Bil je dan sv. Petra in Pavla leta 1478.  Kakor dandanes, so častili Slovenci že pred več nego štirimi sto leti ta god s posebnim praznikom.  Ni bilo na Slovenskem cerkvice, posvečene sv. Petru in Pavlu, kjer ne bi bili tega dneva obhajali slovesno.  Tudi podružnica sv. Petra v šentjakobski župniji, v zgornji Rožni dolini na Koroškem, je bila ta dan lepo okrašena.  Iz vse šentjakobske župnije so se ondi zbrali pobožni župljani.  Tudi iz obližja, kakor iz Sv. Martina, iz Rožeka, iz Št. Ilja, iz Bilčovsa, iz Sveč, iz Podgorja in še iz več drugih župnij in vasi je bilo došlo mnogo vernega ljudstva.  Celó z visokih gor, kakor z Golice, Rožčice in Huma so prišli pastirji k božji službi v cerkev sv. Petra.  V tistih časih so živeli ljudje kaj pobožno.  Molili so radi in ni bilo nedelje, ne praznika, da ne bi šel vsak župljan, moški ali ženska, k sv. maši.  Tudi na ta dan je pri podružnici sv. Petra vse kar vrelo ljudstva.  Sivolase starčke z odkrito glavo si videl korakati proti cerkvi.  In z njimi so šli mlajši moški in fantje tiho in mirno, kakor da bi si ne upali govoriti vpričo starejših mož.  Tam pri cerkvi so bile zbrane stare ženice in skrbne matere.  V njih sredi so stala mlada cvetoča dekleta s povešenimi očmi molek ali podobo sv. Petra v rokah držeč.  Lepe visoke ženske postave si mogel občudovati.  Dekletom sta viseli dve dolgi kiti po ramah, žene pa so nosile lase umetno zložene.  Jopa jim je bila bogato s srebrom in zlatom obšita, krilo pa modre barve in iz dragega sukna.  Okoli pasú so bogatejše žene imele srebrn pas, na glavi pa z zlatom obrobljeno „avbo“, dekleta pa šapelj.  Kaj lepo se jim je podajala ta obleka.  Zlasti pa se jim je vse prav dobro prilegalo, ker so bila dekleta kakor žene ličnega obraza in lepe rasti.  Ni pa bilo tukaj tistega namežikovanja in šaljivega pogovarjanja med fanti in dekleti, kakor ga dandanes tolikokrat opazujemo na takih shodih.  Ampak ženske in moški so stali strogo ločeni in tudi po svetem opravilu se niso pajdašili v krčmah pri vinu in žganju.  Taki cerkveni shodi so imeli takrat mimo velike duševne koristi še posebno važnost za družbinsko življenje.  Bili so takorekoč pravi ljudski zbori.  Prijatelji, znanci in sorodniki so se shajali ob takih prilikah.  Moški iz raznih krajev in župnij so se na ta dan pogovorili med seboj o gospodarskih stvareh.  Sklepali so kupčije, posvetovali se o kmetskih potrebah.  Taki dnevi so imeli torej velik pomen za kmeta v onih starih časih, ko si je moral sam, z lastno roko braniti posest in življenje.  Zakaj grajščaki so takrat terjali od kmeta ne le desetine in drugih davkov, temveč on jim je moral tudi brez ugovora opravljati vsa dela.  Zahtevali so, da jim obdeluje zemljo, pomaga zidati gradove in povrh se je še moral vojskovati za nje.  A kadar je prišla velika nevarnost za grajščaka in njegovo družino, tedaj se je zaklenil v svoj dobro utrjeni grad, kmeta pa je pustil brez pomoči zunaj — v njegovi borni koči.  In če je došel potem sovražnik, moral je ubogi kmet zapustiti dvor in dom; pobegnil je visoko gori v planine in pečine, da si reši življenje.  Sovražnik mu je pa požgal brez ovire in usmiljenja hišo in skedenj, vzel mu vse, kar je našel, in odpeljal s seboj, česar ni mogel kar na mestu uničiti.  Tako se je godilo v 15. in 16. stoletju našim prednikom na Slovenskem.  Tedaj je namreč razsajal, požigal in klal krvoločni Turek po deželi.  Stalne vojske ni bilo tedaj, deželne brambe tudi ne, grajščaki pa so skrbeli rajši záse, ne pa za ubogega kmeta ...  Župljani šentjakobske župnije so imeli ta dan važne pomenke med seboj.  Takoj po glavnem opravilu in po poldanski službi božji so šepetali starci nekaj skrivnostnega drug drugemu na uho.  Nato so se začele zbirati posamezne gruče ljudi.  Bili so le odlični možje iz bližnjih župnij in vasi, ki so se pogovarjali med seboj.  Mlajši možje, fantje in ženske so se bili že davno razšli na vse strani.  Le posameznih moških gruč ni bilo skrb iti domov.  Še le proti večeru so se jeli pomikati od cerkve, a ne proti domu, temveč napotili so se skupaj gori v hrib na Gradišče.  Pri cerkvi sv. Petra in sv. Jakoba se začenja nizko pogorje.  To nas vodi do visokih Karavank, ki mejijo deželo koroško od kranjske.  Preko teh gor so morali v starih časih, ko še ni bilo dobrih deželnih in državnih cest, niti železnic, hoditi koroški kmetje na Kranjsko.  Dobro četrt ure od podružnice sv. Petra in od cerkve sv. Jakoba se vzdiguje hribček, blizu 200 metrov visok.  V onem starem času, ko se vrši naša povest, so bile na tem hribu velike razvaline.  Močno zidovje je obdajalo ves grič.  Sredi njega so stali visoki stolpi in se razprostirale dolge dvorane.  Pod njimi pa so bile globoke kleti.  Široki hodniki so vodili iz stolpa v stolp in vezali dvorane z dvorano.  Vse je kazalo, da je bil to nekdaj velik in močen grad.  In res, tu so gospodovali v 12. in 13. stoletju mogočni vitezi Rasi, po katerih je krasna Rožna dolina dobila svoje ime.  V začetku 14. stoletja je bila ta plemenita rodbina že izumrla.  Grad je jel razpadati.  Pred štirimi stoletji so ga bile še velike razvaline.  Pozneje pa se je zidovje popolnoma razrušilo in kamenje razneslo na vse strani.  Dandanes rastó na njegovem mestu — visoki bori in smreke.  Sedaj ni o grajskem zidovju ne duha, ne sluha več.  Le spomin na njegov obstanek še živi v slovenskem narodu; ljudstvo v Rožni dolini pravi temu hribu še dandanes „Gradišče“.  In dva kmeta, ki bivata ob vznožju griča, spominjata še s svojim imenom na nekdanji grad; enega imenujejo Strelca, drugemu pa pravijo Knez.  Na lepi trati, pod visokimi stolpi na Gradišču, so se proti večeru zbrali naši kmetje.  Bilo jih je blizu trideset, prav odličnih zastopnikov iz raznih vasi daleč na okrog po Rožni dolini.  Solnce je ravno jelo zlatiti sivo zidovje zastarelega gradu.  Enkrat je še pozdravilo bele glave kmetskih očakov in potem zatonilo za gorami.  Od cerkve sv. Jakoba je zazvonilo v tem trenutku „angeljsko češčenje“.  Ta glas pa je bil v tedanjih časih znamenje da si naj vsi kristjani v goreči molitvi izprosijo od Boga pomoči in sreče proti brezvernemu Turku.  Že sv. oče Kalikst III. so bili leta 1455. ukazali, da se naj po vseh cerkvah opoldne in zvečer zvoni k angeljskemu češčenju; češ, tedaj naj prosijo kristjani za blagoslov in srečo proti sovražniku svete vere.  Tudi naši možje so popadali na kolena in jeli iskreno moliti, ko je zadonel mili glas zvonov.  Prosili so, gledaje z rosnimi očmi proti nebu, naj jih Bog reši turške nadloge in sužnosti; naj jim odvrne kugo in lakoto; če jim je pa usojena nagla smrt, tedaj jim naj podeli večno življenje na onem svetu!  Tako so molili zbrani možje.  Po molitvi je nastala čarobna tihota.  Zvonovi so utihnili.  Mrak se je vlegel polagoma na utrujeno zemljo, in vsa priroda se je spravljala k mirnemu počitku.  Tudi ptički v logu so bili že odpeli svojo večerno molitev in si poiskali nočno bivališče.  Le ubogi človek še ni miroval ...  Po kratkem molku so se jeli možje zopet pogovarjati med seboj.  Prvi izmed njih je izpregovoril kmet Strelec.  „Glejte sosedje!“ reče svojim tovarišem. „Kako krasen je razgled s tega hriba na vse strani!  Po Rožni dolini se vije mogočna Drava, ki nam rodoviti žitna polja.  Letos kaže vse, hvala Bogu, tako lepo in dobro!  Ako ne pride uima bomo imeli po zimi kaj prigrizniti.“  „Tudi pri nas v Svečah kaže letos na polju prav dobro,“ pritrjuje kmet Žalnik iz Sveč domá.  In tako se oglašajo drug za drugim; vsi so bili z letino zadovoljni.  „Kaj nam bo le oče Serajnik povedal nocoj?“ povzame zopet Strelec po daljšem molku. „Pri cerkvi mi ni hotel drugega reči, kakor da naj pridem zvečer semkaj na Gradišče; in to naj naznanim tudi drugim zaupnim možem.  Ko sem bil popoldne pri njem, mi je pravil z žalostnim glasom, da pridejo nad nas hudi časi.  Boji se Turka, kakor mi vedno zatrjuje.“  Zadnjih besed pa ni nihče prav slišal; zakaj oče Serajnik je bil ravnokar stopil med sosede in vsi so mu jeli podajati roke v pozdrav.  Serajnik je bil sivolas mož.  Štel je blizu osemdeset let, bil pa je še precej krepak in čvrst.  Izkusil je seveda mnogo hudega na svetu.  Bil je večkrat v krvavih bojih proti Ogrom in Turkom ter se je mnogokrat vojskoval za domače koroške viteze.  Pa tudi v gospodarstvu je bil dobro izkušen.  Njegova kmetija je bila največja in najboljša v Rožni dolini.  Svoje izkušnje v gospodarstvu pa je rad obračal na korist svojim vaščanom in daljnim sosedom.  Pri njem so iskali vsi dobrega svéta.  Mnogokrat je trdil svojim tovarišem: „Tako so me učili moj oče, in tako delam tudi sam.  In to je najboljše.  Le verjemite mi in ubogajte me!“  In res, ubogali so ga daleč na okrog in ravnali tako, kakor jim je svetoval.  Le ena beseda iz ust očeta Serajnika, in bilo je dovolj.  Brez pomisleka so se vdali njegovim nasvetom.  Tako je bil tudi na dan sv. Petra in Pavla pri cerkvi naznanil Serajnik, naj se odličnejši možje iz vse okolice snidejo zvečer na Gradišču.  In ne da bi popraševali, zakaj, prišli so vsi na Serajnikovo besedo.  Vse je v zboru utihnilo, ko je stopil sivolasi mož med svoje sosede.  Po stari slovenski navadi je podal vsakemu desnico v pozdrav in nato govoril takó-le:  „Dobro da ste prišli v obilnem številu.  Hudi časi so nastopili za nas uboge kmete.  Kuga in lakota, vojske umor in požiganje: to vse nam preti.  Do danes še, hvala Bogu, ne vemo, kaj te besede pomenijo, a bojim se, da izkusimo to v kratkem.  Na Kranjskem že Turki dolgo časa razsajajo, morijo in požigajo.  Deset let je preteklo, odkar so bili prvič prihruli v to deželo.  Od tedaj prihajajo vsako leto znova požigat in pustošit kranjsko zemljo, a nihče jih ne more ugnati.  Tudi na Koroškem, kakor sami dobro veste, so že pred petimi leti ropali iti požigali ti krvoločniki po Podjunski dolini.  Pred dvema letoma pa so opustošili ves kraj od Trbiža do Velikovca.  Niti ene hiše ni ostalo cele razen močno utrjenih gradov.  Le naše lepe Rožne doline še niso obiskali.  Le mi smo bili tako srečni, da še nismo čutili turške sablje in kopita.  Ali nesreča ne miruje več.  Že lansko leto so se bile kobilice iz jutrovih dežel spustile kakor črni oblak na naša polja ter nam uničile mnogo pridelkov.  Kaj pa še pride letos, to pa sam Bog vé.  Vse je v božjih rokah!“  Globoko so vzdihnili pri zadnjih besedah navzoči kmetje.  V božjem strahu so šepetali drug drugemu:  „Hudi časi so zdaj, hudi časi.  Bog nam pomagaj!“  A Serajnik nadaljuje skrivnostno: „Kakor sem izvedel, prihrujejo letos, in to v kratkem, Turki v našo deželo.  Prišlo jih bo neki kakor listja in trave.  Vse bodo pomorili ali pa odpeljali s seboj v sužnost.  Ničesar nam ne ostane, kakor to, kar bomo zakopali globoko pod zemljo.  Le kdor se v nepristopne pečine poskrije, se bo rešil turškega nasilstva.  Žitno polje bodo konjska kopita tako poteptala, da ne bo več let rastla niti bilka na njem.  Kuga in lakota nastane.  Človeški rod bo jako redek.  Le kdor uživa božjo milost, sme upati rešitve.  Tako so mi prorokovali ranjka mati na smrtni postelji.  Zdaj je že petdeset let preteklo od tega, ali jaz še pomnim njihove besede, kakor da bi mi jih bili včeraj pravili.  Govorili so takó-le:  „Velika šiba božja zadene vašo deželo, predno preide pol stoletja.  Tvojo glavo bodo krili tedaj že sivi lasje.  Rožna dolina je rodovitna in ostane tudi plodovita, dokler še krava od jutra tuli.  A kadar začenja vol rjuti od večera, tedaj bo huda.  Krava, ki jo najdeš takrat med Celovcem in Beljakom, bo nosila zlat zvonec na vratu!“  Tako so govorili mati, in dobro sem si zapomnil njihove besede.  Zdi se mi, da se njih prorokovanje letos izpolni.  Sovražnik pride tretjič v našo deželo in zdaj bo rjul od večera.  Opustošil bo vso deželo.  Živina postane redka in tako draga, kakor da bi nosila zlat zvonec na vratu.“  Kmetje so osupli poslušali Serajnika.  Majali so z glavami in mu niso hoteli verjeti.  Zdaj pa pokaže starec na svojega sina Mirka, rekoč, naj ta nadaljuje.  Mirko je bil mož, star kakih trideset let, visoke, krepke postave.  Na glavi je imel širok klobuk z velikim peresom od divjega petelina.  Iz žameti mu je bil kratek „pruštof“.  Rdeč oprsnik z debelimi srebrnimi gumbi mu je pokrival široke, močne prsi.  Kakor vsi drugi, je nosil tudi on kratke irhaste hlače in črevlje z visokimi golenicami.  Mirko je še edini živel izmed štirih Serajnikovih sinov.  Sestre ni imel nobene, in tedaj je bil sam tolažba in pomoč svojemu očetu na stara leta.  Mirko ni bil samsvoj gospodar in tudi ne oženjen.  Oče Serajnik je še sam gospodaril na veliki kmetiji v Svetnah, majhni vasi na južnem obronku prej omenjenega Gradišča.  Sin pa je očetu pridno pomagal pri gospodarstvu, dobro vedoč, da ima v kratkem prevzeti kmetijo.  Ker je bil stari Serajnik daleč v okolici na dobrem glasu, je spoštovala in čislala vsa soseščina tudi njegovega sina.  Opazovali so na Mirku očetove lastnosti ter ga smatrali za vrednega naslednika svojemu očetu.  Vpliv Serajnikov med sosedi je bil tedaj sinu pridobil marsikatero prednost pred drugimi fanti.  Tako je smel z očetom zahajati tudi v družbo veljavnih mož in starcev, kar ni bilo drugim mladeničem dovoljeno.  Tudi ta dan je bil Mirko prišel s svojim očetom v kmetski zbor, v katerem je bil on edini, ki še ni bil samsvoj gospodar.  Na današnjem shodu pa je imel Mirko važno besedo.  Zatorej je na očetovo opomnjo krepko povzdignil glas in govoril tako-le:  „Včeraj sem došel pozno v noči iz Beljaka.  Bil sem tam po živinski kupčiji.  Prišlo je bilo mnogo kupcev od vseh strani.  Največ jih je bilo seveda z Laškega.  Živino sem drago prodal, in nikdar še ni bilo take kupčije pri nas.  Prišel sem v družbo laških kupcev.  Med njimi jih je bilo nekaj iz Benetek — in ti so mnogo govorili o vojski.  Pripovedovali so si, da imajo Benečanje močno utrjen tabor pri Gradiški ob Soči.  Turki jih oblegajo.  Prišli so baje semkaj iz Dalmacije in Albanskega.  Pri reki Soči so krenili proti goram.  Njenemu toku sledeč, so šli navzgor po Soški dolini, dokler niso prišli do Gradiške.  Tu so se ustavili in oblegajo tam vojsko benečansko.  Na daleč okrog so že vse požgali in oropali, tako da njim samim primanjkuje živeža.  Tudi utaborjeni Benečanje so v velikih stiskah; pa laški kupci trdijo da jim Turki ne morejo do živega.  Zategadelj bo moral sovražnik v kratkem ustaviti obleganje in zapustiti oni kraj; saj se ne more tam njegova vojska več preživiti.  Šli pa bodo Turki dalje proti Korminu in Kobaridu na Trbiž.  Če so pa enkrat tako blizu, pridejo gotovo tudi k nam.  Nekateri kupci iz Kanalske doline pravijo celó da se prvi turški oddelki že pomičejo proti koroški zemlji.“  Dolgo so se posvetovali nato kmetje med seboj.  Sklenili so, da hitro popravijo vse zidovje okoli Gradišča.  Stolpi, kleti in dvorane se naj spravijo v dober red in izpremenijo v močno trdnjavo.  Tudi podzemeljski hodnik, ki vodi iz globoke grajske kleti doli v vas Svetne, se mora izčistiti in dobro zavarovati.  Cerkev sv. Jakoba v Podgradu se naj močno utabori.  V gorskih pečinah pa se mora poiskati več skrivališč, da najdejo v njih ženske in otroci varno zavetje.  Zlasti pod goro Rožčico, kjer je prelaz na Kranjsko, je bilo več votlin in jam v pečevju.  Še dandanes imenujejo prebivalci v Rožni dolini jame v pečinah pod Rožčico „Tabor“ in pripovedujejo, da so se tam v turških časih skrivali kristjani.  Pozno v noči se je končalo posvetovanje.  Hude slutnje so pretresale kmetom srce in glavo.  Z majhnim upom so gledali v negotovo bodočnost.  Tiho in pobitega srca so zapuščali kmetje Gradišče.  Krasno zvezdnato nebo je razsvetljevala sivo zidovje.  Stolpi so kakor nočne pošasti skrivnostno moleli v nebo.  Divna tihota je zavladala na Gradišču.  Le sova se je oglašala sovi in netopirji so frfrali, iskaje si nočne hrane.  Zdaj pa zdaj se je odkrušil kamenček od starih razvalin in se zatočil, votlo doneč, globoko doli v klet ali dvorano; človeškemu srcu se je dozdevalo, kakor da raznašajo duhovi grajsko zidovje ...  Pod Gradiščem pa so stopale med visoko strnjo moške prikazni.  Sprva jih je hodilo več skupaj.  Po malem pa so se ločili drug od drugega; vsak jo je zavil po stranskem potu proti svojemu domu.  Slednjič je ostal oče Serajnik sam s svojim sinom in krenil naravnost preko polja proti Svetnam.  Med Gradiščem in sosednjimi južnimi hribi in gorami se razprostira lepa, majhna ravnina z bogatimi travniki, gozdi in pašniki.  Tu raste tudi bujno žito, pšenica, rž, ječmen in prosó.  Na tem polju so stale tedaj, kakor še stojé dandanes, Svetne, sredi med bogatim sadnim drevjem.  V tej vasi je bil dom najbogatejšega kmeta v šentjakobski župniji, očeta Serajnika.  Veselje je navdajalo starega moža, ko je stopal med žitnim poljem.  Strn je bila tako visoka, da je videl komaj iz nje.  Dospevši do vasi, pa se je Serajnik ustavil.  Z bistrim očesom je pogledal na Gradišče in rekel svojemu spremljevalcu:  „Ali slišiš, Mirko, kako skovikajo sove gori na razvalinah?  Tam, kjer gnezdijo ujede, bo v kratkem naš dom.  Tam gori se bomo branili, da ne poginemo pod kruto pestjo krvoločnega Turka.  In to zlato žitno polje!  Glej, kako vzdiguje glavice!  Kako veselo in ponosno se maje polno klasje!“  Pri teh besedah prime starec za klas in ga tehta v roki.  Potém nadaljuje:  „Veselje mi vzbuja ta pogled v srcu.  A zopet se mi radost izpreminja v žalost, če pomislim, da bo vse, kar smo si pridelali s krvavimi žulji, poteptalo konjsko kopito in požrlo nenasitno žrelo turško.  Mi sami pa bomo, ako nas še kaj ostane živih, umirali lakote ...  Že lansko leto je bila huda pri nas; kobilice so nam bile napravile mnogo uime.  In pri nas ni nikjer žitnih zakladnic za slaba leta.  Saj se še za denar, za gotovi denar težko kaj dobi, ker laški kupci vse pokupijo in ubogega kmeta ogoljufajo za njegovo blago.“  Pri teh besedah je starec globoko vzdihnil, spomnivši se, koliko ima človek prebiti hudega na svetu in še nekaj drugega mu je težilo srce.  Davno je že namreč nameraval, s sinom govoriti na samem.  Najlepša priložnost se mu je nudila zdaj, tu na polju; zatorej je nadaljeval:  „Za naš kraj je pač oni tujec na Knezovem posestvu prava nesreča.  Prišel je pred nekimi leti v našo župnijo in privedel s seboj, kakor veš, staro žensko in mlado, začrnelo deklino.  Najprej je kramaril v Podgradu ob nedeljah pri cerkvi.  Nato je jel kmetom posojevati denar na velike obresti.  Ker mu pa niso mogli dolgov plačevati v gotovini, je od njih namesto denarja jemal žitnih pridelkov, a seveda po najnižji ceni.  Mojega mejaša in prijatelja Kneza je spravil ob hišo in kmetijo.  Tako je postal naš sosed, o katerem pa ne vemo, ali je žid, ali kristjan.  V cerkev ne hodi nikdar; pa tudi njegovo hčer in njeno mater vidimo malokdaj pri službi božji.“  Starec umolkne in pogleda Mirka s pomenljivim očesom.  A ta se obrne pri teh besedah nagloma v stran.  Rdečica je zalila sinu lice, srce mu je jelo hitreje biti; hud strah ga je obšel, meneč, da oče že vedó za njegove srčne skrivnosti.  Da se ne izdá, molči, oče pa nadaljuje mirno in razločno:  „Ko je ta tujec dospel v Podgrad, ni nihče vedel, kako se piše in odkod je.  Prideli so mu ime Tresoglav.  To znači pač njegovo kretanje pri kupčiji; potresa namreč vedno z glavo in zasluži res ta priimek.  Pravo svoje ime je zamolčal.  Gotovo se boji, da bi mi po njem ne spoznali njegove vere in rodú.  Le toliko sem mogel zvedeti, da je prišel iz Benetek in da baje ni naše vere.  Iz kramarja je postal veliki kupec.  Zdaj kupčuje sicer večjidel z doma, a naselil se je vendar v našem kraju.  Jaz sem se sicer protivil temu, ali gosposki ni bilo mar mojih besed.  In kakor se vidi, se že kesajo, da so mu dali pravico, naseliti se med nami.  Mi sosedje smo živeli sprva z njim, kakor da ne bi poznali drug drugega.  Pozneje se nam je jel približevati.  Jako prijazen mož je, ali odkritosrčen ni.  Govori sicer veliko in zaupno, toda v srcu misli drugače.  Zdaj se nam dela jako prijaznega, a to je le gola hlimba.  Koristil nam ne bo nikdar, naj še tako lepo govori.  Navidezno nas ljubi, v resnici pa goji njegova duša le sovraštvo do nas.  Tudi tebi, moj Mirko, se je že prikupil ta Lah.  Zdi se mi, da kaj rad zahajaš pod njegovo streho.  Bojim se celó, da te v njegovo hišo bolj vlečeta dekle in mati, kakor pa on sam.  Vse to že dalje časa opazujem.  A nocoj te moram posvariti, da se mi izogiblješ, kolikor mogoče, te družbe, osobito Almire!“  Kakor okamenel je stal Mirko pred očetom.  Vedel je, da imajo oče prav; sam je dobro čutil, da ga je tuje dekle malo da ne že ujelo v nastavljene mreže ...  Sin se je začel nató opravičevati, ali ni mu bilo več mogoče, utajiti svojega občevanja z Almiro.  Saj je videl danes oče sam, kako se je Mirko poslovil od deklice, predno je šel na Gradišče.  Pa tudi poprej je bil Serajnik že večkrat opazil, kako pogleduje Almira za njegovim sinom.  „Ne taji, Mirko, tega, kar že dolgo opazujem,“ odvrne oče na sinovo opravičevanje. „Ti poznaš mojo željo in veš tudi, kaj nameravam.  Zdaj nastopijo hudi časi.  Treba je krepke roke pri gospodarstvu.  Jaz ti mislim kmalu svoje posestvo izročiti.  Ali poiskati si moraš družico, ki je tvojega stanu in naše vere.  Ne denar, temveč pridne roke in zvesto srce so najboljša dota vsakemu dekletu.  Dalje je treba tudi pomisliti, Mirko, na bodoče čase.  Kdo naj podeduje našo kmetijo, če bi ubili Turki mene ali tebe?  Kdo naj gospodari na zemlji, katero so od nekdaj že obdelovale žuljave roke naših slovenskih pradedov in kjer še zdaj orjejo in sejejo roke kristjanske?  Misliš li, da bi naj prišla ta zemlja tujcem in nekrščanskim ljudem v roke?!  Le tega ne, Mirko!  Bog ne daj, da bi se šopirila kdaj laška glava pod mojo streho in rodili nekristjanski otroci!  Ne mogel bi mirno počivati v hladnem grobu, dokler bi ne izumrl zadnji tvoj rod.“  Globoko ganjen, utihne sivolasi oče; notranja žalost ga je hudo prevzela.  Svetla solza se mu utrne iz rosnega očesa.  Nató se ozre proseče proti nebu in potoži v globokem vzdihljaju svoj žalostni stan Bogu v nebesih.  Vsemogočni v višavah je uslišal molitev bogaboječega starca; zakaj sina so ganile očetove besede.  Ko je namreč videl, kako je oče milo in zaupno gledal proti nebu, pristopil je k njemu, ga prijel za vele roke in rekel:  „Oče moj dobri oče!  Vaša želja mi je bila in mi bo vedno sveta.  Nikdar ne pozabim, kar sem dolžen vam in svojim pradedom in vsej okolici.  Prišli so zarés trenutki, ko sem omahoval in so me preslepili nasmehljaji Almirini.  Ali nocoj, oče, vam prisegam, da se vdam za vselej vaši želji in — Miklovi Zali.“  Mirno se ozre sedaj oče na sina; težek kamen se mu je odvalil od srca.  Nató položi roke na njegovo glavo in prosi pod milim nebom blagoslova zánj in za njegovo nevesto.  Lahkega srca sta korakala potem oče in sin proti domu.  Hitro sta prišla skozi sadni vrt do hleva.  Tu kreneta proti hiši, in glej, luč je še svetila v materini sobi.  Zdaj pospešita korake, a naenkrat ju ustavi velik, črn pes, ki zalaja hudo nad njima.  Ko ga pa pokliče Mirko po imenu, umolkne takoj in se jima začne dobrikati in skakati okoli njiju, kakor da mu je žal, da ni že od daleč spoznal prišlecev.  V tem trenutku se odpró hišne duri.  Na prag pride z lučjo v roki — Miklova Zala.  Vsi trije se prijazno pozdravijo in stopijo skupaj v hišo.  Oče Serajnik ni pričakoval družbe na svojem domu.  Mislil si je, da bodo že vsi spali, ko dojde domov.  Imel je namreč dobro kmetsko navado, da so šli v njegovi hiši zvečer hitro spat, v jutro pa so s svitom vred vstajali.  Zatorej je bila zvečer malokdaj družba pri njem.  Tudi to noč ne bi bilo Miklove tete in njene Zalike pri Serajniku, ko ju ne bi bila Serajnikova mamica povabila k sebi na večer, da ji sami domá ne bode predolg čas.  Zalika je bila hči Serajnikovega soseda Mikla.  Miklovo posestvo ni bilo veliko.  Mikla so prištevali srednjim kmetom.  Bil pa je svoboden gospodar.  In to je bilo velike važnosti v tedanjem času, ko niso vsi kmetje imeli še lastne pravice nad svojim posestvom.  Lepa, belo zidana hiša Miklova je bila le par streljajev od Serajnika oddaljena; visoko sadno drevje jo je obdajalo.  Zalika je bila edini otrok pri Miklovih.  Oče je imel veliko veselje s svojo hčerko.  Ali te radosti ni dolgo užival.  Dve leti po njenem rojstvu je gnalo njega in njegovega brata Marka blago navdušenje za krščansko vero v boj proti Turkom, a nobenega ni bilo več nazaj.  Le Serajnik, Mirkov oče, ki je bil tudi šel z njima, je prišel srečno domov, prinesel pa s seboj žalostno novico o nesreči svojih dveh tovarišev.  Miklova žena je ostala vdova.  Njena edina sreča in veselje je bila odslej Zalika.  Njo je redila in odgojevala, kakorkoli je mogla in znala.  Serajnik, njen sosed, je bil odslej takorekoč desna roka in edina podpora Miklovi hiši.  Pomagal je svoji sosedi s svetom in dejanjem.  Bil je tudi Zaliki krstni kum (boter) in njen varuh.  Zaradi tega se je še bolj poganjal za Miklovo gospodarstvo.  Rekli bi torej lahko, da je Serajnik gospodaril na dveh kmetijah, domá in na Miklovem.  Tako so leta hitro potekala.  Posebno veselje je bilo gledati, kako sta rastla Serajnikov Mirko in Miklova Zala.  Veliko radost je imel Serajnik s svojim sinom, a še večjo s svojo varovanko, Zaliko.  Dekletce se je lepo razvijalo in postalo pravi biser za vso župnijo.  Devet župnij ni baje premoglo tako brhkega dekleta.  Zategadelj so jo imenovali Zalo ali Zaliko, ne pa Roziko, kakor so klicali druga dekleta istega imena.  Zalina lepota je zaslula daleč na okrog po Rožni dolini.  Prešla je celo v pregovor.  Kdor je namreč hotel lepo žensko postavo označiti z besedami, rekel je le: Lepa je kakor Miklova Zala, in to je bilo največje priznanje.  Spomin na njeno lepoto živi še dandanes v Rožni dolini.  Milo se stori človeku, ko sliši, kako sivolasi možje ognjevito opisujejo Zalino lepoto in ti pripovedujejo o njeni žalostni usodi.  Zalika pa se ni ponašala s svojim zakladom.  Dobro je vedela, da je zunanja lepota minljiva in da lahko škoduje človeku.  Le kadar se čednost druži z lepoto, zadobi ta svojo pravo vrednost.  To je znala tudi naša Zalika.  In če ji je katera tovarišica zavidala njeno zunanjost, je vselej odgovorila: ženska lepota je podobna cvetoči, nežni rožici, katero lahko slana črez noč pogubi.  Zalika je bila ponižno dekle in je živela le za dom in za svojo mater.  Nikdar se ni laskala ljudem.  Kazala se je bolj trdega kakor mehkega srca.  Mladeniči so jo vsi častili in spoštovali; marsikateri je tudi gojil tajno prijateljstvo do nje.  Približevati pa se ji ni upal nobeden izmed njih, ker so dobro vedeli, da jo je oče Serajnik izvolil svojemu sinu za ženo.  A z Mirkom, najbogatejšim mladeničem v vsej okolici, ni mogel nobeden tekmovati.  In to bi bilo tudi zastonj; Zalika je od nekdaj že rada videla Mirka, svojega tovariša in prijatelja v mladosti.  Z njim je vzrastla, z njim igrala, z njim se učila, z njim pretrpela dobre in hude čase.  Serajnika pa je imela za svojega, kakor za njegovega očeta.  Sploh se je smatrala za njegovo lastno hčer.  A tudi Mirko je rad videl svojo tovarišico.  Njegova otročja vdanost do nje pa se je izpremenila pozneje v mladeniško in moško ljubezen.  In ta je ostala dolgo časa trdna kakor železo.  Iskro njegove ljubezni je netila in vzdrževala Zalina lepota in njena deviška čednost.  Prišel pa je dan izkušnjave za Mirka.  Pred petimi leti se je bil v šentjakobski župniji naselil neki tujec, kakor je že prej omenil oče Serajnik.  Pri sebi je imel precej starikavo žensko in mlado, štirinajstletno deklico.  Imenovali so ga Laha, pozneje mu pa še prideli priimek Tresoglav.  V tedanjem času so bili tuji, osobito laški in židovski trgovci in kramarji v naših krajih zelo nepriljubljeni.  To so bile namreč prave pijavke za naše ljudstvo.  Spravljali so ubogega kmeta ob vsak pridelani in prihranjeni vinar.  Sreča je bila za tisto župnijo in vas, kjer ni bilo take kmetske nadloge.  Tudi denar so ti tujci radi izposojevali, a sevéda le na visoke obresti.  Po 25 do 50 odstotkov (procentov) so zahtevali židovski in laški oderuhi.  Naš kmet pa si tedaj ni mogel tako lahko pomagati kakor dandanes.  Hranilnic še takrat niso poznali, niti deželnih, niti mestnih, niti občinskih.  Denarja nisi mogel dobiti od žive duše.  V stiskah je bil torej laški in židovski kramar kmetu edini pomočnik.  Toda pri tem se je tisti, ki je izposojeval, bogatil ob kmetovih žuljih.  Vsled tega se taki tujci niso mogli našim kmetom priljubiti.  Bili so jim trn v peti.  Čestokrat se je celó prigodilo, da so kmetje take pijavke iztirali iz svojega kraja.  In gosposka sama se ni protivila temu, dobro vedoč, kako ti oderuhi na nič spravljajo ubogega kmeta.  Dà, v poznejših letih je prišel celó od deželne gosposke ukaz, da se morajo vsi zidovi in tuji kramarji, ki nimajo domovinske pravice, pobrati iz dežele.  Te težkoče in neprijetnosti je poznal tudi Lah Tresoglav.  Slutil je, kaj se mu utegne pripetiti, ako si ne pridobi v kratkem domovinske pravice.  Zatorej si je prilastil Knezovo kmetijo v Svetnah.  Kot lastnik nepremičnega posestva pa je lahko dobil od gosposke pravico, stalno se naseliti, če se je tudi oče Serajnik na vso moč protivil temu.  Naravno je torej, da Serajnik in Tresoglav nista živela v prijateljstvu.  Vidnega sovraštva ni bilo sicer med njima, ali po hladnem in redkem njunem občevanju so sklepali vsi, da si soseda nista na roko.  Še le tekoče leto se je jel Tresoglav očetu Serajniku bolj približevati; pa tudi Tresoglavka se je izkušala prikupiti svoji sosedi.  Večkrat sta prišla obadva k Serajniku v vas.  Ali ta ni bil tega vesel.  Ugibal in premišljal je večkrat, kaj pomenja njuna nenavadna prijaznost; ali iz vsega tega si ni mogel obetati nič dobrega.  In res Tresoglavovo prijateljstvo je imelo poseben namen.  V zadnjih letih se je bila Tresoglavova hči Almira lepo razvila.  Dekletu je kaj dobro ugajalo življenje v zdravi Rožni dolini.  Kakor roža je rastla in se razcvetela.  Kazala pa se je v njej prava Italijanka.  Med tem ko je bila Zalika velike postave, šibke rasti in ravna kakor sveča, je bila Almira manjša, a vendar tako primerna svoji rasti, da nisi pogrešal skladnosti na njej.  Bila je gibčna, šaljiva in šegava; Zalika pa bolj resna, častitljiva in dostojna.  Zaliki je dajalo visoko čelo nekaj vzvišenega in moškega.  Njeno veliko modro oko je gledalo mirno in zaupno.  S svojim nežnim pogledom je očaralo Miklovo dekle človeka.  Z glave sta ji viseli dve dolgi, zlatolasi kiti, in vse se je čudilo njenim, kakor svila tankim in lepim lasem.  Če je Zalika v nedeljo ali praznik oblekla narodno slovensko nošo: lepe čevljice, bele nogavice, kratko modro krilo, črno jopico s srebrom in zlatom obšito, na glavi pa dragocen šapelj, izpod katerega so gledale njene velike modre oči: tedaj je bila zarés kras vseh deklet V Rožni dolini.  Posebno vrednost pa je dajala Zalini lepoti njena dekliška čednost in pobožnost; zakaj naše slovensko dekle si ni bilo v svesti svoje lepote.  Tembolj pa jo je kazala Almira in se ob vsaki priliki ponašala z njo.  Almirine velike obrvi, globoke oči, črni lasje so sicer kaj lepo pristojali bolj črnikastemu obrazu, ali v vsem se je kazala neka lahkoživost in raztresenost.  Na Zalinem obličju in v njenih očeh pa je kraljeval mir, nedolžnost in dekliška resnoba.  Sladek nasmehljaj okoli Almirinih rdečih ustnic in njeni pogledi so marsikoga presenetili.  Prevzel te je prvi pogled v njeno črno, veliko oko.  Iz njega je iskrila laška ognjevitost.  Če si pa dalje gledal v njene goreče oči, si moral odmakniti svoj pogled.  Strah te je obšel in stresel si se pred njenim živim ognjem.  Nič zaupnega, nič mirnega, nič blagega nisi videl v Almirinih očeh, a ravno to je blažilo in povzdigovalo lepoto ponižne Zalike.  Kakor laška dekleta sploh, vedela se je tudi Almira mnogim prikupiti.  Preslepila je enega za drugim.  Videl jo je sicer marsikateri rad, a ob enem se je nje tudi bal.  Za ženo pa si je ni hotel noben mladenič v vsej Rožni dolini.  Tudi Mirku ni ostalo to dekle neznano, in Almira sama je najbolj prežala nánj.  Pa tudi Almirin oče je želel to zvezo; zakaj Mirko je bil sin bogatega gospodarja.  Tresoglav si je namreč domišljal, da mu pride po tej zvezi v roke največja kmetija na daleč okrog.  In potém mu bo tudi mogoče, nakupiti vse druge manjše kmetije v okolici.  Naposled si je še mislil sezidati grad na Gradišču ter postati mogočen grajščak in gospod podložnim kmetom v Rožni dolini.  To so bili njegovi visokoleteči načrti.  To je bil tudi vzrok njegovi prijaznosti do Serajnika, najbolj pa do njegovega sina Mirka.  Almira je izkušala s sladkimi besedami pridobiti Mirka záse.  Ob vsaki priliki so ga vabili na svoj dom ter mu kaj radi tudi postregli.  Mirko ni seveda slutil nič hudega.  Stopil je torej rad k Almiri na vrt ali v hišo.  Mili pogledi Almirini niso s prva našli nikakega odmeva v Mirkovem srcu, kar je tudi deklica hitro spoznala.  Vedela je, da ljubi Zaliko in da mu jo je oče že odločil za ženo.  Zategadelj je sovražila svojo sosedo; češ, le ona ji zastavlja pot do njene sreče.  Almira dolgo ni mogla omajati trdne ljubezni do Zalike v Mirkovem srcu.  Ali znano je, da se človek prej nagiblje k hudemu, kakor k dobremu.  Tej obče človeški slabosti je bil tudi Mirko podvržen.  Tudi njemu se je naposled bolj priljubila sladka govorica lahkožive in vesele Almire, nego resnobno in tiho življenje ponižne Zalike.  Mirko je jel tedaj Zalikino hladno obnašanje pripisovati njeni mrzli ljubezni.  Domišljal si je, da Zalika ne ljubi iskreno, ker ne kaže, kakor Almira, očito prijateljstva do njega.  Zdelo se mu je celó, da se Zalika le nalašč dela prijazno proti njemu, zató da postane žena bogatega posestnika.  Povrh jo je Almira še obrekovala, češ, Zalika se kaj rada ozira po drugih in njeno pobožno obnašanje je le navidezno ter ne izvira iz dna njenega srca.  Take besede so seveda ugašale ogenj prve ljubezni v Mirkovem srcu.  Nehoté je jel dvomiti nad Zalikino čednostjo in njeno zvesto vdanostjo.  Večkrat je sam svojo prijateljico poprašal o tem.  Terjal je od nje, naj se opraviči.  Ali Zalika mu ni na taka vprašanja odgovarjala na dolgo in široko, temveč rekla mu je kar na kratko, da izpričuje njeno življenje dovolj, da jo sodi krivo in napačno.  Pri tem je milo in zaupno pogledala Mirka; svetla solza se ji je utrnila iz nedolžnega očesa in v solzeh je zagotavljala zvestobo svojega srca.  Mirko je rad verjel njenim nedolžnim pogledom in besedam.  Ko pa je prišel v Almirino druščino, se mu je zopet vzbujal prejšnji dvom in sum.  Zapeljivi pogledi so ga prevzeli — iskra njegove ljubezni do Zalike je jela umirati.  Te izpremembe na Mirku je Zalika že dolgo časa opazovala.  Tudi oče Serajnik sam je že zasledil, da zahaja njegov sin v zadnjem času kaj rad k Tresoglavu v vas.  Večkrat je celó videl, da se Mirko prav ljubeznivo pogovarja z Almiro na vrtu.  In Serajnik je kmalu vse spletke izpregledal ter spoznal dekličino zapeljivost in nakane njenega očeta.  Zatorej se mu je zdelo potrebno, da svojemu sinu v kratkem izroči posestvo in ga oženi z Zaliko.  Osobito zdaj, ko pretijo hudi časi in utegne priti krvoločni Turek v deželo, je moral skrbeti za to, da se prej ko mogoče Mirko oženi.  „Če umrem jaz, ali me ubijejo Turki,“ si je mislil večkrat Serajnik, „potem bo sin delal po svoje.  Almira, zapeljivo laško dekle, ga bo popolnoma omamilo in preslepilo.  Tuja sneha bi prišla v hišo, hči nekrščanskega očeta.  A nató gorje stari materi in Miklovi Zaliki!  Neizbrisna sramota bi bila to za mojo hišo in za vso Rožno dolino.“  Zatorej se je bil Serajnik še bolj zbal poročila, da pridejo Turki v deželo, in zategadelj je takoj nocoj, prišedši z Gradišča, govoril s sinom resno besedo.  Hitro potém, ko sta stopila oče Serajnik in Mirko v sobo, se je hotela Zalika z materjo posloviti; saj ne bi mogla mirno govoriti z Mirkom in mu pogledati v oči.  Pregloboko ji je rezalo v srce neljubo spoznanje, da pogleduje mladenič čimbolj od dne do dne po Almiri.  Tudi danes je videla, kako se je nežno in ljubko poslavljal od nje.  Pri tem pogledu je krvavelo Zaliki srce.  Serajnik je spoznal dekličino dušno stanje in precej uganil, kaj jo žene tako hitro od hiše.  Zatorej ustavi deklico rekoč:  „Zakaj tako hitro domov, Zalika?  Ali se me bojiš, da nočeš zdaj, ko sem prišel jaz, dalje ostati pri nas?  Posedimo še malo in zmenimo se kaj!  Hudi časi se bližajo, dragi moji.  Treba je, da se pogovorimo, kaj bo potem, ko nas starišev več ne bo.“  Pri zadnjih besedah vzdihne Serajnik globoko in pogleda dekletu v obraz.  Ali Zalika zre nepremično v tla.  Skrivala je svoje lice pred Serajnikovim bistrim pogledom.  Žali spomini na umrlega očeta in pogled na staro mater ji privabijo solze v oči.  A ko se še nató spomni, kako se je danes Mirko šalil z Almiro na vrtu, kako ji je pri slovesu stiskal roko in se odhajaje oziral po njej, tedaj pa se hudo razjoče.  V srce se je smililo ubogo dekle Serajniku; saj je vedel, zakaj žaluje, in poznal njeno bolečino.  Z lepimi besedami jo je izkušal potolažiti, a zastonj.  Deklica mu žalostno odgovori: „Dokler še živite vi, boter in varuh moj, ni mi sile jokati se.  Ako pa enkrat vas zakrije hladni grob in odene črna zemlja, tedaj pa joj meni, siroti!  In če mi potém umrjejo še mati, nimam žive duše več na svetu, ki bi imela usmiljenje z menoj.  Sama, zapuščena od vseh, bom gospodarila na Miklovem domu.  Ali ondi ne bom imela človeka, ki bi mu potožila svoje gorje in na čigar prsih bi si ohladila in potolažila žalujoče srce.“  Tako govoreč si briše solze iz oči, ki so ji zakrivale pogled.  Zatorej ni opazila, da se ji je bil med tem približal Mirko.  Še le ko jo prime za desnico, povzdigne Zalika glavo in spozna svojega prijatelja.  A takoj mu odtegne roko ter ga resno in mirno pogleda rekoč: „Zakaj me držiš, Mirko?  Saj itak vem, da ne maraš več záme.  Edino upanje, katero sem gojila do danes v svojem srcu, me je jelo zapuščati.  Izgubila sem vse, kar sem imela.  Zakaj vidim, da se me izogiblje prijatelj, kateremu sem obljubila svoje Življenje.  Neskončna žalost prešinja mojo dušo, če pomislim, da se mi odteguje človek, kateremu sem bila vdana z vso močjo človeškega srca.“  Te besede je govorila Zalika milo in nežno, da bi bile lahko omečile trdo skalo.  In res, ganile so mladeniču srce, Zalikina žalost je pretresla Mirka.  V njegovi duši je zasvetila iskra prejšnje ljubezni, in Mirko ji je odgovoril:  „Ali mi še moreš, Zalika, biti tako vdana, kakor nekdaj?“  Deklica upre vanj svoj milo proseči pogled.  Solze v očeh so govorile, kaj je Mirko njenemu srcu.  V tem trenutku prime mladenič deklico za roko, ji pogleda živo v solzne oči in pristavi:  „Zalika, v slabih urah svojega življenja sem res dvomil nad tvojo iskreno vdanostjo, ali zdaj sem prepričan, da me ljubiš iz vsega srca.  Zdaj vem, da ni záme boljšega dekleta od tebe in da ni zvestejše deklice na svetu, kakor si ti.  Zatorej ti vpričo tvoje matere in svojih starišev prisežem, da bodem tvoj na veke.“  Pri teh besedah se izbistri deklici oko.  Veselje in radost zasveti na njenem licu.  V tej sreči se oklene Mirka in od samega veselja se razjoče na njegovih prsih.  Oče Serajnik in obe materi pa prosijo Boga, naj blagoslovi zvezo njunih otrok.  Zalika se kar hitro odtrga Mirkovem objemu in pristopi k očetu Serajniku.  Goreče poljubi svojega dobrotnika in se mu zahvali za veliko srečo, da se sme imenovati njegova hči; starčku pa se zasvetijo pri tem od same radosti in veselja solze v očeh.  „Danes je zame najsrečnejši dan v mojem življenju,“ jame po kratkem molku Serajnik. „Zdaj vem, da bo moj sin srečen mož in gospodar.  Prepričan sem, da mu bo pomagala Zalika v vseh stiskah in nadlogah, kakor je pomagala in še pomaga meni moja žena.  Povedati vam pa tudi moram, da se je izpolnila danes prisega, ki sem jo bil storil pred dvajsetimi leti.“  Nató vstane sivolasi mož in gre molče“ v drugo sobo, kjer je imel v omari zaklenjene svoje dragocenosti.  Tu poišče nekaj dobro ovitega, potem pa prisede zopet k naši družbi.  „Tu imaš, Zalika, srebrno svetinjo s podobo Matere božje.  To svetinjo že shranjujem dvajset let, a zdaj jo dam tebi v roke.  Od tvojega očeta je.  Velika moč je skrita v tej podobi.  Hrani in čuvaj jo kot največji svoj zaklad!  Kadarkoli boš v stiskah in nadlogah, vzemi sveto podobico v roke in moli k Materi božji!  Iskrena in goreča molitev ti bo pomagala.“  Zalika prejme svetinjo iz starčevih rok in jo pobožno poljublja.  Pri pogledu na njo se zmisli zopet svojega rajnkega očeta ter prosi Serajnika, naj ji pové, kedaj in kje je dobil ta sveti zaklad iz njegovih rok.  Nato vsi utihnejo, in starček jame pripovedovati tako-le:  „Bilo je spomladi leta 1456.  V naš kraj je bil prišel pobožen in sivolas mož, menih Kapistran.  V Podgradu pri cerkvi sv. Jakoba je pridigoval.  Tako ognjevito in goreče je govoril sveti mož, da bi ga bili vedno poslušali.  Navduševal nas je za boj proti Turkom.  Tedaj sem bil še močen in čil mož.  Tako tudi tvoj oče, Zalika, in njegov brat, tvoj stric Marko.  Sveta beseda meniha Kapistrana nas je bila tako navdušila za boj proti nekristjanom, da smo sklenili pridružiti se njegovi vojski.  Zlasti jaz sem hrepenel po vencu slavne zmage nad krvoločnim Turkom.  Pregovoril sem bil tudi tvojega očeta in strica in še marsikaterega drugega moža v Rožni dolini.  In tako smo zapustili svoj dom, ženo in otroke.  Tvoj oče se je poslovil od svoje Zalike v zibeli, jaz pa od majhnega, desetletnega Mirka.  Tvoja mati je žalovala, moja žena točila grenke solze, a vse zastonj.  Šli smo z menihom Kapistranom globoko doli v deželo Ogrsko in v Slavonijo, meneč, da pridemo v kratkem vsi zdravi in venčani domov.  Mislili smo, da ne more nihče nas kristjanov vzeti konec v boju za sveto vero.  Ali čuj, Zalika, kaj se je zgodilo!  Turki so oblegali mesto Belgrad.  Bilo jih je kakor listja in trave.  Kristjani so se branili hrabro in vztrajno, kolikor so mogli.  Nevarnost pa je prihajala zánje vedno večja.  Vse je kazalo, da vzame mesto v kratkem sovražnik.  A tedaj bi morali vsi kristjani, kolikor jih je bilo v njem, storiti strašno smrt.  To je zvedel tudi naš vodja in menih Kapistran.  Bilo nas je črez tisoč.  Vsi navdušeni se pridružimo ogrskemu junaku Hunjadu, očetu znanega kralja Matjaža.  Z združenimi močmi uničimo nekaj turških ladij in pridemo po reki Donavi in Savi v mesto Belgrad.  Vriskaje so nas oblegani kristjani sprejeli v svoje vrste.  In res, skrajni čas je bil, da smo prišli na pomoč.  Turki so že bili vzeli spodnje mesto; janičarji so razvijali svoje zastave na nasipih in po zidovju pred trdnjavo; vsako minuto smo že mislili, da se polasti Turek naskokoma naše posadke.  Ali glej, menih Kapistran vzame iz cerkve sveto razpelo, stopi z njim pred nas, govori nekaj navdušenih besed ... in nató se zaženemo kakor ljuti levi nad sovražnika.  In božja moč nam je pomagala.  S čudovito hrabrostjo smo zagnali Turka z zidovja, ga vrgli raz nasipe in iz spodnjega mesta, a potem ga gonili razvneti v tabor.  Tu pa se sovražnik ustavi, in zdaj se jame mesarsko klanje.  Tvoj oče, stric Marko in jaz smo stali drug zraven drugega blizu meniha Kapistrana.  Kakor da bi bila menihova svetost zarotila svinčenke, ni zadela nobena krogla niti njega, niti nas.  Na enkrat pa pridrvi v najljutejšem begu četa janičarjev mimo nas.  Kakor bi trenil, udari neki Turčin sivolasega meniha po glavi, a v tistem trenutku odbije k sreči tvoj oče, Zalika, namenjeni udarec ter prehode sovražnika, da se zgrudi na tla.  Tako je rešil tvoj oče pobožnemu možu življenje.  Za to rešitev je podal menih kar na mestu, vpričo nas, to srebrno svetinjo, ki jo imaš zdaj ti v rokah, tvojemu očetu v dar.  Dobil pa jo je menih, kakor je pravil, v Rimu — od sv. očeta samega.  Mi pa, zdaj še bolj navdušeni, uderemo za bežečimi Turki; še le nočna tmina nas je ustavila.  Pozno v noči smo se zbirali v taboru.  Mnogo jih je manjkalo.  Tudi našega tovariša Marka, tvojega strica, ni bilo žalibože nikjer.  Drugi dan smo vse preiskali in prehodili, ali nikjer nismo našli sledú o njem.  In glej, še dandanes nimamo ne sluha ne duha o Marku.  Gotovo je zašel po noči, ko smo dirjali za sovražnikom, med turške čete in te so ga menda ujetega odvedle v sužnost.  Zakaj tudi med ubitimi in ranjenimi ni bilo nikjer zaslediti njegovega trupla.“  Serajnik umolkne in si briše solze iz oči.  Globoko v srce mu je segal spomin na nekdanjega prijatelja.  Po kratkem molku pa ga Zalika poprosi, naj ji pové, kaj se je zgodilo potem z njenim očetom.  „Tvoj oče ni dolgo užival hvale in slave, da je bil otel pobožnemu menihu življenje.  Črez nekaj dni je nastal hud legar v našem taboru.  Mnogo jih je ta nesrečna kuga pobrala.  Umrl je slavni junak Hunjadi v naročju meniha Kapistrana, a tvojemu očetu, Zalika, sem zatisnil jaz na veke oči.  V teh-le rokah, s katerimi sem ravnokar združil tvojo desnico z Mirkovo, je umrl tvoj oče.  Strašno težka je bila smrt njegova.  Ni se mogel ločiti od sveta.  Želel je še videti prej tvojo mater in tebe, Zaliko.  Strašno kesanje se je polotilo njegove duše.  Obžaloval je, da se je bil vdal mojim besedam in šel v boj proti Turkom.  Le ti, le ti, Zalika, si mu bila vedno na jeziku; le o tebi je govoril.  Hotel sem mu olajšati smrt.  Čutil sem, da sem bil zares jaz kriv njegove nesreče in vaše siroščine.  Zatorej sem mu v smrtni uri prisegel, da hočem skrbeti za njegovo dete in ubogo mater.  Obljubil sem mu, da postane njegova Zalika moja hči, t. j. žena mojega Mirka.  Po tej obljubi mi je podal tvoj oče to-le svetinjo, proseč me, naj ti jo izročim tedaj, ko se združiš z mojim Mirkom v zakonu.  To izgovorivši je mirno v Gospodu zaspal.“  Smrtna tišina je nastala po teh besedah v sobi.  Vsem so tekle svetle solze po licih; le globoki vzdihljaji so motili skrivnostno tihoto.  Ko pa vidi Serajnik vse do srca ganjene, jih izkuša potolažiti, rekoč:  „Kaj bodete zdaj žalovali!  Moj prijatelj, tvoj oče, je gotovo v nebesih in prosi tam pri Bogu za nas.  Z menoj vred se veseli, da sem izpolnil storjeno obljubo in izvršil svojo prisego.  Velika radost navdaja mojo dušo, da sem še ob pravem času spravil Mirka na dober pot in mu pridobil srečno bodočnost.  Danes sem dovršil svojo nalogo; odslej pričakujem z lahkim srcem zadnjo uro.“  V znamenje svojega veselja in zadovoljnosti prime oče Mirka za roko in ga iskreno poljubi.  Solza, ki se mu je zasvetila v očeh, je bila solza očetove sreče in ljubezni.  Dolgo so se še pogovarjali v naši družbi.  Med drugim je Serajnik tudi pripovedoval, kako se je vračal z Ogrskega v svojo domovino.  „Po dolgih in težavnih potih sem bil srečno prišel iz Belgrada domov,“ je sklenil naposled starec. „Kmalu smo se morali namreč ločiti od svojega vodje, pobožnega meniha Kapistrana.  On namreč ni dolgo preživel tvojega očeta, Zalika.  Saj pa tudi ni več imel one srebrne svetinje, ki ga je, kakor so sploh trdili, varovala smrti.  Nekaj dni po Miklovem pogrebu se je lotila tudi njega taborska bolezen.  In on, sedemdesetleten starček, ves utrujen in pobit, ji je hitro podlegel.  Njegove čete so žalovale na grobu svojega vodje in točile solze, kakor otroci ob smrti očetovi.  Naposled smo se vsi razšli.  Slovenske svoje tovariše s Kranjskega, Štajerskega in Koroškega pa sem bil jaz združil v majhen oddelek ter jih privedel srečno domov.“  Pozno je že bilo, ko sta se Zalika in njena mati poslovili od Serajnikovih.  Veselega srca je želela nevesta tastu in tašči: Lahko noč!  Tudi Mirko je bil ves izpremenjen.  Hvalil je Boga, da se je vse tako dobro razrešilo zanj in odločila pot za bodoče življenje.  Osobito pa mu je bilo lahko pri srcu, ker je vedel, da je s to zvezo odvzel veliko skrb svojemu očetu; zakaj izpolnil mu je najsrčnejšo željo, ki jo je gojila njegova duša.  Z najboljšo nado in največjim upanjem je gledal Mirko v svojo bodočnost in zakonsko srečo.  Kakor jelen čil in vesel, je stopil nato k deklici, se oklenil njene desnice in jo spremljal domov.  Pot do Miklove hiše je vodila mimo Almirinega doma.  Nobeden naših nočnih potnikov, niti Mirko, niti Zalika, niti njena mati, se ni ozrl nocoj na to poslopje.  Njih oko ni poželelo videti mesta, na katerem je izkušala Almira uničiti srečo dveh src in zaprečiti izvršitev starčeve prisege.  Le Kastor, Zalikin varuh in vedni spremljevalec, ni mogel tiho iti mimo tujčeve hiše; prav na glas in jezno je zalajal.  Morda je izpodil mačko iz bližnjega grmovja ali pa je v vrtnem zatišju zapazil bodljivega ježa, svojega znanega sovražnika.  Še le na Zalikino klicanje je priletel pes za družbo, ki je korakala vesela domov.  Kastorjev glas je bil vzdramil Almiro.  Deklica ni mogla mirno počivati.  Mislila je zmeraj le na Mirka.  Preudarjala je, kako bi ga mogla popolnoma prevariti in ujeti v svoje mreže.  Osobito danes je bila za njo kar nemirna noč.  Domišljala si je po današnjem pogovoru z Mirkom, da si jo izvoli za ženo.  Menila je, da si je že mladeniča s trdnimi okovi priklenila nase.  In v teh srečnih mislih je vzkipela na novo njena kri.  Kakor plamen, ki bruhne hipoma skozi streho in objame nato s svojim ognjenim žrelom vse poslopje in ne miruje prej, dokler se ne zruši do tal v razvaline: s tako močjo se je vzbudila strast v Almirinem srcu in kri je stopila deklici v glavo.  To ni bila tista blaga ljubezen, ki blaži srce in povzdiguje dušo, temveč ona strast, ki ne pozna drugega kakor svojo žrtev.  Ta čut pa je kakor divji plamteči ogenj, ki ne ugasne prej, dokler se sam v sebi ne uniči.  Almira se ni mogla nocoj vzdržati v postelji.  Vstala je, se zavila v črno haljo in šla vѐn v prosto prirodo.  Tu se je izprehajala nekaj časa po vrtu, nato pa sedla na klopico za rožnim grmičjem.  Dolgo je zrla deklica v zvezdnato nebo, iskaje zvezdo svoje sreče.  Slikala si je v domišljiji bodoče srečno življenje na Serajnikovem domu.  V mislih si je že izračunila, kako bo s svojim očetom nakupila vsa posestva v okolici in si naposled postavila mogočen grad na Gradišču.  Tu bo vladala kakor kraljica nad svojimi podložniki.  In tudi Mirko jo bo moral ubogati, dà, ubogati kakor hlapec.  V take sanje o bodoči sreči je zazibala Almiro pod milim nebom razburjena domišljija.  A kar naenkrat jo je vzdramil pasji glas.  Spoznala je Miklovega Kastorja.  Kakor da bi strele grom zadel na njeno uho, odskoči kvišku in pogleda z vrta skozi grmičje na plano ...  In glej tam-le mimo nje korakata Mirko in — Zalika.  Zdaj je videla, da spremlja mladenič deklico, držeč jo za roko; zdaj je zopet čula, kako navdušena govori Zalika o svoji neskončni sreči in zvesti ljubezni do Mirka.  Ta prizor je razburil Almiro.  Vsa zdivjana je hotela že skočiti za njima, iztrgati Mirka iz Zalinih rok, njej sami pa z ostrimi nohti razpraskati lice, a v tem trenutku jo zapustijo moči ... deklica omahne na klop.  Ali kmalu ji pomaga notranja strast zopet na noge.  Almira vstane in zapusti vrt.  A ne da bi šla v hišo počivat, napravi se na pot proti Miklu.  Streljaj daleč od vrta postoji pod košato lipo.  Ondi se nasloni na deblo in pričakuje Mirka, ki se mora tod mimo vračati domov.  V kratkem je prižvižgal od Miklovih sѐm po polju vesel mladenič.  Bil je Mirko.  Almirine bistre oči so ga zagledale že od daleč.  In ko je prišel blizu lipe, je stopila deklica pogumno kraj pota.  Mirko ni spoznal nočne, v črno haljo zavite prikazni.  Pozdravi jo v prvo, a ker ni odgovora, v drugo.  Pa tudi na drugi pozdrav ne odgovori Almira.  Še v tretje reče mladenič: Dober večer!  A ker mu mirno stoječa prikazen tudi sedaj nič ne odgovori, stopi k njej, zgrabi jo močno za roke in vzklikne:  „Kdo si, ki tako pozno tukaj pohajaš in ne odgovoriš na moj pozdrav?“  V tem trenutku zdrsne deklici halja raz lice, mesec zasveti — in Mirko, ves prestrašen, spozna Almirin obraz.  Kakor da bi ga piknil gad in mu globoko v srce zasadil strupene zobe, tako je v tem hipu odskočil mladenič, izpustivši Almirine roke.  Kri mu je zastala, srce nehalo biti, glas mu je obtičal v grlu.  Tako je bila Mirka iznenadila ta čudna, nočna podoba.  Lasje so ji vihrali okoli žarečega lica, oči so se svetile, kakor iskre v temni noči, in roke je vila, kakor v smrtnem boju, od same jeze in strasti.  In zdaj prime, trepetajoča na vsem životu, z vso silo Mirkovo roko in reče:  „Ali me ne poznaš več, Mirko? — Jaz sem, jaz, tvoja Almira!  Ona Almira, kateri si še danes obetal zvestobo in srečo!“  Mladenič je molčal, kakor da bi bil nem. Spomnil se je, da je res govoril ta dan z Almiro o svoji in njeni zvestobi.  Čutil se je krivega in — molčal.  Ona pa nadaljuje strastno:  „In zdaj ne poznaš več svoje Almire, one Almire, ki žrtvuje tebi vse, srce in življenje? — Ti molčiš!  Ali ti je res začarala oči ona svetohlinka, da ne vidiš zdaj več svoje prave prijateljice?“  Te besede so bili mladeniču preveč.  Kakor ljut lev se zdaj vzdrami.  Krčevito in z vso močjo zgrabi deklico za roke in reče s tresočim glasom:  „Govori Almira!  Kdo je ona svetohlinka?  Kdo! — Ti sama, ti sama si tista hinavka, ki zapeljuje mladeniče in obrekuje poštene deklice.  Vedi, da je od danes Zalika — moja nevesta in da postane — moja žena.  Tako mi je velelo srce, in to je bila tudi najsrčnejša želja mojega sivolasega očeta.“  Pri teh besedah se Almira strese, kakor da bi jo groza izpreletela, in odvrne vsa razburjena:  „To ni res, to ni mogoče, Mirko!  In če tudi misliš, da si zdaj govoril resnico, se motiš.  Almira je močnejša — od tvoje neveste.“  Izgovorivši se oklene mladeniča z obema rokama.  A Mirko se iztrga hipoma iz njenih rok in izgine v nočni tmini.  Almira pa se zgrudi nezavestna na tla in obleži na hladni zemlji ...  Med tem se je pokrilo karavanško pogorje s črnimi oblaki.  Zvezde so izginile z neba, in mesec ni več razlival svoje blede svetlobe po valovitem žitnem polju.  Sivo zidovje na Gradišču je bilo zavito v grozno temoto.  Po vsej prirodi je vladala smrtna tišina.  Niti sove, niti druge nočne ptice ni bilo več slišati.  Le tam pod lipo, na trdih tleh je vzdihovala Almira in govorila nerazumljivo sama s seboj, od šentjakobske cerkve sѐm pa se je razlegal zamolklo doneč zvonov glas in naznanjal polnoči.  In zdaj, ob polnočni uri, ko se shajajo duhovi, je prisegla Almira pod milim nebom, da se hoče maščevati nad Mirkom in Zaliko.  Na zemlji klečé je storila strašno obljubo v svoji črni duši: „Uničiti hočem Mirka, ako si več ne pridobim njegovega srca.  Če ga ne morem sama imenovati svojega moža, naj ga tudi nobena druga ne imenuje svojega!“  Strašna tema pokrije nato zemljo in nebo.  Debel dež jame padati.  Huda ploha se ulije.  Še le ta vzdrami besno Almiro iz njenih zlobnih misli in jo žene pod varno streho domov.  Drugi dan po kmetskem zborovanju na Gradišču so začeli vsi pridno gibati roke.  Starci in mladeniči, žene in otroci so pomagali donašati, kar je bilo potrebno pri zgradbi.  Od vseh krajev so dovažali kmetje kamenja in pesek, žene in otroci pa so stregli zidarjem.  Najpoprej so popravili zidovje, nato pa so še zazidali nepotrebne vhode in razpoke.  Gradišče je bilo v kratkem toliko utrjeno, da bi v največji sili dobro služilo v bran, in tudi cerkev sv. Jakoba je obdajal močen zid.  Med tem so od dne do dne prihajala razna poročila o Turkih.  Nekateri so trdili, da so prvi njihovi oddelki že ob meji koroški; drugi so pripovedovali, da se Rožanom ni treba bati ničesar.  Zakaj pri Kobaridu na Goriškem se jim je postavilo mnogo kristjanov v bran; tudi nihče ne more misliti, da bi mogli Turki priti na Koroško preko tako visokih gor, kakor so Julijske planine.  Med vsemi poročili je kmete v Rožni dolini najbolj tolažila vest, da so se blizu Trbiža pri Kokóvem združili kmetje iz vse gornje Koroške.  Istega leta (1478) so se bili namreč kmetje iz gornje Koroške združili med seboj.  To je bila ona glasovita „kmetska zveza“, ki si je hotela z lastno močjo in silo prisvojiti vse stare pravice, katere je nekdaj užival naš kmet na Koroškem.  Toda človek obrača, Bog pa obrne.  Kakor božja šiba, so prišle nenadoma turške čete nad koroško deželo.  Zdaj pa se kmetje niso mogli poganjati za svoje pravice, t. j. za staro pravdo, temveč so morali gledati, kako si bodo rešili posest in življenje pred turškimi krvoločniki.  Zatorej so se vsi zavezniki utaborili pri Kokóvem blizu Trbiža, pričakujoč ondi krutega sovražnika.  Zbranih je bilo okoli tri tisoč kmetov.  Njih vodja se je imenoval Matjaž.  Ta vest je prebivalcem v Rožni dolini dajala veliko poguma in upanja.  Mnogo jih je že hotelo opustiti dosedanje delo na Gradišču in v Podgradu, zlasti ker so imeli veliko opravila na polju.  Ali oče Serajnik jih je pregovoril, in Rožanje niso prenehali z delom, dokler ni bilo vse pripravljeno v bran.  Na treh mestih so se imeli kmetje utaboriti in braniti.  Sklenili so, da spravijo na Gradišče in v tabor pri cerkvi sv. Jakoba hrano in živež in vse, kar je bilo treba skriti pred sovražnikom, kakor vozove, najpotrebnejšo hišno opravo in obleko.  Tudi živino so spravili v varnost.  Vole in teleta so pognali na visoke planine, za krave pa so pripravili hleve v taborih.  Te jim naj dajejo mleka, ako bi Turki dalje časa oblegali njih tabore.  Dragocenosti in denar, kar ga še kdo ima, pa naj vzame vsakdo sam s seboj ali pa ga naj zakoplje v zemljo in nasiplje kamenja nanj.  Najboljše skrivališče je bilo v karavanskih gorah pod Rožčico, ondi, kjer hodijo preko nje na Kranjsko.  Tu je izdolbena v pečino velika votlina.  Prihod je strm in samo od ene strani, pa tako ozek, da morejo ljudje le posamezno drug za drugim priti do nje.  Kdor se je ondi skrival, temu niso mogli Turki do živega.  Treba je bilo le pri votlini sprožiti veliko skalo in jo zagnati na pot, ki je vodil navzgor.  Ta bi pobila gotovo vsakega, kdor bi se približeval.  Tu bi se bili lahko vsi Rožanje ubranili turškega napada, a žalibože, prostora je bilo k večjemu za sto ljudi.  Kmetje so torej odločili, da spravijo v njo največji svoj zaklad, t. j. žene in otroke, sivolase starčke in bolnike.  Vse drugo mora na Gradišče ali v tabor pri cerkvi sv. Jakoba.  To so bile določbe za vso okolico.  Pri živahnem in trudapolnem delu je prvih štirinajst dni kaj hitro preteklo.  Vsak, bodi si mlad ali star, moški ali ženska, je pomagal po svoje pri tem delu za občni blagor vse Rožne doline.  Na tretjo nedeljo je povabil zopet oče Serajnik najodličnejše kmete na posvetovanje.  Kakor prvikrat, so došli tudi ta dan v obilnem številu.  Tudi Mirko je prišel s svojim očetom.  Najpoprej si skupno ogledajo utrjeno Gradišče.  Nató odločijo, katera mesta se morajo najbolj stražiti, in naposled si izvolijo več vodij za posamezne oddelke in stolpe na Gradišču.  „Zdaj nam je pa še treba glavnega poveljnika, Rožanje,“ se oglasi po volitvi Strelec. „Kar je človeško telo brez glave, to bi bila tudi naša posadka brez poveljnika.  Posamezne vasi imajo svoje vodje, kakor naše truplo razne ude.  Ali glava je in ostane vedno najimenitnejši del, ki določuje s svojo pametjo, kaj naj počenjajo razni udje človeškega trupla.“  „Oče Serajnik je in bo naš vodja, naš glavni poveljnik,“ zakličejo vsi kmetje in obstopijo sivolasega moža.  V imenu mnogih drugih pa izpregovori stari Žalnik, iz Sveč domá:  „V vsem našem številu in še daleč na okrog po Koroškem ni tako prebrisanega moža kakor je naš starosta Serajnik.  On je izkušen v gospodarstvu in v bojih, on nas bo vodil najbolje.  Njemu bomo vsi v vsem in v vsakem pokorni.  Naj živi tedaj naš vodja oče Serajnik!“  Tem besedam sledijo navdušeni klici.  Ob enem vzdignejo Serajnika štirje možje na rame in ga pokažejo vsem zbranim kmetom na Gradišču.  Veselje je lesketalo možu na licu, videčemu, da ga vsi sosedje in okoličani tako presrčno ljubijo in spoštujejo.  Ves ganjen se zahvali za to zaupanje, končno pa pristavi:  „Bil sem nekdaj res hraber in pogumen borilec.  Šel sem bil s sosedom in prijateljem Miklom in njegovim bratom Markom doli v globoko deželo ogrsko za pobožnim menihom Kapistranom.  Tam smo se navdušeno vojskovali za našo sveto vero in pobijali ljutega sovražnika, krvoločnega Turka.  Ali danes, moji dragi sosedje, kje so one mladeniške moči, kje je oni mladostni ogenj? ...  Ni je več v mojih udih one čilosti kakor nekdaj, niti one gibčnosti, ki je potrebna vodji.  Zatorej izročim tudi gospodarstvo svojemu sinu.  Moj Mirko prevzame na dan svoje poroke z Zaliko mojo in Miklovo kmetijo.  Jaz, oče njegov, pa vas prosim, ljubi sosedje, darujte tudi mojemu nasledniku tisto ljubezen in tisto vdanost, ki ste jo ves čas darovali meni!  Če vas veže do mojega sina tisto zaupanje, kakor do njegovega očeta, pa si izberite njega, mladega in čilega moža, namesto mene, sivolasega starčka, za svojega voditelja!  Bodite prepričani, moj Mirko bo ravno tako delal za blagor vaš in vaših otrok, kakor jaz sam.  Učiti ga hočem, da postane vreden vaše ljubezni in vašega zaupanja.“  Rožanje so v vsem zaupali očetu Serajniku.  Njegove besede so bile tudi danes odločilne, in kmetje so kar na mestu izvolili Mirka za svojega glavnega poveljnika.  Ta čast in tako zaupanje je navdušilo mladeniča.  Danes je še le postal pravi mož.  Čutil se je novorojenega.  Z bistrim pogledom in povzdignjenim glasom je govoril nato kmetom, kako jih bo branil in se zanje vojskoval.  A ne samo zanje, tudi za njihove otroke in žene hoče darovati vse svoje moči in, če bo treba, tudi svoje življenje.  Nato so prisegli kmetje zvestobo in pokorščino svojemu voditelju, ta pa se jim je zaklel in zarotil, da jih ne zapusti tudi v največji nevarnosti.  Zdaj je zazvonilo sѐm od cerkve sv. Jakoba „angeljsko češčenje“ in kmetje so končali v pobožni molitvi zborovanje.  Mirno je tekel potem dan za dnevom.  O Turkih ni bilo nič več slišati.  Tudi ogleduhi, katere je odposlal Mirko na prežo, niso poročali ničesar.  Vendar pa je vse prebivalce tlačila neka notranja slutnja.  Bilo jim je, kakor če se pridrevijo hudourni oblaki: Vsa priroda potihne, ptice se poskrijejo v svoja zatišja, domača žival se potuhne v hlev, človek sam pa se zapre v božjem strahu v varni hram.  Trenotek še, in po črnem nebu švigne blisk kakor goreča kača, grom zabobni, hiše se stresejo in ledene kaplje se vsujejo na bogato zemljo ter pokončajo v malo trenotkih ves up in nado ubogemu kmetu.  Tako je bilo pri srcu našim seljanom.  Slutili so nekaj hudega, a nihče ni vedel, kaj bi bilo to.  Le Almira se je veselila nevihte, ki je pretila Rožni dolini.  Težko in nemirno je pričakovala trenotka, ko si bo mogla ohladiti strastno srce.  Od zadnjega, za njo in Mirka usodepolnega večera je vedno premišljala, kako bi uresničila svojo grožnjo in maščevanje.  „Ali kaj mi pomaga,“ si je mislila dostikrat v svojih strastnih borbah „če ugonobim Mirka?  Njo, le njo, le Zalo moram spraviti s pota, če hočem sama uživati njeno srečo.“  Ta misel pa je bila kaj nevarna.  Kako bi naj uničila Zaliko, da bi nihče ne vedel za njeno morilko?  Tu ni mogla vsa ženska bistroumnost pomagati Almiri.  S krvavečim srcem je gledala deklica, kako so se vršile na Miklovem in Serajnikovem domu priprave za ženitev.  Od same jeze in strasti se je izogibala po dnevu ljudi, da ne zagleda kje Mirka in njegove neveste.  V noči pa je posedala na vrtu, premišljala svojo usodo in ugibala, kako bi mogla preprečiti zvezo dveh ljubečih src.  V tem kratkem času jame deklica hujšati.  Noči brez spanja in strašna slutnja, da je za vselej uničena njena sreča: vse to je Almiro tako potrlo, da je v kratkem ovenela, kakor nežna rožica, če jo popali slana črez noč.  Rdečica z njenega lica se je umaknila mrtvaški bledobi.  Oči so se udrle v globino ter zrle iz nje grozno in obupno, kakor da bi deklica, plavajoča na neizmernem morju, v hudem boju s strašnimi valovi iskala rešilne roke.  In ta rešilna roka se ji je tudi prikazala.  Dva dni pred Mirkovo poroko je došel Almirin oče Tresoglav. štirinajst dni ga ni bilo domov.  Šel je bil po kupčiji na gornje Koroško.  Zatorej ni vedel, kako hude boje je med tem bojevala njegova Almira.  Osupnil je Tresoglav in strepetal, ko je zagledal hčerko.  Skoro bi je ne bil spoznal.  Tako se je bilo dekle v kratkem času izpremenilo.  Vso prejšnjo čilost in čvrstost so ji vzeli notranji dušni boji.  Neukročene strasti so zdelale mlado deklico huje nego dolgotrajna bolezen.  „Kaj ti je, Almira, da tako blediš?“ jo vpraša oče, prišedši v soboto večer domov. „Nehaj žalovati!  Saj vidiš, da ne moreš s solzami izpolniti niti svojih, niti mojih želj.“  „A z dejanjem hočem doseči, kar sem prisegla tisto strašno noč pod milim nebom.  Pa ne Mirko, ta ne, ampak ona, njegova nevesta, mora s pota in napraviti meni — prostor.  Strašen črv podjeda korenine mojemu mlademu življenju.  Ako se ne uresniči moja želja, moram usahniti kakor mlado drevesce na vrtu, če mu črv izpodgrize sočne koreninice.  Tu, oče, tu v prsih me peče; tu gori v mojem srcu kakor v peklu.  Znoreti moram, ako ne najdem hladilnega leka svojim bolečinam.“  Tako govoreč je stiskala Almira krčevito svoje roke na razburjene prsi, kakor da bi hotela zadušiti notranjo bolest.  Hipoma pa ji je oko zažarelo, dekle je vstalo in vzkliknilo kakor besno:  „Oče, pomagajte mi!  Rešite svojo Almiro strašne muke, ki trpi v svoji bolesti! ...  Zakaj majate z glavo?  Ali nočete ustanoviti moje in svoje sreče?“  „Kako ti naj pomagam, Almira!“ ji odgovori oče premišljujoč.  „Zala mora umreti.  Potem je Mirko zopet — moj!“  Skrivnostna tišina je nastala v sobi po teh strašnih besedah.  Kakor da bi višja moč zadušila glas, tako sta molčala oba.  Tresoglava so prestrašili hčerini morilni naklepi.  Groza ga je izpreletela na vsem životu.  Po dolgem molku je odvrnil s tresočim glasom:  „Tega ne, Almira!  Kri, nedolžna kri prelita ne more nikdar ustanoviti stalne sreče.“  „Tedaj pa izgubite lastnega otroka, svojo Almiro!“ odgovori dekle odločno. „Zakaj ste me privedli sem med tuje ljudi, kjer me nihče ne ljubi in vas nihče ne spoštuje?  Zakaj niste ostali tam na Laškem, kjer sem se rodila?  Zakaj ste me dali krstiti in me vzgojiti v drugi veri, nego je vaša in vaših očetov?  To vse ste storili zato, da priborite svojemu otroku boljše življenje, kakor je vaše.  Izbrisati ste hoteli s tem svoji hčerki tisto sramoto, ki jo trpi povsod vaš — židovski rod.  To vse ste izvršili, a sedaj, v odločilnem trenotku, nočete storiti ničesar za svojo Almiro?“  Oče ni odgovoril na te besede.  V tla je zrl, glavo z dlanjo podpirajoč.  Kaj je tudi hotel odgovoriti hčeri, ki ni pomislila na posledice svojega maščevanja.  Saj je dobro vedel, da ne more brez nevarnosti zase uničiti Zalike.  Najmanjši sum bi spravil njega in Almiro ob premoženje in dobro ime, dà, celo ob življenje.  Po daljšem premišljanju je še le odvrnil Tresoglav:  „Sam ti ne morem pomagati; toda vem za pomoč.  V nekaj dneh pridejo Turki v našo deželo.  Ne znam sicer, ali obiščejo tudi Rožno dolino, ali to vem, da se utaborijo pri mestu Beljaku.“  Nov up prešine pri tem naznanilu Almiri srce.  Nje oko zažari; v njeni glavi se poraja misel za mislijo.  „Dà, oče, idite in pripeljite Turke v naš kraj!  Tu bo mnogo plena in tudi krasnih deklet za sužnost.  Med njimi bo seveda najlepša — Zalika.  Ta jim bo ugajala.  Vse naj odvedejo s seboj v Turčijo!  Le Mirka mi morajo pustiti, za drugega nikogar ne maram!“  To je bil lek za Almirino dušo.  Že sama misel, da ji bo mogoče, izdati Turkom Mirkovo nevesto, jo je potolažila.  Dolgo sta se še pogovarjala oče in hči.  Sklenila sta, da gre Tresoglav drugo jutro v Beljak.  Ondi misli pričakati sovražnika, podati se v turški tabor in poveljniku naznaniti, da ga hoče peljati v bogato Rožno dolino na plen.  „In če bi se tudi Mirko med tem poročil z Zalo, to nič ne dé,“ nadaljuje oče. „Turki in jaz se bomo potrudili, da ujamemo vse moške in najlepše ženske.  Tebe, mater, Mirka in še nekaj drugih tvojih prijateljev pa si izgovorim za plačilo.  Tako rešim Mirka iz sužnosti.  V zahvalo mi vzame potem tebe za ženo, izgubivši sedanjo nevesto.  Tedaj pa je ob enem uresničen tudi moj tajni načrt ...“  Mesec je bil že priplaval visoko na nebo, ko sta končala Almira in oče svoje izdajalsko posvetovanje.  Ura je odbila polnoči.  Nato sta se ogrnila v črna plašča in šla na prosto.  Zvezde so svetlo lesketale na nebu in luna je razlivala bledo luč po mirni prirodi.  Pazno sta se ozirala naša znanca na okoli, ali ju nihče ne vidi; potem pa sta krenila tiho, kakor nočna tatova, proti Gradišču.  Divna tišina je kraljevala nad spečo zemljo.  Le listje in trava je včasi zašumela pod nogami nočnih potnikov in dramila tiho spanje trudne prirode.  Kmalu sta bila Almira in njen oče na Gradišču.  Tu sta si ogledala vse zidovje, dvorane in kleti pri mesečni svetlobi.  „Tukaj-le bo najlažje priti Turkom na Gradišče,“ reče Tresoglav. „Tla so ilovnata in zidovje se lahko izpodkoplje.“  „To ne bo šlo,“ odvrne naglo Almira. „Mirko je vesten vodja in bo vse dobro čuval.  Ali jaz vem za — podzemeljski hodnik.“  Izgovorivši, potegne očeta za roko ter ga pelje oprezno in molčé v globoko klet.  Ondi mu pokaže železna vrata, ki so zapirala vhod.  „Kdo ti je pokazal to tajno pot?“ vpraša tiho in začudeno Tresoglav.  „To skrivnost mi je razodel Mirko sam!“  „Kdo?  Mirko?!“ odgovori neverjetno Tresoglav.  Almira poskuša nato odpreti skrivna vrata.  Ključ zaškriplje v ključavnici, v tistem trenotku pa zakliče iz podzemeljskega hodnika moški glas: „Ali si ti, Mirko?“  Samega strahú bi se bila oče in Almira skoro zgrudila na tla.  Ali maščevalna strast in up sta jima dajala moči in poguma.  Almira je potegnila nagloma ključ iz vrat, in obadva sta odbežala, predno je čuvaj, kmet Strelec, prišel gledat kdo v kleti govori in odpira vrata.  Drugi dan, bila je nedelja, je potrkal na vse zgodaj utrujen jezdec na Serajnikova vrata v Svetnah.  Ravno se je. začelo daniti.  Od vzhoda sem je že zlatila jutrnja zora z zlatimi žarki najvišje vrhove južnih gorá.  Priroda se je jela vzbujati.  Ptiči so peli jutrnjo pesem.  Domača perotnina, kokoši in petelinčki, so vstajali s svojega ležišča.  Na Serajnikovem dvorišču so si že iskali prve hrane.  Hlapca ali drugega domačina še ni bilo po koncu, ko je došel jezdec do hiše Serajnikove.  Gosta, siva megla je krila Rožno dolino in še odvračala od nje dnevno svetlobo.  Zdelo se je, kakor da se ne more izdaniti.  V drugo potrka prišlec na vrata.  Zdaj pride Mirko sam odpirat.  „Ali si ti, Štefan?  Dobro jutro!“  Nato podá tovarišu roko in ga povabi v hišo.  Obadva vstopita v Mirkovo sobo.  Štefan je bil sin kmeta Mačka premožnega posestnika v Podgradu.  Bil je pogumen in čvrst mladenič.  Njega in še druge tri tovariše si je bil izbral Mirko, da opazujejo pretečega sovražnika.  Poslal jih je bil na prežo proti Turkom.  „Kaj mi poročaš dobrega, Štefan?“ vpraša nagloma Mirko. „Kaj si videl in zapazil na preži?  Govori, prijatelj!“  „Mnogo ne vem.  Ali kar znam, to ni nič dobrega, sicer bi ne bil vso noč jezdil.  Sapo mi je jemalo, tako me je nesel moj vranec.“  Izgovorivši, nagne utrujeni tovariš čašico pelinovca, da se malo okrepča, nato pa jame tako-le pripovedovati:  „Vsi štirje, ki si nas bil odposlal na prežo, smo jahali proti Beljaku.  Ali tam nismo mogli ničesar zvedeti o Turkih.  Zatorej smo jezdili naprej, in sicer proti Kokóvemu in Trbižu.  Ondi je bilo zbranih kakih tri tisoč kmetskih zaveznikov.  Saj veš, to je tista „kmetska zveza“, ki jo je letos oživil znani Peter Vunderlih na gornjem Koroškem.  Med njimi sem bil v taboru.  Toda poslušaj Mirko!  Včeraj popoldne so se jim približale turške čete.  Sovražnik se je ustavil pred kmetskim taborom.  Videlo se je, da se hoče danes, v nedeljo, sprijeti s svojim nasprotnikom.  Tega so se pa naši kmetje zbali.  Pogum jim je začel upadati, dà celo njih vodja, Matjaž po imenu, je postal figamož.  Ni se ustavljal strahopetcem.  Vdal se jim je in vsi kmetje so — pobegnili.  Od treh tisoč jih je ostalo komaj štiri sto.  Ti so se potem utaborili na bližnjem griču.  Zaprisegli so si, da se hočejo s Turki bojevati do zadnjega vzdiha.“  „Kaj bo pa zdaj,“ odvrne Mirko ves prestrašen. „Jaz in vsi drugi smo se še najbolj zanašali na kmetsko zvezo.  Zdaj pa so ti plašljivci pobegnili in se poskrili, kakor zajci pred lovcem ...  Kje pa so tvoji tovariši, Andrej, Vinko in Davorin?“  „Takoj ko so kmetje zapustili svoj tabor, treba je bilo tudi nam odločiti svoje dejanje.  Sklenili smo, da se ustavi Knezov Andrej blizu tistih štirih sto mož, ki so še na mestu ostali v bran.  Ondi naj opazuje in poizvedava, kdaj in kod gredó Turki naprej.  Žalnikov Vinko in junaški Davorin sta se pa postavila pri Podkloštru blizu Beljaka na prežo.  Sam sem sinoči zapustil kmetski tabor.  Vso noč sem jezdil, da vam prej ko mogoče naznanim žalostno novico, da so jo pobrisali iz tabora naši kmetski zavezniki.“  Dolgo sta se pogovarjala potem še naša tovariša, kako bi se mogli braniti z najboljšim uspehom.  Obadva sta pa bila prepričana, da se bodo Rožanje hrabro in vztrajno bojevali s Turki, branéč si življenje in posest.  Naposled napelje Štefan govorico na druge stvari:  „No, Mirko!  Kaj pa je s tvojo ženitvijo?  Predno sem odšel na prežo, si mi obljubil, da me hočeš imeti za druga.  Ali je že bila gostija, ali pa bo še le jutri, v pondeljek, kakor se je bilo to sprva določilo?“  „Jutri bomo imeli gostijo, ako nas Turki prej ne napadejo.  Ti moraš sevéda biti moj drug.  Tako brhkega in pogumnega mladeniča ne sme manjkati pri moji ženitvi.  Tvoj oče bodo starejšina in svatov je črez trideset.  Pripravili smo tudi že vse.  Treba je le, da nas sovražnik ne moti.“  „Ne boj se, Mirko!“ odvrne Štefan. „Turki ne pridejo tako hitro.  Jutri, v pondeljek, jih gotovo še ne bo.  Kaj pa je s tistim — dekletom, Mirko?  Ti že veš, koga mislim.  Ali se ni nič protivila in zoperstavljala, ko si se naenkrat odločil za Zaliko?“  „Zakaj bi se ustavljala moji ženitvi?  Saj ji nisem ničesar obetal!  To pa vendar ne more imeti globljega pomena, ako človek z dekletom nekekrati prijazno govori.“  „To je res, Mirko.  Ali jaz se bojim te strastne ženske.  Almira je laške krvi.  Bog ve, kaj zna v svoji jezi in razburjenosti vse storiti!  Ali ne govori nič več s teboj in Zaliko?“  „Ne; zdaj se nas vseh izogiblje.  Celih štirinajst dni nisem videl niti nje, niti njenega očeta.  Dekle ne pride več na svetlo, Tresoglav pa je odšel po kupčiji.“  „Ali ni bilo včeraj Tresoglava domá?“ vpraša Štefan radovedno svojega tovariša, ki je očito kazal, da mu ni ljubo govoriti o tem.  „Jaz ga nisem videl in tudi nihče drug“ odvrne Mirko. „Zakaj pa poprašuješ po njem?  Mar ti je toliko ležeče na tem tujcu!“  „Ne zaupam mu, kakor tudi Almiri ne,“ odgovori odločno Štefan. „Ali to pa vem, da je bil ta žid sinoči ali včeraj domá.  Srečal sem namreč danes pred svitanjem nekega voznika na potu proti Beljaku.  Sedel je v haljo zavit na ličnem vozu.  V obraz mu sicer nisem mogel natanko videti, ker si je bil lice zakril, mimo mene se vozeč, toda konji so bili Tresoglavovi; te dobro poznam.“  Z ramami je pomajal Mirko; saj ni mogel verjeti tovariševim besedam.  Zatorej mu je še enkrat zagotovil, da ni bilo niti ta, niti pretekli teden Tresoglava domá; Štefana je najbrž zmotil pogled v nočni temi in zato ni niti voznika, niti konj prav spoznal.  Naš znanec je svojega prijatelja še dalje izpraševal o Almiri.  Ali Mirko mu ni govoril resnice.  Tajil je, da bi mu bila zažugala s prstom, ko je zadnjič govoril ž njo, vendar pa se je bal deklice.  Neka notranja slutnja ga je vedno mučila.  Mirko se ni mogel popolnoma iznebiti strahú pred njenim maščevanjem.  „Almiro moramo pač dobro opazovati in jo vestno čuvati, če se utaborimo pred Turki,“ opomni naposled Štefan. „Z nami ne sme biti skupaj v enem in istem taboru; sicer bi utegnila koga preslepiti in ta bi potem za njene sladke besede nas in sebe izdal.  Osobito pa se bojim, da bi se znala tuja deklica nad teboj in nad drugimi mladeniči, ki smo se včasi pošalili z njo, maščevati ali nam sploh sitnobe delati v taboru!“  Med temi besedami se je Mirko globoko zamislil.  Bil je prepričan, da utegne Almira njemu, kakor vsem Rožanom škodovati.  Te skrivne slutnje si ni mogel izbiti iz glave; vendar pa je hotel zagovarjati tujko in njenega očeta pred takim sumničenjem.  Toda v tem hipu je stopil oče Serajnik v sobo.  „Zdaj pa le kar na delo!“ reče izkušeni starček, ko mu je bil naznanil Štefan vse, kar je videl in vedel. „Odlagati ne smemo.  Po sv. maši začnemo nositi na Gradišče, karkoli ima kdo skriti in zavarovati.  Že danes moramo biti na vse pripravljeni; jutri bomo imeli z ženitvijo mnogo opravka.“  Ta dan je bil sicer praznik, ali delo v sili je dovoljeno.  Od blizu in daleč so znašali kmetje svoje stvari v dvorane in globoke kleti na Gradišču in v dobro zavarovani tabor pri cerkvi sv. Jakoba.