»Dolga vas« leži v prijazni dolini in se razprostira ob obeh straneh dokaj široke ceste v smeri od severa proti jugu.  Raztegnjena je jako, ker šteje lepo število hiš, in odtod nemara tudi ime Dolga vas.  Za hišami na vzhodni strani se vije širok, a plitev potok, ki sicer ne daje dobre pitne vode, pa je vendar za prebivavce te vasi velikega pomena.  V vasi je namreč še mnogo lesenih poslopij, ki se semtertja kar tišče drug drugega.  Nevarnost pred ognjem je torej jako velika.  In res bi bil požar uničil že nekolikokrat vso vas, da ni vode v taki obilosti blizu.  Nad hišami na zahodni strani pa se dviguje prijazen griček.  Na tem holmcu stoje cerkev, župnišče in šola.  Pa tudi precej drugih hiš je raztresenih po gričku.  Kakega reda se posestniki, ki so postavljali tod svoje koče, niso držali in se prav za prav tudi držati niso mogli.  Svet je tukaj vegast, poln globanj in višin.  Eden je postavil svojo kočico v malo dolinico, drug zopet na kak vzvišen prostor, kakor je že kdo iskal ali varnega zatišja, ali pa prijetnega razgleda.  Vsaka hišica pa, naj stoji že v kaki kotanji, ali pa na kaki višini, je obdana, če ne že krog in krog, pa vsaj v ozadju, s prijaznim vrtcem, polnim sadnega drevja.  Tod se je naseljevalo večjidel le ubožnejše prebivavstvo.  Spodaj ob cesti imajo svoje hiše sami kmetje, na griču pa skoro sami kočarji, ki posedujejo le malo polja in gozda.  In vendar je tu gori med pohlevnimi kočicami in zelenimi vrti mnogo prijetneje, nego doli v nižavi, kjer se šopirijo posestva oblastnejših mož.  Ne glede na to, da uživaš z griča lehko lep razgled, je tukaj tudi nekako idilično, tako tiho in mirno; doli v vasi pa drdrajo venomer vozovi po cesti, ki povzročujejo poleti razen ropota tudi še neznosen prah.  Širše ceste gori na griču ni nobene, temveč same ozke in kamenite stezice vodijo od hiše do hiše, a med njimi se razprostirajo košati vrti in zelene tratice.  Vaščani – tako se imenujejo navadno kmetje, ki stanujejo doli ob cesti – se ozirajo sicer nekoliko zaničljivo na »hribarje« gori, a ti se ne brigajo kdo ve kaj za to, ker so prepričani, da ima bivanje tu gori v marsikaterem oziru prednost pred bivanjem doli v nižini.  Ker hribarji nimajo toliko polja, da bi jih moglo preživiti, nahajamo med njimi različne rokodelce.  Eni so tesarji, drugi krovci, mizarji, ali kar si že bodi; žene hribarjev pa ali šivajo, ali pa hodijo za plačilo delat kmetom kot dninarice.  Med hribarji je imela tisti čas, ko se pričenja ta povest, tudi Meta, kakih osemintrideset let stara, a še krepka in čedna ženica, svojo borno kočico.  Majhno, leseno poslopje je obsegalo samo dve tesni, vendar prijazni sobici.  Na južni strani se je naslanjal na kočico hlevec, ki je bil baš tako velik, da se je sukala lehko po njem edino Metina kravica.  Vse poslopje je stalo na veliki pečini, ki je molela na eni strani precej visoko iz tal, da je bila videti od tu kakor mala trdnjavica, a na drugi strani, kjer je bil svet sploh višji, se je spajala s prijazno ravnico.  Za hlevom, zadaj pod skalo, se je razprostirala precej velika, dolinasta ograda, edino polje, ki ga je posedovala Meta.  Komaj trideset korakov od koče proti vzhodu stoji na vzvišenem, a ravnem prostoru, obdana od lepih, košatih lip, župna cerkev.  Onkraj cerkve proti vzhodu je župnišče, a za cerkvijo, nekoliko na desno pomaknjena, je šola.  Meta ni živela zmeraj v tako skromnih razmerah.  Njeni starši so bili sicer ubogi, a njena izredna lepota ji je bila pripomogla do tega, da se je bila primeroma jako dobro omožila.  Še zdaj, ko se je vendar moralo reči o njej, da je že v letih, so se poznali na njenem obrazu še dokaj natanko sledovi njene dekliške lepote, in njene svetle oči so še zdaj pričale, kako zapeljive so bile svoje dni.  Baš te njene oči so bile očarale sina trdnega, imovitega posestnika, ki je obiskoval latinske šole.  Najpremožnejša dekleta so se trudila za Gorenjčevega Toneta, in kjerkoli bi bil v domačem kraju potrkal na kako srčece, povsod bi se mu bilo na stežaj odprlo.  Nikdar se ni prodalo toliko židanih robcev, in nikoli se niso deklice oblačile tako skrbno kakor tisti čas, kadar je bil on na počitnicah.  In če se je postavil ob nedeljah pri maši sredi cerkve, je bilo nešteto žarnih oči obrnjenih vanj.  Toda ene same so imele do njega moč.  Še če je stala Dornikova Metka za njim in je od zadaj uprla svoje oči vanj, jih je takoj začutil in se ozrl ...  To ni ostalo prikrito.  Metko so njene vrstnice zavidale, in marsikatera jo je črtila tako, da bi ji bila izpraskala oni »dve zvezdi«, o katerih je bil Gorenjčev študent zložil pesem ter jo popeval, kadar se ga je malo napil.  Tolažile so se s tem, da študent še nikdar ni zvest ostal svoji ljubici in da Gorenjčev tako ubožne punce saj ne bo jemal.  Zidale so tudi na to, da stric Tonetov, ki je bil prošt v Novem mestu, ne bo pripustil, da bi se izpozabil tako daleč, in da ga prav gotovo privede v seminar.  Ta tolažba je jako značilna.  Potihem si je želela vsaka, da bi se radi nje izneveril poklicu, ki so mu ga bili odmenili starši in stric.  Saj je bil tako lep in bilo bi ga tako škoda, če bi se odločil za duhovski stan!  Toda, če bi ga imela dobiti Dornikova, no, potem pa najbolje, da kar kuto obleče!  Gorenjčev Tone pa se je malo menil za želje takih deklet, ki mu niso bila povšeči.  Isto tako malo se je brigal za prošnje staršev in opomine stričeve.  Metkine oči so premagale vse.  Da bi laže dosegel, kar je nameraval, se je zadnje leto prav malo učil in je dobil tako izpričevalo, da niti starši, niti stric niso mogli gojiti več nade, da jim izpolni kdaj vroče želje.  Navzlic očetovim kletvam in materinim solzam je ostal doma.  Prenašal je mirno vse godrnjanje in očitanje, tolažeč se s tem, da se to prej ali slej neha.  Še manj se je menil za zbadanje tujih ljudi.  Če mu je priletel semtertja kak lep priimek, kakor »izpriden študent« ali »babjak«, na uho, se je naredil, kakor bi ne bil ničesar slišal.  In tako je izhajal prav dobro.  Ko pa mu je kmalu potem oče umrl in mu zapustil kot edinemu sinu vse imetje, se ni kar nič obotavljal, ampak je nemudoma vprašal Metko, ki je prav zaradi tega upirala vanj svoje plamteče oči, da bi jo kdaj vzel za ženo, je vesela pritrdila, in tako sta stopila pred oltar ...  Nekaj časa je bila Meta srečna, kar se le da.  Te sreče ji ni kalila niti zavest, da jo zavidljivi ljudje opravljajo, niti skrb, da bi moglo postati kdaj drugače.  Živela je vsa za svojega lepega moža, a v posebno naslado ji je bilo to, da je bil on tako učen in izobražen.  Kadar je sedel pri kaki debeli nemški knjigi in je čital, ga je naravnost oboževala in si potihem mislila, kake revice so druge, ki imajo preproste kmete za možé.  To pa ji nikdar ni prišlo na misel, da bi mogel on pa v nasprotnem zmislu občutiti razloček, ki je bil med njim in njo.  Kako tudi!  »Poglavitna dolžnost ženske je, da je lepa!« Tako vsaj si je mislila Meta.  No, in ona je bila lepa v obili meri!  Vedela je dobro, da so bile v prvi vrsti njene oči, ki so ji pripomogle do tako odličnega moža, in pridno jih je obračala tudi sedaj še vanj.  Da bi opešala kdaj zmagovita moč teh oči, da bi se mogel odtegniti kdaj njen mož njih vplivu, ji niti v sanjah ni hodilo na misel! ...  In vendar je prišlo, kakor je moralo priti!  Tudi Tone se je dobro počutil nekaj časa poleg svoje mlade, lepe ženice.  Toda dolgo to ni trajalo.  Ko se je Meta še zibala v sladki zavesti, da je njen mož popolnoma suženj njenih čarov, je on le še s težavo prikrival kes, ki se ga je loteval radi tega, da je bil ostal doma.  Njegovo duševno obzorje je bilo vendar le toliko razširjeno, da so ga neprijetno pretresla ta ali ona preprosta, morda celo neumna vprašanja iz ust njegove žene.  Tudi v drugem oziru se je bil razvadil v mestu.  Bil je navajen na boljšo hrano, nego mu jo je mogla dajati žena, in pogrešal je te in one zabave, najbolj pa zlate prostosti izza študentovskih časov.  Sicer si je od začetka prizadeval, da bi se pokmetil popolnoma.  Šel je orat na njivo in opravljal druga kmečka dela, toda nikdar s pravo ljubeznijo, in zato tudi ni imel vztrajnosti.  Prišel je sredi popoldneva s polja domov z izgovorom, da ga boli glava, ali da mu sploh ni dobro.  Vedno in vedno ga je vleklo h knjigam, v katerih so se čitale kratkočasne povesti.  Tudi na drug, prav otroški način se je izkušal razmisliti.  Delal je lepe črke, jih kazal sosedom, ki so hodili v vas, ter se veselil njih hvale.  V tistih časih, ko je hodil v šolo on, še niso bile gimnazije tako urejene, kakor so dandanes, in kar se je naučil kdo na gimnaziji v tistih časih, se niti od daleč ne da primerjati s tem, kar se nauči dandanes.  Vendar pa si je bil Tone tudi v kemiji prisvojil toliko vede, da je poznal nekatere kisline, ki razjedajo železo.  S takimi kislinami je zapisaval v nože in žlice imena in letne številke ter zbujal s tem splošno strmenje.  Toda vse to je trajalo le nekaj časa.  Ljudje so se navadili njegove umetnosti in so ga jenjali občudovati; s tem pa so ga spravili ob zabavo.  Čimdalje težje je prenašal žareče poglede svoje žene in čimdalje manj ga je trpelo doma.  Ker ni našel več v kemiji zavetja pred dolgočasnostjo, se je zatekel k botaniki.  V onih časih je bil šolski poduk sploh bolj praktičen, in tako je bil posvečen tudi odličen del botanike poznavi strupenih in nestrupenih gob.  Znanje, ki si ga je bil v tem oziru pridobil, je hotel zdaj uporabljati Tone.  Začel je hoditi po gobe in je prinašal dan na dan, vračajoč se navadno šele pozno na večer, polne cule jurčkov, parkeljcev in drugih gliv.  Kar jih niso mogli pojesti sproti, jih je dal sušit na solnce, da bi se ohranile za zimo.  To je moral Tone storiti že zaradi tega, ker bi drugače ne bil imel povoda, odriniti vsako jutro v gozd; zakaj toliko gob, kolikor jih je prinesel včasih, bi bilo zadostovalo za ves teden, če bi jih ne bil hotel hraniti za pozneje.  V tem, ko je Tone taval za gobami, so opravljali domača dela pa drugi ljudje.  A za hišo to nikakor ni bilo hasnovito!  Tone je dobro vedel to, a vendar ni mogel drugače.  Srce ga je siloma vleklo v samoto, kjer se je lahko nemoten zazibaval v spomine nekdanjih dni ...  In kako lepa se mu je zdela zdaj preteklost, s kako otožnim srcem se je spominjal na mestno življenje!  Kako se je časih kesal, da se je radi dvoje lepih oči lotil kmetovanja, ki mu nikdar prijalo ni!  In to je bil šele začetek!  Kaj bo še?! ..  Strah ga je bilo prihodnosti.  Zdel se je sam sebi kaznjenec, ki ga drže zoper lastno voljo na neljubem kraju ...  Meti se ni zdelo čudno, da njen mož ne dela rad na polju.  »Moj Bog, gosposkega življenja je bil navajen!« Tako ga je opravičevala sama pri sebi, in zavest, da ima moža, ki bi bil lehko gospod, jo je obradostila vselej tako, kadar se je spomnila tega, da mu ni zamerila njegovega pohajkovanja.  Nekoliko manj razumljivo pa ji je bilo to, da tako lehko po ves dan zdrži v gozdu, in da ga tako malo sili srce k njej domov.  Kako težko ga je ona vselej pričakovala in kako nerada se je zjutraj ločila od njega! ..  Pa seveda, moško srce je vse drugačno! ..  Toda končno je morala izprevideti tudi Meta, kako stoje stvari.  Ko se je bil Tone naveličal tudi nabiranja gob, je začel postajati čemeren.  Nič več ji ni tako prijazno odgovarjal na njena vprašanja, in semtertja je padla celo kaka trda beseda.  To je Meto nekoliko potrlo.  Še hujše pa bi jo bilo zadelo, če bi bila videla v njegovo srce ter poznala misli, ki so mu rojile po glavi.  Čimdalje bolj je vrelo po njem in bolj in bolj si je očital, da se je navezal na tako preprosto žensko.  Videl je zdaj samo njeno preprostost, za njeno lepoto je bil postal popolnoma slep.  In zdelo se mu je v njegovem samoljubju, da se je pregrešila nad njim!  Ali ni bilo to predrzno, da je dvignila oči do njega?  Ali ne bi bila morala uvideti, če je imela le količkaj razuma, da onadva ne gresta skup in da se ne moreta zlagati dolgo?  Po Tonetovi logiki bi bila morala njegova žena slutiti to, česar ni slutil on navzlic svoji izobraženosti, navzlic večjemu razumu.  Da, ona je bila po njegovem mnenju vsega kriva in sama sebi naj pripiše, če se je je naveličal!  Naveličal pa se je bil nje in vsega življenja doma tako, da je moral v svet!  Vsaj nekoliko časa je hotel živeti spet prosto, brezbrižno, brez onih ozirov, katerih se ni mogel znebiti med domačimi ljudmi ...  Malce plaho naznani nekega jesenskega dne svoji ženi, da hoče iti po zaslužku.  Meta bi se bila tega moževega sklepa morda oveselila, ko bi se ji ne bila zbudila hkrati sumnja, da ga ni skrb za hišo privedla do tega, da tiči temveč nekaj drugega za njegovim sklepom.  Pogledala ga je s solznim očesom; on pa, čuteč, da nekaj sluti, se ji nasmeje tako ljubeznivo, da ji je takoj odleglo pri srcu.  Še nekoliko lepih besedi in – Meta se je sprijaznila z moževim načrtom.  Tone je hotel krošnjariti.  To je bil posel kakor nalašč zanj: ne težak, pa nudeč mu priliko, priti daleč po svetu ...  Vzel je par sto goldinarjev na posodo in se odpravil z doma.  Pri slovesu je žena bridko jokala, in tudi njemu so prišle solze v oči.  Genila ga je njena velika ljubezen, in pojavil se mu je v prsih glas, ki mu je pravil, da ni samo ona kriva njegovega nezadovoljstva in da pripada večji del krivde nanj.  Ločil se torej ni brez sočutja do svoje lepe ženice ...  Toda dolgo ga niso navdajale otožne misli.  Ko mu je bila izginila izpred oči domača vas, je pozabil na sedanjost in preteklost in se bavil samo še s prihodnostjo.  To pa si je slikal tako lepo, da je kmalu prevladalo veselje v njegovem srcu.  Bil je še mlad, lahkomišljen in bil je uverjen, da ga čakajo nenavadni, prijetni dožitki.  Pisma, ki jih je Meta dobivala od začetka od svojega moža, niso bila prevesela.  Tožil ji je, da kupčija ne gre tako, kakor je pričakoval, in da je časih bolehen.  Pozneje pa so postala poročila jako redka, in Meta je bila večkrat v velikih skrbeh, dokler ji ni po preteku dolgih šest mesecev došla od moža osrečujoča vest, da se v kratkem vrne.  In res je prišel na Veliko noč.  Štirinajst dni pred moževim prihodom je povila Meta otroka, zdravo, krepko deklico, kateri so dali pri krstu ime Rezika.  Upala je, da bode njen Tone otroka vesel, in željno ga je pričakovala.  Gojila je skrivoma razne nade.  Ena teh je bila tudi, da Tone ne pojde več po svetu.  Preveč si ga je želela, preveč je bila navezana nanj, da bi ga bila hotela pustiti še kdaj z doma ...  Zdaj, ko je bil otrok tu, bode pač vpošteval njeno željo!  Tako je upala, tako se je tolažila ...  Veliki četrtek je bilo, ko se je pripeljal Tone domov.  Bil je debel in lepo rdeč v obraz.  Moralo se mu je torej dobro goditi na tujem, in ona bolehavost, o kateri ji je tožil izpočetka, vsekakor ni mogla trajati dolgo.  Meta je po teh zunanjih okolnostih po pravici sklepala, da je tudi nekaj denarja prinesel domov.  Pričakovala je, da ji vzame sam kaj v misel o tem.  Ko pa se to le ni zgodilo, ga je vprašala, kako se mu je kaj obnesla kupčija.  A on je nakremžil obraz, da se je prav videlo, kako nadležno mu je to vprašanje, potem pa se je začel izgovarjati, da je posodil precej veliko svoto nekemu prijatelju, ki je ostal tudi čez poletje zunaj in ki mu vrne denar prihodnjo jesen, ko se snideta spet nekje na Laškem.  Te besede so Meto hudo zadele, ne toliko radi tega, ker ni imel mož kaj pokazati, nego radi tega, ker ji je tako hladnokrvno naznanil, da jo namerava zopet zapustiti.  Nekoliko je pač pričakovala, da si do jeseni še premisli, toda ta njena nada je ginevala od dne do dne bolj.  Bralo se mu je na obrazu in vse njegovo vedenje in počenjanje je pričalo, kako se dolgočasi doma.  Prve dni po prihodu si je pač prizadeval, da bi bil prijazen z njo.  Tudi otroku se je nasmehaval in ga vzel časih celo v naročje; toda njegova ljubeznivost je pojemala bolj in bolj.  Meta si tudi iz tega vzroka ni obetala nič dobrega, ker je dobival tako pogosto pisma.  In kadar mu je došel tak list, je bil kakor izgubljen.  Bil je zamišljen in otožen, a če ga je poprašala, kaj mu je, ali kdo mu piše, ji je odgovarjal osorno in nejasno.  Bilo je začetka septembra, ko se je nekega dne zglasil spet pismonoša pri njem ter mu izročil pismo.  Prebravši ga, se je začel takoj pripravljati na pot.  Vzel je spet, in sicer to pot veliko svoto denarja na posodo.  Ženi je opravičeval to s tem, da hoče začeti večjo kupčijo, in sicer s podobami in slamniki, to je s stvarmi, ki so se v tistih časih po Laškem dobro razpečavale.  Obetal ji je, da ji pošlje čez zimo denarja, tako da bo poravnala lehko ves dolg.  Meti so se budile težke slutnje.  »Morda se ne bova videla nikoli več!« je vzkliknila in pretresljivo jokajoč položila roke okrog njegovega vrata, ko se je poslavljal od nje.  On jo je izkušal tolažiti, toda beseda mu ni šla prav iz ust.  Objel jo je i on, poljubil otroka ter šel ...  Meta je tudi potem še, ko je bil mož odšel, nekoliko dni neprenehoma jokala.  Otrok, ki bi ji bil imel biti v tolažbo, ji je bil povod še hujšega žalovanja.  Saj ji je bilo baš to, da niti z otrokom ni mogla navezati moža na dom, neovržen dokaz, da se je ohladila njegova ljubezen do nje.  To je bilo bridko, grenko spoznanje, katero ji je še bolj pomnoževalo skrbi, ki so ji že itak polnile dušo.  A da se nje slutnje obistinijo tako naglo, tega vendar ni pričakovala.  Tri mesece po moževem odhodu ji je došlo od tuje roke pisano pismo, v katerem ji mož naznanja, da je nevarno zbolel.  Dal ji je razumeti, da se ne bosta videla nič več, in z ganljivimi, v srce segajočimi besedami je jemal slovo od nje in od otroka.  Prosil jo je odpuščanja, da je šel v svet, prepustivši jo sami sebi, ter se priporočal njeni molitvi ...  Štirinajst dni pozneje pa je dobila Meta drugo pismo, iz katerega je zvedela, da je njen mož mrtev ...  Čudno je bilo to, da o njegovi smrti ni prišlo nikako uradno poročilo, ne v župnišče, ne kam drugam.  Ljudje so delali vsled tega razne opazke.  »Sam se je zapisal med mrtve,« so trdili nekateri.  Drugi pa so se hudomušno nasmehavali, rekoč: »Pojte, pojte, tak razvajen študent pa bo oral doma!  To se je lehko vedelo naprej, da pride tako!«  Meta pa si je zdaj, ko je bila prišla odločitev in se ni dalo predrugačiti nič več, opomogla naglo.  Tudi ona ni imela pravega zaupanja v tista pisma, dasi je skrbno skrivala svoje pomisleke pred ljudmi.  A baš ti pomisleki so bili vzrok, da je omejila svoje žalovanje in da ni čez mero tožila radi izgube, ki jo je bila zadela.  Imela je trezno filozofijo.  »Če je mrtev,« je rekla sama pri sebi, »ga ne ožive vse moje solzé; če pa mi je storil to ... no, potem ni vreden, da bi potočila tudi le eno solzo za njim!«  In posvetila je svojo pozornost spet vsakdanjim skrbem.  Pred vsem pa se je brigala za svojega otroka, za svojo hčerko.  Hotela jo je lepo odgojiti in je trdno sklenila, da ji nikdar ne izda, kaki dvomi jo navdajajo glede njenega očeta.  In res je Rezika rastla v veri, da ji je oče že davno umrl.  Ko je postajala večja, se ji je zdelo samo to čudno, da je mati tako nerada govorila o očetu.  Dekletce je sklepalo iz tega, da si oče in mati nista bila kdo ve kako dobra.  Meta se je že nekaj let trudila s kmetijo, a morala je uvideti, da to presega njene moči.  Ker je bila ubogih staršev hči, se sama ni kdo ve kako spoznala pri gospodarstvu, poslov pa tudi ni mogla dobiti takih, da bi se bila lehko zanašala nanje.  Tako je prišlo, da je hiša od leta do leta bolj slabela in pešala.  Nazadnje so pritisnili še upniki, ki so bili posodili njenemu možu denar.  Da bi odvrnila od sebe popolni polom, je naposled radovoljno prodala posestvo.  Iz izkupila je poravnala dolgove, a s tem, kar ji je še ostalo, je kupila gori na griču bajtico, v katero se je preselila s svojo hčerko.  Mati narava je često jako muhasta.  Svoje dari trosi z veliko samovoljnostjo.  Tu se kaže skrajno skopo, tam zopet potratnodarežljivo.  Časih zalotimo najkrasnejšo cvetko v kraju, kjer bi se je najmanj nadejali, in dogodi se, da nas sreča v kaki skromni, pozabljeni gorski vasici dekletce tako divne lepote, kakršnega bi zaman iskali po kraljevskih dvorih.  Še bolj čudno je pa to, da imajo dostikrat lepi, zdravi starši grde, slabotne in pohabljene otroke, ali pa tudi nasprotno.  Od kod to?  Vsekakor so oni trdni, večno neizpremenljivi zakoni, kateri vladajo baje v stvarstvu, težko doumni!  No, časih se materi naravi pa tudi ne more očitati, da bi bila nedosledna!  Meta je bila krasotica v svoji mladosti, da ji ga ni bilo para v treh župnijah, in lepa je bila tudi njena Rezika.  Da, hči je bila še mnogo lepša nego mati.  Imela je tudi nekoliko očetovih potezic v obrazu, ki so se spajale s potezami, ki jih je bila podedovala po materi, v prekrasno harmonijo.  Ves svet se je vzgledoval nad tem dekletcem.  Vse na njej je bilo nekako gosposko, plemenito.  Rasti je bila vitke, a vendar je bil njen životek tako prijetno poln in mehak.  Obrazek je bil pač nekoliko suhljat, a zato čudovito izrazit, in njena lica so bila navzlic temu lepo zorna, od lehke rdečice navdahnjena.  To vam je bila nenavadna, idealna glavica, kakor lepše morda še nikdar noben slikar naslikal ni.  A najčudovitejše so bile njene oči.  Kakor dve zvezdi v tihi, jasni noči, so mirno gledale v svet ter lile svojo milobno, dobrodejno luč.  Nihče, ki so se uprle vanj, se ni mogel odtegniti njih mogočnemu vplivu.  A tudi druga njena zunanjost je bila občudovanja vredna.  Njeno vedenje, njeno kretanje, njena hoja, vse, vse bi bilo delalo čast ženski iz najvišjih krogov.  Če se je primerilo, da jo je videl kdaj kak tuj človek, ki ga je naključje pripeljalo v ta kraj, je strmeč popraševal, kako je zašlo to dekletce semkaj.  Pa tudi domači ljudje sami so čutili, da ne spada prav med nje.  Večkrat se je pošalil kdo z njeno materjo, rekoč:  »Meta, odkod imaš vendar ti to svojo hčerko?«  »I, zamenjala jo je,« je pristavil drugi.  »Pri nas ni podnebje za to, da bi poganjale take žlahtne rože!«  »Le gledi, da ti je kak grof ne odpelje!« jo je svaril tretji.  Meta pa je odgovorila na to:  »Saj, ko hodi tod mimo toliko grofov!«  Toda popolnoma prikriti ni mogla, kako dobro ji dejo take besede, in potihem si je sama rekla večkrat:  »Kdo ve, kaj postane še iz moje Rezike!« Vedela je, da je lepota za žensko velik dar božji, a da ji je lehko tudi vir nesreče, da celo pogube; na to navzlic lastni, žalostni izkušnji ni mislila.  Kaj takega se ji je zdelo nemogoče pri njeni hčerki!  Da se bo Rezika bolje možila, nego kaka druga kočarska hči, o tem je bila trdno uverjena in je upala, da bode poleg nje i ona imela na stara leta lepo, prijetno življenje.  O vsem tem je bila prepričana tem bolj, ker se je bila Rezika vsled svoje nadarjenosti in pridnosti priučila marsičemu, s čimer se niti hčere prvih kmetov niso mogle ponašati.  Sprijaznila se je bila z učiteljevo soprogo, ki je bila jako izobražena ženska, in od nje si je prisvojila mnogo takih stvari, ki so ji nadomeščale to, kar bi se bila morala naučiti sicer le v kaki mestni šoli.  Zlasti v raznih ročnih delih se je bila izurila poleg učiteljeve žene tako, da bi se bila v tem lehko izkušala z marsikatero mestno gospodično.  Seveda svojega znanja zdaj še ni mogla uporabljati kdo ve kako.  Morala se je baviti bolj z vsakdanjimi deli.  Šivala je in izgotavljala ženske obleke ter pripomogla tako, da sta z materjo, ki je le bolj poredkoma kam na delo hodila, živeli še dokaj dobro.  Da so se začeli pri Reziki kmalu zglašati snubači, je umevno.  Komaj je bila dopolnila šestnajsto leto, pa je že imela ženitovanjskih ponudeb v izobilju, a njej se je zdelo vse to nekako čudno, smešno.  Videla je sicer, da se može druga dekleta, a da bi prišla tudi nanjo enkrat vrsta, da bi tudi ona morala zapustiti mater ter se morala preseliti v tujo hišo, se ji je zdelo neverjetno, nemogoče.  In kaj bi tam? . .  Ne, ne, lepše ni nikjer nego doma!  Pa dasi se ji je sčasoma nekoliko jasneje pojavljala zavest o ženskem poklicu, je vendar enega snubca za drugim odpravila iz hiše.  Kazala se je vsem moškim enako hladnokrvna, akoravno je imela svoje skrivne simpatije in antipatije in akoravno si je časih dejala: »Tega pa že ne, rajši spet onega!« Prijazna je bila z vsemi enako; nobeden se ni mogel pritožiti, da bi ga bila zavrnila osorno, a nobeden si ni mogel tudi domišljati, da mu je dala prednost pred kom drugim.  In tako je bila dopolnila Rezika navzlic svoji izredni lepoti osemnajsto leto, ne da bi se bila omožila.  Bila je pri tem popolnoma srečna in nikdar si ni belila glave o tem, kakšna bo njena prihodnost ...  Malo več preglavice pa je delala hčerina možitev Meti.  Da je Rezika odklonila dozdaj vse ponudbe, to ji ravno ni delalo skrbi.  Bolj pa jo je vznemirjalo to, da se ni bil oglasil dozdaj noben tak snubec, ki bi bil njej popolnoma pogodu.  Kakor je ljubila svojo hčer, se vendar nikdar ni vprašala: »Bi bila li s tem srečna moja hči?« temveč vselej le: »Bi li imela jaz pri tem to, kar bi rada?« In dozdaj je morala na to drugo vprašanje vedno odgovarjati z »ne!« Zato se pa tudi hčeri nikdar ni protivila, ako je rekla, da se še ne mara možiti.  A postajalo ji je že tesno pri srcu.  Naposled pa so se Meti le razjasnila lica.  Končnik, najimovitejši posestnik v vasi, je bil postal vdovec.  Ta se je začel ozirati po Reziki.  Nekoč je poklical Meto k sebi v hišo, ji natočil kozarec dobrega, starega vina, da jo je hipoma pogrelo po životu, potem pa ji razodel, da bi bil pripravljen vzeti Reziko za ženo.  Končnik je bil že v letih, a bil je vendar še korenjak; tej trditvi je moral pač vsakdo pritegniti.  Bil je srednje postave, pa močan in širokopleč, pravi hrust.  Obraz mu je bil nekoliko od pijače zaripljen, in imel je že precej obilen trebuh, vsled česar je nosil spodnje tri gumbe pri telovniku zmeraj odpete.  Vsekakor je bila njegova gručava postava v velikem nasprotju z nežno, fino postavo Rezikino, in lep zakonski par bi onadva nikakor ne bila, a vse to ni pripravilo Mete do tega, da bi bila odbila Končniku hčerino roko.  Nasprotno, bila je takoj voljna ugoditi njegovi želji in mu obljubila s komaj pritajenim veseljem, da bo napela vse moči, da pridobi hčer zanj.  Storila je to tem rajša, ker ji je Končnik precej v prvem hipu namignil, da se preseli s hčerjo tudi ona k njemu.  V Končnikovi hiši je videla združene vse one pogoje, od katerih je smatrala zavisno lastno srečo.  Razen lepe kmetije je imel njen prihodnji zet gostilno in prodajalnico in vsekakor tudi dosti denarja, česa ji more torej nedostajati in kaj se bode poznalo taki hiši, če si bo ona časih malo postregla!  In Rezika?  Njej se bode godilo seveda še boljše, in hvaležna ji bo, da jo je tako lepo pod streho spravila!  Da bi se ustavljala njeni volji, to ji niti na um ni hodilo ...  Od tistihmal je Končnik večkrat klical Meto k sebi, da bi malo »pogospodinjila«, kakor se je on izražal.  Ona pa se je rada odzvala njegovim vabilom, zakaj plačeval jo je dobro za njen trud in ji vselej še tako postregel, da se je na večer jako zadovoljna vračala domov.  A s hčerjo pa še ni bila izpregovorila odločilne besede.  Ker se Končnik že zastran lepšega ni mogel ženiti tako kmalu po smrti svoje prve žene, se ji stvar ni zdela nujna in je smatrala za bolje, da naznani hčeri veselo novico šele ob kaki ugodni priliki.  Toda nekoč ji pripomni Končnik, da bi vendar le rad poznal tudi Rezikino mnenje.  Zdaj ni mogla Meta več odlašati ...  Bilo je neke srede dopoldne, ko je sedela Rezika v sobi pri oknu in šivala, mati pa je v veži južino pripravljala.  Nekako molčeča je bila že vse to dopoldne mati, in hčerka se je ozrla že nekolikokrat skrbeče po njej.  A tudi materi so uhajali časih pogledi skozi odprta vrata do hčere.  Prav videlo se ji je, da namerava nekaj, a da ne ve prav, kako bi najbolje začela.  Borno kosilce je bilo že na mizi, in mati in hči sta prijeli za leseni žlici, da bi začeli jesti.  To je dalo materi povod, da je izpregovorila:  »Danes pa ne bom jedla tako dobro, kakor sem včeraj pri Končniku ...  Eh, pri Končniku ti imajo dobro hrano!  Zato pa gre tudi vse tako rado delat tjakaj!«  »Posli pa le niso nič prav zadovoljni tamkaj,« odvrne Rezika.  »Venomer se menjujejo!«  »Kdo pravi?  Seveda, lenuhov Končnik v svoji hiši ne trpi, tisto je že res!  Kdor pa je le količkaj priden, izhaja prav lahko ž njim!«  »Jaz sem pa slišala že večkrat, da ljudi neprenehoma priganja k delu in da je samo sebi dober, drugim pa ne privošči ničesar.  Pravijo, da celo delavcem plačilo trga, ako le more.«  »Rada bi vedela, kdo ti je vse to natvezel!« ugovarja mati, kateri so hčerkine opazke jako neprilično hodile.  »Mene poslušaj in to verjemi, kar ti jaz povem!  Tisto ni vse skupaj nič res, kar ti trdiš!  Le poslušaj!  Ko smo včeraj plele na njivi, se je pripeljal Končnik sam na svojem vozičku za nami ter nam prinesel malico.  Pa kako malico!  Meni pa je še rekel: Meta, tako hiteti bi ti pa res ne bilo treba!  Saj si vsa potna!  Le počasi, počasi!  Pa naj reče še kdo, da priganja ljudi pri delu!«  »Čudno!« pripomni Rezika neverjetno.  »Kaj bo čudno?  Nič ni čudno!  Jaz ga pa dobro poznam in vem, da ni napačen človek!  Le poslušaj, kaj je potem še zvečer naredil!  Ko smo bili povečerjali, me pokliče v klet ter mi natoči kar iz soda kozarec najboljšega vina in mi reče: Na, Meta, saj si ga zaslužila!  Ali nima torej dobrega srca?  Tako se mi je prileglo tisto vino, da je bilo kaj!«  »Samo Vas je poklical v klet?« se začudi iznova hčerka.  »Saj vas je delalo vendar več!«  Te besede so spravile Meto malo v zadrego, tako da ni vedela precej, kaj bi odgovorila.  Po kratkem premolku reče vendar: »Saj je pozneje poklical morda tudi druge!  Toda z menoj se je hotel nekaj pomeniti, zato mi je velel sami v klet.«  S temi besedami se je bila doteknila Meta predmeta, o katerem bi bila rada govorila s hčerko.  Toda vedi ga Bog, zakaj so ji šle besede tako nerade iz ust!  Je li morda vendar le čutila, da je mislila bolj nase nego na hčer, ko je to obljubila Končniku?  Odkašljevala si je precej dolgo, preden je nadaljevala:  »Trdna hiša to, Končnikova!  Vesela bo lehko tista, ki si jo izvoli Končnik za ženo.  Saj brez žene ne bo mogel biti več dolgo.«  »Oh, vdovca bi pa jaz že nikoli ne bila vesela!« vzklikne Rezika, kakor bi se bila hipoma zavedla, kam cikajo materine besede.  »Neumnica ti!« se zahudi mati.  »Naj bo vdovec, če je!  Saj ni nič otrok od prejšnje žene!«  »Pa petdeset let bo že kmalu star!«  »Nak!  To spet ni res!  Sam mi je povedal, da jih še ni petinštirideset izpolnil!  V najboljših letih je!«  »No, pa lep ravno tudi ni!« nadaljuje hčerka, kakor bi jo mikalo, nasprotovati materi.  »Na eno oko zmeraj miži, ali pa pomižikuje z njim tako čudno, da sili človeka na smeh, če ga vidi.«  »Molči!  Kaj bi tisto!« se razjezi mati.  »Mož je, da je malo takih!  Koliko pa je fantov, da bi se mogli meriti z njim? ..  Poglavitna reč pa je, da ima kaj in da je dober!  Ženi pri njem ne bo manjkalo ničesar in na rokah jo bo nosil, to ti jaz povem!  Jaz bi si ne želela nikdar boljšega zeta, nego je on!«  Reziki se raztegnejo oči in zvedljivo jih upre v mater.  »Le gledi me le!« reče ta, opazivši njeno osuplost.  »Tudi tebi se bo treba omožiti!  Še nekaj mesecev, pa boš imela devetnajst let!  Ko sem bila jaz stara toliko, kakor si zdaj ti, sem bila že omožena.«  »Meni se pa nič ne mudi!« pripomni hči.  »Tudi ne vem, koga naj bi jemala!«  »Pa jaz vem, če ti ne veš!« odvrne mati.  »Kaj?« vpraša strmeč hči ter odloži žlico.  »Pa me saj ne misli Končnik snubiti?«  »Če te misli snubiti, ne morem reči,« se izgovarja Meta, »toda da bi se te ne branil, vem dobro!«  Rezika se ni mogla zdržati smeha.  »Hahaha, torej Končnika ste mi izvolili? ..  Njemu naj se izkušam prikupiti?  Mati, ne vem, ali govorite resno, ali pa se le norčujete!  Hahaha, Končnik in jaz — mož pa žena!  To veste, da ga vičem — kako bi ga ne, ko je toliko starejši od mene!  Prav lehko bi bil moj oče!  No, jaz bi ga ne mogla tikati, če bi bil tudi moj mož!  To bi bilo res lepo, če bi ga klicala: Slišite Vi, moj mož!  Hahaha mati, kaj pravite, ali bi ne bilo to vendar malo prečudno?«  Rezika se je smejala prav od srca.  A materi ni bilo prav, da se je tako norčevala.  »Kaj čvekaš!« vikne nejevoljno in stisne spodnjo ustnico na zgornjo, da se ji je grdo razblinila.  To navado je imela Meta vselej, kadar je bila razjarjena.  Bilo je videti, da bo obmolknila, vendar izpregovori spet čez nekoliko časa:  »Dobro ti hočem, nič drugega!  Kaj bi stradali in se mučili z delom, ko si lehko izboljšava življenje!  Tvoja dolžnost je, da me slušaš in gledaš na to, da tudi meni olajšaš stara leta!«  Rezike se je lotil spričo teh materinih besed mešan čut.  Na eni strani jo je zgrabilo neprijetno, da je mati tako trezno, brez vsakega najmanjšega ozira na njene srčne potrebe, snovala načrte za udobnost lastnega življenja, na drugi strani pa se ji je mati spet smilila, zakaj ljubila jo je goreče in od srca bi ji bila privoščila življenje, kakršno si je želela sama.  Rada bi bila storila marsikaj za njo, a če se je zmislila na to, da bi postala Končnikova žena, se je zdrznila po vsem životu ...  Da bi matere preveč ne žalila ter jezila še bolj, reče s pridržanim, ponižnim glasom:  »Čula sem praviti, da je poglavitna reč pri možitvi srce.«  »Oh, kaj srce!« poseže mati vmes.  Razum, razum se mora imeti, kakor pri vsaki stvari, tako tudi pri možitvi!  Mlad človek si misli življenje vse drugače, nego je v resnici!  Srce je zapeljalo že marsikoga v nesrečo!  Le mene poslušaj, ki imam izkušnjo!  To si zapomni: Ljubezen in lakota še nikdar nista bili prijateljici!  Ljubezen hoče biti sita! ..  Koga pa hočeš vzeti?  Mar tistega mlečnozobega cerkovnika, ki gleda iz turnskih lin zmeraj tako željno sem dol, kadar zvoni ali potrkava?  Veš, jaz nisem slepa in že davno sem opazila vse!  Ne rečem, da ni čeden ta Mihec, ali stradala bi pri njem!«  Rezika je zardela, ko je mati spomnila cerkovnika.  Prvi hip sama ni vedela, zakaj.  A ko je stvar nekoliko pomislila, je morala priznati, da so ji cerkovnikove velike, sanjarske in otožne oči res posebno ugajale ...  Res je bilo tudi, da se je oziral po njej in se ji nasmihaval, in ravno tako res, da se mu je ona odsmihavala.  Toda pri tem ni nikdar nič posebnega mislila, najmanj pa, da bi postal Mihec kdaj njen mož.  Z lehko vestjo je torej odgovorila materi: »Za cerkovnika se menim toliko, kolikor za Končnika in še več drugih, ki so se mi že silili ter me nadlegovali!  Seveda, ko bi prišlo na to, da bi se morala možiti in da bi morala voliti med Končnikom in cerkovnikom, bi se že rajša odločila za zadnjega.  Sicer pa, kakor sem že rekla; meni se nič ne mudi možiti se, in vi mi menda tudi privoščite še par let prostosti.«  »Dekle, dekle!« vzklikne zopet ozlovoljena mati.  »Druga dekleta so vesela, če dobe snubca, ti pa ...  Kar molči mi — ti skrivaš nekaj pred menoj!«  »Bog ve, da ne!« zatrjuje Rezika.  »Ali moški so mi morda baš radi tega tako zoprni, ker se mi vedno usiljujejo ...  Že večkrat sem si mislila,zakaj sem ravno jaz tako nesrečna,da ga nimam miru ...«  In posilile so jo solze.  Zdaj pa se je morala mati smejati.  »Saj res, to je prava nesreča!  Ne da bi bila vesela, da je tako, ampak še kremži se! ..  Ali je kdo videl že kdaj kaj takega na svetu?«  »Jaz ne morem za to, če sem taka!«  »No saj te že še sreča prava pamet! ..  Samo če je res, da so ti vsi moški tako malo mar kakor Končnik!«  »Vsi!« potrdi Rezika, toda sredi odgovora ji zatrepeče glas, kakor bi bil hipoma prešinil njo samo dvom, da govori resnico.  Plaho povesi oko, boječ se morda, da bi ne odsevalo iz njega nekaj, kar je tlelo že dolgo dolgo skrito globoko doli v dnu njenega deviškega srca.  »Rezika, snoči je prišel logarjev Albin domov!  Oh, ti si ne moreš misliti, kako je lep!«  Te besede, ki jih je zaklicala brez vsakega posebnega namena neka znanka, ko je šla mimo njenega okna, so povzročile, da je šinila Reziki vsa kri najprej k srcu, potem pa v glavo.  Roke so ji otrpnile tako, da je morala odložiti delo, ki se je bavila ž njim.  Griček, ki stoje tako zvane hribarske koče na njem, se naslanja proti zahodu na gorovje, ki je polno najlepšega bukovega in smrekovega lesa.  Ti gozdi niso kmetovski, temveč so ostali v lasti graščine tudi potem še, ko so se bili kmetje odkupili.  Oskrboval je te gozde že postaren logar, vdovec, ki je imel edinega sina — Albina.  Tega Albina je poznala Rezika od mladih nog.  Logarjeva hiša je stala sicer na samem sredi gozda, toda ni bila oddaljena toliko od vasi, da bi ne bili mogli biti logarjevi v vedni dotiki z vaščani.  Razen tega pa je hodil Albin, ki je bil tri ali štiri leta starejši od Rezike, v vaško šolo, in akoravno nista obiskavala oba enega in istega razreda, sta se pa le videla vsak dan.  Albin je bil živ, razposajen deček.  Poznalo se mu je, da diha zdrav gozdni zrak in da mu nihče ne krati ljube prostosti.  Imel je vedno kak ravs in kavs.  Trgal in lasal se je kmalu s tem, kmalu spet z onim svojih sošolcev.  Največje veselje pa mu je bilo, nagajati dekletom.  Zlasti Rezika ni bila nikjer varna pred njim.  Če jo je le ugledal, je skočil k njej ter jo ali zgrabil za njene dolge lase ter jo stresel nekoliko, ali pa jo brez vsakega najmanjšega povoda nabunkal s pestjo po hrbtu, in sicer časih tako, da so ji vsled bolečine solze zalile oči.  Drugi so Albina pogostoma tožili pri učitelju ter mu naklonili marsikatero kazen.  Rezika pa tega nikdar ni storila.  Čudno rada je imela tega dečka.  Mogoče zato, ker je bil vedno tako čedno oblečen in se je sploh ugodno razločeval od vaških paglavcev.  Akoravno ni bil nikdar ljubezniv z njo in akoravno ji je pri vsaki priliki kako založil, jo je vendar srce vedno vleklo k njemu.  Še nalašč se mu je včasih nastavljala, če tudi je vedela, kaj pride, ako jo ugleda.  Instinktivno je čutila, da jo ima tudi on rad in da se baš radi tega tako rad zaganja vanjo, ker jo ima rajši nego druge.  Če se je dogodilo kdaj, da je ni pogledal, ali celo, da se je pošalil s kakim drugim dekletcem, ko je njo prezrl — storil je tudi to časih, ker je bil ves muhast — ji je to huje delo, nego če bi ji bil izpulil celo pest las iz glave.  Ko so šli nekega dne iz šole, skoči Albin nenadoma k njej, ji potegne ruto raz glave ter steče z njo črez hrib proti svojemu domu.  Rezika se spusti, glasno jokaje, v tek za njim.  Vsa druga šolska mladež pa je plesala od samega veselja in se grohotala, videč, kako se onadva lovita.  Rezika je vpila in prosila, naj ji da robec nazaj, zakaj bala se je priti brez njega domov; ali razposajeni Binče — tako so ga klicali doma, ko je bil še majhen — se ni zmenil niti za smeh in grohotanje šolarjev in šolaric, katerim je bila nebeška zabava to, niti za jok in vpitje Rezikino.  Drvil jo je urno kakor zajec proti gozdu, a Rezika je sopihala za njim.  Dospevši do košatega grma, počene Albin in jo na pol skrit počaka.  Ko pa pride Rezika do njega, vsa razgreta in mokra po licih od znoja in solz, skoči bliskoma pokoncu, ji vrže ruto čez glavo in ji pritisne, potegnivši oba vogla rute pod njeno brado tako močno navzkriž, da mu je pomolila nehote obraz nasproti, srčan in krepak poljub na usteča ...  Zna Bog, od kod je vedel mladi navihanec, da so usta tudi za poljubovanje! — A komaj se je bilo to zgodilo, pa izpusti tudi že ruto iz rok, čofne Reziko z dlanjo po licu, da je kar plosknilo, ter zbeži, ne da bi bil izpregovoril najmanjšo besedico z njo ...  Ta dogodek se je vtisnil Reziki čudno v spomin ...  Bila je tistikrat stara šele devet let, in vendar ji je zbudil oni poljub čute, ki ji nikdar niso popolnoma zamrli v srcu.  Navzlic udarcu po licu, s katerim je Albin tako rekoč paraleliziral pomen svojega poljuba, ga je imela odslej še rajša, in njena otročja duša mu je bila še bolj naklonjena, nego dozdaj ...  Toda kmalu po tistem dogodku je moral Albin z doma.  Vzel ga je k sebi v mesto njegovega očeta brat, pri katerem je ostal dolgo vrsto let.  Rezika ga je videla, kako ponosno je stopal tistikrat s svojim očetom mimo njih koče, ko je odhajal.  Željno je gledala skozi okno za njim, a njemu niti na misel ni prišlo, da bi se bil ozrl po njej!  Albin, ki se je šolal v mestu, je ostajal tudi čez počitnice pri stricu.  Ne da bi bil hodil on domov, je obiskal rajši oče njega vsako leto po enkrat, ker je hotel od časa do časa tudi svojega brata videti.  In tako se je zgodilo, da je Rezika, kateri se je izpočetka jako tožilo po živahnem, razposajenem dečku, sčasoma vendar toliko pozabila nanj, da ga ravno ni pogrešala.  Leta so potekala, ne da bi se bila s posebnim zanimanjem spominjala nazaj na one čase, ko jo je pretepaval in lasal Binče.  A ko se je bila razcvetela v devico in so se začeli zglašati pri njej snubci; ko je čula govoriti o možitvi in je čutila, da se bliža tisti čas, ko se bo morala ukloniti materini volji, so ji začeli čimdalje pogosteje spet uhajati misli v preteklost nazaj.  Sredi dela, sredi drugih misli ji je stopila časih kar nenadoma pred oči podoba onega ljubeznivega dečka, pred čigar razposajenostjo je imela toliko pretrpeti svoje dni.  A še bolj čudno je bilo to, da si je predstavljala svojega nekdanjega znanca zdaj često tudi takega, kakršen bi moral pač biti po toliko letih: visokega, gibčnega, z ognjevitimi očmi, a smehljajočim obrazom.  Pa ne da bi bila gojila nado, da bode kdaj on njen mož.  Na eventualiteto, da bi jo zasnubil kdaj Albin, dozdaj še ni mislila, ker je sploh premalo računila, premalo se brigala za svojo prihodnost.  Mnogi žive ob samih spominih.  Tudi Rezika je često pozabila na sedanjost, ko se je bavila v svojih mislih s preteklostjo.  Spomini na lepe otročje dni, v katere se je čimdalje rajša pogrezala, pa so ji hkrati obudili želje, da bi se Albin vrnil, da bi ga mogla zdaj kot mladeniča videti ...  Zdelo se ji je, kakor bi jo njegova navzočnost rešila vseh sitnosti, ki so ji nastajale iz tega, da so se ji ponujali moški, in kakor bi vpričo njega še le zadobila potrebni pogum, da bi vsemu svetu in tudi materi povedala, da se ne mara možiti ...  Zlasti odkar je pritiskala ta nanjo ter ji ponujala Končnika, ji je vedno pogosteje vstajala želja, da bi Albin prišel spet v domači kraj ...  In zdaj je bil hkrati tukaj!  Ko ji je prijateljica naznanila to novico, ji je bilo, kakor bi bilo hipoma prodrlo solnce megle, ki so ji prej zakrivale jasno nebo.  Vse okrog nje je bilo hkrati svetlo in polno veselja.  In vendar je občutila nekak strah!  Obenem s solnčnim žarkom, ki ji je prisijal v njeno srce, se ji je pojavil tudi dvom, ji bo li na srečo Albinov prihod ...  Navzlic temu dvomu pa je kar koprnela, da bi ga že skoro videla ...  Albin se je povrnil radi tega domov, da bi podpiral v službi svojega očeta, ki se je bil že precej postaral.  Dovršil je bil višjo gozdno šolo, a sedaj ni šel prakticirat kam drugam, ampak si je hotel rajši od očeta pridobiti onih izkušenj, ki mu jih šola ni mogla dati, a jih je potreboval, ako je hotel zmagovati dolžnosti svoje bodoče službe.  Sicer pa je bil itak odmenjen za očetovega naslednika in se je bil tudi že sam sprijaznil z mislijo, da bode nadaljeval očetovo službo.  Za zdaj je imel Albin najlepše življenje.  Očeta mu pri njegovem poslu ni bilo treba podpirati več, nego se mu je ravno ljubilo.  Bil je namreč njegov oče mož, ki ni rad slišal, da je star, in je rad pokazal, kaj še vse more.  Zato bi mu niti prav ne bilo, če bi se mu bil preveč silil.  In res ga je oče večkrat zavrnil, ako je hotel na delo z njim, zlasti kadar je bilo slabše vreme.  Naglašal je, da je on bolj utrjen in da se bo Albinu treba šele počasi privaditi raznim neprilikam, ki so v zvezi z logarjevo službo.  Albinu pa je bilo tako tudi prav.  Sicer mu je prve dni po njegovem prihodu nekako ugajala gozdna tišina.  Bila je to prijetna izprememba zanj, da je po večletnem bivanju v hrupnem mestu mogel zopet pohajati po tihem gozdu.  Obiskal je vse one kotičke, ki so mu nekdaj prijali kot majhnemu dečku, in ogledal si je to in ono stvar, ki se je še spominjal nanjo izza mladih dni.  Dasi se ni bilo izpremenilo mnogo, se mu je videlo zdaj vendar marsikaj drugače, nego prej.  Celo koča, v kateri je bil zagledal luč sveta, se mu je zdela zdaj nekako tuja.  Vse manje in borneje se mu je videlo v njej.  In nekako čudno mu je bilo pri srcu, če je pomislil, da mu bode v tej koči prebiti vse življenje.  Ko mu spomini na mlade dni niso več zbujali zanimanja, se ga je začel lotevati dolg čas, da celo nekaj kakor domotožje je občutil po živahnem in šumnem življenju.  Pogrešal je ljudi, s katerimi bi se bil smejal in razgovarjal, kakor je bil v mestu navajen.  Z očetom sta si bila do malega že prvi večer vse povedala, kar sta si povedati imela.  Tudi je bil njegov oče precej molčeč in mu ni bilo mnogo na razgovorih.  Tako bi mu bilo preostajalo samo še, da bi se bil zabaval s staro kuharico, ki ji je rad tekel jezik in ki se navzlic temu, da je služila že štirideset let v samotni logarjevi hiši, še ni bila odvadila klepetanja.  Toda duševno obzorje tega ženišča je bilo vendar le preveč omejeno, da bi mu bil mogel razgovor z njo biti v kako zabavo, akoravno se je časih rad pošalil z njo.  Spričo teh razmer je bilo Albinu torej jako pogodu, da mu je oče privoščil nekoliko prostosti in mu je rad dovolil hoditi v vas, kjer se je vendar le dobil kak človek, s katerim se je dala ziniti pametna beseda.  Zlasti pri Končniku, ki je bil prvi gostilničar v vasi, je bila vedno kaka druščina.  Zahajala sta časih župnik in kaplan tjakaj, a učitelj in poštar sta bila vsakdanja gosta Končnikova.  V taki družbi se je torej že dalo kaj pogovoriti.  Albin se je pri Končniku hitro udomačil, in kmalu ga ni bilo dneva, da bi ne bil šel v vas »na vrček piva«, kakor je svoj odhod od doma očetu nasproti redno opravičeval.  Pot pa ga je vodila mimo Metine koče ...  Reziko je prešinilo nepopisno čustvo, ko ga je uzrla prvič.  Kakor bi se je bil kdo s trdimi, koščenimi rokami oklenil okrog prsi, tako tesno ji je bilo in na oči ji je leglo nekaj kakor megla, da ni videla v prvem trenotku nič jasnega.  A ko se ji je pogled spet razbistril, je ostrmela.  Sicer je bil Albin precej tak, kakor si ga je zadnji čas predstavljala časih v svoji domišljiji, vendar pa še vse lepši ...  Stopal je ponosno in brhko, pa tako nalahko, da so se njegove noge komaj dotikale tal.  Bil je še vedno tako zdravega lica, kakor prejšnje dni; njegove velike oči so bile žareče, zmagovite, a pod lepim, ravnim nosom so mu čepele skrbno gojene, dražestno nakvišku zasukane brčice ...  Reziki se je zategnil nehote obraz v nasmeh, ko je zagledala krasnega mladeniča, in srce ji je obvelo sladko veselje, katero je kalilo nekoliko le to, da je šel mimo koče, ne da bi se bil ozrl proti njej.  Pa kdo bi mu zameril precej prvič!  Prej ali slej se gotovo spomni svoje nekdanje znanke, oh, in potem jo morda celo nagovori ! . .  Rezika se je zdaj še bolj zatapljala v spomine otroških dni ...  Spominjala se je zdaj pogosto zopet tudi tistega poljuba, ki ji ga je bil Albin kot deček pritisnil na usteca, in posledica tega njenega razmišljevanja je bila, da je neko noč držala v sanjah Albina za tiste njegove lepe brčice ter mu pritiskala strastne poljube na polne, rdeče ustne ...  Srce ji je utripalo pri tem tako, da se je prebudila.  Sramovala se je skoro teh sanj in zdele so se ji, kakor bi se bila pregrešila.  Pač so bile to le sanje, a vendar ji je bilo pri srcu tako, kakor bi se bilo vse, kar je sanjala, v resnici dogodilo.  Ves drugi dan jo je peklo v prsih, in srce ji je tolklo nenavadno burno.  Materi pa se je komaj upala ozreti v obraz, kakor bi bila zakrivila kaj, s čimer bi bila zaslužila njeno grajo ...  Albin je hodil navadno precej po kosilu v vas in se je vračal šele na večer spet domov.  Onega časa, ko je imel priti mimo koče, je Rezika vedno nestrpno čakala.  Zjutraj je vstala navadno čemerna, sitna, sama s seboj nezadovoljna.  Pri delu je povešala glavo bolj, nego je bilo treba, a če se je ozrla skozi okno, je strmela dostikrat razmišljena po dolgo časa vedno na eno in isto stran.  Čim bolj pa se je bližalo poldne, tem bolj se ji je lajšalo srce, tem bolj se ji je vedrilo lice ...  Nekaj dni že je hodil Albin mimo Rezikinega okna, ne da bi se bil ozrl proti oni strani, od koder je dvoje oči tako željno, tako hrepeneče gledalo nanj.  Rezika je, sedeč pri oknu, omedlevala in mrla koprnenja, a kadar je bil odšel in se je uverila, da je že zopet zaman tipala, zdržala se je komaj solz.  In potem ni nič bolj želela, nego da bi bil skoro že drugi dan, da bi bil skoro že zopet tu čas, ko je imel priti Albin mimo.  Štela je ure, priganjala solnce, da bi šlo hitreje za gore, in zjutraj, da bi pospešilo svojo pot.  Če bi se bil dal skrčiti čas na ta način, da bi se bili kazalci na turnski uri porinili naprej, gotovo bi bila poizkusila vse, da bi se bilo to zgodilo, in če bi se ji tudi bilo treba zateči k cerkovniku radi tega.  Upala je vedno in vedno, da ji uresniči prihodnji dan nado, ki ji je prejšnji izpolniti ni hotel ...  Kaj je s tem doseči nameravala, o tem si sama ni bila na jasnem in o tem tudi razmišljala ni.  Njeno srce je imelo svoje želje, in ona se je vdajala njegovim sladkim zahtevam ...  Toda dan je potekal za dnevom, in vsak ji je prinesel isto prevaro.  Albin je hodil po poti mimo njenega okna brez vsakega zanimanja za to, kaj se godi na levi ali desni.  Zrl je predse mirno, samozavestno, pa žvižgal potihem kako melodijo ...  Za koče pa, mimo katerih je hodil, se ni brigal, niti ne za to, kdo prebiva v tej ali oni.  Brez dvojbe se je bil zelo zelo odtujil domačemu kraju in gotovo so se njegove misli še vedno mudile v mestu, ki ga je bil zapustil.  Rezika je bila čimdalje bolj nemirna, čimdalje bolj razburjena, in ta razburjenost jo je zapeljala nekoč tako daleč, da je storila nekaj, kar ni bilo prav spodobno.  Popoldne je bil šel Albin, kakor vselej dozdaj, hladnokrvno mimo nje, zdaj pa se je vračal proti domu.  Misel, da bi je ne smatral i zdaj vredne pogleda in da bi morala zopet celo dolgo noč nestrpno pričakovati drugega dne, ji je bila grozna.  Kakor je bila sramežljiva in se je dozdaj vedno resno čuvala, da bi se mu ne zdela usiljiva, ji v tej negotovosti vendar nič več ni bilo prestati.  Njeno srce je burno zahtevalo odločitve, in da bi ga utešila, se je znebila vseh pomislekov ter Albina tako rekoč primorala, da se je ozrl vanjo.  Sredstvo pa, ki se ga je poslužila, je bilo jako navadno, primitivno in naivno ...  Ko je bil Albin že blizu koče, vstane ter odpre s tako silo okno, da so šipe glasno zažvenketale in da je morala govoriti o sreči, da se ni napravila kaka škoda.  Pa naj bi se bila!  Ona je dosegla svoj namen!  Albin se je ustavil in zagledavši jo, je ostrmel, kakor bi bil očaran od nenavadnega pogleda.  Toda Rezika se mu ni dala dolgo gledati.  Sramovala se je in boječ se, da bi ne ugenil, da je namenoma zaloputnila tako z oknom, se umakne urno nazaj.  Zbudila je njegovo pozornost, in to ji je zadostovalo.  Odšlo ji ni bilo, kak vtisk je napravila nanj, in srce ji je hipoma obvejal prijeten mir.  Imela je zavest, da poslej Albin ne bo več hodil tako razmišljen mimo njenega okna in da se bo spominjal svoje nekdanje znanke.  S tem uspehom pa je bila popolnoma zadovoljna.  Navzlic temu pa se ni mogla zdržati, da bi ne bila pri oknu na nasprotni strani pogledala še malo za njim, ko je bil odšel že dalje.  Na tem oknu so cveteli košati nageljni, in opazovala ga je lehko, ne da bi jo bil mogel on videti.  Stvar bi se ji bila tudi ponesla popolnoma, ko bi ne bila stegovala bolj in bolj glave za njim.  Ko je bil dospel do ovinka, kjer se je moral skriti njenim očem, je razmeknila celo nageljne razdvoje, da bi ga mogla videti do zadnjega hipa, a v tistem trenotku se ozre tudi Albin, in nič ji ni pomagalo, da je kakor od strele zadeta odletela nazaj — zapazil jo je bil!  Kri ji šine v glavo, da se ji skoro stemni pred očmi.  Čutila je, da se je ponižala, in v svoji rahločutnosti si ni malo očitala, da se je vedla tako neprimerno.  Da bi popravila, kar je zagrešila, sklene, da se ne pokaže več tako kmalu pri oknu, da, morda nikdar več ne, kadar bi hodil Albin mimo ...  »Dober dan vama Bog daj!«  S temi besedami je pozdravil Končnik nekega popoldne Reziko in njeno mater, stopivši kar nenadoma v sobo.  »Dober dan!« sta odzdravili mati in hči, toda ko se je prvi na obrazu bralo, da je vesela tega obiska, je Rezika komaj prikrivala svojo nejevoljo.  »Ne vem, če sem bil še kdaj tukaj,« nadaljuje Končnik, ozirajoč se na desno in levo po sobi.  »Saj imate prav čedno!«  Končnik je govoril počasi, posamezne besede krepko naglašajoč, kakor bi hotel s tem pokazati, da prihajajo iz veljavnih ust.  »Eh, imamo, da se Bog usmili!« odgovori Meta zdihovaje.  »O dokler sta bili še v prejšnji hiši, sem bil večkrat pri vas; posebno, dokler je bil še Tone doma!  Saj veš, Meta, kaka prijatelja sva bila s tvojim rajnim možem! ..  Škoda zanj! ..  Takih mož malo, kakor je bil on!« ..  Izrekši, sede Končnik na stol, ki ga je bila Meta postavila predenj.  Meta ni prav vedela, kaj bi odgovorila na njegove zadnje besede, zato je samo zdihnila ter pobesila oči.  Končnik pa začne zopet: »Koliko časa pa bo že, odkar si vdova?«  Meti je bilo všeč, da jo je imenoval Končnik vdovo, zakaj nič ji ni bilo bolj zoprno, nego tiste govorice, ki so nastajale od časa do časa, da je namreč ta ali oni videl kje njenega moža.  Da je vse to izmišljeno, o tem je bila uverjena, a baš iz teh govoric je lehko posnela, da nihče ne veruje v smrt njenega moža, o kateri je tudi sama zelo zelo dvojila.  A njej bi bilo desetkrat ljubše, če bi bil mož mrtev, nego če bi živel, pa se ne menil zanjo.  Umevno torej, da so ji Končnikovi oziri deli dobro, in prijazno mu je odgovorila: »Oh, dolgo je že, dolgo! ..  Mislim, da bo že osemnajst let!«  »Pa je res že dolgo! ..  Kako pa to, da se nisi možila še enkrat?«  »Bog zna, čemu neki! ..  Saj sem imela enega moža zadosti!«  A ta pomenek Meti vendar ni prav ugajal, zato ga prekine, vprašaje: »Kaj pa te je prineslo k nam?«  »I, kaj me je prineslo! ..  Saj veš, da ne moremo biti že nič več brez tebe pri nas doli! ..  Prosit sem te prišel, da bi nam prišla pomagat spet jutri ...  Hotel sem poslati že deklo enkrat; pa imam še neko drugo pot tod mimo, zato sem si mislil: pa sam opravim še to! ..  Daj, daj, pridi, Meta, če le moreš!  Tesarje imamo jutri, in treba bo nekoliko več kuhe!  Dekle naj gredo na polje, ti boš pa doma ...  To je križ, če je človek brez gospodinje.«  »Križ, križ!« potrdi Meta in se ozre pomenljivo na Končnika.  Ta jo je razumel.  Nasmeje se in reče:  »Saj prideš?  Ali ne?«  »I zakaj ne ?« odvrne Meta.  »Ali sem se že kdaj branila, priti k tebi?  Sicer sem rekla, da pojdem jutri sebi krompir okopavat, pa se ravno nič ne mudi.  Lehko počaka še nekoliko dni.  Saj je zemlja tako presuha in pretrda.  Morda nam vendar v kratkem Bog malo dežja pošlje, potem se bo laže okopavalo.«  »Pripravlja se nekaj!« pripomni Končnik.  »Mislim, da ne bo dolgo brez njega.«  Končnik je med tem vsem pogovorom neprenehoma opazoval Reziko, ki je hitela šivati, kar se je le dalo, in ni ne enkrat privzdignila toliko glave, da bi se bila mogla ozreti vanj.  Časih se je Končnik zdrznil, kakor bi hotel nekaj započeti, toda vedno si je zopet premislil.  Nagovoril bi bil rad Reziko, pa ni vedel, kako.  V svoji zadregi je bil sklenil roke nad svojim rejenim trebuhom ter je sukal palec okrog palca.  Naposled se vendar ujunači in reče: »Rezika, ti pa kaj za materjo pridi jutri! ..  Če ne prej, pa pridi opoldne, boš jedla z nami!  Kaj bi kuhala sama zase doma! ..  Ogledala si boš, kako imamo pri nas! ..  Vem, da še nisi bila v naši hiši!«  »Nisem bila še ne!« odvrne Rezika z glasom, iz katerega je odmevala nejevolja.  »No, potem pa moraš priti! ..  Saj ni dolgčas pri nas, ne! ..  Boš videla, kak vrt imamo! . .  Rož ne dobiš izlepa takih, kakor rastejo pri nas.«  »Ne verjamem, da bi mogla priti; ta teden imam še toliko dela !«  »E kaj bi bila zmeraj tako pridna! ..  Le pridi le!« prigovarja Končnik še dalje ...  »Pred par dnevi smo dobili telička ...  Ga boš šla pogledat! ..  Tako lep je, da je kaj!«  Končnik je pomolčal, kakor bi pričakoval, da mu Rezika kaj odgovori.  Toda njej se je zdelo njegovo govoričenje tako pusto, da ga niti več poslušala ni.  Glava ji je bila drugih misli polna, in komaj je še vedela, da sedi Končnik njej nasproti.  Njemu se je zdel njen molk nekoliko čuden, zato se obrne zdaj proti materi:  »Meta, ali niso naše kravice res čedne? ..  Ne da bi se hvalil, toda ..  »Pojdi, pojdi, kdo pa ima tako živino, kakor jo imaš ti!« poseže Meta vmes, ki je izkušala popraviti to, kar je pokvarila hči.  »Kaj pa konja moja?« beseduje Končnik še dalje — Metina hvala mu je bila podžgala pogum.  »Saj se ne hvalim, a toliko pa le lehko rečem, da mojim konjem v naši dolini ni para ...  Ali je res to, ali ni?«  »Kaj vprašaš!« odvrne Meta.  »Takih konj nima nihče!«  Rezika je še vedno molčala ...  Končnik pa je sukal svoja palca ter jo opazoval.  Semtertja je pomižiknil z levim očesom ter pokimal z glavo, kakor bi odgovarjal sam sebi na skrivna vprašanja.  Počutil se je dobro v bližini krasnega dekleta in se ni vzdignil,nakoravno je iz Rezikinega vedenja lehko posnel, da bi bilo njej ljubše, če bi ga ne bilo tu.  Končnik je bil sploh človek, ki ni poznal rahločutnosti in je storil vsekdar to, kar je v prvi vrsti njemu prijalo.  Sicer pa je bil na to pripravljen, da se ga Rezika ne bo oklenila precej okrog vrata.  Naposled mu je bilo tudi popolnoma vse eno, ga li vzame radovoljno, ali le po materi prisiljena; poglavitna reč mu je bila to, da jo sploh dobi za ženo.  Ljubše pa bi mu seveda bilo, če bi se Rezika ne bila protivila materini volji, že zaradi tega, da bi ne bili ljudje imeli povoda, brusiti jezike.  Zato je hotel poizkusiti vse, da si pribori, ako le mogoče, njeno naklonjenost.  Prijazno jo nagovori zopet: »Rezika, ali se kaj rada voziš? ..  Enkrat se moraš kam peljati z menoj! ..  Voziček imam prav lep ..«  Reziko je pretreslo, ko jo je poklical Končnik po imenu, in nehote je privzdignila glavo.  Prvi hip ni vedela, kaj bi odgovorila.  Potem pa reče precej trpko:  »Dokler sem mlada, lehko hodim in se mi ni treba voziti ...  Pa tudi ne vem, kam naj bi se peljala jaz z Vami ...«  Končnik pogleda debelo, izbuljeno, in spodnja čeljust mu odstopi od zgornje kakor človeku, ki se kaki stvari prav začudi, čutil je rezkoto Rezikinega odgovora in osupnil.  Toda navzlic temu ni odjenjal.  »I, glej jo no!« reče po kratkem premolku.  »Na semenj se pelješ lehko enkrat z menoj! ..  Ali pa greva tudi tako enkrat v trg! ..  Saj moraš vendar iti časih kaj kupovat tja, jaz moram pa tudi najmanj dvakrat na teden k sodišču.«  »Imaš tožbe, kaj ne da?« vpraša Meta.  »Kaj pak da — sitnosti!  Če nima človek nič, je hudo, če pa je bogat, so pa spet križi! ..  Ljudje zmeraj hodijo: »Posodi, posodi!« — A dobrota je sirota!  Vzame vsak rad, vrniti neče nobeden! ..  Samo jezo in pota imam radi dolžnikov! ..  Že stokrat sem rekel, da ne posodim nikdar nikomur več, pa me le premotijo! ..  No, pa poslej bo drugače! ..  Kdo bi se pulil za vsak vinar! ..  Rajši darujem, nego da bi tako posojeval! ..  Zakaj pa imamo hranilnice! ..  Malo manjše obresti se res dobivajo v hranilnici, zato pa nobenih sitnosti ni! ..  In toliko že imamo pri nas, da bomo tudi tako izhajali! ..  Ne da bi se hvalil, toda — ena boljših hiš je vse eno še naša!«  »Kaj ena boljših!« vzklikne Meta.  »He, katera hiša pa se more meriti z vašo?«  »No, seve,« pritrdi Končnik, pokimavši nekolikokrat z glavo.  »Pritožiti se res ne morem, hvala Bogu! ..  Samo nekaj pogrešamo pri nas — gospodinje! ..  Še to, pa bo vse v najlepšem redu pri nas!«  Končnik je bil vesel, da je tako lepo po ovinkih prišel do stvari, katere se je hotel dotekniti.  A njegovo veselje ni trajalo dolgo ...  Rezika, kateri je Končnikovo govoričenje že itak presedalo, se je zbala, da bi je ne začel Končnik naravnost snubiti.  Vzdigne se torej naglo s sedeža ter reče: »Oh, mati, na kaj sem pozabila danes! ..  Kravici še nisem nastlala! ..  In jesti ji bo tudi treba še dati!«  Izrekši odskaklja kakor srnica iz sobe.  Končnik je malo zardel na licih pod očmi.  Nejevoljen je bil in s hripavim glasom reče: »Bežati ji pa vendar ni treba pred menoj! ..  Sem li mar tako strašan?«  »Veš, sramežljiva je tako!« ga tolaži Meta ter se mu pomenljivo namuzne.  Če le kaj sliši o možitvi, pa ji šine kri v glavo, da kar žari iz nje ...  Ko si opomnil, da pogrešaš gospodinje, je začutila, kam meriš, zato je šla ...  Ti ne veš, kakega otroka boš dobil! ..  Nevedna je tako ... res, človek se mora kar smejati!«  »Nevednost v takih stvareh je pri ženski zmeraj nekaj vredna!« pripomni Končnik in zgane s pleči, kakor bi ga bilo kaj zasrbelo na hrbtu.  »Hehehe!« se zasmeje Meta.  »Pa da tudi ti še čislaš take stvari!«  »Misliš, da sem kar tako, kali?  Ni vse dobro zame, ne! ..  Okusil sem res že marsikaj, a baš za to.«  »O poznam te!« reče Meta, smejaje se, toda vstran gledaje od Končnika, kakor bi se nekoliko sramovala besedi, ki jih je nameravala izpregovoriti.  »Kar se tiče takih stvari, ti nisi bil eden zadnjih! ..  Saj ni bila časih nobena ženska varna pred teboj!«  »Še ti ne!« odvrne Končnik in obraz se mu razblini.  »Ali še veš tistikrat? ...  Še zdaj sem jezen na tvojega očeta!«  »Sam Bog jih je bil prinesel! ..  Če bi ne bili prišli, kdo ve ...«  »Kaj, ali bi bila res taka nesreča?«  Meti je zalila kri lica kakor mladi deklici.  »Silovit si bil, silovit,« reče, izognivši se njegovemu vprašanju.  »No, nič bi se ti ne bilo zgodilo, nič! ..  Par poljubov, to menda ni nič tako strašnega! ..  Kaj češ, rad sem te videl in ker sem se prepričal, da izlepa nič ne dosežem, sem poizkusil pa tako! ..  Toda, krepko si se mi bila postavila v bran!  Presneta reč — močna si bila, ko si bila še mlada!«  »Saj sem zdaj tudi še!«  »Verjamem! ..  Pa zdaj bi se nemara ne branila več tako?  Kaj?«  »Kdo ve!«  »Čudne reči se godijo na svetu, res! ..  Vidiš, Meta, če bi ne bilo Toneta, bi bila zdaj ti nemara moja žena, zakaj imel sem te zares rad.  Toda izprevidel sem kmalu, da ti je gosposka suknja nad vse, in nisem te nadlegoval še dalje.  Tistikrat mi je bilo hudo, zdaj pa se nič ne pritožujem ...  Če bi bil vzel tebe, ne bi mogel snubiti zdaj hčere tvoje.«  Meti se je bil nabral obraz v gube, in poznalo se ji je, da ji neprijetne misli prešinjajo glavo.  Globoko vzdihne in pripomni raztreseno: »Čudno je vse to, čudno!«  »Kaj ne? ..  Pa je že tako! ..  Moški se ne staramo tako hitro!  Jaz ti rečem, da se čutim zdaj močnejšega, nego sem se čutil pri dvajsetih letih, in mislim, da ni tvoja hči kar nič premlada zame!  Toda povej mi po pravici, Meta! ..  Tisto že rad verjamem, da je tvoja Rezika nedolžna! ..  Ali malo muhasta pa je, in meni se dozdeva, da o ljubezni vendar že kaj ve.  Kaj pa, ko bi imela potihem le že kaj izbranega?«  »Nima!« odvrne Meta odločno.  »Če ti rečem, da ni še z nobenim moškim govorila o ljubezni!«  »Saj ni, da bi morala govoriti! ..  Le pomisli malo, kako je bilo, ko si bila mlada!  Stavim kaj, da si prej ljubila Toneta, nego si govorila z njim!«  »Z mano je bilo drugače! ..  Kdo pa je pazil name? ..  Jaz sem vedela tistikrat že prav dobro, zakaj sta dva spola na svetu! ..  Ali moja hči! — Lepo te prosim: ko je spomladi Lukčevka na porodu umrla, se je jezila na babico, da je otroka ravno tja nesla!  Kaj praviš ti na to?«  »Ali res? ..  Jezila se je, praviš?«  Končniku so se zategnila usta v pol začuden, pol zadovoljen smeh.  »Jezila; pa še kako! ..  Taka je, vidiš! ..  Jaz sama ne bi verjela, ko bi ne vedela, da drugačna niti biti ne more! ..  Kako pa sem skrbela zanjo! ..  Nikdar je nisem puščala z drugimi dekleti! ..  Ob nedeljah popoldne, ko so njene vrstnice pohajkovale in si pripovedovale svoje skrivnosti, je morala ona z menoj v cerkev molit križev pot ...  In še dandanes je ne pustim nikdar same s kako prijateljico. ...  O, jaz vem, kako pride pohujšanje! ..  In kadar ti tako mlado dekletce zve kaj takega, ti je kakor obsedeno ...  Ne da ti miru, dokler ne dožene vsega! ..  Zato pa je treba gledati in gledati, in jaz sem gledala in pazila! ..  Veš, Končnik, hvaležen si mi lehko, ker take žene ne dobi vsak mož, zlasti pa ne vdovec!«  »Ti babnica, ti!« misli Končnik sam pri sebi.  »Gledala si samo zato tako na svojo hčer, da bi jo dražje prodala!« Na glas pa reče: »Kdo pa pravi, da ti nisem hvaležen?«  »Veš, ne bi rekla dvakrat,« nadaljuje Meta, »da ti ne uide prvi dan ...  In če bi drugi dan po poroki prijokala k meni na dom, bi se nič ne čudila, zato ker jo poznam!«  Končniku so se širile oči, tako da se je zablestelo celo tisto, s katerim je navadno le mižal.  In požiral je sline kakor človek, ki se mu delajo skomine po čem.  »Čudna punca to!« pripomni po kratkem premolku.  »Jaz verjamem, da je taka! ..  Ali vse eno je mogoče, da je kak moški, h kateremu jo vleče, srce in s katerim se pečajo njene misli.  O tem, kaj je ljubezen, ni treba praviti nobenemu, to pride samo od sebe!  In ravno to bi jaz rad vedel, če nima koga, da je z njim bolj prijazna, nego z menoj ...  Veš, Meta, če hočeva, da se nama posreči najin naklep, morava biti previdna! ..  Saj tebi je tudi nekoliko na tem, da postane Rezika moja, zakaj to veš, da ne boš imela nikjer takega življenja, kakor pri meni.  In k sebi te vzamem takoj, kakor hitro boš hotela priti! ..  Zato pa te prosim, da mi poveš naravnost, če si katerikrat kaj zapazila, kar bi pričalo, da vidi koga drugega rajši nego mene ...  To hočem jaz vedeti zato, da se svojega nasprotnika laže ubranim.«  Meta položi sključeni kazalec desne roke na usta, premišlja nekaj časa, potem odgovori nekako v zadregi:  »No, seve, nekaj dni sem je tako nekam čudna ...  Sama sem že preudarjala ...  Pa si ne morem misliti ...  Če bi bil morda cerkovnik? ..  To sem že večkrat opazila, da se on ozira po njej ...  Mogoče, da ji je malo všeč! ..  Toda ravno s tem najmanj govori! ..  Saj ga ni nikoli sem! ..  Ni torej verjetno!«  »A—ta? ...  A—ha, a—ha! ..  Hm!«  Končniku je obraz nekoliko stemnel, toda kmalu se mu spet razjasni.  Brez dvojbe se mu cerkovnik ni zdel kdo ve kako nevaren tekmec.  »Prav, da vem!« reče in se vzdigne s stola.  »Saj malo sem mislil, da bi mogel biti ta ...  Dobro res! ...  Kaj, Meta, to bi bil tako pravi zet za te, hahaha!«  »Molči, molči in ne govori tako!« ga zavrne Meta.  »Kakšen zet bo to!«  »No, le gledi, da ji ga izbiješ iz glave! ..  Da se mene tako izogiblje, ni dobro znamenje! ..  Ne bo je nazaj, kakor vidim!«  »Eh, zasanjala se je zunaj v hlevu ...  Kravico ti ima tako strašno rada.«  Končnik je držal že za kljuko, ko se spet vrne sred sobe, rekoč: »Kaj sem hotel že reči? ..  Da — Meta!  Če bi kdaj kaj potrebovala denarja ali kaj drugega, pa se oglasi pri meni! ..  Saj zdaj smo tako ena družina! ..  Tega ti ne rečem samo zastran lepšega! ..  Saj me poznaš in veš, da se ne baham rad!«  Rezika se je bila priplazila po prstih v vežo.  Da bi se prepričala, če je Končnik odšel, postoji nekoliko pri vratih, ki so bila nekoliko odprta.  Ujela je baš zadnje besede Končnikove.  Da bi se ne sešla z njim, odskoči naglo ter jo popiha zopet iz veže.  Za hišo je potem čakala dotlej, dokler Končnik ni izginil.  Ko se nato vrne k materi, se zagrohoče na glas in reče: »Oh ne, Končnik se pa res ne baha! ..  Hahaha, ali ste ga slišali? ..  »Ne da bi se hvalil!« ponavlja venomer, a pri tem se hvali in hvali! ..  Na—a, takega neslaneža bi ne vzela za moža za ves svet ne!«  »Molči mi!« jo zavrne mati srdita.  »Še Bog, če te bo hotel!«  Končnik se je bil Meti s svojo ponudbo pri odhodu še bolj prikupil in je odslej smel računati na to, da mu pojde na vso moč na roko.  Ljubezen ne pozna doslednosti in se briga ubogo malo za storjene sklepe in obljube ...  Tudi Rezika ni ostala mož-beseda, obljubivši, da se Albinu ne prikaže več pri oknu.  Izprevidela je kmalu, da si je naložila pretežko nalogo.  Le dva, tri dni po tistem, ko so se bile ujele njene oči z Albinovimi, se je odmikala malo od okna, kadar je mimo prišel, pozneje pa je spet sedevala na svojem prostoru kakor prejšnje čase.  Seveda ni storila zdaj ničesar več takega, s čimer bi bila zbujala njegovo pozornost, temveč je sedela odslej mirno pri oknu ter le tako nekako slučajno privzdignila svoje smehljajoče oči vselej vprav v tistem hipu, ko je imel tudi on uprte svoje oči vanjo.  Pritajevala se je vsled one koketnosti, ki je prirojena vsaki, tudi še tako preprosti mladenki, in s katero vežejo Evine hčere moški svet nase, ne da bi se morda same do dobrega zavedale svojega čina.  Rezika je tudi precej lehko premagala oni kes, ki se je je bil lotil radi tega, da je bila s svojim izzivajočim vedenjem prisilila Albina, ozreti se vanjo.  Prvo noč je pač nekolikokrat sredi nočne teme zardela, spomnivši se svojega dejanja, toda ko je bila potem proti jutru zaspala, se je zbudila dokaj pomirjena.  »Rada ga vidim in — on mene tudi; zakaj bi se torej skrivala pred njim?« To je bila njena logika, kateri se s stališča zdravega razuma res ni dalo kdo ve kaj ugovarjati.  Obdarovana s krepkim čutom za dostojnost, je vendar tudi sledila prirojenemu instinktu ter se vdajala poveljem svojega srca.  In srce jo je mogočno vleklo k Albinu!  Oj kako je omedlevala vse dopoldne, kako težko in nestrpno ga je pričakovala in kako ji je utripalo srce, kadar se je približal tisti čas, ko je imel priti!  Kako je hrepenela in koprnela noč in dan po njem, kako si je želela, da bi šel vsak dan stokrat mimo njenega okna!  Ljubila je Albina z ono prvotno, naivno ljubeznijo, ki je sama sebi namen, ki ne računi in ne preudarja, ki ne vpraša nikdar po tem, kaj mora priti; z ono ljubeznijo, ki plamti mirno, enakomerno, kakor zvezda na jasnem večernem nebu ...  Rezika se nikdar ni mučila z mislijo, kaj bo iz tega, da čuti tako živo za Albina.  Niti o tem ni nikdar premišljala, je li to ljubezen, kar čuti.  In ako bi si bila stavila kdaj to vprašanje, bi bila rekla sama sebi najbrž, da to ni ljubezen.  Je li mar ni vleklo srce že tistikrat k Albinu, ko je še z njim v šolo hodila? ..  Ko je bil nekoč obolel in ga ni bilo kake tri dni v šolo, je skoro sama obolela, tako ga je pogrešala ...  Plazila se je klavrna okrog, in ko jo je mati poprašala, kaj ji je, se je razjokala, ne da bi ji bila mogla odgovoriti na njeno vprašanje ...  V čem se je razločevalo njeno sedanje hrepenenje po Albinu od onega, ki ga je čutila že tistikrat zanj? ..  V kakovosti ne!  Morda v tem, da je zdaj še vse krepkeje čutila in da je bilo nje koprnenje še vse močneje, silneje nego tistikrat! ..  Je li torej to ljubezen? ..  Je li mar že kot šolsko dekletce ljubila? ..  Taki dvomi bi bili gotovo navdajali Reziko, ako bi bila razmišljala o svojem srčnem stanju.  Kdo drugi, bolj izkušen, pa bi ji bil rekel: »Da, to je ljubezen!  To je tista sladka, čista, edino pristna ljubezen, ki se često poraja že v otročjih srcih, tista ljubezen, ki ne pozna še nobenega namena, ki ne ve še, kaj je uživanje, kaj naslada, to je tista ljubezen, ki se smehlja, kakor čarobojna mavrica na solznem nebu — žal, da je dan tej ljubezni kakor mavrici tako kratek obstanek!  Solnce posije in mavrica se razprši; žarek resnice prodere v mlado, v prijetnem polmraku sanjajoče srce — in tiste tako nežne, tako blažene in tako osrečujoče čuti ni več!  Na njeno mesto sta stopila poželenje, strast.«  A to je tek stvari; tako mora priti, to je povsem naraven razvitek ...  Srce samo sili za resnico ter vodi do spoznanja, ker je nenasitno v vsaki reči, najbolj pa v ljubezni ...  Izpočetka je bila Rezika zadovoljna, da je Albina le videla vsak dan.  A njenemu srcu to kmalu ni več zadostovalo.  Začela se je hkrati izpraševati: Zakaj ne pride bliže, zakaj se samo nasmihava ter jo pogleduje samo? ...  Sicer jo je tudi že pozdravljal, a to ji je bilo še vse premalo!  Kako mora biti tak, ko je bilo vendar jasno, da vleče tudi njega srce k njej!  Iz njegovih gorečih pogledov je posnemala to, in njegovi spoštljivi pozdravi so jo utrjevali v tej veri!  O da bi bila smela ona tako, kakor ni smela!  Skočila bi bila tja k njemu, objela bi ga bila, potem pa položila glavo na njegove prsi ter dala v potoku solza duška svojemu od koprnenja izmučenemu srcu! ..  On pa je le hodil mimo, pogledaval jo in jo pozdravljal, a drugega nič! ..  Tega ni mogla umeti, to jo je žalilo in žalostilo! ..  A da se je vedel Albin tako, je imelo svoje vzroke! ..  Ko je bil Reziko tistikrat uzrl, se ni bil malo začudil.  Milobni obrazek dekličin, ki se mu je tako ljubko smehljal nasproti, ga je prevzel prvi hip tako, da je skoro pozabil, kje je.  Da bi borna vas hranila v sebi takov biser ženske lepote, se mu je zdelo nemogoče.  Toda spomnil se je kmalu svoje nekdanje znanke in si očital, da je bil tako pozabil nanjo.  Dozdaj mu niti na misel ni bilo nikdar prišlo, da mora v oni kočici živeti tisto presrčno dekletce, ki je svoje dni tako trdosrčno ravnal z njim.  No, pa seve, v mestu ni imel časa misliti nanjo in ko je bil dospel spet domov, se je bavil rajši s spomini izza časa svojega bivanja v mestu, nego s spomini na otročja leta.  Bil se je sploh jako odtujil domačemu kraju in se malo brigal za to, kar je bil doživel kot otrok tukaj, pač radi tega, ker mu je življenje v mestu nudilo več prijetnosti, nego življenje doma.  A ko je videl zdaj, v kako krasno devico se je bila razcvetela ona mala znanka njegova; ko mu je srce zdaj hkrati vztrepetalo pod blagodejnim učinkom njenega nedolžnega pogleda, mu je začel vstajati pred oči dogodek za dogodkom iz onih davno minulih časov ...  Spomnil se je, kako rad se je bavil kot majhen deček s tem dekletcem, in vedel je zdaj hkrati tudi, zakaj.  V srcu so se mu zbudili tisti čuti, ki jih je gojil takrat do revne kočarske hčere, in zdaj jih je razumel in mu je bilo jasno, da je ni lasal in mučil iz sovraštva, ampak ker ga je srce sililo k njej.  Kot otrok tega ni pojmil, in kakor so že otroci od narave malo rahločutni, ji je kazal svojo naklonjenost s tem, da jo je trpinčil.  Mogoče pa tudi, da je na ta način instinktivno prikrival čute, ki jih je gojil za to dekletce in ki so bili za njegovo starost vsekakor nekaj nenavadnega in v očeh onih, katerih se je bal, gotovo tudi nekaj nedopustnega ...  Kal one čuti, ki jo zovemo ljubezen, požene v srcu ljudi s posebno razvitim in občutnim živčevjem časih neverjetno zgodaj ...  Kakor prerojen se je vračal Albin tistikrat proti rojstni hiši, ko se mu je bila Rezika pokazala pri oknu.  Zdelo se mu je, kakor bi se bil šele zdaj vrnil domov; šele zdaj, ko so oživeli v njegovi glavi spomini na otročje dni, se mu je zbudilo tudi zanimanje za vse to, kar ga je obdajalo.  Lotilo se ga je nekaj kakor domotožje po onih lepih mladih letih, in kar nehote je začel zasledovati ono stezo, po kateri je nekdaj hodil v šolo in iz šole.  Začel se je ozirati po drevesih, mimo katerih ga je vodila tistikrat pot, in za vsako, katero je pogrešal, mu je bilo žal.  Stopil je k tej in oni skali, ki je molela iz tal, ter se spominjal, kako je posedaval časih po njih ter lupil mah raz njih.  Prišlo mu je na misel tudi, kako je bil Reziki tistikrat potegnil robec raz glave ter jo zvabil s tem za oni češminjev grm, kjer ji je bil potem pritisnil poljub na ustne.  Čudil se je zdaj svoji razposajenosti, še bolj pa temu, da mu je bilo prišlo kaj takega na um.  Lotila se ga je otročja želja, da bi videl spet tisti grm, in začel ga je iskati.  Toda izpremenilo se je bilo marsikaj, in ni se bilo tako lehko spoznati.  Stikal je dokaj časa semintja, a naposled je vendar dospel na pravo mesto.  Vedel je dobro, da je poleg češminjevca bujno poganjal lep brinov grm.  To ga je privedlo na sled.  Grm je bil sicer zdaj bolj zarastel, vendar pa je bil na eni strani še toliko odprt, da je lehko stopil sredi njega.  Zamislil se je nazaj in se spominjal, kako je tistikrat čepel tu in se skrival, kako je prisopihala Rezika, nič hudega sluteč, za njim, kako je hipoma skočil pred njo pokoncu in jo poljubil ...  Vse to si je prav živo predstavljal.  Toda čudno!  Pred njim ni stalo več ono malo, neznatno dekletce, pred njim je stala Rezika, kakor jo je videl po tolikem času zdaj zopet ...  Prijetne misli so mu polnile dušo, in srce se mu je topilo v sladkoopojnih čutih ...  O da bi bila tu, kako bi jo pritisnil nase, kako bi jo poljubil na tista njena fina usteča, na tiste njene nedolžne oči! ..  S takimi mislimi, s takimi željami je bil spet nastopil pot proti domu.  Hodil je s povešeno glavo, a smehljajočim obrazom in dospel do doma, da sam ni vedel, kako ...  Spal pa je tisto noč malo.  Dolgo je sanjal z odprtimi očmi o sladkem dekletu, dolgo se vdajal razkošnim mislim, ne da bi si bil na jasnem o tem, kaj je cilj njegovim željam.  Vedel je samo to, da tako krasne ženske dozdaj še ni videl, in zavest, da je to dekle v njegovem obližju in da mu je na nedvojben način pokazalo, da se zanimlje zanj, ga je tako prevzela, da ni mogel priti do ilikakega sklepa, do nikakega načrta ...  Kesnejše in treznejše misli so mu prišle šele, ko se je drugo jutro prebudil po kratkem spanju.  Takrat si je pač stavil vprašanje: »Kaj hočem? ..  Kaj nameravam?  Kaj bode iz tega?« Odgovor na to vprašanje pa ni bil lehak in mu je povzročil hude duševne boje.  Albin ni bil v ljubavnih zadevah kdo ve kako tankovesten.  Bil je od narave bolj lehkomišljen nego resen in v mestu si je storil ubogo malo iz tega, če se je sešel s kako deklico dvakrat, trikrat, potem pa izostal.  Imel je za svojo starost v takih stvareh veliko izkušenj in si je bil naredil tudi že svojo trdno sodbo o ženskah.  Vedel je, da so večinoma površne, nesposobne za globokeje čute in da malokdaj dolgo žalujejo po kaki izgubi, ker se preveč bavijo z mislijo, kako bi to izgubo nadomestile.  In kakor hitro se jim to posreči, je pozabljena tudi nezgoda!  V mestu je srečaval dekleta, ki jih je bil globoko užalil v samoljubju, s katerimi se je naravnost šalil ...  A pogledovala so ga samo tako dolgo srdito, dokler ni stopil na njegovo mesto drug, dasi se je morda tudi on samo šalil.  Zato je bil tega prepričanja, da živi večina ženskih od danes do jutri, in da kali skrb za prihodnost le malokateri veselje do hipnega uživanja ...  Kar je bil doživel z dekleti — in morda tudi ženami, ni bilo po tem, da bi bil kdo ve kako visoko cenil žensko bitje.  Lep, zdrav, močan, kakršnega ga je bilo naredilo življenje v gozdu, se je moral, ko je bil dosegel mladeniško starost, v mestu kar otepati ženskih.  In otepal se jih je s tem lajšim srcem, čim bolj so se mu vsiljevale.  Tisti plameneči pogledi, tisti pomenljivi nasmehljaji, ki so ga srečavali po vseh potih, ga niso zanimali naposled že čisto nič več.  Bil se je razvadil in naveličal in je mislil, da bo v samoti rojstnega kraja prav leliko pogrešal vse tiste mestne krasotice ...  In res mu je prijalo izpočetka, da je mogel namesto v bujnopisana ženska krila, ki so mu v mestu povsod migljala pred očmi, zreti v zdravo, enolično zelenje temnega gozda in rosnih travnikov ...  Toda tako ni ostalo dolgo.  Človek si želi pač vedno izpremembe.  Začela se mu je buditi neka ne prav jasna, a vendar dovolj krepka čut, neko hrepenenje po ženski — ne po kaki gotovi ženski, temveč po ženski sploh; pogrešal je hkrati ženske druščine, onega zvonkega ženskega smeha, ki mu je donel v mestu tolikrat na uho, onih ženskih pogledov, katerih je bil tako navajen poprej; bilo mu je zdaj pri srcu tako nekako, kakor je moralo biti Adamu v raju, dokler mu stvarnik ni podelil družice ...  In v takem duševnem razpoloženju je bil uzrl Reziko, deklico, ki je bila radi izredne lepote pač vredna, da bi se bil — ponižal do nje.  Prijetnejše igračice si ni mogel želeti! ..  Toda kar se mu ni bilo primerilo še nikdar, se mu je primerilo zdaj! ..  Kar mu ni bila izsilila dozdaj še nikdar nobena ženska, mu je izsilila ta preprosta kočarska deklica: spoštovanje!  Ta plamen, ki je svetlikal v milobnih očeh tega dekletca, je bil vse kaj drugega, nego ogenj v očeh onih žensk, ki jih je spoznaval do zdaj; te oči niso hlepele po uživanju, želele so samo ljubezni, one čiste, vdane ljubezni, ki njemu morda niti zadostovati ne bi bila mogla.  Nekak strah ga je navdajal pred tem rajskim bitjem, kakršnega dozdaj še ni občutil spričo nobene ženske, in v tistem hipu, ko mu je vsled njenega pogleda vzkipela in zavrela kri po žilah, se mu je oglasil v prsih tudi že glas, ki ga je spominjal in svaril pred vsakim brezvestnim korakom.  Slutil je, da bije v teh deviških prsih izredno nežnočutno srce, ki bi si ne opomoglo več, ki bi izkrvavelo, ako bi se mu prizadela rana ...  Vedel je pa tudi, koliko izgubi lehko to dekle, ki je imelo na sebi vse pogoje, da postane srečno ...  Pa ko bi jo vzel za ženo? ..  Toda kako? ..  On, ki je tako izobražen, ki je tako rekoč v mestu vzgojen, pa naj bi se navezal za vse življenje na preprosto, neizšolano kmečko dekle? ..  Znano mu je bilo pač, da stori obleka pri ženski mnogo mnogo in da bi se lepemu Rezikinemu životu gosposka obleka podajala krasno; vedel je tudi, da v marsikaterem gosposkem dekletu ne tiči kdo ve koliko omike, in da se tistemu, kar se imenuje navadno omika, kaj lehko priuči tudi preprosta ženska, toda navzlic temu se je protivil taki misli prirojeni mu ponos.  Vse to je bilo vzrok, da ni prišel Albin niti prvi dan, niti ne prihodnje dni do kakega zaključka.  Mimo Rezike hodeč, je vodil samo svoje oči na sladko pašo, jo pozdravljal in se ji nasmihaval, a da bi bil stopil k njej in jo nagovoril — za to se ni mogel odločiti, kakor bi se bal, da bi s tem ne učinil česa, kar bi postalo usodno zanj in za dekleta ...  Rezika pa je obupavala, obupavala tem bolj, ker ni poznala Albinovih pomislekov in ker je živela v veri, da jo more rešiti samo Albin nevarnosti, katera ji je pretila od strani tako zoprnega ji Končnika, ki je čimdalje pogosteje prihajal v hišo.  Rezika je bila poslušna hči, a je imela vendar dokaj samostojno mišljenje in pa jako odločno voljo.  Nikdar ni pritajevala Končniku, da jo mrzi, če je bilo to tudi še tako neljubo njeni materi.  Nekega popoldne ga vidi zopet, ko se počasnih, samozavestnih korakov bliža njih koči.  Hipoma ji šine misel v glavo, da bi se mu umeknila.  Mati ga še ni bila ugledala, in zatorej ji je lehko rekla:  »Blagoslovljene vode nimamo že dolgo pri hiši.  Dobro, da sem se spomnila!  V cerkev stopim in jo zajamem malo iz kropilnika.«  Izrekši seže po majhno steklenico, ki je stala na polici, ter steče proti cerkvi, preden je še mogla mati kaj pripomniti.  Zunaj je bila huda vročina; ko pa je stopila v cerkev, jo je obvel prijeten hlad.  Sveta tišina je vladala v cerkvi, in njenemu srcu je dobro del ta tihi, k pobožnemu razmišljevanju izpodbujajoči mir.  Oltarji so bili zagrnjeni v dremljiv polmrak, samo na zlato krono Matere božje, kateri je bil posvečen veliki oltar, je prodiralo skozi okno nekoliko trepetajočih solnčnih pramenov, da je vse blestelo okoli milobnega obraza božje Porodnice.  Ko upre Rezika oči v Marijino podobo, se ji zazdi, kakor bi se ji sveta Devica nasmehnila s svojega prestola.  Še nikdar se ji ni zdel njen obraz tako mil in njen pogled tako živ in jasen kakor danes.  Pristna pobožnost ji prešine srce in otročje zaupanje jo navda do kraljice nebes.  »Ona me usliši,« si misli,  »ako ji potožim svoje gorje ter ji razodenem svoje želje ...«  Stopi torej nekoliko naprej proti velikemu oltarju, potem pa zdrkne kar sredi cerkve na kolena, povzdigne roke ter jame iskreno moliti.  Prosila je Marijo s presrčno naivnostjo, naj bi ji dodelila to milost, da bi Končnik ne postal njen mož.  Pozitivnih želj ji ni razodevala in na Albina med molitvijo niti mislila ni ...  Dolgo je molila ...  Nato pa vstane potolažena, se približa kropilniku in napolni stekleničico z blagoslovljeno vodo.  A v tistem hipu se oglasi nekdo za njo, rekoč: »Rezika, ti pa kradeš!«  Prestrašena se ozre in vidi pred seboj cerkovnika, ki je imel opraviti nekaj v ozadju pri krstnem kamnu, pa se je bil nalašč potajil, ko je bila vstopila ona v cerkev.  Opazoval jo je ves čas, ko je klečala in molila, zdaj pa, ko je hotela iz cerkve, jo je prestregel.  Ko jo vidi tako preplašeno — mislila je v prvem hipu res, da je kaj zakrivila — se ji nasmeje in reče: »Naj bo, te pa za enkrat še ne zatožim!«  Rezika pa si je bila v tem opomogla.  »Če hočeš, me pa zatoži!« mu odgovori, smeje se.  »Toda potem moraš tudi druge!  Saj hodi vendar vsa vas semkaj po blagoslovljeno vodo!«  Cerkovnik pa postane hkrati resen.  Njegove daleč odprte oči so zrle srpo vanjo, in okoli usten se mu je pojavljalo krčevito zgibanje.  Poznalo se mu je, da je hudo razburjen.  Po kratkem premolku izpregovori s tresočim glasom: »Vidiš, Rezika, če bi bila moja, bi ti nikdar ne manjkalo blagoslovljene vode!«  Te besede so bile tako abotne, da bi se bila Rezika najbrž na glas zasmejala, ako bi jih bil izgovoril cerkovnik na kakem drugem mestu.  Tu pa jo je izpreletela groza.  Cerkovnik, ki je imel tudi izvun službe božje mnogo opravila v cerkvi, se niti zavedal ni, da je na posvečenem kraju.  Rezika pa ni mogla razumeti, kako se predrzne v svetišču izpregovoriti kaj takega.  Imela je že trde besede na jeziku, a ko vidi, da se s tako neskončno vdanostjo ozira vanjo, se ji zasmili.  Cerkovnik je bil še mlad in jako lep fant.  Imel je nenavadno nežno, skoro dekliško lice, pa velike, modre oči, ki so sanjarsko in nekoliko melanholično gledale v svet.  Vse to ga je delalo prikupljivega ženskemu spolu, in tudi Rezika ga je izmed vseh onih, od katerih je vedela, da se ozirajo po njej, trpela še najlaglje.  In kdo ve, če bi se ne bila navzlic materinemu nasprotovanju odločila zanj, ako bi ne bilo Albina ...  Všeč ji je bilo na njem zlasti to, da je bil tako pohleven in boječ.  Vedela je že davno, da goji glede nje tihe želje, a do danes še nikdar ni imel poguma, da bi jo bil nadlegoval.  To mu je dajalo v njenih očeh prednost pred vsemi onimi, ki so se ji vsiljevali.  Tudi se ji je zdelo, da mu odseva iz očesa v resnici globoka in odkritosrčna vdanost.  Kaj takega pa moškemu nobena ženska ne zameri, in baš radi tega je občutila Rezika usmiljenje do cerkovnika, ki vendar ni mogel pričakovati, da bi mu vračala ljubezen.  Toda s tem, da je porabil danes priliko in ji začel razkrivati srce na toli neumestnem kraju, je izgubil pri njej dosti na veljavi, in bila je v resnici nejevoljna nanj.  Pozdravivši ga, hoče oditi.  Cerkovnika pa je bila hkrati preobladala strast.  Kakor se je težko odločil za kak korak, tako se ni znal brzdati, kadar je kaj započel.  Preden se Rezika zave, jo prime za roko in potegne do bližnjega stranskega oltarja.  Tam potegne rdečo vrtnico iz kozarca, jo ponudi Reziki ter reče:  »Lehko mi verjameš, da sem mislil na te, ko sem jo danes zjutraj utrgal.  Vzemi jo torej in ...« Rezika se zdrzne in se nehote ozre proti velikemu oltarju, pred katerim je malo prej še tako goreče molila.  Na Marijinem deviškem licu je bil strepetal ravnokar zadnji solnčni žarek, in njej se je zdelo, kakor bi se bilo Mariji od nejevolje stemnilo lice in kakor bi njeno oko, poprej tako milo, zdaj svareče zrlo doli nanjo.  S silo se iztrga cerkovniku in mu reče:  »Da se ne bojiš Boga! ..  Na tem kraju, pa govoriš tako!« Pri srcu pa ji je bilo, kakor bi bila tudi sama storila hud greh, in polna strahu pobegne iz cerkve.  Cerkovnik pa se je bil iznebil vse boječnosti in z odločnostjo, kakršne bi mu ne bil prisojal nihče, ki ga je poznal natančneje, je šel zdaj na zvrševanje svojega namena.  Bil je tudi on zvedel, da snubi Končnik Reziko in da njena mati sili na to, da bi ga vzela.  Od tod tudi njegov pogum!  Navzlic temu, da ga je bila Rezika tako resno posvarila, se napoti za njo ...  Končnik se je ravno poslavljal, ko je bila Rezika dospela domov.  Bil je jako slabe volje, to se mu je poznalo na obrazu.  Bistroviden, kakor je bil, je vedel takoj, da se mu je bila Rezika nalašč spet umeknila.  In da položaj popolnoma ume, niti prikrivati ni hotel, zato reče:  »No, zdaj je pa čas, da odidem, če ne, Rezika spet kam zbeži.«