Na jednem ónih zelenih holmov, ki takó jednakomerno, a vender prijazno obróbljajo strugo tihe Krke, pomikajoče se ob njih podnožji v stoterih ovinkih, stojí gradič Dvor.  Srednje posestvo je to, in niti njegovega niti imena njegovih gospodarjev ne beremo zabeleženega v zgodovini ožje svoje domovine.  Gradič je zidan v jedno nadstropje, štirivoglat, a brez dvorišča; na severnem konci mu je priklopljena mala stavba z visokim, cerkvenemu podobnim zvonikom: to je grajska kapelica.  Spredaj se širi prostorno dvorišče in práv sredi tega stojí košata lipa; zadaj pa se svet vzdiguje in po umetno napravljenih, odkopanih in uglajenih odstavkih rase vinska trta, na severnem konci pa je ograjen prijazen vrtič.  Gospodarska poslopja stojé pod gričem, za streljáj oddaljena od gradú; travniki in njive se razprostirajo na obe straní, v ozadji je nekoliko vinógradov, više za njimi pa lep, svetlozelen bukov gozd.  Gôri v severovzhodu, kjer se prikáže Krka v ostrem ovinku izza nasprotnega griča, da leze potem počasi proti Dvoru in mimo njega, tam stojí selo Mlin práv ob véliki česti, ki križa široko Dolenjsko in ki ravno tu na dobrem, visokem mostu preskoči globoko Krko.  Pred mostom je mala ali čedna krčma, in pred njo sta dné, katerega se pričenja naša povest, ob mizi, ki je bila ravnokar in nalašč prinesená iz hiše, sedela molčé dva človeka, gospod in gospá.  Bil je krasen poletni popoludan po lahkem ponočnem deževji, in tanka sapica, ki je završala časih po košatem kostanji na konci hiše, ni mogla dvigniti trohice prahú raz cesto.  Krčmar, ki je bil s pomočjo dékle prinesel mizo in dva stola pred hišo, in potem, ko mu je na dotično vprašanje prikimal gospod, še polič vina, polič vode in dva kozarca, stal je nekoliko časa ob stráni, kapico svojo v roki vrtéč, ter poskúšal pričeti razgovor.  Debeli možič je bil jako ponižne nravi, in ni ga motilo, da na par vprašanj niti odgovora ni bilo; a mož je menda poznal svoja gôsta, zato se ni dal motiti in je govoril dalje.  Iz njegovih ogovorov in zakritih vprašanj tudi lahko sklepamo in pozvémo, da sta bila ta dva gospôdska človeka grajski gospod in gospá iz Dvora, in ker se je bil danes zjutraj grajski kočijaž Tine z rejenima svojima konjema in staro kočijo ustavil tu pred krčmo ter se okrepčal z dolgim požirkom slivovke, vedel je krčmár, da sta ta dva prišla sèmkaj naproti Tinetu in kočiji, v kateri se je imel pripeljati domov na počitke njiju jedini sin — Pavel, ki je studiral na Dunaji.  Gospod je naglo pil svoje vino, gospá pa samó pol kozarca vode.  »Dolgo jih ni!« deje ona po dolgem molku, in kakor je bilo čutiti, le zato, da izpregovorí.  On je vstal in šel pred most, od koder je bilo videti dalje po cesti, nego izpred hiše.  »Mudé se morda v kaki krčmi, kakor je to pač studentovska navada!«  Vrnivši se, izpraznil je zopet kozarec in užgal znova dolgo lulo, ob kateri je vlekel.  Krčmár je bil silno radovéden, kdo ima pač še priti, ker sta ta dva govorila o množini, on pa je bil pozvédel o jedinem Pavlu, a ni si úpal povprašati.  Pokašljal je dvakrát poluglasno in se umeknil v hišo.  Gospod pa je šel zopet pred most.  Bil je velike, široke postave, imel je očito nad petdeset let, ali bil je krepek in zdrav.  Lepa, siva brada mu je krasila drôbno koščeno líce, in dvoje iskrih očij, ki je gledalo izpod gostih obrvij, pričalo je o žívi nravi gospodarja svojega.  Opravljen je bil navzlic poletnemu suhemu dnevi v visoke škornje in tesne, z usnjem obšite hlače, kakor bi bil ravno stopil raz sedlo, na glavi pa je imel širok, mehak klobúk.  Povedali smo že, da je pušil iz dolge lule, v desnici je vihtíl kratek jahaški bič.  Gospá pa, ki se ni genila s stola izpred krčme, bila je povse druga.  Imela je jedva šestintrideset let, toda bila je videti mnogo mlajša; velike, gibčne postave, lepega, malo bledega lica, plavolasa in modroóka, bila je opravljena v svetlo, ukusno obleko, ki jo je kázala še mlajšo; človek bi bil dejal, da sta to oče in hči, a ne mož in žena.  In vender je bilo takó.  Sedaj umirovljeni major Ivo pl. Lukič je bil pred dvaindvajset leti prišel po naključji v službenih opravilih v te škrite kraje.  V grádu na Dvoru so bili tedaj njega, nadporočnika, jako prijazno vzprejeli in óni teden, kateri mu je bilo prebiti tam, potekel mu je kakor jedna sama ura.  V grádu je bila tačas póleg póstarnega gospodarja Kovačiča in práv také sestre njegove, jediná njegova hčerka Lorica, jedva petnajstletna deklica, toda vzcvetela kakor roža v prvih urah, kadar odprè venec svoj.  Je li čudo, da sta se ta dva človeka zaljubila?  On dozorel mož in ona neizkušeno deklé, ki vrze prvi pogled v svet?  Ko je Ivo odhajal, pretakala je Lorica bridke solze, ali oče jo je tolažil in Ivo je obljubil, da pride čez leto in dan.  Prišel je, in potem vzel Lorico za svojo ženo s seboj.  Stari Kovačič je še učakal veselje, da se mu je porodil vnuk, Pavel, a kmalu potem je zatisnil očí.  Sestra je šla še v istem letu za njim.  Posestvo Dvor in vse Kovačičevo imetje pa je pripalo, ker je bila pogodba taká, zétu in hčeri pokojnikovi, vsakemu polovico.  Ivo pl. Lukič, ki je bil sam iz jako bogate hrvaške rodbine, prepustil je staremu válptu na Dvoru, da je gospodaril tam, kakor se mu je zdelo práv, ter je s svojo mlado ženo in otrokom živel rajši po prijetnih večjemestnih garnizijah, kamor ga je zanašala sreča.  Šele ko je Pavel malo odrasel in jel hoditi v šole, naveličal se je Ivo večnega potovanja in preseljevanja in šel v pokoj »major ad honores«.  Nastanil se je v Ljubljani, poleti pa bival na Dvoru.  Ko pa je Pavel dovršil gimnazijo, preselila sta se tudi roditelja stalno na Dvor, in tam sta sedaj bivala že dvé leti.  Tóliko o njiju dvéh, da bode vedel čestiti čitatelj, s kom mu je opraviti; natanjčneje pa ju spozná v teku povesti.  »Štiri bode kmalu, in ob treh bi morali že biti tukaj!« prične major, vrnivši se znova od mosta.  »Čudno, res čudno,« pritrdi ona.  »Kaj meniš?«  »Oh, nič, toda čudno, da jih takó dolgo ni!  Zgodilo se jim vender ni ničesar?«  Dejala je to mirno, malomarno ter segla po kozarec z vodo.  »E — kaj šel Kaj se more zgoditi!« mrmra on nejevoljno, a čuti je bilo iz vsega mrmranja, da ga naudaje tiha skrb.  Ukázal je še polič vina, pil in hodil nemirno po česti gôri in dôli.  »Mene je jelo skrbeti!« oglasi se gospá, dasi se ji ni zljubilo vstati in stopiti tja na most in pogledati v daljavo, se li ne káže že od daleč zaželeni voz.  »Kaj bi te skrbelo, Lorica?  Lehkomiselni Ijudje so to; oba pijeta kod in Tine tudi — «  »Morda so se zvrnili, Ivo?«  »I, kaj pa — s takimi konji!«  »Pa voz, kočija je stara!«  »Kovačev dosti ob cesti!«  Navzlic pomirovalnemu svojemu oporekanju pa je bil stari vedno nemirnejši.  Pogleda še jeden pot na uro in izpije naglo zadnji kozarec vina.  »Lorica!«  »Kaj je?«  »Jaz pošijem domov po konja in jim jašem naproti!«  »Potem pa nobenega ne bode domov!« nasmehne se gospá.  »Ti se šališ — a mene že skrbí!«  »Ravnokar te še ni skrbelo!«  On jo je srepó pogledal in košate obrvi nad očmí so se mu skoro spojile.  Obrne se še jedenpot proti mostu, in sedaj, dasi ni hotel vzkliknil je veselo: »Oh, tu so, tu so!«  Sedaj stoprav je vstala gospá in šla počasi k môžu, skrbno varuje svojega lica gorkih solnčnih žarkov.  Tam daleč izza drugega hriba se je pripeljala veliká grajska kočija, in Tine na visokem kozlu sedéč je vihtíl v jednomer svoj bič.  Tudi preko mostu je vozil naglo, takraj pa obstal takó lepó, kakor je le mogel.  Iz voza sta poskákala brzo dva gospoda, v letih očito različna.  »Lepe rečí to!« kričal je major; »čakati vaju morava, da že o vsem mogočem ugibljeva.«  Hotel je biti strog, ali veselje je zvenelo iz njegovih besed.  »Sevéda« — odgovarjal je naglo mlajši prišlecev, predno so se še pozdravili, »ta vražja kočija je vsega krivá; pero smo strli in potem kovali!«  »Haha — kaj sem pravil, Lorica.  Kovačev dosti ob cesti!« smijal se je major.  V tem sta se s Pavlom objela in poljubila, in nato je Pavel skočil k materi ter ji poljubil roko in lice.  Obrnil se je naglo in ugledavši tovariša svojega, ki je stal še vedno s klobúkom v roki ob stráni poleg voza, vzkliknil:  »Oprosti, Vid!  Papá, to je prijatelj moj, o katerem sem písal — doktor Vid Božan — moj oče — moja mati — «.  »Major pl. Lukič,« hitel je po stari navadi Pavlov oče, in prijazno stisnil ónemu obe roki.  Gospá Lorica je z naglim, bistrim pogledom premerila visoko, elegantno postavo doktorjevo in mu podala drobno svojo roko v poljub.  Sklenili so poslati Tineta z vozom dalje ter iti péš domóv.  Daleč ni bilo.  Ivo je vzel siná pod pázduho. doktor pa je ponudil gospé roko, in tako so korakali v živem razgovoru ob brégu Krke proti Dvoru.  »No, kakó je bilo pri preskušnji?« pričel je oče, akoprem je že vedel, da je sin napravil z odliko prvi svoj državni izpit.  »Oh, dobro, dobro!«  »To je prav!  Lepe počitke bodemo imeli, jahali, lovili — kar boš hotel — na Vrbljenje nas tudi vedno vabijo; — oh, tam so veseli!  In na Grič k Podgorskim vaju popeljem!«  Stari ni videl, da se je sin pri imenovanji zadnjega priímka malo zardel.  »Oh — k Podgorskim?« ponovil je za očetom.  »Ti so sedaj domá!  Potovali so — Bog ga védi, kod, toda — to ti bodo že samí povedali.«  Ivo ni čutil, da je sin jel kakor veselo presenečen hitreje stopati in da ni odgovarjal.  »So li sami?« vprašal je Pavel čez nekoliko trenutkov.  »Kdo?« dejal je oče, ki je bil v veseli svoji razburjenosti že pozabil, kar je bil prej omenil.  »I — Podgorski!«  »Menda — toda stoj!  Pričakovali so gostov — oh, dà, dà, gôste imajo — z Dunaja, ali od kod že, takó sem čul, toda natančnega ne vém.«  Pavel pa tudi ni hotel več povpraševati, nego jel je govoriti in izpraševati o žetvi, o vinu in o gospodarstvu.  »Teh krajev še nikdar nisem videl«, govoril je doktor Božan, spredaj gospó Lorico za roko vodéč, »in presenetila me je tiha krasota, ki se odpira po teh zelenih sotéskah v takó tesnem okviru, a vender takó mogočno vplivajoča.«  »Mi smo se je že takó navadili, da je ne čutimo več,« nasmehnila se je majorka.  »Mogoče, dá — tudi to je možno.  Najlepšega se človek privadi in — naveliča!«  »Naveliča, dà, to je pravá beseda!« dejala je gospá Lorica skoro z vzdihom.  »Ste li že dolgo tu?« vprašal je doktor.  »Dvé leti.«  »In vedno takó — samí?«  »Vedno!  Nekoliko sosedov — to je vse!«  »In po zimi?«  »Dvé sem že tu prebila; — letos — prihodnja bode tretja!«  »Zakaj bi ne šli v mesto, na Dunaj; Pavel je tam; par zimskih mesecev v stolnem mestu, to bi bilo pravo!«  »Oh — dà!  Ali Ivo ne gré nikamor več; privadil se je tu svojim konjem in svoji luli,« smijala se je majorka na pol obrnivša lice proti môžu in sínu — »in tega mu ne nadomesti vse vélikomestno veselje.«  »Ej, Lorica, saj tudi tebi ni toliko do njega!«  »Kdo vé?  Ti me pač ne vprašaš!«  »Mamá, prihodnjo zimo na Dunaji!« vzkliknil je Pavel; »jaz porečem: to je sestra moja!  Vsakdo mora verjeti!«  »Dobro, izvrstno!« pritrjeval je doktor, in majorka je navidezno nejevoljna, ali vender s smehom zapretila sínu, naj se ne šali takó slabo.  Major pa je dejal: »Prav si govoril, mene bosta pa oba predstavljala za očeta!«  Smeh je bil splošen in Lorici se je zdelo najbolje.  Dospeli so pred grád in ko je bil Ivo opozoril v naglici gôsta svojega na razgled, ki se je odpiral izpod veliké lipe nizdolu po ovínkih Krke, odvél je oba prišleca v grad.  Proti večeru so šli še vsi trije gospodje na izprehod in po večerji so vsi dolgo sedeli v takozvani biblijoteki pri kozarci vina in pušili.  Celó majorka se ni branila cigarete, katero ji je bil zavil doktor.  To je bil izvrsten družbenik.  Znal je lepó in príjetno pripovedovati in je zlasti vplival z óno sigurnostjo, s katero se je vedel.  Imel je že morda trideset let, bil visoke, krepke rastí, črnolás in temnook; nosil je krátko pristriženo brado, ki je dobro pristojala njegovemu malo bledému licu; vsa zunanja oprava njegova je kázala moža, ki je vajen boljših krogov in boljše družbe.  Ni čudo, da so ga bili vsi veseli; celó lice gospé Lorice, vedno takó jednakomerno belo, kázalo je nocoj nekoliko lahke rdečice, in majorju je ugašala lula vsako minuto.  Ko so se odpravljali k počitku, ostal je Pavel nekoliko trenutkov sam pri roditeljih.  »No — kakó Vama ugaja prijatelj moj?« vprašal je veselo, v svesti si, da mu odkrito pritrdita.  »Pameten mož!  Meni je po volji!« menil je major.  »Prijeten družbenik!« dejala je Lorica in zrla v zrak.  »To me veselí!« zavrnil je Pavel.  »Pa odkod je?« vprašal je oče.  »Oh, sevéda, tega še ne vesta!  Kmetskih roditeljev sin je iz imovite rodbine na Spodnjem Štajerskem; bil je dovršivši studije odgojitelj pri raznih aristokratih in je mnogo potoval po Evropi; predlansko leto je vstopil za odvetniškega koncipijenta na Dunaji in kdàj bode — advokát.«  »Kakor ti?« dejal je oče.  »Morda tudi jaz!« smijal se je sin ves v radosti ob prijaznem, ljubezni polnem pogledu, s katerim ga je meril oče.  Gospá Lorica je bila malo zamišljena, in ko se je poslavljal Pavel, dejala je le, pomolivša mu roko v poljub: »Lehko noč!«  A óna dva nocoj nista pazila na to.  Dobro uro hodá navzgor ob Krki, tam blizu, kjer se potočec Sušica od južne straní izliva vánjo, uravnan je svet bolj v plano, in tu stojí na raztegnenem brdu lep, skoro v novem zlogu zidan grád z obširnimi gospodarskimi poslopji, kakeršna so potrebná le velikému posestvu.  To je bil Grič, lastnina Podgorskih, kakor je bil to gôri omenil major v svojem pogovoru s sinom.  Da je govoril o množini posestnikov, imelo je svoje pravo, kajti gospodarji in lastniki te veliké graščine z več tisoč orali gozda in poljá so bili vdova Podgorska in nje šestero otrok, pet deklic in jeden deček, vsi še mladoléti.  Njih oče, gospod Podgorski, umrl je stoprav predlanskim in ostavil svoje imetje tem dedičem z določbo, da je imajo po jednakih delih.  Da je bilo imetje jedino le to posestvo, akoprem takó veliko, prepričala bi se bila vdova s starim oskrbnikom vred, da ne pôjde dolgo z gospodarstvom, a Podgorski je imel še gotovíne dovolj, in tudi vdova Helena je bila iz imovite rodbine, in takó so živeli, skromno sicer, a za navadno tamošno razmerje vender dobro in kolikor tóliko imenitno.  Gôstov so radi videli in imeli so jih vsako leto v poletnem času; pozimi pa se je vdova s starejšima hčerkama mudila po par mesecev v stolnem mestu.  Nekoliko dnij pozneje, ko sta se Pavel in prijatelj njegov nastanila na Dvoru za čas počitnic, sedeli sta v hladníci prostornega vrta pred Gričem dvé gospé v živem razgovoru.  Popóludansko solnce gostih, z divjo trto prepreženih stranij ni moglo predreti, in od Krke sémkaj je pihala lahka, prijetna sapica.  Gospé sta imeli par knjig na mizi, in vsaka malo pričeto pletivo v roki, a to je vse počivalo.  »Oh, tebi se dobro godí, Helena,« dejala je óna, ki je sedela bolj v ozadji, in dasi blizu tiste starosti, kakor ogovorjena gospá, bila videti vender živejša in nemirnejša; »skrbij nimaš, otroke lahko preskrbiš kakor bodeš hotela; in še takó mladi so vsi!«  »Kaj meniš — Ana?  Da bi bili le že bolj odrasli!  Dekleta bi to ali to lehko storile, guvernante bi ne bilo treba, in Marko — ta, ta mi provzročuje največ skrbij!«  »Zakaj?«  »Učí se nerád, ne bojí se nikogar; kaj bodem z njim?«  »Spametoval se bo pač!  Sedaj ima jedva deset let, kaj ne?«  »Dá — deset!  Če ne bode drugače, vojak bode!«  »Saj to ni zadnje!«  »Oh, jaz mislim, da bode zánj — prvo!  Pa z dekleti?  Če bode treba jedno ali drugo odpraviti — saj véš, kakó imamo urejeno z imetjem svojim!«  »Vém, Helena!  Toda, to bode vse lahko; dovolj imaš, da od pravíš in plačaš, če bode treba — toda če pomislim — kaj bode z mojo Zorko?  Sedemnajst let ima — «  »I, leto več, nego moja Klára!«  »Ah, poldrugo!«  »Kaj dé to?«  »Dorastla je in kaj ji morem dati — ljuba sestrinja moja?  Bogastva nismo imeli in ob tej mirovíni, ki jo imam po ranjkem svojem, ni môči kaj prihraniti.«  »Pa kakó bodem jaz delila in trgala drugim?  Gospodarstvo ne nese niti vinarja, in da imam izplačati vse in jednému ohraniti posestvo, bode ta zadnji največji revež.  Najljubše bi mi bilo, da ostanejo vsi vedno domá!«  Sestrinja Ana ni práv verjela; nasmehnila se je malo.  »Oh, ti ne umeješ tega, ljuba Ana,« hitela je gospá Podgorska, »vi vsi le vidite naše travnike in gôzde, in to široko poslopje, in naše konje in naš voz, ako se peljemo v cerkev — oprosti, draga moja, da govorim takó odkrito — ali tega nihče ne vé in ne zná, koliko vse to stojí in velja; troškov se nihče ne spominja, in le tisti ve, ki sam gospodari. — «  »Dà, dà, Helena!  Umejem, umejem — ali vender — koliko si srečnejša od mene!«  Sedaj se je nasméhnila Podgorska.  »Lepó te prosim, Ana, ne poj mi zopet staré svoje pesmi — kdaj si bila pač zadovoljna?  To ti pravim, ko bi bila jedna mojih hčerá takó lepa, kakor tvoja Zorka, ne skrbela bi me dóta!«  »Oh, pojdi, pojdi,« hitela je Ana in se od veselja zardela v svoje že malo nagubano lice; »ti se laskaš« —  »Čemu?« dejala je Podgorska odkritega lica.  Od ceste ki je tekla pod brdom vedno póleg Krke, čulo se je klopotanje konjskih kopit, in na česti, ki se je vila dôli, kakor bela nit med temnozelenimi z lóčjem obraslimi travniki, prikázala se je dvouprežna kočija, in póleg nje sta jahala dva jezdeca.  »Oh, to so Lukičevi z Dvora,« vzkliknila je Podgorska in stopila iz hladníce.  »Lukičevi, Lukičevi?« hitela je sestrinja za njo.  »Dà, dà, drugi ne morejo biti!  Jako prijetni ljudje!«  »Čakaj, Helena!« hitela je še vedno Ana; »to so oni, katerih sin studira na Dunaji?«  »Dà, Pavel!  Ga li poznáš?  Tu ga nisi mogla še videti, dvé leti so šele tu!«  »Poznam ga!  Plesal je z mojo Ano!«  »Oh, takó,« nasmeje se veselo Podgorska in namigne s prstom; »to bi bilo za Ano tvojo!  Držita ga!«  Sestrinja se je tudi smijala, a bila je takó iznenadena, da ni mogla odgovoriti.  V tem sta pa prihiteli tudi že najmlajši hčerki Podgorske in klicali: »Mamá, mamá!  Lukičevi prihajajo!«  Vsi so šli pred grad, kjer se je ravno ustavila kočija, in je doktor Božan pomagal gospé Lorici raz voz.  Major in Pavel pa sta poskákala raz sédli.  Veselo pozdravljanje, naglo, neprisiljeno predstavljanje je prišlo za tem, kakor je to pač navada pri takih pohodih na deželi.  Major pl. Lukič je ves zavzet gledal, da se Pavel in ta gospá, katero je Podgorska predstavila kot »moja sestrinja Ana« že poznata.  »Z Dunaja — sevéda!« smijal se je Pavel, čegar oči so hitele po dvorišči in po grajskih óknih.  »Pa saj sva govorila o gôstih na Griči, ki so z Dunaja, in ti nisi ničesar omenil,« silil je major.  »Kdo bi si bil mislil, da bode milostivá gospá tukaj?«  »Tudi jaz sem presenéčena!  Pa kje je vender Zorka?« vzkliknila je Ana dasi je dobro vedela, da so šle deklice z guvernanto na izprehod v bližnji gozd.  »Dà, kje je gospodičina?« vprašal je Pavel, malo rdeč v lice.  Zvédel je takoj; trebalo ni dvakrát povpraševati.  On in doktor Božan sta se potem odločila iskat družbe v gozdu.  Vse tri gospé in major pa so šli v hladníco na vrtu.  Ko je Ivo zvédel, da je sestrinja Podgorske, vdova že pred več leti umršega polkovnika Hahna, na katerega se je spominjal še izza mladih let, odprl se mu je širok vir starih spominov in bil je nenavadno zgovoren in živ.  Tudi gospé Ani sta radost o takó prijetni družbi in morda še bolj vpliv neke skrivne misli žarila lice.  Lorica je pripovedovala o sinú in njegovem prijatelji, kakó dobro je prebil prvi izpit, in kako duhovit mož je drugi, in Ivo je sredi živega razgovora z Ano pritrjeval ženi svoji.  Tudi Podgorska je bila očito družbe vesela.  V tem sta Pavel in prijatelj njegov iskala gospodičin po gozdu; delalo jima ni mnogo truda, kajti že prišedši na parobek sta čula iz bližnje senčnate dolinice glasen smeh in krik dekliških glasov.  »Najbolj se veselim zardelega lica tvoje Zorke, ki nima pojma, da je Pavel takó blizu!« dejal je malo ironično doktor Božan.  »Ej, mòlči, mòlči!« hitel je Pavel, ki je bil prej bled, nego rdeč, in nenavadno razburjen.  »Pomiri se, dragi moj!« nadaljeval je óni; »če ne, mora najneumnejša guvernanta takoj ugeniti, kako je s teboj; — o Zorki niti ne govorim.«  »Kaj hočeš?  Saj ji še v mislih ne more biti, da jo imam rad,« ustavi se Pavel.  »Guvernanti sevéda ne, toda — Zorki!« smeje se zlobni doktor.  »Nikdar ji nisem rekel.«  »Vém, vém, da si takó boječ!  Pa bode že — tu bode dovolj prilike, in pogum rase s priliko!«  Pavel bi bil rad odgovoril, toda deklice so ju bile že zapazile in vse je potihnilo v krogu, ki je bil ravnokar še takó glasen in vesel.  Tukaj predstavljanje in pozdravljanje ni bilo tako glasno in burno, nego prej pred grádom; ampak na vse je leglo nekaj okornega, običnega.  Zorka je rdela in bledela in težko ji je bilo kaj pravih besed izpregovoriti; Klara, Ema in Roza, hčere Podgorske, deklice stare po šestnajst, petnajst in štirinajst let so Pavla le párkrát videle in se sedaj klanjale, kakor v uri, ko se učí náuk o etiketi; tudi guvernanta, malo preko dvajset let stara, bila je v zadregi.  Jedini doktor Božan je gledal ironično smehljaje ves prizor, in skočil napósled Pavlu na pomoč.  »Tudi jaz sem Dunaj čan, gospodičina, toda jaz pozimi ne hodim na plese, in zato me poleti ne poznajo, če srečujem v naših senčnatih gozdih takó vesele družbe, kakor tu!« smijal se je doktor.  »Oh, tudi z Dunaja!  To me veselí!« vzkliknila je Zorka ter lehkoživo prijazno in preprosto, kakor znajo le Dunajčanke, stisnila doktorju roko.  Zabáva je bila hitro v redu in sklenili so iti na izprehod in po daljšem ovinku vrniti se domov.  Doktor se je prijel guvernante in vedel pridružiti si vse tri Podgorske.  Pavel in Zorka pa sta šla za njimi.  Ko so dospeli pred grád, odpravljali so se tudi gospé in Ivo z vrta.  Major je začujen gledal Anino hčerko: bila je temnolasa in črnooka, tanke srednje rastí in lica, »da bi jo le slika!« — dejal je pozneje.  »Krasna deklical« šépnil je gospé Ani, ki si je pahljala lice póleg njega.  Gospá Lorica je nekolikrat vrgla pogled svoj na doktorja in guvernanto, in ko se ji je na stópnicah približal, dejala je, kakor bi bila utrujena: »Prosim, Vaše roke, gospod doktor!«  Vedel jo je v prvo nadstropje, kjer se je vsa družba v véliki sobani zbrala okrog dolge mize.  Mračno je že bilo, ko so se vračali; Ivo in Pavel na kónjih, doktor z gospó Lorico v vozu.  »Zabávali ste se menda izvrstno!« dejala je ona.  »Ako sem odkrit — dà, gospá milostiva!« rekel je on.  »Jaz Vas občudujem!« zavrnila je glasno; in potem je jela pripovedovati o Podgorski in o ranjkem njenem móži, doktor pa je v čudne misli vtopljen ném sedel póleg nje ...  »Ti, Zorka, zakaj si pa bila danes takó rdeča?« vprašala je Klara prijateljico, ko sta šli spat in je ugasnila luč.  »Kdaj?« dejala je ona, in sreča je bila, da v temi Klara ni videla nove rdečice.  »Danes v gozdu, ko sta ta dva prišla!«  »Oh, béži, béži!  Saj si bila ti tudi!«  »Pa ti si bila bolj!«  In v tem je Klara zaspala, Zorka pa še dolgo ne.  V dobrem tednu je bil doktor Božan takó domač pri Lukičevih, kakor bi ne bil nikdar bival drugod, nego med njimi.  Prijateljstvo s Pavlom, majorjevo odkrito in jasno vedenje, skrita, a Vidu dobro poznata koketnost majorkina in svoja sigurnost — vse to je storilo, da so ga drugi imeli skoro, kot zdavnaj svojega, in da se je zdelo tudi njemu, kakor bi bil že pred leti dospel semkaj ljubeznivo vzprejet in vedno takó gojen in držan.  »Kaj bomo pa danes?« povpraševal je major redno pri zajutreku, ako nista bila mlada prijatelja že na vse jutro odšla ali odjahala na lov ali v mesto, ali k bližnjim znancem; in kar sta nasvetovala Pavel ali Vid, zgodilo se je.  Majorja je mučil dolgčas, ako njiju ni bilo domá, in takó ni zapazil, da je bila Lorica tedaj tudi nekako zamišljena in čmerna.  Znal je, da je mladima gospodoma časih ljubše, da ju pušča samá; zató se jima za daljše izlete ni družil; a kadar se mu je zdelo, da jima bode práv takó, šel je ž njima, in če je bilo le umestno, šla je tudi gospá Lorica, ki se nikdar ni ustavljala.  Domá pri obedu in potem pri smodkah in tobaku pa so rešetali vse, kar more zanimati ljudi njih vrste in izobraženja in dasi je Ivo časih umolknil strméč ob nazorih, ki jih je čul tu in tam iz Vidovih ali Pavlovih ust, in ga je neprijetno zadelo to in óno, ali pa je glasno oporekal in se malone ujezil, vender je vselej zmagoval tisti čudni čut, ki ga je obradostil, ko je gledal svojega Pavla.  Majorka je obično rekala: »Jaz ne umévam vaših razgovorov!« Ali kadar se je besedovanje bolj razžívilo, posegla je rada vmes s kakim navidezno najivnim vprašanjem, in poredno namežikávala sedaj jednému, sedaj drugemu.  Vid je ujel marsikaterega teh pogledov.  Takó so jim tekli dnevi.  A če ni bilo druzega početi popóludne ali obično zvečer, krenila sta prijatelja rada v krčmo pred mostom in v zadnjem času morda še tem rajša, odkar se je vrnila domov krčmarjeva hčerka, ki je bila prej nekoliko mesecev pri omoženi sestri na Gorenjskem.  Vodétova Mánica se je nosila gosposki, kajti oče, kmetski ali jako podjeten in imovit gospodar, vedel je, da ji bode lehko štel kàj več dóte, zato jo je bil dal v mesto izobraževat; domá je sicer morala opravljati vsa hišna dela, a glavno področje njeno je bilo kuhinja in postrežba, kadar so prihajali boljši gostje.  Teh ni bilo treba pogrešati.  Iz sosednega mesta in z bližnjih večjih posestev se je oglašala mnogokrat gospôda, in marsikaterikrat je prišel tudi kdo, ki ni hotel samo počiti tu in pokusiti dobre dolenjske kapljice, katero je točil Vodè, ampak ogledati si želel tudi plavolaso Mánico, ki je veljala daleč na okrog za prihodnjo bogato nevesto.  Izpolnila je jedva osemnajsto leto.  Bilo je práv vročega popóludne, ko sta prijatelja dospela na Vodétov vrt, ki se je širil za hišo in kjer so bile pod dvema širokovejastima orehoma postavljene mize poletnim gôstom.  Nista bila samá.  Skoro zajedno ž njima je prišlo več gospodov, vsa sodná komisija iz bližnjega mesteca, ki je bila tu nekod v podgórji preiskovala par pretepenih in telesno poškodovanih kmetskih fantov.  Sedaj so se hoteli gospodje okrepčati in ohladiti in priséli so k našima prijateljema.  Pavel je bil že vsem znanec; v sodniku, ki je vodil komisijo, pa je našel doktor Božan nekdanjega, skoro že pozabljenega prijatelja z vseučilišča; sevéda je bil sodnik za več let starejši.  Takó je bilo hipno vse zadovoljno in veselo.  »No, gospodičina Mánica, kdaj pride snubáč?« vprašal je sodnik kordijalno, kakor pristaje starému gostu, in si otiral s čela pot.  »Ej, gospod sodnik, da ne vprašate nikdar kàj druzega!« za vrnila je Mánica na videz razdražena, in hitela pregrinjati mizo z rdečim prtom.  »Ko ga pa še vedno ni — «  »Bo že prišel!« menila je šegavo.  »Kar se še ni, lehko se še zgodí!« zapel je mladi doktor medicíne in otepal s klobúkom po nadležnih muhah.  »Pri najmanjši priložnosti!  He, he, he!« končal je stari ranocelnik, velik, orjašk mož in zrl okrog, kakov vtisek je napravil njegov banálni dôvtip.  Mánica je tekla po vino in mimo hité pošepnila Pavlu:  »Boste li tudi tu sedeli?«  »I, sevéda!« zavrnil je isto takó.  »No, no, le nobenih skrivnostij, Mánica!« klical je sodnik za njó.  »Prijetna deklica!« godrnjal je ranocelnik.  »Zakaj se ne omoží?« pristavil je sodnik.  »Kar se še ni, lehko se še zgodí!« citiral je zopet medicine doktor in lomil orehovo vejo, da bi lóže otepal po muhah.  »Pri najmanjši priložnosti!  He, he, he!« grohotal se je zopet ranocelnik hripavo in gledal okoli sebe.  »Čudno naključje, čudno — da se tu zopet srečava!« obrnil se je sodnik k Božanu, ki je bil v tem počasi prižigal smodko.  Kakó se ti godí.«  »Kakor vidiš — dobro!« smeje se Vid.  »Zakaj nisi stopil v državno službo?«  »Zadovoljen sem, da tega nisem storil!«  »Hoj, taki ste dandanes gospodje!« pravi ranocelnik in se nasloni z obema komolcema ob mizo, gladèč si dolgo sivo brado.  »Kàj ne — svoboda, svoboda — to je geslo vaše!«  Vid se je pazno ozrl v govornika, a Pavel je vzkliknil: »Kaj pa druzega, gospod zdravnik?  Ni li to najlepše, svobodnim, neodvisnim biti?«  »He, he, he, Vi lehko govorite; ako Vam vse izpodletí, ali če Vam bodo nagajali, ali če se naveličate druzega posla, boste pa tu gôri na očetovem grádu krávice šteli in prodajali, in trs sadili in cvíček pili — he, he, he — gospod pl. Lukič!«  Pavel se je malo zardel in ni vedel sprva, kaj bi rekel.  Doktor Božan mu je v tem vzel besedo.  »Kakó si pa mislite to svobodo, to neodvisnost, gospod zdravnik?«  »Svobodo — neodvisnost?  I, kakó si pa Vi to mislite?«  »Ne, gospod zdravnik — jaz vprašam!« dejal je Vid resno.  »Pa sedaj vprašam jaz, he, he, he!« hitel je ranocelnik, ki je bil v žeji svoji že preobrnil zapored dva kozarca v grlo.  Vid se je obrnil v strán, kakor bi hotel reči: »bedak«, a ker so se ostali gostje smijali na glas, nasmehnil se je tudi on.  »Stojte,« oglasi se medicine doktor, ki je govoril vedno počasi in vsako besedo deval na téhtnico: »dovolíte, gospod kolega« — pri besedah, gospod kolega, prikimal je ranocelnik zadovoljno — »dovolite, da jaz odgovorim na Vašem mestu!  Vi si mislite svobodo, neodvisnost v praksi takó, da živite brez skrbí, brez dolžnosti, brez opravil, da imate svoj poliček vina — vedno dovolj denarjal — Kàj ne — dragi kolega moj, to je tvoja misel!« končal je doktor tikajoč tovariša ter privzdvignil kozarec.  »Bog te živi!«  »Bog!« je zvenelo med glasnim smehom v krogu in tudi Vid je privzdvignil čašo, pa za trenutek mu je légel zaničljiv smehljaj na ústni.  »Ta je pravá, ljubi moj gospod kolega!« pritrjeval je ranocelnik in posebno poudarjal besedi »gospod kolega«.  »Dà, dà, to bi tudi meni ugajalo!« menil je sodnik.  »Kàj ne — Mánica?«  »I, saj ne vém kaj!«  »Že zopet ničesar ne sliši!  Ne vidi nič — ne sliši nič! — «  Mánica je urejala krožnike, nože in vilice na mizi in v tem je prisédel tudi pisár, ki je bil dospel s komisijo, in dosedaj pazil, da se konji dobro oskrbé; zajedno ž njim je prišel mladi vaški učitelj, vsakdanji góst v Vodétovi krčmi.  »O, dober večer, gospod profesor!« pozdravil ga je ranocelnik, ki je imel očito privilegij dražiti in zbadati, in se zato nihče ni menil mnogo za njegove besede.  Med obedom, ob katerem se je krepčala vsa komisija, bil je razgovor mirnejši; sukal se je večinoma o težkih telesnih poškodbah, katere so bili gospodje danes preiskovali; ranocelnik je imel sicer véliko besedo, ali kadar je prišel s kakim strokovnim izrazom na dan, poškilél je skrivaj na »ljubega kolego«, zdravnika doktorja.  Ko so si po končanem obedu prižgali znova smodke, bili so zopet vedno živahnejši.  Pavel je bil izginil od mize in je stal v kuhinji pri ognjišči póleg Mánice, ki je kuhala še črno kavo za gospôdo na vrtu.  Krčmár Vodè je nadzoroval družino v senožéti, mati pa je bila šla iskat sočivja na gredíce, ki so jih imeli na drugem konci hiše; dekla je pospravljala v veži.  »Vam je li kàj dolgčas, Mánica?« vprašal je Pavel in prižigal v naglici zvito cigareto ob tleči trščíci, vzeti izpod pônve na ognjišči.  »Kaj bi mi bilo dolgčas?« zavrnila je ter iskala posode za kavo.  »Ker ste se na Gorenjskem gotovo dobro imeli!  Boljše, nego tu?«  »Skoraj!« dejala je šegavo.  »Oh, vém dà!  Kaj imate tu — dela dovolj, in vrhu tega še takó prijetno družbo, kakor danes na vrtu!«  »Vam li ni po volji?« smijala se je Mánica.  »Rajši bi videl, da bi bili samí!«  »Kje ste bili pa včeraj?« zavrnila je ona, da preseče govor na drug predmet.  »Včeraj, včeraj — ej — na Griči!« dejal je on, in skoro bi bilo poznati, da mu vprašanje pri tej priliki ni ugajalo.  Utrnil je cigareto ob ognjišči in zrl skozi zatemnelo kuhinjsko okno.  »Oh, tam je mnogo gospodičin!« zasmeje se ona z nekoliko zlobnim náglasom.  »Sevéda jih je!  Skoro preveč!« smeje se takisto Pavel.  »Kava je kuhana!« meni Mánica in nalije posodice.  Pavel je gledal njene rmene lasé, ali rekel ni ničesar.  Šele, ko je hotela odnesti kavo na vrt, pomólil ji je roko in dejal: »Z Bogom!«  »I, saj še ne odhajate!«  »Pa roko mi dajte!«  Ozrla se je malo vánj, in védeti ni bilo, odseva li zadnji plamen ognja v njenem lici, ali jo je bilo delo razvnelo.  Podala mu je pa vender roko.  »Z Bogom, Mánica!« ponovil je on, toda ona ni rekla ničesar.  Družbo na vrtu je našel Pavel v živem prepiru.  Sedaj je bilo národno vprašanje na vrsti, in Pavel je takoj spoznal, da so tu navzočni vsi mogoči odstavki od radikalnega Slovana do radikalnega Nemca; in da bi bila družba še povse popolná, pokazal se je zdajci nov gòst, od vseh glasnó in veselo pozdravljen in isto takó odzdravljajoč: ta je bil upravitelj bližnje hribovske fare, gospod Tomaž; drugače ga nihče ni klical, ni imenoval.  Ker ga bodemo večkrat srečavali v povesti svoji, treba, da se malo natanjčneje seznanimo ž njim.  Gospod Tomaž je imel nekaj preko trideset let, majhen, prijaznega, okroglega lica, iz katerega je zrlo dvoje iskrih, modrih očij živo v svet; na témeni so mu bili lasjé že redki, toda vsa zunanjost njegova je bila še mladostna, gibčna, in ako si govoril pol ure ž njim, znal si, da je ta duhovnik veseljak, ki spoštúje pošteno prepričanje vsakoga in čegar razum diči širše obzorje, nego se obično nahaja med sovrstniki njegovimi.  V gospodsko družbo je rad zahajal in po sosednih grádovih so ga bili mladci in starci veseli, kadar je prišel.  Zgovoren, dovtipen, pameten in vesel imel je za vsakoga kaj; práv takó je bil sam vsakomu nasproti do skrajne meje gostoljuben in pritoževati se mu ni bilo, da nima gôstov; toda zameril je vselej, ako se znanec, mimo njegovega farovža idoč, ni oglasil vsaj za trenutek.  Orjaški sivobradi ranocelnik je gospoda posebno čislal, akoprem ga je časih do dobrega oštel ali celó osmešil; pa gospod Tomaž je imel vedno v kleti kaj izbranega, in zdravnik je poznal vsa vina, ki so bila tam zastopana, in jih je umel ceniti.  Kadar je gospod Štupa — takó se je podpisával namreč naš zdravnik — sedel trezen ali celo malo vinjen pri Vodétu, in je bilo drugo njegovo notranje orodje od želodca do vránice v rédu, dejal je vselej, če se je govorilo o gospodu Tomažu: »Oh, to je pameten — far!« Ako je pa večer prej prebil veselo v Tomaževem farovži in druzega dopóludne popravljal svoj notratiji život s kislimi jétricami in najkislejšim cvíčkom, katerega je imel Vodè, potem si je sezal v svoje redke sive lasé in vzdihoval: »Oh, to je preklet — far!«  Ko je torej vstopil gospod Tomaž, oveselili so se ga vsi; posebno pa Vid; kajti ožja rojaka sta bila, tudi Tomaž s Štajerskega domá, in srednje šole sta končala skupaj.  Odkar je užival Božan gostoljubje na Dvoru, videla sta se bila že nekolikokrat.  »Kakor nalašč!  Kakor bi Vas bili klicali!« Gospod Tomaž — sedaj boste Vi sodili!  Pa ne gremo še!  Kavo le spravíte!« vpil je Štupa in gladil namizni prtič póleg sebe, vabéč duhovnika, naj séde tija.  A ta je šel med sodnika in Vida.  »Prepirate se, kaj ne?« vprašal je dobrovoljno.  »Kolega moj se uri v slabih dovtipih,« omeni medicine doktor.  »Slabi dovtipi, slabi dovtipi!  Kaj je to?  Jaz pravim, da je vse to nepotrebno, ti politični boji, ti shodi volilcev, to vpitje in kričanje: Jaz sem Slovenec, živio Slovenci, in — «  »Stráni z Nemci!  Kàj ne?« oglasi se porogljivo medicinec.  »Dà — dà, in z nemškutarji!  He, he, he,« hití kirurg.  »Oprostite, gospod Štupa — Vi ste — nemškutar!« deje duhovnik.  »No, no, to se pravi, Vi me poznáte!  Jaz se tej novi slovenščini nisem učil!  Prestar sem — «  »Pojdite, pojdite, gospod Štupa!  Vaš kolega tu, gospod doktor, umeje in piše popolnoma pravilno slovenski, dasi je — Nemec!«  »Dà — Nemec!« pritrdi odločno óni.  »Ka-aj — Nem — — no, bodisi!« deje resignirano ranocelnik, ali videlo se je, da je le zarad višjega dostojanstva tovariša svojega požrl drugo besedo, ki mu je bila na jeziku.  »Gospodje, bokal je prazen!« omeni gospod Tomaž.  »Mánica, gospodičina Mánica!«  »No, ta bode lepa!« brenčal je ranocelnik, a vender zadovoljen naslonil se ob mizo.  Vid se je bil ves čas zlobno smehljal, ali zinil ni nobene besede.  Sedaj stoprav v trenutnem molku, ki je nastal, ko je postavila Mánica bokal starine na mizo, posegel je v razgovor:  »Védi, Tomaž!  Menili smo se o bodočnosti našega národa in o realnih nádejah, ki so nam tu mogoče: o književnosti, o blagostanji svojem — skratka o tem, kaj moramo in česa nam je smeti pričakovati — kakó daleč nam je smeti iztezati roko, da se nam ne poreče: šovinisti ste in sanjači!  In tu trdi gospod doktor, ki pravi, da je Nemec, da nam ni rešitve!  Prej ali slej izginemo brez sledú, in óni bastardirani rod, ki vzrase iz spojenja nemškega in slovenskega življa tu na naših tleh, bode le pričal o večnem prirodnem zákonu, da je takšno spojenje namen, nalog, pogój obstanku, ohranitvi in razvitku vsega življenja!«  »Z gospodom Tomažem sva že govorila o tem!« pridél je mirno medicinec.  »Gospodje — kaj je to, izpijte — izpijte — tu imamo boljšega!« silil je gospod Tomaž.  »Prav takó!« pritrdil je sodnik; »kaj bi se spájali — rajši se napajajmo!«  »O joj!« viknil je Pavel in udaril z dlanjó po mizi!  »Bravo, bravissimo!« klical je Štupa, »he, he, he, to je izvrstno!  Bog žívi gospoda sodnika!«  Ostal je in držal preko mize kozarec, ob kateri so jeli vsi trkati.  »Kilav dôvtip!« šepnil je učitelj sosedu pisárju, a oba sta potem klicala: »Bog žívi!«  »No — Vid — ali ne boš izpil« Tu imamo že druzega!« silil je Tomaž.  Doktor Božan se je udal.  Imel je sprva nekaj hudobnega na jeziku, toda ugledavši vse veselé obraze okrog sebe, ne izvzemši medicinčevega, storil je kakor drugi in izpraznil kozarec zlate starine.  »Glej ga, glej,« klical je zopet gospod Tomaž, »ali ne poješ več?  Čakaj, kaka je pa tista studentovska, ki si jo napravil še v mladih letih?  Oj, stoj, ko smo še Vodníka in Preširna čitali — — tedaj si ti popéval:  Meníšec bil je nekdaj mlad, Ki pel je rad in pil je rad, In živel dobre volje.  Postaral se je, osivel, Pil vedno še je, vedno pel, Bil vedno boljše volje.  Pa ko je bela smrt prišla, Dejal je: »Oh, tam bomo ga, Tam bomo zlate volje!«  Tomaž je pel s prijetiiim svojim glasom in ves zbor je pritisnil za njim.  To je bil pa le početek in za tem se je vrstila pesem za pesmijo — — —  Pozno v mraku je bilo, ko so mestni gospodje sédali na voz; imeli so vina in petja dovolj in Štupa, ki se je zadnji pomašil na svoj sédež, ječal je malodušno: »Joj, joj, jutri, kaj bode jutri?« — — —  Pavel je vabil duhovnika, naj gre ž njima v grad; saj mu ni bilo preodrók.  Tomaž je privolil.  Ko so odhajali, ujel je Pavel še jedenkrat Mánico za roko, Tomaž pa to zapazivši je vzkliknil v šali pretèč: »Ohá, ohá, stojte!«  V grádu so bili po večerji vsi dolgo skupaj v biblijoteki.  Tud gospod Tomaž je ostal; domov je imel kake tri četrti ure hodá, in pred polunočjo se mu ni nikdar mudilo.  Vid je bil nekako nezadovoljen nocoj; o popoludánski družbi do sedaj ni bilo mnogo govora, šele ko so v biblijoteki jeli pušiti, izprožil je Pavel misel nánjo.  Majorju so bili vsi gospodje znani in s smehom je le povprašal:  »I, kaj pa gospod Štupa?  Ali je bil pijan?«  »Ej, gospod major« — omenil je doktor Božan, »nam se tam zunaj v tujini, na Dunaji venderle bolje godí; če pomislim — ta družba tukaj, in pa tam, kakó imam tam lehko na izbiro — pametne, trezne ljudi, rojake sevéda, s srcem — z oduševljenjem — tu na deželi pa ste vezani na vsakoga, kdor vam slučajno pride v bližino!«  »Prav takó; toda tam imate boljše ljudi izmed naših — drugi bi morali poginiti, in kar imate slabših, s temi itak ne občujete!«  »In mi mérimo domače odnošaje« — —  »Po kopitu, ki si ga v svojih večernih shodih ustvarjate in rezljate!« smijal se je major.  »Pa oduševljenejši ljudje so vender tam zunaj!« vrgel je Pavel vmes, katerega lice je gorelo še od popoludánskega vina.  »Oh, gotovo, kar vas je mladičev!« dejal je oče njegov z dobrohotno ironijo.  »Vi popravljate in preosnavljate svet, vi, nádeja naša!  In kadar se vam vidi potrebno, poseči v čaša kolo, ali rdečo črto zapisati v knjigo zgodovine, tedaj napravite — komêrs — kàj ne, in potem imenujete par častnih družabnikov, in če treba, jim čez štirinajst dnij to čast zopet vzamete.  Ali ni res takó, gospod Tomaž?«  Ta se je glasnó smijal tem bolj, ko je videl, da se Pavel jezí.  »In vender smo le mi tisti, ki bi dali vse — vse, zadnjo kapljo krvi za národ svoj!« vzkliknil je ognjevito mladi dijak.  »Pavel, Pavel!« šepnila je gospá Lorica, »ne razburjaj se takó!«  »Jaz sem Hrvat in Avstrijec!« dejal je major resno; »v teh mejah se suče izpovédanje moje.«  »In jaz sem Slovan, samó, jedino le Slovan,« kričal je Pavel.  »Uči se, potem bodi, kar hočeš!« zavrnil je major hladnokrvno, ali takoj mu je bilo skoro žal, in dejal je mehko: »No, saj učiš se — toda pameten bodi, pameten!«  »Oh, tu tičí vse!  Gospod major, tu smo na pravem mestu!« hitel je Vid; »pamet, pamet!  Kaj menite, da ta sodnik, s katerim smo pili danes skupaj, da ni pameten?  Toda kje je njegovo oduševljenje za národni naš napredek?  Sedaj je uradnik — hvala Bogú — da je še samec, sicer bi se še diplomatičneje stiskal in ključil.  In vzemite nasproti mu ónega doktorja zdravnika, ki pravi, da je — Nemec.  Kakó odločno to trdi, kakó ponosen je na to, in vsi vémo, da je malo nemške sókrvce v njem!  In pa napósled ta ranocelnik — Štupa!  Ta petrefakt iz starih kranjskih časov!  Glej, Tomaž, hotel sem danes znova izprožiti resen pogovor, ko si prišel ti; a ti si ga sam preprečil — in kako zadovoljni so bili vsi, razven tistega — Nemca!  In sedaj bi tudi sam dejal: res je, res je — ni je nádeje, ni ga upanja za nas!  Danes dve sto lét ne bode Slovenca več na svetu!«  »A Slovan bode tu!« kričal je Pavel.  »Da bi bil!  Ali tu bode nemški živelj gospodaril!«  »Ta je hud pesimist, gospá milostiva!« obrnil se je gospod Tomaž k majorki.  »Oh, pustite takóv pogovor!« pritrdila je ona; »povédite rajši, kaj ste danes novega pozvédeli od mestnih gospodov.«  »Dà, à, čudna je naša mladina!« dejal je stari Lukič skoro bolj zase, in puhal góste oblake izpred sebe.  »Preobračati hoče, kakor je to vselej bilo in bode — preobračati,« povzel je zopet Tomaž besedo; »pa moči nima — in védite, kaj je njeno znamenje?  Površnost, grozna površnost!  Oprostite, gospod Pavel!«  »In rêci še: vére nima!« smijal se je porogljivo doktor Božan.  »Dà, dà, to je hotel reči gospod Tomaž!« pritrjeval je Pavel zadovoljno.  »To se mi niti vredno ne zdi izgovoriti, ker sem prepričan o tem, gospôda!« zavrnil je duhovnik resno.  »Jaz je nimam!« reče še Pavel, toda major se s strogim licem obrne vánj:  »Mòlči Pavel!«  »Gospodje, čaj je pripravljen!« dejala je gospá Lorica.  In — se je li vsak zbal daljšega jednakega pogovora, ali je resna beseda majorjeva vplivala, ali pak so hoteli ustreči želji majorkini — menili so se sedaj le še o sodni komisiji, koliko so izpili, kakó se je vedel ranocelnik, in ko je Pavel celó dvakrat začel govoriti o Mánici, zapretila mu je majorka šaljivo s prstom: »Ti, Pavel, ti ne boš hodil mnogo k Vodétovim!«  »Naj hodi rajši na Grič — gospá milostiva!« menil je Božan.  »Oh, tija pa menda Vas vlečejo tiste očí — guvernantine!«  »Ne, ne, vérujte mi!«  »Oj, to stvar móram pa jaz jedenkrát malo poinspicirati!« zasmijal se je gospod Tomaž ...  Ločili so se — Vid pa je hotel duhovnika še nekoliko spremiti.  Noč je bila tako jasna, vabeča.  Šla sta nekaj časa ob Krki, potem pa zavila v strán na pogorski kolovòz.  »Vid,« dejal je hipno duhovnik, »ali res ne véruješ ničesar?«  »Sem li to dejal?«  »Raz lice sem ti čital!«  »Ne, ti me nisi umel!  Jaz vérujem, da je nad nami božje bitje ...«  »In druzega nič?«  »Posledice si izvôli in izbêri, kakor hočeš!  Jaz ti vse pustim, kar vi učite — toda jaz ne vérujem!«  »V Bogá vender, to si dejal!«  »Dà, toda s tem ti bodi dovolj!«  »Ne more, ne sme biti dovolj! — Kaj misliš o duši, o večnem življenji?«  »Pústi me, prijatelj!«  V duhovniku je sedaj vse kipelo; navzlic vsemu svojemu ravnanju, ki se je marsikomu njegovih tovarišev zdelo posvetno in morda nepravilno, bil je oduševljen za véro in svoj poklic; in sedaj se ga je lotila še vroča želja, ternu nasprotniku priti do živega, do konca, kjer ne bode mogel več dalje.  »Zakaj?« dejal je na videz mirno, »jaz bi le rad zvédel, kaj devate vi, ki štúdirate tam zunaj, ki pijete učenost védroma, kaj devate vi na óno mesto v srci, kjer je nekdaj stal zlati uk naših mater, trdna véra z vsemi tolažíli, kakor jih ima le ôna.  Ako si vrgel véro in vse njene pripadke čez plot, kaj si dél na njeno mesto?«  Doktor je sprva malo osupel, a potem lehko nasmehnivši se dejal: »Ti li nisem dejal, da vérujem v Bogá, v božje brezkončno, večno bitje?  Da se nam to bitje razodeva v vsem življenji, v vseh prirodinih pojavih, v vekovitem zákonu, ki vláda svetu!  Vse to je večno, vse te proste snoví, čas, prostor, svet — vse — in časne so le prikazni, ti pojavi stvarstva, kakor jih gledamo, čutimo, kakor smo samí!«  »Oh, oh, Vid!« vzkliknil je duhovnik.  »Kakor hočeš!«  »In kaj je nasledek vsega?  Odkod jemlješ potem napótek pošteno živeti, storiti to, kar je dobro, várovati se greha, no, ne greha, tega ne poznáte — reciva — hudodelstva?«  »Ha ha, le réci: pléna, tatvíne, razkóšnosti, ali kar hočeš!« smijal se je Božan.  »Dà, dà, takô je!«  »Tudi to je ustanovíčeno v prirodinih zakonih.  Kakor je zôrel človek v milijonih in milijonih lét do denašnje dušne visočine, takó so zoréli ž njim kot pogój obstanka njegovega óni zakoni, ki urejajo medsebojno življenje — vse gôle posledice boja za obstanek.«  »In vse to ti takó trdno véruješ, da si zavrgel vse drugo, kar ti je ostalo iz mladih let — celó máterino molitev?«  »Ne bodi siten — dragi moj!  Povédal sem ti že!«  Tomažu je rasla srčnost, uvidevšemu, da je prijatelju nekaj neprijetno.  »In kaj pa — Vid — dovoljuj še jedno, potem ne govorim dalje!  Kaka tolažíla imaš v stiskah, v nesreči, kadar si sam s srcem svojim — če mi je pač smeti takó rêči?«  »Razum svoj in zavest, da móram izpolniti svoj tek — takó ali takó!«  »Torej se ne braniš niti udarcev?«  »Kaj bi ne?  Celó pes se jih brani!«  »Pa potem, potem — po smrti ...?«  »Tomaž, pustiva to — drugikrat — če hočeš!«  »Ne, ne, dragi moj, le jedno mi še povej!  Kadar boš na smrtni postelji, bolan, sam, brez nádeje, da ozdraviš, in pri vsi zavésti — kaj boš storil?  Se boš li izpovédal?«  Obstala sta na razpotji; na desno je tekla steza proti Tomaževi fari, na levo krajša pot nazaj na Dvor.  »Lehko noč, Tomaž!« dejal je doktor.  »Čakaj, govôri odkrito!« silil je duhovnik prijazno in skoro malomarno, kakor je to najumestneje, kadar treba izvabiti kočljivo izpóved.  Božan je bil nenadoma jako resen.  »Ne vém!« rekel je počasi, in ponovil: »Ne vém!  Človek je tedaj — slab — slabí — Pa sedaj imaš menda dovolj?« pristavil je.  Preko duhovnikovega lica je šinila neka tiha zadovoljnost in pritrdil je:  »Dà — dovolj — bodi dovolj!  Lehko noč!«  Dôli v globokem kolovózu je Vid jeden pot postál in udaril z lehko šibico, ki jo je vihtíl v roki, po rdeči prsti ob brégu.  »Neumnost!« siknil je med zobmí.  V nedeljo popóludne je bilo napovedanih mnogo gostov k Lukičevim.  Pri fari, kateri je pripadala graščina, praznovalo se je žegnanje, in ta dan se je obhajal, kákor okrog po vaséh, tudi gôri v grádu.  Z Griča so se pripeljali vsi v dvéh velikih kočijah, z Verbljenja, tudi ne ravno oddaljenega gradú nizdolu ob Krki, prišli sta dve póstarni gospodičini in dva netjáka njiju, oba vojaška gojenca, ki sta pri tetah pobijala čas svojih počitkov.  Tudi zdravnik Štupa, nazivan od vseh »gospodom doktorjem«, oglasil se je in pozneje popóludne so pričakovali gospoda Tomaža.  Krasen dan je bil in vsa družba se je razveseljevala na vrtu za gradom.  Pavel je bil pred par dnevi dobil pri Vodétu dva potujoča godca ter ju najel za nedeljo in ta dva sta izkušala svojo umetnost; ves mladi svet je plesal po trávi pod košatimi jablani, starejši so pa sedeli ob pogrnenih mizah na drugem konci vrta.  Major je igral s Podgorsko, vdovo Hahnovo in s starejšo vrbljensko gospodičino obični whist, gospod Tomaž pa je pozneje zbral zdravnika, majorko in drugo Vrbljensko k taroku.  »Četvorko bomo plesali, četvorko!« glasilo se je raz zeleni odstavek, in godca sta izkušala po svojih močeh introdukcijo.  Guvernanta je bila, ki je klicala to na ves glas, in pristavila »Kàj ne, gospod pl. Lukič, Vi ste takó ljubeznivi, da ukažete četvorko?«  »Česar želite!« hitel je Pavel, ki je bil hvaležen guvernanti, da se ne briga mnogo za Zorko, nego bolj za doktorja Božana.  »Oh, kakó sitno!« vzdihnila je podgorska Ema, ki je ravno z mlajšim vrbljenskim kadetom séla na klopico v senci leskovega grma.  »Zakaj?« vprašal je sedemnajstletni mladenič, menéč, da je on kàj nerodnega zinil.  »Oh, takó prijetno je na tej klopici!  Odpočije se lehko!«  »Res, práv prijetno!  Pa potem lehko — «  »Dà, po četvorki prideva sèmkaj!« méni resno Ema.  »To je krásno!  Po četvorki se tu vidiva!« ponovil je on in jo vedel k drugim, ki so se že uvrščali.  Bilo jima je, kakor ljubimcema, ki dogovorita prvi sestanek.  In kadet je bil tudi že res ves v ognji za Emo; ves popóludan je ni izpustil in premišljeval je le, kakó in kje bi ji razodel to svoje čustvo; srčan je bil, samo malo okoren, in sedaj se mu je pokazala nenadoma najugodnejša prilika; kakó lepó, idilično, tam na klopici pod leskovim grmom!  Če ji položí roko okoli pasú, in jo poljubi, niti videl ga ne bode nihče; tri góste veje so zakrivale óni kotíček.  Med četvorko je ogledal kakor porojen generál vse pozorišče in bil je takó zamaknen, da niti besedice ni zinil.  Ema ga je morala vzdramiti.  »Zakaj pa ne govorite ničesar?« šepnila je Podgorska.  »Oh — pozneje, gospodičina, pozneje!« dejal je kadet ravno takó in ves rdeč v lice.  In Ema se je takisto zardela.  Tudi drugi so se bili našli, kakor bi drugače ne moglo biti: Pavel in Zorka, Vid in koketna guvernanta, starejši vrbljenski kadet in Klara; ostali gospodičini podgorski in brat Markec so se morali samí zabavati, in uporabljali so priliko po svoje.  Sedaj so plesali vsi štirje tudi četvorko, ali v tem je vedel Markec dobiti kaka jábolka ter jih je metal poredno med plesalce; posebno guvernanta mu je bila priljubljen smoter in menil se ni za njeno karanje.  »Ná, ná, legledijih!« šepnila je štirinajstletna Roza mlajši svoji sestrici; »za naju se nihče ne briga!  Oh, le čakaj!  Nocoj še povém vse mami!«  »Prav imaš!  Jaz res ne vém, čemu sva tukaj?« deje mlajša.  A tu sta jela godca igrati veselo koračnico kot finále, starejši kadet je úkaze svoje jel kričati še glasneje in tudi te dve nezadovoljni plesalki sta veselega, vročega lica skočili v kolobar, katerega je velel napraviti reditelj.  »Kakó lepó!  Kakó veselo!« vzkliknila je Roza.  »Oh, še jedenkrat, še jeden pot!« prosila je mlajša sestrica.  Četvorke ni bilo ni konca ni kraja, in v glasnem smehu sta celó Ema in njen častitelj pozabila klopice pod leskovjem.  Godca sta prvá omagala; »oh, oh!« vzdihnili so vsi in par za parom je jel šetati.  »Ne, Klara, ti ne bodeš sedela v trávi!  Vroče ti je,« vzkliknila je Ema.  »Res je takó, gospodičina!« pritrdil je Vid; »rosa bode kmalu tu.«  »Oj, tam-le je klopica!« vzkliknila je Klára in skočila kvišku.  »Oj — ta je moja, ta je najina!« vikne Ema in steče naprej, njen kadet pa za njo.  Zasela sta klopico prej, nego je bilo Klari možno dospeti tja.  »Pojdem pa v travo!« zagrozila se je Klara.  »Kakor hočeš!« odvrnila je Ema trmasto.  »Ne, gospodičina, izprehod je takó lep, pojdiva tu doli,« silil je Klarin spremljevalec.  Odšla sta na drug konec vrta.  »Vam je li vroče? vprašal je mlajši Vrbljenski, ker ni védel in našel umestnejšega uvoda.  »Grozno!  Vam tudi?«  »Tudi!«  Potem je nastal dolg molk; napósled se je zaletel kadet:  »In — in še bolj — tu pri Vas, gospodičina Ema!« šepetal je in izkušal ujeti nje roko.  Ona mu je levico pustila, z desnico pa pritisnila pahljáčo k ústnom.  Zrla je k tlom, a ni si mogla káj, da ne bi se za trenutek ozrla po stráni vánj.  Mladeniču je vzrasla srčnost.  Stiskal ji je roko in šepetal:  »Ema, gospodičina Ema, jaz Vas ljubim — jaz te ljubim — Ema!«  In ker se mu je zazdelo, da čuti lahek pritisek nje roke, sklonil se je naglo in ji pritisnil poljub na ustna.  Ali zdajci zazvení za njima glasen smeh: »Hi, hi, hi, hihi!« in razposajeno lice mladega Markca se prikáže iz leskove góšče.  »No, čakaj Ema, to povém guvernanti, kakó sta se mílila — ej, ta se bode smijala!«  Ema je stala bieda kakor zid pred njim in ni besedice ni mogla črhniti.  Kadet pa je jezno zgrabil dečka in ga postavil pred sé na klop.  »Kaj me stiskaš takó?« kričal je Markec.  »Mòlči!« sikal je oni; »mòlči, če ne! — « Zajedno je pomembno mignil z roko.  »Čakaj, sedaj pa gotovo povém!  Ti me ne bodeš tepel — ne!« véčal je Markec ves srdit.  A nikogar ni bilo blizu, da bi ga bil čul.  Sedaj je Ema posegla vmes!  »Mòlči, Markec, ljubi Markec moj!  Če bodeš molčal, dobiš sladkorja — veliko sladkorja — kolikor ga bodeš hotel!«  »Kdaj?« vprašal je bratec oprezno.  »Kadar bode moj teden.«  Na Griči sta oskrbovali starejši deklici vsaka po jeden teden domače gospodinjstvo.  Markec je bil navidezno zadovoljen in je obljubil molčati.  Sprva se mu je tisti poljub, kateri je bil zasledil, zdel samo smešen, in vreden, da se raznese domáčim; ali sedaj se mu je jelo svetiti, da je to nekaj, kar ni práv, in čutil je, da ima Emo v svojih rokah.  Da pa navzlic nasprotni slovesni obljubi ob prvi priliki pové vse, kar je videl, to je bilo že takó skleneno v njem.  Ema je tudi to slutila, in ostali večer ni bil več vesel zánjo. —  Igralci so se bili naveličali kvartati in gospá Lorica, ki je imela dosedaj mnogo opravila, kajti morala je vedno pogledovat v kuhinjo in nadzirat, da so bili gostje na vrtu z vsem oskrbeni, kakor mora to biti, kadar se praznuje žegnanje, pridružila se je sedaj tudi mladim ljudem.  Jeden si je zmislil, da bi »lovili slepo miš«, in majorka je bila takisto pripravljena stopiti v kolo.  Zgodilo se je, da je Vid, ki je moral dvakrát »loviti«, obakrat ulovil gospó Lorico; saj ni bila več toli brzonoga, kakor deklice.  Vsa vzhičena pa je v drugo izjavila, da ne mara več; čutila je, da nekaj ni práv.  Drugi, ki so stali ob kraji in gledali, so se smijali, le vrbljenski gospodičini sta jedenkrát na lahko med seboj zašepetali.  Podgorski mladi svet je hotel póleg zdravnika Štupe tudi gospoda Tomaža dobiti v kolobar in stalo ga je mnogo truda in odločnosti, da se je ubránil.  Konečno je bilo ukazano, da se morajo ohladiti, in potem se odpeljejo.  Vse oporekanje ni pomagalo.  Major je prisédel za ta čas h gospé Hahnovi.  Ona je imela že ves popóludan svoje očí vedno le ob Zorki, kolikor je mogla, in je z zadovoljstvom opazila, da je Pavel nje zvesti spremljevalec.  Vse drugo je ni brigalo, le majorja bi bila rada malo od straní potipala, kakó bode pač on sodil o tem razmerji.  Sedaj je bila morda prilika; zajedno je videla, da sta šla Pavel in Zorka v cvetlíčnjak.  Major ji je prišel nevedé kar naproti.  »Veselje imate s svojo hčerko, gospá milostiva,« dejal je in gledal za mladim parom.  »Takó veselá, živa in lepa!«  »Vi mi laskate, gospod major,« zavrnila je Ana pohlevno, ali zardela se je od samega veselja; »vender srečna sem, da jo imam!  Kakó pridna je tudi in dobra — dobra — !«  Umolknila je in čakala, kaj poreče major.  »Jaz ji želim dobrega možá!« dejal je óni.  »I, to je, to; da bi bil dober!  Mož se dobí, ali dober, to je druga.  Pa — saj je še mlada!«  Zdaj sta prišla Pavel in Zorka zopet iz cvetlíčnjaka in da ni bilo takó mračno, videla bi bila ona dva, kakó rdí deklica v lice; na prsih je nosila menda ravno sedaj utrgan nagelj, in takó molčé sta stopala oba drug póleg druzega, da bil vsak bližnji opazovalec iz tega zgovornega molčanja lehko spoznal, kakó polni sta obema duši in srci.  Starejša gospodičina z Vrbljenja je pristopila k majorju.  »Kakó prijazen, lep par je to!« dejala je s poskusom govoriti in nasmehniti se šegavo, kolikor môči.  »Saj res!« pritrdila je Ana, major pa je s smehom omenil: »Škoda, ker je Pavel še takó mlad!  Kaj mislite, gospá milostiva?«  »Hm, premlad?  Bolje, nego prestar!«  »Eh, jaz mislim, mož mora biti petnajst do dvajset let starejši od žene, potem je pravo razmerje!  Nasprotno se premala razlika pozneje preveč — razširi!  Ha-ha!«  »Vi sodite po sebi, gospod major!  A ni vsakdo takó srečen!« méni vdova Ana.  »Eh, eh, ničesa se ne vé, ničesa!« pristaví z zlobnim naglasom vrbljenska gospodičina ter gleda ostentativno okoli, kakor bi koga iskala.  Major sam ni vedel, zakaj mu pogovor, zdaj ni bil po volji, dasi ga je on sukal vedno na smešno strán.  »Ste li kàj izgubili?« vpraša naglo Vrbljensko.  »Oh, ne!  Gospá majorka — kje je? — Čas bode, da se poslovimo!  Z doktorjem, z Vašim dunajskim doktorjem je šla tod okoli grada!« pravi gospodičina.  Majorju to tudi ni bilo všeč, toda kázal je malomaren obraz.  Gôstje so se jeli zbirati; po nôči se gospé niso hotele voziti.  Vidu se je v tem nekaj pripetilo, o čemer si ni bil nikdar pozneje v svesti, kakó se je pač naključilo.  Danes ga je bila v tej veseli, mladostni družbi pustila vsa obična resnoba.  Plesal in skákal je z drugimi, šalil se, govoril neumno, kakor si je pozneje sam dejal, in bil napósled res popolnoma razpoložen, učiniti kakšno pravo budalost.  Guvernanta je koketovala ž njim in on ji je kmalu povoljno odgovarjal.  Toda ves popóludan ni imel pravé prilike ujeti le jeden poljub, dasi je, izkušen mož, vedel, da mu je gotov, ako le hoče.  Morda ga ravno zadnje spoznanje ni storilo podjetnejšega.  Zvečer je videl, da je odšla guvernanta v grad, in védel je, da imajo vsi svoje plašče, klobuke, solnčnike in druge stvarí spravljene v sobi póleg biblijoteke.  Videl je, da je prišla sama in slutil, da gre po oblačila.  Drugi so stali v raznih gručah na vrtu, on pa je mahoma sklenil, iti za njó.  Pred gradom se mu pridruží majorka, ki je hotela še v kuhinjo.  »Naročit grem še nekoliko potvíc in sladkaríj, da jih deklice vzemó s seboj!« dejala je in takó sta šla skupaj do grajskih vrat, kjer je Božan postal, dasi je videl, kakó je uprla ona za trenutek pogled vánj.  Nameraval je sprva, vrniti se na vrt, toda guvernanta mu je prišla zopet v misii, in ker je menil, da je majorka v pritlični kuhinji, šel je v prvo nadstropje proti biblijoteki.  Nekoliko korakov dalje je bila njegova soba, in zato se ni moglo videti nikomur čudno, da je tu hodil.  Vrata v biblijoteko so bila na pol odprta, v sobi sami pa temno, kakor na mostovži zunaj; vender je ugledal Vid blizu vrât žensko podobo in hitro vstopil.  »Oh, vender sem Vas našel!« šepnil je in objel žensko okoli pasú ter pritisnil gorak poljub na nje ústna.  Čutil je, da se mu je ona hotela izviti — a le za trenutek — potem pa ga objela in vrnila mu poljub.  V tem pa se začuje raz stópnic guvernantin glas:  »Klara, Ema, Roza, pridite vender!«  Vid je strahoma odstopil.  »Ostanite!« dejala je ôna, katero je ravno sedaj objemal, in on je spoznal gospó Lorico.  Še jedenkrát se ga je oklenila, in on — nje skoro ne vede, kaj počenja.  Prijel se je ob predalnik, zavrtelo se mu je in sram ga bilo.  Majorka pa je bila že izginila in zaprla duri za seboj.  Doktor je slišal velik šum in glasen govor iz sobe póleg biblijoteke, odprl napósled vráta in šel tiho v svojo sobo.  Vzel je vrhno suknjo in prišel zopet na vrt.  Nihče ga ni videl, niti iskal; le guvernanta je sedaj prišedša iz grada, sukala se na vse straní, da bi ga ugledala, in potem pritekla k njemu, moléča mu že zdaleč roko k slovesu.  Vid je bil pa zdajci strašno okoren in lesen, niti vedel ni, bi ji li tudi podal roko ali ne.  Poslavljanje je trajalo dolgo; obetali so vsi, da se snidejo kmalu zopet na Griči ali v Vrbljenji — konji so nemirno topotali po ostrem pesku; a tudi ternu je bilo konec in odpeljali so se.  Mesec je pokazal svoj prvi krajec izza vzhodnih hríbov in med lahkim šumenjem Krke, ki se je prijetno razglašalo po dolini od gore njega jeza nizdolu, odmevalo je klopotanje kónj, ki so vlekli kočije po gladki cesti.  »Mi pa še ne gremo, in — ne gremo!« vzkliknil je Štupa, ki je stoprav sedaj oživel.  »Dobro, dobro!  To je prav!« dejal je major, in vender je zvenelo nekaj iz njegovih besed, kár je pričalo, da mu to ne bode nič kàj ljubó.  Pavel, Vid in gospod Tomaž tudi niso pritrdili.  »Pojdimo v vas k Vodétu!« silil je Pavel in vsem je bilo prav takó.  »Pa vender — jeden kozarec še!« silil je major uljudno in šel k mizi na vrtu, kjer je majorka ukazovala služkinji.  Natočil je kozarce, vsakdo je vzel svojega, trčili so in izpili do dnà.  »No, še jednega!« klical je major malo boljše volje.  V tem sta se ujela Vid in majorka s pogledi, toda on je povesil očí.  Še vedno ga je bilo sram.  Štupa je govoril krátko zdravijco, kakor jim je bil priučen mnogim in mnogim, in izpraznili so znova kozarce.  Ko so korakali vsi štirje — major je ostal domá — po dolini, pričel je Pavel peti in takó so veselo rómali do Vodéta.  Stari Lukič pa si je užgal lulo in šel párkrát po vrtu gori in doli.  »Ti, Lenora,« dejal je nenadoma, »ali se ti ne vidi, da Pavel preveč gleda za óno — óno — Zorko?«  »Ne da bi védela,« zavrnila je majorka; ali možá ni pogledala!«  »To bi bilo nespametno!« končal je on.  Pazil ni niti, kakó zamišljena, vzburjena je žena. —  Pri Vodétu so našli štirje znanci takozvano »kamro« prazno, in to so zaseli.  Dasi niso bili žejni, vender so pili, kakor bi bila to jedina njih naloga.  Mánica je sedela pri drugi mizi, čakaje, da je bil bokal prazen, in je prinesla polnega.  Pavel je prisédel k nji ter hotel nekaj tiho govoriti ž njo.  »Zakaj niste dopóludne prišli?  Lehko bi bili!« dejalo je deklè in se nekoliko odmeknilo.  »Ne, Mánica, ne!« hitel je gospod Tomaž; »jaz sem danes vse videl, Pavel ima drugo, nikar mu ne verjemite!«  »Molčite, gospod Tomaž!  Kaj ste videli?« deje Pavel.  »Oj — vse, vse!«  »Saj vém, vse vém!« dejala je Mánica sukaje konec namiznega prta med prsti.  »Sèmkaj pojdite — Mánica!  Prosim!« oglasil se je Vid.  Pristopila je k njemu in hotel je položiti ji roko okoli pasú.  »No, sedaj pa še ta!  Tega se varujte, gospodičina Mánica, ta ima tudi že svojo!« smijal se je gospod Tomaž.  »Haha, torej ostajam le še jaz, le jaz!« grohotal se je ranocelnik.  »Vi ste pa za zadnjo uro!« vzkliknila je deklica s smehom, in vender ji je bilo nekaj drugega skoro bliže.  Hitela je iz sobe.  »Oh, ne!« zakričal je Štupa, »za tisto je pa gospod Tomaž!«  Smijali so se, veselili, govorili, modrovali, šalili se v svoji brezmejni lehkomiselnosti in lehkoživosti, in najglasnejša sta bila Pavel in Vid.  Obema je tičalo nekaj v prsih, v srcih, dejala bi bila samá, da v grlu, čemur je bilo treba dati dúška; in druzega dúška nista našla, nego prisiljeno veselost, petje, salo in kozarec vina na kozarec!  Odšli so pozno, in tedaj sta postála Vid in Pavel še nekoliko med vrati.  Tudi Mánica je bila tu.  »Poljubi jo!« velel je Božan tovarišu, in ta je res izkušal vloviti deklíco.  A zaman!  »Na Grič pojdite po poljube!« je hitela Mánica, in Pavlu se je zdelo, da je jezna.  Zapri je vrata za seboj in skočil za Vidom.  »Jutri bodeva pa spala!« dejal je dohitevši ga, in potem do dóma nista več govorila; vsak je premišljal zase denašnje dogodke.  — — — — — — — — — — — — — — —  Na Griči pri Podgorskih pa se nocojšnji večer ni končal takó veselo, kakor je bil potekel dan.  Markec ni mogel čakati, da bi mu molčanje rodilo kàj sadu v obliki sladkorja.  Že med pótem — vozil se je pri materi z vdovo Hahnovo in z najmlajšima sestricama — razodel je vso skrivnost, ki mu je težila nežno srčece.  Strogost gospé Podgorske se je lotila vseh drugih, in napósled je bila krivá vse nezgode — guvernanta, da ni dovolj pazila na deklice.  »Sevéda!  Popolnoma umévno!« pristavila je Podgorska z jeznim postranskim pogledom.  Ema, Roza in najmlajši sestrici so spale skupaj z guvernanto v jedni sobi.  Mlajšim je spanec kmalu zatisnil očí; Ema pa je še jedenkrát skočila iz postelje in hitela h guvernanti.  Da sta bili obé karani, to ji je še bolj zvezalo.  »In vender ga ljubim,« ihtela se je Ema.  Guvernanti pa je bil tudi jok najbližji, ko se je domislila ukaza in pa, da je bil doktor Božan napósled takó razmišljen in nebrižen.  Ono noč je Vid domov prišedši takoj légel v posteljo, ali zaspati ni mogel.  Sedaj še mu je vse temno in nejasno plesalo po glavi, in menda najbolj zarad obilo použitcga vina.  Sklepal je o marsičem, a skleniti ni mogel ničesar gotovega; napósled je vender trdno zaspal.  Ko se je prebudil, žarilo se je in hladen piš je prihajal skozi odprto okno.  Kakor malokdaj, takó je bil danes skokoma iz postelje.  »Kaj se je zgodilo včeraj?« Ta misel je bila prvá, ki se ga je lotila, in planil je kvišku.  Opravljal se je, kakor bi se mu, Bog zna kam mudilo in stoprav, ko je imel že klobúk na glavi, stopil je k oknu in zrl v dolino, kakor vprašujé: »Kam — kam sedaj?«  Nad Krko je ležala lehka meglíca; po orehih v bregu so se hripavo prepirale pisane šóje.  »Kam?« vprašal je nehoté poluglasno.  Doktor Božan je bil mož, kakor jih, čeravno ne pogostoma, vender toli nahajamo med sabo, in ki so v skupini svoji poteza v znaku našega časa ter našega ožjega národnega razvitka.  Pošten, odkrit, resen — ne samo zato, ker je to bilo vkoreninjeno v njegovem značaji, ampak tudi zato, ker se mu je poštenim, odkritim, resnim biti — časih potrebno zdelo, torej po premišljevanji in z namenom.  Tu je stal v moráli svoji na dveh stališčih: stóri dobro, ker je dobro — dobro; in stóri dobro, ker to je Bogú všeč!  Kakó pa je mislil o Bógu — to smo že čuli.  Očito je tudi, da mu je oni fatalistični materijalizem, ki se mu je zdel v življenji najprikladnejši kažipot, bolj vzgojil in razširil najgrše svojstvo, ki se nas že takó drží ter se bode na veke držalo našega žitja, kakor koža života: — egoizem, sebičnost.  V nji je sicer videl on le prirodno posledico in tudi pogoj vspešnemu »boju za obstanek«, a to tudi tedaj, kadar ji je trebalo dati grše, primernejše ime.  V dejanjih svojih sploh ni bil premišljen, ali kadar je bil, ravnal je po teh načelih.  In reči moremo, da je bila ta izobrazba le sad óne proste, samosvoje poti, po kateri je od nekdaj hodil.  Domá, porojen v kmetski hiši, dasi imoviti, stal in hodil je vender od mladih nog sam brez duševnega voditelja; sam si je izbiral, kar mu je ugajalo v učenji, in sam si je bil potegnil črto, po kateri mu je bilo iti.  Da je bil vztrajen, umeje se samo ob sebi pri takih ljudeh; nosil je tudi, in to je takisto povse umévno ob taki vzgoji, samo jeden — in če smemo takó reči — abstrakten — ideál v prsih, ljubezen do svojega rodu; toda iz tega mu je práv tista že označená sebičnost rodila in gojila dober kos delomornega pesimizma.  S Pavlom sta bila prijatelja, iskrena prijatelja, dasi je Vid mladega tovariša v vsem nadziral.  Kaj ju je družilo, o tem si Vid sam ni bil v svesti in težko bi bil to komu mogel razložiti.  Zdelo se mu je samemu, da sta le zato drug za druzega, ker uméje Vid otročarije Pavlove, v tem ko Pavel prenáša zbadljivost in sarkazem Vidov in mu je v vsem skoro podložen.  In v kakšnem razmerji je stal sedaj nenadoma mladému svojemu prijatelju nasproti?  Poštenost mu je velela, da je lopov, odkritost — da je hinavec, resnoba — da je glumač in vse skupaj mu je dejalo, da je to, kar je storil — podlo, brez kraja in meje — podlo.  Pretesno mu je bilo v sobi.  Hitel je venkaj, hitro kakor tat se splazil po stópnicah in venkaj — le venkaj v hlad no jutro, v gozd, kjer ga ne bode videl nihče!  Tam pod gostolístnatimi bukvami je jel postájati in na novo premišljati.  »Pijan si bil!« dejal si je dva — trikrat.  »Pa kaj si more ona misliti?  Da sem nje iskal, njo hotel poljubiti, ravno njo, in ne óne druge?  In zakaj mi je ona vrnila poljub?« In tu je v dúhu prédenj stopila vitka podoba lepe majorke, in zdelo se mu je, kakó vabeče, omamljujoče se upira vánj nje veliko modro okó.  »Ne, ne, takov izdajalec ne morem, ne morem biti!  Odpotovati, to je jedini pomóček!  Še danes odpotujem!«  Potem pa je znóva jel ugibati, ali je bilo njegovo ravnanje res podlo, kaka je krivda njegova; in ta boj, to sklepanje in to sanjarjenje o lepoti gospé Lorice — vse se je čestokrat ponavljalo.  A čimdelj je trajal ta boj, tembolj je lezlo nekaj na površje, sprva prikrito in večkrat odbito, ali potem le bolj in bolj, in napósled je zmagovalo: to je bil Vidov egoizem.  Póludne je zazvonilo, ko se je vzdramil vrhu goré nad Dvorom pod sénčnato búkvijo ležèč.  »Odpotovati ne morem, ne smem!« dejal je sedaj.  »Kaj bi ugibali, kaj bi si mislili?  In — konečno? — Pameten bodi, Vid, in — paži!  Do sedaj še nisi bil nepoštenl In to je vse napósled — usoda!«  Takó si je utešil vést, skočil kvišku in kakor zadnjič v ónem jarku po rdeči prsti, takó je udaril sedaj s paličico po zelenem máhu in potem po nizki búkovi veji, govoréč skoro glasno: »Oh, ne bodimo neumni!«  Domóv prišedši je srečal prvo na stópnicah — gospó Lorico.  Zardel se je, kakor šestnajstleten mladenič, toda ôna ga je smehljaje pogledala, in na njegov némi pozdrav glasno klicala:  »Lepe rečí to, gospod doktor!  Vi si menda tudi glavo zdravíte, kakor Pavel!  Toda Vi v zraku, on v postelji!«  V tem je pa že prihajal Pavel, in Vid mu je hitel naproti; bilo je, kakor bi se bal majorke.  »Zakaj me nisi klical?« vprašal je Pavel na videz malo čemerno, »to je silno nespametno — takó dolgo ležati!«  »Da si le zdrav!« menil je Vid in šel v svojo sobo, opravit se za obed. —  Popóludne sta se prijatelja izprehajala po ozki soteski nizdolu ob Krki. imela sta vsak svojo puško s seboj in spremljal ju je stari majorjev prepelíčar Črt.  Loviti nista imela pravega namena, nego hodila sta le kar ob bregu na sénčni stráni ter tu in tam zalázovala šoje in zlatovránke, ki so sédale po vrbah in hrastih.  Krasen vodómec, ki je tanko kričeč vzletel iz rakitovja in premeril reko skoro dotikajoč se gladkega, mirnega površja, zvábil ju je, da sta oba hipno strelila nánj; pes je ves ognjevit planil za njim v vodo, a ptič je zdrav sedel na óno strán.  »Ga li vidiš — na óni béki?« hitel je Pavel.  »Ne!« zavrnil je Božan.  »Tam pod skalo — na desnem róbu!«  »Dà, sedaj ga vidim.«  »Čakaj, jaz strelim še jeden pot!«  »Predaleč je preko reke!«  »Ni predaleč!«  V tem je že zagrmel pok iz Pavlove dvocevke.  »Nisi ga pogodil; saj sem trdil, da je predaleč?  Črt, tukaj, tukaj, nazaj!«  Pes je že zopet plával po Krki in se le nerád vrnil na breg.  Pavel je vrgel puško v travo pod košat j é sen ter sam légel tik nje.  I Vid je storil tako.  Ležala sta drug póleg druzega in zrla gôri v višnjevo nebo, kjer je sever na lahko premikal bele ovčíce.  »Vid!  Danes nisem spal!« dejal je zdajci Pavel, in se na pol vzklonil kvišku.  »Pisal sem — nji; včeraj sva se dogovorila.«  Zardel se je malo pri teh besedah.  »Včeraj?  Kdaj?« vprašal je Vid, toda genil se ni.  »Zvečer — v cvetličnjaku!  Ti si bil ... ne vem kje si bil tedaj!«  »Ha-ha!«  »Čemu se smeješ?  Kje si bil?«  »Tebi se smejem!  Kje sem bil?  Na vrtu — a ti nisi druzega videl nego cvetličnjak od znotraj — in še tega ne, nego samó rdeča ústna svoje Zorke.«  »Ne šali se, Vid!«  »I — saj se ne!«  V tem se je tudi on vzklonil na pol kvišku in se ozrl v mladega prijatelja.  »Si li močnó zaljubljen — Pavel?«  Oni se je vrgel zopet na hrbet in razprostrl roke.  »Toda čemu vprašujem?  Samo jedno — kaj porekó oče?  Kaj meniš?«  Pavel je molčal.  »In, in ...«  Vid je mislil še nekaj vprašati, ali beseda mu ni hotela raz jezik.  »Oh, — mati — meniš?« vzkliknil je Pavel.  »Nič, nič, práv jima bode, práv jima mora biti; toda jaz sem še takó mlad!  Kaj hočem sedaj?  Tajno mora ostati.«  »Oj, to je najvabljiveje!  Sedaj se vender še ne moreš vésti kakor ženin, in predno príde do tega, pozabiš lehko še desetkrat Zorko in ...«  Pavel skoči jezen kvišku.  »Vid!« vzkliknil je očitajoč.  »Ne hudúj se; lézi nazaj v travo!« dejal je óni z mirnim glasom in okrog usten mu je igral zlobni zasmeh, katerega se je Pavel najbolj bal.  A ubogal je ter zopet sédel.  »Tvoja ljubezen je kakor lipov cvet: dehteča, omamljujoča, ali pravega sadu ni pričakovati.  Ti si premlad, in ona je prestara!  A lepa je pa vender — lepa ...«  Pavel je molčé poslušal; pravega ugovora ni znal.  »Si li kdaj — ljubil, Vid?« vprašal je hipno.  »Oh, Bog zna, kolikokrat!«  Pavel se je neverno nasmehnil.  »Takó ne, kakor ti sedaj !  To je preneumno — oprosti — meni se takó vidi!  A kaj pa je ljubezen — spolovna ljubezen?  Nekaj takovega, kakor lakota!  In lačen si, dokler nisi kruha sit!  Pojdi, pojdi s tistim govoričenjem o nedosežnih vzorih, s tistim svetobólom — verúj mi, to je sama gola histerija.  Takšne pojave gledam in sodim jaz samó s patološkega stališča.«  »In pesniki?  Pesniki ljubezni?«  »Poet že sam ob sebi ni navaden, normalen človek.«  »In ti si časih sam — popeval?«  »Haha, meniš li, da sem jaz — navaden človek?« smijal se je doktor.  A zdajci je bil na nogah ter je zgrabil puško.  Stari Črt je bil porabil počitek svojih gospodov in jel na svoj račun tekati in vohati po visokem, z grmičevjem obrastlem brégu, in spravil je res šator jarebíc kvišku, ki so v tem trenutku z glasnim vriščem vzletele preko prijateljev.  »Da bi te — !  Tu ležíva in prazno slamo mlativa, jarebíce naju pa poslušajo!« jezil se je Božan in gledal za pticami, ki so séle na drugi breg.  »Sedaj še za njimi ne moreva!«  Pavel je nasvetoval, da bi se kopala.  Prostor je bil za to pripraven in voda globoka.  Kopala sta se že večkrat tu in vedela, da v tem kraji ni vrtincev.  Oba sta dobro plávala.  Mladi Lukič je pel in zvižgal veselo pred sé in potem razpravljen zatekel se po brégu ter planil z glavo naprej v vodo.  Vid je šel mirnejši v njo.  Zabávala sta se delj čaša v hladni vodi, a Vid je imel prvi dovolj.  Pavel pa je sredi reke zasledil skalo, ki je bila pa takó globoko pod površjem, da mu je stoječemu na nji sezala voda do vratú.  »Hojohoj!« klical je na breg, »na skali stojim«.  In zaukal je na ves glas.  Božan se je obrnil k njemu in se smijal mladostni veselosti tovariševi.  A kaj je bilo to?  Pavel je dvignil obe roki, zakričal na ves glas in izginil pod vodo  »Se li šali?« mislil je Božan, in vender skrbno gledal nekoliko trenutkov na mesto, kjer se je bil Pavel potopil.  Sedaj se je zopet pokazal na površji, a mahal je, kakor nevešč plaváč, z obema rokama okoli sebe in kričal: »Pomagaj, Vid, pomagaj!«  Potapljal se je.  Božan je skočil brez pomisleka v vodo in bil s tremi silnimi sunki na mestu, kjer je ravno znova izginil Pavel.  A Vid ga je še ujel pravočasno in potem z mnogim trudom na pol nezavestnega spravil na suho.  V lovski torbi je imel nekoliko žganja, in to je kmalu okrepčalo Pavla.  Klopotal je z zobmí od razburjenosti in od silnega mraza.  »Vid, to je bila — smrt!  To je bila — smrt!« jecal je na glas.  »Umíri se!  Sedaj si na suhem!«  Dal mu je še požirek žganja.  »Pa kaj ti je bilo takó nenadoma?« vprašal je Vid.  »Skala se je odkrušila pod menoj — prišlo je takó nepričakovano — zdelo se mi je, da me je nekdo potegnil v dno — in plavati nisem znal — kar pamet sem bil izgubil!«  »Dà, dà, strah te je omámil!  Opravi se, opravi, hladno je že!«  »Domá ne smeva povedati tegal Preveč bi se prestrašili!« omenil je Vid, ko je bil gotov.  Pavel ni zinil besedice.  »Molčati treba!  Saj ti je že dobro — ali ne?« nadaljeval je óni.  »Dobro, dobro!« pritrdil je sedaj Pavel, dasi je bil še bled v lice kakor svež vósek.  »Vid!« vzkliknil je zdajci, da se je ta zopet skoro s strahom obrnil vánj.  A tu se ga je bil mladenič že oklenil in ga stisnil k sebi.  »Hvala ti, Vid, ti si mi rešil življenje!  In takó blag si — za roditelje se bojiš — takó nesebičen — niti zahvale nečeš!«  »Ne bodi nespameten!« zavrnil je doktor ostro in se nestrpno oprostil objema.  »Pojdiva, da se malo ogreješ!«  Dasitudi je Božan kázal takó odurno zunanjost, bil je vender v srci srečen, vesel, zadovoljen.  Zdelo se mu je, kakor bi bil ravno plačal Pavlu velik, nadležen dolg.  Majorju se je videl Pavel zvečer nenavadno zamišljen in malobeseden in on je deval to vse na rováš Zorke.  Danes je bil skoro prepričan, da je sin res zaljubljen, in to ga je storilo jako slabovoljnega.  Tudi Vid je bil drug, kakor navadno, in se je skrbno ogibal majorčinih pogledov.  Ko je légel spat, bil je pa sam s seboj zadovoljen.  Na Griči je hodilo vse svojo vsakdanjo pot.  Dasi sta prijatelja z Dvora prihajala mnogokrat, bila sta vsem že takó domača, navadna, da se je vsem le čudno, nenavadno zdelo, ako sta izostala.  Ravno takó se je videlo vsem umevno, da Pavel občuje največ z Zorko, kakor bi to ne moglo biti drugače.  Samá sta bila ljubimca redkokrat.  Nekoč ob deževji, kadar so se zabávali vsi v górenjih grajskih sobah, igrala je Zorka na klavirji v véliki zadnji sobani pod stranskim stolpom.  Pavel je stal póleg; druge deklice pa so bile stekle nekoliko sob naprej za Vidom, ki je učil novo igro z zastávkami.  Tudi obé gospé, Podgorska in Hahnova, bili sta ondi.  Pavel se je nagnil k deklici, poljubil jo na ústni in vprašal: »Mi bodeš li pisala jutri?«  »Saj ti pišem sleharni dan!« dejala je smeje se.  »Vem, vem; pa jutri moraš zopet!«  Prijel jo je za roke in potegnil kvišku, k sebi.  »Me li ljubiš takó, kakor jaz tebe?«  »Oh, ti, ljubček, ljubček ti moj!«  Izpustil jo je, séla je zopet na stôl in jela ubirati po klavirji, toda očí je imela uprte vánj, v njegove, in on je položil roko svojo okrog njenega tilnika.  Ema, katera je od ónega dné, ko se je bil njen prvi ljubezenski poskus takó žalostno končal, vedno z neko skrivno zavistjo gledala Zorko in Pavla, bila je prvá zopet v sobani.  »Vidva ne znata druzega, nego pri klavirji sedéti,« dejala je imenitno in s posebnim naglasom ter séla póleg Zorke.  »Čakaj, igrajva skupaj!  Tam je tudi dolgočasno!« pristavila je in potem sta si obe zbrali skladbo, da sta igrali štiriročno.  Zorka je namežikala veselo Pavlu, a on ni bil takó dobre volje.  Gospá Ana se je v tem tudi vrnila k tej mali družbi, in Pavel je hitel k nji.  Kakor je ta mladi, pa malo lehkomiselni in lehkoživi mož ljubil Zorko z vsem mladeniškim ognjem, takó je spoštoval in čislal njeno mater.  Niti v mislih, niti v sanjah bi se mu ne bilo zazdelo, da ona podpira njegove namere le iz sebičnih, po materini ljubezni narekovanih ozirov, ali bolje za to, da preskrbí svoji hčeri boljšo prihodnost, da jo spravi v varno zavetje.  Videl je v nji le mater, ki ljubi tistega, katerega ljubi njena hči.  »Jaz bi Vas morala okregati, gospod Pavel,« dejala je majorka jako prijazno, in posebno naglášala familijarni nagovor »gospod Pavel«, »zakaj niste bili tam pri nas?  Doktor nas je nekaj práv lepega naučil.«  »Ne zamerite, gospá milostiva, a jaz sem bil rajši — tu,« dejal je mladi Lukič najivno.  »Oh, čakajte malo, gospod pl. Lukič!« velela je gospá Ana in sedaj naglášala skoro slovesno »gospod pl. Lukič«, potem bolj šepetala: »jaz bi želela, da govorite s svojimi roditelji, z gospodom očetom.  Vi gotovo umejete, da tu tajnosti niso umestne, in kaj porekó o meni?«  »Vem, vem, umejem, gospá milostiva!« hitel je Pavel, malo rdeč v lice in očito v zadregi.  »Pa — prilike ni pravé, toda govoril bodem kmalu — jutri — ali — pojutrišnjem, « pristavil je koncem po kratkem premišljevanji.  »Ljubo mi bode!  Čim prej, tem bolje!«  Majorka se je lotila druzega predmeta, in to v vidno zadovoljnost Pavlovo.  Vid se je v tem zabával z drugimi in zlasti gospá Podgorska ga je bila veselá, da je pozabila óno malo nejevoljo, ki jo je imela zadnjič nánj zarad guvernante.  Kakor navadno, jeli so se zbirati v véliki dvorani okrog dolge mize.  Kmalu je Klara, ki je imela sedaj »svoj teden«, postavila nánjo kavo, penjeno smétano, nekoliko sladkarij, medu in sadja, in za gospode steklenico vina; naključilo pa se je, da sta v tem Vid in guvernanta zaostala v stranski sobi.  »Sedaj ali pa nikoli!« mislil si je Vid, ki je hotel danes rešiti, kar je bil zamudil pred štirinajstimi dnevi.  Objel in poljubil je guvernanto, dasi se je na videz bránila ter šepetala: »To je grdo, to je neodpustno — gospod doktor!«  A on jo je držal za roke in vprašal potihoma: »Me li ne ljubite?«  V odgovor mu je dala sedaj sama gorak poljub, akoprem ji on o svoji ljubezni niti besedice črhnil ni.  »Kdaj bi mogel govoriti z Vami — s taboj?« silil je Vid.  »Ne vem, nikjer, nikdar nisem sama!«  »Pridem — kamor in kadar hočeš!  Na konec sveta!« sklenil je ognjevito.  »Bodem mislila — morda bode možno,« šepnila je guvernanta.  »Kakó lep večer bode nocoj!« dejala je glasno, obrnena v okno, kajti v sosedni sobi je bil čuti lahek korak in mala Roza je pritekla klicat ju k drugim.  »Kakó Vam je vroče!« vzkliknila je hudobná Ema ter prijela guvernanto za roko.  »Oh, doktor zná takó veselo pripovedovati, zabavati,« zavrnila je guvernanta odločno.  »Sevéda!  O vremeni sta govorila, o lepem večeru« — oporekala je Roza.  »Saj sem čula vse!«  Glasen smeh, ki je nastal v vsi družbi, bil je obema prizadetima práv po volji. —  Večer je bil res krasen, ko sta prijatelja jahala domóv.  Mesec je ravno pogledal izza vzhodne gôre in s polnim svitom obseval gladko, belo cesto.  Lahka sapica je vršala kakor vedno po grmovji ob reki, od óne straní pa, kjer se je Krka ognila v širok ovinek in je na plitvih mestih rasla visoka trstíka, vedno gibajoča svoje rjavkaste latí, zazvenel je časih tanki krik tukalic, igrajočih se po trstji.  Vid je veselo zvižgal pred sé, Pavel pa nekaj premišljeval.  Pustila sta konja v koraku.  »Kaj mi je storiti, Vid?« pričel je mladi Lukič, in nehoté pritegnil levico, da je konj obstal.  Doktor ga osuplo pogleda.  »Majorka želí — hoče, da razodenem očetu — «  »Ahá!  No, jako pametna žena, praktična, politična, previdna ...«  »Ne govôri takó.  Vidí Meni se vidi jako ljubezniva in če pomisliš, da jaz resno mislim o zaroki in najini ljubezni, potem mi ne preostaje nič druzega, nego govoriti z očetom.«  »Pa govôri!«  V tem sta jahala že dalje.  »Stoj!« velel je mladi Lukič.  »Govôri ti — Vid!«  »Jaz?«  Doktorju se je ta misel zazdela takó gorostasna, da je tudi nehoté skrčil roki in nogi in je njegova sirasta kobila storila legák skok z vsemi štirimi ter obstala potem póleg Pavlovega lisca.  »Zakaj bi mi ne storil te usluge?« silil je óni.  »Ker se mi zdí preneumno!«  »Vid, ti me žališ!«  »Jaz pravim, da je nespametno, ako se že zdaj vežeš.  Dragi moj!  Jednoindvajset let imaš jedva — pomisli — jednoindvajset — in kaj nameravaš?  Pet, šest let zaljubljen biti, čakati, grliti in potem ženíti se?  Ti še nisi mož — kaj veš o življenji?  Mlad déčko si — ne zameri! — pošten déčko, rad te imam — a ženiti se, vezati se sedaj za vse življenje?  Budalost!«  Izpodbodel je kobilo in oba sta zdirjala po gladki cesti.  »In kaj bodo rekli oče, ako jim prinesem jaz to novico?« nadaljeval je Božan.  »Če pač hočeš, govôri sam; ti opraviš več.  A zdi se mi, da že slutiš, kakó slab bode vzprejem!«  »Bojim se res, da ne bode prav!« zavrnil je Pavel malodušno.  »Pústi torej!  Slušaj moj svèt!  Môlči in ne vprašuj domá.  Zvédelo se bode takó ali takó!  In če hoče Ijubezniva tvoja bodoča tášča na vsak način razjasniti svoj položaj, naj stori to sama.  In, ves li še, kaj sem ti pravil o ljubezni?  Oh, glej, že sva pri Vodétu.  Mánico morava pogledati!«  Jahala sta že cez most in ónikraj pred krčmo poskákala raz kónj. —  Kadar sta pozno dospela domóv, bilo ni nič videti ni majorja, ni gospé.  Oba sta že spala.  Pavel pa je jel v svoji sobi na novo premišljevati, kaj mu je storiti.  Vidovega vpliva se ni mogel popolnoma otresti, na drugi stráni pa je ta mladi mož gorel v takem ognji prvé ljubezni, da ni umel, niti mogel umeti Božanovih razlogov.