Jesenskega dne l. 1808. je bilo Novo Mesto nenavadno živo.  Po mestu so se izprehajale mlade meščanke, znane lepotice, mladeniči so se zbirali pri krčmah ter se ponosno ozirali po trgu, možje pa so postajali v gručah in se modro razgovarjali.  Skozi odprta okna so gledale na cesto hišne gospodinje in stare matere, obdane od kopice veselih otrok.  Zdajpazdaj se je zaslišal glasen pok zunaj mesta, kar je spravilo vso množico v zadovoljno veselost.  Vse je kazalo, da meščani pričakujejo nekoga, najbolj pa se je to videlo na paradni obleki mestnega čuvaja, ki je imel mnogo dela z otroki in je bil zelo nejevoljen na vse tiste, kateri se niso hoteli takoj pokoriti njegovim poveljem, ko je zahteval prostor, red in mir.  Toda njegovo delo je bilo popolnoma zaman, kajti trg se je polnil bolj in bolj.  Močan strel zunaj mesta je naznanjal, da se bliža težko pričakovani izprevod mestnih očetov.  „To je zadnji konfin,“ je kričal čuvaj, „sedaj prostor, halo!“ In je delal prostor po sredi trga, ki so ga veseli meščani zopet kmalu napolnili.  Med tem sta prijezdila na trg jezdeca.  Pridržala sta svoja konja pred veliko hišo in sta obstala.  Ljudje na trgu so stiskali glave in se skrivaj ozirali na nju.  Starejšega jezdeca so poznali vsi: bil je to gospod Miko Muhič z Mušičjega, ki so ga poznali vsi meščanski in gosposki krogi po vsem Kranjskem in še kje drugje, in celo kmetom ni bil neznan.  Kajti gospod Muhič je bil nenavadna prikazen: bil je majhne, drobne postave, nežnega, skoraj ženskega obraza; na koncu obraza se je zibala nenavadno prijazna bradica, ki je največ pripomogla k temu, da se je gospod Muhič vedno smehljal.  Njegovo lice je bilo belo, okrašeno s čisto rdečico — nekateri so rekli, da je tako, kakor bi bilo pobarvano — nosil je čisto belo baroko z malim cofom in dragoceno rumeno obleko.  Gospod Muhič je bil res prijazen in ljubezniv človek; zato so poznali njegovo ime po vsej Kranjski in tudi drugod.  Gospod Muhič je bil star sicer že nad petdeset let, toda hotel je biti še vedno mlad; od tod je izvirala ona natančnost in popolnost, ki se je kazala na njegovi zunanjosti.  Nikomur ni bilo neznano, da gospod Muhič rad ugaja ženskam, da se zna lepo vesti in sladko govoriti, da je to človek, ki spada v višje kroge in nosi po vsej pravici ime: kavalir.  Gospod Muhič je delal sploh vse, kar je videl, da delajo ljudje, ki so se držali natančno pravil tedanje dunajske mode.  Zato je tudi nosljal iz lepe črne tobakire, kakor so to delali vsi veliki možje tedanje dobe.  To je bil gospod Miko Muhič z Mušičjega, zakega so poznali vsi.  Vedeli so celo par skrivnosti iz njegovega življenja: vedeli so na pr., da je bil gospod Muhič v svoji mladosti na Dunaju, da je bil zelo priljubljen na dvoru in da je igral veliko vlogo pri dvornih dramah, da je šel celo s cesarjem Jožefom na vojsko zoper Turke, da se je tam izkazal z zelo junaškimi čini in da je vse njegovo sedanje življenje le zaslužen počitek po trudapolni dvorni službi.  Da je bilo vse to res tako, tega ni bilo treba daleč okoli izpraševati, mogel je vsak to slišati iz ust gospoda Muhiča samega; kajti seznaniti se ž njim ni bilo težko; po par besedah je gospod Muhič s sladkimi nasmehom sam začel pogovor o Dunaju in o svoji dvorni službi.  Tako je njegova oseba postala znana daleč na okrog.  Povesti o njem so zašle velo med narod, tako da je bilo na Dolenjskem malo ljudi, ki bi ne poznali imena gospoda Mika Muhiča z Mušičjega in njegove dvorne službe.  Prikazal se je ob vsaki bolj svečani priliki v Novem Mestu, starejšim meščanom je bila dobro znana njegova zgovornost in prijaznosti, mladim krasoticam pa ni bil neznan njegov ljubeznivi smehljaj.  Gospod Muhič je dobro vedel, da govore sedaj po trgu o njem, in je bil zelo zadovoljen, kajti hotel je, da se o njem govori.  Sicer ga meščanska množica ni zanimala.  Oziral se je le po mladih meščankah in se jim sladko nasmihal.  Ni bilo mogoče dvomiti, da se tudi mlade meščanke ozirajo skrivaj na gospoda Muhiča, toda bolj jih je morda zanimal mladi jezdec, ki je sedel na lepem belem konju poleg gospoda Muhiča.  Gospod Muhič je navadno privedel s seboj kakega znanca ali prijatelja, kar ni bilo čudno, ker je imel mnogo znancev in prijateljev na svetu in to — v najvišjih krogih.  Zato se je pokazal zdaj z mladim, zdaj s starim znancem ali prijateljem: enkrat je bil to znanec iz dvorne službe, drugič je bil z njim prijatelj iz mladih let, tretjič zopet sorodnik iz višjih krogov.  S tem je gospod Muhič navadno tudi dokazal, da ima svoje znanstvo v višjih krogih.  Stalnih znancev ali prijateljev, kakor se je videlo, ni imel gospod Muhič mnogo, kajti vselej, kadar se je zopet pokazal na Dolenjskem, je pripeljal s seboj novega prijatelja.  Meščani so si to razlagali tako, da ljudje višjih krogov vidijo lahko mnogo lepših krajev, nego so dolenjske gorice.  Zato posetijo menda le priljubljenega gospoda Muhiča, odidejo in se ne vrnejo nikdar več.  Tako so tudi danes meščani ugibali, kdo bi bil mladenič, ki sedi na strani gospoda Muhiča.  Njegova zunanjost ni spominjala nič na „višje kroge“ — imel pa je na sebi popolnoma navadno lovsko obleko — pa tudi njegov obraz ni kazal nič zanimivega: tako da mladim, izbirčnim mestnim krasoticam ni ugajal in so šle naprej svojo pot, ne da bi se dolgo ozirale.  Gospod Muhič je hitro opazil to in se je skrito nasmehnil: „No,“ je začel, „moj dragi jakobinec, kako ti ugaja v tem dolenjskem gnezdu?“ Mladi jezdec se je posmejal in rekel: „Jako dobro, stric!  Krasen dan je; kakor živa poezija je to mesto, ti meščani, ki še slavnostno obhajajo spomin svojih davnih pravic.  Staro je vse in zato poetično, spominja skoraj vse onih meščanov v „Faustu“.  Toda hočeš ali nočeš, tudi sem pride to, kar vi imenujete jakobinski duh.“  Gospod Muhič se je smehljal: „Ker že tako učeno govoriš, ti moram povedati, da bi bil tu Faust brez Margarete in jakobinski duh brez jakobincev.  Sicer pa Bog ve, kaj se vse skriva po tem starem zidovju.  Nekoč sem našel tukaj mucko, ki je bila vredna, da bi jo bil zaprl pri sebi v sobo ...  Kar se pa tiče današnje slavnosti, je to lepa in imenitna stvar, poleg tega pa tudi zelo važna, ker gre vendar za mestnega sodnika in za stare mestne pravice.  Ti govoriš o nekakih novih pravicah ljudstva, du peuple, tu pa gre za starodavne mestne pravice.“  „Za pravice, ki so brez pomena in naravnost škodljive“, je rekel drugi.  „Oho, kako pa to?“ Gospod Muhič je za trenutek napravil resen obraz.  „Zato, ker živimo v času, ko se vse pranavlja, tudi pravosodje in javna uprava ...“  „Vem, od kod ta duh: jakobinci so mislili tudi na Dunaj,“ se je smejal gospod Muhič.  „Glejte, procesija se bliža,“ je rekel drugi.  Po trgu je zašumelo.  Množica se je gnetla sem ter tja in med njimi se je pokazal zdaj tu zdaj tam visoki klobuk mestnega čuvaja, ki je hotel imeti na trgu prostor za izprevod.  Vsi so se ozirali proti gorenjemu koncu trga, od koder se je kmalu pojavil črn jezdec na visokem konju.  Otroci so lezli na drevesa, zidove in strehe in tudi množica na trgu se je takoj uvrstila ob hišah ter je naredila prostor na trgu, kakor si je bil že izdavna želel mestni čuvaj.  Za črnim jezdecem, ki je z visoko palico v roki naznanjal prihod svečanega izprevoda, so se kmalu prikazali na konjih župan in mestni očetje v črni svetniški opravi.  Jezdili so počasi po mestu navzdol, držali so se ponosno in resno, kakor je to zahtevala njih čast in dostojanstvo, kajti izprevod, ki se je vršil danes, se je vršil le enkrat na leto.  Na ta dan je namreč župan z mestnim sodnikom in mestnimi očeti v slavnostni svetniški obleki objezdil mestno mejo, ki je bila daleč zunaj mesta; tam so bili mejniki, ki so določali, koliko okolice pripada v področje mestnega sodnika.  Pri vsakem mejniku so ustrelili iz osemfuntnega možnarja.  Godilo se je to od starih časov, odkar je nadvojvoda Rudolf ustanovil to mesto v obrambo proti turškim napadom ter ga obvaroval z raznimi svoboščinami in pravicami.  Ko pa ni bilo o Turkih več sledu, so na Dunaju pozabili na nekdanjo slavo mesta in na zasluge davnih njegovih prebivalcev ter so mu hoteli vzeti pravico mestnega sodnika.  Vzrok temu so bile slabe mestne ječe, iz katerih so najhujši tatje in roparji navadno pobegnili, poleg tega pa tudi drugi nedostatki, ki so se množili od leta do leta; mestni očetje si zaradi pomanjkanja denarja niso mogli pomagati; tako niso imeli nič drugega nego mnogo dolgov, zapuščenih še od njihovih prednikov, in stare pravice, shranjene v mestni hiši.  Toda mestni očetje so dobro poznali svojo dolžnost in so tudi v teh hudih časih branili pravice mesta ter zahtevali, da se jim pusti mestni sodnik in vsa ona okolica, ki je od nekdaj spadala pod njihovo oblast.  Posebno slovesno so obhajali to letos, ko je vse kazalo, da na Dunajo popolnoma resno mislijo — brez ozira na stare pravice in listine — vzeti Novemu Mestu pravico in čast mestnega sodnika.  Zato so sedeli mestni očetje resnih in ponosnih obrazov na svojih konjih in njih obleka je kazala, da ne puste niti starih noš niti navad niti pravic.  Meščani so mestne očete veselo pozdravljali, ljudje iz okolice in s kmetov pa so iz spoštovanja pred njimi celo sneli klobuke.  Tako se je izprevod pomikal po ulici proti mestni hiši, ki je bila okrašena z zelenjem in vinsko trto, a je vendar z vso svojo zunanjostjo bila živ spomenik nekdanje, sedaj propale slave in obenem glasna priča praznih mestnih blagajn in slabega gospodarstva.  Toda vse to ni motilo niti mestnih očetov niti drugih meščanov v njih trdni veri, da je pri njihovem dolgem boju z Dunajem pravica na njih strani.  Pred mestno hišo so svetovalci s pomočjo svojih hlapcev drug za drugim stopili s svojih konj ter odšli k slavnostnemu zborovanju, ki je bilo združeno z bogato pojedino, kakor je to bila stara navada.  Trg pa je napolnila živa, pisana množica: eni so drli v mestno hišo; tu je nastal velik boj med meščani in mestnim čuvajem, ki so mu krepko pomagali hlapci mestnih očetov, a drugi so se razgubili po krčmah.  Povsod pa je zavladalo veselje in prepričanje, da so mestne pravice nedotakljive, da cesar ne more vzeti, kar je cesar dal, da mora pravica zmagati, da stoji stara slava in govori za to, da potomci uživajo isto čast, kakor so jo zaslužili njih predniki.  Tako so govorili mestni očetje pri bogati pojedini in isto so ponavljali meščani po stokrat pri majolikah, polnih dolenjskega vina.  „No, kaj praviš k temu?“ je vprašal gospod Muhič svojega mladega spremljevalca, ko so se začeli ljudje razhajati s trga.  „Zdi se mi,“ je odgovoril ta mirno, „da ne vedo, zakaj pravzaprav jezdarijo tod po okolici in po mestu.“  „Oho,“ je zaklical gospod Muhič, „saj gre vendar za mestnega sodnika, to ve vsak otrok.“  „A meni se zdi, da je to samo parada; vse se godi samo zaradi starih navad.  Ta družba tu je že tako stara, da se ne spomni na nič novega, vse njeno življenje obstoji le v starih navadah in v starih spominih, dočim se bliža od daleč novo življenje ...“  „Reci rajši: jakobinci,“ mu je segel gospod Muhič v besedo.  „Jakobinci ali ne jakobinci,“ je odgovoril mladenič, „a stare narejene pravice so propadle, kakor strohni star papir, ko leži dolgo zanemarjen v arhivu, kajti vstale so med tem nove pravice, pravice prirode, človeka, ljudstva in to je sila, mlada, sveža, kipeča, ki bo pokopala kakor gnoj vse one stare ostanke, (da vzraste novo življenje, kakor žito na novo preoranem polju.“  „No, no,“ ga je miril gospod Muhič, „misliš, če so jakobinci na Francoskem orali po vratovih, da bodo tudi pri nas?  O tem bi se dalo, dragi moj, premišljati.“  „Gotovo; toda morda pride, predno se bo o tem premišljalo.“  V tem je gospod Muhič pogledal proti dolenji strani trga in nehote pritegnil vajeti svojega konja.  „Glej,“ je rekel, „kočija prihaja.  Radoveden sem, kdo bi to bil; konji se mi zde zelo znani ...“  Predno sta se mogla oba jezdeca zavedeti, kako in kaj, je obstala prav pred njima lepa kočija z iskrimi konji in dvoje ženskih rok je migalo njima v pozdrav.  V kočiji sta sedeli dami; ena starejša in druga mlajša.  „Dober dan, gospod Muhič, dober dan, gospod Salmič,“ je klicala starejša dama jezdecema v pozdrav.  Mlajša pa je samo počasi dvignila svojo roko in je komaj slišno zaklicala:  „Gospod Kristjan! ...“  Oba jezdeca je prihod teh dveh znank tako presenetil, da sta sedela kakor pribita v sedlih in se nizko priklanjala.  Šele čez nekaj časa se je gospod Muhič nekako zavedel, skočil lahno s konja ter stopil k kočiji, kjer je začel obema damama poljubljati roke.  To je iz presenečenja zbudilo tudi njegovega mladega prijatelja, ki je takoj za njim spretno skočil s konja ter hitel k kočiji.  „Kaj vendar delate tukaj, gospod Muhič?“ je vprašala starejša dama.  „Pravzaprav nič, gospodična,“ je rekel gospod Muhič, „gledala sva slavnostni obhod mestnih očetov.“  „In kam ste namenjeni?“  „V Mušičje.“  „In vi, gospod Salmič?“  „Jaz istotako,“ je odgovoril ta kratko.  Presenečenje in zmedenost se mu je videla na obrazu, temna rdečica mu je pokrila lice in v zadregi se je prijel z eno roko za ročaj kočije, z drugo pa si je hitel vihati brke.  To je tudi gospoda Muhiča, ki je bil v takih rečeh zelo natančen, spravilo v neprijeten položaj, tako da je zardelo tudi njegovo čisto belo lice.  „No,“ je začela zopet starejša dama, „tega se niste nadejali, da se srečamo tukaj, ampak slučaj je vsegamogočen.“  „To je res,“ je pritrdil prisiljeno gospod Muhič, da bi spravil sebe in svojega mladega prijatelja iz zadrege. „A kam gre vaša pot?“ je vprašal potem.  „Midve se peljeva na izprehod.  Slavnostni izprevod sva videli pri vhodu v mesto; mene vabi okolica ...“ je rekla starejša dama.  „Ali vam moreva biti v službo?“ je vprašal gospod Muhič.  „Prosimo,“ je rekla mlajša dama in se veselo posmejala ...  V trenutku sta bila oba jezdeca zopet na konjih, kočijaž je pognal konje, kočija je zdrčala po trgu med glasnimi mestnimi hišami in za njo sta zdirjala oba jezdeca.  Gospod Muhič se je pogladil po rdečih licih in se pomenljivo ozrl na svojega mlajšega tovariša, kakor bi hotel reči: To je vražje čudna stvar, a pravi kavalir ne zagreši izlepa tako, da bi mu prava dama ne odpustila.  Kakor je bilo torej videti, sta bili našima znancema obe dami dobro znani.  Starejša je bila Klara Vranek, ki se ji je že poznalo njenih štirideset let, dasi je bila še gospodična.  Bila je dobro znana po ljubljanskih salonih in tudi drugod v meščanskih krogih.  Govorilo se je o njej, da je bila v mladosti znana lepotica in da je občevala v najvišjih krogih.  Njeno ime je izvajal neki profesor od starodavne kranjske plemenite rodovine Vranjek ali Wranegg, ki je pa propadla že v prejšnjih stoletjih.  Še rajša pa se je sklicevala gospodična Vrankova na slavno rodbino Kobencljev in je rada omenjala, da stoji z njimi v najožjem sorodstvu.  Zato je bilo znano, da se gospodična Klara rada giblje v višjih krogih, da ljubi razkošje in bogastvo, da prezira vse, kar je nižjega rodu, ter ceni ljudi le po njih rodbini in sorodstvu.  V ožjih krogih se je govorilo celo o tem, da je bil neki gospod Miko Muhič z Mušičjega v svojih mladih neumnih letih čez glavo zaljubljen v gospodično Klaro Vrankovo in da je to postalo usodno za njega in za njo.  Koliko je bilo na tem resnice, ni mogel nihče vedeti, vedeli pa so vsi: kjer se pojavi gospod Muhič, se prikaže kmalu tudi gospodična Klara Vrankova, in iz tega so sklepali, da traja ona prva velika ljubezen še vedno v podobi prijateljstva, dasi je gospod Muhič povsod in vedno temu ugovarjal.  Mlajša gospodična pa je bila njena gojenka, Helena Kudričeva, hčerka visokega državnega dostojanstvenika v pokoju; bilo ji je sedaj že nad dvajset let; nje krasota je bila neminljiva, rastla je skoraj z leti; ni bilo neznano niti njej niti drugim, da se je Kristjan Salmič nesmrtno zaljubil vanjo v svoji mladosti in da je ostal tej svoji ljubezni do danes zvest.  Toda ona je bila ponosna.  Plamtela so za njo nešteta srca v Ljubljani; prihajali so zaradi nje tja lepi in bogati mladeniči tudi iz Trsta in iz severnih mest.  A ona je bila ponosna; govorilo se je, da nje ljubezni ni dobil niti mladi Kristjan Salmič niti kdo drug.  Pod naslovom lepe Helene so se glasile o njej pesmi in skladbe; toda vse je bilo pri njej brez uspeha.  Kočija je torej drdrala iz mesta po izvoženi cesti in za njo sta jezdila jezdeca.  Gospod Muhič je jezdil na oni strani, kjer je sedela gospodična Klara, in Kristjan Salmič je jezdil ob Heleni.  Po cesti so se pomikali počasni kmetski vozovi, in vmes so hodili ljudje, ki so bili šli gledat obhod mestnih očetov ...  Po deželi je vladala jesen: polja so bila že pusta, gorice so bile rumene, po brdih se je kazalo le tuintam zelenje, solnce je sijalo slabotno, a čisto.  Tako je drdrala kočija naprej, dokler ni cesta zavila navkreber po dolgem, z listjem posutem drevoredu.  „Vi ste torej na Vinicah,“ je začel gospod Muhič pogovor s Klaro.  „Da, bili sva tukaj na trgatvi in sva ostali dozdaj.  Mislim, da se kmalu vrneva v Ljubljano.“  „In gospa Gusičeva?“ je popraševal gospod Muhič.  „Je zelo ljubezniva gostiteljica.  Sploh krasna družba, škoda, da nas ne posetite.“  „Zagotavljam vas, da vas posetimo v najkrajšem času,“ je rekel gospod Muhič.  „To nas bo veselilo,“ je rekla Klara z zadovoljnim nasmehom.  Med tem je začel tudi Salmič pogovor s Heleno.  „Kako vam ugaja na Vinicah?“ je vprašal.  „Zelo mi ugaja; je prijetno na kmetih.  Z gospodično Barbaro se zelo dobro razumeva.  Imam jo zelo rada.“  „To je lepo,“ je rekel Salmič.  „Vi ste si vendar v rodu,“ je rekla Helena, „lahko bi nas posetili.“  „Seveda,“ je rekel Salmič, „toda jaz sem šele pravkar prišel na Dolenjsko.  Ako bi vedel, da me želi videti moja lepa gospodična, bi bil že izdavna zapustil mesto in prišel sem.“  Helena se je zagledala predse in vprašala:  „A kaj ste delali sedaj v mestu?“  „Govori se vedno o vojski in to me tako zanima,“ je rekel Salmič.  „Kdo govori o vojski?“ je posegla gospodična Klara v pogovor.  „No, dandanes govoriti o vojski ni nič nenavadnega,“ je rekel Salmič. „Ves mir sedaj je pravzaprav samo priprava, kajti ko se morje razburi, se ne pomiri tako hitro.“  „Jaz mislim nasprotno,“ je rekel gospod Muhič, „da se nam ni treba bati, kajti pri nas imamo še mnogo junakov iz starih časov.  Ti skrbe za mir.“  Salmič je na to molčal in je šele čez nekaj časa pripomnil:  „To je ravno vprašanje, ali je to sreča za nas.“  „Ali nečete iti z nami na Vinice?“ je vprašala Klara, da bi obrnila pogovor na drugo stran.  „Spremimo Vas prav do gradu, gospodična, potem pa morava oditi, kajti pri nas pričakujejo danes našega mladega gosta; vidimo pa se v najkrajšem času,“ je rekel gospod Muhič.  Helena se je ozrla pri tem na Salmiča in je na lahno zardela.  Tudi on se je resno ozrl na njo.  „Jutri je lov pri Langerju na Poganicah in pojutrišnjem pridemo k vam,“ je rekel.  Ona je na to molčala.  Pot se je vzpenjala navzgor, kočija se je pomikala počasi.  Gospod Muhič je pripovedoval o svojem najnovejšem potovanju ter je potem začel razlagati jakobinske nazore svojega mladega prijatelja, pri čemer je gospodična Klara skoraj s solzami v očeh vzdihnila: „Zdi se mi, da prihajajo zelo pusti časi.“ Med smrekami na vrhu se je že svetilo belo grajsko zidovje.  Oba kavalirja sta obrnila konje, poljubila sta damama roke ter izročila pozdrave za gospo Gusičevo in gospodično Barbaro.  Nato sta odjahala v dir navzdol proti dolini.  Po okolici je že padal večer.  Gospod Miko Muhič ni imel navade, molčati.  Govoril in pripovedoval je zelo rad, nikdar mu ni nedostajalo primernih dovtipov, in kadar mu ni prišlo nič drugega na misel, je začel praviti povesti, kakršne je pripovedoval Gil Blas.  Gospod Muhič je namreč zelo dobro poznal Gil Blasa in ga čez vse visoko cenil.  Knjigo o Gil Blasu je smatral za vrhunec umetnosti; samo Ovid in Boccacio sta se temu vrhuncu približala.  Gil Blas je bil gospodu Muhiču vzor; take umetnosti, a tudi takih časov in takega življenja si je želel.  Zato je gospod Muhič rad govoril o Gil Blasu in njegovih čudovitih dogodkih in izkušal svoji osebi pridobiti vsaj nekaj one slave, ki jo je v njegovih očeh imel Gil Blas.  Zato je gospod Muhič rad pravil povesti, ki niso bile naravnost Gil Blasove, a so bile onim vendar zelo podobne.  Toda proti svoji navadi je gospod Muhič danes molčal.  Morda ga je tako zmotila večerna jesenska pokrajina, ki je, polna skrivnosti, polna umiranja in hrepenenja, bledela pod rdečimi pasovi zadnje večerne zarje ter s tem resno spominjala na minljivost vsega posvetnega.  Ali pa je morda gospoda Muhiča tako presenetilo, da je srečal staro znanko, in se je pri tem morda spomnil lepih mladih dni in kakih trenotkov, ki so bili morda še lepši, nego jih opisuje Gil Blas.  Z eno besedo: gospod Muhič ni pripovedoval niti svojih niti Gil Blasovih povesti, in kdor ga je poznal, je lahko v tem videl nekaj posebnega.  Ali morda ni hotel motiti svojega stričnika?  Gospod Muhič je bil vkljub svojim letom še vedno mlad, razumel je mladost in je vedel, da pridejo včasih trenotki, ko najrajši ostanemo sami s svojimi mislimi.  Imel je dobre oči in jasen pogled, zato je dobro videl, kako so zaljubljene misli zaigrale po mladem obrazu njegovega tovariša.  Ker je imel gospod Muhič, kar se tiče srčnih in ljubezenskih stvari, zelo dober spomin, se je še dobro spominjal nekaterih dogodkov prejšnjih let, zato je molčal.  Kristjan Salmič je poln nemira, poln radosti in skritega hrepenenja sedel na svojem konju ter se zagledal čez plan.  Parkrat se je ozrl nazaj, kjer je za drevoredom že izdavna izginila kočija in tudi belo graščinsko zidovje, potem pa se je zamislil.  Nič ni težje pisatelju nego to, ako mora pripoznati, da njegov junak ni lep.  Vemo, da bodo poslej mnoge čitateljice nezaupne in junaku nenaklonjene ter mu bodo privoščile vso ono trpko usodo, ki ga je tako zvesto spremljala skozi vso njegovo mladost in je že sedaj z vso silo ležala na njegovem mladem življenju.  A pomisliti moramo, da to ni bila krivda niti njegovih staršev niti njegova; kajti podobi njegovega očeta in njegove matere, ki sta viseli v stari hiši v Ljubljani, sta kazali dvoje oseb prijetne zunanjosti in marsikaka poteza z onih obrazov se je dala spoznati tudi na obrazu njunega sina.  Toda lepota je zelo različna in delal bi krivico našemu mlademu junaku, ako bi o njem trdili naravnost, da ni lep.  Res ni bilo na njegovi glavi, niti v očeh, niti v laseh onih posebnosti, ki jih je tako ljubila ona romantična doba in ki imajo še danes vpliv na mehka ženska srca, zato pa se je posvetilo včasih v njegovih temnih očeh nekaj, kar je moglo v trenotku zmagati človeka, ki je stal pred njim.  Postava našega junaka ni bila velika niti vitka; a njegovo telo je kazalo nenavadno silo in je bilo na plečih nekako napeto, posebno kadar je sedel na konju.  Njegov obraz je bil zagorel, imel je dolge črne lase in majhne brke, izpod čela pa so blestele njegove oči, jasne kakor orlove.  Sploh je imel Kristjan toliko podobnosti z Napoleonom, da mu je moral to na tihem priznati celo gospod Muhič, dasi mu je bilo to zelo neljubo.  Kristjan se je tega dobro zavedal in je nosil celo lase na isti način, kakor jih je videl pri Napoleonu; kajti naš junak je oboževal Napoleona kot največji ženi nove dobe.  To je bil vzor, ki je o njem sanjala njegova mlada duša, to je bil zgled, za katerim je hrepenela sile polna mladost: ali za njim ali proti njemu, to je vse eno; glavno je: tako, kakor on, to, kar on, Napoleon.  Kristjan Salmič je izvajal svoje ime od stare plemenite rodovine grofov Salmov in o slavi je pričala vsa zgodovina njegovih prednikov, ki jo je on, zdaj edini čisti potomec, tudi iskal in študiral; zato je verjel v svojo silo, v svoj talent, verjel je vase prav tako, kakor je verjel v ženi Napoleonov.  Njegova mladost je bila burna in težka, toda vere vase ni izgubil, dasi je čutil, da mu sreča ni mila, da je dosedaj le malo dosegel izmed onih velikih ciljev, ki jih je že iz svojih najmlajših let nosil s seboj.  Kot sin bogatega meščana je kmalu spoznal, da prihajajo v Krajino novi časi, da se svet okoli nje budi iz dolge zaspanosti, da se podirajo preozka obzidja mest, da raste novo življenje iz starih razvalin.  V svoji zgodnji mladosti je izgubil mater, da se je še komaj spominjal nje ljubeče roke, ki ga je božala vsak večer in vsako jutro v mehki, beli postelji.  Pozneje ga je njegov oče, resen mož, ki se je bolj zanimal za cene na ljubljanskem trgu in v tržaški luki nego za vzgojo svojega sina, prepustil učiteljem, dokler ni prišel na latinske šole.  Tu se je zaljubil najprej v latinščino, ki je bila po njegovem mnenju najpopolnejši jezik vseh vekov in svetov in edina vredna, da so v njej govorili nesmrtni bogovi.  Ljubil je one bogove, ki so se mu kazali iz knjig v vsej krasoti, in ljubil je junake, ki so stopili na pot boja in slave ter so si kot polbogovi zagotovili večnost na svetu.  To vse je ljubil in iskal je knjig, ki bi mu mogle še več in več govoriti o tem.  V Ilijadi se mu je odprl svet Homerjevih junakov; vabili so ga s seboj v preteklost; hotel je, da bi bil živel v onih časih.  Pozneje ga je navdušil božanski Aleksander in zdelo se mu je, da bi vzel sulico in ščit in bi stopil v njegove bojne vrste ...  Kak narod so bili ti Grki, ti Rimljani, da še danes ves svet govori o njih!  In nekoč se je iz tega vprašanja rodilo novo vprašanje: A kdo je živel tu v prejšnjih dobah, kdo so bili naši dedi, kaj so delali, kje so se vojskovali?  In tu je začel iskati zgodovino svoje zemlje.  Valvazorja je našel, ki ga je hranil njegov oče spravljenega kot staro dragocenost, ne da bi vedel, kaj je v njem, nekoč je dobil Linhartovo „Zgodovino Kranjske“ in Vodnikovo „Povedanje od kranjske dežele“ je znal na pamet.  Ilirci so bili torej narod — tako je zvedel — ki so živeli tukaj takrat, ko je že Aleksander slavil svetovne zmage.  Pozabljen, neznan narod.  Zakaj niso zbrali svojih mož ob meji, zakaj niso postavili ladij na morje, zakaj niso zapisali svoje slave v zgodovino?  Zakaj, zakaj?  Dolga in težka vprašanja so se stavila mladeniču takrat vsako noč.  In zdelo se mu je, da je manjkalo moža, kakor je bil Aleksander; ni bilo nikogar, ki bi bil zavladal doma ter nesel slavo ilirskega imena čez mejo svoje domovine tja na sever čez Alpe ali preko morja na jug.  In zdelo se mu je, da je ležal ta narod kakor mrtva sila; premagali so ga vsi, vladali so nad njim vsi in nazadnje je Turek postal njegov strah.  Zakaj ni vstala sila močna in velika, zakaj se ni pojavil velik junak, ki bi jo bil zbudil, in danes bi govoril svet o Ilircih!  To vprašanje je ostalo mladeniču nerešeno.  Knjige na njegovi mizi so se množile in veselil se je na čas, ko bo odšel ven v velika mesta na visoke šole in bo tam po starih knjižnicah iskal zgodovine starih Ilircev.  Poleg drugih knjig so tam ležale Linhartove „Blumen aus Krain“, Vodnikove „Pratike“ in „Ljubljanske Novice“.  Kristjanu Salmiču se je zdelo, da bi moral tudi on tako pisati staro zgodovino ali pesmi.  V bližini njegove hiše na Bregu je stala palača barona Zoisa.  Ne enkrat je Kristjan Salmič gledal preko ograje domačega vrta na Zoisov vrt ter mislil čudne misli o tem, kako bi bilo, ko bi se govorilo, da tudi on piše, ko bi tudi on mogel napisati o svojem življenju ...  Take so bile njegove misli.  Nekoč zvečer je sedel sam v svoji sobi in se je zagledal v obraz svoje matere; bil je to lep obraz, ki je kazal mlado ženo najlepših let.  Čudno težko je postalo Kristjanu srce, vročina mu je zalila glavo, čutil je, kakor da leži nekaj v njem, kar bi moral komu povedati.  Toda ni imel niti matere niti prijatelja niti ...  Roka je nehote posegla po peresu in čez čas so ležale pred njim te vrstice na papirju;  Je modrček pisan, je pasek nje zlat, in pankelc prerisan ovija ji vrat.  Je avbica bela in Židana čez, je pesmice pela, plesala je vmes ...  „Kdo je bil to, s kom govorim to?“ se je čudil Kristjan sam sebi in je gledal vrste, kakor da so tuje, kakor da jih ni napisala njegova roka.  Spomnil se je, da je podobne besede že čital drugje, in vroča rdečica mu je žgala obraz.  Stopil je k oknu in zrl v noč.  Pred njim je šumela Ljubljanica v počasnem toku, v senci pobrežnih hiš so se zibali nje valovi.  Od Krakovega sem je prihajal vesel šum polpijanih ribičev in voznikov.  Pred njim pa se je dvigal ponosni Grad z dolgim hrbtom, kakor da bi hotel pripovedovati obširno povest o davni preteklosti.  In zganilo se je nekaj v srcu, nemir je napolnil dušo, nekaj se je rodilo v njem, sam ni vedel, kaj.  Sedel je k mizi in je zopet vzel pero.  Zdelo se mu je, da bi pisal odo na Grad.  Na papir so mu silile neke latinske besede: O arx, magna, alto in vertice, caput ...  Roka je zastala.  Vedel je, da so v verzu napake, in je premišljal, kako bi rekel to, kar hoče reči.  Med tem so se prikradle od nekod nove misli v nemških besedah:  Es fließt der Fluß entlang der Stadt, an ihm die Burg steht auf der Wacht, und was er zu erzählen hat, erzählt die ganze Nacht.  Von alten Zeiten, altem Ruhm ...  Obstala je roka in ni šlo dalje.  Še nikdar se ni čutil tako zapuščenega in osamljenega.  Naslonil se je na okno in se je zopet zagledal v noč.  V svojem srcu je čutil pesmi, ki so se budile v raznih jezikih, toda čutil je, da jim ne najde izraza v nobenem.  Sklenil je, da bo drugega dne, ko bo mirnejši, napisal vse, kar mu zdaj prihaja na misel.  V katerem jeziku, tega še sam ni vedel: najlaže je pisal nemški, latinščina mu je ugajala, toda preveč je ljubil Horacija, nego da bi pisal slabe ode.  Čutil pa je obenem, da bi bilo vendar vse to treba napisati v tem novem, slovenskem jeziku.  Toda v tem jeziku zložiti odo, se mu je zdelo bolj nemogoče nego v latinskem.  Imel je zato težko noč; čutil je, da bi moral izpregovoriti, in je videl, da je podoben ptiču mladiču, ki začuti v sebi lepo pesem in je še ne more zapeti.  Vkljub temu pa je bil sam o sebi prepričan, da bi lahko napisal mnogo pesmi, ko bi vedel, kaj in kako.  Zato je čital vsak dan pesmi in latinskih od se je učil na glas.  Nekoč je šel na „večer“, kjer so italijanski pevci in pevke peli razne pesmi ter igrali kratke igre, videl je, da je igra in pesem nekaj zelo lahkega; pri tem pa se je zgodilo, da se je hudo razvnel za mlado italijansko pevko, kar ga je spravilo na čisto drugo pot.  Zavzel se je, da jo mora drugega dne videti in govoriti z njo.  Ves nemiren je hodil drugi dan po ljubljanskih ulicah, dokler je ni srečal v spremstvu štirih visokih gospodov.  Ves obupan, se je vrnil domov in premišljal svoj položaj.  Zdelo se mu je, da je vse to premajhno, da je Ljubljana premajhna, da mora ven v svet in začeti živeti.  Spomnil se je, da ima oče v Trstu prijatelja, starega znanca, in pravil mu je večkrat, naj ga pošlje tja v primorsko mesto.  In morda bi se bilo to že zgodilo, da niso nastali takrat na jugu viharni časi, ki se niso hoteli več pomiriti.  Ko je mladi Kristjan videl lepo mlado Italijanko, se mu je zdelo, da bi bilo tam na jugu ob morju krasno.  Pomislil je, kako bi sanjal tam na južnem vrtu kje ob strani krasotice, kakor je, recimo ta, italijanska pevka.  Moral si je priznati, da se mu hoče samo zaradi nje tja.  Toda ona ima gotovo druge?  Ne, on si je upal zmagati vse njene stare oboževalce in si pridobiti njeno ljubezen.  Pa o tem ni hotel niti misliti.  Ko je čez tri dni zvedel, da pojde italijanska pevska družba v Trst, je bil njegov sklep gotov.  Stopil je pred svojega očeta ter mu naznanil, da odpotuje na jug, v Trst in v druga mesta, ker si želi ogledati svet ...  Takrat je prvič čutil brezobzirno strogost svojega očeta.  „Nikamor,“ je rekel odločno stari Salmič in mu obrnil hrbet.  Sin je odšel, ne da bi izpregovoril še kako besedo.  V svoji sobi je legel na preprogo in zdelo se mu je, da je zelo nesrečen.  Premišljal je, kako bi se iztrgal iz trdih vezi, ki so ga obdajale, in kako bi prišel v zlato svobodo.  Nič drugega ni kazalo nego čakati; to je bila za njega gotovo največja muka.  Tako težko mladost je preživel naš junak.  Hotelo se mu je zlagati pesmi in sam ni vedel, kako naj začne, dasi je znal na pamet latinske ode in dasi je poznal gospoda patra Valentina.  Poznal je zgodovino svoje domovine, toda ni vedel, kaj naj stori z njo.  Ženske je hotel opevati in delati ode na ljubljanski Grad.  Na zadnje pa se je zaljubil v italijansko pevko, ker je pela vroče pesmi o ljubezni.  Hotel je na jug, od koder je prihajala ta pesem ...  Toda tam je bila vojska.  Mislil je na vojsko ...  Nekega dne zjutraj je nastal krik na cesti.  Nekdo je vpil, da vojska prihaja od juga.  To je bil klic, ki so ga prebivalci mesta Ljubljane že dolgo s strahom pričakovali.  Kajti že od prve pomladi, ko se je razvnela vojska, so prihajala z bojišč slaba poročila, avstrijska vojska se je umikala pred francosko in vprašanje je bilo samo, proti kateri strani zavije ta bojni veter.  Toda bolj in bolj je bilo vidno, da gre smer vojske proti Kranjski, kar je zbegalo vse ljudstvo, kmete in meščane.  Ko se je torej po Ljubljani raznesel glas, da prihaja vojska, so eni odpirali okna in izpraševali, kaj je, drugi so prestrašeni hiteli na ulico.  Po mestu se je bila raznesla novica, da je francoska vojska pod Bonapartom v Italiji zmagala, da je vzela Benetke in da se bliža že Trstu in Ljubljani.  Ta novica je vznemirila celo mesto in še večji strah je napolnil meščane, ko so čez nekaj časa začele iti v mesto umikajoče se avstrijske čete.  To je Kristjana zmotilo v njegovi zaljubljenosti.  Vesel je bil vojske in veselilo ga je v srcu, da je zmagal Napoleon Bonaparte, o katerem se je razširila slava že takrat, ko je bil prvič stopil na italijanska tla.  Upal je tudi, da bo morda v zmedi, ki lahko zdaj nastane v mestu, imel priliko, izkazati italijanski pevki kako uslugo ter si s tem nakloniti njeno srce.  Poln zelo različnih misli in čuvstev, je odšel na ulico.  Mesto je bilo vznemirjeno in preplašeno, novica se je rodila iz novice, druga strašnejša od druge.  Kajti od davnih časov, ko so še Turki hodili plenit po Krajini ter ropali znotraj in zunaj ljubljanskega mestnega obzidja, od tistih strašnih dob, o katerih je zdaj bila samo še pravljica, od takrat ni prišel še sovražnik v Ljubljano in mirni meščanje so si mislili sovražnika kot morečo tolpo ljudi, ki plane v mesto nenadoma, ki pomori in podavi vse, potem pokrade in oropa, kar se da, in nazadnje zažge mesto.  Tem strašnejša pa je bila misel na tako tolpo sedaj, ko je bilo vsem znano, da so v sovražni vojski, ki se je obrnila proti Ljubljani, zbrani ostanki one pariške bande, ki je nekaj let preje delala revolucijo, umorila kralja, obglavila na tisoče mirnih ljudi ter postreljala na stotine zvestih meščanov kakor pse.  Vse, kar je kdo kdaj kje slišal o francoskih revolucionarjih, o jakobincih in sanskilotih, vse je zdaj vstalo v živem spominu ter je begalo uboge meščane.  Iz tega so rastle tudi one grozeče vesti, ki so jim v tem trenutku verjeli vsi ter radi njih hiteli izpraševat svoje prijatelje, ali naj beže ali naj ostanejo.  Niti pomirjajoče besede vojakov, da je sovražnik še daleč, niso mogle pomiriti prestrašenih meščanov.  Po mestu je bila velika zmešnjava, kajti dohajale so vedno nove čete, vse je bilo utrujeno in izmučeno, vsi so iskali stanovanja.  Razume se, da so meščani radi postregli avstrijskim vojakom, kajti mislili so, da so varni, dokler je vojska v mestu.  Kristjan je zavil proti Glavnemu trgu, kjer je stanovala gospoda, in je zagledal tam množico vozov in kočij ter veliko množico ljudi, ki je begala sem ter tja, ne vede, kaj storiti, kajti gospoda se je pripravljala na odhod in to je bilo znamenje, da se ne bliža nič dobrega.  Toda Kristjan je gledal predvsem vojake in častnike, bil je srečen, da je enkrat videl ljudi, ki so bili v vojski.  A to umikanje mu ni ugajalo.  Zdelo se mu je, da bi mu bilo nemogoče, se umakniti: za njega je bilo mogoče le dvoje: ali zmagati ali pasti.  Ko je šel meseca februarja nadvojvoda Karel skozi Ljubljano poveljevat italijanski vojski ter so mu meščani pred njegovim stanovanjem pred hotelom „Pri divjem možu“ delali navdušene ovacije, je stal tudi Kristjan med množico in je nehote zavihtel klobuk, ko se je nadvojvoda prikazal pri oknu.  Zganilo se je v njem nekaj kipečega, zazdelo se mu je, da bi tudi on vzel orožje in šel, a pravo navdušenje to ni bilo in pozneje se ni čudil, ko so prihajale z bojišča slabe novice.  Čutil je v sebi nerazumljivo ljubezen do cesarskega nadvojvode, ki je imel biti drugi Lavdon, drugi princ Evgen.  Ljubil ga je zaradi njegove odločnosti, da je prijel za meč ter šel branit domovino.  Ljubil ga je in mu je želel zmage.  Tudi zdaj je čutil z njim; nadvojvoda Karel je imel njegovo ljubezen, a njegovo občudovanje je veljalo zmagovalcu Napoleonu.  Mislil si je živo, kako se je ulila ona silna vojska francoskih revolucionarjev čez Alpe v Italijo in njim na čelu mladi junak Napoleon, ki je že s samim imenom pretresel ves svet.  Občudoval je hrabrost in domoljubje onih ljudi, ki so iz njemu neznanih vzrokov doma morili ljudi, podrli stari red ter postavili na prestol svojo sirovo silo in tako uničili notranjo silo domovine, ki pa so ob času, ko so njihovi sosedje prišli z orožjem v roki, da bi nje, razdvojene in oslabljene, premagali ter jim vsilili novega kralja, zbrali svoje zadnje sile, hiteli na mejo ter zapodili združene evropske vojske v njih stare dežele.  Kje se je vzela ta sila, kje se je rodila njih moč, kako se je moglo vse to dvigniti iz onih potokov krvi, o katerih se je s tako grozo govorilo pred nekaj leti, da so se dobri meščanje prekrižavali in klicali: Bog nas varuj! ...  Zakaj se je zgodilo vse to, kak pomen ima in kam hočejo ti ljudje z vojskami?  Klical si je v spomin staro grško in rimsko zgodovino in je iskal primer.  Spomnil se je tega, kar je bil nekoč slišal od starega meščana, ki je stanoval v pritličju njihove hiše: pravil mu je o cesarju Jožefu, da ni umrl, a da se o tem ne sme govoriti; pravil mu je, kako je hotel cesar Jožef vladati, kako je hotel izpremeniti svoje dežele, ljudi — toda gospoda s tem ni bila zadovoljna, zato so rekli, da je umrl ...  Tako je pravil stari meščan, ki je stanoval v pritličju hiše.  Spomnil se je tega in je videl: Staro propada, rodi se nekaj novega ...  In to novo prihaja kakor vihar na valovih, ki so se razlili preko francoskih mej in bijejo zdaj ob granice Italije, Švice in Nemčije ter hočejo preplaviti Evropo.  Šele zdaj se mu je zdelo, da razume one besede, ki so se pele v ljubljanskem gledališču, ko je šel nadvojvoda Karel v Italijo: „Trka nam Francoz na vrata.“ — To ni bilo trkanje, to je bilo znamenje prihajajočega viharja.  In zdaj je živo videl pred seboj ona italijanska polja, lombardske planjave, lepa stara mesta, zeleno beneško ravan, ponosne Benetke, kraljico morja, široke reke, mogočne trdnjave, starodavno močno Mantovo, videl je, kako vse trepeta in se trese pred viharjem, ki prihaja.  Videl je, kako se usipljejo preko gor bojaželjne trume francoske vojske, ljudi, ki so se rodili v krvi in so vzrastli iz krvi.  Videl je, kako hite naprej za zmagonosno zastavo, ne drži jih niti zidovje trdnjav niti obzidje mest, ne deroče vode, ne široke planjave in njim na čelu mlad junak, zmagovalec Napoleon Bonaparte.  Zdelo se mu je, da vidi resni obraz nadvojvode Karla, ki vodi svojo vojsko, utrjuje trdnjave, pripravlja mesta, brani prehode, brani, brani ...  Vse zaman ...  In tako je prišel ta dan: vojska se vrača na sever, razkropljena, razbita, utrujene in zmagovite trume drve naprej, kakor drvi val, ki ga nič ne ustavi.  In vse beži, vojska beži, meščani beže, gospoda beži.  Od kod se je vzela ta sila, tako velika, strašna, zmagovita?  Kaj jo vodi: krvoželjnost ali dobiček ali slava ?  In kaj je nje namen: smrt, rušenje, uničenje, propad ali ono novo, novo? ...  Kaj bi bilo to novo, na to ni vedel Kristjan več jasnega odgovora.  Vse, kar je videl okoli sebe, je bil beg, beg pred nečim, kar prihaja kot neodvratno, neizogibno, neizprosno ...  Tako je hodil Kristjan po ljubljanskih ulicah in gledal vojake.  Vrnil se je domov šele zvečer in je našel pred hišo dolgo vrsto konj in v veži in pritličju utrujene vojake, ki so iskali primernega kota za svoj počitek.  Bili so ruski kozaki, ki so se vračali preko Ljubljane domov.  Kristjanu se je zazdelo, da sliši med njimi znane besede.  Odšel je po stopnicah navzgor in je našel svojega očeta zelo slabe volje. „Vse gre,“ je rekel, „pojdeva tudi midva na dolenjski grad.  Jutri zjutraj se odpeljem.  Z vojaki ni dobro imeti opravka.“  Ta novica je bila Kristjanu zelo neljuba.  Odšel je v svojo sobo, naslonil se na okno in gledal na vojake in množico na cesti.  V tem trenutku je pridrdrala po cesti kočija in se ustavila pred hišo.  Lepa, črna dekliška glavica je bila popolnoma podobna oni, ki jo je bil videl v gledališču onokrat, ko so peli italijanski pevci svoje pesmi, toda bila je še krasnejša, mnogo krasnejša.  Ne vede, zakaj in kako, je planil Kristjan od okna in je hitel navzdol po stopnicah, v veži se je preril med gosto množico vojakov in šele, ko je stal pred vrati, se je domislil, da pravzaprav ne ve, pokaj je tako prihitel dol.  Toda lepa, črna glavica se mu je posmejala iz kočije, kakor da ga pozdravlja stara znanka, kakor da jo je videl že mnogokrat ...  In vendar je ni videl še nikdar. „Dober večer,“ se je oglasil debel moški glas v kočiji. „Stopite, prosim, mladi gospod, h gospodu Salmiču in recite, da, če ni še sam pobegnil, naj da prenočišče beguncu, prijatelju Kudriču.“  Kristjan ni videl niti raznega napotja, ki so ga bili vojaki razpostavili po veži, niti ležečih vojakov, ničesar.  Bežal je navzgor in za seboj je slišal tu in tam le kak jezen vzklik; planil je v sobo k očetu in mu naznanil, da je na cesti družina gospoda Kudriča.  Stari Salmič je mirno vzel svoj cilinder, odložil je pipo in rekel:  „Pojdem sam dol.“ S počasnimi koraki sta odšla po stopnicah navzdol.  Potujoča družba je med tem stopila iz kočije; najprej je tu bila naša znanka z lepo, črno glavico, gospodična šestnajstih let, krasne postave in čudovite krasote, za njo je izstopila starejša dama in nazadnje velik gospod petdesetih let, visoke postave.  Ko se je ta okrenil, je že zagledal na pragu Salmiča: očeta in sina.  Stopil je k svojemu staremu prijatelju ter ga bratovsko objel.  „Vse beži,“ je rekel, „ves Trst je pobegnil, vražji časi so.“  „No, prijatelji imajo pri prijateljih najlepše pribežališče,“ je odgovoril Salmič. „Tu je moj sin,“ je pristavil. „Tu pa moja hči,“ je odgovoril Kudrič, „in z nami je gospodična Vranek.“ Gospod Salmič je po stari navadi obema damama krepko stisnil roke.  Kristjan je podal Heleni roko in se globoko priklonil, isto je storil proti gospodični Vrankovi, pri čemer je hudo zardel.  Tako so odšli po stopnicah navzgor; Kristjan je Heleni razlagal o vojakih v mestu in o tem, da je oče že sklenil, da se jutri odpeljejo na dolenjski grad, obenem pa je čutil, da mu kri tako zaliva srce, da komaj more govoriti.  Gledal je krasni dekliški obraz in v tem trenutku mu je bilo jasno, da je bilo vse, kar je bilo prej, samo hrepenenje, zdaj je pa prišla ljubezen, velika, krasna, sveta, kakor da bi v svetišču zasvetil ogenj, prižgan od neznane roke.  Tako se je Kristjan Salmič zaljubil v Heleno.  Težko je pisatelju, opisovati prve trenutke ljubezni z navadnimi besedami, ko zanje niti veliki pesniki niso mogli najti dovolj lepih besedi.  Tem težje je to ker je prav tako pisatelju kakor junaku te povesti prešlo že deset dolgih let od onega srečnega časa, ko se mu je to dogodilo.  Jesenska pokrajina, po kateri je jahal naš junak s svojim molčečim stricem, je bila sedaj prava podoba njegove duše: Vse je prešlo, minilo, odcvela je pomlad, neplodno poletje je odnesel čas in zdaj je jesen, pusta in prazna, življenje trepeta in umira, viharji se drve v negotovosti in iščejo prostih polj, kjer morejo divjati, se drviti, razsajati, lomiti in podirati po volji.  Toda današnji jesenski večer je bil tako tih, šepetajoč, mamljiv, da bi se človeku zdelo: to je le zastor; za trenutek se razgrne vse in zadaj zazeleni, zacvete pomlad, in v tej tišini, v tej jesenski pokrajini, v večernem šepetanju se je naš junak zamislil v ono krasno pomlad, ki je cvetela takrat pred desetimi leti.  Kako se je torej vse to zgodilo?  Ko je Kristjan oni večer slonel na oknu svoje sobe ter gledal v zgodnjo pomladansko noč, ni vedel, kaj se je z njim zgodilo.  Neka kipeča sila se je zbirala v srcu, čudovita moč mu je polnila žile, po glavi je šumelo tisoč misli, nemir je obvladal dušo.  Zdelo se mu je, da je treba odgovoriti na neko vprašanje, ki nanje ni vedel odgovora, zdelo se mu je, da ga premaguje neka sila, ki jo je treba premagati; zato se je zdaj prijel za vročo glavo, da bi laže razumel svoje misli, zdaj zopet stisnil krepke pesti, kakor da hoče z njimi zmagati ves svet, če bi se mu postavil na pot do njegove sreče.  Zdelo se mu je, kakor da se že kopičijo sovražne sile, nasprotni viharji, da rastejo gore in prepadi, da se širi na daljavo svet, ki ga hoče ločiti od nje — in vse to je bilo treba zmagati.  Da, zmagati, uničiti in si osvojiti njo za vselej ...  Tako je mislil junak in je poslušal večer.  Naposled je bil mir, vsepovsod čudovita krasota, vsepovsod je odmevala le ena beseda: ljubim.  Odmevalo je to v visoki pomladanski noči, po sobi, po zraku, šumelo je to v valovih Ljubljanice, trepetalo je to v drevju pod Gradom, šuštelo je to v vetru, ki je pihljal ob oknu.  In ves svet, kakor da se je izpremenil: vse je bilo čudovito krasno, polno, popolnoma, kakor bi moralo biti, da bi bil svet popoln.  Tako krasna še ni bila Ljubljana in nje stare hiše, tako mogočno veličasten še ni bil Grad, lepše ni tekla nikoli Ljubljanica, nebo ni bilo nikdar še tako visoko in tako polno blestečih se zvezd.  In sredi te čudovite krasote, sredi te neskončne pesmi ljubezni je mislil srečni Kristjan, da zidovje iste hiše v prvem nadstropju skriva v sebi njo, Heleno, ki jo on ljubi, obožuje, ljubi, ljubi ...  Mislil je nanjo: ali spi, ali čuje, ali tudi ona misli na njega, ali ga ljubi.  Spominjal se je na vsako besedo, ki sta jo govorila pri večerji.  Zdelo se mu je, da je bil zelo redkobeseden in neroden; ona se je smejala ves čas: zakaj, komu: iz radosti, iz zabave, iz ljubezni: ali se ljubezen pri ženi drugače pojavi nego pri možu?  In zakaj mu je tako hladno podala roko, ko je odšla spat?  In zakaj mu ni hotela gledati v oči, kadar se je zagledal vanjo?  Tako je Kristjan ljubil ono noč.  Od barja sem je zavel južni pomladanski veter, kakor pozdrav od juga.  Poigral se je ob oknu in šepetal ...  Po ulicah in po mestu je bilo zelo nemirno, kajti že dolgo ni imela Ljubljana v sebi toliko ljudi.  Toda Kristjan je bil čisto pozabil, da so vojaki v mestu, da se vojska bliža, da prihaja veliki zmagovalec Napoleon, da vse beži, beži ...  Nad ono zmesjo misli, ki so polnile njegovo mlado glavo, ko je gledal vojake po mestu, iz one zmesi je zdaj vstala le ena jasna, ljubljena misel: Helena.  Vse drugo naj že bode tako ali tako, naš junak je čutil, da je ta misel, ta Helena odločilnega pomena v njegovem življenju.  In postala je res usodna.  Kristjan ni zaspal do jutra.  Ležal je na postelji in gledal skozi odprto okno v noč ...  Njegove misli so postajale čim dalje težje, trudnejše, nejasne; utrujen od te težke sile, ki je padla tako nenadoma na njegovo malado življenje, je zaspal.  Drugi dan so drdrale kočija za kočijo skozi Ljubljano: bogataši iz Trsta in gospoda iz južnih krajev je bežala preko Save na Štajersko.  Tudi novi polki umikajoče se avstrijske vojske so napolnili na pol zapuščeno mesto, kajti zjutraj je i večina Ljubljančanov pobegnila.  Tudi pred hišo na Bregu sta stali že zjutraj ob osmih dve kočiji in poleg njiju osedlan konj.  V prvi sta sedela stara prijatelja Kudrič in Salmič, v drugi pa je sedela Helena z gospodično Klaro.  Na konju je sedel Kristjan in tako so odhiteli na dolenjski grad Vinice, kjer je živela gospa Gusičeva s hčerko Barbaro.  Bilo je jasno pomladansko jutro.  Helena se je smejala veselo in ni se na ničemer poznalo, da beži pred Francozi.  Kristjan je bil bled in zdelo se mu je, da se ga loteva groznica.  Vkljub temu je jezdil ponosno svojega konja ter ostajal vedno na strani Helene.  Gospodična Vrankova je začela govor po francosko in se je čudila, da Kristjan še ne govori francosko, kar je spravilo mladeniča v veliko zadrego; sklenil je, da se čim preje nauči tega jezika, ki ga je gospodična Vrankova imenovala najpopolnejšega izmed vseh jezikov, francosko literaturo pa je smatrala za edino, kar je sploh vredno čitati.  Dasi je Kristjan le slabo razumel francoščino, je razločil vendar dobro, ko je gospodična Vrankova omenila Heleni, da je na njem nekaj napoleonskega, kar ga je napolnilo z velikim veseljem, dasi se je delal, kakor da ni slišal tega.  Čutil je, kako se je Helena pri onih besedah veselo ozrla nanj.  Sploh se Kristjan pri vsej svoji zaljubljenosti ni mogel pritožiti, da bi mu Helena ne bila naklonjena.  Toda ona je bila takrat še veliko premlada, da bi mogla razumevati vsa ona čuvstva, ki so vzplamtela v srcu mladega Kristjana.  On si jo je želel mnogo drugače: resnejšo, bolj zaljubljeno, da bi se zanimala za svetovne stvari, ki se gode, ter da bi govorila z njim o tem: toda samo smejala se je in se veselila, sama ni vedela na kaj.  To je bila prva senca, ki je padla na mlado trato Kristjanove ljubezni.  In tako so prišli prvi težki trenutki, ki jih je zakrivil mladi junak s svojo zaljubljenostjo že ne na potu in še bolj pozneje na Vinicah, ko se je Kristjan pri gospodični Vrankovi učil francoščine ter obenem živel v svoji prvi ljubezni najkrasnejšo pomlad svojega življenja.  Gospa Gusičeva je bila ožja sorodnica Salmičev in Muhičev.  Živela je kot vdova s svojo desetletno hčerko na graščini Vinice.  Tam se je nastanila vsa družba, razvilo se je lepo življenje; gospodična Klara je učila mlade ljudi, kako se je treba vesti po pravi francoski modi, Kristjan in Helena pa vkljub vsem tem naukom nista zamudila nobenega trenutka, da bi se ne sešla zvečer na vrtu ali na polju, kjer je zaljubljeni Kristjan poljubljal roke svoji oboževani boginji in jo na kolenih prosil ljubezni.  Res ga je deklica, premagana od njegovih vročih poljubov, tudi poljubila parkrat v obraz, a Kristjan je čutil, da ni v njej prave ljubezni; hotel je imeti v njej nekaj drugega.  Toda sam ji ni znal povedati, kakšno jo hoče imeti.  Helena pa je bila, kakor mlade deklice sploh, samozavestna in ponosna ter je primerno kaznovala vsako nezadovoljnost nikdar zadovoljnega svojega oboževatelja, na kar jo je on vselej prosil odpuščanja.  Ljubezen je taka, da ljubi neizpremenjeno in neizpremenljivo; tako je ljubil tudi Kristjan Heleno takšno, kakršna je bila, in je bil srečen in hvaležen za vse one trenutke, ki mu jih je nudila krasota njene mladosti.  Med tem je bil prvi strah pred Francozi minil in počasi so se ljudje zopet vračali v mesto.  Avstrijska vojska se je umikala preko Ljubljane in alpskih prelazov na sever in za njo je pritiskala ona nezmagljiva sila, ki je niso mogle udržati niti italijanske trdnjave niti združena avstrijska vojska.  Zadnjega marca je izdal Napoleon, ki je bil na svojem zmagovitem potu dospel v Celovec, v imenu francoske republike proklamacijo pod geslom: svoboda, enakost, in je obetal prebivalcem Kranjske mir in svobodo ter jih opominjal k mirnosti in prijateljstvu napram francoski vojski, ki ni prišla sem rušit, podirat in morit, ampak ima z deželo in njenimi prebivalci najlepše namene.  Tudi general Bernadotte je iz svojega tabora v Logatcu razglasil podobno proklamacijo v nemškem, francoskem in slovenskem jeziku, na kar so se Ljubljančani in Kranjci v svojem strahu nekoliko pomirili.  Ta razglas je prišel tudi na Dolenjsko, kjer pa je vkljub temu vladala napram tujcem velika nezaupnost.  Kristjan je prebral ta razglas v vseh treh jezikih, in ne enkrat, ampak tolikokrat, da ga je znal dobesedno na pamet. „Francoska vojska ne prihaja k vam, da bi vas podjarmila,“ — ponavljal je Kristjan besede iz razglasa, ki je bil naslovljen na „prebivalce Kranjske“ — „ne da bi le količkaj izpremenila vaše verske navade in vaše šege.  Ona je prijateljica vseh narodov ...  Francoska republika ima pravico, z vami postopati kot zmagovalka.  Toda sporazumljenje, ki nas veže, bo odpravilo to pravico ...  Ali ni vojska že sama po sebi dokaj strašna?  Ali ne trpite že dovolj za zmote, ki so jih zakrivili drugi ...“  Tako je govoril razglas in Kristjan je premišljal te besede.  Republika zmagovalka ponuja prijateljstvo, mir ...  Zbudila se je v njem nepremagljiva želja, videti te ljudi, te zmagovalce, to veliko silo in če mogoče, videti pred vsem njega, ki ga je občudoval s celim srcem.  Ako je imela že premagana vojska zanj na sebi toliko vabljivega, kako ga je šele vabila vojska, ki je premagala vse one trdnjave, mesta, gore, vode, zapreke in ljudi, ki so se ji stavili nasproti na njenem potu slave in zmage.  Zato mu je bilo zelo všeč, ko je njegov oče nekega dne začel govoriti, da ni dobro, če v hiši gospodujejo tuji ljudje, in da bi bilo prav, ako bi zdaj, ko se je polegel prvi vihar, kdo pogledal v Ljubljano, da bi videl, kaj in kako.  Dasi je Kristjana ljubezen do Helene tesno vezala na Vinice, je bil vendar pripravljen, takoj drugi dan odjahati v Ljubljano ter tam pogledati, kaj se godi v njih hiši.  Stari Salmič sicer svojemu sinu še ni mnogo zaupal, vendar mu je dovolil, da gre v Ljubljano, in zdelo se mu je zelo dobro, ko je zapazil, da se sin zanima tudi za njegove domače skrbi.  Zvečer se je Kristjan poslovil od Helene, ki je imela o francoski vojski vkljub vsem razglasom vendar drugačno mnenje nego o Francozih in je zato nehote, polna strahu, pri slovesu šepnila Kristjanu v uho:  „Tako se bojim, da bi se ti kaj ne zgodilo.“ A v srcu je bila vesela, da je on tako odločen in pogumen.  Nje besede pa so zazvenele v zaljubljenem srcu mladeniča tako sladko, da jo je objel z vso silo ter začel poljubljati, kamor je mogel, ter je šepetal zraven: Ti moja, ti moja ...  V tem trenutku pa se je pojavila na stezi gospodična Vrankova ter je pristopila s strogim obrazom.  Helena, vsa razburjena, je od strahu vzkliknila in si zakrila z rokami obraz; Kristjan pa se ni dal motiti, prijel je Heleno za roko, stopil je korak naprej in rekel gospodični Vrankovi v obraz:  „Da, ona je moja.  Ni naju treba varovati, kakor otroke; midva se ljubiva in nihče naju ne loči.“  Gospodična Vrankova je vzela Heleno za drugo roko in ne mené se za besede, ki jih je govoril Kristjan s tako odločnostjo, je rekla:  „Dovolite, gospod ...  Upam, da je to bilo prvič in zadnjič,“ ter je odvedla Heleno s seboj.  Kristjan je ostal sam na vrtu.  Sedel je na klop ter stiskal pesti.  Pri večerji je bilo tisti večer nenavadno tiho in napeto, zato se je družba kmalu razšla, posebno ker je gospodična Vrankova tožila, da Heleni danes ni dobro.  V težkih mislih je Kristjan prebedel ono noč in zjutraj je ob prvem svitu odjezdil ob Krki navzgor Proti Ljubljani.  Bilo je jasno pomladansko jutro.  Krka je šumela veselo, mladi ozeleneli griči so se svetili pod žarkim solncem, ptiči so se oglašali po drevesih ob cesti.  Kmetje, ki so delali na polju, so se zvedavo ozirali za jezdecem.  Kristjana so obhajale čudne misli, zdaj žalostne, zdaj vesele in podil je konja, da bi bil preje v mestu.  Ko je Kristjan prijezdil pred domačo hišo na Bregu, je našel tam nekoliko francoskih vojakov, ki so sedeli na klopi.  Poiskal je hišnega oskrbnika, ki je bil zelo vesel, ko je zagledal domačega mladega gospoda.  Kristjan ga je vprašal po novicah, pa starček ga je prijel za roko in mu dajal znamenje, da se ne sme mnogo govoriti.  „Postali bomo Francozi, gospod.  Sicer pa nič hudega.  Vojak je vojak.  Škoda le, da se ne morem z njimi razumeti!“ V hiši je bilo nastanjenih par oficirjev in od njih je Kristjan zvedel, da v najbližjih dneh obišče Ljubljano sam Napoleon.  Kristjan je sklenil, ostati v Ljubljani ter čakati.  Vojaštvo, ki je bilo v Ljubljani, je bilo le majhen del one vojske, ki je drla naprej preko Save ter prisilila avstrijsko razbito vojsko k premirju v Ljubnem.  Kristjan je videl tu shujšane, upale obraze, ljudi, ki se jim je poznalo, da so preživeli mnogo časa na bojišču in ne enkrat gledali smrti v obraz.  Ker je slišal, da se francoska vojska vrne preko Ljubljane v Italijo, je ostal tem rajši tu, da bi videl francosko armado.  Par dni pozneje so vrele množice ljubljanskih meščanov na Glavni trg pred škofijo; kajti ob osmih zjutraj se je raznesla novica, da je dospel Napoleon Bonaparte s svojimi generali ter si izvolil stanovati v škofiji.  Množice so stale na ulici, gledale v okna ter pričakovale, kdaj se jim prikaže obraz groznega zmagovalca.  Med množico je stal tudi Kristjan in zrl nepremično v zaprta okna.  Ljudje so si pripovedovali razne novice, ki so se dogodile v zadnjem času po mestu.  Mnogi so se na tihem pritoževali nad vojaki, mnogi so bili zadovoljni, da je vsaj tako, kakor je, kajti prej so bili vsi prepričani, da se je približal Ljubljani konec.  Naenkrat je nastala velika tišina.  Okno se je odprlo in prikazal se je zagorel obraz, udrtih lic, podolgastega, napetega nosu, pod mračnim čelom se je svetilo dvoje ostrih, jasnih oči, ki so pol prijazno, pol prezirljivo zrle na množico na trgu.  To je bil Napoleon Bonaparte, poveljnik francoske vojske.  V Kristjanu je zatrepetalo srce, ko ga je zagledal.  Zdaj ga je videl iz oči v oči, njega, ki ga je občudoval, ki je sanjal o njem, ki mu je bil vzor vojaka, moža, zmagovalca.  Zdelo se mu je, kakor da vidi boga.  V trenutku je celo začutil, da so se srečale njiju oči, in Kristjanu je samoobsebi prišlo vprašanje: Ali se bova videla še kdaj od blizu, čisto od blizu? ...  Čutil je v tem trenutku, da je Napoleon človek, o katerem se ni varal.  Bil je tak, kakor si ga je bil predstavljal.  To je vojak in vojskovodja obenem.  Surovost je bilo videti na njegovem licu, toda iz teh oči je sijal duh, ženi, sila, pa tudi visokost in plemenitost.  Kristjan ni premaknil oči od njega.  Zopet je bil tak trenutek, ko je nekaj vstajalo v njegovem srcu, nekaj kipečega, mogočnega, nekaj, o čemer se mu je zdelo, da mora na dan, toda molčal je.  Ni čutil niti množice okoli sebe, niti ni videl francoskih straž pred vrati škofije, niti generalov Bernadotta, Massene, Murata, o katerih so govorili ljudje kot o velikih junakih, videl je le njega, kajti: kaj bi bili ti vsi, ko bi ne bilo njega!  Molče in kakor nerazumljivo sta si stali tu nasproti dve sili, meščani premaganega tujega mesta in vojskovodja zmagovite tuje vojske.  Bilo je, kakor da visi med obema vprašanje: Kaj hočete od nas, kaj hočete od mene?  Negotovost in nejasnost je ležala tu kakor nerazrešljivo vprašanje.  Od kod in kam?  Vse to, se je zdelo Kristjanu, je jasno le njemu, ki je prehodil s svojo vojsko zmagoslavno pot, ki ima jasen cilj pred seboj in obvladuje zmes pod seboj ...  On vidi in razume čas in svet ...  Pri teh različnih mislih Kristjan niti ni zapazil, da je okno ostalo prazno in da se je ljudstvo začelo razhajati: on ga je videl tam še vedno, čutil je njegov pogled, slutil je njegove misli.  Pred njim je za vselej stala ta božanska oseba močnega, silnega, nepremagljivega ...  Ves ta dan je bil v Ljubljani kakor praznik; še pozno v večer, ko se je Napoleon že odpeljal po Tržaški cesti proti jugu, so hodile množice semtertja ter govorile o njem.  Kristjan je hodil dolgo časa po mestu in se štel srečnega, da je doživel ta dan, ki ga je smatral za največji dan svojega življenja.  Pozno v noč se je vrnil v svojo hišo in je dolgo slonel na oknu svoje sobe, kakor nekdaj.  Tudi zdaj se je budila latinska oda, slovenska pesem in nemški verz v njem, toda čutil je, da se vse to, kar misli in čuti, ne da izraziti.  Potem pa je sedel ter pisal Heleni sledeče pismo:  Ljuba moja Helena!  Pišem Ti danes po tem velikem dnevu, ko sem videl iz oči v oči največji ženi sedanjega sveta.  Danes zjutraj je namreč prišel v Ljubljano Napoleon Bonaparte, poveljnik francoske vojske.  Dopoldne je stala pred škofijo velika množica ljudstva, med njo sem bil tudi jaz.  Napoleon se je prikazal na oknu in je dolgo gledal na množico, ki je gledala nanj.  Jaz ljubim tega junaka, obožujem njegovega duha in občudujem njegove velike zmožnosti.  Hotel bi biti na njegovi strani, svetiti se v svitu njegove slave, ali ...stopiti proti njemu ...  Ne, tega ti ne razumeš, nihče ne razume tega.  Jaz sem sam, sam in moje misli so edine moje znanke.  Kaj sem občutil, ljuba moja Helena, ko si mi tako iz srca zašepetala v slovo one sladke besede, iz katerih se je slišala vsa tvoja srčna skrb zame, iz katerih se je videlo, da Ti ni vse eno, ali živim, ali ne!  V tistem trenutku sem čutil, kako si vsa moja.  O, ko bi me Ti razumela, Helena, ko bi Ti vedela, kaj jaz mislim!  Spal nisem vso noč iz skrbi, da Ti trpiš.  Poslej sploh prepovem gospodični Vrankovi, se vtikati v najine razmere.  Ona je stara in ne more vedeti, kako ljubi mlado srce, ko ljubi s tako silno prvo ljubeznijo, kakor se ljubiva midva.  Kajti jaz živim le zate, Helena moja, tvoja sreča mi je vse.  Zato nečem, da bi te kdo motil v Tvoji ljubezni do mene.  Nisva več otroka; človek, ki ljubi, ni otrok, zato mora biti vse, kakor jaz hočem.  In kaj hočem jaz?  Da si vsa moja, da delaš vse, kar jaz hočem, da si ena duša z menoj.  Vse drugo izvršim sam.  Kajti ko bi ne bilo Tebe, ljuba Helena, zapustim deželo, hišo, očeta, vse, vse in stopim v službo onega velikega junaka, ki danes s svojo slavo polni svet.  Postal bi oficir in bi šel daleč po svetu za zmagami, za slavo; sedaj pa imam Tebe, ljubljenka moja, in živim le zate.  Toda najina ljubezen ne sme biti zapreka do višjih ciljev, in Ti moraš stati ob moji strani kot junakinja, Ti moraš razumeti, kaj jaz želim, ter iti z menoj.  Ni mogoče živeti pri ljudeh, ki naju imajo za otroke ter nama hočejo zapovedovati.  Kako se bojim, da si morala slišati od stare device trpke besede zaradi mene!  Gotovo je povedala gospodična vso stvar tudi drugim in sedaj bodo pazili na naju.  Tega ne prenesem.  Ako me ljubiš, Helena — in o tem ne dvomim danes več — potem boš vse storila, kakor Ti bom svetoval jaz.  Helena, kako Te ljubim!  V tem velikem dnevu čutim, kako Te ljubim!  Poljublja te tisočkrat Tvoj Kristjan.  Ko je Kristjan napisal to pismo, mu je odleglo; čutil se je zadovoljnega in srečnega, kajti prvič v življenju je mogel nekomu pisati to, kar je mislil.  Vedel je sicer, da bi bilo treba v pismu še mnogo in mnogo reči, da bi ji povedal vse, če sploh more človek v ljubezni vse povedati, kar čuti in misli.  Zapečatil je pismo, pogledal še enkrat na speče mesto pod gradom in kmalu potem zaspal, — utrujen od dojmov današnjega dne.  Drugo jutro je prihajala vračajoča se francoska vojska v Ljubljano.  Kristjan je oddal pismo na pošto ter ves dan ogledoval vojake slavnega zmagovalca.  Toda usoda našemu junaku in njegovi ljubljenki ni bila mila.  Ko je on občudoval ono desettisočero množico generala Massene, ki se je nastanila po ljubljanskih cerkvah in samostanih, ter se navduševal pri pogledu na njih divje obraze, se je zbirala nad njim in njegovo ljubeznijo huda nevihta.  Kajti pismo je prišlo v roke gospodične Vrankove, ki je bila zaradi besede „stara devica“ tako nesmrtno razžaljena, da se je zjokala ter sklenila, da ne more biti niti en dan več pod ono streho, kjer bi stanoval tako sirov človek brez olike, kakor je Kristjan.  Seveda je pokazala pismo takoj gospodu Kudriču.  Gospod Kudrič pa se je v tej zadevi posvetoval s svojim prijateljem.  Na čast gospodične Vrankove moramo priznati, da ni ona nikomur govorila o dogodku na vrtu, kajti imela je mladi par sama zelo rada in poleg tega je bila odgovorna za svojo gojenko.  Toda zdaj je šla z vso jezo v boj zoper mladega človeka, ki jo je tako razžalil.  Iz tega je bil torej velik vihar, o katerem pa je Helena malo zvedela, kajti brezskrbno se je igrala s psi na vrtu.  Stara prijatelja se radi stvari nista toliko razburjala; mahnila sta z roko in menila, da je to med mladino kaj navadnega.  Bolj nego druge stvari pa je zbodlo starega Salmiča v oči, da se njegov sin navdušuje za Napoleona in za one francoske jakobince, ki so zakrivili zadnja leta toliko zla po svetu.  Zato je sedel k mizi in napisal sledeče očetovske besede:  Mojemu sinu Kristjanu.  Poročam Ti, da smo prejeli Tvoje pismo.  Zato Ti zapovedujem, da takoj prideš domov sem na Vinice, kjer bova več govorila o tem.  Moj sin, kako žalost mi delaš!  To je torej Tvoje povračilo za mojo skrb, za vse moje očetovske dobrote do Tebe?  Kar se tiče druge stvari, Ti povem, da sva govorila s Kudričem: Helena bo Tvoja, zato pa ni treba uganjati nobenih otročarij in neumnosti.  Bom prav vesel, če nisi več otrok.  Mi smo vsi zdravi, kar želimo tudi Tebi.  Oskrbi torej vse potrebno in pridi domov.  Z očetovsko ljubeznijo Te pričakuje Tvoj oče M. Salmič.  S precejšnjim dvomom o uspehu je oddal stari Salmič to pismo in ko ga je že oddal, se mu je zdelo, da je napravil veliko neumnost.  Ko je Kristjan prejel pismo, se je prijel za glavo in se vprašal: Kam sedaj?  Da ne pojde na Vinice, to je bilo za njega gotovo.  Zato je bil ves srečen, da je še istega dne srečal v Ljubljani svojega strica Mika Muhiča z Mušičjega, ki je bil svojega stričnika tudi zelo vesel.  Mladenič mu je potožil svoje bolečine in dobri stric je obljubil, da bo posredoval med očetom in sinom.  Dan na to sta odjezdila na Dolenjsko, toda ne na Vinice, ampak na Mušičje.  Odtod je jezdil gospod Muhič na Vinice, kjer je razložil staremu Salmiču vso zadevo v najbolj izbranih potezah in celo gospodično Vrankovo je znal potolažiti s svojo veliko ljubeznivostjo.  Sklenilo se je, da pojde Kristjan na Dunaj in v druga mesta, da se navadi olike in da vidi kaj sveta.  To je bila najboljša rešitev iz tega težkega položaja.  Gospod Muhič je prinesel to novico na Mušičje, kjer je čakal Kristjan v velikem obupu, kajti zdelo se mu je, da si je izkazil vso svojo srečo.  Kristjan je bil z novico popolnoma zadovoljen.  Hotel se je samo posloviti od Helene in to se mu je tudi dovolilo; dan pred odhodom je prišel z gospodom Muhičem na Vinice.  Gospodične Vrankove ta dan ni bilo doma, dasi je govoril z njo gospod Muhič prav v trenutku, ko se je v drugi sobi poslavljal Kristjan od Helene.  Deklica je bila mirna in ni čutila one globoke bolesti ločitve, kakor Kristjan.  Vendar je bilo videti, da je nesrečna, kajti na njeno mlado radost je padla tako velika nesreča.  Toda bolj je ljubila svojo mladost nego ljubezen, zato je ostala hladna, ko jo je tolažil Kristjan z lepimi besedami ter ji govoril o bodočnosti.  Pustila se je poljubljati, toda v slovo so se le na lahno zganile njene ustnice na njegovem licu.  Težek dvom je padel na Kristjanovo mlado ljubezen.  Slovo od drugih je bilo kratko.  Oče mu je dal par krepkih očetovskih naukov in mu dodal primerno svoto denarja in tako je odšel Kristjan s stricem Muhičem v tujino ...  To vse se je bilo zgodilo pred desetimi leti.  Kaj bi se zgodilo z našim junakom v onem usodnem trenutku, ko je bil prejel strogo in ob enem ljubezni polno pismo svojega očeta, da ni na ulici srečal svojega dobrega strica Mika Muhiča, to je danes popolnoma negotova in brezpomembna stvar.  Mladenič ni imel o tem niti pojma, kako ga ljubi njegov oče.  Tudi ni vedel, da se je družba na Vinicah med tem, ko je on občudoval Napoleona in njegovo vojsko po Ljubljani, pomnožila za eno osebo, in ta oseba je bil sam gospod stric Miko Muhič z Mušičjega; to je bilo popolnoma naravno, kajti rekli smo, da, kjer se je pokazala gospodična Vrankova, se je kmalu pojavil gospod Muhič.  Stari Salmič, ki vkljub vsemu sorodstvu ni ljubil niti Mika Muhiča niti njegovih bratov, je takrat, ko je videl, da bi njegovo pismo lahko imelo slabe posledice, prav prijateljsko prosil gospoda Muhiča, naj odide v Ljubljano ter naj čuva njegovega sina vseh nepremišljenih korakov, kar je gospod Muhič tudi storil.  Kristjanu je bilo vse to neznano in zaupal je vse svojemu stricu kot najboljšemu prijatelju, ki ga je slučajno našel v težavnih časih.  In res se je gospodu Muhiču posrečilo, obvarovati mladeniča vseh prenagljenih sklepov, ki jih v važnih trenutkih rodi mlada, razburjena kri.  Da, še več: ljubeznivost in prijateljska dobrohotnost, oziroma sladkost njegovih besedi je bila tako velika, da je popolnoma ukrotil mladega leva, ki je hotel raztrgati vse vezi, katere bi mogle omejevati njegovo svobodo.  Gospodu Muhiču se je res zdelo, da opravlja posel levjih krotilcev, in priznati si je moral sam, da ta posel ni lahek in da so le skrajno ugodne razmere pripomogle k uspehu.  Ko bi bil dobil Kristjan podobno pismo onega dne, ko je bil Napoleon v Ljubljani, bi ne bil čakal niti trenutek, ampak bi bil vstopil v Napoleonovo vojsko, toda zdaj je bil Napoleon daleč v Italiji, vsa njegova vojska je odšla na jug in v par dneh se je imelo skleniti premirje, a s tem je bila vojska končana.  Kaj bi torej zdaj, ko ni vojske?  In morda vojske niti več ne bo; kje bi bile potem zmage, kje slava?  To in tako je preudarjal Kristjan, ko je mislil, da bi bilo najbolje, oditi za francosko vojsko na jug.  A tu mu je prišlo vprašanje, zakaj ne gre v domači, avstrijski tabor, tudi tu potrebujejo junakov in ko bi jih imeli, bi se ne bilo treba umikati iz Italije prav v štajerske gore.  Prej ali slej bo hotela Avstrija svoje dežele nazaj in takrat bo čas, se biti, zmagovati, se proslaviti ...  Tudi o tem je Kristjan premišljal.  Potem je mislil, da bi sploh odšel daleč kam ven v svet: v Trst, Italijo ali kam čez morje, v Pariz, na Dunaj, sploh kam daleč, da bi se ne vrnil dolgo ali sploh nikdar več.  Kajti v resnici ga je bilo zdaj sram pred očetom, pred Heleno, pred gospodično Vrankovo, pred vsemi, ki so kaj vedeli o pismu; pri vsaki misli na besede, ki jih je bil zapisal v pismu, je sedaj zardel sam pred seboj, dasi si je moral priznati, da jih je pisal popolnoma iz srca.  Zdelo se mu je, da bi mu bilo nemogoče, brez zadrege in neprijetnih misli govoriti z ljudmi, ki so imeli priliko, zvedeti njegove srčne skrivnosti.  To ga je gnalo proč od znancev, da, celo od Helene.  Če se enkrat proslavi, dokaže s tem vsem onim, ki so smatrali njegovo pismo za otročarijo in neumnost, da ga je pisal zrel mož, iz globokega prepričanja, iz ljubečega srca, človek, ki ve, kaj hoče.  Toda budile so se v njem misli, ki so nasprotovale njegovim drznim sklepom, in v tej svoji neodločnosti, v tem težkem času je srečal strica Muhiča.  Gospod Muhič je bil gotovo človek, ki je mogel najbolj srečno izvršiti svoj posel.  Poznal je mlade ljudi, njih prednosti in njih napake in s svojo ljubeznivostjo je moral zase pridobiti vsakega človeka.  Tako je tudi Kristjana kmalu potolažil in ga pridobil zase.  Njegov nasvet, naj gre ž njim k stricu v Mušičje, se je zdel Kristjanu najboljše, kar si more želeti v teh težkih časih.  Bil je res utrujen od teh razburjenih dni in njih dogodkov in ne moremo tajiti, da si je želel, imeti dobrega, odkritega prijatelja, kakor se mu je kazal stric Muhič; hotel se je posloviti od očeta, o katerega dobroti in ljubezni je bil prepričan, in hotel je videti še enkrat Heleno ter govoriti z njo.  Zato je dovolj potolažen odšel s svojim stricem na Dolenjsko.  Ni pa bil tako srečen in zadovoljen tedaj, ko je odhajal v tujino, kajti zdelo se mu je, da je zdaj na slabšem, nego bi bil preje, ko bi bil odšel sam na svojo roko.  Ono bi bilo samosvoje, odločno dejanje, moralo bi buditi občudovanje in spoštovanje pri vseh, a sedaj gre le pod varuštvom, kot učenec, ki ga pod nadzorstvom pošljejo v šolo.  Poleg tega mu je bilo zdaj vse manj jasno nego preje, posebno se mu je zdelo, da je padel njegov ugled pri Heleni in da se je zato tako hladno poslovila od njega. — Vse to je mladeniča bolelo in gospod Muhič je dobro vedel, kaj se godi v njegovi duši.  Zato mu je začel praviti o svoji dvorni službi, o velikem mestu in o veselem študentovskem življenju.  Vse to Kristjana ni moglo utolažiti.  Ostalo mu je le eno upanje: da se morda na Dunaju stvar kako zasuče in se mu morda ponudi prilika, nastopiti pot slave.  Helena mu je bila zagotovljena; morda je celo prav, da ga izgubi za nekaj časa, da bo bolj zahrepenela po njem.  Sploh je bil Kristjan na vsej poti zelo slabe volje in nič ga ni moglo razveseliti.  Začel je celo sumiti, da je stric Muhič le njegov nadzornik v podobi prijatelja.  Ta misel mu je bila težka, kajti o dobrohotnosti gospoda Muhiča je bilo težko dvomiti.  Da, zdelo se mu je, da ga ljubi kakor nihče na svetu.  Kristjan ni bil v svoji mladosti nikdar navajen, da kdo pazi nanj, in zato mu je bilo zdaj vsako nadzorstvo odveč.  Toda že v Gradcu je znal gospod Muhič najti take zabave in tako družbo, da Kristjan o njegovem prijateljstvu ni mogel več dvomiti, in ko sta se pozno v jutru vračala od nočnih dogodkov, ga je gospod Muhič tako prijateljsko poljubil ter ga pri tem nazval vrlega dečka, da je Kristjan čutil njegovo nesebično ljubezen.  Tako je prišel naš junak na Dunaj, prišel je z gospodom Muhičem v visoko družbo, videl je svet in njegove navade, videl je mnogo dobrega in slabega, a pri tem ostal zvest vsem svojim idealom: svoji Heleni, svoji sili in svoji slavi.  Gospod Muhič se je pogosto jezil, da so njegovi tovariši izza časa njegove dvorne službe pomrli, ker bi sicer bilo mnogo prijetneje na Dunaju, zraven pa je tudi tožil, da so minili stari, boljši časi.  Dasi je gospod Muhič tožil za starimi, dobrimi časi, je vendar našel zase in svojega nečaka dovolj zabave in to zabavo je smatral za najpotrebnejšo šolo, ki največ nauči mladega človeka.  Po onem slučaju s pismom je gospod Muhič sodil, da je treba Kristjanu pred vsem občevanja z višjim ženskim svetom, kjer ima mlad mož najlepšo priliko, da postane uglajen kavalir, salonski človek z vsemi primernimi pokloni, izrazi in finesami, potrebnimi vsakemu človeku, ki je hotel živeti v boljši družbi one dobe.  Dasi je Kristjan v tem oziru dobil pri gospodu Muhiču dovolj pouka, je gospod Muhič vendar zmajeval nad zmožnostmi svojega učenca in se je čudil, da ima njegov nečak za kavalirstvo tako malo talenta.  Tedanje dunajsko življenje je imelo v sebi mnogo zanimivega.  Višja družba je živela še v onem svetu, ki ga je bila ustvarila francoska moda za Ludvika XVI.  Držala se je te mode ne le v obleki, ampak tudi v govoru in v raznih navadah.  Spomini na krasno življenje za velike cesarice Marije Terezije so se še ponavljali v starejših salonih, ki so se držali domače tradicije.  Mlajši svet je hotel biti bolj francoski.  Tam so videli vzor pravega, srečnega in veselega življenja.  V tej družbi so se še pojavljali pesniki, ki so v heksametrih slavili slavne čine in pisali elegije na slavnostne dni.  Poleg njih so se čule staroklasične ode in idile, ki so spominjale na „Daphnis in Cloe“.  Sladka pesem klavira se je razlegala pozno v noč po salonu.  Dogodki v Franciji so nekoliko vznemirili ta tihi mir.  Kot žrtev revolucije je padla tudi avstrijska princezinja, Marija Antonijeta.  Višja družba je zahtevala osveto jakobincem in revolucionarjem, ki so ji postali nevarni.  Res so združene evropske vojske šle proti francoskim revolucionarjem, toda zmagale niso sovražnikov, kakor so si želeli višji krogi.  Salonska družba te dobe je potrebovala vojne, da je mogla govoriti o junakih in junaških činih; živela je v spominih na slavo stare zgodovine in sama je hotela biti slavna.  Občudovala je junake, ki so bili v vojni, njihove junaške čine si je izmislila družba sama in je govorila o njih.  Sedaj je bilo zopet po vojni; dogodki zadnje spomladi so bili še vsem živo v spominu in so bili predmet vseh važnih pogovorov.  Mnogo se je govorilo o velikih zmagah avstrijske vojske, o hrabrosti nadvojvode Karla in njegovih generalov, o čudoviti sili zvestih zaveznikov Rusov, o neverjetnih činih Suvorova in njegovih kozakov.  Mnenje vseh je bilo odločno protifrancosko, v zmagi Francozov so videli nepravilnost, ki si je niso mogli razlagati.  Sila Avstrije se jim je zdela nepremagljiva, posebno ko se je mogla naslanjati na zvesto zaveznico Rusijo.  Sploh se tudi zmaga Napoleonova v zadnji vojni ni smatrala za zmago, kajti Napoleon se je ustavil daleč pred Dunajem in si ni upal, se bližati glavnemu mestu.  Avstrija je res izgubila nekaj sveta na jugu, ki pa ga bo lahko dobila nazaj, kakorhitro zopet zbere svoje sile.  Tako je bilo mnenje v višjih krogih, tudi v onih, ki so bili v ožji zvezi s samim dvorom, in od ondod se je širilo isto mnenje v meščanskih krogih.  Gospod Muhič je vodil svojega učenca v vse one kroge, kjer je bil sam znan, ter je predstavljal svojega nečaka kot nadepolnega mladega junaka, ki bi gotovo kmalu delal čast avstrijski armadi in svojemu narodu.  Dasi je ta pohvala Kristjanu ugajala, ga vendar ni navdušila tako, kakor si je želel stric Muhič.  V bleščečih damskih salonih je bilo našemu mlademu junaku pogosto tesno in neprijetno.  Slišal je vedno iste poklone, iste pohvale, iste pogovore.  Dočim se je gospod Muhič dobro zabaval pri mladih in starih damah, je Kristjan pogosto sedel zamišljen v kotu ter si želel ven iz te bleščeče krasote.  Njega je zanimala vojska, vojaki, trdnjave, topovi, vojne priprave; tam je hotel videti ono razbito silo, nad katero je slavil svojo zmago zmagovalec Napoleon; Kristjanu se je zdelo, da se na Dunaju mnogo več govori nego dela, da je vse ono blesteče življenje v damskih salonih in drugod le zunanje, da se za njim skriva trhlost in praznota, starost in onemoglost in se prikriva le z lepimi šminkami in dvorljivimi besedami.  Zato se je gospod Muhič v tem življenju čutil kakor doma, Kristjan pa se je dolgočasil, dasi je videl mnogo krasotic, nežnih, belih lic, živih oči, sladkih nasmehov, in je kot bodoči junak budil v salonih isto zanimanje, kakor so ga budili oni, ki so se udeležili zadnje vojne.  Gospod Muhič pa ni poznal samo višjih krogov, ampak je vedel tudi za vse one zabavne kraje, kjer mladi ljudje v veseli družbi lahko pozabijo svoje srčne in druge bolečine.  Gospod Muhič je upal, da Kristjan počasi pozabi na Heleno in da se bo dal potem iz njega napraviti kavalir.  Zato sta začela veselo ponočno življenje, pri čemer je Kristjan spoznal pravi Dunaj.  V to veselo in brezskrbno življenje je poseglo nekoč iznenada pismo z novico, da mora pohiteti domov k smrtni postelji svojega očeta.  V največji zimi je hitel Kristjan, kot zvest sin svojega očeta, na Kranjsko.  Našel ga je še pri življenju, toda nekaj dni pozneje je dobil tihi blagoslov od tresočih se rok umirajočega očeta ...  Na očetov pogreb je prišel tudi stari, zvesti prijatelj Kudrič iz Trsta s svojo hčerko Heleno.  Toda ti časi so bili veliko prežalostni, nego da bi se bilo govorilo o ljubezni in sreči.  Dan po pogrebu je gospod Kudrič s hčerko odpotoval.  Kristjan je ostal sam in premišljeval, kod naj gre na življenja pot.  Ostal je v Ljubljani in se zakopal v knjige.  Čital je „Perzijska pisma“, Voltairjeve spise, Rousseaujeve knjige.  Svojo knjižnico je polnil z deli iz sočasne nemške literature in se je naslajal ob romantičnih verzih zaljubljenih pesnikov.  Študiral je zgodovino in se je obenem poglabljal v filozofijo „Fausta“.  Pri tem so ga zanimali dogodki v Cojzovi palači in pričakoval je, da prinese najbližji čas poleg „Novic“ od patra Vodnika še kaj večjega, krasnejšega.  Toda časi so se pomirili in nič posebnega se ni hotelo dogoditi.  V dolgih zimskih nočeh je pisal Kristjan zaljubljena pisma Heleni, toda odgovorov je prejel malo.  Zato se je v začetku pomladi napotil v Trst.  Pomlad je bila enaka kakor pred letom, a ne več tako živa, zelena, vesela.  Čutil je, da je z ono pomladjo prešlo nekaj, kar ne pride nikdar več, zato ne bo tako lepa, živa, zelena nobena pomlad.  Z radostjo v srcu je pozdravil Jadransko morje, ko ga je zagledal pred seboj in poln hrepenjenja po novi čisti radosti življenja je izpodbodel konja ter jezdil po strmi cesti navzdol.  Kakor star morski galeb je ležalo mesto ob morju in valovi ob njem so mu šumeli mogočno pesem.  Par ladij se je zibalo v pristanu in okoli njih so plavali ribiški čolniči.  Okolica je bila prazna, brda so stala gola, pričakovala so toplega solnca in kamnate hiše med trtami so dremale, kakor da še ni prišlo jutro.  Vse je bilo tako tiho, brez življenja.  Kristjan je prijahal v staro mesto ter se ustavil v gostilni; tu je natančneje vprašal, kje stoji Kudričeva hiša.  Ko je dobil pojasnilo, se je nemudoma odpravil tja.  Hiša je stala blizu morja, tako da so nje vrtovi segali prav na obal.  Prvi človek, ki ga je srečal Kristjan na vrtu, je bila gospodična Vrankova, kar je smatral takoj za slabo znamenje.  Sprejela ga je hladno, tako da ji je Kristjan bral že na obrazu ono mržnjo, ki jo je imela do njega od onega časa, ko jo je nazval „staro devico“.  Vedla ga je v sobo, kjer je Kristjan sedel ter čakal, dokler ni prišel gospod Kudrič.  Tudi stari prijatelj njegovega očeta ga je sprejel tako hladno, da Kristjan niti najmanj ni dvomil, da njegova pot ne bo imela uspeha.  Toda on je predvsem hotel videti Heleno ter govoriti z njo.  Sanjal je o tem vso zimo in vso pot ni mislil na nič drugega.  Gospod Kudrič ga je pozdravil kot sina svojega prijatelja; bistri duh Kristjanov je kmalu spoznal, da je ta pozdrav zelo hladen, prisiljen in neodkrit.  Vedeti moramo namreč, da je bil gospod Kudrič zelo strog mož, ki je Kristjanu vse besede v onem pismu zameril mnogo bolj nego Kristjanov oče.  Posebno njegovo nagnjenje do francoskih jakobincev mu je bilo tako zoprno, da je le iz velike ljubavi do svojega starega prijatelja obljubil, njegovemu sinu dati svojo hčer za ženo.  Pri tem si je seveda mislil, da bodo z leti mladeniču izginile iz glave vse one fantazije o Napoleonu in o francoski vojski.  Začel se je torej med njima ta pogovor:  „Prihajate iz Ljubljane,“ je rekel gospod Kudrič.  „Da,“ je odgovoril Kristjan, „tam sem prebil vso zimo ter sem izkušal, se poglobiti v gospodarske in trgovske posle svojega očeta, poleg tega sem pred vsem študiral.  Kadar je človek sam, kaj hoče!  Zato sem mislil, da bi se sedaj izpolnila beseda, ki sta si jo dala vi in moj pokojni oče — vidite sami, da mi je nemogoče živeti samemu.  Tudi upam, da najdem v vas, v prijatelju svojega pokojnega očeta, ono zaslombo, ki bi si je želel v teh zapuščenih časih.“  „Vi bi se torej hoteli ženiti,“ je rekel gospod Kudrič.  „Tudi, toda ne takoj.  A rad bi vedel, kako stoji moja reč.  Veste, da sva se ljubila s Heleno in da jo jaz ljubim še sedaj.  Hranim tudi pismo svojega očeta, kjer izjavlja oče, da sta v tem vidva ene misli ter da postane Helena moja žena.“  Gospod Kudrič je nekaj časa molčal. „Stvar je namreč ta,“ je začel čez nekaj časa, „vidva sta še oba nekoliko premlada in kar se tiče drugih stvari, jaz nisem dal besede.  Veste, da je moja edinka in da si bom dobro premislil, komu jo zaupam.“  Kristjan je na skrivnem skrčil pesti, rekel ni ničesar.  Čutil se je globoko razžaljenega.  „Sicer se pa nadejam, da se tako ne mudi,“ je nadaljeval Kudrič, „in da počakamo.“  „Tudi prav, kakor vas je volja,“ je rekel Kristjan, „želel bi vendar o tem govoriti s Heleno.“  „Prosim, o tem govorite z gospodično Vrankovo,“ je rekel Kudrič.  V tem je stopila v sobo gospodična Vrankova, prisedla z zelo prijaznim obrazom k mizi ter pričela izpraševati po Ljubljani in znanih ljubljanskih krogih.  Po dolgem pogovoru, pri katerem je zbiral Kristjan vso svojo ljubeznivost, je končno govorica vendarle nanesla na Heleno in Kristjan je vprašal po njej.  Gospodična Vrankova mu je odgovorila, da je danes bolehna ter da ji ni mogoče nikogar sprejeti.  „Počakam torej do jutri.“  „Morda ne bo nič bolje,“ je rekla gospodična Vrankova.  „Torej pojutrišnjem,“ je rekel Kristjan.  „Izkušajte svojo srečo,“ je rekla stara vzgojiteljica in lahko viden, zvit nasmeh je šel preko njenih finih usten.  Kristjan se je poslovil in gospodična Vrankova ga je spremljala do vrat ter rekla: „Povedati vam moram novico, ki vam bo kot mlademu, zaljubljenemu človeku morda neprijetna.“  „Govorite,“ je rekel Kristjan.  „Helena se moži, snubi jo bogat nemški baron.“  „Hvala lepa za vašo prijateljsko odkritost,“ je rekel Kristjan in vsa kri mu je šinila v lice.  Naj je že to bila resnica ali laž, bilo je to zanj nekaj strašnega.  Gospodična Vrankova je dobro vedela, kaj se godi v njegovem srcu, in v njenih očeh se je videlo, da se je zlobno radovala bolesti tega mladega človeka, ki jo je nekoč tako predrzno razžalil.  „Zato bi vam svetovala in vas prosila, da bi ne motili Helene v teh dneh ter ji ne delali težkega srca.  Ona vas ni nikdar ljubila, to vam morem povedati jaz; kar je bilo, je bila le mladostna igrača, kajti ona ljubi šele zdaj s silno prvo ljubeznijo.  Prepovedati vam ne morem in nečem, da bi z njo ne govorili, kadar se ji zboljša nje zdravje; kot mlad, razumen mož je v teh težkih trenutkih ne boste motili s starimi spomini ali celo z očitanji.  Kdor ljubi, mora vse to razumeti; želim torej, da vse to razumete in se po tem ravnate ...“  Kristjan je vedel, da je vsa ta nesreča samo pokora za en nepremišljen korak v njegovem življenju.  Trpel je neizrečno; vsaka beseda je pretresla njegovo zaljubljeno srce do dna.  Toda ostal je miren, poljubil je stari gospodični roko in rekel: „A posloviti se smem od nje?“  „To,“ je rekla gospodična po kratkem pomišljanju, „bo, upajmo, jutri mogoče.“ In zaprla je vrata pred njim.  Kakor izgubljen je odšel Kristjan po ozkih mestnih ulicah naravnost k morju.  Morje je bilo mirno, skoraj brez valov, obsijano od mladih žarkov pomladanskega solnca.  Kristjan se je zagledal v njegovo širjavo tja proti drugi strani obale in se zamislil v svojo usodo.  Kakorkoli je preudaril svoje življenje, na noben način ni našel smisla v njem niti je videl, da bi imel kak pomen svet okoli njega.  Ko bi ga jutri ali pojutrišnjem odnesli valovi s seboj, kaj komu mar?  Ali še danes!  Danes?  Premislil je vse to in za trenutek so ga pridržale te misli ob morju.  Toda spomnil se je, da je vse to, kar se je zgodilo, le delo osvetoželjne, užaljene ženske, in kak mož bi bil, ki bi ne šel v boj zoper to?  Toda prišlo je vprašanje, ali je res vse to le delo gospodične Vrankove.  Zakaj ga je tako hladno sprejel stari prijatelj njegovega očeta?  Zakaj ni prišla ona, Helena, ako ga ljubi, zakaj ni pozabila ljubezni, ako je izmišljena, zakaj ni planila iz sobe v njegovo naročje ter ga objela, poljubila ter dokazala pred vsemi, da je njegova?  Tudi to je Kristjan premislil, potem pa se je nasmehnil sam sebi in rekel: „Zdi se mi, da sem mlad, mnogo dela leži pred menoj in jaz se ukvarjam s takimi vprašanji!“ — Razveselil se je pomladi na jugu, vozil se je v čolnu po morju in se vrnil šele pozno zvečer v mesto.  Vkljub vsem trdnim sklepom je hodil ono noč okoli vrtov, ki so segali do morske obali, in je potem dolgo gledal čez polujasno morsko plan.  Drugi dan je Kristjan zopet posetil Kudričevo hišo, toda starega prijatelja svojega očeta ni dobil doma.  Sprejela ga je zopet gospodična Vrankova, ki ga je vedla ven na vrt.  Kmalu so se odprla stranska vrata verande in na vrt je stopila Helena, krasna, mlada, nekoliko bleda, z lahnim nasmehom na licih.  Pozdravila je Kristjana z vso prijaznostjo in mu je celo pri ustih podržala svojo drobno ročico, ko ji jo je poljubil.  Gospodična Vrankova je seveda ostala pri mizi na vrtu, kjer sta morala ves čas sedeti tudi oba mlada človeka.  Pogovor se je pletel o zelo navadnih, vsakdanjih stvareh, o literaturi, o času in o znancih.  Kristjanu je postalo kmalu tesno.  Hotel je govoriti o drugih stvareh, toda gospodična Vrankova je takoj prešla zopet na prejšnji pogovor.  „Ženite se, gospodična,“ je rekel Kristjan Heleni, ko se je pogovor zopet ustavil nekoliko.  Helena je zardela.  „To vas je presenetilo,“ je rekla po francosko.  „Da.  Na vsak način; želim vam obilo sreče.“  Helena se je zasmejala, kakor vselej, kadar se je govorilo o resnih stvareh.  Ta smeh je bil že v prejšnjih, blaženih časih tako pogosto vzrok njunim prepirom.  Tudi sedaj mu je bilo pri njem neprijetno, videl je, da je Helena še vedno otročja in mlada.  Poslovil se je kmalu in moral si je priznati, da mu to slovo ni tako težko, kakor si ga je bil predstavljal prejšnji dan, ali vsaj, kakor ga je želela gospodična Vrankova.  Poljubil je Heleni roko, pogledal jo je z resnim, mirnim pogledom, ne da bi se bil ozrl.  Še istega dne proti večeru je zapustil primorsko mesto, pogledal še enkrat z višave na sivi, stari Trst, na bleščeče se morje, poiskal je z bistrim pogledom hišo z vrtom ob morju ter zaklical vsemu skupaj francoski „adieu“.  Tako je odšel nazaj na Kranjsko.  Prvič v življenju je pogrešal poleg sebe svojega dobrega strica, gospoda Muhiča, danes bi bil hotel poslušati vso noč njegove povesti, naj bi že bile iz časa njegove dvorne službe, resnični zgodovinski dogodki, ali iz življenja Gil Blasa ali pa izmišljene v živi fantaziji starega kavalirja.  Od doma je odšel naš junak zopet v svet, našel je tam zopet gospoda Muhiča, živela sta veselo in ni ga zmotilo niti leto 1805., ko je Napoleon vodil novo vojsko zoper Avstrijo.  Na Heleno je mislil vedno in je ob vsaki priliki vpraševal po njej.  Veselilo ga je, ko je slišal, da se še ni možila.  Živel je še vedno v svoji ljubezni, sili in slavi.  Ljubil je še vedno z vso mlado dušo, verjel v svojo veliko silo in upal, da prineso novi časi, če mu ni bila usoda v mladosti naklonjena, nove sreče s seboj.  Toda dober gospodar ni bil Kristjan.  Prebival je le malo v Ljubljani.  In ker se mu je zdelo, da bi mogel začeti velike stvari šele potem, ko bi imel mnogo denarja, je začel izterjavati stare dolgove.  Zato je zdaj na jesen odšel zelo rad na Dolenjsko s stricem Muhičem, ki ga je bil povabil s seboj, kajti tudi Muhiči so mu bili dolžni.  Tako smo našega junaka srečali na Dolenjskem pri zelo čudnih opravkih; to pa je bilo njegovemu staremu prijatelju, stricu gospodu Muhiču, popolnoma neznano.  Zdaj nam bo jasno, zakaj sta oba jezdeca tako molče jezdila drug poleg drugega.  Sosret z onima gospodičnama je obema v srcu zbudil mnogo lepih in trpkih spominov.  Medtem sta čisto prezrla, da sta že prešla Krko, da se bližata že podnožju Gorjancev, in niti zapazila nista, da se je popolnoma zmračilo.  Šele ko sta zavila s ceste na stransko pot proti Mušičjemu, se je vzdramil gospod Muhič, vzdihnil globoko in rekel:  „Še vedno je krasna!“  „Kdo?“ je vprašal Kristjan ves zamišljen.  „No kdo!  Helena!“ ... je rekel gospod Muhič in je skrivaj pogledal Kristjana.  Kristjan ni odgovoril takoj.  Pritegnil je konju vajeti in rekel:  „Tudi gospodična Vrankova se ni nič postarala.“  „lzvestnim ljudem so usodili bogovi večno mladost,“ je rekel na to gospod Muhič.  „Da, a naravno je, da so ti ljudje navadno le ženske,“ je rekel Kristjan.  „Gotovo, prijatelj,“ je govoril gospod Muhič, „kajti bogovi jih ljubijo, kakor mi.“  „Samo da je njih ljubezen včasih manj stalna nego naša,“ je pristavil Kristjan.  „Da,“ je z lahkim nasmehom odgovoril gospod Muhič, „zdi se mi, da jo še vedno ljubiš.“  „To je vprašanje,“ je odvrnil Kristjan, „a glavna stvar je, da bi jo mogel še vedno ljubiti.“  „Vem,“ je rekel gospod Muhič, „ljubezen pogosto vidi vprašanja tam, kjer daje že odgovore.“  „Sicer se pa, kakor vidite, bliža zopet vojska,“ je rekel Kristjan.  „Ha, Mars, Venus in Amor, to se je vedno strinjalo.“  „Mogoče,“ je pritrdil Kristjan ... „Vidi se že Mušičje.“  Za gozdom se je dvigalo temno grajsko zidovje.  Ker je bila pot temna, sta oba jezdeca utihnila ter jezdila drug za drugim po ozki poti proti gradu.  Grad, ki sta se mu približala, je bil star, obdan s črnosivim zidovjem, obrastel okoli in okoli z bršljinom ter divjimi trtami, skrit med vrhovi visokih hrastov in lip.  Ležal je v podnožju gorovja ter je bil okoli in okoli zavarovan z jarki.  Na vsej njegovi zunanjosti se je kazala njegova starost, najbolj pa je o njej pričala slaba, tuintam že udrta streha.  Vsa ta starina je bila tako obdana z gozdovi in goščavami, da se je prikazala popotniku šele, ko je že stal tik pred njo.  To je bilo torej Mušičje ali Mišičje, kakor so besedo izgovarjali okoličani.  Starodavni, slavni rod Muhičev pa svojega imena ni izvajal niti od muh niti od miši, ampak Muhiči so se po sporočilu svojih dedov in na podlagi izgubljenih zgodovinskih virov sklicevali nazaj na stare čase ter dokazovali, da je bil njih praded francoski vitez, ki se je tod skozi vračal s križarske vojske ter je zaradi prejšnje razuzdanosti tukaj hotel živeti spokorno življenje do smrti.  Zato si je visoko gori na gori, kjer se še danes vidijo razvaline starega gradu, s svojimi ljudmi sezidal malo trdnjavo, ki je bila pol samostan, pol grad.  Dasi so bili Slovenci že takrat spreobrnjeni h krščanski veri, so vendar živeli še zelo pogansko življenje; pobožni francoski vitez jih je šele prisilil, da so zidali cerkve ter tako nastopili pravo pot krščanskega življenja.  Ime tega junaka je bilo Mihael; pod imenom velikega nadangela, ki je bil zmagal satana, se je hotel slavni francoski praded sedanjih Muhičev vojskovati v Palestini na svetih mestih proti Saracenom, mohamedancem.  Kake zmage in kako slavo si je pridobil, o tem molči zgodovina, kajti krščanska skromnost pobožnemu vitezu ni dopuščala, da bi slavil svoja dela, ki jih je hotel vršiti le v božjo čast.  Toliko je vendar gotovo, da je levo roko izgubil pri obleganju Jeruzalema.  Slavnega junaka so njegovi ljudje klicali po izgovoru svojega jezika, zato je že stari grad dobil ime Mišelci.  Francoski vitez se je udeležil še novih vojsk in nekoč privedel s seboj krasen plen: hčerko plemenite rodovine, ki se je z vso dušo zaljubila v slavnega viteza ter postala njegova žena.  Bila je baje tako krasna, da so se zanjo borili vitezi na turnirjih, toda ona je hotela svoje življenje preživeti v samostanu, šele vitez slavnega imena je omamil njeno srce, tako da je sklenila, z njim do smrti skupaj živeti samostansko življenje na Mišelcih.  Tako se je začel in tako se je razmnožil rod Muhičev.  V turških časih je bil grad na gori razdejan; nato je eden njihovih prednikov, po imenu Krištof, ki se je udeležil tudi slavne bitke pri Mohaču na Ogrskem, sezidal nov grad niže v dolini, in ta je dobil ime Mušičje.  Odkar je bila pisana zgodovina, se je nahajalo samo ime Muhiči, ne Mihiči.  Povest o francoskem vitezu iz časa križarskih vojsk in o lepi krasotici plemenitega rodu, ki si jo je priboril enoroki vitez, je živela v rodu Muhičev že od davnih časov.  Pripovedovala jo je mati svojemu detetu in oče jo je v vsej svoji resnosti sinu ponovil s strogim naročilom, naj je ne pozabi v vseh dnevih svojega življenja ter naj jo ohrani bodočnosti v svet spomin.  Ob slovesnih prilikah, ob godovih in svatbah, ob rojstvih in pogrebih se je ponavljala ta povest ter budila samozavest in čast starih, navdušenje in ponos mladih Muhičev.  Ni čuda, da je prešla povest tudi med preprosto ljudstvo na Gorjancih, ki si je iz vsega napravilo bajko po svoji volji in srcu.  Gospod Miko Muhič je za svoje dvorne službe pogosto porabil povest o svojem slavnem pradedu in trdil, da se je v njem zopet združil prvotni par Muhičev: po svojem pradedu si je lastil gospod Miko Muhič hrabrost, junaštvo in neustrašenost, združeno s skromnostjo in uslužnostjo pravega viteza, po svoji prababici pa je podedoval, kakor je trdil sam, krasoto in milino.  Zato se je tudi gospod Miko Muhič smatral za edinega pravega potomca pravih Muhičev, za edino vrednega, da se po njem prerodi in bodočnosti ohrani rod Muhičev.  Radi tega je bil gospod Miko Muhič tudi malo doma na Mušičjem in se je slabo razumel s svojimi štirimi brati.  Gospod Miko Muhič je bil izmed vseh potomcev francoskega križarja najbolj vnet preiskovalec starih arhivov in je ob vsaki priliki, ko se je sešel z velikimi učenjaki, govoril o tem, kako in kje bi se dalo najti prvotno francosko ime sedanjih Muhičev.  Gospod Muhič sam namreč ni cenil knjig razen Gil Blasa, še manj bi se mu bilo ljubilo, pregledovati stare listine, a s svojo ljubeznivostjo je kmalu pridobil zase učene ljudi, ki so z velikim zanimanjem in veseljem izkušali ustreči gospodu Muhiču.  Gospod Muhič pri tem ni obupal, da se nekoč razgrne davnina ter se pokaže francoski praded v vsej svoji slavi s pravim imenom, kakor ga je podedoval po svojih plemenitih francoskih dedih.  V tem je torej ležala velika zgodovina rodu Muhičev in gradu Mušičjega, kamor sta ravnokar dospela jezdeca.  Okoli in okoli je ležala že temna jesenska noč.  Težka tema je legla po šumah in pokrila dolino, hrib in log.  Izza gostih, temnih vrhov se je le težko dalo spoznati črno, divje zidovje, obdano od skal in grmovja.  Po mehkem, ilastem potu je jahal gospod Muhič dalje, dokler se ni za trenutek zjasnilo nad njim — in pred njim se je pokazalo vsaj deloma pobeljeno pročelje starega gradu.  Jezdeca sta stopila na širok grajski most.  Kristjan se je pri tem ozrl na obe strani in zdelo se mu je, kakor da jaha v zaklet grad.  Bilo je še videti vse utrdbe, ki so bile v prejšnjih časih tu zelo potrebne ter so dobro varovale grad turških in drugih napadov.  Sprejeli so ju lajaje razni psi, ki so se oglašali na vseh koncih obzidja, in njih jezni glasovi so odmevali po gozdovih naokrog.  Kristjan je med njimi slišal celo glasove, ki so bili vse prej nego pasji, in se je pri tem spomnil, da se stric Marko Muhič že mnogo let ukvarja s tem, da meša mlade lisice in volkove z raznimi pasjimi rodovi.  Na temnem dvorišču, kamor sta prijezdila, je bilo prazno in tudi okna gradu so bila nerazsvetljena.  Kmalu pa se je pojavila pred njima črna postava, ki je prijela konja gospoda Muhiča za uzdo.  Za njim se je pojavila še druga, podobna postava, ki je prijela za uzdo Kristjanovega konja.  Jezdeca sta skočila s svojih sedel in gospod Muhič je rekel Kristjanu:  „Pot tukaj ni popolnoma gladka, dobro je paziti, sicer bi si človek še lahko zlomil nogo.“ Pri tem je prijel svojega mladega nečaka za roko in začela sta iti po stopnicah navzgor.  Kristjan si je moral pripoznati, da po takih stopnicah že dolgo ni hodil, in bilo mu je zelo neprijetno, ko je parkrat skoraj padel.  Skozi široka vrata sta prišla na hladen hodnik, ki je vodil dalje med temnimi zidovi na notranje dvorišče, in tam se je v spodnjih prostorih vendar nekaj svetilo.  „Upam, da naju pričakujejo,“ je rekel gospod Muhič.  Kristjan ga je sledil in tako sta prišla preko dvorišča na nov hodnik in dalje pod mogočnimi oboki pred velika vrata, ki jih je gospod Muhič odprl z vso svojo silo.  Soba, kamor sta stopila sedaj, je bila slabo razsvetljena; toliko se je dalo spoznati, da je to takozvana lovska soba, kajti stene so bile polne kož in rogov Bog ve kdaj ustreljenih jelenov in srnjakov.  Dolga miza je stala na sredi, sicer pa je bila soba prazna in brez pohištva.  Stopila sta v drugo sobo in tam so stali pri polni, obloženi mizi štirje bratje, strici Muhiči.  Bila je stara navada, da se je najstarejši sin v rodovini Muhičev po svojem slavnem predniku imenoval Mihael, drugi je dobil ime po onem Muhiču, ki se je bojeval pri Mohaču, in se je torej imenoval Krištof; šele ako je bilo več sinov, so se izbirala imena poljubno, kakor so ugajala očetu ali materi.  Tako so tudi zdaj stali vsi štirje bratje po vrsti, po letih in po imenih: prvi, najstarejši in obenem gospodar na Mušičjem je bil Mihael Muhič, človek nenavadne velikosti, porastel z dolgo črno brado, drugi je bil Krištof, mož male postave in silnih rok, tretji je bil Andrej, prijazen človek nekoliko škilastih oči, a zadnji je bil Marko, daleč okoli znan lovec, človek, ki je preživel večino svojega življenja v gozdovih.  Peti teh bratov je bil Nikolaj Muhič, ali kakor so ga vsi imenovali, Miko Muhič.  Kristjan je stopil najprej k Mihaelu, ki ga je očetovsko ljubeznivo poljubil, in je podal potem roko drugim trem, ki so ga vsi pozdravili s prav odkritim veseljem.  Ženske v gradu so bile samo kuharice, kajti izmed vseh Muhičev se je bil oženil le najstarejši brat, Mihael Muhič, toda žena mu je umrla, predno mu je porodila težko zaželjenega potomca.  Pokopana je bila k slavnim prednikom v grajski kapeli.  Ker je brat Miko govoril, da bo po njem bodoči rod Muhičev zavzemal višje mesto nego doslej — gospod Miko je takrat mislil, da se bo ženil na dvoru — se ni ženil nobeden izmed bratov več, pač pa je bilo okoli po kmetskih kočah dovolj otrok, o katerih so sosedje po svoji stari navadi sodili, da spadajo v rod Muhičev.  Kristjan se je usedel na stol poleg najstarejšega strica in se je ogledal po sobi.  Soba je kazala vse znake starodavnosti.  Stare podobe, orožje, ščiti, kože, vse je pričalo o davni slavi, o divjih bojnih časih.  Vse te spomine mu je bil razložil že pred leti stric Andrej, a Kristjana so zdaj mnogo bolj zanimali nego tedaj in izkušal se je pri vsaki stvari domisliti, kaj pomenja in na kaj spominja.  Pri tem pa je začutil, da je tako truden od različnih dogodkov današnjega dne, da si ne more želeti nič drugega nego počitek.  Tu so se vrata odprla in debela kuharica je prinesla večerjo v sobo.  Duh po pečeni divjačini je napolnil vse prostore ...  Stric Marko je med tem točil vino v majolike.  Začela se je večerja.  „Kako živiš, Kristjan?“ je začel pogovor najstarejši Muhič, stric Mihael ter se pogladil po bradi.  „Živim, kakor ves današnji svet, v omahovanju in negotovosti,“ je odgovoril Kristjan. „Čas bi že bil, lotiti se kakega večjega podjetja, zato zbiram denar ...“  „Praviš, da je naš čas negotov,“ je rekel počasi stric Krištof, „kako misliš to?“  „Ne vemo, ali imamo mir ali vojsko,“ je odgovoril Kristjan.  „To je res,“ je poprijel besedo tretji brat, Andrej, „ali se ne govori sedaj o črni vojski?“  „Tudi, tudi, a črna vojska je brez pomena, če ni cesarske vojske,“ je menil Kristjan.  Na koncu mize se je dvignila črna glava in brat Marko je rekel z divjim, temnim glasom:  „Ako spravijo črno vojsko skupaj, pa pride lahko sto Napoleonov s Francoskega in vsi bodo bežali.“  „To pa to,“ je potrdil gospodar Mihael.  Nato je nastal zopet molk, ki je bil v navadi pri Muhičih.  Kajti pogosto so sedeli vsi štirje bratje pri jedi, ne da bi govorili eno samo besedo.  Bilo je to četvero ljudi, ki so pod eno streho živeli vsak svoje življenje.  To življenje je bilo — morda po zgledu slavnega pradeda vseh Muhičev — res samostansko, tako da so se nehote navadili svete čednosti molčljivosti.  Mnogo je k temu pripomoglo tudi to, da so bili ti štirje bratje popolnoma različni značaji, vsak se je držal svojih navad in običajev, vsak je imel svoje nazore in posebnosti, da ne govorimo o Miku Muhiču, ki je bil še posebna izjema.  Najstarejši brat Mihael se je čutil gospodarja v gradu in na posestvih, in to je tudi bil po poslednji volji svojega očeta.  Moral bi bratom izplačati denar, ki ga je določevala oporoka, toda nobeden ni zahteval denarja, kajti vsi Muhiči so ljubili preteklost in zgodovino, oziroma Mušičje in svojo rodovino in niso hoteli deliti ali oslabiti dedne posesti.  Gospodarji so bili torej vsi, a kadar je nastopal Mihael v imenu vseh kot edini gospodar, ni nihče ugovarjal.  Zato je brat Mihael pogosto pregledoval zidovje in prostore mušiškega gradu in je pogosto izkušal sani z lastno roko popraviti, kjer je kaj sledov zapustil vse uničujoči čas.  Enako si je drugi brat Krištof lastil pravico, gospodovati konjem in drugi živini; tudi njega ni nihče oviral v njegovih poslih; bil je znan daleč okoli kot izboren jezdec in poznavalec konj.  Najbolj nežne nature med vsemi brati je bil Andrej, ki se je zanimal samo za ptiče in golobe ter je v tem oziru dosegel tako velike uspehe, da so ga po njegovih ptičih poznali daleč po kranjskih in hrvatskih gradovih.  Bil je tudi čedne, vitke postave in milega, skoraj ženskega obličja, kar ga je zelo priljubilo ženskam, dasi so mu oči gledale nekoliko navzkriž.  Kar se tiče torej perutnine in ptičev, ki so polnili dvorišče mušiškega gradu in vrtove ter gozdove okoli njega, je spadalo vse to pod oblast Andreja Muhiča.  Četrti Muhič, Marko, pa si je bil osvojil gozdove in njegove prebivalce.  Bil je tu kakor kralj v svojem kraljestvu in njegovi predrzni lovski čini, dvakratni lov na medveda in razni drugi dogodki niso bili neznani v kranjski zemlji.  Tako je Kristjan gledal svoje strice pred seboj.  Imel je pri tem priliko, opaziti, da je jedel vsak svojo jed: eden govedino, drugi divjačino, tretji perutnino, in videl je tudi, da jedo nenavadno mnogo.  Kristjanu jed danes ni teknila, pač pa je pil mnogo vina.  Tako je prešla večerja brez posebnih pogovorov.  Po večerji se je začelo stricem zehati ter je le zdaj pa zdaj kateri povedal kako svoje počasi in dobro preudarjeno mnenje o vojski in o današnjih časih.  Takrat je začel govoriti Kristjan o namenu svojega prihoda, o svojem pokojnem očetu in o dolgovih, ki bi jih bilo treba plačati.  Tu je celo Miko Muhič nekoliko nemirno pogledal Kristjanu v obraz.  Kajti če je vsak izmed bratov Muhičev imel svoje opravilo, imel ga je tudi Miko Muhič in to je bilo: izposojevati si in zapravljati denar v imenu vseh Muhičev.  Kakor drugih, tako tudi njega ni pri tem nihče oviral in gospod Miko Muhič je to priliko porabil v to, da je veselo in razkošno živel po svetu — tudi to v imenu vseh Muhičev — ter igral kavalirja svoje dobe, a to je stalo mnogo več, nego je znašalo vse njegovo premoženje.  Zato tudi vprašanje o dolgovih ni nikogar tako vznemirilo kakor njega; a gospod Miko Muhič ni nobene stvari tako rad odlašal na jutri kakor dolgove, zato je zdaj pripomnil s sladkim nasmehom:  „To vse uredimo jutri.“ In je pil.  Toda Kristjan ni bil zadovoljen.  Njegov obraz je bil nenavadno resen, nemir in nezadovoljnost v njegovem srcu sta iskala izhoda.  „Jutri pojdemo na lov,“ je rekel, „na Poganice in potem se več ne vrnem v to gnezdo.“  Tu se je zganila temna postava gospodarja Mihaela, oči so razžarele, veliki, črni lasje so se stresli, brada je stopila naprej.  „Kaj si rekel?  Gnezdo?“ je zavpil in položil težko roko na mizo. „Ti, ti ...  Veš, kje se je rodila tvoja mati! haa?  Fej!“ Pljunil je v stran, beseda mu je zastala v grlu, vstal je in odšel ven na hodnik.  „No, no, prepirali se ne bomo,“ je začel Miko Muhič, „ako se ti tako mudi in če ni ravno denarja, izplača se ti nekaj v blagu, recimo, v konjih ali pa v lesu.“  „Kaj?“ se je oglasilo hkratu dvoje glasov.  „V konjih, v lesovih ...“ Krištof in Marko sta vstala s svojih sedežev in uprla grozeče poglede na brata Mika.  „Čigavi so konji?  Čigavi so lesovi?  Kdo ima pravico, dajati ali prodajati?“ Oba sta odšla od mize in razburjeno hodila gor in dol po sobi.  „Bolje je, da se o takih rečeh ne govori,“ je rekel brat Andrej, ki je mirno sedel pri mizi, kajti njegove posesti se ni bil nihče dotaknil; zato ni imel vzroka, se razburjati.  Ko bi bil brat Miko svetoval, naj se dolgovi plačajo z golobi, ptiči in perutnino, bi se bil gotovo razjezil tudi mirni Andrej in bil bi povedal, da nima do ptičev in kuretnine nihče pravice razen njega.  „Tudi o takih rečeh je treba govoriti,“ je rekel Kristjan, „kajti danes so časi, ko ima denar svojo vrednost, in ni tako, kakor je bilo preje, ko je človek izhajal brez denarja.“  Tu se je ustavil brat Marko pred Kristjanom in rekel:  „Kdor doma sedi, izhaja tudi brez denarja.  Čemu ti je treba trositi denar po svetu?“  „To zahteva čas,“ je govoril Kristjan, „kdor doma sedi, ne ve ničesar.“  „Kdo ne ve ničesar?“ se je raztogotil stric Marko.  Med tem se je vrnil gospodar Mihael v sobo in je rekel:  „Govorimo zadnjo besedo: Kdor je dolgove naredil, ta naj jih plača.“ In je obrnil hrbet ter odšel ven.  „Jaz sem že rekel,“ je začel gospod Miko, ki je videl, da se zbira zdaj vihar nad njegovo glavo; „rekel sem, da se midva pogovoriva o tem jutri.“  Toda bilo je že prepozno.  Brat Krištof, ki je zaradi svoje konjske kupčije imel še največ prilike, govoriti z ljudmi, je stopil za korak naprej in je rekel:  „Je ravno prav, da se pogovorimo danes, ko smo vsi skupaj.  Komur se ljubi, hoditi po svetu za ženskami in drugimi neumnostmi, naj si to tudi sam plačuje.  Zastran nas lahko preroma ves svet, ne zahtevamo od njega drugega, nego da ne dela sramote svojemu imenu.  Naš brat je do danes prejel od nas več, nego mu je šlo, nihče mu ni tega očital; da bi pa nas hodil terjat s takimi mladiči, s katerimi se on potepa po svetu ...“  Miko Muhič in Kristjan sta skočila na noge.  „Ti boš to meni očital, ti, meni, ki sem proslavil ime Muhičev na najvišja mesta ter po širnem svetu raznesel slavo ...“  Krištof in Marko sta se na ves glas zasmejala.  „Tudi nas poznajo, tudi nas,“ je ugovarjal Andrej, „poznajo naše ime in nas in naše konje — ne pa samo naših oblek in komplimentov.“  Kristjan se je čutil razžaljenega.  Stiskal je pesti in je hotel planiti nad strica Krištofa.  Toda ti štirje strici so se mu zdeli kakor štirje medvedi, živeči v podgozdnem brlogu, in videl je, da bi slabo opravil, če bi se spustil z njimi v boj.  Zato je pomiril svojo jezo in je izkušal pomiriti tudi razdražene brate, kajti Miko Muhič je škripal z zobmi in se oziral po orožju.  Med tem je stopil tudi gospodar Mihael zopet v sobo, pristopil k mizi in rekel:  „Nikdar se še ni v tej hiši kršilo gostoljubje in se tudi danes ne bo.  Z našim nečakom se pogovorim jaz jutri, mi pa kot bratje ne bomo očitali drug drugemu njegovih napak.  Pri spominu naših dedov se varujmo vsega, kar bi motilo mir in srečo te hiše!  Bog in sveti križ!  Želim vam lahko noč.“ S temi besedami je odšel.  Vsi bratje so na to molčali.  Krištof in Marko sta se prekrižala ter odšla drug za drugim iz sobe.  „Res ni lepo, če se prepirajo sorodniki,“ je rekel Andrej in je tudi vstal. „Kristjan, nisi vajen vina.  Ko se prespiš, bo dobro.“ Prekrižal se je in odšel.  Kristjan in Miko Muhič sta ostala sama.  „Zakaj mi nisi prej povedal, po kaj greš na Dolenjsko!  Vidiš, kak vihar si naredil!“ je rekel gospod Muhič.  Kristjan je bil truden in glava mu je postala težka.  Sam ni vedel, zakaj in kako je nastal prepir, ki bi bil skoraj povod resnemu boju.  Šele zdaj se mu je zdelo, da je bil temu vzrok njegov lastni nemir, ker se je o takih časih zelo rad prepiral z ljudmi.  Bila pa mu je tudi zoprna ona tiha samostanska zadovoljnost, v kateri so živeli njegovi strici, in hotelo se mu je prepira z njimi.  Kajti videl je prav tu še oni stari svet s svojim življenjem, ki si je ostal vedno enak in je bil iz same svete zadovoljnosti s samim seboj slep za vse izpremembe in prevrate, ki jih je bil s seboj prinesel čas.  Toda mladi revolucionar je videl, s kako odločnostjo branijo stari ljudje svoj red in mir.  Gospod Muhič je bil zaradi vsega, kar se je bilo dogodilo, zelo žalosten; prišlo je vse tako nenadoma, prvič je slišal svoje brate tako govoriti, prvič je videl da bo poslej tudi pri njem dobil denar drugo veljavo.  Za enkrat mu ni kazalo nič drugega, kakor ostati zvesto na strani svojega nečaka.  „Bil si nepreviden,“ je govoril, „kar je dolga, bo vse plačano, a misliti moraš, da so tu drugi ljudje nego na Dunaju.“  Ko sta odšla iz sobe, se je tudi gospod Miko Muhič prekrižal, kajti to so delali vsi rodovi drug za drugim v trajen spomin, da izhajajo iz rodu križarjev.  „Kako neumne navade in tradicije, pri tem pa umiranje sedanjosti iz same ljubezni do preteklosti,“ je mrmral Kristjan sam pri sebi, zakaj dobro mu je bila znana povest o francoskem križarju in o raznih šegah v rodovini Muhičev, ki naj bi spominjale na davno preteklost.  Star hlapec jima je posvetil po hodniku in po stopnicah navzgor.  Miko Muhič je Kristjanu krepko stisnil roko ter mu želel lahko noč.  Ko je Kristjan prišel v svojo sobo, se je začudil nje lepi opravi in ni se motil, ko je menil, da je ta soba namenjena le za najboljše goste.  Utrujen je legel na posteljo in se zagledal v jesensko noč. „Ali me ljubi ali me ne ljubi!“ — To je bilo vprašanje, ki je bilo vzrok vsega današnjega nemira in prepira.  Razreševaje to vprašanje, je Kristjan trdno zaspal, ne da bi bil našel pravi odgovor.  Dasi sta Kristjan in gospod Muhič sklenila, da drugega dne čimpreje odpotujeta z gradu, se to vendar ni zgodilo.  Visoko je že sijalo jutranje jesensko solnce, ko se je Kristjan prebudil.  Čutil se je dobro okrepčanega, pogledal je skozi okno ter se začel spominjati dogodkov včerajšnjega dne.  Obenem so se tudi že vrata odprla in vstopil je gospodar Mihael Muhič z resnim, temnim obrazom.  Usedel se je na stol pri vratih in je začel pogovor, ki se mu je poznalo, da ga je po noči natančno preudaril:  „Ljubi Kristjan, moje sestre sin!  Ena kri nas veže, vezati nas mora ena ljubezen.  Zato ne sme biti vzrok sovraštva to, kar napravi v neumnem trenutku neprevidna mladost ali dobro vino.  Po smrti tvojega očeta bi bila moja dolžnost, skrbeti zate, ker sem najstarejši izmed tvojih stricev.  Toda ti nisi prišel na Mušičje in jaz te nisem mogel iskati po svetu.  Vem, da se je zgodilo mnogo napačnega, vem pa tudi, da se da vse popraviti, ker ne moreš zatajiti v sebi rodu Muhičev.  Veš, da se zbira vojska brambovcev, in želel bi te videti med onimi, ki se hočejo boriti za cesarja.  Spominjam se še, da te je nekoč slepota zavedla tako daleč, da si se veselil jakobinskih zmag, toda to je bila mladost, zdaj pa si že preudaren mož.  Hotel bi da bi rod Muhičev, ki je vedno zvesto služil cesarju, tudi zdaj dal moža, ki bi mu delal čast.  To pričakujem od tebe.  Kar se tiče denarja, ga dobiš, kolikor izkažejo dolžna pisma, dasi ni naša dolžnost, plačevati dolgove, ki jih dela naš brat.  To sem ti hotel povedati.“ Dasi je bil glas gospodarja Mihaela trd, sirov in skoraj neprijeten, je Kristjan vendar čutil, da govori iz njegovih besedi prav očetovska skrb in ljubezen.  „To si še premislim,“ je rekel čez nekaj časa. „Z denarjem, ki sem ga hotel dobiti, sem imel najboljše namene.  Mislim tudi, da se zdaj umirim ter ostanem stalno v Ljubljani.  Morda se celo oženim.“  „Tudi to je pametno,“ je rekel gospodar Mihael, „a če bi imela biti vojska, se take stvari navadno odlože na poznejši čas.  Sicer pa: jaz sem govoril, kakor sem mislil, in ti delaj kakor hočeš.  Vedi le eno: srce tvojega strica Mihaela je v skrbi za tebe in ti želi samo dobro, zraven pa ne pozabi, da je v tebi kri Muhičev in da imaš dolžnosti do cesarja.  Za take stvari boš našel pri nas tudi denarja dovolj.“ Tako je rekel in vstal ter odšel.  Kristjan je nekoliko pomislil te besede in je našel v njih mnogo lepega.  Potem se je hitro umil in oblekel in čez malo časa je že stal na velikem dvorišču, ki je bilo zarastlo in zanemarjeno, kakor da ni žive duše v gradu.  Na drugem koncu dvorišča je stal stric Andrej in se oziral po drevju, kako se parijo golobje.  Stric Krištof je bil na vse zgodaj nekam odjezdil s par konji, a brat Marko je že izdavna sedel s puško v gozdu.  Tu je imel Kristjan priliko, videti vso zapuščenost in siromaščino mušiškega gradu.  „Odrinemo, odrinemo,“ je klical Miko Muhič, ki je bil ravnokar prišel po stopnicah.  Stric Mihael se je približal Kristjanu ter mu podal roko, gospod Miko Muhič pa je med tem že sedel v sedlu, ker je vedel, da se nobeden njegovih bratov ne poslovi od njega.  Tudi stric Andrej je počasi prišel preko dvorišča z mladim sokolom na rami ter je podal Kristjanu roko v slovo.  Nekaj časa nato sta hitela dva jezdeca drug za drugim po ozki poti proti glavni cesti.  Dan je bil jesenski, jasen.  Od gozdov na zapadni strani so odmevali streli in lovski rogovi.  Tam je bil danes velik lov.  Gospod Miko Muhič je bil vkljub lepemu dnevu zelo slabe volje; kajti je imel po svetu mnogo dolgov, se mu ni še nikdar primerilo kaj takega, kakor snoči.  Čutil se je globoko razžaljenega od svojih bratov in bil je nejevoljen tudi na Kristjana, ker se v tako važni zadevi ni prej posvetoval z njim.