Burni nemir se je bil polastil proti koncu srednjega veka človeške družbe.  Cerkvene, socijalne in državne razmere so razganjale stare svoje oblike in silile na predrugačenje: nepoklicane roke čeških Husitov so se lotile verskih stvarij, katere so poklicani faktorji brezvestno zanemarjali na svojo škodo; vedne vojske in plemenitaška potratnost, ki se je izkušala z rastočim bogastvom meščanskim, tirala je kmeta, čedalje bolj obremenjenega, v boj za staro pravdo; mala vladarstva pa so ginila in se potapljala v velikih državah, naslonjenih na sloveče dinastije, med katerimi se je v prvi vrsti vzdigala habsburška.  Sredi 15. stoletja je razdeljena last te rodovine še v tri dele: v Vojvodino avstrijsko, v Vojvodino štajersko-koroško-kranjsko in v grofijo v tirolsko.  Čast rimsko-nemškega cesarstva je bila prešla od čeških kraljev luksemburške rodovine zopet na habsburški rod.  Toda ta čast, pravi zgodovinar Eneja Silvij, bolj blesteča nego močna, čislala se je na tujem mnogo više nego doma, kjer so se nemirni vazali za cesarja menili samó tedaj, kadar so ga potrebovali, a dragó mu prodajali najmanjše usluge.  Celó na podedovanem posestvu so mu odrekali uporni podložniki pokorščino ter večkrat svojo voljo izvéli proti njegovi.  Poslednji Luksemburžan, cesar Sigismund, bil je ob jednem kralj češki in ogerski.  Obe deželi dali sta mu dokaj opravila.  A dasi je zvezan s papežem, ves krščanski svet v križevniških vojskah klical na Husite, ni jih zmogel; na Ogerskem pa ga je predrznost nezadovoljnežev vrgla celó v ječo.  Opróstilo ga je posredovanje zvestega zaveznika, celjskega grofa Hermana, s čigar rodovino se hočemo nekoliko seznaniti, ker jo bodemo srečali v naši povesti.  Na górenji Savinji leže razvaline rodovinskega gradu starih plenilcev, ki so si znali po svoji hrabrosti, spretnosti in sreči pridobiti slavo in moč in povzdigniti se v grofe celjske, najmogočnejšo rodovino spodnjega Štajerja.  Kakor prejšnji cesarji njegove prednike, tako je obdaril bogato Sigismund grofa Hermana.  Podelil mu je posestev na Ogerskem, tako, da je bil grof prvi magnat te dežele, dal mu je hrvaško Zagorje in imenoval ga za bana slavonskega; naposled je vzel njegovo hčer Barbaro za ženo.  Po smrti Hermanovi pa je hvaležnost radodarnega cesarja povzdignila sina njegovega Friderika in Friderikovega sina Urha v knežji stan (l. 1436).  Habsburški vojvode, katerih vazali so bili celjski grofje do tedaj, protivili so se ti naredbi; a zavrnil jih je cesar, naj mirno ubogajo, drugače bi moral on upornost kaznovati kot kračenje cesarske pravice.  In ko so Habsburžani po cesarjevi smrti prijeli za meč, da spravijo Celjane zopet v zavisnost, opravili niso ničesar: kajti poveljnik je bil grofovim vojščakom Jan Vitovec Grebenski, ki je ubožen vitez iz husitskega tabora stopil v grofovo službo in tu s svojim pogumom in bojno izurjenostjo dospel do časti in bogastva.  Posestva pokneženih grofov pa so se razširjala po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Hrvaškem, Ogerskem in Avstrijskem, in najslavnejše vladarske družine so stopale v sorodno zvezo z mogočno rodovino, tako razen luksemburške saksonska, bavarska, badenska, poljska, bosanska, srbska in celó habsburška.  Kajti celjska Barbara je porodila Luksemburžanu jedino hčer Elizabeto; s to pa se je poročil vojvoda avstrijski Albreht, ki je podedoval po svojem tastu kraljevstvo ogersko in češko in postal l. 1438. pod imenom Albreht II. nemški cesar.  A krepkega vladarja je pokosila smrt že 27. oktobra 1439.l. in štiri mesece po njegovi smrti je žena Elizabeta porodila sina, Vladislava Postuma ali Posmrtnika, zakonitega dediča Vojvodine avstrijske, ter krone češke in ogerske.  Toda zakon brez moči ne velja v burnih časih: niti Ogri niti Čehi se niso držali oporoke kralja Albrehta, ampak prvi so si izbrali takoj poljskega Vladislava za kralja, poslednji pa so se dogovarjali, koga bi izbrali.  Kraljica se je obrnila do váruha, habsburškega Friderika, ki je bil vojvoda na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, naj brani pravice njenega sina.  A Friderik, katerega so bili istega leta 1440. knezi izborniki izvolili za nemškega cesarja kot Friderika IV., bil je miroljuben mož in varčen, sila varčen.  Vzdignila pa sta se za siroto Vladislava sorodnika njegova, celjska grofa, Friderik in zlasti Ureh, sin njegov.  Kajti Friderik, mož ošaben, strasten, silovit, imel je tedaj že blizu osemdeset let in bil je sprt z vsem svetom.  Vest mu je očitala, da je iz pregrešne ljubezni do nesrečne Veronike Deseniške zadavil svojo ženo; preganjal ga je spomin na ljubljeno Veroniko, katero mu je oča umoril v groznem srdu; tako je živel divje in odljudno največ v Krškem gradu, prepustivši vlado ponosnemu in drzovitemu Urhu.  Ta pa je udaril z vojsko na Ogersko, zbral raztresene čete hrabrih taboritov, na čelo jim postavil nepremagljivega Jana Jiskro in poplavil ž njimi v imeni kralja Vladislava gorenjo Ogersko.  Kljub vsem stražarjem je dobil v pest ogersko krono sv. Štefana in jo posadil maja meseca v Stolnem Belem Gradu na glavo svojemu netjaku, tri mesece staremu kralju Vladislavu.  A sam na svojo moč omejen za delj časa ni bil kos skupni vojski poljski in ogerski, niti bojnemu geniju svojega nasprotnika Janeza Hunjadyja, Sibinjanina Janka.  Mir se je sklenil (l. 1441.) in kraljica Elizabeta, katere bridkim izkušnjam je leto pozneje konec storila smrt, morala se je ločiti za vselej od ljubega svojega sina.  Le jedna roka je krepko še držala zastavo kralja Vladislava, češka roka Jana Jiskre.  Ko pa je v bitki pri Varni (1444. l.) padel kralj poljski in ogerski, priznale so vse stranke Vladislava Posmrtnika za kralja ogerskega in temu priznanju se je pridružila skoro hkrati tudi dežela češka; a za nedoraslosti vlada zanj tu Jurij Podjebrad, ondu Janez Hunjady.  Krepkima glavarjema stojé pa mogočni protivniki nasproti, ki silijo na to, da se kralj Vladislav izpusti iz varuštva in sam žezlo vzame v roko.  Taka želja se vname tudi v Vojvodini avstrijski, največ v srci onih, katerim ne ugaja varčno gospodarstvo Vladislavovega varuha, cesarja Friderika, in ki se zanašajo na večjo darežljivost mladega kralja.  Ta želja dobi kmalu glasen izraz v zahtevanji in podjetni možje se trudijo temu zahtevanju pridobiti veljavo.  Glava jim je baron Ureh Eizinger, mož prebrisan, zgovoren in — zarad česar mu je varuh Friderik najbolj zopern — čez mero grabežljiv.  Z Bavarskega prišedši je dobil po svoji spretnosti za cesarja Albrehta II., očeta Vladislavu Posmrtniku, vodstvo avstrijskih financ v roke, vir velikemu bogastvu.  Ko pa je varčni Friderik kot varuh zahteval računov, začel ga je sovražiti mož, razžaljen zarad nezaupnosti.  Maščevanja željen si je znal pridobiti močno stranko in prav mu je prišlo žalostno stanje Vojvodine, katero so inostranski in domači roparji pustošili, in sitnosti, katere je napravljal cesarju njegov nepokojni in bojaželjni brat.  Vsega tega je cesar kriv, dokazoval je Eizinger, in da se prepreči poguba, treba ga prisiliti, da izpusti varovanca.  Tako so se zbirali oblaki nad glavo cesarja Friderika, ko se je napotil (l. 1451.) na Laško, kamor mu je prišla naproti nevesta njegova, Lenora Portugalska, in v Rim, kjer mu je papež Nikolaj V. dejal krono na glavo in obljubil mu svojo pomoč proti vsem upornikom.  Ko pa je prišel maja meseca l. 1452. cesar zopet v dežele svoje, odpovedali so mu bili že avstrijski stanovi z mestom Dunajem na čelu pokorščino in zvezali se v oproščenje Vladislava z grofi celjskimi.  Ne da bi brž zgrabil še nezdružene nasprotnike, zaprl se je cesar v svojo močno in zvesto trdnjavo, Dunajsko Novo Mesto, pismeno opominal je h pokorščini in zanašal se na vspeh papeževega ukaza, vsled katerega je prokletje žugalo vsakemu uporniku, ki bi se v štiridesetih dneh ne podvrgel cesarju.  V Celji so julija meseca l. 1452. v svoji svetovalnici na glavnem trgu pri zeleni mizi sedeli mestni odborniki.  Prepričani, da na njih ramenih sloni blaginja in gorje vsega mesta, držali so se resno in važno in ugibali, kako se ima vzprejeti milostivi gospod grof Ureh, ki je z vojsko svojo na potu iz Hrvaškega proti Dunaju.  Vstal pa je Fabijan Rožič in dejal: „Slavna gospoda, ako hočemo vredno počestiti svojega kneza, pojdejo mu naproti vsi cehi in vsa društva s svojimi banderi, peljejo ga po pozdravu v mesto, spremijo njegove vojake do taborišča, kjer se ž njimi vred napojé na mestne troške.“  To je bil predlog praktičen in lojalen kakor njegov oča, predstojnik krčmarskega ceha in gostilničar pri „Črnem volu“.  A oglasil se je Jožef Hren, po pravici meneč, da vojaki ne bodo le žejni ampak tudi lačni, in vsakemu pol hleba bi se spodobilo.  Kake vrste obrtnik je bil gospod Hren, ni treba praviti.  Tako so izražali veljaki svoje nazore in, kakor je bila tedaj šega, malo govorili, a veliko povedali.  Toda oglašala se je žalibog že tudi opozicija, in Nikola Mavroh, ki ni bil ni krčmar, ni mesar, ne pek, ampak načelnik krojačev, mož svojeglav in prepirljiv, kakor sploh krojači tiste dobe, ta je izpodbijal vse jednake predloge kot neizvedljive, in z ozirom na to, da se v mestni blagajnici ne nahaja toliko denarja, kolikor bi bilo želeti, sodil je, da bi vzprejem po vsem odborništvu in po deputacijah raznih cehov zadostil čez in čez.  Da, ko je drugi odbornik predlagal dvajset belo oblečenih deklic, odbil mu jih je polovico radikalni Mavroh.  Toda v zboru je sedel tudi zdravnik celjskih bolnikov, doktor Hajdinger; ta ni bil niti voljan, niti vajen samo poslušati. „Človeško življenje,“ dejal je, „je trojno: elementarno ali telesno, siderično ali živalsko duševno, in dijalično ali prav za prav duševno.  Ti trije deli se dadó razločevati v vsem, kar človek počne; te tri dele bomo videli tudi v predlogih slavnega zbora.  Elementarni del je zadel izvrstno predlog o vinu, kruhu in mesu; sideričnemu principu zadostili bodemo s svojo navzočnostjo in prazničnimi deklicami; a najvišjega, najimenitnejšega principa, dijaličnega, doteknil se ni še nikdo.  Zdaj pa poslušajmo!  Naš gospod, princeps ac dominus, grof Ureh, Bog ga živi mnogo let — gospod sodnik, upam, da nimate nič zoper to, da mu trikrat gromovito zakličemo: živel!“  Ko se je ta domoljubni poziv izpolnil vestno in glasno, jel je doktor Hajdinger na dolgo in široko pripovedovati, kako so tedaj, ko je on bival še v Gradci, ondu slavili izvoljenje Friderika za nemškega cesarja; koliko ljudi se je pobilo pri ljudski veselici, in kaka velikanska igra se je predstavljala na trgu, kazaje vse imenitne dogodke iz sv. pisma stare zaveze.  Veljava grofa celjskega pa ne doseza le cesarske, ampak tudi ono največjih mož starih časov, ki so tavajoč sicer v temi krivoverstva z božjim pripuščenjem dosegli vendar veliko slavo.  Iz tega naj bi sledilo, da se mora tudi na čast grofu Urhu, milostivemu očetu svojih podložnih, modremu svetovalcu svojih prijateljev in pogubnemu nasprotniku vsem sovražnikom, prirediti duhovita igra, ki v podobah starega časa podaje misli novega sveta. „Vso igro sem jaz že sestavil,“ dejal je, „in povem vam jo v glavnih potezah, ako vam je ljubo.“  Odborniki sicer niso bili radovedni in marsikako znamenje nepotrpežljivosti je bilo pretrgalo že govor, toda doktor je bil tega vajen in ni ga motilo.  Predstavljala naj bi se poslednja sodba, sodnik naj bi igral Boga Očeta, Hajdinger sam bi se z osebo Kristovo zadovoljil, in druge važnejše uloge bi se razdelile med svetovalce.  Angeli naj bi stali pod zastavo grofa Urha, na ščitih nosili celjske grbe in vodili grofove zaveznike v nebesa; hudiči pa bi se ruvali pod cesarsko zastavo in cesarskimi znamenji in vlačili cesarjeve privržence v pekel.  Neverjetno je skoro slišati, da ta genijalni predlog odbornikom ni ugajal; a istina je: komaj je bil stavljen, zavrgla ga je že velika večina, ki ni hotela ničesa vedeti o dijaličnem, ničesa o sideričnem življenji.  Mavrohova zmaga je bila popolna in določevala so se dekleta za slovesni vzprejem.  Oziralo se je po pravici na hčere odbornikov; med nje pa se je vzprejela tudi hči učitelja na latinski šoli, magistra Petacija, ki je opravljal ob jednem službo mestnega tajnika in bil tako rekoč stalen ud modrega svetovalstva.  Sodnik bi bil sklenil sejo, da ni Hajdingerja tako skrbel slavnostni pozdrav.  Bog vé, če bode govor vélikemu dnevi primeren; kakor gladko tudi sodniku teče jezik, dejal je in dal po strani vedeti, da bi bil on dober mestu postreči s pripravnim govorom.  „Govor mora biti latinski in to se vé da v stihih,“ dejal je Mavroh.  „In gospod Mavroh mu bode kos, to se ve da!“ odgovoril je doktor nekoliko razžaljen.  „Kos ali ne kos,“ odvrnil je oni; „to je vprašanje, ki ne spada sem.  Da pa to ni dolžnost moja, ampak nekoga druzega, ki tu na konci mize sedi, to ve gospod doktor ravno tako dobro, kakor jaz ali pa gospod sodnik.  Kajti magistru Petaciju in ne meni daje mesto njivo in zelnik, 50 mernikov rži, 30 pšenice, 50 otepov slame in po vrhu še 50 gld. na leto; pač zato, da učenost svojo mestu v prid obrača.  Kajti če nam otroke uči, saj mu nosijo ti po zimi po šest, po leti po tri krajcarje na mesec.  Magister Petacij naj zloži govor, ki bo segel milostivemu gospodu do srca.“  Ta misel se je zdela skoro vsem tako dobra, kakor bi jo bil vsak sam izprožil.  Vesel je sklenil sodnik posvetovanje in potrkal ob mizo s palico, znamenjem svojega dostojanstva in tajna seja se je pričela, ko je prinesel mestni sluga velik vrč vina in postavil sreberno kupo pred sodnika.  „Na zdravje milostivega kneza in grofa Urha!“ reče dostojni predsednik in napije sosedu na desni.  Kupa je krožila krog modrih možakov in poplakovala jezo in nejevoljo, kar je je bilo prouzročila vroča debata.  V domačem razgovoru so se razvedrili resni obrazi in družinski dogodki so izpodrinili visoko politiko.  Sodnik pa je pozval magistra Petacija k sebi in ga vprašal — kajti latinski govor je bil zdaj zánj najvažnejša reč — koliko stihov si upa narediti v jednem dnevi.  „Dobrih,“ odgovori magister, „versus palmares, kakor bi dejal Ciceron, kacih petdeset, s pravilnimi zarezami in skromno rabo licentiae poeticae et prosodiacae — slabših pa mnogo več.“  „Prijatelj moj,“ dejal je sodnik, „vzemiva najboljših, kar si jih Vaša učenost le izmisliti more; potem naj jih ne bode v božjem imeni več nego trideset: zadovoljen bom jaz in naš gospod, če ga kaj poznam, še bolj.“  „Toda kakšne mere naj se poslužujem v pesmi?“  „Kakeršne hočete.  To vse prepuščam Vašemu ukusu,“ bil je priljudni odgovor.  Magister si vendar ni mogel kaj, da ne bi bil začel na drobno razlagati važnega razločka med daktili in troheji, ko prinese sluga sodniku pismo s podpisom Jana Vitovca.  Sodnik pregleda pisanje in čelo se mu nagubanči.  „Menda vendar ne bode Ogrov,“ izpregovori in odda list Petaciju, da ga na glas prebere.  Zapisano pa je stalo, da morajo po večérnicah vsi meščanje, ki so dolžni nositi orožje, pripravljeni biti pri mestnih vratih in ob rovih, da branijo mesto.  „Škoda lepe druščine,“ dejali so možje in ugibali, odkod bi se bilo napada bati.  Sodnik pa je hitro storil dolžnost svojo in ko so se odborniki razhajali, koračila sta že po ulicah dva trobentáča in v imeni grofovem oznanjevala meščanom povelje.  Gospod Petacij pa je hitel domov in v glavi se mu je vse trlo samih šestomerov.  Hitro, hitro! priganjal je samega sebe, da spravim na papir, dokler ne ugasne pesniški ogenj.  Petacij je bil vodja mestne šole v Vodnih ulicah blizu vrat.  Ker je bila šola razdeljena v tri oddelke, podredjena sta mu bila dva pomočnika.  Abecedarji so vstopali v tretji razred in važnega temelja vse učenosti, branja in pisanja, učil jih je Petacijev pomočnik, imenovan „kollaborator“ ali „lokat“.  Po dovršenem tretjem razredu so stopili učenci v drugi razred pod poveljstvo tako imenovanega „sukcentorja.“ Sukcentor je vadil tudi v petji vse učence, ki so morali vsak dan peti pri maši in pri drugih cerkvenih opravilih, in pomagal „kantorju“ v farni cerkvi.  Učenjake prvega razreda pa je učil sam Peter Petacij, magister sedmerih svobodnih umetnosti.  Učencev je stanovalo mnogo v šolskem poslopji, ki so ali plačevali hrano učitelju in imenovali se „astantes“, ali pa so na mestne stroške se učili in nazivali se „mendicantes.“ Strogo nadzorstvo je držal nad živo mladino sukcentor; šiba je pogosto pela in kdor je v šoli izpregovoril kako slovensko ali nemško besedo namesto zapovedane latinske, nositi je moral „osla“ toliko časa, dokler se kak součenec ni jednako pregrešil.  Da je bil magister učen mož, kazala ni samó dolga brada, ki je padala po črnem njegovem talarji; povedal bi bil tudi lehkó doktor Hajdinger in menihi, patri minoritje, ki so mnogo občevali z možem.  Ime njegovo izpeljuje naš zgodovinar iz latinske besede „petax“, češ, ker je bil mož lakomen.  A ker smo baš istega zgodovinarja zasačili, ko je besedo „župan“ tolmačil iz „Hispanus“; dalje, ker ima „petax“ kratek „e“, izvrstni latinec Petacij pa je, kakor bodemo kmalu videli, svoj „e“ vedno dolgo meril, upali bi se našemu učenemu viru ugovarjati.  In če utegnemo, dokazali bodemo iz sanskrita in staroslovenščine, da se za Petacijem morebiti skriva kako v slovenski „petak“.  Toda to naj bode, kakor hoče.  Med mestnimi hišami, ki so bile največ pritlične in z lesenimi ograjami obdane, odlikoval se je prijetno jednonadstropni dom magistra našega, z napisom: „Schola latina“.  V šolska okna so bile vdelane prave šipe, kar je bilo kaj posebnega za tiste čase, ko je ljudem namesto steklenih plošč pri oknih še služila tanka roženina, mehurji. kožice in druga prosojna tvarina.  „Heja!  Mars v svetišči Minerve,“ vzklikne magister stopivši v sobo, kjer je poleg starega kollaboratorja pri mizi sedel vojak v oklopu.  „Oh, oče, k slovesu prihajate,“ oglasi se veselo mlada deklica in vzame magistru palico in kapo.  Vojak pa je prijateljski stresel roko magistru, ki je skrbno povpraševal, zakaj je tako oborožen. „Robur et aes triplex circa pectus.  Menda vendar ne idete že na cesarja?“  „Ne,“ odgovori vojak, „na vójsko pojde Vitovec sam z grofom.  Zdaj pa se odpravljamo proti Žalcu pozdravit nekaj gostov s Kranjskega, ki gredó cesarju na pomoč.“  „Bella, horrida bella!“ vzdihoval je mož. „Quidquid delirant reges, plectuntur Achivi.  Hvala Bogu, da ne pojdete proti Dunaju in da ločitev ne bode dolga.“  „Na srečno vrnitev še jedno kupo!“ napijal je kollaborator in sunil s komolcem Petacija: „Gospod Vit nam je poslal tega vrlega malvazirja.“  „Oj sladki dar Bakhov!“ vzkliknil je ta, zahvaljuje se darovalcu.  „Bakhov sicer ni,“ popravljal je Vit, „ampak kneginja nam ga je dala in jaz sem mislil ž njim gospodično Kornelijo razveseliti.  A ne mara ga; svojeglava je“.  „Kakor vse ženske,“ razlagal je Petacij in opiraje se na množico citatov dokazoval, da je bil ta spol že za rimske republike hudomušen.  Toda „amantium ira amoris integratio est,“ sklenil je smejé se; „malo tednov še in poroko bodemo praznovali.  Potlej pa boste kakor beatus ille s svojo ženko živeli na gradiči.  Koridon in Amarilis.“  „Ha, ha, ha, magister Petacij vedno pravo zadene.  Torej pijmo še jedenkrat na dobro srečo,“ oglasil se je zopet kollaborator.  „Kdaj pa zdaj pridete?  Midva imava še svojo heraldično razpravo dognati.“  „Oh, oče,“ nasmehne se Kornelija, „to je gospod Vit gotovo danes že dognal; vso uro mi je razlagal — čakajte, o čem že!“  „O čemer smo zadnjič že govorili,“ dejal je vitez prostosrčno: „zakaj so jednostavni grbi imenitnejši od sestavljenih, jednobojni od pisanih; kaj pomeni zlato v heraldiki, kaj srebro; koliko opravi meč, kopje, kroglja in pušica proti ploščastemu, luskinastemu in verižnemu oklopu.“  „In platnenemu,“ seže Petacij v besedo; „to bi bili morali tudi omeniti, kajti thoraces lintei so velicega pomena v stari zgodovini.“  „Oh, ljubi oče,“ dejala je Kornelija, „ali vaju ta reč res zanima, ali hočeta le mene dražiti?  Glejte, včeraj je bil pa ples v gradu na čast dunajskim poslancem, in ne da bi bil gospod Vit o tem le besedice črhnil in mi povedal, kako je bila opravljena kneginja, kakov lišp je nosila gospa Hohenwartova, kakov gospodične soteške, lemberške.“  „Tega si jaz vsega ne zapomnim,“ dejal je óni. „Lepo je bilo neizrečeno, vse se je svetilo in bliščalo in Vitovec je dejal, če bi mu grof dovolil, da bi pobral vse te nepotrebne dragocenosti, nabral bi zanje vojakov, da bi ž njimi tri nemške cesarje gnal na Turško.“  V tem trenutji se začuje trobenta in pred hišo pridirja hlapec Vitov in mu pripelje konja.  Vitez je vstal in Kornelija mu poda čelado in železne rokavice.  „Če pa padete v boji,“ reče za slovó Petacij, „potem bodite brez skrbi: jaz Vam naredim na grob napis, kakeršnega bi se Simonides ne sramoval, da bo še pozni vnuk obstal pred njim in bral: Hic moriens peperi comiti patriaeque triumphum, Petacio lacrimas nomina magna mihi.  In vprašal bo ne mara, kdo je bil ta Petacij.“  Vitez zasede konja in odjaše.  Spotoma pa se obrne na starega, čemernega hlapca Jarneja ter ga ošteje, zakaj ga ni počakal pri graških vratih, kakor mu je velel.  „Gospod,“ dejal je oni in pognal konja, da sta prišla vštric, „kaj bom jaz tam čakal, da naju bodo obirale babe, ki po vodó hodijo!  Ali me ni že hlapec nadkonjarja Rožekarja vprašal, kje ste?  Latinski se učite pri učitelji, sem dejal, in menite, da mi je verjel?  Za meče sva prijela in ves krvav je bil, predno sem ga k temu prisilil.  Bog mi odpusti grehe, ki jih moram delati za Vas.  Oj, gospod, ženskih in igre in pijače se ne more človek nikoli dosti ogibati.  Vi pa le vedno silite v pregreho.“  „Oj, ti hinavec!“ zavrnil je vitez svojega mentorja, čegar robatost ga je nekoliko jezila, nekoliko kratkočasila; „ali ni dekle moja nevesta?“  „Tem slabše!“ jezil se je óni. „Nisem se zastonj bal, da bodete izpodrinili kacega krojača ali čevljarja.  Ampak jaz taki grajski gospé ne bom služil, nikdar!  Rečem pa: veselil sem se, da Vam bodem na stare svoje dní pestoval otroke in učil jih samostrel prožiti in pušice nasajati.  No, vidi se, da bodo zagrabili rajši za grablje in motiko.  Zatorej toliko že danes: kadar boste pisali pismo, dali boste tudi meni slovo.“  „Doboš je, kadar hočeš, in če prav danes.  Jaz te ne držim.“  „Vem, da ne,“ tarna oni, „ker ste do konca zaslepljeni, in če se Vas Bog ne usmili po mojih molitvah, nesrečnega boste storili mene in sebe, in jaz sem pri vsem tem popolnoma nedolžen.  Zatorej le po pameti, gospod milostivi, le po pameti!“  Med takimi dobrimi nauki sta došla tropo konjikov, ki se je pomikala proti Žalcu, in krepostni Jarnej se je ločil od gospoda svojega.  Gospodična Kornelija pa je gledala brezskrbno skozi okno, kako so se ulice oživljale.  Meščanje vsakovrstno oboroženi so se zbirali v gruče, ogledovali in poskušali svoje orožje, pomenkovali se in šalili.  Marsikateri pogled se je obrnil proti oknu, in marsikateremu mladeniču je glavo povzdignila misel, da ga morebiti gleda svetlo oko plavolase deklice.  Domišljavi gospod Mavroh je zaupljivo namignil z očmi in z najljubeznivejšim svojim smehljanjem priklonil se tako vsiljivo, da je deklica zbežala od okna.  Petacij pa je preganjal svojega Pegaza po sobi gori in doli, zdaj sedel na klop, zdaj pogledal v debelo knjigo in štel na prstih stihe.  Ura na pesek, ki je stala v bogato izrezanem okvirji, bila je že skoro potekla, in magister je vprašal, kje je Polona.  „Tetka?“ dejala je deklica. „Ta je šla v cerkev.  Toda takoj mora priti.  Pogledam skozi okno, če že gre.“  Ta hip pa vstopi Polona, sestra Petacijeva, ki je po smrti njegove žene gospodinjila mu v hiši.  „Že zopet pri oknu?“ karala je Kornelijo, obešaje velik molek na steno, „v spotiko pametnim ljudem in vzpodbudo brezbožnim! — Glej ga, krojača Mavroha, kako stoji razkoračen in napihnen kakor lucifer, ves v trakovih, da vihrajo okrog njega kakor lasje kralja Absalona, in hlače ima ohlapne in široke, da bi tri plašče naredil iz njih, prava mreža nastavljena nedolžnim očem, kakor so rekli pater Anzelm.  In kako mu štrlé oči sem proti oknu.  Mesec dni še ni, kar je pokopal pridno ženo in že gleda po drugih.“  „Polona, Polona!“ tolaži Petacij, „kar se tiče Absalona, moraš vedeti, da ni bil še kralj in krojača Mavroha ne smeš primerjati z luciferjem, in če se zdaj po ženskih ozira, bolje je, kakor če bi se bil prej.“  „Le zagovarjaj ga, le, in nosi se nad mano, ko si že pozabil, kaj so dejali ranjca mati na smrtni postelji.  Ali niso rekli, da v miru živita in ljubita se med sabo?  Oh, o pravem času jih je Bog s tega sveta poklical, predno bi bili morali to učakati. — In ti, neumnica mlečnozoba, pripravljaj se, da boš vredna žena gospoda Vita Lazarja, ki je pošten in moder mož, kakor je bil sveti njegov patron, ne pa taka nečimernost in gizdavost kakor ta krojač.“  „Oh, teta, kako ste hudi!“ smeje se deklica, „toda gospod Mavroh mora vendar imeti najlepšo obleko, ker si jo dela sam; in on s tem tudi ljudi k sebi vabi.“  Polona bi bila gotovo primerno odgovorila taki posvetni opazki, a pozvónilo je v cerkvi in hitela je zopet snet svoj molek.  „Nikamor mi ne hodi, Polona,“ opominal je Petacij; „večerjo bo treba kuhati.“  „Bog je prvi!“ dejala je ona in ruto si zavezujé dirjala v cerkev.  Vitez Vit Lazar pa je jezdil s kakimi šestdesetimi kónjiki, oboroženimi s sulicami, meči in nekoliko z nerodnimi težkimi puškami.  Na desni mu je jezdil poveljnik te čete, grofov „general“ Jan Vitovec.  Brez vsega lepotičja je bila oprava čokatega moža; preprosta železna kapa z močnim grebenom mu je krila glavo in del širocega obraza, iz katerega je bliskalo pod štrlečimi rujavimi obrvmi dvoje majhnih sivih oči.  Visok je bil poleg njega videti njegov poročnik, Vit Lazar, in svetel njegov oklop in bliščeča čelada z dolgim vihrajočim čopom je temnil popolnoma neznatno vnanjost Vitovčevo.  „Oh, če bi bil grof že tu z vojaki,“ dejal je po dolgem molku Vit Lazar, „potem bi pač izmed teh štiristo kónjikov, ali koliko se jih že bliža, malo se vrnilo; a do cesarja ne bi prišel nobeden.“  „Vsi bi prišli,“ odgovoril je Vitovec, „ker bi šli čez Koroško, a ne tod.  Da je grof z dóma, to jim je tako dobro znano kakor nama.“  „Ali ne bomo pognali kónj?“ meni čez nekaj časa zopet Lazar.  „Ne; trdo jih bomo še rabili.  Poročilo smo vzprejeli nenadoma in pozno, in delj ne gremo kakor do Žalca.“  Po cesti sem pa je pridrla tropa ljudi in živine, ki je bežala pred sovražniki.  „Cesto zastavite!“ vpil je Vitovec svojim jezdecem; „ljudje in živina, vse nazaj, od koder so prišli!“  Lazar pa je pogledal svojega poveljnika, češ, kaj to pomeni.  Ko pa so konjiki z nekoliko trudom in mnogim kričanjem in pretenjem obrnili zbegano ljudstvo in gnali je nazaj proti Žalcu, razlagal je Vitovec svoj namen, ljudi prisiliti, da bodo sami branili svoje imetje.  „Za svoje življenje se kmet ne bori,“ dejal je, „za živino pa, in če bo tem našim prijateljem v širokih klobukih in kosmatih kapah šlo za krave in vole, bili se bodo kakor besi.“  Med krikom in vikom je bila prišla karavana v trg, kjer je bila zmešnjava do vrha prikipela.  Vitovec je izdrl dolgi meč in razdelil s svojim žrebcem vpijočo in jokajočo gnečo.  Oster njegov glas je prevpil hrup in vrišč in vsa množica je poslušala zapovedujoče besede.  Ko se je napravil mir in red, ukazal je najprej cesto onostran trga zapreti.  S hlodi, koli, težkimi vozovi in drugim poljskim orodjem je bil kmalu zastavljen vhod.  Kar je bilo posode, morali so jo prebivalci napolniti z vodo, nastaviti se po slamnatih strehah, da pogase ogenj, kjer bi se pokazal, in pripravljeni biti s kamenjem in cepci in vilami na napad.  Najčvrstejše pa, ki so nosili tudi meče, odbral je Vitovec za podpore svojim vojakom.  Ti so bili razsedli konje, razpostavili majhno število pušek, nasuli smodnika na zapalne luknje in s tlečimi luntami pričakovali sovražnika, ki se je bližal.  Prah se je vzdigoval po cesti in peket konjskih kopit in žvenket orožja se je čul vedno glasneje.  Tu in tam se je zabliskalo iz črne megle; a predno se je krdelo toliko približalo, da bi bil mogel Vitovec z vspehom streljati, ustavili so se konjiki.  Z dvema trobcema je prijezdil vitez proti zagraji in dal znamenje, da hoče govoriti.  Vse je umolknilo, vitez pa je terjal v imeni cesarjevem prosto pot in prijazen vzprejem.  „Kako se imenuje vaš cesar?“ oglasi se Vitovec izza vozá.  „Friderik IV., po božji milosti maziljeni vladar svetega rimskega cesarstva.“  „Naš cesar po božji milosti se imenuje grof Ureh,“ odvrne Vitovec, „in če ne prihajate v tega imeni, ne pojdete skozi Žalec.“  Jezdeci so se bili vrnili in polovica sovražnikov je stopila s konj in peš napadla Vitovčevo trdnjavo.  Grozno so zagrmele puške, ko so se bili približali na kacih petdeset korakov, in najmenj polovica bi jih bila morala pasti, da je bil učinek jednak ropotu.  Toda tedanje puške napravljale so več strahu kakor škode, in ko se je dim razkadil, ležala sta dva sovražnika, nekaj pa je bilo ranjenih.  Drugi pa so počeli lezti čez ograjo in trd boj se je vnel ob vozeh.  Vpitje in kletev mešala se je z votlimi udarci na čelade in oklope, iz zadnjih vrst pa je letelo kamenje in pušice na bojevnike.  Jeden del sovražnikov je izkušal ob straneh prodreti v trg ali pa zapaliti lesene hiše.  Pušice, ovite z osmoljenim in gorečim tuljem, užgale so tu in tam kako streho, toda priprave Vitovčeve so se izkazale dobro in vsak plamen je bil hitro pogašen.  Med bojem je izginil kmetom bojni strah in videvši, da sovražniki nič ne opravijo, postajali so drzoviti in marsikacega jezdeca je le hiter konj rešil iz njih rok.  Že so sovražniki omagovali, ko zadene Vitovca pušica v rame, da mu omahne desnica z mečem.  „Gospod Lazar, nadaljujte Vi, jaz imam za danes dosti,“ dejal je in stopil iz vrste.  Lazar pa je branil vhod sovražnikom, ki so z veselim krikom pozdravili odstop Vitovčev.  A kmalu so uvideli, da ima namestnik tudi težko roko in da ne opravijo ničesa.  Popustivši mrtve in težko ranjene, zasedejo konje in obrnejo se v stran čez polje.  Lazar je bil na to že pripravljen in s spočitimi svojimi konji je došel kmalu spehanega sovražnika, ki se je med vednim bojem počasi pomikal dalje in zastonj branil, da ne bi bil Lazar zdaj tu zdaj tam od glavne čete odrezal kakega oddelka in ga razkropil ali ujel.  Pozno v noč je trajala gonja in izmed ponosnega krdela, ki je zapustilo deželo kranjsko, prestopilo jih je malo severno mejo grofije celjske.  Da ne bi bil sovražnik kake posamezne koče požgal, to se ni dalo ubraniti; a oropati in požgati ni mogel nobene vasí, nobenega gradú.  Blizu ceste, ki drži od Vojnika proti Konjicam, stali so istega dne zvečer kraj gozda trije možje in očividno koga pričakovali; kajti dva sta gledala po cesti doli proti Celju in napenjala svoje oči, tretji pa je držal in krotil nemirne konje.  Kopja so jim bila naslonjena na drevo in železne kape so ležale po tleh.  „Jošt, kaj to pomeni?“ izpregovori najmlajši, kateremu se je po orožji in po obnašanji poznalo, da je poveljnik.  „Gospod Viljem, ne bo jih,“ odgovori postaren možiček rudečega, miroljubnega obraza, ki je vedno popravljal in premikal svojo usnjato, na ramenih in prsih z železom obito kamižolo. „Povem Vam, da jih ne bo.  Jaz poznam človeško natoro in po mojem mnenji se mudé v Žalci.  Od tam pa jih do jutri ne prežene nobena druga reč, kakor če bi prišla novica, da je Ureh blizu.  Ta bi jih pregnal kakor skobec v vrabce.  Če bi vino pošlo, no, to jih ne mara tudi spravi na noge, kakor se je meni primerilo lani, ko sem šel na božjo pot.“  Topot konjskih kopit je pretrgal to prerokovanje.  Viljem je dejal roko na čelo in pazno gledal na prihajajoče jezdece. „Naši niso; samo pet jih je,“ dejal je, pobral čelado in vsi trije so se spustili v zložen dir po cesti.  Pet kónjikov je dohajalo; dva spredaj in trije nekoliko za njima.  Konji so bili videti spehani, kajti zastonj so jih jezdeci priganjali.  „To je beg!“ vzkliknil je Viljem, „poglej, Jošt, oni trije jezdeci imajo sulice nastavljene in preganjajo prva dva.  Trije zoper dva; mi moramo pomagati.“  „Ali da bi se v tuje reči vtikali?“ povpraševal je Jošt.  Toda Viljem je že zapovedal, da jih je treba ustaviti, kdo so in kaj hočejo.  „Celjani so, Vitovčevi kónjiki,“ dejal je hlapec, in Viljem je ukazal, naj on ustavi jezdeca na desni, Jošt levega, srednjega pa bode sam vzel nase.  Joštu pa je vroče prihajalo in konj mu je šel vse prehitro. „Kaj pa, če nas kdo napade od zadaj?“ mislil je. „Dober vojskovodja se mora na to tudi ozirati, in tak dober vojskovodja bodem zdaj jaz.“ Rekši je pridržal konja in postavil se hlapcu Luki za hrbet.  „Jošt, Jošt!“ kliče Viljem, „ali nimaš nič časti v sebi?“  „Oh, gospod Viljem,“ vzdihuje oni, „kaj marate, ko ste mladi!  Če Vas oni prokleti Celjan raz konja vrže, poberete se, pa je dobro.  A jaz si bom polomil vse, roke, noge in hrbet, Bog nas varuj!  Tudi nečem jaz, da bi me kdo umoril kakor kacega razbojnika ali psa, ampak krščansko smrt hočem storiti, v postelji, prejemši sv. zakramente.  Za tisto slavno smrt pa meni ni nič; in kako bodo stare babe za mano govorile, to mi je vse jedno.“ Ona dva sta izpodbodla konja v dir in živinče gospoda Jošta, mnogo častilakomnejše od svojega jezdeca, ni se dalo več brzdati in na jedenkrat je bilo z onimi v jedni vrsti.  „Bog mi bodi zdajle milostiv!“ zamrmral je Jošt v svoji stiski, v nameril s kopjem in zamižal. „Če me rešiš, sveti patron, nikoli več ne bom vina —“  „Že bežé!“ zavpil je v tem trenutji Viljem.  „Bog bodi zahvaljen, da se nisem prenaglil,“ dejal je tiho Jošt in vpil na ves glas ‚hurá, hurá!‘  Ona dva pa, ki sta bežala pred Celjani, ustavila sta se in prvi, ki je odprl čelado in pokazal našim znancem mlad obraz, kateremu bi prisodil človek kacih šestnajst let, vprašal je, komu se ima zahvaliti za rešitev.  „Jaz sem Viljem, sin viteza Viguleja z Vranjega Brda, ki je barona Ungnada vazal.“  „Oh, gotovo čakate naše vojske,“ reče mladenič žalostno.  „Zastonj, gospod Viljem, razkropljena je na vse strani; in da Janeza Ungnada sin ni ujet, to je le Vaša zasluga.“  Ko pa je Viljem to slišal, skočil je urno s konja, odkril se in spoštljivo pozdravil mladeniča, ki mu je prijateljski stisnil roko.  Vesel in žalosten je peljal imenitnega svojega gosta, mladega Krištofa Ungnada, na očetov dom, na Vranje Brdo, kake pol ure od Vojnika.  V veliki staroverski dvorani, olepšani z orožjem in jelenjimi rogovi, gostil je rešenca in rešitelje stari gospod Vigulej.  Pri jedni mizi je sedela po stari navadi vsa družina: med graščinskim gospodom in sinom Viljemom na častnem mestu Krištof Ungnad, temu najbliže, a vendar precèj daleč stráni gospodinja, stara gospodična Radegunda.  „Prav ste sam poročili, gospod Vigulej,“ dejal je mladi Ungnad, „da grofa Urha ni doma in da ima Vitovec le kacih petdeset konj pri sebi, toda teh nam je bilo dosti in zdaj obžalujemo, da se nismo držali Vašega sveta in si ne izbrali druge poti.  A ko smo imeli Vranjsko za sabo, kjer bi se nam bila najlaže pot zabranila, postali smo ošabni.  Blizu sto móž smo izgubili, mnogo več pa se jih je razkropilo na vse stráni.“  Mladenič je jel pripovedovati svoje dogodke, okroglo oko starega gospoda pa se je bojaželjno bliskalo in sivkaste obrvi so se prekrižale kakor trnjev plot.  Kadar je v pripovedki kakov Celjan padel, zvrnil je kupico vina, in dve, ko je čul, da je Vitovec ranjen; za vsako nezgodo svojih prijateljev pa je našel prikladno kletev.  Kadar pa je gospod zaklel, umolknil je mladenič v svojem pripovedovanji in ga pomenljivo pogledal, toda to gospoda Viguleja v njegovem delovanji nikakor ni motilo.  „Ne zamerite, jaz sem ud neke čestite bratovščine,“ pravi napósled mladenič in pokaže malo svinčeno podobico, ki mu je visela na vratu in predstavljala sv. Krištofa.  „Torej se je res vsa Vaša rodovina zapisala sv. Krištofu in odpovedala vinu?“  „Res,“ pritrdi mladenič. „Kdor je v naši bratovščini, ne sme na jednem sedeži več izpiti kakor jedno kupico vina in nikdar ne kleti.  Če se spozabi, plača po jeden goldinar v društveno blagajnico, ravno tako, če svojim ljudem ne brani teh pregreh in če v druščinah ne zastopa moško svojih načel.“  „Vraga, gospod Krištof,“ meni Vigulej, „to bi mi bili morali prej povedati; jaz bi Vam bil kmalu vzel vse imetje.  Gotovo ni dolgo tega, kar ste se vpisali, ker ste tako natančni.  V mojem času se je bila napravila bratovščina Matere božje in vsak ud se je tudi zavezal ne piti, ne kleti čez mero.  Nekaj dni smo se trdo držali.  Potlej smo pa začeli mero vekšati in pravila izpreminjati, dokler nismo prišli do spoznanja, da je človek slaba stvar in da ne more nič tako, kakor bi rad.  Toda lepa navada je to, kdor se more zdrževati,“ dejal je Vigulej in izpraznil kupico, „in kako koristna.  Petnajst let je tega, kar sem šel jaz na turško vojsko.  Moj sosed je semtertja po mojem posestvu zverino streljal.  Jaz sem bil jezen, in ko ga dobim nekoč v gozdu, nisem prav dobro pogledal, ali je srnjak ali on, pa sem ga ustrelil.  In naložili so mi za pokoro vojsko s Turkom na leto in dan.  Oh, v kaki nevarnosti smo bili vedno zarad pijače in kako se je jezil Janez Hunjadi.  Pijanega Turka, dejal je, pa treznega križevnika še nikdar ni videl.  Toda brez zamere, gospod Krištof, tako huda ne more biti nobena bratovščina, da bi nam kupico zvrniti branila prvič na zdravje njegovega veličanstva cesarja Friderika in prelepe njegove soproge Lenore, in drugič na čast razsvetljenemu svetovalcu, mojemu gospodu, baronu Janezu Ungnadu.“  Naj bi bil mladi Krištof delj časa užival gostoljubnost gospoda Viguleja, Bog ve, če bi bil ostal zvest pravilom svoje bratovščine.  Hudim izkušnjavam pa se je moral braniti tudi hlapec njegov Jurij.  Točaj Jošt je bil prevzel skrb zanj, in dobro vedoč, kaj terja grajska čast, prinesel mu je bil po večerji natihoma še vrč vina v spalnico.  „Prijatelj, kakor koli se imenujete,“ dejal je Jurij in povzdignil oči in zgrabil za vrč, „moj delež ni med pijanci in preklinjalci.  Jaz pijem le, kolikor je prav.“  „Nekako toliko sem ga tudi prinesel,“ opomnil je Jošt.  „Vi torej mene, zmernega človeka silite, to vino izpiti?“  „Ho, prijatelj svetega Krištofa, ta vrč je za naju oba.  Pijte, pa napijte meni!“ oglasil se je brzo Jošt, katerega so vznemirjale poželjive oči Jurjeve.  „Sila kola lomi,“ vzdihnil je oni. „Ti pa, sveti Krištof, zamiži in ne glej svojega hlapca, ki je v oblasti grešnikov.“  Jošt je moral hiteti, da je še kaj dobil. „I zakaj se pa vendar,“ vprašal je, „ta družba po sv. Krištofu imenuje?“  „Vrag vedi,“ odgovoril je Jurij, „menda zato, ker mi ravno tako po vodi brodimo, kakor svoje dni sveti Krištof, ko je ljudi čez Savo nosil.“  Drugi dan pa se je poslovil Krištof od gospoda Viguleja, naročivši mu, naj dobro pazi in pozve, koliko vojaštva bode peljal grof Ureh sabo in kdaj li odrine.  Viljem je spremil daleč mladeniča, in kakor so mlada srca zaupljiva in ne čutijo še toliko razločka v stanu in imetji prijateljska zveza je bila kmalu gotova in po vojski pride tudi Viljem, to se ve, na cesarski dvor.  Ko pa se je vračal Vranjebrdski proti domu, pripekalo je solnce tako hudo, da mu je prišel na misel Marko Muren, točaja Jošta brat, ki je imel nad klancem med Vojnikom in Konjicami svojo krčmo.  Nizka, a prostorna hiša je bila na dobrem glasu in še boljši legi.  Grda in strma cesta je silila voznike, ki so vozili od Celja, Ljubljane, Trsta v Gradec in na Dunaj, pri krčmarji iskati priprege ali izposoditi si hlapca, da je zaviral.  Posebna varna pota v tistih časih niso bila, in dasi je bil Viljem žejen in lačen, kakor lehák mlad človek po dolgi poti, opreznosti vendar ni pustil v nemar.  Pred krčmo je stala vrsta voz in videti je bilo, da se vozniki odpravljajo.  Z biči v rokah so stali v živem razgovoru ali pa hodili okrog konj in blaga.  Kraj ceste pa je stalo kacih deset mož, oboroženih s samostreli in meči, ki so si marljivo podajali vrč vina iz rok v roke.  Po znamenjih je spoznal Viljem, da so Celjani in umaknil se nekoliko v gozd.  Ko so pa vozniki pognali, razvrstili so se strelci pred vozovi in za njimi.  Taka spremstva so si morali najemati vozniki za brambo imetka in življenja.  Viljem pa je nadaljeval svojo pot in oddal pred krčmo konja hlapcu.  V sobi Marka Murna sta se mudila še dva moža.  Jeden, jako mlad, čegar obraz bi se smel lep imenovati, da ni kazal tolike ošabnosti, sedel je pri veliki mizi v kotu, čelo grbančil, jezno vihal rujave brke in hudo gledal v kupo, ki vendar ni bila prazna.  Na širokem pasu je visel sila dolg meč in vojaška oprava se je podajala jako lepo bojevitemu obrazu.  Drugi gost, bolj miroljubne vnanjosti, hodil je po sobi gori in doli, zdaj pogledal skozi okno, zdaj na vojaka pri mizi, češ, če se je že napil.  Obleka je oznanjala imovitega moža in zdrav vsakdanji obraz dobrosrčno samosvest.  Kratek meč se je bolj skrival kakor gledal iz pod žametovega telovnika, ki tudi pod vratom ni popolnoma zakrival svetle pletenine, v kateri bi zvedenec spoznal košuljico od žice.  „Plačano je vse,“ dejal je poslednji čokatemu možu, ki se je klical za Marka Murna.  Zdaj je vstopil Viljem.  Krčmar je urno snel kosmato kapo in se globoko priklonil, popotni trgovec je odzdravil priljudno prišlecu; oni pri mizi pa je leno povzdignil svoje oči in prestavil hrupno svoj meč.  „Bog živi grofa Urha!“ dejal je oblastno, postavil kupico konec mize in pogledal po strani Viljema, ki je mirno čakal, da mu postrežljivost Murnova donese jedi in pijače.  „Smrt Urhovim sovražnikom!“ zadri se je rohné zopet in meril Viljema od nog do glave.  Viljem se ni zmenil.  A mož izvleče počasi svoj dolgi meč in položivši ga po mizi, podpre glavo na jedno roko, z drugo pa pokaže na kupico: „Mladenič, tu notri so ostanki neke pijače, kateri Marko Muren iz gotovih razlogov vino pravi; jaz sem se zarotil pri svojem patronu, sv. Boštjanu, da kdor prvi pride v našo druščino, mora piti na zdravje slavnega in mogočnega gospoda, ki je srečen, da ima obilo tako zvestih služabnikov, kakor je malenkost moja.  Torej, gospod, če ste kaj kristjana, ne boste dopustili, da bi jaz besedo snedel svojemu patronu, svetemu Boštjanu.“  „Velja li to meni?“ vpraša Viljem in oči se mu zatemné.  „Vidi se,“ odgovori oni mirno, „da niste vajeni tako uljudnega ogovora in da slušate le bolj na palico.  Ako se nečete z nožnico mojega meča seznaniti, po konci!  Bog živi grofa Urha!“  „Vrag ga vzemi!“ zakriči Viljem, izdere svoj meč, prevrne ponujeno kupico z mize in udari sploskoma vojaka po plečih.  „Hu, vražja kri!“ vpil je Boštjan in vzdignil z obema rokama težko orožje.  A predno je zamahnil, priskočil je trgovec, zgrabil ga za roke in odločno ga opomnil, naj miruje.  Od druge stráni pa je krčmar vlekel Viljema strani in prosil ga in prigovarjal mu, naj se usmili poštene njegove krčme, kjer se še nikdar ni kri prelivala in ki je dozdaj pri duhovski in deželski gosposki bila na tako dobrem glasu.  „Dobro,“ dejal je Viljem popolnoma miren. „Slišite Vi, ki Vas tako srbi koža, pojdite z mano par korakov od hiše; tam Vam dam odgovor na Vaše zabavljanje.“  Popotni mož, ki je komaj krotil divjega človeka, izpustil ga je na te besede in menil, če že hoče na vsak način boj, naj ide z gospodom; a hitro, ker on neče več čakati.  Boštjana pa je minula nekako jeza in bojaželjnost.  „Jaz bom hodil z Vami, da!“ dejal je zaničljivo, obrisal meč ob kup vreč na klopi in sunil ga v nožnico.  „Potem Vas bo pa moj bič učil spodobnosti!“ vzkliknil je Viljem in zopet je imel krčmar mnogo posla ustaviti prepir.  „Ali greva?“ dejal je čemerno Boštjan trgovcu.  Krčmar ju je spremil na cesto, kjer sta imela konje privezane in Boštjan je zagotavljal jako moško smehljajočemu tovarišu, da bi bil on že pokazal temu mlečnozobemu mladiču, da ga ni zadržaval pomislek, da bi ne mara onečastil svoje orožje z njegovo krvjo, kajti tujec zdi se mu kak rokodelec.  „Dober plemenitaš je,“ vtakne se sitni Muren vmes, „Viljem, sin vranjebrdskega graščaka.“  „No, vidite, da nisva jednakega rodu!“ dejal je Boštjan in odjezdil s tujcem. „Hvala Bogu in sv. Boštjanu, jaz sem sin poštenih meščanskih ljudij in kar nič mi ni za plemeniti rod in blazne prednike, ki ne zapuščajo vnukom druzega kot dolgé.“ —  Krčmar pa si je mel roke in se zahvaljeval Viljemu, da je Boštjana spokoril. „Ta zver prežene mi vse goste,“ tožil je, „kadar začne razgrajati po hiši.“  „Torej ga že poznate?“  „Kakor slab denar.  Mlad frkovec je bil že pri vojakih in zdaj zapoveduje desetim možem in kaporal mu pravijo.  Tega trgovca od Bistrice sem spremlja, jaz sem ga malo razjezil, ker nisem hotel starih njegovih dolgov računu trgovčevemu prišteti.  Ošaben je pa zato, ker je baje starega grofa postranski sin.“ —  „Dobro srečo, boter Muren!“ pozdravil je zdaj nov gost krčmarja in podal mu roko.  Krčmarica, njena hči Klara in nekaj druzih žensk je priteklo za njim in mu poljubovalo roko.  „Klara, ne bodi tako abotna!“ branil se je mož spoštljivemu napadu in pogladil rudečelično deklico, ponos očeta Murna.  „Kar se spodobi, to mora biti, gospod pater Cahej,“ dejal je Muren in stresel novemu gostu roko tako ponižno, da se je videlo, v koliko čast si šteje ta zaupni pozdrav.  Okroglolični, okroglooki in na okroglo ostriženi mož je bil oblečen po meniški; na vrvici mu je viselo po tedanji šegi poleg molka pisalo, in bukvice so gledale iz žepa.  „Predno govorim dalje, boter Muren, merico boljšega!“ dejal je prijazno in se zleknil po klopi.  „Gospod Jožef Medved, če se ne motim?“ obrne se do njega Viljem.  „Oh, na moje srce, Viljem!“ vzklikne menih in objame spoznanega prijatelja, ki mu srečo vošči, če je res že pater.  „Oh, ljudje vedno huje sodijo,“ smeje se oni.  Ko pa je krčmar prinesel vina, spravi se zopet v prejšnji domači položaj, nagne glavo in postavi na pol prazno kupico zopet na mizo.  „Boter Muren,“ pokliče zopet, „prinesite mi še jedno kupo te pijače, da ne bodem čakal, ko bo ta prazna.“ Viljem pa ga je jel izpraševati, odkod prihaja in kam je namenjen.  „Moja pot pelje naravnost iz Gornjega Gradu, od čestitljivih očetov benediktincev; toda kam, tega še ne vem,“ dejal je brezskrbno. „Ti ne verjameš, prijatelj, da je moja celica tam tako ozka, da so mi oči in noge vedno ven gledale.  He, boter, koliko časa se že veselite na mojo novo mašo?“  „O kako dolgo že, gospod Cahej!  In v nedeljo sva imela z očetom Medvedom ravno novo mašo tudi v mislih, pa je rekel mož, kakor moj pastir, ki bi imel tepen biti: da bi bilo le že vse v kraji!“  „Boter, Vi meni menj zaupate kakor praznemu žepu.  Toda jaz dobro vem, koliko veder ste mi namenili za tisti veseli dan, in kaj pravite, če bi ga danes malo potegnila na tisti račun?“  „Da bi le ne bil medvedov, gospod Cahej,“ praskal se je Muren za ušesi.  „Boter, Vi vedno pogodite, kakor vinjen voznik.  Škoda da znate tako malo latinski in ne veste, kaj se pravi: cucullus non facit monachum.  Toda kaj bi dejali, če bi jaz zdajci svojo kuto slekel?“  „Vroč dan je, zunaj samostana ste, in če niste, kakor si bodi nanjo navezani, kar doli z njo.“  „In če bi jo potem obesil na kol?“  Marko Muren je malo pomislil in bistro pogledal Caheja, ki se je pa tako sladko in pomenljivo smijal, da je bila moževa sodba kmalu gotova.  „Dejal bi, da ste izgubili pamet,“ odgovoril mu je.  „Kaj bi pa moj oče dejal?“  „Palico bi vzel in Vam jo strkal.“  „Oh, boter, kako dobro Vi poznate očeta mojega!  Zatorej bi Vas jaz prosil, molčite pred njim, in ne govorite nepotrebnih besedij, da ne boste odgovora dajali.  Jaz sem se ločil od samostana kakor sveti očak Abraham od sitnega Lota.“  Krčmar je kar strmel in odpiral oči. „Ni mogoče!“ dejal je počasi. „In zakaj?“  „Zakaj?“ povzame Cahej. „Kot krčmar Vi dobro veste, da se vsako vino ne vzame z vodo: tako se tudi s samostanom vsakdo ne sprijazni, kakor se na priliko Jožef Medved ni.“  „Veš kaj,“ dejal je zdaj krčmar, „Jaz ti bom naravnost govoril, ker te že kot paglavca od mladih nog poznam.  Tebi se meša!“  „O mešanji Vi ne bi smeli govoriti, bcter,“ zasmeje se Cahej; „to vinu škoduje.“  Krčmar je bil pa zdaj že sit zabavljic in kar na kratko mu je prepovedal, kakor si bodi govoriti o vinu, katerega morebiti še plačal ne bode.  „Bog ve, da Vas slutnja Vaša ne bo zmotila, boter,“ dejal je Cahej in začel pripovedovati, kako žalostno se je končal nade polni njegov novicijat v samostanu.  Novega opata so imeli voliti gornjegrajski patri in živahno se je delovalo zlasti od strani mlajših na to, da pride dobrovoljček na krmilo.  Da ni bil Cahej še novinec, nemara bi bili njega volili; a tudi tako ni bilo težko, pripravnega tovariša izbrati.  Toda čast izpreminja ljudi, in komaj je nastopil izvoljenec svoje mesto, napel je vajeti samostanske discipline v veliko jezo osupnenih tovarišev, ki so mu po vseh pravilih odpovedali pokorščino.  Upor se je pričel in na čelu mu je stal podvzetni sin Medvedov iz Bistrice.  Opat pa se je obrnil do samostanskega varuha, grofa celjskega, in nekega lepega dne prijezdi gospod Jan Vitovec s peterimi konjiki in vstaje je bil konec.  Dva moža sta ostala za posadko in pričelo se je preiskovanje, katerega nedolžna žrtev, da rabimo Cahejev izraz, je postal Medvedov sin.  „Kaj boš pa zdaj, Jože?“ vpraša ošabno krčmar; „ali boš zopet očetove krave pasel?“  „Oh, boter,“ smeje se oni, „Vi gotovo norce brijete z mano, da bi se odškodovali za to vince; toda prosim Vas, imenujte me rajši Caheja; vajen sem tega imena in podá se mi.  Sicer se pa záme nikar ne bojte: v dveh dneh sem v Gradci in tam me čaka sreča.“  „Če si še tako pogumen,“ dejal je zdaj Viljem, „kakor si bil pred desetimi leti, ko sva magistra Petacija jezila in hčerki njegovi nagajala, rekel bi ti: pojdi z mano.  Dobrega meča in spretnega strelca potrebujemo.“  „Toda s čim si pa gasite gori žejo?“  Viljem se je začel smijati, Marko Muren pa si ni mogel kaj, da ne bi opomnil Caheja, kako mu je on vedno pridigoval, naj se varuje vina, ki je najhujši sovražnik mladim ljudem.  „Res je to, boter ljubi,“ vzdihne oni, „in zato sem jaz tega sovražnika preganjal in pokončeval, kjer koli sem ga dobil.“  Konec govorjenja pa je bil ta, da se je Cahej — storimo mu to ljubav in imenujmo ga s tem imenom — odločil ostati za nekaj časa na Vranjem Brdu.  Ko pa sta se prijatelja odpravljala, omenila je gospodinja, da misli kmalu Klaro na grad dati k stricu Joštu, da se pri gospodični Radegundi tega in onega nauči in da pride izpod nog razposajenemu vojaštvu, katero jim je pričakovati.  „Da se torej kmalu vidiva, Klara!“ dejal je Cahej in lovil jo za roko; a ni je ujel, in tudi oče Muren je menil, naj jo kar pri miru pusti.  Mi pa gremo z blagovoljnim bralcem zopet v Celje pogledat, kaj je novega.  V tedanjih malinarskih ulicah je stala ponižna, spredaj ograjena hišica mečarja Vrbana.  Da je imel mož v tako bojevitih časih dosti opraviti, to se razumeje, in od jutra do večera se je slišalo kovaško kládivo iz kovačnice.  Ljudje hodijo ven in noter, izbirat si kacega morilnega orodja, ali pa nosijo popravljat kaj polomljenega.  Marsikateri pa se ogne na dvorišči kovačnice in zavije na levo, kjer škripajoča vrata pot odpirajo v dolg in tesen mostovž, ki drži v sobo, ravno za kovačnico ležečo.  Največ prostora zadeluje v ti izbi velika omara s policami, na katerih je vse polno lončkov, zavitkov in druzega posodja, kateremu še vsemu imena ne vemo.  To je nekaka lekarna kovačice Mane, Vrbanove matere, ki sega z velikim vspehom v rokodelstvo doktorja Hajdingerja in ozdravljanje bolnike proti vsem pravilom zdravilskim.  Vraže so bile takrat še mnogo razširjenejše kakor dan danes in celo v tako imenovanih znanstvenih krogih se je pripisovala velika moč pajkom, črvom, mišim in drugim, največ ostudnim živalim, ki so se morale v posebnem času loviti in na poseben način prigotavljati.  Da je dolga, suha Mana več znala, kakor bi dan danes kdo verjel, o tem je bil trdno prepričan naš znanec, krojač Mavroh, ki je pri mizi sedel in zvesto poslušal njene besede.  „Tole bo potolažilo hrepenenje Vašega srca,“ dejala je žena in izkušala prijazno skremžiti svoj obraz, čegar velike oči so mu dajale nekako sovjo podobo.  Položila je na mizo podobico od rudečega in črnega voska, ki bi imela po njenih mislih predstavljati žensko osebo. „Tu je ukleneno srce Vaše izvoljenke in privezano za tri črne in tri rudeče niti.  Z besedami, katere sem Vam zapisala, gospod Mavroh, vrzite to, ko se bo popolnoma noč storila, pred vrata, ki se Vašim željam ne odpirajo in ne da bi se ozrli, vlečite to čarobno podobo za sabo in deklica, katero imate v mislih, šla bo za Vami, kamor boste hoteli.  Toda, gospod Mavroh, ali ste mi pravih njenih las prinesli?  Kajti,“ dejala je z žarečimi očmi, ko je Mavroh pritrdil, „če so v vosku lasje koga druzega človeka iz tiste hiše, ta bode prišel za Vami, kamor boste vlekli ta mikrokozem.  Ha, ha, ha!“ počela se je smijati, „meni so tudi znane tiste latinske besede, s katerimi Hajdinger slepi ljudi.“  Mavroh je skrbno zavil čaravne darove, stisnil Mani nekaj denarja v roko in odšel.  Za njim pa je prišel vojak, hlapec nadkonjarja Rožekarja, po mazil za svojo rano; in ko je to dobil, vprašal je še, če ima morebiti kakov pomoček za bojnega petelina, ki se njegovemu gospodu zdi premalo hud. „Hi, hi,“ nasmijala se je žena in izvlekla trdo zavezan lonček. „S temle mu namažite kremplje in vsacega petelina bo premagal.“ — Prišli so bolniki po zdravil; prišli vojaki po sredstev zoper meč in krogljo.  Vsem je postregla Mana in dajala jim vréčice s čudodelno robo napolnjene, skrivnostnimi črkami opisane. - In prišla je tudi Petacijeva Polona in sedla kakor stara znanka Mani nasproti.  „Kako je z Vašo svatbo?“ vprašala je Mana; „ali je Kornelija že pri volji?“  „Jaz ne razumejem dekleta,“ odgovorila je ona. „Tak visok gospod je Vit Lazar in tako modrih besedij, pa ga nič kaj ne mara.  Dokler ga ni blizu, hvaliva ga obe; kakor pa pride, takoj se ga naveliča.  Vrhu tega je začel zdaj Mavroh za njo gledati.“  „Ti grdobi se mora posvetiti!“ dejala je Mana in povedala, kaj je omenjeni svetovalec od nje hotel in dobil.  „Glej torej, da se zakon kmalu sklene in če dobi Lazar Kornelijo, vzame tebe ne mara njegov Jarnej, ki je že zopet vprašal po tebi.“  „Naj bode, kakor je božja volja,“ vzdihnila je Polona in vprašala odhajaje, kako je Jarnej prav za prav rekel.  Zdaj pa prirožlja z mogočnim svojim mečem junaški naš Boštjan, vrže z velikim ropotom železno kapo na mizo, sede na stol in podpre s komolcem glavo. „Oj, dragi, ljubi Boštjan moj,“ vzkliknila je Mana in objemala junaka, kateremu se je to sitno zdelo; „da si le vendar zopet prišel.  Kaj ne, denar ti je že pošel, Boštjan?  Oj, tvoja mati pozna dobro vse težave mladih ljudij.  Toda le čakaj; v dveh mesecih sem si že toliko prihranila, da bode za nekaj dnij.  Glej, sinko!“  „Veste kaj?“ dejal je oni leno, in mirno spravil denar v veliki svoj žep; „kadar bo kak človek blizu, pustite me v miru s tistim: moj sin, moj sin!  Naredite se, kakor bi me nič ne poznali.  To mi bo najljubše.  Kajti le preudarite: jaz stojim v druščini s kakim Vitovcem ali doktorjem Lenartom ali Rožekarjem, pa pride kaka taka starka, pa pravi: moj sin.  To vendar ne gre!“  In žena je pokimala, da to ne gre.  „In ta umazanec v kovačnici,“ hudoval se je Boštjan, „s tistim potlačenim nosom, nagovori me tudi jedenkrat kar meni nič tebi nič za brata, da me je bilo prav sram.  Prav sram, pravim Vam.“  Mana ga je zagotovila, da ošteje Vrbana, ki ne ve, kaj se spodobi, in veselila se, da Boštjana zopet vidi.  V tem pa je prišel ali bolje rečeno priplazil se nov gost.  Pazno se je ozrl po sobi in s tankim glasom vprašal, če se dajo duri zakleniti.  Mana je hitela izpolnit mu željo, tujec pa je s sladkim smehljanjem podal roko Boštjanu, ki mu je stopil naproti.  Poleg krepkega, marcijalnega vojaka se je videl oni še neznatnejši in bledejši.  Boštjan se je držal, da se je bilo bati, češ, saj pade vznak, oni pa, da pade na zobe, a nemirno oko Boštjanovo se je povesilo pod presunljivim pogledom preprijaznega moža.  „Ni se Vam torej posrečilo?“ vprašal je in mignil vojaku, naj zopet séde.  „Žalibog!“ odvrnil je oni; „Jaz sem pač premalo ustvarjen za take naklepe in zvijače.  Z oči v oči postavite mi nasprotnika, jednega ali tudi dva!“ Boštjan je udaril ob mečev roč. „Toda, zavratno koga napasti me je kar nekako sram.  Na samem ga tudi nisem mogel zasačiti.  Konja ima boljega od mene in vedno je bil za petami mojim strelcem.“  „Ali bi se ga Vi upali v mestu napasti?“ dejal je oni po kratkem premišljevanji.  „Upal!“ zasmeje se oni porogljivo. „Naš grof ne vpraša nič, upal, ali ne upal.  Če treba, planemo na dvakrat, trikrat ali štirikrat tako močnega sovražnika; in kako trde so hrvaške, ogerske in kranjske buče, to moj meč dobro ve.  Da Vi tako vprašujete, ne zamerim Vam, ker me ne poznate, a pozvedite malo, kako se o meni govori!“  In Mana, ki je kar zamaknena gledala in poslušala Boštjana, potrdila je, da je on najsrčnejši junak celjske vojske.  „In za vso to hrabrost niste postali več kot kaporal?“ vpraša oni prijazno.  Boštjan pa je zaklel in mrmral o nehvaležnosti in zavisti.  „A če mi izpolnite, o čemer sva govorila, in prinesete pisma, katera trgovec nosi sabo, dobite od barona Eizingerja, najbogatejšega veljaka na Avstrijskem, par tisoč goldinarjev ali pa kot vazal njegov trden grad.  Naš gospod se ne ozira nič na rodovino, ampak le na zasluge.  On sam je bil od začetka le preprost plemenitaš.“  „Kakor jaz,“ dejal je poluglasno Boštjan in nekoliko časa premišljeval; naposled je pritrdil, a zahteval, da se mu obljuba da pismeno.  Ko je oni vse obljubil, zamislil se je vojak zopet.  „Ampak,“ izpregovoril je, „ta trgovec Filip nosi vedno oklop in zna menda svoj meč ravno tako sukati kakor svoj vatel.  To mu se ve da ne bode pomagalo nič, če mi ga spravite na samoten kraj; a da bi bilo hitreje vse v kraji, ne mislite li, da bi bilo dobro, če še koga pripeljem sabo?“  „Bog ne daj!“ branil je oni, in ko sta še nekaj časa skrivnostno med sabo govorila, odpravil se je tiho obiskovalec zabičujé molk in opreznost.  „Oh, veséli se, sin moj,“ dejala je Mana Boštjanu v misli utopljenemu, „da ti ne bode treba več služiti ti satanovi zalegi, ki se imenuje celjske grofe.“  „Ha, mati — ali Mana,“ popravil je Boštjan, „če Vi kakor vrag besnite na te grofe, imate pač svoje uzroke.  Jaz pa nimam nobenega.  Mojo roko vodi denar, in pa čast. — Toda veste kaj bom povedal?“ dejal je in zakašljal; očividno v zadregi se je premikal na stolu semtertja, potem vstal, premeril dvakrat sobo, obstal pred starko in položil roko na njeno ramo.  „Veste,“ dejal je tiho, „čisto brez nevarnosti ne bode nocoj.  Mož se bo branil in če imam nesrečo, mati!“ —  Mana pa je začela stokati in javkati in braniti sinu, naj nikamor ne hodi, naj ne prodaje svojega življenja tujim hudobnežem.  A Boštjan se ni dal pregovoriti.  „Kar sem obljubil, to sem obljubil,“ rekel je in pristavil, da to je pač nerodno, ker mu je prepovedal mož koga sabo vzeti.  Zdaj pa je začela žena siliti, naj vendar vzame zanesljivega tovariša k takemu nevarnemu početju.  A Boštjan se je močno branil. „Dobro bi bilo,“ dejal je, „če bi kdo v bližini na skrivnem čakal in mi pomagal le, če bi bilo treba.“  „Sam Vrban mora s tabo!“ dejala je žena in hitela v kovačnico, kjer je orjaški njen sin ravno poskušal dogotovljeno bodalo.  „Za grofova rebra!“ siknil je med zobmi in pomolil materi bliščeče orožje. „Ali ste že slišali?“ dejal je in oči so se mu svetile. „Sveti oče papež je preklel tega davno prekletega grofa, ki vzdiguje zoper maziljenega cesarja svojo roko.  Srce mi pravi, da ga je Bog zdaj dal v mojo pest in v malo dneh, mati, v malo dneh maščevani boste Vi in moj oče in tisoč nedolžnih nesrečnikov.  Evo Vam noža in namažite mi ga s tistim rujavim mazilom!“  „Tiho, tiho, da te kdo ne sliši,“ šepetala je mati in vedla sina v svojo sobico.  Ondu mu je razodela naklep, pri katerem mora sodelovati.  A sin ni bil pri volji. „Jaz sem na volka namenjen,“ dejal je, „in ne maram za zajce in nečem moriti ljudij, ki mi niso ničesa storili.“ A mati mu je prigovarjala, da je vsa namera obrnena prav za prav proti grofu, da mu ne bo treba druzega nego braniti, braniti svojega brata.  „Brata? mati, brata?“ dejal je trpko kovač. „Saj nimam jaz brata.  Ta, ki tako široko tam sedi, ta ni brat moj.  V otročjih letih sem se pač družno igral ž njim in imenoval ga brata in tepen bil mesto njega, a zdaj, mati! — Mene in Vas se sramuje in ravno tako bahat je kakor strahopet.“  „Hu!“ zaječal je Boštjan pri mizi in zaškripal z zobmi, da je Vrbana posilil zaničljiv smeh.  Mati pa le ni odjenjala, dokler ga ni pregovorila.  „Brez Boštjana mi ne hodi domóv!“ bile so njene zadnje besede.  Ko pa se je storila noč, zapel je pri farni cerkvi tako imenovani vinski zvon, ki dajal je znamenje, da se morajo krčme zapreti in vino ne več točiti, naredba, ki se je v tistih časih, če zgodovina nam podaja resnico, ravno tako vestno izpolnjevala kakor dandanes enake prepovedi.  Po tem času tudi se ni smelo več po ulicah hoditi brez luči.  Nekdo se pa vendar istega dne tega ukaza ni držal, in sicer eden takih mož, o katerih bi tedanji Celjan kaj takega ne bil mislil.  Plazil se je po Vodnih ulicah, tuintam postal, gledal in poslušal.  Nikogar ni bilo čuti, kajti v takih nemirnih časih zapirali so ljudje zgodaj duri in okna, in kdor je le mogel, ostajal je zvečer doma.  Zaspana mestna straža prikazala se je s svetilnico na koncu ulice in spet izginila, mož pa je nadaljeval svojo hojo.  Ko je prišel do šolskega poslopja, se je nekoliko pomudil, mrmral čudne besede in hitel dalje.  Kmalu za njim pa zaškripale so šolske duri in dolga oseba, zavita v velik plašč, stopila je na ulice.  „O hominem pessimis superstitionibus infectum!“ ta vzdihljaj moral bi bil onemu izdati magistra Petacija, da ni bil že predaleč.  A obrnil se je bil na desno in prišel na velik nepozidan prostor, ki služil je mladini navadno za strelišče.  Na sredi stal je križ in krog je bilo nasajenih nekaj dreves.  Tu ustavil se je možak na svojem nočnem potovanju.  Kmalu za njim pa prikorači Petacij in pozdravi mestnega odbornika Mavroha, ki ves zavzet je odskočil.  „Gospod sosed,“ pravi oni in strese Mavrohu roko, „veseli me, da vam morem danes izpodkopati in podreti prazno vero na čarovnice, ki je žalibog ukoreninjena še pri modrejših možeh.“  „Káko prazno vero?“ krojač osorno vpraša in preklinja na tihem sleparsko starko. „Jaz prišel sem opazovat, kako straža naša svojo dolžnost izpolnjuje.“  A Petacij, poučen po svoji sestri, si je bil doma sestavil že lep govor, ki bi neovrgljivo dokazal, da čarodejstva, s kakršnimi so večkrat skušali zaljubljeni ljudje doseči svoje namene, prvič niso mogoča, drugič, če bi bila tudi mogoča, bi bila vendar kazniva, in tretjič, če bi tudi kazniva ne bila, bi bila vsekakor nekrščanska.  Začel seveda je govor svoj pri Grkih in Rimljanih, ki jih vendar opravičuje to, da jim še ni svetila luč resnice.  Da Mavroh pregrešni je popolnoma zaslužil, da bi mu bil magister razpeljal in razložil vse točke pro et contra, o tem smo vsi prepričani; toda na tem svetu se ne kaznuje vselej krivica po zasluženju, in komaj se je bil Petacij prav razvnel, se začujejo koraki, zasveti se bakla in pretrga prekrasni govor.  Za baklarjem prikorakala sta dva moža v živem razgovoru.  Mavroh in Petacij skrila sta se za drevesi.  „Zašla sva, dragi moj,“ eden izmed poznih potnikov reče.  „Ne,“ reče drugi, „moj sluga dobro pozna pot.  A da ne splašiva mestne straže, povéde naju bolj po samem.“ Komaj pa je bila ta trojica za sto korakov stran, zasliši se žvenket orožja in klicanje na pomoč.  Mavroh izdere svoj meč takoj in teče proti bojišču s Petacijem, ki kričal je kakor Demosten, ko si je ob bučanju morskih valov utrjeval glas.  Na mestu pa dobila sta boj končan.  Eden napadalcev zbežal je bil, drugi ležal je v svoji krvi na tleh, poleg njega pa je stal ranjeni napadenec.  Baklar in spremljevalec, ki sta bila pobegnila, sta se spet vrnila in poslednji ni vedel, kako bi lepše voščil srečo rešenemu „prijatelju“ in izgovoril svoj beg.  „Mislil sem, gospod Filip, da napad velja meni,“ dejal je in nosil se nad napadnikom, ležečim v nezavesti, da mu je moral oni braniti, češ, naj ga pusti, če je še živ, da zve sodišče, kaj je bil povod zločinu.  Filip pa, ravno tisti trgovec, katerega smo bili videli pri Marku Murnu, zahvaljeval se je Mavrohu in Petaciju, da sta ga rešila smrti.  „Dovolite, da se naslonim na vas,“ Petaciju je dejal, ki mu je bil za silo zavezal krvavečo rano.  Straža bila že je tudi tu in nezavestnega napadalca so prenesli v stražnico, kamor je šla vsa družba.  V svoje začudenje so spoznali tam v napadalcu mečarja Urbana.  „Ta mi ni bil storil ničesar,“ dejal je Filip, „prestregel mi je bil orožje, ko sem zamahnil po onem zločincu; potem sem ga pa z napadom prehitel jaz.“  Drugi mož pa — njegovo sklonjeno osebo smo srečali pri Mani v dogovarjanju s hrabrim Boštjanom — trdil je venomer, da napad je bil namenjen njemu. „Cesarjevo delo je to,“ vikal je, „on je najel morilca, ki bi sovražnemu baronu Eizingerju, mojemu milostljivemu gospodu, ubil zvestega tajnika.“  „To se bo vse zvedelo, gospod doktor Manlij, če nam se posreči spraviti tega nesrečneža do zavesti,“ dejal je stražni načelnik.  Na potu proti svoji gostilni pa je Filip opešal tako, da bi ga bili morali dalje nesti; a ljudomili in gostoljubni Petacij, čigar stanovanje bilo je v bližini, ga je prisilil ostati pri njem vsaj to noč; in Mavroh, ki se mu je polegla vroča strast, tekel je po zdravnika Hajdingerja.  „Vi ste me vzeli pod streho in me še ne poznate ne,“ reče tiho, z bridkim nasmehom Filip; a Petacij, ki odpenjal mu je umetni oklep, zatisne mu usta s kratko razpravo „de iure hospitii“.  Kmalu je bil prihitel tudi doktor Hajdinger s služabnikom, ki je nosil za njim raznovrstna orodja in zdravila.  Rana se je spoznala za globoko, a nenevarno.  „Na mlade rane stara zelišča,“ dejal je Hajdinger in obvezoval ranjeni ud. „Žal, da ne morem vsaj kake roke ali noge odvzeti, magister Petacij; rad bi vam pokazal, koliko spretnosti imam jaz v tem poslu.  In veste, prijatelj,“ je pristavil tiho, „tak del človeškega telesa, izpostavljen nekaj časa vplivu konstelacij višjih planetov, zgoščen in mumificiran v vodi in ognju, ima toliko moč na bolnega kakor tudi na zdravega človeka, da bi noben obešenec ne ostal čez noč na vešalih, če bi to ljudje vedeli.“  Magister neverno se nasmehnil je in omenil čudni dogodek z Mavrohom, ki je bil povod rešitvi ranjenega tujca, in Hajdingerju se je dobro zdelo, da se je Mavrohu pripetila taka sitnost. „O Mana,“ je dejal, „to je vražja ženska.  Toda noben človek ne pozna tako kakor ona moči rastlin in kdaj in kako jih je trgati.“  Drugo jutro pa čutil se je Filip zelo okrepčanega po dolgem spanju in Petacij, ki mu pomagal je pri napravljanju, pripovedoval je, kakšen šum zbudil po mestu je ta zločin in kako so vsi osupli, da se je kovač Vrban pokazal takega lopova, ko so ga vendar do zdaj vsi imeli za poštenega in pravičnega moža.  „Toda zdaj ga ima že rabelj v pesteh in na natezalnici bo moral pač povedati, zakaj vas je napadel in kdo je bil njegov tovariš.“  „Ali poznate nekega kaporala Boštjana?“ vpraša sedaj Filip.  „Vsak otrok ga pozna,“ odgovori oni; „takega gizdalina in zarobljenca ni več pod soncem in vrhu tega pravi miles gloriosus, kakor nam ga Plautus tako krasno opisuje.“  „Menite li, da bi bil ta Boštjan dober, koga, recimo, oropati ali umoriti?“  „Hm, če bi bil dober?  Naravnost, veste, tega ne morem trditi, ker ga premalo poznam; a na nasprotno ne bi prisegel.  Vi tega sumite?“  „Jaz vsaj mislim, da ta, ki so ga prijeli, ni pol toliko kriv kakor oni, ki je zbežal; oba skupaj pa ne toliko, kolikor nekdo drug ki je osnoval ves ta naklep.  Za denar se na svetu stori vse.“  „Kajne?  Kako lepo to pripoveduje Ovidij?“ ljubeznivo se nasmehne Petacij in stisne tujcu roko. „Ovidij bil je vedno moj ljubček.  Prodit bellum, tako pravi, quod pugnat utroque.  Ferro scilicet et auro.  Aurum vero nocentius est.“ — Zvonec pa ga poklical je z mladino vred v cerkev, in tujec ostal je sam.  Sedel je k oknu, iz neder izvlekel nežno podobico in jo zvesto ogledoval.  V tem ga je premotila Kornelija, ki mu je prišla voščit dobro jutro in prinesla zajtrk na mizo.  „Kako vam je ime, gospodična?“ vprašal je je.  „Kornelija.“  „Ali res?  Kornelija?“ začudi se oni. „Glejte, moja žena se tudi tako kliče.  Poglejte to podobico!  To je ona.“  „Oh, kako je lepa!“ vzklikne deklica zavzeta.  „To Kornelija je moja!“ ponavlja oni ponosno in sam s sabo zadovoljen. „To je lepo ime in pomenilo je menda že v starih časih vrlo gospodinjo, kakršna boste gotovo tudi vi kmalu kakemu srečnemu Celjanu. — Toda ne zamerite moji šali!“ dejal je, ko je videl, kako je dekle zardelo. „Jaz sem doma iz veselega mesta Dunaja; in da se spet živ povrnem tja, moram se zahvaliti vašemu očetu.  Vaše gostoljubne hiše pozabil ne bom nikdar; da boste se pa tudi vi mene spominjali, vzemite, prosim, to verižico.  Zlata je in na njej visi blagoslovljen križec.“ Deklica se brani vzeti blesteče darilo, ki da je preveliko in predrago.  „Za vas gotovo ni predrago,“ je zavrnil oni, „in zame, hvala Bogu, tudi ne.  In kaj bi pač dejala ljuba moja ženka, če bi zvedela, da sem se s samim ‚Bog plati!‘ poslovil od svojih dobrotnikov.“  Med tem časom pa vstopil je mestni sodnik s Petacijem in dvema svetovalcema in pričelo se je izpraševanje.  Ker pa to za nas ne more nič novega spraviti na dan, pustimo svoje poštenjake in poglejmo, kaj počno naši znanci drugje.  Iz Vrbanove zaprte kovačnice se ni več slišalo enakomerno delujoče kladivo.  V svoji izbi za delavnico pri mizi Mana pa je sedela z glavo podprto ob komolce in srepo gledala predse; zdaj pa zdaj je pretrgala tišino kaka grozeča beseda ali tužno ječanje.  Naenkrat skoči pokonci. „Norica!“ udari se ob čelo, „kaj stočeš, kakor bolno dete?“  „Mir s tabo!“ jo vstopivši pozdravi Polona.  „Poberi se mi, hinavka grda!“ raztogotena ženska zavpije.  „Počakaj, Mana,“ pouči jo ona in obrne oči svoje proti nebu, „Bog te je kaznoval, ker se pečaš s prepovedanimi rečmi in slepiš ljudi.  Jaz te po svoji dolžnosti prihajam opominjat, da potrpi ponižno in nosi križ, ki ti ga Bog je naložil.  Morebiti ti ga odvzame prej, nego misliš, in morebiti ti izpuste Vrbana iz ječe, kajti ranjeni tujec, ki brat ga vzel je pod streho, trdi, da usekal ga ni Vrban, ampak nekdo drug, najbrž tisti prevzetnik kaporal Boštjan, ki ga bodo gotovo takoj prijeli.“  Ko je bila čula Mana zadnje besede, je vsa prepadena zavpila: „Kaj?  Na Boštjana leti sumnja, na Boštjana!“ in zbežala razoglava, kakor je bila, iz hiše.  „Kdor ne uboga, ga tepe nadloga,“ dejala je Polona in zaprla varno duri in šla domov.  Na cesti pa drla je tolpa ljudi, moških in ženskih, doli proti minoritskemu samostanu; pred njimi pa teklo je kakih deset vojakov; zdaj pa zdaj postal je eden ali drugi in izprožil puščico iz samostrela.  Krohot „ni pogodil“ in klic „streljaj brž!“ sta se menjala zaporedoma.  Strašna slutnja Mani stisnila je srce, ko prišla je v to gonjo, nikogar ni si upala vprašati, koga preganjajo, in komaj pri zavesti hitela je z množico brez svoje volje dalje in kolena šibila so se pod njo.  „Oh, v cerkvi je!“ se zdaj slišal je skoraj nejevoljen glas iz drhali, ki je izgubila zabavo, da bi gledala, kako pade od puščice zadet človek.  Globoko je vzdihnila Mana ob teh besedah, ki so prebudile jo iz otrplosti.  Pred minoritsko cerkvijo pa so stali ljudje v gručah in se pomenkovali o ubeglem Boštjanu.  Vojaki so bili zastavili vse vhode v cerkev in v samostan, da preprečijo hudodelcu beg.  Mana pa se je izgubila iz množice, in ne ozrši se ni na levo ni na desno, hitela dalje.  Ko pa prišla je do velike hiše, na kateri je bil naslikan rjav medved in pred katero se je lenilo par vojakov, je brž vstopila in tekla v prvo nadstropje, kjer je stal pred durmi spet vojak oprt na sulico in hotel ji zabraniti vhod.  A začela se je z njim prepirati in vpiti, da hoče na vsak način govoriti z gospodom Manlijem, dokler se niso odprla vrata, med katerimi se je prikazal mlad, črno opravljen vitez.  Ta trenutek je porabila ženska in se splazila v sobo, kjer je našla poleg starejšega moža tudi onega, ki ga je iskala, doktorja Manlija.  Tajnik avstrijskega mogotca Urha Eizingerja je Manlij spremljal poslanstvo, ki ga je bil uporni baron odpravil do celjskega grofa in ga je vodil mladi vitez Žiga Eizinger, bratranec starega Eizingerja.  Ko pa je Mana prišla v to družbo, so se odprle zatvornice njene zgovornosti, in komaj se je dala toliko pogovoriti, da ni vpila in kričala na ves glas.  Dolg in srdit je bil dogovor s tujimi možmi, a miren in svesten Manin obraz, ko je zapustila gostilno „Pri rjavem medvedu“, je kazal, da je dosegla svoj namen.  V svoji pisarni pa se je živo razgovarjal sodnik s Hajdingerjem in drugo, mnogo važnejšo in ponosnejšo osebo, ki je sedela na častnem mestu.  Počastil je bil namreč sodnika s svojim obiskom mogočni tajnik celjskega grofa doktor Lenart Pistor.  „Kar ste ukrenili, gospod sodnik,“ je dejal dostojanstvenik in se poklonil sodniku, „je vse vrlo dobro.  Toda kaj se vam zdi?  Je li to prav, da si laste nekateri samostani pravico braniti hudodelce in tako pravici zastavljati pot?  Le premislite to protislovje, da imajo pravico zapirati pot pravici.  Da najde preganjana nedolžnost zavetje v cerkvi in samostanu, to se ujema z visokim, svetim poklicem teh zavodov in krajev; a da bi se istega pomočka tudi hudobnež smel posluževati v ta namen, da se odtegne kazni in svojo hudobijo v prostosti nadaljuje, to vsekakor nasprotuje svetosti onih prostorov.  Zatorej mislim, gospod sodnik, da ste vi sicer ravnali v smislu našega prevzvišenega vladarja, ko ste pred minoritsko cerkev postavili stražo, da ne more zločinec uiti; da pa visokim intencijam niste zadostili docela, ker ste se ustavili pri tej naredbi.  Po mojem skromnem mnenju, ki ga je milostljivi knez često počastil z odobravanjem, bi imeli iti dalje in ne glede na slučajni ugovor slabo poučenih menihov iztirati hudodelca iz najskrivnejšega samostanskega kota ali tudi izpred cerkvenega oltarja.  „Prosim ponižno —“ se je zasmehljal Lenart, ko mu je sodnik hotel seči v besedo — „oskrunili bi s tem svetiš če, hočete reči.  Toda, gospod sodnik, jaz vem, da to ni vaše pravo prepričanje in žalil bi vaš razum z mislijo, da ste vi res tega mnenja, da kdo božji hram skruni, če iz njega izžene hudodelca.  Ali ni greh misliti, da bi bil Kristus, ki je menjalce in barantače spodil iz svetišča, vesel razbojnikov v svetišču?  Dovolite,“ se je spet nasmehnil govornik in prijazno potrkal roko nepotrpežljivemu sodniku, „vem, kakšen tehten razlog hočete navesti proti moji zahtevi, gospod sodnik.  Samostan ima staro svojo pravico, kajne!  A ni še deset let, kar je oče našega milostljivega vladarja ukazal vlomiti samostanska vrata in vlekel iz gvardijanovega stanovanja na vešala štiri privržence svojega tedanjega in sedanjega sovražnika, cesarja Friderika.  Kmalu potem se je isto tako zgodilo sokolarju škofa krškega.  Posest se je tako pretrgala, „usucapio cessavit“, in ta tako imenovana pravica je izgubila veljavo, če jo je sploh katerikrat imela; kolikor pa je meni znano, se niso upali menihi nobenkrat upreti se.“ Lenart se je naslonil nazaj, prekrižal roki in čakal, kaj bo sodnik odgovoril.  Z vedno na smeh se držečega obraza je sijala velika samozavest.  „Gospod doktor,“ reče oni mirno, „na vašo učeno razpravo mi dovolite, da odgovorim s preprostimi besedami, kakor mi jih narekuje meščanska pamet.  Samostanski vrhovni gospodar je milostljivi grof sam: kako on ravna, to se nam ne spodobi soditi.  Začasni varuh v grofovi odsotnosti pa je sodnik, in vsled tega dostojanstva bom branil jaz proti vsakemu pravico, ki veli: kdorkoli pribeži v samostan, je varen in en dan in eno noč ga nihče ne bo vprašal, kdo je in zakaj beži.  Kadar pa preteče ta čas, sme sodnik zahtevati beguna, ako mu more dokazati hudodelstvo.  Tega zakona se jaz držim in umaknem se le izrečni grofovi volji.  Kar je torej straži ukazano, pri tem ostane za danes; jutri pa bomo skušali dokazati, da je ubežnik res kriv zločina, katerega ga dolžimo.“  Lenart pa je vprašal, če se more o tem še dvomiti, ko ga je vendar trgovec Filip sam, potem Mavroh in Petacij osumil; ko ga je več prič prejšnji dan videlo v kovačnici; ko ga je že beg sam izdal.  Torej na natezalnico z njim!  „Potem je pač obsojen,“ je dejal zdravnik Hajdinger.  „Menite?“ ga vljudno vpraša Lenart. „In kaj je danes izpovedal ujeti zločinec, kovač Urban?“  Zdravnik pa je bil v zadregi, kajti ravno zadnji primer se ni ujemal z njegovimi besedami.  Mučili so ubogega Urbana na vse grozovite načine, da bi iz njega spravili, kdo je bil njegov tovariš pri napadu, a vse zastonj; nobene besede, nobenega zdihljaja ni bilo čuti iz njegovih ust.  Ko pa so vsekakor hoteli upogniti s trpinčenjem trmo trdovratnega moža, jim je na natezalnici umrl. „A kakor se iz molčanja tega nesrečnika,“ je rekel zdravnik, „ne more sklepati, da bi ne bil imel nobenega tovariša pri hudodelstvu, tako se tudi izjave drugih, občutljivejših zatožencev ne smejo vedno imeti za golo resnico.“  Pomilovalno se je nasmehnil Lenart in dejal: „Contra principia negantem non est disputandum, gospod doktor.  Ampak da pridemo h koncu, moram povedati, da imam jako važne razloge za svojo trditev.“  Preden jih je bil pa objavil, je naznanil sluga sodniku, da želi z njim takoj govoriti baron Žiga Eizinger.  Sodnik je hotel sporočiti obiskovalcu, naj malo počaka, a Lenart skoči pokonci, rekoč: „Dovolite, da se z gospodom Hajdingerjem umakneva v to sobico zraven.  Visoki gospodje ni da bi čakali.“  Vstopil pa je mladi vitez, katerega smo videli v gostilni „Pri rjavem medvedu“, skrbno in bogato oblečen, z mečem na stráni in z bodalom, čigar držaj se je svetil od dragega kamenja.  Njegova hoja je bila bolj prevzetna kakor moška.  Oči so mu šle nemirno po vseh kotih in lica so mu žarela, ko je na kratko pozdravil sodnika.  Povabilo, naj sede, je odbil z izgovorom, da ima mnogo posla in da je prišel zaradi neke malenkosti, ki bi utegnila imeti za koga drugega kaj več pomena. „Slišal sem namreč,“ je dejal, „da sumite nekega Boštjana, kaporala mestne straže, da bi bil sinoči napadel gospoda Filipa Holzerja.  Nerad in v svojo sramoto objavljam, gospod sodnik, da sem jaz ravno tega moža, katerega nam je oblastvo dalo za spremljevalca, včeraj dlje časa zadržal pri kupici, nego je morebiti šega v tem mestu.  V dolžnost si štejem to izpovedati, in krčmar „Pri rjavem medvedu “ je pripravljen z mano vred spričati, da je ob tem času, ko se je baje izvršil zločin, kaporal Boštjan v moji druščini posvečal svoje moči Bogu Bakhu.“  Po teh besedah se je Eizinger poslovil in onadva sta vstopila spet iz druge sobe.  „Ali ste čuli?“ vpraša sodnik.  „Od besede do besede,“ odgovori Lenart s svetlimi očmi, „in moja sumnja je gotovost.  Gospod sodnik, zdaj moram na vsak način dobiti ubežnika v roke.“  „In jaz ga moram na vsak način izpustiti,“ je odgovoril sodnik odhajajočemu tajniku.  Ko pa je hotel sodnik ukazati mestnim vojakom, naj popusté stražo, je prihitelo od grofove palače sem trideset vojakov z Vitovcem, čigar rana je bila še vedno obvezana.  Moško je stopal vštric poveljnika doktor Lenart in njegov smeh je bil neznosen, ko se je ozrl po ljudeh, ki so od vseh stráni prihajali gledat, kaj to pomeni.  Ko je sodnik zagledal vojaštvo, ki se je ustavilo pred samostanom, je zadržal stražnike, Lenart pa je korakal ponosno v samostan.  Manj ponosen pa je kmalu spet prišel ven v živem razgovoru z gvardijanom, ki je na vse njegovo prigovarjanje le odkimaval.  „Verjemite mi, častiti gospod, da me bo v srce žalilo, če bom moral rabiti silo,“ dé naposled Lenart in gre k Vitovcu.  Sivolasi gvardijan pa se je obrnil do sodnika, in ko se je vračal v samostan, ga je spremilo deset mestnih vojakov, ki so se kmalu pokazali pri oknih nad vrati.  Okrog sodnika pa se je zbralo dokaj meščanov s svojim orožjem, in če so jih Vitovčevi vojaki precej zaničljivo gledali in polglasno zabavljali, meščanov to ni motilo, in marsikateri izmed njih si je želel prilike, malo pomeriti se s prešernimi hrusti, ki niso zamudili nikakega hipa meščanom dejansko izkazati svojega zaničevanja.  Sodnik pa očividno ni želel boja, in stopivši k Vitovcu in tajniku, ju je skušal pregovoriti, naj vsaj do grofovega prihoda počakata in zastavita izhode, če jima je ljubo; silovit napad pa bi moral on s silo odbiti.  „Kaj menite vi, gospod Vitovec, kje je pravica?“ se obrne Lenart na poveljnika.  „Vraga črnega, gospod doktor,“ odgovori oni, kajti bil je slabe volje, „kaj meni pravica mar!  S postavami, paragrafi, klavzulami me pustite v miru!  Jaz ne dam ni za rimsko ni za nemško ni za celjsko pravo nobenega vinarja.  Če vi tega sami ne veste, vrag vas vzemi!“  Vtem je prišla tolpa vojakov z lestvami, sekirami in smolnjaki; a število oboroženih meščanov je raslo neprestano, in ker so oni, ki so prihajali pozneje, pritiskali na prednje, je bil prostor med sovražnimi četami vedno manjši, in naj bi se bil po naključju izprožil kak samostrel ali puška, nastal bi bil boj.  Ko pa je Vitovec razpostavil svoje ljudi, se obrne k Lenartu ter ga vpraša, če je pripravljen vzeti nase odgovornost za vse, kar bi nastalo iz prepira.  Lenart je bil v zadregi in smeh ga je za nekaj časa preminil.  Iz zadrege ga reši mestni župnik, ki je v tem trenutku prijezdil z grofovim nadkonjarjem, vitezom Pavlom Rožekarjem.  Župnik Simon p. Groin je bil oblasten mož in svoje veljavnosti nič manj si v svesti kakor doktor Lenart, brezpogojne pokorščine svojih podložnikov pa še mnogo bolj vajen.  S posebno zadovoljnostjo je naznanil župnik vpričo sodnika in vojaškega poveljnika, da njena svetlost milostljiva kneginja nikakor ni zadovoljna s samovoljnim tajnikovim ravnanjem.  Vsa stvar naj se prihrani razsodbi grofa samega, ki ima priti drugi dan. „Od vaše strani, gospod doktor, pa pričakujem,“ je dejal župnik ponosno, „da se boste prihodnjič na svete kraje bolj ozirali.“  „Oh, gospod župnik,“ odvrne oni, in smehljaj je bil že spet na ustih, „pač vidim, da ohranijo nekateri kraji svetost, naj jih polnijo tudi lopovi in razbojniki.“  „Veseli me, da ste prišli do tega spoznanja,“ pritrdi oni, „kajti cerkev je cerkev, naj je gospod doktor Lenart notri ali ne.“  Meščani so se razhajali.  Tu in tam je ostalo še nekaj radovednežev, ki so si opisovali minulo nevarnost.  Po mestu se je bila raznesla novica, da pride drugi dan grof, in nastalo je živahno gibanje, kajti vsakdo je skušal svojo vdanost kar najvidneje pokazati.  Pred samostanom pa so stražili Vitovčevi vojaki in dolgčas jim je bilo.  Kvarte in kocke so jim bile takoj v rokah.  Vitez Rožekar pa se je razgovarjal z Lazarjem in mu tudi ponudil igro.  „Gospod Lazar,“ pravi, „slišal sem že mnogo o slavnih delih vašega bojnega petelina, Alexander Magnus mu menda pravite.  Toda jaz sem dobil včeraj enega s Hrvaškega.  Čuk ga je izvalil, in hud je kakor živ peklenšček.  Dajte, naj se poskusita!“  Petelinji boji so bili takrat jako v navadi in zlasti vojaki, strastni igralci, so trošili mnogo denarja pri stavah na zmago tega ali onega kljunastega bojevnika.  Lazar ni rad igral, a taka je moč vladajoče šege, da se je sramoval navesti ta vzrok.  Vdal se je, in služabnika sta prinesla bojeviti živali.  Hitro se je naredil krog vojakov in drugih gledalcev in v sredo sta se spustila petelina.  Lazarjev je bil videti velik, črn in posebno krepak; največ jih je stavilo na njegovo zmago; Rožekarjev je bil precej manjši in šibkejši, a ponosno je dvigal peruti in ogledoval nasprotnika.  „Ta nož proti vašemu prstanu,“ je dejal Rožekar, odpel bliščeče se bodalo in ga položil predse.  „Velja,“ je dejal Lazar in snel svoj prstan; petelina pa sta se jela bojevati.  Vse je zamaknjeno gledalo pogumni živali in z odobravanjem in spodbujanjem spremljalo različne méne hudega boja.  V začetku je premagoval Lazarjev orjak, a komaj je bil malo ranjen, so mu začele pešati moči, oči so postajale nemirne in vedno bolj se je odmikal nasprotniku, kateremu je pogum v enaki meri rasel.  Malo boja še, in Lazarjev borilec je zbežal h kraju, počenil in povesil peruti.  „Nesi ga stran in zadavi ga!“ je dejal njegov gospodar hlapcu Jerneju, ki je, zaklet sovražnik vsake igre, z veseljem izpolnil povelje.  Rožekar pa je mirno pobral prstan in bodalo in pobožal ljubeznivo svojega zmagovalca.  Tako so si preganjali vojaki na straži dolgčas.  Z dvorišča male hišice poleg svetovalnice pa je pripeljal rabelj s svojim hlapcem na voziču truplo mrtvega Urbana, da ga obesi na vešala zunaj mesta.  Tudi ta prizor je privabil svojih gledalcev, ki so spremili voz do Graških vrat.  Druzega dne je bilo vse mesto po konci.  Množica ljudij je šla iz mesta grofu naproti in se vračala z njegovimi četami nazaj; drugi so postajali po ulicah ali se zbirali po oknih, da vidijo slovesni vhod.  Prah, ki se je vzdigoval proti jugu, gostil se je vedno bolj in kmalu se je začul šum in ropot in piskanje in trobenje in bobnanje.  Prva je pridirjala s svojim banderom četa lehkih hrvaških in ogerskih konjikov, na čelu jim vitez Ahac Čič; za temi dolga vrsta samostrelcev s pletenimi ščiti, katere so v boji z železno ostjo vbadali v zemljo; pred njimi sta stopala dva piskača in dva bobnarja, zapovedoval pa jim je vitez Gašpar Kelec.  Pred krdelom strelcev s puškami sta korakala zopet po dva piskača in bobnarja, poveljnik jim je bil Lenart Škus.  Pušek pa niso nosili na ramah, ampak za krdelom se je peljala vrsta voz, na katerih je bilo naloženo to težko orožje s strelivom.  Za temi so prišli kopjaniki v okovanih usnjatih oklopih, železnih kapah in z dolgimi sulicami.  Jedro vse armade, viteška konjiča, bila je zadnja.  Kako se je zemlja tresla, kako se je vse svetilo in bliskalo, popisuje nam naš kronist jako na tanko, a radodarnost njegova z zlatom, srebrom in dragim kamenjem zdi se nam neverjetna, trditev pa, da bi bil ta vojni blišč lepši polovici celjskega prebivalstva oči jemal, naravnost neresnična.  Na čelu vitezov svojih je jezdil vranega konja grof Ureh, visoka veličastna postava na vrhunci moške moči.  Zali obraz, kateri so obdajali lepo skodrani lasje, razodeval je ponosno ljubeznivost.  Mirno je vodil svojega konja in odzdravljal pozdravljajoči množici.  Grofu na stráni pa je nosil svileno bandero, tri zlate zvezde v modrem polji, vitez Miroslav Lambergar, najvernejši prijatelj Urhov, dasi mnogo mlajši od štiridesetletnega grofa.  Za gostim krdelom vitezov pa so jezdili njih hlapci, katerih vsak je vodil po več konj za rabo gospodov svojih.  Za vojsko pa se je vrstilo neštevilno vozovje z mnogovrstnim živežem in vsakovrstnim orodjem in za tem je tiščala s krikom in vikom tolpa branjevcev in branjevk.  Pri križi, kjer drži cesta proti celjskemu gradu, pozdravil je grofa s svojim vojaštvom Vitovec, njegov general, in Hohenwart, grajski poveljnik.  Med veselim zvonjenjem se je bližal sprevod prazničnemu mestu, pred čegar vrati so se bile zbrale meščanske deputacije s sodnikom na čelu, cerkveni in posvetni dostojanstveniki in poleg belo oblečenih deklic tudi poslanstvo barona Eizingerja.  Vse je potihnilo, ko je pričel sodnik s slovesnim glasom:  Qualis ubi Atrides, Danaum rex ille, Agamemnon  Aulidis in portu populos cogebat Achivum;  Et iam Pelides, iam ingens Telamonius Aiax  Conveniunt, venit exitio Teucrum acer Ulixes:  Troia tremit Priamusque deum frustra insidet aris;  Govornik je nekoliko prestal, kakor ga je bil Petacij poučil, češ, da dobi visoki poslušalec časa dobro preudariti te globoke misli.  Grof pa hitro porabi priliko.  „Vrlo dobro, ljubi moj!“ pohvali sodnika in mu poda roko. „Vrlo dobro!  Nadejamo se pa, da bomo cesarja prej ukrotili kakor Grki Trojo.“ Inako se je storilo Petaciju, ko je videl, kaj se je pripetilo njegovemu umotvoru; pošepetal bi bil rad sodniku, naj nadaljuje, toda ta — oh! ta je bil vesel, da je sitnost pri kraji.  Grof, ki je bil oddal svojega konja nadkonjarju Rožekarju, ogovarjal je po prijaznem odgovoru na sodnikove besede razne veljake, opata iz Gornjega Grada, župnika celjskega, gvardijana; najprisrčneje pa je pozdravil mladega Eizingerja.  In ko je govornica izmed deklic stopila predenj in vsa zbegana ponudila mu šopek svoj, vzel ga ji je grof s priljudno zahvalo in podaril ga Žigi Eizingerju: „Bratrancu mojega drazega prijatelja in zaveznika,“ dejal je, „prvi dar; jaz si poiščem druzega.“  Grofovo oko pa je pogledovalo po mladostnih postavah in obviselo na cvetočem lici sivooke deklice, ki je stala najzadnja v beli vrsti.  Kornelija se je zarudela ob tem pogledu in pobesila svetle oči; grof pa je stopil k nji ljubeznivo ji pogledal v oko, ki je boječe zrlo izpod dolgih žametastih vejic, in z besedami: „Tvoja kita je najkrasnejša, dete ljubo,“ vzprejel dišeči dar.  Grofov grad v mestu je bil ves v cvetličji in zelenji.  Pri vhodu je vzprejela družina svojega gospodarja, pri stopnicah pa je čakala kneginja sama, lepa in ponosna kakor Junona.  Prekrasna obleka ni zakrivala krasne rasti, dragocen dijadem je lepšal temne lase, do tal pa se je zibal z zlatom pretkani ovoj.  Na desni ji je stal sin Herman, krepak deček, kacih trinajst let star, ljubljenec deda Friderika, pri katerem je navadno bival; na levi hči Elizabeta.  Maršalu knezovemu pa se je bil pridružil grški menih Jeronim v svoji dolgi halji in visoki kapi.  Kneginja, hči srbskega vladarja Brankoviča in sestra turške carice, bila je pravoslavne vere in v ti odgajala tudi svojo hčer, tedaj že zaročeno z Matjažem, poznejšim kraljem ogerskim.  „O predragi soprog, gospod milostivi moj, bodi pozdravljen po tako dolgi ločitvi!“ nagovorila je kneginja svojega moža, ki ji je dvorljivo poljubil roko.  Z veselim krikom je objel sin očeta svojega, ki ga je pritiskal na svoje srce; hčerka pa je boječe zraven stala in držala se matere, da jo je grof poljubil in pogladil ji mehke lasce.  Kneginjo je spremil potem do njenih sob, tam pa se poslovil, da se otrese potnega prahu, in hitel v stanovanje svoje.  Sluge, ki so mu pomagali pri oblačenji, odpravil je, in sam nadkonjar je ostal pri njem.  „Prijatelj Rožekar,“ dejal je zaupljivo, „ti poznaš vse, kar je lepega v našem mestu: kdo je ta krasotica, poslednja je stala med deklicami in trepetala, da smo ji sami morali vzeti dišečo kitico?“  Nadkonjar pa je marljivo pripovedal vse, kar je vedel in znal o Korneliji in končal z vprašanjem, kje in kdaj bode milostivi knez blagovolil govoriti s srečno deklico.  Grof se je prijazno nasmehnil in zvesti sluga je skakal okrog njega in opravljal ga in govoril mu.  Ko pa se je naznanilo, da želi doktor Lenart Pistor o važni in nujni reči govoriti z grofom, poslovil se je nadkonjar.  „Toda, čuješ, brez vsega hrupa!“ zaklical mu je naklonjeni njegov gospod.  V sobo, kjer je grof dajal svoje privatne avdijence, stopil je pa z globokimi pokloni doktor Lenart in začel obširno in temeljito razlagati vse dogodke zadnjih dnij, kako je bil trgovec Filip Holzer, ki je prišel z Dunaja z jako važnimi poročili in pismi, katerih ne dá nikomur iz rok razen grofu samemu, zavratno napaden po lopovih, katere je najelo Eizingerjevo poslanstvo; kako se jeden napadnik prikriva v samostanu, kjer ga je branil sodnik sam z oboroženo silo, in kako se mu hoče dati prostost.  „In na kaj se opira to ravnanje sodnikovo?“ vprašal je grof in jeza ga je začela grabiti.  „Na izpoved Eizingerjevo, ki je, sam sokrivec, debeloglavemu sodniku natvezel, da je ubežnik nedolžen.  Milostivi knez, prosim, le pomislite —“  „Ne, ne,“ branil je grof; „reč je pri kraji.  Sodnikova glava je pogodila pravo.  Proti poslancem se ne sme nezaupno postopati, in kar se je razžaljivega dogodilo, izkušali bodemo poravnati.  Pokličite mi nazaj Rožekarja!“  Temu pa je naročil, naj takoj odpravi stražo izpred samostana, gvardijanu izreče njegovo knežjo zadovoljnost in poroči, da je ubežnik prost. „Vendar pa ne sme uiti,“ pristavil je, „ampak ti sam mi ga pripelješ na tihem semkaj; in če ne gre rado voljen —“ grof je zamahnil z roko in nadkonjar se je priklonil in dobil še posebna naročila kar se tiče trgovca Filipa.  Krasen je bil grof, ko je prišel pred slovesno avdijenco k svoji ženi.  Svila in žamet, zlato in srebro se je poganjalo olepšati mogočno postavo.  Suknja, po hrvaški šegi preprežena z zlatimi vrvicami, nosila je široke drage zobce za vratom in za pestjo, kjer so jih po nekoliko pokrivale dolge rokavice.  Bodalo neprecenljive vrednosti je viselo ob pasu, od kape, obšite s hermelinjo kožo, vsipalo se je pa perje s smaragdno agrafo pritrjeno.  Kneginja je vstala svojemu možu naproti; ljubezen in občudovanje je sijalo iz velikih očij in roki sta se iztegnili, kakor bi ga hotela objeti.  Toda sramežljivost ali ponos jo je zadržal; grof pa jo je peljal k mehkemu sedežu in sedel ji nasproti.  Izrazil ji je svoje priznanje in zadovoljnost z njenim odločnim in modrim ravnanjem o priliki mestnega razpora, in ob jednem pristavil obžalovanje, da ne more zarad mnogih opravil muditi se dalje časa pri nji.  Mirno je zrl v rosne oči svoje žene, ki je tožila, da on živi za vse ljudi na svetu, le zanjo ne.  Grof jo je tolažil in vprašal, kje sta otroka.  „V kapeli molita,“ dejala je, „za srečo očeta svojega, ki zopet odhaja v nevarnost in v boj proti cesarju svojemu in nas zapušča morebiti za vselej.“  „Katinka,“ rekel je grof in prijel jo za roke, „ne teži srca sebi in meni.  Stokrat mi je pretila večja nevarnost kakor sedaj, a nikdar se nisva ne jaz ne ti nevarnosti toliko bala kakor sramote.  Nikar sama sebe ne varaj in ne misli, da bi mogla spoštovati moža, ki bi voljno prenašal razžaljenje.  Moč in slavo so nam zapustili predniki in Bog ne daj, da bi mi zmanjšano oddali svojim potomcem.  Jutri odrinemo proti Dunaju; oprosti torej, da ne morem, kakor bi iz srca rad, vsega svojega časa tebi posvetiti.  Poslanci me čakajo in s tvojim dovoljenjem počastil jih bodem, da jih povabim k mizi tvoji.“  Sama je ostala kneginja in si zakrila obraz.  Otroka sta pritekla in jela povpraševati po očetu, ona pa ju je poljubovala in objemala in tolažila, da bosta videla očeta zvečer, če bosta pridna in lepo se učila. —  V veliki dvorani z visokimi gotskimi okni, katerih slikano steklo je v pisan somrak razsipalo solnčne žarke, sedel je na knežjem prestolu, ogrnen v bliščeči plašč, grof Ureh, sredi orožja in trofej in podob svojih prednikov, in poslušal nagovor Žige Eizingerja, ki je v imeni avstrijskih stanov prišel konečno sklenit zvezo z grofom, s katerim se je bil glavar upornih Avstrijcev že preje pogodil in dogovoril, in počastit ga z dragocenimi darili novih zaveznikov.  Krog prestola stali so odlični vazali grofovi; Eberhard, Hohenwart, grajski poveljnik držal mu je ščit, Vitovec čelado, meč Galenbergar in Lambergar zastavo, in poleg resnega obličja sodnikovega se je videl tudi smehljajoči obraz Lenartov.  Grof je vrnil pozdrav poslancem in poudarjal v govoru svojem, kako je pravice svojega sorodnika, kralja Ladislava, od rojstva njegovega že branil, in kako ga tudi sedaj čast in dolžnost veže v prvo vrsto njegovih braniteljev se postaviti; hudo je napadel cesarjeve svetovalce, Ungnade in Neiperge, ter pohvalil odločnost avstrijskih stanov in zlasti njih voditelja Eizingerja.  Pogodba se je podpisala in poslanci so se šli poklanjat kneginji; grof pa se je posvetoval s svojimi tajnimi svetovalci.  Lambergarjem, Vitovcem in Lenartom, in odkazoval vsakemu delokrog svoj.  Omenil je, da treba hiteti, kajti gubernator Podjebrad ponuja cesarju pomoč ter se pogaja ž njim ob odškodovanji. „Upam sicer,“ dejal je, „da se njegovega veličanstva skopost ne bo udala zahtevam češkega gubernatorja; a bojim se, da nas ne bi ta tudi napadel brezplačno, kajti njegovemu kraljevanju žuga konec.  Zatorej odrinemo vsi jutri dopoludne: za osebno stražo pa nam boste odstopili, gospod Vitovec, petdeset konjikov, katere ste vi učili strogega reda.  Poveljnika imenujte jim sami.“  Vitovec je imenoval Lazarja, ki se dobro bije in malo govori.  Grof pa je ukazal, da mora le-ta takoj popoludne odjezditi, da ogleda pot in pripravi stajališče vojski.  Ko pa se je skončalo posvetovanje, naznanil je sluga grofu, da čaka nadkonjar s tujim možem in prosi zaslišanja.  Na povelje vstopil je Filip Holzer, bled in slab, in med globokimi pokloni izročil grofu spomenico, v kateri se meščanstvo dunajsko in mnogo drugih veljakov pritožuje o prevzetnem in krivičnem postopanji barona Urha Eizingerja in prosi grofa, naj pride kmalu z izdatno pomočjo in jih reši priseljenega predrzneža.  Z veliko zadovoljnostjo čul je grof to izjavo, posebno milostno odgovoril je poslancu in odlikoval ga s krasnimi darovi.  Glede napada pa je dejal: „Če nam naše namere zdaj branijo maščevati to razžaljenje, ki je bolj mene zadelo nego vas, zagotavljam Vas, da krivci ne odidejo kazni svoji.  Na Dunaji pa mi boste dovolili nekoliko poplačati Vašo zaslugo.“  Lenart je omenil, da preti pač trgovcu maščevanje Eizingerjevo, in da ga meščanstvo ne bo moglo braniti; na kar mu je grof predlagal, naj izstopi iz mestne občine.  „Ali hočete biti celjskih grofov vazal?“ vprašal je grof.  Filip je pritrdil.  „Ali obetate odkritosrčno zvest in udan biti meni, kakor je dolžan vazal gospodu svojemu?“  „Obetam!“  „Ali obetate prijatelj biti gospodovim prijateljem in sovražnik njegovim sovražnikom, ter mu vedno ostati dober in pošten pomočnik?“  „Obetam,“ dejal je trgovec, na kar mu je grof segel v roko.  Na te besede je prisegel potem pred Lenartom najnovejši grofov vazal, podpisal obljubo in nehal biti dunajski meščan.  Petacijevi učenci pa so obhajali obletni svoj praznik, ko so šli v log „virgatum“, to je po šibe za prihodnje leto.  To je bil vesel dan.  Grofov oskrbnik v lovskem gradu zunaj mesta je moral preskrbeti, taka je bila navada, jedi in pijače bodočim učenjakom, katerim se je pridruževala obilica ljudij iz mesta, da se pod milim nebom veseli z mladino.  Posebno mnogo spremljevalcev in spremljevalk je imelo ta dan živo krdelo, kajti marsikoga je gnala radovednost ogledat si vojaških šatorov, mimo katerih je peljala pot.  Učitelji so komaj krotili preširno mladost, ki je vriskala in prepevala proti grofovemu gradu ob žalski cesti.  Polone se ve da se pri takem izletu ni moglo pogrešati.  V druščini jednakomislečih žensk je razvijala živahno svoje nazore o tedanjem svetu.  Mladina ji je bila prerazposajena, možje preošabni, ženske prenečimurne in Kornelija, ki je potrpežljivo korakala poleg nje, preposvetna in preradovedna.  A dasi je imela vse svoje misli obrnene na važen predmet, vendar ostremu njenemu očesu nikdo mimogredočih ni ušel, nikar da bi bila prezrla Lazarjevega hlapca Jarneja.  Takoj se je ustavila, da mu pove, kam gredo.  „Jarnej, Jarnej,“ klicala je, „ali slišiš, ali ne?“  Jarnej pa se je na pol obrnil in vzdignil roko: „Odlazi, izkušnjava stara!“  „Glej ga, dedca!“ razhudila se je Polona; „starost mi očita, farizej; ki vidi pezdir v očesu svojega bližnjega, bruna v svojem pa ne.“  Jarnej pa je ponosno korakal proti mestu, in dasi se je premagoval, pregrešna zloradost se je polastila njegovega srca, ko je videl svojega gospoda, kako trka zastonj na šolska vrata.  Učenci so se bili razpršili po logu, tekali, skakali, igrali in rezali šibe; Lazar je zapuščal mesto s krdelom konjikov; grof pa je gostil v velikanski dvorani poveljnike in viteze svoje.  Dve mizi sta stali po dolgem, jedna počez za izborne grofove goste.  On sam je sedel tukaj poleg poslancev in imenitnejših vazalov in očaroval druščino s svojo ljubeznivostjo.  Tako šaljivo in smešno je omenil dogodkov zadnjih dnij in Boštjana v samostanu, da se je Eizingerju od veselja smijalo srce.  Največ pa je bilo slišati doktorja Lenarta, ki je obširno in dovtipno razkladal svoje mnenje o vseh rečeh na svetu in še o mnogih drugih, in v veliko zabavo mladega Eizingerja dražil s svojimi nazori duhovnega dostojanstvenika, ter se delal mnogo bolj brez verskega, kakor je bil v resnici.  „Kar se tiče ženskih in filozofije,“ dejal je in nagnil kupico, „držim se eklektičnega načela: vse poskusiti in najboljše izbrati.  Zaradi duše pa mi ugaja najbolj Pitagora in dušno njegovo preseljevanje.“  „In v kaj se mislite Vi izpremeniti po smrti?“ vpraša župnik Grojn.  „Brez dvojbe v volka, ki bo Vaši čestitljivosti stregel po življenji“ bil je odgovor. - „Toda brez šale, gospod župnik, ali ne mislite tudi Vi s tem starim modrijanom, da razloček med človekom in živaljo nikakor ni tako laskavo velik, da bi se mogli zarad njega prevzeti?  Človek spada po mojem mnenji med živalstvo.“  „Ne vsak, gospod doktor,“ odgovoril je župnik in branil se jezičnega nadležneža.  Radosten hrup se je razlegal od drugih miz, kjer so si hrabri vitezi napijali, bahali in bratili se.  Nekaterim vinskim bratcem je prišlo na misel noge pod mizo skup zvezati, da ne bi nikdo mogel vstati od pijače.  Z veselim kričem pozdravila je ta in ona druščina duhoviti predlog in junaki so sedeli in pili do belega dne.  Ko pa je nadkonjar stopil v dvorano in spogledal se z grofom zapustil je ta svoje goste in šel za Rožekarjem.  V mali, trdno zavarovani grajski sobici je stal skesan in potrt naš Boštjan.  Ves se je zgenil, ko so zarožljali ključi in se odprla vrata.  Ko pa je grof stopil predenj in pogledal ga s svojimi ostrimi očmi, vztrepetal je in vrgel se na tla in jel jokati in prositi odpuščanja.  „Lopov, kaj si imel z Eizingerjem?“ vprašal je grof; Boštjan pa je hitel povedati vse, kar se je bilo zgodilo in še le, ko ga je Rožekar sunil, naj vstane in se pripravi, da pojezdi ž njim, verjel je, da je še živ.  V prostosti se ve da mu je vzrastel zopet pogum in nikakor se ni mogel zdržati, da ne bi z vso močjo se zadel ob zdravnika Hajdingerja, ki je zamišljen stopal po trgu.  Po grofovem logu pa je rajalo staro in mlado in veselilo se lepega dne in družili božjih darov.  Kakor rožica med trnjem je sedela Kornelija sredi čestitljivih žená, ki se v svoji seji nikakor niso dale motiti po sitni Poloni.  Ti se je namreč že vse to posvetno veselje predolgo zdelo.  „Kar postopam, kar postopam,“ godla je v jedno mer in priganjala domov, da je deklico res spravila s sabo.  Ko tako hodita svojo pot proti gradiču, sreča ji nadkonjar Rožekar.  „O kaka sreča, krasna gospodična,“ vzklikne, „da mi prihajate naproti.  Kakor sokolar svojega ptiča po grlico, tako me pošlje prijatelj Lazar po Vas.  Proti Ogerskemu ga pošilja grofovo povelje, pa poslovil bi se rad.  Pisanje bi bil dal z mano, a godi se mu kakor marsikakemu drugemu poštenjaku, ki pisati ne zna.  Prstan je izročil poslancu svojemu, in zdaj zdaj ima priti sem v grad, kamor sem jaz obljubil Vas pripeljati, ako Vas najdem.  Revež pač zasluži, gospodična, da se mu bridka ločitev malo osladi.“  Rudečica je polila Kornelijo od sramežljivosti in nejevolje pri tem predrznem pozdravu, a predno je še kaj odgovorila, zahvaljevala se je že Polonina zgovornost postrežljivemu gospodu in prosila, naj jih nemudoma pelje k dobremu Lazarju.  Polone kot spremljevalke vitez Rožekar ni bil vesel, kakor bi je mnogokateri drugi ne bil; a malokomu bi se bilo posrečilo tako hitro se je odkrižati.  Vrata v grajsko kapelo so bila slučajno odprta. „Oh, preljuba cerkvica!“ vzdihnila je Polona.  „Loretanske matere božje,“ pristavil je nadkonjar, „trije oltarji, hudo blagoslovljeni, odpustkov dosti!“  Polona je bila že v kapeli.  Lazarja ni bilo nikjer; Rožekar pa je ponudil Korneliji, naj si med čakanjem ogleda grajske sobe, če jih ni še videla.  Deklica se je branila, a on je odklenil blestečo dvorano, opozoril jo na krasno pohištvo, sloveče slike, dragoceno posodje in bojazen se je umaknila zvedavosti.  Iz prve sobe sta prišla v drugo, v tretjo in potem zopet v veliko dvorano.  Tu pa se je poslovil vitez, da gre Polone klicat in gledat, če je Lazar že prišel.  Hotela je ž njim, a z največjo ljubeznjivostjo ji je ubranil, naj se nikar ne trudi; in ogledovala je dalje stare podobe celjskih gospodarjev, ki so visele ob stenah.  Rožekar se je dolgo mudil, in ker se je že temnilo, bilo je Kornelije malo groza same v prostorni dvorani, kjer je odmev ponavljal vsako stopinjo.  Nemirna hiti k vratom, a kako ostrmi, kak strah jo obide, ko najde zaklenena.  Hotela je zaklicati Polono, a sramovala se je vpiti in silila si misel v glavo, da se je nadkonjar zmotil in da skoraj pride.  A silno ji je bilo srce in zapustil jo je ves pogum.  Kaj, ko bi bil to hudoben naklep?  Ko bi ne bil Lazar poslal nadkonjarja?  Toda prstan je bil njegov.  O nikdar še ni Kornelija tako želela Polone k sebi kakor sedaj!  Razburjena je sedla k mizi pod oknom, skozi katero se je, ker je bilo tako visoko od tal, videlo le mračno nebo; a srčna tesnoba jo je spravila zopet po konci in gnala poskušat, če se vrata morebiti vendar odpro.  Poskušala je in mučila se in otiščala si roki, a zapah se ni genil.  Vlekla je na uho, kdaj se bo kakov korak približal, da bi ga ustavila s svojim klicem; a slišal se je vedno le nerazločen šum kakor od dreves, katera maje veter.  Rastoča tema je naznanjevala bližnjo noč in jemala rečem po dvorani določno obliko.  Živa domišljija ji je jela slikati strašne podobe v črne okvirje na stenah.  Kadar je kako orodje počilo ali premaknilo se, zganila se je.  Počela je trdo hoditi po sobani, a strašil jo je odmev njenih stopinj.  Zopet je sedla in poskušala moliti; toda v strahu in grozi ni mogla zbrati mislij svojih in začela je klicati svojo teto, očeta, Vita Lazarja.  Njen klic se je oglašal od visokih sten; živa duša mu ni odgovarjala.  Kar se je mogla, stisnila se je v kot plaha deklica, zatisnila si obraz in milo jokala.  Učenci pa so se vračali veselo vriskaje v mesto.  Vsak je nosil butaro šib na rami, in prepevali so staro latinsko pesem:  Betularum spolia,  Onus umerorum,  Optima sunt scholia  Veterum scriptorum.  Ko pa se je Polona za silo namolila in hotela h Korneliji, zadržal jo je nadkonjar in ji povedal, da je šla gospodična že domov in da jo je vitez Lazar spremil.  „Potem grem pa nazaj v kapelo,“ dejala je Polona in se obrnila.  Kornelija pa je vsa otrpla od bridkosti in strahu pripravljala se na smrt, in na misel so ji hodile pravljice o jetnikih, ki so pozabljeni v podzemeljskih ječah umirali od gladu in žeje.  Na jedenkrat se začujejo stopinje v prednji sobi; vrata se odpro in z lučjo v roki vstopi nadkonjar in se prične na žive in mrtve izgovarjati in prositi odpuščanja, da jo je bil pustil toliko časa čakati.  Grof ga je bil na naglem pozval in tam se je bil še le spomnil, da je zaklenil vrata.  Kakor hitro so mu dopustila nujna opravila, pritekel je, da jo reši.  In Rožekar je bil res ves zasopen.  Kornelijo pa je le skrbelo, kaj poreče Petacij, v kakem strahu bode gotovo zarad nje in hitela je z nadkonjarjem iz strahotnih dvoran vesela svoje prostosti.  Ko pa je stopila pred grad, čakala je tam nosilnica, v katero sta bila uprežena dva mezga, in pri vratih je držal konjik osedlanega konja.  „Milostiva gospodična,“ začne Rožekar, „jaz sem, dasi le posredno, kriv, da ste se toliko časa zamudili: dovolite, da to krivdo nekoliko poravnam.  Pač si ne domišljujem, da bi Vam bila moja druščina ob ti uri ljuba, a vem, kaj sem dolžan Vam in Vašemu imenu.  Zatorej Vas prosim, milostiva, stopite v nosilnico in zagrnite zaveso.  Jaz pojezdim poleg Vas in nihče Vas ne bo nadlegoval.“  Korneliji se je vse to ravnanje zdelo čudno, sumnjivo, a kaj je mogla boljega storiti kakor ubogati.  Rožekar je skočil na konja in ukazal pognati; kmalu so se mu pridružili še trije konjiki.  Kornelijo so obhajale razne neprijetne misli in nepotrpežljivo je čakala, kdaj pride domov.  Odgrnila je zaveso in pogledala skozi okno.  „Oh,“ vzklikne prestrašena, „saj ne gremo proti mestu.“  A takoj je bil vitez pri nosilnici. „Tiho, tiho, gospodična!“ govoril je poluglasno. „Pred mestom imajo vojaki šatore, in tega divjega in predrznega ljudstva se moramo ogniti.  Izvolil sem torej daljšo, a varnejšo pot.“  Rekši zagrne okno.  Kornelije pa se je polastil velik nemir in mislila je klicati na pomoč.  A kdo bi ji bil pomagal?  V bližini so se svetili ognji vojaškega tabora; a vojaki so bili surovi ljudje.  Kar koli je sklenila, vse se ji je zdelo neizpeljivo, tem bolj, ker se je vedno tolažila, da pride zdaj zdaj v mesto.  Molče so nadaljevali svojo pot.  Pozno je že bilo po noči; nebo na pol oblačno in mesec se je zdaj pokazal, zdaj skril za oblaki in z lučjo se je izpreminjala okolica ob potu.  Prijezdili so bili do malega griča, ki se je dvigal nad cesto in čegar goli vrh je posebno zanimal oči vojakov, spremljevalcev Rožekarjevih.  V slabem svitu se je razločilo gori troje visokih stebrov in tramovje počez, na katerem je visela črna klada.  „Ali vidiš? „šepne jeden vojak drugemu in migne z obrazom proti kraju, kjer je celjski krvavi sod zvrševal obsodbe svoje.  „In kako sova skoviče!“ odvrnil je oni tiho.  V tem trenutji se je začulo od vešal sem pokanje in škripanje lesovja, in vojakom, ki so nehote zrli tja, videlo se ni nič drugače, kakor da leze kdo kvišku. „Hu,“ dejal je zopet jeden izmed vojakov in zobje so mu šklepetali, „hudič je prišel ponj.“  V mesečini sta se prikazali dve podobi na konjih, ki sta se vedno vekšali in vekšali.  Na griči pa se je vzdignilo tako kričanje in tuljenje, da je pretreslo vsem mozeg in kosti.  „Bog in sveti križ božji!“ vzkliknil je jeden jezdec in vzpodbodel konja, in za njim je zbežal tudi drugi.  Vodnik nosilnice je hotel tudi zapustiti svojega mezga, toda Boštjan je izdrl meč, bodi si iz pogumnosti, ali ker se je bal sam ostati, in mu zastavil pot, Kornelija pa je v ti zmešnjavi vsa preplašena skočila iz nosilnice, da bi zbežala.  A Rožekar jo je prestregel.  „Vi ste lažnjivec in slepar!“ zavpila je deklica nanj in počela klicati na pomoč.  V tem sta bila pridirjala po cesti konjika z namerjenima sulicama. „Podajte se!“ kričal je jeden; Rožekar pa je zaklel in nagnil sulico in vzpodbodel konja nasproti.  Kopje je zaškripalo ob oklopu in Rožekar se je zvrnil raz konja.  Da je pri takih okoliščinah izginil Boštjan, to se razumeje.  Kornelija pa je povzdignila roki in prosila: „Oh, gospod, kdor koli ste, usmilite se me in rešite me!“  „Gospodična Kornelija tu?“ začudi se jezdec in skoči s konja. „Ali me ne poznate več?  Jaz Vam vendar ne morem biti kdor si bodi!“  „Veseli me, gospodična, če sem Vam skazal kako uslugo,“ dejal je pristopivši Viljem Vranjebrški; „toda opravka imamo z grofovimi ljudmi, ki nam bodo vsak čas za petami.  Prisedite k mojemu prijatelju Caheju ali pa k meni, da se brž odpravimo.“  Mudilo se je pač, kajti po cesti sem se je slišalo konjsko kopito.  S pomočjo Caheja, ki je zastonj ponujal svojega močnejšega konja, sedla je deklica pred Viljema in prijatelja sta oddirjala proti severu.  „Oh, kako kratkega spomina so mlada dekleta,“ tožil je med potom Cahej in spominjal Kornelijo onih časov, ko sta se pri Petaciji skupaj igrala.  Deklica pa je pripovedala svoj dogodek in zahvaljevala se je Viljemu, da jo je rešil iz rok Rožekarjevih.  „Recite rajši grofovih,“ dejal je Viljem.  Cahej pa je delal svoje opazke in opomnje, ki so se pa Viljemu zdele jako neslane.  Tiho je tolažil deklico, ki se je boječe naslanjala na svojega rešitelja, naj je nikar preveč skrb ne peče zavoljo očeta, kateremu bode on takoj poslal poročilo o dragi Korneliji.  Srečnega se je štel, da jo je mogel oteti iz grofovih rok.  In kako krasna se mu je videla deklica in kako mu jo je še lepšala zavest, da je grofa samega premagala lepota njena.  Korneliji pa se je v srci poleg žalosti zavolj magistra Petacija oglašal čut hvaležnosti proti dobrotniku, in ta čut ji ni bil neprijeten, in rada je premišljevala, koliko hvale je dolžna vrlemu mladeniču.  Kakor sta se pa izgubila naša prijatelja, bil je Boštjan zopet na bojišči in spravljal nadkonjarja, omamljenega po nesrečnem padci po konci.  Vmes se je jezil Boštjan na strašljivce, ki so bili zbežali in pripovevedoval, kako se je boril z dvema, braneč nosilnico, dokler se mu ni zlomil meč.  In meč njegov je bil zlomljen.  „In deklico sta odpeljala, praviš?“ zaječal je Rožekar in ruval si lase. „Oh, moja glava!“ mrmral je, „če bo jutri še na mojem vratu, potem se me trdno drži.“ Stokal je od bolečin in lezel v nosilnico in ukazal Boštjanu, naj mezga na povodci pelje proti Celju.  „In veste, gospod nadkonjar,“ oglasi se pogumni Boštjan, „kdo sta bila ona dva?“ Rožekar pa je stokal in klel.  „Viljem z Vranjega Brda je bil,“ razlaga Boštjan. „in pa hlapec njegov.  Spoznal sem lisastega konja njegovega.“ Vznemirjajoča vest, da je izginila hči učiteljeva, raznesla pa se je bila hitro po mestu.  Na tihem je marsikdo dolžil grofa samega, dasi je bil, kar se tiče ženskih, na boljšem glasu od očeta svojega; a da se je nasilstvo na skrivnem in zvijačno zvršilo, to se je zdelo večini proti grofovi naravi in zvračali so je na tuje vojake, preširne motilce mestnega mirii.  Grof se je bil že poslovil od svoje žene in urejal poslednje svoje stvari, ko mu pride potolčeni nadkonjar s skesanim obrazom pred oči.  „Kaj pomeni to, prokleti pes?“ zarohni nanj grof, kateremu je kri napela žile na čelu in zalila mu oči, ki so se strašno bliskale.  Rožekar pa je pobit in potrt pripovedoval svojo nezgodo in jezo grofovo speljal spretno na Vranjebrdskega, Ungnadovega vazala, in na svoja dva hlapca, katera je bil strah pod vešali zgrabil.  „Daj ja obesit, da se jih privadita,“ velel je grof, „in pokliči Vitovca in Lenarta!“  Hitro se je splazil Rožekar strani in nobena rana ga ni več bolela.  Grof pa je razložil Vitovcu in Lenartu, kako je Vranjebrški ugrabil hčer Petacijevo, in vprašal prvega, kaj meni o tem.  „Milostivi knez,“ odgovoril je ta, „v Vašem imenu mu bom takoj napovedal vojsko, kajti še neki starejši dolg mu imam poplačati: mlečnozobega Ungnada nam je iztrgal Vranjebrški.  Sploh stoji njegov grad preblizu Celja.  Predno preteče deset dnij, Vranjega Brda ne bo več.“  „Dobro,“ dejal je grof. „Kaj menite Vi, gospod doktor?“  „O, kako vidno podpirajo,“ dejal je ta, „večni bogovi povsod presvetlega kneza in kako jasno se je pokazalo njih nagnenje posebno o ti priliki!  Kaj more biti pač koristneje milostivemu gospodu mojemu, kakor tako hudodelstvo Ungnadovega vazala, rekše Ungnada samega.  Kajti po moji sodbi, katero sem pripravljen zastopati vselej in povsod, ugrabljena je bila deklica za starega Ungnada.  In grešnemu hinavcu potegniti krinko raz obraz, da se z gnusom od njega strani obrne cesarsko obličje, to bi bila majhna zadostitev za vse obrekovanje, s katerim je stari podpihovalec razpor vsejal med svetlim knezom in cesarjevim veličanstvom.  Z obupanim očetom Petacijem vred bi stopil jaz pred cesarski prestol in terjal pravice proti nesramnemu samosilniku in brambe nedolžnosti. — Vrhu tega bi mogel nemara v cesarskem obližji Vaši milosti služiti tudi drugače.  Cesarjev svetovalec Neiperg mi je bil v prejšnjih časih pokrovitelj in njegovega veličanstva alkimist je dober prijatelj moj; posvetni mamon pa bi razširil prijateljstvo moje po vsem mestu.“  Grof je menil, da bi za to pač trebalo mnogo denarja.  „In tega bodemo z visokim dovoljenjem dobili,“ odgovoril je oni.  Grof je bil zadovoljen in takoj se je moral odpraviti na cesarski dvor poslanec, da izprosi varstva doktorju Lenartu in njegovim spremljevalcem, ki pridejo s pritožbo pred cesarja.  Mestni očetje pa so imeli jako burno sejo.  Že zaradi Petacijeve hčere so si bila mnenja navskriž, ker so jedni zahtevali takoj deputacijo do grofa, drugi ostro preiskavo po mestnem zboru samem in tretji bili teh mislij, da za prvi dan bi bilo dosti, če se izvoli kakov odsek.  A zdajci pride novica, da je truplo obešenčevo po noči izginilo z vešal.  Doktor Hajdinger je malo obledel, a predno so osupli odborniki zbrali svoje duhove, vstal je in jel dokazovati, kako ima brez dvojbe oboje hudodelstvo jeden izvor in kako divja vojaška druhal, ki se mrtvecev ne boji, tudi živim ne prizanaša.  „Kdor je obešenca snel z vešal, ta mora na njegovo mesto,“ dejal je Mavroh in po strani omenil, da se mu Mana, mati Vrbanova, zdi jako sumnjiva.  Zdravnik se je premikal nemirno na svojem stolu in le trdil, da to je moral storiti kak vojak, kakor je le kakšen vojak ugrabil Petaciju hčer.  Toda misel Hajdingerjevo je ovrglo pismo, ki je došlo od doktorja Lenarta Pistorja, v katerem se slavnemu zboru naznanja, da je prejšnji večer Viljem, sin graščaka Vranjebrškega, ugrabil blizu grofovega lovskega gradu meščansko deklico, katero hočejo priče spoznati za hčer Petacijevo. „Našega svetlega vladarja skrb bode,“ glasilo se je pisanje, „kaznovati roparja in očetu pomoči do pravice.  Do cesarja se pojde poslanstvo pritožit in terjat zadoščenja za razžaljeno mestno čast.“  Živahno so pritrdili odborniki temu stavku.  „Ker se pa ta stvar največ tiče mesta, pravično in spodobno je, da tudi mesto pomore zvršiti tega sklepa.“ Te besede možem niso tako ugajale. „Vabijo se torej vsi domoljubni peki, mesarji in krčmarji, da pokupijo po grofovih graščinah žito, vino in goved, po ceni spodaj naznanjeni.“ Zdaj pa se je vzdignil silen ropot, in svetovalci, katerih se je to tikalo, vpili so čez krivico, zatiranje, nasilstvo.  Mavroh je ostal hladnokrven in miril jezo svojih tovarišev. „Vpitje ne pomaga nič,“ dejal je pametno, „poslušajmo, kako pismo dalje govori in potlej premislimo, kaj se dá storiti.“  V pisanji pa so bili navedeni vsi mestni krčmarji, peki in mesarji in določeno je bilo, koliko ima vsakateri pokupiti in v kateri grofovi graščini bode dobil blago; kupnino pa je takoj ta dan šteti.  Hrup se je vnel iz nova in po bolj glasni kakor dolgi razpravi se je sklenilo deputacijo poslati do grofa, da se to povelje prekliče, ali postavijo vsaj nižje cene.  Grofa pa niso možje več dobili v gradu in sprejel jih je s svojim prijaznim smehljanjem doktor Lenart.  Mirno je poslušal pritožbo in igral z zlato svojo verižico.  „Ali ste povedali že vse, gospod sodnik?“ vprašal je, ko je oni končal; „in želi še kateri izmed gospodov česa omeniti?“  „Še, še,“ oglasil se je krčmar Rožič in sosed njegov, mesar, in ponovila sta besede sodnikove še jedenkrat, malo slabše in glasneje.  Ko pa je še Mavroh mirno razložil stališče svoje, odgovoril je ljubeznivo Lenart, kako veselje mu je vedno, ustrezati želji meščanov, kjer koli je mogoče. „Žal, da se tukaj ne dá dosti storiti,“ menil je.  „Jeden gospodov je imenoval to ravnanje krivico.  Moja udanost proti mestnemu starejšinstvu mi je ukazala takoj preslišati ta izraz, vendar radosten pozdravljam priliko, ko morem popraviti neko krivo mnenje, ki se nahaja, to rad priznavam, v mnogih celo modrejših glavah, kakor so one celjskih očetov.  Nikdo pač ne dvoji, da je svetli knez in grof Ureh vladar in gospod nas vseh in da ima veljavo zakona vse, kar on ukaže, in da se je zdržati vsega, kar on prepove.“  „Če ni zoper našo staro pravdo,“ opomnil je sodnik.  „Hvaležen sem Vam,“ nasmehnil se je doktor Lenart, „da ste v misel vzeli to tako imenovano staro pravdo, ki nekatere, sicer poštene glave po nepotrebnem vznemirjuje.  Da ne bodo kdaj mirni naši meščani zarad slabo razumenih pravic trpeli kake škode, treba, da se jedenkrat za vselej zgovorimo.  Najprej je pomniti, da pravica, ki ni pisana ne pečatena, ki le po ustnem izročilu prehaja od roda do roda, za pravnika ne more imeti nikake veljave.  Kar se tiče potrjenih in priznanih pravic, treba opaziti: oni, ki ima pravico dajati postave, in to je celjski grof, naj se imenuje kakor hoče, ali Herman ali Friderik ali Ureh, ima tudi pravico te postave zavreči ali izpremeniti ali z drugimi nadomestiti.  Kratko rečeno: quidquid principi placuit, legis habet vigorem, kar knezu ugaja, to je postava.  Ta izrek, gospod sodnik, moral bi biti z zlatimi črkami zapisan nad sodno hišo.  Temu načelu pridobiti splošno veljavo, rimsko pravo postaviti na mesto onih barbarskih običajev, ki se imenujejo stara pravda, to je slavna oporoka slavnih bolonjskih učiteljev Bartola in Balda, katero bodemo zvršili mi pravniki, učenci njihovi.  To sem omenil v obče kot vodilo mestnemu svetovalstvu.  Kar se pa tiče denašnje pritožbe, moram se gospodom pokloniti, da so dobro pogodili, obrnivši se name; in v znamenje svoje milosti in naklonjenosti rad dovoljujem, da odvzame mestno starejšinstvo to naklado dotičnim obrtnikom, ter jo naloži sebi.“  Prijazno se smehljaje je čakal Lenart, za kaj se bodo odločili možje.  Dolgo ni bilo odgovora, tajnik grofov pa je stopil k oknu in pomignil odbornikom: „Ravno gre blagajnik z vojaškim spremstvom iz grada, da zvrši povelje.  Če vam je drugi črtež ljubši od prvega, pokličem moža nazaj.“  „Naj ostane pri prvem,“ dejal je Mavroh in nekateri drugi.  Sodnik si je grizel ustni, ta in oni odbornik se je srdil in preklinjal; Lenart pa si je opasal meč, da pojezdi gledat, kako se zvršuje ukaz.  Brez vrišča in hrupa seveda ni šlo, a upreti se nikdo ni upal, in marsikateremu mestnemu mogočnežu se je iz srca privoščila kazen.  Hajdinger pa je hitel proti nekdanji kovačnici Vrbanovi in v Manino izbo.  Žena je sedela na nizkem stolci in s komolci na kolena oprtimi podpirala si razmršeno glavo.  Ko je vstopil zdravnik, šinila je po konci in z divjim pogledom planila proti njemu, da se je prestrašen umaknil.  „Daj mi sina nazaj!“ zavpila je, „daj mi Vrbana!  Grof mu je vzel dušo, ti pa telo.  Toda pri krvavi sodniji boš dajal odgovor, ti in tvoj pomočnik, rabelj.“ Hajdinger pa jo je začel miriti in kazati, kaka nevarnost ji žuga, ker jo sumnjičijo, da je ona ukradla truplo; in kako malo ji bodo verjeli, ako obdolži koga druzega; da jo misli tudi Mavroh tožiti zarad čaranja, in tezalnica in smrt na grmadi težko da bi ji odšla.  Potem pa ji je ponudil, naj mesto umrle njegove strežnice stopi v njegovo službo, in on jo bode branil vsakega napada.  Mani so se zasvetile oči, ko je to slišala, in takoj je sprejela ponudbo.  Volk z volkom, dejali so ljudje, ko so jo videli gospodinjiti po zdravnikovi hiši.  Ko pa je prišel Mavroh zopet na dan s svojim sumnjičenjem in kot čarovnico deval jo pod zatožbo, omenil je zdravnik po strani Mavrohove nezgode in vprašal, če je ženska, ki takega zaljubljenega norca tako zasluženo splača, bolj kaznjiva, kakor starec, ki zahteva od nje prepovedanih pomočkov, da bi izpolnil želje svoje.  Mana je imela odslej mir, in Hajdinger je bil zadovoljen ž njo.  Po Vranjem Brdu je vodil Viljem Kornelijo in gledala sta na zelene hribe okrog in na široko polje pod gradom, in dobro se je zdelo deklici, da jo mladi spremljevalec nazivlje staro svojo znanko.  Govorila sta o prošlih časih, o sedanjem življenji, o tem in onem, in kar sta govorila, zdelo se jima je zanimivo.  Tožilo se je Korneliji po očetu; a na vprašanje, kako ji ugaja v gradu, dobil je Viljem tako prijazen odgovor, da je takoj pristavil, naj pa delj časa tu ostane.  „Čemu Vam neki bom!“ odvrnila je deklica, in vročina, ki ji je obšla lica, poučila jo je, kako nepremišljeno je odgovorila.  Hitro je navedla govor na nevarne čase, na vojsko s cesarjem, na nemirne sosede in opozorila mladeniča na konjika, ki je brzo jezdil po prašni cesti gori.  „Kaj hoče Celjan pri nas!“ vskliknil je Viljem, ko se je obrnil jezdec proti gradu.  Čuvajev rog se oglasi in deček pride povedat, da želi tuj konjik govoriti z graščinskim gospodom. „Vitovec začenja ples,“ dejal je stari gospod Viljemu, ko sta hitela na dvorišče.  Most je zrožljal čez rov in tujec je nataknil bel list na svoj meč, podal ga Viguleju in naglo odjezdil.  Viljem pa je bral pisanje: „Vedi ti, Vigulej z Vranjega Brda, vazal Janeza Ungnada, da postanem jaz, Jan Vitovec Grebenski, v imeni kneza in grofa celjskega čez tri dni tebi in tvojim ljudem sovražnik, ker ste siloma ugrabili hčer celjskega meščana.  Pa naj se porodi iz tega sovraštva, kar koli hoče, rop, požig ali umor, s tem pismom smo zadostili dolžnosti svoji.“  „Ha, hinavci!“ kričal je graščak in preklinjal Celjane.  „Naj le pride Vitovec, poruvali mu bodemo zobe, kakor jih bo svetli cesar njegovemu gospodu.“ Takoj je odpravil točaja do Murnove krčme, naj pošlje četvero hlapcev in živeža, kolikor more utrpeti.  Viljem je pregledoval zid in rov, pripravljal strelivo, nastavljal velike samostrele po zidovji, ukazal kamenja nanositi k linam in posekati drevje in grmovje krog gradu.  Cahej, katerega so bili poslali v Celje, vrnil se je zvečer domov in poročal, kaj se vse godi ondu. „Z grofovo vojsko vred,“ pravil je, „odšlo je poslanstvo do cesarja, pritožit se zaradi najinega hudodelstva.  Viljem bil je ves zelen in Vigulej ves rudeč od jeze.