Ondu, kjer se lena voda zelene Krke druži z bodrimi valovi bistre Save, sedita v ozkem lahkem čolnu dva gospoda.  Na krmi sedeči, ki veslá varno in spretno, to je mož velike rasti in krepkega života.  Opravljen je ukusno in lično.  Na obrazu se mu bere priletnost, toda brez tistih črt, ki značijo strasti ali pešanje telesnih močij.  Rjave oči so mu duhovite in prijazne, vender ne kažejo in ne pridobivajo sočutja.  Sredi čolna na préčni deski sedeči gospod pa je lepa podoba zdrave mladosti, visok, vitek, črnolàs.  Na okroglem, bledem, prikupnem obličji mu je sicer razlita nekova bolestna rdečica, vender kaže vse, da se je mladeniču, ki ima blizu petindvajset let, življenje dosedaj snovalo in sanjalo brez duševnih težav in brez gmotnih skrbij.  Zaupne modre oči mu zvedavo in nestanovito gledajo izpod gladkega čela.  Opis naj zadošča, ako še pristavim, kar se tiče mladeničeve obleke, da ni imel druge oprave nego plavne hlačice.  Blagovoljni bralec se pa ne spotikaj ob tem nedostatku.  Na drugi ali tretji stráni te povesti bode moj junak oblečen že prav spodobno in sijajno.  Stari gospod izpregovori:  — Prav kakor kaplja na bilki je viselo vaše življenje, ko sem prihitel s čolničem in vas otél iz vrtinca.  Izvolite torej priznati, da imam nekaj pravice do vaše osebe. —  — Oprostite, da vas v svoji osuplosti in razburici nisem še zahvalil, kakor mi je sveta dolžnost.  — Nič ne dé, saj ste se jedva odsopli. —  — Vender prva dolžnost mi je izreči vam zahvalo, neznani rešitelj; in druga dolžnost mi bode, povrniti vam veliko dobroto, kolikor mi je možno.  Kakó se bode razveselila ljuba moja mati, ako ji smem predstaviti vas, ki ste ji oteli življenje jedinega otroka? —  — Kàj ne, gospodič, voda ima svojo moč?  Istinito, ne samó ohladila, temveč tudi obnovila vas je.  Prav pozabili ste, kakó ste pred pol ure drugače mislili o življenji in da se niste kar nič spominjali ljube svoje matere. —  — Oprostite, gospod, toda vašega očitanja ne umejem. —  — Nikar praznih besed, gospodič!  Brez šale in varanja govoriva iz óčij v oči!  Videl sem, kje ste se slačili; opazoval sem, da vrlo plavate in da dobro poznate sovodje Krke in Save; tajiti ne morete, da ste plavali, premagujoč valove, naravnost v najsilnejši vrtinec, iz katerega se človek ne more oteti.  Po pravilih rednih možgán morava torej soditi, da vašega utopa v tem vrtinci ni učinil slučaj nego premišljen namen.  In še to: obleko ste pustili na očitem prostoru blizu hojenega pota, da bi mislili ljudje in posebe mati vaša: Ponesrečil se je pri kopanji!  Oj, vi pristni vzornik svojega veka: celó umirajoč varate! —  — Res je, gospod, brezupnost mi je omamila glavo, in v slepi strasti sem se hotel končati. —  — Bodisi, za vzroke se ne bodem prepiral.  Nekova doslednost je bila v vaši omami; sicer pa tisti, ki se z ognjem šali, ne smé tožiti, če se mu hiša zapali nad glavo. —  — Ne zamerite, neznani gospod, pri mêni ni bilo šale.  Oh, ko bi védeli ... —  — Nagibe, sevéda! seže stari gospod mladeniču v besedo.  Dobro jih vém in poznam, stari so kolikor človeški rod.  Tisto prekletje, ki je vžgano v človeški zárod kakor nekovo Kajnovo znamenje.  Ljubezen!  Tista pošast, ki pod krinko divne lepote náse vabi in priklepa mladost in starost, ki vzbuja neizkušencem najnežnejša čustva, ki v duhobolnih pesnikih poraja čarobne, večnosti vredne poezije!  In ta nakazen, kakó nesrečno deluje?  Mladeniča zavaja v pogubo, mami možá, osmešuje starčka, izpreminja pridnega obrtnika varčnost in poštenost v potratnost in hudodelstvo, tihega učenjaka modrost v bedastočo, samujočega pobožnika molitev in trdno vero v pohujšanje in krivoverstvo; ona, nikjer vidna, povsod pridna, razdira zakonski mir, ugonablja blaginjo srečnih družin in se vzpenja celó do prestolov, zatirajoč pravico, slepèč državnike in kakor požar vnemajoč vojne in krviprelivanje bednih národov.  Ta velesila, ki posameznika neusmiljeno premaga, ako neprestano ne beži pred njo, omamila je tudi tebe, ker si ji nepremišljeno pogledal v vabeči obraz.  Vender ne žaluj — taka usoda je pred teboj in bode za teboj zadela milijone Zemljanov, ki vsi kakor véšče letate v plamen, da vas vpepeli!  Vsak, kdor ne beži, kdor vedno ne zatajuje svojega telesa, mora biti suženj tej ljubezni, in to vse samó zató, da ta človeški zárod ne izmrè in da ne prestanete prelepe zemlje, vredne boljših gospodarjev, teptati in polniti s slavnimi svojimi bedastočami in še slavnejšimi grozodejstvi!  Oj, bede človeške!  Kakó pa tudi prevzetujete v svoji zaslepljenosti?  Kako že pôje psalmist o človeku:  »Le malo njega si ponižal pod Seboj,  Ovenčal s slavo si ga iu češčenjem,  Da gospoduje človek Tvoj  Nad Tvojih rok stvarjenjem«  (Psalm VIII. v Veselovem prevodu.)  In kaj je vaše gospodovanje?  Zgolj meteor ste, v katerem gomazé brezštevilne strasti in bede: kaos, v katerem brodita eros in anteros — ljubezen in črt.  »Ljubèč roditi, črtèč moriti«, to sta tečaja, ob katera se suče delo in nedelo zemljanov!  Izjeme so, toda teh je le malo.  Vi mladenič pa niste izjema, nego samó atomček iz tega kaosa, ne najslabši, vender tolikanj vreden, da sem iztegnil roko v vašo rešitev. — Stari gospod umolkne, kakor bi si hotel odpočiti, zakaj govoril je s prestanki in strastno.  Mladi gospod pa komaj premaguje veliko muko.  Srce se mu krči zaradi tega preklinjanja ljubezni in človeštva; zdrobil bi bil vodnika, ali v njega oblasti je kakor uklenjen in ne more se braniti, ako se mu óni takó roga v obraz.  Ohrabri se in reče:  — Nimam časti, da bi vas poznal, gospod.  Samó to vém, da ste me oteli.  Dvojim pa, da imate pravico do takšnih besed.  Pripeti se časih takó, da človek ne more več živeti.  Jaz bi moral skočiti nazaj v vrtinec, ako še delj takó žalite osebno moje razmerje.  Druge brambe nimam. —  — Počasi, gospod, odgovori starec mirno in hladno.  Jaz vas poznam že dolgo, tudi vi bi mene lahko poznali, pa niste pazili náme.  Kar sem govoril, govoril sem po svojem prepričanji.  Zahtevam pa, da spoštujete moje prepričanje, katero je pridobljeno po opazovanji mojih prostih očij.  Vaše neizkušene zaljubljene oči pač vidijo drugače; toda slobodno imejte drugačno svojo sodbo.  Slobodno vam je tudi poskusiti, ali je iz Save ali iz Krke krajši pot do dnà peklà, in drugič ne iztegnem roke za vami.  Toda čemú prazne besede!  Vsakdanja izkušnja uči, da tisti, kogar otmó, kadar hoče bas uničiti življenje svoje, ne poskusi drugič potovanja v deželo, iz katere se ne vrne noben potnik; mariveč goreče se oklene življenja in sladke navade človékovanja.  Torej zagrinjalo čez to, kar je bilo, in rajši odgrniva bodočnost, kateri se itak ne morete umekniti.  Omenil sem že, da sem pridobil nekaj pravic do vaše osebe.  Ali mi to še priznavate? —  — Gotovo, gospod!  Zagotavljam vas iz nova neomejene svoje hvaležnosti. —  — Zopet prazne besede!  Malopriden dobrotnik, ki izkazuje dobrote zató, da bi ga osrečenci hvalili; slab poznatelj ljudij, ki pričakuje iskrene hvaležnosti za storjene dobrote!  Odklanjam in odpuščam vsako hvaležnost, mladi človek. —  — V vaši oblasti sem, gospod, in vam na razpolago. —  — Res ste v moji oblasti, vender slobodni ste bolj, nego si mislite.  Ali nisva ravnokar poudarjala, da se lahko celó zopet utopite, ako vas je volja?  Torej trdno, moško pogodbo dogovoriva, kakó mi — dovôli, da te tičem — pošteno odslužiš to življenje, za katero moraš zahvaliti mene. —  — Pripravljen sem, gospod. —  — Ne, nisi pripravljeni Ko bi bil čoln bliže brega, skočil bi na zemljo, predno izrečem prvo besedo najine pogodbe.  Umevno je, da ti je tesno pri srci: nekoliko te zebe, obleke nimaš, solnce gré za góro, in čoln plava v krajino, tebi menj znano.  Res, da se me nekamo bojiš; vender vse to ni takó mučno, kakor bi ti bilo sedaj neznosno, ako bi bil tam, kamor si bil namenjen, ko sem te potegnil iz vrtinca.  — Prosim, gospod, usmiljenja; saj vidite, da se kàr tresem. —  — Mene sicer nikoli ne zebe, vender izpijem požirek iz te tebi znane steklenice.  Potegni tudi ti krepek požirek, da te mine mrazota. —  Gospod vzame čútarico iz žepa in jo ponudi mladeniču, kateri jo slastno nastavi na usta.  — To greje, gospod!  Lepa hvala za izvrstno okrepilo. —  — Taka tvoja gorečnost mi je po godi.  Treba dalje, da se seznaniva.  Ti si stari moj znanec Samorad Veselin.  Meni pa je ime Abadon, in jaz nisem človek. —  Stari gospod se pri zadnjih zateglo izgovorjenih besedah skloni proti mladeniču, in temu se zazdi, kakor bi ga óni kàr prebodel z žarečim svojim pogledom.  Nezavesten pade v čoln.  Omotil ga je nekaj požirek neznane; otrovne pijače, nekaj pa gospodova izpóved.  Zdajci priplava sedem velikih sômov pred čoln in vsi se uvrsté prédenj.  Abadon jim vrže dolg motvoz, tega sômi primejo in potlej vlečejo ladjico gladko in hitro po Savi navzgor proti Bréžicam in krškemu mestu.  Zajedno prifofotata dve vjeri in prineseta Samoradovo obleko na čoln, in ta obleka se précej sáma ob sebi obleče na teló omedlelega mladeniča.  Abadon položi roko Samoradu na čelo; ta se precéj zavé ter osuplo vpraša:  — Od kod ta izprememba?  Oblečen sem, in čoln se sam pelje. —  — Majhna reč, odgovori Abadon.  Po obleko sem se peljal in te opravil, ko si bil nezavesten.  Čoln mi vlečejo sômi, katere sem naučil vožnje, kakor vi vole in konje.  Toda nadaljujva svojo reč.  Gotovo so vas v srednjih šolah nadlegovali s Klopstockovo Mesijado, in nemara ti je v spominu ostal skesani peklenščák Abbadóna? —  — Še se ga spominjam, res.  Prav sočuten značaj mi je bil Abbadóna.  V devetnajstem spevu Mesijade, če se ne motim, preslavlja se, kakó je bil zopet vzprejet med nebeške krilatce.  Miri in greje se mi srce, ako ste vi tisto blágo nadzemeljsko bitje. —  — Bodisi.  Vender, ako bi bil Sveto pismo bral takó pazno, kakor si dolgočasnega Klopstocka, našel bi bil ondu tudi mojo malenkost.  V devetem poglavji Janeza blagovéstnika apokalipse bereš, da sem krilatec iz brezdna in kralj kobilic, morečih človeški rod.  V nebesih Klopstocka ne čitajo; zató je ostalo vse pri stari apokalipsi, in Klopstockov Abbaddóna ostane še dolgo zgolj licentia poetica. —  — Torej ne vém, kakó naj vas zovem. —  — Gotovo svojega rešitelja!  Sedaj zopet dihaš zrak izpod néba, mlad si in zdrav, imovit in izobražen.  Odprta so ti vrata v veselo, slobodno življenje.  To je dôkaj.  Nemara pa tudi tvoja Cvetána tebi ni izgubljena. —  — Oh, gospod, izgubljena je, prav sedaj poročena z drugim. —  — Res je poročena, ali to je tudi vse.  Pred dobro uro nisi mislil, da bodeš sedaj še živ.  Predno poteče druga ura, utegne se zopet kaj pripetiti, česar tudi nisi pričakoval. —  — Je li možno, gospod, da si otmem Cvetáno?  — Zakaj bi bilo nemožno?  Toda o tem ne govorim, dokler ni sklenjena pogodba med nama.  — Kar narekujte, gospodi Vse storim, kàr ukažete, da si le zopet pridobim Cvetáno. —  — To ne gré takó, Samorade moj!  Ukaz ni pogodba.  Sicer pa védi, da se tudi zèl duh lahko prilagodi šegam in potrebščinam sedanje dôbe in da jaz nisem toliko hudobec, kakor morda sumnjaš. —  — Lepa hvala, gospod, osrečujete me. —  — Duše tvoje ne zahtevam, saj bi jo bil ravnokar dobil zastonj.  Tudi so človeške duše sedanji čas prav po ceni.  Takó silijo v pekel, da bi jih tam dôli odvračali, ako bi smeli.  Celó tvoje sence ne iščem, dasi bi nje nedostatek tebi delal menj sitnostij nego Petru Schlemihlu v znani Chamissovi bajki.  Toda oslepariti se tudi ne dam, kakor je mojega tovariša prevaril poljski pan Twardowski in še marsikdo drug.  Ti daš nekaj meni, jaz nekaj tebi.  Nečem pa, da bi dal ti več, nego dam jaz.  Ustopil mi bodeš nekaj vsakdanjega spanja. —  — Spanja?  Kakó se bode to vršilo?  — Prav lahko.  Vi ljudje toliko jadikujete o kratkosti svojega življenja; vender še od tega prespite skoro polovico.  Koliko več bi živeli, koliko si prihranili dnij in let; koliko več bi si v sedanji dôbi urnega delovanja brez počitka, v dôbi brezozirnega tekmovanja brez prestanka, nakopičili bogastva in zaslug, ako bi menj spali!  Ti spiš na dan po debelih devet ur. Zadošča ti pet ur, štiri pa prepustiš mêni. —  — Malo spanja bode, gospod. —  — Dosti ga bode, samó da se navadiš.  Ako ne moreš, pa pozneje predrugačiva.  Tvoj oče je v tvojih in poznejših letih tudi potreboval samó po pet ur spanja na dan, in to je sedaj tebi v veliko korist.  Tudi tvoj dobiček je očividen.  Vsak dan živiš štiri ure delj; in karkoli počenjaš pametnega v teh štirih urah, vse je bolje nego spanje — začasna smrt med življenjem. —  — Če smem vprašati, čemú vam bode spanje? —  — Odpústi mi odgovor na to vprašanje.  Čas poznaš.  Da bi poznal večnost, nedostaje ti duševnih zmožnostij.  Torej tudi ne moreš preceniti, koliko je zamé vredno spanje, bodisi kratko: pretrgljaj večnosti, pozaba samega sebe, prestanek neprestanega trpljenja. —  — In kaj mi izvolite podeliti za spanje? —  — V odplačilo za spanje te hočem obsipati z dobrotami.  Neviden in neslišen bodeš, kadar in dokler hočeš.  Stopal bodeš, kamor te je volja, na zemljo in nad zemljo.  Videl bodeš vso sedanjost, videl nekdanjost in bodočnost.  Da ima hudič neizmerno denarja in da čuva vse zaklade, to je znana reč.  Povrhu ti bodem služil vseh dvajset ur na dan, kar jih ne bodem prespaval. —  — To bode preveč, gospod. —  — Nič preveč.  Saj si bodeš sam izbiral in rabil mene in mojih dobrot le toliko, kolikor bodeš sam želel.  Moja služba pa ne bode šala.  Z mojo pomočjo lahko tekmuješ z najbogatejšim Židom, in kmalu dosežeš plemstvo in odlične rede v mnogih državah; prikupiš sijajne palače, plodovita velika posestva in neusahne rudokope.  Slavljen podpornik bodeš pesnikom in umetnikom, veljavno ime si pridobiš med učenjaki, dobrotnik bodeš národu in državi ter vrednim in nevrednim bližnjikom.  Sploh, kadarkoli se bodo imenovali prvaki tega planéta, bode takisto imenovano tvoje ime. —  — Take slave, gospod, ne želim.  Vsega imam dovòlj za življenje; želim si samó srečne, večne zveze z ljubljeno Cvetáno. —  — No, bodemo videli.  Slast pride med jedjó.  In Cvetána!  Morebiti dobiš to, morebiti drugo.  Sedaj ti jedna bega glavo, potlej jih bodeš hladnosrčno izbiral lepe, bogate in omikane, pametne in neumne.  Toda pustiva to.  Torej velja štiri ure spanja na dan ? —  — Veljá, gospod. —  — Prav.  Vsaka pogodba pa ima, kakor morda véš, postranske zaveze.  Tudi najina ni brez njih.  Vodè se boš moral ogibati; ne sméš je piti, ne umivati se v nji.  Če prideš z vodo v dotiko, najina pogodba opeša ali celó izgubi svojo moč.  Z vodo dojdeš v veliko nevarnost ali nesrečo, in jaz bi te več ne mogel oteti iz nje.  Zatorej ti vodo ostro prepovedujem. —  — Milo prosim, gospod, dovolite mi vodo, brez katere človek skoraj ne more biti!  Rad se odrečem mnogi drugi vaši blagosti, da mi vsaj privolite nekoliko vodé. —  — Biti mora takó in ne drugače.  Voda ima nekaj posebnega, česar ti ne umeješ.  Jakši sem nego vse zemeljske sile in mogočnejši nego vse, kar je rojeno in smrti podložno; vender nisem sloboden: vezan sem na večne svoje zakone, in prav zaradi teh ti ne pripuščam vode.  Pil bodeš pivo, vino in sok od zelišč in sadov, katerim sedaj še imena ne véš, umival pa se bodeš kakor sloveče krasotice v mleku in vinu.  Sčasoma bodeš vode prav lahko pogrešal. —  — Bodisi, gospod.  Tudi ta pogoj je vzprejet.  Izvolite mi še povedati, do kdaj naj bi veljala najina pogodba? —  — Pametno vprašanje, kateremu se spodobi iskren odgovor.  Naj veljá prvič samó za štirinajst dnij.  Če se privadiš, če ti bode moja pomoč delj ugajala, če me bodeš delj potreboval, pa pozneje pogodbo podaljšava na gotov ali nedoločen čas.  Samó tega te opominjam, da tvoje življenje ni v moji oblasti, da ne vém meje tvojemu nazemeljskemu bivanju in da višja oblast, katera je nad nama, lahko prekriža in uniči najino pogodbo. —  Po teh besedah stopi Abadon pred mladeniča in seže z drobno lično roko v mladeničevo desnico, katero prikupno strese in stisne.  Abadonova roka je bila nenavadno gorka, in njega nohtje so pustili na mladeničevi desnici viden sled, kakor bi se bili vžgali v kožo.  Abadon pa osuplega mladeniča potolaži, da to znamenje njijine zveze vidita samó onadva in duhovi, kateri jima morajo streči.  Nató potegne iz žepa tanek, kovan obroč in ga pomoli Samoradu, rekoč: S tem obročem si neviden, neslišen in netehten, kadar hočeš in dokler hočeš; slušal bode tvoje ukaze in te nosil, kamor porečeš; odpiral bode goré in zaklade, pa tudi misli in usta ljudij, da bodo vpričo tebe govorili čisto resnico; z njega pomočjo bodeš videl v vsako daljo skozi temò in zid; kadar pa pokličeš mene, précej pritečem, najsi mi je priti od druge zvezde.  To ti je menda dovolj za nocoj.  Druga čudna svojstva tega obroča ti povem pozneje. —  Nató Abadon obroč raztegne kakor gumielastiko in ga dene strmečemu mladeniču okolo vratu.  Obroč séde na vrat, kakor bi bil vlit, in se ne premakne in ne odtegne od kože.  Mladeničevo zadrego pomiri Abadon, rekši, da je ta obroč vsakemu tretjemu človeku neviden; kože pa se zató drži takó trdno, da se ne izgubi in da Samoradu ne bode nadloga temveč dragocen čaroben pomočnik.  V tem pripluje čoln h kraju in obtiči na bregu.  Gospoda stopita na breg.  Abadon potegne čoln za seboj, preobrazi ga v veliko volneno ogrinjačo in ko se ž njo ogrne, poda Samoradu desnico ter prijazno reče:  — Sedaj ležem spat — prvič v večnosti.  Te štiri ure naj mi bodo spanje — brez sanj; tebi pa naj pokažejo spretnost in urnost mojih služnih duhov, ki bodo vestno slušali povelja tvoja.  Svarim te, ravnaj premišljeno in varuj se vsakega strastnega ali po zakonih prepovedanega dejanja.  Baš sedaj, ko so ti podeljene tolike kreposti, ko se ti lahko izpolni malone vsaka želja, bodi oprezen in preudaren ter krôti svojo voljo, sicer zabredeš v nadloge, v katerih se bodeš brezupno kesal in zaman žaloval po zaigrani sreči, ki se ne vrne nikoli. —  Abadon izgovori in izgine, nevidno kam.  Samorad Veselin ostane takó sam na savskem produ med Bréžicami in Krškim in se počasi predramlja in predrami iz vtiskov omotnega sestanka.  Zdi se mu vse kakor morna sanja; vender da je bilo vse resnica, pričajo vžgana znamenja na desnici in h koži prirasli lanec na vrátu.  Naglo je osnovan ukrep, napotiti se proti dômu, vrniti se k ljubi materi, odreči se vsi zvezi z Abadonom in s peklenskimi sužnji, pozabiti Cvetáno in začeti novo koristno življenje.  Proti izvedbi tega sklepa pa se dvigujejo neprelazne zapreke: Sava narasta v povodnji, za ozkim prodom se razprostira nepredorna vrbina, grmovje mladih vrb in topolij, gosto pomešano s cešminjem in glogom, in to vse je zvezano in prepreženo z dolgo krepko srobótino in viniko.  Samorad je kakor priden lovec poznal vrbino in védel, da bi bil brezuspešen vsak poskus predreti skozi táko pragrmovje.  In kam se obrniti?  Poznal je precej savske bregove, toda kraj, kjer je stal, bil mu je popolnoma neznan.  Videl je samó široko, očito rastočo Savo, breg pod nogami, ki se je ožil čim dalje bolj, gosto zapleteno vrbino za seboj in zgoraj in spodaj ob Save véliki strugi postranske struge, ki so bile tudi ograjene s takšno vrbino.  Spoznal je, da iz tega prostorčka uiti ni mogoče, in lotila se ga je brezupna slutnja, da ga je Abadon namenoma zavêdel v to zágato.  V tem obupu mu nasprotne misli zmedeno rojé po glavi.  Morda bode slučajno otet, če je blizu človeška naselbina ali če se pripelje čoln ali plav dôli po Savi.  Na ves glas kliče na pomoč, toda njegov glas se utaplja v šumečih valovih.  Morda umrè od gladú, do omaganja čakajoč pomoči na bregu ali na vejah krepke topoli; morebiti ga odnesó in utopé valovi rastoče povodnji.  Zgolj smrtni strah brez rešilne misli! —  Ko mu takó brezupnost in kesanje pretresata dušo, mraz pa utru jeno, lačno teló, ozrè se na zvezdo večernico in na visoko, nemo nebó in zaželi si, da bi po dolgem času zopet molil zaupno in goreče, kakor nekdaj v detinskih letih ob večernem zvonjenji v materinem naročaji in da bi od Boga izprosil pomoči, katere mu ne more prinesti zemeljska sila.  Solzeč in ihteč sklene roke, kakor ga je naučila pobožna mati.  V tem hipu zadene ob čutarico v naprsnem žepu gorenje suknje; potegne jo iz žepa, odmaši jo in nastavi na usta.  Notranji glas mu pravi: Ne pij, to je dar peklenski, tista čutara, iz katere požirek te je nedavno omamil do omedlevice.  Ne udaj se Abadonu!  Rešitev že morda dohaja. — In prav takrat ugleda Samorad v megleni dalji čoln, v katerem veslata dva ribiča proti njemu doli po Savi.  Odgovarja pa drug notranji glas: Čutara je moja, ne Abadonova; če me zebe po vsem životu, zakaj bi se ne ogrel s požirkom; prej me je ta pijača ogrela, zakaj bi mi sedaj škodovala? —  Premagala sta sla in hladni um opomin vesti, in Samorad, ribiča na ves glas prizvavši, krepko potegne iz steklenice.  Zazdi se mu, kakor bi bil živ ogenj vlil v vse ude.  Ribiča se odzoveta glasno in dobrovoljno ter naravnata čoln proti bregu.  Samorad pa vzklikne: Blaga, resna kapljica, zopet si mi oživila srčnost!  Obroč, izkazi svojo moč!  Služni duhovi, služite!  Nesite me na Cvetánin dom!  Prej pa podajte tema čolnarjema vsakemu kilogram cekinov! —  Toliko da izgovori, že se dvigne v zrak.  Ribiča pa uzreta vsak na svojem sedeži skledico polno svetlih zlatov.  Ko naglo odrineta od brega, začuje Samorad, počasi se dvigajoč, nastopni pogovor iz bežečega čolna:  — Najubožnejši ljudje so ribiči, in jaz sem vseh ribičev največji siromak; vender se ne dotaknem tega bogastva.  To je hudičev dar.  Ali si videl, kako je zažarelo okolo tiste pošasti, ko sem jo krščanski pozdravil: Hvaljen bodi Jezus Kristus?  Kako naju je gledal mož s krvavimi očmi iz zabuhlega rdečega obraza ? —  In prvi ribič dvigne veslo iz vode in pomete skledico z zlatom raz svoj sedež v globoko Savo.  — Ako ti ne maraš tega zaklada — odgovori drugi ribič, jaz tudi prebijem brez njega.  To je povodnji mož, ki nikdar ne prinese sreče.  Glej, kako rase in se vzpenja v zrak!  Beživa, hitiva!  Drugi ribič potegne veslo iz vode in brsne bogato skledico daleč od sebe.  Cekine požre savsko dno, lesena skledica pa se ziblje na pluskajočih valovih.  — Skoda skledice, ki je tako lepo ostružena, pristavi drugi ribič.  Ribiča molče veslata dalje, Samorada pa neso nevidne roke lahno in varno proti vzhodu. —  Blizu tiste rečice Sotle, katera že tisoč let politiško loči Slovence od Hrvatov, na nizkem obrežji, polagoma rastočem iz ravnine, stoji prostoren, čveterokoten, visokozidan ograd s stolpiči na vsakem oglu.  Sredi južne stene je tik ceste širok vhod, katerega zapirajo stara železna vrata; pri vratih znotraj sloni vratarjeva hišica z oknom na cesto.  V sprednji polovici rečenega ograda se razprostira belo posuto dvorišče; na obeh straneh te polovice se vrste gospodarska poslopja, hlevi, skednji, kleti in žitnice ter stanovanja za družinčad.  Na sredi, na vse strani prosto, pa stoji gospodsko poslopje s plemenitaškim grbom nad veznimi vrati, stara vender ukusna stavba z visokimi okni in z nadstropjem.  V ozadji obzidanega čveterokotnika pa je skrbno obdelan sadovnjak z novim cvetličnjakom.  To je Cvetánin dvorec.  Spredi in zadi se razgrinja ravno polje s plodnimi njivami in travniki.  To polje obrobljajo na levi in desni strani zložna brda, obsajena s plemenito vinsko trto.  Pod temi griči so majhne vasi z večinoma lesenimi hišami, ki imajo rdeče pobarvane stene in slamnate strehe.  Po brdih so vsejani vinski hrami in bele zidanice brez števila in reda; ondu se časti Vinko Lozič, katerega so stari pagani imenovali boga Bakha.  Menj številne se nam pa zde cerkve, katerih med tem maloimovitim prebivalstvom ni toliko in tako očitih, kakor so ob gorenji Savi in ob Savinji.  Gori ob Sotli in doli ob Savi vidimo ponosne gradove z velikimi pristavami, v širi dalji pa gleda z zelenih gora kranjskih, štajerskih in hrvaških iz hrastove in bukove šume tu bela cerkvica, katero je nekdaj sezidal pobožni kmet, ondu siva razvalina gradu, katerega je dal postaviti srednjeveški vitez kmetom za strahovanje.  Po sredi te ravni se vije motna, ribovita rečica Sotla v globoki, brezskalni strugi proti Savi.  Veselo, blagosrčno in kakor po vseh vinskih krajih lahkoživo in srednjeimovito ljudstvo prebiva na obeh bregovih rečice Sotle.  Tista nošnja in šega, tista govorica, tiste pravljice in pesmi domujejo tu in tam; može in ženijo, bratijo in botrinijo se z desne na levo in z leve na desno stran; vender koliko razliko, koliko pregrado je med obema bregovoma ustanovila tisočletna zgodovina, toli sovražna jednemu in tistemu narodu, stanujočemu na obeh bregovih, narodu, kateri bi bil po svojih vrlinah vreden večje sreče in slave!  Da, če gledaš deželico ob dolenji Sotli ali od severnih bizeljskih ali od južnih zagorskih goric, od veselja ti utriplje srce, da je tudi ta rajska zemlja »liepa naša domovina«; zajedno pa ti zaigra solza v očesi, ko se spomniš iz zgodovine, da prav ta blagi, a premehki narod ni bil samo »stare slave djedovina«, nego tolikrat to, kar imenujejo Nemci »Volkerdiinger«; da je drugim narodom mladil kri in mozeg, da je hodil za stranskimi mogotci, verno in potrpežljivo jim služeč, in da se je mnog sin, ki bi bil med nami »naša dika«, ujel v zlato mrežo, da je prodal tujcem um in srce ter potlej pozabil matere svoje in preganjal rodne brate.  Toda nazaj k naši povesti!  Abadonovi služni duhovi so Samorada Veselina hipoma prenesli od savske brežine v Cvetanin dom in ga tam rahlo postavili na cesto pred vratarjevo hišico.  Samorad je skozi gosto zamreženo okno spoznal svojega znanca, starega vratarja Miška, ki je v medlorazsvetljeni, nizki sobi sam samcat sedel za debelotesano hrastovo mizo.  Pred sabo je imel stare mere bokal starega vina, krožnik z obilimi kosovi tolstega kopuna in skledo rmenih krapov, kakeršnim pravijo okolo Kranja »bob«.  Vratar Miško je baš pri delu, ki krepi telo: steklenico je izpraznil do polovice, jeden krop cmoka med zobmi, drugega drži v roki, tretjega meri z očmi.  V tem potrka Samorad na okno.  Miško se oblastno odzove, ne da bi obrnil očij od sklede:  — Pozvoni, kdor hoče v hišo! —  Samorad se skloni pod okno in zakliče:  — Čujte Miško!  Jaz sem, Veselin! —  Potlej je bilo pa takoj vse drugače, in Samorad je v malo trenutkih sedel za mizo pri vratarji, ki je znanemu gospodu celo ponudil kupico vina.  Tako ga je razveselila Samoradova priljudnost.  — Prišlo je, česar se nismo nadejali, povzame Miško besedo.  Kolikrat sem vam šel odpirat na tako trkanje, danes pa sem vas pozabil hitreje nego prodano pse. —  — Prav žalostno, res, odgovori Samorad.  Vender, kakor sedaj vse kaže, pozabiti me bodete morali še bolj.  Je li bila poroka vsa v redu? —  — Vse je bilo v najlepšem redu, gospod.  Nevesta se je nekoliko solzila, če dovolite.  Pravijo pa, da je sedaj taka navada pri gospodi. —  — Dosti povoda se je imela solziti! vzdihne Samorad.  Kaj pa ženin?  Kako se je nosil? —  — Veselega žarečega obraza je bil, če dovolite, kakor ga še nikdar nisem videl.  Ko smo se vozili od poroke, splašili so se mu konji od streljanja in skočili v stran.  Gospod je padel z voza in si pohabil nogo; vender ne hudo.  Posadili so ga zopet v kočijo in ga potlej prenesli iz kočije v naslanjač k obedni mizi.  Tam, če dovolite, že dve uri je in pije, kriči in poje.  To pa, če dovolite, vender pomeni nekaj hudega, ako se ženin zvrne na vožnji od poroke.  Bog nas varuj nesreče! —  — Ubila ga strela zamrmra Samorad.  — Nemojte, gospod, tako govoriti!  Želim vam vso srečo.  Želel sem vam, in želeli so vam vsi, ki vas poznajo, gospodičino Cvetano za nevesto.  Toda Bog je drugače odločil.  Bog varuj, da bi želel nesrečo novemu svojemu gospodarju. —  — Pošteni ste, Miško, in vedno vas čislam!  Ali me še kdaj izpustite skozi železna vrata, če potrkam kakor nekdaj ? —  — Morebiti vas bodem, če dovolite, morebiti ne; kakor bode božja volja in povelje novega gospodarja.  Da, gospod, starih časov ne bode več, če dovolite.  Veliko se še izpremeni, zlasti za nas siromake. —  — Vsaj kako pisemce moje bodete stisnili gospe v roko?  Ali tudi ne? —  — Kaj bi gospe dražili rahlo srce; kaj bi je spominjali tega, kar mora pozabiti!  Če dovolite, gospod Veselin, pojdite v širi svet; mladi ste, bogati ste in lep gospod, da nimate vrstnika v vsem Zagorji; vam cvete še mnogo gospodičin!  Težko se poslavljam od vas, če dovolite; toda videli ne bodete veselejšega človeka od mene, kadar se vrnete v naše kraje z ljubo ženko pod pazduho.  Meni se vse tako zdi, če dovolite, da to skoro učakamo. —  Stari Miško je to povedal prav goreče in potrdil z globokim požirkom iz kozarca.  — Ljubi Miško, pravi Samorad, ravnaje se na odhod, prav rad sem vas imel, in tudi vi, mislim, mene niste nikoli črnili in tožili pri Cvetani.  Zato vam sezam prijateljski v roko.  V spomin pa vzemite tole urico, katero sem ravnokar dobil nalašč za vas. —  — Nikar, gospod!  Ta ura je zame predragocena!  Če dovolite, meni se spodobi samo kaka malenkost. —  — Ne, Miško, drago vas cenim.  Zatorej, le obdržite jo. — Naposled je Samorad Mišku vender usilil uro, ki je bila res dragocena.  Prinesli so mu jo bili nevidoma služni duhovi.  Samorad stopi iz vratarjeve sobe na temno dvorišče.  Nikogar ni ondu.  Samo domači pes veselo zalaja in skoči k znanemu gospodu; toda žalostno cvili in išče potlej sledu, ko se da Samorad neviden in netehten prenesti v svetlo svatovsko dvorano.  Ondu nepovabljeni svat seveda precej zapazi, da zanj niso pogrnili mize, niti mu pripravili sedeža.  Sede torej na peč in prav hvaležen je pečarju za ta prijetni sedež, s katerega ga pač ne spodi nihče.  Ondu je tudi najugodnejši prostor za opazovanje vsega pirujočega omizja.  Tega opazovanja se Samorad precej loti, skrbno pazeč, da nikakor ne izda nevidne svoje navzočnosti.  Samoradu nasproti sedi Cvetana, v nevestini opravi še bolj cvetoča.  To je res krasna ženska v cvetji jedenindvajsetega leta.  Opazovalcu sveta zadošča, če povem, da je bil Cvetanin oče plemenit Hrvat iz Zagorja, mati pa Slovenka z ljubljanskega polja.  Bralcem bolj teoretiškega značaja bi bilo pa treba sliko lepe neveste izobraziti z navdušenimi besedami, in kakor zemljemerec zemljo na parcele, jednotno krasoto razkosati v posamezne podrobnosti.  Tega pa ne morem, ker se mi ta obrazek preveč smili.  Spominjam se, da sem nekdaj bral Anakreontovo osemindvajseto odo, kjer pesnik obrazniku narekuje, kako naj mu vpodobi lepo deklico.  Tudi ne morem pozabiti, kako je sloveči Ariosto v desetem spevu svoje epopeje »Orlando Furioso« sesnoval lepoto nesrečne Olimpije; takisto se domišljam vseh lepot, katerih so realisti srednjega veka pri lepi ženski našteli trikrat sedem in pozneje celo trideset.  Bral sem veliko takih opisov, čudil se mnogim takovim slikam — ako bi pa sedaj vse te opise in slike predočil Samoradu, tedaj bi on izvestno trdil, da so vse dosedanje lepote jedino senca proti lepoti Cvetanini.  Bil je ves zamaknjen v obličje ljubljene device; želel si je kar stotero očij, da bi stotero užival nje stotere krasote, in rekel je sam v sebi: Ni mi žal, da sem nadejo, še kdaj to krasotico imenovati svojo, kupil od peklenskega vraga! —  Tako mladina!  Mi stari možje pa sodimo hladneje.  Cim lepše je cvetje, tem prej se ospe.  Pridejo skrbi in težave zakonskega življenja, prevare in strasti in naglo izpodjedd cvetje ženskega lica.  Kolikokrat se nam je pripetilo, da smo v spominu ohranili podobo lepega ženskega obraza iz davnih let; toda žalostno smo bili presenečeni, ko smo v poznih letih zopet srečali znanko mladih dnij in na nji zapazili ne ostankov nego razvaline nekdaj obožavane lepote.  O takih prilikah modrujemo potlej izkušeni starci, da je prave vrednosti jedino le duševna lepota.  Kar se tiče Cvetane, moramo pa za sedaj še samo domnevati, da se pri nji uresniči stari rek, da v lepem telesi biva tudi lepa duša.  Res sije z njenega zornega obličja prav prikupno žar ljubeznivosti in deviške čistosti, in smili se nam ta obrazek, ko beremo z njega tožno udanost v sedanjo usodo, kateri bi se ne bi bila podala, da je imela več krepke volje in je bolje poznala priliznjeni zvijačni svet.  Kolikor sem se preveč pečal z nevesto, toliko menj naj se bavim z ženinom; posebno, ker celo mlade bralke ne zahtevajo, da bi govoril tudi o moški lepoti.  Zraven neveste je torej sedel ali pravše, zaradi noge, pohabljene na vožnji od poroke, posajen bil ženin Peter Pavlic, Cvetanin bivši varuh.  Mož ima petinpetdeset let; marsikdo bi mu jih prisodil menj.  Rasti je srednje in je rej en malone predobro.  Na kratkem vratu mu tiči okrogla glava rdeče polti.  Tolste ustnice mu pokrivajo gosti resasti brki, ki so danes lepo črni.  Okrogli nos nad njimi se žari kakor puranov podbradek in je iz vseh pogledov preobil.  Oči so črne, majhne in lokave.  Široko, gladko čelo pokriva lasulja, ki je danes izjemoma črna namesto vsakdanje rjave.  Odeva ga nov frak po najnovejšem kroji in šivu, ki je nemara zato preozek, da se lože na telovniku izkazuje debela zlata verižica njega ure.  Roke so krepke, kakor da so vajene težkega dela, in na debelih zarjavelih prstih se baha premnogo dragocenih prstanov — neolikana razstavica moževih dragotin.  Gospod ni povsem napačen in bi prijal nepreostremu poznavalcu ljudij ne baš za prijatelja, vender za soseda pri tisti mizi v kavarni, kjer imajo dokaj časnikov.  Prav prikladen bi bil za očeta dorasle jedinice ali še bolj za strijca brez žene in otrok.  Izvestno pa se je zmotil o dobi in svojih krepostih ter izgrešil svoj poziv, ko je stopil med ženine, in to pred mlado nevesto.  Preveč nasprotja je med novoporočeno dvojico: ona kakor nežna roža, ki jo je oživilo majnikovo solnce; on kakor bohotna georgina, ki jo je opalila listopadova slana!  Sploh je v veliki, bogato opravljeni dvorani opazovati stari in novi čas, stari in novi ukus ali neukus.  Ob stenah vise starinske slike in nove preproge.  Izpod stropa se leskečejo bliskovne svetilke; na mizi brle voščene sveče, nemara samo zato, da se zopet kdaj razstavljajo in postavljajo starodavni srebrni svečniki.  Stare gospe in gospodičine, tete in ujne, bratranke in sestranke, zalve in svasti imajo težka, svilena krila, prikrojena po novi šegi, v katerih se sučejo po stari svoji navadi.  Razobesile in razpele so nase staro zlatnino in stare bisere, da bi si mladile stara lica, ali vsaj koga opominjale, da so bile nekdaj mlade in zale.  Dve cvetoči mladi gospodičini sta tudi zašli v to družbo, morda samo zaradi različja; tam stare tete, druga drugo zavistno opazuje in pušice svojih jezikov mazaje z medom, tukaj živahna, iskrena šaljivost, izvirajoča iz zavesti zlate mladosti in iz kipečega srca.  Ti mladi samici sta imeli za zabavo odločenega jedinega mladega moškega iz vse družbe, in ta je bil selški kapelan: dober govornik sicer na leči in med moškimi, ali tukaj mu je delalo dokaj preglavice, da je moral na desno in na levo odgovarjati bistrima gospodičinama, kateri sta v gospodovem neznanji tiste umetnosti, kako se je laskati mladim gospodičinam, ne toliko iskali kolikor nahajali največ zabave.  Ostala moška gospoda so bili, ker se plemenita robina nevestinega očetnega kolena ni udeležila svatovanja, ženinovi sorodniki in znanci iz bližnje okolice, same šetajoče denarne vreče, možje, ki so si nekaj s trgovino in bolj še s posojevanjem na neznosne obresti, in sploh s tem, da so zase izkoriščali stiske in nadloge rojaka-kmeta, nagrabili lep imetek.  Omike in olike niso imeli in so jo sploh mrzili ter se ogibali občevanja z ljudmi, ki imajo menj v blagajni, tem več pa v glavi in v dostojanstvu nego oni.  Njih vzori so se sukali okolo zlatega teleta, vsa njih politika pa okolo načela, da se mora slepo služiti in poslušno glasovati za gospode, ki lahko kaj dovolijo ali kaj prepovedo in kateri utegnejo kaj spregledati in prizanesti, ako si se včeraj ali danes preočito drgnil ob paragrafe kazenskega zakonika.  Ugleda in veljave jim ni bilo med narodom.  V lice se jim je kmet klanjal in hvalil njih dobrotnost; za hrbtom pa jih je grozovito črtil in klel ter se rad spominjal one pravljice, da je dobro umreti tisti dan, kadar umre takov volčji bratoderec. —  Izjema je bil domači župnik, ki najodličnejšim svojim župljanom ni mogel odreči prisotnosti svoje.  Sedel je med nevesto in nje prekosavsko zalvo in bil kos težavni svoji nalogi.  Znal je zanimati malobesedno, nekaj zamišljeno, nekaj razmišljeno nevesto, pa tudi zamerljivo, zbadljivo postarno gospo, ki je priljudno-ošabno gledala na menj imovite vrstnice.  Te pa so si za vračilo šepetale, da ima ta gospa dve srci, od katerih bije jedno za nje zakonskega moža.  Da je bil gospod župnik stoloravnatelj, umeje se samo po sebi.  To naporno opravilo je vršil ljubeznivo in preudarno; rekel marsikatero primerno napitnico, imenoval vsakemu svatu pravo drugarico in je povsem čuval društveni red z modrimi prigovori in blagovoljnimi opazkami, kar pri tem društvu, kjer je bilo toliko razlike med zunanjim in notranjim človekom, ni bil lehak posel.  Morda pa je bilo vse svatovanje zanimljivejše in zbrana gospoda vredna večjega spoštovanja!  Popisujem namreč samo opazovanja in vtiske, kakor si jih je po svojih nazorih in v svojem srdu uredil in zapomnil svat, nevidno sedeč na peči.  Srd pa sodi vse pristransko, kakor vidimo to tudi pri ljubezni.  Samorad je pač spoznal, da je med povabljenci že minilo največje delo, tlačiti si namreč želodec s preobilimi jedili, da dela prebavljanje marsikomu težko glavo, kateri ne ohladi vročine nobeno vino, da vlada nekova zagata v dvoraninem vzduhu in v večini možgan in da se sploh vzbuja želja po slobodnem gibanji in po razvedritvi.  Sosebno slastno pa je opazoval, da si gospod ženin gasi žejo čez mero in da svoje bizeljske starine proti drugim vinom ne hvali samo do nebes nego jo tudi dejanski preveč obožava.  Prišel je trenutek, ko so bili vsi jednako utrujeni in so vsi hkrati umolknili, razven dveh mater.  Ženin hoče pogledati na uro, toda malone omedli, videč, da mu na zlati verižici visi pristna rdeča - čebula.  Samorad, ki se ni nadejal take zamene, zadržal je iz težka glasen smeh.  Prijala mu je ženinova zmeda, in da se med gospodo vzbudi živahnejša zabava, ukaže služnim svojim duhovom, naj narede, da bodo svatje govorili, kar mislijo.  Zdajci so vsi obrazi izpremenjeni.  Ženin ves togoten poskuša vstati, toda posreči se mu samo na pol.  S tresočim glasom zakriči svatom:  — Ta šala je predebela.  Kdor mi je uro izmeknil, daj jo nazaj!  Saj niste sami tatje? —  Vsem šine kri v glavo.  Svoji jezi pa da najprej duška visok, suh gospod iz soseske, ki sedi ženinu nasproti.  Bil je imovit trgovec, prvak v oderuštvu in svetohlinstvu.  Ta burno vstane in zarohni na ženina: Kaj, mi tatje?  Ti si največji lopov v treh deželah!  Dokler si bil varuh, kradel si svoji varovanki vino iz kleti in les iz šume.  Od nje dolžnikov si prejemal obresti po deset od sto in še dobrote povrhu; zaračunjal pa si jih samo po pet od sto.  Sedaj pa jo hočeš ukaniti za vse, kar ima.  Zrasli bi ti rogovi na čepinji, višji nego največji hrast, ki si ga ukradel iz nje gozdov! —  Toliko da izrohni ta, zavrne ga ženinov bratranec, krepak, tršat mož, o katerem se je govorilo, da je bila podlaga njega blaginji kriva prisega: Molči ti!  Moj kumek Peter Pavlic je svetnik proti tebi, čeprav si tako bogomolen.  Veš, zakaj moliš sedaj tako licemersko?  Od svojih pomagačev, od razbojnikov, iztržil si sveto monštranico, katero so ukradli v cerkvi Svete Marije Bistriške!  In sedaj bi si pred ljudmi, ki to vedo, rad opral črno dušo svojo! —  Gospod župnik je klical, miril, toda zaman, zakaj bilo je tako, kakor v nekaterem novodobnem parlamentu.  Zatorej je pobegnil iz družbe pobeljenih grobov.  Z njim je odšla tudi nevesta v stransko sobo.  V boj so se glasno vikaje in kriče mešale tudi ženske, ne oziraje se na nedolžni gospodičini, kateri nista vedeli, kam bi utekli.  Ubožici sta morali čuti nove besede, katerim še pojma nista znali, in mnogo spoštovana gospa je drugi spoštovani gospe in obratno pripovedovala resnice, katerih gospodičini nista smeli verjeti, ako naj spoštujeta očeta in mater po četrti zapovedi božji.  V tej soblazni, ko so nekateri že prijemali za stole in je marsikatera pripeta ženska kita zdrknila pod noge, bil je ženin še dokaj puščen pri miru, tako da ga je ob tej obči očiti izpovedi obhajala samoljubna zavest, do katere se prej ni vzpel v svoji oskromnosti: da je on, Peter Pavlic, prav za prav med vsemi še najpoštenejša duša, sicer pa med ljudmi, proti katerim je treba biti opreznemu.  Zatorej migne strežniku, naj mu poda ročno blagajnico, ležečo na mizici pri nasprotni steni.  Ženin pritisne blagajnico k sebi, popije, da se bolj umiri, čašo kave, katero mu je bila prej priredila nevesta sama, in potlej, ko mu vest le ne da miru, skrinjico skrbno odklene, ker se mora uveriti, da vsaj tukaj ni nič prišlo dolgim prstom v oblast.  Blagajničica se odpre, a ženin zakliče bolestno: Tukaj notri sta bila dva kilograma zlatih cekinov, nevesti za jutrino namenjenih; sedaj so pa same svinčene kroglice! —  Obupno prevrne skrinjico; da se kroglice takale po mizi med krožniki, skledami in steklenicami in padajo na vseh straneh na tla.  Kar se zablisne, in kroglice se izpreobrazijo v svetle rmene cekine.  Zdajci utihne ves prepir, in stari in mladi upro oči na zlatnino, pozabivši vse obreke in ogrde.  Zamaknejo se v ta pogled, kakor bi gledal svetnik v odprto nebo; toda njih oči niso pobožne, nego oči gladnega volka, ki ugleda jagnje pred seboj.  Pustimo jih nekoliko tako začarane in stopimo v stransko sobo.  Tam se je Cvetana, ko je ušla kletvi, kleveti in ropotu svojih svatov, zgrudila v naslanjač in se glasno razjokala.  Slaba tolažba so solze; vender za ta nesrečni dan, za to usodno uro ni našla boljšega tolažila.  Ali tudi ta kratka uteha se ji je zagrenila.  Ko namreč Samorad vidi, da Cvetana odhaja iz dvorane, zleze tudi on s sedeža.  Izpremeni se zunaj dvorane v navadnega človeka, stopi v Cvetanino sobo, kakor mu je bila to prej navada in pravica več mesecev, in se prikloni, da bi Cvetani poljubil roko.  Ona pa se ga ustraši, umakne se in zašepeta polglasno: Beži in teci!  Ako te tukaj najdejo, ubijejo tebe in mene! —  — Ne boj se, ljuba Cvetana! odgovori Samorad zaupno.  Take pomočnike imam s seboj, da se mi ni bati nikogar in da tudi tebe zdajci odvedem, ako hočeš! —  — Za Boga svetega! odgovori Cvetana boječe, ali ne veš, kaj je bilo danes?  Ali me hočeš pehniti v nesrečo in sramoto ?  Beži, nesrečnik, beži! —  Rekši stopa naglo proti dvorani.  Samorad se strastno postavi proti nji in jo zaman poskuša udržati za roko, proseč samo še trenutka in veleč svojim duhovom, naj njega in njo odneso na dom njega matere.  Ali duhovi se ne ganejo, in ko Cvetana vsa objokana in preplašena odpira vrata iz sobe v dvorano, prisopiha hlevnik Jaka, ki nosi danes navzlic pohlevni vonjavi črno suknjo in bele rokavice ter zakliče, da se razlega po vsi dvorani:  — Gospod Veselin je v Savi utonil! —  Učinek teh besed na ženina, ki je bil doslej zamaknjen v zlato in še bolj naudan strahu, da bi kdo iz poštene družbe ne popravil števila cekinov na svojo korist, bila sta žalost in veselje zajedno.  Vest se je oglasila: Jaz sem kriv njega smrti, sebičnost je rekla: Ljubovnik je izginil, in nazaj ga več ne bode begat moj zakon.  Od toliko genitev, ki so podile druga drugo, skoraj omočen, nagne glavo nazaj v naslanjač.  Zdajci ugleda Cvetano, ki stoji med durimi njemu nasproti razvneta in plaha; tikoma za njo pa stoji Samoradova podoba, ki ga meri s togotnimi očmi.  Ta prizor je staremu možu strela iz jasnega neba.  Zgrudi se in pade težko na tla.  Samorad opazuje z vražjo slastjo grozno zmedo, ki zdajci zavlada po dvorani.  Cvetana hipoma priskoči k ženinu, kjer je že preveč rok, ki na vse načine poskušajo zopet vzbuditi ugaslo življenje.  Nekateri tekajo in begajo na vse strani; drugi kličejo zdravnika, katerega ni blizu; tretji glasno žalujejo; četrti trdijo resnega obraza, da je prezgodaj preminil ta vzgledni poštenjak, in drugi zopet skrivaj pobirajo cekine s tal.  Ko ni več upa in je splošna sodba, da je moža zadela srčna kap, stopi Samorad izmed durij, zakliče Cvetani: Zdravo, vdova!  Da se vidiva jutri! in svatom: Radost mi je, ostaviti vas, prepoštena gospoda! ter se rogaje poklanja do izhoda, kjer izgine izpred očij, ne da bi ga zadeli kozarci in krožniki, katere lučajo razjarjeni svatje za njim.  Ko zopet diha čisti zrak pod milim nebom, zazdi se mu, da mu samemu v glavi vrvi večja zmešnjava nego ona v svatovski dvorani, in želi si miru, da se odpočijejo živci in da se more zavedeti tega, kar se je dogodilo v malo urah.  Toda obide ga skrb za staro bole-havo mater, ki bi se opasno prestrašila, ako zve neresnično novico o njega smrti v Savi.  Ukaže se torej prenesti v materino hišo.  Tam bi ga morali duhovi spustiti skozi dimnik v hišo, toda posade ga na cesto kakih trideset korakov od hiše, in na uho mu zašepeče glas nevidne osebe:  — Dalje ne moremo, ker vidimo ondu cerkev; stopiti pa ne smemo na prostor, ki je od cerkve pod sto metrov. —  Togotno odgovori Samorad: Ali ste malovredni hudiči!  Tudi pri Cvetani mi niste mogli pomagati. —  — Tudi tam nismo smeli pomagati, gospod — reče glas iz zraka.  Cvetana je bila danes blagoslovljena, in dokler ostane brez greha, ne dotaknemo se je. —  Samorad se torej peš napoti k domači hiši.  Gre mu prva in druga stopinja, ne pa tretja.  Nekaj ga prime za obroč na vratu, in ga drži tako tesno, da bi se zadušil, ako se ne umakne nazaj.  Obstane torej v nočni temini na cesti.  Nestrpno opazuje, kaj se vidi in čuje iz materinega gradiča, ki je neobično razsvetljen pri tleh in v nadstropji.  Dobro čuje glasen jok stare hišne dekle, ki mu je bila nekdaj pestunja, in tožbe drugih znanih ženskih glasov.  Iz posameznih govoric posname, da so pri materi že zvedeli novico o njega smrti v Savi; toda iz občega nerednega beganja, iz odpiranja in zapiranja vrat in shramb sluti, da se je pripetila velika nesreča.  Dvigne se toliko v zrak, da vidi naravnost skozi odprta okna v nadstropje in v navadne materine sobe.  Verjeti ne more, kar vidi, toda oči ga ne varajo.  Ugleda bledo mater na neodgrnjeni postelji negibno in vdrtih, zatisnjenih očij; hišne ženske pa pripravljajo posobje, krila in odeje, da polože mrtvo gospo dostojno na mrtvaški oder.  Samorad se spusti nazaj na cesto.  Brezupno kliče domače ljudi po imeni na vse grlo, in vpije proti gradiču, da še živi, in da pridi kdo do ceste.  Toda nihče se ne zmeni za njegov klic, dasi bi se moral v gradiči slišati prav dobro.  Kar pripelje nekdo od hiše na cesto voziček, natlačen z gnjatmi, slanino in hlebi: izvestno v obči zmedi ukradeno blago.  Voznik zapazi Samorada in uteče glasno kriče v gradič.  Tam zdajci nastane velik hrup.  Domači hlapci se zbirajo in pomenkujejo, da mladi gospod Veselin nazaj hodi, da je videl, kako je materi od žalosti počilo srce, ker je umrl take smrti da se je izpremenil v volkodlaka; da je takisto usmrtil gospoda Pavlica in da gre sedaj na svoje domače služabnike, pit človeško kri.  Zdajci se vežina vrata odpro, in tolpa hlapcev, oboroženih s puškami, sekirami in dolgimi poostrenimi koli, zakorači proti Samoradovemu stališču.  Ta je pač poznal narodno vražo, da se volkodlak umiri le tedaj, ako mu srce prebodejo s kolom; včdel pa ni, da je pri preprostih ljudeh vraža močnejša od vere in da je vraža slepa za sleharno prepričanje.  Ostane torej na cesti in vabi ljudi k sebi, trdeč, da je živ in zdrav.  Hlapci prikoračijo na cesto in obstopijo Samorada, ki milo prosi, naj mirujejo, naj ga potipljejo, naj se prepričajo, da je živ človek.  Toda drhal, pijana od vina in od tiste besne hrabrosti, katera izvira iz strahu, slepa in gluha je za vsako pametno besedo.  Vsi vidijo volkodlaka, nihče živega človeka.  Vržejo ga vznak in ga pritisnejo k tlom, da se ne more geniti.  Stari korenjaški hišnik pa dvigne oster kol, da bi ga na vso moč zasadil volkodlaku v srce.  Samorad zamiži v tej pre-pasti, toda ko zopet izpregleda, leže okolo njega hlapci nemi in omamljeni.  Predenj pa stopi Abadon, ki ga krepko postavi na noge in nagovori:  — No, človeče, dobro delaš!  Moj denašnji trud s teboj se mi je izplačal za danes.  Mater — pardon — »ljubo mater«, kakor si rekel pred štirimi urami, spravil si na oni svet za nekaj let prezgodaj, ker se ti ni zdelo vredno darovati ji nekaj minut in ji poročiti svojo rešitev, predno se je tvoja kočija brez tebe vrnila od brežiškega broda Usmrtil si topega ženina, kateri bi bil itak kaki dve uri pozneje umrl v postelji za nenavadnim vender nesumnjivim slučajem.  Svoji nedolžni Cvetani si vzel pošteno ime in ji prizadel madež, katerega pri tvojih znancih in sosedih, katere si povrhu vsega osramotil, ne opere potok solza in ne ogladi pokora vsega življenja!  In naposled bi sedaj ležal na cesti s prebodenim srcem, da sem se vzbudil trenutek pozneje in da ni hlapec, ki je nosil blagoslovljeno vodo, iz bojaznosti zaostal za svojimi tovariši. —  — Oprostite, rešitelj moj, seže mu Samorad v besedo.  — Tiho sedaj! nadaljuje Abadon trdo.  Tako si slušal moja svarila, da si sam sebi zaigral celo prostorček v domovini, na katerega bi bil nocoj položil trudno glavo k potrebnemu počitku. —  Zdajci se približa zemlji velikanski zrakoplovni balon.  Abadon migne Samoradu, in oba stopita v ladjico, ki je s konopci pripeta pod zrakoplov.  Ta ladjica je prostorna soba z vsemi ugodnostimi sijajne spalnice.  Zrakoplov se lahno dvigne v daljno višavo.  Spodaj se razprostira črna tema, zgoraj pa se leskečejo zvezde v čudoviti, Samoradu dosedaj neznani svetlobi.  Abadon veli Samoradu, naj razpolaga s spalnico, naj bode njegovih pet ur spanja brez spominov na denašnji dan in brez težkih sanj.  Ko prisveti jutranje solnce, vzbudil se bode Samorad v zračnih višavah nad Sredozemeljskim morjem.  Samorad se po mirnem spanji prekratkih ur predrami, malo okrepčan in zelo že željen spanja.  Tema je še v zrakoplovni ladjici, in zvezdice sijejo takisto gosto in divnosvetlo kakor pred petimi urami.  V skoraj nedogledni dalji se vnema žareča iskra, in iz nje na vse strani okolo rasto temnordeči in rmeni trakovi »rožoprstne« zarje.  Iskra se širi in beli, in skoro zaplava polna solnčna obla v divni veličavi nad neprezorno meglo, v katere valih miglja odblesek zore in solnčni sijaj. —  — Kako krasen je ta razgled! vzklikne Samorad.  — Vsakdanja reč, odgovori Abadon, katere bi moral biti vender že vajen.  Ako te pa ta pogled tolikanj zanimlje, utegneš ga uživati do sita.  Treba samo, da ostaneva proti solncu na sedanji črti in da se jedino zemlja pod nama dalje suče po svojem tiru. —  — Ali je to možno? —  — Zgolj igrača, izusti Abadon ter migne z roko.  Zrakoplov se dvigne, in solnce je visoko na obzorji; potlej se zrakoplov spusti nizdolu, in opazovalca sta zopet v popolni temi. —  — Nepresežna je vaša moč, rešitelj moj! izpregovori Samorad.  Abadon odgovori resno:  — Za moje obzorje je ta moč neznatno majhna; zakaj nad menoj vlada z železno roko višja moč, kateri se moram trepetajoč pokoriti.  Za tvoje obzorje je pa moja moč tolika, da je ne preumiš: to ti je knjiga s sedmimi pečati!  Ako bi smel, lahko bi se nekoliko poigral z zemeljsko oblico ali se malce pošalil, na primer, da jeden dan solnčnim žarkom zaprem pristop na zemljo. —  — Ali bi bil to strah in polom! pristavi Samorad.  — Nič vztrajnega, nadaljuje Abadon.  Tistega mračnega dne bi gospodarji zemeljskih stvarij v strahu in preplahu obupavali in divjali, kesali se in molili ter z dobrimi sklepi mostili vsak svojo pot v pekel; drugi dan bi pa svoje zle navade zopet nastavili tam, kjer so jih predvčeraj ostavili.  Takšen je človek.  Sicer pa ta svet tudi ni, kdo ve, osnovan kako trdno.  Videl bodem še druge in zopet druge preosnove teh na videz samogibnih in za milijone vekov namenjenih solnčnih skupin v prostora brezkončnosti; videl jih bodeš tudi ti, kadar bodeš nekoč gledal brez obmane, s katero sedaj telesnost odeva dušo tvojo.  Nekoč bodeš gledal naprej in nazaj, sedaj vidiš samo nekoliko sedanjosti ali pravše, nekoliko navideznosti iz sedanjosti.  Vara te celo to zvezdato nebo, ki se mu toliko diviš.  Marsikatera zvezda, katere luč ti danes miglja tako žarko, ugasnila je že pred tisoč leti in se razdrobirila; in koliko novih svetov kroži po brezmejni prostranini, katerih luč dosedaj ni dospela do svetovne drobtinice, katero imenujete zemljo!  Toda pustiva svetovje.  Megla pod nama se niža in razpršuje, in iz nje že strme jutranjejasni vrhovi italijanskih gora. kakor otoki iz morske gladine.  Sedaj se nosiva uprav nad ognjenikom Vezuvijem. —  Samorad, ki je motril robove, v dalji storžeče iz megle, kar osupne, ko ugleda pod seboj veliko okroglo goro v čistem solnčnem siji in na nje vrhu očrtek ognjenikovega žrela.  Tudi giblje se nekaj na gori.  Proti vrhu namreč je vodil siromašno oblečen, suh mož mršavega osla, in na oslu je sedel dolgopet gospod, kateri po nosi in obrazovnih potezah ni mogel biti drug nego sin ošabnega Albijona.  — Glej, osel! vzklikne Abadon.  Vedno gledam rad to žival: neumorno, potrpežljivo, z malenkostjo zadovoljno; in kako je ta žival ponižna!  Oslica je nekoč nosila Boga, oslica se je razgovarjala z Bileamom, prerokom, in petsto let že slovi osel modrijana Buridana; pa osel in oslica sta ostala ponižna, kakor sta bila prej.  In če krmiš osla iz zlatih jasel, nikoli se ne prevzame, nego delal bode in delal, in ko mu privoščiš počitka, bode med plevelom in osatom modroval svoje oslovstvo.  Kako drugače prevzetujejo osli v človeških podobah, zlasti tisti, ki zobljejo iz zlatih korit! —  — Tisti uborni Italijan, ki osla vodi, pa je tudi priličen svojemu sivcu, pridene Samorad.  — Nekoliko pač, odgovori Abadon, ali samo nekoliko.  Osel je tudi odločno trmast in dolgo kuha svojo jezo.  On tudi nekamo bolj samopašno ščedi s svojim življenjem in ne gre kar na povelje v boj na življenje in smrt kakor njega bolj čislani sorodnik, konj in konjev človeški jahalec.  V prebivalcih Italije, v teh zmernih, ščedljivih, neumornih in vztrajnih ljudeh pa tiči tvorivo kakor za voščene tako za koščene značaje, za topoglavce in veleume, za razbojnike in svetnike, za težake in umetnike, za nizko in vzvišeno delovanje.  Ti kakor človek se moraš čuditi temu narodu in ga, kakor sin menj številnega, sosednjega naroda, obstražno opazovati; saj te uči knjiga, da v zadnjih dvajsetih stoletjih zemeljske zgodovine ni nobena druga dežela na tako majhnem prostoru porodila toliko dušnih prvakov v vseh strokah človeške izomike in toliko velikanov, kateri so nam ostavili neizbrisne sledove svojega posezanja v zgodovino človeško.  Zanimljiva je ta dežela, bodisi v svojih lepotah, bodisi v svojih razvalinah.  Tukaj je rajski vrt vse Evrope; tukaj in nikjer drugje v Evropi sta Stvarnik in njega posnemalec, umetnik, razgrnila in priredila toliko krasot in čudotvorov, da je ta dežela v resnici gledališče vse Evrope, katero želi videti vsakdo in kamor hiti vsakdo, kdor le utegne.  In to razkazovališče prirodnih lepot in človeških umetnin, nakopičenih iz mnogih stoletij, preseza vsako pričakovanje in vso bujno domišljijo inostranskih občudovalcev.  Uprav najina bližina je sloveč kotiček sveta: Neapoli z divno okolico, o kateri pravi sam Italijan, da lahko umreš, ako si videl Neapole.  Tukaj se čuva grob Vergilijev, pesnika izmed najodličnejših, kar jih pozna zgodovina.  Ta pesnik je v svoji pesmi »Georgicon« prav s starorimljanskim ponosom opeval slavo Italije.  Ko bi pa on sedaj vstal iz groba, priznati bi moral, da lepota in slava sedanje Italije visoko preseza Italijo njegovih dnij.  Uprav pod nama, izpod osemnajststoletne kamenite odeje, vstaja Herkulanum, radovališče vseh tedanjih bogatašev: lepo mesto, čegar razuzdanost in mehkužnost je bljuvajoči Vezuvij zagrnil s pepelom in raztopljenimi rudninami.  Želel bi, da pridni preiskovalci ondu izkopljejo veliko knjižnico rimskih in grških klasikov na radost učenjakov in na žalost dijakov; in še bolj bi želel, da iztaknejo vse zaklade bogastva, ki so tam zakopani, in sicer toliko, da se ž njimi pobota vsa dolgo vna vsota, katera je Italijo stala sedanja združba različnih državic pod jedno povelje in jedno uniformo.  — Časa imava zadosti, da površno ogledava to zemljo.  Moj zrakoplov se giblje po bliskovo hitro, in kar hočeva videti, pod nama je, da le izraziva željo.  Pod sabo glej Hanibalovo Kapuo; tam je vedeževala kumejska Sibila.  Tukaj kipi do najine ladjice gora Etna, tu doli sta izgubili Scila in Karibda nekdanjo svojo strahotnost.  Tukaj sanja o stari slavi Ravena in še vedno slovi učena Bolonja.  Benetek ne vidi nihče tako lepo z Markovega stolpa, kakor jih gledava sedaj midva.  Ondu se razgrinja toskanska poljana.  Tukaj sloni ob bregu ponosna Genova s prekrasno Rivijero.  Sedaj plavava nad Boromejskimi osredki, ki so biser jezera »lago maggiore«, in tam zadi se kopičijo orjaški snežniki.  V tem kotu pod gorami tiči ubožna deželica Rezija, kjer umirajo tvoji rojaki, kateri so se v boljših časih razprostirali daleč doli po beneški ravnini. —  — To je divno, skoraj omotično! zakliče Samorad.  Potreboval bi dokaj mesecev, da bi si v dušo vtisnil pravo podobo in znamenitost te dežele. —  — Kaj mesecev! — odgovori Abadon.  Paznost in trud vsega življenja ne zadošča, da premotriš vse, kolikor se je nabralo v stoletjih plodov umetnosti in učenosti.  Če te to zadovoljuje, vender vidiš samo bežečo sedanjost.  Jaz pa vidim poleg tega nekdanjost in bodočnost, in to z drugačnimi očmi nego ti.  Pa tudi tebi je možno tako gledati in opazovati kakor jaz.  Če hočeš, dogovoriva novo pogodbo, da mi za nekaj časa prepustiš svoj život.  S tem bi bil tvoj duh rešen teže in spone telesnosti ter sloboden proti mejam prostora in proti meri časa.  Ti bi za čas pogodbe imel nekako v najemu dušne velemoči breztelesnih bitij, kakeršno sem jaz in kakeršna so drugi duhovi.  Videl bodeš z duševnimi očmi izvor in posledek vsaki sedanji reči ter spoznal, da je sploh zgodovinska sedanjost samo sad in razvitek nekdanjosti.  Spoznal bodeš, kako se v ravnotežji vznašata človeška zlobnost in beda, kako se maščujejo in vračujejo vse krivice, zmote in zamude posameznikov in celih narodov; in uveril se bodeš, da je svetovna zgodovina res svetovna sodba.  To bi koristilo ne samo tvojemu razumu, da se iznebiš marsikaterega vkoreničenega predsodka, temveč tudi tvojemu srcu, da bedni položaj svojega bližnjika sodiš bolj usmiljeno, nego je navada tvojim vrstnikom. —  — Nato poda Abadon Samoradu naočnike s steklom, na videz neprezornim, in nadaljuje: Da nekoliko poj miš, kako se gleda z breztelesnimi očmi, natekni te naočnike in videl bodeš marsikaj, kar te je nekdaj zanimalo, živo pred seboj.  Tukaj sta prvič dve imenitni ženski, po času dvetisoč let narazen, obe prelepi, obe Lukreciji: starejša, ki si bode nož v prsi, mučenka je za zvestobo in sramežljivost; mlajša, ki meša strup v pijačo, ta je navzlic vsi omiki in duhovitosti razvpita nakazen vseh nenaravnostij. — Sedaj sta nastopila dva moža.  Starejši, ki se razgleduje tako samozavestno in samoljubno v skrbnolični togi, to je slavni Ciceron; za petsto let mlajši mož, ki oskromno gleda k tlom v preprosti haljini, to je sveti Benedikt iz Nursije.  Prvi je neizmerno pridno pilil svoje govore in razprave ter oblačil grško modrost in učenost v prelepo latinščino.  Za to, da ga svet še imenuje, da se čudi njega jeziku in da preučuje njegova dela, mora pa zahvaljati samo drugega in njegove učence, ki so varno hranili in zvesto prepisavali stare klasike.  Red pa, katerega je ustanovil tihi Benedikt Nursijan, važen je za prosveto zapadne Evrope gotovo toliko kakor ves slavni Ciceron. — Sedaj se predstavljajo štirje pesniki iz Italije, ki so vsi dosegli svetovno slavo.  Prvi je Horacij, ki je znal ob petji modro in udobno živeti kakor malokateri pesnik.  Drugi je Ovidij, ki je hotel poleg petja tudi pesniško živeti; zatorej ga je tedanja cenzura pregnala v tedanjo Sibirijo pri mrzlem Črnem morji.  Tretji je Dante, ki je v nehvaležni domovini izgubil vse »darove Pluta« in bridko tožil, kako žalostno je gori in doli stopati po gladkih stopnicah hladnosrčnih mogotcev.  Najmlajši je Tasso, mož, ki se baje nikdar ni smijal, ki je goreče ljubil ledeno devico, ki je moral prvo hvalo in slavo svoje epopeje poslušati skozi omrežje temne ječe.  Napdsled so ga hoteli na Kapitolu slovesno venčati; toda blaga usoda je odločila, da se pesniku, ki ni pel za svoje vrstnike, temveč za vse pozne rodove, spodobi lovorika na grob in ne na živo glavo. — Tam na strani stojita moža, katerima je višja usoda posodila svoje zemljo ravnajoče žezlo.  Starejši, ki si popravlja gube na svoji togi in lovoriko, krijočo plešo na glavi, to je Julij Cezar; drugi, majhen mož z napol zapeto suknjo in z obnošenim klobukom, pa je Napoleon Bonaparte.  Oba sta bila genijalna preosnovatelja svoje dobe; a prvi je bil srečnejši: bodalca zarotnikov so ga podrla, ko je bil na vrhunci svoje moči in slave.  Napoleon je bil pahnjen z višave in je potlej premišljal izgubljeno svojo slavo na samotnem otoku sredi oceana, kakor bi hodil sam sebi za pogrebom.  Glej krdelo drugih Italijanov, ki so bili v roki zemeljske usode človeštvu ali blagoslov ali šiba ... —  — Preveč je, gospod, seže Samorad Abadonu v besedo.  Podoba podi podobo, in tako se mi sučejo v domišljiji, da vsak poznejši prizor izbriše sled prejšnjega.  Dovolite, da si nekoliko odpočijem.  Potlej pa, prosim pokažite še tisto večno mesto, kamor drže vse ceste. —  — No, Rim, odgovori Abadon počasi.  To mesto mi ni sosebno priraslo k srcu.  Imel sem ondu nekdaj ogromno veliko služabnikov.  Tudi sedaj štejem v Rimu več častilcev in tlačanov, nego bi marsikdo sodil.  Služijo mi v vseh stanovih vedoma in nevedoma.  Celo pod talarjem in nunsko pečo marsikatero srce gori zame, ko pošiljajo usta molitve k nebu; vender — saj veš, kakšno je razmerje in kdo sem jaz — moja moč je tu doli omejena.  V tem mestu stoluje moj največji zemeljski sovražnik, s katerim bijem neprestan boj.  Čestokrat ga stiskam in premagujem, naposled pa zmaga on. — Tukaj pod sabo imava torej Rim; ti pa pazno ogleduj, kar se razodeva tvojim duševnim očem. — Okolo kalne Tibere se prostirajo pašniki, in na tistih sedmih brdih stoji šuma, tu in tam presekana.  Delajo se neznatni okopi okolo koč, stesanih od debelih brun.  Tu umira krepak mladenič v krvi in prahu, in noga čvrstega mladeniča mu stoji na prsih.  To je Rim za svojega početka, oškropljen z bratomorno krvjo; in to Kajnovo znamenje je Rimu ostalo.  Nikjer ni pila zemlja toliko bratovske, toliko nedolžne krvi kakor na tem prostoru ...  Preskočiva tisoč let in poglejva Rim v njega veličavi in krasoti za rimskih cesarjev!  Tukaj gledaš izprevod, kakeršnega je vzmogel samo Rim, prvo mesto tedanjega sveta: triumf cesarja Avrelijana nad kraljico Zenobijo.  Ta lepa, grškoizobražena, duhovita in srčna žena je v palmovi zelenici sirijske puščave ustanovila čarobno lepo mesto, Palmiro, in modro carovala bogatim deželam.  Sedaj je na sramotnem vozu, uklenjena v zlatene verige, podana sramočenju in ogrdi pijane drhali, in pričakuje nečastno smrt po krvnikovem meči.  Tam se pelje ponosni triumfator Avrelijan v cesarskem sijaji, in vnuki pozabljenih Katonov in Brutov se mu klanjajo, kakor da časte božje bitje.  Ali nad vso to nečimerno bliščobo visi tančica bojazni pred nekovim neznanim prevratom.  Prav ta cesar je dal »večno mesto«, dosedaj varovano s tisoč in tisoč ščiti hrabrih junakov, ograditi z močnim zidom, dolgim nad tri milje, kakor bi slutil, da se dvigajo mladeniški narodje v daljnem vztoku na zmagovito preseljevanje v čarobno Italijo.  A večjega sovražnika je gojilo mesto med svojim ozidjem!  Glej ondu v temnih katakombah tihe, preganjane, a neustrahovane možč, vnete oznanovalce nove vere ljubezni, kako podkopujejo stebre trohnečemu Rimu!  Naposled se je utrgal brez rok tisti kamen Danijela preroka.  Kamen je zadel ob »ilovoželčznonogega« velikana; velikan je padel in se razdrobil; kamen pa je vzrasel v veliko goro.  Bujno je zacvelo krščanstvo, porošeno s krvjo svojih mučenikov, in je preobraslo stari svet in vse velikanove razvaline ...  Preskočiva tisoč in okolo sto let.  Glej nov prizor!  Mesto je manjše in oskromno.  Izpremenila se je stara slava v bajke, stari gradovi v razvaline, in svetišča odstavljenih bogov v cerkve nevidnega Boga.  Samo ljudje so ostali zlobni, brespametni in bedni kakor nekdaj.  Ondu vidiš moža silovito ubitega.  Razdivjana, nahujskana drhal vlači njega truplo po cestnem blatu.  Sedaj so truplo sežgali na grmadi in raztrosili pepel po vetru.  Ta mož je Nikolaj Lavrenčič Gabrini (»Cola di Rienzi«).  On je prosto ljudstvo, čegar sin je bil, otel nasilstva mogočnih, nenasitnih plemenitašev; potlej je modro in pravično vladal in izkušal obnoviti moč in slavo nekdanje rimske ljudovlade.  Rimljanom, rojakom, pa se je naposled zazdelo, da je njega vladanje preželezno.  Naveličali so se reda in slobode; svojemu možu so vzeli vlado in življenje; sužnosti vajene tilnike so pa zopet sklonili pod jarem, katerega jih je bil otel sam Cola di Rienzi ...  Nov prizor!  To je denašnji Rim, ki po svojih stavbah in nepreglednih zakladih učenosti in vseh možnih umetnostij daleč preseza Rim nekdanjih cesarjev.  Tukaj ti je najočitnejša cerkev Svetega Petra, ta najznamenitejša, najveličastnejša stavba vse vaše zemlje.  Kupolo, ki tako ponosno kipi proti nebu, zgradil je v drznoveličanstvenih razmerah Michelangelo Buonarotti, veleum v staviteljstvu, kiparstvu in slikarstvu ter zajedno sloveč pesnik in preblag značaj.  Ne poznam takšnega velikana v zgodovini.  Vender se je morebiti tudi v tvojem oskromnem narodu porodil sinko, ki bi bil dosegel tega dušnega prvaka.  A tvojemu rojaku Rojenice niso bile naklonjene.  Imel ni tako imovitih roditeljev, take vsestranske izobraženosti in takih duhovitih družabnikov kakor sloveči Italijan; tudi ne tako bogatih podpornikov, nepristransko vnetih za umetnost, kakeršni so vzajemno tekmovali v prvi polovici šestnajstega stoletja v dični, bogati Italiji ...  Poglej naposled Rim, kakeršen bode meni nekdaj najbolj ugajal. —  — To je grozno! zakliče Samorad.  — Nič groznega, odgovori Abadon hladno.  Vrši se samo zakon prirode!  Na tej zemlji mora kakor vsak narod tako vsaka pokrajina dospeti do možnosti popolnega razvitka.  To vse se godi počasi in z najpreprostejšimi pomočki.  Nemci žele, da bi se ves svet sukal okolo Berolina.  Ta želja se jim izpolni tako točno, da bode tičal severni tečaj zemeljske osi uprav na mestu, kjer stoji sedaj Berolin.  Ko se bode tako zemlja sukala okolo Berolina, ležal bode nad Rimom težak, debel ledenik, ki z mrzlo odejo zaduši vso kulturo evropsko.  Toda ledena skorja bode počasno lezla z višav v novo severno morje in tiščala, trla, drobila in gladila vse te velikanske kupole, stebre in kipe, vse te krasne palače in gradove z jeklenimi oklepi, ki si jih videl trenutek prej.  Ko se potlej zemeljska os premakne drugam in vzkali novo življenje v zopet otaleli Evropi — (ali kakor že se bode tedaj imenovala), onda bode nov učenjak določil stališče nekdanjega Rima in zapisal v svojo knjigo, da na prostoru sedmih brd, ki so nekdaj slovela tisoč in tisoč let, ni našel drugega nego ravan strjene naplavnine in nekaj skalnatih obronkov raztalelega ledenika.  Ali želiš morebiti videti Italijo, kakeršna bode po bodoči ledeni dobi? —  — Hvala, gospod!  Če gledam to ledeno grobje in mislim, kaj vse krije pod seboj, onda me mine vsa želja zvedeti, kaj pride pozneje. —  — Tudi prav, nadaljuje Abadon.  Te prizore, zapomni: posamezne prizore, iztrgane brez zveze iz nekdanje, sedanje in bodoče Italije, razgrnil sem ti zato, da nekoliko čutiš, koliko koristnejši je za resnico in za razbistrovanje okornega človeškega uma samovid nego mrtva, ponajveč nedostatno in pristransko pisana knjiga.  Tako motrim jaz zemlje in njenih prebivalcev obraz in zgodovino; in meni, ker me ne ovirata čas in prostor, vidi se vse istočasno, vse v zvezi, in vzrok mi je tako jasen kakor učinek.  Mlad si še in potreben mnogega uka, ker tvoja dosedanja veda je zgolj neurejena zbirka odlomkov brez notranje zveze in kopica človeških izmišljotin, ki jih iz navade jemljete za resnice.  Ne vem, doklej bode trajala najina pogodba; ali sedaj ti je dana prilika, da se za nekaj časa iznebiš bremena svojega telesa.  Kadar več ne bodeš vezan na prostor in čas ter na potrebe in želje svoje materijelne polovice, onda bodeš gledal vse človeške vede, vse razmerje zemeljsko in zgodovinsko sestavno, istinito in na svoje oči ter dobil za vse življenje zadosti take vednosti, ki te ne bode varala, in takih izkušenj, ki te ne bodo bolele. —  — Iz srca rad poskusim to, izpregovori Samorad razvnet in ne spoznavši, da je to teženje Abadonovo na višjo omiko zaničevanega človeka morebiti vender nekoliko sumnjivo.  Nato Abadon: Torej dobro!  Mož beseda.  Ugoden čas za to pogodbo že izbereva potlej. — Sedaj pa ostaviva Italijo in ne opazujva samo.  Treba bode delati, in baš pod nama je temu jako pripraven prostor.  To je zabavišče in igrališče Monako, meni najprijetnejši prostorček v Evropi.  Tukaj posebna vrsta ljudij vedno sili pod mojo oblast; olikano sleparstvo in najbolj bedasta strast delujeta zložno zame, ne da bi mi trebalo vabiti ali nastavljati mrež. —  Ladjica se zadene zemlje.  Popotnika izstopita, in Abadon zvije ladjo in zrakoplov, da vse ni večje od navadnega robca.  Potem stopita v ličen nov dvorec na strmem bregu tik morja, kjer ju vzprejmejo bogato oblečeni strežniki, kakor bi ju bili baš pričakovali. —  Kadar začujem ime Monako, spomnim se Rusije.  Obe ti državi sta absolutni monarhiji: in to sta najmanjša in največja država v Evropi, kakor bi hoteli dokazati, kako resničen je rek »Les extremes se touchent«.  Najti je tudi razliko: Monako ima razvpito igralnico; taki pa prostrana Rusija nima mesta.  Ako bi pa Rusija dopustila tako igrališče, vender bi ta razlika ne prestala.  Onda bi vse evropsko oziroma židovsko časopisje — katero se rado nazivlje šesto velesilo — jednoglasno napadlo veliko Rusijo, oponašajoč ji, kar je sramota za devetnajsto stoletje, da dopušča v svojih prostraninah tako ostudno varališče in tako premišljeno morišče, in klicalo bi novo križarsko vojsko na barbarsko Rusijo.  Monako pa je majhna državica in se celo proti migljaju ne more braniti; zatorej ji šesta velesila izkazuje milo plemenitodušje in — molči.  Samorad sedi z Abadonom pod verando krasnega dvorca na skalnem bregu visoko nad morjem in pase zajedno želodec in oči.  Za želodec je skrbel francoski kuhar.  Pravi francoski kuhar je ponosen umetnik, ki uvažuje, da bi svetovna zgodovina imela drugače lice, ako bi francosko-izobraženi kuhar ne znal možem, ki vare človeško zgodovino, o pravem času zvariti prave jedi.  Tak kuhar tudi poudarja, da so Nemci premagali francoskega vojaka, nikdar pa ne francoskega kuharja, in da celo najpristnejši Nemci, naj je njih zibelka tekla ob Savi ali Vltavi ali ob Rdečem morji, kadar si napravijo sijajno pojedino, nemško telesnost svojo krepčajo z izdelki francoskega kuharja in da njih pratevtonska nrav kar nič ne razdivja, ker ima jedilni »menu« samo francoska nazivanja.  Takšen kuhar je stregel Samoradu.  Če nemški jezik nima besed za naznamenovanje francoske kuharske umetnosti, kamoli naj jaz povem v slovenščini, kaj se je jedlo in pilo.  Samo toliko vem, da sta Samoradov zadovoljni obraz in vidna slast pričala, kolik umetnik je bil kuhar.  Jednako trda mi gre s popisom Samoradove očesne paše.  Če rečem, da se nad njim razpenja južno nebo v jutranji krasoti, da se pred njim razgrinja brezkončno morje in zadi za njim zeleno gorovje, ne povem več nego toliko, kolikor vsak prvošolec lahko posname iz svojega zemljevida.  Več pa ne morem povedati, ker se tudi moje znanje tega mesta opira samo na mrtvo črko.  Naj zabeležim torej samo Samoradove vtiske ali njega čustva; in to je za človeka, ki zna presojati, tudi nekaj.  Samorad je modroval blizu tako-le: To okolico sta skupno vtelesila pesnik in modrijan.  Pesnikova živa domišljija je ustvarjala, modrijanova umna roka pa je razpostavljala, da ni nikjer preveč, nikjer premalo, nikjer predivno, nikjer prepusto.  Ako bi mogel pozabiti svoje skrbi in želje neutolažnega srca, izrekel bi samo to prošnjo: Življenje mi zastani, da se nagledam, naužijem teh radostij! —  Samorad se umakne v svoje sobe.  Tam mu prinese mlad strežnik kopico časnikov in ga vpraša v čisti slovenščini, ali si želi gospod še drugega razvedrila?  Samorad se prijetno iznenadi, da je slovenščina pridrla celo v Monako.  Strežnik pa izusti, da je Samoradov nekdanji sošolec Zivko Tratilek in da je nad vse srečen, ker bode stregel blagemu gospodu Veselinu.  Ta mu poda roko in mu zabiči, da med njima za sedaj ni drugačnega razmerja nego dijaško-tovariškega, in nadaljuje:  — Kako moreš govoriti o sreči, nesrečnik?  Nekdaj si se ustil, da bodeš izbiral med ministerskimi portfelji in škofovskimi mitrami, ki ti bodo na ponudbo; sedaj si pa vtaknjen v strežniško livrejo. —  — To bi samo po sebi ne bilo tako hudo, odgovori Zivko Tratilek.  Minister tudi služi in streže, samo da se njega oprava ne zove livreja.  Lahko se tudi v svoji službi gibljem prosteje nego škof pod mitro.  Vender me je sram te livreje, ki mi očita noč in dan, da sem zapravil svojo bodočnost. —  — Zal ti je torej!  Kesanje je začetek dobrih sklepov.  Ali so te morda tuja vrata že dosti izučila in utrdila, da bi mogel nadaljevati ondu, kjer si nehal, in ne nadaljevati tako, kakor si začel?  Živo se spominjam, kako premeteno si vedel vselej najti pravo gostilno za dijake; kako premišljeno in dostojno si igral vsako igro, da si bil res »magister omnium ludorum«, kakor smo te nazivali; kako si bil neumorna duša vsaki dijaški zabavi; kako si se prebrisano in srčno ogibal nadležnih Manihejcev in kako predrzno si lovil ob konci se mestra podpisov zase in za druge pri profesorjih, katere si jedva poznal po obrazu.  Naposled te vzame noč, in nismo te videli ne v kavarni ne v društvu — na vseučilišči te itak ni iskal nihče — in brali so opeharjeni Manihejci v časopisih, da si za naglo boleznijo legel pod travo.  Pogrešali smo delj časa žive tvoje veselosti in tvojega prirodnega humorja; končno pa nam je bil tvoj spomin svarilen vzgled, kako se ne zlorabljaj dijaška sloboda. —  — Žal, bilo je tako!  V gimnaziji sem bil pri roditeljih kakor v škatljici.  Ko sem prišel na Dunaj, bila je škatljica razbita in mene je omamila nova, neznana sloboda.  Letal sem kakor vešča v luč, dokler si nisem osmodil perutij ter bil vržen na smetišče; in tam sem sedaj. —  — Ali bi se mogel ohrabriti, da se zopet vrneš h knjigam? —  — Ohrabril bi se, ali s čim, ko nimam beliča pod palcem? —  — Če ni drugega zadržka, z beliči pomorem jaz.  Tukaj ti je pettisoč frankov.  To ti zadošča, če bodeš količkaj priden in varčen.  Ako ne bodeš, padeš seveda zopet na smetišče in dopolniš podobo svarilnega vzgleda.  Po denarjih ne bodem jokal, pač pa po tebi.  Sedaj pa čim prej ostavi to nepristojno službo; sleci livrejo in obleci novega človeka ter glej, da skoro kaj začujem o tebi, kar bode v čast tebi in narodu, ki potrebuje tako bistrih glav, kakeršna je tvoja. —  Samorad našteje pettisoč frankov.  Živku Tratilku se porose oči, in roko hoče poljubiti nepričakovanemu dobrotniku.  Objameta se in poljubita, Samorad pa mu za slovo pridene še tisoč frankov.  Strežnik-prijatelj odstopi.  Samorad Veselin se zamisli v tisto sebehvalno zadoščenje, katero čutimo tako radi, kadar smo dejanski izkazali ljubezen do bednega bližnjika.  Priznal si je sicer, da je bil dobroten samo s tistim denarjem, katerega so mu na povelje v roko stisnili služni duhovi; vender dobrotna misel je bila njegova, in to je tudi nekaj.  Obhajal ga je mili spomin na prijetna leta dijaškega življenja, in živo so mu stopili pred oči dvojni nesrečni dijaki.  Prvi so tisti, ki nravno prepadejo za veternjaštvom, brezznačajnostjo in razuzdanostjo ter pridejo naposled namesto v svetišče na smetišče.  Ti so zločinci zoper zdravo pamet in človečanske vzore.  Tem ni pomagati.  Drugi pa z žilavim naporom premagujejo vsakdanjo bedo in vsakdanje izkušnjave ter izobražujejo svojega duha in bogate svojo vedo na kvaro rahlega života.  Od svojih prihodnjih let nekako izposojujejo, da si ohranijo mladost: to so tisti vse časti vredni, marljivi, značajni mladeniči, katerim so Rojenice v zibel položile za hojo skozi življenje — beraško palico.  Tak predujem od negotove starosti, da se ohrani stiskana mladost, pa zahteva hudih visokih obrestij.  Neizprosna Morana poterja te obresti, in kdor jih ne vzmore, temu vzame mladost in zajedno tisto starost, katero si je dijak slikal tako idealno, v mladostnih zlatih upih tolažeč svoje vsakdanje siromaštvo.  Koliko blagih mladeničev z nebeškimi darovi duha je vzelo nebo k sebi!  Bogato nebo jih ne potrebuje, toda potreboval bi jih in bridko jih pogreša ubogi narod!  Teh mladeničev usodo je premišljal Samorad in ugibal, kako naj pomaga temeljito in za leta in leta stanovito, ko razpolaga z nepresežnim bogastvom.  Kar nekdo pretrga njega osnove.  V sobo stopi suh, postaren gospod, pustega obraza in olikanega vedenja.  Samorad u se tudi predstavi v slovenščini.  Po običnih ogovorih in drugih malenkostih dovoli Samorad zgovornemu prišlecu, da pove čudne svoje dogodbe in svojo važno željo.  Suhi gospod pripoveduje:  — Očin dom mi je bil na lepi kmetiji ob koroški meji.  Mater sem izgubil, ko sem bil še v zibelki.  Otec so mi umrli, ko sem bil v šestem letu, in so ostavili dobro kmetijo, mlado vdovo in tri dečke: jaz sem bil od njih prve žene, ona dva od druge.  Očetova vdova me je črtila, kakor le more črtiti mačeha.  Nekoč smo vsi trije dečki zboleli za črnimi kozami.  Žena je dobila pri sloveči konjederki mazilo, ki baje gotovo pomaga.  Namazala je s tistim mazilom svoja otroka, meni seveda ni privoščila tega leka.  Onadva sta umrla, jaz sem ozdravel.  Mačeha se je omožila, in dobil sem k pisani materi še hujšega očuha.  Meni, raztrganemu, lačnemu pastorku, godilo se je hudo v domači hiši; toda rešila me je dogodbica, ki je bila odločilna za bodoče moje življenje.  Dovolite, da jo povem.  Naš sosed, mojega rajnega očeta bratranec, povedal mi je, da mu nekdo krade buče z njive.  Jaz, dokaj bister deček, rečem mu, naj vtakne nekaj bucik v buče na njivi.  Za nekaj dnij pogine moji mačehi svinja, katero je pitala za praznike.  Ko svinjo razparajo, najdejo, da je poginila za požrtimi iglicami in bucikami.  Sosed ni držal jezika za zobmi.  Zato sem bil potlej jaz grozovito tepen; ušel sem z doma, in sosed, sorodnik moj, vzel me je k sebi.  Tam se mi je godilo prav dobro, ker niso imeli svojih otrok.  Ali ta sreča je bila kratka.  Osramočena mačeha se je zaklela, da mojemu krušnemu očetu povrne dogodbo z bučami, bucikami in svinjo, in ta hudobni naklep je skoro zvršila.  Moj rednik je imel na Koroškem dobro trgovino z živino, žitom, slanino, in večkrat ga ni bilo ves teden domov.  Nekoč, ko je takisto odpotoval za trgovino, pošlje mačeha neznanega Korošca na njegov dom.  Ta človek, ki ga nismo videli ne prej ne pozneje, pripoveduje krušni moji materi, da ima nje mož nekje v Korotanu šestletnega sina, za katerega je dosedaj vestno skrbel.  Že pol leta pa ni poslal niti pripeljal ničesar.  Torej je prišel Korošec vprašat, kako in kaj?  Na ta pomenek je Korošec odpeljal dokaj platna, sukna, moke, sočivja in suhega mesa za koroškega otroka; toda odnesel je od hiše tudi zakonski mir, ki je vladal v nji vzgledno nad dvajset let.  Toliko da je prišel moj krušni oče domov, že mu je bila ustavljena vsa trgovina na koroško stran.  Mož se je pač rotil in zaklinjal, da nima nikjer nezakonskega otroka; ali ker nikakor ni mogel izpričati, da se v dvajsetih letih svojega zakona nikoli ni pečal z nobeno žensko tam v prostranem Korotanu, onda ni bilo zbadljivim vprašanjem in glasnemu očitovanju ne konca ne kraja.  Ker se mu je vedno oponašalo, da bi bilo bolje, če ima na domu svojega sina s Koroškega nego mene, tujega paglavca, naloži me naposled na voz in me odpelje v mesto, k sorodnemu gospodu župniku, ki je tam užival svojo penzijo.  Tedaj sem se za vse žive dni poslovil od domače vasi, od priljubljenih lav in pašnikov.  Pri sorodnem starem gospodu se mi je godilo prav dobro, samo kuharica, ki je služila gospoda nad trideset let, gledala me je pisano.  Pri gospodu sem stanoval, ž njim jedel in pil ter ga vodil na izprehode.  Gospod je bil sicer na pol slep, toda duh mu je bil vedno bister; lepo me je učil in svaril ter gledal na to, da sem v gimnaziji dobro napredoval.  Za vsako dobro izpričevalo sem dobil lepo darilo in videl sem na svoje oči oporoko, v kateri je izrekel, da po njegovi smrti meni pripade vsa njegova ostalina razven nekaterih neznatnih volil.  Gospod je zbolel, dolgo bolehal, in naposled se mu je um omračil.  Ko neko noč bedim pri njegovi postelji, pridejo tuji ljudje in vse pobere, odneso in nalože na vozove, kar se je dalo premekniti.  Tako so izginila tudi vsa darila, ki sem jih bil prejel od gospoda za svoja dobra izpričevala.  Tisto noč je gospod umrl ali od gladu ali od nedostatne postrežbe.  Ko sem mu zatisnil oči, ostal sem samcat in bil vržen od obile mize in tople peči na mrzlo, trdo cesto.  Dedovine za gospodom ni bilo; kuharica, ki je vse poplenila, trdila je celo, da ji je gospod ostal dolžan nekaj stotin zaslužka. — Usmilili so se me blagi profesorji, dobil sem dobro plačane učne ure ter se z vedno dobrim uspehom preril do osme šole in blizu do zrelostnega izpita.  Onda me zopet zadene nesreča kakor strela iz jasnega neba. — Izprehajal sem se o mraku za reko.  Ljudje kličejo, da je nekdo padel v vodo in da se utaplja.  Ko to slišim, zakadim se v reko in po težkem naporu priplovem k bregu z možem, ki je bil že na pol na onem svetu.  Ljudje so se radostno drevili k vodi in me hvalili na vso moč.  Pogledam rešencu natanko v obraz in vidim, da sem otel moža, katerega se je vsakdo ogibal zaradi njega podlega značaja.  V svoji ošabnosti in v mladinski nepremišljenosti torej zakličem: Ako bi bil vedel, da je v vodo padel ta slepar in nemčur, ne bil bi zanj tvegal svojega življenja.  Vsi, ki so to culi, rekli so, da sem prav govoril.  Toda bili so tedaj ostri časi za dijake, in mestni redarji so si zapomnili moj rek.  Rešenec me je tožil zaradi žaljenega poštenja, jaz pa sem bil obsojen, in uprav pred zrelostnim izpitom so me izpodili iz gimnazije.  Zopet sem bil pahnjen na cesto in šel po svetu, ne imajoč drugega v žepu nego obično uradno darilo petindvajsetih goldinarjev za rešitev življenja.  Ker sem bil dober pevec, dober besednik, lep krepak človek, ugibčen in jak telovadec, mislil sem, da mi pri gledališči vzrasto lovorike.  Pridružim se torej neki glumaški družbi, in precej prvi večer sem moral stopiti na oder.  Naloga mi je bila, nekega igralca spraviti s pozorišča.  Glumač, ki je bil tisti večer reditelj, pokazal mi je izza kulis igralca, ki naj bi začutil mojo pest.  Reče mi blagovoljno: Ne kaži bojazljivosti prvega nastopa; krepko primi moža in dostojno ga ponesi za kulise.  Stopal sem čez oder kakor nekdaj Julij Cezar, ko je šel čez potok Rubikon.  Primem pokazanega igralca za rame.  Ta mi zašepeče na uho, naj primem drugega.  Jaz pa v popolni zavesti umetniške svoje naloge zgrabim moža čez pas, in čim bolj se brani, tem krepkeje ga nesem raz oder.  Občinstvo je ploskalo, kričalo, žvižgalo, in zavesa se je morala spustiti.  Še tisto uro sva bila iz glu maske družbe izbacnjena jaz in tisti glumač, ki je meni, menda nalašč, zaznamenoval napačnega igralca. — Oni večer, ko sem nastopil tako vrlo, bil je v tistem malem mestu med poslušalci naše usodne glume učen čudak kemik ali alkimist.  Ta se je zanimal zame, dal me poklicati predse, izprašal me, kaj vem in znam; in naposled me je vzel v službo.  Imel nisem drugega opravila nego molčati kakor zid, pri učenjakovem delovanji časih pomagati in pustiti, da je mož na meni poskušal učinke čudovitih svojih kapljic in zvar, katere je izumljal za izboljševanje in podaljševanje človeškega življenja.  Nekamo čudno sem gledal, ko mi je povedal, da me bode rabil za take poskušnje, za kakeršne rabijo drugi učenjaki žabe, pitome zajce in cucke; toda sila kola lomi.  Vender nikoli mi ni bilo žal, da sem našel tega gospoda.  Živel sem prav bo hotno in imel dosti denarja in prostega časa; povsod se je ponujalo razveseljevanje živahnemu, čvrstemu mladeniču.  Naučil in navadil sem se opreznosti po tolikih nesrečah, katere sem prebil, in vedno sem se ravnal po nauku: Ogenj mladosti bodi tak, da žerjavica ostane za starost.  Po gospodovem navodilu sem se veliko učil, sosebno francoščine, ki je bila učenjakov materin jezik.  Rad je z menoj govoril tudi angleški jezik, kateremu je bil popolnoma vešč.  Bil vam je pa tudi sila učen in izumljiv.  Za njegovimi kapljicami, kakeršne so pač bile, videl sem tako bistro, da sem poznal človeka do milje daleč; samo vohaje sem razločil jeklo od železa; slišal sem pretok sokov v zeli; zapomnil sem si kaj hitro brez truda in za več dnij celo polo tesno napisanih številk in neznanih besed; po več dnij zaporedoma, in ne da bi mi opešale moči, prebil sem brez hrane ali spanja.  Bil sem pa tudi, kakeršna je pač bila kapljica, slep ali gluh ure ali dneve zaporedoma; nisem čutil, nisem se genil, in zraven sem bil zavesten ali nezavesten, sivolas in zopet črnolas, slaboten kakor starček in zdajci zopet čvrst kakor po navadi.  Mož me je strogo opazoval in po izkušnjah na meni popravljal skrivnostne svoje leke.  Ta čudak je znal tudi z elektriško vročino in uporabljuje nekovo drugo snov, katera mi je pa vedno ostala tajna, iz preprostega lipovega oglja topiti čiste demantove kristale, kakor grah debele.  S tem gospodom sem se z Dunaja, kjer sva bila okolo tri leta, preselil v njega rojstveno mesto, v Pariz Ondu je moj gospod prodajal svoje demante in skrivnostne leke ter v malo letih neizmerno obogatel.  V Parizu sem se s posredovanjem tega gospoda seznanil z indijskim knezom, sorodnikom glasovitega indijskega upornika Nana-Sahiba.  Moj novi znanec je bil izboren poznavalec demantov, katerih je imel toliko, da so bili vredni več milijonov frankov.  Prijal sem mu po svojih vednostih, po bistrem umu in po premišljeni odločnosti.  Sčasoma sva se popolnoma sprijaznila; jaz kakor sin naroda, ki igra v svetovni zgodovini bolj trpečo nalogo, on, kakor plemenit sin velikega naroda, kateremu so Angleži bas tedaj (bilo je leta 1859) zmagovito stopili na tilnik.  Knez je črtil Angleže iz vse svoje duše; moj gospod kemik pa, iskren, ognjevit Francoz, tekmoval je z indijskim knezom v tem globokem sovraštvu.  Naredil je knezu ogromno vrednoto demantov, da bi mogel ugonobiti angleško gospodstvo v Indiji in tako vso preveliko moč neznosno ošabne Anglije.  Naposled popusti indijski knez svojo obitelj v Parizu in se napoti skrivaj in po ovinkih v Indijo, da bi tam podpihnil in vnel vstanek nesrečnih svojih rojakov.  Jaz, mlad in željan poskusiti kaj imenitnega, pridružil sem se knezu, in bil sem mu tajnik in blagajnik. — Nesumnjivo dospeva v Belučistan.  Tam najde knez v velikem mestu Kelatu mnogo indijskih velikašev, katere s svojimi demanti in z mojo zgovornostjo pridobi za namerjani upor.  Tiho in ostražno se zberemo v himalajskem prigorji tik angleškega posestva in ko se čutimo dosti močne, udarimo oprezno in krepko čez mejo proti mestu Delhiju, kjer je bila sredica najhujših črtilcev angleške oblasti.  Ali tudi Angleži so se pripravljali na tihem, kakor bi jim bil kdo izdal naš naklep.  Za malo tednov smo bili kakor miš v samopadki in nismo mogli ne naprej ne nazaj.  Okolo in okolo se je zbirala in proti nam pomikala močna angleška vojska.  Moj knez je slutil, da ne bode nikdar več videl žene in dece v Parizu.  Brezupen ukaže, naj mu izkopljejo globoko jamo v skalovitem zatišji ne daleč od našega tabora; jaz sem pa moral natanko načrtati svet in ležo tiste jame.  Potlej so knezovi sužnji prinesli in tam zakopali železni zaboj, v katerem je bilo več milijonov frankov vrednosti zlatnine, biserov in dragih kameno v — knezov poslednji imetek.  Zakopali smo zaklad varno in nesumnjivo.  Ko pridejo nosači in kopači v tabor nazaj, da jih knez usmrtiti.  Tako sva vedela za zaklad samo jaz in knez.  Naročil mi je, naj ostanem v taboru in naj potlej v mirnem času izkoplje m zaklad ter ga prepeljem v Pariz k njegovi obitelji.  Ako je več ne najdem, bode pa zaklad moj in porabim naj ga za prospeh slobode in omike.  Nato je knez s svojimi tovariši udaril na angleške prednje straže, da bi našel častno smrt v boji za slobodo.  Angleži so ga ujeli živega in potlej usmrtili, kakor jim je bila tedaj navada.  Ujetnike so povezali pred kanone in jih razstrelili na drobne kosce.  Mene najdejo zmage pijani Angleži v zapuščenem taboru, vzamejo mi vse dragocenosti, kar so jih našli pri meni ter me vtaknejo v ječo in potlej v vojaško suknjo.  Deset let sem jim robotal in prebil, sam Bog ve, kaj.  Naposled se mi posreči, da uidem in se vrnem v Pariz.  Ondu zvem žalostno novico, da je moj blagi učenjak že davno umrl Verjetne priče so mi povedale, da je bil njega smrti kriv moj naslednik v službi, ker ni znal molčati.  Trgovci z biseri so zvedeli, da kemik dela demante po vednostnem poti; zatorej so se zarotili proti njemu.  Dali so ga zavratno umoriti, da ne obubožajo in da se skrivnost pokoplje ž njim vred.  Oh, ko bi bil kemik vedel, da ga čaka taka smrt, gotovo bi me ne bil pustil v Indijo; jaz bi pa sedaj sam znal delati demante!  O ženi in otrocih indijskega kneza sem zvedel, da so se v Parizu otrovali vsi zajedno, ko so dobili poročilo, kako se je končal vstanek in kako je umrl ljubljeni knez. — Tako mi je pripadlo ogromno imenje; samo seči nisem mogel po njem in dolgo sem se koril z lakoto in boleznijo.  Potlej sem dobil službo pri ruskem knezu in se preselil v Monako, ko je knez kupil ta dvorec, v katerem imam sedaj čast govoriti z vami, blagi gospod. — To je vsa moja zgodovina, in v nji smem, ako me zaupanje do vas ne vara, uprav danes zabeležiti usoden dan in srečen obrat.  Tisti milijoni, ki leže meni zakopani v dolinici pod Himalajo, roje mi vedno po glavi.  Čas je sedaj miren, Angleži strogo vzdržujejo red in občo varnost, po severni Indiji so razpete železnice; do zaklada ni daleč, in pot je varen kakor nikoli prej.  Vi, blagi gospod, vi ste moj rojak, in kakor mi je ravnokar povedal odšli strežnik, milosrčen mož v presrečnem denarstvenem položaji.  Kako lahko bi mi založili nekaj stotinjakov, da si izberem zanesljivih pomočnikov, da izkopljem zaklad in ga naposled hvaležno položim pred vas.  Star sem in slaboten.  Kolika izguba bi bila, ako skrivnost o zakladu za vso večnost leže z mano vred v grob!  V vaši roki je sedaj ključ do milijonov.  Meni odrinete nekaj malega, da prebijem tisto mrvico dnij, kar jih je morebiti še prisojeno, in potlej ponesem vso skrivnost s seboj v grob. — Vi bodete razpolagali z nepreštevnim bogastvom na korist svojega ljubljenega naroda, podpirali občekoristna podjetja, oživljali blagodejna društva, pomagali na noge učenosti in umetnosti ter si zaslužili čast in hvalo osrečevanega naroda kakor nihče pred vami! —  Suhi gospod umolkne, kakor bi bil utrujen.  Samorad je pazno poslušal povest, ki se mu je videla nekamo vztočno-basniška.  Ko pa je pripovedovalcu končno pogledal v žareče oči in raz vneti obraz, verjel je vender, kar je slišal.  Odslovil je gospoda, češ, da založi potrebne novce in sam ž njim odjadra v jutrove dežele, kakor hitro mu dopuste okoliščine.  Res se mu je zazdelo, da bi bilo koristno, za nekaj mesecev odpotovati v inozemstvo, le da prej nekoliko uredi domače svoje stvari, kolikor je treba zaradi materine smrti, in da se prej dogovori s Cvetano zaradi njiju poroke, katere sedaj ne ovira nobena zapreka. —  Že se je namenil, da se veli prenesti domov, kar začuje Abadonov malomarni glas:  — Kako ti je, mladi prijatelj? —  — Toži se mi, gospod, odgovori Samorad.  Tako begava po svetu, da sam ne morem dospeti svojih nog.  Tukaj sva v zemeljskem raji; a moj duh roma daleč tja do doma; in ko se mi tukaj ponuja vsa naslada, krvavi mi duša. —  — Uteši se, prijatelj!  Tvoja dušna rana, prav pogledana, ni globoka.  Sicer pa ravnaj z dušno rano kakor s telesno.  Ne rezati, ne širiti; nego obeži jo, in čas jo zaceli.  Najboljša obeza je dušna razvedritev.  Oglej si svet in ljudi!  Zdajci si na blejskem jezeru ali pri nijagarskem slapu, pod cejlonskimi palmami ali pri belih medvedih na Novi Zemlji.  Sedaj je na vašem planetu tukaj jutro, tam večer, tu poldne, tam polnoč.  Vsak dnevni čas ima svojo zabavo.  Zajedno imaš ples, gledališče, igre, glasbo, vojaške vaje, pobijanja, ženitovanja.  Samo izberi si, in pred seboj imaš, česar želiš, in če ti ne ugaja Avstralija, prestopiš v severno Ameriko hitreje, nego bi mignil. —  — Hvala, rešitelj moj, da ste me opozorili na vse to.  Ali moj duh, moji živci ne prebijejo tega preobilja samih nenavadnih vtiskov in zabav. —  — Le potrpi.  Človeški duh se navadi, in živci prebijejo vse.  Spomni se, kako nejevoljen si se učil klavirja.  Glas za glasom si pobiral in težavno ti je bilo gledati nekaj na note, nekaj na tipke.  Sedaj pa ubrano zvene glasovi, in ti ne vprašaš po njih številu in bežečem razvrščevanji; in vender čuješ v burni igri vsak glas posebe in hkrati ubrano skladje vseh glasov.  Poglej veliko sliko!  Vse podobe so na jedni ploskvi; a vender natanko razločiš po umetnikovi perspektivi, kaj bodi spredi, kaj zadi, kaj zgoraj, kaj spodaj.  Kar ti je sedaj težava, bode ti pozneje zabava.  Svet bodeš opazoval kakor jaz: sedanjost, ki se vrši okolo tebe, bode ubrana skladba, igrana z mnogoštevilnimi glasbili; in zemeljska zgodovina od dne, ko so vzrasle gore in so se morjem postavili mejniki, do dne, ko se zemlja prevali solncu v plameneči naročaj, bode ti velika slika s perspektivno risanimi prizori, vender vsa v jednotni razporedbi. —  — Gospod, omotico mi lijete v glavo!  Učite me gledati v solnce ; a moje oči so take, da moram zamižati, če jih zadene solnčni žarek.  Zatorej mi zadošča prav malo; hrepenim samo po miru in pokoji. —  — Prijatelj, pokoj je najhujši dušni sovražniki Iz pokoja se rodi dolgočasje.  Dolgočasje pa je tolikanj neznosno, da človeka žene v obup ali v topoglavost.  Pokoj je samo za život.  Duša ne potrebuje pokoja in ga celo v spanji ne mara.  Torej na delo, na gibanje duše, katera ne sme nikoli mirovati!  Duša je neumrjoča hči večnosti, a život je minljivi sin časa. —  V tem hipu se vrne suhi gospod oskrbnik v sobo ter prinese Samoradu kopico receptov francoskega alkimista za razne slučaje, kakor jih je bil omenil.  Nato ga Abadon vpraša, ali ima pri sebi črtež o leži zakopanega zaklada, in ko oskrbnik pritrdi, Abadon nadaljuje:  — Dneva je še veliko, in pot v Hindostan na mojem zrakoplovu jedna stopinja.  Peljimo se onda po zaklad.  Vi, gospod oskrbnik, bodete ga pokazali; moji služabniki ga pa izkopljejo in preneso semkaj.  Moj prijatelj Veselin bode gledal ob himalajskih snežnikih žarenje zahajajočega solnca, ki je čarobnejše, nego je bila davi jutranja zarja na morji.  Vi, gospod Veselin, pri tej priliki tudi obogatite za koristno izkušnjo. —  Vsi trije stopijo na plani dvorec.  Zrakoplov se spusti prednje, in predno sedejo v ladjici, že obstanejo nad reko Gango.  Abadon razgrne zemljevid in veli oskrbniku, naj poišče tisto skalovito dolinico pod Himalajo.  Suhi gospod je očito zmeden in ne more najti zaželene dolinice, naj še tako preučuje zemljevid in svoj črtež in naj še tako ladjajo od kraja do kraja, od dolinice do dolinice.  Naposled, ko so se že raztezale mrakove tenje po zemlji in so se rjoveči tigri napotovali po večerjo, razbistri se suhemu gospodu oko, in možje stopijo na zemljo v skalnatem koritastem zakotji.  Ondu gospod meri od skale do skale in naposled žalostno izreče: Zaklada ne morem več najti.  Potres ali vtrgan oblak je preobrnil ves ta svet. —  — Sedaj bodem pa jaz govoril! povzame Abadon resno in trdo.  Ti slepar sleparski!  Ti si mojemu prijatelju Veselinu toliko rojak kakor kitajskemu carju.  Latinskih šol nisi nikoli videl od znotraj in kar znaš slovenščine, naučil si se je v Ljubljani pri trgovini, katera te je zanesla celo v Kalkuto.  Naposled ti je bilo sleparjenje tvoj vsakdanji obrt, katerega sedaj v Monaku izvršuješ s tem, da vabiš neizkušene ptičke na limanice v igralnici.  Da si pa danes hotel radovernost mojega neizkušenega prijatelja zlorabiti tako nečuveno, to je vredno plačila.  Na pest angleških zlatov!  V tej dolini, kjer ne najdeš žive duše, jej ali pij zlato, da se ga vender že nasitiš, in spominjaj se svojega alkimista in indijskega kneza, katerima se o tebi še sanjalo ni.  Za tri dni pridem pote, če te kaj ostane od tigrov in indijskih gadov! —  Abadon vrže predenj pest zlatov in potisne Samorada v zrakoplovno ladjico.  Ko se zrakoplov počasi dviga v zrak, kriči doli na skalnih tleh obupani zapuščenec in vije roke proti zrakoplovu.  Skoro ga zagrne noč. —  Abadon in Samorad dolgo molčita; naposled izpregovori Abadon poudarno:  — Zapomni si to!  Tako kaznujem prelom vsake pogodbe! —  Bil je lep popoldan, ko sta Abadon in Samorad zopet dospela v Monako.  Potrpežljivi bralec se ne spotikaj ob tem.  Solnce namreč ob himalajskem gorovji zahaja malone pet ur prej nego ob francoskih bregovih Sredozemeljskega morja; naša potnika pa iz Hindostana v Monako nazaj nista potrebovala nad deset minut.  Samorad se izprehaja po krasnem perivoji ob svojem dvorci, da bi si razvedril duha.  Toda zaman: vsi divni prostori med cveticami in neznanim drevjem bujnega juga, ves čarobni razgled na brezkončno morje in na zelene bregove za morjem mu ne more obuditi zanimanja in radosti.  Vtopil se je v mučne misli: vedno je pogrešal nekaj, vedno se želel iznebiti nečesa: — Ko bi bila sedaj Cvetana ob meni, kako drugače bi gledal ta divni svet!  Sinoči sem ji obetal, da bodem še danes govoril ž njo.  Ona sameva doma, v skrbeh zame in za svojo bodočnost, jaz pa se trapim in radujem po tujih krajih, in vse radovanje se mi izpreminja v domotožje in v neznosen dolgčas.  Tukaj se držim Abadona, kakor bi bil priklenjen nanj.  Ali se ga ne morem iznebiti?  Saj ne potrebujem več njega pomoči: živ sem in sam svoj gospod, Cvetana je prosta in zopet moja nevesta; oba sva mlada in zdrava ter imava dosti bogastva za vse potrebe življenja in za vse potrate svojega stanu.  Pač imam pogodbo z Abadonom, toda ničesar več nego pogodbo.  Tiste štiri ure spanja mu bodem vestno prepuščal, dokler ne izteče najina doba, nasproti pa od njega ne bodem zahteval ničesar.  Ali če prideva s pogodbo navzkriž, kaj potlej?  Neusmiljeno je ravnal z zakladokopom, ne vem, zakaj.  Ali rekel mi je, naj si to zapomnim.  Kako bode ravnal z menoj?  Kdo bode sodnik med nama? —  Te Samoradove misli ustavi Abadon, ki pristopi, kakor bi se bil vzel iz tal.  Samorad osupne in obstane.  Abadon vpraša dobrovoljno: Kako ti je, mladi prijatelj? in nadaljuje, ne počakavši odgovora: Motil sem te premišljuj očega in spravil bi te nemara v zadrego, da te vprašam, kaj si mislil?  Uprav sedaj kanim kratkočasen izprehod na lepe prostorčke od Gvadalkvivira do Neve.  Tvoje želje pa bržkone merijo na drugo stran, in spominjaš se morebiti, da si sinoči neki dragi osebi za danes obetal prijeten sestanek.  Ne zadržujem te, temveč ukloniti se mi je tvoji želji.  Tako veli najina pogodba. —  Samorada osuplost nekoliko mine.  Odgovori torej:  — Ne šalite se, gospod.  Čutim, da sem vam sluga in samo strahoma se drznem kaj prositi, kamoli ukazovati.  Res želim pogledati na svoj dom in govoriti s Cvetano.  Prosim, dovolite mi torej, da odpotujem iz Monaka.  Potlej bi pa želel ostati doma in vam biti bolj hvaležen negoli s prošnjami nadležen.  Dolžnosti svoje pogodbe hočem vestno izpolnovati; ako bi pa kaj pregrešil, ravnajte z menoj usmiljeno, prosim vas s sklenjenimi rokami! —  Toliko da Samorad izgovori, že se spusti predenj znani zrakoplov in Abadon veli: Tvoja odkritosrčnost mi ugaja.  Sam se popeljem s teboj na tvoj dom, in če potlej želiš ostati doma in pri Cvetani, ne bodem te oviral.  Tudi se ne boj, da bi ostro in trdo tolmačil najino pogodbo. —  Sedeta v ladjico, in ko ta po nekaterih trenutkih obstane, izpregovori Abadon: Tu pod nama se vali zelena Sava, blizu tam se sveti Cvetanin dvorec, in tam glej ljudi, ki hodijo kropit tvojo mater.  Spusti se na zemljo, pazi da se prezgodaj ne iznebiš nevidnosti, in bodi opreznejši, nego si bil sinoči, jaz pa bodem v zraku pazno gledal na tvoje korake in posegel, kjer bi bilo treba. —  Samorad čuti pod seboj tla ljube domače zemlje, radosten, kakeršen danes ni bil ne v krasni Italiji ne v veličastni Indiji.  Milo se mu stori, ko začuje od stolpa bližnje župne cerkve žalno zvonjenje za mrličema, svojo materjo in gospodom Petrom Pavličem, katera polože jutri k zemeljskemu počitku.  Se bolj pa ga boli, da tudi danes ne more stopiti v materino hišo in da se ne sme dotekniti ugaslih očij, da mu je zabranjeno, materi poslednjič poljubiti hladno roko.  Zgrudi se na klop pod velikim orehom tik ceste nasproti domačemu dvorcu in se glasno razjoka.  Kropilci stopajo mimo njega, toda ne vidijo in ne slišijo ga; on v svoji žalosti se pa tudi ne meni za dohajajoče in odhajajoče okoličane.  Od hiše proti orehu stopa znan kočar z bizeljskih goric, Ivan Jaroslavič, z zakonsko svojo družico Baro.  Mož ima majhen dom z vindgradičem tik velike gorice Veselinove in je priden težak in navaden pomagač, kadar imajo Veselinovi dela pri vinogradu.  S tem dobrovoljnim možem je Samorad vselej rad občeval; zatorej se napoti za zakonsko dvojico, da nekoliko pozve, kaj modrujejo ljudje o nenavadnih dogodkih včerajšnjega dne.  Njiju pogovori Samoradu niso posebno povoljni, ker uprav o tem ni govorjenja, kar bi najrajši čul; tolažijo ga pa vender, ker zlasti Bara, zgovorna ženica, ne more prehvaliti dobre stare gospe in gospoda Veselina, ki bode tudi tako dobroten, kakor je bila rajna gospa.  Posnel je Samorad iz njiju besed, da sta v hudi denarni stiski, da bode jutri sodna prodaja moževega doma, da se njiju upnik, vinski trgovec (tovornik) z gorenjske strani, ne da več preprositi, da bi jima bilo pomagano z dvesto goldinarčki in da bi to vsotico gotovo izprosila ter potlej polagoma odslužila, da gospa Veselinova ni umrla in da mladi gospod ni odpotoval v inozemstvo.  Samoradu se mož zasmili, in znamenje tega usmiljenja je denarna listnica, ki leži sredi ceste pred zakonsko dvojico.  Žena jo naglo pobere in odpre ter našteje v nji deset novih gladkih stotinjakov.  — Sedaj nama je pomagano!  Sam Bog me je uslišal zakliče Bara vsa vesela.  — Za pol je že pomagano, pristavi mož, za drugo polovico bode pa tovornik odložil. —