbolj živahna je bila gospa Dora.  Pavlina je kazala nekakšno tiho veselje, vendar je najraje ostajala v bližini svojega očeta, ki je bolj zlagoma stopal za drugimi, čeprav ji je oče Menhart sam prigovarjal, da naj hodi s prvimi.  »Slabo zabavate svojo družico, da vam je pobegnila,« se je Dora šalila z Devinom.  »Vidim, da nimam talenta za takšno zabavanje.«  »Ker ne uporabljate svojih skrivnih moči.  Zakaj pa ste hipnotizer?«  »Spet se šalite, gospa Dora!«  »Ne, ne, dolžni ste mi še sejo.  Ko se vrnemo, poskusimo!«  »Vsi, kar nas je zbranih?« je vprašal Dolnik.  »Vsi.«  »Potem bo treba klicati duhove samih Štempiharjev, če boste hoteli s stolom vred vzdigni ti gospo glavarko.«  Komisar pa je moško rešil naloženo nalogo spraviti glavarjevo gospo prek vseh ovir na grbasti poti, in vselej, kadar se mu je posrečilo na spodrsljivih mestih, je vsa družba zaklicala: »Dobro, dobro, gospod komisar!« Gospa se je že začela na tihem jeziti.  Glavar pa se je smejal, ker je bil danes prost in tako brez skrbi.  Že tri ure so hodili po gozdu, ko je zasvetilo sonce skozi gosto hosto in potem so prišli na zeleno jaso, kjer je stala cerkev.  »Prva postaja!« je vzkliknil Dolnik.  Sedli so in se okrepčali z izdatno južino mrzlih jedi in z vinom.  »Še dve uri,« se je oglasil komisar, »pa bomo na vrhu.«  Ogledali so si staro cerkev in našli po zidovih pod zvonikom zapisana mnoga imena prejšnjih obiskovalcev.  Kar je drugod zapisano v spominskih knjigah, ki jih ponujajo popotnikom, da se vanje podpišejo, je tu na zidu, le da prozaični zidarjev čopič vsakih deset ali dvajset let premaže vsa imena in vse duhovite in neduhovite zapise.  Tudi naši potniki so si na zidu izbrali bel prostor ter se podpisali.  Očitno je vse prevzela misel, da nikdar več ne bodo vsi skupaj na tem kraju in sploh morda nikdar več skupaj tako veseli in složni.  Potem so prišli na trato, kjer je bil daleč naokoli posekan gozd in se je odprl razgled na nasprotno gorovje in v gorske doline.  Tuje bila zadnja kmetija, zelo premožna s svojim lovom, kakor je povedal komisar.  Potem so prišli v pragozd orjaških bukev, smrek in borov, pod katerimi je mehko zeleno mahovje vabilo k počitku v gosti senci.  Cesta se je vila po rebri navzgor brez posebnih strmin, tako da so popotniki prišli v bližino vrha brez posebnih težav.  Tu je izpod skale izviral studenec in ta prostor so si izbrali za kosilo.  Nosači so že zakurili velik ogenj in kmalu je v loncih vrelo meso, kar so ga prinesli, v ponvi pa je cvrčala pečenka.  Gospa Dora si je privezala bel predpasnik in prevzela glavno poveljstvo pri pripravi kosila, Pavlina ji je morala pomagati, glavarjeva gospa pa je bila tako utrujena, da je sedla na tla, se naslonila na štor, zadremala in se do kosila ni ganila.  Gospodje so legli na pogrnjene plede in težko čakali na kosilo.  Komur hoja in gorski zrak ne pomagata do dobrega teka, temu sploh ni pomoči.  Poobedovali so in Ivan je družbo spodbudil k odhodu, če hočejo še pred nočjo priti do gostilnice v dolini.  »Daleč je še in pot navzdol je strma.«  »O, jaz vem za stezo, ki je za eno uro krajša od navadne ceste,« se je pobahal komisar.  Vino mu je razgrelo glavo, da si je vse upal; na generalštabnem zemljevidu, ki ga je Salbing razgrnil, je pokazal, kje pelje ta bližnjica.  Izmed nosačev je samo eden vedel za navadno cesto, drugi tu še niso hodili, in ta je opozoril, naj ne iščejo stranskih stezic, ker je težko najti prave.  Toda komisar ga je oštel in družba je odšla na pot, na čelu pa je bil komisar.  Zdaj so bili na slemenu Pohorja–kjer se je na vse strani raztezala planota v valovitih višavah in nižavah, brez človeških bivališč.  Le ogljarji so si ob potokih postavili svoje revne zakajene koče in žgali oglje iz debel posekanih smrek in bukev.  Po tratah je razkošno rastel rdeče cvetoči ciproš, da so bile od daleč videti, kot da bi bile pokrite z rdečo preprogo.  Vmes so štrleli visoki štori in bori, ki jih je polomil vihar ali raztreščila strela; daleč naokrog so se raztezali veličastni pragozdovi, ki se jih sekira še ni dotaknila.  Z navadne ceste je komisar krenil na stransko stezo, ki je po travnikih in skozi gozdove peljala navzgor in navzdol, dokler se popotniki niso znašli pred dolino, po kateri je tekel gorski potok.  Ko so prišli do njega, ni bilo brvi.  Namesto brvi so bili kamni, ki so moleli iz vode.  Dolnik je pomagal Dori in jo krepko držal za roko.  Devin je skočil na drugo stran in prijel Pavlino za nežno roko.  Stopila je na kamen, noga je hotela spodrsniti in Devin jo je naglo potegnil k sebi.  Padla mu je v naročje.  Oblila jo je rdečica, da si ni upala nikamor ozreti.  Splošno veselje.  »To je povzročil vaš magnetizem,« je hudomušna Dora dražila Devina.  Zdaj je bila na vrsti glavarjeva gospa.  Komisarju je že prihajalo vroče, ko je primerjal primitivnost prehoda prek potoka s težo okrogle gospe.  Prešinile so ga najhujše slutnje, vendar se je opogumil, se na nasprotnem bregu trdno postavil in se z nogo oprl v korenine vrbovja.  Pomolil je roko gospe, ki je z očitnim strahom stopila na okrogli kamen sredi potoka.  »Močno držite!« je klical svetnik Salbing, toda v tem trenutku se je že zgodila nesreča.  Kamen pod nogo se je zasukal, gospa je zakričala, komisar je potegnil z vso močjo, da se je gospa nagnila na njegovo stran, toda pri padanju je prekucnila nesrečnega komisarja.  Mehka trata ju je na srečo obvarovala sleherne poškodbe.  Gospodje so priskočili in gospe pomagali na noge, potem pa v splošnem smehu čestitali komisarju, da se je tako pogumno vedel.  Ubogega komisarja pa se je zdaj lotila druga, še hujša skrb in spravila ga je v zadrege, v kakršnih še nikdar ni bil v svojem življenju, tako je pozneje zatrjeval.  Ko so se hoteli napotiti naprej, ni bilo videti ne ceste ne steze na nobeno stran.  Pred njimi se je vzdigoval črn gozd, ki se je raztezal tako daleč, kolikor je videlo oko.  Komisar je moral priznati, da so zašli s prave poti.  Gledali so na zemljevid, vendar se niso mogli spoznati, ker je bil kraj podoben kraju.  »Naravnost navzgor, da pridemo do kakšne ceste ali steze,« je odločil Dolnik, ker komisar v svoji malodušnosti ni upal ničesar več svetovati.  S težavo so plezali skozi gozd in komisar je moral glavarjevo gospo vlačiti, da mu je pot v potokih kapljal s čela.  Prišli so do neke planinske ceste, za katero pa nihče ni vedel, kam vodi.  Nagnila se je spet navzdol in tu so opazili dim, ki se je kadil iz orjaško nakopičenih ogljenic, zraven pa iz neobtesanih brun napravljeno kočo, pokrito s smrekovim lubjem.  Ko so oglarja, črnega ko žužek, vprašali, če ta pot pelje v trg, se je zasmejal, češ da hodijo prav v nasprotno smer.  Zvedeli so, da so se znašli sredi gorovja in da do polnoči ni mogoče priti do gostilnice, kamor so namenjeni.  Komisar bi se najrajši pogreznil v zemljo, ko so z vseh strani letele nanj pikre zbadljivke.  Naposled so se duhovi pomirili, gospa Dora pa se je veselila, kajti zdelo se ji je romantično stati sredi gozda in ne vedeti za prenočišče.  »Volkovi se menda ne klatijo tod naokoli?« je vprašala glavarjeva gospa v nemajhnih skrbeh.  »Volkovi?  Kaj pa mislite?« jo je miril komisar.  »O, vašim trditvam nič več ne verjamemo.« Komisarje ves skesan umolknil.  »Kje bi se dalo prenočiti?« so vprašali oglarja, kajti sonce se je že močno nagibalo proti zahodu.  Mož je premišljal.  »Dobro uro odtod stoji kneževa parna žaga, že več let opuščena.  Tam so koče, pa tudi v žagi je prostor.  Zdaj v njej spravljajo seno.«  »Na senu spati, to sem si že dostikrat želela,« je rekla gospa Dora.  »To bo idilično.«  Oglar jim je moral pokazati pot do žage.  Že dalj časa so se tudi zbirali oblaki in kmalu je začelo škropiti.  Gospodje so razpeli sončnike, vsak je vzel svojo damo pod pazduho in tako so hodili naprej po cesti, ki je bila na srečo peščena, da se je dalo po njej hoditi.  Dolnik je šel prvi z gospo Doro, za njim Devin s Pavlino, zadnji je sopihal komisar z glavarjevo gospo.  Zdaj se je Devinu prvič ponudila priložnost pogovarjati se brez poslušalcev s svojo spremljevalko, ki je z lahko nogo hodila ob njem; roko je le toliko naslonila nanj, da jo je čutil.  Kadar jo je pogledal, se je čudil njenemu lepemu profilu in kadar je Pavlina spregovorila s svojim polno donečim glasom, se mu je zdelo, da še nikdar ni slišal tako milega glasu.  Toda na začetku je le težko izvabil daljše besede iz njenih ust kot da in ne.  Pa tudi Devin ni bil tako zgovoren kakor sicer.  Šele ko je pogovor zasukal na svojo sorodnico Ivanko, je pogovor stekel bolj gladko in Devin je zvedel, da se je Pavlina tedaj, ko sta se prvič videla na železniški postaji, peljala domov iz Gradca, kamor je pospremila svojo prijateljico, ki je šla nakupovat razne reči.  »Kdaj pa bo poroka?« je vprašal Devin.  »Šele po Novem letu.« Pavlina je pri tem obžalovala Ivanko, češ da bo morala tako daleč od doma.  »Daleč,« se je pošalil Devin.  »Zdi se mi, da je njeno novo bivališče oddaljeno od očetovega doma le dve uri.«  »In to ni daleč?« je vprašala Pavlina.  »Jaz se ne bi mogla nikoli ločiti od očeta in matere.  Mi trije smo tako povezani, da si ne morem predstavljati, kako bi mogli živeti drug brez drugega.«  In tedaj ko je Pavlina začela pripovedovati, kako prijetno žive skupaj, se je ogrela, spustila Devinovo roko in odhitela nazaj k svojemu očetu ter ga srčno objela.  »Pavlina, moja Pavlina!« se je veselil Menhart in jo poljubil na čelo.  Milan je počakal in se jima pridružil.  Dežje ponehaval.  Cesta se je nagnila v gorski kotel, ki ga je pokrivala tenka megla, in tedaj se je zaslišal Dolnikov glas:  »Postaja: parna žaga!«  Razdrapana brv je držala prek potoka, ki je svojo vodo zbiral iz več studencev.  Ob njem se je vzdigovalo na pol zidano na pol leseno poslopje brez oken in z raztrgano streho.  Se pred nekaj leti je tu sredi planine sopihala para in ostra žaga je iz debelih brun rezala deske, ki so jih pozimi po drči spravljali v nižje kraje in potem na vozovih do železnice.  Toda žaga je rezala tako hitro, da skoraj daleč naokrog ni bilo več videti drevesa.  Ogenj v parnem stroju so morali pogasiti, stroj in žago so prenesli v drug kraj, tu pa je v spomin na nekdanje živo delovanje ostalo poslopje, ki so ga dež, veter in sneg glodali in razjedali.  Stalo je v samotnem gorskem kotlu, deset in več ur oddaljeno od bližnjih vasi.  Pa celo tu se je naselil revni človek.  Tri ali štiri nizke, zakajene koče, pokrite z lubjem in deskami, so stale okoli žage in v njih so prebivali drvarji, ogljarji in pastirji s svojimi ženami in otroki, kot prvotna človeška naselbina, kakor jo opisujejo v ameriških pragozdovih.  Nekaj umazanih otrok v črnikastih srajcah je z glasnim krikom zbežalo v koče, ko so zagledali tujo gospodo.  Mlada ženska se je prikazala na pragu prve koče in že se je hotela preplašena umakniti, ko jo je Dolnik nagovoril in vprašal, ali bi ne mogli tu prenočiti.  »Prenočiti?« se je začudila ženska.  »Kje?  Še za nas ni prostora.«  »Kam pa naj gremo zdaj ponoči?«  Ženska je skomignila z rameni.  Pristopilo je nekaj moških.  »Kaj pa v žagi?« je Dolnik znova vprašal.  Odgovorili so mu, da so spodaj v tem času hlevi za živino, ki se tu pase, na podu pa je nakopičeno seno in je celo nevarno, ker so deske na več krajih odtrgane.  Končno so uvideli, da bi edino na podu lahko za silo prenočili, ker je na njem dovolj sena.  Ko so možem obljubili plačilo za delo, so pohiteli in popravili, kar se je dalo.  Naša družbica pa si je pod kolarnico razgrnila plede in počivala od dolge poti.  Na srečo so se dobro oskrbeli z jedjo in vinom, tako da so za večerjo še imeli za silo prigrizniti, gospe pa so si dale skuhati mleko, edino, kar se je tu dobilo.  Dora si je hotela ogledati kočo, toda ko je odprla duri, ji je v obraz udaril dim, da je naglo stopila nazaj.